štev. 4. v Mariboru 20. februarja 1878.       Tečaj YII.
ZORA
Časopis
zabavi  i  poduku.
Pregled.   Poi'?,ije: Gazela, Žonitvanjska. — Na tuji zemlji. — Slike. — Črtice o Bol-garili. — Celje in celjska okolica. — Cvet in sad. — Listnica.
Gazela.
Qraga ! si me zapustila, — dobro vem ;
Roko drugemu darila; — dobro vem; Kratek čas so meni za te solze tekle.
Prav me nisi ti ljubila — dobro vem; Žo oči so meni tvoje davno rekle:
Da nikdar ne boš mi mila, — dobro vem. Ali draga, čas lehko ti pride taki.
Da bi rada moja bila! — dobro vem; — Ako ravno ljubil sem te v pesmih, ljuba!
Boš mi vendar odpustila, — dobro vem!
F. J. K.
Ženitvanjska.
ijaz se z revno bom oženil. Ti bogato boš dobil ;
Črni kruh bom jaz z njo jedel, Ti prijatie boš gostil.
Pel bo večno tebi slavo Noč in dan prijatlov trop;
Meni pa hvalila moja Bode osoljeni krop.
4
50
V mehke stole se boš vsedal, V mehki postelji boš spal;
Z lože boš v gledišču gledal, Ples za plesom boš dajal.
Jaz pa trudne svoje ude Bom polagal na klopi,
Moja srčno ljuba žena Bo kratila meni dni.
In pred nama naji dete V srajčici na tleh čepe,
To bo najino gledišče Moj ponos in nje želje!
Bedenek.
Na tuji zemlji.
Roman v pismih.
I.
Dragi moj, ti se vže gotovo čudiš in ne moreš umeti, kaj je temu vzrok, da tako dolgo ne dobiš najmanjšega poročila od mene. Pregovor pravi, da v sreči pozabljamo svojih, svoje daljne domovine in da le nesreča plete ožijo vez med zemskimi družinami, približuje znanca k znancu, prijatelja k prijatelju. Jaz, dragi moj, sem morda edina izjema v tem kakor v mnogih rečeh, sploh pravi sanjač in nepoboljšljiv domišljevalec. Vidim te, kako se skrivaje smehljaš, poki-muješ z glavo ter si misliš: niti tuj-ščina ga ni izmodrila in ga menda tudi ne bode.
Prav imaš, predragi, če trdiš tako. In kako bi ne, ti me poznaš v dno mojega srca, tebi so odkrite vse skrivnosti mojih prs. Tudi nemški mojster Gothe nima prav, odpusti mo-jej trmoglavosti, saj jaz trdim tako, ker poje:
„Hujšega na svetu ni. Kakor vrsta srečnih dni."
Jaz sem tako vstvarjen, namreč kedar me tare gorje, kedar se krešejo sovražne strele nad mojo glavo, tedaj ne hodim ob cestah in potih ter kri-.
čim: pomagajte trpinu, tedaj ne pisarim in zdihujem v prijateljskih pismih, tedaj dragi moj, tebi je znano to, molčim, zaprem se med štiri molčeče stene, in to je pravi lek zadetim ranam.
Zagotavljam te, da tudi tu ne trpim, kakor kamen na cesti brez maščevanja niti ne zadevam z glavo ob zid, kakor denašnji moderni trpini. Visega tega ne. Tedaj sem, poslušaj me in ne smeji se, modroslovec v višjem pomenu, pravi rodoljub iz polnega srca, polne duše. Pri tacih priložnostih posežem v najglobokejši rov svojih misli in prevdarjam in preteh-tujem, kako bi bilo pomoči občnemu gorju, vesoljnemu joku, ki je razlit po vsej širni zemlji, ne sebi. Da, tedaj se mi prikaže visoka, najvišja, najsvetejša podoba, kako lepo bi bilo, ko bi mogel postati drug rešitelj sveta, vsaj potrebujemo ga, morda ne manj kot pred osemnajstimi stoletji. Le ta razloček naj bi bil pri njem, da bi se ne prikazal s križem na oblakih neba, temveč z bičem, velikanskim strupenim gadjim bičem, ki bi segel čez vso širno zemljo, čez vse globoko morje in bi zbical najprvo visoke,
51
modre glave, proroke s sladkimi, prijaznimi besedami, Judeže, ki tržijo s spridjenim blagom v svetovnem svetišču, sluge, ki zažigajo v njih oskrunjena darila, da, mahnil bi po vsem rodu od maziljenca do težaka ob prašnji cesti. In to bi bilo edino zdravilo, ki vodi v oni zlati vek, o katerem sanjamo, o katerem nam pojoi naši zaljubljeni pesniki. 1
Kaj ne, dragi moj, to je lepa,-velikanska misel, s katero se bavim' v otožnih svojih urah, kakor Arhimeđ,' v učenem prahu. O ne uniči mi je s svojim zaničljivim smehljanjem, kot rimski vojak z morilnim orožjem, če nima vece veljave moja izpoved, toliko moči ji vsaj privošči, da me oprosti dolgega molčanja, odkar sva se ločila.
čuj me, zdaj sem pa zopet človek, navaden vsakdanj človek, brez upornih idej. Pokopal sem zopet za nekaj časa modroslovje, toraj hočem govoriti s teboj zopet kakor pred leti, samo nekaj potrpljenja imej z menoj. S časoma ti odkrijem skrivnosti, veselje in žalost vseh dni, katere sem preživel brez tebe. <
Od kar sva se ločila, sem videl mnogo dežel, mnogo lepi'u krajev, sijajnih mest, visoeih gora, cvetočih dolin, poznal mnogo ljudstev, zrl mnogo radosti, mnogo solz, povsod iskal mirnega, skrivnega kotička, kjer bi mogel vsklikniti iz polne duše: tu ostani, tu je dobro živeti, tu si postavi kočo, sezidaj sreče dom.
Meni osoda ni bila nikedar mila. kakor ti je znano, posebno v domovini ne. Ondi sem spoznal stoprv sobrata človeka , ondi postal modroslovec.
Tudi na tujem sem vže obupal da je drugače. Vendar zastonj, ču, me, zdaj bi me niti ne poznal več
kajti našel sem kotiček, kjer je živeti dobro vsaj po moji misli, veselim se življenja, radujem se z novo vzbujeno pomladjo, jokam z otožno jesenjo, sploh človek sem zopet, človek poln čutil, srečen človek, kakoršni naj bi bili vsi zemljani.
A vendar začnem naj, kar sem ti namenil pisati v denašnjem pismu.
Ko bi ti videl kraj, kjer stanujem zdaj, to lepo, klasično zemljo italijansko, to večno jasno višnjevo nebo! Da, če je kje še nekdanji raj, tu mora biti, tu nikjer drugej, tu sredi gozdov zelenih oliv, sredi cvetočih citron, sredi sladko otožnih gospodskih cipres. Vže tedaj, ko se mi je vzbudila prva domišljija v mladem neizkušenem srcu, ko sem stal s Homerjem pred trojanskim ozidjem, spremljal Eneja med grozečim valov-jem, pel z Ovidom ob daljnem Pontu, veselil se življenja s Horace m, želel sem videti sveta tla toliko slavnih mož, toliko neumrljivih činov, tla zgodovine zapovedovalke vsej Evropi.
