LETNIK XVII., ŠT. 5 (776) / TRST, GORICA NOVI www.novlglAs.eu k. i SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale Hr.\ \ gjjgv- s AH'■ I D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) #ii ISSN 1124 - 6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFF1CIO POSTALE PADOVA - ITALY CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Igor Gregoii Padoa Schioppa je imel prav! Ko je nekdanji gospodarski minister zadnje Prodijeve kratkotrajne vlade, pokojni Tom-maso Padoa Schioppa, izrazil prepričanje, da je plačevanje davkov preprosto "lepa stvar", se je nanj usul val polemik oziroma posmehovanj: to je bil namreč tudi znak, da je tedanja Prodijeva vladna ekipa štartala z dokajšnjim nezaupanjem. Nadaljnji razpleti so namreč potrdili upravičenost teh sumov. Berlusconijeva vlada je nato tudi po finančni krizi leta 2008 uvrstila med prioritete predvsem 'prepotrebno' reformo sodnega sistema. Ob tem je sploh ni skrbelo, da je eden ključnih resorjev državnega ustroja, to je ministrstvo za gospodarski razvoj, ostal preveč časa brez načelnika (resnici na ljubo je vršilec dolžnosti omenjenega resorja za določeno obdobje postal sam Berlusconi!). Izid usode zadnje Berlusconijeve vlade je potrdil splošno nesposobnost vladanja desne sredi-ne’ ki je državo pripeljal na rob bankrota. Dejanska komisarska vlada novega premierja pa se trenutno spopada z vrsto kočljivih reform, ziasti pa z nujnim iskanjem denarja, ki naj bi v zavne blagajne prinesel svež priliv likvidnosti. In ravno v zadnjih tednih je postalo vprašanje ° Pokončnosti italijanskih davkoplačevalcev še kako aktualno. Nobene skrivnosti ni namreč v *,ern’ da Italija slavi po pomanjkanju tovrstne državljanske kreposti: strokovni izsledki o davčnih utajah neizprosno potiskajo državljane apeninske republike na dno lestvice. Zgovorni so namreč podatki, po katerih letno na približno ■j50 milijard evrov obdavčljive vsote znesek davčne utaje znaša od 150 do 180 milijard evrov. Tej vsoti gre obenem prišteti delež sistemske korupcije, sivega gospodarstva in - jasno - kriminala. Govorijo celo to, da če bi država razpolagala z vsoto celotnega davčnega priliva in bi se prepričano postavila proti silovitemu kriminalu, bi lahko v pičlem desetletju (ali pa celo še prej) krepko poravnala javni dolg. Gotovo pa je, da je kulturni manko v spoštovanju pravil še prevelik. Zgovoren je bil dogodek, ki je spremljal brodolom morske velikanke na otoku Giglio. Nesposobnosti kapitana potnike ladje so mediji kot protiutež postavljali Pokončno držo poveljnika pristaniške kapitane: postal je narodni heroj samo zato, ker je enostavno opravljal svojo dolžnost. In vedenje ehernega državljana, ki izpolnjuje svojo . avkoplačevalsko dolžnost, se prav tako enači z ‘Zrednim dejanjem. eaanji premier Monti bo predvidoma vodil vo do prihodnjih političnih volitev. Najbrž mu bo v tem časovnem roku uspelo s strogimi . ePi> ki bodo spremenili naše dosedanje de-vne pogoje in temelje socialnega jamstva, ustaviti drsenje republike v objem stečaja, go-ovo pa bo to obdobje prekratko, da bi sodržavljanom vlil prepričanje, da je imel Padoa ctuoppa s svojimi besedami prav, saj je pove-enostavno resnico. Pokojni ekonomist je bil v tedanji izjavi edinole neposreden, najbrž je ral napačne izraze: ti so ranili občutljivost marsikoga, niso pa se dotaknili pokončnosti poštenih davkoplačevalcev. nemoteno delovanje pomembnih slovenskih ustanov v Italiji, ker se zaveda njihovega pomena za ves goriški prostor. Slovenski predsednik Danilo Turk je goriškim gostom v predsedniški palači v Ljubljani pokazal tudi iskreno zanimanje za izvajanje operet, katere občasno in v sodelovanju z Zvezo slovenske katoliške prosvete iz Gorice prireja center Bratuž, kot ga je zanimalo tudi vsakodnevno življenje ob nekdanji državni meji. Rade volje pa je na delovnem srečanju tudi prisluhnil poročanju o dosedanjem delu v centru Bratuž, čezmejnem sodelovanju in prihodnjih načrtih tega goriškega kulturnega središča. Med prijetnim pogovorom se je slovenski predsednik navezal tudi na lastno poznavanje Goriške, ki jo je obiskal v preteklosti zasebno in uradno; pred kratkim je bil namreč v Goriških Brdih. Izrazil je željo, da bi center Bratuž tudi v prihodnje deloval v dobrobit celotni skupnosti ob državni meji, kot je tudi izrazil željo po obisku Gorice in seveda centra Bratuž. Obljubil je, da si bo tudi v prihodnje s svojim kolegom, z italijanskim predsednikom Napolitanom, zavzemal za narodne manjšine in seveda tudi za čim lepše življenje ob nekdanji državni meji. Delegacija Kulturnega centra Lojze Bratuž pri predsedniku Turku Predstavili so delo in poslanstvo pomembnega goriškega središča Slovenski predsednik dr. Danilo Turk je minuli četrtek, 2. t. m., sprejel delegacijo Kulturnega centra Lojze Bratuž iz Gorice. Predsednica centra Bratuž prof. Franka Žgavec, organizacijska tajnica centra Tamara Kosič, odborniki g. Marijan Markežič, dr. Damjan Paulin ter Jurij Paljk so na povabilo slovenskega predsednika imeli z njim skoraj enourni pogovor, v katerem je predsednik Turk pokazal zanimanje in poznavanje našega prostora. Predvsem pa se je seznanil z delom Kulturnega centra Lojze Bratuž in bližnjo slovesnostjo ob 50-letnici delovanja le-tega, katere se sam ne bo mogel udeležiti, bo pa nanjo poslal svojega predstavnika. Slovenski predsednik je tudi dejal, da bi se rad v bližnji prihodnosti pobliže seznanil s pomembnim kulturnim delom, ki ga opravlja v Gorici in širše na Goriškem slovenski Kulturni center Lojze Bratuž, saj namerava obiskati Gorico in Goriško na obeh straneh državne meje. Prav življenje ob meji je dr. Danila Turka izjemno zanimalo in seveda vloga centra Bratuž v njem, kot se je tudi pozanimal po lastnih produkcijah centra Bratuž in v pogovoru s sogovorniki prisluhnil tudi podatkom o samem nastanku centra Bratuž, ki se je takrat imenoval Katoliški dom. Gostje so slovenskiega predsednika seznanili tudi z dejstvom, da je center Bratuž v Gorici odprt za vse, kot so mu tudi pripovedovali o sodelovanju s slovenskimi kulturnimi ustanovami iz goriškega prostora v Sloveniji, poudarili pa so tudi dejstvo, da je sodelovanje s Kulturnim domom zelo dobro, prav tako z italijanskimi sorodnimi ustanovami. Predsednik Tiirk se je pozanimal tudi o finančnem položaju centra samega in tudi slovenske narodne skupnosti v Italiji ter potrdil, da se sam zavzema za Oh dimu slovenske kulture Prešernova nagrajenca za življenjsko delo sta letos pisatelj Jože Snoj in oblikovalec Matjaž Vipotnik Vrsta srečanj SSO z uredništvi in upravami naših časopisov Odločno zavzemanje za naš tisk Čestitke predsednika SSO Draga Štoke Francu Pukšiču Odnosi med Slovenijo in 'zamejstvom' so pomembni Predsedstvo Sveta slovenskih organizacij je v zvezi s splošno gospodarsko krizo, ki je posredno zajela tudi naš slovenski zamejski tisk, imelo v prejšnjem tednu vrsto srečanj z uredništvi in upravami prizadetih javnih občil. Beneških Slovencev. Giorgio Ban-chig in Ezio Gosgnach sta podrobno orisala težave Doma, njegovo vlogo v tem zelo občutljivem narodnem telesu, ki gre od Matajurja preko Rezije do Kanalske doline. Na srečanju so izrazili prepričanje, da bosta tudi vnaprej Foto DPD Tako se je vodstvo SSO sestalo 30. januarja s predsednikom Zadruge GM dr. Damjanom Paulinom in odgovornim urednikom Novega glasa Jurijem Paljkom in z njima potanko analiziralo hudo situacijo tednika, ki se sooča z velikimi težavami in jih skuša premostiti in obstati kot tednik, ki so mu določene etične, verske in demokratične vrednote še posebej pri srcu. Vodstvo SSO se je še istega dne srečalo z upravo in uredništvom štirinajstdnevnika Dom, glasila tako dežela FJK kot tudi slovenska vlada ta dragoceni glas Beneških Slovencev podprla z vso iskrenostjo in doslednostjo. V torek, 31. januarja letos, pa se je SSO skupaj z drugo krovno organizacijo SKGZ sestal s predstavništvom uprave in uredništva Primorskega dnevnika. Na sedežu SSO v ul. Donizetti so predsednik Zadruge Jure Kufer-sin, podpredsednik Livio Valenčič, predsednik PRAE dr. Rado Race ter odgovorni urednik PD Duško Udovič podrobno seznani- li predsednika SSO dr. Draga Štoko ter predsednika SKGZ Rudija Pavšiča o nastalem hudem finančnem stanju (govori se o letnem rezanju 250.000 evrov), s katerim italijanska osrednja vlada z rezanjem prispevkov grozi tudi v prihodnjih letih slovenskemu zamejskemu dnevniku. SSO je izrazil zaskrbljenost nad usodo PD in izrazil obenem željo, da se PD ne samo ohrani kot "manjšinski" dnevnik (zakon št. 250/90), ampak da postane zares vedno bolj skupno in objektivno glasilo vseh Slovencev v Italiji, kateremukoli idejnemu in političnemu prepričanju le-ti pripadajo. Z vseh treh srečanj SSO s predstavniki našega slovenskega zamejskega tiska je izšla skupna želja, da se ne samo Italija (zaščitni zakon št. 38/2001), ampak tudi prihodnja slovenska vlada objektivno zavzameta za naš slovenski tisk, ki ne sme biti deležen krčenja oz. rezanja, tako kot žal skuša to napraviti tudi sedanja italijanska vlada pod Mon-tijevim vodstvom in kot je to storil za letos tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je znižal svoje prispevke in tako ohromil polno in nemoteno delovanje tudi slovenskega zamejskega tiska, ki je nujno potreben za obstoj slovenske narodne skupnosti v Italiji. Vprašljiva razlika velikosti črk za slovenščino, francoščino in ladinščino Zadovoljstvo SSk za ureditev izdajanja dvojezičnih izkaznic Stranka Slovenska skupnost izraža izredno zadovoljstvo, ker je notranje ministrstvo izdalo dekret, ki urejuje izdajo dvojezičnih osebnih izkaznic. Deželnemu tajniku SSk Damijanu Terpinu so novico sporočili iz urada poslanske skupine narodnih skupnosti (SVP in UV) pri italijanskem Parlamentu. Vladni dekret je bil v Uradnem listu Republike Italije objavljen 2. februarja 2012. Na podlagi določil vladnega dekreta, v katerem sta upoštevana tudi zakona 482/99 in 38/01, se tako uvaja enoten sistem izdajanja dvojezičnih izkaznic, ki bo odpravil nevšečnosti glede pojava dvojnikov, kar je nekaterim posameznikom povzročilo nemalo preglavic. Uspešna so bila torej številna prizadevanja raznih predstavnikov, med katerimi deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca in predsednika rajonskega sveta Podgora VValterja Bandlja, ki sta o tem problemu obvestila, med drugim, tudi goriško Prefekturo. Pri tem se stranki SSk zdi čudno, zakaj je razlika med italijanskim in slovenskim besedilom. Le to.je namreč napisano z manjšimi črkami. Tako je tudi na dvojezičnih izkaznicah za državljane francoskega in ladinskega porekla. Popolnoma drugače pa je na dvojezičnih izkaznicah, ki zadevajo nemško govoreče državljane Južne Tirolske, kjer je nemška pisava enako velika kot italijanska. SSk meni, da bi morali veljati enaki kriteriji za vse priznane narodne skupnosti. Predvsem pa, da bi morali biti italijansko besedilo in besedilo narodne skupnosti enake velikosti. Zato bodo predstavniki SSk poskrbeli, da bodo o tem obveščeni pristojni uradi, med katerimi je tudi urad poslanske skupine narodnih skupnosti. Spoštovani Gospod Franc Pukšič Poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije V imenu Sveta slovenskih organizacij Vam iskreno čestitam za izvolitev na predsedniško mesto Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter želim plodno in uspešno delo. Vse od osamosvojitve Slovenije je odnos do tistega dela slovenskega naroda, ki ži- vi izven meja Republike Slovenije, stalao rastel. V tem je Državni zbor, kot najvišji državni organ, vedno odigraval temeljno vlogo ter izkazoval primerno občutljivost. Za vse to je še posebej zaslužna Komisija, za katero Vam je bilo podeljeno predsedniško mesto. Vsi se zavedamo, kako po- membni so odnosi med matično domovino in Slovenci, ki živijo izven njenih meja. V njih se nam ponujajo velike razvojne možnosti na vseh področjih. Vi, spoštovani Predsednik, vse to že dobro poznate iz časa, ko ste uspešno opravljali funkcijo državnega sekretarja pri slovenski vladi. Prav zaradi tega smo pri SSO-ju prepričani, da bo ostal nivo delovanja Komisije na najvišji ravni. Svet slovenskih organizacij Vam je kot krovna organizacija Slovencev v Italiji na razpolago za sodelovanje pri obravnavanju vseh dotičnih tematik in odprtih vprašanj, ki se bodo sproti pojavljala. Prepričani smo namreč, da je stalno in dosledno sodelovanje med slovenskimi državnimi ustanovami ter predstavniki Slovencev, ki živijo izven meja Republike Slovenije, temelj za obojestransko uveljavitev in blaginjo. Lep pozdrav. Čestitke predsednika SKGZ Rudija Pavšiča Damijanu Terpinu Iščimo sinteze! Predsednik Slovenske kul-turno-gospodarske zveze Rudi Pavšič je potrjenemu deželnemu tajniku Slovenske skupnosti Damijanu Terpinu tako zaželel na-daljnje uspešno vodenje stranke: "Dovoli, da ti ob ponovni izvolitvi za deželnega tajnika Slovenske skupnosti izrečem čestitke Slovenske kul-turno-gospo-darske zveze in moje osebne. Prosim te, da čestitke izrečeš tudi deželni predsednici Fulvii Premoli-novi ter podpredsedniku Adrianu Corsiju ter deželnemu podtajniku Igorju Gabrovcu. Foto DPD Igor Gabrovec (foto DPD) Walter Bandelj (foto DPD) Cenil $em tvojo in analizo dosedanjega deželnega predsednika Rafka Dolharja na devinskem deželnem kongresu, saj sta se lotila nekaterih tem neposredno in brez nepotrebnega ovinkarjenja. Dobro veš, da se z nekaterimi stališči vaše stranke izhodiščno strinjamo, so pa tudi problematike, ki nas ne ravno združujejo. Tako pluralnost ocenjujem za dobro v skupnosti, kakršna je naša. Večkrat se ob razlikah medsebojno vzpodbujamo in nadgrajujemo naša videnja. Pomembno pa je, da ta različnost ne prerase v škodljivo Povejmo na glas tekmovanje in nekoristne napetosti. Cilji, navsezadnje, so isti: skrbeti za razvoj naše skupnosti v odprtem in spravljivem obmejnem prostoru. Prepričan sem, da moramo iz te naše pluralnosti ustvarjati priložnosti, da glede manjšinskih osrednjih tem iščemo sinteze in da skupaj razmišljamo o okrepit- vi vloge zdajšnjega zastopstva, ki je v tem času sprememb in precejšnje negotovosti edina skupna referenčna točka v naši narodni skupnosti. Prepričan sem tudi, da se da določena nesoglasja reševati bolj stvarno in manj javno-polemično, če je pri vseh nas prioritetna želja ta, da probleme rešujemo in jih ne uporabljamo v druge namene. V tem smislu bi veljalo razmisliti, da na skupnem srečanju ocenimo zdajšnji položaj naše narodne skupnosti in da iščemo morebitne sinteze glede nekaterih vprašanj, ki so pomembna za Slovence v Italiji". Skriti junaki našega časa V času televizijskih in računalniških zaslonov, ki z učinkovitimi poudarki poudarjajo dnevno privlačne dogodke in osebnosti, premalokrat pomislimo na vse tiste, ki niso deležni tako velikega zanimanja in občudovanja.. In vendar gre za cele množice posameznikov, ki odmaknjeno in v senci hrabro ter dostojanstveno bojujejo svoj nelahki boj in so upravičeno junaki v najbolj resničnem pomenu besede. Njim se približa in jih odkrije kakšna dobra knjiga ali resnejši filmski zapis, pa še tedaj njihove zgodbe ne vzbudijo širšega odziva, saj so preresne in obeležene s stisko, kar nas zelo težko navdaja z navdušenjem. Takšni pač smo, čeprav se zavedamo, da to ni prav, ampak več kot toliko si pri tem ne moremo pomagati. In tako je eden od skritih junakov našega časa npr. upokojenec z nekaj več kot štiristo evri pokojnine. Praviloma se ne pritožuje, vsaj javno ne, prebija se s tistimi nekaj stotaki in marsikdaj je celo srečen, saj sreča rada nagrajuje tiste, ki imajo malo ali premalo. Ni dvoma, da je takšna oseba resnični junak, saj se sprašujemo, kako lahko sploh živi in preživi, kakšno je njegovo počutje, če mora ves čas misliti, koliko ima še v žepu, koliko vsaka najmanjša stvar stane in kaj ter v kolikšni meri si lahko sploh privošči, da dokončno ne obuboža. In potem je tu npr. štiričlanska družina, v kateri je edini, ki je imel delo - to je navadno oče - ostal brez zaslužka, se pravi na cesti. Tudi tu se zamislimo ob vprašanju, kako takšna družina sploh živi in pteživi in kakšno je njeno počutje, še posebej počutje otrok, če morajo ves čas misliti na svoje ponižujoče stanje. Upati je, da ima sreča takšne družine še posebej rada, čeprav si težko predstavljamo, kako je mogoče koga razveseliti v obupnem gmotnem položaju. In slednjič, kaj se nam zdi, če pomislimo na mladega fanta ali dekle, ki sta npr. ravnokar končala višjo šolo ali celo univerzo in se strahoma ozirata naokrog, kjer je še dolga vrsta njunih vrstnikov, ki kot onadva želijo stopiti v življenje, pa nimajo dela in ga bodo tudi težko dobili. Kakšno je počutje teh mladih, ki so leta in leta poslušali fraze, kako družba in država skrbita zanje, ko pa so se dokopali do poklica oziroma diplome, naenkrat grobna tišina in nobenega pravega odgovora? Tudi ti mladi se več kot toliko ne pritožujejo, zagotovo si mislijo svoje in zelo težko so te misli polne hvaležnosti in zadovoljstva, prej so navdane z zagrenjenostjo in trdim molkom ostre zamere. In vendar so ti mladi ravno tako skriti junaki našega časa, saj si komaj lahko predstavljamo, kaj pomeni ne imeti tiste prihodnosti, ki so je bile deležne prejšnje generacije. Ogromno je torej skritih junakov našega časa, v vsakem primeru preveč, ogromno je oseb, ki nosijo velik del teže življenja tudi vseh tistih, ki jim je prihranjena tovrstna stiska. Se pravi velik del teže vseh nas, ki bi vsekakor morali storiti dosti več, da bi bila naša družba manj krivična, manj kruta, preprosto čuteča. Janez Povše NOVI GLAS Letošnji Prešernovi nagrajenci 9. februarja 2012 3 Ob dnevu slovenske kulture podelitev Prešernove nagrade za življenjsko delo Dobitnika sta pisatelj Jože Snoj in oblikovalec Matjaž Vipotnik Pesnik, pisatelj in esejist Jože Snoj je v torek, 7. februarja, na osrednji Prešernovi proslavi v ljubljanskem Cankarjevem domu za svoj bogati literarni opus prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Snoj je s svojim obsežnim pripovednim, pesniškim in esejističnim opusom tako v te-matsko-idejnem kot v estetskem pogledu bistveno zaznamoval in obogatil slovensko književnost zadnjih petih desetletij. Snoj v svojem literar-nern opusu ustvarja večplastno podobo nemirnega 20. stoletja v *u^i razmerja med posameznikom, svetom in zgodovino. Estetska in etična vprašanja povezuje v neločljivo celoto, pri čemer se z umetniško govorico upira nasilju ideologij in teptanju človečnosti ter prikli-cuje izvorno skrivnost življenja, piše v utemeljitvi nagrade, kot poroča Slovenska tiskovna agencija. V poeziji je od prve zbirke Mlin stooki do najnovejše Kažipoti brezpotij prehodil pot raziskovanja izraznih možnosti jezika Pn upodabljanju razmerja med subjektom in sodobnim svetom, Pogosto oropanem globljega bivanjskega smisla in prisluškovanja temeljnim eksistencialnim vprašanjem, predvsem vprašanjem človekove minljivosti. V Snojevem romanesknem opusu je prepričljiv umetniški odraz v nemirnem 20. stoletju našla Pisatelj Jože Snoj človekova intima. Življenjska zgodba sodobnega človeka, ki se odvija na družbenem ozadju, je v ospredju pisateljevih zgodnjih romanov. Z romanoma Gavžen hrib in Fuga v križu avtor na umetniško presunljiv način tematizira čas druge svetovne vojne, v travmatično slovensko razklanost pa ne zre z ideološkega, političnega ali zgodovinskega stališča, ampak globoko človeškega. O osebnih in nacionalnih travmah govori s simbolno, slogovno kontrastno govorico in dviguje zgodovino na raven mita, arhetipa. Tudi v romanih Gospod Pepi, Gospa in policaj in Ubijanje kače ali zapoznela sporočila o Gadu se ukvarja s subjektovim spopadom s svetom, z izostrenim etičnim čutom izrisuje naravo zla, hkrati pa obuja vero v stvariteljsko in etično moč besede, še piše v utemeljitvi nagrade. Snoj podpisuje tudi številne eseje ter več del za otroke in mladino. Med njegova pomembnejša esejistična dela sodijo Simbolizem Josipa Murna, Handkejev paradoks, Med besedo in Bogom ter Ubijanje zemlje. Snojeve knjige za otroke in mladino so zvočno in ritmično razgibane in temeljijo na besedni igri, prozna besedila pa so po vsebini večinoma pravljična; ta včasih izraziteje prehaja v grotesknost, paraboli-zacijo in alegorizacijo ali poetično parafraziranje bibličnih tem, piše na Snojevi spletni strani. Jože Snoj (1934) je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti na lju- bljanski Filozofski fakulteti. Od 1961 do 1971 je bil novinar v kulturni redakciji Dela, od 1971 do 1993 pa urednik pri Državni založbi Slovenije. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Rožančevo nagrado, Jenkovo nagrado ter dvakrat Levstikovo nagrado. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je tudi oblikovalec Matjaž Vipotnik, ki je prejel Prešernovo nagrado za življenjski opus na področju grafičnega oblikovanja. Vipotnikov ustvarjalni opus temelji na oblikovanju vidnih sporočil s področja kulture, poleg tega je najvidnejši predstavnik tistih, ki so ponesli glas o kakovostnem slovenskem oblikovanju v svet. Matjaž Vipotnik je, kot je zapisano v utemeljitvi, nezamenljivo in prelomno zaznamoval razvoj slovenskega in nekdanjega jugoslovanskega grafičnega oblikovanja od 70. let minulega stoletja pa do danes. Ustvaril je obsežen opus plakatov za kulturne dogodke in gledališke predstave, gledališke scenografije, knjige in knjižne zbirke. Oblikoval je tudi celostne grafične podobe za kulturne ustanove in gospodarske organizacije. Njegovo obliko- vanje odlikujejo kakovost, ustvarjalna inovativnost, sporočilna moč in svojstven, zelo živ in kultiviran likovni jezik. Izjemno obsežen in pomemben je njegov oblikovalski opus v 70. in 80. letih minulega stoletja za slovenska in jugoslovanska gledališča. Njegov opus celostnih grafičnih podob, plakatov, znakov, gledaliških listov in drugih vidnih sporočil za takratno prelomno gledališko kulturno dogajanje tako po obsegu kot po ustvarjalni in konceptualni izvirnosti, sporočilni moči, likovno Oblikovalec Matiaz Vipotnik izrazni odličnosti in svojski družbeni angažiranosti še do danes ni dosežen, kaj šele presežen. Z inovativnimi scenografijami je vnašal v slovensko gledališče sodoben likovni izraz. Pomembno področje Vipotnikovega grafičnega oblikovanja so knjige za skoraj vse slovenske založbe. Oblikoval jih je kot celosten objekt mnogoterih vsebinskih, funkcionalnih, materialnih in likovnih prvin. Njegovo oblikovanje knjig odlikujejo neoporečna bralna funkcionalnost, jasna vizualna struktura, ki bral- ca vodi skozi vsebino, ter izjemna likovna kultura, ki daje knjigam plemenit in dragocen značaj. Prav tako zelo avtorsko svojsko in kakovostno je Vipotnikovo oblikovanje celostnih grafičnih podob, v največji meri za kulturne ustanove in dogodke pa tudi za gospodarske organizacije. Za njegovo oblikovanje celostnih grafičnih podob je značilna jasna in trdna struktura razpoznavnih likovnih elementov, ki pa jih ob uporabi na različnih vidnih sporočilih likovno živahno variira in transformira, ne da bi izgubil celovitost g*a-fične podobe. Vipotnik je kot grafični oblikovalec postavljal oblikovalske mejnike, odpiral nova sporočilna in likovna polja ter vnašal človeško toplino v komunikacijski prostor, je še zapisano v utemeljitvi nagrade. Matjaž Vipotnik (1944) je študiral na Akademiji Brera v Milanu, vzporedno je obiskoval tečaj na katedri za grafično oblikovanje milanske Visoke šole za industrijsko oblikovanje Castello Sforze-sco. V Ljubljani je deloval v studiu MSSV, nato v Studiu Vipotnik. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada in skupinsko Prešernovo nagrado za izvedbo predstave ob 100-letnici Ivana Cankarja. Ob dnevu kulture so podelili tudi nagrade Prešernovega sklada Nagrajenci in obrazložitve nagrad Nagrade Prešernovega sklada so letos prejeli trobentač Franc Ko-sem, dirigent Stojan Ku-ret, režiser Ivica Buljan, 'gralec in kantavtor Iztok Mlakar, pisatelj Andrej E. Skubic ter arhitektka Maruša Zorec. