Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
Gori zla, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
	
	Sl
Leto XII. - Štev. 1
Gorica - četrtek 7. januarja 1960 - Trst
Posamezna številka L 30
Za obnovo družin
Eden izmed problemov, ki danes najbolj mučijo zlasti belo raso, je problem kontrole rojstev. O tem se govori po družinah prav povsod, kjer imajo več kot enega otroka. Prav tako razpravljajo o tem vzgojitelji, pisatelji, politiki, sociologi, zdravniki in tudi moralisti. Piše se o tem vprašanju povsod, posebno po nekaterih ilustriranih časopisih namenjenih ženskemu spolu in po tako zvanih Iažizdravni-ških revijah. Da se o tem pogovarjajo odrasli med sabo in za njimi tudi mladina, ni potrebno, da posebej omenjamo. Vprašanje je zapleteno in mučno, obenem pa važno, saj od njega za visi obstoj sodobne družine. Mahatma Gandhi je dejal : »Če se uresniči ta novi ideal o umetni kontroli rojstev, mora to pripeljati do moralnega in fizičnega uničenja rase.«
Ker zadeva ta problem pobliže tudi moralo in razodeti božji nauk, so o njem ponovno govorili tudi papeži, zlasti od Pija XI. dalje. Zadnjič je razpravljal o tem vprašanju Janez XXIII. v nagovoru na kardinale v preteklem mesecu decembru.
ZAKAJ JE NASTALO TO VPRAŠANJE?
Ob koncu XVIII. stoletja so na Angleškem opazili, da se je začelo prebivalstvo hitro množiti. Zaradi večje higiene so namreč prenehale velike epidemije, ki so v preteklosti vsako stoletje vsaj po trikrat zredčile evropsko prebivalstvo; zaradi nastajajoče industrije so tudi delav-Lci mogli ustanavljati lastne družine in imeti otroke. Od tod tolik porast prebivalstva, kot ga prej niso poznali. Tedaj so se nekateri začeli vpraševati kot v evangeliju: »Odkod bomo vzeli, da nasitimo tako veliko množico?« O tem je prvi napisal znanstveno razpravo anglikanski pastor Maltus. V tej razpravi je predlagal tudi rešitev, in sicer, je dejal, da ne ostanemo lepega dne vsi skupaj lačni, je trfeba omejiti rojstvo novih otrok, da o-stane v mejah materialnih možnosti družbe.
Po tem prvem alarmu se vznemirljivi glasovi niso več pomirili. Vedno glasnejši so, ki trde, da je treba rojstvo novih o-trok omejiti, da človeški rod ne umre od lakote.
KAKO OMEJITI NOVA ROJSTVA?
Tu so nastopili učenci Angleža Maltusa. Začeli so učiti, naj se zakonci poslužujejo vsakršnih umetnih sredstev, da preprečijo spočetje nadaljnjih otrok. Razvila se je pravcata šola takega protinaravnega počenjanja. V državah, ki se hvalijo s svojo naprednostjo, zlasti v socialističnih državah, pa tudi po raznih drugih, ki so zavrgle krščansko moralo, propagirajo »kontrolo rojstev« kar javno. Bral sem, da so na Angleškem bili javno razobešeni le-Paki s kričečimi obvestili: »število otrok Po naročilu. — Kako imeti otroke po želji,« in podobni. V bližnji Sloveniji tudi kar uradno propagirajo umetno omejevanje rojstev in so dali temu ime »kontracepcija«. Vsaka ženska se lahko obrne na Posebne zdravniške posvetovalnice, kjer dobi zastonj vsa potrebna pojasnila in ludi materialna sredstva za kontracepcijo.
ra zloraba zakona je danes zajela ves kulturni svet. Nekatere dežele bolj, druge manj. Ene dežele so že tako okužene, da je število zakoncev brez otrok celo večje kakor ono z	otroki.	To je	slučaj Avstrije
in zlasti Dunaja.	Po	naših	vaseh smo pri-
sli do tega,	da	je	že za	večino družin
število dveh	ali	kvečjemu	treh otrok za-
dostno. Nakar se začnejo zakonci z vsemi sredstvi izogibati novim rojstvom.
NAUK SV. CERKVE
Od začetka sem rekel, da je vprašanje kontrole rojstev ne samo zdravniško in sociološko nego tudi moralno vprašanje, ker se tiče človekovih svobodnih dejanj, ki so po božji odredbi podvržene naravnemu in božjemu moralnemu zakonu, ki s« zato greh, če se od moralnega zakona oddaljijo.
Vsled tega je bila Cerkev primorana, da je v tej zadevi zavzela jasno in nedvoumno stališče. Storila je to po nauku papežev, ki so v enciklikah in v raznih govorih pojasnili, kaj je v zakonu zakoncem dovoljeno in kaj je greh. Pij XI. je v encikliki Časti Connubii zapisal: »Noben razlog, tudi najhujši ne, ne more napraviti, da bi postalo skladno z naravo in zato pošteno dejanje, ki je po svojem notranjem bistvu proti naravi. Zakonsko združevanje je po svoji naravi usmerjeno v rodnjo otrok, zato tisti, ki se ga poslužujejo, toda tako da namerno preprečujejo njegov zadnji namen, ravnajo proti naravi in počenjajo grdo in po svojem bistvu nepošteno dejanje.« To so gotovo zelo resne in težke besede. Vendar jih naslednik Pij XII. ni prav nič popravil, temveč samo potrdil. Prav tako uči tudi sedanji sv. oče. Zato je ta nauk za vse krščanske zakonce obvezen.
Mnogi zaradi tega očitajo Cerkvi, da je trda, neusmiljena, da ne pozna potreb sedanjega časa. Tem in sličnim odgovarja Cerkev, da je božja zapoved včasih res trda za posameznike, toda dobrodejna za celoto. Tako je tudi ta zapoved dobrodejna za celovitost družine in s tem človeške družbe, pa tudi za dostojanstvo človeka je potrebna. Izkušnja namreč uči, da tam, kjer je na široko razširjeno umetno omejevanje rojstev, družine neizbežno propadajo. In z družinami propada tudi narod. Poleg tega v takih zakon-
cih zamira zavest osebnega dostojanstva. G. Perico piše: »Sistematično prestopanje šeste božje zapovedi v zakonu predvsem obuboža človeško osebnost. Zatekanje k sredstvom kontracepcije pomeni odpoved lastnim silam ter ponižujočo odpoved kontroli nad samimi seboj v boju zoper nagone in živalsko privlačnost spola.«
»Zaradi tega,« nadaljuje isti avtor, »so taki ljudje osebnosti, oropane svobode ter iniciative, ki se ne znajo več zoperstavljati tokovom, kateri jih končno potegnejo s sabo. To postanejo izčrpani ljudje, od katerih ne moremo pričakovati, da bi mogli dostojno vršiti svoje ostale dolžnosti v človeški družbi.« Takih družin se loti neugnan materializem brez idealov razen čutnega uživanja. Taki starši in njih maloštevilni otroci vsi iščejo ponavadi le eno: čimvečje zemsko ugodje. To pa vodi polagoma v medsebojno naveličanost, naveličanost v zakonsko nezvestobo, ta pa v vedno nove nesreče. Greh postane tako še tu na zemlji največkrat kazen samemu sebi, kot pričajo razporoke in ločitve zakoncev, ki so najbolj številne ravno tam, kjer najbolj cvete kontrola rojstev.
Ob tej sliki in teh posledicah naj se zamislijo vsi zakonci pa tudi mi vsi o-stali se zamislimo, ki nam je pri srcu blagor družin in našega naroda. Prosimo sv. Družino, da bi vsi starši razumeli, da je njihova dolžnost, živeti po božji volji, v medsebojnem spoštovanju in ljubezni« pa tudi v medsebojni zdržnosti, kadar je to potrebno, ne pa v mesenem poželenju in prestopanju naravnih zakonov.
M . .o
Gronchi ne gre v Moskvo
V	ital. notranji in zunanji politiki je na prvem mestu potovanje predsednika Gronchija v Moskvo. Znano je, da je ta pot naletela na precejšnje pomisleke raznih vrst. Končno se je pa vlada odločila in sklenila sprejeti moskovsko povabilo za Gronchijev obisk sovjetske prestolnice. Ta se bo vršil v tem in prihodnjem tednu. Predsednik Gronchi bo v spremstvu zunanjega ministra, svoje soproge in številnih funkcionarjev odpotoval z letalom v Moskvo v četrtek 7. jan. Na poti se bo ustavil za eno noč v Ko-penhagenu, nakar bo v petek popoldne prispel na moskovsko letališče. V Moskvi bo imel razgovore s preds. Vrhovnega sovjeta Vo-rošilovom in pa z Nikito Hrušče-vom ter drugimi vodilnimi osebnostmi sovjetske vlade. V soboto zvečer bo prisostvoval v moskovskem gledališču Bolj šoj predstavi Čajkovskega opere Labodje jezero, nakar bo še isto noč odpotoval z vlakom v Leningrad, da si ogleda tudi to bivšo prestolnico carske Rusije. Po vrnitvi v Moskvo bodo sledili še nadaljnji razgovori in obiski Moskve ter njenih znamenitosti. Potovanje se bo zaklju-
AMERIKA IN EVROPA
V	zvezi s kolosalnim potovanjem ameriškega predsednika Ei-senhovverja po Aziji in Afriki so mnogi začeli ugibati, kakšen je pravzaprav cilj, ki si ga je zastavila ameriška zunanja politika v tem trenutku mednarodne odjuge. Mnogi se sprašujejo, ali je to še vedno ista Dullesova Amerika, ki je v času najhujše hladne vojne pokazala izredno odpornost na-pram komunističnemu pritisku na ves svobodni svet, ne glede na zemljepisni položaj dežel. Enako odločno so Združene države Amerike posegle v Berlin ob priliki sovjetske zapore leta 1949, kakor na Koreji. Posegle bi tudi v Indo-kino, če bi jih Francija zaprosila za pomoč. Toda slednja je mislila, da bi zaradi tega trpel njen tradicionalni vojaški ugled. Tako pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. Po padcu Dien Bien Fuja je morala Francija plačati ta poraz: odpovedati se je morala nekaterim deželam, ki so se tako rešile francoskega pokroviteljstva; toda na drugi strani je morala dopustiti, da preide Sev. Vietnam pod komunistični kolonialni imperij.
Kot rečeno, tedaj bi Amerika rada .pomagala Franciji pred komunističnim vdiranjem v njene kolonije. Danes pa si ZDA ne marajo skrivili niti lasu za francosko prisotnost v Sev. Afriki. Čeprav jih je De Gaulle na vse načine prosil in rotil, naj podprejo Francijo vsaj z glasom v Glavni skupščini, ko je bila na dnevnem redu Alžirija, mu niso mogle ugoditi. Kot znano so se ZDA glasovanja vzdržale.
