SLOVENSKI AT I Ulasilo »Učiteljskega društva za slovenski Štajer.“ Izhaja ». in 20. vsakega meseca na celi poli in velja do konca soSega leta 2 gl d. Naročnino in dopise sprejema začasni odbor „UfdteljNkega druNtva za slovenski Stajer“ v Ljutomeru. Štev. 4. V Mariboru 20. julija 1874. Letnik II. O šolskej disciplini. Pritožbe o slabej disciplini mej šolsko mladino se posebno od neke strani dan za dnevom množe, dasi nejso uikakor opravičene in so več ali manje le pulile fraze. Klerikalni časniki skoro vsaki dan prinašajo kako notico o slabej disciplini ali pa vsaj kako berco novim šolskim postavam, kajti b a š te so jim tern v peti in radi tega hote na vsak način svoje verne prepričati, da so „svetej cerkvi pogubne", in da se po njih otroci nejeverno odgojujč. A manjka jim vseli dokazov in v pomau-kanji teh, vlove vsako malenkost ter jo opisajč sč svojim čer-nilom tako, da iz muhe nastane — slon. Vsakedo, ki nove šolske postave pozna, sprevidi, da nejso nikakor bresverske in dalje tudi lehko spozna, da je po njih pač težje uzderžati disciplino mej deteo, kajti pred novimi postavami so imeli učitelji „kadar je bila dobra letina" jedva pol toliko otrok v šoli, kolikor jih imamo sedaj. Poleg tega pa sedaj, ko mora vsakedo v šolo, prido tudi otroci revnih starišev, kojih preje navadno uej bilo, in taki otroci so navadno ubogo slabo odgojeni in delajo torej učitelju nejveč preglavice. Da detca ne uboga sem ter tja, so krivi tudi gori navedeni časniki, ki zoper novo ured-jene šole hujskajo in psujo učitelje. In če stariši Čitajo take časnike, deloma verjamo rimskim slugam, deloma so pa tudi nejevoljni da morajo pošiljati svojo deteo v šolo in to pospeši sovraštvo do šole in učitelja. Poleg tega so pa še nekateri stariši tako neprevidni, da zabavljajo vpričo otrok šoli in učitelju ter jetuljč otroku ves potreben rešpekt pred tema. Kljubu vsem tem neugodnim okoliščinam in kljubu, da sedaj učitelju nej več šiba na razpolaganje in mora torej z moraličnimi sredstvi uzderžavati disciplino, vendar disciplina sedaj nikakor uej slabeja v narodnih šolah in bode gotovo še veliko izvorstniša, d ko prestanemo to dobo, v kojej se stoperv upeljujč nove postave. Sicer bode pa tudi pri pravo podučenem kmetu izginilo sovraštvo do teh naredeb, kar bode gotovo splošnemu napredku na veHko korist. Šolska disciplina je sploh važno pitanje. Njena naloga nej samo odvračauje napak pri mladini, temveč tudi navčsti detco, da se naravno obnaša, dostojno in omikano vede; da vzbuja v otroku častni ponos, poštenje in dolžnost. Prava disciplina vcepljuje ter ga vnema za občno korist. Prava disciplina pelje detco do snažnosti, reda, pridnosti in pokorščine. Na vse to pač opominja učitelj svoje učence uže v začetku šolskega leta. A to še nej dosta; on mora marveč pri vsalcej priložnosti mej šolskim letom isto ponavljati, kajti: „Podučuj in izrejaj." Ustmena beseda največ pomaga v narodnej šoli. A preje so bile (in se še zdaj nahajajo tu i tam) tudi na šolskej steni pisana pravila, da je vsak učenec imel vsaki dan priliko jih čitati. In učitelji so kaznovali učenca s tem, da so dajali paragraf, zoper kojega se je pregrešil dostokrat prepisavati, češ, da si ga učenec zapomni. Nove šolske postave n. pr. učni in šolski red od 20. avg. 1870 ne omenja baš potrebe tacih disciplinarnih pravil; rnini-sterstvo je določbo o tem prepustilo učiteljskim konferencijam. Radi tega je štajerski deželni šolski svčt na dnevni red prihodnje deželne učiteljske konferencije postavil tudi sledečo točko: „Katera sredstva so pripravna, da se vpelje in hrani disciplina? Kako naj se določe disciplinarna pravila, ki bi bila za detco primerna, in proti katerim ne bi mogli stariši ugovarjati? Na to pitanje bode deželna konferencija skoraj nasveto-tovala, naj ima vsaka šola svoja disciplinarna pravila, koja naj se razdeljujč tiskana šolskej detci. Ljutomersko učiteljstvo je sestavilo taka pravila, koja je tudi pretresoval 16. aprila t. 1. občni zbor ljutomerskega učiteljskega društva.*) Prihodnjič ja hočemo v našem listu priobčiti, in sicer tako, kakor ja je odobrilo ljutomersko učiteljstvo. O odgoji. (Govoril pri zboru šmarskega učiteljskega društva 11, m. m. F. J.) „Višje, nego vsacega slikarja, višje nego vsacega rezbara in višje, nego vsacega umetnika čislani tacega, kateri ume duh otročji izobraževati11, pravi nek glasovit učenjak in govornik. Najnežniša in najslabša stvar je človek, ko zagleda luč sveta. Nobeno živo bitje ne treba toliko pomoči svojih činite- *) Tudi zagrebški učitelji so temeljito protresovali to pitanje ter se izrekli za vpeljavo tacih pravil. ljev, kakor on; prirodopisje nam celo kaže, da nekatere živali vso postrežbo svojih starih leliko pogrešajo. In kako je pri človeku ! Z jokom pride na svet in tešijo ga stariši, z solznimi očmi životari cčlo svoje življenje in odvisen je od druzih; še na smertni postelji treba pomoči in tolažbe svojih dražili, ki se mu pokaže zadnja rosa v uže temuem očesu, spominjajoča ga na kratko, a drudapolno potovanje. Kako skerbua