328
Dopisi.
Iz Celovca — se piše „Slov. Prijat." nledcče , kar zavoljo važnosti svoje vredimo tudi našemu listu: ^Prihodnje leto obhajamo Slovani tisočletnico Cirilo v o in Metodovo: tisoč let je namreč že, kar sta prižgala brata (Jiril in Metod nam Slovanom zveličavno lač prave katoliške vere. Po vsem svetu slovanskem se pripravljajo, da bi to imenitno slovesnost prav slavno obhajali. Kaj bomo počeli mi Slovenci? Starodavna govorica pripoveduje, da je sveti Metod maševal v Jarenini; stara kapela se ravnokar popravlja. Ali bi se ne mogla sredina cele te svečanosti za nas Slovence ravno v Jarenini postaviti? Le premiš-1 j ujmo in naznanujmo svoje misli po časnikih naših." — Tako wSIov. Prijatel" v Celovcu. Trebalo bi zdaj ono sve-tinico pripovedke starodavne nekoliko zgodoviusko razjasniti, — dalje kraj, lego itd. Jarenine nekoliko opisati bravcom, ki je ne poznajo.
V Središču na Štajarskem   12.  sept. J. M. — Naj vam drage „Novice" bode ljubo ,   da tudi   iz štajarske zemlje   prejmite od mojih rok nekaj   vrstic,   kakor ste sem ter tje nje blagovoljno prejemale od drugih krajev.    Prešel sem namreč tekočega mesca slovenski kraj, kar ga je med Slatino pri Rogatcu pa   med Središčem na ogersko-hrvaški meji.   Našel sem povsod, rekel bi, celo enake zadeve: Dosti veliko sušo, ktere je žalibog! še le od male nedelje, to je, S. t. m., kakor se mi zdi, konec bil.    Ze 7. t. m. pa razlila se je slovenska naša Drava tako hudo, da je divje šumela med Halozami in doljnimi Poljanci,   ter odnesla  brod ormužki.    In sedaj se zdi, da bo nam za vinograde preveč <ležja,   kakor  ga  je   popred za polja in senožeti bilo premalo,   ker ljudje že začenjajo brati.    Našel sem vinograde v taki obiluosti ,   da   ji   od leta   1834 ni še bilo   para;   po prekrasnih hribih v Halozah kakor tudi po neizrekljivo lepi, prostrani  jeruzalemski   gori med Ormužem,   Ljutomirom in Središčem narava je prsi svoje napolnila,   ter je nuja človeku za okrepčanje;   mika popotnika ta dar Božji   al   zve-denca odvrača občna,   rekel bi,   vera,   da   se grojzdja še 8am gospodar ne   sme   dotakniti.   dokler ni   branje.    In ta vera ima posledek, da nikjer ne vidiš po sepovih tako zber-sanih,  potrgljanih trsov, kakor po drugih krajih. — Našel sem povsod čist naroden   duh;   in česar se   človek še pred 10 leti ne  bi  bil nadjal,   kar sem celih   10 dni  tod hodil, nisem med omikanimi Slovenci nikjer slišal   nemškega razgovora, dokler dobro znamo, kako je to bilo še pred nekimi leti.   In ta čisti narodni duh pokazal se je tudi v tem, da so se povsod srca in mošnje odprle,  kjer se je koli napo-menila žalostna   lega  borečih  se   naših   bratov Crnogorcov
in Hercegovincov; tako se je brez iskanja in pritiskauja nabrala čeravno mala svota od 21 gold. 40 kr., al vendar izvirajoča iz čistih src in blagega namena. Pošljite te denarje zboru gospojinskcmu v Zagreb, ki zbera doprineske za žalostne naše brate. *) Doprinesli pa so sledeči gospodje: Fajmošter Stranjšak 1 gld., Raičev Božidar 5 gld., Miha Kokot 40 novč., Trampuš, kaplan 1 gld., A. Kos Cestnikov 1 gld., tehant Dainko 1 ffld., Vrbnjak , kaplan 3 gld., Weixl Ivan 1 gld., J. V., fajmošter 1 gld., dohtar Magdič 1 gld., Gašpar Majhenič, kaplan 1 gld., Sinko Božidar, profesor 2 gld., Fric Božidar, fajmošter 1 gld., Suhač Toni 1 gld., Ivan Macun 1  gld.