ROMANJE PO AZIJI
Nekateri so že mislili, da se A-merika polagoma pripravlja, da se zopet zapre v izolacionizem. V resnici pa je medtem dozorel čas za ameriško diplomatsko ofenzivo v Aziji, na katero so v Evropi gledali z različnimi občutki. Evropa se je prvič resno zavedla, da ne bo mogla več dolgo igrali Benja-
minove vloge; prišel je namreč trenutek, ko bo morala deliti ljubezen in dobrote ameriškega strica s sestro Azijo in celo Afriko. Razumljivo, da je Evropa postala spričo tega nekoliko ljubosumna ter začela nekoliko nergati zlasti še, ker Amerika želi, naj bi tudi ona nekaj prispevala k vzdrževanju družine svobodnih narodov.
V	ta namen je najprej poslala v Evropo državnega 'podtajnika Dillona, da malo potipa mošnje evropskih držav. Potem pa je prispel še sam predsednik Eisenho-wer. Res da je prišel na »zahodno vrhunsko konferenco« ; toda prav gotovo je našel čas, da evropskim državam dopove, da ni več Zah. Evropa glavno torišče, mednarodne politike, ampak da je sedaj na vrsti Azija. Zato naj si sedaj tudi sami pomagajo. Takole pravi A-merika: Ves svet je bil naveličan hladne vojne. Pričela se je mednarodna odjuga. Od Hruščeva, ki je bil pri nas v gosteh, smo dosegli neke vrste premirja v Evropi. Tekmovanje se je od vojaškega preneslo na gaspodarsko po 1 je in zato moramo vse naše sile osredotočiti v zaostale dežele A-zije in Afrike, kjer se bosta odslej merila Vzhod in Zahod. Zato so časopisi že začeli pisati o novem spopadu med ZDA in Sovjetsko zvezo.
IN SOVJETSKA ZVEZA?
Nobene skrivnosti ni, da Rusija nudi premirje v Evropi, da bi s tem odvrnila pozornost Amerike od Evrope. Sovjetska zveza namreč še vedno zasleduje cilj, da bi Amerikance izrinila iz Evrope. Zato se Hruščev ni obotavljal podpreti De Gaulla v alžirskem problemu za ceno evropske varnosti. Dejstvo pa je to, da ZDA dobro vedo, do kakšne mere lahko popustijo v Evropi, medtem ko Francija zasleduje s tem svoje stare prestižne cilje. Zato gredo njih cilji skupaj le do neke mere. Odtod »atlantska bolezen«, ki so
čilo v sredo 13. jan., ko se bo Gronchi vrnil z letalom po isti poti v Rim,
* # *
Določeno Gronchijevo potovanje v Moskvo so morali odložiti, ker je tik pred odhodom predsednik Gronchi obolel.
jo povzročile francoske muhe. Francija je hotela izkoristiti mednarodno odjugo in s tem v zvezi doseči premaknitev težišča mednarodne politike iz Evrope v Azijo za svoje cilje: doseči vodilno vlogo v Atlantskem zavezništvu. Amerika jo od tega zadržuje in si misli prav gotovo pri sebi: »Ah ta nesložna Evropa...« Zato bomo v novem letu 1960 prav gotovo prisostvovali še zanimivim zapletom v svetovni politiki, vendar se zdi, da to ne bo več grožnja z a-tomskimi bombami in raketnimi izstrelki.
Tragična smrt pisatelja A. Camusa
Božični prazniki so zahtevali po vsem svetu lepo število mrtvih zaradi cestnih nesreč. V Ameriki jih je umrlo nad 300. Vendar je naj večja izguba tragična smrt francoskega pisatelja Alberta Camusa, ki mu je bilo komaj 47 let. Z avtomobilom ^e je vračal s počitnic, ki jih je preživel skupaj z založnikom Gallimardom na Rivieri. Kakih sto km pred Parizom je veliki stroj Michela Gallimarda na lepi avtomobilski cesti nenadoma treščil v obcestno platano in se razbil, saj je vozil 160 km na uro. Albert Camus je bil na mestu mrtev; Gallimard in njegova žena težko ranjena, le 19-letna njuna hčerka, ki je sedela zadaj, je bila le opraskana. Pri udarcu jo je namreč vrglo iz avtomobila 30 m vstran na komaj zorano njivo.
Albert Camus je bil eden najslavnejših sodobnih francoskih pisateljev. Leta 1957 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Bil je levičarsko usmerjen, toda ne komunist. Med vojno je vodil odporniško gibanje in urejeval list Combat.
Tujina, tujina ...
I/. prijateljevega pisma za praznik iztrgam odlomek.
»Deželo, ki nas nase prevzema, že štiri leta tlačimo. Misli pa so vse bolj svetle okoli evropskih dogodkov. Ni pritožbe nad vsakdanjimi materielnimi dobrinami tu, ie nad duhovnim propadanjem naših ljudi se moram zgroziti. Posameznike in družine poznam, ki jih je pohlep po dolarjih strahovito prevzel, da tudi po dve službi dnevno opravljajo, ali pa garajo preko merno samo zato, da se med seboj postavljajo, koliko denarja imajo v banki; slovenstvo in katolištvo kujejo v pozabo s svojimi otroki vred, srčna kultura jint je daljni odmev ali celo gnev. Tako živim s peščico osamljenih, ki se ne strinja z njimi, osamljen...
Vendar od časa do časa zažari utrinek na nebu vsakodnevne utrujajoče pesmi. Pri fari sv. Vida v Clevelandu, kjer župni-kuje g. Baznik, je g. Bonutti zbral dora-ščajočo mladino (dekleta in fante) v Marijini legiji. Povabilu te legije smo se odzvali in vprizorili kot Slov. gledališče iz Toronta biserček v katol. dramatiki. P. Claudelovo Marijino Oznanjenje 24. okt. preteklega leta. Igri je prisostvoval prevzv. g. škof Gregorij Rožman. Ta predstava je bila zadnja odrska zemeljska simfonija, ki jo je naš vladika doživel. Želel je videti igro, preden se poda v bolnico na operacijo. Dober teden nalo je naš begunski vladika odšel k Njemu. Zadnja od laikov, ki sta z njim govorila, sta bila g. Bonutti ter ing. Sodja...«
Južna Afrika postaja neodvisna
Južna Afrika se vedno bolj osamosvaja, čeravno je do resničnega demokratičnega vladanja v teh državah še daleč. Dne 1. januarja letos je postala neodvisna deseta država Južne Afrike, francoski Kamerun, ki je bil več kot sedemdeset let pod tujo nadvlado. Za neodvisnost države bodo letos proglašene še Nigerija, Togo in Somalija.
Kamerun je bogat zlasti na kmetijskih pridelkih in rudah. Tri četrtine vsega izvoza odpade na kakao. Kamerun meri 520 tisoč kv. km., približno toliko kot Španija, in ima okrog 5 milijonov prebivalcev.
Kamerun je ena najstarejših afriških držav, saj se omenja že v 6. stoletju pr. Kr., ko je imel zveze z egiptovskimi kralji in Sredozemljem. Koncem 15. stoletja so portugalske ladje prvič pristale v Gvinejskem zalivu. Konec 19. stoletja si je Kamerun prilastila najprej Nemčija, po njenem porazu v pivi svetovni vojni pa so si Kamerun razdelili Francozi in Angleži. Po drugi svetovni vojni je na konferenci v San Franciscu prišel Kamerun, kakor tudi nekatere druge afriške države, pod mednarodno skrbništvo.
Iz Kameruna poročajo že o prvih neredih, ki so jih izzvali pristaši »Zveze kamerunskega ljudstva«. Več oseb je bilo mrtvih in ranjenih.
Novi frank v Franciji
Z novim letom se je marsikateri francoski milijarder prebudil »obubožan«. Po-* stal je le milijonar in še teh je v Franciji po, novi valuti, ki je prišla v veljavo, le malo. »Napoleon«, »Henrik IV.«, »Richelieu« in »Viktor Hugo« so kar čez noč izgubili dve ničli in sto frankov bodo odslej cenili le za en frank. To »operacijo vejice«, kakor ji pravijo, je zamislil general De Gaulle, izvedel pa minister An-toine Pinav. Francozi bodo morali odslej ves denar deliti s sto, kar bo v začetku marsikomu delalo preglavice, čeravno so že izdali novi denar, bo tudi sedanji ostal v obtoku za nedoločen čaš.
NAS TEDEN V CERKVI
10.1. nedelja, 1. po Razgl.: Sv. Družina
11.1. ponedeljek: it’. Higin, papež, m.
12.1. torek: sv. Tatjana, m.; sv. Ernest, š.
13.1. sreda: sv. Veronika, d.
14.1. petek: sv. H Harij, cerkv. učenik
15.1. petek: sv. Pavel, prvi puščavnik; sv. Maver, opat
16.1. sobota: sv. Marcel, papež, mučenec
*
SV. VERONIKA (1445-1496) je imela uboge, a pobožne starše. Ni bilo denarnih sredstev, da bi se izobrazila v svetnem znanju. Ni mogla v šolo.
Napredovala pa je v duhovnem znanju. Ponižna in ubogljiva je posebno rada molila. Jezus ni štedil z duhovnimi razsvetljena.
Želela je vstopiti v samostan.> Niso je sprejeli, ker ni znala ne brati ne pisati. Ni ji preostalo drugega kot začeti z abecedo. To ni bilo lahko. Vendar se je z vztrajnostjo naučila branja in pisanja.
V	samostanu je bila vzgled ubogljivosti in natančnosti v izpolnjevanju tudi najmanjših dolžnosti.
Razodeta ji je bila ura smrti. Z veseljem se je tedaj začela pripravljati na smrt, tako da so se ji redovnice, ki niso nič vedele o razodetju, čudile, kaj ji je. Ko je umrla, so zvedele za njeno tajnost.
Svetna učenost, ni prida, če manjka duhovna.
Kdor je zvest v malem, bo tudi v velikem.
DVA SVEŽA GROBOVA
t Msgr. Božo Kjačič
Na Silvestrovo so se izvršile v Št. Lenartu v Slov. Benečiji pogrebne slovesnosti po prerano preminulem msgr. Božem Kjačičem. Večina kanonikov goriškega stolnega kapitlja, številni goriški duhovniki in mnogi pokojnikovi prijatelji in znanci so prihiteli v Št. Lenart, da so skupno
Praznik sv. Družine
Praznik sv. Družine je lep in pomenljiv kršč. praznik. Spominja nas na ljube in nam nadvse potrebne osebe : na Jezusa, Marijo in Jožefa. Te tri osebe so od vseh ljudi najbolj razveseljevale Boga in prinesle ter pripravile vsemu človeštvu največ veselja, sreče in pravega blagra. Bile so popoldne in vzorne osebe, brez greha in polne velike, neizmerne svetosti.