je mati, koliko noči mora prebedeti, da teši svojega dojenca, ki še ne ve, da živi. Duh njegov še spi, kakor narava zimsko spanje, le počasi se budi, ako jej luč solnca daje toploto in pomladanski dežek potrebne brane za svoj razvitek. Kako milo odpira svoji očesci, kako nežno razteguje svoji roci in ji spenja po rečeh, ki se mu pokazujo, ko kaj zagrabi, nese k ustam in še zelo glas, ki mu pride do ušes, lovi po zraku, kakor bi ga hotel vjeti. Kadar se duh njegov začne buditi, odgojitelju treba po- zornost imeti nad otrokom. — Kakor vertnar vsadi drevesce v dobro zemljo, ga zaliva, žlahtni in ravna, ga čisti škodljivega mahu, izpuli dračje in druga zelišča iz zemlje, ki mu odtegujč hrano, ga pozimi ovije, da mu ne škoduje mraz; tako se mora ravnati z otrokom. Duhu njegovemu se mora dati primerna in prebavljiva hrana, gob in lišaja, ki se tu in tam pokazujb, se mora trebiti,*varovati se mora otrok zapeljivih tovaršij, ravnati in krepiti se mora, da požene močne korenine in da vzraste krepko drevo, ki protuje presilnim viharjem, zaganjajočim se v njegovo glavo, da ga ne omajd. Kedo naj vodi otroka? Ozka in trudapolna pot do sreče in pa široka in oglajeua cesta v pogubljivo žrelo sti mu odperti. Kedo naj varuje slabo ovčico pred volkovi, ki tulč letajoč sem ter tje in mu prete s pogubljenjem? Kedo naj ga vodi po labirintu, v kojem tava in si nej svest, ali se mu kmalu ne uterga nit ter izgreši pot? Odgo-jitelj mu poda roko, ter ga iz pogubljive temote pripelje zopet na svitlo. Vse kar otrok vidi, vse kar sliši, sploh vse, kar se svojimi čuti spozna, upljivuje odgojivno na njegov duh. Za vse govore starišev ali odgojiteljev se otrok zanima in kake vtise naredi okolica na njegov duh! In kolikokrat govore stariši vpričo otrok o rečeh, o katerih se še‘ v pošteni družbi odraslih ljudij govoriti ne spodobi, kolikokrat je obnašanje starišev zapeljivo! Kaj uaj postane iz takih otrok? Se ve da še otrok ne ume vsega, si pa tem bolje zapomni in hitro hitro pride čas, da se mu odpro oči. Sedaj vprašam: kaj naj doseže odgoja? Na to lehko kratko a tehuo odgovorimo. „Izbudi naj se v otroku ljubezen do boga in do domovine; odgoji naj se otrok tak<3, da bo pripraven za praktično življenje, pripraven za človeško društvo, Pripraven za domovino, kratko, odgoji naj se otrok tak6, da bode živel srečno, sebi, bljižnjemu in domovini na korist, t. j. naj bo v pravem pomenu besede 51 o vek.“ Odgoja se pa doseže s pomočjo poduka; sploh se odgoja in poduk ne more ločiti, pervo brez druzega nej mogoče; kedor podučuje ta odgojuje. Ljubezen se otroku smehlja iz milega očesa materinega in tudi otrok naj preje začne ljubiti svojo mater. Kako veselje se mu pokaže na obrazu, ko jo zagleda, ako je bil le nekoliko trenutkov ločen od njo; rad bi spregovoril besedico in jo pozdravil, če bi mogel, tako se nam dozdeva. Potem začne ljubiti osebe, s katerimi pridev ožjo dotiko, brate, sestre; najde prijatelje, ter kmalu spozna, da je Človek človeku potreben. Odgo-jitelju treba le skerbeti, da se budi v otroku prava ljubezen do bljižnjega brez sebičnih koristij po besedah: „Ljubi svojega bljižnjega, kakor samega sebe!“ Prepir med otroci se nikakor ne sme dopuščati. Ako ljubimo svojega bljižnjega, spolnujemo tudi dolžnosti, ki jih imamo do njega. Otroci n.ij eden drugemu radi pomagajo, naj se budi v njih sercih dobrotljivost, hvaležnost, uljudnost in druge lastnosti, ki kinčajo človeka, o katerih pa bodem pozneje govoril. Ljubezen do boga nas uči keršanski nauk. To je katehetov predmet a podlago mu dajo uže starisi. Vera se nikomur ne more in ne sme vsiljevati, a otroku, ki še nejma nobenega prepričanja, se ta prežlahtni dar ne sme zakriti ali pa odvzeti, če ga uže ima. Učitelj ki bi v šoli vpričo otrok proti veri govoril, ter to podiral, kar je katehet postavil, njegovega postopanja ne morem odobravati. Kaj naj varuje prostega človeka pred zlobnostjo, kaj naj ga tolaži, če ne vera? Ali nam zgodovina ne kaže dovolj jasno, da kjer je vera, tam je tudi red in sreča v deržavi, kjer izgine vera, izgine mir in blagor in konec deržave je zagotovljen (? Ured.) Prevzvišeni čut je ljubezen do domovine. In kako bi Človek ne ljubil kraja, kjer je zagledal luč sveta, kjer se mu je smehljala perva ljubezen iz očesa materinega, kjer je slišal pervo besedo, kjer si je tergal perve cvetličice, lovil pisane metulččke? Misel na domačo trato nam vzbuja dokaj sladkih spominov. Kako lep je potok, ki Šumija mimo našega doma, voda mu je uže davno odtelka, ki je gonila naše mlinčeke; najlepši je gaj, v kojem je kukala kukovica, kjer nam je gostolil slavček in peli nam drugi mili ptički. Le tam nam solnce najlepšo sije, le tam nam rožice najlepše cveto, le tara imamo prave prijatelje, le tam bodo mertvi iz grobov vstali, ki so bili naša podpora, naša tolažba, naš up, kjer je stala naša zibel. „Tuje šege, tuje ljudstvo so prijatelji, bratji ne!