poštnina plačana v gotovini.
Cena številki 1 Din.
Tiskarna Balk<nyi - D. Lendava
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni lisi. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sy. Družini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca /ezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1937 tudi naročnik. Naročnina se plačuje konči vsaki mesec naprej.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se služijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društyi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo,
Vrednik: K L E K L JOŽEF, vp. pleb. Črensovci, Slov. krajina.
D a r i.
Na dom sv. Frančiška so dariivall v Din. sledeči: Mujdrica Terezija iz Francije 1080, Čeh Bara, Nedelica, iz Francije 25, Tatar Marija, Dolič, iz Francije 11, Režonja Roza, Odranci, v zahvalo za ozdraylenje, 5, ista prosi za zdravje sebi i deci, 5, Bernjak Ana iz Francije 35, Čerpnjak Gizela, Trd-kova, v zahvalo, ka je živina ozdravela 5, Žižek Verona, Žižki, 10, mil. g. Dr. Tomažič Ivan Jožef, knezoškof, Maribor, 100, N. Črensovci, v zahvalo, ka živinče ozdravilo, 10, Ošlaj Barica z Francije 44-90, Lipovec Ignac i žena Orša, Podgradje 10 Din.
Obračun za 1.1935. Sprejeli smo 1.1935 Din. 7394-96. Izdali smo na hišo v Soboti 7800 Din., na dače 132472 Din. Mamo dobiti še zaostane obresti, ki neso ešče vse plačane, tak da Izdatkov ne nikaj več, kak dohodkov, tej se ešče nekaj vekši. — Mamo v penezaj po raznih kasaj 202353-18 Din. Poleg penez mamo ešče 25 kat. oralov šume i okroglo tri kat. oralov zemle, vse izplačano. Po smrti Cigan r. Kotnjek Marije še dobi ustanova okroglo 6 oralov zemle z hišov, vse čisto brez bremen. V Soboti mamo hišo, čisto na nas vpelano, a letne rate še plačujemo. — Hvala dobromi Bogi, Oči sirot za pomoč, ki nam jo je niidio v preminočem leti. Ponižno ga prosimo, naj nas podpira tudi v tom. Vse naše dobrotnike pa naj v obilnosti blagoslovi. — Odbor.
Na siromaško blagajno Doma sv. Frančiška so daruvali v Din. sledeči: Tretjired v Črensovcih, 200, Čeh Bara, Nedelica, iz Francije na sirotišnico Deteta Marije 10, mil. g. Dr. Tomažič Ivan Jožef, knezoškof, Maribor, na dobrodelno kuhinjo v Soboti i na sirotišnico Deteta Mar. v Turnišči vsakoj polovico od 150 Din., Virag Marta, Žižki, iz Francije, na sirot. Deteta Marije 10, obresti 7-17, MiholičVera, Dokležovje, iz Francije na sirot. Deteta Marije 25, Bobovec
LETO 32
8. APRLIA 1936,
Živlenje Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše K*"alice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža službenica:
Marija z Agrede.) Tretja kniga.
11. Marija čiije glas sveioga nadangela — Marija sprejme večno Reč v svoje deviško naročje.
Pripoznam pred nebov i zemlov i njenimi stanovniki, pred Stvoritelom vsemira, večnim Bogom: Oda primem pero, da napišem globoko skrivnost vtelovlenja, te moje moči izginjajo, jezik postaja nemi, reči se giibijo, duševne moči slabijo, razum je omamleni, gda ga naravnavam na Bože svetlo, ki me vodi i vči. Spoznavam vse brez sence ali vkanjenja, a spoznavam tudi svojo slabost i nezmožnost, da s svojimi slabimi rečmi i omejenimi izrazi napišem svoje misli od skrivnosti, ki zajema samoga Boga i najvekše čudo Njegove vsemogočnosti.
Gledam, kak večna Reč čaka, da stopi z očinoga naročja i zato odebira dobo i voro, gda je vse tiho i Judje v neznanji počivajo. Adamovi potomci so že davno pozabili pravoga Boga. Nišče njim ne odpira viist, ka bi slavili Vsevišnjega. Z malov izjemov so vsi bili odeti v tišino i krnico. Pretekla je duga noč 5000 i več let. Sledilo je stoletje za stoletjom i naraščaj za na-raščajom. Nazadnje je zasino den, gda je Vsevišnji odločo, da se razodene človeštvi, gda je šteo odvzeti gosto krnico ž njega, da se začne delo odrešenja i Bog v Marijinom naročji privzeme človečo naravo.
V svojoj nerazdružlivosti so tri božanske osebe presvetoga Trojstva napravile s svojov edinov močjov delo poslanstva, či-ravno je samo oseba Reči privzela človečo naravo i se zedinila
ž njov. Zato se tudi pravi: Sin je poslani od večnoga Oče, iz šteroga modrosti izhaja; i da ga je Oča poslao s sodelovanjom Duha svetoga. Sin, oseba, ki je mela postati človek, moli pred svojim poslanstvom Očo, da sprejme za liidi odkupino, štero Njemi da on z bridkov mokov i smrtjov. Ne gledajoč na različno delovanje božanskih oseb se sestanejo zavolo toga svestva Bog Oča i Bog Sveti Duh z večnov Rečjov, ki se je mela vte-loviti. Naslediivale so jih nebeške čete v velkoj moči i slavi. Zvezde i nebo je zasijalo od nove svetlosti, gda se je povorka kretala skoz nje. Bila je noč pa se je najšlo malo pravičnih, šterim je bilo dano, da zaslutijo i gledajo skrivnost najznamenitejših dogodkov. Tisti, ki so začutili čudovito gibanje i ga naobrnoli na prihod Mesije so mučali, ar je vsaki mislo, ka je samo on začuto to predramlenost. Novo živlenje je prešinilo celo živali i rastline. Najmočnejši pokret je bio v predpekli med očaki i svetimi, k šterim je bio poslani nadangeo Mihael. Samo za pekeo je bio te dogodek boleči, ar gda je večna Reč stopala z višin, so začutili hudi diihovje posebno moč bože previdnosti. Kak morski valovi jih je vdarjala ta moč i tirala v najglobokejši prepad, a protiviti se ne so mogli i ne vzdignoti. Z Božim do-puščenjom so se razleteli po zemli pa besneli i rjaveli iskajoč vzrok toga močnoga delovanja. Ali neso odkrili toga vzroka, ar jim je Bog skrio skrivnost vtelovlenja.
