Zbirka Hektor Dim Zupan Hektor IN VELIKA AVANTURA Ilustrirala Damjana Koritnik Ljubljana 2020 Če ne bi bil ravno labradorec, bi bil filozof. Filozof, to je nekdo, ki veliko razmišlja. V glavnem o pametnih stvareh. Pravzaprav sem v bistvu napol labradorec, napol pa filozof. Ampak pustimo to. Štefan je imel navado reči: »Naša vreča bolh ves dan spi.« Vreča bolh sem bil ljubkovalno jaz. To naj bi bilo hudo duhovito. Kakšna neumnost, vreča bolh ves dan spi. Prvič, tudi če je kdo hotel spati v naši hiši, je bilo to popolnoma nemogoče, saj nikoli ni bilo miru. Če se nista kregali dvojčici, sta se mama in oče. Potem pa še vse druge kombinacije. Razen kadar so se raje kregali kar vsi štirje drug čez drugega. Ker so bili vsi najbolj pametni. Včasih sem dobil občutek, da so mislili, da je najpametnejši tisti, ki se najbolj dere. In Štefan je imel tak glas, da so se tresla stekla v oknih. Kadar sem še sam malo pritegnil, je bil v hiši tak direndaj, da se prav čudim, da sosedje še niso poklicali policije. In potem je Štefan kvasil takšne neumnosti. Naša vreča bolh ves dan spi! Kadar se naša družina ni kregala, je bila pa vesela, kar je bilo enako bučno. Skratka, zrelo za preventivno policijsko intervencijo. Da bi potem vreča bolh le morda v miru in spokoju zatisnila oko za kakšno minuto. Res pa je, da sem precej preležal na svoji odejici. Od tod izhaja moja malo prej izrečena misel, da se imam za pol labradorca, pol pa filozofa. Ker takrat, ko vreča bolh leži na svoji odejici, nikakor ne spi, kot v svoji nevednosti trdi Štefan, ampak seveda počne nekaj povsem drugega ... Verjetno ste že uganili kaj, kajne. Kajti to bi moralo biti jasno že vsakemu kolikor toliko bistremu otroku! Vreča bolh razmišlja, seveda. Če bi me kdo malce pozorneje opazoval, bi videl, da obeh očes nimam zaprtih skoraj nikoli. Jasno, spremljam vsak premik v hiši. Ali pa opazujte moja ušesa. Vsaj en uhelj je neprestano v gibanju. Seveda, za nepoučenega skoraj neopazno. Za tiste, ki so polni svojih ušes, tako kot Štefan, pa so negibna. Ker naša vreča bolh tako in tako cele dneve spi. Kajti, kljub temu da sem v bistvu hišni ljubljenček, vseeno malo popazim na varnost hiše. In na svoji punčki. Kakršni že sta, sta pač moji. Konec koncev sem le labradorec. Kam bi pa prišli, če bi se lahko tujci kar tako sprehajali, na odejici pa labradorec. To enostavno ne gre. Še posebno ne takšni važiči, kot je poštar. Ampak to je že druga zgodba. Dejstvo, da je vreča bolh na svojem mestu, torej ne pomeni, da spi. Tudi če včasih prav na rahlo zasmrči, še ne pomeni, da hkrati ne razmišlja. In misli me ponesejo celo na znanstvena področja. Recimo, ko gre družina k obedu. Sam sem seveda že prej prejel svojo porcijo. Ne rečem, da ni bila obilna in okusna. Marsikdo bi rekel: »Sit je, napojen je, le zakaj bi potem še razmišljal.« Lezi na odejico, lenobno prebavljaj in daj mir! Moj odgovor: »Potem bi bili še vedno v kameni dobi!« Ne gre za slepo hlastanje za kalorijami, ne, kje pa … Meni gre za priboljške! V bistvu za to, kako pripraviti one štiri, ki se bašejo za mizo, da kak košček privoščijo tudi svojemu psu. Če ga imajo res tako radi. Torej, če gremo od začetka. Prvič: Psu je najstrože prepovedano dajati hrano od mize. Pika. Drugič: Pes obožuje, da mu pade z mize kakšna malenkost v goltanec. Vidimo, da tukaj nastane problem, strokovno bi rekel nasprotje interesov. Problem pa zahteva znanstveni pristop. Prvič: Psihološka analiza jedcev. Ta pokaže tole: Štefan je principialen požeruh skopuh, od njega ne bo padlo nič, pa če bi se njegov ljubljeni pes postavil na trepalnice. Kot da to še ne bi bilo dovolj, neprestano nadzoruje druge tri pri kosilu, da jih ja ne bi zaneslo v kakšnem slabem trenutku. Zraven pa govoriči, da je to dobro za psa in za njih. Po natančni analizi sem ugotovil, da gre za klasičen primer egoizma in zadrtosti. Kar naj mu raste trebušček, čisto prav mu je. Janja ima dobro pasjo dušo, njo bi se dalo obrniti, če je oni bizgec s principi iz prejšnjega odstavka ne bi prepričal, da je za psa bolje, če je nesrečen in strada. Potem sta tukaj še dvojčici. Najprej moram poudariti, da sta do vrha napumpani z očetovimi idejami. Zraven sta pa še zmotno prepričani, da je pameten, kar je še posebna oteževalna okoliščina. To so suhoparni podatki, ki so potrebni znanstvene obdelave. Vsak pameten pes se na tem mestu najprej vpraša, ali sta dvojčici enojajčni ali dvojajčni. Zakaj? Zato, ker imajo enojajčni dvojčki po navadi tudi podobno psiho, se pravi, da dvojčka enako razmišljata. Ugotovitev: Mija in Pija sta dvojajčni dvojčici. S poskusi na terenu se izkaže: Pija je po naravi bolj po očetu. Mija pa je bolj podobna mami. Kaj raziskava ugotovi? Šibki člen za mizo je Mija. Kaj bi storil butasti cucek, ki nič ne razmišlja? Letal bi okoli mize in prosjačil vse po vrsti, prislužil pa bi si eno figo. Razen morda kakšno brco. Kaj bi storil razmišljajoči pes, recimo pol labradorec, pol filozof? Najprej bi previdno počakal, da bi se glava družine alias principialni zadrtež začel basati. Zaradi hlastanja po hrani ‡ mimogrede, Janja je odlič­na kuharica ‡ bi mu iz možganov potegnilo kri v želodec in njegova budnost bi popustila. In razmišljajoči pes bi nato na videz povsem slučajno vstal in kar tako kolovratil malo sem, malo tja. Na obrazu pa izraz, briga me za vašo pojedino. Potem pa ob primernem trenutku smuk pod mizo, tako da se podrgnem ob Mijino nogo. Kot rečeno, Mija ima po Janji dobro pasjo dušo, zraven ji je pa všeč vse, kar je prepovedano. Zastor je padel, igralci so na svojih mestih, predstava se lahko začne. Zdaj je najpomembneje, da oba delujeva kot uigrana ekipa. Mija recimo pripravi košček pariškega zrezka, njama, oprostite, ampak že ob sami misli nanj se mi pocedijo sline; torej, tisti košček je pripravljen, da bi neopazno padel z roba mize. Seveda tik ob moj gobec. In ta vaja bi se nekajkrat ponovila. V vsesplošno zadovoljstvo. »A ni čudno, da Mija precej več poje kot Pija?