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, je Trobentač Franc Kosem nagrado Prešernovega skla-a Prejel za glasbeno ustvarjanje v minulih dveh etih. Kosem s svojim Stanjem navdušuje tako *ajŠe kot tudi starejše Poslušalce. "Odlika njegovega igranja je lep ton, '-Udovita tehnika in izraz, s. katerim pritegne k po-s ušanju še tako zahtevnega poslušalca. S svojo interpre-acijo je pokazal kvalitete perspektivnega mladega glasbenega umetnika, ki kaže razvit estetski čut, povezan s specifično tehnično spretnostjo", je v meljitvi nagrade napisal Alojz Ajdič. Za dirigentske dosežke na področju zborovske glasbe v Trobentač Franc Kosem / strani ustvarjajo sodobne trende, na drugi pa se z zlatimi črkami zapisujejo v zgodovino slovenske glasbene poustvarjalnosti. Režiser Ivica Buljan si je nagrado prislužil za režijo predstav Macbeth po Shakespearu, Sal-linger, Mala morska deklica, MainAl, Vampir, Lovske scene iz spodnje Bavarske, Kiklop, Werther in Mačka na vroči pločevinasti strehi. Kot je v utemeljitvi zapisal Blaž Lukan, se zdi Buljanovo gledališče, zaradi obsega in izjemnosti njegovega Režiser Ivica Buljan zadnjih dveh letih je nagrado Prešernovega sklada prejel dirigent Stojan Kuret. "Kureta pri njegovem delu odlikujeta mojstrstvo pri oblikovanju barvite zvočnosti ansambla in bogata muzikalna kreativnost, kar mu omogoča, da se enako suvereno giblje v glasbi starega baroka kot v sodobnih, komaj nastalih zvočnih upodobitvah svojih sodobnikov", je presodil Marko Vatovec. Dodal je, da Kuretove zborovske stvaritve spadajo med tiste dosežke, ki na eni Dirigent Stojan Kuret režiserskega opusa iz zadnjih dveh let, kot "gledališče-reka", saj z "nezgrešljivim emotivno-energetskim tokom prehaja preko prizorišč kot po eni strani natančno izdiferenciran performativni val, po drugi strani pa kot enovita uprizoritvena magma, ki z njih odstranjuje nepotrebno scensko-ilustrativno ali psihološko-sim- bolno ' navlako'. Njegove režije so skrajno premišljeni, vselej pa tudi z zaupljivo in domala neopazno mehkobo izvedeni kolektivni gledališki akti, v katerih gledalec zavzema ključno mesto ob igralcu". Igralec in kantavtor Iztok Mlakar je nagrado Prešernovega sklada prejel za igralske kreacije in interpretacije lastnih avtorskih projektov. Mlakar je mojster oživljanja karakternih dramskih likov iz klasične dramske literature kakor tudi tistih iz sodobnih iger slovenske in svetovne dramske ustvarjalnosti. Svojemu občinstvu se predstavlja tudi v pripovedno upetih pesmih in v vsebinskih tanči-nah vedno novih šansonov ob srečanjih in Večerih z Iztokom Mlakarjem. Po besedah Mojce Kreft je Mlakar "jezikovni perfekcionist, izjemni poznavalec in interpret slovenskega jezika in nje- govih dialektoloških posebnosti. Je žlahtni igralec in pevec slovenskega gledališča, je umetniški ustvarjalec, ki svojo osnovno poklicno igralsko poslanstvo razume kot veličasten trubadurski nagovor občinstvu". Upravni odbor Prešernovega sklada je s svojim petim romanom Koliko si moja? prepričal tudi pisatelj Andrej E. Skubic. V romanu Koliko si moja? je Skubic pisal o ljubezenskem razmerju in o človekovem odnosu do lastnine. "Pisatelj prepričljivo prikazuje, kako je vztrajanje pri zgolj svoji resnici jalovo, kako negotovo je nekaj ali nekoga imeti in kako pomembno za odnos je svojega izbranca sprejeti. V dvojici 'i-meti ali biti' se imeti izkaže za nije", je v utemeljitvi nagrade zapisal Vlado Motnikar. Med dobitniki nagrade je letos tudi arhitektka Maruša Zorec, avtorica in vodja projekta Ureditev grajske pristave v Ormožu. Najpomembnejše spo- Pisatelj Andrej E. Skubic Kantavtor Iztok Mlakar iluzijo, biti (in ljubiti) pa je tisto, kar prinaša občutje harmo- ročilo tega projekta je, "da smo neločljivo povezani z zgodovino okolja, v katerem živimo", piše v utemeljitvi nagrade. Zorčeva je projekt izvedla v sodelovanju z arhitektko Mašo Živec in absolventom arhitekture Žigo Ravnikarjem. Sicer pa nagrajena arhitektka po besedah Maje Tasič Demšar dvoma sodi v sam vrh slovenske arhitekturne stroke. Razen po vrhunskih sodobnih sakralnih in družbeno pomembnih arhitekturnih realizacijah je posebej prepoznavna po odlično in odgovorno izvedenih prenovah historičnih objektov v Sloveniji. ■^r tt • • • • ^NOVI 4 9. februarja 2012_ Kristi ani m družba glas Filip Terčelj - član škofjeloškega profesorskega ceha Terčelj je bil prisoten le na sestanku leta 1935 Vmešavanje, podtikanje in sprenevedanje Slovencev Fosili Filip Terčelj je vabilo za pristop k profesorskemu cehu poleti 1935 rad sprejel, vendar se v Škofjo Loko ni vračal, ker se je posvetil drugačnim dejavnostim, ciljem in nalogam. Vzgojitelj po rojstvu in po božji danosti, po formaciji in po dolgoletnem plodnem delovanju na Goriškem, zaveden in zavesten Slovenec, je iskal druge izbire. V Ljubljani je iskal možnosti, da bi nadaljeval versko-kulturno in socialno delovanje med primorskimi rojaki, begunci v Ljubljani. Iskal je nove priložnosti, da bi mogel kot profesor v šoli mladim odkrivati evangeljsko sporočilo in modrost življenja, da bi v mladih prižigal plamene vedoželjnosti, vere, in ljubezni ter zvestobe narodu ob občutljivosti za nujne duhovne in socialne potrebe ljudi. Izbral je Ljubljano. Po prvem šolskem letu na (poljanski) gimnaziji je tam nadaljeval poučevanje in dijaške maše, ki jih je sam daroval in nanje pripravljal šolski zbor. Iz Marija-nišča pa se je preselil na Poljanski nasip 52, v Umobolnico, kjer je kot "rector eccle-siae", oskrboval bolnike in osebje z vsakodnevno službo božje besede in evharistije, kateri je dajal čim več radostnega sijaja, da je tako v bedno življenje sirot vnašal trenutke raja. Terčeljeve posebne izbire! Zakaj se je Terčelj po enem letu v Marij anišču, ugledni ustanovi z uglednimi vzgojitelji, odločil za Umobolnico? Ker ni bilo kandidata? Da je ustregel škofu, ali ker mu je srce tako velelo? V umobolnici se je po prebegu zdravil, Vsak prevajalec ve, da dokler se besede izvirnika lepo prekrivajo z besedami ali besednimi zvezami jezika, v katerega prevaja, prevajanje dobro teče in hitro napreduje. Ko pa naletiš na besedo ali besedno zvezo, ki se od ciljnega jezika močno razlikuje, se zatakne. Isto se dogaja prevajalcu Svetega pisma, zlasti iz hebrejščine, ki je besedno in izrazno zelo različna od naših evropskih jezikov, pa tudi iz no-vozavezne grščine, ki ima semitsko obarvano besedje in njegovo semantiko. O tem smo s prof. Otmarjem Črnilogarjem in zdajšnjim škofom dr. Jurijem Bizjakom ob prevajanju Svetega pisma veliko debatirali. Naj zadevo osvetlim z nekaj primeri.' Vzemimo besedo ime, hebr. šem. Ta ima tudi v hebrejščini lahko isti pomen kot v slovenščini. Npr. v stavku: Kako ti je ime? Toda v hebrejščini ima ta beseda še veliko širši in globlji pomen. Ne označuje samo imena nekoga, ampak tudi njegove značilnosti, njegovo življenjsko nalogo, predvsem pa njegovo navzočnost, prisotnost, in včasih celo simo osebo. Tako npr. Salomon pravi, da bo sezidal hišo "Gospodovemu imenu” (prim. 1 Kr 8,19) in da bo "v njej prebivalo Gospodovo ime". Pri tem pa dejansko misli na Gospoda samega, ki bo prebival v novem templju. In pre- tam srečal ljudi, jih razumel v stiskah, tam se je seznanil in se spoprijateljil z zdravnikom, psihiatrom Bogomirjem Magajno, doma iz Gornjih Vrem pri Divači. Vsekakor je imel Terčelj na izbiro Marijanišče ali Umobolnico, izbral je tole in se tja tudi preselil 21. 8. 1935, kot potrjuje dokument, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljane (ZAL 505), in bil 13.6.1945 od tam odpeljan v "partizanski zapor", kot navaja družina Tomšič v pismu Ozni. (* Pismo hrani Arhiv Slovenije, Lm 0028597) Poleg tega je deloval kot duhovnik in duhovni vodja v društvih izseljencev iz Julijske krajine v Ljubljani, ne glede na usmeritev, hodil je v Kranj in v Kamnik med primorske begunce, ki so tam ostali še od I. vojne, ko so jih s vajalec že stoji pred dilemo, ali naj stavek prevede dobesedno (bo prebivalo Gospodovo ime) ali po smislu (bo prebival Gospod). Zanimivo je, da se je najstarejši Noetov sin imenoval kratko malo Sem, hebr. Šem, torej Ime. In Ha-šem ("ha" je določni člen), Ime v najodličnejšem pomenu, je za jude celo eno od poimenovanj za Boga. Ha-šem je za jude isto kot Adonaj, Gospod, se pravi eno od nadomestnih imen za nadvse svetega Boga Jahveja, ker se tega njegovega imena tako rekoč ne upajo izgovarjati. V Stari zavezi ga je smel izgovoriti sa- mo veliki duhovnik enkrat na leto v najsvetejšem delu templja, v presvetem. Pomenljivo je, da kristjani pred frontne črte kot 'kočarje' razselili vsepovsod; več jih je še sem pribežalo pred fašizmom. Hodil je med begunce vse do Maribora, Ptuja in Kungote! Stične točke v prijateljskem krogu Mnogo skupnega so imeli trije prijatelji, posebno Tine Debeljak in Pavle Blaznik s Filipom Terčeljem. Skupno jim je bilo šolanje in oblikovanje v Zavodu, skupen pedagoški poklic in vnema za razvijanje kulturne dejavnosti, za stikanje niti včerajšnjega z današnjim družbenim dnem. Med njimi se je nemoteno menjavala vloga učitelja in učenca in se mimogrede pretakala pobuda, imeli so zamisli, iznajdljivost in pridnost, da so jih uresničevali. Skupna jim je bila 1 ljubezen domačije'! Se razume, če ljubiš svoj rodni kraj, boš . spoštoval rodni kraj bližnjega. To jim je bilo skupno s Terčeljem; skozi njegovo bolečino so dojemali, kakšen zaklad imajo, ko je tako zelo ljubil rodne Grivče, Vipavsko dolino, Goriško in Posočje, ne materialno bogastvo, ki ga tam ni bilo, še preživetja ne, da, celo pravice do izraza sebe s svojo slovensko besedo tam ni bilo, to se je gojilo le na skrivnih srečanjih in shodih, vsako molitvijo napravimo križ: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Kaj pravzaprav pomeni ta "v imenu"? Ali res samo to, kar pomeni v slovenščini, ko s tem nekoga pooblastimo, da nekaj napravi "v našem imenu", se pravi namesto nas? Ne, "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" dejansko pomeni: v njihovi navzočnosti in pričujočnosti, v zavesti, da stojimo pred troedinim Bogom, ki je vedno ob nas in nas stalno spremlja skoz življenje. Če začnemo moliti v tej živi zavesti Božje vsenavzočnosti, bo naša molitev veliko bolj zbrana in učinkovita. In ko Jezus pri zadnji večerji pravi svojim apostolom: Doslej niste še ničesar prosili "v mojem ime- v pridigah, a je grozilo, da še ta živi plamen ugasne! Ogenj njihove ljubezni ga je čudovito oplazil. Debeljak je nastopil profesorsko službo 1927 in bil zaradi proti unitarističnega duha in 'skupnih jeder' kazensko nameščen v Nikšič. Zato se je sklenil otresti jarma Ministrstva prosvete! Bo ta jarem Terčelju znosnejši, ko bo kot profesor na gimnaziji uslužbenec istega Ministrstva prosvete v Beogradu? Ali bo tudi Terčelja ministrstvo prestavljalo v južne kraje!? Ga bo! O tem si bosta učenec in nekdanji učitelj 'iz prve roke' lahko izmenjala spoznanja. Dr. Tine Debeljak, ki je ohranil živ tisti pedagoški eros profesorja med dijaki v razredu in je večno hrepenel po njem, je imel srečo, da je prevzel uredniško mesto v Slovencu; in ostal mu je zvest do konca, do leta 1945, ko je zaradi kršitve 'kulturnega molka' postal 'kriv'. Pred novo oblastjo 1945 je bežal v izgnanstvo brez vrnitve v rodni kraj, po katerem je hrepenel. Spet sličnost. Terčelj je desetletje prej urejal Naš čolnič v Gorici, glasilo Prosvetne zveze, tistega omenjenega bujnega življenja, ki ga je držal z revijo in drugače pokonci. Potem pa je bežal v izgnanstvo, brez vrnitve, kajti oblast 1945 mu ni dovolila nazaj na Primorsko, za kar je prosil, pač pa isti trenutek izkoristila, da je ob izginotju širila zavajajočo lažno vest o njegovem prebegu tja čez, v cono A. Neprimerljivo izgnanstvo, boste rekli! Terčelj se je vendar zatekel v Ljubljano, ki mu je bila domača, kjer se je povrhu vsega kar dvanajst let šolal in oblikoval, kjer so bili sošolci, profesorji in njegov škof. Res! Pa je le bil 'begunec'. In katero izgnanstvo je hujše, kot ko na pragu ne smeš v domačo hišo? S tem bralec dobi mogoče posredne odgovore na vprašanja, ki se mu ob prebiranju dokumentov in spominov sproti porajajo. / dalje prihodnjič Marija Pegan nu" (Jn 16,24), s tem hoče reči, da se v molitvi še niso obračali nanj kot na Božjega Sina, kot na pravega Boga, enakega Očetu. Podoben svetopisemski izraz je obličje, kar je v laiški rabi starinski izraz za obraz. V Svetem pismu pa ga velja ohraniti. Zakaj? Zato ker besedno zvezo "hoditi pred Božjim obličjem" nekateri površno prevajajo kar s "hoditi pred Bogom", kar pa zavaja, saj vzbuja predstavo, da mi hodimo spredaj, Bog pa caplja za nami; medtem ko v resnici ta izraz pomeni, da ves čas hodimo, se pravi živimo pred Božjim obličjem, pred očmi živega Boga, v njegovi navzočnosti in svetlobi. Tudi beseda meso ima v Svetem pismu veliko širše in včasih našemu jeziku tuje pomensko polje, zato je ni mogoče preprosto enačiti s telesom in telesnostjo oz. čutnostjo. Pomeni človekovo krhkost in minljivost, zlasti pa njegovo grešnost. Apostol Pavel med "deli mesa" našteva najrazličnejše pregrehe: malikovanje, sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, jezo, častihlepnost, nevoščljivost ipd. (prim. Gal 5,19-21). Kristjan se mora nenehno prizadevati, da v njem zmaguje duh, ki rojeva ljubezen, veselje, mir (Gal 5,22) in da postaja "skriti človek srca" (1 Pt 3,4). Čisto poseben pomen ima izraz meso v znanem stavku iz Janezovega evangelija: In Beseda je meso postala (Jn 1,14). Tukaj meso pomeni isto kot pravi človek, človek z dušo in telesom. Večna Božja Beseda, ki je duhovne narave, se je učlovečila, si privzela našo trpljivo človeško naravo, da je mogla zadostiti za naše grehe. /str. 9 Janez Zupet Ob svečnici navadno obiščem enega izmed redkih še živečih borcev iz zadnje vojne. Pravzaprav je bil bolj kurir kot partizan, zato ni nič manj seznanjen z vsaj nekaterimi dogodki, ki jih je zaznamovala druga svetovna vojna, ki jo še vedno pojmujemo kot osvobodilno vojno. Pogovor je nanesel tudi na zadnje slavje v Dražgošah, kjer je prvoborec Janez Stanovnik imel govor in so ga na TV Slo- venija v eni od oddaj zelo zanimivo ocenili. Sam sem se z Dražgošami velikokrat srečeval, še zlasti na sv. Lucijo, tamkajšnjo župnijsko zavetnico, v času, ko je tam župnikoval moj znanec. Ni moj namen ugotavljati zgodovinsko resnico o dražgoški bitki, potreben je le čas, da se bo tudi ta zgodba dokončno razpletla. V pogovoru na obisku pri svojem partizanu pa sem povedal tudi stavek, ki je bil objavljen v našem zamejskem dnevniku in ga je napisal prominentni zgodovinar glede pogovorov, ki jih je s politiki imel v Sloveniji tamkajšnji ameriški veleposlanik. Zapisal je, da "je najbolj pokončno nastopil prav v tem smislu Janez Stanovnik na svečanosti v Dražgošah". Nastopa dr. Janeza Stanovnika ne bi komentiral, se pa ne strinjam z ugotovitvijo našega zgodovinarja, kajti čas je marsikaj povozil, povozil pa je tudi takšne vrste nastop, kot smo ga videli na letošnji dražgoški proslavi. Enkrat mesečno se na petek zvečer oglasi na "turški kafi" znanec, musliman, ko se vrača z njihovega verskega srečanja, ki je redno v bližnjem mestu. V pogovoru sem mu prebral tudi besedilo, ki mi ga je prinesel neki študent. Glasi se: "Prvoborka za narodno spravo dr. Spomenka Hribar je podala diagnozo slovenske družbe, v kateri je opozorila na "bolezenske klice", ki grozijo slovenskemu narodnemu telesu z besedami: "Cerkev pronica prav v vse sfere javnega življenja. Ni problem v tem, da so verni ljudje na vodilnih mestih; sporno je, da na teh mestih ne ravnajo kot javne os- ebe, ampak kot funkcionarji vere alias Cerkve. S tem vse bolj zabrisujejo ustavno zapisano ločitev Cerkve od države. "Država" pa to mirno dopušča? Zakaj? Zato, ker se čuti inferiorno do nje"? - Izjava, kakršne tudi v času komunizma ni bilo javno slišati. Vsak ima pravico, da se izraža o stvareh, za katere meni, da jih pozna, samo naj bo to pošteno in pravično. Ko gre za Rimskokatoliško cerkev ali za nas verne, pa postaja takšne vrste izjava sporna. Če bi Hribarjeva kaj takega napisala o muslimanih v Sloveniji, bi gotovo stvar imela drugačen odziv pa tudi kakšno resno posledico, takšno ali drugačno. Ker pa je to bil tipičen napad na kristjane, pa izjava Slovenke leta 2011 ostaja v javnosti zameglena in se nobena potrebna inštitucija, kot je npr. varuhinja človekovih pravic, ni oglasila. Vsakega Slovenca bi morali takšni nastopi skrbeti. Kajti tu se vidi, v katero smer se razvija slovenska družba. Ne samo tista, ki jo oblikujejo "legende iz polpretekle vojne", pač pa tudi tisti, ki v tej družbi imajo neko kulturno in politično težo. Eni in drugi počenjajo to, ne s svojo modrostjo, kar bi pričakovali, pač pa s svojimi predsodki pa tudi neperspektivnimi življenjskimi pogledi in so tudi sami soodgovorni za stanje, v kakršnem je danes naš slovenski narod. Takšne izjave so zaskrbljujoče zato, ker izražajo netoleranco, nepripravljenost na medsebojni dialog in ne nazadnje širijo tudi stvari, ki so daleč od resnice, kar bo zopet imelo daljnosežne posledice, saj tisti, ki stvari ne poznajo, te pač sprejmejo takšne, kot so predstavljene, še zlasti ker so jih izgovorili "očetje ali matere naroda", in tako dobesedno poneumljajo nekritične bralce in seveda tudi narod sam. Če še ne veste, je dobro, da veste: "Strokovnjaki, ki že desetletja raziskujejo, zakaj ni pod zemljo v Sloveniji dovolj nafte, so ugotovili, da te nima smisla iskati, saj so bili fosili pri nas vedno na površju"! Ambrož Kodelja Spominska maša za mučence v Davči Praznovanje "Jezusovega darovanja" ob spominu na Filipa Terčelja in Franca Krasno Na svečnico, 2. februarja, je minilo 120 let od rojstva Grivškega duhovnika, pesnika, pisatelja, rodoljuba in mučenca Filipa Terčelja in od 66-letnice mučeniške smrti, ko sta bila s sobratom duhovnikom Francem Krašno, župnikom v Sorici in Davči, 7. januarja 1946 zahrbtno umorjena v Štulčevi grapi v Davči. Obeh mučencev smo se spomnili v molitvi pri spominski maši v Davči, ki je bila na praznik Jezusovega darovanja v župnijski cerkvi Naše ljube gospe Presvetega Jezusovega srca. Mašo je daroval domači župnik Mirko Turk ob somaševanju nekdanjega župnika Rudija Tršinarja. Uvodoma je prof. Marija Pegan predstavila življenjski opus ter trnovo pot obeh mučencev vse do njune mučeniške smrti. V mašni pridigi je Mirko Turk poudaril pomen praznovanja svečnice, ki ga je v prispodobi primerjal z daritvijo življenja, ki sta ga Bogu darovala mučeniške smrti duhovnika Filip Terčelj in Franc Krašna. Rdeča nit spominskega bogoslužja so bile molitve in prošnje za uspešno beatifikacijo obeh mučencev. Spominsko bogoslužje so z lepim petjem Terčeljevih pesmi popestrili cerkveni pevci iz Davče, Železnikov, Zalega Loga in Novakov. Na orglah jih je spremljal davški organist Franc Peternelj. Po maši smo se z molitvijo ob grobu pokojnih mučencev poklonili njihovemu spominu. / Anton Sedej 1 Mladi Tine Debeljak Težavno prestavljanje besedila iz izvirnika v prevod Nekaj misli o težavah in zagatah pri prevajanju Svetega pisma NOVI GLAS Kristjani in družba 9. februarja 2012 A V pričakovanju na cerkveno zborovanje, ki bo potekalo od 13. do 15. aprila 2012 ^ Od Ogleja 1 do Ogleja 2 Cerkve italijanskega severovzhoda se mrzlično pripravljajo na cerkveno zborovanje Oglej 2, ki bo potekalo od 13. do 15. aprila 2012. Gre za sinodalno srečanje, podobno tistemu, ki so ga škofije Triveneta že doživele prav v Ogleju pred nekaj več kot 20 leti. Prvo zborovanje je od 28. aprila do 1. maja 1990 potekalo pod geslom Krščanske skupnosti in prihodnost treh Benečij. Tedaj so se krajevne Cerkve nanj pripravile s soudeleženostjo vernih skupnosti, ki so skupno razmišljale o cerkveni stvarnosti na tem območju, z znanstvenimi raziskavami o družbeno-kulturnih spremembah in prihodnosti institucij v evropski perspektivi ter s teološkim pregledom stanja, da bi proučili pastoralne smernice nove evan-gelizacije v tem prostoru. V štir-dnevih zborovanja se je Posveta v kongresni palači v •jradežu udeležilo okrog 800 delegatov, delovna omizja pa je irnelo 24 različnih komisij, ki so Poglabljale izkušnjo vere v seku-lariziranem svetu, posredovanje vere v krščanski skupnosti in Pričevanje vere v našem času. Smernice za novo evangelizaci-)°/ ki so izšle s prvega zborovanja, so bile: nuja po ponovnem odkritju svežine evangeljskega oznanila; prioriteta verske vzgoje odraslih kristjanov, da bi se naučili globlje razbirati vsakdanjo stvarnost in globoko simbolno vrednost, ki izhaja iz vere; prizadevanja, da bi gradili sku-Pen dom v spoštovanju različnosti in v iskanju Božjega kraljestva. Zborovanje je kot glavne izzive, s katerimi naj se sooči pastorala, Postavilo sekularizacijo in versko brezbrižnost kot posledici blagostanja, prešibko učinkovitost cerkvenih skupnosti v pre- vladujočem subjektivizmu, krizo tradicionalnih vzorov še zlasti v družini, etnični, kulturni in verski pluralizem, do katerega je prišlo po padcu meja. Na vprašanje, kako naj živimo in posredujemo vero ter iz nje naredimo pravo dušo sodobne kulture in omike, je Oglej 1 postavil kot temeljno izhodišče novo evan-gelizacijo, življenje v pluralizmu in snovanje novega družbenega tkiva. Pastorala bi morala skrbeti za okrepitev verskega življenja odraslih, ki prepogosto istovetijo vero s prakso obče etike. Župnijska kateheza namreč očitno skrbi izključno za mlajše; za starejše, ki bi morali biti zgled mladim, pa premalo. Ponovno bi morali premisliti načine, kako mlade vključiti v krščanske skupnosti; pa tudi župnije bi morale skrbeti - kot navajajo smernice z zborovanja - za to, da bi izkazovale več ljubezni do ljudi, da bi postalo oznanjevanje evangelija bolj otipljivo in verodostojno. Prioriteto v pastorali bi morala predstavljati družina kot privilegiran kraj posredovanja krščanskega oznanila in verske izkušnje. V 90. letih se je v deželah italijanskega severovzhoda razširil etnični, kulturni in verski pluralizem kot posledica prisel-jeništva iz držav vzhodne Evrope in Afrike. Novost in različnost nista grožnja, temveč bogastvo, s katerim moramo vz- L postaviti dialog. To obenem zahteva zvestobo lastni kulturni in verski istovetnosti, sprejemanje drugačnega in preseganje predsodkov. Škofje so vernike spodbudili k promociji človekovih pravic, k večji solidarnosti in simpatiji do revnih ter na rob potisnjenih, h gradnji miru in zaščiti stvarstva. Potrebno je tudi novo družbenopolitično prizadevanje prek kulturne formacije svobodnih, odgovornih in zrelih krščanskih osebnosti. Ideja o cerkvenem zborovanju Oglej 2 se je porodila že ob koncu prvega srečanja leta 1990. Škofje so tedaj poudarili, da bi kazalo v prihodnosti prirediti zborovanja, na katerih bi preverili prehojeno pot in spodbudili obnovo krajevnih Cerkva. Po 20 letih je nuja, da bi prerešetali, kaj Duh pravi Cerkvam danes, res močnejša. Prišlo je namreč do globokih sprememb v odnosu do zgodovine in teritorija, do novih družbenih in kulturnih dinamik. Do prvega zborovanja je prišlo kmalu po padcu Berlinskega zidu; tedaj so ljudje z zaupanjem gledali proti Vzhodu. To je bil tudi čas vojne v Zalivu in krvavih sporov na Balka- nu. Tretje tisočletje se je začelo z velikimi pričakovanji in novimi scenariji: globalizacija in nove tehnologije so spremenile ne le svet komunikacij in medčloveških odnosov, temveč človeka samega. Italijo in na poseben način severovzhodne dežele je zaznamoval pojav priseljeništva. Krščanske skupnosti so kljub težavamjjokazale posebno občutljivost. Ziv je tudi problem mladih, do katerih išče Cerkev nove poti. Ekonomsko-finančna kriza je prizadela tudi naše ljudi. Pot Cerkve v takem okolju je zapletena, s preroškim pričevanjem Janeza Pavla II. zlasti ob jubilejnem letu 2000 pa se je odprla nova perspektiva, ki jo je Benedikt XVI. še okrepil s svojimi spodbudami, naj sekularizirana družba na novo odkrije "občutek za Boga". Zaradi vsega tega so škofje Triveneta sklicali novo zborovanje, da bi skupaj z očmi vere in z bogastvom pastoralnih izkušenj razlikovali, kaj Duh naroča vernikom v našem času, kako lahko v tem kontekstu oznanjamo Jezusa Kristusa in obnovimo misijonsko zavzetost. / DD Šesta številka otroške revije Pastirček V kratkonogem februarju šegavi pust in resnobni post Letos se bo verjetno norčavi pust s svojimi šemami potepal po naših vgseh in jnestu ob vrtinčenju burje, ki v eh mrzlih dneh vztrajno P°meta po naših krajih. Bolj ^mirjeno se pust predstavlja v esti številki otroške revije Papirček, kjer so Pustno ^Položeni le vila *rila, škrat Kos-mat in Pika, ki vabijo na pustni ?les, m Pacek, ki se !e tokrat ošemil v Psička, štirinožnemu sopotniku svo-! Pustolovščin pa le nataknil svoj obraz... Kak pustni motiv !e zašel tudi na atero izmed os-eminštiridesetih nsbic, ki prinašajo e odzven božičnih Paznikov, pa tudi 2lmske pokrajine ln jih preveva buj-”a domišljija prid-lh risarjev iz Goriških in tržaških šol ter *cev- Njim se pridružujejo d *z P- Voranc iz Dober-3’ Pet°š°lci OŠ iz Romjana, «°š°lci OŠ F. Bevk z Opčin in dr .>0§o^ca OŠ F. Erjavec iz Štan-e. * ki so Pastirčku poslali Plse z lepimi vsebinami. Mesec februar je kratek, a poln pomembnih dni: 2. je svečnica, praznik Gospodovega darovanja in konec božičnega časa; 3. sv. Blaž, priprošnjik proti boleznim v grlu; 8. Dan kulture ali Prešernov dan - naš največji pesnik je umrl 8. februarja 1849; 11. je Lurška Marija in dan bolnikov; 22. pa se pust spoštljivo umakne postu, saj je ta dan pepelnica. Na dan kulture je uglašena pesmica V. T. Arharja V knjižnici, ki jo je lepo ilustrirala Danila Komjanc, kot tudi marsikatere druge zapise v šesti številki priljubljenega Pastirčka. Med poučnimi draguljčki je tokrat basen V. T. Arharja Lisica in jazbec. Kristus in sv. Peter sta protagonista legende, ki jo je napisal Božo Rustja; v njej je razlaga, zakaj na Krasu ni vode. Walter Grudina je v središče zgodb iz Svetega pisma postavil drobnega pastirja Davida, ki je z Božjo pomočjo premagal grozovitega velikana Goljata. Prizor je učinkovito ilustrirala Paola Bertolini Grudina. Bralcem bo srca ogrela pripoved Ma-rize Perat o sončnem žarku, ki je veselo zašel v ozko, temačno ulico in s svojo svetlobo razveselil njene prebivalce. Izpod peresa Barbare Rustja pa bodo izvedeli, kako zelo se je Do-jenčica razveselila ob misli na zeleni teden, ki ga bo sicer doživela šele v petem razredu. S preteklikom se hudomušno ukvarja deček Pino, ki je prav zaradi tega zašel v jezikovni kotiček Berte Golob, ki je tokratni pogled v slovnico naslovila Dežela Nikolinazaj. Stric Maks neutrudno vodi Pastirčka in Tjašo na ogled premalo poz- nanih naravnih in kulturnih biserov v naši bližnji okolici. Tokrat je vedoželjneža v družbi prijateljev iz Goriške in Tržaške pospremil do Kanala ob Soči, na Kanalski vrh in na Lig, na Marijino Celje k božjepotni cerkvi. Tako nazorno je vse opisal, da bodo mali Pastirčkovi bralci lahko poprosili očete, naj jih peljejo na ta lepi izlet. Marijan Markežič, ki usmerja strica Maksa, z veseljem ugotavlja, da se je že marsikatera družina odločila za "kulturno potepanje" po poteh strica Maksa. Pastirček pa si v tej ostri zimi želi pomladi, saj se je zasanjano ustavil pred rumeno trobentico in navedel -ob pomoči Ane Rupil in Danile Komjanc - vse njene lastnosti. Medvedek Tedy v stripu An-tonelle Delbianco je zapustil topli brlog, da bi šel raziskovat svet... Pod spretnimi prsti malih rok se bo prikazala simpatična koza iz tulcev, papirja in še marsičesa drugega, če bodo otroci, morda tudi pri šolskih urah likovne vzgoje, pravilno sledili navodilom Tatjane Ban. V šesti številki bodo bralci bistrili glavice tudi ob rubriki Kar lepo po vrsti pa tudi na razvedrilni strani. Tisti, ki se radi posladkajo, bodo našli recept za sladico bajadere in .se kratkočasili ob igricah, ki jih je izbrala Hema. Obetavni mali cerkveni pevci se bodo lahko naučili Jagnje božje, V. stavek iz maše za otroški zbor Gospod je moj pastir, ki jo je zložil goriški skladatelj Patrick Quaggiato. Smučarji pa naj ne pozabijo na mednarodna smučarska pravila! Varen smuk in prijetno branje! m Kratke Predstavitev nove spletne strani SSK Cerkev na Slovenskem želi v duhu nove evangelizacije škofom, duhovnikom, redovnicam, redovnikom, pastoralnim delavcem, vernikom ter širši javnosti ponuditi posodobljen kraj srečevanja in izmenjave novic. Dne 1. februarja 2012 so predstavili novo spletno stran Katoliške Cerkve v Sloveniji, ki so jo pripravili sodelavci uradov in služb Slovenske škofovske konference s pomočjo zunanjih strokovnjakov. Nova spletna stran je dostopna na naslovu: www. katoliska-cerkev. si, do nje pa bo še nekaj časa omogočen tudi dostop preko domene: www. rkc. si. Pripravili sojo z namenom, da bi odgovorili na zahteve časa in pričakovanja uporabnikov. Novi medij želi biti v podporo poslanstvu in delovanju Cerkve ter na voljo vsem, ki jih zanima cerkveni utrip. Razvoj so zaradi obsežnosti projekta razdelili v več faz, ki bodo v prihodnjih mesecih postopoma omogočale, da bo vsebina informacij bolj obsežna in kakovostna, seznanjanje z vsebinami pa preglednejše in hitrejše. Pojdimo v naš Lurd, k Mariji žanjici! Pojdimo v Lurd! Ne v francoski, ampak v naš slovenski Lurd v Porčiniju, pri Čedadu, k Mariji žanjici, tako imenovani, ker se kaže s srpom v roki, kakor tistega septembra, ko se je prikazala slovenski deklici in se je z njo “po naše", prav po domače, kot se zdi še nikjer, z njo pogovorila. Pojdimo 14. februarja z videmskim nadškofom, ki prihaja, da blagoslovi križ pri oltarju v farni cerkvi, kjer se je Marija deklici prikazala