K
Snopič 24. V Gorici, 2Б. avgusta 1894. „ Cena 12'lkr.<,


I
%vOVA.\'SAr,,
KNJIŽNICA.
Urejuje in izdaja
Andr. Gabršček.
Čarovnica.
Novelu.
Tri smrti.
Pripovedka.
| Tiska in zalaga „Goriška tiskarna* A. Gabršček-v Gorici, Gosposka ulica štev. 9
jVaročnikonv
Veliko m*, naročnikov je zaostalo z naročnino, kat иаш še bolj obtežuje nadaljevanje s tein mladim, a pp^jko-rietnim književnim podjetjem. Naročnikov vseli m toliko, d; bi mogli zmagovati navadne stroške, a neredno plačevanji naročnine nam primankljej le še veča. Danes kaže naš račui okoli 250 gld. denarnega primankljeja, vrhu tega je žrtvoval povsem brezplačno ves trud za uredništvo, upravništvo ir. 'odpravništvo. Ako bi vsi naročniki storili svojo dolžnost. Le vsaj denarnega primankljeja ne bilo. Kdorkoli nam zadržujč. kar je dolžan, dela našemu podjetju ovire in težave, katerih ne moremo lahko oprostiti. Mi se uprav žrtvujemo no vse strani, da hi mogli zagotoviti narodu velevažuo književno podjetje, kakoršnoga ne ho tako kmalu, ako to propade, a mnogi gg. naročniki, ki brez truda le uživajo sad našega truda, ne store niti one dolžnosti, da hi doposlali malenkostno in zn slovenske razmere res nenavadno nizko naročnino. Tako malomarnost moramo strogo grajati ! Mnogim nemarnim plačnikom smo knjižico ustavili, n tu smo si večinoma nakopali grozno zamero. Ne moremo pomagati ! Naj bo, prenesemo tudi to !
Ali naj ho kakorkoli, mi bomo vstrajnli vsaj do 50. snopiča. Ako bo do tedaj kazala še vedno denarna izguba, preludiano z izdajanjem, če tudi se s težkim srcem ločimo od podjetja, katero smo pričeli z nekim oduševljenjem. — Upamo, da do tega ne pride, ker nam nedoslaje le še kakih 300 naročnikov, da bo obstanek povsem zagotovljen. Ako se naši prijatelji le količkaj potrudili, pridobe prav gotovo to število novih naročnikov. Doslej smo imeli prili*-,« uveriti se, da naša „Slov. knjižnica" bi prav lahko imela, tudi 2000 naročnikov, ako bi rodoljubi vsaj v večjih krajih povsod delovali tako, kakor so storili nekateri na pr. v Sežani, v Divači, v Boleti, v Kranju, v Celju, V Trstu, v Ljubljani itd.“„M a t i e a Slovanska" v Olomucu ùria povsem enak namen in celò enako obliko z našo ..Sluv. knjižnico1, a podaja le po 3 tiskane pole, (lasi inni 5000 naročnikov. Mi bi pri 2000 naročnikih radi dajali snopiče po fi pol op-ežne, kar bi bil v slovenski književnosti res krasen napredek ki je torej povsem v rokah naših dosedanjih prijateljev in pndpiraleljev.
Toliko se nam je zdelo potrebno omeniti, da bodo naši prijatelji povsem na jasnem n stanju tega književnega podjetja. Upamo, da te besede vspodbudč marsikoga, da bo širil „Slov. k n j ižn^c <i“ moj svojimi sosedi in znanci.

p
/
„SLOVANSKA KNJIŽNICA".
Snopič 24. V Gorici, 25. avgusta 1894. Cena 12 kr.
Čarovnica.
Novela. — Srbski spisal Velja M. Miljkovič; poslovenil Ivan Sivec.
<Lri smrti.
Pripovedka grofa L. N. Tolstega; iz ruščine poslovenil Podravski,
Tisk. in zal. „Goriška tiskarna** A. Gabršek.

I.
„Verujem v Boga! Čudim se njegovi veli-čanstvenosti in obCaruje me njegova moč. . . .
Verujem v pravico! Bojim se tvojega groma, o Bog ! Ljubim té, ker si pustil sveto maščevanje !“
In še je klečal in sklenjeni roki držal proti nebu, a krvavi očesi upiral v motne oblake, kakor bi jih hotel razgnati, da v svetlobi zagleda tistega, na katerega veruje, da zagleda — Boga !
Razkuštrane prsi mu je krila raztrgana in umazana srajca; ledja je imel prepasana z velikim svilenim pasom, a za-nj sta utaknjena dva, s srebrom okovana samokresa in jatagan, katerega roč je ves s srebrom okovan ; oblekel je sive, že močno ponošene hlače, tu in tam je bila prilepljena groba krpa. Na nogah je imel obute nestrojene, še dlakave in kosmate opanke. — Glavo mu obkrožuje gosta, črna brada, a lasje pod raztrganim „fesom" so bili silno razmršeni.
Ali vendar je bilo to lice lepo, lepo v pomenu prošlosti ; ali ta lepota plula je po morju njegove bede in prestane nesreče. . . .
Velika tema spopadla mu je dušo. Burja mu razsaja v prsih; burja jezniša, strašnejša in groz-nejša od burje groznega orkana!	1*
V	srcu nosi tresek !
Klečal je zraven stene, a črna stena vzdiguje se nad njim visoko. . . . visoko. . . . kakor bi hotela zagrabiti in k sebi potegniti nebo s svojim kljunom !
Uprl je očesi v steno, kakor da bi od nje iskal pomoči, ker iz neba še ničesar nima, ker s svojim strahovitim pogledom še ni mogel razgnati gostili oblakov.
Stiskal je pesti, zobjé mu klepečejo, ter pozabi na vse. . . pozabi steno. . . nebo. . . svet. . .
Zgane se. . .
V	daljavi strahovite, črne stene, zdi se mu, kakor da se mu je pokazala brleča luč. . . .
Ne — mežurek je ! Zlodej ga je zapeljal !
Ali zopet !...
Je, je. . . . Napel je bunčici črnili očij, pa gleda. . . . gleda. . . .
Luč je !.. . Luč. . .
«Ha! tam, tam. . .“
Hitel je k onemu kraju, ali zastonj, tam je pot neprehoden ! — Razgrinjal je veje, skakal s kamena na kamen, padal in ustajal, a luč mu je vodnica v tej črni in strašni noči.
„Zastonj ! Nemogoče je... ranjen sem ! To je kak duh, kaka čarovnica, ki me mami, me kliče!"...
Nehote, truden pogleda zopet luč.
„In glej! ona je večja! Ha! ne, ni to duh, ni to čarovnica... to je prenočišče ! Bog! Bog!“.
Šel je dalje, on ni bil več truden; on ni maral, ker niu je iz prsij curljala kri, ker so mu noge opraskane, ker je še to malo obleke, ki jo je imel na sebi, raztrgal.
Hitel je, z naporom ie hitel naprej,' vse zapreke je odstranjal s pota z nepojmljivo močjo.
Strela je švignila po nebu. . . .
In glej, on vidi malo, zvito stezico, po kateri pride gotovo k orni luči tamkaj !
Skočil je na stezo.
„Ah !“ vzdihnil je od truda, povzdignil očesi k nebu, kakor da bi hotel reči :
„Ti si vendar milostljiv! Še si ti moj Bog!“...
Šel je, šel, a luč se mu je zmeraj bolj bližala. . . bližala. . . Ali kaj hoče on tam? kaj hoče dobiti od luči ?
„Ali vendar. . . vendar — grem, grem!"
Hiteč je precej bil tam. Ko je bil že pri steni in stopil na sam prag, strese se, kakor da bi ga vjedla kača.
Oglušel je od straha.
Zagledal je smrt !...
Ali, ako res biva smrt, kaka okostnica, katero bi mogli imenovati smrt, — onda je to njena slika ! . . . .
Pečina je. Stene so naslonjene druga na drugo ter napravile vhod v to pečino, katera je bila temna, samo, da jo je le nekoliko razsvitljeval
— G —

mali ogenj, ki je plapolal na sredi, kakor duša umirajočega človeka.
Zraven ognja je čepela neka ženska podoba, bolj mrtva kot živa. Njeno lice je bilo od silnih bolečin kakor dobova skorja; kakor sneg beli lasje padali so jej na suha, koščena ramena, — obleka jej je bila iz samih cunj Zraven nje je ležal grd volk, ki jezno vzdigne glavo in zalaja, kakor pes, na prišleca.
Starka se zdrami.
„Čarovnica !“ zavpije naš prišlec.
„Lezi, lezi, zver!“ reče starka volku in on zopet zniža svojo glavo.
„Ne imej Boga ne v duši, ne v srcu, ako misliš prestopiti moj prag!"
„Čarovnica!" mrmra zopet v strahu naš prišlec.
„Ha, ha. ha!".... zakrohoče se zopet babišče.
„Čarovnica! Čarovnica, dà; tako me imenujejo že 40 let. .. čarovnica, da; tako imenujejo ves ta kraj, ki je okoli mene, — čarovnica ha, ha, ha, in gorje tistemu, ki se približa mojemu kraju".
„Tedaj te ubijem, stara pošast", in segne po' samokres.
Volk vzdigne glavo.
„Lezi, lezi, zver!" in starka udari volka po veliki glavi.;
«Da me ubiješ?"
„Da!-'
„E, pa ubij me! Ali prej nego to napraviš, Cesar bi niti poskušati ne smel, hodi sem in sedi... sedi tu zraven mene in poslušaj me !"
„Tebe?"
„Mene, dà ! Zdim se ti strašna. . . hej mladost, mladost! Polna si čara, polna! Čolnič tvoje lepote je poln ljubezni in čara, pa se suče po reki veselja in zadovoljnosti. Hej, hej, vem jaz to, vem!" In starka potakne ogenj, a iz malega kotlička, ki je visel nad njim, udari sopar in voda začne vreti.
„Ne razumem ničesa!"
„Mlad si. .. mlad, cunjasti in raztrgani junak, močno si mlad! Verujem ti, da, ne razumeš!... Ni te tolkel jeklen čas !)0 let, kakor mene. Niso ti lasje osiveli v dvajsetem letu, kakor meni! Ni te preganjalo sto nesreč in bed v življenju kakor mene !"
„Ali bodi, bodi .... čas je, čas ! Pride in preide he, he, he. . . kaj hočemo?"
„Čarovnica, jaz te čedalje manj razumem, strah me je poleg tebe. . . groza me je! . . . Grem... utečem!". . .
„Niti praga mi torej ne prestopiš?!"
„Ne, nečem — ne smem!". . .
„Ni prav, da me tako zapuščaš, a sedaj — idi !" Potakne ogenj, stisne se zraven njega, a volk jo pogleda s krvavima očesima, kakor bi jo hotel uprašati :
„Ali hočem?"
„Lezi, lezi, zver!"
Šel je nazaj, — ali noge ga nečejo nositi, kakor da ga nekaj vleče, kakor da mu veli, naj gre k njej, njej, k grozni starki.
„tdein, poslušati jo hočem".
In vrne se k pečini.
„Čarovnica !"
Starka molči.
„Hoj, čarovnica!"
Starka se strese.
„A, vrnil si se? E, prav, pridi in sedi tul". . .
II.
Balkan !. . .
Ti večna črka v knjigi prirode ; ti vratolomen most ruske slave, a propast otomanske ! (turške). Ti večni spomin zmage častnega križa!
Strašne si krvnike preživljal ti, polotok! Kdo še ne pozna Sofijskega Alaj-bega? Kdo?
Ah, tiran je to ! Mnogo robov je odvlekel iz * Prokoplja: mnogo robov, vse same potomce častitega vojvode Juga! . . . Starca Juga!
Pa kak ima „konak" (stanovanje) v Sofiji, kak! Sramoval ne bi se palače sultanove na zlatem Bosporu.
Bogat je, silen, močan ! Kdo se sme, kdo, ž njim bosti? Ali kak črv? — Vezir? . . . Samo sul-