“ Ljubezen do domovine, do jezika materinega je uže vsakemu prirojena. Presveta dolžnost starišev in učiteljev je tedaj gojiti jo. Učitelj, ki ljubezni do domovine ne goji, ne izpolnuje svojih dolžnostij, on tudi nej več njeni sin, on je izdajalec domovine. Ljubiti zamoremo le to, kar poznamo. Domovino spoznavati nas uči zemljepisje in zgo- dovina. Kako se ta dva predmeta razdelita o posebne razrede in kako jih je prednašati, tukaj govoriti ne morem. Omeniti le hočem, da se materni, t. j. slovenski jezik v naših šolah preveč zanemarja. In kako mi je mogoče ljubiti narod, čegar jezika ne pozuam? Morebiti bi me kateri rad zavernol, da je moje govorjenje fanatično? Spomnim vas le na besede Kellnerjeve, ki pravi: „Und das ist ja die Hauptaufgabe der deutschen Volks-schule, dass sie ihre deutsche Kinderwelt an der gemeinsamen einigeuden deutschen Sprache auch deutsche Gesinnung, deutsche Empfiudung und deutsches Leben lehre!“ Sodite zdaj, pa pravično, po besedah: vsakemu svoje! Se ve da se v naših šolah uči tudi nemški jezik, pa kot predmet, in če se otroci nemščine toliko ne naučč, da jim zamore v praktičnem življenji koristiti, tadaj se je potratil čas in otroci nejso zaostali samo v mate rinščini, temveč tudi v drugih predmetih. V domovini mora biti red. „Sveti red, o, sin nebeški, Prosto, lahko, radno veže, Grade zida, mesta steže, Not odljudnega divjaka Kliče iz puščav in mraka, K ljudu stopi v bajte lične, Ga navadi šege mične, ln narslajši z vere učiui“, Zveze giba k domovini. V teh besedah velikega pesnika je blagor red prekrasno naslikau. Red, kakor sploh nobena čednost, se ne da naučiti, temveč otrok so ga mora navaditi. Navadimo se pa česa z večkratnim ponavljanjem. Kjer je imel otrok danes svojo igračo, obleko pospravljeno, tje naj jo položi tudi jutri, svoje bukve in druge šolske reči naj ima snažne in v redu; ravno tako naj se pri otročjih igrah in sploh pri vsem, kar otrok počenja skerbi za red. Vir redu pa ne sme biti slepa pokorščina; nej dosti, če se otroci starišev in učiteljev bojč, ampak morajo jih tudi ljubiti. Pravi odgojitelj nej Kaligula. Ako se je otrok privadil pokorščine, tedaj je odgoja lehka in upati se sme, da bo izra-stel iz njega zvesti sin domovine in dober doržavljan. Strogi red in ostro strahovanje prinese otroku le blagor, omehkuženje pa neblagovitost. Glasoviti možje so odrastli pod ostrim strahovanjem in še vselej priterdili, da je spoštovanje glava odgoje. Prava pokorščina se ne doseže s tepenjem ali z neutrudljivim zmerjanjem, ne s prilizovanjem in tudi ne vznaki. Vznaki so za odraščene ljudi.*) Ako je pri otroku v prepričanje treba vzrokov naštevati, povejo se naj po in ne pred dejanjem. Pravo *) če se vznaki sploh rab6, bi bili primerniši za otroke nego za odrasle, ker otroci se stoperv morajo dovesti do tega da spoznajo, da so dolžni dobro delati, dočim odrasli uže to morajo znati. Ured. pokorščino doseže neomahljivi značaj, ki tirja le to, kar je pravo, kar danes, to jutri, ki na svoje tirjatve ne pozabi, temveč tako dolgo pri besedi ostane, dokler se ne ispolni ukaz. Značaj si pridobi spoštovanje in veljavo, tam je tudi ljubezen in kjer je ljubezen nej ovir v odgoji. Ker nej redu, tam divja moč neumno gazi in „Kjer divja moč neumno gazi Naredbe kip se ne obrazi; Kjer oslobodi ljud se sam Blaženstva biljne išči tam“ pravi Schiller. (Daljo prihodnjič.) Zgodovina v narodnej šoli. (Janko Žirovnik.) III. F.Ki|ičani. (Daljo in Konec.) Ogledujmo si še nekoliko kulturo Egipčanov. — Per-votno so verovali Egipčani le v enega boga, stvarnika vsega sveta, in stoperv pozneje so jib imeli več, ko so jeli različna dejanja enega boga imenovati, poosebiti in slednjič tudi čestiti. Pervotni bog Egipčanov je bil Amon ')• Pozneje so pa jeli čestiti naravne prikazni, med kojimi sta s o ln c e (Oziris) in luna (Izis) p er v o mesto zavzimala *) Bog solnce (Oziris) je bil 3) v starovadnib časih egiptovski kralj in se je posebno s tem ljudstvu prikupil, daje upeljal poljedelstvo in iznašel plug. Po njegovej smrti so ga Egipčani čestili kot boga in duhovni so terdili, da še vedno pri njih živi, če ne v človeškej podobi, pa v podobi bika (apis). Ta bik je moral biti čern, imeti na čelu marogo, podobo orla na herbtu in dvojno živno v repu. In, če je poginol, je vse ljudstvo žalovalo, dokler duhovni uejso euacega dobili. Čestili so tudi druge živali, deloma iz bojazni, deloma pa, ker so bile koristne, in mej temi najbolje m ačke. Ue je katero kedo ubil nalašč ali po nakluČji, zapal je živenje in tudi kraljeva priprošnja ga nej rešila. Pri pogoriščih so več skerbeli, kako bi oteli mačke, nego da bi ogenj gasili. O časih lakote so ljudje raji pomerli, nego da bi bili tem svetim živalim kaj hrane utergali ali je celo zaklali 4). V pervih časih so Egipčani ‘) Franz Champollion pravi, da so Ozirid, Izida in Hor izšli iz nebeških bogov (Amon, Mut in Kons) in predstavljali zemljsko „trojico.“ a) Sicer so čestili zvevde in druga nebna znamonja. a) Tako pripoveduje egiptovska pravljica. 