S Izhaja vsako soboto: ako je ta dan praznik, pa dan poprej. — „Naš List" ima vsak mesec prilogo „Slovenska Gospodinja*4 ter velja za celo leto 5 K. za pol leta K 2‘50. Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposiane naročnine se ne ozira. ■ ... ' Uredništvo in upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvolijo pošiljati ddpisi, naročnina in reklamacije. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta 16 v. za enkrat, 14 v. za dvakrat. 12 v. za trikrat, za večkratno objavljenje nizke cene. Leto I. V Kamniku, 10. junija 1905. Štev. 23. previdni, da so spoznali, kam je zašla duhovščina, ki se je dala zapeljati po dr. Šusteršičevem samo-namenu. In ker so se upirali trgovci temu, ker so izraževali že javno svojo nejevoljo nad tem početjem — te je veljalo ubiti, in vse tiste, ki so zahajali v te prodajalne (seveda, za reklamo novemu podjetju: brezbožne zaznamenovane!) privezati nase, kajti drugače se zna zgoditi, da se odpro še tem oči. To doseči se je nadejala klerikalna z ustanovitvijo konzumnih društev. Paradoksno zveni, ali resnica je, da je to pravi in resnični vzrok, zakaj je vzela politika pri nas gospodarsko vprašanje v svoj program. ^ Ali ker so imela ta društva tako bolehno podlago, ker niso izšla iz dejanske potrebe, zato jih je že tudi toliko propadlo in prišlo na boben. In kdo je plačal dolgove konzuma? Naše ljudstvo, kajti po pravilih, ki jih zahteva tako država s posebnim zakonom, jamčijo člani take družbe za vse društvene primankljaje in nedostatke z vsem svojim premoženjem. In kdor nima denarja, težko prihranjenega, s krvavimi žulji prihranjenega denarja, da bi te poplačal, kaj se zgodi ž njim? V zapor pride. In to se je že tudi res zgodilo. Kmet, pošten, neomadeževan do zdaj v svojem življenju, pride vsled teh sredstev klerikalne agitacije v ječo. Toda tudi klerikalni ni ostalo prikrito, kam jo je zapeljala ta klika, ki je zahtevala tako brez premisleka konzume; ki je gledala le nekaj mesecev naprej, ali ni pomislila, kako bo v bodočnosti. Zato se je oglašala v klerikalni vedno glasneje zahteva po saniranju konzumnih društev, po odpomoči popolni propasti konzumov, ki jim je pretila. Ker drugače bi se zgodilo, da zapoje boben naenkrat po celi deželi, kamor le je segla ta agitacija, in naše ljudstvo bi moralo seči globoko v svoj žep po srebrnike, da plača te primankljaje. Kdor nimaš denarja, napravi dolgove na svojo posest, in kdor je že preveč zadolžen, ali pa je tako reven, da ne dobi nikjer posojila, ta pojdi v ječo! Da je videla vse to klerikalna, v to res ni treba nobenega razuma. Zato ji je bilo na tem, da si pomaga iz te nezgode, ne morda zaradi tega, da reši s tem ljudstvo škode in zapora, ampak za to, da ne izgubi teh ljudi iz svoje stranke. In dr. Šušteršič je ukazal ustanoviti „Ljudsko posojilnico" ... Slovenski jezik je v tem oziru prereven, da bi našli pravi izraz za ta vrhunec brezvestnosti, s katerim so hoteli dati tej tiraniji, namenjeni našim trgovcem po deželi, še plašč usmiljenja in ljudskega blagra 1 Če ni bilo že tako obsojati klerikalne, tedaj ko je storila prvi greh, je zdaj naše mnenje o njej, ko vidimo, kako goji in podpira to zlo * in to agitacijsko nakano, popolnoma nepremakljivo. In koliko tiskarskega črnila ne pomažejo zdaj z namenom, da pošiljajo med svet falsificirano resnico, da je ljudstvo zahtevalo to posojilnico, da ta „Ljudska posojilnica" tako krasno uspeva itd. V resnici pa je ta ravno tako bankerotna, kakor vsa konzumna društva; njene bilance so le na papirju aktivne. * Že v 17. številki tega lista, z dne 29. aprila 1.1. smo opozarjali na to slednje dejstvo s pripombo, da ve v tem oziru kranjski deželni predsednik baron Hein marsikaj važnega povedati, kar pa more biti le nov dokaz našemu pisanju. Ali molčal je dr. Šušteršič in molčal je tudi baron Viktor Hein. Naš dppisnik je imel informacije od strani, ki je z baronom Heinom v neposredni zaupni zvezi. Če smo rekli, da ve za te brezvestne mahinacije z „Ljudsko posojilnico" celo kranjski deželni predsednik sam, da je deloma celo on zakrivil, da trpi in mora zdaj trpeti vlada to — ali ni več kot razumljivo, da bi se uprl taki trditvi, če bi ne bila resnična, vsak človek ? Ali niti od te strani nismo dobili niti navideznega oslabila svojim trditvam, kar bi mogel storiti Hein potom uradnega popravka, * „Ljudska posojilnica" v Ljubljani je dala tudi pravi povod obstrukciji v Kranjskem deželnem zboru. Več o tem „Naš List" št. 17. O novi stranki. iv. Stranke z gospodarskim programom. Kakor smo že navajeni v sedanji slovenski politiki velikih nečuvenosti, vendar je imela še to veselje, osmešiti svoje delovanje z gospodarskimi programi. Že iz tega je razvidna vsa ta nesmisel; če zasnujejo kje gospodarska podjetja, se ne sme zgoditi to nikdar na taki strankarski podlagi, kakor pri nas, če niso smatrali raznih konzumov itd. le kot navadno agitacijsko sredstvo. Ta namen pa že tudi posvečuje sredstvo. Gospodarska vprašanja je mogoče rešiti ugodno, tako, da ima res „vse ljudstvo kaj od tega, le izven teh dveh strank, povsem z ekonomičnega stališča. Kakor hitro pa meni imeti od tega stranka kaj dobička in ne ljudstvo, potem je vse delovanje prav navadno slepilo, s katerim hočejo zapreti ljudstvu oči, da ne vidi svojih voditeljev v pravi luči. In odlikovala se je pri tem posebno klerikalna, kateri je bil dr. Šušteršič pravi dež, po katerem so zrastle kar preko noči velike, če tudi le votle gobe: konzumna društva v najrazličnejših oblikah. Vprašanje pa je pri tem, kakšno podlago so imela ta društva. Ali so izšla res iz žive potrebe, ker jih je zahtevalo ljudstvo ? Ali so kramarji in trgovci po deželi ljudstvo tako odirali, da je posegel narod v svojem obupnem položaju po samoobrambi — po konzumih ? Vsega tega ne. Ljudstvo ni čutilo prav nobenih potreb po takih konzumih in klerikalna tudi ni vprašala Ij udstva, ali hoče konzumov ali ne: merodajna ji je bila le dr. Šusteršičeva volja. Kakor na povelje je vstalo na vseh koncih in krajih nebroj takih društev in podružnic, edino v ta namen, ker so trgovci po deželi vsled bližjega občevanja z duševno višje stoječimi (pa tudi najpriprostejša kramarija zahteva malo več brihtnosti) izvečine vsi tako prebrisani in Umetnost in kritika. (Dalje.) Ali prosim, ne mislite, da me je pripeljalo do f moje vere v bodočnost le idealistično navdahnjenje. Pred nedolgim so vprizorile literarične družbe vzhodne Švice moderne gledališke igre z dvojnimi tendencami. Poskušalo je namreč nekaj avtorjev, na-, praviti nekak most, prehod med zahtevami modernega časa in pa med asketičnim srednjeveškim nazi-mnjem — plavali so torej v reakcionarnem vodovju — brezpogojno so se klanjali zopet drugi svobodnemu duhu. In tu se je zgodilo ono čudo, da so stavila gla-sila nasprotnega naziranja prednosti in vrline svojih nasprotnikov nad svojimi lastnimi privrženci: ker niso hoteli vzbujati sumnje, da so bili v umetnosti strankarske sodbe. Mislim, da je tu že preveč „dobrega" — pre-S6ga že celo moj „idealizem (?)“. Če bi pa kdo mislil, da prezrem pri tem naše slovenske razmere — njih različnost od švicarskih ~~~ temu lahko povem, da sem vernega prepričanja na-šega kritika, ki je iz taborišča liberalne, in ki se gotovo vsaj na prakso dobro razume, da je vsako ljudstvo daleč od vsakega direktnega vpliva literature: Čomu torej potem pomešati praktično strankarsko stališče z umetnostjo? Toda ne ozirajmo se več v nadaljnem na to kritiko: mislim, da je iz povedanega že dovolj jasno njeno ponesrečeno stališče napram Cankarju. — — Obžalujem, da je imel marsikdo priliko, zapaziti nasilno pretrganje vodilne niti. Moj zopetni poskus, nadaljevati pri izvajanjih o sujeju v slovstvu, naj te odškoduje. Ta velika lastnost kritika, znati se vživeti v tuje situacije, je takorekoč tudi izvor vse umetniške zmožnosti. S to svojo vedno se popolnujočo lastnostjo obmolkne in je tudi res obmolknil bojazljivi klic umetnikov: L’art pour 1’art. Ta klic pa ima globok zgodovinski pomen. Bil je vzbuditelj samozavestnega umetniškega zavedanja, hotel je oprostiti slikarja, pesnika... iz svojega službujočega stanu napram drugim umetnostim in znanostim, da, celo napram življenju samemu. Oskar Wilde je pravi eksemplar te šole. Sploh pa je imela in ima ta svoje najmogočnejše pristaše na Angleškem. Tako šteje med svoje prvake Mora, Whistlerja in deloma celo Ruski n a. Ali jasno je, da popelje eno do praznega ritmičnega žvenklanja, drugo k prešernosti barv, brez vsakega smotra in cilja. Svet ravno ne more živeti brez ekstremov in „srednje poti najboljše poti" se vse varuje. Očividno bo tudi dalje, da niso prava ta po WiIdeju v prozi peta pota, ker on zahteva, da posreduj