in ji vtisnila na roko tisti mali križec, ki ga je ona potem do smrti nosila kot znamenje resničnosti doživetja, menda pa tudi kot nekak poročni prstan v spomin na novo, večno zavezo po Mariji z Jezusom, ki jo je Terezika tam pri oltarju, kot sicer vsi, a na tako živ način doživela. In bomo gotovo imeli vtis, da je to morda le prvi korak, ki ga nadškof pripravlja ob pripravi na dokončno, tudi cerkveno priznanje Marijinega prikazanja. Pojdimo k Mariji zlasti v soboto, 14. aprila, ko se bomo Slovenci, zlasti mi iz Posočja in Brd, menda prvič v zgodovini tudi skupno "po naše” pogovorili z Marijo “na blagoslovljenem kraju, o katerem so morda okoliški ljudje pravili, kakor nekdaj o Nazaretu: Kaj pač more priti dobrega iz Porčinja? In se ga je morda Marija ravno zaradi tega usmilila, Ona, ki je že o sebi nekdaj pravila: “Ozrl se je na nizkost svoje dekle! Storil mi je velike reči on, kije mogočen, in me bodo zato blagrovali vsi narodi... Vsi narodi". Tokrat tudi Slovenci, ki končno prihajamo, da jo spet ravno tu izberemo za svojo kraljico in si pri njej stisnemo roke s temi tako dobrimi, a zapostavljenimi ljudmi iz Benečije, ki še vedno govorijo isti jezik kot mi po Tolminskem, z njimi pa še z drugimi tako nam podobnimi nekdanjimi Slovenci, Furlani. In bo zares nepozabno, enkratno doživetje na tem prekrasnem kraju z gorami iz Kobariškega kota v ozadju in širnim razgledom čez furlansko ravnino pod nami, tja do Jadranskega morja, kjer je tudi živel slovenski rod. In se bomo v tej še danes t. i. “dolini", kjer se je Marija tisto leto 1855, še pred Lurdom, prikazala slovenski deklici in ji s šopkom nažete trave podala tisti materinski opomin, ki bi bil lahko spremenil zgodovino nas vseh: “Naj ne žalijo Boga s preklinjanjem in naj ne zanemarjajo z nepotrebnim delom božjih dni”. In Bog sam ve, kaj bo še lahko iz tega, čeprav poznega prebujenja prišlo! Morda zares nov Lurd, ker če je Marija prišla, gotovo ni prišla le na sprehod, ampak zato, ker je imela svoje “božje načrte”, ki - kot vsi božji načrti - niso vezani na čas in se bodo zato še lahko izpolnili, če jo sprejmemo, kakor sojo sprejeli pod pirenejskimi gorami: predokus nebes na zemlji, novo versko prebujenje ne samo po Furlaniji, kateri menda še posebno velja Marijin opomin, in po Benečiji, ki komaj prihaja iz verskega enako kot narodnega zatiranja, ampak tudi po Sloveniji, za katero je Marija pač dobro vedela, kakšni časi jo čakajo. / P. Čarga Msgr. De Antoni maševal za goriške časnikarje in tiskarje V sredo, 1. februarja, je v kapeli duhovniškega doma v ul. Seminario v Gorici nadškof Dino De Antoni daroval tradicionalno mašo za časnikarje in tiskarje. V homiliji je spregovoril o zavetniku sv. Frančišku Šaleškem, neutrudnem in zglednem pastirju, “ki so ga zaradi njegovih preprostih in resnicoljubnih besed razumeli vsi”. Nadškof je tudi poudaril nekaj misli iz letošnjega papeževega pisma ob dnevu sredstev družbenega obveščanja: ko se prepletata m molk in beseda, ima komunikacija globlji pomen. Urednik tednika Voce isontina Mauro Ungaro se je ob koncu maše spomnil na našega nekdanjega glavnega urednika Andreja Bratuža; prav tako seje nanj spomnil naš urednik Jurij Paljk, kije zaželel, da bi bližnje zborovanje Oglej 2 seglo do korenin in se dotaknilo ljudi. Iz dnevnika goriškega nadškofa De Antonija V četrtek, 9. februarja, se bo msgr. Dino De Antoni zjutraj v Gradežu srečal z organizacijskim tajništvom cerkvenega zborovanja Oglej 2; ob 17.30 bo v dvorani Fundacije Carigo v Gorici sodeloval pri okrogli mizi na temo Etika in ekonomski odnosi. V nedeljo, 12. t. m., bo ob 10. uri pri Madonnini podelil sv. birmo; ob 15.30 bo v župniji v Aiellu maševal ob škofijskem dnevu bolnikov. V soboto, 18. t. m., se bo v Zelarinu (VE) udeležil posveta o sedanjosti in prihodnosti vernosti v državah italijanskega severovzhoda. f• y-| NOVI Goriška glas Ivan Jedrlinič in Matej Klanjšček (foto DP) Kratke Iskrivi smeh na ustih vseh Iskreč uvod ob komedijskih strunah spremembo. Po novem bodo tako predsednik kot člani nadzornega odbora lahko izvoljeni za dobo treh let in največ za tri zaporedne mandatne dobe. Pri Zvezi menijo, da je to pomembno za prihodnost naše mladine, saj to privede do rotacije, prenove vodstvenih organov in večje vključevanje mladih v vodenje Zveze. Odprtje razstave goriškega fotografa Borisa Prinčiča v Kulturnem domu V ponedeljek, 6. februarja 2012, je bilo v galeriji Kulturnega doma v Gorici odprtje samostojne razstave goriškega fotografa Borisa Prinčiča. Razstava sodi v spored prireditev ob 30-letnici Kulturnega doma v Gorici. Boris Prinčič živi v Dutovljah v Sloveniji. Je član fotokluba Skupina 75 iz Gorice. Fotografijo je vzljubil že kot najstnik. Od leta 2006 se s fotografijo ukvarja profesionalno. V letu 2008 je odprl fotografski studio BP 08 na Proseku. Sodeloval je pri skupinskih razstavah v Gorici, Zagrebu, Kranju in na Madžarskem. Samostojno razstavo je imel v Ljubljani februarja 2005. Maja 2006 je razstavljal v Šmartnem v Brdih na prazniku češenj. Serijo fotografij Sporočilo v steklenici je razstavljal v Enoteki Zgonik in v gostilni Ruj v Dolu pri Vogljah, lani pa v Bambičevi galeriji na Opčinah. Serijo fotografij Cvetje in harmonija je razstavljal leta 2010 v prostorih Zadružne kraške banke na Opčinah, v kavarni Trieste v Ronkah in v Baru X v Trstu. Najraje fotografira tihožitja, ki jih predhodno zrežira, s kombinacijo različnih virov svetlobe pa jim skuša dodati edinstven naboj. Službeno se ukvarja s poročno fotografijo, portretno, stili life, itd. Fotografira pa tudi gledališke predstave, koncerte in kulturne ter športne prireditve. Njegove fotografije so objavljene v krajevnem časopisju, raznih brošurah in knjigah. Umetnika bo ob tej priložnosti predstavil Joško Prinčič iz Gorice. Razstavo prirejata Kulturni dom Gorica in Fotoklub Skupina 75 iz Gorice. Odprta bo do 25. februarja 2012: od ponedeljka do petka, od 9.00 do 12.00 in od 16.00 do 18.00, in v večernih urah med kulturnimi prireditvami. Izredni občni zbor ZSKP V torek, 31. januarja, je Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice sklicala izredni občni zbor. Na dnevnem redu je bila sprememba statuta. Občni zbor je soglasno odobril Dobro obiskan kulturni večer v galeriji Ars Zanimiva knjiga dr. Neve Makuc je, da je do ostrih nacionalnih sporov in odklanjanj pri nas prišlo šele takrat, ko so v 19. stoletju začeli nacionalno osveščati ljudi, medtem ko je bilo sprejemanje slovenskih ljudi v novoveškem zgodovinopisju prej izjemno nepoznavanje in nerazumevanje, prej tega ni bilo. Slovence so sicer pretežno opisovali kot branilce pred turškimi vpadi, morda tudi kot manj razvite, a izjemno spretne tihotapce s soljo. Vedeti moramo namreč, da je bi- Slovenije, zamejstva in tujine, na finalni del katerega - med sedem najboljših skupin - se je že kar nekajkrat uvrstil štandreški dramski odsek, ki je brez vsakega dvoma najboljša ljubiteljska gledališka skupina v "zamejstvu". To je dokazal tudi z najnovejšo odrsko postavitvijo, v kateri bodo ob nadaljnjih ponovitvah igralci pridobili še večjo sproščenost in suverenost v razpletanju vsebine. Iskrivi smeh bo v četrtek, 9. februarja 2012, ob 20. uri ponudil v ogled predstavo Cesarjeva nova oblačila, v izvedbi III. B razreda Nižje srednje šole Ivan Trinko iz Gorice v režiji Božidarja Tabaja in pod mentorskim vodstvom Maje Brajkovič. Isti večer bo tudi nagrajevanje natečaja Mladi oder, ki ga že dolgo vrsto let razpisujeta Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške prosvete. Zadnje srečanje letošnje ljubiteljske gledališke ponudbe v KCLB bo v nedeljo, 4. marca 2012, ob 17. uri, ko bo Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Štev-erjana uprizorila igro Limonada slovenica Vinka Moderndorferja v režiji Franka Žerjala, premiera katere bo v Sedejevem domu v Števerjanu v soboto, 18. februarja 2012. Iva Koršič Na mrzlo, vetrovno nedeljsko popoldne, 5. februarja 2012, se je v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici začel Iskrivi smeh na ustih vseh, niz veseloiger ljubiteljskih odrov, ki ga, letos sicer v bolj okrnjeni obliki, štirinajsto leto zapored prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosvete v pustnem času, da bi veselo ozračje gledalci doživeli tudi ob gledanju humornih komedijskih vsebin. Uvod v srečanja s smehom so prireditelji letos zaupali igralcem dramskega odseka PD Štandrež, ki so prešerno vstopili v 47. sezono neprekinjenega delovanja, v glavnem uglašenega na komedijski žanr, v katerem so se izkazali kot zelo spretni izvajalci. Pred skoraj popolnoma zasedeno dvorano KCLB so uprizorili komedijo Cvetje hvaležno odklanjamo ameriških avtorjev Normana Barrasha in Carrolla Moorea v natančno izdelani režiji Jožeta Hrovata, ki je dal predstavi uravnoteženost in s tem pravi ritem v sodobni sveže delujoči podobi. V njej so poseben poudarek dobili tudi drobni prizori, ki se dogajajo "v mislih pro- Spomin na dobro ženo Umrla je Lojzka Pelicon Županski kandidat Cingolani "Pripravljen je program za razvoj Podgore" Obrtna cona in javna dela: to je program za razvoj, ki sta ga uskladila delegacija rajonskega sveta iz Podgore in levosredinski županski kandidat Giuseppe Cingolani. V delegaciji rajonskega sveta so bili prisotni predsednik Walter Bandelj (SSk), Roberto Conzutti (PD), Remigio Blasig (občanska lista) ter Edoardo Ma-ligoj (Forum). Prav ta osemdesetletnik, nekdanji predsednik rajonskega sveta v Podgori, predstavlja zgodovinski spomin vasi. Sam je izjavil: "Rodil sem se tu, v občini Podgora, ki je moja ljubljena vas". Predsednik Bandelj je opozoril, da občina in župan nista dovolj pozorna na nerešene probleme, na katere so opozorili v Podgori. "Prav gotovo sta pozitivni - je podčrtal Bandelj - širitev pokopališča in ureditev greznice na ulici Brigata Cuneo. Vendar prav nič se ni premaknilo glede ureditve pločnikov in asfaltiranja ceste; to še zmeraj ni vključeno v občinski proračun. Poleg tega so na naše področje postavili še tri antene za radijske frekvence: namestili so jih na Kalvariji. Med drugim ne vemo, ali je nov vodovod sploh uporaben". Pozitivno je to, da so se v prostore nekdanje tekstilne tovarne vselila nekatera podjetja s svojimi dejavnostmi; vse to se je sicer zgodilo zaradi posredovanja zveze obrtnikov Confartigiana-to. "Edini problem je pri tem vhod v to cono, saj je le ta na ovinku; to pa je nevarno. Treba bi ga bilo premakniti". O vprašanju azbesta, ki zadeva približno 15000 kvadratnih metrov, vodi preiskave državno tožilstvo iz Gorice, potem ko ga je o tem obvestil rajonski svet. Krajevna podjetja so sicer že poskrbela za odstranitev nevarnega materiala s strešnih kritin ter pri tem poskrbela za namestitev fotovoltaičnih panojev. "Pri vsem tem pa se nismo še ustavili", so opozorili svet- niki. "V teh letih je levi sredini uspelo izboljšati uporabo javnega prevoza za študente iz Podgore; do tega je prišlo zaradi neposrednih stikov z družbo APT. Cingolanija smo obvestili tudi o preboju pregrade na Soči -je dejal Bandelj - to je treba popolnoma odstraniti, da se tako dokončno reši problem kopičenja razbitin. Če pa bi bila na razpolago finančna sredstva, bi bilo treba obnoviti staro rečno pregrado, ki bi tako ustavila izpod-jedanje bregov in bi pripomogla k proizvajanju elektrike". Če bo Cingolani izvoljen za župana, se bo zavzel za pridobitev sredstev, ki so bila že pred časom namenjena Podgori. S temi bi lahko zgradili pomožno igrišče v športnem središču, asfaltirali bi vhod vanj in uredili parkirišče ter bližnje križišče. tagonista", čigar življenje pogojujejo hipohondrski strahovi, le ti pa res ne poznajo časovne omejitve: pojavljajo se danes, kot so se v preteklosti. Kot na premieri in reprizi (28. in 29. januarja 2012) v domači dvorani v Štan-drežu so tudi na goriški ponovitvi ti udejanjili režiserjeve napotke in s tem polnokrvno poosebili nastopajoče dramske like. Predstava se je na velikem odru KCLB razživela in se bo še bolj na ponovitvah, ki si bodo gotovo sledile po bližnjih in daljnih slovenskih odrih, kamor bodo igralci dramskega odseka doživeli dolg aplavz navdušenih gledalcev. Ti so se med uro in štirideset minut trajajočo predstavo večkrat prepustili sproščujočemu smehu ob dobro stkanem besedilu, v katerem se oglašajo tudi strune črno obarvanega humorja, in ob dobro zgrajenih likih, pri orisu katerih so štandreški komedij an- igralce kot vselej spremljali vestni zakulisni sodelavci. V nedeljo si jo je ogledal tudi Marko Bratuš, selektor srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin Severne Primorske. Ta vsakoletna prireditev daje možnost ljubiteljskim igralcem se potegovati za udeležbo na Linhartovem srečanju - Festivalu ljubiteljskih gledaliških skupin V noči od četrtka na petek, 3. februarja, je v Gorici nenadoma umrla ga. Lojzka Pelicon. Rodila se je 15. decembra 1937 v Šempasu. Družina se je kmalu preselila v Gorico, kjer je oče Miro odprl mesnico na Kornu. Tam je po njegovi smrti delala tudi sama, nato je odprla trgovino oblačil, ki jo je upravljala do upokojitve sredi 90. let. Mnogi se je spominjajo kot dobre žene, ki je z velikodušnim srcem veliko naredila za potrebne, podpirala je tudi naše duhovnike. Zapušča moža Daria in sina Mirka, ki sedaj opravlja odgovorno službo v Družbi Jezusovi. Pogreb, ki ga je ob somaševanju številnih sobratov vodil sin, je bil v torek, 7. t. m., v cerkvi sv. Ignacija na Travniku, v kateri se je zbralo res veliko ljudi. Lojzka Pelicon je bila navezana na slovenske verske in kulturne ustanove, kjer je tudi konkretno sodelovala. V 70. letih prejšnjega stoletja je kot odbornica od blizu spremljala dejavnost Slovenskega katoliškega prosvetnega društva Mirko Filej, ki se je zbiralo v prostorih na Placuti. Tu se je v tistih letih na novo osnovala glasbena šola, ki je bila pokojnici še posebno pri srcu. Med učenci je bil več let tudi njen sin Mirko. Lojzka je nudila dragoceno pomoč pri vsaki šolski prireditvi, s svojimi preudarnimi in modrimi nasveti je pomagala reševati odprta vprašanja in usmerjati delo te ustanove. Sploh je bila odprtega srca, kjerkoli se je pokazala potreba. Za mnoga dobra dela, ki jih je opravljala, ve samo Bog, ki ji jih edini lahko poplača. Mnogo let je skrbela za ostarelo gospo Jerico, ženo goriškega glasbenika Joška Jakončiča. Po njej je podedovala tudi Jakončičevo knjižno zapuščino, ki jo je Lojzka potem poklonila šoli. Zadnja leta je zaradi bolezenskih težav živela bolj odmaknjeno, vendar v srcu je ohranila svojo plemenito držo in ljubezen do vsega, kar je dobro. Pogrešali bomo njen nasmeh in njeno vedrino ter tudi duhovite domislice, s katerimi je znala ugladiti še tako krizne trenutke. / SK Minuli teden je bil v goriški likovni galeriji Ars na Travniku zares lep, tudi dobro obiskan kulturni večer, ki sta ga organizirala Goriška Mohorjeva družba in društvo Ars, na njem pa je znani goriški zgodovinar dr. Branko Marušič predstavil knjigo mlade raziskovalke dr. Neve Makuc z naslovom Historiografija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški. Gre za zajetno doktorsko nalogo mlade raziskovalke Neve Makuc, ki je s tem delom dosegla naziv doktor znanosti. Dr. Branko Marušič je na samem začetku večera, ki ga je s toplim pozdravom uvedel Jurij Paljk ob prisotnosti predsednika GMD msgr. Oskarja Simčiča, med publiko pa je bil tudi župan občine Šempeter Vrtojba Milan Turk, povedal, da je danes na Slovenskem navada, da se mladim raziskovalcem omogoči dosega doktorata na samem začetku raziskovalne. poti, za razliko od časov, ko so doktorat lahko naredili le ljudje, ki so večino svojega raziskovalnega dela že opravili. Večer je bil izjemno lep, saj se je dr. Branko Marušič pogovarjal z dr. Nevo Makuc, ki je s svojim delom zaorala v ledino še nepoznanega zgodovinopisja; sorodnega dela namreč ni še v italijanskem jeziku, o čemer je pričala prisotnost zgodovinarja univ. prof. Silvana Cavazze, ki je izrazil željo, da bi bilo delo prevedeno v italijanski jezik. Dr. Neva Makuc je izjemno lepo prikazala svoje raziskovalno delo in se največ časa, tudi zaradi tehtnih vprašanj in dopolnitev dr. Branka Marušiča, zaustavila pri novoveškem zgodovinopisju, ki se tiče nas Slovencev. Povedala strpno, človeško toplo, predvsem pa naravno. Tak je bil tudi odnos do prišlekov, obstajale so seveda jezikovne meje, a prisotna je bila bolj pripadnost skupni deželi in ne narodnosti. Pomlad narodov je torej prinesla v naše kraje s seboj sovraštvo, odklanjanje, la v Beneški republiki sol izjemno pomembna dobrina, nad katero je imela prav Beneška republika monopol. Knjigo je vsekakor vredno prebrati, saj nam odkriva nova zgodovinska dejstva, ki še niso širše poznana in zato sprejeta. NOVI GLAS SKUPNOST DRUŽIN SONČNICA Marija in Andrej Štremfelj Družina, vzgoja, vrhunski šport in še kaj V sredo, 1. februarja, je Skupnost družin Sončnica z izjemnima gostoma uvedla letošnji niz štirih raznolikih in zanimivih predavanj. V domu Franc Močnik ob cerkvi sv. Ivana sta zakonca Marija in Andrej Štremfelj, znana alpinista, ki sta se jeseni 1990 vpisala v zgodovino svetovnega alpinizma kot prvi zakonski par na Mont Everestu (Marija tudi kot prva Slovenka), govorila 0 družini, vzgoji in vrhunskem športu. Zelo zgovorni so bili fotografski posnetki, ki sta Uh predvajala in komentirala ter ob tem delila z navzočimi to, kar ju'je življenje naučilo. Začela sta pri otroštvu v rodnem Kranju, pri družinah, v katerih sta se kljub skromnim razmeram - oz. prav zaradi teh - utrdila v značaju ter postavila močne medosebne temelje. Ona se je še zelo mlada preizkusila v vztrajnosti z raznašanjem časopisov, °n z ministriranjem ob zgodnji jutranji maši. Taka doživetja se morda zdijo kruta, je povedal Andrej, zdi pa se, da danes manjka prav to; in v vzgoji so težave... Prek bratov in prijateljev sta vzljubila naravo in gore. Ma-nja - je rekla - je najprej plezala zaradi prijateljev, iskala je svoj prostor, uresničevanje sanj in *elja; kasneje zaradi uspehov, nato pa zato, da bi gledala na življenje drugače. “Svet se lažje vrti, problemi niso več tako veliki" . Za Andreja je bil nagib k alpinizmu nekaj povsem njegovega. Tam sta se srečala, se leta 1979 poročila in kmalu imela doživel hujšo nesrečo, ki ga je za tri mesece privezala na voziček; še hujša preizkušnja je bila smrt Marijine sestre Barbare v gorah, a tudi to sta "predelala". S starejšima otrokoma Katarino dvoje otrok. Leta 1982 sta osvojila Pik komunizma (7495 m), najvišji vrh v nekdanji SZ, ko sta bila še oba študenta. Čeprav je bilo vse težje se odločati za daljšo odsotnost od doma, sta vedno imela oporo v družini in se nista veliko obremenjevala s tem, “kaj bo potem". Starši so jima bili in še so "največji junaki in podporniki". Marsikaj se da narediti, če imaš dobre odnose, je še povedala Marija. Pa tudi "brez prijateljev je življenje pusto". Alpinizem je zahteven šport, je nadaljeval Andrej, "zgodijo se tudi nepredvidene stvari": on je Občina Sovodnje in agencija Ad formandum Dragocena priložnost za javne upravitelje Alenka Florenin in Massimiliano lacono (foto DPD) Občina Sovodnje ob Soči prireja od konca januarja do srede maja v sodelovanju z izobraževalno agencijo Ad formandum t. i. miri* master za javne upravitelje, ki 8a financira dežela FJk. Dne 2. t. m. sta ga na sedežu sovodenj ske občine uradno predstavila žu-Panja Alenka Florenin in direk-t°r agencije Massimiliano lacono. Smisel je nastala leta 2009, je Povedala županja, ko je po svoji 'zvolitvi pomislila na ta tečaj, Povezan z rabo slovenskega je-rika v javni upravi; konec julija lstega leta je vložila prošnjo na osnovi zakona 38/2001. Gre za P°skus, ki ga je želela ponuditi v Prid vrsti svetovalcem, saj brez Sakdanjega stika z zapletenim nokratskim aparatom javne Oprave le-ti nimajo v rokah oro-*]. da bi pravilno razumeli teh-*čna vprašanja in našli tudi pri-erne odgovore. Na tak način s odo lahko bolj učinkovito po-gali pri opravljanju zaupane Pni odgovornosti na določenem ontoriju, je povedal lacono, ki Pohvalil daljnovidno pobudo, in Anžetom sta veliko lepih trenutkov preživela v domačih gorah, pa tudi po Španiji in Franciji. V vzgoji sta ju jemala vedno zares, kot samostojni osebnosti. "Vedno sva jima povedala resnico". Dobro sta šla skoz pubertetniško odbobje, zrasla sta v odgovornosti in sta postala uspešna športna plezalca. Pomemben mejnik je bil vzpon na znan kalifornijski vrh El Capitan: s sabo sta vzela premalo vode, bila sta fizično na tleh, ko je Marija v razpokah med odpadki povsem nepričakovano našla štiri litre pitne vode, ki ju je rešila. To je bil za njiju pravi šok, "v moje življenje je vstopila duhovnost... Sladka bolečina, polet duha”... Odgovore je nato iskala v new-ageu, "dokler nisem pristala doma in v Svetem pismu našla to, kar sem iskala". Pa še tretja hči se jima je rodila. "Vse življenje se nama dogajajo nenačrtovane stvari". Čeprav je bil Andrej zaradi številnejših daljših odprav veliko več od doma, je z njimi nadaljevala tudi Marija: "Izziv mi je bila samota, srečanje s kulturo kraja, kamor sem šla, drugačen način življenja". V gorah vsakokrat doživlja, "kako drobčkan in nebogljen je človek na svetu. Hkrati doživljaš svobodo in enkratno lepoto. In se vprašaš, kaj je za vsem tem". V Nepalu, kamor hodi že 35 let, je Andreja močno izoblikovalo to, kako znajo biti tamkajšnji starši z otroki kljub pomanjkanju in težkim življenjskim razmeram mili. To mu je za vzor: "Svoje slabe volje ne smeš stresati na otroke". Marija se je naučila izražati in izkazovati z dejanji dobro, ljubezen, "ki je v življenju bistvena"; tega je danes premalo. "Otroci morajo zaznati, da jih imaš rad". Ni strahu, da bi se to izrodilo v permisivno vzgojo, saj ljubeče vedenje pomeni tudi "veliko odločnost reči ne". Gosta sta marsikaj zanimivega povedala tudi v odgovor na vprašanja zbranih na predavanju. Med drugim sta poudarila, kako velik dar je narava v bližnji okolici, in pa to, da je treba v življenju imeti vero in zaupanje, saj "brez Božje pomoči se nekaterih stvari ne da narediti”. /DD nekak prototip, ki bi lahko postal zanimiv vzor tudi za druge uprave. Specializacijski tečaj obravnava vlogo in pristojnosti občine v luči ustavnih načel, državno in deželno zakonodajo o delovanju uprav, pomen občinskega statuta in pravilnikov, pa tudi pristojnosti političnih in tehničnih organov, odgovornost pri opravljanju javnih funkcij, delovanje občine na nekaterih ključnih področjih, kot so npr. javna dela, razlastitve, javni zakupi, občinski proračun, davki itd. V posebnem delu se bodo udeleženci učili tudi tehnik komunikacije in nastopanja v javnosti, da bi tudi tako izboljšali svojo profesionalnost. Med tečajniki so vsi svetniki večine, nekaj tudi iz opozicije; prijavilo se jih je tudi nekaj iz Števerjana. 45-urni tečaj poteka v manjših skupinicah, in sicer v dvorani Zadružne banke Doberdob in Sovodnje oz. v prostorih občinskega sedeža. Dve srečanji bosta odprti tudi javnosti in bosta seveda posvečeni tematikam, ki zanimajo širšo publiko. / DD KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE ISkRI^I smem Ma ustim vseh - Četrtek, 9. februarja 2012, ob 20. uri Natečaj Mladi oder - nagrajevanje nastopa nižja srednja šola Ivan Trinko - III. B razred s predstavo CESARJEVA OBLAČILA besedilo skupinsko delo REŽIJA BOŽIDAR TABAJ VELIKA DVORANA KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ V sodelovanju z: Okrožnim svetom za Pevmo-Štmaver-Oslavje, Župnijo sv. Movro in Silvestra, Zvezo slovenske katoliške prosvete, Civilno zaščito Občine Gorica SAGRA SV. VALENTINA ŠTMAVER NA SEDEŽU DRUŠTVA - OKRAJ ZNARIŠČE, 4 10., 11. in 12. februarja 2012 petek, lO. februarja 2012 ob 20.30 tekmovanje v briškoli z bogatimi gastronomskimi nagradami sobota, 11. februarja 2012 ob 20.30 odprtje fotografske razstave NOTRANJE KRAUESTVO Ashe Past; predstavila jo bo umetnostna zgodovinarka Alenka Di Battista nastopajo: MoPZ Štmaver, zborovodja Nadja Kovic MePZ F. B. Sedej, zborovodja Aleksandra Pertot nedelja, 12. februarja 2012 ob 10.00 odprtje kioskov ob 11.00 slovesna sv. maša družabnost Obvestila Na deželnem kongresu SSk v Devinu dne 27.1.2012 je nekdo pomotoma odnesel črn moški plašč velike mere. Ostal mi je lep plašč, a zelo premajhen. Če seje kdo tega zavedel, ga vabim, naj sporoči na tel. 3401851200 za zamenjavo. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v soboto, 11. februarja, ogled značilnih zgodovinskih krajev v okolici Gorice. Odhod ob 9. uri iz Pevme pri Remudi, od koder bodo udeleženci z avti šli z vodičem do cerkve in pokopališča ter nadaljevali pot do kostnice in Štmavra. Informacije in prijave po tel. 0481 530661 ali 3490562766 (Gabrijela V.). Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v soboto, 18. februarja, tradicionalno valentino-vanje v restavraciji Primula pri Solkanu blizu nekdanje vzpenjače. Začetek ob 18. uri. Vpisujejo na tel. št. 0481882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 3471042156 (Rozina F.), 0481 21361 (Ema B.). Na račun 20 evrov. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško pripravlja tradicionalno praznovanje dneva žena v četrtek, 8. marca, z izletom v Vrbo, v Prešernovo rojstno hišo, in v vas Do-sloviče za ogled domačije pisatelja Frana S. Finžgarja ob njegovi 50-letnici smrti. Ogledu Bleda bo sledilo srečanje v restavraciji Avsenik v Begunjah. Vpisovanje po tel.: 0481 882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481 21361 (Ema B.), 3471042156 (Rozina F.), 0481 530661 (Gabrijela V.). Na račun 20 evrov. Župnija sv. Andreja apostola -Štandrež toplo vabi na Marijansko procesijo z lučkami v nedeljo, 12. februarja 2012, ob 19. uri. Krožek Krut vabi na tečaj Ustvarjanje Mandale, ki ga bo vodila mentorica Tanja Kralj. Srečanja se bodo vrstila ob torkih, in sicer: 28. februarja, 6., 13., 20. in 27. marca od 19.30 do 21.00 na sedežu krožka Krut, Korzo Verdi, 51 v Gorici. Dodatne informacije na tel. št. 0481/530927 (vsak torek in četrtek od 9.00 do 12.00) ali na krut. go@tiscali. it Potovanje na Sicilijo z Novim glasom. Vabimo na sedemdnevno potovanje na Sicilijo od 20. do vključno 26. aprila 2012. Potovanje bo z letalom, ogled Sicilije pa z avtobusom. Udobni avtobus bo udeležence peljal iz Trsta in Gorice do Benetk, kjer bo vkrcanje na letalo. Pristali bomo v Siracusi. Vrnili se bomo iz Palerma z letalom v Benetke, nato v Gorico in Trst. Vpisovanje bo do konca februarja na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu. Na razpolago je celoten program, kjer so navedena mesta in znamenitosti, ki jih bomo obiskali. Vsekakor z vpisom pohitite čim prej. Srečno potovanje. Nudim čiščenje, likanje ali pomoč in družbo starejši gospe. Sem mlajša gospa z izkušnjami pri takem delu. Kličite na tel. 00386 70777512. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111. Prodajam stanovanje 80 kvadratnih metrov v Gorici, ul. Faiti št. 7. Za informacije 0481/531000. mmmsmssh Na Pušči mali Ivan seje rodil in s tem očka Martina in mamico Andrejko veliko razveselil. Da bi zrastel v hrabrega, poštenega in dobrega fanta, staršem pa veliko neprespanih noči, pri Kukeijnovih v Britofu, v Ščednem želimo prav vsi. Družino Andrejke Hlede in Martina Drufovke je osrečil prihod malega Ivana. Iskreno jim čestitajo in želijo veliko lepega člani društva SKPD F. B. Sedej iz Števerjana. Dobrodošel Ivan! S srečnimi starši Andrejko in Martinom se veselijo vsi Komelovci. Ob rojstvu prvorojenca Ivana iz srca čestitamo Andrejki in Martinu Drufovki vsi iz uredništva in uprave Novega glasa. Darovi Za Novi glas: Grazia Gerdol 50, Branislava Mervič 45 evrov. V spomin na drago Lojzko Pelicon daruje Silvan K. 50 evrov za slovensko duhovnijo v Gorici. Ob nabirki za katoliški tisk, za Novi glas: župniji Pevma in Štmaver 220 evrov. Za misijonarja P. Opeko: Ferlat A. 22, Berlot C. 12, N. N. 20 evrov. Sožalje Ob izgubi dragega moža in očeta Ivota Kovica izrekata občuteno sožalje ženi Mariji, hčerkama Kristini in Elizabeti ter vsem sorodnikom PD in zbor Podgora. Ob izgubi dragega očeta izrekamo ravnateljici dr. Elisabetti Kovic in svojcem občuteno sožalje. Učno in neučno osebje Večstopenjske šole v Gorici. Ob nenadni izgubi dobre Lojzke Pelicon, dolgoletne podpornice in dobrotnice SCGV Emil Komel, se bomo s hvaležnostjo spominjali njenega plemenitega srca. Iskreno sožalje izrekamo vsem domačim. Ob smrti dragega očeta Ivana izreka sožalje ravnateljici Elizabeti Kovic in vsem domačim SCGV Emil Komel. Sožalju se pridružujeta uredništvo in uprava Novega glasa. Ob nenadni izgubi ljubljene mame Lojzke Pelicon izrekata patru Mirku iskreno sožalje uredništvo in uprava Novega glasa. RADIO SPAZIO 103 Slovenske oddaje (od 10.2.2012 do 15.2.2012) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 10. februarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.) Nedelja, 12. februarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 13. februarja (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila. Torek, 14. februarja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 15. februarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: V znamenju kulture - Izbor melodij. Ob prerani izgubi dragega očeta IVANA KOVICA izraža občuteno sožalje ženi Mariji ter hčerkama Elisabetti in Kristini SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ 8 9. februarja 2012 Kultura NOVI GLAS Iz zemlje in sanj Nova knjiga kratkih zgodb Marka Sosiča V v p rožnja s tramvajem z Opčin v Trst: ravno pravšnji prostor in čas za branje Markovih kratkih zgodb. Ena zgodba mi zadošča za petindvajsetminutno literarno potovanje s kraške planote, z obrobja v mestno središče. Oboje je ne samo realni, temveč tudi sanjsko-fanta-stični prostor, v katerem se gibljejo So-sičevi literarni junaki, ki iščejo ravnotežje med ozemlje-nostjo korenin, tradicije, domače pokrajine, otroštva in mučnoslastno eteričnostjo sanj, prividov, med izstopanjem iz lastnega jaza ter vživljanjem v drug (ačn) ost sočloveka. h zemlje in sanj, nova knjiga pisatelja in režiserja Marka Sosiča, je konec leta 2011 izšla pri mariborski založbi Litera, in sicer v zbirki Piramida. Enajst kratkih zgodb spremlja zaključni esej Petre Vidali z naslovom O breznih in o angelih, ki s svojstvenega zornega kota razčlenjuje ključne elemente in vodi bralca skozi zemeljskosanjsko gmoto v smer književne recepcije dela. Avtor je v njem zbral kratke zgodbe, drobne pripovedi o ljudeh na obrobju: naj si bo to geografsko obrobje kraške planote s Trstom ali socialno obrobje ljudi, zaznamovanih s trpljenjem, vojno, boleznijo, socialno ali duhovno izrinjenostjo. Kot že v romanih Balerina, balerina in Tito, amor mijo se dogajanje in emocije razpletajo s pripovedne perspektive, ki jo omogoča izjemna pisateljeva empatija, zastrta s pripovedno perspektivo zdaj prvoosebnega zdaj tretjeosebnega pripovedovalca. A literarni liki na meji, na robu, od otrok do starostnikov, se, četudi obdarjeni z izredno občutljivostjo, pogreznjeni v (samo) refleksijo, na trenutke tudi v razču-stvovanost, ne kažejo kot premaganci, temveč kot ljudje svojega časa, ki jim živahnost razmišljanja, nemir, dvom dajejo živeti v nekakšnem limbu, v prostoru, ki ga osmišljajo sanje, spomini, vdiranje preteklosti v sedanjost. In prav ta sanjskost zabrisuje grozljive more, ki travma-tizirajo, mučijo, ne dajo živeti. Sosičeve podobe iz sanj delujejo katarzično in rešujejo literarne junake ujetosti in utesnjenosti. Iz zemlje in sanj so zgodbe nekega časa, ki se izteka, in ne brez ran, v katerem vznemirjajo kosti, brezna (Črepinje; V breznu zvezde), bojazen (Prvo obhajilo), vojne travme (Prevajalec bolečine), f y t*. B||8£p§Si L A mm Jsl smrt otroka (Do zadnjega imena), njena neizbežnost (Ptice v krošnji) in grožnja (Počitek v senci). In vendar se te pripovedi berejo z užitkom zaradi literarne govorice, ki jo odlikuje izreden posluh za jezik. Knjižni jezik, brez vsakega slengizma ali grobosti, kot se danes marsikateremu piscu zdi zelo modno, celo nujno. Odločitev, ki kaže na pisateljev odmik ali razvoj od prejšnjega pisanja, ki sta ga - sicer zelo utemeljeno in uspešno - zaznamovala narečno besedišče ali pogovorni jezik. V zadnji knjigi, če izvzamem italijanščino, ki jo neplačani prevajalec v Prevajalcu bolečine prevaja tako v slovenščino oziroma v srbohrvaščino (kot se je včasih reklo), kraljuje izčiščena, nazorna in obenem spevna slovenska beseda. Z njo je avtorju uspelo ustvariti poetičnost pripovedi z mnogimi glasovnimi in retoričnimi figurami, še največ s ponavljanji, npr. geminacija-mi... teče, teče deček.., refreni... prevedem... prevedem, anaforami. Naj iz številnega možnega nabora primerov navedem samo še enega, in sicer si-nestezijo... Njen glas je svetel, kakor marmor, v katerega se odbija sonce... V pripovedi Na vrhu stopnišča nastopa ovdovela ženska, sicer postrežnica v vrtcu, ki živi svoje osamljeno poletje: zanimiva je simbolična prisotnost drevja, ki spremlja njeno hojo po stopnišču, nato po mestu. Najprej mlado kostanjevo drevo, ki z listi poustvarja podobo zelenega poljuba, nato topol, vršički plata-novih dreves in - ob nakupu sandalov - pripovedna tehnika zoženja vidne perspektive na stopalo, prste, kar izdaja avtorjev režijsko gledališki pristop. Take kratke zgodbe lahko ustvari in zapiše avtor, ki je od otroštva živel, čutil, doživljal mejo, kot mladostnik njene pretrese, kot zrela osebnost njene spremembe in njen padec. A vendar govori o času, ki je še v nas, ki ga še nismo presegli, ki se zato vrača v sanjah. V črtici Do zadnjega imena, po-stavljeni v pretresljivi okvir sirotišnice, brezimni prvoosebni pripovedovalec v prividu podoživlja družinsko tragedijo male Ane, ki je v Bosni preživela nasilno utopitev sestre Lejle, ne ločuje resničnosti od hudih sanj, vendar bi jih rad ujel in odnesel ven. Potem pa nič, samo ujel jih bom in odnesel ven, v temo, da ne pridejo več nazaj, prav?! Kot angel M a n k o Sosič I« zemlje in aanj fIRAMIM bdi nad otroki, vsakega otroka se dotakne in ga potihoma imenuje... zvrsti se šestintrideset imen... vse do zadnjega imena: Liam, ki ne ve, kdo mu je izbral ime. Zdi se, kot da se pred bralcem razgrinjajo cankarjanske podobe ponižanih in razžaljenih nedolžnih žrtev odraslih pre- greh. Nasprotno ob pripovedi Ptice v krošnji, ki s svojo rahločutnostjo in izvirno metaforiko gane tako rekoč do solz, ob spominjanju na še zdravo, mlado ljubezen Ivana in Ane, ki jo je neozdravljiva bolezen ošibila do skrajnosti, pomislim na novo različico literarne upodobitve ljubezenske zgodbe, razpete med eros in tanatos. In obenem - zaradi poduhovljenosti naravne pokrajine, v tem primeru kraške gmajne - na lirizem zgodb o dobrih malih ljudeh. So-sičeva pripoved z rahlimi zamahi in izredno lirično iz zakladnice spominov rešuje ljubezensko zgodbo mladeniča, ki je pred dvajsetimi leti na tržaški avtobusni postaji spoznal dekle iz Te-mišvara in se vanj zaljubil. In kot za dobri stari par Koštrčevih v Kranjčevi Povesti o dobrih ljudeh smrt ni grozljiva, tudi za Ivana ni. Takrat stopi do nje in ji z dlanjo zapre oči. Ob njegovi dlani leži njen smehljaj, kakor lužica v njeni vasi, v kateri se zrcalijo drevesa, mirna in tiha. In brez bolečine. Avtorju je v zadnji knjigi uspelo preoblikovati, literarno osmisliti bojazen in bolečino. Skozi zgodbe različnih likov, od otroštva do starosti, od nebogljenosti do zmedenosti, izrinjenosti, zgodbe priseljencev, trpečih, osamljenih, prizadetih, invalidov, skratka tistih nevidnih... se pred bralcem izrisujejo podobe polpreteklega in sedanjega časa. V vrtincu prividov, slutenj, strahov, ki jih v svojem nezavednem nosi vsak. In kot sem začela s tramvajsko vožnjo, tako bi za sklep navedla odlomek iz knjige - kot nekakšen hommage avtorjevemu ožjemu openskemu okolju (ki ga navdihuje). Gre za utrinek iz preteklih dni, iz zgodnjih sedemdesetih let, ko so se po vaških ulicah navsezgodaj zjutraj zgrinjale reke ljudi z openske železniške postaje na tramvajsko oziroma avtobusno postajo (tega se zelo živo spominjam). Sončno je danes jesensko jutro na postaji, kjer čakam na avtobus, da me odpelje v mesto. Okrog mene se zbirajo moji vrstniki, ki obiskujejo gimnazijo, ob njih se gnetejo ljudje z vzhoda, ki so se čez mejo pripeljali z vlakom. Žene v širokih hlačah, moški s praznimi torbami pod pazduho, ki jih bodo napolnili z nakupi v mestu, zvečer pa se bodo spet odpeljali čez mejo v Jugoslavijo, kjer nimajo ničesar, kakor pra- vi tata. Novi Sosičev literarni dosežek ima kaj povedati bralcem: tistim, katerim se utrinjajo tovrstni spomini iz zemlje (naši, konkretni, iz obmejnega prostora), a še veliko več tistim, ki so ta čas živeli iz sanj (iz neke druge, tudi ozemeljske perspektive). Majda Artač Sturman 40. literarni natečaj Mladike Znani so nagrajenci Komisija literarnega natečaja Mladike, ki se je sestala v ponedeljek, 30. januarja 2012, na sedežu Slovenske prosvete v ulici Donizetti 3, je obravnavala 97 prispevkov v prozi in 100 ciklusov pesmi, ki so v roku prispeli na uredništvo revije. Komisija je po temeljiti razpravi in oceni dospelih prispevkov podelila te nagrade: PROZA Prvo nagrado prejme novela Poskusi vnovič in zopet in znova, ki je prispela pod psevdonimom Minerva 31. Avtorica prepleta dogodek iz aktualnosti z osebnim doživetjem in medtem opozarja na probleme sodobne družbe. Preseneča z optimistič- no držo in živahnim slogom. Avtorica novele je Oneya B. Rajšel iz Kopra. Drugo nagrado prejme novela Pradeda Josipa Sanje, ki je prispela pod psevdonimom Amerika. Avtor se vsebinsko navezuje na novelo Samorastniki koroškega pisatelja Prežihovega Voranca. Zgodba je vsebinsko zaokrožena, slog je napet in dodelan. Avtorica je Sonja Bezjak iz Ljubljane. Tretjo nagrado prejme novela z naslovom Obtožnica Karoline Trampuš, ki je prispela pod psev-.donimom November. Avtorica prepleta zgodovinski motiv s tesnobnimi občutki sodobnega človeka, zgodbo je izpeljala izvirno in z izpiljenim jezikom. Avtorica je Tanja Vamberger iz Domžal. Komisija priporoča za objavo še novele: Nad getom še zvezde ne svetijo, ki jo je napisala Teja Močnik, Halava Darice Majer Leban, V vrtincu Olge Paušič, Ledeno srce Ane-Marije Pušnik in Spenjač Manke Kremenšek Križman. POEZIJA Prvo nagrado prejme cikel pesmi Nedotakljiva, ki je prispel pod psevdonimom Ikona. V verzih spleta ljubezensko igro in dvogovor med zaljubljencema in preseneča z izvirnimi podobami in izbranim jezikom. Avtorica je Irena Husu iz Tomaja. Drugo nagrado prejme ciklus izbranih neobjavljenih pesmi iz cikla Mama. Avtor v verzih raz- Novost na kniižni polici Izšla je monografija o pesnikih v Trstu in okolici v prvi polovici 20. stoletja Univerza v Novi Gorici je poskrbela za izid monografije Podoba Trsta in Tržaškega v slovenski in italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja avtorice AneToroš. Kot je ta povedala na predstavitvi 31. januarja 2012, so slovenski in italijanski pesniki tega časa v Trstu in okolici uporabljali različno motiviko, velikokrat pa jim je skupno pisanje o burji. “Med stične točke lahko uvrščamo posamezne lokacije, kot so, recimo, Rusi most, tržaško pristanišče in pomol svetega Karla. Tako slovenska kot italijanska poezija velikokrat za motiv uporabita tržaško burjo, ki pa je velikokrat vedrejši uvod v bolj temačno tematiko’’, je povedala Toroševa. Razhajanja med slovenskimi in tržaškimi avtorji so vidna predvsem pri opisovanju medvojnega dogajanja in opisih podeželja, kije pri italijanskih avtorjih vedreje opisano, slovenski avtorji pa izpostavljajo predvsem socialno problematiko. “Slovenskim pesnikom pomeni pravo svetinjo Narodni dom, kije tudi v medvojni slovenski poeziji postal simbol slovenstva, v italijanski poeziji pa je glavna motivika povezana z gričem svetega Justa”, je še povedala avtorica monografije. Pesniki prihajajo predvsem iz Trsta in okolice, doživeli pa so različne življenjske usode-veliko slovenskih seje v medvojnem času izselilo, precej jih je prišlo v Trst med drugo svetovno vojno in v letih takoj po njej. Monografija, izšla je v zbirki Humanistika, je nastala kot konec znanstvenega projekta na Univerzi v Trstu, zanj je Toroševa dobila tudi državno priznanje. Med raziskavo je avtorica pregledala objave tako v časopisih kot v knjižnih izdajah. Odkrila je, da je v prvi polovici prejšnjega stoletja v Trstu in okolici delovalo okrog 50 pesnikov slovenske in italijanske narodnosti, o nekaterih pa tako slovenska kot italijanska javnost vesta zelo malo. Manj znani slovenski avtorji so svoja dela objavljali predvsem v periodičnem tisku, ki je izhajal na Tržaškem, zelo malo pa je knjižnih izdaj. Podolw Trsta In Tržaškega v slovenski In Italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja preda intimen odnos z mamo. Izraža iskreno čustvo, ki nikoli ne zapade v sentimentalnost. Avtor je Dominique Reščič iz Gornje Radgone. Tretjo nagrado prejme ciklus pesmi Luna v razmajanem stolu, ki je prispel pod psevdonimom Rija. V ciklusu pesmi prevladujejo drobne slike iz narave, ki delujejo kot moderne impresije, v katerih prevladuje samostal-niški način pisanja. Avtorica je Marija Šedivy iz Gornje Radgone. Za komisijo literarnega natečaja Mladike Marij Maver Podelitev nagrad bo v ponedeljek, 13. februarja, ob 20.00 na Prešernovi proslavi Slovenske prosvete in Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva ulica 3, Trst. Poslušajmo... z branjem Boliš - Novnos (ZKP RTV SLO, 2011) Vračamo se na domače kulturne poljane k zanimivemu in dokaj svežemu zvočnemu izdelku, ki ga velja omeniti iz več razlogov. V poplavi glasbene produkcije na trgu globalne vasi se skupina Bališ predstavlja z dvojnim obrazom: po eni strani živa prisotnost narodnostnih korenin teh koroških Slovencev, ki pojejo v materinem jeziku, hkrati pa konceptualna širina rockerske plošče, ki bi lahko mirne duše nastala v kakem umetniškem predmestju Londona. Zgodba skupine Bališ sega v leto 2000, ko so se Izi, Lipe, Marko, Davorin in Jožej odpravili na skupno ustvarjalno pot. V dveh letih je že nastal prvi “001” plošček z dialektalnimi predelavami uspešnic s prizvokom Obirskega, leta 2004 pa so v drugem “Jutr bo moj"! že pokazali nov, širši, bolj mednarodni značaj. Privoščili so si razuzdano rhythm n' blues glasbeno avanturo, podkovano s starošolskim rock principom. Nekaj pozitivnih recenzij in komentarjev so doživeli v Sloveniji in delu Avstrije, zato jih je pot ponesla k sodelovanju s častivrednimi glasbenimi imeni. Vzemimo primer “ljudskega” predaha leta 2006, ko so v studio stopili z godcem 21. stoletja Vladom Kreslinom in ustvarili maksi singelco “Rož, Podjuna, Zila” s tremi različicami ponarodele koroške pesmi. Hvalevredno in nadvse kakovostno. Od takrat je bilo nekaj zamenjav v vrstah skupine, ki se podaja na polja mednarodnega indie rocka, uradno pa so ga na Avstrijskem izdali v samozaložbi leta 2010. Kot se z uspešnimi življenjskimi zgodbami zgodi, je Bališe končno izvohal priznani slovenski producent Žare Pak in jim pogrnil zvočno kuliso ter predvsem odprl pot k slovenskemu izidu leto zatem pod okriljem javne eminence ZKP RTV Slovenija. Album “Novnos” je tu, na knjižnih policah največjih trgovin, in to povsem upravičeno. Skupina Bališ je s tretjo studijsko “komplet” ploščo dodala pomemben kamenček “zaprašeni" slovenski rock sceni. Ustvarili so svež, moderno zveneč retro-emopop-rock album, s katerim 'živijo' globoko slovansko emocionalnost, razpeto med melanholijo in evforijo. Ne gre za trdo žaganje, za rockerske osnovnošolce, temveč za čustveno in raznoliko zvočno sliko, ki poleg nujnih električnih kitar maže na platno še organske linije akustičnih strun ter žametni čopič Hammond orgel. Skupina Bališ je s svojim zadnjim delom definirala pokončno in samosvojo identiteto. Z uvodno skladbo “Vse na nov’’ napovejo preobrat novega načina dela, “Moj ša la la” nas celo približa ljubljanskemu slengu, “Prav ton” in “Šnops” pa potrdijo indie rock usmeritev plošče. Edini odklon, ki zažiga, je “Heifie Mutter” v nemščini. Zakaj pa ne, nekaj primerjav pa vendar lahko dam: Franz Ferdinand, Porcupine Tree, U2, Coldplay. Bo to dovolj? Jernej Šček Turk je odlikoval zaslužne za povezovanje Slovencev po svetu Red za zasluge Republike Slovenije je prejela tudi prof. Marija Pirjevec Kratke Predavanje Alenke Rebula o veri vase v Središču Rotunda Človeški organizem je narejen kot komunikacija vseh stvari, ki se v njem dogajajo. Ko se naučimo prebivati v svojem telesu, se počutimo varne, je poudarila Alenka Rebula, ki je v Središču Rotunda, v Kopru 19. januarja 2012 nagovorila več kot 120 obiskovalcev. Predavateljica je govorila o veri vase, ki je ni treba iskati izven nas, saj smo se z njo že rodili. Poiskati jo moramo v nas samih, pri tem pa ni dovolj, da se izobražujemo. Um sam po sebi ne zadostuje, treba je začutiti svoje telo. Tega pa nam ne da nobena izobraževalna ustanova, saj živimo v kulturi, kjer je telo ločeno od uma. Rebula trdi, da sicer imamo suvereno državo, nimamo pa suverenih ljudi. Izobraženci danes mislimo svoja čustva, namesto da bi jih živeli. “Ključno je, koliko sem sposobna čutiti tisto, kar mislim, govorim in verjamem”. Maša telesa so ključna za našo varnost in svobodo, zato se moramo naučiti prebivati v njih. Rebula slikovito opisuje temeljno resnico, kije ključna za vero vase. To je pravi dialog s sočlovekom: “Živimo °d tega, da smo občuteni. Edina stvar, ki nas veže s svetom in s sočlovekom, ni njegovo ali moje znanje, ampak koliko zmoreva biti v stiku". Nadaljuje, da dokler se ne počutimo varne drug ob drugem, ne moremo biti vitalni ne sami in ne kot družba. Ljudje se odpiramo, ko se počutimo varne, in prav občutek varnosti je treba gojiti, da pridemo do vere vase. Rebula na vprašanje: od kod prihaja občutek varnosti, odgovarja, da iz zbranih izkušenj. Predavateljica nas nagovarja, da v sebi poiščemo žar in dovolimo, da se izrazi: “Kadar kdo sije, ne moti nikogar, samo greje navzven in obenem čuti svojo privlačno moč. Ko mi uspe zaživeti, lahko veliko dobim, ker dajem. Prav to pa regenerira moje življenje. Kdor pride z mano v stik, zaradi moje resničnosti, dobi dovoljenje, da je tak, kot je. In to je največji dar, ki ga lahko damo drugemu”. / Marjetka Pezdir Kofol "Onstran žice" o Gonarsu: filmska premiera na Reki V petek, 27. januarja 2012, je bila v Art-kinu Croatia na Reki premiera , celovečernega dokumentarnega filma Onstran žice-Oltre il filo-lza žice režiserja in scenarista Dorina Miniguttija. Celovečerni dokumentarni film je nastal v italijansko-slovensko-hrvaški koprodukciji, prvič pa se je predstavil javnosti v kvarnerski prestolnici. Film odkriva pretresljiv in na filmu še ne zabeležen trenutek zgodovine 20. stoletja, ko je sredi strahot 2. svetovne vojne veliko odraslih in otrok slovenske in hrvaške narodnosti bilo zaprtih v koncentracijskem taborišču v Gonarsu. Od pomladi 1942 pa do padca fašizma septembra 1943 je v vasi sredi furlanske nižine v sedanji Furlaniji Julijski krajini bilo aktivno taborišče, od katerega ostajajo sedaj samo betonska stranišča na koruznem po-Uu. Impresije dogajanja pa so dokumentirane v spisih in risbah otrok (pa tudi odraslih), ki so bili v njem zaprti. Sedemdeset let pozneje je Dorino Minigutti zbral na ekranu ganljive zgodbe Prič, ki obujajo spomine preživelega trpljenja, izgube lastne identitete in človeškega dostojanstva. Hkrati Pa je to zgodba o pogumnih posameznikih, ki so našli moč, da so pozneje odprli novo poglavje v svojem življenju. Film, ki že ima tudi krajšo tv različico, je nastal v koprodukciji produkcij Agherose, Zavod Kinoatelje & Kinoatelje in Focus Media. Ob režiserju je delovala mednarodna ekipa, ki jo sestavljajo direktor fotografije Bruno Beltramini, montažer Sanjin Stanič, glasbenik Aleksander Ipavec in pomočnici režije Maja : Stegovec in Ivana Paškvan. Film so sofinancirali Fondo Audiovisivo FVG, Hrvatski audiovizualni Centar, Comune di Gonars, Grad Rijeka in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. priznana operna pevca Bernarda •n Marcos Fink v Novi Gorici V Kulturnem domu Nova Gorica bo v petek, 10. februarja 2012, ob 20.15, 5. abonmajski koncert v sezoni 2011/12. Nastopila bo Priznana operna in koncertna pevka, Bernarda Fink, mezzosopranistka slovenskega rodu, ob kateri bosta nastopila še Marcos Fink, bariton, in Antho-ny Spiri (ZDA), klavir. To bo eden izmed vrhuncev letošnje sezone, v katerem bodo poslušalci ob 140. obletnici Glasbene matice Ljubljana prisluhnili mojstrovinam slovenskega samospeva. Cena vstopnice za posamezni abonmajski koncert: 14 evrov, znižana °ena za dijake, študente in upokojence: 10 evrov. val že nekdanji predsednik Janez Drnovšek, predsednik Turk pa mu ga je pa vročil, je odlikovanje prejel za pionirsko delo na gospodarskem področju osamosvojene Slovenije pri povezovanju Slovencev po svetu in vključevanju v evroa-tlantske organizacije. Tržaška Slovenka, slavistka, literarna zgodovinarka, pedago-ginja in znanstvena raziskovalka, profesorica Marija Pirjevec Paternu je odlikovanje prejela za prispevek pri širjenju slovenskega kulturnega prostora, za pomembne znanstvene uspehe na področju slovenskih literarnih ved in za uspešno pedagoško delo. Priznani koroški odvetnik Rudi Vouk je red za zasluge prejel za svoj prispevek k uveljavljanju pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in k utrjevanju evropskih demokratičnih vrednot. Dolgoletni vodja Slovenskega doma v Zagrebu, najstarejšega društva Slovencev na tujem, pa je odlikovanje prejel za prispevek k ohranjanju slovenske kulture in jezika na Hr- vaškem, k uspehom pri povezovanju Slovencev na Hrvaškem ter h krepitvi dobrih odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Predsednik Republike Slovenije Danilo Tiirk je v ponedeljek, 6. februarja, na slovesnosti v Ljubljani po- stor uresničuje tudi v Republiki Sloveniji, v državi matičnega naroda", je nadaljeval predsednik. Kultura po njego- nodajne, izvršne in sodne, in skrbno delovanje po pravilih, ki jih zahteva to ločevanje", je Tiirk namignil tudi na sedanje delil odlikovanje zlati red za zasluge predsedniku Svetovnega slovenskega kongresa Borisu Pleskoviču, z redom za zasluge pa je odlikoval tržaško Slovenko Marijo Pirjevec Paternu, koroškega odvetnika Rudija Vouka in vodjo Slovenskega doma v Zagrebu Darka Šonca. Kot je v govoru na slovesnosti v predsedniški palači poudaril Tiirk, se s temi odlikovanji izkazuje bogastvo ideje skupnega slovenskega kulturnega prostora. "Prav je, da si prikličemo v spomin pomen tega koncepta v teh dneh ob 8. februarju", slovenskem kulturnem prazniku, je dejal. "Seveda pa moramo vedeti, da se skupni slovenski kulturni pro- vih besedah ni omejena samo na umetniško in znanstveno dejavnost, temveč tudi na druge dejavnosti, vendar so to samo deli našega kulturnega bivanja, "kajti kultura je veliko širša, kultura pomeni tudi spoštovanje". "Spoštovanje medsebojnih odnosov, spoštovanje družbene hierarhije, ki je potrebna za to, da družba kot celota deluje dobro. Spoštovanje avtonomije, samostojnosti vsake od treh, medsebojno ločenih vej oblasti - zako- politično dogajanje. Boris Pleskovič, ki ga je z zlatim redom za zasluge odliko- S 4. strani Nekaj misli o težavah in zagatah... V Kristusu "meso" v nobenem smislu ni povezano z grehom. Njegova človeška narava je bila povsem čista, takšna, kakor si jo je Bog zamislil ob stvarjenju človeka. Ko evangelist Janez trdi, da je Božji Sin postal meso, hoče s tem poudariti, da je resnično postal človek iz mesa in krvi - in vendar je bil brezgrešen. Za prevajalca pa ostaja problem, kako naj ta izraz ustrezno posloveni. Problem ostaja tudi prevod hebrejskega glagola poznati oz. spoznati, ki ima tudi veliko širši pomen kot v naši materinščini. Za nas je spoznanje nekaj razumskega, za Hebrejca pa vsebuje tudi čustveno oz. ljubezensko razsežnost in torej izraža celosten človekov odnos do nečesa, v prvi vrsti do sočloveka in do Boga. Apostol Janez zatrjuje: Kdor pravi poznam Boga, pa njegovih zapovedi ne spolnjuje, je lažnivec in v njem ni resnice (1 Jn 2,4). In dodaja: Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen (1 Jn 4,8). Kakor resnično poznanje Boga ljudje dokazujemo z ljubeznijo do njega, tako tudi sočloveka lahko prav spoznamo, šele ko ga vzljubimo. Spoznati torej v Svetem pismu hkrati pomeni vzljubiti. In če je najvišje dejanje ljubezni med možem in ženo njuno zakonsko dejanje, potem razumemo, kaj pomenijo evangeljske besede, da Jožef svoje žene ni spoznal: pomenijo, da ni imel z njo zakonskih odnosov, kajti tudi to izraža hebrejski glagol spoznati. Zelo vprašljiv je tudi dosedanji prevod prošnje v očenašu: In ne vpelji nas v skušnjavo. Objektiv- no vzeto je to domala bogokletje, saj s tem trdimo, da nas Bog kot nekakšen zvodnik vpeljuje v skušnjavo, kar pa seveda ne more biti res. Težava je nastala zaradi tega, ker v grščini in latinščini ista beseda označuje skušnjavo in preizkušnjo, v čemer pa je velika razlika. Bog nam res pošilja razne preizkušnje, a nas nikoli ne preizkuša čez naše moči; njegov nasprotnik Satan pa je tisti, ki nas načrtno in zvito zavaja v skušnjave. In pri tem mu gre na roko tudi naše lastno poželenje. Apostol Jakob jasno pravi: Bog nikogar ne skuša (Jak 1,13), torej nikogar ne speljuje v skušnjavo. Nova Jeruzalemska izdaja Svetega pisma je zdaj napačen-prevod očenaše-ve prošnje popravila v: In ne vpelji nas v preizkušnjo. Nadaljnji prevajalski problem je besedna zveza strah Božji/strah Gospodov. Prav gotovo tu ne gre za to, da se Bog