če se mi je utopilo tudi toliko in toliko upov, zastrupilo toliko nad, povrnjeno je vse drugo stem, kar sem videl sedaj, s slastjo, ki jo uživam zdaj v zibeli svetnega raja.
Znano ti je, da nisem ljubil nikedar šumečih mest, ne ljubim jih tudi zdaj, zatekel sem se toraj, priprosti, nepopačeni naravi v naročje ter se učim čislati jo v pravem pomenu stoprv zdaj.
Moje stanovanje je pol lesena pol zidana hišica ob večno smeječem, rekel bi najlepšem južnem gardskem jezeru. Na desno in levo ga objemljejo ne-presežni gozdi zelenih oliv in citron, na severu goli v nebo kipeči dolomiti, na jug neizmerna ravan, ravno zlato polje, prijazna mesta in vasi. Naselil
52
sem se in sicer ne brez truda in mnogih prošenj pri stari sivolasi ribarski vdovi. Mnogo je ugovarjala preskrbna ženica, boječ se. da njena hišica ni prilična za tujega gospoda, kakor me je zv»la, da ima le troje priprostih stanic, ter ne ve postreči z ničemer.
Blaga žena, ko bi ti poznala svet kakor ga ne poznaš, ne govorila bi tako. Vedela bi ceniti bolje prijazno belo hišico ob jezerskem bregu, obdano na levo z vinogradom polnim pisanega grozdja, na desno z rumenim poljem in tamkaj proti severu z olivnim smeječim gozdičem. Da, kaj je v primeri s tem ona meščanska suho-parnost sredi kamenitih palač, ona videzna prijaznost sredi elegantnih dvoran, sredi enoličnih drevorednih šetališč?
Jaz sem si odbral sobo z izgledom na jezero. Ta mi dopada najbolje, akoravno trdi ženica, da bi bila ona proti vinogradu pripravniša, veča, in sam ne vem, kaj še. To je človeška popolnost, kar mu ustreza, kar se mu prilega, to mu je vzor dovršenosti, vrhunec pravilnosti. Le sebičnost, lehkožitnost mu je merilo, lepo, pravo, vzvišeno, pa neumnost.
-f . .Zdaj imam tu še vse v neredu, polno razvlake, popotne robe. A v kratkem si uredim vse'tako, da bode' prav ali vsaj po mojej volji. Čuj me, tu sem gospod, sam svoj gospo-! dar, čutim se svobodnega kakor še nikedar. Lehko rečem, da to je belo, in ostane belo, to je črno in ostane črno, to mi dopade to ne. Nekedaj pa je bilo vse drugače, kaj ne? Doma so nastavili le mero in zmerili visokost in nižavo, krivico in pravico, misli, celo čute po svojej meri — in tako je bilo ali.vsaj biti moralo.
Najskrbneje razkladam svojo malo, a mislim precej izbrano knjižnico, onega tovarša mojega, ki me spremlja neprenehoma po vseh mojih potih, ki ima pri vsakej priložnosti sladko, to-lažilno, moško besedo za me.
Lepo po redu stoji tu Homer, Sofoklej, ondi Horac, Vergil, Ovid, zgovorni Ciceron, resni Tacitus, zopet tam pevec nebes in pekla, ljubimec Lavre, britanski velikan, mojster germanskih pevcev, in na prvem mestu sredi vseh, na cestnem mestu naš Proširen. Poslednji mi je kakor vladar med vladarji, mogotec med mogotci. In zakaj ? Zato ker ga ljubim, neizmerno ljubim in čislam, ker je velikanski sin zaničevanega naroda, ker poje misli mojega srca, ker ljubi, uči goreče ljubiti, ker je zaničevan in preganjan — kakor jaz.
Kaj ne dragi moj, vse to kar sem ti naštel do sedaj, vže zadostuje, da stori človeka srečnega, če ne srečnega vsaj zadovoljnega. In kaj potrebuje še več ? Vendar to še ni vse, mnogo mi še teži srce, mnogo ti imam še povedati. Le potrpljenje imej z menoj, odkriti ti hočem vse, kajti čuj me, jaz sem človek, kakor sem ti dokazal, da še sem vesel in srečen sam, srečno hočem videti vso širno zemljo, zaviti hočem vesoljnost v srečo in slast lastnega srca. Truden sem nocoj tega miru, tega bratoljubja, te neizmerne krasote, ki me obdaja. Ko se izvedrim, pričakuj zopet kake vrstice.
II.
Moja gospodinja dragi moj, je res zlata in belega ' srebra vredna žena. Povedati ti moram, kako skrbi neprenehoma za me. Boji se, da-bi se ne dolgočasoval in se trudi, kar ji'
53
je moč, da mi krajša prijetne dneve, ki vže hite sami od sebi preurno, kakor bi me zavidali za to nepopi-sljivo srečo.
Danes dopoldne ko se vrnem z jutranjega sprehajališča, najdem na oknu polno najslajših cvetic, ki rastejo tod na daleč okrog, in na mizi krožnik naj lepšega sadja, ki zori ondi ob strmini se razprostirajočega vrta.
Ne morem ti popisati, kako me je genilo to sicer priprosto, a gotovo iz poštenega srca izvirajoče darilo. Da, najmanjša stvarica, edina prijazna beseda v tem zemeljskem raju, koliko vpliva, koliko veljave ima človek, ki čuti v vsej svoji dovoljnosti, da je vendar le tujec v tujem svetu. Vsaj je pa tu tudi neznana vsa hlimba, vsa hinavščina, videzna priljizljivost, tu vlada le nepopačena, prava ljubezen, tu veje čisti, prijateljski duh, ki ga iščeš zastonj po bliščečih dvoranah, plesiščih; le v srcu priprostega za-ničevanega naroda je še pravi njegov dom.
Kaj so v primeri z mojim darilom vsa ona visoko leteča, z zlatom, s častjo in slavo gojena poklanjanja in čestitanja svetnih mogotcev, kaj vsa ona videzna sladka objetja mogotcev srečne zemlje, kaj vsa goljufija mir in blagor prerokujoča zagotovila med tem, ko sodbo piše prst plameneč, pero namočeno z bratovsko krvjo, vtrjeno v izdihih milijonov duš, skovano s skelečimi žulji toliko težakov, v primeri, s prijaznostjo, ki mi zori vsaki dan v tem rajskem obrežju?
Vendar čas je, mislim, da te seznanim nekoliko natanje z mojo okolico in družino, v katerej živim, kakor lasten otrok pri domačem ognjišču. Da, gotovo si uže nejevoljen, da te dolgočasim z dragimi vsakdanjestmi
kise vrše povsod in vsaki čas, tate-rih, tega sem prepričan dobro, tudi moje pero niti za las ne zboljša, ako-ravno bi bilo to najslajše njegovo plačilo.