v
Iz St. Jurja na Štajarskem 16. sept. F. S. — Naj Vam javim preveselo novico. Naš ljubljeni Davorin Terstenjak ho se že toliko okrevali, da so zapustili posteljo, da se hodijo sprehajat, da so prestali sitno bolezen, ki jih je več kot mesec dni nadlegovala. Vidi se jim , da so veliko trpeli, slabost se še očividno kaže pri vsaki stopinji. Pa, hvala Bo«:u! ostala nam je bistroumna glava, ki le na čast in blagor Slovencom deluje in se jim preteklost odkriti prizadeva. — Zdaj je ravno trgatva pri nan. Kodar ni toča pobila, je res veselje polne trte ogledavati. Ze dolgo ljudje ne pomnijo take dobre letine v vinogradih. Se ve, da kjer je toča brusila in sicer še celo trikrat, tam je žalostno. Kdor ga je mislil 14 šfrtinjakov nabrati, bo pa revče #a za poljak naiskal!
Iz Tomizia 12. sept. J. P. — Kako so se letos čbele na Krajnskem obnesle, nam se nihče ni naznanil. V našem kraji, in tako slišimo tudi od vseh strani, so letos čbele tako dobre, da že veliko let ne tako. *) Panjovi niso le bogati, temuč tudi strd (med) je tako žlahna, da ne more bolja biti; čbelarji jo primerjajo po dobroti z vinom 1834. leta. In res je tako. Ker je bilo takrat, ko so čbele brale, vreme skoz in skoz lepo suho, je pa nočna rosa zgolj edina vlaga bila ajdnemu cvetju. Kar so tedaj letos neizrečeno pridne čbelice nabrale, je čista sladčica. Skoda le je, da že več let je čbelarjem pri nas veliko veliko čbel pod zlo šlo , da tedaj nekteri niso letos ne panjiča imeli. Ta okolišina je kriva, da pridelek medu in voska sploh ne bo tako obilen, kakor bi sicer bil, ako bi bilo dosti čbel bilo.
S Pivke, fa Na dopis s Pivke zastran potrebnosti učilnice za dekliške dela v Postojni prinesle so ^Novice" v 36. listu odgovor. Brez daljnega ugovora svetujem nekaj. Čeravno se je bati , da navadna osoda nasvetov, po kteri se vleže pisemski prah na-nje, ne bi tudi sledečega zadela, ga vendar le hočem razodeti. Nasvetujem namreč, naj bi se stanovanje enega zdaj v šolskem poslopju prebivajočih učenikov v hiši št. 132 (nekdanje stanovanje g^. duhovnih pomočnikov), ki je v najem dana, odločilo za to učilnico, ali pa naj se imenovana hiša za to napravi. Ta veča ovira zastran stroškov za zidanje poslopja bi bila po tem takem premagana. Po premagani poglavitni oviri ne bo težko, manjših zadržkov odpraviti , ako se reč s resno in trdno voljo v roke vzame.
Košana na Notranjskem 18. sept. R. — Po hudih nalivih pretečenega ledna se je nagloma tako huda gnjilina poprijela krompirja, da tem, ki ga po ti obilni moči še le kopljejo, ves pognjiti žuga. Tudi grojzdju je nekoliko škodovalo, ker jagode prenapite so jele pokati; sicer je pa še dosti zdravo in precej dobre kapljice obeta. Kar strnje zadeva, je bilo obilno slame pa le srednjo mero zrnja. Ajda je pa prav lepa in brstna in se obilnega pridelka nadjamo; enako frmentin ali turšica.
Iz Ipave 10. sept. ^ (Konec). — Med „besedo" in večerjo bila je našim gostom zunaj pod milim nebom mala kratkočasnica  napravljena,   kjer  so v razveseljevanje
*) Zgodilo se je že po Vaši želji.                                        Vred.
*) Okoli   Ljubljane  bo   marsikak  dan   čbele   nanesle  po   4 in 5 funtov v en panj.                                                               Vred.