med gledalcem kakor poslušalcem in med obema umetnikoma le čuvstvo. Samo neko brezsapno prisluškovanje in v srce segajoče opazovanje: ritmus v jeziku in bujno razkošje v barvah, to mu je vse. Ali k nesreči (ali pa tudi k sreči) ni dobiti nikjer človeka, ki bi se navadil pozabiti na svoj primerjajoči razum, na svoje psihološke zmožnosti in na svoje življenske izkušenosti — vsak nosi vedno te hvalevredne lastnosti s seboj. Toda tako, kakor se popolnuje znanost, tako ne zaostaja tudi umetnik v svojem hrepenenju po vedi — že kritiki ga zbadajo k temu — in umetnosti in znanosti se popolnujejo medsebojno, in ravno s svojim detajliziranjem se bližajo druga drugi. Dar opazovanja se izrazuje pri vseh vedno ostreje. Sicer pa menim, da so pripomogli k poti, po kateri hodi zdaj umetnost, mnogo kritiki sami, kot vobče najprosvetnejši. Pa tudi vsak umotvor hoče zdaj poosebljati nekaj kritike. * Nikakor pa nočem trditi cenjenim čitateljem, kakor da sta stopila kritik in umetnik na „zlato srednjo pot", kajti ne še pred prav dolgo časa so zaznali iz Schopenhauerjeve zapuščine njegove misli o umetnosti — in resnično, ni samo on teh misli 1 „Umotvor upodobljajoče ali slikarske umetnosti je poosebljenje svetovne ideje, človeka; je pred vsem izklesano ali naslikano filozofsko spoznanje brez vsakih čut izključujočih primesi, ker čute pro-vzročujejo le interesantni deli umotvora in pravi umetnosti primanjkuje ta interesantnost" — meni Scho-penhauer. na katerega po § 22. tiskovnega zakona z dne 17. decembra 1862 v isti številki niti odgovoriti ne smemo. Vprašanje bo še, kako dela liberalna pri nas v gospodarskem oziru. Obžalujemo, da ne moremo reči druzega, kakor sploh ničesar. Liberalna — kot stranka — niti poskušala ni kdaj, storiti kaj za zboljšanje slovenskega ekonomičnega položaja. Res je raznesla med svet vest, da se bori za izboljšanje nekaterih stanovskih plač, tako za učitelje, ali če gremo stvari do dna, je videti, kako veliko iluzijo skuša obesiti slovenskim učiteljem kot čisto resnico! Liberalna se izgovarja na klerikalce, ti zopet na prve, in vse to — na škodo učiteljem. Liberalna ni storila za naše narodno gospodarstvo še prav ničesar, ker je že davno pozabila, kaj je politična resnost, ali pa še sploh nikdar vedela ni. Izjemo delajo v tem oziru le nekateri prav redki posamezni pristaši liberalne stranke, če prav niso te izjeme prav nič sijajne. Skušali so posamezniki ustanoviti na lastno roko kak denaren zavod ali kaj podobnega, z namenom, da pomagajo s tem svojim rojakom. Le predobro pa vemo, kdo ima kaj koristi od teh in da pride naše ljudstvo vedno prepozno k tej skledi. Če pa zasnuje kak posameznik res kaj uspešnega v prid domačemu gospodarstvu, kaj takega, kar obeta vsem ljudem kaj koristi in ne le posameznikom — ostane osamljen v svojem samaritanstvu, ne podpira ga niti stranka, niti posamezniki, imenovani „narodni voditelji11 . - . Bila je ideja velika, ki jo je imel deželni poslanec Ivan Hribar; največja, kar jih je morda sploh mogočih na polju našega narodnega gospodarstva. Bila je približno ista, kakor jo je sprožil pred leti dr. H. Tuma, ki je gotovo še danes mnenja, da je le tu rešitev slovenstva, da je le tu mogoče gospodarsko dviganje in zboljšanje gmotnega vprašanja. Ivan Hribar je namreč delal na to, da združi vse dalmatinske barke in ladje v eno podjetje, kakor tvori tako fuzijo tržaški „Lloyd“. Čitali smo tedaj v nekem slovenskem listu, da se je bavil g. Hribar najintenzivneje celi dve leti s tem vprašanjem. Da bi bilo tako podjetje za nas tako velikega, dalekosežnoga pomena, da se mi tega niti prav ne zavedamo — ni treba povdarjati še posebej. Ali kako je bilo s tem Hribarjevim projektom? Dalmatinci so mu obrnili sami hrbet, takoj ko so videli, da naj bi bili oni le sredstvo, s katerim bi dosegel češki denar svoj namen, daje torej Hribar le nekak posredovalec češkim kapitalistom . . . Ni naša naloga, razpravljati na tem mestu še podrobneje, da dokažemo tem bolj, kako nesrečno je bil zasnovan ta načrt, saj je jasno že iz gorenjega, koliko dobička se je obetalo s tem našemu slovenskemu denarju. — Iz vsega povedanega sledi, kako je tudi z gospodarskimi reformami, ki jih je imela do sedaj naša politika v svojem programu, — da je tu vse le trhlo, navidezno in samo pesek v oči. Povsodi samo iskanje po dobičku za svojo stranko ali celo za svojo osebo, ali nikjer programa, ki bi obetal kaj koristi ljudstvu. S tem pa še ne nameravamo trditi, da niso za nas Slovence gospodarske reforme velikega pomena. Zavedamo se prav dobro, da je to za nas življenske važnosti. Hoteli smo le pokazati, da je delovanje dosedanje slovenske politike v gospodarskem oziru le v našo škodo, da nimamo od nobene stranke prav ničesar, niti toliko ne, da bi imeli malo boljši svoj vsakdanji kruh. In če se nam Slovencem ne posreči razviti svoje industrije, če nam ni odprta pot na morje, potem smo sploh brez pomena, podobni smo črni živini, ki dela na svoji grudi od prvega soln-čnega svita do poznega večernega mraka in si pridela jedva toliko, da ne umira lakote. Tujci prihajajo v naše "dežele, izrabljajo naše vodne sile, izrabljajo moč in jakost slovenskega ljudstva in si kujejo iz tega krasnega materijala miljone, mi pa plovemo pri tem — kam — ? Tujci zidajo v sredi naših dežela tovarne — slovenska politika pa pasivno gleda, kako se ti bogatijo in kako izsesavajo mozek in sok našega krepkega ljudstva .. . Ali naj res prepustimo morje, Balkan in orient tujcem? Slovenci postajamo sužnji tujega kapitala. In narod, ki hlapčuje, ne izpolni nikdar svoje življenske naloge. če pa izprevidimo vse to — kdo bo še, ki bi mogel imeti v sebi iskro navdušenja za obstoječe politične razmere? Mi hočemo proč od politične brezbrižnosti, proč od teh ljudi, ki so le izdajalci naših interesov. Poiskati si moramo izhod iz te teme hlapčevanja. Naša luč je svoboda! (Dalje prih.) Kriza na Ogrskem. Kaj vsega ne poskuša stari Fej ervary. Kako leta in leta, ali nikjer človeka, ki bi hotel na te limanice in sprejel kak ministrski portfej in priskočil s tem na pomoč kroni in pa Tiszi, ki se je že davno naveličal svojega častnega naslova kot ministrski prezident. Nekateri listi so že prinašali listo ministrov, ki jih je dobil baje Fejervary. No, imena že povedo vse. Eden je celo iz — Konstatinopelja, predsednik ondotnega konzularnega sodišča. Mož se je pripeljal z ekspresnim vlakom takoj na Dunaj, ali tukaj jim ni dopadel. Šel je zopet nazaj v Carigrad in se med potjo vstavil še v Budimpešti. Posrečilo se mu je celo, govoriti s Košutom in dejal mu je, da želi, pogajati se s koalicijo o novem ministrstvu. Na vprašanje, če je poslan od krone, je to zanikal, na kar je bilo seve že tudi vsako pogajanje z opozicijo izključeno. Dejal je, da so ga pripravile do tega koraka le „patriotične skrbi11. Krona je pa tudi lahko vesela, dokler ima take patriote, ki se jim smeje danes vsa Budimpešta . . . Med tem pa kuha Fejervary naprej, kakor alkimisti srednjega veka, ki so hoteli napraviti iz železa, svinca in medi — zlato. Med tem pa žanjejo — Košutovci. Ogrska ^bornica. Debata o Košutovem predlogu za avtonomen carinski zakonik je pokazala prav očitno, kaj čaka novo ministrstvo, ki je hoče dobiti vlada iz uradniških krogov. Poslanec Teleki jih je primerjal bahovim huzarjem. Poživljal je ves narod, da gre v boj proti takemu nasilju. Viharen avplavz zbornice je sledil temu govoru. Poslanec Bartka je dejal, da je pometati uradniške ministre prav tako iz zbornice, kakor se je zgodilo trabantom 13. dec. lanskega leta. GieBwein (ljud. stranka) je predlagal pooštrenje kazni v slučaju dvobojev. Zbornica je prepustila predlog justičnemu odseku. K razgovoru so prišli še stroški, ki jih je izdal bivši predsednik iz liberalne, Perczel, za takozvano parlamentarno stražo. Stroški znašajo nad 31.000 K. Zbornica se je izjavila, da tega ne plača, stori naj le to Perczel sam. (Ta straža so tisti trabanti, ki jih ima zgorej Bartka v mislih.) Ker nima zbornica ničesar več na dnevnem redu, odgodi predsednik zborovanje za nedoločen čas. Ogrski revolucionarji. Izvrševalni komite koalicije se je posvetoval o sredstvih in načinu, kako se je najboljše postaviti v bran temu, kar namerava vlada. Ni še sicer vse znano, vendar dela vsa ta tajnost utis, kakor da se hoče poslužiti vlada nasilstva, mogoče celo v podobi novih bahovih huzarjev. Odsek se je tudi izrekel, da ne more predlagati še zdaj splošne volilne pravice, gledal pa bo, da se razširi ta takoj vsaj na vse one, ki plačujejo ali ki so plačali kdaj krvni davek. S tem, da se je izrekla opozicija proti splošni volilni pravici, je snedla besedo, ki jo je dala svojim volilcem. Kakor čujemo, nameravajo