Naznaniti ti moram, da sem se v malo dneh, kar bivam tukaj vže popolno udomačil. In kako bi se ne saj:
„ Človek je podoben vinskej trti, Ktero mož odreže, da jo presadi In zagrebe tam na svojem vrti, Kjer jo solnce greje, blagi dež poji." In kjer kedar človek: „Slovo na pragu zopet jemlje, Solza po obrazu mu kaplja" ;
poje pesnik. In koliko resnice je v teh besedah, sem prepričan stoprv zdaj, ko čutim to sam.
Vsako jutro, ko posije solnce izza sivih dolomitov zbere se vsa družina od prvega do zadnjega, in med temi sem tudi jaz k skupnemu zaju-treku pod zeleno olivo ob jezerskem obrežju.
Na belo pogrnjeni mizici nas čaka slastna kava, tečno mleko in pletenica dišečega sadja. Vsakemu je prosta volja izbrati si to ali ono. Jaz uživam naj raji tečno kravje mleko. To jedilo mi je med vsemi naj na-ravniše, naj bolj primerno človeku, ki sodi tako kot jaz, ki sem sovražnik mehkužnosti in umetnemu nasitjenju, ki naj bi toliko in tolikokrat oživljalo zamorjeno, zapravljeno telesno moč, budilo zaspane živce, medleče čute tako zvanega višega stanu.
Jaz sedim tako, da gledam v višnjevo jezersko plan in ondi v oliv-nate gozdiče. Včasi se spozabim tudi, odpusti mi, in se zagledam v nasproti sedečo edino hčerko moje gospodinje. Da, to desetletno dekletce po imenu Avrelija je pravi biser naše družine.
54
Te črne, modre, ognjene oči, ti temni v gostiti valovih se po tilniku vsipa-joči kodri, to zdravo, cvetoče lice, priprosto svetlo krilo, kratko zavihani rokavci vrh polnih okroglih laktov, in bolj širokoki-ajen slamnik polen i cvetlic nad jasnim veselim čelom, ima nekaj nepopisljivo čarobnega za mene. Da dragi moj, Avrelija je pravo, pre-Ijubeznjivo cigansko dete, kakoršnih sem videl še malo ali nobenih. Poleg mene na desni sedi navadno moja gospodinja mati „Bravin", kakor jo sploh imenuje vsa okohca po imenu njenega ranjcega moža, jezerskega ri-barja in malega posestnika. To je ena tistih žen, katerim niti starost, niti skrb in prestano gorje ne more popolno izbrisati z lica barv, ki zdravje naznanjajo, nekega dobrovoljnega smehljaja raz usten, sploh tistih fizijo-nomičnih potez, katere nam prikupuje vže v prvem trenutku tujca, ki pričajo navadno o dobrem srcu, o blagih lastnostnih naših. V resnici mati Bravin je blaga ženska podoba v pravem pomenu, kakoršnih naj bi bilo mnogo.
Akoravno zgodaj zapuščena sa-mej sebi ne izgubi poguma. Malo posestvo in dve kravi, kateri ji je zapustil mož, ste edino njeno premoženje. Koliko potov trdi, ko bi živel ranjci mož. lehko bi bilo vse dnigače. Sicer ne sme tožiti, kar se tiče svoje osebe tudi zdaj, a kedar omaga ona, — o potem jo skrbi. Pri
teh besedah vpre vselej svoje rosno oko v malo Avrelijo. In kedo bi ne vedel, kdo bi ne uganil, kaj je narisano v tem maternem pogledu.
O blažene matere, blažene vaše skrbi, stoki-at blaženi otroci, katerim lajšate trud, spravljate kamenje in trnje z pota, o vi ne veste, kak zaklad je shranjen v srcu vaših rediteljic. Stokrat gorje onim, ki ne vejo, kaj je matern ozir, materna beseda, ali ki jo pogrešajo uže na razpotju svojega življenja! Dragi moj, to so osebe družine, blage družine v katero sem se vselil in kakor posilil tudi jaz. Ne, kjer ljubijo človeka, kakor mene mati Bravin, in Avrelija — ne tolmači napačno zadnjih besedi — ondi ni tujec, ondi je prijatelj, svetovalec, otrok domače hiše.
In tacega se čutim skoraj jaz. Najmanjša skrivnost ne vlada med nami. Kar misli eden, mislimo vsi, kar želi eden, želimo vsi, kedar se veseli eden, veselja je polna hiša, kedar se žalosti eden, žalost je razlita krog in krog. U dragi moj, to je zemska družina, družba, katera naj bi p Jnila vso širno zemljo. In zakaj se ne godi povsod tako? Koliko je treba, da je človek srečen — in koliko je srečnih, koliko solz, koliko gorja, koliko hudobije in črnih strupenih misli je razlitih po zemlji, ki bi bila vredna imenovati se pravi raj — domovina in last neumrlih bogov. — In kakošna je v resnici. A. Koder.
(Dalje pride.)
Slike..
III.
Zadnji. Pri Zelengradu za pet streljajev pod graščinskim logom je stala lesena
pa čedna hišica, in v njej je stanoval graščinski lovec Stanič. Imel je štiri reči, ki so bile njegovo naj vece veselje : ženo, hčei-, prijatelja in lovskega
55
psa. Zravea teh pa je lovec tudi i ljubil risano puško in zeleni log, kjer \ je imel svoj glavni opravek. Ko je j bila njegova sreča največa, mu je žena \ gospodinjila, hči jej pomagala, prijatelj j mu dolge zimske večere kratil, pes pa je pred pragom ležal ali pa gospodarja na lovu spremljal. Ali nesreča je ; hotela, da lovec obrekovalcem pride v j last in izgubi svojo službo. Zena nij ; imela več kaj v krop devati in je hišo \ zapustila, hči gre za svojim ženinom,; prijatelj je zvedel, da je krušna mi-i znica pri lovcu prazna in sodček v^ kleti suh, in nij se več prikazal. Edini; pes je zapustil svoje ležišče pred pragom še le ondaj, ko je lovec zapustil svoje stanovanje, ter si šel po svetuj nove službe iskat, na kterem potu jej pes kot sicer svojega gospodarja ska-j kljaje spremljeval. :
Ko tako lovec od vseh zapuščena sredi velikega loga, skoz kteri ga je| pot vodil pod širokim hrastom sede-minljivost posvetne sreče premišljuje, prinese mu njegov zvesti spremljevalec zajca,  kterega je po  starej svojej!
navadi vlovil, kar je lovca v srce ganilo.
Nij dolgo časa trajalo in že je lovec Stanič imel novega gospodarja. Zopet je puška veselo pokala po logih in pes veselo lajal za zverinami ktere je lovil. In glej, prikaže se žena ; tudi hčerka z svojim možem in z nežnim detetom, lovčevim vnukecem je prišla nazaj, in lovčeva hiša je bila polnejša nego preje. Tudi prijatelja nij manjkalo. Pred pragom pa je ležal sedaj kakor preje lovcev pes in se ni malo začudil, ko je svoje stare znance zopet zagledal.
Mnogo let potem je logar Stanič naglom a zbolel in zanesli so ga tija, od kodar se nobeden več ne vrne. Log je zelenel kakor preje, nov lovec je nastopil Staničevo mesto. Ali kaj se je zgodilo s Staničevim psom ?