« se je že večkrat čudila mama. Saj sta vendar dvojajčni dvojčici, sem bevsknil nejevoljen zaradi takšnega površnega razmišljanja. »V tem sta si res različni,« se je strinjal oče. Se je že zgodilo, da bi naju skoraj ujeli. Štefan je opazil, da je košček klobase zdrknil s krožnika pod mizo. Vsaj zdelo se mu je, da je bilo tako. Poskočil je, kot bi ga kdo spodbodel z ostrogami, in se zapodil okoli mize. Tukaj pride do izraza uigranost ekipe. Z enim goltljajem sem pogoltnil ves kos in položil glavo na tla, kot da spim. Ko je oče pritekel do mene, sem ga začudeno pogledal in široko zazehal. Na, poglej, da ničesar ne skrivam v ustih. Bil je precej presenečen: »Stavil bi, da je z mize padel košček klobase,« je nejeverno gledal vrečo bolh, kako spokojno spi pod mizo. Ko se je nevihta umirila in grmenje poleglo, sem kasiral še dva koščka. Njama na kvadrat. Mogoče ste sedaj že delno dojeli, kaj pomeni znanstveno razmišljanje. Zapomnite si, kadar kdo kaj počne tako zavzeto, so sadovi zagotovljeni. Ali kot pravijo stara ščeneta, košček na košček pečenka. To so bili časi, ko sem se še raje sprehajal kot vozil z avtom. Pravijo, da gre pameten človek samo enkrat na led, kar je seveda velika bedarija. Kajti z ledom ni nič narobe, samo uporabljati se ga moraš navaditi. Poglejte recimo mojo izkušnjo z avtom. Tako sem se bal te votle rohneče smrdljive zibajoče pošasti, se še spomnite, ob moji prvi vožnji, ampak samo, dokler je nisem proučil in jo začel pravilno uporabljati. Sedaj mi tudi slabo ni več. Temu se filozofsko reče avtosugestija, to je, kot bi sam sebe o čem prepričal. Priznam, včasih gre težko, moraš se krepko vzeti v roke, se po potrebi ozmerjati ali pa celo kaznovati. Vse to pa je plod mojega razmišljanja na odejici. Sprehode pa obožujem. Tak sem pač. Rad se sprehajam. Če se sprehajam sam, potem se temu reče potepanje. Čeprav se vsi v hiši neprestano potepajo, meni tega ne pustijo. Kot da se ne spodobi. Tipična dvojna morala, kaj hočemo, usoda nekaterih je, da vedno nasrkajo. Torej, če se hočem sprehajati, moram nekoga vzeti s seboj. Največkrat je to oče Štefan, ki je tudi najboljši, ker ima dobro kondicijo. Ni mu težko na hrib ali daleč ob reki. Da si oba prečistiva pljuča. Z Janjo so sami križi: »Hektor je postal tako močan, da ga enostavno ne morem več obvladati,« se pritožuje. Larifari. Če bi potegnil, kot znam, me vsa družina ne bi zadrža­la. Tudi če bi se poprijeli, kot so v tisti pravljici pulili veliko repo. Z Janjo sem pa še posebno nežen. Zato, ker je samica in ker ima veliko pasjo dušo. Ampak ko je pa tako počasna. Petkrat pogleda na vsako stran, preden gre čez cesto. Vsak klanček jo zdela, da diha kot slon. Kaj naj potem z njo na sprehodu? Da se počutim kot pes vodnik tetraplegika? Tu ni nobenega užitka, to je služba. Da ne govorim o svojih lastnicah, dvojčicah Miji in Piji! Hodita že v četrti razred, problemi pa isti kot v prvem. S temi našimi osnovnimi šolami mora biti res nekaj narobe, kot trdi mama. Pri najboljši volji nisem opazil nobenega napredka. No ja, razen da sta se naučili brati. Drugače pa, kar se domačih živali tiče, vse po starem. Nezanesljivo in neodgovorno! Vidite, prav tega primanjkuje mulcem. Odgovornosti in zanesljivosti. Če mene vprašate, bi moral biti to novi neizbirni predmet devetletke. Tako pa stara pesem … Neprestano kažeta s prstom druga na drugo, katera je na vrsti. Si predstavljate, smrklji se prepirata, mene pa kot sam hudir tišči na stranišče oziroma k električnemu drogu, ki služi kot pasji telefon. Z enim vdihom veš, kdo je šel mimo in ali se kakšna psička ženi. Skratka, življenjsko važni podatki. Dvojčici se pa kregata in druga na drugo kažeta s prstom. Da bi vsak pes pošizil. Hvala bogu je tukaj še Štefan. Ko mu prekipi, pograbi povodec, pa greva. Recimo v Tivoli. Kdor ne ve, kaj je Tivoli, naj povem, da je to večje zemljišče, poraščeno s travo in drevesi, namenjeno za sprehajanje psov. Da pa sprehajanje ne bi bilo preveč prijetno, si ljudje, kot je v njihovi navadi, izmislijo zakone. Čim je kaj preveč prijetno, hopa cupa, tukaj je že zakon, ki prilije malo pelina. Primer: Do naše vrstne hiše so asfaltirali cesto. Bila je gladka in ravna, da je avto drsel kot po maslu. Skratka, vožnja je bila preprijetna. Zato so se stanovalci takoj zbrali na sestanku nekakšne krajevne skupnosti. Sicer nisem bil tam, ampak si kar predstavljam, kako je bilo. Predsednik je imel uvodni govor: »Cesta je ravna in gladka, da avti drsijo kot po maslu, verjetno je že vsak od vas ugotovil, da je preprijetna.« Potem še oni malo bla, bla, bla, potem še drugi malo bla, bla, bla, gotovo tudi Štefan malo bla, bla, bla … In kaj sklenejo na koncu? Jasno, cesto je treba hitro in takoj pokvariti na zmerno prijetno vožnjo. In čez prekrasno gladko ravnino sezidajo hribčke. Da avto poskakuje kot zmešan. Vsakič, ko zapelje na umetni hribček, se potniki počutimo, kot bi nas kdo brcal v tazadnjo. Pa jih razumi, te najbolj razvite primate, kdor jih more. »Ja,« je rekel Štefan, »ležeči policaji so nekoliko previsoki, sosed Ferdo je že odbil izpušno cev.