4) Pri Ilindu baš to še dan danes nahajamo. darovali svojim bogovom tudi — ljudi, kar nam njih podobe svedočijo. Neumerjočnost duše so tudi uže nekako verovali. Mislili so, da pride po smerti človeka duša njegova pred sodbo k Oziri d u ■) in ta jej potem dovoli ubod v nebesa, Če je zaslužila. če se jo pa človek le nekoliko pregrešil, morala je duša njegova potovati v razne živali in je stoperv čez 3000 let prišla v človeka nazaj. Mislili so si baje tudi, da duša ne more živeti če truplo strohni in so radi tega namazavali trupla z dišečimi mazili, in jih kranjevali v varnih krajih, da bi jih tako ubranili. V ta namen se si kralji dali delati piramide in Tebanci so imeli v libijskih gorah skalnate rake, kamor so pokladili trupla. In še dandanes jih imajo te m eri i šk e s uh a 1 i (mumije). Duhovni so pa prav za prav svojo pravo vero prikrivali ljudstvu, kakor je bilo tudi v Indiji, in so le zanj s poosebljenjem natore ustvarili nekako s ur o v o-mater i j aln o religijo. Egipčansko ljudstvu je bilo razdeljeno v štiri v e r s t e (kaste)2). Najveljavniša bila je kasta duhovnov. Izklupjiva oni so bili deržavui uradniki in gojitelji znanostij; bili so zdravniki sodniki, astrologi in stavitelji. Imeli so v posesti tretjino vsfeli zemljišč, a bili so davkov prosti3). Vendar so morali tudi oni strogo po pravilih zastran živenja, jedil, posta, kopanja in dru-zih rečij živeti. Za pervo versto je bila najveljavniša versta vojakov. Tudi oni so imeli tretjino vseh zemljišč v posesti in so bili za brambo domovine. Rokodelstev se nejso smeli učiti. Če je kraljevska dinastija izmerla, vzeli so si Egipčani kralja iz omenjenih dveh versta. Kralj ‘) je bil s a m o - v 1 a d a r in so njemu sledile, v pomanjkanji sinov, tudi hčere. Njegovi dvorniki in svetovalci so bili sami duhovni. Vendar so egiptovski kralji več moči imeli nego v družili deržavah tadajnega časa in le sodila so posebno sodišča (duhovnov). Tudi kralj je dobival dohodke od tretjine vseh zemljišč. Psa me tih in njegovi nasledniki so si umeli svoje dohoke višati, ker so tergovino pospeševali iu so tudi jako ubogateli. Poleg omenjenih dveh verst sti bili tudi versti r o k o - d e 1- ') Uže koj po smerti se je slovesno sodilo njegovo živenje. Tožiti je smel vsakedo, sodili so pa sodniki t. j. duhovni. Kedor je bil obsojen nej imel slovesnega pogreba. Še celo kralji so bili podverženi mertvaš-kemu sodišču. a) Eni zgodovinarji trdč, da jo bilo 7. drugi, 6 in5 verst. Najver-jetniše pa je, da so bile'štiri kakor v Jndiji. 3) Prav tako jo bilo v Jndiji. ‘) fKar je solnce na nebu, to naj bode kralj na zemlji." Zato jih pa biblija imenuje „farao — ne“, kar beseda „fra“ jc pomenjela pri Egipčanih „solnce.“ cev in poljedelcev (pozneje tudi tolmačev). Najbolje so bili pri Egipčanih zaničevani s vi n j ar j i, da sije bil sem ter tja piešič tudi sveta žival. Razun teh verst so imeli Egipčani tudi sužnje, ki so jim mej drugim tudi vse stavbe delali. Kakor povsod v orijentu, je bila tudi pri njih poligamija1) v navadi. Le pri duhovnih je veljal nekakov celibat „mino-rum gentium“, ker so bili omejeni na monogamijo. Ustanova verst (kast) nej upljivala ugodno na razvijanje slovstva, znanostij in umetnostij. Pervotni Egipčani nejso imeli prav za prav nobenega slovstva2). Stoperv, ko so smeli tujci, posebno Gerki, v deželo, jelo se je slovstvo veselo razvijati in Ptolemej I. Lagi utemljil je slavno znani muzej in poleg njega aleksandrinsko biblijoteko. V zdravilstvu so Egipčani uboga malo storili. Vse je moralo ostati pri starem kopitu, napredek tedaj nej bil mogoč. Trupla parati in notranje študirati je bilo prepovedano in če bi bil kakov po kakem novem načinu zdravil a stvar pa bi se mu ne bila posrečila, bil bi tudi sč sraertjo kaznovan. Geometrije Egipčani tudi nejso toliko znali3) kakor je slave nekateri zgodovinarji. To nam priča egiptovski kralj sam. Ko je namreč Gerk Tales visokost piramid po dolgosti njih sence izračunil, zdelo se je to kralju Amaziju čudovitno iznajdba tega genija. Ugodneje se je razvijalo egipčansko pravo. Če tudi so bile posamezne verste (kaste) jako strogo ločene, vendar so bili zmagovalci in zmaganci pred postavo enaki, kar sicer v starem veku nikjer ne nahajamo. Bilo je tudi bogoslovje razvito in posebno pa astronomija, katero so pa preveč zlorabili za astrologijo, kojo so užo oni bili začeli gojiti in je se v novejšem času sicer bistrim glavam možgani mešala (astro logija). V pisavi so se posluževali hieroglif, ki so se sperva zdele neuganljive. A vendar se je posrečilo dozdaj najti ključ, s katerim se bode stvar lehko dalje študirala i). Hieroglifna pisava so bile podobe, ki so se tako verstile, da so začetne cerke njih imen dajale pristno ime. Taka pisava gotovo nej bila pripravna za vsakdanjo rabo. Radi tega so jo skrajšali in jo tako nastala hieratična pisava, kojo sa samo duhovni poznali. To pisavo so še bolje skrajšali in potem se je imenovala d e- ') Poligamija t. j. če ima kodo več žen. Npr. pri Turkih je ta navada. Monogamija t. j. čo ima kedo le eno ženo. a) Imena kraljev in dijotna pravila še no delajo slovstva. 