Z njegovim gospodarjem zakopali so tudi njegovo srečo. Prijatelji in znanci so Staniča zapustili, on pa je obsedel blizo njegovo gomile, dokler je tudi njemu zadnji spanec zatisnil oči. Zadnji je bil pri hiši, zadnji pa tudi, ki je svojega gospodarja zapustil.
firtice o Bolgarih.
(Dalje.)
Najbolj pak se sposobnost Bolgarov v njih literaturi pokazuje, posebno v spisih novejšega časa. Kar so v tem oziru bolgarski pisatelji storili, vse je iz njih lastne moči postalo. Ako se o tem v zapadnih deželah in krogih malo ve, nij pomankanje duševnega življenja krivo, temveč ima druge vzroke. Bolgari so se skrivaj svojih uspehov veselili, a malo svetu objavili, boje se z ene strani ljubosumnih Grekov, glavnih nasprotnikov samostojne bolgarske kulture, z druge pa
iz strahu pred Turki, mogočnimi njih oblastniki. Zato so prve vesti o bol-garskej novejšej literaturi Nemci in Angleži zapadu priobčili, čude se, da so pod trdo skorjo narodne sužnosti na Bolgarskem toliko svežih cvetlic narodne in umetne poezije zasledili.
Glavno razodetje bolgarskega narodnega duha javlja se v narodnej bolgarskej poeziji. Ta je svoje korenine pognala že v onej dobi, ko so Bolgari še paganski bili. Akoravno Verkovičeva zbirka narodnih pesnij
56
ktera je v Belgradu leta 1874 izišla, malo izvirna, vendar se sledovi one paganske dobe kakor v teh tako tudi v drugih narodnih poezijah nahajajo. In takih zbirk rokopisnih se je v novejšem času mnogo pokazalo. Najboljše natisnena zbirka pa je bratov Miladinovih, izdana v Zagrebu leta 1861, tudi po Slovenskem precej znana. Poznavatelji pa trdijo, da so pesni od Miladinovih priobcene komaj deseti del tega, kar bolgarsko ljudstvo take poezije hrani.
Vendar pa se duh in lastnost narodne bolgarske poezije tudi iz te zbirke prav dobro razodeva, čeravno nij ves nje pregled razviden.
Bolgarska narodna pesen, kolikor se da sedaj presoditi, sicer nij tako bogata predmetov kakor srbska, vendar pa glede kreposti in lepote nij slabša od nje. Tudi ima bolgarska med vsemi slavjanskimi poezijami največ podobnosti s srbsko. Tudi njo hranijo kot neko sveto poročilo slepi prosjaki, kteri jo pevajo k svojim „guslam". Tudi „hajduki", prosti bojevalci proti Turkom pevajo takošne pesni in vsak prosti Bolgar jih neštevilno ve na pamet. Take pesni se bolj pripovedajo (recitirajo), nego v resnici pevajo* Tudi obseg njih predmetov je srbskim enak : oslavljenje junaških činov proti turškemu sovražniku. Tudi glede starosti teh predmetov so si bolgarske s srbskimi podobne: oboje sezajo k večemu v štirinajsto, redko v trinajsto stoletje po Kristu. Tudi v liriki je velika podobnost: zakon in ljubezen, narodne šege in pravljice, paganstvo in kristjanstvo so navadni njih predmeti. Eazločki pa so, da je srbska narodna pesen krepkejša in bolj samo-svestna, bolgarska pa mekša, temnejša in otožnejša.   Žalost in otožnost se
nikjer tako živo ne izražujete, nego v bolgarskih.
V pobližnje opisovanje proste narodne poezije nij tu prostora se spuščati ; povedano še samo bodi, da tudi vzvišenih lepot in izvirnostij narodnim bolgarskim ne manjka, kar ne bi težko bilo v primerih dokazati.
Pogledimo si pa zdaj tudi nekoliko umetno bolgarsko literaturo. Po-četek literarnega življenja je pri tem narodu enak z duševnim sploh. Ta početek je jako znamenit. Se v prvih desetletjih našega stoletja stal je bolgarski narod skoro gotovo niže, nego kteri bodi evropejski narod. Domači jezik je živel samo po vaseh med kmeti; mestjan in pop sta govorila samo po grški. Kogar je sreča ali duševna sposobnost povišala nad kmeta, da je postal duhovnik ali trgovec, ta se je pogrčil, spremenil svoje ime, in kot kakov pregrešek tajil, da bi „bar-barščina" kedaj njegov materinski jezik bila.
V bolgarskem jeziku se tedaj vrstica nij pisala, niti maša čitala, kajti je v cerkvenih obredih na mesto stare slovenščine že davno bila grščina stopila. Edini kmečki stan je bolgarščini zvest ostal, kar pa ni toliko njegova zasluga, temveč se ima vzrok tega težavam pripisovati, ktere je tuj-ščina delala neizobraženemu kmetu. Krivo tega bilo je tudi grško popov-stvo, ker ono sploh v nijednem jeziku prostaka nij dalo podučevati, ker boje izobraženosti ne potrebuje.
„Vi ste robovi", rekli so mu grški duhovni, sej že po prirodi govorite robski jezik." Nevednost kmetov in njih narodna nezavednost je tolika bila, da o številu in razširjenosti I bolgarskega plemena niti pojma niso ; imeli.   Tudi preteklost njih naroda
57
bila jim je popolnoma nejasna; znali so o njej samo toliko, kolikor so se nje iz starih pesnij naučili, ki pa so dosti temne in njim nerazumljive bile. Sej pa tudi Evropa Bolgarov, razve po imenu, nij poznavala. Celo učenjaki, med temi sam Šafafik, pišejo o njih leta 1828: „Bolgari prebivajo med Balkanom in Donavo; tudi o njih jeziku se nič ne ve, kajti oni niti za-sobnih pisem po svoje ne pišejo, kamo-li knjig."
Ali glej čudo, nij preteklo trideset let, in isti zanemarjeni narod je imel ne samo lepo število učilišč svojo samostalno cerkev, živo narodno zavest, ampak tudi svojo ponosno književnost in svoje razcvitajoče novinarstvo! Človek bi v resnici začel verovati, da se v življenju narodov čudesa gode.
Ali nič ni čudes trebalo; prišlo je vse kot samo od sebe. Združilo se je mnogo ugodnih okolnostij in stvar je brzim korakom napredovala. Prva in najvažnejša podlaga takemu uspehu bila je bogata nadarjenost bolgarskega naroda, kterega niti grški strup nij zamoriti, niti ves pritisek državne vlade zadušiti mogel. Drugi činitelj, ki je iz iskrice plamen izvabil, bilo je občno oživenje južnih Slavjanov, ki so znanstveno in narodno polje krepko nastopili. Tretji činitelj je bila podpora, prihajajoča iz pravoslavne Kusije. In četrti mogočni činitelj je bila nehote turška državna oblast sama. ki je Bolgare rešila grškega nadvladarstva v cerkvi in šoli in s to rešitvijo bolgarsko razvitje kot navlašč pospeševala.