« Sosed Ferdo je odbil izpušno cev, pa grem glavo stavit, da je na sestanku bla, bla, bla in na koncu visoko dvignil roko. Tako je izglasoval pokvarjeno cesto, zraven si bo moral pa še kupiti novo izpušno cev. Res prebrisano, kajne. Ker so v svojem zanosu cesto malo preveč pokvarili, tako da vožnja ni načrtovano zmerno prijetna, ampak hudo neprijetna. Vse to sem vam povedal zato, da boste bolje razumeli abotnost še enega zakona. Posezimo malo v zgodovino, kot jo po ustnem izročilu učijo stara ščeneta. Nekoč davno, v prazgodovini, med ljudmi in psi ni bilo razlik. Živeli so vsak zase, le občasno so se zravsali in pojedli kakšnega nesrečnega posameznika. Ljudje so mehki in okusni, vedo povedati stara ščeneta, najboljši so mladi samci pri kosteh. Izogibali pa so se mastnim in starim. Od takrat pravimo, da so ljudje dobri. Po drugi strani je človeška vrsta oboževala pse. Najpogosteje so jih pripravljali v omaki in na žaru, spet po pripovedovanju starih ščenet, a so raje lovili srne in zajce, ker manj grizejo. So pa menda nekje v Aziji še vedno neka zaostala plemena, ki so obtičala v prazgodovini, tako da se še vedno ukvarjajo s tem nečednim poslom in imajo pse na jedilniku. Kolikor poznam zgodovino, se v nekaj tisoč letih vse obrne in ne bi se čudil, če se bodo v daljni prihodnosti naši otroci igrali s kostmi človeških smrkavcev. Seveda pa tega ne morem trditi. Tisočletje mine, kot bi mignil, pa ni nič narejenega. Takšna je pač zgodovina. Potem so, če nadaljujem, zaradi blesave ledene dobe za pse nastopila suha leta. Kakor trdijo stara ščeneta, jim je šlo hudičevo za nohte. Ljudje so pa imeli roke in so lahko začeli obdelovati zemljo. Pridelovali so krmo in gojili domače živali. Psi so bili v precej neugodnem položaju, ki so si ga laj­šali tako, da so ljudem kradli domače živali. Kot po navadi pa so ljudje hoteli imeti vse domače živali samo zase. Z nikomer jih niso hoteli deliti, še najmanj pa s psi. Nastopil je filozofski problem nasprotja interesov. Ker seveda s filozofijo ne dosežemo nič, je izbruhnila vojna. Nobena vojna ni dobra, ta je bila pa še posebno zanič. Ljudem so se zaradi dela na polju roke še bolj razvile, začeli so izdelovati razne okrogle in koničaste predmete in jih metati v pse. Boj je bil neenak in krvav. Pa so psi rekli: Kaj bi se cufali z ljudmi, ki imajo tista krepela. Pa tudi ogromno je bilo starih in mastnih. Sklenimo mir pod enim samim pogojem: Dajte nam sami, mi vam pa ne bomo več kradli. In kadar bo prišel kdo nezaželen ali nepovabljen, na primer poštar, ga bomo ugriznili. Rečeno storjeno. Tako so ljudje in psi začeli skupaj hoditi na sprehode. Hodili so in hodili, tako rekoč cela tisočletja. Psi so tekali malo po svoje, na drugi strani so ljudje tekali, kakor jim je bilo drago. Na koncu so se dobili in šli lepo skupaj domov. Če se niso prej ustavili v krčmi na kakšni pijači ali za hip pokramljali v kakšni pasji utici. Sprehodi so postali prav hudičevo prijetni. Nadaljevanje zgodbe najbrž že poznate. Ljudje so ugotovili, da so pasji sprehodi preprijetni. Torej so se sklicali na sestanek in začeli bla, bla, bla. Le kako bi pokvarili sprehode, da bi postali zmerno prijetni, so se spraševali. Hribčki čez cesto niso prišli v poštev, ker so to možnost že uporabili, poleg tega so se bali, da sprehodov ne bi dovolj pokvarili. Torej so izumili zakon, po katerem morata biti gospodar in pes zvezana z vrvico. Konec tekanja vsak zase, samo še tekanje v paru. Zakon v sebi nosi filozofski problem: Ljudje so že toliko degenerirani, da jih je zelo težko spraviti v tek. Oni raje stopicljajo. Zelo težko jih je spraviti v pasjo utico na obisk h kakšni prijetni psički. In ker so psi z njimi po zakonu povezani s povodcem, tudi oni stopicljajo. Tople pasje domke s psičkami lahko samo otožno opazujejo od daleč. To sem vam hotel povedati. Kakšna neumnost je omenjeni zakon. Brez zveze je reči, peljem Štefana na sprehod, pravilno bi bilo, peljem Štefana na stopicljanje. Čeprav se ima za nekakšnega športnika. Najhujše je bilo stopicljanje z Janjo. Kot bi se po ploč­niku vlekel smrkelj. Blek. Zraven tega vas vprašam: Kako lahko neko dokaj normalno bitje ure in ure prestoji pred izložbami. To je enostavno skregano z logiko. Prav nalašč sem se prepričal, ali so neko izložbo s cunjami kaj spremenili. Recimo kaj dodali ali kaj odvzeli. Ker sem imel pač časa na pretek. Kaj mislite, je bila spremenjena vsaj kakšna cena? Seveda ne. In Janja jo je v stanju ponovno proučevati več kot pet minut. Pa recite, ali ne bi vsak normalen pes znorel. Pet minut, da sva odstopicljala do naslednje izložbe. S čevlji. Jesenska kolekcija. Vas morda zanimajo podrobnosti? Kar vprašajte, vse znam na pamet. Brrr, kar dlaka se mi naježi od jesenske kolekcije. Zunaj pa 32 stopinj v senci. Kdo bi jih razumel … K sprehodom se bom še vrnil. Rad bi vam povedal par besed o nekem mulcu, ki mu je bilo ime Bogi. Pobček ni nič posebnega, je bolj butast kot ne, je pa imel doma nekaj, kar sem si nadvse želel. Nekaj, kar je bilo vir mojega globokega hrepenenja. Temni predmet poželenja! Na tem mestu se mi zdi, da bi vas moral na nekaj