Bilo je v četrtek ob 7. vori večer, gda je nadangeo Gabriel stopo v Marijino sobico. Marija je zdignola svoj lepi pogled samo telko, kelko je bilo potrebno, da spozna Gospodovoga poslanca. V svojoj ponižnosti je štela spadnoti na kolena pred nebeškim knezom ali on toga ne dopusto, nego se je sam v najbolšem poštiivanji poklono svojoj Kralici i Gospodarici, v šte-roj se je klanjao božanskim skrivnostim. Angeo Gabriel jo pozdravi: „Zdrava, milosti puna, Gospod je s tebom, blagoslovlena ti med ženami". Strah i sram prevzeme na te angelske reči naj-poniznejšo med devicami. Te občutek je podignolo notrašnje na vdinjenje, z šterim njoj je Bog nazvesto, da je odebrao za svojo mater njo, ki se je držala za tak neznatno. Angeo opazi, kak se je prestrašila pa njoj pravi: „Ne boj se, Marija, ar si milost najšla v Bogi. Glej, poprimeš i rodila boš sina i daš njemi ime Jezuš. On de velki i zvao de se Sin Višnjega". Dasi je od vseh stvorov samo blažena Devica mogla nekelko zapadnoti to skrivnost, itak njoj je trbelo novo svetlost i pomoč, da popunoma zarazmi to važno stvar. Bila je prisiljena, da pita: kak to bo, gda jaz moža ne poznam". Spomli se obliibe čistosti i zaroke, z šterima se njoj obvezao sam Bog. Gabriel odvrne: „Presveta gospa! Lejko je vsemogočnosti božoj včiniti tebe za mater, čeravno ne spoznaš moža. Duh Sveti pride na tebe i moč Višnjega te obsenči, zato de se tudi tisto Sveto, ki de se rodilo od tebe, zvalo Sin Boži. I ovo Elizabeta, tvoja sorodnica, tudi ona je po-prijela sina v svojoj starosti i to je šesti mesec njoj, ki jo zo-vejo nerodovitno; ar pri Bogi je niedna stvar nej nemogoča.
Ravnoisti, ki je včino, da nerodovitna rodi, more ravnotak izvesti, da ti, Gospa, postaneš mati i ostaneš devica pa še v sve-tejšem i čistejšem devištvi. Tvojemi sini, ki ga boš rodila, da Gospod Bog prestol Davida, njegovoga oče i kraliivao de v domi Jakobovom na veke i njegovomi Kralestvi nede konca. Poznana ti je prorokba Izajaša proroka, da Devica poprime i porodi sina i njemi da ime Emanuel, ka znači: Bog z nami. Ta prorokba je istinska i spuni se na tebi. Ti znaš, Marija, za velko skrivnost »gorečega grma", ki ga je Mozeš gledao, da gori, a ne zgori. To je značilo obe naravi: božanske i človeče; zadnja je ne odškodovana od prve. Tak de tudi mati Mesije rodila brez najmenše poškodbe devištva i čistosti".
„Spomni se obečanja, ki ga je Bog dao Abrahami, da se njegovi potomci v štrtom koleni povrnejo iz egiptoskoga robstva v svojo zemlo. Skrivnost toga obečanja je bila, da Gospod s tvojim sodeliivanlom oslobodi liidi od robstva šatana. I lestvica, ki jo je Jakob vido v sne, je bila predpodoba poti, ki jo odpre večna Reč kak človek, da bo ludem dopuščeno priti v nebesa, angelom pa na zemlo, kama stopi tudi cdinorojeni od Oče, da prebiva med liidmi i da jim deli bogastvo svoga božanstva, ki ga zdržava v sebi njegovo nespremenlivo i večno bitje".
S temi predočbami je šteo angeo odvrnoti strah od Marije. Marija je mučala i razmišlala. Bila je gotova, da od njenoga odgovora zavisi obečanje presvetoga Trojstva, da se spunijo prorokbe i da se prikaže najprijetnejša žrtev, ki se še nikdar ne prikazala; da se odprejo vrata nebes, da se premaga i oblada pekeo, da se reši celi človeči rod i da se zadovoli božoj pravičnosti. To je podlaga novoga zakona, proslava človečanstva, radost angelov, nakratko vse, ka zdržava skrivnost poslanstva Edinorojenoga, ki naj v deviškom naročji prime obličje sluge. Zaistino velko i znamenito čudo, da Gospod vse te i druge še vkliičene skrivnosti postavi v roke edne device, da vse zavisi od njene privolitve. Z druge strani se je to moglo predati modrosti i razboritosti te močne žene, ar je bila vredna zaviipanja, ki se je stavilo v njo. Delovanja v Bogi ne potrebujejo sodelovanja stvari. Inači pa je z zviinešnjimi deli, ki se dogajajo izven Boga, a med šterimi je vtelovlenje Reči najodličnejše. Toga je Bog ne šteo izvesti brez sodeliivanja i privolitve presvete Device. S tem je šteo dovršiti vsa svoja ostala dela, da mi za-hvaliijemo ta dobročinenja tudi Materi modrosti.
Marija je popunoma zapopadnola nerazumlivo čast Matere Bože. Da se zamore izjaviti za pripravno, je bila okrašena z nadčlovečimi jakostmi. Vživala je i vidila, kak je bilo dobro združenje z Bogom. Poznala je poti njegovih skritih dobročinenj. Okitila se je z jakostjov i lepotov. Primerjaj pregovore Sala-monove 31, 17 i si. Ar se je posvetiivala sama s sebov i z nebeškim poslanikom od veličine tak visike i božanske skrivnosti i ar je bila ščista razsvetlena od nazyeščanja, ki ga je sprejela, se je njeni čisti duh zdigno v začudenje. Pod silov te genjeno-
sti i teh vzvišenih naklonjenosti se je njeno čisto srce stisnolo z nekšov naravnov silov, pa so iz njega pritekle tri kaple nad vse čiste krvi v njeno deviško utrobo, v šteroj se je vtelovo naš Gospod Jezuš Kristuš, šteroga telo je stvorjeno z močjov i de-lovanjom Duha svetoga. Tak je reč, od štere je napravleno pre-sveto človečanstvo našega Odrešenika, obdaruvana v božanskoj liibavi od srca prečiste Device. To se je vse dogajalo za vremena, gda je Marija s sklonjenov glavov i s sklenjenimi rokami izgovarjala v neizreklivoj ponižnosti reči, ki so bile začetek našega rešenja:
Jezuš križ nosi za mene, da bi jaz potrplivo prenašao križe, štere mi nalaga i šteri so v primeri ž njegovim menši, kak je edna skali-nica proti celomi sveti. Pa mi ta skalinica vendar nebo odpre, £e jo mirno nosim.
„Ovo sliižbenica Gospodnova, naj mi bode poleg reči tvoje." Te božemi viihi tak sladke reči, za nas tak odrešilne, so mele četverni učinek.
1.	Poprijeto je sveto telo Kristušovo od treh kaplic krvi Marijinoga srca.
2.	Stvorjena je presveta duša Gospodova tak, kak so i druge duše stvorjene.
3.	Gospodova duša se je zedinila s telom i s tem je njegovo človečanstvo popunoma dovršeno.
4. Včinjeno je zedinjenje božanstva s človečanstvom v osebi večne Reči. Zedinjenje, ki je v popunom edinstvi izvršilo v te-lovlenje v ednoj osebi tak, da je Jezuš Kristuš pravi Bog 1 pravi človek, da postane naš Gospod i Rešenik.
To čudo se je zgodilo v petek 25. siišca, gda je sinola zarja, v istoj viiri, gda je bio stvorjeni tiidi naš praoča Adam, leta 5199 iza postanka sveta. Tak guči rimsko katoliška Cerkev v martirologiji (seznam svetcov), vodena po svetom Diihi. To vreme je pravo i sigurno. Tak mi je razjašnjeno, gda sam v pokornosti molila za to. Teda je tiidi svet stvorjeni februara.
