Ob novih nastavitvah Starejša učiteljska generacija je bila ob dovršitvi učiteljske šole v povsem drugačnem položaju nego današnja. Z maturitetnim spričevalom učiteljišča v žepu je v prejšnjih časih imel vsak abiturient odprto pot v učiteljsko službo. Nič ni bilo treba čakati, kajti s šalskim letom, ki je sledilo maturi, je že dobil vsakdo svoje službeno mesto. Nekaterim so bili pripravljeni nastavitveni dekreti že v času, ko so maturirali, drugi so jih dobili meseca septembra ali oktobra, in le redki so bili, ki so morali še kak mesec počakati na svoje službeno mesto. Tcdaj jih sicer niso čakale sijajne plače, kajti začetniki so bili tudi takrat zelo skromno, da naravnost mizerno nagrajeni za svoje učiteljsko delo, toda službo so dobili in s tem so stopili na življenjsko pot, za katero so se pripravljali na učiteljišču. Kontinuiteta med pripravo in praktičnim delom je bila heokrnjena. In danes? Neštetokrat smo že poudarjali na tem mestu, kako težek je položaj današnjega učiteljskega naraščaja, poudarjali smo, da prav ta težki položaj narekuje nujnost novih nastavitev, poudarjali pa predvsem dejstvo, da naša šola naravnost kliče po novih mladih učnih močeh. — Na stotine jih čaka dve, tri, štiri in tudi več let, toda tudi prenatrpani razredi, šole brez učiteljev čakajo. Tekom meseca septembra je bilo letos nastavljenih 170 učiteljskih obiturientov in abiturientinj. Prav lepo število jih je, ki bodo rešeni tega dolgega čakanja in brezdelja. Na drugem mestu prinašamo imena onih, ki so bili zadnji nastavljeni. Tudi v prejšnji številki »Učit. tovariša« so bile objavljene nove nastavitve. Objavili smo ta imena s polno zavestjo, da bodo prizadejala mnogim neizmerno veselje, a zopet drugim neizmerno žalost. Tisti, ki so rešeni čakanja, se morda prvič po dovršenih študijah veselijo prav od srca, a oni, ki niso opazili svojih imen med objavljenimi, pa so potrti, ker vedo, da je zopet za leto dni zapečatena njihova usoda. Morda bo novo proračunsko leto prineslo tudi njim odrešenje, morda bodo čez leto dni nastavljeni, morda čez leto dni rešeni tega dolgega, dolgega čakanja. Lepo je število 170 novih učiteljev in učiteljic, toda primankljaj učnih moči na šolah v Sloveniji s tem še ni povsem pokrit. Še vedno primanjkuje približno 150 učnih moči, še vedno je mnogo nezasedenih učiteljskih mest, in še nadalje bo čakalo nekaj nad 500 brezposelnih učiteljskih abiturientov in abiturientinj na proračunsko možnost za svojo zaposlitev. Toda te številke veljajo samo za Slovenijo, ki ima sorazmerno največ šol, a obenem tudi največ brezposelnih abiturientov. Po vseh drugih banovinah je potreba po novih šolah, po novih učnih močeh še mnogo večja nego pri nas. V dravski banovini je odstotek nepismenih v primeri z ostalimi banovinami najmanjši, toda naši obiturienti in abiturientinje bi bili pripravljeni iti tudi drugam, da bi le bili nastavljeni kot učitelji in učiteljice. V dnevnem časopisju smo čitali, da je v naši državi še 4,000.000 nepismenih — torej nekaj nad četrtino prcbivalcev Jugoslavije, Če bi hoteli vsem tem preskrbeti šole in pouk, bi primanjkovalo še mnogo, mnogo učnih moči. Toda če bi se hotelo preskrbeti pouk vsaj onim šoloobveznim otrokom, ki so brez pouka in še danes zvišujejo število analfabetov v naši državi, tedaj bi še mnogo let ne bilo v Jugoslaviji nobenega brezposelnega učiteljskega abiturienta. Primanjkovalo bi jih in pri nastavitvah ne bi bilo treba tehtati socialnih razmer in ne šteti let, ki so jih prosilci preživeli v brezdelju. Nihče ne bi vprašal, po kakšnih principih se je presojalo one, ki so dobili službo, ker bi prišli prav vsi v poštev. Toda za to bi bilo treba upoštevati v prvi vrsti interese naroda in gledati z odprtimi očmi v njegovo bodočnost in za te narodne interese bi se moralo najti zadostnih kreditov.