organizirani delavci proti temu najodločneje protestirati. — Kakor se pa iz vsega vidi, imajo ogrski revolucionarji, oficielno „združena opozicija" imenovani, prav preklicano malo rešpekta pred krono, pred katero pa se toliko avstrijskih poslancev kar v prah vrže. Nastop sicer v tem oziru odločen, ali zato jih je obsojati tembolj, ker skušajo opirati svojo moč na nasilstvo napram nemadjarskim narodom, ki bivajo na Ogrskem. Štajersko. Nemško veselje. Govor gospoda Ante Trstenjaka iz Ljubljane na časnikarskem shodu v Opatiji je napravil veliko veselja našim ljubim prijateljem v nemškem taboru. Bolje bi jim ne bil mogel vstreči, nego da je kon-štatiral za nas vsaj navidezno vznemirljivo dejstvo, da se pogrezajo v močvirje nemška industrijska središča, ležeča na slovenski zemlji, v prvi vrsti Store ob južni železnici, potem Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, dalje Jesenice, Domžale, Tržič. Celjska „Vahtarica" je vsa iz sebe od veselja in prinaša Trstenjakov govor doslovno v svoji 44. štev. v članku, kateremu je zapisal nekdo na čelo „Dobro je za našo stvar". Tu v tem članku se hajlovska krvoločnost kaže v vsej svoji odurni podobi. Tu pravi, da prevladuje nemštvo na Štajerskem vkljub naklonjenosti vlade Slovencem. Pri tem pa da Nemcem pomagajo višjo moči itd. Katere so te „višje moči11, ni težko razu- Iz prebogatega čuvstva in iz prečistega filozofski mrzlega stališča sta nastala oba ekstrema. Vse takozvano „srednje" sovražim že od nekdaj, ali vendar se odločim tu za srednjo pot, ker mi je edini prelaz med dvema visokima gorskima velikanoma. Wilde daje umetnosti samonamen, „L’ art pour 1’ art11 — Schopenhauer ji odkazuje službujoče mesto kot dekla znanosti in vede. Proti naziranju slednjega pesimističnega filozofa je bil prav upravičen bojazni polni klic: L’ art pour 1’ art — umetnost zaradi umetnosti. Izvajanja o znanstvenem vplivu na umetnost pa ni smatrati tako dobesedno, kajti vsaj toliko umetnika je skoro vsak slikar, da ne bo smatral kot nekaj posebno genialnega, če bo služil samo znanstvenemu spoznanju in iznajdbam vede. Mislim vendar, da pridejo v enostranski karakterizaciji — kar moramo prepustiti (popolnoma naravno) zopet le umetniku, kaj razume pod tem — kakor če bi zlezel umetnik v kožo psihologa in menil, da mora zato študirati svojo žrtev na leta, da odseva potem njegova modrost ali njegova junaška jakost v značaju iz naslikanega in poniža s tem svojo umetnost do navadnega simbola-------da pridejo tako s tem pre- tiranim povdarkom neizprosno do veljave neprebavljivi znanstveni vplivi. Tak škodljiv vpliv je opaziti dostikrat v ravno tako oškodovanih pesnitvah. Ali če je služila in če služi včasih umetnost znanstvenim spoznanjem, potem so nastopili in vsta- jajo še vedno take umetniške nravi, ki so znale smatrati te pridobitve le kot sredstvo svojemu velikemu namenu. Tako se je razvila iz tega umetnost, ki je in še bo prekosila impresionizem in še več moderno secesijo. Ta umetnost bo privedla bogato šareno, razkošno življenje do krasotne oblike — to bi bil zemeljski odsvit nebeškega ženitvanskega praznika Bocklina in Menzelna. Mislim pa, da je komaj še potrebno, da spominjam, da sta se pokazali te dve različni smeri ne samo v slikarstvu, ampak tudi med pisatelji in pesniki vseh časov, zdaj ostreje zdaj manj, da se je povesila tehtnica zdaj tej, zdaj oni struji v prid. Že v naravi pesništva leži, da so se mogle vstvarjati pod peruti teh dveh smeri komaj posebne nasprotujoče si šole. Pesništvo more podati v obče le redkokdaj tako blestečo zunanjost, da bi znalo zakriti s tem svojo notranjo praznoto. Moderni in sicer čisti naturalizem nima n. pr. po mojem prepričanju nobenega stika s tema dvema ekstremoma. Edino po izbiranju snovi se da govoriti o svoji šoli, toda s tem se ne obmejuje niti po izrazenju čuvstev, niti po zunanji izpeljani obliki. Služi vendar včasih celo v najmodernejšem času pesništvo — v najširšem pomenu besede — na popolnoma nizek in hlapčevski način raznim znanostim in psevdoznanostim, kakor medicini, psihologiji, filozofiji, spiritizmu itd., pod varnim okriljem Prevost’a, Mirabeau’a, Poe’ja, Taine in deloma celo Zo- la’ja. To pelje do službujočega pomena. Gotovo more tudi pretirani naturalizem — imajoč kot nekak samo-cilj celo vse grdo in nespodobno, privesti do hlapčevanja— in stori to dostikrat! službovanje pač nikdar ne stori dobro — in naj si ga ima v najemu kak zunanji namen ali pa le zveneča beseda ali pa nekaj sladko se svetlikajočih barvnih tonov. To službovanje na to ali na ono stran pa ni v bistvu druzega, kakor eden navedenih ekstremov. In prispodabljanje umetnosti tem je provzročilo in je signaliziralo klic: L’ art pour 1’ art. Biti gospod nad svojo individualnostjo, obvladati prepolno mero čuvstvenih izbruhov, kakor ne manj poznavalec vsega vnanjega sveta in vseh znanstvenih panog — v tej luči vidim prihajati najmodernejše umetnike in že se oglašajo njih predhodniki. — — Umetnost je meni duhteč venec, ki se spleta iz umetnikovega srca. Ta venec pa dobi svoj oplodujoči sok iz tega večnega oživljajočega „biti". Predpogoj umotvora je torej individualnost. Individualnost pa zavisi od razločnosti in od izpre-memb časa. Naš čas ljubi osebe, katerih srce je enako razvito z razumom; te najpopolnejše harmonije pa je najbolj deležen le umetnik. In venec, ki naj ga vij0 iz svojega veselja in trpljenja, ta naj ne duh ti niti po rožah, niti po vijolah, niti po eiklamih — mi ž0' limo le vonja, ki diši iz njegove individualne duš0; iz njegove osebe. — — Priloga „Našemu Listu“ št. 23 z dne 10. junija 1905. meti onemu, ki opazuje stalno dotiko — Berolina z našimi narodnimi nasprotniki. „Sudmarka", „Schul-verein“, priseljevanje nemških uradnikov in tovarniških delavcev itd. iz raj ha v naše kraje, pri tem skrito podpiranje nemških inštitucij z nemškim denarjem itd., — vse to so one „višje moči11, o katerih govori „Vahtarica", ne da bi med vrstami ne dala razumeti, da je vse to nemško delo sovražnega značaja, ki stremi za tem, da po geslu „Macht geht vor Recht“ zatre slovenski narod in ga oropa do nazega! Višek hajlovske impertinence pa tiči v stavku, ki se glasi: „Bei einem freien Spiel der K raft e ware der faule Zauber, den die Pervaken um den Begriff „slovenische Nation11 gewoben haben, langstin sein Nichts zerstoben11. „Pri svobodnem gibanju moči bi se gnjili čar, s katerim so obdali prvaki pojem o „slovenskem narodu", že davno izgubil v svoj nič." Tega stavka najbrže marsikdo ne bo razumel. Vendar je to, kar je hajlovec tu povedal in kar germanska svojat že dolgo želi in tudi pripravlja, —prozorno dovolj, da se lahko razume. Ta stavek ne pomeni nič več in nič manj, kakor to, da bi naši prusaki, ako bi smeli dati duška svojemu srdu v polnem obsegu, padli že davno čez mirni slovenski narod in mu naredili konec v krvavi igri. A vlada, t. j. avstrijski zakoni nas še ščitijo nekoliko pred brutalnostjo teh ljudi, zaradi tega hajlovec, čegar somišljeniki na raznih uradnih stolih na Štajerskem uživajo gotovo več vladne naklonjenosti, ko mi Slovenci, dostavlja perfidno, da je slovenski narod le „Treibhauspflanze“ avstrijske vlade. Celjska „Vahtarica" gotovo ni list, s katerim bi bilo vredno se resno pečati, a ta članek je notranji izliv onih elementov, s katerimi skupno živeti na svoji lastni zemlji nam je žal usojeno tako, kakor mora balkanska raja živeti skupno s Turkom. Da imajo naši prusaki ono svobo.do „rabiti neomejeno svoje moči" kakor Turki na Turškem — res, godila bi se nam slaba, zato pa smo „ Treibhauspflanze11 vlade, ker jim baje ne pusti, da bi proti nam „svobodno razvili svoje moči". Razločneje pač ni mogoče govoriti in vsak zaveden Slovenec se mora potruditi, da preženemo tem nenasitežem, ki se prešerno pasejo na naši zemlji, njih volčje želje po slovenski krvi in jim preženemo veselje, ki jih navdaja zbog tega, da si krivično prilaščajo pedenj za pednjo slovenske narodne posesti. Družba sv. Cirila in Metoda, pa „Vahtaričino" veselje. Kar naš narodni nasprotnik želi, da bi se zgodilo, to že tudi veruje, da se je zgodilo. In res že sam sebi verdje, da je naša šolska družba pred ban-kerotom. To pa izvaja iz tega, ker Ciril Metodova družba, dasi obstoji že 20 let, še ni imela nobene slavnosti, nobenih častnih daril itd., dočim je slavnost „Schulvereina" pokazala, kako močno je to društvo in koliko vsestranske zaslombe da ima v nemškem ljudstvu. — Hm! Kdor sodi moč nemških društev po njih slavnostih, — se zelo varal Kdo ne ve, da se pri Nemcih igra „pesek v oči" ob vsaki priliki ponavlja, kadarkoli jim gre zakriti svojo resnično nagoto in revščino. Oni so kakor bankeroten trgovec, ki obloži svoje izložno okno