nekoga ali nečesa boji, ampak je očitno mišljen naš sveti strah in spoštovanje pred Bogom, pred Gospodom; tisti strah, o katerem pravi Sveto pismo, da je začetek modrosti (prim. Sir 1,14). Prof. Otmar se je zelo zavzemal za to edino logično dikcijo: "strah pred Bogom/strah pred Gospodom", vodja našega prevajalskega tima akad. Krašovec pa je vztrajal pri tem, da ohranimo megleno in starinsko besedno zvezo "strah Božji/strah Gospodov". Veliko smo razpravljali tudi o priliki o talentih iz Matejevega evangelija, kjer gospodar reče služabniku, ki je svoj edini talent zakopal: Vzemite mu talent in ga dajte tistemu, ki jih ima že deset. Nato pa sledi sporni stavek: Kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo iri bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima (Mt 25,29). Da ta stavek ni v skladu s preostalim evangelijem, ki brani in zagovarja revne in uboge, grmi pa proti bogatašem, je jasno vsakomur. Prof. Otmar je dolgo tuhtal ta stavek, potem pa se mu je posvetilo: grški glagol echo ne pomeni samo imam, ampak tudi prizadevam si, trudim se, vneto zbiram. Prav to pa ta čudni in krščansko nerazumljivi stavek napravi jasen in smiseln. Torej bi bilo treba prevesti: Vsakemu, ki se trudi, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki se ne trudi (in samo lenari, lahko dodamo), pa se bo vzelo še tisto, kar ima. Tako se stavek lepo vklopi v kontekst in celota zablesti v polni luči. Žal pa ta prevod še ni sprejet ne v svetu ne pri nas. Ko je bila januarja 1985 predstavljena jubilejna izdaja Svetega pisma nove zaveze z neposrečenim Rozmanovim prevodom evangelijev, za katere pa sem le dosegel, da smo jih z nekajmesečnim delom vsaj nekoliko popravili, je tedanji profesor filozofije na Teološki fakulteti in sedanji ljubljanski nadškof dr. Anton Stres zabičal prof. Otmarju: "Otmar, zdaj pa je Tvoja sveta dolžnost, da na novo prevedeš evangelije". Velika škoda je, da se ta daljnovidna beseda sedanjega prvega moža Cerkve na Slovenskem ni uresničila in da še danes nimamo zares lepega prevoda evangelijev, ki bi ga bil prof. Otmar zagotovo zmožen ustvariti. nn v vi novi 10 9. februarja 2012 JLTZclS-Kci GLAS Kratke Slovenska skupnost / Ze spet po starem? Slovenska skupnost protestira zaradi nadaljevanja prakse, ki je veljala v času desne uprave, se pravi uporabe samo italijanskih imen tržaške občine in občinskih uradov. Pristojni urad je najprej poslal konzultam obvestilo, kije bilo pravilno v celoti prevedeno v slovenščino, nato je isti urad preklical dokument, ga označil za zgrešenega in ukazal, naj se objavi drugi, v katerem so imena tržaške občine in občinskih uradov samo v italijanščini. Ali je tržaška uprava še vedno v primežu funkcionarjev, ki ne spoštujejo jezikovnih pravic manjšine? Ali si levosredinska uprava lahko to dovoli? Pričakujemo poseg župana in pristojnega odbornika, da se začnejo končno izvajati pravice slovenske manjšine. / Peter Močnik Iztok Mlakar na Opčinah V openskem večnamenskem središču Sklada Mitja Čuk je bil na svečnico v gosteh Iztok Mlakar, znani slovenski kantavtor in izvrsten dramski igralec, član novogoriškega gledališča. Skladu Mitja Čuk je namenil svoj dobrodelni nastop (že tretji odkar Sklad deluje). SLAVISTIČNO DRUŠTVO TRST - GORICA - VIDEM Poslušalci so bili navdušeni in jih nista obdržali doma niti temperatura nizko pod lediščem niti divja burja. Ob Mlakarju je sodeloval kontrabasist, instrumentalist in aranžer David Šuligoj. / (jec) Natečaj v spomin na Mirjam Koren Ob dnevu slovenske kulture Deželni sedež Rai za Furlanijo Julijsko krajino, Kinoatelje, Slovenski klub in Skupina 85 vabijo v četrtek, 9. februarja, ob 11. uri v prostore studia A Deželnega sedeža Rai na tiskovno konferenco ob predstavitvi natečaja za scenarij dokumentarnega filma, posvečenega spominu in delu dolgoletne režiserke in urednice slovenskih programov Deželnega sedeža Rai v Trstu Mirjam Koren. V nekdanji ribarnici odprtje razstave Ogenj v naravi V soboto, 11. februarja 2012, bo ob 18. uri uradno odprtje razstave pod naslovom "Ogenj v naravi - II fuoco della natura”, in sicer v nekdanji ribarnici (ex pescheria - Salone degli Incanti) v Trstu. Tema razstave je Narava v vsej svoji lepoti in moči, pri čemer je že Aristotel poudarjal, daje “Narava vsesplošni princip in vzrok vsega gibanja in mirovanja. Deluje kot nujnost in ne kot slučajni pojav” (Aristotel, Metafizika, Knjiga E, 1). Narava bo predstavljena v umetniških delih več kot 60 ustvarjalcev, med njimi najdemo tudi največja imena s področja fotografije, videa in slikarstva našega časa, po izboru kuratorjev Jonathana Turnerja in Marca Puntina iz tržaške galerije Lipanje Puntin. Med njimi so tudi trije Slovenci: Jernej Forbici, Primož Bizjak in Janez Vlachy. Cilj razstave, ki bo odprta do 9. aprila 2012, je prikazati sodobno produkcijo Narave skozi prizmo slik, veliko formatnih fotografij in video projekcij. Generalni konzulat Republike Slovenije v Trstu pozdravlja sodelovanje treh slovenskih umetnikov na razstavi; s tem potrjujejo svojo odprtost, večkulturnost delovanja in pripomorejo k spoznavanju Trsta kot tudi slovenskega mesta. Za več informacij glede razstave se lahko obrnete na Studio giornalistico associato, Via Tor San Piero 14, 34135 Trieste, infoVatemporarystudio. com, www. atemporarystudio. com ŠC Melanie Klein / Za boljše otrokovo počutje ŠC Melanie Klein prireja naslednje tečaje od ponedeljka, 13. februarja: Masaža dojenčka (16.00-16.45) je namenjena malčkom od 2. do 7. meseca; Babyfitnessje za dojenčke od l.do 12. meseca (17.15-18.00), na tečaju bodo starši pridobili znanje za razvijanje motoričnih sposobnosti otrok; Delavnica štikanja za začetnike in nadaljevalce (18.00 do 20.00). V torek, 14. 2., pa se bosta začela Shiatsu za otroke od 3. do 5. leta starosti (16.30-17.00) in Shiatsu za nosečnice (17.30-18.30). V petek, 17. 2., se bo začel tečaj Štikanja ob čaju (18.00-20.00) za vse, ki bi želeli izboljšati tehniko štikanja v prijetni družbi. Vse dejavnosti bodo v vzgojno didaktičnem centru Otroška hišica v ul. dello Scoglio 14/1 v Trstu. Prijave: ob ponedeljkih in petkih od 9. do 13. ure in ob sredah od 16. do 18. ure v ul. Cicerone 8. Info na www. melanieklein. org, tel. 345 7733569. NŠK / Odprtje fotografske razstave Nike Furlani Narodna in študijska knjižnica vabi na odprtje fotografske razstave Nike Furlani Soba 68, ki bo 10. februarja 2012, ob 17.30. Predstavil jo bo Matevž Paternoster. Za glasbeni utrinek bo poskrbela flavtistka Barbara Ferluga, gojenka konservatorija G. Tartini v Trstu. Ob rojstvu prvorojenke Nine se z našim cenjenim sodelavcem NIKOM ŠTOKLJEM veseli UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA I Književne študije 3 Borisa Paternuja Predstavniki slovenske klasike kot "heretiki" Prejšnji četrtek, 2. februarja, je Slavistično društvo Trst -Gorica - Videm priredilo v mali dvorani Narodnega doma prijetno kulturno druženje ob predstavitvi knjige profesorja, literarnega zgodovinarja, teoretika, odličnega predavatelja in govornika ter avtorja številnih esejev in razprav Borisa Paternuja. Pogovor z avtorjem Književnih študij 3, ki so izšle pri Zavodu Republike Slovenije za šolstvo ob podpori SAZU, je vodila Neva Za-ghet. Prisotne je uvodno pozdravila urednica Marija- Lesjak Ri-henberg, ki je dejala, da ji je bilo v veliko veselje delati z dr. prof. Paternujem, in je razložila potek priprave knjige: "Uredniško delo samo je opravil Tine Logar, Zavod za šolstvo pa je lahko ponosen na to knjigo, ki je namenjena vsem, ki delajo v vzgojno-izobraževal-nem sistemu". V uvodni besedi izpod peresa Marka Juvana bralec spozna zanimanje Borisa Paternuja, ki obsega vsa slovenska obdobja in zvrsti. V središču njegove pozornosti so t. i. heretiki, to so vsi slovenski avtorji, ki so se na katerikoli način postavili proti družbenim načelom. Odlomke iz šestih esejev, ki so nastali ob različnih priložnostih v zadnjem desetletju in so sedaj zbrani v samostojni publikaciji, je prebrala Eva Kranjac, za glasbeni utrinek pa je poskrbela mlada Ivana Kresevič, učenka Glas- kontekstih in jih spoznamo na poseben način. Prof. Paternu je podčrtal dejstvo, da pri vseh treh slovenskih klasikih zasledimo tri povezovalne e-lemente. Ti so vprašanje osamo- Neva Zaghet in Boris Paternu (foto Kroma) bene matice iz razreda Fulvia Ju-rinčiča. Eseji razsvetlijo like treh slovenskih klasikov, in sicer Primoža Trubarja kot predstavnika verske književnosti, Antona Tomaža Linharta kot predstavnika posvetne književnosti, Franceta Prešerna pa kot predstavnika literarno avtonomne poezije. Preko njih se sprehodimo po evropskih svojene književnosti, nacionalna oz. jezikovna identiteta in estetska identiteta. Prav ta je najbolj problematična v slovenski književnosti. Pri Linhartu je ta element zelo močan, saj se izraža v jeziku "elegantne komedije". Vrh Prešernove poezije pa so zagotovo soneti, ki jih je pisal na podlagi ogromnega znanja bratov Friedricha in Avgusta Schlegla. Pre- šeren je kombiniral nemško romantično strategijo s Petrarcovo prakso v specifično slovensko posebnost. Kot se je izrazil dr. Paternu, "kar se tiče jezika, sta Čop in Prešeren postavila jezikovna kriterija, ki še vedno veljata. To je narodna pripadnost in načelo kompletnosti. Jezik namreč ni kultiviran, dokler je omejen na praktično raven navadnega kmeta. Prej mora postati uporaben v znanosti in kulturi. Če jezik ni kompleten, je obsojen na smrt". Paternu je med predstavitvijo svoje knjige večkrat podčrtal dejstvo, da pomembna slovenska iiteratura temelji na "heretikih", ne v smislu nihilizma, ampak vernikov, ki čistijo svojo vero kot izhod s statičnih vidikov vere. V prvem eseju v knjigi je predstavljen Primož Trubar. Poudarjen je lik škofa Bonoma, ki je verjel v kulturno sodelovanje med slovenskim in italijanskim svetom. Verjel je, da so korenine vsega zla v pohlepu po denarju. Prav Trst je po mnenju prof. Paternuja naredil Trubarja literarno usmerjenega. Omembe vreden je zadnji esej v knjigi, v katerem dobimo dragocene napotke o različnem šolskem branju oz. različnih interpretacijah Krsta pri Savici. Po Paternuju je bistvo klasika to, da zmore proizvajati nove univerzalne pomene, zaradi katerih ga beremo vsakič drugače. Zaradi aktualnosti ga pomensko lahko dopolnjujemo. Met Vedno aktualna zgodba o aleksandrinkah Slovenke v deželi faraonov Na krovu ladij avstrijskega pomorskega podjetja Lloyd, ki so pred stoletjem povezovale Trst z Aleksandrijo, je veliko primorskih žena na poti proti Egiptu zaupalo svojo usodo neznanemu. Med plovbo so njihove rute na glavah plapolale v vetru, v tem pokrivalu se je namreč simbolno zrcalil njihov notranji svet, njihova omika in dediščina, obenem tudi razlog, zaradi katerega so zapustile domače kraje in se odpravile čez morje v afriško deželo. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je revščina na podeželju narasla, še bolj izrazito pa je udarila po prvi svetovni vojni. Denarja in hrane je bilo malo, veliko slovenskih deklet je zato odšlo v Trst in Gorico, da bi se zaposlile kot varuške in gospodinje. V mestih pa je bilo zaslužka malo, večji dobiček (od sedemkrat do osemkrat višji) je bil mogoč v oddaljenem Egiptu, katerega osrednji mesti Kairo in Aleksandrija sta bili tedaj v polnem razcvetu. Dekleta in žene, ki so zapuščale dom, so postale oben- em vir dohodka za domače, saj so s svojim zaslužkom gmotno prispevale k izboljšanju družinskega stanja. To je bilo med drugim poudarjeno na srečaju v dvorani Tessi-tori, v kateri je društvo Skupina 85 ob podpori predsedništva deželnega sveta in tržaške pokrajine predstavilo publikacijo z naslovom Le rotte di Alexan-dria - Po aleksandrijskih poteh. Kot sta pojasnila urednika Franco Pero' in Patrizia Vascotto, so v dvojezičnem zborniku (poleg slovenskih in italijanskih besedil so v publikaciji izvlečki tudi v angleščini) zbrali posege mednarodnega simpozija, ki je v Trstu, na pobudo Skupine-Gruppo 85 in Pokrajine Trst, potekal decembra leta 2008. "Na tedanjem srečanju so sodelovali profesorji iz Trsta, Kopra, Ljubljane in Kaira", je dejala Vascottova. Polovica knjige je namenjena t. i. aleksandrinkam, druga polovica pa obravnava prisotnost Italijanov v Egiptu, ki so prispevali h kulturni, literarni in arhitekturni rasti Kaira in zlasti Aleksandrije. "V zborniku, ki ga je izdala univerzitetna zlož-ba EUT, so zbrana med drugim pričevanja aleksandrink, ki so delovale kot dojilje, varuške in gospodinje, ter njihovih sorodnikov". Simpozij je obrodil tudi gledališko predstavo o tem množičnem migracijskem dogodku, ki si jo je zamislil Pero'. Z njo je režiser prispeval k spoznanju usode aleksandrink, ki smo jo Slovenci dobro poznali, celo italijanskim zgodovinarjem pa je bila skorajda nepoznana. Na srečanju sta spregovorili tudi podpredsednica deželnega sveta Annamaria Menosso in pokrajinska odbornica Roberta Tarlao, ki sta poudarili, da danes potekajo migracijski tokovi v obratni smeri: sedanje priseljenke iz Afrike pa so žal deležne drugačnega sprejema od tistega, ki so ga bili Italijani in Slovenci deležni v Aleksandriji. V imenu založbe EUT je spregovoril profesor zgodovine medicine Euro Ponte, ki je fenomen aleksandrink uokviril v širše zgodovinsko dogajanje. V Aleksandriji je bila namreč tedaj dokaj petična buržoazija, ki so jo sestavljale družine zlasti inženirjev in trgovcev ter podjetnikov: posebno vlogo je v tem vidiku imela gradnja Sueškega prekopa. Čeprav je bila med priseljenci večina Angležev in Francozov, je sama italijanska komponenta štela okrog 70 ti- soč enot. Bogate družine iz Zahoda so v tem okolju imele na razpolago svoje šolske zavode in bogato kulturno življenje: v tovrstnem družinskem okolju so se kot varuške, dojilje in spremljevalke zaposlile aleksandrinke. Po večini so bile Slovenke, pa tudi Furlanke in iz Veneta. Bile so zelo delavne, poštene in relativno izobražene, zaradi česar so bile bolj cenjene kot Grkinje ali ženske iz Južne Italije. V tem okolju so se aleksandrinke dejansko osamosvojile domače patriarhalne in kmečke družbe, rute, ki so vihrale na krovu ladij, so zamenjale s klobuki: ko so se vračale domov, so v domačem okolju bile deležne nezaupanja, včasih celo odprtega prezira, češ da so se v eksotični deželi izgubile... Migracija aleksandrink se je nadaljevala vse do druge svetovne vojne, vse do političnih sprememb v Egiptu, ko so Angleži zapustili svoj položaj. Večina aleksandrink novejše generacije se je nato vrnila domov, nekatere pa so se odselile drugam, na primer v Argentino. Lepo naključje je spremljalo ta dogodek, saj je nekaj dni pred predstavitvijo zbornika slovenski režiser Metod Pevec slavil zmago na Tržaškem filmskem festivalu prav z dokumentarcem o aleksandrinkah. IG Alpe Adria Green Nejasno ravnanje z odpadki iz Kampanje Alpe Adria Green opozarja državljane in organe EU na popolnoma zgrešeno "strategijo", ki jo italijanska vlada namerava udejanjiti pri reševanju krize odpadkov v Kampanji. Italijanska državna vlada ne more reševati velikega problema odpadkov Kampanje na podlagi izrednih odlokov in problem onesnaževanja preprosto odložiti na ramena drugih dežel. Izvor sedanje krize je po mnen- ju ministra Clinija posledica večletnega nezakonitega odstranjevanja odpadkov. Nobene "čarovnije" niso opravili v Kampanji in zadovoljstvo neapeljskega župana De Mag-istrisa ter ministra za okolje Clinija se zdi povsem neprimerno. Čudežno je le to, da so neapeljske smeti "izginile" v sosednje dežele, kar prebivalci le-teh popolnoma ignorirajo. Odpadki camorre so tako razpršeni po vsem državnem ozemlju in dlje. Evropski komisar za okolje Janez Potočnik je izrazil svojo zmedo glede italijanskega izrednega stanja, ki je postalo stalnica, in potrdil postopek za ugotavljanje možnih kršitev. Med deželami, ki so deležne te "državne solidarnosti", sta tudi Puglia in FJk. Taranto in Trst sta tako neposredno posuti z odpadki iz Kampanje. Odpadke v Tarantu pokopljejo v odlagališča, v Trstu pa jih brezskrbno sežigajo v sežigalnici. Kakšne vrste so ti odpadki? Zakaj mestna uprava in državna vlada državljanom prikrivata resnico? Evropska zakonodaja je glede tega zelo jasna: varstvo zdravja ljudi in varovanje okolja je treba doseči z zmanjšano proizvodnjo odpadkov in reciklažo na najvišji ravni. In to seveda ob čim večji transparentnosti pristojnih organov ob načrtovanju ravnanja z odpadki. Teh obveznih smernic pri reševanju večne krize Kampanje pa v Italiji sploh ni. Poleg tega so slovenski organi sežigalnico že prijavili zaradi čezmejnega onesnaževanja, ker je naprava zastarela in je le 3-4 km oddaljena od slovenske meje. Minister Ciini in EU še vedno zagotavljata, da bo Kampanja rešila problem odpadkov: to pa bo ponovno počela brez transparentnosti in po postopku, ki ne bo zagotavljal primernih zdravstvenih standardov za prebivalstvo, menijo pri AA Green. NOVI Društvo slovenskih izobražencev Znanstvena veda se lahko prikaže na enostaven način Obvestila e Egipčani so poznali f cela števila in ulom-£■ Jke z imenovalcem ena, Grki so imeli zelo razvito matematiko, ničlo pa so odkrili Indijci in jo prinesli v Evropo zelo pozno". Tako je številnemu občinstvu v Peterlinovi dvorani nazorno razlagal univerzitetni profesor Drago Bajc. Na matematiko se tako dobro spozna, da jo zna prikazati na enostaven in edinstvenjiačin. Pred tablo je razlagal, kako vsako merjenje prinaša napake, matematika pa zahteva točnost, saj se odlikuje po dveh lastnostih, in sicer po strogosti in natančnosti. £ risanjem krogov in kvadratov )e poenostavil merjenje in ra-2loŽil razmerje na konkreten način: "Če nismo strogi, ne Pridemo do točnega rezultata. Že stari Grki si niso mazali rok z računanjem in pisanjem, temveč so logično sklepali. Mazanje rok je bilo delo sužnjev". Kljub strogosti in natančnosti rezultata ostajajo nekateri problemi nerešljivi. To je prof. Bajc tudi prikazal s primerom afriških hiš z vodnjakom, pri katerih brez križanja stez ne moremo doseči vodn- Heidi in Sneguljčica sta bili glavni junakinji zadnjih dveh predstav Gledališkega vrtiljaka. Simpatična alpska deklica je v nedeljo, 5. decembra, privabila v Marijin dom Pri Sv. Ivanu veliko abonentov in Priložnostnih obiskovalcev. Odrsko priredbo priljubljenega mladinskega romana je podpisala in Bioetika Niz predavanj v organizaciji Mosp in Skk v prostorih na ul. IJonizetti v Trstu se preverjeno riadaljuje. Tokrat je o "življenju, ki preseneča", letošnji vezni niti, spregovoril frančiškanski pater dr. Tadej Strehovec iz župnije sv. Antona Padovanskega na Viču v Mubljani, ki je tudi predavatelj in doktor znanosti pri katedri za ritoralno teologijo na teološki ■akulteti Univerze v Ljubljani. Že ',rsto let se ukvarja s prob-ematičnimi in spolzkimi vPrašanji bioetike, zato je svoj Prispevek poimenoval Slovenci, i°efj'ka in kultura življenja. •leme bioetike so danes še kako •dualne, strokovnjaki in vsak-anji ljudje pa do njih navadno Pristopajo z dveh zornih kotov: jakov. Beseda je dalje tekla o teoriji grafov in o tem, kako je bolje uporabiti konkretne primere namesto točk in zapletenih pojmov. Teorija grafov lahko krije različne pojme, govori pa o nekaj točkah, ki so povezane ali tudi ne, včasih pa med njimi nastajajo ploskve. Preko teorije grafov je prikazal primer oseb, ki se lahko poznajo ali tudi ne: "Izmed vseh možnosti iščemo neko zakonitost, nekaj, kar bo veljalo vedno". Če imamo jo tudi spretno režirala Lučka Su-sič. Pod njenim vodstvom so nastopili člani Slovenskega odra, ki ga sestavljajo bodisi odrasli bodisi nadarjeni otroci oz. mladi, ki se od časa do časa želijo preizkusiti v gledališki umetnosti. Tu velja posebej omeniti gracioznost in nežnost male Katarine Polojaz, ki ji je bila upravičeno zaupana na eni strani sta liberalno svo-bodnjaštvo in permisivizem, na drugi pa tradicionalna konservativnost katoliškega nauka. Ne gre le za razumska vprašanja, ampak za konkretne probleme ljudi, torej za politične probleme in vprašanja empirike ter čustev. Pater dr. Strehovec je predstavil širok spekter dilem znotraj bioetične problematike z zornega kota katoliške in krščanske morale, sklicujoč se na vprašanje, kako naj človek ravna v skladu s sabo, sočlovekom in Bogom. Liberalno gledišče je umestil v polje interesov lobijev in kapitala, ki izžarevajo svojo moč tudi preko pojavov bioetike. Gre za polje biologije, medicine, genetike, sociologije, ekonomije, filozofije, teologije. (Bio) tako šest oseb ali več, se nujno zgodi, da so trije, ki se popolnoma poznajo ali so si popolni tujci. Predavatelj je poudaril tudi primer klasične šahovnice z belimi in črnimi polji, ki jih je nato pokril z dominami. Dodal je, da so ga kot otroka vedno motile ničle pri domini, in navedel je možne načine premikanja domin glede na končno sodo število. Da matematika ni samo veda o številih, je prisotne nosilna vloga. Prav tako se je izkazal Boštjan Petaros, ki je z njemu lastno spontanostjo poustvaril nagajivega in hudomušnega pastirja Petra. Postavitev je doživela veliko odobravanja pri velikih, predvsem pa pri malih gledalcih, ki so pridno spremljali razplet dogodkov. Besedo je nato prevzel sv. Milkvaž, ki je zbrane pohvalil za lepo obnašanje med predstavo, kar je tudi eden glavnih ciljev organizatorjev. Če še drži slovenski pregovor: kar se Janezek nauči, to Janez zna, bodo otroci tudi v naslednjih življenjskih obdobjih vedeli, kako se v gledališču primerno obnašamo. Sicer pa je za tako publiko pomembno, da je ponujeno delo prikupno, zabavno in poučno. Pridevniki, ki jih lahko brez zadržkov pripišemo zadnjemu podvigu Slovenskega odra. Januarja, točneje 22., pa je v goste Gledališkega vrtiljaka prišlo Gledališče na vrvici iz Nove Gorice, ki mu načeljuje režiser etične dileme se ponujajo ob vprašanju vpliva genov na naše vedenje, ob raziskavah na matičnih celicah in uravnavanju rojstev oz. kontracepcij, odnosu do nerojenega življenja (splav) in ob vprašanju o umetni oploditvi v epruveti. Evgenetika je npr. delovno polje, ki ga povezujemo z brutalnim nacističnim projektom izboljšanja človeškega rodu, danes pa se je le ta preoblekla v obliko vprašanja "kdo lahko ali ne sme živeti"? Bioetika nastopi tudi ob vprašanjih presaditve in varovanja človeških organov, ob ireverzibilni komi si, recimo, rečemo, "kdaj človek pravzaprav umre?, delikatna so vprašanja živega darovanja, oskrbe ob smrti, asistiranega samomora, evtanazije prepričal s številnimi praktičnimi primeri. Tako je sešteval zaporedna števila in s pomočjo gibanja knjig razlagal pomembnost vrstnega reda pri določenih stvareh. "Kar se tiče vrst števil, je matematika na koncu, ker nihče ne bo odkril novih, to je zaključeno", je dalje razlagal prof. Bajc in poudaril pomen strogosti, saj "če človek ni strog, zaide v slepo ulico, ker videz vara". S številnimi poslušalci ponedeljkovega rednega srečanja Društva slovenskih izobražencev je delil ljubezen do praštevil, za katera pravi, da so nekaj čudovitega. Pošalil se je tudi ob trditvi, da matematika ni eksperimentalna veda, saj še danes nihče ne ve, ali je praštevil neskončno... Kaj torej raziskuje matematika? Od razdalj na zemlji do polmera zemeljske oble. Kot interdisciplinarna veda je povezana s teorijo grafov, kombinatoriko, statistiko, z verjetnostnim računom in še bi lahko naštevali. Lahko celo rečemo, da so pretežno vsa področja povezana z matematiko. Predavatelj je na začetku večera poudaril, da je matematika znanstvena veda, ki se ji marsikdo pridno izmika, saj je včasih zapletena in nerešljiva. Dodal je tudi, da so za napačen vtis matematike krivi šolski programi, ne pa požrtvovalni šolniki. Šin Emil Aberšek. Kaj se je Sneguljčici zares zgodilo, je bil naslov novogoriške produkcije, pri kateri je bilo občinstvo povabljeno, da z oranžnimi oz. zelenimi kartončki usmerja potek zgodbe in nastopajoče reši iz trenutne zmede. Ker je pravljica bratov Grimm vsem dobro znana, je bila naloga gledalcev precej enostavna, tako da je bil konec kljub trenutnim zapletom vesel in slovesen, kot se spodobi v najboljši pravljični tradiciji. Radijski oder, ki je glavni nosilec Gledališkega vrtiljaka, prireja vzporedno z gledališkim abonmajem tudi likovni natečaj Moj najljubši gledališki junak, da pri najmlajših spodbudi njihovo ustvarjalno žilico. Kar nekaj je takih izdelkov, ki so posebno domiselni in se bodo potegovali za nagrado. Na zadnjem predvidenem srečanju, konec marca, bo komisija ocenila prispela dela in razglasila najlepše stvaritve. Še prej pa bodo na odru Marijinega doma pri Sv. Ivanu zaživele lutke, ki jih uspešno animirajo pri Mini teatru iz Ljubljane. Redni gost Gledališkega vrtiljaka bo 26. februarja predstavil svetoivanski publiki pripoved Medvedek zleze vase. AL in uporabe cepiv itd. Katoliška cerkev se, pravi dr. Strehovec, jasno opredeljuje v prid darovanja organov (razen možganov in spolnih celic), v močnem vplivu genetike pa vidi nevarnost stigmatizacije na podlagi dednega zapisa. Veliko zaupa dosežkom regenerativne medicine, o vseh bioetičnih temah pa pravi, da jih moramo obravnavati s pozornostjo, z globino pogleda in velikim premislekom, kajti morda se ne zavedamo daljnoročnih posledic liberalistične ideologije. Kako bi ukrepali v primeru, da bi vaš otrok nujno potreboval presaditev srca, pa ga nikjer ne bi bilo na razpolago, potem pa bi vam kdo ponudil na razpolago rešitev, o izvoru katere ne bi spregovoril (t. j. s črnega trga organov)? Ali bi svojemu otroku nudili vse ne glede na izvor organa ali bi prisegli na etično pokončnost? Jernej Šček Na deželnem kongresu SSk v Devinu dne 27.1.2012 je nekdo pomotoma odnesel črn moški plašč velike mere. Ostal mi je lep plašč, a zelo premajhen. Če seje kdo tega zavedel, ga vabim, naj sporoči na tel. 340/1851200 za zamenjavo. Društvo slovenskih izobražencev in Slovenska prosveta vabita v ponedeljek, 13. februarja, ob 20. uri v Peterlinovo dvorano, Donizettijeva 3, na Prešernovo proslavo ob Dnevu slovenske kulture. Slavnostni govornik bo časnikar Martin Brecelj. Spored bodo oblikovali Dekliška pevska skupina Veseja pomlad pod vodstvom Andreje Štucin in člani Radijskega odra. Podelili bodo nagrade 40. literarnega natečaja Mladike in priznanja Mladi oder. Slovensko stalno gledališče vabi na enkratni koncert priznane slovenske rock skupine Siddharta, ki bo v petek, 10. februarja 2012, izvedla svoje največje uspešnice na velikem odru SSG v Kulturnem domu v Trstu. Prodaja vstopnic že poteka pri blagajni SSG in na spletni strani www. vivaticket. it). V petek, 17. februarja, pa bo SSG ponudilo ponovitev komedije Šoferji za vse čase, nato pa.bo na sporedu pustni ples s triom Bodeča roža; maske so seveda dobrodošle! Društvo Rojanski Marijin dom vabi v nedeljo, 12. februarja, na Prešernovo proslavo. Nastopili bodo: pevska in plesna skupina Stu ledi ter instrumentalisti Glas- V četrtek, 26. januarja, smo se v cerkvi v Zgoniku in na domačem pokopališču poslovili od dragega prijatelja in zavednega pripadnika naše zamejske skupnosti Srečka Štolfe iz Saleža, ki je nepričakovano umrl v soboto, 21. 