Početek temu razvitju je bil kakor povsod v življenju prost in majhen. Novo življenje se je zaplodilo iz Bu-
karešta, kjer je veliko število bolgarskih trgovcev, kakor smo že gore omenili, naseljenih. Ti bogatini, sinovi prostega ljudstva, obogatevši sami od sebe, v tujini niso pozabili svoje zaničevane materinščine, ampak so sramežljivo gledali in poslušali, s kakim ponosom se srbski trgovci za svojo narodnost zanimajo. Zedinili so se torej tudi oni v „družino", ktera si je postavila lep namen, bolgarske miadenče v dunajska učilišča pošiljati, zaveznikov po Bolgarskem si iskati in šolskih knjig v bolgarščini izdajati.
Ker so mnogo denarstvenih sredstev imeli na razpolaganje, bilo jim je v kratkem mogoče, v vseh teh ozirih mnogo koristnega storiti. Mladenci iz Beča se povrnivši bili so navdušeni oznanovalci narodne ideje. Oni so tudi kot pisatelji nastopali in začeli šolske knjige za viša učilišča pisati, tako n. pr. biblijo, antologije, malo občno povestnico, prevode nove zaveze, Hiibnerjeve bibliške povesti 1.1, d. Pisateljem kakor učiteljem bilo jo premnogo zaprek odpravljati; težave jim je delal jezik sam, neuko ljudstvo, zazirna vlada, nenavidno grštvo in slabo povračilo trudov. Kakor marljivi zemljedelec. kteri si mora stoprv zemljišče izkrčiti in trnja in robidja očistiti, predno zamore zlato zrno krilu zemlje izročiti, tako so se s trudom in potrpljivostjo prvi obdelovalci duševnega bolgarskega polja v potu svojih obrazov za narod napirali. Bili so v pravem pomenu besede mu-čeniki svojega svetega poslanstva. Vendar je njih seme, s toliko težavo vsejano, polagoma začelo kliti, in solnce nekoliko ugodnejših državnih okolnostij jelo mu je ugodno rast pri-sijati.
58
Književnost bolgarska je bila spočetka popolnoma v službi šolskega poduka in nij dosezala svojega lastnega namena. Pravopisje in edinost pismenk je bila v kratkem dosežena, med tem ko je pri drugih jugoslavjanih o tem še dolga pravda tekla. Pravilo pravopisno je bilo : čem veča prostost v pisanju in posnemanju narodne govorice. Pisale so se spočetka polek slovnice, čitank slovarji iu naučni slovniki. Bolj ko na idealnost gledalo se je na koristnost in potrebnost; ali ta pisava mladej bolgarskej literaturi nij bila v nečast, ampak je  prinesla svoj sad po nazorih nekega znamenitega bolgarskega pisatelja, ki je dejal: nij nam   samo   to   pisati,   kar   ugaja, ampak  kar  koristi.   Šola je prva; v tem znamenju zmoremo! In v resnici, šolsvo je v primeroma kratkem času toliko napredovalo, da se vsakdo začuditi  mora.   To pa je prihajalo od tod,  ker  je  narod   vso   svojo moč na  postavljanje in uredjevanje učilišč  obračal.   Prva   narodna šola se je osnovala v Gabrovi.   Neki bogati Bolgar, Apritov je podaril de-narstvena sredstva, neki mladi menih, Neoflt, je bil prvi tamošnji učitelj, kteremu je bilo izročenih 120 učencev.   Zastonj so grški duhovniki za-prečevali ustanovljenje te šole ter so prisiljevali turškega pašo, da bi šolo prepovedal.   Ali stari Turek je grško nakano zavrnil rekši: „učiti se nij pre-
grešno," in šola je ostala. Naslednjih šestih let nastalo je 13 šol. Leta 1845 bilo je 53 bolgarskih narodnih šol, učiteljsko pripravnišče v Plovdivu (Pilipopel). In od.slej je šolstvo še hitreje napredovalo ukljubu fanariots-kim zaprekam. Ko pa je posebno bolgarsko nadškofijstvo bilo ustanovljeno in oblast fanariotstva razrušena, začele so bolgarske vesnice glede šolstva med saboj uprav tekmevati. Na-tanjih statističnih podanij o vseh bolgarskih okrajih nij zapisano, ali po napredku Plovdivskega okraja sme se po priliki tudi o drugih krajih soditi. Leta 1858 je isti Plovdivski okraj štel 5 glavnih, 8 pripravnih, 90 narodnih in 7 dekhških šol. Leta 1873 bilo je isto tam 16 glavnih, 25 pripravnih, 305 narodnih in 24 dekliških šol, 365 učiteljev z 87 učiteljicami, 13885 učenci in 2615 učenkami.
Ako se pomisli da Plovdivski okraj našteje nad 400.000 prebivalcev mora se ta veliki broj učelišč kot jako častno znamenje duševne delavnosti bolgarskega naroda smatrati. Osnova in učna sestava bolgarskih šol je ta: da se v pripravnih šolah samo čitanje in pisanje, v četverih razredih početnih šol pa tudi slovnica bolgarska, turška in grška, kakor tudi podlage realnih naukov učijo. j. Pajk.
(Dalje pridti.)
Celje in celjska okolica.
Pofestno-krajepisne črtice.
Predgovor.
Ves svet je lep; povsod moremo videti   mnogo zanimivega in učiti se
mnogo koristnega. Ne samo prijetno, temveč dobro je, ako se pogosto po svetu oziramo ter proučavamo razne
59
narode in države. Prva vendar naj bode vsakemu njegova domovina, prvi vsakemu njegov narod!
Mala, istina, je naša zemlja Slovenska. A je ona del velikega Slav-janskega sveta. Pa je mila, polna po-vestniškib znamenitostij. Na njej pa stanujo ljudje živahni, ljudje dobri. Na tej malej zemljici zbrala je mati priroda krasot in zanimivostij, kakovih daleč po svetu zastonj iščemo. Redko kje je stvarnik zjedinil toliko mič-nega, imenitnega pa tudi veličanskega, kot vSlovenskej deželi; hodi uže na to ali ono stran, išči znamenitosti po ravninah ali v visočinah, na prijaznih jezerih ali pod zemljo v osrčju prirode.
Cvetoči doli, kakor v sredi Alp, mila jezera, — kakovih najdeš še samo v Švajei in severnej Italiji. — visoke gore veličanskih in bajevnih oblik dolej opasane z zeleno šumo a na vrhovih odete belim snegom, plodne ravnice in samo malo puste geline, po kojej včasi zatuli silna burja, — sre-bropeni slapovi in deroči hudourniki, globoka brezdna in divne špilje, podzemne reke in čudovita jezera — priroda nima skoro dražesti in čara, počenši od nežnega pa do strahovitega, kojim ni obilno nadarila lepe naše domovine.
Za to pa našo deželo radi ogledujejo domači prebivalci, kakor jo občudujejo tudi potniki. In zadovoljni vračajo se tujci, ne mogoč dosti pre-hvaliti njenih prirodnih lepot, kakor čitamo v raznih časopisih in knjigah. Da bi naši sinovi, po vzgledu drugih dežel, po domovini še bolje se ozirali in znamenitosti raznih krajev
marljiveje popisovali, gotovo bi naša Slovenija v tem obziru še vse bolje slovela, nego že slovi.