opozoriti, kajti glede na vaša leta vam utegne še kdaj koristiti. Vas obvarovati pred neljubo napako. Labradorci imamo popoln fotografski spomin. Pika. Kar vidim vas, kako ste se nekateri zgrozili. In čisto prav vam je. Če ste kakšnemu labradorcu storili silo, tudi če je bil še čisto majhen, boste nekoč svinjarijo dobili povrnjeno, in to z obrestmi. Opozorilo se glasi: Z labradorci vedno in povsod ravnajte dobronamerno in pošteno! Stara ščeneta vedo povedati: Leta 1928 je sedmega julija v argentinskem Buenos Airesu neka hudobna ženska nalašč stopila mlademu labradorcu na rep. Čez sedem let jo je petega avgusta ob štirih popoldne srečal na promenadi in jo ugriznil v nogo. Zraven ji je strgal tudi najlonske nogavice prve kakovosti, ki so jih takrat ravno izumili in so bile drage kot žafran. Takšnih in podobnih pričevanj kar mrgoli. Toda vrnimo se k Bogiju. Doma je imel siamskega mačkona, ki mu je bilo ime Feliks. Ko sem bil še majhen, se je nekaj grdo obnašal do mene, v podrobnosti se ne bom spuščal, vsekakor pa mi je kot čistokrvnemu labradorcu do smrti obremenil spomin. Ko sem rekel do smrti, namenoma nisem omenil ‡ čigave. Kajti, kot rečeno, kdor užali labradorca, lahko do zad­njega diha pričakuje povračilno porcijo z dodano vrednostjo. Enkrat sem ga videl skozi mrežasto ograjo, kako se je pretegoval na soncu na njihovem vrtu. Ozmerjal sem ga kot mačka, pa se sploh ni zmeni zame. Kot bi bil na drugi strani en mačji prdec, oprostite izrazu, ampak kadar teče beseda o Feliksu, me vedno malo zanese. Bil je prav takšen, kakršnega sem ohranil v spominu: Suh, zanikrn, s hudobnimi zelenimi očmi, velikimi kot petdesetak. Bogi ga k nam ni nikoli več prinesel, ker jih je preveč dobil z omelom. Ampak to je že druga zgodba. Dejstvo je bilo, da sem bil povsem odvisen od naključja. Ko bi vi vedeli, kako sem si ga želel srečati. Kako bi ga nataknil na zobek. Kako bi ga stisnil in kako izpljunil. Sreča je opoteča. Leta so tekla, jaz sem si pa prigovarjal, da je pač potrpl­j-enje božja mast. Kaj drugega sem pa mogel. Vsaj petdesetkrat sem ga iskal pred njihovo bajto. Vsakič, ko sem se potepal, me je zaneslo mimo. Kot zakleto naju usoda ni združila. Potem pa nekega lepega dne pozvoni pri vratih. Kdo se pojavi? Bogi. Ves objokan, kot bi malo prej pokazal očetu spričevalo, polno cvekov. »Kaj pa je?« sta sočutno vprašali Mija in Pija v en glas. Zdaj pa sedite, da vas ne bo zabrisalo, kot je takrat mene. »Feliksa nam je povozil avto,« je zacmeril. »Kaj res,« so se dvojčicama orosile oči. Tudi jaz sem presunljivo zacvilil. »Kakšen prima kuža je Hektor,« me je počohal Bogi, »sta ga videli, tudi on žaluje za mojim muckom. Kljub temu da sta se malo skregala, ko je bil še čisto majhen.« »Ja, prav res je zajokal,« sta se čudili sestrici. Labradorec Hektor je cmeril za mačkonom Feliksom, se mi je spačil obraz. Kot bi me kdo polil z mačjo drisko! Naj razložim: Najprej vas vprašam, kako bi se počutili, če bi izvedeli, da je vaše hrepenenje pravkar tragično preminulo? Temni predmet poželenja je fuč! Da ste leta in leta koprneli po nečem, kar vam je potem povozil avto. Počutili bi se kot jaz. Opeharjeni in prevarani. Kaj ne bi bilo bolj pravično, če je mačkon Feliks že moral odpotovati v večna lovišča, da mu ne bi pri tem pomagal avto, ampak moja malenkost? Kaj res prav vsi pasji bogovi lenarijo? Lepo nežno bi ga stisnil za vrat in stresel, da bi se mu razmaknila vretenca. Nič ne bi čutil, samo zaspal bi. Kot nekakšna evtanazija, kar pomeni, da se te humano odkrižajo. En tak spanček, smrk, smrk, zbudiš se pa nič več. Avto sigurno ni razmišljal v tej smeri. Saj jih poznam. Bumf cuf po tebi, pa gremo. Za bolečine se ne zmenijo. Njim in predvsem njihovim lastnikom gre za dvoje: Prvič, da se ni kaj hudega zgodilo njihovemu ljubemu avteku, da ni preveč ranjen in da ne bodo spet morali pla­čevati avtomobilskemu veterinarju. Drugič, da ni kje v bližini lastnik povožene živali, saj bi lahko zahteval kakšno odškodnino ali kako drugače razgrajal. Skratka, avtomobili ubijajo zelo boleče in hitro bežeče. Hektor pa bi to storil strokovno in z ljubeznijo. Izpolnilo bi se mi hrepenenje, mačkon in drugi pa bi bili na istem. Prav imajo stara ščeneta, ko pravijo, vrag naj vzame motorizacijo. Je hujša kot ošpice in pasja kuga skupaj. Nepotešena iskrica sovraštva pa je še kar tlela v meni in samo čakala, da izskoči. Vem, nekje mora živeti mačkon, ki bo kriv zaradi rase. Kaj morem, tudi jaz sem krvav pod kožo. Oni trije so se še kar cmerili, sam sem se pa odpravil na svojo odejico. Proti njim sem obrnil tisti del telesa, skozi katerega kakamo, da bi se jim mogoče le posvetilo, kaj mislim o vsem skupaj. Kar je bilo seveda malo verjetno. Pusti psa pri miru, kadar je slabe volje. To je nepisano pravilo, ki velja od pamtiveka. Če že moraš prinesti pošto, jo tiho spusti v nabiralnik in se poberi. Nikakor ne razgrajaj pred vhodnimi vrati, ne trkaj in ne zvoni, kajti hišni čuvaj je žalosten in zagrenjen. Pravkar je izvedel, da mu je umrlo hrepenenje. Upam, da je to zadosten razlog. Vsak osnovnošolec bi si to z lahkoto zapomnil. Ker res ni tako zelo težko. Ne pa tudi naš poštar. Ni mu bilo dovolj, da je dvakrat pozvonil, ne, kje pa. Ker sta si morali sestrici obrisati objokane oči in lica, je pač trajalo nekaj trenutkov, da sta odhiteli odpirat. Oni bizgec tam zunaj je pa že izgubil potrpljenje in začel nestrpno s svinčnikom nabijati po vratih. Kaj mu ni bilo dovolj, da je že enkrat dobil za stare ponošene hlače čisto nove, me je prešinilo. Kaj bi si rad spet obnovil garderobo? Šele na pol poti do vrat sem videl, da so namesto starega poštarja poslali nekega mlečnozobca. Rdeči mastni lasje so mu silili izpod kape in pod nosom so ga krasili rdeči puhasti brki. Bil je malo višji od starega, zato so mu bile hlače malo prekratke. Očitno je bilo nujno, da mu jih na novo pomerim. »Kaj se obirate,« je Piji nejevoljno zabrusil v obraz, »nimam ves dan časa postajati pred vašimi vratiiii.