LOJZE ZUPANC: Učiteljica Vera. Pismonoša ji je prinesel1 dekret. Še preden ji je pontrdil tiskovino v podpiis. je to vedela. Uganila je vsebino velike belc kuverte. Vsa žareča v lica se je s trepetajočo desnico podpisala; bogato je ' nagradila piismonošo. Začudeno jo je pogledal; takih napitnin ni bil vajen pri uradniški družini Zornovi. S poltifiim, skoro bolestnim vzdihom je Vera odprla ogromno zafepko, ki ji je prine= sla vest o bodočnosti. Šepetaje je z očmi preletela vrstice: dodeljena je bila kot za« casna učiteljica v neznano vas, ki jo )ije po^ zneje le s težavo našla na karti. »Ah, mama. daleč je od.postaje, pa isem vendar vesela, da sem končno le dobila!« je drobik v mamo, ki se je ravnokar vrnilia s trga. Gospa Zornova se je samo pol veselo, Pol žalostno nasmehnila ob mistih da je mU nulo že leto in pol odkar. je hčterka maturirala. Res, težko je čakala, '«da dobi hčerka službo, toda danes je bila navzlic vsemu žalostna, kajti Vera odide daleč od nje — nekam .na Dolenjsko. Vera je hitela spravljati svoje istvairi v kovceg... »Pojutrišnjem moram biti že v i=lužbenem kraiu « te čebljala, tekajoč od omare do omare. V dobn uri je vse uredik. Drugo jutro se je poslovila in todhitela s kovčegom. dežnikom in s&linčnim zaupa^ njem v lepo bodočnost na postajo. Vlak je enakomerno hropel, vmes so bu= tali železni odbijači vozov; hraojavni drogo« vi so nenmorno plesali vzdolž proge: črne žice so se nepretrgoma vijugale, dvigale in padale .. . Vera je sedela v kotu kupeja, naslonjena na okno. Pogled ji je vzplul v daljavo nad vrhove gozdov med nizke, sramežliive kmetiške bajtice, na vrhove oddaljenih hribov. kjer so silile mal'e cerkvice s svojimi zvoniki v nebo ali zamišljeno sanjarili stari, zapuščeni giradovi. Po triurni vožnji je izstopila na osamljeni posjtajici... Nikjer nobenega voza. -Od službujočega prometnega uradnika je izvedela, -da vozi poštni voz le po dvakrat na teden. Sama se je fovila po osamljeni cesti med temnorjavimi lužami. Za kratek hip je začu= tila, da sama ne bo zmogla prin^ti prfljage v oddaljeno vas. Ze se je hotela vrniti na postajo, ko jo je prehitel mlad človek. Hipo« ma se 'je spomnila, da je ta obraz danes že videla. Kje? Morda na postaji.... Ponudil ji je ispremstvo, se ji predstavil in ji pomagal nesti kovčeg. Med Ipogovorom se jc izkazalo, da je Verin spremljevalec domačin iz vasi, kamor je namenjena da je visokošolec, da študira medicino in se po komaj prestanih počitnicah vrača domov, kjer bcvza pričo sestri, ki se bo v nekaj dneh poročila. .<. Slavko je bil zabaven dečko. Nič čud« nega, da je Vero vso 'prevzel. Ze čez teden dni po prihodu v Šbnljevec sta si bila iskrena prijatelja. Vera je čutila, kako se je v (rijej nekaj vzdramilo. Tako rada je poslušala Slavkove melodiozne besede, tako rada gledala v njegove odkrite, tople oči. .. lln po-^ lagoma ji je po.stala jasna ona velika skriv« nost, ki si je vse do danes ni mogla razvozljati. Spoznala je, po čem hrepeni njena osamljena duša v osamljeni od mestnega hrupa pozabljeni vasi... Slavko je težko študirali; manjkalo mu je denarnih sredstev. »Še en semester, da napravim še zadnji eksamen potem bom svo= bodneje zadihal,« je včasih med pogovorom potožil. Ko se je vrnil v mesto, je bilo Veri silno dolgočasno po zabavnem fantu. * Na Štefanovo sva se srečala v kavarni. Vera je 'prišla domov, kjer je nameriavala preživeti božične praznike. Podala mi je toplo roko. Na prstu se je zableščal ozek, zl'at obroček. »Kaj, Vera, poročena, Mar vidim prav?« »O ne, samo zaročena,« se je nagajivo zasmejala. »I, to je vendar poročni prstan!« sem se čudil. »Ze mogoče, toda tudi za zaročence je danes v modi!« mi je veselo odvirnila. »Zal dečko je! Rada ga imam, četudi v vasi ni priljubljen, ker je iz lemenata /pre« sedlal v medicino!« je odrezala razgovor. * Minuli sta dve lieti.-.. O Veliki noči sem se 'izprehajal med dre= voredom po solnčni beli cesti, Bilo je toplo spomladansko vreme, kakor se spodobi za Veliko noč. Takrat sem jo srečal. Prišla je mimo, majhna in suha. ;Šla je hitro z upognjenim telesom. Niti v ustnicah 'niti v licih ni bi.lto kaplje krvi. Njene oči so bile prazne — iz* jokane. »Kaj, Vera, si to ti?« Nemo mi je podala roko in se bolestno nasmehnila. Opazil sem, da ne nosi več zaročnega pnstana. Nov način smeha in nasmelia se ji je vrinil v kotičke brezkrvnih ustnic, ko mi je pričela, očividno iz bojazni, da je ne bi sam prehiter govoriti o šoli: »Oh, to .so tepčki moji otroci! Ti ne veš, koliko se mučim z njimi! Lahko jim govoriš o tem in o onem, ali oni sede kakor panji in gledajo neumno ko noč!« Cutil sem, kako so ji misli uhajale drugam. Komaj je govorila; besede so bile brez pravega glasu ... Nisem mogel drugače in sem jo povprašal: »Vera, kako se je nehalo?« Začudeno me je pogledala Vprašala me je, odkod vem. Pokazal sem na njeno roko. Skomignila je z ozkimi rameni in suho de« ja'a: »Zavrigla sem ga!.. . Preveč me je spo« minjal nanj!« . .. Tolažil sem jo: »Vera. saj imaš vendar službo! Samoistojna si!« »Le žalosti me, da sem mu tako slepo verjela. Doštudiral je, dobil službo nekje v Južni Srbiji in — utihnil!« .. . ... »Vera!« »M—da«, je zaječala. »Tudi 'to je danes v modi!« sem poltiho, a vendar toliko, da me je slišala, šepetnil...