Isti čas vtelovlenja je bila prečista Devica zdignjena v blaženo gledanje, v šterom je jasno gledala božanstvo. Tii so njoj bile odkrite i razjasnjene vnoge skrivnosti. Božansko dete, hranjeno od tvari i krvi presvete Device, je raslo kak druga deca, ali ne je trpelo razne neudobnosti, ki jih prenašajo Adamova deca v tom stanji. Nebeška Kralica je bila prosta izvestnih neugodnosti, ki jih trpijo druge matere, Adamove hčeri, gda pri-pravlajo hrano pred rojstvom. Hrana, ki jo je Marija davala svo-jemi deteti, so bile vaje v junaških činih vseh jakosti, posebno v čini vdane i požrtvovalne liibezni. Tak je človečanstvo božan-skoga deteta primMo hrano na prirodni način, njegovo božanstvo se pa hranilo z užitkom nad junaškimi deli svoje matere. Na te način je sveta Devica nudila svetomi Diihi za gradnjo Kristušovoga tela čisto i bistro krv s srčnov liibeznijov i z drugimi jakostmi, ar je poprijeta brez greha i prosta vsake posledice greha. Ar je znala, da to, ka ona vživa, je tiidi za hrano njenomi božan-skomi Sini, je primala hrano, vsikdar vežbajoč se v junaških činih tak, da so se čiidivali tudi angelski diihovje, kak je mogoče z navadnimi deli nabirati vnoge zasluge. Nemrejo se opisati milosti, ki jih je sprejemala Marija. Ona, neba, hrana i stan presvetoga Trojstva, je bila vsa spremenjena i zvišena, celo njena sobica je bila blago-slovlena i posvečena za svetišče Najvišjega. Nebeški diihovje, sve-doki čiidovitoga dogodka, so slavili Vsemogočnoga s hvalospevi.
Verjem tela goristanenje.
Tak verjemo, tak molimo. Ki toga ne bi vervao, bi se pogubo. Če pa verjem, ka stanem, ka se bojim smrti? Če bom pa po goristanenji vekomaj živo i bom vekomaj zdrav i veseli, zakaj pa ne prenašam križe i težave toga živlenja mirno, ki so zaloga toga veselogagorstanenja? Če bo moje telo temjlepše i blaženejše, kem čistejše je bilo na sveti i kem bole se je zatajiivalo, si ne bom iz cele moči prizadevao, da sem čista i trezna duša? Jezuš pravi, ka tistoga, ki je njegovo Telo i pije njegovo krv, bo On obiido na sodnji den. Gda to znam, ka je vekivečna Istina to povedala, ki ne more nikoga vkaniti i od nikoga vkanjena biti, si ne bom šteo v sveto dužnost, da se kemvečkrat vredno prečistim?
Alleluja je pesem srečne večnosti. Ki jo šče spevati, si srečno večnost mora spraviti. Spravi si jo, če v Jezuši najde svojo srečo na zemli.
Zakaj lubim svojo Cerkev?
V. Cerkev nam daje mater — Marijo.
Morska zvezda krasna, Mati čudovita,
Bodi zdrava, zdrava jezerkrat! Tolažbo in radost V srce mi zasadiš, In z nebeskov srečov Gorkost boli hladiš.
Edna mati je včila svoje dete, kak se mora prekrižati. Kda se je po vnogih poskiišnjaj nazadnje posrečilo, da se je dete obprvim samo brez napake prekrižalo i pravilo: „V imeni Oče i Sina i Duha svetoga", pa zdigne svoj nedužni pogled k materi i jo pita: „Ali, mama, zakaj pa nega matere?
S tem je to neduzno dete — bi pravo — gučalo iz srca človeštva. Ar prava liibav na tom sveti je liibav do matere. Njoj je namenjeni prvi nasmeh, prvi pogled nedudužnoga deteta je obrnjeni k njoj. Proti njoj steguje svoje slabotne rokice, ž njenov rokov viipa napraviti prvi stopaj v živlenje. Mater najprle zovejo viisteca deteča i milo pripovidavlejo,^ kda jo zagleda. Mati je zvezda naše mladosti i sunce doma. Če dete spadne na vulici, ali si rani rokico ali raztrga oblekico, ali se pa ovači ne počuti dobro — beži k materi i se njoj toži. Njoj zaviipa vse telovne bolečine i vse duševne težave. Pa tudi te, kda dečak odraste i zadobi moško moč, v vsakoj potrebi išče materino pomoč, kak negda v detinstvi. Ona ga mora zagovarjati pri oči, njoj potoži vsako svojo bol, njoj pošle prvi i poslednji pozdrav iz tujine, prek bregov i dolov potujejo njegove misli vsaki den, vsako viiro domo k dragoj materi. — Šče v večernom zatoni živlenja, kda najdragše i najbolše, ka njemi da te svet, že dugo počivle v grobi, stoji njena draga podoba pred njim kak angeo čuvar, pa šče v mrzličnom sni zadnje bolečine misli na njo.
Če nam je mati tak potrebna za naravno živlenje, nam je potrebna tudi za živlenje milosti, za našo pot v blaženo večnost. Na tom žmetnom i bridkom potiivanji naimre vsikdar ostanemo deca, brez moči, slabi i podvrženi jezero nevarnostim. Pa tudi kda smo na viški živlenske moči, naše srce hrepeni po materi i kak tisto nedužno dete zdigavlemo pogled proti nebi, prtajoči: „Ali nega matere?" —
BPomislite", pravi eden slavni misijonar svojemi prijateli, „zdaj mam ze več kak 60 let, pa itak vsaki den potrebujem mater — ja, brez nje ne bi mogeo živeti". Ja, moremo praviti, da naše odrešenje ne bi bilo popolno, če nam dober Bog ne bi dao tudi Mater. — Iv tom je pali vsa sreča, da mamo Mater. „Ne je dana vsem na tom sveti tak velika sreča".
Slavnomi predgari P. Rohi pravi ednok v Hamburgi nekši protestantski predgar: „Kak to, da so katoličani veselejši, bi
pravo nekak bole lejkomiselni, kak mi protestantje?" P. Roh njemi odvrne: „Včasi vam to povem, gospod pastor. Če v hiši šče mati živi, so deca vesela i živahna; če je pa vmrla, hodijo okoli tužni i zamišleni. Tak je tudi z vami: vi nemate več matere; prebivlete v hiši, v šteroj je vmrla mati te, kda so vaši reformatorje zavrgli spoštuvanje do BI. Device Marija. A mi katoličani šče mamo svojo drago Mater i zato smo tak veseli".
Ja, hvala Bogi: mi mamo šče Mater, najbolšo, najblaže-nejšo, najskrbnejšo, ona je zgled vseh mater — Marija.
Marija je zaistino naša Mati. Jezuš nam je na križi dao Marijo za Mater. Njegove reči Janoši: „Ovo tvoja Mati!" (Jan. 19, 27) se nanašajo na vse kristjane, ar je Janoš zastopao na Kalvariji nas, — pravi že sv. Avguštin. Ar pa je Marija naša Mati, zato jo lubimo, častimo i na pomoč zazavlemo. Ona je radostno pro-rokiivala: „Glej, odsehmao me bodo blaženo zvali vsi narodje". (Luk. 1, 48.) Pa bi bilo nekrščansko, ne pravo, če to činimo? Elizabeta je radostno vzkliknila: „Odked meni to, da pride k meni Mati mojega Gospoda?" (Luk. 1, 43.) — Ali se tak nesmemo po pravici čutiti srečne, ar ta Mati ostane pri nas?! —
Zdaj ne bom odgovarjao na sramotitve, ki se nam v oči mečejo, da naimre Mater božo obožavamo (častimo kak Boga), da se njoj klanjamo. To gučijo samo liidje, v šterih nega dobre vole; oni to gučijo proti svojemi bolšemi znanji. Mi resan Marijo na pomoč zazavlemo, poštiijemo i jo zovemo za blaženo, a to so činili vsi stoletja pred nami vse od Kristusa dele. — V kata-kombaj Domitile i sv. Agneze v Rimi je slika Matere bože, kak izraz poštiivanja i liibavi, ki so njoj skažiivali prvi kristjani. Pa tudi v poznejših stoletjaj so liidje isto delali. „Što prešte vse cerkve, podignjene njoj na čast ali pesmi, ki se spevlejo njoj v slavo? Plemeniti protestant Hengstenberg je čteo neke pesmi, ki so je izdala prva krščanska stoletja na čast »velikoj Gospej", pa je vzklikno: „Te stare pesmi so dokazi, pri šterih bi nam morali obrazi poblediti od sramote, ar nam svedočijo od radosti i (preprostoga) zaviipanja, s šterim je krščanska Cerkev soglasno z evangelijom začela Marijine svetke svetiti.