tana pozna! Alali na nobu, sultan na zemlji sta višja od njega — potem pride on.
Pa vendar tudi tega silnega leva, tega, kateri se nikogar ne boji, nekaj boli, . . . peče !
Vest? . . .
Ah, kaj še?
„Kaj mi je vest? Čenčarija ! . . . Dokler je dosti blaga, dosti moči, do tedaj se tudi živi, do tedaj ne more me nič trpinčiti, nič mi duše obtoževati! . . . Alaha mi, *) pa vendar. . . vendar!"
Gosti oblaki dima vijejo se pc krasnem prostoru, a Alaj-beg obrne očesi na divne perzijske preproge, pa se. . . naježi, kakor da mu nekaj ni prav.
Vendar, . . . vendar, nekaj ga peče, neka ga boli.
„Gjavri !... gjavri!". . . **)
In dalje je kadil iz dolgega čibuka in zopet gledal zamišljeno v bogate perzijske preproge.
„Hm ! hm !... Razbojniki !... Hajduci ! . . . Pa potem". . . — in on se globoko zamisli.
Neslišno stopil je v sobo Alnj-begov naj vernisi rob Mustafa. Trikrat se je priklonil, a gospodar njegov ga še ni zapazil.
Globoko se je moral zamisliti !
„Gospodar". . .
*) Take') se Turki rotijo.
**) Gjavri rekajo Turki krislijanom.
„На !" strese se. —- „A ti si to, Mustafa? Kaj je ?"
„Vse dobro v slavo Alaha in tvojo !“
„Robovi ?"
„Za pregrinjali".
„Kaki so?"
„Robovi so robovi, a ti si gospodar".
Hm. . . hm. . . Ženske?
„Zorica" —
»Kje je?"
„Na dobrem mestu pri starem Ibrahimu". „Kakošno je?"
„Robije je robijo, — a ti si gospodar".
„Hm. . . hm ! Ali so gjavri mirni ?"
„Mirni".
„Jutri naj se usmrté !"
„Vsi?"
„Polovica*.
„Gospodar si, a jaz sem tvoj rob".
„Mustafa !"
„Gospodar" —
„So li mladi gjavri med robovi?"
„So!"
„Poturči jih!"
/fežko, gospodar!"
„Težko?"
„Pretežko gospodar".
„Noriž, Mustafa!"
„Ne".
— 11
„Noriš1*, zavpije na Mustafa, potem pa nadaljuje tiše: „ti napravi tako, kakor že veš“. . .
„Vse napravim, gospodar moj“.
„Daj jim nade ; reci jim, kaj to pomeni, ako kedo postane cesarski sin“.
„Hočem, gospodar**.
Alaj-beg se zamisli. Kadil je naglo, pa je hitro pokadil polno lulo.
„Mustafa !“
„Gospodar ?“
„Napolni mi lulo !“
Mustati je bilo to milo, s tem mu je gospodar napravil posebno čast.
Napolnil je lulo in prinesel ogel.
Alaj-beg kadi.. .
„Prav lepa je“. . .
„Gospodar, jaz“. . .
„Ne poznaš je ? — Pa Zorica ! Lepa je, prav
lepa !“
„Tvoja je, gospodar**.
„Moja? Hm, hm. . . Ta še ni moja, a skrbeti hočem, da bode. . . Ti mi boš pomagal, je - li ?“
„O, gospodar, Mustafa dà vsak hip glavo za te !“
„Vem, Mustafa, vem! . . . Razgovori se ž njo, reci jej — ali kaj ti jaz pravim, ti to bolje umeš nego jaz, je-li? No, no. . . vedno si pri meni v milosti. — Ali ti je ostalo kaj zlata?**
„Gospodar** —
„Reci blagajničarju, da ti izda, kolikor potrebuješ".
„Alali naj je vselej pri tebi \“
„Pa, Mustafa, ali ti je koja padla na to tvoje lokavo oko?"
„Gospodar" —
„Govori ! Jaz nečem in ne ljubim laži. — Povej in jaz ti jo darujem".
„Dà, padlo mi je v okó, gospodar!"
„E!?"
„Alaha mi ! Ona sajasta lepotica, mislim, da je Grkinja ali ka li? —
„Lepa?"
„Vrlo — dà — gospodar", jeclja Mustafa.
„Dobro; vzemi jo, jaz ti jo darujem".
„O, gospodar!" in poljubuje mu robove ogrinjala, a srce mu živeje bije.
„Ali ti je nagrada dobra?"
„O, je, je, gospodar".
„A veš li ti, Mustafa, da je že leto dnij minilo, odkar smo one robove prignali iz Prokoplja?"
„Leto, gospodar".
„Hm, hm... kako čaš beži".
„Pa na potovanju’ in mirjenju hajdukov, gospodar".
„Da, da!... In sedaj hodi k svoji Grkinji in mojemu blagajničarju. Milost moja je vselej s teboj".
Mustafa to komaj dočaka, prikloni se trikrat in brzo se zgubi za teškimi pregrinjali.
Alaj - beg je še kadil, dokler ni spremenil tudi druge lule v prah, potem se lepo nasloni na žametne blazine in zaspi...
*
* *
Mustafa je hitel k staremu Ibrahimu ter mu je ukazal, da mu v drugo sobo privede mlado Grkinjo — Jelido.
Mustafa je sedel na nizki naslonjač ter željno pričakoval dohod „svojega zlata1*, katero je hitro skril z Zorico pri Ibrahimu ; škiljasti očesi gledali sté mu povsod po sobi.
„O, Jelida, samo, da bi te mogel prikriti; pri nas je mnogo urokljivih, pa tudi jastrebovih očij ; in lahko bi se dogodilo, da ti urečejo, ali te — ukradejo".
V tem se sliši lahek udar korakov. — Ibrahim privede Jelido.
Lepa je bila ta Grkinja. Črnikaste barve, z velikima črnima očesoma, z „grškim nosom", z usti „prerezanimi na dvoje", a rdečimi, kakor rožin popek, s prsimi, na katerih se zarja odpočiva, s telesom, kakoršnega nima niti vila.
Mustafa je malopridnež ; on vé, kaj je lepo, in skrival je to blago, skrival ga je prav skrbno pred poželjivimi očmi svojega gospodarja.
„Alaha mi, prava hurija!" In Mustafi se nasmešijo brki. „Ah, ali bom užival!" šepetala mu je poželjiva duša.
„Klical si me!“ pregovori lepa Grkinja popolnoma svobodno.
„Dà, krasotica! Idi, Ibrahim, in pazi tam na Alajbegov biser!"
Ibrahim odide.
„Pa — zakaj si me klical?"
In brez pomišljanja sede k Mustafi in položi mu roko na ramo.
„Alaha mi, pa... ti me ljubiš, gjaverka ?"
„Kaj ne vidiš? Saj sem pri tebi!"
„Ah,... ah... ah... tako je prav, e, da ti po pravici povem, kaj takega se mi še ni zgodilo".
„Eh, pa to se lahko veruje!"
„Kako to ?"
„Pa — ker si grd kakor pravi vrag!"
„Ne jezi se! Je na svetu ljudij, stvarij, katerim tudi ti ugajaš. Na primer: Jaz sem jedna taka stvar; meni se zdiš ti lep".
„E, aferim! aferim!... (dobro)
„Daj, pogleduj me!"
Mustafa jo, čudeč se, pogleda.
„Uf! Uf! pravi sokol".
„Kako?"
„V škiljenju si strahota — lice imaš suho ; teh nekoliko dlačic na bradi in pod nosom stojé kakor ščetine na divjem merjascu" —
„Molči ! in že jo je hotel pahniti od sebe, ali ta čas jo pogleda in njena lepota bila jej je strašen ščit.
15
„No, no !... Veš kaj ? — kaj misliš z menoj ?"
,,S tebój? He, tebi se je sreča nasmejala!"
„Harem?" ga hitro upraša.
„Dà, ali moj harem. Paša te je dal meni v „peškeš" (dar).
„Tebi ?"
„Meni !"
„Ah. idi, za Boga, ne zanašaj se. Kako bi mogla tebe objeti. .. pojdi.... pojdi...."
Mustafa se je nemilo grbančil in čudil smelosti te lepe, mlade deklice.
„Aj, iz tega ne bo nič. Sama grem k paši in ga povprašam". k „K paši?"
„Dà! Jaz tebi ne verujem!"
„Ali ti ne smeš k paši: jaz ti to zabranjujem!"
„Ti?"
„Dà, jaz tvoj neomejeni gospodar".
„Ha, ha, ha, smešna grdoba!"
Mustafa se strese. On bi jo zmrvil, ali se nekako zadrži ; — ta Jelida je lepa ko hurija, nilada kakor dete ; pa jo nazadnje še pogleda kakor strela bliskajočima očesoma....
„Ha, ti se treseš ! Rekla sem ti, da moram k paši in jaz tudi pojdem...."
„Ne pojdeš!"...
„Pojdem. In ti me moraš hitro peljati k njemu. Ako nečeš, — tedaj vedi, da moram na vsak način govoriti ž njim, a potem gorje tebi, rob !"