Na svetu je, žal malo svetih družin. Ljudje se na žalost premalo zavedajo svojih moralnih dolžnosti pred Stvarnikom. Jožefova družina je bila pa resnično sveta, vsa sveta in brez greha. Sveti so bili starši in neskončno svet je bil njihov božji Otrok. V tej družini nikdar ni bilo niti najmanjšega greha, nobenih prepirov ne podobnih pomanjkljivosti. V njej je kraljevala obilna božja milost in svetost. V njej je vladal božji mir in popolno soglasje. Vsa čista in vsa sveta in vsa lepa ter popolna je bila sveta Družina. Bila je polna božje milosti, polna družinske ljubezni in sreče. Jezus je bil kot božji Sin neskončno svet in popoln. Izredno sveta in brezmadežna je bila Devica Marija, Jezusova mati. Ne bi mogla namreč biti vredna Zveličarjeva mati, če ne bi bila polna milosti in izredne svetosti ter popolnosti. Izredno svet, pravičen in popoln mož je bil tudi sv. Jožef, ker je bil od Boga izbran in postavljen za moža presvete Device, za očeta božjega Sina in za glavarja svete Družine. Ne bi mogel biti vreden zakonski mož prečiste in brezmadežne Device, ne vredni oče in oskrbnik božjega Sina in ne vredni glavar sv. Družine, če Jožef ne bi bil velik svetnik. — Sv. Družina je bila najsvetejša in najpopolnejša od vseh družin. Nobena druga — in na zemlji je bilo in bo na milijone družin — je ne more prekositi in ne doseči. Vse pa jo morajo posnemati; posnemati njeno svetost, njeno popolnost, njeno pravičnost, poštenost, čistost, brezmadežnost, ljubezen, soglasje, mir, ponižnost in bogo-dopadljivost.
Središče in sonce sv. Družine je bil Jezus. Iz Njega, ki je bil učlovečeni Bog, je izvirala vsa ljubezen in globoka družinska sreča presv. nazareškega ognjišča. Bla-
žena Jožef in Marija, ki sta mogla skrbeti za tako odličnega Otroka, za Jezusa božjega Sina! Kolika čast, koliko dostojanstvo! Kako velik poklic in položaj! In kolika sreča! — Tudi naše družine bi bile veliko srečnejše, če bi bil isti Jezus njihovo središče in Sonce.
zrnjem*
Opatija Praglia je dobila novega opata
Menihi benediktinske opatije Praglia pri Padovi so izvolili novega opata, ki bo pomočnik dosedanjemu opatu Fornaroli-ju, ki zaradi visoke starosti ne more vršiti vseh opatovih dolžnosti. Novi opat-pomoč-nik je pater Izidor Tell, ki slovi kot dober govornik.
Opatija v Pragli ima 40 menihov. Opatiji v Pragli smo Slovenci dolžni posebno hvaležnost, ker je leta 1945 nudila zavetišče bogoslovcem iz Slovenije in se je v opatiji osnovala samostojna fakulteta pod vodstvom pokojnega prelata Odarja.
Težave poljske katol. univerze
Poljske davčne oblasti so katoliški univerzi v Lublinu naložile izredno visoke davke. Zavod bo moral plačati tri in pol milijona zlotov (90 milijonov lir) davkov. Med katoličani po svetu vlada prepričanje, da skuša poljska komunistična vlada na ta način omejiti delovanje katoliške univerze, ali ga celo popolnoma preprečiti.
Esperanto
Mednarodna katoliška esperantska organizacija je obhajala pred kratkim 25-letni-co obstoja. Njena delavnost je pogosto kronana s spreobrnjenji, ki jih pospešuje s svojimi listi in revijami, kakor tudi s svojimi mednarodnimi kongresi. Prireja tudi radijske oddaje in ima žive pismene stike z esperantisti v 69 deželah. V Piju X. imajo esperantisti svojega patrona, ker se je mnogo prizadeval za uvedbo tega jezika v mednarodno življenje.
Kip kardinalu Gasparriju
V	poslopju Lateranske univerze so odkrili doprsni kip kardinala Petra Gasparri-ja ob 25-letnici njegove smrti. Slovesno akademijo, na kateri je bilo 17 kardinalov, veliko prelatov rimske kurije, nadškofov in odličnikov, med njimi trije ministri italijanske vlade, je začel kardinal
vikar Micara, ki je prebral posebno papeževo pismo za to priliko. Papež pravi v tem pismu, da je podoba kardinala Ga-sparrija, ki je vse svoje življenje posvetil službi papežev Pija X., Benedikta XV. in Pija XI., katerima je bil tudi državni tajnik, vredna spomina. Bil je duhovnik v celoti, profesor, nuncij, a kar je njegovo največje delo, odločilno je sodeloval pri cerkvenem zakoniku, ki priča o njegovi juridični moči in znanju. V daljšem nagovoru je potem kardinal Frančišek Roberti prikazal lepo podobo kardinala Ga-sparrija kot človeka, kot diplomata in kot jurista.
Cerkev na Japonskem
Katoliška skupnost na Japonskem je vedno močnejša. Kongregacija za širjenje vere je izdala nekaj statistike, iz katere povzemamo naslednje: v 15 cerkvenih provincah je 266.600 katoličanov, z letnim po-rastkom 12.000. Katehurnenov je skoro 18 tisoč. Od 1576 duhovnikov jih je skoro 400 domačinov, dočim je v semeniščih, kjer študirajo filozofijo in teologijo, 410 japonskih gojencev.
V	Braziliji
V	aprilu bodo slovesno odprli novo pre^ stolnico brazilske republike, ki nosi ime Brasilia. Zaenkrat je v mestu predvidenih 22 župnij, od katerih je 10 že delno organiziranih in imajo možnost ustanovitve župnijskih šol s primernimi poslopji, igrišči in vsem, kar zahteva moderna šola za dober uspeh. Nadškof iz Goiana je blagoslovil temeljni kamen bodoče stolnice brazilske prestolnice.
Križ se vrača
Po odločitvi predsednika regensburškega sodišča v Nemčiji bodo dvorane sodišča spet imele krščansko znamenje križa, katerega so iz njih odstranili nacisti pred 25 leti. Prve umetniške križe, ki so jih izrezali priporniki kaznilnice v Straubingu, je blagoslovil katoliški duhovnik ob navzočnosti številnih sodnikov.
s tamošnjimi duhovniki in verniki izkazali zadnjo čast tako priljubljenmu mon-signorju.
Msgr. Božo Kjačič se je rodil v Spodnji Mjersi, v šentlenarski župniji, dne 23. dec. 1902. Srednje šole in prvi dve leti bogoslovja je posečal v videmskem semenišču. Nato ga je nadškof msgr. Franc B. Sedej inkardiniral v goriško nadškofijo in ga sprejel v goriško bogoslovno semenišče. V Gorici je bil dne 29. junija 1925. posvečen v duhovnika. Vpisal se je na fakulteto kanoničnega prava pri Sv. Apolinariju v Rimu in dosegel doktorat iz cerkvenega prava.
Nadškof msgr. F. B. Sedej je poslal odličnega duhovnika sprva za kaplana v Podmelec in nato v Bovec. Leta 1927 je bil premeščep. za kurata v Srpenico. Dosegel je od nadškofa, da je bila srpe-niška kuracija dvignjena v župnijo in tako je postal prvi srpeniški župnik.
Leta 1934 je bil imenovan za advokata pri goriškem cerkvenem metropolitskem sodišču in pozneje za sinodalnega sodnika pri istem sodišču.
Dne 1. decembra 1937 ga je nadškof msgr. Margotti imenoval za solkanskega nadžupnika. V Solkanu si je s svojo prisrčno ljubeznivostjo, ponižnostjo in gorečnostjo osvojil srca svojih vernikov. V težkih letih druge svetovne vojne je bil pravi angel svojih težko preizkušenih ovčic. Tolažil je in bodril prizadete, posredoval na najrazličnejših mestih za one, ki so jim grozile hude nevarnosti, trpel in jokal s trpečimi...
Po smrti msgr. Ignacija Valentinčiča mu je nadškof dne 25. julija 1946 ponudil izpraznjeni Madkov kanonikat v goriškem stolnem kapidju in mu istočasno poveril mesto nadškofijskega notarja in matičarja v nadškofijskih uradih. In tu je msgr. Kjačič storil izredno veliko dobrega. Tisočem našim ljudem, zlasti še beguncem, bo ostal v hvaležnem spominu, saj jim ni oskrbel samo prepotrebnih listin in dokumentov, mnogim je gmotno pomagal, za druge pa posredoval na različnih mestih.
Meseca avgusta je msgr. Kjačič pričel šibeti. Odšel je na oddih k hratu Jožetu, župniku v Kozicah v Benečiji. Ker se mu je splošno stanje poslabšalo, je iskal zdravniške pomoči v bolnici v Vidmu in nato v Čedadu, kjer je raku na pljučih podlegel dne 29. decembra 1959.
Bil je msgr. Božo Kjačič sin Slov. Benečije, ki jo je tako toplo ljubil in z njo trpel. Ostro je obsojal krivice, ki se tamkaj godijo, in opetovano je zastavil svoj vpliv na pristojnih mestih, da bi se beneškim Slovencem priznale naravne pravice.
Čeprav je svoje življenjsko delo posvetil goriški nadškofiji, je vendarle želel počivati v svoji rodni Benečiji, v družinski grobnici na šentlenarskem pokopališču, ob vznožju Stare gore, kjer kraljuje Staro-gorska Mati božja, h kateri je često romal, ob Trčmunu, kjer počiva msgr. Trin-ko.
Beneška Slovenija nam je zdaj še dražja: v njenem osrčju v Bogu počivajo trije odlični njeni sinovi: v Trčmunu prot. msgr. Ivan Trinko, v Lazicah duh. Josip Cuffolo, v Št. Lenartu msgr. Božo Kjačič, ki so v Bogu našli svojo večno srečo in ki pri Bogu prosijo za svoje ljudstvo.
Širite »Katoliški glas“
t Dekan Vinko Štanta
Sredi septembra 1959 je možganska tromboza zadela š. g. Vinka štanto, župnika šempolajskega in dekana devinskega okrožja. Zdravniška oskrba, ki jo je prejemal v tržaški bolnici, mu je sicer zboljšala stanje, tako da se je lahko vrnil v šempolaj, ni ga pa mogla več rešiti. Zaspal je v Gospodu dne 30. decembra in bil pokapan na sam novoletni praznik popoldne. Množice, ki so prihitele v šempolaj iz vsega devinskega dekanata, ter številni duhovniki z generalnim vikarjem msgr. J. Soranzom na čelu, so s svojo zbrano ganotnostjo pokazali, kako globoko spoštovanje so gojili do tega gorečega in plemenitega duhovnika.