329
nazočih in druzih, kteri ho ne la večer radovedno ozirali proti Zemunu, umetno napravljeni ogenj kviško metali. Res prav kratkočasilo intermezzo je bilo to med „besedott in večerjo.
Okoli devete se je množica veselo, pa spodobno in mirno na vse strani razšla. Pri večerji je ostalo kakih 150 gostov. Imeli smo se prav po domače kot bratje in otroci ene slavne matere. Napivalo se je rodoljubom pričujočim in nepričujočim, zdravica je sledila zdravici. Naj omenim le nekterih.
Gosp. dekan Grabrijan napijejo najprvo Nj. Veličanstvoma presvitlemu cesa r j u iu česa r i ci tako-le: ^Lepa množica nas je tukaj zbranih;   nismo vsi Ipavci, vsi smo pa lojalni Avstrijanci;   vsi   se   veselimo,   da imamo cesarja,   ki nam blagodušno dovoljuje,   da si smemo svoje narodne,   dozdaj ojstro preklicane občutke tako javno izustovati.   Mislim, da vsak Slovenec živo potrebo čuti ,   da   bi   usmiljeni Bog ta-cega   vladarja   dolgo   dolgo   let   ohranil,   ki si ni samo  na svoje geslo napisal „Pravice narodom", ampak nam jih tudi v resnici podeljuje.    Pa   dolgo življenje  je   le   pičla   sreča, če se ne opira na blagovoljne podlage, posebno če je človek pri zdravem srcu dušno bolau,   kakor se je gotovo našemu presvitlemu cesarju godilo  o času nevarne bolezni presvitle cesarice naše.    Zdaj   ko   pa   slišimo,   da   je   premilostljiva mlada gospa ozdravela, gotovo je,   da se je tudi srce našega   cesarja  razveselilo;   zatorej   zdaj   složno   recimo:   V takem srečnem stanu in veselji ohrani Bog dolgo dolgo let našega  cesarja   Franca Jožefa   in presvitlo   cesarico Liza-beto"!   Srčni slava- in živio-klici so grmeli po teh besedah od vseh strani. — Zupan slapenski , gosp. Frjančič, napije gostom ljubljanskim,   in   se  z veseljem spominja,   s kako prijaznostjo   in častjo   so poslanci ipavski bili sprejeti v ljubljanski   čitavnici,   ter   blizo  tako-le   nadaljuje:   „Kdo pa popiše danes   naše   veselje,   ko   ste   sami semkaj prišli, nas obiskat na našem domu.    Srčno radi bi Vas, verjemite mi,   v vsaki soseski posebej sprejeli in pozdravili;   pa ker bi Vara h temu časa primanjkovalo,   smo Vas pripeljali na ta prijazni homec,  da od tukaj ogledate naše sela in vasi, ki Vam prijazuo   svoj   pozdrav   nasproti kimajo.    Jaz pa  v imenu vseh Ipavcov kozarec poprimem in zakličem: „Dobri došli v ipavski dolini,   predragi nam gosti ljubljanski, Bog Vas živi   še  mnogo   mnogo   let !"    Zopet  navdušeni  živio-klici.  — Gosp. Tonkli iz Gorice še posebno potem napije g. dr. Bleiweis-u,   ter   se   mu   srčno   zahvaljuje   v   imenu Slovencov goriških za njegov trud o boji   za narodske pravice.   In ponavljajo se srčni živio-klici.  — Gospod Ambrož napije grofu Lanthieri-u mlademu,  „ki se v vsem pravega domoljuba kaže, ob enem pa svetu častno spričuje, da v domoljubji ni nikakoršnega razločka stanu". Iznova živioklici. Potem dr. Bleivveis napije zdravico „možu, kteremu gre srčna naša hvala, da se tako  rajsko  radujemo  danes,  —  možu, kterega srce ni včeraj še   le domoljubje   prešinilo ,   marveč kterega sveto geslo je od nekdaj že: ^vse za vero in uarod-nost"? zato tedaj tudi sedaj, ko nam je veličastna cesarjeva beseda narodno ravnopravnost dodelila, je s krepko roko povzdignil zastavo,   na kteri se lesketa ono geslo.    