— 16 —
Mustafa se je močno čudil. Še nikoli v i življenju ni slišal takih besedij jedne ženske in | zraven še robkinje. Ali, kakor da je Jelida imela j neko zapovedujočo moč v svojih besedah, pripogne glavo in premišljuje, ali bi jej izpolnil željo.
Ako jo paša vidi, — potem je za-nj zgubljena za vedno, ker ona je lepa, a pašin harem je velik. ;
Ako je ne pelje k paši, more kedaj, Bog zna, kaj pri paši lagati, in on je potem zgubljen !
Kaj hoče storiti?
Misli so mu bile spletene, kakor mrežo, kakor pajčevina... muči se, ne more se rešiti iž njo na 1 nikak način — prav tako, kakor muha.
Nazadnje se odloči.
„Poslušaj me, Jelida!"
»Kaj je ?“
„Peljati te hočem k paši".
„Res?"
„Pod jednim pogojem".
„Pogoj? A kakošen?"
„Da boš vendar moja gospodarica, a jaz tvoj rob!"
„Resnica ?"
fn Jelida se zamisli, potem da hitro roko Mustafi.
„Tukaj je roka, hočem !"
„Jelida !“...
„Ali mi boš rob v obliki gospodarja?"
„Bom !"
In roki se jima močno stisneti, Jelida izgine iz sobe, a Mustafa je težko, dušljivo zdihoval....
*
* *
Jelida je Odšla k Zorici in jej povedala, kaj se je zgodilo pri Mustafi. Zorica jo je objemala, ter je na prsih lepe .(elide iztočila milijon hvaležnih, bisernih solza.
III.
Srbija !...
Petstoletna vihra vsemogočega prokletstva, Vuk to je napravil, a Gospod te je proklel za pet sto let. Toliko let, stoletji uklanjala si se Turkom!
Nikake dobrote nisi videla, li sirota, toliko časa ! Nikake sreče nisi videla ; ali si zato vendar videla junaštvo, neocenjeno, neslišno.
Pa, ali se hoče vendar enkrat zvaliti z glave tvojih ubogih sinov ta „anatema" Gospodova.
Ti molčiš; — nema si, ali s tvojih neprehodnih planot sliši se kakor najstrašnejši vihar:
„I loče !... hoče !“. . .
Nesrečni Turki! Strašne stvari; grozni gospodarji ! Hudo tisti zemlji, hudo in prehudo, kamor zagazijo kopita podivjanih turških konj ; hudo je tistemu narodu, kateremu je gospodar Turek.
Pa vkljub vsemu temu je še ljudij v Srbiji, kateri kljubujejo tem hudim zverem! Strašnejši so od samega zverinskega cesarja, strašnejši nego raz-
2
dražen lev! ker, kadar zagrmé oni, se ne stresejo samo živali, ampak tudi — Turki.
Hajduk je to! . . .
Dà, razžaljeni, razježeni sinovi ponosne Srbije niso hoteli trpeti teli trinogov; skočili so na noge in obesili dolge puške na rame ; udarili so v neprehodne strmine, gozde in od tukaj ni še nobena kroglja zgrešila gospodarja — Turka.
Moralo je tako biti !
Mogoče je Gospod tako rekel, pa zató se tudi dela tako. Turki so v strahu, oni se tresejo, oni se boje, oni beže, da slišijo samo besedo „hajduk", ker — hajduk in smrt bilo je za nje vsejedno.
*
* *
V mestu Belgrado je živel Jurij. Ni bil bogat, a imel je zadosti, da je živel on in njegova Jelida.
Jurij je bil Grk, a Jelida Grkinja.
Nekedaj — že davno, živeli so roditelji lepe Jelide v Prokoplji, no, po nekej izdaji posekajo Turki vso rodovino razven Jelide, kojo Jurij, Ledaj trgovec v Prokoplji, že star človek, kakor hčerko pripelje v Belgrad, no, kmalu po tem postane njegova ljuba na najpodlejši način.
Jurij je prijateljeval s Turki ; on jim je vsako srbsko gibanje redno prijavil, a oni so mu za nagrado dajali zlata.
Grk je ljubil zlato, imel je rajši zlato kot vsako krepost.
Uboga Jelida !
Koliko nočij, koliko dnij preživela je po sobah paš in turške gospode !... Ona je morala, on je tako zapovedal; a za vse to, za to gnjusno trgovino dobival je zlata. . . mnogo zlata. . .
Jelida je propadla !
Jurij, nesposoben za drugo ljubezen nego za zlato, vodil je gnjusen trg s tem detetom, Jelido, katera je bila še-le v šestnajstem letu.
Ljubovanje je slednjič priraslo Jelidi k srcu. Po triletnem takem življenju se ona zgubi. .'. .
Prišla je na misel, da je bolje, ako od svoje lepote živi ona sama, a ne njen Jurij.
In neki dan zapusti ona Grka in gre po svetu. . . . gre, da se sama preživi.
Prišla je v Niš. V Nišu jo popade želja, da bi šla do Prokoplja, kjer bi videla katerega svojega znanca.
In šla je tje.
V tem je miril Alaj-beg vstajnike v Prokoplju >n jo z drugimi robi vred odpelje v Sofijo.
Jurij je bil žalosten za Jelido, za tem krasnim, dragocenim espapom (blagom) ; pozabljal jo je in tudi — pozabil.
*
* *
Turki so planili tudi v Srbijo, da bi pregnali te proklete hajduke. Gonja je nastala; bliSCé se jatagani, svetle se sablje ; puške pokajo, kroglje žvižgajo! ....	2*
Mnogo turbanov (ruta, kojo rabijo Turki za pokrivalo) ostalo je v Srbiji, a malo hajdukov je poginilo.
Bežale so rodovine hajdukov, bežale v svet, da se rešijo, da rešijo otroke, ker Turki so bili nemilostljivi proti njim.
Radovan je poginil! Siv častit starec, cenjen domačin padel je kot žrtva turškega besnila.
Zorka je bežala, ... bežala v gozde. Pa kam se hoče podati, h komu? Radovan, njen oče, je poginil, a Radivoj, njen zaročnik, je še v boju, sveti Bog vé, kaj bo ž njim.
Da išče ljubčka ? kje ga hoče dobiti? Skozi divje vojske morala bi iti, da bi ga mogla poiskati, a znala je Zorka, kaki so Turki.
Napotile so se neke rodovine po gorah v — svet. Morda je sodba hotela, da so prišle v Pro-koplje. S temi rodovinami šla je, ne vedoča kako, tudi naša Zorka.
Naselili so se, kakor je kateri mogel, in svojim naznanili, da so še živi ter da so v Prokoplju.
Zorka je povpraševala za Radivoja, a o njem ni bilo ne glasu ni sledu!
Skoraj gotovo je poginil !
Preteklo je leto, odkar so se udomili v Prokoplju, lepi vasi starca Bogdana in njegovih devet belih „perjanikov" (straža), krasnih devet Jugovičev.
Leto je preteklo, a Zorka ni slišala o svojem zaročencu nikake besede, nikakega glasu !
— 21
Milostljiv starec Job vzame jo med svojce ; ona mu je delala, a on je na-njo pazil, kakor na dete.
Ali kaj je dobil s tem?
Z dežja pod kap !
Turek tu, Turek tam; a Turek je on povsod! Hudo raji*) !
IV.
„Ah, ah“.... pokašljevala je starka, a ogenj je neprestano potikala;,
„Poslušaj me dalje", nadaljuje. „Glej, kako sem osivela, pomnim davne, davne čase! Nisem vedno „čarovnica" ne! Bila sem tudi jaz lepa, mlada, pa polna nade, polna sreče in zadovoljnosti, — ali to traja toliko, kolikor migljaj očesa. Moj mož se je imenoval Živadin. Bil je cenjen mož, pa tudi malo pismen. On me je — morda tudi ljubil, jaz tega ne vem ; samo toliko znam, da je nekega dne zginil. Iskala sem ga povsod, povpraševala vse ljudi, njega ni. ... ni ga vekomaj. Morda je poginil, pomislila sem, tako so pretekli tedni, pretekli meseci, lela____čas, a od njega
ni glasu, ne sledil ! “
In starka je vzdihnila, a volk se je zganil.
„Imela sem", je nadaljevala, „hčerko, malo in lepo, prav kakor kako sveto podobo; e, ona! mi je bila v tolažbo, ona mi je sama ostala, a jaz sem jej dala vse, vso skrb, ljubezen, — življenje!
*) Raja so bili kristijani na Turškem.
Dete je rastlo počasi in pravilno, kakoE 'stebli co cvetlice bazilike. Gledali so jo‘ vsi, cela vas, kakor nekaj, česar nihče nima, gledali so jo, božali, a meni zavidali".
„Le dalje, žena, dalje!"
„Ej, ej!“. . . . vzdihne žena. „Tako so tekla leta. Turki so že osledili lepoto moje Jele, a čakali so trenutka, dajo ukradejo, odpeljejo za vedno! Ali jaz sem to opazila in po noči proti sveti nedelji grem skrivši, tajno, vzemši mojo Jelo seboj, na daljno pot. Kam, o lem nisem mislila, samo dalje, dalje, da obvarujem moje življenje, moje oči, mojo jedinico. — Jela je imela devetnajst let. — Jaz sem srečno utekla ter živela v neki vasi pri poti, živela skrivno, tiho, skromno polni dve leti. Ali tedaj". . . .
Starka utihne, a pesti so se jej krčevito stisnile.
„Prehajali so Turki, prehajali junaki in capini! Ali nekega dne — ah, strašen je bil ta dan. Meni se je stemnilo, a solnce — pravijo — da je najlepše sijalo; — meni je bilo mraz, strašno mraz, a solnce — pravijo — žgalo je travo in listje. Na podivjanem konju je počasi jezdil junak s še nekoliko Turki v gosposki, turški obleki z brado in s — turbanom ! Ej, ej". . . .
Starka zaječi in trepalnice upadlih očij se jej stisnejo, a dve veliki solzi se jej komaj potočite v krilo, ker so ji zadržavale silne gube.
„Turek! Ali ne, ni on Turek, ali je, prav ne vem ! Ali ko sem mu bolje pogledala v črne oči, v ono čelo, katero sem tako spoštovala, vidim 11 j e g a, njega, — mojega moža!"
„Kaj je rekel, žena ?"
„Dà!. . . Proklet naj je! Poturčil se je!“. . .
„Strašno!". . .
„Ne, to ni strašno ! Samo dalje poslušaj ! Zvedela sem, da so mu dali neko Turkinjo za ženo, я zraven nje imel je še harem ! To mu je bila nagrada, ker je nekega srbskega vojvodo — voditelja — ubil!"
„Proklet naj je!"
„Dà, amen! rečem", nadaljuje starka. „Amen, večeru še drugič. S to Turkinjo imel je sina, dvajsetletnega paglavca, izbirčnega, zlobnega, malopridnega. In čuj, čuj, kar je najgrše... Ta paglavec ini neki dan s svojimi konjiki vgrabi mojo Jelo... ukrade jo... ukrade . . oskruni !“....
V pečini je silno odmevalo, ker starka je izgovarjala to z obupnim glasom.
On' se strese !
„Dà ; nje ni več ! Poskušala sem vse, vse, da bi jo našla, da bi jo videla, in posrečilo se mi je; po treh letih sem jo našla, a nisem je videla, umrla je ! Bog se jo je usmilil !"
„ltevica !“. . .
„Imela je sina, sinčka, dà, tako mi je rekla Inibra, stara robinja, ali ga je, je rekla, po treh
_ 24 —
mesecih tajno dala iz hiše ter poslala nekemu Srbu, proséC in zaklinjajoč ga, naj ga varuje in odgoji kakor Srba ! Tudi denarje mu je dala in to je bil uzrok njene smrti!"
„O, o!".......
„Dà, dà, preteklo je mnogo časa od te dobe! Vse to mi je prešlo čez to sivo, kuštrano glavo! — ; Drugi sin njegov, Turek od Turkinje; poglej ga, kje gospoduje v Sofiji! . . . Sreča jim je služila in v gospodstvu so napredovali !... Veš, Alaj-beg!“...
„On V"
Dà, je !.. . ЛН glej ! glej !... kje ga dobim ? kje? . .. Od tistega casa, odkar mi je vplenil mojo Jelo sin mojega poturčenega moža, živim tu v tej pečini, — jedini drùg mi je la volk, oba, on in jaz sva divja, ali jaz sem starejša, zato me uboga!"
Nastalo je molčanje.
„Oni Srb, kateri je bil vzel malega v odgojo, je umrl —- imenoval se je Miladin — rekla je Imbra".
„Miladin ?"...
„Dà!"
„Kaj? kako?!"...
Njegove misli so se vile v daljno, temno prošlost, kakor da se je nečesar spomnil ; zdi se mu, da se spominja svoje mladosti pri treh ali štirih letih, da je bila v hiši neka žalost... kakor da se še spominja ječanja stare ženice za svojim možem Mikulinom, — pa za tem, kakor da hi

tudi ona — starka — umrla.... Dà, dà, pamet ga ne goljufa... A on, on sam se je imenoval Radi voj Miladinov....
„Kaj! kaka grozna slutnja!... ha, saj to bi bila strašna božja kazen, a jaz nisem nič kriv!“...
„Kaj ti je?“ upraša ga starka.
„Strašno! strašno!.. Ah, kaj si mi vse to pripovedovala, da me v drugič ti ubiješ... ubiješ !“...
„Jaz sedaj tebe ne razumem !“
„Me boš že razumela, ako ti povem, da sem jaz ta nesrečni sin, katerega je tvoja nesrečna hči s Turkom rodila !“ in on se zgrozi.
To je bil Radivoj, prav tisti, ki je pred steno klečal in klical nebo in pekel v pomoč.
Slišal je že dolgo časa po boju, da mu je Zorko odpeljal iz Prokoplja Alaj — beg Solijski, pa je le šel iskat... že leto je preteklo, odkar blodi po svetu, dokler ni zadel na to starko.
Ni tedaj poginil! No, zato se je pa vendar bojeval v Srbiji kakor lev in napadal kakor tiger.
„Kaj si rekel?!" zavpije starka.
„Da, jaz sem ta! Ali ti ni imenovala Imbra vasi, v katero sem bil odpeljan?"
„Ah, dà, dà... vedeževala sem in se trudila, da sem vse te novce dala njej, da mi pove to skrivnost... Ali — eh, eh... moja pamet... neumna, na — vidiš, ne vem, kako se je imenovala vas; vem, da je tam nekje v Srbiji." —
„Jovovec! ?"
20 —

„Dà... dà... ali hodi sem bliže, hitro ! in starka potakne ogenj in plamen je zaplapolal.
„Razgrni rokav !“...
„Dà ! Ti si, ti si !... Otrok moj !-Unuk !...
Ubij me sedaj Gospod — dosti sem živela !“...
-Kaj je?*
„Vidiš ta mali križec? Mati ti je to vbodla v roko, predno te je poslala proč... Ah! Ah!... Vendar me je Bog nagradil ! Vendar je Bog... je pravica!" In starka se orosi tor pade pred Radi-vojem na koleni, a roki vzdignila je k njemu in ga presrčno objela.
Svetila je že zarja ! Elementi so se umirili, a hladen zrak jo vel skozi špranje strašne pečine.
In zares, Radivoj še-le sedaj sezna svojo preteklost. Nikdo ni še tega vedel. Oni, kateri so za to vedeli, že davno leže v grobih.
„Mati moja!"
In ta človek, kateri je povzdignjenima rokama v začetku te novele prosil Boga, zemljo, nebo, kateremu je bil v srcu tresek, a v duši nesreča in jeza, in kateremu je bila jedina misel, sveta želja, maščevanje, kleči sedaj pred čarovnico, katero je hotel ubiti, prijel jo je za žilavi, grdi roki, pa je poljuboval,... poljuboval,.. a iz ognjenih očij teče mu cel potok solza. Jokal je, kakor majhno dete in jecljal :
„Mati, mati moja!"
Volk je stavil glavo popolnoma med nogi, pa ni niti dihal..