« Zadnjo besedo je hecno zategnil, ko je videl, da mu v elegantnem skoku letim proti obrazu. Vodene svetlomodre oči sicer niso skočile iz jamic, sem pa prepričan, da ni dosti manjkalo. »Joj, na Hektorja smo pozabili!« je od znotraj zgroženo zaklicala Mija. Seveda, ko je bilo že zdavnaj prepozno. A sem labradorec ali nisem! Poštarskega fantička je kar nekaj metrov odneslo po zraku. Malo sem ga porinil, še bolj je od strahu odskočil sam. Le za trenutek je občepel na riti, ker ga je malo pretreslo in mu je vzelo sapo, potem pa se je panično pognal proti vratom atrija. Bil je res hiter, ni kaj. Seveda pa ne dovolj, da bi mi ušel. Pri onem starem poštarju smo plačali hlače sedemnajst jurjev pa pol, solidna cena, je izjavil Štefan, in deset jurjev kazni pri sodniku za prekrške. Zato sem tudi tega prijel za hlače in malo potegnil. Ker je bil bolj suh in ker Pošta skrbi za dobre materiale, se niso strgale, ampak slekle. Poštar je telebnil na trebuh, se v hipu pobral in pot nadaljeval v gatah. Svetlomodre boksarice z vijoličastimi medvedki. Ogabno! Za hip sem pomislil, da bi mu pobral tudi spodnjice, kajti to ne bi bil ne vem kakšen strošek, pa sem si premislil. Predvsem iz higienskih razlogov. Mladi poštar je bil dober tekač, ko sem pogledal skozi vrata, je že izginil za ovinkom. Verjetno se je ustavil šele pri glavni pošti. Prijel sem hlače in jih odnesel pokazat svojima deklicama. Potem pa hladen tuš: Moje dejanje pokončnega čuvaja je bilo všeč samo Feliksovemu Bogiju, ne pa tudi sestricama. »Joj, kaj si spet naredil!« je javkala Pija. »Kaj bosta rekla oči in mami?« je vila roki Mija. Bogi pa se je režal, da so mu solze polzele po licih. Še bolj kot prej, ko je cmeril za Feliksom. Kar lomilo ga je, ko se je držal za trebuh: »Kaj takega pa še ne! Kot za šalo mu je slekel hlače, da jo je oni pobrisal v samih gatah. Bolj smešnega dogodka še nisem videl v življenju …« »Tebi se zdi smešno,« ga je jezno okarala Mija, »poštar ni tukaj pustil samo hlač, ampak tudi torbo, polno vsakovrstnih pošiljk.« Pija pa je s prstom požugala proti meni: »V kakšno godljo si nas spravil, kuža neumni!« Tako se te stvari na koncu iztečejo. Tvegaš življenje za svojo družino, na koncu si pa kuža neumni. Da bi se pes zjokal. »Telefoniraj očiju v službo,« je Pija svetovala sestrici, »Bogi, ti se pa nehaj krohotati! A si res tako hitro pozabil, da ti je umrl mucek.« Šele ta pripomba je mulca za silo zresnila. Hlače sta mi vzeli in poštarsko torbo tudi. Užaljen sem odkorakal na svojo odejico in proti dogajanju pokazal zad­njo plat. Če so takšni, pa naj bodo. Še na misel mi ni prišlo, da bi se vmešaval. Je bil pa tam zunaj še dolgo cirkus. Najbolj tečna sta bila dva policaja. Ne vem, ali sem že kje omenil, da so mi policaji in poštarji približno enako pri srcu. Včasih jih je težko ločiti. V splošnem pa velja: Tisti s torbami so poštarji, tisti v temnejših uniformah pa policaji. Za pasom lahko nosijo palice, ni pa nujno. O kakovosti uniform ne morem reči nič določnega, ker policijske še nisem imel prilike preizkusiti. Se mi pa zdi na prvi pogled tudi tam okoli sedemnajst jurjev za hlače, morda kak tolar več. Ko sta se odpeljala tako policijski kot poštarski avto, ko so prevzeli hlače in torbo, se je družina zbrala okoli moje odejice. Bili so kot modreci okoli Kristusove posteljice. »Ti nesreča turška,« je zavzdihnila Janja. Le kaj mešajo Turke zraven, sem se namrdnil. »Medve sva krivi,« je pogumno izjavila Pija, »morali bi zapreti vrata dnevne sobe.« »To je res,« se je začuda strinjal oče Štefan. »Ko sva bili pa tako žalostni zaradi Bogijevega mucka,« je opravičujoče dodala Mija. S tem sem se strinjal. Ta presneti mačkon Feliks mi še po smrti ni dal miru. Najbrž je njegov duh kolovratil okoli, ker ga zaradi zlobnosti na tem svetu niso pustili v mačja nebesa. Zaradi njega sem bil tako pasje slabe volje, da mi je šlo vse na živce. »Še dobro, da imamo zunaj na vhodnih vratih pritrjeno tablico Pozor, hud pes,« je rekel Štefan, »tako se odgovornost vsaj malo porazdeli. Hlače bo pa treba plačati.