Rodil se je dne.22. januarja 1884 v Mirnu. Študiral je v Gorici in bil posvečen v duhovnika leta 1910. Kot dušni pastir je deloval sprva v Volčah in nato v Šempetru pri Gorici. Tik pred vojno je postal vikar v Kostanjevici na Krasu, a ko se je fronta pomaknila na Doberdobsko planoto, se je umaknil najprej v Komen in pozneje v Kazlje. Januarja 1918 leta je nastopil mesto vikarja v Mavhinjah, od koder je upravljal tudi Devin. Leta 1920 je postal župnik v Šempolaju. Tam je pa-stiroval skoro celih 40 let do svoje smrti.
Pokojni g. Vinko Štanta se je odlikoval v skromnosti in ponižnosti, a ko je šlo za pravice božje in izročenih mu duš, je nastopal neustrašeno. Bil je goreč in svet duhovnik.
Čeprav ni iskal niti visokih služb niti zunanjih priznanj, je njegova požrtvoval-
nost in nesebičnost dosegla priznanje civilne oblasti, ki mu je med prvo svetovno vojno podelila zlati križec za izredne zasluge, in cerkvene oblasti, ki ga je imenovala za devinskega dekana, kar je ostal do smrti.
Dekan g. Vinko Štanta bo zaradi svojih lepih lastnosti, in še zlasti zaradi svoje zvestobe in ljubezni lastnemu ljudstvu in Cerkvi, ostal v trajnem spominu sobratom in vernikom.
Najmanjša katedrala
Za ukrajinske vernike vzhodnega obreda so v Londonu začeli graditi novo katedralo, ki bo verjetno najmanjša na svetu. Dolga bo 20 m in široka 10 metrov.
Za sprejem prijatelja je potrebna vsaj ena soba, za sprejem Boga pa zadostuje le srce.
LOJZE AMBROŽIČ, RIM:
1
Novi slovenski prevod sv. pisma
Novega slovenskega prevoda sv. pisma sla prvi in drugi del že izšla. (Prvi del: 5 Mojzesovih knjig, Jozne, Sodniki, 4 knjige kraljev, 2 kronični knjigi, Rutina knjiga. Drugi del: Estera, Fabija, Ezdra in Mehemija, Job, Psalmi in knjige Modrosti.) Te nove prevode sv. pisma mora vsak Slovenec in katoličan biti iz srca vesel. Novi prevodi prihajajo na dan v Franciji (Bible de Jčrusalem, Pirot-Cla-mer, Crampon, Maredsous), Nemčiji (Ech-ter Bibel, Regens Burger Bibel, Herder Bibel), Italiji (Vaccari, Garofalo, edizioni Paoline), Angliji in Severni Ameriki (Knox, Confraternity Edition) in drugod. Ko je človek včasih pomislil, da Slovenci nimamo celotnega modernega prevoda sv. pisma, ga je bilo malo sram.
POMEN SV. PISMA Za kulturo
V	evropskem kulturnem krogu je sv. pismo postalo in ostane ena osnov naše kulture. Naj kdo veruje ali naj bo brez-
verec, priznati mora silen vpliv sv. pisma na mišljenje, dejstvovanje in izražanje modernega človeka. Spoštovanje do človeške osebe, dobrodelnost, ki jo smatramo za nekaj samo po sebi umevnega, imata korenine v sv. pismu; mnogi izrazi, kot npr. vsakdanji kruh, pridejo iz sv. pisma. Današnja v veliki meri poganska družba niti ne ve, za koliko stvari se mora zahvaliti sv. pismu. Za modeme zgodovinske znanosti je sv. pismo neizmernega pomena.
Prevod sv. pisma je pogosto merilo zrelosti jezika in kulturne višine naroda. Dejstvo, da je Jurij Dalmatin v drugi polovici 16. stol. za svoj prevod našel zadosten besedni zaklad, priča, da je bila slovenščina že tedaj dovolj močna in bogata, da je mogla izraziti široko polje pojmov, predmetov in čustev, 'ki jih najdemo v sv. pismu.
Za vernika
Kot katoličanom nam je novi prevod še posebno dobrodošel. Za nas sv. pismo ni samo zanimiv zgodovinski in kulturni dokument. Sv. pismo je božja beseda. Po njem je Bog govoril Judom, jim razlagal smisel zgodovine in njih narodne skup-
nosti, po njem jih je učil o svoji naravi, svojih zahtevah in željah; v njem jim je tudi prikazal svoje obljube.
Po sv. pdsmu je Bog govoril prvini kristjanom — bogoslužje je bilo, in je še danes, polno svetopisemskih besedil; s sv. pismom so misijonarji spreobračali narode, ki so prišli v ozemlja rimskega imperija — freske na obokih in stenah cerkva zgodnjega srednjega voka, gotska o-kna in portali nam prikazujejo povečini prizore iz stare in nove zaveze: katekizem ljudstva, ki ni znalo brati, je bilo najvažnejše delo razlaga sv. pisma.
Po sv. pismu govori Bog tudi nam. Cesto skoro pozabimo, da je sv. pismo največja zakladnica verskih resnic: — v ljudskih šolah se učimo katekizem, na gimnazijah in univerzah borba proti nekrščan-skim svetovnim nazorom porine v ospredje apologetiko, na katoliških fakultetah se zaradi potrebne specializacije delno izgubi zavest, da je sv. pismo osnova in najbogatejši vir naše dogmatike in moralke, sociologije in katehetike in drugih teoloških panog.
Prav danes se zmeraj bolj čuti potreba povratka k sv. pismu; dokaz so novi nemški katekizem in poudarjanje zadnjih
papežev — posebno Pija XII. — važnosti sv. pisma v študiju teoloških ved. Znak te potrebe so novi prevodi v vse modeme jezike, novi komentarji, raziskavanja — jezikovna in slovstvena in arheološka, — ki nam pomagajo, da zmeraj bolje razumemo knjigo, ki je božje pismo ljudem.
O PREVAJANJU SV. PISMA Težkoče prevajalca
Kdor 'koli je kdaj prevajal, ve, da ni lahko delo. le natančno prevesti prozo je težko; še teže je s poezijo. Pri prevajanju sv. pisma so težkoče še večje. Shakespeare ali Tolstoj ali Vergil -kljub razlikam spadajo v isto jezikovno, literarno in kulturno tradicijo kot mi. Sv. pismo pa ni nastalo v našem kulturnem krogu; stara zaveza je povečini spisana v hebrejskem jeziku, čigar značaj in ustroj je popolnoma drugačen od vseh indoevropsikih jezikov.
Piva velika zapreka je že časovna razdalja. Semitski pojmi o svetu in človeku so mnogo primitivnejši od naših.
Druga — še mnogo večja — je njih miselnost. Njim narava osebe ali stvari ni pomenila dosti; bilo jim je v glavnem za dejavnost. Medtem ko mi govorimo o več-
nem, neskončnem, dobrem, vsemogočnem Bogu — sami abstraktni pojmi, se je hebrejski človek zanimal za posamezna dejanja božja v zgodovini: kako jih je Bog rešil sužnosti v Egiptu, kako je skrbel zanje v puščavi, kako jim je pomagal v bojih s sovražniki. Za nas je Bog neskončno resničen, ker je najvzvišenejše bitje, polnost biti sploh; za Hebrejca je bil Bog resničen, ker je bil zvest dani besedi.
Prav te razlike, ki gredo veliko globlje kot samo poznanje ali nepoznanje fizičnih in kemičnih zakonov v tvarnem svetu, narode delo prevajalca tako težko.
Da navedem samo en primer: vsi P°~ znamo priliko o krivičnem oskrbniku m Jezusov zaključek: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom.« (Lu^a l(’' 9). Na tem mestu beseda »krivičen« pomeni v svetopisemskem slogu: prazen, ničen, varljiv.
Ko so namreč Judje v tretjem in drugem stoletju pr- Kr. prevajali staro zavezo iz hebrejščine v grščino, so izrazili svoj poj m ničnosti z grško besedo, ki se jim je zdela najbližja. Pisatelji nove zaveze so besedo prevzeli po grškem prevodu.	(se	nadaljuje)
Besede in dejanja
ali nekaj pripomb k verski svobodi v Jugoslaviji
Dne 18. dec. 1959 je jugoslovanska uradna agencija Tanjug objavila naslednje po-
-	ročilo, ki ga prepisujemo iz Dela (19. dec. | 1959):
»Predsednik republike Josip Broz Tito f je sprejel danes (18. dec.) v Belem dvoru delegacijo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov s predsednikom Matijo Medveščkom in podpredsednikom dekanom teološke fakultete dr. Stankom | Canjkarjem na čelu.«
K temu uradnemu poročilu čutimo dolžnost, da dodamo nekaj pojasnil, ki jih nista dodala ne Primorski ne Novi list. čakali smo z njimi zato, da vidimo, kako kodo potekli božični prazniki ob toliko o-Pevani »verski svobodi« v FLRJ.
1. Zastopstvo slov. duhovnikov je vodil dr. Stanko Canjkar. Kdo je ta mož? Zbornik V nove zarje pove, da je to mariborski duhovnik, ki je že leta 1930 kot prefekt v mariborskem bogoslovju bil naročen na marksistično literaturo, podpiral in zagovarjal marksistično navdahnjene bogoslovce ter skrival njih marksistično delovanje pred policijo. Pozneje je leta 1943 šel v gozd k partizanom in vedno ter Povsod zagovarjal neko sožitje med marksizmom in katolicizmom v očitnem nasprotju z naukom vseh papežev, od Leona XIII. do Janeza XXIII.
2. Poročilo pravi, da so težave, nastale med katol. Cerkvijo in kom. režimom v Povojni Jugoslaviji, zahtevale »duhovno Preusmeritev v vrstah duhovnikov«. Kakšna je bila ta »duhovna preusmeritev«? Zopet nam povedo Nove zarje: Sprejem socialističnih načel, kakor jih je učil Karel Marx in kakor jih izvaja sedanji režim v Beogradu.
3. »Dr. Canjkar se je zahvalil predsedniku republike za pomoč, ki jo ljudska oblast nudi Društvu duhovnikov in katoliški cerkvi,« pravi nadalje poročilo agencije Tanjug. Dr. Canjkar se je lahko z
| mirno vestjo zahvalil za pomoč, ki jo ljudska oblast nudi društvu duhovnikov, ker je obče znano, da njegovi člani uživajo poleg partijcev največ privilegijev med jugoslov. državljani. Toda kdo je dr.