Šče Martin Luther piše na početki svojega odpada: „Da je postala Mati boža, da so njoj s tem bile dane telike i tak velike milosti, da jih nišče nemre razmiti... to so velike stvari, ki jih ne mogoče povedati pa ne zmeriti. Če se zove Mati boža, nišče nemre od nje povedati kaj več, čiglih bi meo teliko jezikov, kak je listja i trave, zvezd na nebi i peska na morji". (Sup. Magnific. — Mod. Phras. 5. 143.)
Sledkar je Luther kakpa svoje mišlenje spremeno, ločo se od Matere bože, pa je dežele i narode odtrgao od njenoga ma-terinskoga srca. Ah, oni nemajo več materef — Nedavno je pri-povedavao neki misijonar, da je v Pommemi stopo v hišo edne protestantske gospe iz jako ugledne rodbine i na svoje veliko začudenje ovarao na steni obešenivi 2 krasnivi Marijinivi sliki.
Pred ednov je šče goro posvet. „Kak to", pita, „da vi sliki Matere bože date v svojoj sobi tak odličen prostor? Vaša vera se protivi poštuvanji Marije... „Prečastiti", odgovori gospa žalostno, Martin Luther je slabo včino, da nas je vkano za Mater božo... ka zadevle mene, jaz ne bom henjala poštiivati Marije". — Alban Stolz je ednok v nekšoj svojoj knigi protestantom dao tanač, naj pa pozdravlajo Mater božo s pobožnov „Zdravov Marijov!" Najšli so se takši, ki so to posliihnoli i Marija j'h je pripela nazaj v pravi očinski dom Cerkve.
„A zakaj bi vi šteli biti katoličan?" pita duhovnik ednoga protestantskoga moža. „Zato, ar vi mate v svojoj Cerkvi mater, mi je pa nemarno". — Hrepenenje po materi!
Sv. Jurij, krščanski vojak i mučenik. Njegov god se obhaja 23. aprila. Njemi je posvečena naša jurjanska farna cerkev na Goričkom.
O, vnogi žalujejo, da nemajo — kak ednok Marija pri no-gaj Jezusovih — tiipatam se odpočinoti na stubaj oltara, v bližini presvete Euharistije v tabernakli, gde trepeče večni prosvet i kde prebivle Gospod v svojoj liibavi. More jih boleti, da njihovo srce ne dobiva posebne duhovniške pomoči i blažene tolažbe, kda jih zakrivle smrtna senca, kak dobivamo mi katoličani. More jih boleti, da na Dušni den majo na svežih grobaj svojih dragih samo skuze i cvetje, ali nemajo daritve, ki čisti i pomiri i prinaša pokojnomi tolažbo i mir. Ali edna rana je šče bole globoka i ne zaceli se nikdar, nikdar: oni vet nemajo matere. „Nekši stalni strah je", se toži protestant Dietlein, „zavolo Ma-
tere bože, nekša bojazen, da bi njoj privoščo bar samo edno reč pozdrava, ki njoj ga je itak večni Oča poslao po vustaj angela, da s tem porine prvi meč v staro prokletstvo, ki nas je ločilo od Njega i Njegove liibavi. Vsakšemi driigomi človeki, ki se je preselo v večnost, smemo zazvati Ave (zdrav, pozdravleni)... kelikokrat ščemo, samo Materi božoj ne smemo, — ar to bi bilo katoliško".
Ravno vsa velika sreča katoličanov je: mi mamo Mater. V našoj hiši je ona — hvala Bogi ne vmrla. Ona živi sredi vnožine svoje dece, liibi jo i deca liibijo njo. „Lubav vseh mater vkiiper je ne tolika, kak je liibav Marijina do ednoga samoga njenoga deteta", pravi sv. Bernard. Niedna mati ne stoji s takšov skrbjov pri zibelki svojega deteta, s kakšov nas Marija sprevaja na poti našega živlenja i nieden svetilnik ne straži tak verno na morskom bregi, kak Marija verostiije na našoj živlenskoj poti. To je tolažba i sreča vsakšega, tudi najsiromaškejšega i najzapiiščenejšega katoličana: on ma Mater. Kak je ednok zvezda vodila tri modre, da so najšli Betlehem i svojega Odkiipitela, tak tudi nam sveti mila zvezda i nam razsvetliije tmico toga živlenja, ide za nami po zblodnjenin potaj i ednok nas pripela k Jezuši: to je od vseh mater najmilejše oko — oko Marijino! O milo materino oko, puno liibavi, predrago srce materino, puno vernosti, preblaga materina roka, puna pomoči i smilenosti! Kak srečni smo mi katoličanci: naša Mati je ne vmrla!
Naj me zadenejo bolečine i nevole, pridejo nad mene bridke i težke viire, da mi ne bo svetila nikša mila zvezda, a nebo nad menov je kak da bi bilo pokrito z žmetnimi oblaki — o, jaz mam šče svojo Materi K njoj bom šo, njoj potožo svojo bol, v njeno materinsko srce izlijem vso bolečino siromaškoga svojega srca. Što se k njoj preporača, nikdar ne prosi zaman. — „Što se more spominati, da bi zvao Marijo, pa bi ostao neposliihnjeniu, piše sv. Bernard, „naj henja slaviti nadele njeno smilenostu. —
Če se bližajo viheri napadov, če nas mami nečistost i greh, če hudobni svet šče preplaviti s svojimi blatnimi valovi našo preplašeno dušo: o, zbežao bom k Materi kak dete, kda njemi preti nevarnost, ar liibav vseh mater toga sveta ne je tolika, kak liibav Marijina do ednoga samoga njenoga deteta".
A kda se ednok nad valovi živlenske struge prikažejo bregovi večnosti, — kda henja goreti posvet mojega živlenja i nastopi smrtna tesnoba i strah: te bom palik bezao k svojoj nebeskoj Materi, kak golob v svoj rodni kraj, V njenom materinskom naročji, na njenom materinom srci ščem vmreti! Ona bo siromaško svoje dete liibeznivo pelala skoz smrtni hlad i grobni mrak — v bolši, srečnejši kraj.
*
Vera i komunizem.
V predzadnjem Marijinom lisli smo čteli, s kakšimi sovražniki se mora boriti sv. Cerkev zadnja desetletja. Eden takši sovražnik je — komunizem.