3) Nekateri zgodovinarji tordo, da so jo baš Tales od egiptovskih duhovnov naučil geometrije in je potem v Grociji radi toga slovel. Videti je, da oni iz posncjših dob (za Ptolomejev, ko so se v Aleksandriji učili geometrijo in družili znanostij možje, kakor jo bil Arhimedes i. t. d.) hočejo soditi stari Egipet, kar pa nej zanesljivo. 4) Francoz Champollion in Anglež Young sta našla v Rozoti kamen, ki ma tri napise med katerimi je tudi on gerški napis. Primerjaje sta potem začela iskati lastna imena, in to z uspehom. Dandanes je ta znanost užo boljo razvita nego so jo bilo zaeotkoma nadejati. motična (enhorična), in je bila pri ljudstvu udomočena. Posluževali so se torej Egipčani treh različnih pisav. Umetnosti so Egipčani prav dobro gojili, vendar jim je bilo bolje všeč velikansko, kakor pa lepo, vzvišeno. To nam dokazujč njih piramide. Imeli so jih okolo 4o večjih in vsakako več nego 100 manjših, ki so ugajale kraljevej gizdavo-stil) in bile tudi kraljeve rake. V sredi pri tleh je bila izba, v katero se je dohajalo po oskem in nizkem predoru in kjer je staviteljeva mertvaška suhalja bila. Najzuamenitniše stavbe so pa bili tempcljni. (Na plošnatej strehi velicega tempeljna na otoku File imajo Arabci svoje ilovnate koče). Vendar se kaže tudi pri tempeljnih, bodisi večjih ali manjih, nekaka enoličnost in stari kopit. Velikanski tempelj karnakski, kojega so 1100 delali (kar nam pove neki napis na njem) je v posameznih delih popolnoma enoličen. Egipčani so v tem tako slabo napredovali, da poznejše stavbe nejso bile niti lepše niti boljše; temveč po-preje slabejše nego stare. S staviteljstvom seje družilo kiparstvo in slikarstvo. Posebno so bili stropi, stene in stebri tempeljnov ozaljšani. Vendar se nej to nikdar dvignolo do prave umetnije. Barv 2) so poznali le šest a jih nejso znali mešati. Tudi o perspcktivičnem risanji se jim niti sanjalo nej. Egiptovske podobe še nikdo nej videl postavljene, kakor se je človeku naravno sploh mogoče postaviti. Oko je narisano vedno polno dočim je obraz v profilu. Najbolje so pa ovirali umetnijo umetniki sami, ker na podobah, ki jih predstavljajo, vidimo za njimi nadzornika z — bičem. Če si ogledujemo še nekoliko industrijo vidimo, da je napredek v poljedelstvu zaviralo to, da ravno poljedelci nejso imeli nič zemljišč. Rokodelstvoje bilo nečasten posel in vrh tega se nej tudi smel sin nič druzega priučiti nego kar je znal njegov oče; tudi menjava je bila prcdpovcdana. Kupčija se na ptuje v starih dobah nej razširjala. Tembolje je pa cvetela ob Nilu, posebno, ker je bilo tam ljudstvo najpremožniše. Če konečuo pregledamo vso egiptovsko kulturo, moramo Egipčane vendar občudovati, dasi je bilo pri njih marsikaj pomanjkljivega. ') Najviše tri piramido so bile: Keosp, Refren in Mikorin Najviša jo keopsova, ki jo (po Herodotu) merila 800. Največ piramid so zidali nasledni ki Monos-ovi. Dandanes meri še najviša 460, Ena,viših piramid je bila baje na čast neke priležnice zidana. Zraven piramid so pa imeli tudi Egipčani sfinkse, ki so bile podobne levu z žensko glavo in persmi, in nastavljeno ob sprehajališčih. Imeli so tudi Obiliske t. j. le iz ene skale izsekane stebre, ki so bile navzgor vedno tanjši in postavljeni solncu na čast. O ra k ah, ki so bile podobno satovji, smo užo culi. s) Nekateri slave egiptovske barve, da so bile tako dobre, da so se še do sedaj dobro ohranile. Pomisliti tu treba, da je egiptovsko podnebje barvam jako ugodno, in bo se potem lahko ohranile. Kealije. aj Priro- do pisje. b) Fizika priro-do slo vje. Učni za trirazredno 1» razred. j IX. raz- Šolsko 1. I 2. I 3. Na podlagi beril. Na podlagi beril. načert (Daije) narodno šolo. red. III. razred. leto. 5. | 6. | 7. | 8. Zimski tečaj: Sesalci s posebnim ozirom na domače in lovske dojilke. Miši, kert, jež, netopir. Domači ptiči, ptice pevke in njih varstvo. Ptice ujede, plezavci in dvoživke, najimenitnejše ribe. Poietni tečaj: Rastlinstvo. razkladanje, opis in imenovanje pogostejših rastlin z ozirom na koristne in kulturne rastline. Razločevanje domačega drevja in ger-movja. Navod za zbirko rastlin. Izleti začetek sadjarstva. Zimski tečaj: Poletni tečaj: Žužki , poudarjaje kmetij stvenih so-vražnikovv in prijateljev. Sredstva za ukončavanje. Čebelarstvo in svi-larstvo. Pajki in druge nižje živali. Praktični poduk v sadjarstvu, poljar-stvu in vertnar-stvu. Strupene rastline, jedilno in nekatero strupeno gobe. — Zimski tečaj: Najvažniše rudnine. 0 kristalnih likih samo: kocka, piramida in prizma. Obdelovanje in poraba rudnin. Naj važniša kamenja z ozirom na ona v šolskem okraji. Stavbeno kamenje, Plasti zemeljske skorije. Oka-menine. Tla po njivah in njih nastajanje. 