. Canjkarja pooblastil, da se zahvaljuje v SMkcenu katoi. Cerkve? In za kakšno pomoč katol. Cerkvi? Kolikor je nam znano, sme v imenu katol. Cerkve govoriti papež in škofje. Dr Canjkar je pa le »toleriran« dekan teološke fakultete v Ljubljani in nikakor ne škof.
In poleg tega kakšno pomoč nudi ljudska oblast katol. Cerkvi? Mar je to pomoč, da se režimu ni še posrečilo uničiti Cerkve, kakor je v njegovih načrtih? Ali morda to, da je še vedno toliko duhovnikov zaprtih?
4. V odgovoru je predsednik Tito poudaril, da odnosi med katol. Cerkvijo in ljudsko oblastjo niso še normalni in da je to »v glavnem odvisno od katol. cerkve«. Z ozirom na to se vprašajmo: Kdo je prekinil diplomatske odnošaje z Vatikanom, Beograd ali Vatikan? Odgovor: Beograd. Zato, kdor je zvezo z Vatikanom prekinil, je dolžan prvi to zvezo znova iskati, če mu je v resnici kaj za spravo s katol. Cerkvijo. Mora se pa obrniti na trava vrata, to je na Vatikan ali vsaj na ^kofe in ne na bolj ali manj marksistično navdahnjene duhovnike. — Potem kdo je, ki krati versko svobodo in drži v internaciji primasa Jugoslavije kardinala Ste-Pinca? Kdor hoče spravo, se mora najprej odpovedati nasilju.
5. Maršal Tito je pohvalil društvo CMD
za njegovo delo. Znamenje te pohvale so odlikovanja, ki so jih zadnji čas dobili tudi nekateri primorski duhovniki, vodilni in zaslužni člani CMD: dekan Breiten-berger iz Vipave, bivši dekan Gabrijel Pi-ščanc, župnik Lucijan Krajnik iz Bregi-nja in župni upravitelj Slavko Rejec iz Šmarij na Vipavskem. — Za režim manj zaslužni duhovniki so pa v zaporu: g. I-van Hlad in g. Ivan Kobal že 10 let, g. Albert Metlikovec dva meseca. Tako plačuje režim.
6.	»Dulce in fundo,« pravijo latinci. Tako je tudi maršal Tito prihranil najbolj mastne ocvirke za na konec, ko je dejal: »Nimamo nobenih pomislekov proti temu, da tisti, ki verujejo, hodijo v cerkev, in vam v tem pogledu, kot doslej, ne bomo delali nikakršnih težav.« Ta trditev je pa ena najdebelejših laži, kar jih je Tito izrekel v svojem življenju, in zasmeh v obraz vsej jugoslovanski verski stvarnosti. So jo pa tovariši duhovniki pri delegaciji brez ugovorov požrli. Resnica, ki so jo božični prazniki znova izpričali, je pa naslednja:
Jugoslov. ustava v enem svojih členov res garantira svobodo izvrševanja verskih obredov, toda do danes je že vsakomur znano, da tudi ta skromna svoboda pozna vrsto bistvenih izjem:
a) Partijci se pod kaznijo ne smejo u-deleževati verskih obredov, tudi ko bi to hoteli. In partijcev je v državi okrog 800 tisoč.
b) Vsem kulturnim delavcem je prav tako prepovedano na kakršen koli način pokazati da so verni. Torej vsi učitelji, profesorji in drugi prosvetni delavci ne uživajo ustavne pravice o svobodnem izvrševanju verskih obredov. In takih oseb je zopet na stotisoče.
c)	Vsi člani jugoslovanskih oboroženih sil vseh vrst prav tako ne smejo na zunaj pokazati svoje vernosti. Tukaj gre za nove stotisoče oseb ali celo za milijone, ker ista prepoved velja za člane njihovih družin.
č) Tem milijonom moramo pridružiti še vse one, ki žive v šolskih internatih, bolnišnicah, zaporih in ki smejo v cerkev le bolj ali manj skrivaj ali celo prav nič ne. Poleg teh so še oni stotisoči in milijoni, ki se v človeški slabosti boje lastne sence in si iz strahu zaradi posledic ne upajo v cerkev. Torej državljanov, ki ne uživajo niti svobode izvrševanja verskih obredov, je na milijone. Poleg tega moramo dodati še to, da je mladina v šolah stalno izročena moralnemu pritisku brezbožnih vzgojiteljev, ki zasmehujejo njeno vero in moralo.
Ce v luči navedenih stvarnosti, ki so danes vsem znane, motrimo trditve maršala Tita, moramo reči, da je tako očitno potvarjanje dejstev nedopustno pri odgovornem voditelju jugoslovanske države. Dokler je take laži sejala OF- med revolucijo, je bilo razumljivo, jih je pač rabila za izvedbo revolucije, toda da se takih sredstev poslužuje danes poglavar jugoslov. države, ni častno in ni dopustno. Pij XII. in Janez XXIII. sta ponovno potrdila, da je za mednarodni mir pogoj resnica, pa tudi za mir v državi je pogoj resnica, ko naj besede pomenijo to, kar na splošno z njimi označujemo brez miselnih pridržkov. Predsednik Tito se pa tega ni držal in je trdil, kar očitno ni res. Delegacija duhovnikov verski položaj v državi pozna še bolj kot mi, a je kljub temu molčala. Preprosti ljudje so pa ob branju Tanjugovega poročila rekli: »Bi nam ti duhovniki vsaj to dosegli pri maršalu, da bi smeli obhajati Božič!« Ta preprosta modrost ljudstva razpiha na štiri vetrove vso besedno lažnivost jugoslovanskega režima in njegovih nevrednih slug v talarjih, da vlada verska svoboda v Jugoslaviji.
Slovenci in tržaški proračun
Koncem preteklega leta je vladalo v Trstu veliko zanimanje za usodo tržaškega občinskega odbora. Njegovo nadaljnje delovanje je bilo odvisno od enega samega glasu. Kot je znano, so glasovali za proračun samo demokristjani, republikanci, socialdemokrati, dva neodvisneža in dr. Agneletto. Ta poslednji je bil sprva namenjen, da odda glas proti proračunu. To je povzročilo veliko vznemirjenje v stranki vladne večine. Brez njegovega glasu ne bi bil proračun sprejet in občinski odbor bi moral podati ostavko.
Dogodki pa so dokazali, da je bila ta poteza dr. Agneletta potrebna. Zakaj demokristjani so smatrali njegov glas kot nekaj samo po sebi obveznega. Že ob začetku poslovanja novega odbora po volitvah so preprečili, da bi mogel dr. Agneletto spregovoriti v občinskem svetu nekaj stavkov v slovenščini. Za občinski odbor sploh ni veljal manjšinski statut londonskega sporazuma. Potrebe slovenskih vasi tržaške občine so upoštevali šele, ko se je ondi naselilo nekaj tisoč ezulov.
Ali sila kola lomi. Da si občinski odbor podaljša življenje, je prišlo do pogajanj In obljub. Te obljube sicer niso našle jasnega izraza v spremembi postavk proračuna. Demokristjani morajo namreč računati na dva republikanska svetovalca, ki z njimi sodelujeta. Toda koncesije demokratičnim Slovencem ali bolje rečeno,
upamo, da pri občinskih volitvah ne bo noben Slovenec več glasoval za nobeno italijansko listo, tudi demokrščansko ne. Prav tako nam nič ne koristi Vidali in ne titovci, ki jim je delo v občinskem svetu propaganda za komunizem. Komunisti nam v tem položaju koristijo samo negativno kot opozicija, ki povzroča, da proračun ne more pod streho brez glasu zastopnika SKS in SDZ.
Dejstvo, da so demokratični Slovenci zagrozili, da bo v njihovem imenu oddan glas proti sedanji občinski upravi, je napravil na tržaško italijansko javnost nepopisen vtis. Nima smisla prikrivati, da so nam to zamerili. Poleg tega so nam očitali tudi spomenico, ki so jo poslali slovenski župani, deželni in občinski svetovalci vladnemu načelniku ob petletnici italijanske uprave v Trstu. V tej izjavi ni bilo sicer podpisa Slovenske katoliške skupnosti, ker ni bila k sopodpisu povabljena. Toda znano je, da je vsebino spomenice odobravala. Dejstvo, da katoliško misleči tržaški Slovenci vztrajajo na manjšinskem statutu, boli naše italijanske sodržavljane, češ da imamo premalo zaupanja v Italijansko ustavo, v kateri so narodnostne manjšine zaščitene.
Toda pojasnili smo jim že in vnovič ponavljamo, da na podlagi italijanske u-stave ni bil izdan v prilog naši manjšini še noben zakon. Takih zakonov so deležni tirolski Nemci in valdostanski Francozi. Kar je bilo izdanih administrativnih odlokov v naš prilog, je bilo le na pritisk londonskega manjšinskega statuta in periodičnih sej tako imenovane mešane komisije. Toda niti ti odloki nimajo moči resničnih zakonov in gre sodna oblast gladko mimo njih, kadar pridejo v njeno območje. Italijanska ustava je v veljavi tudi v Beneški Sloveniji, toda vidimo, kako se ondi Beneškim Slovencem godi.
Kljub temu je treba priznati, da so dali ti dogodki koncem pravkar preteklega leta priložnost za medsebojna pojasnila, ki morejo le koristiti dobrim odnosom med italijanskimi in slovenskimi državljani na Tržaškem ozemlju.
resničnim Slovencem sploh, so take narave, da je nastal čisto nov položaj. To je izrazil dr. Agneletto v svoji Izjavi pred glasovanjem z naslednjimi besedami: »Po ravnokar izrečenih izjavah prisednika za proračun in po izjavah župana sem danes v položaju, ki je različen od položaja ob času mojega proračunskega govora.
Tako lahko smatram, da se bodo vendar upoštevale moje opazke k posameznim proračunskim postavkam.
Uvidevam tudi, da bi mogel biti moj glas odločilen za usodo demokratične u-prave tržaškega mesta, in da preprečim, da bi občina spet zašla pod oblast pre-fekturnega komisarja, izjavljam, da bom glasoval za proračun.«
Glede sprememb v občinskem proračunu in njih pomena za Slovence je bilo v tisku objavljenih tudi nekaj netočnosti. Ni res, da je šlo za nov vrtec pri Svetem Ivanu, kjer je vrtec že ves povojni čas. Kaj se Slovencem obeta, bo objavljeno, ko se bo izvršilo, če se bo izvršilo, če bi objavili prej, bi lahko objava dala vsaj navidezno podlago za izgovor, da ni mogoče dane besede izpolnili.