Dobri poznavalci komunizma pravijo, ka že nega na zemli vekšega kraja, v šterom ne bi bio na eden ali drugi način razširjeni komunizem, ali bar kakši „odsek" III. internacionale, štere namen je, po sveti vse pripraviti za velko, svetovno revolucijo. Skoro podzemelsko se širi po sveti komunizem. V ništernij kra-jaj že leta i leta delujejo od Moskve plačani širitelje komunis-tičnoga mišlenja, duha. Širijo knige, izdavlejo razne liste, v šte-rih se borijo „za pravice zatiranoga" ludstva, majo pa tudi tajna društva. Kda se pa čutijo zadosta močne, te vdarijo z vsov si-lov na den.
Ka ščejo, kakše namene majo?
Nas tu zanima, ka pravijo od vere, kakše namene majo s katoličanskov Cerkvijov. Posliišajmo komuniste, ka pravijo sami od vere. Že Lenin je leta 1905 napisao »komunistično vero" (čredo) i ta se šče dnes tiska v komunističnih knjigaj i jo more po izjavaj komunistov prečteli vsakši, što žele „točno razmiti razmerje komunizma do vere."
Lenin piše: „Za nikoga izmed onij, šteri pripadajo socia-lističnomi proletarijati (to je delavstvo, štero je kapitalizem vrgeo na cesto i ga napravo za liidi, ki nikaj nemajo), je vera ne zasebna zadeva. Mi združujemo zavestne bojevnike, borce v prvom redi za osvoboditev delavstva. A to združenje nesmi i nemre ostati ravnodušno nasproti — neznanji ali nasproti temnoj za-griženosti verskoga vervanja. Mi ščemo popolno ločitev Cerkve i države, da pobijemo mrak vere s čistim i edino vzvišenim orožjom: s svojim tiskom, svojov propagandov (širjenje svojih misli z vsemi sredstvi). Pa mi smo osnovali svoje združenje, rusko socijalno-demokratsko partijo med drugim tudi zato, da
pobijemo tisto, s šterim vera puni delavske glave---Naša
propaganda nujno nosi s sebom propagando brezboštva."
Tak Lenin že 1. 1905. I od tistoga časa se vrši posebno med komunizmom i med katoličanskov Cerkevjov strašen boj, boj za duše miljonov. Ali Moskva ali Rim! Ali brezboštvo, poganstvo — ali krščanstvo. Z naravnost nerazumlivov prebrisa-nostjov delujejo komunisti po sveti, v najrazličnejšij driištvaj, na prvi pogled ščista nedužnij. Na priliko: društvo „prijatelov sovjetske unije"; mednarodna društva, štera majo namen svet vznemiriti zavolo preganjanja delavstva v Španiji i Avstriji, Narodni odbor za pobijanje fašizma i boja, združenje pisatelov i umetnikov, združenje študentov, žen.
A duša vsega i vretina vse pomoči je v Moskvi. Tam je središče, odked prihajajo vsa navodila za razširjenje brezboštva. Leta 1932. je bilo v Rusiji združenij do pet i pol miljona brez-
božnikov. V Rusiji majo tudi jako dobro vrejiivani brezbožni tisk. Najprle je začno izhajati list »Brezbožnik". Leta 1931. je meo te list do pol miljona naročnikov. V tom listi je bilo tudi vnogo brezbožnih slik. Od 1932. izdavlejo revijo (snopič) »Brezbožnik."
Da se vidi, s kakšim neprijatelom se mora boriti Cerkev i vera, samo eden primer! Red sv. Benedikta — benediktinci v Tancremonti se vnogo brigajo za Rusijo i krščanski vzhod, zač-noli so tudi z molitevjov za Rusijo. I list »Brezbožnik" piše od toga eto:
„Popi ščejo, da bi bili stiskani delavci i kmetje-težaki v kapitalističnij državaj zadovolni s svojim stanjom. Brezposelni se mora računati za srečnoga, ar »blaženi so sirmaki". To se govori z vsej predganic, i vračunati trbej tudi predganico bene-diktincov v Tancremonti. Glejte, že je dve jezero let, kak obstoja krščanstvo. Ves te čas so vladajoči razredi meli samo edno skrb: kak naj napravijo močne preše, v šterij stiskajo delavce. A Cerkev jim verno pomaga. Kda Cerkev pozavle kapitaliste, da naj delijo svoje bogastvo s sirmaki, te je to skažlivost. Zgodovina ne pozna bogataša, ki bi drage vole prepusto moč i blago sirmaki. I klerikalci jako dobro znajo, ka od takšega prepuščanja nega guča." — To se pravi, da je Cerkev preveč kapitalistična, drži z kapitalisti, a na sirmake pozabi. A što je več napravo na sveti za »ponižane i razžaljene" kak Cerkev?! Ravno nepristranska zgodovina vči, kelko je napravila Cerkev za sirmake, betežnike itd.! (Glej članek: Zakaj liibim svojo Cerkev. Vr.)
V Rusiji izhaja tudi »znanstveni" brezbožni list »Antireli-gioznik" (protiverski). Leta 1931. je izhajao mesečno na 128 stra-nej i je meo nad 30.000 naročnikov. Za Ukrajince izhaja mesečnik »Brezvirnik", za Polake »Brezbožnik vojujacy", za Tatare „Sugyšan Allasyz", a za Židove „Der Apikoires".
To je delo brezbožnikov doma v Rusiji. A skrbno zasledujejo, kak se prilike, razmere razvijajo po sveti. Kda opazijo, ka je gde že zemla pripravna za njiivo „bolševiško seme", te se njim ne mili nikši trud, niti penez.
Zakaj so pa komunisti tak strašno proti krščanstvi? Prle smo že čiili, da zato, ar prej Cerkev drži s kapitalisti, a tej so pa krivi vsej krivic, ki se godijo delavstvi — proletarijati. Vera, ona slabi borbenost toga proletarijata, kda njemi davle viipanje na bouše čase v živlenji na ovom sveti i tak ga odvrača od boja za svoje pravice. 1 zato je Lenin pravo: »Vera je opij (čemer) za ludstvo." I zato sam pravi: »Vero trbe odpraviti." Trbe se odločno boriti »proti vsakoj veri."
Najprle so začnoli v Rusiji preganjali krščansko vero, duhovnike i cerkve podirati. Do 85% pravoslavnih duhovnikov je bilo zapretih, vmorjenih ali so se mogli izseliti i so njim vzeli službe. Posebno so pa mogli trpeti katoličanski duhovniki. Namen je bio pač te, odpraviti v Rusiji vsako vero. I zavolo ne-prestanoga preganjanja je vnogo liidi odpadnolo od vere.
I kak je v Rusiji, lak ščejo napraviti komunisti po vsej drugih državaj. Zato Cerkev na vse načine blatijo z namenom, da bi pri delavcaj zbudili mržnjo i sovraštvo pa nezaviipanje do Cerkvi. Sejajo med njimi sovraštvo do Cerkve s tem, da njim pokažejo Cerkev kak prijatelico kapitalizma i kak neprijatelico sirmaškoga delavstva, za štere se nikaj ne briga. — Med liid-stvom širijo tisk, napunjeni s komunističnim duhom i v vse glavne, važnejše stvari, zadeve se vrinejo. Posebno ta, kde so kakša odločilna mesta, vodijo njiivi cili: šolstvo, prosveta, odgovorne službe, posebno pa oblast ščejo dobiti svoje roke. To posebno nazorno vidimo v Meksiki i Španiji.
Naši v misijonih.