V.
„Zorka! Zorka, ubogo dete! Ne boj se! Jaz sem jako izkusna! Glej, komaj imam 22 let, pa že toliko znam, da prevarim vse naše gospodarje, da te rešim, naj bo za katero koli ceno!“
„Ah, Jelida!“ jeclja Zorka.
„Nimam česa več izgubiti. Vse, kar mi je bilo najsvetejše, ukradli so mi, ali jaz nisem zgubila še svoje volje ! Svet, svet je tak ! Grabi ! — On je tak, kakor kača... žre, vedno žre in požira! Svet nima usmiljenja... ne zna za mladost, za prihodnost, za življenje ! On se hoče nasititi, pa kaj mu ostalo mar? Vidiš, tak je svet!... Ne jokaj, Zorka!... Vidiš, njemu je treba smelo stati nasproti, pa mu junaško zavpili: stoj ! A on se tedaj strese, predrami in — pusti te. Tedaj vidiš, ti bodi hrabra, a taka bodi do tedaj, dokler ti jaz ne porečem : dosti, sedaj si svobodna!”
Tako je Jelida učila svojo mlado prijateljico Zorko.
Mi že vemo, kako je Zorka prišla do paši-nega harema, ali prav za prav na vhod pašinega harema.
Jokala se je, sirota ! klicala je Boga in Ra-divoja na pomoč, klicala je in povzdigovala roki k nebu, da se jej rešenje od kod oglasi, ali do sedaj bilo je vse to zastonj! No, Bog je Bog! kdo zna več nego on ?
Poglej, kje se pokvarjena, propadla, uničena mlada duša loti velikega dela : da Zorko ohrani, reši ! Ona vé prav dobro, kaj je mlada deklica, ko pade v hudobne roke — skušnje se drži ! Vé, da Zorka preide prav tako žalostno, kakor ona, ako se uda, da verjame, da jo vpletejo v zanjke.
Potihnila je Zorka. Obedve ste mirni. Jelida misli na načrte, načrte grozne in rešilne, a Zorka o svoji preteklosti, ljubezni... Radivoju...
„Jelida !“
„Ej?“
„Hodi sem, Ibrahim te čaka“.
«On ?"
„Dà !“ odgovori neki stari služabnik.
„Hrabro in previdno!" zamrmra Jelida Zorki in — so oddalji.
Zorica se je naslonila ; glavo je podprla z malo ročico, pa jej misli lete daleč... daleč...
*
* *
„Cuj, Jelida, vidiš, na tvojo prošnjo peljem te k paši" —
„Ah !" začudi se Jelida.
„Ali bodi pametna ! Paša je dober, dober prav tako, kakor hud ! Uljudna bodi ! Pa, ako tudi do česa pride, — veš : paša je ! Molči, a vse to, kar tam zgubiš, veruj, nadomestiti ti hočem jaz s svojo toplo ljubeznijo, — ker, deklica, ti še ne veš, kako te jaz ljubim11...
„Prismoda !“
„Ah!“ zavpije Mustafa, očesi se mu zaiskrite, in zmrvil bi jo bil, ne toliko od jeze, temveč radi tega, ker ona njega ne ljubi, — da se ni slišal hod težkih korakov, koji so se jima bližali.
„Oproščam! . . . besedo si mi dala, a gorje tebi, ako me preveriš!". . .
„Jeklo za kresilo !"
„Kako to?"
„Pogoj za pogoj!"
„Pa, dà!"
„Daj mi ti besedo, pošteno besedo „beso", da mi ti povrneš z iskrenostjo, vernostjo in delom vse tiste dobrote, katere jaz tebi doprinesem kot žrtva".
„Kako to? Jaz ne razumem!"
„Me li ljubiš?"
„Ah, Jelida! Neizmerno. . . neumno". . .
„A tvoje življenje" —
„Ne, nego tvoje! Moje življenje je — tvoje!"
„Res ?"
„Alaha mi ! Delaj kar hočeš ž njim ! Ali bodi moja, — ne hodi k paši, ... ali hodi, pa pametno". . .
„Ali si pripraven za me narediti vse?"
„Vse? Kaj je to v s e ? Še več, mnogo več"...
„Daj mi roko!"
„Tukaj je !"
„Dobro! Pelji me k paši in molči".
„А, si li li to?*
„Jaz, gospodar".
„E, Mustafa te ni tako lepo opisal. More (oj), lepša si, kakor sem jaz mislil !"
„E, pa kaj hočem, gospodar".
„Aferiin. ,. (dobro) prav lepa deklica! -— No, veš li, da sem te daroval mojemu Mustafi?"
„Vem*.
„Pa? Si li zadovoljna?"
„Eh — kaj da ti rečem". . .
„Glej, glej; rekel bi, da: nisi!
„Pa tudi nisem!"
„Aferim, deklica ! A, kedo bi tudi onega vraga rad imel ! Prav grd je!“. . .
„Grd, gospodar, ali ima dobro srce".
„A, pozna mu že srce ! Lažnjivo je ono, veruj !"
„Ne; verujem v srce njegovo".
„E, lepo, lepo". . .
„Tako je, gospodar".
„Pa zakaj si prišla k meni?" jo ponosno upraša paša.
„Zakaj sem prišla? Čuj ! Tuje mnogo robov, a vem, da belgrajski vezir povprašuje po njih ! Mnogo Srbov je med njimi!"
Pa?" zagrmi paša.
„Pa — jaz tako pravim: To so Srbi, a za nje se briga vezir in sultan!"
„Vezir!?" zagrmi razžaljeni paša.
„Da!"
„Pa kaj vezir?! Deklica, ti si preveč lepa, a vedi, da so muke, koje te napravijo strašilom za celo življenje. Grda boš kakor najgrša starka, ako ti dam te muke! Neumnica! — Vezir? Kaj on? To so moji robovi, pa niti cesarju jih ne dam ! Vedi to!“. . . Soba je ječala, a Jelida se je vsa tresla od velikega upitja silnega paše !
„Starec Foča — rekli so mi, da je prosil osvajače in ostale, naj pazijo, da pridejo na koji koli način do srbskih robov. . . vidiš, to vem in to sem h povedala". . . Daši je govorila srčno in smelo, vendar se je tresla na vsem telesu. . .
„Foča?! — On mnogo drži za te cunjarje, pa za to tudi enkrat plača ! No, Foča je v Belem-gradu, v Sofiji sem jaz! To si zapomni ti lepa in drzna deklica! — A sedaj hodi, dokler te ne pokličem !... Morda se še premislim !“
No, Jelida ne odide.
„Kaj še čakaš ?“
„Imam te nekaj prositi11.
„Za kaj?11
„Za Zorico. . . Srbinjo11.
„E? Pa kaj?11
„Pusti jo na svobodo11.
„Sikter !“ *)
*) S i k t e r je turška beseda in znači: spravi se (zaničljivo.)
„Pusti jo, paša !“
„Hodi Hitro od tukaj, rekel sem ti že, kaj te čaka!11
„Morda jo pustiš, ali bo prepozno — drago te bo stalo ! Bolje je, da sedaj napraviš to plemenito delo, nego pozneje, ko te bo sialo strašnih žrtev !“
Paša skoči, ter leti k Jelidi, no ona je stala mirno ; a on se vrne nazaj. Udari dva - trikrat z dlanom ob dlan.
Mustafa se prikaže.
„Mustafa! Pelji to modrico, ali pelji jo daleč.. . daleč. . . skrij jo, da je nikdar več ne vidim, ker, ako jo še enkrat zagledam, ona je propadla za te vekomaj11.
Mustafa je mislil, da se je ona paši jako prikupila, a neče besede vzeti nazaj, temveč mu jo v drugič podaruje, pa jo zadovoljen prime za roko in pelje seboj.
Paša še je tresel od jeze in malo je manjkalo, da je ni, mesto Mustafi, dal krvniku.
Jelida je bila vznemirjena, a vendar jako zadovoljna.
VI.
Vedeževalka! Vedeževalka z volkom!
S takimi klici je svet po Sofiji naznanjal to novico.
K njej ! K njej! . . .
47.-“:.

f
— 33 —
Vsakdo je hotel, da /.a male novce izvé svojo srečo in bodočnost; a čarovnica je vsakomur umno prerokovala in gotovo vsakdo se je vračal veselega srca k svoji hiši.
Tudi Mustafa je hotel, da izvé svojo sodbo. Odšel je k stari čarovnici.
„Vedežuj !“
,,Za koliko ?“
„Zlata mecedija!“ (Turški denar; vreden nekaj več kot napoleondor) in dà jo starki.
Vedeževalka gleda, gleda nekaj časa v roko in dlan, včasih zopet v grdo Mustafovo lice.
„Kaj je P“
„Ti si blizu velikega svojega gospodarja?11
„Sem !“
„Vidiš, tudi to tako kaže“, in pokaže na neko gubo.
„Pa?“
„Počakaj, to ne gre tako hitro. Vidiš, ta druga — vejnata in. . . glej. . . glej“. . .
„Kaj pomeni ona?“
„Smrt !“
„Neumnica !“ in Mustafa potegne roko nazaj.
„Tako je pisano v knjigi resnice, naj se ti jeziš, ali ne, lepi junak, tako mora biti“, odgovori starka.
Mustafo jo vendar nekaj vleklo, da izvé po-jedinosti vedeževanja.
„Pa, jaz sam, je - li ?“	3
<
„Ne, več njili !“
„A, kateri so ti ?“
„Tvoj gospodar in še mnogi. . . mnogi. . . tukaj ni jasno; dlan imaš čudno". . . .
„Neumnost !“
„Molči... glej, glej, spregledala sem, glej, ta vejica na dlani kaže zopet nekaj drugega... ej, ej!“...
„A kaj? a kaj?“ jo hitro povpraša Mustafa.
„Bogme rešenje. . . ali ta tukaj išče nekake pogoje". —
„Pogoje ?"
„Da!"
„Pa kake?"
„Ako ti sam postaneš ubijalec in slepo veruješ v ono, katero ljubiš!"
„Ljubim? — Od kod veš ti to? — Ne, jaz ne ljubim prav nobene !" odgovori Mustafa z namero, da do dna izkusi starko, «lasi jej je veroval neumno, fanatiški vsako njeno besedo.
„Eh, tedaj to laže. . . ali ne, ne. . . glej, t o je resnica, a ti lažeš!"
Mustafa se prestraši; dà, zares, starka prav zadeva.
„Pa, kojo misliš, da ljubim?"
„Eh, kojo ? Deklico. Pa lepo, pa mlado, ali tuje vere". —
„Čarovnica !"
„Eh, eh. . . glej, pa Boga mi". —
„Kaj ?"
— 35 —
„In ona kakor da — “
„Ljubi mene?“
Starka molči in gleda v dlan.
„Govori !“
„Ne. Nečem11.
„Moraš !“
„Pusti me, junak !“
„Nečem !“
„Pusti me“ —
„Ne, dokler ne slišim vsega !“
„Tukaj ti nekaj pravi v večnih resničah, — ako hočeš najprej to slišati in pristaneš na ukaz teh večnih besedij, potem ti hočem to povedati !
Gledaš me sumljivo! Ile, he, he, neumni junak!
To ne more lagati!“
„Pa, kaj je ?“
„Zakolni se, da boš molčal in da izpolni š !“
„Eh, jaz vem, kaj je to !“
„Potem idi“. . . .
„Tedaj dobro : zaklinjam s e !“
„Hodi bliže. Vidiš to progo, koja k palcu vleče, ta pomeni : boš velik gospod. Ta, katera se spušča k mezincu, pravi: zamenjaš gospodarja11.
„Starka !“ in Mustafa se je ves stresel.
„A ta, ki se križa, pravi: ljubiš strastno, srčno. Ta pa, ki gre h kazalcu, pravi : tudi ona tebe ljubi. Ta krog pa, podoben Salamonovi pre-fiiodri črti, pravi: Jelida!“	3*