Eno je gotovo, če bi imeli demokratični Slovenci v občinskem svetu namesto enega samega vsaj tri svetovalce, bi utegnili imeti več koristi. Kaj pomaga glasovati za italijanske stranke, ki se Slovencev v občinskem svetu sramujejo? V bodoče
Rimska sinoda
Kakor je bilo že objavljeno, bo 25. januarja začela zasedati rimska sinoda. Slovesna otvoritev bo v baziliki sv. Janeza v Lateranu ob navzočnosti svetega očeta. Naslednje dni pa bodo zborovanja in zasedanja raznih komisij v poslopju Lateranske univerze, skupna zasedanja pa v lateranski baziliki.
Med trnjem in osatom
Zakaj dvojna mera?
Ko se je svoj čas odprlo novo poslopje za slovenske šole pri Sv. Ivanu, je bila v načrtu majhna slovesnost, h kateri je bil namen vabiti tudi zastopnike civilnih o-blasti. Pa ni bilo nič; pozneje se je moralo poslopje blagosloviti čisto na tihem.
Preteklo soboto se je vršil slovesen o-gled z zakusko v novem poslopju »Dijaškega doma« v ulici Ginnastica. »P.D.« prinaša sliko tega svečanega dejanja. Na sliki vidimo najvišje predstavnike šolskih oblasti.
Toda pomniti je treba, da je to novo poslopje namenjeno, enako kakor prejšnji za,vod v ul. Buonarroti, vzgoji dijaške mladine po titovsko-komunističnih načelih. Med v Italiji sedaj vladajočo stranko in jugoslovansko komunistično vlado pa vlada sedaj idilično razmerje. Ali hodijo zastopniki šolskih oblasti na zakuske ob otvoritvah komunističnih lokalov tudi v starih italijanskih provincah, nam ni znano.
In da ne bi kdo tega komentarja krivo tolmačil: Nihče nima nič proti kretnjam vljudnosti med državami ali napram narodnostnim manjšinam. Gre le za doslednost, to se pravi, te kretnje so umestne tudi takrat, kadar ne gre za komunistične ustanove.
Dediščina škofa Rožmana
Koliko bolj se umika v zgodovino svetli duhovniški lik pokojnega škofa Rožmana, toliko bolj začenjamo čutiti praznino, ki je nihče ne bo mogel v celoti izpolniti za njim. Zato vedno bolj zaskrbljeno vsi Slovenci v izselje-ništvu sprašujejo drug drugega: Koga bo sveta Stolica postavila, da prevzame dediščino po pokojnem škofu Rožmanu? Prevelika bi bila škoda, če bi ne bilo nekoga, ki bi prevzel njegovo delo v dušni in časni blagor slovenskih izseljencev, raztresenih po vseh celinah zemlje.
Zlasti sta pereči dve zadevi. To je najprej slovensko bogoslovno semenišče, kateremu je sveta Stolica priznala značaj teološke fakultete. Iz tega semenišča, ki ima sedaj svoj sedež v mestu Adrogue v Argentini, je izšlo po letu 1945., odkar obstoji, že okrog 70 duhovnikov, od katerih jih je na tem cerkvenem vseučilišču tudi precej doktoriralo. Glavno moralno oporo in gmotno skrb za to ustanovo je vsa leta nosil škof Rožman, ki je znal trkati in iskati potrebnih denarnih sredstev. »Skoda bi bilo, tako se glasijo poročila iz Severne in Južne Amerike, če bi moralo to slovensko bogoslovje izven domovine prenehati, zakaj s tem bi bilo slovenskih duhovniških poklicev zlasti v Argentini, kjer je najmočnejša naša emigracija, gotovo konec. Zelo dvomno je, če bi se kdo odločil za argentinsko semenišče, podobno kot od slovenskih deklet v tej deželi ni prav nič več redovnih poklicev.«
Druga kričeča potreba, za katero mora biti zaupana nekomu skrb po pokojnem škofu Rožmanu, je oskrbovanje slovenskih izseljeniških skupin po raznih deželah z domačimi dušnimi pastirji. To vprašanje se je v zadnjih letih komaj začelo povoljno reševati po zaslugi velikega pokojnika, ki je veljal za vzor potujočega in neumornega misijonarja za to razkropljeno slovensko kri v tujini.
Pred drugo svetovno vojno so med te slovenske izseljence prihajali dušni pastirji iz domovine. Zdaj to že zato ni več možno, ker je še tam preveč občutno pomanjkanje duhovniških poklicev. Doslej so te naše izseljeniške skupine v evropskih deželah dobivale domače duhovnike prav po skrbi škofa Rožmana iz slovenskega semenišča v Argentini.
Na tl dve najbolj nujni zadevi, da drugih sploh ne omenim, naj pomislijo oni, ki so poklicani posredovati pri naj višjih cerkvenih oblasteh, da bi nekdo čim prej prevzel in nadaljeval delo-za pokojnim škofom Rožmanom. Gre za obstoj slovenskih duhovniških poklicev in s tem za versko-moralni obstoj slovenske emigracije v tujini. Kandidata za prevzem te dediščine ne bo tako težko poiskati, saj naši odlični duhovniki delujejo skoro v vseh ameriških in evropskih deželah kot n. pr. v Švici, Avstriji, Nemčiji Franciji, v Rimu in drugad.	pr_	J)0.
Venceslav bele:
1.
rJCo ja leto umicalo...
Visok, strm holm se vzpenja iz tesne dolinice; vhr holma počiva vasica Smrečic je.
Osamljeno je bilo Smrečje na Silvestrov večer, zapuščeno in zasneženo do slemen. Sem ter tja je strmelo izpod visoke strehe začudeno okno v noč; oziralo se je kakor globoko, črno oko po dolini, po holmih naokrog, po vasicah in po cerkvah na gričih.
Vse naokrog je bilo tiho in mirno; vse je bilo odeto z volnenontehko zimsko odejo.
Noč je bila jasna in svetla, da se je hloral iz srca radovati samoten popotnik, M je romal po dolini bogve od kod in bog ve kam.
Visoke smreke so stražile nad vasico; *adnja hiša, ki je skoro samevala najviše ha holmu, se je stisnila pod široko vejevje smrek, kakor se stisne preplašena Piska koklji pod peniti. In veje, s snegom na debelo obležene, so se sklonile
mizko nad hišo, kakor bi jo hotele varovati bogve česa nevidnega, nepoznanega, neprijetnega. — Od časa do časa je zastokala veja, zaječala kakor v nemirnem snu; z veje je zdrknila kepa snega, zakotalila se po sneženi plasti; z njo se je razgubi! preplašen jek v noč; samo za hip je motil tišino in se zopet hipoma potopil vanjo.
Hiša pod smrekami je bila ena najlepših, ena najpremožnejših v vasi. Streha je bila sicer slamnata, a hiša je bila zidana iz kamenja in iz slamnate strehe se je dvigala v pročelju lepo pobeljena stena z dvema rdečima oknama; med oknoma je bil z okorno roko naslikan sv. Florijan. Pred hišo je bila drvarnica, za hišo kašča, nekoliko niže dva velika kozolca, na drugi strani tik hiše hlevi, polni lepo rejene živine.
Hiša in vsa poslopja okoli so bila zasnežena do robov strmih streh. Od hiše do drvarnice je bil sneg odmetan, hišna vrata so bila zaprta.
Tiha noč, ki je snivala med hišo, nad vasjo, nad vso pokrajino, je bila tako krasna, tako blažena, tako veličastna, da bi človek pokleknil pred njo, da bi razprostrl roke, da bi dvignil oči in se zasanjal
v nemiren trepet zvezd; zamislil bi se v trenutke sladke blaženosti, v trenutke, ki jih je živel morda v resnicii morda samo v sanjah; v hipe, ki so bili in jih ni več; v sanje in upe, ki bi se mu zazdeli ob treznem, jasnem dnevu prazni in nespametni, v sanje, ki jih je vedno skrival, ker se jih je sramoval, v upe in nade, ki se je tako pogosto igral z njimi, ker jih je tako ljubil.
Bilo je, česar ni več. — Upal je, da se mu uresničijo vse sanje, da se mu izpolnijo vse nade, da mu oživijo vsi tisti sladki trenutki, vsi hipi radosti, a prišla je zadnja noč, noč spoznanja in prevar; mnogo upov se je poslovilo, se poslavlja nocoj za večno; za vsemi upi ostajajo le grenki spomini, kakor mračne sence, in porajajo sc nove, pošastne prikazni, ki bi jih človek rad ljubil in sovražil obenem: strah in novi upi polnijo srce, oči pa strmijo v zvezde in sanjajo čudne sanje — a ni odgovora vsemu hrepenenju in vsemu pričakovanju, ki poganja nove kali iz razpalih razvalin.
Pozabilo je srce vseh izpolnjenih upov in nad, pozabilo vse užite radosti in sedaj premišljuje le grenke prevare — in trepeče pred nepoznano prihodnostjo. —
V	zadnji hiši za vasjo je sedela tistega večera na peči stara žena; njen hrbet ni bil še sključen, a njeni lasje so bili že popolnoma beli, njen obraz razoran od skrbi in bridkosti — pisalo je po njem življenje, pisalo je trpljenje svojo neprijetno povest.
Oči je imela zaklopljene, roke sklenjene v naročju; med koščenimi prsti je počival rožni venec in tudi njene ustnice so počivale — samo njene misli niso počivale. Romale so daljne, lepe poti, lepe in prijetne, pa so se neprestano vračale na strme klance, po katerih se je srce pri vsakem koraku polnilo z grenkostjo. Ta grenka žalost, porojena iz bridkosti polnih skrbi, iz neprijetnih razočaranj, je bila razlita čez ves obraz — plakala je tih, neviden jok ob ostrozarezanih ustnicah, jokala je suhe, nevidne solze v očeh, ki so se od hipa do hipa odprle. — Neskončno globoke, čmokostanjeve, lepe o-či! Videle so že mnogo življenja — ne velikega življenja, polnega šuma in hruma, polnega strasti in greha, ki se šopiri v razkošju, ampak tihega, skromnega življenja, ki se skriva po beraških kočah, po skromnih vaseh, po globokih srcih; videle so te oči mnogo takega življenja,
lastnega mnogo in mnogo tujega. Tih, neviden jok je plakal v teh očeh, ki so tolikokrat žarele v radosti — in se še večkrat kopale v solzah; tih, neviden jok ob ustnicah, ki so se tolikokrat smejale v nepritajenem veselju.