Bog živi prečastitega g. dekana in kanonika Grabrijana!" In spet so živio-klici doneli brez konca in kraja. — Gosp. Ambrož napije domoljubnim   Vipavcom   in  njih vrlim županom, kteri kažejo, da zapopadajo   novi čas ustavne   vlade in narodnih  pravic.     In  spet  so  živio-klici   doneli   po   dvorani. In kmali potem napije na slavo gosp. Antonu Cernetu, državnemu poslancu, „neprestrašljivemu zagovorniku naroda slovenskega", — in spet so se ponavljali slava-klici, ki so gosp. Cerneta tako ganili,   da je  odzdravil  to   zdravico z napitnico, rekši, da danes v toliko velikem zboru je iznova se očividno prepričal,   da   narod   slovenski vseh   stanov se živo zaveda  svojih pravic in da je po tem takem pač sveta dolžnost poslanca slovenskega, braniti narodu svetinje njegove. — Gosp. župan   slapenski se pri   tej priliki spominja
še drugega pogumnega branitelja slovenskih pravic v zboru državnem in napije z nadušenimi živio-klici sprejeto zdravico gosp. dr. Tomanu. — Potem povzame dr. Bleivveis besedo in zahvalijoč se za toliko prijazni pozdrav domoljubnih Goričanov napije na dobro in stanovitno zdravje, ki daje človeku moč, da ne onemore v vsakdanjih borbah: vsem rodoljubom slovenskim, ki so se snidili danes tukaj od Soče, Pivke in Adrije. In spet je bilo vse živo po dvorani. — Ni bilo dolgega oddiha in gospod dekan napijejo svetlemu knezoškofu Jerneju Vidmerju blezo tako-le: Ni še dolgo časa, kar smo Ipavci srečo imeli, svojega škofa med sabo imeti, ki so se od ene strani kakor razsvitljeu visi pastir, od druge pa kakor rojak med rojaki, ali kakor Slovenec med Sloveuci odkrito in blagovoljno obnašali. Zato se smemo zanesti, da ta bistroumni visi pastir, kar se bolj med svojimi ovčicami po njih potrebah ozirajo, tolikanj bolj spoznavajo, da Slovenec je državljan, ki do priznanja svoje narodnosti toliko pravice ima, kakor vsaki drugi narod. Slava tedaj prečastitemu našemu g. knezoškofu Jerneju!" In zivio-klici so odzdravljali to zdravico. — ^Hvaležni Slovenci, spominjajo se svojih višin duhovnih pastirjev — spregovori med drugim dr. Bleivveis — pa ne zabijo nikoli vla-dika, ki je prvi pred vsem svetom za slovenski narod povzel besedo v državnem zboru dunajskem in se mu je potem že mnogokrat v djanji skazal blagosrčnega mecena: zato slava svetlemu vladiku Jurju S t r ossmaj er-u! In navdušeni slava-klici so odmevali po dvorani. — Sledilo je še več zdravic, ki so zmiraj novo življenje v veseli družbi izbujale. Gospod fajmošter kriški Sušnik, napije gospe m in gospodičnam, ki so prišle iz Ljubljane poslavit veselico današnjo; gosp. prof. Erjavec dodaja tej zdravici še to, da napije vsem Slovenkam, posebno pa še materam slovenskim, kterim priporoča v mehke in dovzetne srca otročičev saditi ljubezen do domovine, da bode to seme veselo klilo in obilo sadu donašalo, pa popravilo to, kar je nemila nam preteklost hudo grešila. In „živile matere in hčerke domoljubne!" je donelo od vseh strani. Pa še ni bilo zdravic ne konca ne kraja; pa kdo jih pomne vse? Na slavo duhovščini slovenski, našim kmetiškim gospodarjem, vrli pevski družbi vipavski, ki je današnjo veselico tako močno povzdignila, so sledile še na-pitnice z drugimi vred.