„Jelida !... Strašna vedeževalka ! v resnici, ti govoriš božanstvene besede !“. . .
„Čuj dalje. Ali ta, ki se zvija okrog vseh teh progic, pomeni : reši Zorko Srbinjo...' pazi, da jeden tujec, kateri se ti^hoče javiti, pride tisti čas k tvojemu gospodarju, ko tam ne bo nikogar, ko bo tišina“. . . .
„A ! Zanjka ! Goljufija !“. . .
„Nečeš? — A ti idi!-1
Mustafa je molčal. Globoko se je zamislil, pa diha težko. . . obupno. . .
„Zakaj ne greš?“
„Govori dalje !“
„Po tem sestanku moraš ti ubiti svojega gospodarja!". . .
Mustafa se je stresel, a starka je uprla vanj svoji očesi pa opazovala upliv svojega vedeževanja.
Mustafa seje skrčil; dihal je hitreje in hitreje; zrak mu je bil težak, a očesi ste se mu razširili. Tresel se je po vsem telesu.
„No, kaj ti je ?“
„Ubijem te ! Nesrečnica !“
„He, he, he. ... a gospodstvo, a slava ! A ljubezen, a Jelida !“
„Ah, strahota, strahota !“. . .
„Idimo k vedeževalki, vedeževalki !“ opilo je ljudstvo zunaj, a Mustafa se zdrami.
„Hodi sedaj ! Čuj ! Ves ta svet hoče slišati tvojo sodbo'-.
„Vedeževalka. . . kak plamen si mi vrgla v to srce, v to dušo !"
..I lodi in — izvrši ! Sodba je sodba in jaz ne morem proti njej prav nič !“
„Ako mi lažešP Ako jaz propadem ?"
Starka je molčala.
„Govori !"
„Sodba je sodba! Idi !“
„Veruješ zares in je tukaj zapisano, da prav jaz zamenjam gospodarja ?“
„Je !“
„In da bo Jelida moja?"
„Dà !"
Dolgo sta molčala. Starka je dosegla popolno zmago in uspeh, a Mustafa se je bojeval s svojo vestjo ! Nazadnje skoči, stegne se, poravna život in zavpije starki obupno, strahovito :
„Dobro! Vse hočem napraviti!"
Starka se je smehljala, a na ta smeh stopila sta v sobo Radivoj in Jelida.
„Si li vse slišal?"
„Vse".
„Si li zadovoljen ?"
„Dà!"
„Samo na delo. On mi že naznani, kedar ti bo treba iti k svojemu bratu po očetu, kedar bo treba, da vidiš Alaj-bega".
„Dobro, mati !"
„Skrij se sedaj. Vidiš, da hoče ves ta svet s silo vstopiti. Iliti in čakaj!"
Radivoj se umakne, a tudi Jelida, katera je skrivno zapustila hišo in vse te skrivnosti povedala starki.
Prihajali in odhajali so zapored od starke, srebro je žvenketalo, starka je vedeževala, a čudno je, kako je sedaj vsak zadovoljen s svojo sodbo odhajal iz sobe. . .
Tudi Jelida se je sedaj po stezi hitro napotila k hiši. . .
Burna in strašna noč.
Nikjer zvezde, nikjer meseca, a veter je strašno pihal ter metal opeko s streh na tla.
Alaj-beg je sedel na blazini ter željno upiral pogled na sobina vrata. Pričakoval je nekaj, kar se ga je posebno tikalo, pričakoval je in drhtal... pričakoval je — Zorko.
Ni dolgo trajalo. Težke zavese so se razgrnile, a stari Ibrahim vstopil je z Zorko.
Kako lepa je bila Zorka v tem strahu, kako blaga, kako bleda, kako sramožljiva, pa vendar hrabra.
„Idi Ibrahim". . .
„Ne, ne, gospodar, naj ostane tukaj", reče Zorka. „Saj pojdem zopet nazaj" —
„Idi! Idi!"...
Ibrahim ne čaka dalje, odide.
Zorka se vsa strese.
„Ne plaši se, lepi otrok; ti, tako lepa, kakor zarja, ti, tako mila, kakor duh prave vrtnice, ne
smeš ostali tudi zanaprej neznatna, slaba... posebne sobe mojega harema boš ti krasila : gospodarica moja in vsega mojega bodeš ti, hurija*) sedmega neba !“
Zorka pogleda obupno navzgor, iskajoč nebo in — Boga!
„Hodi sem... glej, sedi k meni... tu imaš prostor. — Ne ganeš se? A, tedaj grem, vidiš,, jaz k tebi“.
Alaj-beg vstane in gre k Zorki. Onajevstra-šena planila do vrat, no, te so bile zaklenjene ; Zorka zavpije, poklekne ter vzdigne sklenjeni roki k paši in tresoče, kakor v mrzlici, izgovarjala je te besede :
„Boj se Boga! Usmili se me, te prosim klečeča
„Neumnica, ncumničica moja“, reče jej paša in jo prime za tresoči roki.
Zorka se strese. Z očmi je iskala okoli, da bi ugledala како stvar, s kojo bi ubila sobe, ali pašo in s tem se ubranila zverskih, strašnih naskokov pašinih; no, bilo ni ničesa, a Alaj - beg imel je čvrsti roki. Stegnil jej je z jedno roko obe njeni sklenjeni roki, a z drugo objel jej je stas, ta lepi, vitki stas, pa jej je milostljivo žvrgolel... pa j° j° poljubljal... miloval...
Zorka se je branila z vso silo dekliške, mladostne moči, upila je, klicala na pomoč, a ni bilo
*) Nepojmljive lepe deklice v turškem raju, koje bodo zveličanim stregle, jih kratkočasile ter razveseljevale.
— 40 —
nikogar, na vse to odgovarjal jej je paša s poljubci in milovanjem...
Burja narašča...
Zorka se je obupno branila, ona je gledala, da na koji koli način zada sebi ali Turku smrt. Ona se ni samo branila, temveč je skočila k oknu, da skoči doli ; pa, ko jo paša ujame, plane ona va-nj, kakor ranjena levinja!
Paša se je obupno, silno branil. Ali onih dveh 'čvrstih, okoli vrata zvitih rok ni mogel odtrgati. Ti roki ste ga stiskali čedalje trdneje in paša na jedenkrat očuti, da nima zraka, da se duši,., davi...
Kakor ranjen lev skoči z vso silo, pa zgrabi svojo žrtev kakor neumen z obema rokama za vrat. Roki ga ne puščati. A tudi on stiska zmeraj bolj in bolj in za malo časa občuti, kako oni roki okoli njegovega vrata popuščati, slabiti...
Izdahnila je Zorka... On jo je zadušil !...
Kadar je bilo vse zvršeno je paša pritekel ter razbil okno, da se nadiha čistega zraka... obrne se še-le in vidi, kaj je napravil.
„Mrtva je“, zašepeta tiho. „Mrtva, in še tako lepa !“...
*
* *
Skozi gosti mrak približevala se je jedna senca k pašinemu dvoru. Po stopinjah hitro za njo korakala je druga.
„Pst ! Mustafa !“
„Kdo je ?“
„Jaz. Jelida!“
„Jelida ! Ti ! Pa kam greš in kaj hočeš ?“ „Kar ti, ljubček moj !“
„Idi nazaj, idi“.
„Ne. Pred nekoliko urami odpeljal je Ibrahim Zorko k paši, pa je še sedaj ni nazaj. Šla sem, da te poiščem. Reši jo. Bog ve, kaj je 7 njo. Videla sem te, da si se napotil sem in šla sem za teboj“. „Kaj, ali je ona pri paši?“
„Dà !“
„Hodiva. Rešili jo hočem !“
In prav tedaj, ko je paša razbil okno, prišli ste k dvoru ti dve senci. Ali, ko zagledati ta prizor, reče Mustafa nehoté.
„Ni dobro !“
Brzo sta šla gori. Od zadej, skozi poznane sobe Mustafove prikradla sta se do same sobe pa-šine, kjer se je dogodilo ono grozno zločinstvo.
Malo, da Jelida ni zavpila, a ‘Mustafa, morda prvič v življenju, strese se od strahu.
Jelida se je zgrudila. Nakrat odleti, kakor blisek! Mustafa je gledal Zorko mrtvo, kako še z razpuščenimi lasmi, debelima očesoma in razširjenima rokama leži na podu, a paša stal je tik nje, pa se mu obraz krčevito raztezal, a očesi bliskali.
„Sedaj je prilika !“ pomisli Mustafa.
Burja je zmeraj silneja. . . Ves pašin krasen, lesen dvorec se je zibal !...
*
* *
„Nesreča ! Nesreča ! Nesreča !“. . . zaječi Je-lida in pade na vedeževalkin prag.
„Kaj je ?“
. Jelida je v omotici. Ničesa ne ve. Noge so jo zapustile. Nima več moči. Letela je, kakor najhujši arabski jahač. Dihanje jej jenja. Padla je v omotico.
Drgnili in polivali so jo z vodo, ali ona ni prišla k sebi.
„Mora biti veliko hudo“, pravi starka Ra-divoju.
„Vidiš, že prihaja k sebi!“ Doda Radivoj.
„Le. . . ti. . . tam. . . rnrt . . va. . . ah. . . moje srce“. . .
„Kaj, kje?“ zavpije Radivoj.
„DvOr. . . pa. . . šin. . . ubil je. . . i. . . di., . ma. . . ščuj. . . jo“. . . In ničesa več se ni slišalo. Jelida se je strašno krčila in zvijala, učasih jej je srcé bilo brzo in slišno, a včasih ni niti dihala. . .
Krči v srcu.
„Ah !“ zavpije Radivoj ! In leti naravnost k pašinemu dvorcu.
„Jelida. . . dete moje“ — govorila je starka tiho, ali Jelida ne govori.
Ona se še parkrat stegne, odpre silno oči in usta in —1 zamolči za vedno ; umrla je.
Bila je močne in burne krvi, to hitro, prehitro dirjanje od dvora do vedeževalke in Radivoja, da jima naznani dogodek, uzročil jej je krče in kap v srce, in ona, sirota, umré; osvobodi se vsih želj, vsih muk, vse svetne pokvarjenosti !
Vendar je bila poštena duša ta Jelida, a njena pokvarjenost vpiše naj se za greli društva. . .
Čarovnica je pokleknila zraven nje, pa jo je poljubovala, pa je jokala, pa molila Boga. . .
*
* *
„Kdo je ?“
„Proč, na stran !“
„Stoj ! kdo gre ?“
Tako so vpile straže tistemu, kateri leti kakor ta burja, ki ravno sedaj najbolj divja.
Radivoj ni poznal tajnih izhodov iz pašinega dvorca in drevoreda, pa se je napotil naravnost. Straža ga je zadržavala, no drugemu, kateri ga je povpraševal, odleti glava in jatagan (velik nož) je napravil, da mu še glas ni prišel iz grla.
Še enkrat:
„Kdo gre !“
In še enkrat se zablišči jatagan in ta zadnji glas pomolči za vedno.
V dvorcu je tekanje. Gel dvor je obkrožen 2 vzbudivšimi se domobranci in vojsko.
— 44 —
„Kaj hočem delati? Da poginem in da se mu ne maščujem ? Ako udarim med nje, neumno poginem brez maščevanja! Glej, koliko jih je!“. . . . tako je šepetal Radivoj. Pa se potem domisli :
„Ne. Tako hočem !“. . .
Gori se svetle okna. Pa od silne burje, kakor da vžgane sveče trepetajo, kakor da tudi celò tje prihaja strašni veter.
Mustafa je gori. On neče še izvršiti svojega dela. — Množtvo jih je. Molči in pomaga pri preoblačenju mrtvega telesa Zorkinega.
Prinesli so jo celò do vrat k Ibrahimu, da jo jutri pokoplje.
Vrnil se je paša, age in ostali.
Paša se boji. . .
„Ostanite tukaj vsi. Lezite in spite po mojih sobah“.
V trdnem srni pčutili so, da jih nekaj duši. In glej, ogenj ! Besna1 nevihta širila je ogenj vedno bolj. . . in bolj — a stari les v poslopju prasketal je, kakor smodnik, in predno je kakemu prišlo na pamet, da se reši, zgrmi s strašnim ropotom vsa streha in pokrije čez petdeset mrličev, med njimi Alaj-bega in Mustafo. . . .
*
* *
Po vijočem se potu hitel je jeden človek z bremenom na ramenu in s konjem zraven sebe, katerega je vodil, a na konju je nekdo sedel.
-s .v	• . ; -