1., prav na dan, ko je z nečakom Robertom Santinijem odprl osmico, ki daleč naokoli slovi po odličnem vinu in vrhunskih suhomesnatih izdelkih. Srečko se je rodil pred 72 leti v daleč naokoli znani kmečki družini, v kateri se je od mladih nog navzel ljubezni do kmečkega dela, a tudi dela za širšo vaško in narodno skupnost. Že njegov oče Karlo je bil na primer za tisti čas napreden kmet, a je tudi z veliko zavzetostjo opravljal odgovorno nalogo zgo-niškega cerkvenega ključarja. Ko je Srečko dorasel, je, kljub v tedanjem času vabljivim ponudbam drugačne zaposlitve, vedno ostal zvest kmetijski dejavnosti, kar je bilo že tedaj prej redkost kot pravilo. Nadaljeval je po očetovi poti, a bistveno posodobil kmetijo in se zlasti posvetil živinoreji in vinogradništvu. S svojimi pridelki, zlasti vinom, se je redno udeleževal občinskih in pokrajinskih razstav in redno je dosegal visoke uvrstitve, lepe nagrade in priznanja za kakovost. S takim aktivnim in uspešnim delovanjem je postal poznan in cenjen po vsem tržaškem ozemlju in še dlje in je s svojo kakovostno ponudbo v osmici nedvomno prispeval tudi k turistični promociji Krasa. Srečko se ni zaustavil le pri svojem delu na domači kmetiji, bene matice. Priložnostno misel bo podal Ivo Jevnikar. Prireditev bo v Marijinem domu v Rojanu (ul. Cordaroli 29) ob 16. uri. V februarju in marcu 2012 bodo v prostorih Marijanišča na Opčinah potekala srečanja priprave na poroko. To je edini slovenski tečaj v zamejstvu. Zato so vabljeni vsi, ki se želijo poročiti v cerkvi, da se ga udeležijo. Tečaj želi prispevati k bolj kakovostnemu življenju v dvoje, ovrednotiti pomen družine ter s spodbujanjem življenjskega optimizma prispevati k oživljanju naše narodne skupnosti. Prvo srečanje bo v sredo, 8. februarja, ob 20.30. Tečaj bo obsegal sedem srečanj. Nadaljnji razpored bo vsakdo dobil na prvem srečanju. Potovanje na Sicilijo z Novim glasom. Vabimo na sedemdnevno potovanje na Sicilijo od 20. do vključno 26. aprila 2012. Potovanje bo z letalom, ogled Sicilije pa z avtobusom. Udobni avtobus bo u-deležence peljal iz Trsta in Gorice do Benetk, kjer bo vkrcanje na letalo. Pristali bomo v Siracusi. Vrnili se bomo iz Palerma z letalom v Benetke, nato v Gorico in Trst. Vpisovanje bo do konca februarja na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu. Na razpolago je celoten program, kjer so navedena mesta in znamenitosti, kijih bomo obiskali. Vsekakor z vpisom pohitite čim prej. Srečno potovanje. Darovi V blag spomin na pokojno Gildo Pertot daruje I. K. za Slovensko Vincencijevo Konferenco v Trstu 20 evrov. temveč je odgovorno sprejel na svoja ramena tudi stanovsko in politično udejstvovanje. Tako moramo poudariti, da je bil od leta 1970 za vrsto let zelo zavzet in delaven član izvršnega sveta pokrajinske Zveze neposrednih obdelovalcev, ko pa je predvsem zaradi zdravstvenih težav opustil to aktivnost, je bil izvoljen v nadzorni odbor že omenjene Zveze in bil vedno pripravljen praktično ali tudi le z nasveti pomagati vsakomur, ki se je obrnil nanj s kako prošnjo. Na listi stranke Slovenske skupnosti je bil kar štirikrat izvoljen v zgoniški občinski svet. V tej vlogi je prišlo do izraza njegovo zanimanje za stvarne probleme vaške in širše občinske stvarnosti. Zlasti je spremljal kmetijsko in na splošno gospodarsko problematiko. Znotraj strankinega sekcij-skega delovanja pa se je še posebno zavzel za organizacijo tako imenovanih "Naših praznikov", ki jih je SSk prirejala v Zgoniku in zlasti v Koludrovci. O smrti Srečka Štolfe se vsi zavedamo, da ni le v njegovi družini, ampak v naši širši sredini nastala velika praznina, ki kar kliče po obljubi, da bomo posnemali njegov zgled nesebičnega, požrtvovalnega in iskrenega truda za splošno dobrobit naše krajevne stvarnosti v samem Saležu in širše v zgoniški občini, kakor tudi v splošnem smislu. Zato naj mu bo lahka domača zemlja! Sestrama in ostalim žalujočim svojcem pa naj gre iskreno sožalje tudi v imenu uredništva in uprave Novega glasa. Radijski oder in Slovenska prosveta Veselo proti koncu 14. sezone GLEDALIŠKI VRTILJAK poto Kroma ŽIVLJENJE, KI PRESENEČA Gost p. dr. Tadej Strehovec kot kultura življenja V spomin na Srečka Štolfo iz Saleža Bil je kmet in zavzet politični delavec 9. februarja 2012 Beneška / Aktualno NOVI GLAS Bolj tankovestno je treba izbirati besede! VIDA VALENČIČ KO SE DOTAKNEŠ OSEBE Ne obsojajmo lahkomiselno človeka Dne 19. 1. 2012 je g. Davorin Koron v svoji kolumni v zvezi s postopkom oblikovanja nove vlade zapisal v PN, med ostalim, "da se jena Dunaju začelo sojenje v aferi Patria, v kateri je v Sloveniji vpleten tudi Janša". Kolikor vem, ne obstaja še nobena pravnomočna sodba sodišča, na podlagi katere bi lahko trdili, da je Janša "vpleten" v navedeni posel. Za zdaj je še povsem nedokazano "obtožen vpletenosti". In to, kot lahko razberemo iz dnevnega tiska, na podlagi zelo trhlih in pravno spornih indicev, kot bomo videli v nadaljevanju, kaj šele dokazov. Zato bi moral Koron bolj tankovestno izbirati svoje besede, ko se je dotaknil te tako vprašljive zadeve. Eden domnevnih kronskih dokaznih indicev proti Janši naj bi bila namreč oddaja finske TV YLE z dne 1. 9. 2008, v kateri je novinar Magnus Berglund dejal: “V dokumentaciji Patrie se poja- vi oseba "J". Tej osebi bi moral Walter Wolf nakazati denar... Z drugo besedo finsko državno podjetje Patria je podkupilo slovenskega predsednika vlade". Čemur so potem nekatere vroče glave slovenskih t. i. mnenjskih voditeljev pritaknile še SDS, ki naj bi tudi pokasirala del podkupnine. V postopku razčiščevanja teh obtožb je urednik navedene oddaje finske TV Matti Virtanen pojasnil (Demokracija, 2. 9. 2010), da je bila črka "J" izmišljena ali pa posledica nesporazuma. Dejal je, "naj bi služila kot dra- matičen element, tako da je bil prispevek bolj privlačen". Ista črka “J" se pa res pojavlja v protokolu enega od posrednikov v poslu Patria (Riedla), vendar se zanesljivo nanaša na direktorja tovarne Duro Dakovič Bartola Jerkoviča. Vprotokolu je namreč ob tej črki pripis, da je oseba, ki se za njo skriva, "zaskrbljena za svoj materialni položaj, ker naj bi odšla v pokoj čez leto in pol", kar je bilo v zvezi z Jerkovičem tudi Patria potrjeno. Patria je namreč sklenila posel tudi s Hrvaško ter je posredniška in lobistična mreža segala tudi tja. Zato je možno tudi, da je novinar stvari pomešal. Naj še navedem, da so kmalu po objavi dokumentarca o Patrii na TV YLE odstavili direktorja Makaela Jungerja. Tudi finski preiskovalec Bjdrnkvist je ob neki priložnosti izjavil (Reporter, 28. 3. 2011), "da nimamo nobenih dokazov, da je denar končal v SDS ali pri kateremkoli članu te stranke". Domnevno vpletenost SDS v spornem poslu sta zanikala tudi Računsko sodišče in policija, ki sta opravila pregled finančnega poslovanja stranke v obdobju 2004-2008 (Demokracija, 15. 9. 2011). Na podlagi izsledkov tega razčiščevanja sta Janša in SDS tožila zaradi obrekovanja Berglunda, TV YLE in nekatere slovenske časopise, ki so nekritično širili navedene obtož- be. Sodišče je navedene obsodilo na javni preklic njihovih izjav in na plačilo ustrezne odškodnine Janši in SDS-u. Med procesom je padel tudi še drugi domnevno "kronski indic" proti Janši, do katerega naj bi se dokopala policija. Gre za osnutek elektronskega sporočila Patrii, ki sicer ni bil nikoli poslan naslovniku in ga je napisala Marija Badovinac Črnkovič, ena izmed prič v procesu. V njem se je v bitki za navedeni posel sklicevala na takratnega premierja Janeza Janšo, kar naj bi dokazovalo, da je tudi sam vpleten v posel. Ob soočenju na sodišču je Črnkovičeva priznala, “da se je na Janšo sklicevala samovoljno, ker je s tem želela narediti vtis na Patrio" (Demokracija, 12.1.2012). Zato se je Janši na sodišču opravičila, ker je zlorabila njegovo ime. Tudi sicer po podatkih tiska obremenjuje proces v tej aferi še toliko drugih pravnih, procesnih in vsebinskih nekorektnosti, da se vse bolj razgaljuje kot konstrukt, ne pa kot poštena pravda. Končno se je morala zaradi storjenih napak iz procesa umakniti sama tožilka (Branka Zobec Hrastar). Tudi sicer so prve obtožbe proti Karlu Erjavcu in Albinu Gutmanu zaradi domnevne malomarnosti pri sklepanju posla padle na sodišču in sta bila 'priznana za nedolžna. Zato je treba zaradi vsega tega počakati na pravnomočno razsodbo in se dotlej izogibati lahkomiselnemu obsojanju človeka in blatenju njegovega imena. Milan Gregorič Oguljena, a zelo realna fraza Pred dnevi sem po zelo dolgem času srečala mlado žensko, ki sem jo spoznala pri svojem šestnajstem letu. Tisto poletje sva se obe vpisali na intenzivno konverzacijo v angleščini. Popoldnevi so bili morski, za mesec dni pa so se sklepali v tej skupini štirih ali petih mladostnikov, ki so si vsaj virtualno želeli poleteti v drugo kulturno ozračje. Še danes se spominjam njene močne volje do spoznavanja čisto vsake jezikovne nianse, pa komaj štirinajst let je bila stara! Leta so se zelo hitro zavrtela, mlada rdečelaska se je zaposlila v uradu, poročila, rodil se ji je danes sedemletni deček. Življenji sta se paralelno vili dalje, ducat občasnih srečanj, zelo malo vpogleda v to, kar je zares v srcu. Običajno, pač. Lani je iz nje privrelo, da ne more dalje. Obrnila se je na krajevno združenje proti nasilju, pogovorila z njihovo psihologinjo in spoznala, da mora ukrepati. "Ni me tepel, nasilje, ki sem ga bila deležna, ni bilo tisto, ki ga takoj vidiš na telesu. Drugačne vrste, a vseeno nasilje. Vem, da je težko verjeti, predvsem, ker je njegov obraz angelski. In vendar se je po rojstvu otroka resnično spremenil. Dan za dnem je vztrajno zatrjeval, da nisem nič vredna, da sem slaba mati, slaba žena, da je vsaka beseda, ki jo izustim, neumnost, ničko-likokratmi je pravil, naj se enkrat že odselim. Danes sem končno razumela, da je bilo v resnici vse že zapisano, le sama tega nisem hotela videti. Vedno je vztrajal pri popolnem rezu z izvorno družino. Zdaj vem, da je vse tiste dinamike, ki so temeljile na odnosu s psihično nestabilno materjo, ponovno vzpostavil v družini, ki sva jo gradila. V določenem trenutku sem si rekla: dovolj, vredna si dostojnejšega življenja". In je šla. Ogromen psihični, fizični in seveda finančni napor, danes pa je ponovno mlada ženska polna moči. Postopoma je spet začela verjeti vase. Leto strokovne družinske mediacije z možem ni rešilo njunega zakona, naučilo pa jo je pomena komunikacije. "Nama ni koristila, zase pa vem, da sem danes bogatejša v spoznanju, da je v odnosu zelo pomembno biti enakopravni, potrebno je govoriti, resnično govoriti, izpovedati svoje potrebe, vprašati o občutju drugega. Pa ne le v govoru. Morda čudno zveni, a danes poznam pomen branja med vrsticami. Prepričana sem, da moški in ženske komuniciramo drugače. Pogosto moški izrazijo kak občutek povsem med vrsticami in na nas je, da ga razberemo". Rdečelaska, katere lasje so v letih izgubili oranžen lesk, nikakor pa ne košatosti, kljub vsemu še vedno verjame v možnost srečnega, dobrega, izpolnjujočega zakona, v katerega oba verjameta in oba vlagata. Nekaj pa si je zabičala: “nikoli več se ne bom izničila zaradi partnerja". Oguljena fraza in vendar za ženski del sveta tako zelo realna, na tak ali drugačen način. Da sem se je sama rešila, sem morala prehoditi kar nekaj let in ozdraviti kar nekaj psiholoških bušk. Pri sv. Ivanu je bil leta 1908 tudi prvi sprejem v slovensko Marijino družbo. Da je sprejem bil prav pri sv. Ivanu, je bilo nadvse umestno, saj so Marijine družbe ustanove jezuitskega reda in, kot je bilo omenjeno, so prve jezuitske Marijine kongregacije v našem mestu nastale prav v tej cerkvi. Pri sv. Ivanu sta leta 1914 imeli sedež še bratovščina presvetega Srca Jezusovega in bratovščina Najsvetejšega Zakramenta. Apostolstvo molitve To združenje je kmalu po prvi svetovni vojni ustanovil nadškof Sedej. Za slovenski del nadškofije je bil določen poseben odsek, ki ga je vodil g. Ivan Reščič. Za sedež združenja je bila s posebno diplomo, izdano v Rimu 15. marca 1929, določena cerkev sv. Ivana. Prav tako je tu uradno bil določen sedež Ustanove za posvetitev družin Srcu Jezusovemu. Za slovenske vernike je kot škofijski poverjenik obeh Ustanov bil imenovan g. Ivan Reščič. To pooblastilo mu je v veliki meri omogočalo, da je odseke AM ustanavljal tudi v drugih župnijah (Arhiv Slov. past. sred. - Zapiski msgr. R. Klinca). Leta 1946 je g. Reščič postal župnik v Podgori. Vodstvo AM pri sv. Ivanu je tako prevzel najprej prof. Mirko Filej, za njim pa msgr. Franc Močnik. Msgr. Močnik je bil v tistih letih na Goriškem glavni pobudnik omenjene pobožnosti, medtem ko je na Tržaškem to nalogo opravljal dr. Stanko Janežič. Leta 1950 sta goriški in tržaški odsek začela izdajati "mesečne listke AM", ki so vsebovali kratko razlago mesečnih namenov organizacije. AM so nato ustanovili še v 15 župnijah goriške nadškofije. Obe združenji, Apostolstvo molitve in Skalnica, sta pri svojih pobožnostih zbirali lepo število slovenskih vernikov. V letih, ko so uporabi slo-venskga jezika nasprotovali celo v cerkvi, so te pobožnosti pri sv. Ivanu bile kot svetilnik, ki je Ne oputtaj posvetitve 1 Božje Srce Jezusovo, po brezni«* dežnem Srcu Marijinem darujem vse molitve, del« in trpljenje današnjega dne tebi v spravo za vse grehe in v v»e tiste namene, v katere se ti «am vsak dan daruješ na naših oltarjih, posebno ti jih darujem v vse namene Apostolstva molitve. Amen. Srce Jezusovo daj... D« bi ubogi in narečni naili pomoč in tolažbo v Trojem prwrt*m Srcu! (Sploini namen). Da bi katoliika Cerkev napredovala v pokrajiuab Afrike in Aaije ob Sredozemskem morju t (Milijonski namen). Da bi te naie ljudstvo ne dalo vplivali od brezvercev, da bi aklepalo poroke is ven cerkve! (Nai domači namen). Meaečna savetnika in priproinjika: Sv. Peter in Pavel, velika jubitelja Jexm>,i in neutrudna apoatola, prosita aa na«! (29. junija J. vzbujal upanje v boljše čase. Treba je še omeniti, da je bil g. Reščič tudi tajnik papeških misijonskih družb. Nadškof Sedej je namreč molit?« JUNIJ 1953 tak°> po prvi ... svetovni vojni ustanovil v svoji škofiji Dejanje sv. Detinstva, ki je imelo namen reševati življenje zavrženim poganskim otrokom, jim naklanjati milost sv. krsta ter jih krščansko vzgajati. Ustanovil je še Misijonsko zvezo duhovnikov. V tej ustanovi je 24. marca 1921 ločil italijanski odsek od slovenskega. Le-tega je vodil predsednik Ignac Leban, tajnik pa je bil g. Reščič. Naslednje leto je nadškof imenoval g. Ivana Reščiča za škofijskega voditelja Dejanja sv. Detinstva. Leta 1923 je nadškof povezal vse papeške misijonske družbe pod enotnim škofijskim vodstvom, razdeljenim v italijanski in slovenski odsek. Za slovenskega škofijskega delegata je naškof Sedej imenoval dr. Mirka Bruma-ta, za tajnika in ekonoma pa g. Ivana Reščiča. Nadškof Margotti je 20. januarja 1936 obnovil škofijsko vodstvo vseh misijonskih ustanov in postavil za ravnatelja msgr. Ivana Krena, za po-dravnatelja msgr. Mirka Brumata, za tajnika in ekonoma pa g. Ivana Reščiča. Tretji red Kot je znano, je sv. Frančišek Asiški ustanovil novo redovno skupnost. Ta je danes razdeljena v tri veje ali redove: prvi red sestavljajo frančiškani, minoriti in kapucini, drugi red redovnice klarise, tretjega pa osebe, ki ne živijo v samostanu, a skušajo svoje vsakdanje življenje čim bolj uskladiti s smernicami evangelija. Omeniti je še treba, da so pozneje pravila tretjega reda sv. Frančiška prevzele razne redovne kongregacije. /dalje Dejanje sv. Detinstva Ima namen, retovatl zavrienlm poganskim a-trokom dlivljoiiju. jloi naklanjati milo,! »v. krci ter jih kričnnsko vzgajati kričanske otroki p« vnemati za Sirjenje kralje**** Jezuaov«?™ na zemlji. Člani so otroci od dneva Iv. kruta do 12. tet«, po 12. letu pa poatanejo zavezniki Dejanj«. Dosmrtni člani postanejo tisti, ki darujejo enkrat IDO lir. Ovrednotiti prostor od Rabeljskega jezera do Benečije Smaragdna pot Regionalna destinacijska organizacija (RDO) Smaragdna pot nastaja kot krovna turistična znamka Goriške statistične regije že od 19. 11. 2008. Skupaj z RDO Gorenjske je v času od 26. do 29. januarja nastopila na najpomembnejšem slovenskem turističnem sejmu Alpe - Adria pod imenom Turizem in prosti čas. Gre za turistično ponudbo in Humar, direktor zavoda, je tudi direktor RDO. V njej je 700 turističnih ponudnikov s 6.000 turističnimi posteljami oz. mesti v kampih, kar je skoraj 7% slovenske ponudbe. Res pa je, da nima nobenega kakovostno razvitega turističnega centra, ima pa veliko možnosti za razvoj programskih vsebin. Bovec je slovenski center športov v naravi z edinim domačim smučiščem nad 2.000 znamenitosti občin Bovca, Kobarida, Tolmina, Idrije, Cerkna, Ajdovščine, Vipave, Brd in mestne občine Nova Gorica. Vsi navedeni se združujejo v promociji in povezovanju turističnega prostora in ponudbe. Je prva formalno ustanovljena tovrstna regijska organizacija v Sloveniji, predvidena v regijskem razvojnem programu. Mandat za vodenje programa je bil zaupan zavodu LTO Sotočje. Janko m in je povezan s smučiščem v Italiji; Kobarid je znan po muzeju z zgodbami iz prve sv. vojne, Tolmin po poletnih festivalih, Nova Gorica je igralniško in zabaviščno središče, Idrija center tehniške dediščine, Cerkno ponuja eno najbolje opremljenih slovenskih smučišč z lahkimi smučarskimi progami; Goriška Brda in Vipavska dolina z Mirnom in Kostanjevico so trije ključni slovenski vinorodni oko- liši. Posebnost območja je v nastajanju drobnih, a odličnih ponudnikov na celem območju. Kot ugotavljajo, ti že sedaj dvigajo ugled in kažejo ambicijo regije, da pridobi sloves žlahtnih ponudnikov; ti na trajnosten način dopolnjujejo edinstveno naravno dediščino regije. Kljub nekaterim začetniškim pristopom v realizaciji zastavljenih razvojnih ciljev izkazuje "Dolina Soče" pogum, da že dve desetletji na najpomembnejših mednarodnih trgih sodeluje z Bledom, Bohinjem in Kranjsko Goro pod skupno znamko Julijske Alpe. Eden od pomembnih skupnih imenovalcev in vrednot je Triglavski narodni park. Smaragdna pot in RDO Gorenjska pa zajemata usmeritve povezovanja širšega območja dveh prihodnjih regij. Dragocene izkušnje želijo ponudbo iz Julijskih Alp nadgraditi in razširiti vse v atraktivno in raznoliko turistično regijo. Tisti, ki so se pred leti veselili vstopa Slovenije v schengenski prostor, pa so začudeni nad tem, da ta pobuda ignorira najlepši del Julijskih Alp in predgorja, to je prostor okoli Rabeljskega jezera, Montaža in Svetih Višarij proti Brdom, kjer tudi živijo naši rojaki in že irrfajo drobno ponudbo odličnosti. Radi bi se povezovali, pa jih v Posočju na tem področju preprosto ignoriramo. S tem pa si tudi sami zapiramo dostop k njim. Raje bi se pa povezali še s turistično razvito Ziljsko dolino na Koroškem! MM NOVI GLAS Poezija in izročila Franceta Prešerna živa in aktualna tudi za sedanji čas in razmere Nova vlada za socialni sporazum o premagovanju krize v Sloveniji V petek, 10. februarja, se bomo morda lahko oddahnili. Končalo se bo namreč nekakšno brezvladje, v katerem je vlada Borata Pahorja začela odhajati s političnega in javnega prizorišča, nova izvršilna oblast pa dolgo časa po volitvah 4. decembra ni bila dogovorjena in oblikovana. Zdaj imamo vlado s predsednikom Janezom Janšo, sestavljeno z ministri iz petih političnih strank, ki naj bi jo Državni zbor na jutrišnjem izrednem zasedanju potrdil. Nova vlada bo po napovedi Janeza Janše takoj začela uresničevati ^°i program, poimenovan Pogodba za Slovenijo 2012-2015. Gre za vlado z najmanj ministri, ima jih 12, ki pa se bo morala Soočati z doslej največ težavami in naj-globjo krizo v vsej zgodovini Slovenije. Tudi ozračje, v katerem bo vlada morala delovati, ni ugodno oziroma je slabo. Gonja zoper premierja Janeza Janšo se namreč nadaljuje in postaja celo bolj ostra kot v prejšnjih obdobjih. V nekem anonimnem pismu so premierju že drugič zagrozili s smrtjo, z grožnjo pa so se lotili tudi njegove soproge Urške Bačovnik-Janša. Janez Markeš, časnikar dnevnika Delo, sicer znan po komentarjih, uPerjenih zoper novega premierja, je v prispevku z naslovom El-dorado in galeja, objavljenem 1. februarja, zapisal, "da bolj lucid-ni Že vedo, da nova vlada vstopa tako v politični kot v družbeni Pekel”. Komentator Janez Markeš meni tudi, "da ni nobenega razlo- ga, da bi kdo dvomil o legalnosti in legitimnosti nove vlade”. S tem mnenjem je zanikal trditev predsednika države dr. Danila Tiirka, ki Janezu Janši oz. vladi odreka polno legitimnost. O novem premierju je v časniku De- lo objavil objektiven, dejali bi tudi dobrohoten članek, časnikar in urednik Ali Žerdin. Med vrlinami mu priznava "poznavanje politične tehnologije, ki mu je omogočila, da je lahko sestavil novo vlado. Ko gre za politiko kot obrt, tehnologijo vladanja, je vrhunski, je najbolj obveščen in ima najboljši strankarski aparat. Organizirana strankarska struktura mu omogoča, da je izjemno dobro obveščen. Stopnja lojalnosti ljudi, s katerimi dela, je osupljivo visoka. Detajle zelo hitro sestavi v veliko sliko. Čeprav je ob tem pogosto celo prehiter, za velik del volilnega telesa ostaja prepričljiv. Janez Janša kot vrhunski politični tehnolog natančno ve, da mora na prvem mestu obvladovati vzvode moči in oblasti''. Povsem drugače pa razmišlja uvodničar tednika Mladina Janko Lorenci, ki je do Janeza Janše zmeraj bil zelo oster, pristranski in tudi žaljiv. V novi številki Mladine je zapisal, "da bo Janšev drugi mandat katastrofa za demokracijo in družbeno higieno, če se bo ponovila ponižnost, s kakršno se je družba odzvala na grobost in makiavelizem izvršne Janševe oblasti v njegovem prvem mandatu". Predsednik vlade se očitno zaveda ovir in nevarnosti, ki novi oblasti grozijo iz različnih okolij, tudi od tako imenovanih botrov, ki domnevno delujejo nekje v ozadju, zunaj formalnih in demokratičnih oblik. Tudi koalicija, sestavljena iz petih strank, je krhka in bi se lahko kdaj, denimo ob obravnavi spornih ideoloških ali političnih zadev, razšla. Janez Janša se je tudi zato zavzel za sklenitev socialnega sporazuma, katerega izvajalci bi bili vlada, sindikati in delodajalci. Sklenili naj bi čvrst dogovor o tem, kako v Sloveniji premagovati krizo, zlasti finančno in gospodarsko. Premier ob tem poudarja zlasti socialno razsežnost premagovanja krize, saj naj bi bremena pravično razdelili na vse ljudi in sloje v Sloveniji. Nasploh bo bližnja prihodnost dogajanj v Sloveniji pestra, vloga nove vlade pa očitna in velika. V mesecu marcu bo skoraj zagotovo potekal referendum o družinskem zakoniku, ki ga je zahtevala skupina državljanov z imenom Civilna iniciativa za družino in pravice otrok. Vodi jo Aleš Primc. Zakonik podcenjuje pomen in vlogo tradicionalne družine v slovenski družbi, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci, vendar zagovorniki omenjenega zakonika menijo, da morajo biti poleg tradicionalne družine priznane tudi druge oblike življenjskih ali družinskih skupnosti. Na referendumu bodo volilci odgovorili na omenjene dileme družinske politike in izbire v Sloveniji. Med odmevi na izvolitev Janeza Janše za novega predsednika vlade omenjamo, da mu je čestitko z željami za uspešno delovanje poslal tudi odvetnik Damjan Terpin, deželni tajnik stranke Slovenska skupnost. Skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu je zapisana tudi v programski usmeritvi nove vlade, torej v že omenjeni Pogodbi za Slovenijo 2012-2015. Ministrica v novi vladi za Slovence v zamejstvu in po svetu bo Ljudmila Novak, sicer tudi predsednica Nove Slovenije, krščanske in ljudske stranke. V Sloveniji so zelo slovesno in na razne načine počastili 8. februar, naš osrednji kulturni praznik. Pesniki in pisatelji so brali slavljenčeva dela pred Prešernovim spomenikom, na vseh slovesnostih pa so poudarjali, da bi poezija in izročila Franceta Prešerna morala biti živa in aktualna tudi v sedanjem razburkanem času in razmerah. Pri tem navajamo, da je v Sloveniji veliko kritik in protestov vzbudil sklep nove vladne koalicije, da se v novi vladi odpravi ministrstvo za kulturo kot samostojen organ izvršilne oblasti. Marijan Drobež Po odhodu švedskega MTG in norveškega Norkringa iz Slovenije Kako močno Slovenija sovraži Skandinavce! D; . va dogodka sta v zadnjem I mesecu, če je bilo sploh še Opotrebno, ponovno Potrdila, kako neprijazno okolje je Slovenija za vsakega tujega investitorja. O tem smo v prejšnjih tednih že večkrat pisali, dejstvo pa je, da se primeri izgonov tujcev vseskozi ponavljajo. To pa je v tem trenutku zelo škodljiva praksa. Slovenci nimajo tako močnih gospodarskih subjektov, da bi si *ahko privoščili selekcijo v smislu, kateri od tujih investitorjev, ki i bili pripravljeni poslovati pri |Jas, je za Slovenijo primeren, *ateri pa ne. Seveda, vsak tuj in-vestitor bi se moral na slovenskem trgu enkovredno Pomeriti s slovenskimi konkurenti, zmaga pa bi seveda Pripadla najboljšemu. Danes pa velika večina tujih investitorjev sploh ni pripuščena na posvečen" slovenski trg, ki pa je tako ali tako prava polomija. Številke so zgovorne. Gospodarska rast brez podjetij ni mogoča ‘red Slovenijo je zelo naporno eto 2012. Nastajajoča vlada Janeza Janše je napovedala reze in Ferija v višini 800 milijonov evrov zato, da bi bilo mogoče za-a°stiti evropskim kriterijem fi-nančne stabilnosti. Ob tem bi bil Potreben tudi nov zagon gospo-arstva, ki bi prinesel hkrati nove Prihodke v državno blagajno faradi davkov), ustvaril nova de-°Vna mesta in nasploh pripo-“togel k stvarjenju boljšega Poslovnega ozračja. Žal pa tega "filma" v letošnjem letu ne bomo še gledali: rast BDP je za leto 2011 bila komaj pozitivna, za letošnje leto pa se napoveduje recesija. Nič kaj vzpodbudno, torej. In to še ni vse. Slovenska podjetja so globoko prezadolžena: v povprečju imajo 1,4 evra dolga za vsak evro kapitala. Guverner Banke Slovenija Marko Kranjec je pred kratkim dejal, da primanjkuje slovenskemu gospodarstvu za 4 milijarde evrov kapitala. Zaradi kritičnih razmer Pro Plus 78% RTVS 18% TV3 4% Ostali Vir: Doročilo družbe CME do 0% i četrtletju 2011 bi jim to pomanjkanje do nadaljnjega uspelo nadoknaditi samo s kapitalom, ki bi prišel od zunaj. V Sloveniji preprosto podjetja in podjetniki niso sposobni take splošne in obsežne "nacionalne dokapitalizacije" na kratki rok. Kot smo že povedali v uvodu, pa Slovenija ne kaže nobenega interesa za to. Prej nasprotno. Monolitni trg televizijskih ponudnikov V zadnjem mesecu sta