Istina da imamo odkritega že mnogo, kar nam je v ponos in slavo ali vendar se še nahajajo lepotije in znamenitosti, kojih očitno nij še imenoval ni kdo naših ljudij. Tujci nam jih morajo preje razkrivati, tujci morajo nam najpreje pisati povestnico našo — ondaj stoprv sami jaraemo malo se ogledovati v vlastnej domo-movini, ondaj sami poskušavamo proučevati lastno milino!
Ljubezen do domovine je vsakega človeka sveta dolžnost. Pomislimo koliko krvi se je uže pri raznih dogodkih prelilo za domovino, posebno pri nekdanjih narodih, tedaj se lahko osvedočimo, kaj prava ljubezen premore. — Kako pa hočemo domovino svojo ljubiti, ako ne poznamo nje same, niti ne znamo povestnice njenih sinov? ! —
Moja namen nij, opisovati posebnosti cele Slovenske zemlje in risati činov vsega našega naroda; nego na-kanil sem podati nekoje črtice samo o ednem delu, o Celju in Celjskej okolici. Mislim, da ne bode odveč baš o tem predelu kojo spregovoriti, akoravno je vže preč. gosp. Ignac O r o ž e n na svetlo dal delo naslovljeno „Celjs ka Kroni ka" v Celju 1854. Sej jedno „Cele — kakor pisatelj one knjige sam pravi —pod rimsko oblastjo glavno mesto srednega Norika. v 14. in 15. stoletju pa sedež toliko premožnih in imenitnih grofov, nij samo za vso Štajersko, nego tudi za vse sosednje dežele imenitno mesto, kajti se je v njem mnogo dogodilo, kar zadeva te dežele." Pa tudi repetita včasih p la cen t.   K temu je navzočni spis
6.0
moj, kolikor moči, sestavno ured-jen in sodržuje še nekoje stvari, kojih ne nahajamo mi v Orožnovej ni v kojej drugej knjigi našej. A Celjska okolica je tudi v prirodnem obziru gotovo eden najlepših predelov v našej domovini, o čem pa žalibože nimamo nikakovega samopisa Navzočni sestavek naj bode prvi tak poskus.
Omeniti pa moram, da kakor mnogo stvarij o našem narodu v obče, tako je tudi o Celju mnogo tega v gbsto temo zavitega in še nerazrešenega. In nedvojbeno nij ta spis brez pogre-šek. Zato bi bilo jako želeti, da nam koji strokovnjak bolje napiše povestnico Celja, popolno, sestavno. Isto tako je opazke vredno, naj bi kdo domačih natančneje narisal krajobraz Celjske okolice — vse v poznanje, čast in korist obče domovine!
„Monogratij posameznih mest, trgov, samostanov, razprav o posameznih važnejših zgodbah, raznih dobah, moramo imeti, da pride potem mož in na tej podlagi sezida poslopje zgodovine slovenskega naroda. Pa slovenski pišimo slovensko zgodovino, saj je treba, da sami sebe poprej poznamo, potem še le da se prikažemo ihostraneem. To naj bi pomislili oni slovenski rodoljubi, ki nemški zgodovinarijo". (J. Parapat, Letop. Mat. slov. 1870. str. 91. 92).
V Celju, početkom 1. 1878.
Občni pregled.
.f, 1. Celjska okolica, v širjem pomenu, leži zemljopisno po priliki med 327.1" in 33'/^" iztočne dolžine pa 46 " in 4673** severne širine na Slovenskej zemlji. Po prirodnem obrazu površine deli se na brda in ravni. Ravnica, prostirajoča se med
Letušem i Celjem, imenuje se sploh Savinjska dolina, tudi srednja Savinjska dolina, koja se proti Vojniku in Teharjem razširjuje v združeno H u-dinjsko in Voglanjsko polje, skupno tudi Bozne zvano. Kar je doline niže Celja k jugu, računi se k daljnim, a više Letiiša na zapad proti Mozirju in Lubnemu,k gornjim Savinjskim dolinam. Menj ravni so še Skalska dolina in Paksko poljepaDretska inVolšča dolina.
V z v i š i n e na južnej strani med Vranskim, Zidanim Mostom, Planino in Podčetrtkom imenuje se skupno Celjske gore; na zapadu so od Vranskega Gornje-Gradske, Lubenske in Solčavske ali splošno Savinjske planine, koje na severnem obodu prehajajo v tako zvano D r a v o-S a v s k o pogorje, raztezajoče se proti iztoku kakor Šoštanjsko in Vitansko Pohorje prek Konjičke gore do ŠrMarijskih hribov. Južna in zapadna stran je gorata, severna in iztočna samo hribčasta.
Med v o da m i je glavna reka Savinja, koja izvirajoč v Solčavskih planinah, v glavnej črti teče proti izt.-jug.-iztoku do Celja, kder se o pravem kotu obrača na juž.-jugozapad ter se pri Zidanem Mostu v Savo iz-leva. V Savinjo pritekajo na levem bregu Paka, Ložnica, V o gl an j a s Hudinjo, Lahomen in Grač-nica, a na desnem Dreta, Vol ska, Eeka, Rečica in več manjših vod na obeh straneh z mnogimi potoki in potočići.
2. Po celem porečju Savinjskem skoro razprostira se Celjsko okrajno glavarstvo. Na severu dotika se vojvodine Koroške in okrajnega glavarstva Slov.-Gradčkega, na iztoku Ptujskega okrajnega glavarstva, na jugu
61
okrajnega glavarstva Brežičkega i vojvodine Kranjske, in na zapadu Kranjske in Koroške. Obsega sodske okraje Celjski, Konjički, Š-Marijski. Laški, Vranski in Gornje-Gradskijkoji so razdeljeni na 88 občin. Okrajno glavarstvo Celjsko šteje 200.077-575 Ha. (33-8 ? milj), ima 22.205 hiš in 118.057 prebivalcev (57.180 mošk., 60.877 žensk.), v kojih brojevih nij vračunjeno Celjsko mesto, samoupravno s 116-473 Ha. (289 ral. 828 ?») 240 hiš in 4224 stanovnikov (2153 m., 2071 ž.) O
" Eazven mesta Celja so v Celjskem okrajnem glavarstvu trgi: Konjice s 1180 stanovnikov, Vojnik 870 st., sv. Jurij pod Eifnikom 500, Laško 670, Žavee 865, Vransko 643, Braslovče,Mozirje 510,Eo-čiea500, Gornji grad 779, Vitanje 580, L u b n o ; ves D o b e r n a s topHcami 540 prebivalcev. — Trgi : Šoštanj, Velenje, in Sevnica po 612, 540, 580 in 575 stanovnikov, vže so izven Celjskega okrajnega glavarstva.^)
Celjski sodski okraj, meječi 8 okraji : Šoštanjskim in Konjičkim na severu, s Konjičkim in S.-Marijskim na iztoku, z Laškim na jugu in z Vranskim na zapadu, obsega 42.472-098 Ha', (bi. 7-4 Dmilj), 6541 hiš s 86-958 prebivalcev (17801 m., 19157 ž.). Razdeljen je sodski okraj Celjski na 21 občin, a te so: Mesto Celje, Celjska okolica. Petrovce, Žavee, Griže, sv. Pavel pri Preboldu, sv. Peter v Savinjskej dolini, Gotovlje, Pirešec, sv. Martin v Rožnej dolini, Dóberna, Nova
Cerkva, Frankólovo, Črešnica, Vojnik, Teharje, sv. Lovrenc pod Prežinom, sv. Jurij pod Eifnikom, sv. Primož, Svetinja i Kostrivnica.