Burja je besnela, no, čista, brez dežja, brez megle; ta je prisilila zarjo.
Ti potniki so bili: Radivoj z mrtvo Zorko na plečih, a na konju je sedela starka — čarovnica.
Po stranskih stezah potovala sta po dnevu, a po noči rabila sta pot.
Ni dolgo trajalo. Prišla sta do zaželjenega mesta. Poljuboval je Zorko in jokal se, kakor otrok, pa jo je potem zakopal tik očeta. V njegovi sta vasi, ali v vasi njegove mladosti. Vsi so se veselili. Že zdavno je odšel, a junak je Radivoj, pa ga prav sedaj potrebujejo.
Ustaja je !
Vse ustaja, veliko in malo na prisvajače bel-grajske. Srbi niso hoteli trpeti te nesreče.
Vsi so udarili v krvavi boj ! Radivoj bil je
prvi.
On je malo osivel ; grdega pogleda vzbiljen, junak, — oSi so se mu zaiskrile, kakor najhujši ogenj, ko mu je kdo imenoval Turka.
Boril se je, kakor lev; a ljubil je in smilila se mu je vsaka sirota.
„Jaz bi mogel bili srečen, pa, glej, kako sem strašno nesrečen ! Tako nesrečen, kakor nihče na svetu; duša mi je zakopana, moja Zorka; — a, to, kar mi je še ostalo, to je srcé, koje je trši nego kamen, pa se neče razpočiti, ali tudi njemu gotovo napravi krogla konec !“. . .
Zmagali so osvajači, zmagan narod vrne se nazaj. „HatimeriP1 carski je izdan in milost sultanova razprostira se neizmerno na srbsko rajo.
Vračajo se mnogi, — ali Radivojn ni. —
Čakali sp mnogi.. . šteli dni, tedne, mesece, ni ga, pa ga ni !
Nekega dne pride njegov driig in prinese njegove toke (srebrne plošče na prsih) in dà jih edinemu nesrečnemu ostanku njegove rodovine, starki — čarovnici.
„Tu imaš toke unuka, junaka Radivoja ! Umrl je. Roril se je slavno. Pozdravlja tebe in — grobe svojega življenja !*‘
Starka je zijala. Prvič ni razumela ničesar. Gledala je v mladega junaka, pa ničesar ni razumela. Prijela je toke, pa jih je poljubila.. .
„To obesi moj unuk, moj Radivoj, kadar pride domov". . .
„Umrl je tvoj Radovoj !“. . .
„Ne. . . ne. . . ti se motiš! Pride že on neki dan; on je dober! ... Pa me popelje seboj. . . . Ti tega ne veš“. . .
„Sirota !“. . .
Starka se je zagledala pred se, a vsi so jo gledali kakor z usmiljenostjo, ker je obnorela od starosti, nekaj od strašne žalosti in pretrpljene nesreče. . .
Vendar so bili trenutki, ko je znala za-sé, te trenutke rabila je ona za sokolenje srbskih vi-

tezov, budila je narod, pripovedovala trpljenje in muke, katere trpe Srbi od Turkov; prerokovala je večno odrešenje in svobodo v kratkem.
In glej : po dolgih letih oglasi se v logu in dobravi, oglasi se od neba do zemlje, oglasi se v sredini junaškega srbskega rodu glas, glas, kateri je bil strašen, kakor trobenta strašne sodbe, a lep kakor slavčev glas, mil kakor kos kruha in vrč vode lačnemu in žejnemu, glas:
„Svoboda ali smrt!“
In razvije junak zastavo svobode in — Srbija bila je svobodna.
*
* *
„Hočeš li z menoj ?“
„Hočem, kako bi ne šel, saj to je spremstvo starke našega junaškega Radivoja!“
In spustili so prost, lesen, nebarvan zaboj v izkopano jamo in pop (pravoslaven duhovnik) odpoje :
„VeCnaja pamjat“. . . .
In stotina rok meče zemljo v grob s šepetanjem : „Bog se usmili duše!“' . .
Zasule so se vse reve, vse nevolje, vsa zla; n duh, vzdržljiv ta duh gre v vesoljnost, v brezpravnost, v neumrlost, da tam pove svojim:
„Doživela sem svobodo lepe Srbije !“ . . .

<Lri smrti.
Pripovedka grofa L. N. Tolstega; iz ruščine poslovenil Podravski,
I.
Bila je jesen. Po veliki cesti sta drdrali dve kočiji. V prednji sta sedeli dve ženski. .Tedna je bila gospa, suha in bleda. Druga — sobarica polnega života in rdečega lica. Kratki pristriženi lasje so so ji vsipavali izpou belega klobuka, rdeča roka v raztrgani rokavici jih je urno pospravljala. Visoke prsi, pokrite s toplini robcem, so dihale zdravja; bistre črne oči so sc ozirale skozi okno po ubogajočem polju, pa zopet plašno zrle na gospo in po kotih kočije. Sobarici pred nosom se je gugal gospejin klobuk, obešen na mrežo; na kolenih ji je ležal majhen psiček ; nogé so se ji ribale ob škatljicah, napolnenih s perjem in steklenino, ki so ležale v kočiji ter potihoma bobnale.
Gospa sklene roki na kolenih, zapre oči, guga se polahkoma na blazinici, naslonjeni za njenim hrbtom: obraz, se ji nagubanči, na kar prične zamolklo pokašljevati. Na glavi je imela belo ponočno čepico, skrbno zavezano s plavim trakom pod brado. Drugi trak, enake barve, segajoč pod čepico, je držal njene sivkaste, nenavadno gladko počesane lase, toda bilo je nekaj suhega, mrtvega na polti pod tem obsežnim trakom. Uvenela, nekoliko zar-menela koža, je le medlo pokrivala nežne in krasne poteze obraza; bila je rdeča na licih in čeljustih.
4

— 50 —
Ustnice so bile suhe in nemirne, redke trepalnice se niso vihale, in plašč za potovanje se je zbiral v gube na upadlih prsih. Navzlic temu, da je imela oči zaprte, kazala se ji je na licu utrujenost, nemirnost in trpljenje.
Sluga, oprši se na svoj sedež, je dremal na kozlu ; poštni kočijaž, drzno kričeč, je podil zapre-ženo četvorico konj, ozirajoč se časih po drugem kočijažu, isto tako kričečim za njim na kočiji. Na mehki in blatni cesti so puščala kolesa za seboj enakomerno širok sled. Nebo je bilo temno in hladno ; neprijetna megla se je vlegala na polja in cesto. V kočiji je bilo soparno. Bolnica pobesi glavo vznak ter polagoma odpre oči. Velike oči so se ji lesketale ter bile prekrasne, temne.
„Zopet “, je dejala, nervozno odrivajoč s krasno suho roko dolnji del sobaričinega plašča, komaj se dotikajočega njenih nog, in usta se ji bolestno stisnejo. Sobarica je z obema rokama zgrabila plašč, dvignila se na krepkih nogah, pa se zopet vsedla. Sveže njeno lice se je zalilo z jasno rdečico. Prekrasne, temne oči bolnice so dihtivo spremljale vsako njeno gibanje. Gospa se je uprla z rokama ob sedež ter se tudi hotela dvigniti, da bi mogla sesti više, toda moči so jo zapustile. Usta so se ji skrivila in vse lice je pokazalo izraz zlobne ironije: „Ko bi mi vsaj pomagala!". . . — „Oh, ni treba ! Jaz morem sama, bodi samo tako dobra ter ne pokladaj mi za hrbet svojih culj !“. . . — „Rajše se me ne dotikaj, če ne znaš!" Gospa je zaprla oči in, vnovič urno dvignivši trepalnice, pogledala sobarico. Sobarica, gledajoč jo, si je grizla spodnjo ustnico. Globok vzdihljaj se izyije iz prsij bolnice, toda ta dolgi vzdihljaj se je spremenil v kašelj. Obrnila se je, nagrbančila čelo ter prijela se z obema rokama za prsi. Ko jo je kašelj pustil, je