se iz Slovenije poslovila dva tuja investitorja, ki sta delovala na tele- vizijskem področju. Švedska družba MTG je bila izdajateljica komercialnega televizijskega programa TV3, norveška družba Norkring pa je operater, ki je leta 2008 v Sloveniji zmagal na razpisu za vzpostavitev multipleksa B, platforme za predvajanje digitalnih televizijskih programov komercialnih hiš. Januar 2012 je bil za oba usoden: v prvi vrsti je treba njuno poslovno smrt v Sloveniji pripisati nedorečeni zakonodaji, regulatornim organom, ki delujejo "po domače", in predvsem monopolnim pogojem, ki veljajo na televizijskem trgu v Sloveniji. Začnimo pri družbi MTG in televizijski postaji TV3. Gre za komercialno postajo, ki sicer ni imela svojega informativnega programa (in to je bila njihova napaka: televizijska postaja brez dnevnikov in informativnih oddaj le težko prebije led), ki pa se je v Promet družbe Pro Plus v preteklih letih (v evrih) Leto 2009 Leto 2010 Povečanje prometa 49.494.988 54.178.383 4.683.395 (+9,4%) Januar - september 2010 Januar - September 2011 Povečanje prometa 31.300.000 34.400.000 3.100.000 (+10%) zadnjih letih nekako ustalila v slovenskem medijskem prostoru. Višjo gledanost je imela predvsem v obdobju med 2007 in 2009: takrat si je namreč priborila pravico predvajanja tekem Lige prvakov in nogometnega Eura 2008. Delež gledanosti je tako zrastel tja do 11 odstotkov. TV3 pa je kljub temu imela samo za 4 odstotke deleža na slovenskem oglaševalskem trgu. Zakaj tako malo, se boste spraševali? Preprosto, Pro Plusu (izdajatelj Pop TV in Kanala A) je uspelo si priboriti 78 odstotni delež celotnega oglaševalskega trga. Da, prav ste razumeli: enemu samemu podjetju, pa čeprav z daleč najvišjo gledanostjo, je uspelo si na slovenskem trgu priboriti skoraj 80 odstotkov vseh oglasov. Logično, da za druge ostajajo le drobtinice. Ob dejstvu, da je po deležu oglasov na drugem mestu javni zavod RTV z 18 odstotki, ostajajo druge televizijske postaje brez vsakršnega prihodka. Komercialne televizije pa, to je treba vedno imeti v mislih, živijo od oglasov. Zato tudi ni čudno, da je TV3 zaradi nekonkurenčnih razmer enostavno odšla. Pro Plus je v zadnjih treh letih imel vseskozi rast v prihodkih. Od leta 2009 se je promet vsako leto povečal za novih 10 odstotkov. Konec leta 2010 je bilo prihodkov za 54 milijonov evrov. Monopolni položaj med oglasi sam po sebi ni __________ sporen, sporno pa je dejstvo, da je tak monopol nastal v zelo nejasnih okoliščinah in s pomočjo domnevnih "pravih zvez" v politiki. Proti Pro Plusu je namreč Urad za varstvo konkurence avgusta laiji opravil preiskavo in uvedel postopek zaradi verjetnosti zlorabe monopolnega položaja, in to šele dobro leto po prejemu prijave. Agencija za pošto in elek- Kratke Predavanje v Coroninijevem dvorcu v Šempetru pri Gorici Zgodovinsko društvo za Severno Primorsko in Občina Šempeter-Vrtojba vabita na predavanje Primorska omladina noče stati ob strani (Primorci in šport v Ljubljani 1920-1941). Predaval bo doc. dr. Tomaž Pavlin. Predavanje bo v petek, 10. februarja 2012, ob 19. uri v dvorani Coroninijevega dvorca v Šempetru pri Gorici. Na predavanju bo poudarjen segment socialne zgodovine na primeru emigracije Primorcev po prvi svetovni vojni, in sicer na primeru Ljubljane, kjer so izseljeni Primorci ustanovili uspešen športni klub Primorje. Športno Primorje je fascinanten primer uveljavitve prišlekov v novem kulturnem okolju, hkrati pa primer gradnje identitete in ohranjanja primorstva vzporedno emigrantskim organizacijam. Po športni plati je Primorje pisalo in zapisalo slovensko in jugoslovansko športno zgodovino ter z igranjem nogometne tekme v Trstu leta 1932 zapadlo v emigrantski spor. Dr. Tomaž Pavlin, rojen leta 1961, je doktor zgodovinskih znanosti in profesor na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer tudi živi. Po rodu je naš primorski rojak, ki je svojo mladost posvetil hokeju. Je avtor več publikacij in člankov o zgodovini športa. Monodrama v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini Lavričeva knjižnica Ajdovščina, v počastitev kulturnega praznika, vabi v četrtek, 9. februarja 2012, ob 18.30 na ogled monodrame Levstikovo zmerjanje narodnih prvakov. Monodramo po besedilu Matjaža Kmecla bo izvedel dramski igralec Anatol Štern. Predstava bo v prostorih Lavričeve knjižnice v Ajdovščini, na Cesti IV. prekomorske 1. Nova premiera v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica V četrtek, 9. februarja 2012, ob 20. uri bo v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica 6. uprizoritev v letošnji gledališki sezoni, in sicer premiera Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset, katere avtorica je mlada, a že mednarodno uveljavljena angleška dramatičarka Tamsin Oglesby. Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset je njena najnovejša igra, prvič izvedena predlansko leto v londonskem National Theatre. Vlada je ustanovila raziskovalno skupino, da bi ugotovila, kako naj se družba in država spoprimeta s problemom starajočega se prebivalstva in dosežeta tako zaželeno medgeneracijsko sožitje. In kot se rado zgodi, strastna želja po učinkovitosti strokovnjakom hudo maje iglo etičnega kompasa. Na drugi strani isti problem, vendar na zelo konkretni ravni, spoznava tudi čisto navadna družina: Lynina pozabljivost se čedalje jasneje kaže kot simptom neozdravljive bolezni, njena sestra Aliče pade in . si zlomi kolk, njun brat Robbie s svojim obsesivno mladostnim videzom in vedenjem že bolj poudarja kot skriva znake staranja. Težka preizkušnja za generaciji otrok in vnukov, a tudi zanje, ki jim je usojeno od blizu spoznati in na lastni koži izkusiti bizarne ideje vladnih ekspertov, utelešene v javnih ustanovah za socialno skrb. Jedka komedija se brez slepomišenja sooča z našimi zadregami in strahovi ob staranju in starosti. Razgalja družbo, v kateri državni, trdosrčni pragmatizem po desni prehiteva človečnost, in svoja vprašanja zastavlja ostro in naravnost. Postavljena je v prihodnost, a nikar se ne slepimo: sodeč po demografskih projekcijah bo ugotovitev, ki jo v besedilu izreče vladni uslužbenec (“delež prebivalstva, starejšega od šestdeset let, je dosegel osupljivih osemintrideset odstotkov") čez eno generacijo že resničnost. Predstavo režira Vinko Moderndorfer, sodelovali so še prevajalec in lektor Srečko Fišer, scenograf Jože Logar, kostumografinja Barbara Stupica, skladatelj Mirko Vuksanovič, oblikovalec svetlobe Samo Oblokar, oblikovalec videa Invida - Boris Dolenc in oblikovalec scenskih dodatkov Branko Drekonja. V predstavi igrajo Mira Lampe Vujičič, Teja Glažar, Milan Vodopivec, Marjuta Slamič, Maruša Kink, Andrej Zalesjak, Jože Hrovat, Vesna Vončina, Blaž Valič in Medea Novak. tronske komunikacije pa je proti Pro Plusu končala že 35 postopkov zaradi raznih kršitev. Spletke največjih konkurentov, RTV in Pro Plus Tudi norveško podjetje Norkring je Slovenijo zapustilo zaradi nekonkurenčnih pogojev slovenskega tržišča. Platforma multipleks B za oddajanje digitalnega televizijskega signala, ki si ga je Norkring v Sloveniji pridobil z mednarodnim razpisom, bi morala namreč gostiti komercialne ponudnike. Platforma multipleksa A, ki pa je bila oddana RTV-ju po zakonu in brez razpisa, naj bi služila samo nacionalni hiši za čim bolj popolno opravljanje vloge javnega servisa. Skratka, multipleks A naj bi uporabljala RTVS za čim širšo ponudbo lastnih programov, vse ostale komercialne televizije pa naj bi uporabljale Norkringov multipleks B. To določajo evropske direktive. Ker pa ima slovenska zakonodaja številne luknje, jih je RTV izkoris- tila in pod boljšimi pogoji ponudila storitve na multipleksu A tudi ostalim komercialnim televizijam. Posledica? Vse komercialne televizije, začenši z monopolistom Pro Plusom (Pop TV in Kanal A), so prestopile na nacionalkin multipleks, edini gost na Norkringovem multipleksu pa je bil TV3. Zaradi navzkrižja slovenske zakonodaje, ki sporno potezo RTV dovoljuje, in evropskih direktiv, ki pobudo javnega radiotelevizijskega zavoda ne odobravajo, je Slovenija sedaj v predsodnem postopku pred Evropsko komisijo. A to danes nič ne pomaga: tudi če bi Evropa ugotovila, da je RTVS ukrepal v nasprotju z evropskimi direktivami, bi prejšnjega stanja ne mogli več vzpostaviti. Norkring se je klientelističnih povezav v Sloveniji naveličal in dokončno pozdrav- il Ljubljano. Slovenija pa si uspešno pridobiva sloves poslovno vse bolj neprijazne države. Andrej Čemic 14 9. februarja 2012_ Primorska / Gospodarstvo NOVI GLAS GORICA | Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje Ad formandum predstavlja nove ponudbe izobraževanja Prva seja skupščine EZTS Raznolikost tečajev veliko obeta delovnega usposabljanja V teh dneh so na Ad for-mandumu predstavili novo ponudbo tečajev. K pogovoru smo povabili koordinatorke programov izobraževanja na vseh treh sedežih slovenskega zavoda. Majda Klanjšček je koordinatorka programov goriškega sedeža, na zavodu je zaposlena 20 let, skozi katera je spremljala razvoj goriškega zavoda od ustanovitve samostojne goriške podružnice do današnje namestitve v KBCentru. Dolgo let je bil sedež zavoda v Križni ulici: tu sta se pravzaprav postopoma ojačila delovanje in prepoznavnost zavoda, ki se je okrepil pred približno desetimi leti z ureditvijo pisarn in učilnic na goriškem Korzu. Anna Maria Milič je koordinatorka programov in delovanja sedeža Ad formanduma v Trstu. Na zavodu je zaposlena že 16 let: v službo je stopila kot profesorica francoščine in angleščine, postopoma je prevzela organizacijske funkcije in tako postala koordinatorka programov in odgovorna za sistem vodenja kakovosti v podjetju. Marianna Bonini je koordinatorka programov in skrbi za delovanje špetrskega sedeža. Pred devetimi leti se je zaposlila na zavodu, ki je takrat odprl podružnico v Špetru z namenom, da zadosti potrebam izobraževanja v slovenskem jeziku za Beneške Slovence. Sedež zavoda je bil najprej v prostorih dvojezične šole, leta 2006 pa so si pisarne uredili v slovenskem kulturnem centru v Špetru. Katere novosti prinaša novo leto? Majda Klanjšček: Nova ponudba izobraževalnih programov se ujema z novo podobo Ad formanduma - novo spletno stranjo, novim pristopom k programom izobraževanja in usposabljanja. Ponudba izobraževalnih programov je zbrana v dveh katalogih, ki nosita ime Feel...Emotions in Meet...People in ki predstavljata našo novo ponudbo za tečaje s področja jezikov, računalništva, kuharstva in vrtnarstva. Od kod ta naziva? Anna Maria Milič: V katalogu Feel... Emotions smo zbrali tečaje, ki omogočajo, da udeleženci pridobijo večjo samozavest pri razumevanju in rabi tujega jezika, da z lahkoto uporabljajo nove tehnološke programe in obogatijo svoj poklicni zaklad z novim in pa nudijo kulturno in osebno obogatitev, ki je lahko koristna tudi v poklicnem življenju, omogočajo nove izkušnje, so prilož: nost za nova srečanja, za sklepanje prijateljstev, za zabavo preko učenja: izobraževanje pomeni tudi druženje, vzpostavljanje novih stikov, odnosov in sodelovanja. Na katere tečaje vpisujete? Marianna Bonini: Znotraj kataloga Feel...Emotions smo jezikovne tečaje razdelili v tri makro skupine: Jeziki tvojih bližnjih, Mednarodni jeziki danes in Mednarodni jeziki jutri. Že potekajo vpisovanja na tečaje slovenščine, nemščine, angleščine na osnovni in nadaljevaljni stopnji, francoščine in španščine na osnovni stopnji ter ruščine (osnovna in nadalje-valnja stopnja). Poleg jezikov bomo izvedli tudi tečaj računalništva, in sicer osnove uporabe računalniške opreme. Anna Maria Milič: Katalog Meet...People predstavlja novost letošnjega leta in smiselno dopolnjuje ponudbo na področju tečajev kuharstva. V njem smo zbrali tečaje kuharstva, in sicer tečaje priprave sladic in oblikovanja tort (cake design), ter tudi tečaje vrtnarstva. Po večletni izkušnji smo ugotovili, da na- ni zato, da lahko našo dejavnost sploh izvajamo. V zadnjem obdobju prihaja do krčenja javnega financiranja sistema izobraževanja, kar vpliva tudi na naše tradicionalno delovanje. V preteklosti smo ponujali tečaje jezikov in računalništva po zelo ugodnih cenah, sedaj to, žal, ni več aktual- Anna Maria Milic uporabnim znanjem. Emotions, ker vsako novo znanje sproži edinstveno doživetje, ker izobraževanje omogoča rast in doživljanje novih izkušenj, poživi vsakdanje življenje in delo, da smo usmerjeni v sedanji čas. Tečaji po katalogu Meet...People rašča zanimanje za tovrstne vsebine. Zato smo se odločili, da ponudimo nekaj kratkih tečajev, ki udeležencem omogočijo osebno izpopoljnevanje ob zabavi in sprostitvi. Tečaji s področja jezikov in računalništva so programirani na vseh sedežih, medtem ko se tisti iz kataloga Meet... People izvajajo po večini v Trstu. Kako poteka izobraževanje in komu je namenjeno? Majda Klanjšček: Tečaji potekajo v večernih urah, po večini dvakrat tedensko. Namenjeni so vsem, ki se želijo izpopolniti, obogatiti svoj kulturni zalogaj ne glede na starost, izobrazbo ali delovne izkušnje. Izvajanje načrtovanih programov začnemo, ko dosežemo minimalno število prijavljenih udeležencev. Ali je izobraževanje brezplačno? Marianna Bonini: Za izvajanje naših programov črpamo sredstva iz sistema javnega financiranja izobraževanja preko razpisov, ki jih izdaja dežela Furlanija Julijska krajina, pri kateri smo akreditira- no. Prav zaradi tega smo oblikovali nove tržne oprijeme, s katerimi bomo naše proizvode in storitve ponujali tržišču. Zato so naši izobraževalni programi proti plačilu, ponujamo pa jih po ugodnih pogojih. Poleg jezikov in računalništva se vaša ponudba širi tudi na druge sektorje. Majda Klanjšček: Naš zavod izvaja izobraževalne programe, s katerimi prispeva k razvoju in rasti posameznikov, podjetij in organizacij, ki delujejo na njem. Turizem in gostinstvo sta področji, na katerih imamo dolgoletne in bogate izkušnje. Zato smo se letos odločili, da dopolnimo našo ponudbo v tem segmentu s tečajem s področja marketinga, in sicer Marketinške strategije za promocijo teritorija. Gre za tečaj na podiplomski stopnji, ki je namenjen odraslim brezposelnim osebam z univerzitetno izobrazbo. Izvedenec v marketingu analizira tržišče (izdelke, potrošnike, konkurenco), določi target potrošnikov in njihove potrebe ter segmentacijo porabnikov, opredeljuje najprimernejši marketing mix za doseganje izbrane ciljne skupine (kombinacija proizvodov, cen, distribucijskih kanalov in poslovne komunikacije). Poleg splošnih osnov bodo udeleženci tečaja imeli priložnost soočanja z operaterji, ki v našem prostoru skrbijo za razvoj in promocijo ozemlja in njegovih proizvodov. Predvideni sta dve izvedbi istega tečaja, ki bosta v Trstu in Gorici. Izbor kandidatov bo 13. februarja 2012. Tečaj predstavlja odlično možnost poklicne prekvalifikacije in specializacije v segmentih, ki so kljub krizi še vedno aktualni in zanimivi. Za informacije v zvezi s koledarjem predvidenih tečajev si lahko ogledate našo novo spletno stran www. adformandum-org (ki posluje sedaj v italijanščini). Poleg tega pa se lahko neposredno obrnete in nas obiščete na naših treh sedežih: v Trstu (ul-Ginnastica 72, tel. 040.566360, ts@adformandum. org), v Gorici (Korzo Verdi 51, tel. 0481.81826, go@adformandum. org) in v Špetru (ul. Alpe Adria 61, tel 0432.727349, ud@adformandum. org). Mobilna telefonija Nokia ostaja vodilna Finska Nokia je v letu 2011 ostala vodilni proizvajalec mobilnih telefonov na svetu, vendar se ji je tržni delež še nekoliko zmanjšal, tako da ji je južnokorejski Samsung, ki je medtem svoj delež povečal, še bližje. Ameriški Apple pa se je lani zavihtel s petega na tretje mesto, kažejo podatki mednarodne analitske hiše IDC. Nokia je v celotnem letu 2011 po vsem svetu dobavila 417,1 milijona mobil-nikov in s tem zasedla 27-odstotni delež. V letu prej je dostavila 453 milijonov mobilnikov in s tem zasedla 32,6-odstoten tržni delež. Na drugem mestu je južnokorejski proizvajalec Samsung. Lani je dobavil 329,4 milijona mobilnih telefonov, kar pomeni 21,3-odstoten delež svetovnega trga, na katerem je bilo v celotnem letu prodanih kar 1,5 milijarde mobilnikov. V letu 2010 je Samsungov delež znašal 20,1%. Še hitreje kot Samsung pa je rasel ameriški Apple. Z iphoni mu je uspelo svoj delež povečati s 3,4 na šest odstotkov, kar pomeni, da je lani prodal skupno 93,2 milijona mobilnikov. Sledita južnokorejski LG Electronics, ki se mu je delež zmanjšal z 8,4 na 5,7%, in kitajski ZTE. Leta je delež na svetovnem trgu mobilnikov povečal s 3,6% predlani na 4,3% lani. Na globalni ravni je bilo v letu 2011, kot omenjeno, prodanih dobrih 1,5 milijarde mobilnikov, kar glede na leto poprej predstavlja 11,1-odstotno rast. NOVI ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 GLAS Uredništvo v Gorici: Piazza Viltoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov| jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. r—s \ Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC il^—/ Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 7. februarja, ob 14. uri. sebno zadovoljstvo nad zgodovinskim trenutkom, ki spet povezuje skupen goriški prostor. S tem EZTS-jem, ki je kot združenje občine prvo v EU, v Italiji in v Sloveniji, se je "rodilo prvo evropsko mesto”! Z velikim navdušenjem sta to potrdila tudi župana Mestne občine Nova Gorica Matej Arčon in Občine Šempeter-Vrtojba Milan Turk. Izrazili so željo, da bi združenje EZTS čim prej postalo operativno in začelo pridobivati evropska sredstva za projekte skupnega pomena. Frattini je z jasnimi beStdami podčrtal pomen ustanovitve takega čezmejnega združenja, ki ima kot cilj konkretne in otipljive rezultate - na področju mobilnosti, energije in promocije teritorija - za izboljšanje kakovosti življenja ljudi na Goriškem. Napovedal je, da se bo skupščina vsaj na začetku prav za dosego teh ciljev pogosteje srečevala in da bodo zelo strogi pri uporabi sredstev. Tako, je dejal, bo EZTS lahko postal pravi vzor za vso Evropo. / DD V petek, 3. februarja, je v Rit-terjevi dvorani Trgovinske zbornice v Gorici zelo slovesno potekala prva seja skupščine Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje EZTS "Območje občin: Comune di Gorizia, Mestna občina Nova Gorica in Občina Šempeter-Vrtojba". Člani skupščine, ki je najvišji organ EZTS, so za predsednika soglasno izvolili nekdanjega italijanskega ministra in poslanca Franca Frattinija, za podpredsednika pa mestnega svetnika Mestne občine Nova Gorica Roberta Goloba, ki se zaradi bolezni žal ni mogel udeležiti seje. Imenovali so tudi nadzorni svet, ki ga sestavljajo Giulio Severa Tavella, Irena Uršič in Mara Petaros. V kratkem bodo po točno določenih kriterijih imenovali tudi direktorja. Dogodka se je udeležilo veliko uglednih gostov. Med drugimi so bili navzoči veleposlanik RS v Italiji Iztok Mirošič, generalna konzulka RS v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan, Tatjana Rener iz Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, nekdanji župan MO Nova Gorica in poslanec Mirko Brulc, nekdanji župan občine Šempeter-Vrtojba Dragan Valenčič (slednja sta z občino Gorica začela postopke za ustanovitev združenja). Na italijanski strani so se dogodka med drugimi udeležili italijanska veleposlanica v RS Rossella Franchini Sherifis, go-riška prefektinja Maria Augusta Marrosu in predsednik goriške pokrajine Enrico Gherghetta. Ustanovno skupščino je uvedel goriški župan Ettore Romoli; izrazil je po- NOVI GLAS V varnem objemu pravega prijatelja Poj mi pesem... P oj mi pesem o prijatelju, ki odpušča slabe dni... Tako poje Vlado Kreslin v eni izmed svojih stoterih prelepih pesmi, ki so mi tako pri srcu ravno zato, ker je v njih polno resnične, tankočutne poezije. Ko sem pesem prvič poslušala, morda nisem v celoti dojela, kaj dejansko želi Kreslin s tem povedati. Se dolgo sem razmišljala o besedilu in prav ta refren o prijateljstvu mi je, odkar sem si zavrtela CD, ki sem ga za praznike prejela v dar (menda je šlo celo za reklamno sporočilo), ostal živo v spominu. Danes zjutraj, ko sem navsezgodaj poklicala starega prijatelja, mi )e pesem prišla spet na misel in postalo mi je toplo pri srcu. Nekako tako, da bi najraje iztegnila roke preko kabla in s širokosrčnim objemom napolnila razijo, ki naju je ločevala. Zato da “* Prijatelju, ki ga življenje vse bolj tepe, položila na ramo tisto varno, nežno in toplo roko, ki jo vsi tako močno in tako pogostokrat potrebujemo. In največkrat Pogrešamo. In ravno zato obstajajo prijatelji, ki se nate spomnijo ravno v trenutku, ko ti je najbolj hudo. To so tisti prijatelji, ki so blizu, čeprav jih ni, tisti, s katerimi si se po dolgih razpravah tolikokrat pošteno skregal, s kateri- mi se dejansko nikoli ne strinjaš, ker je v resnici lepše, ko lahko pozno v noč posedaš ob kozarčku in si izmenjuješ mnenja in stališča... To so tisti prijatelji, katerim si neštetokrat, celo prevečkrat, rekel, danes me pusti pri miru, ker imam vsega dovolj. To so tisti prijatelji, ki so med redkimi imeli priložnost, da so te videli jeznega, žalostnega, v solzah, nemega pod težo brezupa ali čisto ponorelega od veselja. In s tabo delijo srečo in bolečino. Brez zavisti in brez privoščljivosti. To so tisti prijatelji, ki znajo potrpežljivo požreti besede nejevolje, ker vedo, da je življenje težko in človeku včasih res prekipi. ... To so tisti prijatelji, ki odpuščajo slabe dni. Po značaju sem zelo odprte narave, pa čeprav me je življenje spremenilo in postajam, po vsaki težki izkušnji, bolj nezaupljiva do soljudi. Veliko služb sem menjala, delala na različnih področjih, pa tudi preselila sem se velikokrat, marsikdo bi rekel, da je bilo mojih selitev celo preveč. In medtem sem spoznala nešteto ljudi. Eni so šli mimo mojega vsakdana, ne da bi zapustili katerokoli sled, drugi so mi postali dobri znanci, morda sosedje ali sodelavci, imena nekaterih pa sem z zlatimi črkami zapisala v seznam prijateljev. Najdragocenejši sez- nam. Prijateljstva sklepam vedno, tudi sedaj, ko sem že stopila v zrela leta in nisem več najstniško zaupljiva in razposajena. Vseeno jih sklepam. Priznati pa moram, da, čeprav tudi na te ljudi veliko dam, ti prijatelji iz tako imenovanih zrelih let ne bodo nikoli enakovredni prijateljem iz otroštva in mladosti. Kajti ravno oni so tisti prijatelji, o katerih poje Kreslin. Z nekaterimi ljudmi, ki sem jih zadnja leta spoznala, smo si v odličnih odnosih, srečujemo se, razpravljamo, pomagamo, delimo ideje in izkušnje, morda smo si celo zelo podobni. A v našem odnosu je vendarle nekaj nedorečenega, nekaj komaj zaznavnega, nekaj tujega, nekoliko motečega... Ne vem, kaj je to, morda gre za trohico nezaupanja, za nepoznavanje, za nekaj, kar je nekoliko tuje, kar preprečuje, da bi bili skupaj popolnoma sproščeni. Ampak tako, da to komaj zaznavaš. In vendarle si ne upaš položiti glave na tole ramo in se izjokati, izjokati do dna, dokler ti popolnoma ne odleže in dokler ni rama mokra od solz. Morda je vzrok le to, da smo se spoznali v letih, ko smo redkokdaj resnični, odkriti, ko zaradi družbenih predpisov vedno nosimo masko. In je snamemo niti, ko si segamo v roko. Solze pa ostanejo skrite za pokrivalom. S prijatelji iz mladosti je drugače. Ravno pred dnevi sem obupano iskala nekoga, ki bi meni in možu razložil zakonske novosti glede upokojitve in povedal, ali je moj mož med tistimi petdeset ali šest- Pogled na odbojkarska igrišča V deželnih ligah izstopa Olympia, ostali neuspešni V odbojkarskih prvenstvih smo na prelomu med prvim in drugim delom se-z°ne. O Slogi Tabor smo dosledno pisali posebej in zagotovo še bomo, saj nadaljuje uspešne nastope v ugledni državni moški B2 ligi. Tokrat zato malce podrobneje o deželnih ligah, v katerih veliko zmag in si mirno zagotovi rešitev v najvišji deželni ligi. Ra-zigravanje v play-outu pa ostaja vselej skrajno neprijetna zadeva. V skupini za obstanek so pristale tudi vse moške zamejske postave v C ligi z izjemo odlične 01ym-pie. Mladi Goričani so pravo presenečenje sezone, pod taktirko 'tteri moči sedem slovenskih še-sterk. ^ moški in ženski C ligi se je končal prvi del tekmovanj, novi-Ce za naše gibanje v igri pod mrežo pa doslej niso najbolj sPodbudne. Paradni konj projek-ta Zalet - na novo zasnovanega načrta o združevanju sil med ženkami, o katerem smo že obširno Poročali - ni izpolnil primarnega ^ija. Za tretjeligašice trenerja Ma-Verja smo namreč pričakovali Pfeboj v skupino za napredo-. anje, kar se dekletom ni posreči-°- Priborile so si sicer pravico do dodatne odločilne tekme za uvrstitev v play-off, v kateri pa so do-1113 zatajile in tako pustile prosto P°t nasprotnicam čedajskega rui>tva EstVolley. Zalet si bo tako njoral reševati kožo v nevarni Skupini za obstanek, v kateri ima sekakor vse možnosti, da doseže trenerja Jerončiča opravljajo odlično delo, zelo so napredovali in se zanesljivo uvrstili v končnico za napredovanje preko sijajnega drugega mesta v svoji skupini. Prvenstvo so zato dejansko že zmagali, mogoče niso (še) dovolj močni in izkušeni, da bi lahko do maja konkurirali za B2 ligo, vendar v play-offu bodo zagotovo skušali stopiti na prste prav vsakomur. Konec tedna je 01ym-pia v telovadnici Mirka Spacapa- KOŠARKA C1 ligo: Caorle - Jadran 88:68 Tekme v deželnih ligah so preložili na kasnejši datum zaradi slabega vremena. ODBOJKA Moška B2 liga: Chioggia - Sloga Tabor 1:3 Ženska C liga: Zalet - Estvolley Moško C liga - Deželni pokal: V telovadnici Mirka Špacapana v centru Bratuž v Gorici je Olympia organizirala finalni četveroboj deželnega pokala za tretjeligaše. Naslov je osvojil tržaški FerroAlluminio, domača šesterka Olympie pa je zadela končno četrto mesto. Ženska D liga: Zalet - Codroipo 3:2 Moško D ligo: Bluvolley - Olympia 3:0 NOGOMET Vse tekme deželnih amaterskih prvenstev so zaradi slabega vremena preložili na 26. februar. deset tisoči srečneži, ki si bodo lahko v tem letu oddahnili. Ali pa nas čakajo huda leta brez službe in brez pokojnine. Pa sem zoprnega, mrzlega jutra na nabrežin-skem trgu slučajno srečala prijatelja iz mladih let. Takoj je bilo toplo, kljub burji in mrazu, takoj je bilo lepo sredi objemov in smeha. In spominov... na razbito pločevino, na sanje o drugačni, boljši družbi, na tavanja po Benečiji, na vse prekrokane večere in na vse preglasne koncerte, na noči polne besed in načrtov. In šla sva še na kozarec, ki je zabrisal vsa dolga leta, celo desetletja, ko se nisva videla. Vez med nama je bila enako trdna kot tedaj, ko sva v kavbojkah gulila pločnike Ober-dankovega trga (v Trstu). Povedal mi je, da je pri patronatu, da ni problemov, prošnja za upokojitev je že čez nekaj dni romala na pristojni zavod INPS, moje življenje pa je napolnilo staro prijateljstvo, pa razgovori o družinah, o