Proti koncu večerje se je še oglasila naša pevska družbica, in nam je ,,Vipavsko" in Vilharjevo „Na jezeru" še enkrat zapela. Posebno ste zadnje dve vrstice Vilharjeve „Cujte hribi in bregovi, da sinovi Slave smo", vse pričujoče tako navdušile, da se je vsa družba vzdignila, in jih s pevci vred prepevati jela častivši s tem tudi pesnika njenega. Pa tudi ^Vipavska" je z neko posebno radostjo navdajala celo družbo, tako, da menda kake trikrat so jo mogli še med večerjo peti. Glasi se ta kratka pa krepka pesmica tako-le:
Slavček poje po grmičkih Pa le malo časa; Taka je pri drugih tičkih Kmal ne dajo glasa. Pa Ipavca to ne moti: Sam si zna zapeti; Za veljavo, kar se loti. Vžuga vse na sveti.
Saj po žilah se pretaka Kri mu vroča, zdrava; Ne potlač' ga vsaka spaka , Nič mu ni zmotnjava. Ne prepece ga vročina, Burja ne omaje; Ce pa tirja domovina, Kri, življenje daje.
In tako se je približala polnoč med prijaznimi pogovori in navdušenimi zdravicami — bil je čas, ločiti se. Z zastavo goriško na čelu zapusti vesela družba kratkočasni Zemun in se poda v lepem redu proti Trgu, popevaje priljubljeni „Naprej", do stanovanja gostov ljubljanskih, kjer se z navdušenimi slava- in živio-klici od njih prav srčno poslovi.
Mi pa Ipavci, se Vam, slavni gospodje, predragi nam gosti ljubljanski, še enkrat zahvaljujemo za ljubeznjivo pri-jaznost Vašo, da ste nas obiskali; svesti smo si, da Vaš prihod k nam in besede, ktere ste nam govorili, so nas v
s
330
našem narodnem življenji za eno dobro stopnjo naprej pomaknili. Hvala in slava pa tudi Vam, dragi brati in sosedje naši, ki ste v obilnem številu nas pohodili ter veselico našo, ki je vse razveselila, pa nikogar ni razžalila, s svojo na-zočnostjo tako lepo povikšali.   Z Bogom!
Iz Ipavske doline 19. sept. K. — Bendima se je v sredo začela. Mislili smo, še do druzega pondeljka, to je, do 22. t. m. počakati, pa ker se je bilo bati, da ne bi grojzdje zavoljo silnega deževanja gnjilo, ni kazalo, več odlašati; reči pa moramo, da je grojzdje dobro zrelo, kakor že več let ne tako. Nabira se pa le po malem. Vreme je, hvala Bogu, še precej ugodno.
Iz Kamnegorice 2. sept. A. žl. K. — Včeraj smo sklenili tukajšno šolsko leto. Prepričali srno se pri končnem izpraševanju, kako izvrstno so izurjeni učenci v vseh vednostih, v kterih se mladež v ljudskih šolah po deželi pod-učuje, kar je toliko bolj hvale vredno, kar je bilo obilo truda treba 182 učeneov in učenk na tak stan vednosti pripeljati. Zavoljo tega pa gre hvala posebno našemu ne-vtrudljivemu učeniku gosp. P. Zoretu in gosp. kaplanu Jož. Sterbencu. Ce ima učiteljski stan že sam po sebi mnogo truda in britkosti, moramo toliko bolj grajati sirovo obnašanje nekterih nehvaležnežev, kteri z grenkimi besedami veliki trud učenikov poplačujejo. Al to naj jih tolaži, da vsake babure glas ne predere nebes!
Iz Ljubljane 19. sept. *) Ker se tu iu tam kakšen dopis bere iz dežele, ki ga „Novicamtt piše kaka domorod-kinja, ne smejo vendar tudi Ljubljančanke mutice biti; al to bi se jim smelo skor po pravici očitati, ker od tistihmai, kar je bila vojska zavoljo „krinolina, nismo brale nič od nobene Ljubljančanke v ^Novicah". Krinoline so nam res zlo priljubljene, pa ljubezen naroda našega nam mora vendar srce naše še bolj širiti kakor nam širijo krinoline život naš. Ce je res, kar so že naši stari očetje rekli, da „hiša ne stoji na zemlji, ampak na ženi, moramo tudi me na vso moč podpirati narodni dom. Cmu nam bi bil sicer Koseški prestavil Schillerjevo „ Vrednost žen", — čmu nam je Vodnik, čmu posebno Prešern nam pel toliko lepih pesem na čast? Naj nam bode tedaj ponos, da smo Slovenke! Časi so taki, da bi bil greh, ako bi „drugim proso branili, svoje pa pušali vrabcem.a Vrabcov pa, ki se zaletujejo v naše domače proso, saj veste, je sila sila veliko. Bog daj, da bi saj domoljubje naše se povsod tako ustanovilo kakor se je krinolinje, — in ne bo se nam bati, kadar bojo zginile krinoline, da bo zginilo tudi ž njimi rodoljubje, saj se ve, da „kakor mati prede, tako hči tke." — Te vrstice Vam, ljube rojakinje, za danes sporočuje                      Barica G.