z vso mogočo Tako sem poskušal označiti svoje stališče na-pram gibanju „L’ art pour P art" — paralelno s kritikom. Poravnati pa nam je še nekaj diferenc. Pojasniti bi bilo pred vsem nekaj pojmovanj, ki sem jih sicer ovrgel že v svojih prvih besedah, toda ker so se ljudem v naši domovini tako vsesale v kri in ttieso, ki so postale že nekak bojni klic, ki jih pojavlja sleherni že iz spoštovanja do pietete, ne da td pomislil kaj več o njih. Te besede se jim zde nezmotljive kakor rimski kuriji dogme. Bile so nekoč Upravičene zahteve tudi pri drugih narodih in deželah. Mislim namreč na klic „popularnost", „poljubnost", „narodnost" (Volksstiimlichkeit). Pri nas merijo vrednost literarnih proizvodov po tem, kako jim je naklonjeno širše ljudstvo. Kritik hoče pokazati to mero vrednosti tudi pri tujih slovstvih. Iz srca rad akceptiram njegov primer o „Minni von Barnhelm" — ta drama bi mogla biti kakor Uavlašč izklesana po nemškem narodnem značaju. Toda ni baš neopravičeno vprašanje, kdo pa pozna hi razume Minno von Barnhelm, misli in čuti ž njo, ž njo in njenim stotnikom in se smehlja tisto brozgo govorečemu Francozu? Kaj morda nemško ljudstvo, hi se šopiri po kmetih in napolnuje umazane tovarne ? Ta drama, kakor vsi klasiki, govore o težnjah hieščanske družbe. Iz nje so vzeti vsi značaji, risane s° njene ekonomične in duševne razmere, osmešene djene neumne manire — skratka, klasikom je šaro — notri v prodajalni pa zevajo — prazne police! Taka sleparska „izložna okna" so te 251etnice in razne druge „obletnice" nemških posili-društev, ki so sama pred stalnim bankerotom. Od časa do časa to kak nemški politik tudi izblebeče in še ni dolgo, ko je ista „Vahtarica" prinesla tako samo-obtožbo in javk o narodni otrplosti Nemcev! Vkljub vsej bahati naravi in nagnenju za tingl-tangl Nemcev je njih „nemška reč" v pravem pomenu besede v sredi gnjila in ta gnjiloba smrdi, naj zbobnajo skupaj še toliko takih tingl-tanglnov, kakor je bilo zadnje slavlje šulferajnsko! Razsodnega Slovenca ta slepila ne premotijo! Naša šolska družba, v kateri je nastala nekaka stagnacija, se o prvi priliki zopet prenovi in postane močneja ko kedaj poprej. Kajti samozavest iz Slovenca ne sme nikdar izginiti! Pek — poslanec. Ptujski pek - župan Ornig bi hotel biti tudi državni poslanec. Nameraval je kandidirati mesto samomorilca Wolfharda v mariborski volilni skupini. Ker je Ornig znan le kot srednje dober pek, a nič znanega ni o njegovi sposobnosti za državnega poslanca, ga mariborski volilci niso smatrali resnim. Njemu je pa vendar neprijetno, da mu je ušla ta izredna čast in — mast. Koroško. Nemško ljudsko društvo na Koroškem in Slovenci. Pretekli pondeljek je imelo to društvo v Celovcu svoj občni zbor. Njegov predsednik Do-bernig je mej drugim poudarjal važnost združenja vseh svobodomiselnih nemških strank (koliko takih strank imajo koroški „Nemci", še nismo mogli doznati, ker jih je baje — brez števila). To naj bi imelo veliko vrednost pri bodočih državnozborskih volitvah. Pritisk vnanjih Slovanov na Koroško da je velika nevarnost za nemško obrt, pri katerem je narodnostno vprašanje postalo tudi vprašanje kruha itd. Tu se je zmedeni nemški renegat Dobrnik močno vrezal. Slovenci na Koroškem niso poslovenili nobenega Nemca, pač pa se zgodi nasprotno v stoterih slučajih. Kdo torej sili na Koroško, Slovenci ali Nemci, ni težko uganiti. Cela Koroška je bila od nekdaj slovenska dežela, — to dokazuje zgodovina. Ako je velik del Koroške danes ponemčen, je to le dokaz, da so vanjo silili Nemci, in ne Slovani! Dobrnik govori o politični nevarnosti po načelu „rečem ti, da mi iie porečeš", ker on in njegovi somišljeniki streme edino le za tem, da iztrgajo še ostalim koroškim Slovencem narodno posest! — Zares, veliko kulturno delo! Pruski podrepniki. Najžalostnejša človeška podoba in naj večjega zaničevanja vreden je učitelj, ki izdaja svoj narod ali ki zapeljuje v narodno izdaj alstvo ljudi svojega naroda. Take žalostne podobe so se videle na izdajski nemški slavnosti v Vrbi. Ti pomilovanja vredni vzgojevalci slovenske mladine so namreč na tej veselici svojo slovensko deco nemški komandirali. Ko pa se otroci niso zmenili za nemško poveljstvo svojih učiteljev, izdajalcev naroda, šli so ti pruski podrepniki in kakor mutasti kazali otrokom z roko, kam se naj vsedejo, da po- suj et izvečine le meščanstvo. In zdaj, prosim vas, kako govoriti o kaki poljudnosti, popularnosti dramatikov, kakor v Minni von Barnhelm ali drugih Schillerjevih delih ali celo v Faustu? človeštvo se je razcepilo v različne socialne družbe, katerih bitje in žitje je kaj različno, tako tudi njih čuvstvo in misli. In umotvori, ki imajo to ali ono kasto kot nekako temeljno podlago, torej obrazsvetljujejo gotovo družbo ali pa se norčujejo iz nje — take umotvore bodo razumeli v resnici le pripadniki te družbe, le ti jih bodo najčeščeje obožavali — ali pa jih proklinjali. Če pa obdelujejo ti duševni proizvodi, ki jih stavlja kritik za vzgled, le meščansko družbo — ki gotovo ne soglaša z nižjo družbo niti po svojih vrlinah niti po svojih slabostih — kako more govoriti kdo o poljudnosti teh del?! In vendar smo si v tem edini, da morejo biti in tudi; s o umotvori. S tega stališča se lahko tudi popolnoma otresemo tega konfuznoga pojmovanja, ki ima pomen edino le v liriki, ki ima res svoj izvrstni in naj-prvotnejši vir v narodnem razpoloženju — tu moremo smatrati poljudnost kot nekako merilo za lepoto. Na tem mestu bo tudi primerno, če se spominjamo Rousseau) e ve misli, ki pravi, da soglaša veliko bolj vse duševno čuvstvovanje vseh ljudi, kakor pa od generacije do generacije izpreminjajoči se razum. Pri vseh drugih pesnitvah (epiki, romanih, novelah ...) pa stopa v ospredje z vedno večjim poudarkom razum. zobljejo konček klobase, ki so ga dobili v plačilo za to, da so romali dolgo pot na to, narod njihovih starišev oskrunjajočo nemško komedijo. Ker pa se otroci tudi za mutasta znamenja svojih izdajic-učiteljev niso zmenili, začele so se izdajice posluževati — slovenskega jezika, toda le šepetajo, ker bali so se izdati glasno, da so sinovi slovenskih mater in slovenske krvi. Šepetali so svojo materinščino na uho svoji slovenski šolski mladini, ker nad njihovimi izdajskimi glavami je visel Damoklejev meč. Ta bi se bil gotovo vtrgal na njihovo teme, da so pokazali, da po svojem slovanskem pokoljenju ne spadajo na kraj, kjer se pokladajo žrtve Veliki Germaniji! Zapomni si dobro, slovenski Gorotan, tvoji vzgojevalci mladine so neslišno šepetali tvoj mili slovenski jezik, iz strahu, da se ne zamerijo nemškemu strahu! Primorsko. 'Tržaške bombe pred sodiščem. Tržaška policija je našla 14. junija 1904 v garderobi laškega telovadnega društva „Societa Ginna-stica" dve bombi. Društvo je bilo nato takoj razpuščeno in tajna ovadba človeka, ki je moral biti z vsemi podrobnostmi dobro znan, je omogočila policiji, priti na sled ljudem, ki so imeli opraviti s temi bombami. Ali predno je dobila policija listo imen v roko, so jo popihali glavni krivci že v Italijo. Prijela je le še pet oseb, izmed katerih je bila ena že 5. febr. 1.1. obsojena na enomesečni zapor. Bil je to magistratni tajnik Vidusso, ki je širil in pomnoževal poziv na prebivalstvo, naj storijo vse, da preprečijo razobešenje avstrijskih zastav. Ostali štirje krivci sedeli so nedavno pred dunajskim porotnim sodiščem. Imena obtožencev, starost in poklic: Napoleon Cozzi, 38 let star, neoženjen, slikar in učitelj sabljanja; Marcel D epa ul, 26 let star, oženjen agent; Justus Salatei, 33 let star, oženjen, dimnikarski mojster; Oskar Suban, 30 let star, neoženjen, oficijal na davkariji. Po splošnem utisu sodivši, je vohunil v prid tržaški državni policiji časnikar Boniciolli, ki je tudi bežal v Italijo in se tam ustrelil. Obtožencem sta na razpolago dva tolmača. Prvi je bil zaslišan Suban, ki se zelo rad joka in se dela najbolj nedolžnega, ki je prišel le po slučaju med to družbo. Prej je hodil vedno v cerkev, k spovedi in obhajilu, bil je vsak večer ob mraku že doma, in kar je še vedel navesti podobnih lepih svoj-stev. Mož dela zelo komičen utis. Pripoveduje tudi, kako je vedno mislil, da pridejo Garibaldovci v Avstrijo in nam vzamejo vse Primorje. Iredenta je nabirala že prostovoljce za upor na Avstrijskem, a jih dobila le dvajset. Ves skesan zatrjuje, da bo povedal samo golo resnico. Pripoveduje tudi, kako so navduševali in podpihavali iredentovci mlade ljudi v svojem društvu „Vita dei giovani" (življenje mladine) za protiavstrijsko gibanje. Dotičnik pa, ki jim je govoril, je stal za posebnim zagrinjalom, tako da ga prisotni mladeniči niso mogli videti in ga zato tudi ne izdati. Dalje pravi, da je res on bombe shranil, pa ker se je bal, je stresel stvar, ki bi morala priti v bombo, Ker je izpolnjevala pri nas Slovencih lirika do najnovejšega časa malodane največ in najboljšega našega slovstva, zato prenašamo le preradi njeno vrednostno merilo na druge slovstvene izdelke. Naj opozorim že zdaj — o priliki razširim še ta izvajanja — da je ta predsodek v literaričnem presojevanju že starega data in da ima svoj izvor v ponesrečenem primerjanju sedanje kulture z grško, ki je' stala le v svoji primitivnosti na vrhuncu kulture.