Župnije v Celjskem okraju so Celje (dekanija), Žavee, Griže, sv. Pavel, sv. Peter, Gotovlje, Galicija, gornja Ponikva, sv. Jošt, Doberna, sv. Martin, Nova Cerkva, Prankolovo, Vojnik, Teharje, i sv. Jurij p. E.,.deloma Kalobje tega, sv. Eopert Laškega, Št. H Šoštanjskega, črešnica in Dramlje Konjičkega in sv. Vid Š.-Ma-rijskega okraja.
V cerkvenem obziru spadajo na Celjsko dekanij o župnije: Celje, Teharje, Žavee, Griže, sv. Peter, Gotovlje in Galicija v Celjskem in Polzela v Vranskem okraju, s 20.158 ljudij. Celjska župnija 7253 Ij.')
Za duševno naobraževanje skrbe v Celjskem okraju učilišča: C, k. državna gymnazija in deželnamest-j an ska šola v Celju, in ljudske šole: v Celju, I^etrovčah, Žavcu, Gri-žah, pri sv. Pavlu, sv. Petru, v Galiciji, pri sv. Martinu v R. d., na Do-berni, pri Novej Cerkvi, na Frankó-lovem, v Vojniku, Teharjih, pri sv. Jurju, sv. Lovrencu, v Kalobju i na Svetinji.
3. Večina ljudstva peča se s polj e-delstvom in živinorejo. Od živine najimeniteji so konji po dolini; slabeja je goved. Po gorah rede precej ovee in koz, pa so malega plemena. Pri svinjah dosta pridobe v Š.-Marij-skem okraju ; nekaj perotnine prodaje se v Celju. Bečeloreja nij dovolj razvita, še menj sviloreja.
Zemlja je večidel apnena. Dolina med Celjem in Žavcem je peščena in
.'] TfipographischstatistiscliosLexikoii von Steiermark, heransgegeben von Jos. ^ Janisoh, Graz 1875. čl. „Cilli." [
-) Fremđenfuhrer von Cilii unđ Ura-gebung, von Baron Thalherr, Cilii 1875. p. 10, 11.
') Personalstanđ đes Bisthumes La-vant. Marburg 1878.
62
prodnata, pri Žavcu ilovnata i glinasta; od Celja proti Vojniku in Doberni ima več prsti (humus), a Povoglanje je na mestih močvirno. Najplodneja je dolina, menj gorski kraji. Nahajamo pa pridelke sploh iste, koje na celem dolnjem Štajeru. Tu se razumevajo vsa žita (pšenica, rž, ječmen, oves, kuruza, hajda, proso, grah, fižol, leča itd.); vino, precej dobro, začenja rasti po Savinjskih planinah pri Gorenjah na obeh straneh Pake, in od tod proti iztoku dalje po celem predgorju, ter priBraslovčih in dole k Grižam in Celju, pri Laškem; na iztoku po vrhovih proti Sotli, okolo Pilštanja in po vrhovih koji se gtegujo proti Voglanji.   To (sadje) posebno zori v Eožnej dolini, od kod največ jabelk in hrušek prinašajo v Celje, pa jih tudi v Koroško in Kranjsko izvažajo. Po Celjskih gorah je mnogo kostanjev. V obče rastó tu vsi gorski in dolski plodovi, koji sploh v tem pasu zemlje goditi mogó ; med tem ko livade krije najsočnateje zelenje, koje se ne redko po trikrat na leto kosi. To je posebno v tem kraju da nahajamo planinsko rastje tikoraa plodnih poljskih in vrtnih sadežev in vinske trte.
V gozdih raste vse v tem pasu navadno listnato in šilnato drevje. Gore so skoro vse obraščene jako redovitim in bogatim lesovjem. Samo bi bilo želeti, da bi se na izkrčenih prostorih povsod skrbelo tudi za nove nasade; kajti inače se je po pravem bati, da ne bodemo za kojih dveh, treh desetletij sredi Slovenske zemlje imeli primorskega Krasa!
4. Med rudninami je najzna-meniteji prem og. in to dvoji : črni ali eocenski in rjavi ali neogenski. V Celjskih gorah se premog kder bodi koplje največ v Laškem okraju, potem v
Celjskem, kder ga posebno prideluje naš Ivan Žuža. Tudi v Dravo-Savskem pogorju se nahaja. Veci rudniki so rjavega premoga pri Trbovljah, v Hrastniku, Golcah, Zabukovcu, Ostrem, pod Pečevnikom; črnega v Hrastniku, v Ljubnici (pri Vitanju) in dr. Največ se upotrebljuje premoga na južnej železnici in v raznih tvornicah v obližju ; obilo izvaža ga se tudi v Beč, Trst in Ogersko.
5. Izmed tvornic so znameni-teje: Steklarna v Libojah, kder se tudi mnogo beloprstenine (porcelano-vine) izdeluje; oljarnica pri Zidanem Mostu ; predilnica v Preboldu ; usnjarne, plinarna i cinkarna v Celju ; železarna v Storah, škoda da je zastala.
Obrtniki so največ kovači in kolarji, ki so nekdaj posebno v Zavcu bili na glasu, izdelujoči tako zvane „parizarje". Eazno pohišno orodje na-pravljajo manji rokodelci.
Gorski potoki gone mnogo mlinov in žag.
6. Glavna trgovinska roba je les. Posebno o gornje-savinskih planinah more se reči, da je najizdat-neji izvor njihovega imetka trgovina s lesom, kojega mnogo in celega in raz-žaganega zvozé na plavih po Savinji dole v Hrvatsko in Slavonijo, pa še dalje v Pančevo in Palanko, da celo tja do Oršove. Eazven lesa prodaje se vino, premog, steklo, kamenina, usnje, volna, apno, raševina in dr. V Celju razpečava se vsakovrstne roko-delnine in lepotnine, posebno pa železa in raznih strojev. V Žavcu goji se ne-koHko hmelja.
V Celjskej okolici so tudi toplice in zdravilna kopališča, in to na Doberni, na Laškem in v Eiraskih Toplicah; tudi pii Šoštanju, a še ne preiskane. Drugi topli vrelci so pri Eetju, na
63
Prankolovem, pri Zbelovem, a v Savinji na mnogo mestih.
V zdravstvenem obziru bodi omenjeno, da se na mestoma močvirnem Voglanjskem polju in pri Celju često pojavlja mrzlica ; kratelj in legar (kolera in tifus) morila sta v Celjskem okraju posebno 1. 1836, 1844, 1855; večkrat razsaja tudi griža in davica.