Romale so misli v daljne čase in v tuje kraje, izgubljale so se po neznanih potih, vračale se; njihovemu romanju ni bilo mirnega cilja — vračale so se v skrbi in bridkosti polno srce; tam so bile doma, bodisi z radostjo, bodisi z bridkostjo združene.' —
Krog peči je sedela družina; gospodar je molil naprej rožni venec, drugi so mu odgovarjali; otroci so spali na peči krog stare matere.
»Francka, stopi v kuhinjo in vrzi dve poleni v peč; postalo je že mrzlo; glej, mati se kar trese!« je izpregovorila gospodinja in popravila glavico mali hčerki, ki jo je držala v naročju.
»— Blažen je sad tvojega telesa, Jezus, ki je za nas težki križ nosil!« je odmolil gospodar in zagodrnjal obrnjen proti gospodinji: »že davno bi se lahko grela na bolj topli in gosposki peči; prav ji je! — Ceščena Marija «
(Se nadaljuje)
' Cc
Koncert božičnih pesmi v Trstu
Kakor lani so nam združeni pevski zbori nudili tudi letos prijeten užitek s prireditvijo koncerta slovenskih božičnih pesmi v župni cerkvi sv. Vincencija. Kako žejno je naše ljudstvo takih prireditev, je pokazala izredna udeležba. Cerkev sv. Vincencija je velika, pa je bila vendar skoro popolnoma zasedena.
Uvodoma je č. g. St. Zorko paudaril pomen takih prireditev in podčrtal lepoto slovenske božične pesmi. Majhen narod smo, pa se v tem lahko kosamo z največjimi narodi in jih deloma tudi prekašamo. Nato je podal kratko vsebino pesmi, ki so bile na programu, nakar je sledila njih izvedba.
Čudovito lepe melodije so nas naenkrat prenesle v popolnoma drugo okolje v prvo božično noč tam v Betlehemu in nam dale okušati nje skrivnostno in globoko vsebino. Zlasti Tomčeva Angelsko petje, Premrlova: Le spi... in zadnja — Cvekova: Raduj človek moj... so poslušalcem skriv-nostno-globoko segle v srce.
Pevski zbor je častno rešil svojo nalogo. Četudi zvarjen iz raznih pevskih zborov je vendar nastopil enotno tako glede barve glasov kakor dinamike in podajanja. Vsa čast in hvala gre v tem poleg požrtvovalnosti pevcev v prvi vrsti č. g. Dušanu Jakominu, ki je prevzel to težko nalogo in jo tudi mojstrsko dovršil.
Želeli bi si le boljšo orgelsko spremljavo.
Po končanem sporedu so sledile pete litanije M. B. in blagoslov. Pri ljudskih petih litanijah bi želeli, da bi bili tudi odpevi bolj ljudski, tako da bi mogla sodelovati vsa cerkev. Udeleženci koncerta so gotovo ljubitelji lepega petja, verjetno tudi sami — dobri pevci. Kako silno bi se dvignilo svečano razpoloženje, če bi sodelovali in mogočno prepevali vsi in nele par pevcev na koru.
V	celoti se je pa koncert posrečil. O tem so pričali zadovoljni in srečni obrazi vernikov, ko so odhajali iz cerkve. Vsem se je bralo na očeh pravo božično veselje. Vsi bi hoteli še več pevskih točk in bi poslušali še in še...
Od nekaterih je bila tudi izražena želja, da bi bil prihodnje leto program še pestrejši. Četudi nas mora seznaniti z novejšimi božičnimi skladbami, naj vendar v prvi vrsti zajema iz starejših skladb, ki vsebujejo več božične nastrojenosti in božičnega duha.
L. Š.
Odhod v Avstralijo
Pred kratkim je s parnikom »Toscana« odpotovalo iz Trsta nadaljnjih 761 izseljencev namenjenih v Avstralijo. Izkrcali se bodo po večini v južnoavstralskem mestu Melbournu. Med temi je 431 italijanskih državljanov, 191 je beguncev iz vzhodnih držav, 99 izseljencev pa je prišlo iz Avstrije. »Toscana« bo prispela v Avstralijo 31. januarja.
Nad pet milijonov obmejnih prehodov
V	letu 1959 je bil obmejni promet v obmejnem pasu med Italijo in Jugoslavijo zelo razgiban. Zaznamovali so na vsej meji 5 milijonov 82.021 prehodov, od katerih odpade na Tržačane' 2 milijona 441 tisoč 343. V odnosu z letom 1958 je bilo nad pol milijona porastka. Največji promet so zaznamovali v decembru. Največ prehodov je bilo v škofijah na Tržaškem, saj odpade na ta blok več kot polovica vseh prehodov. Povečal se je tudi promet z rednimi potnimi listi in sicer za 150 tisoč prehodov. Zaznamovali so skupno en milijon 120.092 prehodov.
kvestor v Trstu
Pristojno ministrstvo je določilo več premestitev kvestorjev. Tako bo tudi Trst dobil novega kvestorja. Dosedanji je premeščen v Catanio, v Trst pa bo prišel kvestor Matarese, ki je bil na službenem mestu v Salernu. Tudi Gorica in Videm bosta dobila novega kvestorja. V Gorico pride, kakor smo že poročali, tržaški vice-kvestor Camerlengo, v Videm pa kvestor Miccolis.
Rojan
V	torek 5. januarja je praznovala stoletnico rojstva gospa Marija Jakopin, ki stanuje na Scali Santi 28. Kljub visoki starosti jubilantka vrši še vsa hišna dela. Vsa župnija ji čestita k njenemu edinstvenemu prazniku in ji želi, da bi dočakala še vrsto det. Tudi sv. oče ji je poslal za to priložnost apostolski blagoslov.
Slovesni Te Deum v goriški stolnici
Zadnji dan leta so Goričani v zelo velikem številu prihiteli v goriško stolnico, da se zahvalijo Bogu za prejete milosti v preteklem letu. Po večerni sveti maši-je spregovoril goriški nadškof msgr. Am-brosi, ki nam je v lepih besedah podal obračun duhovnega življenja v preteklem letu v našem mestu ter nam nakazal smernice za novo leto, smernice, ki naj bi slonele na izpolnjevanju božjih zapovedih, na ljubezni do Boga in do bližnjega in na vestnem izpolnjevanju stanovskih dolžnosti. Po govoru je bil slovesni' Te Deum in blagoslov.
Goričani so povečinoma po svojih domovih pričakali novo leto, zato opolnoči ni bilo dosti šundra. Le južnjaki, ki jih je tudi v našem mestu vedno več, kar ne morejo pozabiti na svoje novoletne navade, ko opolnoči mečejo skozi okno vse, kar jim več ne služi. Zjutraj je bilo v marsikateri ulici nevarno hoditi zaradi črepinj in stekla, še nevarneje pa je to bilo za avtomobiliste. Kdo naj južnjakom pove, da pri nas ni takih navad in da je lo proti vsem pravilom reda in omike?
V	Rimu pa je bilo še mnogo slabše. Tam so na novega leta dan ulice kar na debelo tlakovane z raznovrstno šaro, med katero prednjači seveda razbito steklo in črepinje. Ze na vse zgodaj je bilo 3000 mestnih pometačev na delu, da so spravili z ulic 200 tovornikov te šare.
Dvomesečno plačevanje za luč, plin in vodo
Občinsko podjetje za plin, luč in vodo je sklenilo, da bo z novim letom pobiralo plačilo le vsaka dva meseca in ne vsak mesec kakor doslej, Te novosti se nihče ne veseli, kajti računi bodo, posebno sedaj v zimskih mesecih, zelo visoki in
OB OTVORITVI NOVEGA DIJAŠKEGA DOMA
V	Trstu so v ulici Ginnastica dne 3. januarja odprli dijaški zavod za slovensko mladino. Prisotni so bili tudi zastopniki oblasti, med njimi šolski proveditor. Zgradili so ta zavod, kakor se govori, s podporo italijanske vlade. Zadnje čase se je vršila nabirka tudi po mestu, zlasti med .slovenskimi profesorji. Ob tej priliki je treba povedati, kakšno je stališče slovenskih katoličanov.
1. Za slovensko mladino potrebujemo i’ Trstu dijaškega zavoda, ker je nižja gimnazija in so vse višje slovenske srednje šole samo v mestu. Iz vseh krajev tržaške, okolice je nemogoče, da bi se dijaki vsak ddn vozili v Trst v šolo. Tudi so raz-umfe v mnogih družinah v mestu in v okdlici takšne, da je potrebno, da gre dijak z doma,! če hoče študirati.
Pretežna večina tukajšnjih Slovencev je katoliška in starši želijo za svoje otroke katoliško vzgojo. Zato je jasno, da bi morala biti v zavodih, kjer ti otroci stanujejo, zagotovljena verska in moralna vzgoja.
2. Dosedanji dijaški zavod v ul. Michelangelo Buonarotti in novi v ul. Ginnastica je v titovsko komunističnih rokah. Zavod je mešan, za dijake in za dijakinje. Vodstvo ni doslej nikdar ničesar storilo, da bi gojenci izpolnjevali svoje verske dolžnosti. V zavodu se nič ne moli. Dijakom in dijakinjam se daje na izbiro, da hodijo k maši ali ne. Dostikrat pa so tudi v takem položaju, da k maši ne morejo iti.
Razen tega je bil dijaški zavod doslej središče delovanja titovsko komunističnih organizacij: Društva slovenskih srednješolcev in tabornikov. Ti za svoje člane, ki jih vzgajajo v brezbožnem materialističnem duhu, prirejajo zlasti plesne zabave, mešane izlete, mešana taborenja. Udeleženci teh prireditev izjavljajo, da je zanje praktično skoro nemogoče izvrševati kakih verskih dolžnosti.
V	dijaškem domu imajo gojenci na razpolago izključno samo komunistične časopise in nekatere širijo tudi med drugimi dijaki po šolah, n. pr. list »Jadro«.
3. Če nočemo katoličani zatajiti samih sebe, ne moremo odobravati takega zavoda. Še manj bi mogli tak zavod kakorkoli podpirati. Kako morejo spraviti v sklad s svojo vestjo tisti verni profesorji in drugi Tržačani, ki tak zavod z denarjem podpirajo? Kako morejo spraviti v sklad sploh š svojo pametjo tisti begunci, ki prispevajo ali celo pobirajo za ta zavod, i' katerem se mladina vzgaja za ideologijo, zaradi katere so morali zapustiti svojo rojstno deželo?
4. Kot katoličani tudi ne moremo drugače, kakor da odločno protestiramo, da vlada v Rimu daje denar za zgraditev ko-munističnega vzgojnega zavoda. V Trstu vsi Slovenci nismo komunisti. Zato ne soglašamo, da bi se naša mladina vzgajala v brezbožnem duhu. To razumemo toliko manj, ker sedaj vlada krščanska demokracija. To je direktno sodelovanje Z- zlom, kar ni za kristjana nikdar dovoljeno.
malokomu se bo posrečilo, da bo hranil denar za luč cela dva meseca.