------- Cankar piše največ o meščanskih razmerah, in pri kritikah o njem pride v poštev edino: kako slika te razmere. V poštev pride le občno merilo lepote. Prav vseeno je — seveda po literarni vrednosti — ali razume ljudstvo njegove drame in povesti ali ne. Vrhutega pa še ne stoji ljudstvo v nobeni deželi pod direktnim vplivom literarnih struj. Ali glavno je pri tem, da se ne kritikuje le s praznimi pojmi, ki izvirajo zopet le od slabega razumevanja kake stvari. Pa kaj vsega ne stori svet, da si otrese z vratu fatalnega nasprotnika: To naj si gospod Cankar malo bližje ogleda in premisli. Morda se izpremeni potem njegova huda jeza v razumljiv posmeh. Pripomnim naj še, da nisem ničesar izprego-voril o vrednosti Cankarja kot pisatelj, niti enega zloga ne. Janko Kukovec. če hoče kdo, da se razleti, v stranišče. Bombe mu je dal Fumis, ki je ubežal med tem v Italijo. Ker se je ves čas bal in ni imel mirne vesti, je šel h kapucinom, kjer se je izpovedal. Kapucin mu je svetoval, naznaniti vso stvar pri policiji. Ali Suban ni tega storil ter pravi, da se je bal maščevanja svojih znancev. Pravi, da so hoteli imeti bombe za to, da bi napravili demonstracije za laško vseučilišče v Trstu in v ta namen vrgli vsaj eno proti kipu našega cesarja ali pa v poslopje nemškega telovadnega društva. Za tem pride na vrsto D e p a u 1, ki pravi kakor prvi, da je popolnoma nedolžen obdolžitve kot veleizdajalec. Vse, kar je govoril Suban, je le i z m i š 1 j e n o, Suban je po Depaulijevi trditvi navaden komedijant. Ko pozivlje predsednik Subana, naj govori resnico in pove še enkrat, ali je to res, kar je povedal prej, je dejal: Pod svojo vestjo zatrjujem, da je vse resnica. Depaul mu zakriči nato: Tvoja vest je preuma-zana, da bi govoril resnico. Tretji dan obravnave se prične z zagovorom Sala tej a, ki je seve ravno tako nedolžen. Kadar so imeli tajni komiteji seje, ni bil on nikdar v lokalu in ni poslušal, za kaj se gre, ampak se zabaval kje zunaj na hodniku ali pa v predsobah z — ženskami. Salatei je služil tudi štiri leta kot prostovoljec pri našem 5. dragonskem polku. Ravno tako jagnje je C o z z i, najstarejši in kakor videti najpametnejši izmed obdolžencev. Bil je po-vsodi le za to zraven, da varuje mlade ljudi prenapetosti, da jih svari itd. Kakor videti, zelo blag namen; le čuditi se je, kako to, da je prišel pred sodišče! Ker je poslal iz svoje celice po nekem kaznjencu Subanu pismo, v katerem ga pozivlje vse tajiti in zvreči vso krivdo na one, ki so v Italiji, se zgovarja, da je storil to zato, ker je menil, da bo tako vsa stvar prej končana. Ali Cozzi je naletel na slabo, kajti Suban je poklical preiskovalnega sodnika in mu pokazal Cozzijev listič. Po zaslišanju obtožencev pridejo na vrsto priče, ki vse skupaj niso nič pametnega izpovedale. Eden pove, da zapirajo v Trstu Italjane za to, če nosijo cvetico „margarito*; drugi pove, da je bil v Vidmu, kjer je govoril na nekem zborovanju Ricciotti Garibaldi, eden največjih laških sanjačev itd. Ko končajo priče svoje izpovedi, prične sodni dvor s čitanjem iredentističnih tiskovin, zaradi katerih sta obdolžena Depaul in Suban, da sta jih širila med Tržačani. Ena taka pozivnica opozarja Tržačane, naj bodo pripravljeni na trenotek, ko zaplapola na tržaškem magistratu italjanska zastava in prestopijo mejo prostovoljci; v drugi zopet pozivlje iredenta, naj ne gre nikdo blizu, kjer igra avstrijska vojaška godba, posebno pa ne v družbi otrok in žensk, kajti prigoditi se zna kaka nesreča. Kakor je videti, samo blazirana napetost in fantastične sanje, ki jih morda niti Garibaldi ne smatra resnim. Kakšen utis so napravile na prebivalstvo, pove tudi Petronijeva izjava, ki je šel dan potem, ko je vedel, da so bile razdeljene okrožnice med ljudstvo, k vojaškemu koncertu, a je bil ves pobit, ko je videl, da je vzlic temu tam prav toliko ljudi, kot drugače. Iz zapiskov popotnika po Sibiriji. (Spisal Vladimir Karalenko). VIII. Ivan. Proti polnoči, ko so se okrepčali uradniki s čajem, so pričeli s preiskavo. V precej veliki izbi je stala na sredi miza s potrebno pisalno pripravo; na enem koncu je sedel Proskurov. Njegovo v obče malo smešno obnašanje je danes izginilo: bil je videti resen. Poleg njega se je vsedel Bezrilov, ki je prišel že popolnoma k zavesti in se zopet po vojaški obnašal. Med premorom se je umil, pobarval svoje brke in sčesal svoje kuštrave lase. Tudi on je bil na svojem mestu; samo tu in tam je spil požirek čaja in gledal z nekim posebnim nasmehljajem na preisktovalnega sodnika. Proskurov je skiciral na polo, ki jo je imel pred seboj, program, po katerem se ima vršiti zaslišanje, potem dvigne glavo in veli: „Pripeljite ujetega!" Bezrilov je pomignil samo z glavo in Jevsejč je hitel iz koče. Črez nekaj hipov se odpro zopet duri in vstopila je ona visoka, močna postava, ki sem jo videl tedaj na brodu v družbi Kastjuške, ko jesmotrilaza odhajajočimi oblaki. Ko stopi črez prag, se mu malo spotakne, ozre se po sobi, napravi še nekaj korakov in obstane sredi sobe. Njegovi koraki so bili enakomerni in mirni. Vsa obravnava bi se izšla prav mirno, da ni dobil eden izmed porotnikov iz Trsta grozilno pismo, kjer mu naznanja „komite italjanske iredente', daje izgubljen, če dobi izmed obsojenih kdo le en dan zapora. Izprva je to pismo vzuemirilo ne le porotnike in sodni dvor, ampak tudi državnega pravdnika. Ali tudi slednji je izprevidel le prekmalu, da ni to druzega, kakor velika budalost, ki jo je mogel napraviti le kdo izmed nasprotnikov in sovražnikov obtožencev. Vendar je smatral sodni dvor, s sporazumljenjem porotnikov in zagovornikov, umestno, izključiti javnost od nadaljevanja obravnave in sicer z ozirom na „občni red". Toda bil je še nekdo, ki je čutil potrebo, pisati anonimno pismo, naslovljeno na enega izmed zagovornikov. Podpisal se je le „resnični avstrijski patriot". Obsoja pa in opozarja zagovornika, da je glavna opora tržaški iredenti — tržaški magistrat sam in da zadene v tem oziru še največ krivde prejšnjega namestnika Goesa, ki je bil napram iredentovcem vedno popustljiv. Končuje s stavkom: So viel zur Beleuchtung der gemiitlichen Zustande bei der Triester Regierung!... Sedmega dne pridejo na vrsto govori zagovornikov in državnega pravdnika. Kot je to običajno, so dokazali zagovorniki popolno nedolžnost svojih klientov, državni pravdnik njih največjo krivdo in zločin, storjen vsled veleizdaje, razžaljenja cesarske hiše, habsburške dinastije itd. No, porotniki so zanikali stavljeno jim vprašanje na veleizdajo z vsemi glasovi. Potrdili so le razna eventualna vprašanja. Več je razvideti iz obsodbe, ki se glasi tako: Suban 6 mesecev težke ječe (kršenje javnega reda, prestopek zakona o razstrelivih, razžaljenje cesarja, razžaljenje članov cesarske hiše, podpihovanje k prepovedanim dejanjem, kakor je bilo to razobe-šenje laške zastave). Depaul 9 mesecev težke ječe (delikti kakor pri Subanu, izvzemši prestopka zakona o razstrelivih). Salatei 100 K globe zaradi udeležbe in snovanja tajnih organizacij. Cozzi oproščen. Cozzi je podanik italjanske kraljevine, kriv je sicer istega prestopka, kakor Salatei, vendar ga kot tujezemca ni mogoče kaznovati, ker velja v tem slučaju naš kazenski zakon samo za inozemce. Prva dva sta nastopila takoj kazen; Salatei in Cozzi pa sta šla domov. Preiskava je trpela 10 in pol meseca, in kaj je bil zaključek te senzacionalne obravnave, kakor so jo vedno imenovali, predno je prišla še do razprave? Da je bilo nekaj ljudi žrtev prenapetih laških sanjačev, ki jih je dobiti n. pr. celo kot državne uradnike, ne samo v Trstu, ampak tudi v Ljubljani! Tem lahonom bi želeli malo več zdrave pameti; a za to malo manj šovinizma, „Gr6Benwannsinna“ in kakor se že imenujejo podobne budalosti, kajti ta obravnava jim je lahko pokazala vso kvintesenco njihove velikanske iluzije. Ali ta proces je zanimiv še v drugem oziru. Časniki so prinesli vest, da je priporočala celo krona milostno postopanje. Široki obraz s sicer sirovimi, vendar enakomernimi potezami je bil miren in napravil je zelo ravnodušen utis. Modre oči so gledale motno in nejasno predse, kakor da sploh ne vidijo tega, kar je v njihovi prvi bližini. Lasje so mu bili na kratko pristriženi. Na srajci, ki je bila še nova, so bile videti sveže krvave lise. Proskurov pomakne k meni formular, pero in črnilo in prične: „Kako ti je ime?