otrocih, celo o psih, kajti tudi to imava skupnega, ne da bi sploh vedela. Pri vsem tem pa je najlepši ti- sti občutek sproščenosti, iskrenosti, ki je v današnjem življenju tako redek. Nasmeh, paket piškotov, kozarec vina, besede, pa rdečica na licih, ki končno zažarijo brez maske in brez prisile. To je prijateljstvo, o katerem poje Kreslin. S takimi prijatelji smo včasih celo kruti, ravno zato, ker smo v odnosu z njimi ostali otroci, brez hlinjenja, brez zadržkov. Še zdaj mi je žal za dobrega prijatelja iz Trsta, pravzaprav je Goričan, ki stalno prihaja k nam na Kras, pa me vsakič najde utrujeno, nerazpoloženo in sredi tisočerih nujnih opravkov. Morda zato, ker je ostal po duši otrok, poln navdušenja in človečnosti in je še edini med nami, ki prihaja na obisk, ne da bi se predhodno najavil po telefonu. Zadnjič je prišel, ko sem bila v kopalnici, kjer sem si barvala lase, in se je pač zadržal z možem. Jaz pa sem bila za trenutek spet jezna, češ, ali ne znaš prej poklicati po telefonu, ali ne veš, da smo ljudje prezaposleni. In potem mi je bilo tisočkrat žal, ker ga seveda nisem objela, ker ni bilo tako, kot bi moralo biti, kot tedaj, ko sva v globoki noči pešačila domov iz gledališča ali kinematografa. Tedaj, ko avtobusov ni bilo, avtomobila pa itak nisva imela. Prijatelj pa moje razpoloženje vsakič odpusti, ker je v njem še toliko otroške dobrotljivosti in iskrenosti, da ne pozna zamere. Ker je to tisti prijatelj, o katerem poje Kreslin. Zdaj končno razumem tisto besedilo, zdaj vem, komu je namenjena pesem. Prijateljem iz mladih dni, prijateljem, ki ostanejo prijatelji za vedno, pa četudi minevajo leta, četudi se nikoli ne srečujemo in nam potem, ko se po dolgem času spet snidemo, z vso iskrenostjo ponudijo topel objem in podporo. To so tisti prijatelji, pred katerimi nas ni sram najbolj skritih čustev in pred katerimi lahko razgalimo srce. Saj smo pred toliko leti neštetokrat jokali v njihovem naročju in nas ni bilo nikoli sram solz, smeha, sanj, načrtov in ljubezni. Suzi Peitot JURIJ PALJK KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 99 na v centru Bratuž v Gorici tudi uspešno organizirala finalni četveroboj deželnega pokala za tretjeligaše. Naslov je osvojil tržaški FerroAlluminio, gostitelji pa so se morali zadovoljiti s četrtim mestom. Precej več sta si od te sezone nadejala ostala dva bolj izkušena goriška predstavnika, sovodenj-ska Soča in štandreški Val, ki pa se bosta - tako kot po pričakovanjih tudi mlajša Slogina četa - odslej reševala v skupini za obstanek. Oboji so precej zaostali v uvodnem delu prvenstva, sočani pa so s časom le uredili svoje vrste in prišli do dodatne tekme za uvrstitev v play-off, v kateri pa so prejšnjo soboto doživeli v San Vitu usodni poraz s tesnim 3:2. Za obstanek bosta tekmovala tudi naša četrtoligaša. V moški konkurenci se je prvi del že končal, 01ympia kot "wild card" z ekipo šestnajstletnikov s petim mestom v skupini vsekakor ni razočarala, po pravilih pa tudi nazadovati ne more. Zaletovke imajo v rednem delu še dve tekmi, vendar so skorajda že obsojene na play-out, v katerem se bodo morale potruditi za (v vsakem primeru dosegljivo) rešitev. Od njih je bilo glede na bogate izkušnje glavnine igralk pričakovati mesto v zgornjem delu, dosedanji neugoden razplet pa so nedvomno krojile tudi poškodbe. Ob delnem obračunu pred odločilnim delom sezone v raznih prvenstvih zato še ugotovitev, da se projekt Zalet s članskima vrstama tekmovalno doslej ni obnesel. HC "Ne verjamem sicer splošno razširjenemu mnenju, da morajo imeti tisti, ki se pogovarjajo, veliko skupnih stališč, če se hočejo plodno pogovarjati. Nasprotno, sam sem prepričan, da je debata veliko bolj plodna, če imajo posamezniki med sabo različna si stališča in ozadja. Niti skupni jezik ni potreben za začetek debate: če ne bi bilo babilonskega stolpa, bi ga morali sami zgraditi", je v eni svojih filozofskih razprav zapisal avstrijski filozof, ki je sicer postal naturaliziran Britanec, živel pa je med letoma 1902 in 1994 in bil v času življenja priznana avtoriteta na področju zagovarjanja demokracije in svobode, velik nasprotnik vsake oblike totalitarizma. Danes mu priznavajo, da je po mladostnem navdušenju za marksizem in opustitvi le-tega, ker mu je postal preozek, ostal vse življenje zvest zagovarjanju socialnega liberalizma in ga dandanes tudi zaradi tega večkrat navajajo, ko je vsakomur od nas postalo jasno, da take vrste kapitalizem, kakršnega imamo danes, ne more več delovati brez potrebnih etičnih, socialnih in, da, tudi moralnih korektur. Finančna kriza je sicer razgalila nenasitno, pogoltno, uničujočo požrešnost velikih "playerjev-igralcev", požrešnost, ki ji danes še ni videti konca, a za zdaj se vsi še t. i. "veliki igralci” obnašajo, kot da bi verjeli, da lahko isti ljudje, ki so nas privedli na rob gospodarskega, finančnega, a ne samo tega propada, tudi rešijo isti sistem delovanja. Pa ne bom pisal o tem, kako neznosna in v nebo vpijoča krivica je dejstvo, da peščica ljudi lahko danes bogati na račun vseh ostalih, ker je to vsem na očeh. Samo okrog sebe je treba pogledati in se nenehno spraševati, kaj sploh počnem tukaj. Bolj zanimiva se mi je zdela trditev Karla Popperja zato, ker preprosto, a jasno pove, da je različnost potrebna, tudi zaradi tega, ker je babilonski stolp, Babilon torej, danes simbol našega globaliziranega sveta, bolje, ker je simbol današnje prisilne globalizacije, saj je babilonski imperij imel v kali jasen načrt: ena kultura, ena omika, en jezik, en sam koncept življenja, totalitarizem torej. Sicer drugačen od poznanih totalitarizmov, a vedno totalitarizem. Vemo, kako se je v Babilonu končalo, Sveto pismo nam v zgodbi o babilonskem stolpu jasno pove, da je bil rezultat babilonskega stolpa paradoksalen, saj je nastopila zmeda, zmešnjava. Kot odpor proti principu babilonskega stolpa nastopijo torej zmešnjava, nered, nerazumevanje kot sad nezmožnosti sporazumevanja. Pa vendar bi vsem moralo biti jasno, da je različnost bogastvo, da je paleta barv v mavričnem loku nekaj neprecenljivega, da je manjkanje ene same barvne nianse v mavričnem loku našega vsakdanjika veliko obubožanje za vsakega posameznika in za vso družbo. Če ostanem pri Knjigi vseh knjig, bom dodal, da je že na samem začetku Svetega pisma zapisano, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, a vendar je vsakega naredil drugačnega. Vsakdo je različen od drugega, vsi imamo lastno dostojanstvo pripadnosti človeštvu, vsi smo med seboj različni in prav v tem je lepota življenja. Zakaj to pišem? Najverjetneje zato, ker sem v knjigi sedanjega italijanskega kardinala Gianfranca Ravasija Jutranje besede (Le parole del mattino), ki jo imam na nočni omarici in iz nje vsak večer preberem eno, dve razmišljanji, včasih tudi tri, štiri, naletel na čudovito misel, ki jo je veliki italijanski teolog, predvsem pa odličen poznavalec sedanje družbe, kar msgr. Gian-franco Ravasi od nekdaj je, našel pri judovskem rabinu Jakobu Izaku iz Lublina. Znani judovski rabin je te besede pripovedoval pojskim Judom: "V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ne najdete v nikomer drugem. Prav zato moramo spoštovati vsakogar zaradi kreposti, ki jih ima samo on in jih ni- ma nihče drug"! Različnost torej kot nasprotje nasilnemu poenotenju, enačenju za vsako ceno, različnost in lastna istovetnost kot nasprotje nasilni in prisiljeni globalizaciji današnjih dni! Kaj ima to opraviti z mojim vsakdanjikom, me boste sedaj vprašali. Veliko, zelo veliko. Tudi sam sem, kot vsakdo izmed nas, ujet v oklepe in spone današnje globalizirane in globalizirajoče se družbe, ki prisega, po moje veliko bolj kot vse minule!, zgolj na moč denarja, kapitala, ugleda za vsako ceno, ki pa vedno in le ter zgolj sloni na kapitalu. Kako težko je v našem času ugledati obraz sočloveka skozi maske ter koprene, ki jih je na naša lica samovoljno nadela današnja družba z umetno ustvarjenimi potrebami, zaradi katerih še svojega obraza nismo več sposobni videti zjutraj v ogledalu, kaj šele, da bi bili zmožni videti nadih melanholične žalosti na obrazu sočloveka! Sam imam rad knjige, sem zaradi tega večkrat tudi deležen posmeha, predvsem od tistih, "ki vejo" in se ne sprašujejo več: “Kaj sploh počnem tukaj"? Knjige imam rad, ker mi pomagajo najti različne odtenke barv v življenju, ker mi pomagajo razumeti samega sebe, iskati ter poiskati odgovore na temeljna vprašanja, brez katerih moje življenje ne bi imelo smisla. Kako žalostno se mi zdi, ko včasih tudi samega sebe zalotim pri mišljenju, ki je danes postalo vodilo tega razdrobljenega, na tisoče majhnih delcev razpršenega "tekočega" sveta: "Carpe diem"!, vodilu, ki je na Slovenskem prevedeno danes v meni precej nizek, tanek, plitev, da ne rečem vulgaren in omejujoč: "Uživaj! " Bojim se tistih, ki imajo v žepu resnico in poznajo vse odgovore, raje stojim v vrsti tistih, ki iščemo in iščejo, vsak dan znova, vsak dan znova in vedno na enak in vedno na drugačen način. Ja, ponižno se postavljam v vrsto tistih, ki ne vejo, ki iščejo in iščejo odgovor na temeljno vprašanje: "kaj sploh počnem tukaj"? In sem bil zato vesel, ko sem v Sobotni prilogi ljubljanskega Dela prebral dober intervju s prijateljem in danes najbolj uveljavljenim slovenskim pisateljem Dragom Jančarjem, ki je Vesni Milek na zadnje vprašanje: "Kaj pomeni Bog v današnjem svetu, izpraznjenem magije, sanj, barv”? takole odgovoril: "Nekaj, kar potrebujemo, brez česar ne moremo, če hočemo živeti kot ljudje, pa tudi če poskušamo razumeti, kaj sploh smo in kaj počnemo na tem planetu, ki blodi skozi vesolje. Ker ne vemo, kaj je za zvezdami. In kaj je bilo pred časom, ki ga poznamo. O času in prostoru vemo malo, v smisel svojega minljivega bivanja tipamo, tavamo. Lahko imamo vse znanje tega sveta, ampak na koncu se bomo vprašali, kar se vprašaš, ko si star petnajst let, pogledaš zvezde v nočno nebo in se vprašaš, kaj je tam onkraj. In ti povedo - druga osončja. Lepo. In kaj je za njimi? In ko človek pogleda v brezno prostora in časa svoje minljivosti, kaj je potem odgovor? Smo tukaj po naključju? In že sva pri teoloških razpravah. Obstaja nekaj, kar imenujemo Bog. Kakorkoli, za tega Boga obstajajo različni kulturni izrazi in religijski kodeksi. Maji so ga videli na čudne krvave načine, budisti na drug način, judje, kristjani in muslimani kot sporočilo iz knjige, naši predniki so ga videli kot oltarček v vaški cerkvici, nekdo ga vidi kot vprašanje o tem, kaj je onkraj, kaj je s časom in kaj s prostorom. In kaj je s človekom v njem? Ko mi bo kak znanstvenik -recimo fizik, kajti filozof si tega ne bo upal - dal odgovor, bom tudi jaz verjel, da je tisto, kar je ugotovil, tam, kjer je, in povedal, zakaj je, kjer je in kar je, namesto Boga. Potem mu bomo lahko dali drugo ime. Toda to bo samo sprememba imena". NOVI GLAS Podelitev nagrad Javnega sklada Republike Slovenije Zlato plaketo je prejel dr. Mirko Cuderman o življenjsko delo na podri Zborovsk^^^Kbc v Slovi Dr. Mirko Cuderman in IgorTeršar V sredo, 25. januarja 2012, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti podelil najvišja priznanja in s tem nagradil izjemne dosežke na področju kulturnih dejavnosti. Vest nas je še posebej razveselila, ker je zlato plaketo za življenjsko delo prejel tudi v našem zamejskem prostoru dobro znani duhovnik, muzikolog, zborovodja in profesor dr. Mirko Cuderman. To priz-naje za njegovo delo na področju ljubiteljske zborovske kulture je, to lahko mirno rečemo, povsem zasluženo! Že med vojno je še kot najstnik v rojstni fari nadomestil organista, ki je bil deportiran, nato je vstopil v bogoslovje in se spet ukvarjal z glasbo. Bil je učenec Stanka Premrla. Po posvetitvi in enoletnem kaplanskem delu ga je ljubljanski nadškof poslal na Dunaj, da bi se glasbeno izobrazil. Po diplomi leta 1960 se je vrnil v Ljubljano in začel svoje delovanje najprej v stolnici, kjer je leta 1969 postal regens chori; hkrati pa je predaval cerkveno glasbo na Teološki fakulteti. Leto prej je ustanovil zbor Consor-tium musicum, ki je večkrat nastopal tudi na Goriškem in je izvajal izredno zanimive programe, večkrat tudi zahtevna vokalno-instrumentalna dela svetovnih avtorjev, ki so prav po Cudermanovi zaslugi doživela v Sloveniji prve izvedbe. Podobno velja tudi za slovenske avtorje; tako je med drugim izvedel tudi zelo zanimivo latinsko mašo goriškega skladatelja dr. Jakončiča in opero Tolminski punt Ubalda Vrabca. S tem zborom je dr. Cuderman posnel kar 23 plošč, med njimi zelo uspešne božične ali Marijine pesmi, ki so jih razmnožili v več deset tisoč izvodih. Nekaj let je vodil Komorni zbor RTV Slovenija, ob osamosvojitvi Slovenije pa je dal pobudo za ustanovitev Slovenskega komornega zbora, ki je edini profesionalni pevski zbor v Sloveniji, in postal njegov programski direktor in umetniški vodja. Za deset let, vse od leta 2000, pa je bil tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Največja zasluga letošnjega dobitnika zlate plakete JSKD je, da se je vedno zavzemal za oblikovanje kar se da zanimivih sporedov. To je počenjal z vsemi zbori in skupinami, ki jih je vodil. Tudi kot profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je predaval zborovsko literaturo, izvajalsko prakso in dirigiranje, je vedno skrbel za temeljito seznanjanje slušateljev s svetovno, a tudi slovensko zborovsko literaturo. Zavzel se je tudi za ustanovitev oddelka za cerkveno glasbo. Kot so izrecno poudarili ob podelitvi nagrad, sta njegova zasluga, da je s Slovenskim komornim zborom posnel zbirko Musiča sacra slovenica na 30 zgoščenkah z več kot 600 skladbami ter antologijo slovenske zborovske glasbe na 56 zgoščenkah s 1250 skladbami, s čimer je ustvaril celovit, mu-zikološko utemeljen in avtentično izveden pregled slovenske sakralne in posvetne zborovske glasbe. Prav tako so poudarili, da "njegova brezkompromisna zavezanost najvišjim umetniškim standardom je pripeljala do izjemnih poustvaritev, ki so navdihovale mnoge druge pou- stvarjalce. Njegov prispevek na področju zborovske ter vokal-no-instru-mentalne glasbe je enkraten in neponovljiv". Doktorju Mirku Cudermanu, ki je vedno z veliko pozornostjo in posluhom za razmere in potrebe prihajal s svojim zborom Consortium musicum v naše zamejstvo ali na poletne seminarje Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, naj zato ob tem lepem priznanju iz srca čestitamo in se z njim veselimo. S svojim delom nas je vse obogatil in nam dal doživeti veliko lepih trenutkov ob poslušanju svetovno znanih skladateljev ali del naših slovenskih ustvarjalcev, ki jih je v svojem več kot 60 let trajajočem delu rad in na vrhunski ravni poustvarjal z zbori, ki jih je vodil. V dopolnitev vesti pa naj dodamo še, da so srebrne plakete JSKD prejele nekatere osebnosti, ki so v zamejskem prostoru prav tako poznane in uveljavljene. Med temi je režiser Marjan Bevk za uspešno kulturno udejstvovanje doma in v zamejstvu, saj ga poznamo tudi kot zvestega sodelavca Beneškega gledališča, o katerem je naš list že pisal, naslednji nagrajenec za razvijanje kulturnega sodelovanja med Slovenci v zamejstvu je kulturni delavec iz Šentajnža v Rožu Hanzi Weiss, Marija Ahačič Pollak pa je bila nagrajena za ustvarjalno in uspešno razvijanje vokalne glasbe zunaj matične domovine, Daliborka Podboj za ustvarjalno in pedagoško delo na področju sodobnega plesa in Josip Zupan za organizacijsko in pedagoško delo na področju kulturnih dejavnosti. Zlati znak JSKD za izjemne dosežke na področju literarne dejavnost pa je šel Nataši Kramberger, avtorici romana Nebesa v robidah, s katerim je konec leta 2010 osvojila evropsko nagrado za književnost, ki jo podeljujejo Evropska komisija, Evropska federacija knjigotrž-cev, Svet evropskih pisateljev in Federacija evropskih založnikov. M.T. Naj živijo vse pisane identitete! Mar res ni Istra hkrati tudi del Primorske? Pred kratkim je v PN odjeknila polemika o tem, ali je Istra hkrati del Primorske. Aldo Černigoj je dokazoval, da je, Emil Zonta pa je menil, da to ni res in da je umeščanje Istre v Primorsko napad na istrsko identiteto (PN, 20. 11. 2012). Zgodovinsko gledano, se je izraz Primorje, kot je nakazal Černigoj, prvič pojavil, ko je Avstrija sredi 19. stoletja ustanovila upravnopolitično enoto Avstrijsko Primorje (Kun-stenland) s sedežem v Trstu, ki je poleg Trsta in njegovega širšega zaledja ter dela Goriške zajemala tudi Istro. Pojem Primorska, kot ga poznamo danes, pa se je prijel in utrdil, tudi v strokovni literaturi, po prvi svetovni vojni in obsega tiste dele slovenskega ozemlja, ki ga je okupirala Italija, torej tudi s Slovenci poseljen del Istre, h kateremu so po vojni pripadla tu- di tri, takrat še pretežno italijanska obalna mesta, kar danes skupno predstavlja Slovensko Istro. Po vojni so bile primorske občine od Bovca do Pirana nekaj časa celo združene v upravno politično enoto Okraj Koper s sedežem v Kopru. Tudi cerkveno je bila v preteklosti Slovenska Istra vključena v tržaško-koprsko škofijo, torej v primorski prostor, kot je tudi danes celotna Primorska vključena v skupno koprsko škofijo. Toliko o zgodovinskih in upravnopolitičnih vidikih Primorske in Slovenske Istre. S tem, da se Slovenska Istra obravnava kot sestavni del Primorske, je nihče ne želi izbrisati z zemljevida, saj se o njej pišejo knjige in rišejo zemljevidi. Tudi ji nihče ne želi jemati njene identitete, kot je nihče ne jemlje Kraševcem, ko jih prišteva med Primorce. Ima pač svojo specifiko, ki jo, med ostalim, določajo predvsem njena zgodovina, me-diteranskost, silne migracije v daljni in bližnji preteklosti, ki so vse po vrsti puščale na njej svoj pečat, ter njena večnarodnost oz. dvojezičnost. Da ne govorim o epohalnih spremembah, ki jih je ta prostor doživel po priključitvi k svojemu naravnemu zaledju po drugi svetovni vojni, kot npr.: izgradnja Luke in železnice, razvoj pomorstva, izjemna demografska rast s silovito spremembo sestava prebivalstva, pozidava obalnega prostora, ustanovitev slovenske univerze ob morju, razvoj kulture, športa, zlasti pomorskega, medijski razcvet idr. Slovenska Istra ima brez dvoma svoje posebnosti, vendar jih imajo tudi ostala področja Primorske (Kras, Vipavska dolina, Goriška, Brda, Posočje idr.). Ima pa primorski prostor tudi veliko skupnega kot npr.: bridke zgodovinske izkušnje z italijansko okupacijo; veliko epopejo protifašističnega odpora, predvojnega in medvojnega; me-diteranskost večjega dela primorskega prostora v različnih njenih prvinah (urbanizem, arhitektura, flora...), sorodnost temperamenta, narečij, kulturnih vplivov in celo skupno himno, kot je na to opozoril Černigoj. Sama človekova identiteta pa sestoji iz različnih oblik pripadnosti, in sicer: pripadnost narodu, državi, danes tudi že Evropi, pa veri, širšemu prostoru (Primorski) in ožjemu (Slovenski Istri, Krasu itn.), posebej rojstnemu kraju, pa tudi stanovskim in civil-nodružbenim organizacijam ... Vse te različne pripadnosti so pri ljudeh različno razporejene in različno močne. Pripadnost Istri je le ena izmed njih. V odvisnosti od te raznolikosti naših identitet se prebivalci Istre tudi različno identificiramo. Priseljenci iz primorskega prostora se verjetno še vedno čutijo bolj Krašovce, Vipavce... kot pa Istrane in hkrati tudi Primorce in Slovence. Avtohtoni prebivalci se čutimo Istrane in večinoma tudi Primorce in Slovence. Priseljenci iz Buzeščine in Bujščine se imajo za Istrijane in še kaj zraven. Priseljenci iz osrednje Slovenije se imajo še vedno za Štajerce, Dolenjce... in, seveda, Slovence. Pripadniki italijanske manjšine se identificirajo predvsem z Italijani, priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik pa se čutijo verjetno še vedno Srbe, Bošnjake idr., kar je povsem naravno. Njihovi otroci, ki so se rodili tu, pa bodo pognali svoje korenine v Istri, kot je bil to primer s tistimi našimi predniki, ki so se pred stoletji naselili na tem prostoru. Na tej podlagi se tudi socialno povezujemo. Zonta npr. z notranjo Istro (Buzeščina Bujšči-na...), ker pač predstavlja ta prostor del njegovega socialnega okolja. Černigoj z notranjim primorskim svetom, ker ima tam sorodnike, sošolce, prijatelje itn. Jaz pa s Trstom in Gorico, ker je to del mojega socialnega okolja, saj sem se tam šolal, poznam vse živo na manjšinski sceni, že desetletja intenzivno sodelujem z manjšinskimi organizacijami, mediji ipd. Od Sočerge proti Pazinu in od Dragonje navzdol pa skoraj nikogar ne poznam, razen Zonte, Rakovca, Marušiča in morda še koga. Zato naj živijo in uspevajo vse te pisane identitete, z vsemi svojimi pripadnostmi vred, saj dajejo Slovenski Istri svoj posebni čar, in, kot kaže razvoj tega prostora, tudi izjemen ustvarjalni naboj. Milan Gregorič Ob dnevu kulture o kulturi srca Začnimo vzgajati sebe! O kulturi spet veliko pišemo, poslušamo, beremo, govorimo, kot vsako leto ob kulturnem prazniku. Kot bi hoteli opravičiti povsod vidno dejstvo, da bi morala biti kultura del našega vsakdana, jo je pa povsod čedalje manj. Se posebej v medčloveških odnosih. Še vedno se spominjam, kako smo o kulturi razpravljali v šoli in pri dopisniškem krožku odgovarjali na vprašanja: "Kaj je kultura? Odgovori v dveh stavkih". In se prerekali in utemeljevali odgovore. In se kregali, ali je umetniška slika v galeriji bolj kulturna od grafita na šolskem zidu. Tako ali drugače smo vedno prišli do “kulturnega obnašanja". To je bila priljubljena tema vseh mojih učiteljev - na osnovni in srednji stopnji. Kot zelo radoveden otrok, ki je prevečkrat odprl usta, preden je dobro pomislil, kako bo zvenelo tisto, kar bo izrekel, sem bila pogosto deležna stavka: "Daj, kulturno se obnašaj"! Naštejem lahko cel kup primerov, ko sem s svojimi neposrednimi opazkami spravila v zadrego svoje starše, prizadela svojo sestro, sošolke in prijateljice. In sem dobivala lekcijo za lekcijo. Da se je potem potrebno opravičiti. Da opravičilo včasih ni dovolj, ker tistega, kar si rekel, ne moreš vzeti kar tako nazaj. Točno vem, da sem dobila edini dve klofuti od svojega očeta zato, ker sem v navalu pubertetniške ihte grdo, ampak res grdo, zakričala na mamo. In sem mu še danes hvaležna za vsako izmed njih. Ker sta manj boleli kot kasnejše zavedanje, kaj sem pravzaprav rekla... Med študijem socialne pedagogike smo se veliko ukvarjali z agresivnostjo, ustreznim in neustreznim izražanjem čustev, s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, s postavljanjem meja. Stvari, ki ne bi škodile nobenim prihodnjim staršem. V spominu mi je ostala neka zgodbica, ki pripoveduje o fantiču, ki je, kadar se je razjezil, kričal in zmerjal vse okrog sebe. Oče mu je nekega dne naročil, naj gre, kadar bo spet čutil tako jezo, zabijat žeblje v visok plot na vrtu. Fant je ubogal. Najprej se je zdelo, da bona plotu hitro zmanjkalo prostora, a so se fantičevi napadi besa manjšali. Ko je bil plot vendarle poln žebljev, mu je oče naročil, naj ob nevarnosti, da izbruhne, vzame klešče in žeblje izpuli. Za žeblji so ostale globoke luknje. Oče je fanta poučil: “Vidiš, kadar nekoga prizadenemo s svojimi besedami, zarijemo žebelj drugemu v srce. Kadar se opravičimo, ga izpulimo. A luknja ostane. Vsega se izbrisati ne da. Zato moramo paziti na svoj jezik". Dandanes zelo poudarjajo, kako moramo naučiti otroke, da znajo biti kritični, jasno povedati svoje mnenje, izraziti svoje hotenje, svoje potrebe in želje. Pozabljajo pa na dve pomembni stvari: da moraš to, o čemer naj bi kritično povedal svoje mnenje, najprej poslušati. In da moraš biti ob podajanju svojega mnenja prijazen, če ne rečem, usmiljen. Ker še kako velja, da "ne sodi o človeku, dokler nisi dva dneva hodil v njegovih čevljih". To pa sta dva izpita, pri katerih prepogosto pademo tudi odrasli. Mogoče ne tako pogosto v medosebnih odnosih, ko si zremo v oči, ampak ko se lahko skrijemo za vzdevki na spletnih forumih, postanemo zelo "korajžni", celo brezobzirni. Pred dobrimi sedmimi leti, v času svoje prve nosečnosti, sem prvič "zašla" na enega večjih spletnih portalov, kjer si starši iz- menjujejo nasvete in mnenja glede vzgoje, primerne opreme, skratka malih skrivnosti starševskega vsakdana. Dobila sem veliko koristnih namigov, informacij, velikokrat sem se nasmejala ob zgodah in nezgodah drugih "sotrpink". Pred dnevi sem si rekla, da na tisto stran preprosto ne grem več. Kljub trudu moderatorjev se v vsaki drugi odprti temi, ob še tako nedolžnem vprašanju za pomoč - slej ko prej - začne medsebojno obkladanje, kdo dobro in kdo slabo vzgaja, da hujših zmerljivk raje niti ne ponavljam. Nekateri se sicer trudijo odgovarjati na zastavljeno vprašanje, a se moraš prebijati skozi tak balast, da marsikatera oseba preprosto zapiše, da ji je žal, da je vprašala. Ko gre pa za komentiranje spletnih novic, se izlije toliko (seveda anonimne) gnojnice, da ostaneš brez besed. Res, da na spletu ne moreš govoriti o poslušanju, ampak pri nekaterih žolčnih komentarjih ugotoviš, da komentirajoči še prebral dobro ni tistega, kar komentira... O prijaznosti pa... Če si danes prijazen, se prilizuješ ali pa imaš kakšne druge namene. Če prijaznost sprejmeš, si slabič. Ne v mojem slovarju. In po svojih najboljših močeh se bom potrudila, da tudi v slovarju mojih otrok ne. Še vedno se smejim, ko pomislim na dogodek na bližnji črpalki. Ob prihodu iz službe sem šla "odžejat" svojega jeklenega konjička. Utrujena in zamišljena se nisem še dobro spravila iz avta, ko je pristopil črpalkar in me zelo previdno in prijazno vprašal, ali mi lahko on nalije gorivo. Presenečena nad načinom, kako je vprašal, nisem čisto takoj odgovorila in je hitro dodal, da raje vpraša, ker ga je ena gospa pred mano "nadrla", ali misli, da ona sama ne zna, ali kaj?! "O, ne, jaz se vedno rada pustim pocrkljat... ", sem mu odvrnila. In sva potem še malo poklepetala in oba dobre volje šla narazen. Še utrujenost me je malo minila, da sem veliko boljše volje stopila skozi vrata domače hiše. Glede tega pa, kakšna sem bila kot otrok, je pa tako, da se vse vrača in vse plača. Tudi sama imam radovednem jezikave otroke, ki zinejo prej, preden pomislijo... In sem se že nekajkrat hotela vdreti v zemljo od sramu zaradi kakšne opazke. Zadnjič sem se zalotila, kako hčerko šolam: “Bodi prijazna do svojega brata"! In je zavila z očmi. Ob drugi priložnosti je bila priča pričkanju med mano in možem in je vmes dodala, "da ni lepo, da nisva bolj prijazna". Tokrat je bila njena otroška iskrenost popolnoma na mestu. Spravila naju je v zadrego, ampak hkrati sva bila ponosna, ker razume, kaj ji hočeva povedati. In da bo znala to živeti tudi izven naše družine. Ker če želimo vrniti nekaj več kulturnega obnašanja v ta naš ljubi nori svet, moramo začeti doma. Alenka Hvalica