г

vnovič zaprla oči in sedela nepremično na svojem mestu. Kočija je pridrdrala v vas. Sobarica je izvlekla debelo roko izpod odeje ter se prekrižala.
„Kaj je to?* upraša jo gospa.
„Postaja, milostljiva gospa*.
„Čemu se križaš, uprašam te?“
„Cerkev, milostljiva gospa*.
Bolnica se obrne k oknu ter se jame počasi križati, gledajoč z velikimi očmi veliko vaško cerkev, mimo katere je drdrala kočija.
Pred postajo se kočiji ustavite. Iz druge prideta soprog bolne žene in zdravnik.
„Kako se počutite?* upraša zdravnik, tipajoč bolnico za žilo.
„Nd, kako je, dušica, ali nisi trudna?* upraša mož po francoski. „Hočeš li izstopiti?*
Sobarica, pobravša prtljago, se je stisnila v kòt, da bi jih ne ovirala v razgovoru.
„Nič mi ni, kakor po navadi*, odvrne bolnica. „Iz kočije ne pojdem*.
Soprog postoji za trenutek, na to pa otide v čakalnico. Tudi sobarica je zapustila kočijo ter smuknila skozi vrata.
„Če mi je slabo, radi tega še ni treba, da bi vi ne obedovali*, odvrne lahno se smehljaje bolnica zdravniku, ki je stal pri oknu.
„Nihče se ne briga za tne“, je dostavila sama za se, ko je odstopil zdravnik s počasnimi koraki od nje ter zdirjal po stopnicah v čakalnico. „Dobro se imajo, zato so tako malomarni. O moj Bog!*
„Nii, kaj poveste, Edvard Ivanovič?* upraša soprog veselo si maneč roké, ko vidi priti zdravnika. „Ukazal sem prinesti kovček z vinom, kaj mislite o tem?*
„Mogoče je“, odgovori zdravnik.
„Nil, kaj pa ona?“ upraša vzdihuje soprog z zamolklim glasom ter dvignivši ledija.
„Rekel sem, da ne pride v Italijo, Bog daj, da srečno dospé v Moskvo, Zlasti v takem vremenu".
„Toda, kaj hočem? Oh, moj Bog, moj Bog!“
In soprog si zakrije lice z rokami. „Daj sémi" reče nosilcu, ki je prinesel kovček z vinom.
„Bilo bi bolje ostati doma", odvrne zdravnik, stisnivši z rameni.
„Recite mi, kaj mi je bilo početi?" oglasi se soprog. „Saj sem storil vse, da bi jo pridržal; govoril sem ji o denar ih razmerah in o otrocih, katere morava zapustiti, o mojih zasebnih stvareh — toda ona ni hotela slišati ničesar. Dela samo načrte, kako bo živela v tujini, kakor bi bila že zdrava. Žalostno, težavno, toda kaj hočem? Pojasniti ji njen položaj, značilo hi toliko, kakor jo umoriti".
„Saj je ona že mrtva, vi morate to znati, Vasil DimitrijeviC. Človek ne more živeti, če nima pljuč in pljuča ne zrastejo v drugič. Moja in vaša skrb bodi to, oslajšati ji kolikor mogoče njene poslednje ure. Tudi duhovnika bi bilo treba".
„Oh, moj Bog, predstavite si moj položaj, spomnite se njene poslednje volje !... Naj se zgodi, kar hoče, tega ji jaz ne rečem. Saj vi veste, kako dobra jc“...
„Vendar poskusite jo pregovoriti, naj ostane, dokler je še tako mrzlo", reče zdravnik, pomeljivo prikimujoč z glavo, „kajti na poti utegne biti slabo"...
„Aksjuša, ej Aksjuša!" klicala je nadzornikova hči, ovijajoč okolo sebe ruto in vrteč se na zakotnih stopnicah; „pojdive gledat Širkinsko gospo ; pravijo, da se radi bolezni v prsih odpelje
v Italijo. Jaz še nikdar nisem videla, kako izgledajo oni, ki bolehajo na sušici“.
Aksjuša skoči na prag in obé, prijemši se za roke, zdirjata pred vrata. S tihimi koraki se približata kočiji ter pogledata skozi odprto okno. Bolnica se obrne proLi njima; ko pa opazi njiju radovednost, nagrbanči čelo ter se obrne v stran.
„Bo-og“, reče nadzornikova hči, urno se obrnivši na stran; „kako krasna je bila in kaj je ostalo sedaj? Ej, groza! Ali si videla Aksjuša?"
„Ej, kako je suha!" pritrdi Aksjuša. „Pojdive, zakaj mrzlo je. Vidiš", nadaljuje, „jaz je poprej nisem poznala, toda vsekako mi jejo žal, Marica!"
„In kakšno blato", odgovori Marica in obé sta dirjali nazaj za vrata.
„Očividno, strašna sem", mislila si je bolnica. „Da bi le kmalo prišla za mejo, tam se precej popravim".
„Nii, kako se počutiš, moja duša?" reče soprog, stopivši h kočiji ter žvekajoč nekaj v ustih.
„Vedno eno in isto uprašanje", pomisli si bolnica, „toda on je".
„Le tako" spregovori skozi zobé.
„Veš, moja duša, jaz se bojim, da se ti ne shujša od potovanja v tem vremenu in tudi Edvard Ivanovič govori to. Se li vrneva?"
Ona je srdito molčala,
„Vreme se zboljša, pota postanejo lepša in tudi ti bi se ne počutila tako slabo. Potem bi šli vsi skupaj".
„Odpusti. Ko bi te poprej ne bila ubogala, bila bi sedaj v Berlinu in že popolnoma zdrava".
„Kaj hočeva, moj angelj, saj véS, da ni bilo mogoče ! Toda sedaj, ko bi še počakala kak mesec, bi se ta čas popravila, jaz bi dokončal svoje stvari in tudi otroke bi vzela seboj"...
— 54 —
„Otroci so zdravi, toda jaz nisem".
„Toda spoznaj vsaj, moja duša, da v tem času, če se ti hujša na potovanju... tako, vsaj doma“. . .
„Kaj doma?" odvrne pikro bolnica. Toda beseda umreti jo je prestrašila in radovedno je uprla svoj pogled v moža. On pa je pobesil oči in molčal. Usta bolnice so se bolestno zakrivila in solze so ji pritekle iz očij. Soprog si je zakril lice z robcem ter tiho odšel od kočije.
„Ne, jaz pojdem", je dejala bolnica, dvignivši oči proti nebu, sklenila roki ter jela šepetati pretrgane besede. „Moj Bog, čemu, čemu?" je dejala in solzé so se ji vedno huje lile iz očij. Molila je dolgo in vneto, toda v prsih jo je nekaj tiščalo in bolelo; na nebu, po polju in cesti je bilo temno in mračno in ta jesenska megla se je kar sipala na cestno blato, na strehe, na kočiji in kožuhe kočijažev, kateri, pogovarjajoč se z močnimi, veselimi glasovi, so mazali jermene te” zapregah konje v kočijo........................................
11.
Konji so bili upreženi, toda kočijaž je odlašal — Šel je v družinsko sobo. V sobi je bilo vroče, soparno, temno in dušljivp po vonjavi novo pečenega kruha, zelja in ovčjih kož. Nekoliko kočijažev je bilo v sobi ; kuharica je hodila okolo peči, na kateri je ležal bolnik, zavit v ovčje kože.
„Svak Hvedor!" je dejal mladenič - kočijaž v kožuhu, z bičem za pasom, stopivši v sobo in obr-nivši se k bolniku.
„čemu ti. bedak, kličeš Fedka?" oglasi se jeden od kočijažev; „glej, na vozu te že čakajo".
„Rad bi si izposodil njegove škornje, svoje sem raztrgal", odgovori mladenič, pogladivši si
lase in ravnajoč rokavice za pasom. „Ali spi? Hej, svak Hvedor?** ponovi ter stopi bliže k peči.
„Kaj hočeš?“ čuje se slab glas in suho lice se sklone s peči. Široka, shujšana in obledela, kosmata roka je vlekla dolgo kmečko suknjo na rame, pokrite z umazano srajco. „Daj mi piti, brate; kaj hočeš?“
Mladenič mu poda kupico z vodo.
„Nu, kaj, Fedko**, pravi stopivši bliže, „ti bržkone ne potrebuješ novih škorenj sedaj ; daj jih meni — saj ne boš več tlačil trave**.
Bolnik, uklonivši utrujeno glavo nad leskečo kupico in namočivši redke, pobešene brke v tekočino, je poželjivo pil hladno vodo. Brado je imel poraslo z debelimi dlakami ; globoko udrte in medle oči so se le s težavo dvignile ter pogledale mladeniču v lice. Odstranivši vodo, je hotel dvigniti roko, da bi si obrisal mokri ustnici, toda ni mogel. Molčeč in teško sopeč je zrl mladenču naravnost v oči ter zbiral moči.
„Nemara, da si jih že komu obljubil ?“ reče mladenič in takrat te zaman nadlegujem. Toda, na dvorišču je mokro, moram se podati na delo, pa sem si mislil, čaki, od Fedka si izposodi škornje — njemu nemara niso potrebne. Mogoče, da jih sam potrebuješ, povej ?“
V prsih bolnika se je jelo nekaj prelivati in vreti ; sklonil se je, na to ga je jel mučiti dušljivi kašelj.
„Kako bi jih potreboval !“ vmeša se nepričakovano in srdito v razgovor kuharica, „saj je sedaj že drugi mesec, odkar ne zleze več s peči ! Glej, kakó kašlja; meni sami je hudo pri srcu, ko ga samo čujem. Čemu so mu škornje? V novih škornjih ga vendar ne pokopljejo... Pa tudi čas je že, Bog mi odpusti grehe ! Bilo bi potrebno, pre-
nesti ga v drugo sobo, toda kam? C,ujem, da imajo v mestu bolnišnice ; tukaj nam je zašel ves kot in prazniki se bližajo! Nikjer ni prostora, ker je treba vse kote počediti !“
„Ej, Serega, pojdi, gošpoda te čaka!" zakliče skozi vrata poštni načelnik.
Serega je hotel oditi, ne čakaje odgovora, toda bolnik mu je dal z očmi znamenje, da mu hoče odgovoriti.
„Le vzemi škornje, Serega", je dejal, ko je potlačil kašelj in si nekoliko oddahnil. „Toda čuj, kupi kamen, kadar umrem", je dostavil hripajé.
„Hvala ti, svak ! Torej jih vzamem in kupim kamen".
„Ali ste čuli, fantje?" je še s težavo uprašal bolnik, sklonil se znovič in jel kašljati.
„Dobro, čuli smo", odgovori jeden kočijažev. Pojdi, Serega, pa se vsedi, kajti načelnik že zopet gre. Širkinska gospa je bolna11.
Serega urno sezuje svoje raztrgane, neprimerno velike škornje ter jih vrže pod klop. Nove škornje svaka Fedora so se mu prilegale, kakor vlite, in Serega jih je zadovoljno gledal, ko je šel ž njimi h kočiji.
„Škornje so jako dobre ! Daj, da jih namažem", je dejal kočijaž z mastjo v roki v hipu, ko je Serega, plezoč na kozla, vzel vajeti v roke. — ,,Ali so bile zastonj ?“
„Mar mi jih zavidaš?" odgovori Serega, dvignivši se in zamotavši si okrog nog pol kožuha. „Naprej! Moje so!" zakliče na konje, mahne z bičem in obe kočiji sla vkupno s popotniki in kovčki, pokriti z jesensko meglo, nakrat zdrdrali po mokri cesti.
Bolni Jkočijaž je ostal v soparni sobi in na-
kašljavši se dovolj, obrnil se na drugo stran ter vtihnil.
Ljudje so do poznega večera hodili v sobo, odhajali iž nje, obedovali — toda bolnika ni bilo slišati. Prodno so odšli spat, stopi še kuharica na peč ter mu vrže na nogé kožuh.
„Ne jezi se na - me, Nastazija", spregovori bolnik, „kmalo se ti umaknem s kota".
„Dobro, dobro, kaj, to ni nič“, zamomlja Na-stazija. „A kaj te boli, svak, povej?"
„Vse znotraj me boli. Sam Bog ve, kaj jeto?“
„Gotovo te tudi grlo boli, kadar kašljaš?"
„Vse me boli. Moja smrt je prišla — to je to! Oh - oh - oh". . . — zastoka bolnik.
„Noge si pokrij, tako", reče kuharica ter po-klada nanj kožuh in potem zleze s peči.
Po noči je v. sobi le medlo svetila nočna svetilnica. Nastazija in deset kočijažev so glasno hropeč spali na tleh in po klopéh. Samó bolnik je slabo stokal, kašljal in se obračal na peči. Proti jutru je popolnoma utihnil.
„Čudno, kaj se mi je sanjalo", je dejala kuharica, spivbudivši se o svitu. „Videla sem, da je svak livedor zlezel s peči in šel drva sekat. Daj, pravi, Nastazija, jaz ti napravim drv. Jaz pa sem mu rekla: Kakó boš neki ti sekal drva? Toda on pograbi sekiro in jame sekati urno, da so kar trske okrog letele. Kaj govorim, ti si bil vendar bolan? Ne, pravi, jaz sem zdrav, in ko se zdani, spopal me je strah, da sem zakričala in se zbudila. . . Ce le ni umrl? . . . Svak Hvedor, svak!"
Fedor se ne oglasi.
„Če le ni umrl? Treba je iti pogledat", reče jeden sprebudivših se kočijažev.
Kosmata roka, ki je visela s peči, bila je hladna in bleda.
58
„Treba je iti povedat načelniku. Zdi se mi,, da je umrl“, reče kočijaž.
Fedor ni imel sorodnikov — bil je od daleč. Druzega dne so ga pokopali na novem pokopališču za gajem in Nastazija je nekoliko dnij pripovedovala vsem svoje sanje in o tem, kako se je ona prva pobrinila za svaka Fedora.
Ш.
Prišla je pomlad. Po mokrih mestnih ulicah, med poblatenim ledom so se stekali potoki, za plotom so drevesa poganjala popke in njih veje so se močno gugale od svežega vetra. Z ozračja pa so padale in kapljale prozorne kapljice. . . Vrabci so nepreslano čvirikali 'in letali semtertje s svojimi kratkimi krili. Na solčni strani, na piotili, hišah in drevesih se je vse gibalo in svetilo. Radostno in pomlajeno je bilo vse na nebu in na zemlji in v srcu človeka.
V jedni glavnih ulic, pred veliko gosposko hišo je bila nastlana sveža slama; v hiši je bivala ista umirajoča bolnica, ki se je toliko žurila preko meje.
Pri zaprtih sobilliti vratih sta stala : soprog bolnice in neka stara gospa. Na naslonjaču je sedel duhovnik, pobesivši oči in držeč nekaj zavitega v epitrahili. V kotu, na zofi, je ležala starka, mati bolnice, ter bridko jokala. Pri njej je držala sobarica v roki bel obrisač, čakajoč, kedaj starka neha jokati, in seže po njem; druga je drgnila z nečim starki senci ter ji pihala pod čepico na sivo glavo.
„No, Kristus bodi z vami, moja draga“, je dejal mož postarani gospe j, stoječi ž njim pri vratih ; „ona ima tako zaupanje do vas, vi tako znate govoriti ž njo. Pojdite, golobica, pripravite jo k temu“. Že je hotel odpreti vrata, toda se-
strična ga je zadržala, pritiskajoč si večkrat robec k očem ter se naposled zravnala.
„Sedaj se mi zdi, se ne pozna, da sem jokala11, je dejala, odprla vrata in stopila v drugo sobo.
Mož je bil omamljen ter očividno ves pobit. Namenil se je iti k starki, toda komaj je prestopil nekoliko korakov, se je obrnil ter, prehodivši izbo, približal se duhovniku; pogleda ga, pomigne z rameni ter vzdihne. Gosta brada, v kateri so se srebrile bele niti, se je tudi dvignila kvišku in zopet pobesila navzdol.
„Moj Btog, moj Bog!“ zakliče soprog.
„Kaj hočemo ?“ odvrne duhovnik in znovič dvigne kviško ter pobesi brado.
„Tudi mati je tukaj", reče v obupnosti mož. „Ona tega ne prenese! Vsaj tako ljubiti jo, kakor jo ljubi ona. . . jaz neznani. Ko bi vi oče poskusili jo pomiriti in jo pregovoriti, naj gre odtod".
Duhovnik ustane ter stopi k starki.
„Resnica, materno srce nihče ne more oceniti", reče, „toda Bog je usmiljen".
Starko je zgrabi! krč.
„Bog je usmiljen", nadaljuje duhovnik, ko se je nekoliko pomirila. „Jaz vam povem, v moji župniji je bil neki bolnik, še hujše bolan, nego je Marija Dimitrijevna ; in kaj? Pri prosti meščan gaje v kratkem času z zelišči ozdravil. A sedaj je ta meščan v Moskvi. Pravil sem že o tem Vasilu Di-mitrijeviču ; lahko poslusite... V najskrajnejšem slučaju bila bi to vsaj tolažba za bolnico. Bog vse premore".
„Ne, ona ne more več živeti", spregovori starka. „Namesto mene hoče Bog vzeti njo". In zopet se je polasti krč, da je zgubila zavest.
Soprog bolnice si zakrije lice z rokama ter zbeži iz sobe.
— 60 —

Prvo bitje, katero je srečal na mostovžu, je bil šestletni deček, loveč mlado dekletce.
„Ali ne ukažete peljati otroka k materi?" uprašala je pestunja.
„Ne, noče jih videli. To jo preveč razžalosti".
Deček za trenutek postoji ter radovedno ogleduje očetovo lice, potem pa skoči na noge in veselo kričaje zdirja dalje.
„Glejte jo, vrano, oče!" zakliče deček in kaže na sestro.
Med tem je v drugi sobi sedela sestrična pri bolnici in z lepimi besedami se trudila, obrniti njene misli na smrt. Zdravnik je pri drugem oknu mešal pijačo.
Bolnica, v beli suknjiči, obložena z blazinami, je sedela na postelji in mirno gledala sestrično.
„Oh, moja draga", je dejala, nepričakovano pretrgavši ji razgovor, „ne napeljujte me ! Ne mislite, da sem otrok. Kristijanka sem. Vem vse. Vém, da ne bom dolgo živela, véri), ko bi me mož bil poprej ubogal, bila bi v Italiji, in mogoče — dà, gotovo, — bila bi zdrava. Vsi so mu zatrjevali to. Toda kaj hočem, očividno Bog hoče tako. Vsi smo grešniki, to vém, toda zaupam na milost božjo, da nam vse odpusti. Trudim se, da spoznam samo sebe. Tudi jaz sem grešnica, moja draga. Toda koliko sem za to prestala! Trudila sem se, prenašati potrpežljivo svoje bolečine". . „
„Torej naj pokličem duhovnika. Še lože vam bo, ko se spoveste", reče sestričina.
Bolnica prikima z glavo.
„Bog, odpusti meni, grešnici !“ zašepeta.
Sestričina otide in pomigne duhovniku.
„To je angelj", reče možu s solzami v očeh. Mož se je razjokal, duhovnik odšel skozi vrata, a starka je ležala še vedno v nezavesti in v prvi