Iz Ljubljane. Pretekli sej m ljubljanski se je prvi dan dobro obnesel; ljudi je bilo nenavadno veliko in trgovina še dosti živa ; judje so svojo robo ponujali v slovenskem jeziku tako izurjenem, da osramotijo „krajnsko sprano" marsikterega penzijonista ; al ostale dni celega tedna ni bilo dosti sledu, da je sejm. Živinski sejm je .bil poln, goveda drage, pa mesarji tudi v tem niso bili s živino zadovoljni, ker je bilo celo malo pitane vmes.
— SI. c. k. ministerstvo kupčijstva je kmetijsko družbo vprašalo za njeno mnenje: ali naj bi se leta 1865 napravila na Dunaj i razstava obrtnijska in kmetijska in ali naj bi razstava obsegala blago vseh ptujih dežela ali le nemških zveznih dežel? Družba je 13. t. m. sklenila odgovor: 1) da je prezgodaj, ako je razstava že I. 1865; saj 5 let naj bo vmes med letošnjo angležko in prihodnjo dunajsko razstavo , da se razstavniki enmalo odpočijejo in tudi obrtnija more kaj novega v razstavo poslati, — svetovalo se je tedaj leto 1867 za razstavo; 2) razstava naj bo velika kakor je bila v Parizu in Londonu, ne pa le odlomek nemških dežela; 3) zavolj žalostnega dnarnega stanu naj se stroški razstave ne nakladajo državni kaši, za
*) la srca radi vzeli$ prosimo le večkrat kaj.                     Vred.
ktero bi se doneski mogli po višin davkih nabrati in bi tudi take zadel davek, kteri od razstave celo nobenega dobička nimajo; zato naj si. ministerstvo skusi to reč tako na noge spraviti kakor na Angležkem, da podvzetni in dnarni špekulanti napravo razstavnega poslopja na svoje stroške prevzamejo in so potem tudi vsi dohodki vhodnine njihovi. Cas bi bil enkrat, da se Dunaj skaže, da njegovi dnarničarji sami kaj premorejo in da se ne naslanjajo le na državo, ampak ji radovoljuo sežejo pod pazdiho. Ce je tudi poslopje privatno podvzetje,   bo  državo še  tako zadelo dosti stroškov.
—   Tudi tukajšna kupčijska in obrtnijska zbornica je po enakem pozivu ministerskem se v poslednjem svojem zboru pomenkovala o prihodnji razstavi dunajski in tudi ona je rekla, da naj razstava bode velika za vse države sveta, toda še le leta 1869 ali 1870; zavoljo dnarnih stroškov pa ni nič govorila. Dalje je bila v tej seji tudi beseda za višo realko Ljubljansko. Reči moramo, da smo res željno pričakovali, kaj bode gosp. Muhleisen, kte-rega poznamo kot praktičnega moža, stopil s kakim gotovim nasvetom pred zbornico; al slišali smo le spet dokaze za potrebo više realke in da naj se to deželnemu odboru na srce položiza prihodnji deželni zbor, — pa tudi zbornica ni druzega nič sklenila. Čudno se nam zdi, da se nobeden odbornikov saj iz „Laibachercea ni spomnil, kurje deželni odbor o tej zadevi že davnej storil po sklepu svoje seje 17. oktobra 1861 , ko je mestnemu odboru, v kterega opravilstvo ta reč po dosedanji postavi za realke pred vsem spada, poslal povabilo: 1) naj najpopred natanko poz ve stroške, ki jih bo (razun učiteljev, ktere država plačuje}, prizadjala naprava više realke, in 2) naj pove določno, koliko teh stroškov mesto na-se vzame? Dokler deželni odbor nima za svoje predloge te podlage, ne more z najboljo voljo nič storiti, in sukali se bomo v eno mer okoli kolobarja, ki nas ne spravi ne naprej ne nazaj. Slavna kapčijska zbornica ali saj njeni gospod tajnik bi mogli poznati gori omenjeni „Organisationsstatut" , da ne delajo zastonj potov , ki nas ne peljejo k nobenemu cilju in koncu. Da bi nam bila viša realka koristna, to je bilo že stokrat rečeno v različnih va-rijacijah. Kjer pa ni „Unterbau" dodelan, se ue more začeti „Oberbaua.