“ „Ivan, star 38 let!" „Kje stanuješ?“ „Nikjer — sem vagabund ...“ „Povej, Ivan, ali si ubil ti voznika Fedor Mi-hajlova?“ „Da, Vaše blagorodje, jaz... saj je popolnoma jasno ...“ „Lepo, da govoriš resnico in pripoznaš zločin!" ga hvali Bezrilov. „Nu da, Vaše blagorodje, ali bi laži kaj pomagale ?“ „Po katerega želji ali nasvetu si storil to?" sprašuje preiskovalni sodnik dalje, ko vidi, da sem vsa druga vprašanja in odgovore že napisal. — „In kdo ti je dal tistih petdeset rubljev in dvaintrideset kapejk, ki smo jih našli pri tebi?" Vagabund ga je zamišljeno pogledal. „Ne sprašujte me rajši po tem, Vaše blagorodje! Ti veš za svoje dolžnosti — jaz za svoje...! Storil 'n i Mi želimo obtožencem prav iz srca, da so jo odnesli tako srečno, kajti sedeti 10—20 let (toliko pripisuje zakon za veleizdajstvo) za take otročarije je res velika nesmisel, ali ne moremo si kaj, da ne izpregovorimo vtem oziru z našo vlado nekaj prav krepkih besed. O tem pa prihodnjič. Nov hrvatski parobrod. Hrvatski rodoljubje na otoku Krk so kupili v Napolju parobrod, kateremu so dali ime slavnega istrskega rodoljuba „Dinko Vitezič". Te dni bo parobrod blagoslovil krški škol dr. Anton Mahnič. Parobrod bo vozil med kvarnerskimi otoki in hrvatskim Primorjem. Iredenta — prijateljica Avstrije? V javnost so prodrli glasovi, da iredenta ni toliko sovražnica Avstrije, kolikor Nemčije, ker le poslednja in ne Avstrija je nevarna Italiji, Trstu, Tridentu in sploh Italijanom s svojo politiko nenasitosti. Proti Avstriji je obrnjena ost iredente le v toliko, v kolikor stoji ista v službi Nemčije. Garibaldi, ki je imel že vse pripravljeno, da napade Avstrijo, je baje odstopil od svoje namere in pravi, da mora Italija ostati prijateljica Avstrije. Kaj druzega pa je z Nemčijo. Kako to, da je Garibaldi šele zdaj prišel do spoznanja, da je Nemec sovražnik vseh Nenemcev, torej tudi Italijanov? Potemtakem, ako iredenta spremeni svoj načrt, ne bo škode, ako Italijani grade avstrijske utrdbe (?). Doma in drugod. j Dopolnilne volitve v odbor „Slovenske Matice". Oddanih je bilo 200 veljavnih glasovnic s 1100 veljavnimi glasovi. Prejeli so pa in so izvoljeni gg.: dr. Matija Murko 1094, Luka Svetec 1085, Fran Finžgar 1077, Peter Grasselli 1044, Engelbert Gangl 773, Fran Govekar 754, Anton Trstenjak 718, dr. Valter’Šmid 712, Fran Milčinski 693, Jakob Turk 677 in dr. Josip Stare (na tri i leta) 617 glasov. Prešernov spomenik. Občinski svet ljubljanski je sklenil, da se postavi Prešernov spomenik na Marijin trg. Domžale v državnem zboru. Vsenemci se pripravljajo, da bodo na podlagi laži, raztresenih po raznih nemških listih, obrekovali Slovence v državnem zboru zaradi domžalske nemškonacionalne komedije. Pričakujemo, da jim bodo naši poslanci pošteno po- ; svetili, ker tu je prilika, da pokažejo slovenski voditelji, koliko jim je do svojega ljudstva. Časniki so poročali dovolj, toda to bo prav | malo izdalo, če ne bodo naši zastopniki storili svoje dolžnosti — z odločnim nastopom! Kdo je streljal v Domžalah? Slovencem, navzočim pri vsenemški demonstraciji v Domžalah, grozili so nemški razgrajači z revolverji. Seveda se 1* najde sedaj dovolj nemških listov, ki, hoteč utajiti to tolovajsko početje, dolže nas Slovence, da smo mi streljali. Toda sodnijska preiskava dognala bo čisto nekaj druzega. Posrečilo se nam je namreč dobit! pričo, ki je videla, kako je neki nemški Tirolec potegnil revolver in ustrelil med množico. Naloga sod- sem vse sam in druzega nič. .. Storil sem vse sam, priči sta le temni gozd in noč — drug nihče!" Bezrilov je malo pokašljal in kakor se je zdelo, je spil nato z veliko slastjo nekaj čaja, Proskurova z nekim zasmehujočim pogledom smotrivši. In potem je pogledal zopet vagabunda, z izrecnim dopadajenjem nad njegovo disciplino, prav kakor se razveseli star zaslužen častnik, če vidi hrabrega vojaka. Proskurov je ostal ves čas resen. Zdelo se je. da je presenetila tudi njega nekoliko zločinčeva odkritosrčnost. „Ne bi hotel povedati vzroka, zakaj si razme- ' šaril Feodor Mihajlova na tako krut način," — je nadaljeval Proskurov. — „Morda iz osebnega maščevanja, iz mržnje ali sovraštva ?“ Ujeti je pogledal ves začuden preiskovalnega sodnika. „Sunil sem enkrat, dvakrat, mislim, večkrat ne-Potem se je zvrnil..." „Posveti mu!" se obrne Proskurov k bližnjem11 kmetu. „Ti pa poglej tja v sobo!" veli ujetemu. Ta se bliža z istimi enakomernimi koraki k durim in obstane pred vhodom v sosednjo sobo. Kme1 vzame z mize luč in posveti v izbo. Zločinca je nekaj naenkrat streslo, tako da je odskočil nazaj. Očividno se je silil, da bi mogel tj9 pogledati, potem pa omahne na steno. Vsi smo m11 sledili z očmi v velikem notranjem nemiru, in zdel° j 'i j I oije bo sedaj, stvar natančno preiskati in dognati fakt, da so streljali Nemci, nikakor pa ne Slovenci! ~~ Ali se je potem res čuditi, če je kdo Slovencev pobral kamen in ga hotel vreči na take tolovaje? Nemški časopisi strahovito lažejo o nemirih v Domžalah. Celo uradni listi in uradna poročila zavijajo celo zadevo tako, kakor da bi bili vsega krivi edinole Slovenci. Slovenci so krivi, da je morala vojaška godba pred zaključkom slavnosti oditi, samo Slovenci so metali kamenje, da, povspeli so se celo do trditve, da so Slovenci streljali. Naj bi nam vendar ta nemška gospoda povedala, s kakšnim orožjem so Slovenci streljali. Revolverje imeli so edino le Nemci, ki so jih ostentativno kazali in z njimi pretili, puške pa le žandarji. Niti eden Slovenec ni imel pri sebi samokresa, zato smo res radovedni, kako so prišli Slovenci do strelnega orožja. Morda se bo še našel kje kak listič, ki bo trdil, da so Slovenci izvili žandarjem puške in so streljali na nemškutarje in žandarmerijo. Čudili bi se temu ne, ker nemški listi so zmožni vsega. Vsakdo pa, ki je bil že priča pobojem in izgredom v kakem nemškutar-skem mestu, — spominjamo le na izgrede proti Slovencem v Celju in v Celovcu na napade na naš slovenski 17. pešpolk, kateri so se vršili celih osem dni naravnost proti vojakom, — vedel bo, kaki niojstri so pisači nemških listov v zavijanju, ako se gre zato, kako zadevo, katere se mora vsak pošten Nemec sramovati, obesiti jo Slovencem. Pustimo takim lističem to veselje, protestovati pa moramo odločno, da zavija uradna Laibacher Zeitung celo zadevo tako, kakor bi bili Slovenci pravcati tolovaji. L radni krogi prav dobro vedo, da je morala vojaška godba oditi le vsled nemškutarskih provokacij. Nemškutarji so jo prisilili, da je odšla. Sploh pa bi mo-rali najnižji in najvišji uradni krogi vedeti, da zahteva vojaška čast odstraniti se z veselice, kjer se prepeva „Wacht am Rhein" in enake Avstrijo ponižujoče pesmi in kjer se provokatorično razobešajo zastave tujih držav. In taka zastava je gotovo frank-furtarica. Naj bi se Slovenci pri kaki slavnosti drznili kaj enakega storiti, takoj bi bili vsi prireditelji in morda še celo udeleženci obtoženi veleizdaje in bogve kake preiskave bi se vršile, katerim bi seveda sledile težke in občutne kazni. Bodi vendar že enkrat Uradnim krogom povedano, da se Slovenci na svojih tleh ne damo s takimi provokatoričnimi prireditvami Uživati in vaša naloga je, da to preprečite, ako se hočete izogniti posledicam, ki takim provokacijam slede. Dovolj je, da moramo čutiti poniževanje v mestih, kjer smo le v majhni manjšini. Mi nočemo ži-veti sicer v prepiru z nemškimi Tirolci, a te pravice Uam vendar nihče odrekel ne bo, zahtevati od nemških Tirolcev, naj upoštevajo dejstvo, da žive na slo-venskih tleh! Spoštujejo naj narod, ki jim je pridobil milijone in jim pripomogel do njih blagostanja! Šulferajnska šola, uje omika in vzgoja. Šul-ferajnske šole so se vgnezdile pri nas na Slovenskem samo v pohujšanje in posurovenje naših otrok. Dokaz temu je šulferajnska šola v Domžalah. Učitelj Wi-2any razume gotovo svoj poklic, kajti on uči otroke ie nestrpnosti in hujskanja nasproti slovenski narod-n°sti. Ta dva predmeta ima v svojem učnem načrtu. Nedavno je razlagal otrokom v šoli narodnostno vprašanje. Razume se seveda samo ob sebi, da je govoril o gospodstvu „Herrenvolka” nad nami Slovenci. Po njegovem mnenju je le „Herrenvolk” upravičen zahtevati vseh pravic v avstrijski državi, njemu se mora klanjati vsaka druga narodnost in mu biti podložna. Svojo razpravo je končal rekoč: „Noben nemški otrok ne sme pozdraviti Slovenca; Slovenci so tisti narod, ki se mora do tal klanjati vsakemu in bodisi še na tako nizki stopinji stoječemu Nemcu*. To so res krasne cvetke s šulferajnskega