Občinski davek v Gorici bo presegel 76 milijonov
Na seznamu občinskih davkov za leto 1960 je vpisanih 7.757 davčnih obvezan-cev, ki bodo morali plačati skupno nad 76 milijonov lir družinskega davka. Na prvem mestu med letošnjimi davkoplačevalci je industrijec Vittorio Vriz, vendar je njegov^ zadeva še sporna. Sledijo mu bratje Mattioni, Steno Donati, Bruno Per-co, Francesco Bozzani, Stefano Viatori, Kos Alfonso in Emilio Comolli, ki bodo morali plačati od 277 tisoč lir do pol milijona občinskega davka. ,
Novi goriški kvestor
S prvim decembrom je bil dosedanji goriški kvestor Testa premeščen v Bočen. Sedaj ga je nadomestil bivši vicekvestor dr. Ubaldo Camerlengo. Rojen je bil pred petdesetimi leti v bližini Beneventa v južni Italiji. V Trstu je služboval od leta 1957 dalje. Novo službeno mesto v Gorici bo nastopil dne 10. januarja.
Športniki vsega sveta žalujejo
Vest o nenadni smrti Fausta Coppija je vzbudila val žalovanja ne samo v Italiji, kjer je bil veliki športnik zelo priljubljen, temveč po vsem svetu. Fausto Coppi je umrl v Tortoni dne 2. januarja zjutraj. Podlegel je neki skrivnostni bolezni in pljučnici. Z istimi sinptomi se bori njegov prijatelj športnik Raphael Giminiani, ki še nič ne ve o prijateljevi smrti. Oba sta se z drugimi športniki pred kratkim udeležila turneje po Afriki, kjer sta dobila prve klice te skrivnostne bolezni, baje kot posledice pokvarjene hrane.
Fausto Coppi je imel 40 let in je dvajset let svojega življenja posvetil izključno le športu. Že kot 21-letni mladenič je prvič zmagal v dirki po Italiji. Potem je njegova pot šla stalno navzgor celih dvajset let. Dosegel je 130 zmag. Čeravno je bil Coppi kot športnik sijajen človek, ne moremo isto trditi o njegovem zakonskem življenju, ki je bilo precej razburkano in neurejeno. Na smrtni postelji pa se je zopet približal Bogu in sam prosil za poslednje maziljenje, in tako končno našel svoj mir in doprinesel največjo zmago nad samim seboj. Njegov pogreb je bil v ponedeljek 4. januarja. Položili so ga v družinsko grobnico na majhnem pokopališču v San Biagiu poleg očeta in brata Kserseja, ki je bil tudi znan kolesar in je tragično preminil.
Radio Trst A
od 10. do 16. januarja 1960
Nedelja: 8.30 Poslušali boste... od nedelje do nedelje na našem valu. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... kronika 7 dni v Trstu. —■ 15.20 Koncert slovenskih solistov. —
17.00	ZADEVA PINEDUS, igra v dveh dejanjih; igrajo člani RO. — 21.00 Pesniki in njih stvaritve. — 21.25 Slovenska zborovska glasba.
Ponedeljek: 18.00 Oddaja za najmlajše: VOLJA ZMORE VSE. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. 20.30 V. Bellini: NORMA, opera v dveh dejanjih - prvo dejanje, nato Mala literarna oddaja.
Torek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Simfonični koncert godalnega orkestra Ljubljanske radiotelevizije. — 19.00 Šola in vzgoja - Stanko Gogala: Nekaj nalog družinske vzgoje. — 21.00 Mojstri groze: »Nikolaj Vasiljevič Gogolj«. 21.30 V. Bellini: NORMA, opera v dveh dej. - drugo dejanje.
Sreda: 18.00 Z začarane police - Milica Kitek: »Oče Jugo in mama Burja«. ■— 18.10 Beethoven: Koncert v D Duru, opus 61 za violino in orkester. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 DONA DIANA, komedija v treh dej.; igrajo člani Slov. gledališča.
četrtek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Koncert violinista Virgilda Bruna in pianistke Tereze Zumaglini Polimeni. — 18.45 Slovenske narodne pesmi. — 19.00 Širimo obzorja - Jože Peterlin: Sprehodi po tržaških muzejih - (7) »Mestna biblioteka«.
—	21.00 Obletnica tedna - Boris Mihalič: »Ustanovitev Društva narodov«.
Petek: 18.00 Lovski spomini Ivana Rudolfa - (12) »Zadnji zdihljaji«. — 18.10 Stamitz: Sinfonia concertante. — 18.40 Kvintet Vatroslav Lisinski. — 19.00 Sestanek s poslušalkami - sestavlja Marjana Prepeluh. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika - Miran Pavlin: »Tehnični pripomočki proti cestnim poledicam«. — 22.15 Koncert čelista Gorazda Grafenauerja, pri klavirju Mario Sancin.
Sobota: 15.00 Filtz: Periodična simfonija št. 2 v A Duru za godala, dva rogova in dve flauti. — 16.00 Dante Alighieri: Božanska komedija - »Vice«, 9. spev. — 18.25 Jugoslovanska folklorna glasba. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.40 Zbor Emil Adamič. — 21.00 SIMBOLNI KRIVEC, radijska drama; igrajo člani RO. — 22.00 Skladbe Ottorina Respighija.
ZVEZDICE
Resnica je. kakor voda, če ni čista, je ne pijemo.
★
Zaklad ni vedno tvoj prijatelj, prijatelj pa je vedno tvoj zaklad. ■
★
Ko je vest prodana, lahko trgujemo z-vsem.
DAROVI
Za Marijin dom v Rojanu: »Za zaključek leta« švagelj M. 1.000; Goslar 1.000; Kastelic 1.000; Natlačen A. 1.000; O.S. 10.000; Jazbic 1.000; H.S. 1.000; g. Štuhec 1.000; N.N. ob desetletnici mamine smrti 2.000 lir.
Za katoliški tisk: N.N. od Sv. Alojzija v Trstu daruje 10.000 lir v počastitev pokojnih staršev č. g. Stanka Zorko.
Za Marijanišče na Opčinah: N.N. iz Trsta 1.000 (mesečni dar); družina ing. dr. Sosiča v spomin smrti očeta č. g. Žerjala in mame č. g. Zorka: 2.000; I.K. v spomin smrti Zupančič Slavke 5.000; P.R. Opčine 1.000; K.M. Dolina 1.000 lir.
Vsem Bog povrni!
Za Alojzijevišče: N.N. 1.000; Čevdek Alojzij, Peč 600; Lukežič Antonija, Pariz 2.000; F.B. 1.000; N.N. 2.000; v hvaležen spomin na pok. msgr. Kjačiča N.N. 1.000; N.N. 500; v počastitev spomina gospe A-malije Krapež daruje Gabrijela Mikuluž
3.000	lir. - Bog povrni vsem dobrotnikom, rajnim pa nakloni večni mir!
Za Slovensko sirotišče: Podporno društvo - Gorica 25.000; Brezavšček F. 1.500; N.N. - Družbenica iz Gorice 1.000; N.N. 6 Gorica 1.000; Družina Bratina, Tržič 5.000; dr. Fer. Benetke 3.000; S.B. Rim 2.500; Mar. družba - Gorica - paket s periloiri in par čevljev; gosp. Olga Kariž 1.000; G. Štekar, Števerjan 2 zaboja jabolk; g.a Fani Živec, Gorica, tri zaboje jabolk; v počastitev spomina gospe Amalije Krapež gdč. Gabrijela Mikuluš 3.000; dve Solkan-ki namesto cvetja na grob pok. msgr. dr. Kjačiča 5.000; v isti namen N.N. Gorica 1.000 lir.
Vsem blagim dobrotnikom vošči blagoslovljeno Novo leto in se jim najtopleje zahvaljuje VODSTVO.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca:
trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7?
davek na registrskem uradu.
Odgovami urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Ob smrti strica
č. g. Vinka Štanta
dekana
se iskreno zahvaljujemo čč. gg. duhovnikom, zdravnikom, posebno dr. Stepančiču, ter vaščanom šempolajske župnije za ves trud in pomoč, ki so jo nudili preč. pok. stricu v času njegove bolezni in ob smrti.
Šempolaj - Ronki, 3. januarja 1960.
ŠTANTA MIRKO, nečak, in ostali sorodniki
OBVESTILA
VPISOVANJE ZA SVETOVNI EVHARISTIČNI KONGRES: Vpisovanje za prihodnje skupno romanje se je začelo. Povsod je veliko zanimanje za svetovni evharistični kongres, časopis miinchenske nadškofije je že prinesel obvestilo, da pride na kongres večja skupina Slovencev iz Trsta. Slovenci po svetu so zelo hvaležni za pobudo tržaškega romarskega odbora in obljubljajo, da se nam bodo pridružili v Miinchenu.
Vsakdo naj se vpiše pri svojem dušnem pastirju. Priporočamo, da se vpišejo tudi tisti, ki še omahujejo; če kasneje ne bodo mogli iti, bodo udeležbo vedno lahko odpovedali z izgubo nekaj sto lir. Ni pa gotovo, če se bo mogoče kasneje vpisati, ko poteče določeni rok.
ROMARSKI ODBOR
USI V GORICO!
OD SOBOTE 9. JANUARJA
PO NAPRAVLJENEM. INVENTARJU
VELIKA RAZPRODAJA
SEZONSKIH OSTANKOV
PITASSI
HHiiHiiiiiiiiHiHiiuiiiiiiHiiiiiiiiiiiiHiiimiiiimiiiiiiHiiniiiiuiiiiiiiiniiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiHimiiiiiiiiiNiiiHiiiimiiiiiiiiiimHintiiiiHiiiHiniHiiiiiiiHiiiiiiii
GORICA - KORZO VERDI - GORICA Zimske suknje • obleke • dežni plašči • tailleurs
PO likvidacijskih cenah
NEKAJ CEN IZ PROPAGANDNE SERIJE
ZA MOŠKE
Zimske suknje in površniki od 7.900 lir dalje
Dežni plašči Nailon, Lilion,
Helion, Oeflion............. 3.900	„
Hlače volnene raznih vrst	„	1.200	„
Obleke iz česane volne .	„	9.900	„
ZA ŽENSKE Zimske suknje in površniki od 4.500 lir dalje Dežni plašči iz svile, Nailon,
Lilion, Heilon, Dcflion . „ 3.900 Tailleurs modni ...... 1-900	»
Krila vsek vrst ........................ 1.200	„
OGLEJTE SI DANES IZLOŽBE