—   V zboru zgodovinskega društva 11. sept. 1.1. je dr. Etbin Costa naznanil med drugimi sledečo, prav mično zgodovinsko drobtinico. Leta 1530 je poslal nemški kralj Ferdinand I. tri poročnike v Carigrad, da bi za mir ravnali. Poslanci ti so bili: vitez Nikolaj Jurišič, dedni ključar na Hrvaškem, Jože žl. Lamberg iz Snežnika, in en vitez iz Stajarskega. Kralj Ferdinand je svojim poslan-com naročil, naj pri sultanu nemško govorijo; cesarski tolmač Benedikt Kuripešič iz Gornjega Grada bo potem prestavil vse govore v latinski, in tolmač sultanov v turški jezik. Tolmač sultanov pa ni razumel jezika latinskega, ampak samo laškega, laškega pa poslanci niso hotii rabiti. Zavoljo tega so druzega tolmača iskali in ga našli, kteri je hrvaški jezik razumel. Poročnik nemškega kralja Nikolaj Jurešič je tedaj pri sultanu hrvaško govoril, tolmač pa je hrvaški govor prestavljal v turški jezik.
—   V zboru pravoznanskega društva je 12. septembra tega leta predsednikov namestnik gosp. dr. Schoppl opomnil prežalostno smrt društvenega predsednika , go*p. deželnega poglavarja žl. Ulepiča; celi zbor je na njegov poziv slovesno svoje spoštovanje do rajnega na znanje dal. — Potem se je marsikaj sklenilo o notranjih društvenih zadevah. Prvi tajnik dr. Etbin Costa je med drugimi tudi naznanil, da društvo dobiva v zameno svojega časopisa že več kot 20 pravoznanskih, zgodovinskih in političnih periodičnih listov. — Visokospoštovani g. Anton baron Zois je družtvu pristopil. — C. kr. okrajni predstojnik Anton Globočnik je govoril o pravicah, ki si jih vlada pridržuje do gojzdov ali kakor pravoslovci pravijo vo vladarskih
pridržnihgojzdnih pravicah" (landesf. VValdreservationsrecht). Vsak ve. kako imenitna je ta reč za našo gorensko in notranjsko stran, in gosp. Globočnik je tako temeljito in razločno preiskaval to važno zadevo in pravice ljudstva tako krepko in jasno dokazoval iz zgodovine in postav, da se ta njegov sostavek zamore res prava spomenica imenovati.