vrta. Stariši, ako hočete svojo deco popolnoma zanemariti, potem jo le še nadalje pošiljajte v tako šolo, naučila se ondi ne bo druzega, kakor sovraštva do vas samih! Strah ima velike oči. V nedeljo, dne 4. t. m. prejelo je kamniško okrajno glavarstvo od nemške strani poziv, naj pošlje v nedeljo popoldne orožnike v Domžale, ker se v Ljubljani neki pripravlja cela črna vojska, ki bo dospela v Domžale s popoldanskim vlakom in ki namerava spremeniti Domžale v pravcate razvaline. Nemški Tirolci imajo zelo slabo vest, ki jim ne da miru ne po dnevi ne ponoči in jim slika pravcato fato morgano. Gospod okrajni glavar je brž poslal okr. komisarja z žandarji in s strogim naročilom, naj mu takoj poroča o položaju v Domžalah. Seveda je bilo to odveč in nam ni treba še posebej povdarjati, da je bila vsa ta ekspedicija črne vojske izmišljena v bujni fantaziji nemških Tirolcev. Kdor ima slabo vest, mora imeti tudi zavest slabih dejanj! Naša žandarmerija. Med našimi sicer vse časti vrednimi žandarji je tudi nekaj oseb, ki so si svojo omiko pridobile menda med najnižjimi sloji. To dokazujejo dovolj dogodki v Domžalah. Žal, da ne vemo tem ljudem imen, sicer bi jim prav gotovo ne prizanašali. Nek tak žandar izrazil se je proti svojim tovarišem, zbranim pred domžalsko žandarmerijsko postajo: „Nič ne de, ko bi bilo ustreljenih tudi 10, 20 ali 40, toliko časa naj bi se streljalo, da bi bil mir.” Pripomniti pa moramo, da so mu nekateri njegovi tovariši ugovarjali in ga dobro zavrnili. To se je godilo zvečer prilično ob 10. uri. Povdarjamo, da se mora take ljudi pripraviti do popolnoma drugih nazorov, sicer naj pomislijo merodajni krogi, da bo avstrijsko žandarmerijstvo izgubilo ves dosedanji svoj ugled. Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je razposlala te dni vsem slovenskim društvom poziv, v katerem prosi, da sklenejo kolekovati vse svoje listine, pisma in dopise z narodnim kolekom, ki je v korist družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, in da rabijo le-ta kolek pri vstopnicah na vse zabavne priredbe, veselice, koncerte, besede in drugo. Vodstvo prosi naj izdatneje podpore pri razširjanju novega dvavinarskega koleka vseh onih, ki jim je naša šolska družba pri srcu. Ta mala denarna žrtev donese Slovencem pač obilega sadu. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. ljubljanski grad je kupila mestna občina ljubljanska za 60.000 kron. Nemška kolonijalna politika na Gorenjskem ima v industrijskem podjetju na Savi-Jesenicah svoje ognjišče. Tu ne poznajo več Slovencev in smatrajo kraj za nemško zemljo. Celo slovenski gostilničarji so se prelevili v Nemce in de vijejo na svoje hiše nemške napise — vse na ljubo veliki Germaniji! Mesto da bi Slovenci pobrali rokavico, ki so jim jo vrgli Nemci, pa poljubljajo sabljo, ki jih danes tepe po licu, kmalu pa jim prebode — srce in obisti! Predor skozi Karavanke je prebit. Gorovje, ki je ločilo Kranjsko od Koroške, je v predoru karavanške železnice prebito. Predor je dolg 9 kilometrov in geološke razmere v njem so silno ovirale delo. Ako bi bila sama trda skala, bilo bi šlo delo naglo od rok. A sestav zemskih plasti je tako raznovrsten, da so provzročale nenavaden pritisk v predoru, kjer so se lomile najmočnejše podpore iz orjaških hlodov. Tudi nezdravi plini so močno prihajali iz teh plasti in pomorili več nesrečnih delavcev. Razun težav v predoru pa je podjetje zaneslo v kraje na obeh koncih predora tudi družabne nevšečnosti. Naselilo se je vse polno židovskih gostiln in prodajaln in vprašanje je, ako se bo ta nezdrava zalega odpravila iz kraja, ko bo železnica dovršena, ali pa če ne ostane, in prične potem v naši lepi Gorenjski in sosednji Koroški še le ono nevarno židovsko delo, ki bi izpodjedlo zdravi domači živelj. Vsekakor bo treba opreznega dela in krepkega narodnega življenja, — z narodno smrtjo pa naj ne strašijo naši listi. Vsem tajnikom občin, okrajn. zastopov in vsem uslužbencem pri avtonomnih uradih na slovenskem ozemlju! Pred 3 leti se je ustanovilo društvo slovenskih avtonomnih uradnikov in uslužbencev po zgledu stanovskih društev raznih narodov v Avstriji. O namenu društva — zboljšanje gmotnega položaja in okrepljenje stanovske zavednosti — so letos že pisali vsi slovenski časniki in gotovo je vsak stanovski tovariš prepričan o važnosti in nujni potrebi tega društva. Da pa drug druzega spoznamo, da natanko preciziramo naše zahteve in naše stališče ter s tem določimo program za društveno delovanje, priredimo dne 12. junija t. 1. predpoldan v Ljubljani shod vseh tajnikov občin, okrajnih zastopov, ter uslužbencev avtonomnih uradov na Slovenskem s sledečim dnevnim redom: 1. Pozdrav. 2. Organizacija in nje cilj. 3. Predlogi in nasveti. 4. Slučajnosti. Tovariši! Pri avtonomnih uradih imamo v kratkem pričakovati marsikatere preosnove in neobhodno potrebno je, da mi v očigled temu dejstvu damo društvu direktivo za postopanje v raznih zadevah. Radi tega je potrebno, da se vsak tovariš, kateri je vnet ne le za procvit vsega stanu, ampak zlasti v prvi vrsti za svojo lastno korist, udeleži tega važnega shoda in pomaga društvo postaviti na trden temelj. Zgledujmo se po članih drugih stanov, kateri so po svojih cvetočih organizacijah dosegli najlepše uspehe! Na svidenje v beli Ljubljani! Načelstvo. Potres v Škadru. Po potresu provzročeno škodo cenijo na 50 miljonov frankov. Naš cesar je daroval za ponesrečence 25.000 frankov, turški sultan pa 2000 funtov v denarju in 1000 šotorov. Morski volkovi beže pred torpedovkami in minami v vztočno azijskih vodah. Vsled tega jih čedalje več prihaja tudi v jadransko morje, kjer delajo ribičem obilo škode. f6 je, da je prišlo to razburjenje od tiste orjaške, krepke postave, ki je slonela zdaj kakor polomljena °b zidu. Bil je bled. Stal je tam nekaj časa, z ramo na-slonjen ob zid, s sklonjeno glavo. Potem pa je dvi-^il svoje oči in nas pogledal, kakor da se svetlika v tem pogledu vsa strašnost, obup in veliko, tiho vPrašanje. „Vaše blagorodje in vi pravoverni v Kristusu, ^ratje!“ je pričel s prosečim glasom — „tega nisem ''toril! Verujte mi — tega nisem storil! Mogoče iz e,r°Ze — ne morem se domisliti, toda ne, ne... tega 1Sern mogel jaz storiti!...“ Ali kakor da bi naenkrat oživel. Zasvetile so 86 mu oči. t . _ »Vaše blagorodje,” je dejal in stopil odločno k . llzb „pišite: Kastjuška je storil to — Kast-gUška s pretrganim nosom! On, samo on, ta lopov! . aino on more tako oskruniti človeka! Njegovo delo ^ to! . . . Naj je bil moj tovariš ali ne — pišite, a^e blagorodje!" Pri tem nenadnem izbruhu besed je vzel Pro-kurov formular k sebi, da spiše sam protokol. Va-§abund nam je opisal težko, črno podobo, grozno m’aaio. Ušel je iz ječe, kjer so ga imeli zaradi potikanja oprtega, in potem se je klatil nekaj časa okrog brez v«akega opravila, dokler ga ni zanesla usoda v družbo Kas tj uš ke s svojimi pomagači. Tu je slišal prvič, kako so se pogovarjali o umrlem Mihajlo viču. „Da je namreč zagovorjen; človek, ki mu ne stori nobeno orožje ničesar, niti nož, niti bodalo, — niti puška — začaran je," so dejali. „Nesmisel, ljudje", jim pravim. „Vsakemu človeku lahko porineš bodalo med rebra.“ „Odkod si, kdo?" me vprašajo. „To je moja stvar," jim odgovorim, „zapor je moj oče, šuma moja mati. Tu sem doma, in zato ne morem poslušati, če govori kdo neumnosti.” Beseda je dala besedo, kmalu so se domenili več in ga vzeli v svojo družbo in pili na to žganje; in potem je dejal Kastjuška: „Si li človek, ha katerega se nam je zanesti, greš-li z nami?" „Da!” mu odgovorim. „Nam je treba človeka, noč in dan, ali nekaj se mora zgoditi — tam v neki soteski, kajti vozil se bo skozi gospod, ki je iz mesta in ima obilo denarja pri sebi. Nu, se nisi mar le bahal? če ga pelje kak drug voznik, potem smo že sami ž njim gotovi, ali če ga vozi „ubijalec”, potem bežiš tudi ti." „To se ne zgodi,” mu odvrnem. „Dobro,” pravi nato, „če imaš toliko poguma in ga ubiješ, si tudi ti z nami zadovoljen. Za „ubijalca” dobiš bogato nagrado." „Nagrado? — Od koga?" — ga prekine Pro-skurov. „Vaše blagorodje naj posluša, če govorim, vprašaš me potem lahko!” nadaljuje vagabund. — „Prvič sem res zbežal, predvsem za to, ker so me zapustili v slednjem trenotku vsi tovariši. Tako je upadel tudi meni pogum. On, ta lopov, me je zasmehoval potem večkrat zaradi tega!" „Dobro," pravim jaz, „bo že še prišla prilika. Ali zapomni si, Kastjuška, če zbežiš ti sam — potem greš tudi ti s sveta!" Tako smo ga čakali tri dni. In res se je vozil tretji večer skozi sotesko — po noči je moral torej nazaj. Pripravili smo se za napad. Resnično, čujemo ga že od daleč; počasi je jezdil po poti. Kastjuška pomeri in konj se je zvrnil. Mihajlovič