0 gnoji. Poletni tečaj: Obširna obravnava o človeškem telesu. Kratek obris iz zdravstva. Prvi po-močki proti omedlevici, zadušenju kervavonju, ostru-penju i. t. d. Na-daljni poduk o sadjarstvu poljar-stvu itd. živinar-stvo. Ponavljanje iz rastlinstva. — Poletni tečaj: Splošne tol esne lastnosti toplota, magnetizem elektrika. Kislec, ogljenee, vodenec, dušeč in njih važnejše spojine. Zvok, svetloba, enako težje in kretanje terdih, tekočih in plinavih teles. — (Dalje prih.) Dopisi. Iz Idriji. Našo c. kr. rudarsko vodstvo in kmetijsko ministerstvo sta plačo tukajšnjega učiteljstva počenši s 1. okt. 1874 tako-lo uredila: Učitelj 5. razreda in vodja ima t>00 gld., 120 gld. aktivne doklade, 150 pravilno doki. in stanovanje. Učitelj 4. razreda 500 gld. in 100 gld. aktiv, doklado, „ 3. . „ 500 „ „ 100 „ n 2. „ 450 „ „ 90 „ „ „ „ 1. „ 450 „ „ 90 „ . . Učiteljica 4. razreda 500 gld. in 100 gld. aktiv, doklade, 3. „ 500 „ „ 100 „ n 2. n ^50 , , 90 , „ „ 1. „ 400 „ „ 80..................... Razen tega so vsem računi 8 petletnih starostnih doklad po 40 gld. Katehetu pa je odločeno 350 gld. in učitelju godbe 200 gld. Vse te službe so uže razpisane, kor so le začasno oddano, samo služba učitelja petega razreda se pozneje razpiše, ko bode v novem šolskem poslopji, za katero se delajo vse priprave, prostor tudi za 5. razred. Iz Rajhenburg-u G. julija. Učiteljsko družtvo za okraje Kozjo, Sovnica iu Brežice je imelo 2. t. m. svoj redni shod v Brežicah, koji je brez proti-ranja živahen i plodoven imenovati. Mej udeležitelji — bilo jih je 24 — zapazil si nekako posebno navdušenost pri obravnavah in razpravah, za koje jo dnevni red posebno bogatobrojnega in važnega gradiva v izboru imel. Ko se zapisnik zadnje skupščine, bivše v Sevnici prečita in odobri, oglasi se g. Kregar k besedi in predlaga, da, kor je zapisnik*) v kojem je društvo sklenilo, da pristopimo vsi k učiteljskom društvu za slov. Štajer, uže brez ugovora potrjen, naj častiti članovi tudi djansko store, kar so obljubili, kajti — pravi dalje — „vera brez del je mrtva." Jarc podpira predlog in dostavlja, da naj bi eden takoj upisniuo in naročnino pobral, in tako odpošiljanje vsakemu posebej prihranil. Gospod Jamšek je tudi za to in jo takoj z denarjem pripravljen. Gospod Dornjač nasvetuje, da Jarc denar pobere, zapiše in v Ljutomer odpošlje, kar so tudi takoj zvršilo-Lepo število onih, ki še do sedaj nejso pristopili k temu društvu, so je vpisalo. **) Dalje gospod predsednik naznaiga, da jo deželni šolski svčt za pri-hodno deželno skupščino k prejšnim 5. pitanjem dostavil še dva vprašanja-ki se vzamete na znanje. Došli dopis učiteljskega društva za slov. Štajer se prečita in na vprašanje: v ktero mesto naj se skliče prvi občni zbor uč. društva za slov. Stajor? zaznamuje so po natančnem posvetovanji Mari bor kot najpriprav-niši kraj temu zborovanju. (Ali ne bi Colje za večino naših družabnikov primernejšo bilo? Ur.) *) V tej skupščini se je tudi sklenilo, da so društveni zapisniki vodijo v slovenščini; doslej so se pisali le nemški. Pis **) Slava takim učiteljem, ki umevajo korist solidarnega delovanja in društvenega življenja! Ured. Omenjenemu zborovanju bi bil morda 21. in 22. september najpriprav-nejši čas, torej prej deželno konferenco, in poslednjo namenjeno vprašanjo (razvcn druzegal naj bi se pretresovala. Tudi za stalni sedež društveni priporoča se Maribor, ne le, ker je nekavo najbolj v sredini, tem več zato, ker ondi izhaja tudi glasilo njegovo. (Da bi mariborski učitelji društvo le prevzeti hoteli?! Ur.) Ker jo dnevni red obsegal mnogo gradiva, daje gosp. predsednik na izbor, kaj naj se predavlje. Izbere se: a) Toplomer, kar jo g. Polanec z otroci prav gladko obravnaval. b) Anatomija, kojo je g. Ornik razlagal, kazšje na različnih podobah človeški kostenjak, meso, žile, krvotok, kite itd. c) O nazornem nauku, drevo i deli njegovi, govoril g. Ulčar v povestici. č) O zgodovini „Slovencev“ — njih bivanje, bojih i značaji, govoril g. Ivan Kunstič. d) 0 zgodovini nŠtajerske“, predaval g. Dernjač. Gospod predsednik se vsakemu govorniku sproti v imenu poslušalcev zahvaluje. „Čobeloreja“ in „zemljepisje v ljudski šoli" ostane za prihodnji shod, kateri ima 6. avgusts v Št. Petru pod Sv. gorami biti. G. Poljanec nasvetuje, naj bi učitelji po deželi mej nepopačenim ljudstvom nabirali imena strupenih zelišč in gob, koja so dostokrat prav iz-verstna, in ki bi pri poduku v šoli prav dobro služila. G. predsednik izgovarja željo, naj bi v prihodnji skupščini hotel kateri v vinoreji kaj razlagati. Ostaja mi še omeniti, da so pri zadnji okrajni konferenci voljeni trije gospodje c. kr. okrajemu glavarji, blagor, g. Josek-u, ki je nekoliko časa kot ud društva našemu zborovanji navzoč bil, čestitali k njegovej dekoraciji, za kar so je prijazno zahvalil. Pohvalil je pa tudi pri tej priložnosti marljivo delovanje in. verlo napredovanje tukajšnjega učiteljstva z njegovim načelnikom, verlim pedagogom; omenil jo tudi, da jo njegov izraz hvalevrednega napredka le reprodukcija odličnih višjih gospodov v Gradei. Da je učiteljstvo po zborovanji skupni obed imelo, da se je mnogo napivalo in popevalo, tega mi vendar ne bo treba omenjati, kajti to je pri nas uže navadno. (Le tako naprej! Ur.) V. Jarc, pevovodja. Slovstvo. („Izgledne učne načorto") izdalo je tudi naučuo minister-stvo za vse dežele, razen Galicije. (Glej 14. številko „Verordnungsblatta“ dobivali se bodo tudi v posebnih iztisih v c. kr. založbi šolskih knjig.) Ti učni načerti imajo dvojen namen: 1) imajo biti podlaga normalnim učnim načertom, katero izdšjo deželni šolski svetjo: 2) da se že priobčeni načorti s temi ministcrialnimt načerti v soglasje spravč. Dotični ukaz ministerski, s kojitn čerteži upeljujč, so glasi moj drugim tako-le: 1) V nobenem učnem načertu se ne sme izpustiti predmet, kateri je v miuisterialuem načertu za ta ali oni razred določen. 