Lansko leto smo začnoli redno poročati od naših misijo-narov i misijonark v misijonaj. Marijin list i Novine so priobčile mnogo misijonskih pisem. Letošnji kalendar Srca Jezušovoga pa je prineseo dugše poročilo o našem misijonskom deli doma i v misijonaj. I ka je hvalevredno, v njem so zbrane slike vseh naših misijonarov i misijonark.
Vse to kaže, ka smo ne pozabili na svoje brate i sestre, ki delujejo v delešnjij misijonskij krajaj. I s kakšim veseljom so naši naročniki čteli ta pisma. Posebno tisti, ki ednoga ali drti-goga izmed njih poznajo.
Letos bode že delo leiej&e. It. v lanskom leti smo najmre nekelko navezali naše misijonare i misijonarke na domovino, domači kraj. Z veseljom so se odzvali našemi povabili, ka nam naj za Marijin list pošilajo svoja misijonska poročila. Vidli so, ka je domovina ne na nje pozabila, nego misli na nje, stalno, pazlivo zasleduje njiivo delo. Pa tiidi mi doma smo se začnoli bole brigati za nje. Na kakše veselje nam je to bilo, kda smo doznali, kelko misijonskij pozvanj je dala naša krajina, ki je za-istino blagoslovlena krajina na misijonskih i redovniških pa duhovniških pozvanjih!
I kak so Novine pa Marijin list skoro tista edina vez, ki veže naše izseljence i izseljenke po vsej krajaj sveta z domovinov, tak je tiidi predvsem Marijin list postano tista močna vez, štera veže naše misijonare i misijonarke na dragi domači kraj. Sami pišejo veselo: „kda čtem naš prekm urski jezik, mislim, ka sem doma".
Kak smo že poročali v Kalendari, je odišla v japonske mi-sijone s. Cirenija Jug. Odpotiivala je v začetki septembra pre-minočega leta (1935). Potiivala je vkiiper s sestrov Benjaminov Kardinar. Ta je ostala na Kitajskom v Šanghaji, a s. Cirenija je potiivala dele na Japonsko, v svojo novo domovino. Na svoje novo mesto je srečno prišla. Na Japonskom so usmiljene sestre naseljene na dvema mestoma, v Osaki i v Fukuoki. S. Cirenija je nastanjena v Osaki. Na svoje novo mesto je prišla 14. oktobra. Usmiljenim sestram v Ljubljano piše med drugim:
„14, oktobra sem prvič hvaležno pozdravila japonsko zemlo. Okoli 11. viire sem prišla s sestrami na novi domek. Hišica je čisto japonska. Zviinaj je obita z deskami, znotraj je večinoma
iz papira---Premoremo tudi kapelo. — Jaz sem se taki začela
včiti jezika, ka je jako potrebno, zednim sem pa začela tudi že misijonariti. Zadnjič sem se na priliko pelala s sestrov prednicov daleč na deželo. Jako me je bolelo, kda sem vidila toliko zapuščenih liidi, kak rada bi jim pomagala, a driigoga jim ne morem dati kak samo sebe, ve drugo nemam---" (Kat. mis. XIII.
št. 6, str. 95, slika).
V Osako so že prle prišle sestre Srca Jezušovoga, ki vodijo tu šolo za bogatejšo deco. Želele so pa tiidi pomagati sirmaškim. Zato so prosile v Pariz za pomoč i tak so prišle usmiljenke sv. Vincencija na Japonsko v Osaki. Zato se je misijon usmiljenk komaj začno v Osaki. A vseedno se misijon lepo razvija i so že sestre vnogo dece krstile. „Če bo prišla še kakšna sestra sem, bo našla zadosta dela i več misijonskoga dela si ne bo mogla želeti", pravi v pismi s. Cirenija. — Kristjanov je na Ja-ponskom šče bole malo. A tisti, šleri so, so pa kak čista pšenice v Cerkvi. Nešterni so vsaki den pri sv. meši i sv. obhajili. Po nedelaj pa skoro nega človeka v cerkvi pri sv. meši, šteri ne bi bio tiidi pri sv. obhajili.
Misijonar g. Kerec Jožef pošila zanimiva poročila s svojega novoga misijonskoga mesta Junnanfu-ja, kama je odišeo lani. Njegovo delo že rodi lepi sad. Pa delo v tom mesti je g. Kereci že premalo. Njegove oči že plavajo dele i gledajo velke njive, na šterij je že žetev zrela, jako zrela i ga zove na delo. Kak smo že pisali, je lani v jesen odišeo na pomoč g. Kereci mladi salezijanski misijonar g. Majcen. Kda se Majcen telko jezika navči, da bo mogeo g. Kereca nadomestuvati, te de šo g. Kerec na dugše potiivanje med liidstvo Meaotce, šteri prebivlejo v visikij goraj. Tu je tista zrela žetev, štera ga tak močno zove na delo. 1 g. Kerec piše: tiidi „s tibetanskimi trgovci sem prišeo vkuper; bili so jako prijazni z menov i so me pozvali, naj je poglednem. Pravili so mi, da bi v poldrugom meseci s konjom lehko prišeo k njim v Ta Tsien Lu". Tak g. Kereca na vse strani zovejo. I lepo pravi dale v pismi g. Kerec: „V kelko bole divjem kraji smo tu, tem bole pisano je naše pole i tem bole je spodobno naše delo — deli prvih apoštolov krščanstva. Vej nas ne strašita ne siromaštvo ne zapiiščenost, ja, moje veselje je šče tem vekše i moje srce si žele više i više ta v visiki Tibet, da bi tiidi tam glaso veselo reč bože liibezni!"
G.Jolko Gedera pa v Tung-Piji rade obiskavlejo razne ne-vole i težave. Njegovi misijoni vnogo trpijo zavolo roparov i vojakov. Kda je lani junija šo v Makao k duhovnim vajam, je že med duhovnimi vajami dobo glas, da je bio eden izmed njegovih misijonov ščista oropani. Kda je prišeo nazaj domo, je vido, ka je istina bila, ka so njemi vnogo kvara napravili. Driigoga
je tte najšeo kak prazno hišo z potretimi dverami. Ka si je znao. V srci si je pravo: „Bog je dao, Bog je vzeo, hvaljeno bojdi njegovo ime!"
Dosta so njemi spokradnoli ropari. Driigoč so pa prišli vojaki, potrli dveri i vzeli, ka njim je prišlo pod roke. Tak so njemi napravili preči škode. Pa vseedno ne obvupa, stalno njemi stoji pred očmi njegov velki cio — rešitev diiL G. Geder tudi na driigoj strani vidi, da je njegovo delo ne zaman. Katoličansko vero od dneva do dneva vsigdar bole poštiijejo njegovi Kitajci, i ka je jako veselo, tudi šolani liidje.
V driigom pismi piše g. Geder, ka je njegov misijon kak ladja na razburkanom morji. Sirmaška Kitajska more dosta trpeti. Na severi njoj jemle Japonska pokrajino za pokrajinov. A komunisti pa ropari kitajsko državo odznotra slabijo. Vršijo se skoro stalni boji med vojaki i ropari. V Tung-Piji je že več mesecov nastanjeni močen vojaški oddelek, šteri preganja ropare. Vsaki peti den sekajo vlovlenim roparom glave, kak prej pri nas v jeseni zelnate---
Kak vidimo — je imetno misijonsko delo. Zato radi molimo za naše drage brate i sestre v misijonaj, ki v velkom po-menjkanji i trpljenji glasijo liibezen Kristušovo. Prosimo Boga, naj njim vsem da milost stanovitnosti i naj njiivo delo blagoslovi, da se poganov kak največ spreobrne. —
Vsem našim predragim misijonarom i misijonarkam v de-lešnjih misijonskih krajih želemo vesele viizemske svetke. Svetek vstanenja! Da bi tudi v diišaj prevnogih Vaših paganov vstano Kristuš. Da bi njiive duše vstanole iz krnice nevere i poganstva k svetlosti Kristušovoga živlenja v njij. V Vašem deli pa želemo kak največ božega blagoslova i njegove obilne milosti!