plane razsrjen v grmovje — ravno meni pod nož. Močneje je bilo moje srce, ali vedel sem: on ali jaz. Hotel sem mu potisniti nož v telo — ali tu, z enim sunkom, imel me je za roko, iztrgal mi je nož in ga vrgel daleč proč. Potem vzame svoj pas, da me zveže; imel pa sem v škornju še en nož, na skrivnem ga potegnem iz nožnice, obrnem se in — potisnem mu ga skozi rebra. Zastokal je, prijel me s silo za glavo in jo potegnil kvišku, tako da me je videl v obraz in me tako motril... „Ah", je dejal, „slutil sem! Zdaj pojdi, ne muči me več. Rana je smrtna!" Vstal sem in ga pogledal... Trpel je nepopisne bolečine, hotel se je dvigniti, ali ni več mogel. „Odpusti!” ga prosim. „Pojdi, Bog ti naj odpušča, jaz sem ti že. Pojdi!" je še dejal. „Šel sem proč in nisem ga več pogledal, verujte mi. To je storil Kastjuška.” (Konec prih.) # Koliko se pridela in porabi bakra na svetu. Londonska tvrdka Henry Merton & Go. je izdala statistiko, iz katere je razvidno, da se je pridelalo preteklo leto 1904 na svetu 613.125 ton bakra in sicer odpade od te množine glavni del na Združene države Severne Amerike, ki je pridelala sama 334.170 ton bakra. Porabilo se je lansko leto največ bakra za namene sedanje vojne, za ulivanje topov itd. V Angliji se ga je porabilo 81.392 ton, izvozilo pa 29.612 ton. Francija ga je porabila 58.459 ton, Nemčija 144.374 ton. Ameriškega bakra se je porabilo v Avstriji, Italiji in Rusiji 29.218 ton. Ker se po porazu baltiškega brodovja razpravlja misel o miru, so se začeli resno bati špekulantje, da bo konec kupčije z bakrom, vendar jim je došla „tolažba" s sklepom vojnega sveta ruskega, da se vojna nadaljuje in da misli Rusija zgraditi nove ogromne ladje. Ali če bi se tudi sklenil mir, pa bi bili obe državi prisiljeni, da si nadomestita izgubljeni vojni materijal. Razun tega je upoštevati dejstvo, da bi bil sklep miru signal za druge narode, katerim bi poraba bakra v gospodarskem ojačenju dobro služila. Visokošolci pometajo ceste. V glavnem mestu Švedije, v Stokholmu so štrajkali delavci pri mestni upravi. Ker ima mesto v najemu tudi cestne pometače, škropilce cest itd., je prišlo vsled štrajka v veliko zadrego. No, upravi so se ponudili visokošolci in visokošolke, poleg tega še nekaj žensk iz pisarn — in vsi ti so snažili mesto celo noč. Visokošolca, kije peljal voz z vodo za škropljenje cest, je obdajala množica 400 glav. Radovedneže je razgnala šele policija. Na prižnici umrl. V Monakovem je zadela 751etnega župnika kap med pridigo. Mož se je zgrudil na leci na tla in takoj umrl. Prisotne je ta izredni slučaj umevno zelo pretresel in razburil. Švedi j a in Norvegija. (Kralj odstavljen.) Švedija je odstavila svojega kralja, ki sicer protestira, ali njegov klic je kakor glas upijočega v puščavi. Državna posla opravlja provizorična republika. Nekateri hočejo republiko po vzorcu Švice (edino pravično!) drugi samo druzega kralja. Nemiri na Ruskem. ' Zemstva proti Trepovu. Na 6. junija t. 1. je bil sklican kongres zemstev v Moskvi. Ali komaj je prišel Trepov do moči, že je prepovedal ta sestanek. Ali zgodilo se je čudo, da niso poslušala zemstva prepovedi tega moža, ampak se zbrala vzlic temu k posvetovanju, ki je imelo kot glavno točko dnevnega reda vprašanje, kaj je treba storiti v očigled porazu Roždestvenskega. Vsi govorniki so se izrekli odločno za to, daje prišel zdaj oni zadnji trenotek, ko je vendar treba misliti na ljudsko zastopstvo. Ljudstvo samo naj odloči, kaj z vojno in kaj z državo. Vendar parlament na Ruskem ? Ruska javnost in tuji časopisi pričakujejo še tekom teh dni poseben carjev ukaz, ki zapoveduje ministru, sklicati ljudsko zastopstvo. „Zemski sabor" (= parlament) bo sestavljen po načrtih, ki jih je zdelal Bulygin in ki ga že presoja ministrski svet. Grozodejstva v Kavkazu. — Roždestvenski vojni ujetnik! Kakor pa poročajo, je zakril Togo ta čut s svojo ljubeznjivostjo napram ruskemu admiralu in posebno hvalil junaštvo in jekleno vstrajnost ruskih mornarjev in mu obenem izrazil upanje, da se bo mogel vrniti čim prej nazaj v Rusijo. Globoko ganjen se mu je zahvalil Roždestvenski in mu čestital k pogumu in patriotizmu japonskih mornarjev. Nebogatov in mikado. Japonski cesar je dovolil Nebogatovu, da se vrne v domovino in more prinesti tako carju osebno poročilo o ruskih izgubah. Nebogatov pa je to ponudbo odklonil. Japonske izgube. Ruske vesti o japonskih izgubah so se izkazale kot do cela neresnične. Japonci ne pogrešajo niti ene bojne ladje, izmed 70 torpedovk je potopljenih le troje. Poškodbe na ladjah so le manjše vrste. Vse to nam dela poraz Rusov še bolj nerazumljiv. Togo svest si zmage. Togo je biLtako prepričan o svoji zmagi, da si je že vnaprej naprosil japonske ribiče, naj so pripravljeni, da love ruske mornarje iz valov. Pred bitko je sporočil vojakom sledeče: „Usoda države je odvisna od današnjega boja. Od vas vseh pričakujejo, da se držite do skrajnosti." Nato je plul s svojo admiralsko ladjo „Mikazo" naprej, godba mu je zaigrala japonsko himno in že so leteli iz japonskih žrel projektili v rusko admiralsko ladjo, ki je hitela kot prva v svojj eskadri, v „Knjaz Suvorova", na kateri je poveljeval Roždestvenski. Mir? Zopet straše po listih vesti o pogajanjih za mir. Vendar je dvomiti, če se uda Rusija in podpiše pogoje, ki bi jih stavila zdaj Japonska. Spomenik Togu. Na kraju, kjer je zmagal Togo nad ruskim bro-dovjem, postavijo Japonci velikanski svetilnik, ki bo obrazsvetljeval sleherno noč ves usodepolni prostor. — Na željo Togdvo je zapisana v japonskih uradnih knjigah ta zmaga kot „bitka v japonskem morj u". Boj na suhem. Linjevič je izdal na armado dnevno povelje, v katerem jim zatrjuje, da je ob tem času tako močan in pripravljen, da je prepričan o popolni zmagi nad Japonci, ne da bi se hotel s tem bahati. Izborno zalogo raznovrstnih novih in starih vin v sodih in steklenicah priporoča Anton Muller vinotržec v Domžalah (Kranjsko). Maeelnišbo trgovske zadruge v Kamniku naznanja cen j. občinstvu mesta Kamnika in okolice, da bodo binkoštno nedeljo in binkoštni pondeljek vse prodajalne zaprte. Vinska trgovina I. Gašparini-Gržina in sin se je preselila Iz Kamnika, Kranjsko v F® ulj 4 Li C'ii’t'oiiv.'ilLivsiono št. 1 ter se priporoča slav. občinstvu tudi nadalje, zagotavlja.] oč točno in solidno postrežbo. Razpošilja vino od 56 litroV in olje 10 litrov naprej po najnižjih cenah. Cenike in vzorce odpošilja poštnine prosto. v Bill 8H§ 5D 8 kožo, kilo po 1 gld., brez kosti po gld. 110, plečeta brez kosti po 90 kr., slanina in suho meso po 80 kr., prešičevi in goveji jeziki po 1 gld.. glavina brez kosti po 50 kr. (gs — a — mm*, tr* dunajske po 80 kr., a la krakovske, fine po SH S SK5 j gid.^ iz šunke zelo priljubljene po gld. 1'20, a la ogrske, trde po gld. VSO, ogrske fine po gld. 1'80, kilo. — Velike klobase ena 20 kr. brinovec pristen, liter od 70 kr. do W5ft.. Marka. Te glasovite in nenadkriljive kapljice SV. MARKA se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni. = Osobito odstranjujejo trganje in otekanje po kosteh v nogi_ in roki ter ozdravijo vsak glavobol. Učinkujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ubla-žuieio katar, urejujejo izmeček, odpravijo naduho, bolečine in krce, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Prežene velike m male gliste ter vse od glist izhajajoče bolezni. Delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezeh ter koliko in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in vse iz nje izhajajoče bolezni. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in madronu ter ne bi smele raditega manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobivajo se samo: Mestna lekarna, Zagreb, zato naj se naročujejo točno pod naslovom: Mestna lekarna, Zagreb, Markov trg št. 104, poleg cerkve sv. Marka. Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot ena dvanajsterica se ne pošilja. Cena je naslednja in sicer franko dostavljena na vsako pošto: 1 ducat (12 steklenic) 4-— K. 2 ducata (24 steklenic) 8-— K. 3 ducate (36 steklenic) 11-— K. 4 ducate (48 steklenic) 14-60 K. 5 ducatov (60 steklenic) 17 — K. Ustanovljena 1.1360. Imam na tisoče priznalnih pisem, ki jih ni mogoče tu tiskati, zato navajam samo imena nekaterih gg., ki so s posebnim uspehom rabili kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdraveli. Ivan Barentinčič, učitelj; Janko Kisur, kr. nadlogar; Stjepan Borčič, župnik; Ilija Mamič, opankar; Zofija Vukelič, šivilja; Josip Seljanič, seljak itd. Mestna lekarna, Zagreb, Markov trg št. 104, poleg cerkve sv. Marka. ^ Zdravje je največje bogastvo! ^ Izdajatelj in odgovorni urednik Hink^ Sax. Lastnina in tisk tiskarne A. Slatnar v Kamniku.