2) Prestop v srodnje šole se mora vravnati v soglasji z miuisterialnimi načerti. 3) V vsakem učnem načertu mora biti po ministerskem načertu odločno povedano, v katerih razredih se smejo posebne knjige za realije rabiti. 4) §. 63. učnega in šolskega reda od 20. avg. 1870 nejma v tej zadevi več veljavo, da bi se namreč oni učni načerti vpeljevali, katere po predlogu okrajnega učiteljskega zbora odobruje okrajni šolski svet, marveč veljajo za vse šole v deželi oni načerti, Uatore je izdalo deželno šolsko svetovalstvo, seveda v soglasji z minister-skimi učnimi načerti. Naj povemo iz teh novih učnih načertih določbe o knjigah za realije, katerih (določob) naši štajerski načerti nejm^jo. V njih najdemo, da na eno razrednih (nerazdeljenih in razdeljenih), dvorazrednih in trirazrednih narodnih šolah se posebne knjige za realije no smejo rabiti, na čveterorazrodnih se take knjigo (za prirodopisje, fizike, zemljepisje in zgodovino) samo v četertem razredu, rabiti smejo, na pe-torazrednih samo v petem razredu, na šestrazredni h v petem in šestem razredu, v sedom- in osem- razrednih šolah pa še le v šestem, sedmem in oseraem razredu. Učni načert osemrazredne narodne šole je enak onemu od osemrazredne meščanske šole; razlika je le ta, da se od meščansko šole vse temeljitejšo terja. Ce primerjamo te ministersko načerte z našimi štajerskimi, zapazimo gledč oddelkov uže nekoliko razlike; pervi namreč ne terjajo toliko oddelkov, kar mi popolnem odobrujemo. N. pr.: pri petrazrodni šoli se v 3. razredu še ne terja 2 oddelkov, ampak samo v 4. in 5. razredu; pri 4razredni se tudi v 1. razredu še ne terja oddelkov, v 2., 3. in 4. razredu pa tudi samo po 2 oddelka; pri 3razrodni v vsakem razredu ie po 2 oddelka; tako tudi po dvorazrednih le po 2 oddelka. Pri enorazrednih šolah se pa omenjena načerta vjemata. Zastran števila ur na teden, ki se odločujč posameznim oddelkom in razredom, tudi ne bodo velike diforenoijo; zastran razdeljenja učne tvarine in sploh učnega smotra pa hočemo pozneje enkrat govoriti. Vsled priobčenih ministerskih učnih načertov bode uže moralo ali deželno šolsko svetovalstvo ali pa deželna učiteljska skupščina dati zopet, nekoliko razjasnjenja, kajti v zadevi oddelkov so načerti dovolj različni, in učiteljstvo štajersko no bo vedelo, po katerih so ima ravnati. Mi bi v marsičem dali ministerskim načortom prednost.*) (Nov štatut o organizaciji moških in ženskih učiteljišč) je izdalo naučno ministorstvo. Ta pravila so v marsičem praktičnejša od dotičnili prejšnih naredeb, posebno so v njih popolno in nove določbo o pripravljovalnih tečajih za učiteljišča, o tečajih za ženske rokotvore in za detišnice (otroške vorte). Tudi ta pravila se bodo v posebnih rztisih dobivala v c. kr. založbi šolskili knjig na Dunaji. *) Ti učni načerti za posamezno šolo so dobivajo po 5 in 6 kr. v c. kr. založbi šolskili knjig na Dunaji. Ur. Šolske novice in drobtine. („Učitolj sko društvo za slovenski Stajer") čversto napreduje. Kot podpornike more danes še zaznamnovati sledeče gg.: dr. Farkaš, zdravnik v Ljutomeru, J. Kikljar, davkarski uradnik v Ljutomeru, dr. Pe-tovar, odvetnik v Ormoži, g. Fr. Kapus, tergovee v Ceiji. Mnogo šolskih prjateljev podpira nas s tein, da so se na naš list naročilli, n pr. g. Pfeifer, derž.ivni poslanec v Kerškem, g. pl. Pilpah, stotnik v pok. v Kerškem, g. L. Sveteo, c. kr. notar v Litiji, več gospodov iz Ljubljane itd. Pravih udov (štajerskih učiteljev) je nad 50 uže. Njih ime ia začnemo prihodnjič priobčevati.*) Med njimi jo največ učiteljev od Save, iz breškega, sev-niškega in kozjanskega okraja. Javno hvalo moramo tu izreči g. Jarcu, učitelju v Kajhenburgu, ki nam je 15 družabnikov nabral in 35 gld. naročnine in društvenine poslal. Lepo hvalo izrekamo tudi g. Tanš.ku v Brežicah za 4 gld. podpornine. Za pospeh našega društva se posebno trudi g. Jurkovič, učitelj in predsednik uč. društva v Šmariji, kojega moramo tudi hvaležno imenovati. — V zadevi 1. občnega zbora „Učiteljskega društva za slovenski Stajer“ so učiteljska društva zelč različnih misli. Savinsko učiteljsko drušj-vo predlaga Celje za najpripravnojši kraj, učiteljsko društvo za okraje: Sevnica, Brežice in Kozjo predaga Maribor, takisto tudi ptujsko učiteljsko društvo; učiteljsko društvo v Šmarji nasvetuje Ptuj; ljutomersko pa se utegne za Celje ali Maribor odločiti.11) Začasnemu odboru bode v tej zadevi prav težko odločiti. Zarad dnevnega reda so vsa društva v tem edina, da se razen druzega prašanja deželne učiteljske skupščine pretresujč! Učiteljskemu društvu od Sevnice itd. bi bil 21. in 22. dan septembra najprimernejši. (Tečaj za ženska ročna dela) v