— Gosp. prof. dr. Klunje unidan vredništvu „Triesterceu poslal sledeči „odgovora, ki gu je pa ona tako pokvarila, da v njenem natis« ni bil ničemur več podoben — npet nov dokaz: kako manipulirajo nemskutarski časniki. Gosp. dr. Klun nas prosi, naj natisnemo ,3odgovora njegov tako, kakor ga je on pisal in se tako-le glasi: „Nek ljub-Ijansk korespondent mi v 182. listu „Triesteree" zastavlja vprašanje: „kaj da sena storil, da me ..Novice" jemljejo pod protekcijo svojo, in kaj je morebiti krajnskemu deželnemu zboru še ene Janu-sove glave več treba?" Take vprašanja sicer niso vredne odgovora, vendar hočem radovednežu čast skazati in odgovoriti na te vprašanja. Menda se ne baham, ako rečem, da sem, več let v svoji domovini bivajoč, saj nekoliko za-njo storil. Teh čeravno še tako majhnih zaslug mojih za domovino vendar „Novice", ki skor že skozi 20 let možato in pošteno zastopajo blagor naše dežele. ne morejo popolnoma prezreti; če so se tedaj mene s prijaznim priznanjem spomnile (^a česar sem jim hvaležen), ni to nikakoršrca „protekcija", — kajti „,protekcijatt je le to, če namesti pravice skazuje se milost. Sploh sem v celem svojem življenju malo protekcije vžival; kar sem in kar imam. sem si prislužil pošteno. — Kar pa se tiče šantove prilike z ..lanusovo glavo", nas uči mitologija, da Janus — ajdovsko božanstvo — je imel staro glavo nazaj obrnjeno, z mlado pa je gledal naprej. Razjasnilo tega je priprosto. V preteklost je treba se ozirati, da razumemo sedanjost in prihodnost; starodavna preteklost je učilnica mladostni sedanjosti. Da sem se pečal z zgodovino krajinsko, mislim, da pričajo dela za me. Zato ne le krajnskemu deželnemu zboru, ampak vsem deželnim zborom, pa tudi državnemu zboru dunajskemu iz srca želim prav veliko Janusovih glav pa prav malo malopridnih lenuhov , — gospodu korespondentu pa kaj več mitolo-iriene vednosti.
Na Dunaji 6. sept. \S6'i                          Prof. dr. V. F. Klun.
častni mestjan ljubljanski.
— (Poberki iz raznih časnikov,) V „Tagespoštiu pa tudi v   „Vateriand-u"   je   baron   Kameri odgovoril na tisto ostro svarilo, ki so mu ga slovenski rodoljubi,   kakor smo zadnjič v  nPoberkihu slišali,   iz Maribora   poslali   v Wild-haus v dokladi „Vaterland-oviu.    Al kaj je na to odgovoril in kako?    Vsa pisarija je očitna —  „mea culpa"! Vidi se, kako ga je ona poslanica potlačila,   ktero imenuje „riick-sichtslose   Expectorationen".    Gospod   v   Wildhausu   je menda mislil,   da bojo razžaljeni poštenjaki nesnažno pisarijo prijemali z „GIace-Haudschuhena.    „Tagespošta" pa je eelo molče vtaknila v bisago svojo vse, kar se je v oni po-nlanici reklo.    Samo po ljubljanskem dopisunu se da zagovarjati sirota s tem,   da pravi,   da ji  „altra-siu druzega ne vejo odgovoriti kakor to,   da pravijo,   da   ,,je laž, kar pišeu. Pač slonovo kožo mora imeti, komur to še ni zadosti, ako se očitno lažnik imenuje!   Kdor pa se ne boji, koga očitno lažnika imenovati, ima že dokazov gotovo, da jih bo dal na dan   na   pravem mestu ,   kadar   bo treba.    Ljubljanski dopisun   ima spet  strašno   bridke čase:   zaupnice ne more požreti,   ki jo   napravljajo mestjani   gosp. županu za njegov god, da mu pokažejo, da ga še zavoljo več cenijo kakor zavoljo „Pflasterungeu ,   kakor je „Laibachercau tako prisrčno „naivu unidan rekla in s tem svojo sorodnost s ^Triesterco"   celo premalo  skrila!   Ker  zavoljo te zaupnice znani   dopisun   pika   tudi   spoštovanega   našega domoljuba Horaka,   mu   moramo   novico  povedati, da   g. Horak namerja izdati „Blatter aus  meinem Tagebuch-u", v kterih bo marsiktero historico povedal iz  mestnih volitev, kako pohlevno so hodile imenitne gospe itd. dopisunove stranke ga   prosit, da bi   iz Saula  postal Paul, pa — Saul je ostal Saul.   —  Pa tudi tega ^Tagespoštar" ni mogel   brez togote pogoltniti, da so ga pošteni Ločani   v svojem „Ein-sesendef  v „Laibacherci"  212.   po prstih krenili;   ker pa druzega ne more  zoper to,   sam   sebe tolaži,   češ,   da   so Ločani   to iz ^prijaznosti" storili.   „Tagespoštartt misli,   da celi svet se s tako kramo peča kakor on in njegovi pajdaži!
331