« »Saj niso bile nič strgane,« je vzkliknila Mija. »Saj niso bile nič strgane,« sem poskočil. »Nove hočejo, menda so pretegnjene,« je mama zmignila z rameni. »Če bi to prej vedel,« mi je postalo žal, kolikor sem imel dlak na telesu. Takoj sem namreč dojel, da je poštarski mulo hotel tak­šne hlače, ki mu ne bi bile deset centimetrov prekratke. Pretegnjene hlače, kdo je že slišal kaj takšnega. Res je pa nekaj pokalo in hreščalo, ko sem potegnil. Tako je, kadar pes dela z občutkom. Za to pa nobene pohvale. Nobenega razumevanja. Gor bomo pa kot vedno plačali mi, uporabniki poštnih storitev, zaradi njihovega monopolnega položaja. Ker smo prisiljeni uporabljati njihove poštarje, čeprav ne poznam nobenega psa, ki mu ti tipi s torbami ne bi šli na živce. Od tistega nesrečnega dogodka smo vedno dobivali obvestila o priporočenih pošiljkah v poštni nabiralnik, ki je visel na zunanji strani ograje. S tem je bil povsem zadovoljen tudi Štefan, ki je hotel z izogibanjem sprejetja pošiljk prelisičiti prometno policijo in sodnike za prekrške. Nekoč je celo izjavil, da je kljub povračilu za dvojne poštarske hlače že na dobičku. Ne vprašajte me kako, ker vam ne znam razložiti. Ne dolgo po tem dogodku so se začele v naši hiši dogajati čudne stvari. Namesto da bi se prepirali, koga bom peljal na sprehod, kot je bilo poprej običajno, se je Pija javila kar sama od sebe. Debelo sem pogledal. Hej, kaj pa je zdaj to? Kaj se skriva za tem, sem sumničavo pogledal svojo punčko naravnost v oči. Lička so ji rahlo zardela. Ampak druga tesla iz moje družine niso ničesar opazila. Kot bi šlo za kakšnega tujega otroka in ne za našo Pijo. Na tem mestu prosim svoje bralce, opomnite starše, naj pozorneje pazijo na svoje mladiče. Če kdo izmed vas nenadoma z veseljem stori nekaj, v kar ga je bilo treba prej vedno siliti, sta možnosti samo dve: Prvič: Otrok se je nenadoma popravil kar sam od sebe. (To se v glavnem dogaja samo v solzavih nadaljevankah!) Drugič: Otrok ima nekaj za bregom. (To se dogaja v zaresnem življenju!) Če ima otrok nekaj za bregom, to samo po sebi ni še nič hudega. Razen če za bregom nima kaj hudega. Seveda sem se odločil, da bom imel odprta ušesa in oči na pecljih. Kadar gre za moji punčki, ne poznam šale. Že sam začetek je bil skrajno sumljiv. »Pridi, naš lepi kuža, pridi naš junak Hektor, ti bom skrtačila kožuščka, da se ti bo svetila dlaka, kot bi bila posuta z diamanti,« se je Pija kar topila od prijaznosti. Seveda sem se še natančno spomnil, kako sta si pred par dnevi z Mijo porivali krtačo, ko je mama Janja rekla, da je treba cucka skrtačiti, ker je že cela hiša polna njegovih dlak. Kar je bilo seveda rahlo pretiravanje. Zdaj naj bi se pa naenkrat junaški kuža Hektor svetil kot kup diamantov. Je pa tudi res, da se vsak normalen pes sprehodov veseli. Tega ne bom zanikal. »Kam ga boš pa peljala?« se je pozanimala mama. »Kam neki, v Tivoli vendar, sicer se sploh ne splača,« sem bevsknil sam pri sebi. »V Tivoli,« je odgovorila Pija. »Pazi, da te ne prevrne. Hektor je postal tako močan,« je še dodala mama. Nejevoljno sem stresel z glavo. Kakšne bedarije moram poslušati. Jaz da bi prevrnil svojo punčko, lepo prosim, ljudje, ste vi normalni!? Le kje živite? Mogoče na Marsu? Teniske, nizko krojene kavbojke in majčka, kot bi bila dve številki premajhna in bi se še dodatno skrčila pri pranju, tako se oblačijo današnje mule, in seveda je bila takšna tudi naša Pija. Če se ne vidijo popek in zadaj trakci od tangic, si po njihovem samo še za v muzej. Dobro, naj se šemi, kakor hoče, samo podviza naj se. Sovražim čakanje pred vrati z močno ovratnico, na katero je pripeta vrvica. Ko že začutiš vonjave livad v nozdrvih, frajlica pa v kopalnici pred ogledalom. Brrrr. In končno zapustiva domači prag. Se mogoče spomnite, da sem vam nekoč omenil, da sem pravzaprav pol labradorec, pol pa filozof? Nič hudega, če ste pozabili. Se je pa seveda spet pokazalo, kako pravilno je moje razmišljanje. Ugotovil sem namreč, kaj je imel naš otrok za bregom. Kaj mislite? Vem, nikoli ne boste uganili! Za bregom je bil Rastko. In to dobesedno. Ko sva zavila v tivolski park je za hrib­čkom na klopci sedel pobček s kapo ščitkarico na glavi. Seveda tako, da je bil ščitek obrnjen nazaj. Ko ga je zagledala, je Piji roka z vrvico trznila, da sem takoj vedel, koliko je ura. Takšno srečanje dveh mulcev je za psa prijetna iz­kušnja. Obema je namreč precej nerodno in ker ne vesta, kaj bi počela z rokama, čohata in božata kužka, kot bi bil zlato jagnje. Vse, kar sem moral storiti, je bilo, da sem se pametno obračal in porazdelil čohanje po vsem telesu. Trajalo je kakšne pol ure, z lahkoto pa bi zdržal še dvakrat toliko. Zraven sta se tudi pogovarjala v nekem nepoznanem narečju: On: »Sm šou u cinema.« Ona: »Aa.« On: »Sm ful dol padu.« Ona: »Aja?« On: »Sm mislu, da bo ful prazn, je blo pa ful pouhn.« Ona: »Je blo o. k.?« On: »Kul.« Ona: »Je pa ful čudn, da je blo ful pouhn.« On: »Ful.« In tako naprej. Bralce naprošam, če bi slučajno kdo vedel, kaj bi to pomenilo, naj s svinčnikom napiše kar v knjigo. Bom resnično hvaležen. Za tiste, ki še niso bili v Tivoliju, naj povem. Na tistem klancu, desno od starega drevoreda, je dovoljeno spustiti pse s povodcev. Na ne prevelik travnik, ampak se da za silo zdirjati. Pravzaprav je to edini kraj v mestu, kjer se lahko spoznaš z drugimi cucki. Resnici na ljubo moram priznati, da sem vedno komaj čakal, da smo prišli do drevoreda, kjer so me odpeli. Kajti tja je svojega gospodarja vodila tudi kraška ovčarka, ki je imela oči, psi moji, oči, ki se jih ne da opisati, samo sanja se lahko o njih. Po navadi sem jo že zavohal, preden sem jo videl. Potem sva se pa lovila in uganjala vragolije, da so vsi samo zijali. Tako psi kot ljudje. Žalostno sem ugotovil, da tistega dne ni nič prelestno zadišalo v vetru. Očitno Monike, tako je bilo psički ime, ni bilo na travniku. Prekleta smola, sem zaklel, tudi teči se mi ni ljubilo, tako sem bil razočaran. Ful. Pija in Rastko sta sedela na klopci in se ful kul pogovarjala. Sedel sem sredi travnika in opazoval cucke, ki so rajali okoli mene. Nekaj znanih in tudi neznanih me je prišlo vprašat, ali bi se igral z njimi. Posebno vztrajen je bil hrt, ki je dirjal okoli mene, da je trava frčala po zraku. Ampak mi res ni bilo do veseljačenja. Brez Monike že ne. Potem pa zaslišim zgoraj od Cekinovega gradu raskavi ženski glas: »Robin, pridi sem. Lumpa, a bosta pustila Robina pri miru! Kaj ne vidita, da je že star. Čigava pa sta?