Mariboru se bode že letos s 1. oktobrom odperl. Za to šolo išče deželni šolski svčt v Gradci do 30. julija učiteljico (plača njena bode 1000 gld,) kije zmožna ženskih del, nemščine in slovenščine in ki ima izpit za narodne šole. (Okrajno učiteljsko k on fer ene ij o) imajo perve dni moseca avgusta učitelji ljutomerskega okraja. Dan in dnevni red priobčimo prihodnjič. (V Ljutomeru) se bode najberže uže v prihodnjem letu začelo zidati novo šolsko poslopje, katerega se tu prav živo potrebuje, kajti sodanji razredi so v treh poslopjih raztreseni. Za bodoče šolsko leto so utegne tudi razpisati služba učiteljska s 700 gld. letno plače, da bode ta šola 4razredna (dečka) s 3 vsporodnimi dekliškimi razredi. Tudi 1. realko je hotel dežolni odbor kot 5. razred k narodni šoli pridružiti, vendar to se do sedaj še noj moglo izpeljati. (Občni zbor avstrijskih učiteljev) bode letos zopet v Beči in sicer od 15—20. avgusta. (2. občni zbor hervatskih učiteljev) bode letos v Petrinji od 25.—27. kolovoza (avgusta.) Želeti je, da bi so tudi kaj slovenskih učiteljev tega zbora udeleževalo. Za pristopnico se plača 1 gld. (Na Koroškem) bode 13. sept. deželna učiteljska konferencija. Na dnevnem redu bode: 1) Ali je nedeljska šola zanaprej pretrebna in koristna? 2) Ali je iz pedagogično - didaktičnega stališča primerno, da so na Koroškem napravljajo samostojne trirazrodno ali osemrazredne meščanske šole? 3) Kako naj so obortnijsko in kmetijsko nadaljevalno podu-čevanje na podlagi ukaza od deželnega šolskega svčta vpelje in osnuje? 4) Določevanje normalnih učnih načertov v zvezi s pregledovanjem sedaj upeljanih učnih knjig. 5) O klasefikovanji učencev. 6) Ali zadostujč disciplinarna sredstva, zaznamovana v §. 24. učnega in šolskega reda? 7) ') Ako bi kateremu udu našega društva ne bilo ljubo, da njegovo ime priobčimo, naj nam blagovoli to naznaniti. *) Ormužko učiteljsko društvo je določevanje o vsem prepustilo odboru, mariborsko uč. društvo pa je prosilo še za nekoliko razjasnjenja Pretrosovanjo uradnih spisov za koroške šole. 8) Volilna pravica koroških ljudskih učiteljev. (Iz Šent rupert.a) na Dolenskem se nam piše: V naši šolski občini (fari) je 388 za šolo ugodno mladine; šolo obiskuje, vendar le polovica teh otrok. Pa vsaj je to za enega samega učitelja ne samo dosto ampak cel6 preveč. Razun toga težavnega šolskega poduka mora učitelj tudi vse druge zadeve, ki spadajo v področje krajnoga šolskega svčta, le sam pre-skerbovati. Krajnemu šolskemu svetu so nove šolsko postave jako zoperne. (Razume se, ker se može nihčo o njih dobroti ne poduči, marveč so nasprotno — hujska se proti novim narodbam Ur.) (Za šolska poslopja) učiteljiščem jo državni zbor dovolil 377,(KX) gld., in sicer za zidanje učiteljišča v Mariboru 60.000, v Gradcu 30,000, v Linču 100.000 gld. i. t. d. (Na Dunaji) bodo po vseh novih šolah vpeljali samo klopi z dvema sedežema. V takih klopeh jo gotovo večji mir, nego v onih, kjer sedi po 6—10 živih dečkov prav na tosnera. (Na eno štir. milo) pridč povprek 4 šole na Češkem in moravskem, mej tem sti pa na Solnograškem, Koroškem, Štajerskem, Kranjskem in Gališkcm jedva dve šoli na istem prostoru. Sploh jo število šol v teh deželah premajhno, poleg tega pa detca v goratili krajih tudi težko šolo obiskuje. Dočim je pa tudi število učencev na enega učitelja jako različno. Tako pride v Dolenje-Avstrijskem 76 v Gorenje-Avstrijskem 90, na Štajerskem 91, na Tirolskem 45, na Češkem 102, na Moravskem 97 in v Šleziji 103, detce na enega učitelja. (Šola za Cigane) so bodo na Sedmograškem po predlogo šolsk. nadzornika Jozipa Ketholy-a borže ko ne osnovala. Omenjeni nadzornik je namreč videl, da je v Kološvaru na 80 za šolo ugodnih ciganskih otrok, ki pa ne dobivajo nobonega poduka, ker ne obiskujč tamošnih konfesionalnih šol, daloma radi predsodkov, daloma pa radi pomankljivo obleko. Kor se pa tudi Ciganom ne rnogč odrekati zmožnosti je omenjeni nadzornik jel premišljevati, kako bi s temu odpomoglo. Radi tega jo vložil prošnjo pri mestnem zastopu, naj bi se napravila šola za cigansko dotco, in šoiski odsek se je v principu uže izrekel za tako šolo, in bodo tudi ta nasvet krepko podpiral. ., Razpisi učiteljskih služeb po Slovenskem. Na Kranjskem: Učiteljski službi v Cernemlji in Semiču s 400 gld. (poslednja tudi s stanov.), do 15. avg. na dotične krajne š. svčto; učiteljska služba v Sori (Zeire) v okraju ljubljanske okolice s 500 gld. in stanov, na kr. š. svet do 31. julija. Na Štajerskem: Nadučiteljska služba v Laškem s 650 gld. in stan. do 10 avg. Zahvala. Visokočestiti gospod dr. Ernest vitez Edlmann, predsednik tu-kajšnega krajnega šolskega sveta, deželni poslanec in predsednik c. k. kmetjjskc družbe koroške, podaril je za šolsko veselico, katera bode konec šolskega leta, znesek 20. goldinarjev. Za ta veliki dar izreka podpisani v imenu obdarovane šolske mladine velikodušnemu dobrotniku najiskrejnejšo zahvalo. Št. Jakob pri Celovci, due 5. julija 1874. Franjo Podobnik, učitelj. (P. n. gg. naročnikom lanskega „UditelJa“) naznanjam,