8. Velika nadlega za lepo Savinjsko dolino so povodnje, koje Celje in bližnjo okolico skoro vsako leto po
eden, tudi po dvakrat obiskujejo. Ako samo noč in dan dežuje, uže inače mala in pohlevna Savinja naglo in silno narase, bregove prestopivši po celej dolini na daleko in široko se razlije in mnogo škode učini: kar se navadno godi meseca marca, septembra in oktobra. Bilo bi torej jako dobro, da bi se Savinja, kakor tudi Voglanja i Hudinja uravnale ter mnogo opustošene zemlje zopet se prenaredilo v redovito polje.
A. Pekonja.
(Dalje pride.)
Cvet in sad.
„Slovenska knjižnica" se vendar' zopet oživlja in jaz to smatram kot; dobro znamenje.
Najnovejši nje „sad" je gore' imenovani roman, ki obsega 274 strani. Po naslovu bi človek sodil,; da se v njem vrti pripovest o kakem i posameznem človeku. Tega človeka; prvi osodepolni čin bi bil njegovi „cvet", nasledek teka čina pa njegovi „sad". I
Da se ta roman v tem smislu nei sme jemati, je glavni vzrok ta, ker! glavne osebe se v njem zastonj išče i in „cvet in sad" tedaj svoje ime ravno! z tisto pravico nosi, kakor če koga i imenujemo „Josip" ali pa Janez, ktero j ime nima logične zveze z osebami.
Ali nikdo ne misli, da zavoljo j tega zanimivost dejanja tega romana j škodo trpi. Ta roman je zanimiv, in ! da-si mu manjka enojnosti osebe, ktera i bi bila nositeljica vsega dejanja, ven-j dar se imenitnejše njega osebe in do-1 godbe na zadnje srečajo. ]
Krogi, iz kterih je dejanje vzeto | so gospodski in kmečki, ali bolje re- (
koč, dejanje se skoro izključivo vrši na kmetih, in to polovica med neizobraženimi, deloma ispridjenimi in surovimi ljudmi, polovica med gospod-skimi.
Ali si je misliti bolj izpridjenih značajev nego je Mr e ta, ali surove j-ših nego je Žagar Š e p e c, ki vedno kolne in s zobmi škriplje? Tudi blaznih ljudij pisatelj nij opustil, kakoršna je Neža Eozmarinka na pol ciganka na pol copernica. Navadni berači so proti njej pravi knezi. Iz boljših krogov so vzete tri moške in dve ženski osebi: malomarni baron, zapravljivee in slepar; Leon Eetel, blag neizkušen gospodski posestnik in P r a n c V e s e 1, gimnazijski profesor, „pravi čudežnež" kakor ga pisatelj sam imenuje, ki ima še največ sposobnosti za glavnega junaka tega romana, vsaj v drugej njega polovici.
Izmed izobraženejših žensk, srečamo v tem romanu dve devojki : Matildo, poštarsko hčer in Pavlino, njeno sestričino. Te dve ženski ste brez dvoma najbolj dobrodejni izmed vseh oseb.  Tudi se pri teh dveh naše za-
64
nimanje najbolj ustavlja, kajti dejpnje tega romana se sploh jako nemirno in neredno razvija. Zato je čitatelj v resnici hvaležen, da se na pošti nekoliko od prehitre vožnje tega romana odpočije. Tako tudi poštarjeva hiša, brez da bi človek to pred slutil, postane središče celega romana.
Tu živi in žaluje blaga zapuščena sirota Pavlina, ktero je Franc kot dijak vseučiliščni vsled materinih in „Krtovih" zapletk, kot nezvesto zapustil, in neko čudno samotarsko življenje sanjaril. Od siromašnega Šepca pri svojem odhodu iz domovine napaden in hudo ranjen, izceli se Prane na pošti, kjer mu ne manjka Pavlinine postrežbe. Vesprejšni razpor, kterega pisatelj med ljubečima jako rezko popisuje, je vsled te bolezni, kakor tudi drugače ne more biti poravnan. Leon, ki je hotel Pavlino snubiti, še baš o pravem času sprevidi svojo zmoto in postane svak svojega tekm^'ca Franca, ker Matilda nesramnemu baronu svojemu ženinu k sreči še o pravem času skoz vrata posveti.       ",
Kar se dejanja sploh tiče, sme se za gotovo trditi, da je v njem mnogo prizorov popisanih, ki v strogem smislu s povestjo — kolikor se o enoj-nej povesti sme govoriti — niso v nikakej zvezi. Ali Jurčič baš tu pokazuje svoje mojstersko pero.
V tem romanu se, kakor v vseh prejšnih, pokazujejo iste prednosti in slabosti Jurčičeve pisave : vse podrobnosti kmečkega življenja in dejanja se opisujejo na tanko in zvesto, z ži-vimi barvami; kadar pa Jurčič stopi^
v gospodsko hišo, ali pa celo med nežne gospodične, postane brž zmeden in prava beseda mu redko kedaj pride na jezik.
V vsem tem romanu pa se vidi očividno prizadevanje pisatelja, značajnosti kmečkega in gospodskoga življenja v celoto združiti.
Jurčič noče biti enostransk, kar na početku romana tudi odločno na-glašuje, in ima v tem prav.
Naše romane in naše povesti, ne smejo se načeloma v ta ali oni krog življenja omejevati, ampak morajo biti univerzelne, t. j. morejo opisovati one kroge kteri se slučajno ali prevdarjeno ponujajo. To in nič druzega je bila moja trditev od nekdaj; samo zeloti-zem ali pa kratkovidnost more tirjati, da bi se morale vse naše povesti vršiti ali samo v krčmah ali pa v salonih, čaš je po mojem mnenju uže nastopil, da si naši pripovestniki poiščejo ne-kohko bolj novih situacij in zapletk. To večno krčmarjenje, vasovanje, hlap-čevanje, žaganje in mlinarjenje sicer nij treba popolnoma odpraviti, vendar pak v drugo in tretjo vrsto postavljati, in veci povdarek dovati na dušeslovno razvijanje značajev in ogledovanje po širokem svetu.
Da pa me nihče krivo ne razumi, ponavljam še enki-at svojo sodbo o „Cvetu in sadu," da je ta roman razve nekojih nepristojnih prizorov sploh zanimiv, če ravno tudi kakor vsi otroci Jurčičeveve muze, pogrešajo skrbne in marljive roke, ktera bi jih bila do čistega olikala in ogladila. ___J. Pajk.
I^istnica. Gr. J. N. vsaj polovico omenjenega spisa bi radi preje imeli v rokah. — G. A. K. obljubljeno nam dobro dojde. — Gr. K. Gr. nij potoval, kakor Vi menite v koš, ampak najti se ni brž dal, bode se pa gotovo. Pozdrav ! — g. P. T. zanimalo bi nas zvedeti, kaj delate, kako se imate, posebno pa kaj zdaj pišete. Z veseljem pričakujemo napovedanega. — g. F. P, hoteli smo Vam že pisati, vendar nas prečijo razne okolnosti ; kajti z dvema tremi vrsticama se nič ne opravi. Svojo željo v kratkem izvršimo. —
Izdajatelj in odg. urednik: J. M. Pajk.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.