Sv. Pompilij Pirrotti.
(1710—1766.)
Pri svetom krsti je dobo ime Dominik. Že v mladosti je kazao znake posebne razumnosti. S zvončkom je vkiip zvao deco i njim razlagao krščanski navuk. Pod vodstvom posebne milosti Bože je že v detečoj dobi živo živlenje žrtev i zatajiivanj. 1 mladi Dominik začuti v sebi pozvanje za redovniški stan, pa so njemi stariši nasprotiivall. Ar so njemi nikak ne šteli dopustiti toga stopaja, žela po redovniškom stani pa je dosegnola vrh, je edno noč pobegno v varaš Benevento k redovnicam tzv. »pobožnih škol", štere je nastavo sv. Jožef Kalasancij. Sledkar so se tudi stariši pomirili, i Dominik spremint svoje krstno ime v redov-niško: Pompilij.
Ar pa je glavni namen reda, v šteroga je Dominik stopo, včenje i odgajanje školske mladine, je tudi Pompilij najprle vršo vučitelsko službo i to z velkov liibavjov do mladine, posebno pa se je triido, da mladino vzgoji v pobožnosti ino strahi Bo-
žem. Najmenje ednok v meseci je gnao šolare k sv. spovedi 1 prečiščavanji. I deca so čutila, da jih liibi, zato so v grupaj bežala za njim, kda so ga samo na vulici opazila.
Medtem pa je svetnik želo, da tudi zvtina škole dela za čast Božo, i da lttdi pripela na pot, štera vodi k Bogi. Dovolili so njemi zato predgarsko službo. Pohajao je varaše i vesnice, prehodo cele pokrajine, največ pa je delao v Abruzzih i Napuli. V predganji i spovedavanji je bio neutrudlivi. Z najvekšim žarom je širo pobožnost do Presv. Srca Jezušovoga i devetdnev-nico na čast Presv. Srci. Prvi je začno služiti večernice i deliti blagoslov z Najsv. Svestvom. Gojio je tudi nežno pobožnost do
H
Novomešnik: ŽIŽEK DRAGO, duhovnik šibeniške škofije, rojen 1. 1903. okt. 31. v Žižkih, črensovska župnija. Prvo sv. mešo bo sliižo v Ljutomeri aprila 19.
BI. Device Marije, štero je zvao „Lepa Mati". Jako je priporačao vnogo moliti za verne duše v očiščilišči. Živo je spokorno živlenje: dosta je molo, se zatajiivao. Ne je jo mesa, ne pio vina, spao je samo par viiri pa še to na podi, ostali del noči pa je premišlavao i se pripravlao za predgo. Gdešteč je hodo, je vse osvajao s svojov rečjov. Vnožino liistva je prihajalo k njemi po nasvete, tolažbo ino k spovedi.
Kak se zlato sproba v ognji, tak se tudi svetost sproba v preganjanji i v trplenji. Svetniki naslediijejo Jezuša Kristuša ne samo v kreposti, nego tudi v trplenji. Keli trplenja je tudi na-
šemi Pompiliji ne prizaneseo. Vnogi so se vzdignoli proti njemi, edni iz nevoščenosti i hudobije, drugi pa ar so bili slabo pod-včeni i obveščeni o njem. Med diihovščinov v Neapuli je vladao janzenističi rigorizem t. j. velka strogost z grešniki pri spovedi, v nalaganji velke pokore itd. Sv. Pompilij pa je nasprotno bio blage narave i nikdar je grešnika ne odpiisto brez odveze — se razmi, da ga je najprle pripravo za obžaliivanje grehov. Zavolo toga — bilo je tudi nikelko nevoščenosti poleg — so ga zato-žili pri neapulskom škofi, kak kvarnoga za duhovni napredek vernikov. Škof njemi je prepovedao spovedavati. Njegovim ne-prijatelom pa je tudi to nej biio po voli, ar je liistvo vseedno prihajalo k svetniki, či tudi samo zavolo blagoslova. Kak so v tistom časi bile pogoste revolucije, so neprijatelje Pompilija javili krali kak nevarnoga za javni red, ar ma za sebov vnogo naroda. I prišla je zapoved, naj se ga odstrani iz Neapula. V spremstvi straže so ga odpelali v Posillipo i ga zaprli v samostan njegovoga reda. Neprijatelje so ga tudi zatožili pri pred-stojnikaj reda, celo pred najvišišimi v Rimi. Pošilali so ga nato od varaša do varaša, tak ka je niti edno leto ne ostao na ednom mesti. Vse to je svetnik potrpežlivo prenašao po zgledi svojega Odkiipitela, ki je molo za svoje naprijatele.
Kda je bio v Campi Salentina, so prestala preganjanja. Pompilij je bio imeniivani za predstojnika redovniške hiže. Zdaj je začno neutriidlivo delati za rešitev duš, največ na predganici i v spovednici. Ednok pa, gda je spovedavao, je omedlo i na-skori, kak so ga vo odnesli je vmro te „svetnik, čiidodelnik i dobrotnik" kak so ga zvali. Liidstvo je na falačke rastrgalo spo-vednico i je falačke razneslo za spomin kak relikvije.
Sv. Cerkev ga je 1890 leta prištela k blaženim, 19. marca 1934 pa k svetnikom vkup z Jožefom Cottolengom i karmeličan-kov Terezijov Margaretov Redi.
Navuk. Bolečine i trplenje sta naša herbija. Trplenje prehaja na vse nas kak posledica Adamovoga greha. Pa naj pobegne človek kama njemi je drago, križ, nevole, bolečine, žalosti i|preganjanja bo vsešerom najšeo. Što brez Boga trpi, njemi postane križ dvakrat žmetnejši i brez haska za večno živlenje. Vsaki dober krščenik more si z trplenja vzeti hasek. Najlepša tolažba žalostnomi srci je Presv. Srce Jezušovo, vretina vse tolažbe.
„V vsakom človeki je nekaj živalskoga. Či mi te živali ne krotimo, postane v kratkom časi med vsemi zverinami najkrvo-
ločnejša i najrazvuzdanejša." (Aristoteles).
*
Večkrat je dobro premišlavati včinjene grehe, čiravno ka so nam že v dobroj spovedi odpuščeni, da se tak zmerom bole
pred Bogom ponižamo i spoznamo svojo slabost.
*
Marjeta, Dokležovje, iz Francije 12-67, Tivadar Bara iz Francije na sirotišnico Deteta Marije 10-25, Kr. banska uprava, Ljubljana, 2000, Ferencek Marjeta, Kobilje, na sirot. Deteta Marije, [da je to sveto Dete pomore, 10 Din. — Izdali smo č. sestram v Soboto 2 vreči krumplov i dve praseti za 160 Din, deske za kukoričnjak 430 Din., pri prošnji za podporo kolek 25 Din., pri doblenji podpOre odpravnina urada kr. banske uprave 5 Din.