« Kot bi me streslo z elektriko. »Robin!« Ne vem, ali se spomnite. Mama mu je pravila gizdalin, razen tega je bil pa tudi moj oče. Enkrat sem ga pomotoma, ampak res pomotoma oklal za taco. Pasja starost je res nekaj žalostnega. Si predstavljate labradorca, ki ga veselo napadata pretegnjeni jazbečar in rdečedlaki irski seter? Veselo skačeta okoli njega in ga grizljata malo spredaj, malo zadaj. Stari Robin hlasta po zraku in se okorno obrača, kar onadva razposajenca še bolj razvnema. Kot bi cufala veliko plišasto igračo. Robinova lastnica je bila starejša gospa, ki je počasi hitela na pomoč svojemu ljubljenčku. Kljub temu da si je pri hoji pomagala s palico, je po travnem pobočju lezla kot polž. Tudi to ni prav nič pomagalo, da je od časa do časa s palico požugala po zraku. Kri mi je butnila v glavo, malo je manjkalo, da ni razneslo ovratnice. Kako se moreta paglavca takole norčevati iz starega labradorca! Ki mu je povrhu še ime Robin. In je ne nazadnje moj oče. Ste že kdaj videli res jeznega labradorca? Bolje za vas, če ga niste! Tisti, ki ste ga, pa veste, kako se mu po hrbtu naježi dlaka, kako mu vzvalovijo prsne mišice, kako se zabliskajo beli zobje, ko globoko preteče zarenči. Povem po pravici, megla mi je padla na oči. Pozneje mi je celo hrt rekel, da še ni videl nobenega psa teči hitreje od mene, ko sem tekel očetu na pomoč. Najprej sem podrl irca, ker je bil večji. Ni mi bilo mar, kako je cvilil, ko sem ga pogrizel od glave do pet. Ko je jazbečar to videl, se je naredil čisto nizkega in še malo daljšega in se kot črv zvijal proti svojemu gospodarju po potuho. Seveda, računi brez krčmarja. Zgrabil sem ga za kožo na hrbtu in ga vrgel v zrak, da je za nekaj trenutkov postal leteči pes, takoj ob pristanku pa pogrizeni pes. Zaman je jokal in stokal in moledoval. »Hej, poba, kako sem te vesel,« sem zaslišal za svojim hrbtom, »se vidi, da se ti po žilah pretaka moja kri.« Jazbečar in seter sta šepajoč bežala vsak na svojo stran. »Ta dva se v življenju ne bosta več spravila na kakšnega labradorca,« sem dejal skromno. »Ne tadva, ki sta jo skupila, ne drugi, ki so gledali,« je zadovoljno rekel Robin, »hudiča, kako sem ponosen nate, poba, res so imeli kaj videti.« Niti glasu nisem mogel spraviti iz sebe. Priznam, orosilo se mi je oko. Takrat je prisopihala Robinova gospa. »Ste videli, kako labradorci držijo skupaj,« je ganjeno razlagala okoli, čeprav ni bilo nikogar, ki bi jo slišal, ker so vsi povečali varnostno razdaljo. »Umakni se raje, sine, da ne bodo kakšne neprijetnosti,« je še rekel oče, ko ga je gospa odvlekla po klancu navzgor proti poti. Oba s podobnim okornim korakom. Z repi sva si pomahala v slovo. Šele takrat sem se ozrl naokoli. Travnik je bil pra­zen, kot bi ga nekdo očistil z velikim sesalnikom za pse. Sam sem bil na sredi kot mala črna pika. Počasi in dostojanstveno sem odšel proti klopci, kjer sem zapustil svojo punčko. Še vedno sta tam sedela z Rastkom in se ful kul pogovarjala. Pravzaprav sta bila tako zatopljena v pogovor, da dogajanja na travniku sploh nista opazila. Če mene vprašate, je še bolje tako. »A, tukaj si,« se me je razveselila Pija. Čohala sta me samo kakih pet minut. Pripela me je na povodec in smo se odpravili proti domu. »Hej, tamala, počakaj malo,« smo zaslišali moški glas za seboj. Pija in Rastko sta se obrnila, meni pa se ni bilo treba, kajti vedel sem, komu pripada glas. Lastniku jazbečarja seveda. Star je bil približno 30 let, malo plešast, z dolgim rilcem kot njegov pes. Ko je prišel bliže, je začel mojo punčko nadirati: »Tvoj nevzgojeni popadljivi pes …« Obrnil sem se, spustil tisti že prej omenjeni grrrr, da je jazbečarjevemu beseda zastala v grlu. »Hektor, nikar,« se je ustrašila Pija. Še veste, kaj sem vam povedal, kakšen je jezen labradorec. Če ste pozabili, ponovite, ni daleč nazaj. »Drži ga, za božjo voljo, nikar ga ne izpusti,« je z grozo v glasu kriknil možakar in se ritensko umikal. Kdo bi me zadržal, cepec plešasti, sem si mislil, če ne bi bile hlače tako drage. »Madonca, kakšnega bojnega psa imaš!« je občudujoče rekel Rastko. »Seveda, saj mu je ime Hektor,« je važno dvignila nos Pija. Skupaj smo šli do Kongresnega trga, kjer se je Rastko poslovil. Čohanja deset minut. »Kako je bilo?« je vprašala mama Janja, ko sva vstopila. »V redu,« je mimogrede navrgla Pija. Bilo je super mega, se mi je razjasnil obraz, pokazal pa tega nisem. Zadovoljno sem legel na odejico in premišljeval, ali bi bilo modro, da bi malo bolj stisnil čeljusti, posebej pri irskem setru. Da je nista razuzdanca prepoceni odnesla. Če bodo to zgodbo prebirali kakšni mladi cucki, jim povem: Ljudje so nori na izlete. Izlet je sprehod, na katerega se po navadi pelješ z avtom. Lahko tudi z vlakom ali avtobusom, samo da so s temi prevoznimi sredstvi same sitnosti. Izlet je lahko takšen, da greš v gostilno ali pa da ješ hrano, ki si jo prinesel od doma. Kadar ješ hrano od doma, je to piknik. »Kaj če bi šli na piknik v Iški vintgar?« je v soboto zjutraj predlagal oče Štefan, ker je bilo zunaj krasno sončno jutro pa še vremenska napoved je bila dobra. »Ja!