79
VASJA OCVIRK,  HAJKA
Knjiga Vasje Ocvirka »Hajka«* zavzema v tistem delu našega povojnega pripovedništva, ki prikazuje in oblikuje naše narodno osvobodilno gibanje, svojevrstno mesto, svojevrstno zategadelj, ker se pisatelj v nji ne omeji zgolj na resnobno, v monumentalno tragiko usme'rjeno pripoved, marveč jo poživi z vrsto komičnih zapletljajev in položajev in vtisne tako delu širšo življenjsko barvitost.
* Vasja Ocvirk, Hajka. Založba Lipa. Koper 1957.
Nedvomno: prav za vojne vihre (še posebej, če je le-ta združena s socialnim prevratom) živita tragika in komika družno, včasih domala nedeljivo: življenjski pojav, ki na prvi mah učinkuje izključno smešno, razkrije pozoT-nejšemu očesu pretresljivo ozadje, in reisnica, ki se zdi veličastno tragična, krije v sebi smešne poteze. Res je: tudi mirnemu življenju daje mnogoličje prav večna menjava svetlega in temnega, smešnega in žalostnega, le da tedaj nasploh ne zavzameta obe poluti tako širokih razsežnosti ko v razvihar-jenem času, ko se mimo anahronističnih družbenih oblik lomijo tudi stare moralne osnove in se porajajo novi življenjski aspekti. Ali prav spreplet obeh prvin v enoten umetniški organizem zahteva tankega posluha za notranjo skladnost; sicer utegnejo diskrepance razgnati delo v drobne kosce, ki so lahko vsak zase tenko brušeni, ne zmorejo pa tvoriti notranje sklenjene celote. Ocvirk se je spretno izognil tem nevarnostim: prav spretni prehodi iz enega stilnega območja v drugo so odlika njegovega pisanja.
Nekoliko manj smo zadovoljni z umetniško naravo obeh prvin: humor sloni ipredvsem na situacijah (resda zelo prikupno opisanih) in na zelo svobodno zapisanem partizanskem pogovornem žargonu (ki sem pa tja malce štrli prek literarnega bon-tona, se pa v celoti vendar posrečeno vključuje v psihološki kontekst), nasprotni pol pa se kaže bolj v pretresljivi dokumentarni avtentiki ko v umetniško prečiščeni tragiki.
V »Hajki« prikazuje Vasja Ocvirk preboj nekega partizanskega bataljona prek čvrsto sklenjenih obročev italijanskih okupatorjev za časa slovite roške ofenzive. Akcija ne raste zgolj iz interesne sfere posameznika: v prvem planu pozornosti je celotni kolektiv. Pisatelj spretno sledi zgodbam posameznikov in jih povezuje v pregledno celoto.
Za moto »Hajki« je pisatelj izbral tole sentenco: »V tis^tih dneh ni bila hajka samo okoli njih, ampak tudi v njih.« Žal se mu je prav ta »hajka v njih« izmaknila izpod rok; avtor ne osvetli dovolj živo človeško neprečiščenih in politično nestabilnih oseb v izjemno težkih trenutkih, ko spričo sence smrti odvrže jo povrhnji balast in razgalijo svoje najgloblje bistvo; prav problematični in umetniške obdelave najbolj vredni protagonisti so najmanj analitično razčlenjeni. Res je sicer, da zapletenejše pojave naravno nakaže ali opiše, ne zmore jih pa umetniško oživiti. Tako je n. pr. postopna ventilacija Metodine mentalne krize močno zabrisana in medla, čeprav bi nas prav ta notranja psihološka krivulja močno zanimala. Lik zavoljo tega zvodeni v obrabljeni šablonski tip dobre, neizkušene deklice. Usoda Sava, tega pertid-nega nastopača, duševnega pigmejca in okrutnega oblastnika, nudi v situaciji, ko zgubi carstvo neomejene oblasti, neslutene perspektive; pisatelj ta težki moralni problem nedvomno prelahkotno razrešuje. Mnogo bolj so se Ocvirku posrečili karakterji, ki ne dožive večjih razvojnih metamorfoz; v tej galeriji je predvsem izredno živ in posrečeno zadet lik Matije, ki s svojo veselo dolenjsko naturo žlahti humor. Ni slučaj, da prav ob njem zraste eden najlepših prizorov: snidenje s pogorelo domačijo in življenjsko slovo od stare prijateljice Mete.
Namesto povzetka: »Hajka« zavoljo naravnosti, s katero je oblikovana, in topline, ki jo izžareva, prijetno bogati partizansko tematiko v naši literaturi.
Marjan  Brezovar 80