— 61
sobi je nastala tišina. Čez pet minut se je duhovnik vrnil, odložil epitrahil ter si popravil lase.
„Hvala Bogu, sedaj je dokaj mirnejša", je dejal. „Želi si vas videti".
Sestričina in mož vstopita. Bolnica je tiho jokala, gledajoč neko sliko.
„Ozdravi te Bog, duša moja!" reče mož.
„Hvala. . . Kako mi je sedaj dobro, kako neizrekljivo sladkost občutim!" je dejala bolnica in Ialini nasmeh ji je igral na njenih tankih ustnicah. „Ni li res, kako je Bog usmiljen?. . . On je milostljiv in vsemogočen! In znovič je proseče z očmi, polnimi solz, gledala na sliko.
Potem nakrat, kakor bi ji nekaj prišlo v glavo, pomignila je možu ter ga poklicala k sebi. »
„Ti nikdar nočeš storiti tega, kar te jaz prosim", je dejala s tihim in nemirnim glasom.
Mož je stegnil vrat ter jo pokorno poslušal.
„Kaj želiš, moja duša?"
„Kolikokrat sem ti že govorila, da ti zdravniki ne vedo nič. So še drugi zdravniki, ki mo ozdravijo. . . Duhovnik mi je pripovedoval, da meščan. . . Pošlji !"
„Po koga, duša moja?"
„Moj Bog, ničesar noče razumeti!"... In bolnica je nagrbančila čelo ter zaprla oči.
Zdravnik, stopivši k njej, prime jo za roko. Žila je vtripala čedalje slabeje. Pomignil je soprogu. Bolnica je opazila ta migljaj ter se plašno ozrla. Sestrična se je obrnila na stran ter se razjokala.
„Ne jokaj, no muči sebe in mene", je dejala bolnica; „to mi kali moj dušni mir".
„Ti si angelj !" je dejala sestričina, poljubljajoč ji roko.
„Ne, poljubi me v lice — le mrtvim poljubljajo roko. . . Moj Bog, moj Bog!"
Se tistega večera je bila bolnica mrlič. Njeno truplo je ležalo v krsti v dvorani velike hiše. V veliki sobi z zaprtimi vratini je sedel cerkovnik in momljajé čital z mirnim glasom Davidove psalme. Jasna voščena svetloba je padala z visokih srebrnih svečnikov na bledo čelo mrliča, na težke voščene roke in okamenele gube pokrivala. Cerkovnik, ne razumevajoč svojih besed, je enakomerno čital, in v tihi sobi so čudno donele in umirale njegove besede. Časih pa so se iz oddaljene sobe glasili otročji glasovi in njih tnpot.
„Kadar skrivaš Svoje lice — se žaloste", se je glasil psalm, „kadar jim odvzameš dušo — poginejo in se spremene v prah. Ko pošlješ svojega duha — so zopet stvarjeni in takó prenovljaš lice zemlje. Bodi ti slava, Gospod, na veke".
Lice mrliča bilo je strogo in veličastno. Niti na čistem hladnem čelu, niti na krepko stisnenih ustnicah se ničesar ni gibalo. Bilo je videti, kakor da posluša one besede. Nù, ali je pa razumela vsaj sedaj te velepomenljive besede?
IV.
Čez mesec dnij se je nad grobom umrle gospé vzdigala zidana kapelica. Nad grobom ko-čijaža pa še ni bilo kamena ; samo jasno zelena trava je jela obraščati grob, ki je služil kot jedino znamenje minljivosti vsega posvetnega.
„V resnici boš imel greh, Serega", je dejala enkrat kuharica na postaji, „če Hvedoru ne kupiš kamena. Poprej si govoril — zima, zima, ali pa tudi zdaj ne ostaneš mož beseda ? Saj sem bila navzoča. Enkrat te je že prišel prosit ; če ga ne kupiš, pride drugič in davil te bodo".
„Ali kaj, se mar jaz temu ustavljam ?>* je odgovoril Serega. Jaz kupim kamen, kakor sefu rekel,
za poldrugi rubelj ga kupim. Nisem pozabil, toda pripeljati ga je treba. Ko o priliki pojdem v mesto, pa ga kupim."
„Ko bi vsaj križ postavil, to je, to !" oglasi se stari kočij a ž ; „kajti napačno je to. Škornje pa znaš nositi".
„Kje pa naj ga vzamem, ta križ ?... Iz polena ga ne iztešeš"•
„Kaj vendar govoriš — iz polena ga ne iztešeš ? Vzemi sekiro, pojdi zarano v log, tam ga iztešeš. Ali jesen ali kaj druzega posekaš, pa bode križ. Drugače bi moral še logarja napajati.... Za vsako tresko ga napajati ne moreš. Pred kratkem sem si zlomil vago, pa sem si iztesal novo, — nihče mi ni rekel besedice".
Drugo jutro, rano ob svitu, vzel je Serega sekiro ter šel v log.
Po tleh je še ležala odeja padajoče, od soln-ca še ne osvetljene rose. Na vshodu se je polagoma jasnilo in medla svetloba se je odbijala ob jasnem nebesnem oboku. Niti jedna travica na tleh, niti jeden list na vejah visokih dreves se ni ganil. Le semtertje je vznemirjal tišino šum ptičjih perutnic v goščavi. Nakrat pa je nekak čuden, prirodi tuji zvok zadonel in umolknil ob kraju gore. Toda glas se je ponovil vnovič ter začel se pravilno glasiti okrog debla nekega nepremičnega drevesa. Jeden vršičkov se je nenavadno stresel, mokro listje je nekaj zašepetalo in penica, sedeča na veji, je odletela ter potresajoč z repom sedla na drugo drevo.
Sekira je z zamolklim glasom zvenela čedalje tiše, sočnate treske so padale na rosno travo in pod udarci se je čul lahni tresk. Drevo se je streslo, nagnilo in spet zravnalo na svojem panju ; na to se je ozval tresk še enkrat in drevo je padlo z
— 64 —
ropotom nu črna tla. Na trenutek je glas sekire utihnil. Penica je zažvigala ter zletela še višje.
Prvi šolnčni žarki so prodrli meglo, razsvetlili nebo ter se razprašili po zemlji Megla se je v valovih valila v globine ; rosa, iskreč se, se je spreminjala na zeleno v leskeči travi, prozorne meglice so se žurile nekam ter se razprašile po modrem obnebju. Tiči so gnezdili v goščavah in, kakor spla-šeni, si nekaj gostoleli ; sočnato listje je mirno šepetalo- na vršičkih in veje živih dreves so se počasi, pa veličastno razpenjale nad mrtvim, posekanim drevesom.



Slovanska knjižnica
j izhaja v ..Goriški tiskarni' A. Gabršček v Gorici vsakili Ц. dnij v snopičih od 3 do 5 pol. Cena posamičnemu snopiču je 12 kr., za naročnike pa po 10 kr. Naročnino je pošiljati naprej in če le mo-! goče najmanj za 10 snopičev skupaj.
Doslej so izšli sledeči snopiči :
Snopič I. obseda na 80. str. zgodovinsko povest „Ratmir"; češki spisal Jan Viivra, poslovenil Petrovič. Dodan je zgodovinski spis o dobi, ko se je vršila ta povest.
Snopič 2. Stranij 04. 1. „Pojdimo za Njim“, povest. If. „A n-gelj“, slika iz poljskega življenja. Spisal Henrik Sienkievvicz, Prvo poslovenil Petrovič, drugo f Fran Gestrin. 111. Dodana je krasna hrvaška pesem „Stanku Vrazu", spjevao Au-gust Senoa.
Snopič 3. Stranij 08. I „Slučajno", povest; ruski spisal P. N. Polevoj. Poslovenil J. Kogej.
II. ..Amerikanci," povest; spisal 1. I. Jasinski, poslovenil J. Kogej- — Dodan je pisek o pisatelju Polevem.
Snopič ♦. „Protivja“s, povest iz slovaškega življenja; spisala Lju-dmila P o dj a v o r i n s k à, poslovenil Anonym. — Dodatek o Slovakih in pisateljici. — Azbuka za Slovence, Srbe in , Ruse. Gregorčičevi pesmi „Domovini" in „Pri mrtvaškem o d r u“ v aziiuki.
‘Snopič 5. I. „Cesarja je bil šel gledat". Humoreska.
II. „Pravda". Humoreska. III. „ P r e v ž i I k a r“. Povest. Vse tri iz lužiškega jezika poslovenil Simon Gregorčič ml.
IV. Članek: „O baltiških Slovanih in Lužičanih". Spisal Simon Gregorčič ml.
.Snopič 8. in 7.	1. „Stara Ro man k a". Povest. Poljski
spisala E. O r z e s z k o v a ; preložil Vekoslav H e n k o v i č. Snopič 8. i. „Mati Zlatko". Češki spisal Jo». D. Konrad; preložil Vekoslav Benkovič. - II. „Pogumnim Bog pomaga". Božična pripovedka. Ruski spisal P. N. Polevoj; preložil J. J. Kogej. III. a. „Materne solze". Pesem. Ruski zložil Nekrasov. b. „Pesem obsojencev". Pesem istega pesnika. Obe preložil Iv. Vesel-Vesnin. c. „Slovan jsem". Češka, tudi Slovencem dobro znana pesem.
Snopič 9. I. „Žalostna svatba". Povest iz življenja poljskega naroda. Spisala Valerija Morzkovvska. Poslov. Pohorski.
I'I. „K a k o se m i z p o v e d oval T j r k e". Češki spisal Jos. Holeček. Poslovenil f Iran Gestrin.
Snopič IO. „O svet a". Povest o razmerah v človeški družbi XV. stoletja. Češki spisal Dragotin Sabina. Poslovenil Radoslav Knaflič. „S trie Martine k". Obrazek s Slovaškega. Češki spisala Gabrijela Preissovà. Poslovenil f Fran Gestrin.
Snopič 11. 12. 13. in 14. — Odiseja. Povest slovenski mladini č Prosto po Homerju spisal Andrej Kragelj.
Snopič 15.— „Kjerjc ljubezen, Inni je li n g". Ruski spisal grof Leo Tolstoj; poslovenil Ail. Гаііог. — „Ra k var" (Gro-bovščik). Ituski spisal A. S. Puškin ; poslovenil ,T. K-j. — „Rožena". -Resnična povest; iz češčine preložil Ruy.
Snopič 16. — „Turop oljski lop". Povest. - Hrvaški spisal Augusl Šenou; poslovenil Peter Medvešček. „Dvoboj" Iz zapiskov prijateljevih. Spisal Svalopluk Čečlv; poslovenil J. M. Frankovski.
Snopič 17. — Izbrani spisi Vaclava Kosma k а. I.
1. „Kako šibo si je izmislil Jakob za hudobno Teklo". Poslovenil I. M. Frankovski. s>. „Rabiče". Obrazek' na lice in narobe. — Poslovenil It n y. 3 „Berači", — j Poslov. R ii j.
Snopič 18. — Izbrani spisi Vaclava Kosmata II. — Ob-. sega obraze iz „Kukiitka": 1. Lovski tal. — -2. Gospod Švara na deželi. — 3. Kakč» se v pošteni občini krupalovski popravljajo vratiča pri rednikovi bajli. (Vse tri poslovenil Jan. Sedej.) ■L Pust v mestecu. Poslovenil Rnv.
Snopič 19. — „Pošasti". Povest. Češki spisal V. Reneš - Tre-bizsky. Poslovenil Z. Ž. Tibojski.
Snopič 20.-23..— „Zaobljuba". Povesi. Hrvaški spisal Ferdi Bečič; poslovenil Pet. Medvešček. - V zadnjem snopiču Lidij povest „Štiri dni". Ruski spisal V. M. Garšin.
Snopič 24. „Čarovnica". Novela. — Srbski opisal Velja M, Miljkovič; poslovenil Ivan Sivec. „T ri s mrl i“. Piipovedka grofa L. N. Tolstega ; iz ruščine poslovenil Podravski.