« se je razveselila Janja kot kakšna mala deklica. »Gremo!« sta zaploskali dvojčici. »Pa pojdimo,« sem si mislil in se takoj dvignil z odejice. »Samo poglejte našega Hektorja, kako je pameten. Takoj je razumel, da gremo na izlet,« je blaženo zaklical Štefan. Pomilovalno sem ga pogledal: »Pa kaj je tebi, človek božji, kaj pa je tukaj za razumeti,« sem si mislil, »kakšna težka beseda pa je že ta piknik, da je treba zganjati tak cirkus. Raje se podvizaj, da ne bom spet cele ure stal pri vratih z ovratnico v gobcu.« Je pa res, da sem imel Iški vintgar zelo rad. Če greš malo više po soteski ob kristalno čisti rečici, samo sem pa tja srečaš kakšnega pohodnika, tako da gospodarja lahko odvežeš s povodca in prosto tekaš okoli. To je v današnjih časih redko razkošje. Zelo priporočam. Ni me motilo, da je bila voda precej mrzla, ko sem kolovratil okoli in raziskoval obrežno grmovje. Kot po navadi je bil naš vodnik Štefan. Odločil se je, da ne bomo sledili uhojeni poti, ki se dvigne na greben ob soteski, ampak da bomo tokrat sledili strugi, dokler ne bomo našli primernega koščka obale, kjer bomo tla pokrili z odejo in se lotili glavnega opravila piknikov. Basanja seveda. Tukaj moram obvezno pripomniti, da na piknikih ne veljajo tako stroga pravila kot doma v jedilnici, mi jejmo, pes naj pa strada. Na piknikih še celo od Štefana pade kakšen priboljšek. Morali smo hoditi po vodi, tako se je stisnila soteska. Prav hecno je bilo gledati mojo družino, kako so lovili ravnotežje po spolzkih skalah in nestabilnih kamnih. Pes, ki je pol labradorec, pol pa filozof, se pri tem vpraša: Zakaj hudiča so pa začeli hoditi po dveh, če so tako štorasti? Miji je spodrsnilo in se je sesedla v hladen tolmunček do vratu, da se je tudi nahrbtnik zmočil. Potem vik in krik, tudi nekaj solzic ni manjkalo. Seveda sem bil prvi pri njej. Ovohal sem jo z vseh strani, ali se je kaj poškodovala, pa k sreči ni bilo nič hujšega. Samo ena odrgninica na kolenu. Povem vam, nisem prepričan, da se je evolucija pravilno odločila za ljudi, da hodijo po dveh. Prvič, ni estetsko, in drugič, ni praktično. Ampak zdaj je, kar je. Končno je bil vodja krdela zadovoljen s peščeno plažico. Je bil že skrajni čas, ker mi je že strašno zavijalo v želodcu zaradi vonjav, ki so se širile iz Štefanovega nahrbtnika. »Tukaj bo v redu, da bomo lahko uživali ob zvokih žuborenja vode, ki pada čez slap,« je komentiral svojo odločitev in pokril tla z odejo. Takoj so me napodili, ko sem legel na sredo, egoisti. Je že tako, da je za psa vse dovolj dobro. Tudi če mu rit leži na pesku. Namesto da bi se spravili h glavnemu opravilu in izvlekli že enkrat tistega pečenega piščanca iz nahrbtnika, da bi bil mir, so se moji odpravili na raziskovanje bližnje okolice. Seveda okorno in štorasto, kot se to dela po dveh nogah. Mene bi vprašali, ker sem že znal vsak kamen, vejo, drevo ali lapuhov list na pamet. Gledam Janjo, kako gre v tistih svojih belih teniskah naravnost proti slapu. Da ne boste mislili, ni bil to ne vem kakšen slap. Voda je čez tesen dveh skal padala doli kakšna dva metra. Če mene vprašate, vse skupaj nič. Ne vem, kaj je to tako lepega, če voda malo pada doli. No, kakorkoli že, Janji se je pa to zdelo nadvse imenitno. Vredno ogleda od blizu, kot je izjavila. Vseskozi sem imel slab občutek, ko sem jo gledal, kako je tam stopicljala po zadnjih nogah in lovila ravnotežje. Zato se tudi nisem preveč začudil, ko je telebnila, kakor je bila dolga in široka. Štrbunk naravnost v deroči curek. Zaradi zožitve je voda res kar precej drla. Sedaj spet pridejo do izraza moje ugotovitve, ki sem jih navedel malo prej. Na kratko, slabo hodijo po dveh, po štirih so pa tudi že povsem pozabili. Lep primer tega je bila Janja. Poskušala se je spraviti iz toka po vseh štirih, toda povsem neuspešno. Kriknila je, ko je videla, do jo močna struja nosi naravnost v slap. Kriknil je Štefan. Kriknili sta moji punčki. Takrat mi je kliknilo. Mojo Janjo, ki ima takšno veliko pasjo dušo, bo pohrustal slap. Opa, fantje, tako pa to ne gre, če v družini živi labradorec! Pognal sem se k njej in jo ujel za majico. »Drži jo, Hektor, drži jo, takoj pridem,» se je Štefan brez potrebe drl, kot bi ga dajali iz kože. Seveda je kar nekaj časa trajalo, preden je pristopicljal na tistih svojih krakih in zagrabil nesrečno Janjo za zapestje. Toliko se je obiral, da se je majica že začela trgati. A smo punco vseeno potegnili na breg. Sedaj pa še nasvet nadobudnim cuckom: Kadar koga nosi proti slapu, ga primite za majico, kajti tisočkrat vam bo poplačano. Naj samo omenim, da je hišni ljubljenček tisti dan lahko ležal sredi odeje in je pojedel najmanj polovico vsebine Štefanovega nahrbtnika. Njama krat tisoč! Pa čoha čoha čoha čoh debelo urico. Uživancija. Če krasnih prijetnih besed sploh ne upoštevam. Mislim, da tukaj ni kaj dodati. Knjižna zbirka Hektor Ureja Barbara Mušič Druga izdaja Dim Zupan HEKTOR IN VELIKA AVANTURA Ilustrirala Damjana Koritnik Tehnično uredil Kaloop Jezikovni pregled Primož Mušič Založila in izdala Založba Mladika Za založbo Primož Mušič Ljubljana 2020 Cena 13,99 EUR © Založba Mladika d.o.o., Ljubljana, 2020. Vse pravice pridržane. ISBN 978-961-205-251-5 (epub) Knjigo lahko kupite ali si jo izposodite: http//www.biblos.si ___ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=29057027 ISBN 978-961-205-251-5 (epub)