Obračun za 1. 1935. Sprejeli smo zviin darov v naravi 3280*56 Din., izdali smo zviin darov v naravi 4902 25 Din. Razlika se je pokrila letos z darom kr. bansko uprave, ki smo ga že lani zaprosili. Naj Detece Marija čuva i brani vse naše darovnike, nam pa sprosi pomoč, da vnogim sirotam po-moremo. — Odbor.
POŠTA.
Vsem se toplo zahvalim, ki so mi na god pozdrave poslali i z liibez-nostjov mislili pri toj priliki na mene. Vrednik. — Naročnikom. Ki neste dobili šteroga Mar. Lista, se zglasite hitro za njega.
ZAHVALA.
Zahvalim se presv. Oltarskomi Svestvi za očividno pomoč v nekoj diiš-noj zadevi. S. M, P.
V slovo Horvat Katici i z Bogojine.
Dne 23. II. 1.1. nas je zapustila naša nam priliiblena Katica, pa je od-potiivala v Sev. Ameriko k svojemi brati, preč. g. P. Egidiji Horvat, ki je kak župnik v S. Bethlehemi za naše izseljence. Kak je bila priliiblene v na-šoj vesi, se je pokazalo pri njenem obhodi. Pred sv. mešov so njej naše dekle zaspevale v slovo znano Marijino pesem: „Zdaj zvonovi zazvonite meni žalostno slovo", a opoldne so se zbrali pri hiši njenih starišov, vsi bratje, sestra, rodbina i nad 80 njenih prijatelje i spoštiivalcov, da njej kažejo svojo lubezen i jo sprevodijo do poštnoga avtobusa, s šterim se je odpelala v Soboto. Kda se je približavao čas odhoda, je naša Katica začela vzemati slovo najprej od starišov. To slovo je bilo tak genlivo, da se ne more opisati. Suze so kapale kak dež, pa se neso mogli en čas eden od driigoga odtrgati. Njeno žalostno srce je pa hrepenelo samo za edno i to: „Dragi oča ino mati, da bi Vas še enkrat mogla viditi." Genliv je bio tiidi prizor ob slovesi od njenih bratov ino sestre. Obimali so se z venci v znak velike liibezni pa z žalostnimi suzami poliiblali eden driigoga. Za slovo prijatelcam ino spoštii-vatelcam je djala: „Na sevidenje, molite za me, kak tiidi jaz za Vas bodem molila in bom Vsemogočnoga prosila, da Vas ohrani v zdravji i Božem miri, da se ednok pali vidimo".
Draga Katica! Kda si odhajala iz naše siromaške sredine, se nesmo mogli odsloviti z rečmi od Tebe zavolo velike žalosti. Sama si vidila, da smo vsi bili v velikoj žalosti zavolo Tebe ino močno objokani. Da Ti izkažemo našo lubezen, Ti tem potom želemo od Boga, da ohraniš našo liibav do Tebe, za vsikdar. Sama si vidila, da smo z žalostjov gledali tvoj odhod. Naše srce je hrepenelo samo po Tebi, da bi ostala med nami. Z Božov volov smo Te pa prepustili v daleči kraj, pa te izročili Mariji Pomočnici Mariji v obrambo. Te prosimo i se viipamo, da nas ohraniš v srci kak Tvoje dušice. Mej viipanje, da molimo za Tebe, naj ohraniš vernost do svoje ka-toličanske vere, da prineseš ta v daljavo cvet naše lare Bogojine. Ne pozabi se nikdar z nas, bodi vsikdar tolmač naše siromaške Slov. krajine. Čuvaj v sebi detinsko liibezen do svoje mile grudice, ki te je preživlala dozdaj. Na Tvojoj poti naj Te prevaja angeo čuvar i te reši vse nevarnosti, tam prek v novoj domovini pa vživaj pomoč Marijino
Ti pa, dragi brat, prevzemi našo sestrico v krilo liibezni očinstva. Pi-šita nam večkrat, ar težko čakamo pismo Vajni rok. Pozdravlena bodita od vseh Bogojančarov, pdsebno od starišov, bratov, sester i cele rodbine. To so naše tolažlive rendice.
Sirotišnica Deteta Marije v Turnišči se je posvetila Srci
Jezušovomi.
V	osmini goda sv. Jožefa, marca 22. se je to zgodilo. Posvetitev so zvršili urednik našega lista z dvorbov preč. gg. Jerič Ivana dekana i Soštarec Alojza, kaplana. V lepo okinčenoj dvorani se je blagoslovila podoba Srca Jezušovoga i potem prinesla na stalno mesto, odkod bo Srce Jezušovo kraliivalo nad svojimi liiblenimi sirotami. Tu so sirotev z genlivimi pesmicami pozdravlali Srce Jezušovo i njemi na čast spevale. Z njihovimi nedužnimi glasovi so se zdrližili tiidi odrašeni nazoči. Po blagoslovitvi je bila prireditev, pri šteroj so sirote z decov z Vrtca prikazale več lepi prizorov, kak od smrti Jezušekove Trezike itd, spevale pobožne i narodne pesmi, pa pozdravile za god urednika našega lista z deklamaciiami i pesmami. Spevao njemi je dečinski šereg tiidi tisto, kak je zaspan Jožek v šolo šo, grato gospod i zdaj sivolasni spevle: Dominus vobiskum, i želela njemi je dečica, ka si sam nikak ne žele: osemdesetletnico. Posvetiteo je v svojem govori omeno dobrotlivost, smilenost i vernost Srca JezitšovOga. Dokončao je pa vsoje reči z tistov lepov našov starinskov pesmicov od toga dobroga Jezušeka, ki je smilenoga srca:
Pred njim so cvele rožice, za njim so šle sirotice, sirotice zapuščene, od liidi vseh zavržene. I želo je, naj rožice lubezni do siromaške dece cvetejo v toj hiši i z te hiše daleč okoli na veselje Srci Jezušovomi, i rešijo nešteto siromaške, zapuščene dece.
Rešitev vgank 2. snopiča.
I.	Ne sta Dev. Marija i sv. Jožef kriviva, ka se je 12 letni Jezušek zgiibo. Sam je ostao v Jeružalemi, naj v njeva iskanji majo starišje i vsi duševni voditelje zgled, kak se mora zguhlena duša iskati. Njeva sta eden na ovoga mislila, ka je Dete pri ednom od starišov, zato sta ne opazila, ka je zgiibleno.
V	cerkvi sta ga najšla i ž njegovoga odgovora, ka on mora tam biti, ka je Očinoga, se vidi, da je cerkev hiša boža i da je on Bog.
Domo je šo ž njima i bogeo jiva je.
II.	Ki rad Ma Marijo, dragevole si odtrgne od viist i si naroči njeni list.
Dobro je rešila pryo vganko i delovno tudi driigo, a to ne popolnoma Antolin Marija z Beltinec. — Prvo vganko je rešo ttidi zadovolivo Sabotin Jožef iz Trnja. — Oba dobita obečano reč, naj pridete po njo.
Nove vganke.
I.	III. Dopunite to pesmico: Kakše bo naše telo po goristanenji, Marija . . . la
če bomo zveličani?	sej > _
II.	AI..ja:
Moj Jezuš . . je
Kakše bo telo pogtiblenih po gori-	Ne, — vekomaj , .
stanenji?	Ali . . . aH . . ja.
Ki vse troje pravilno reši do konca aprila, dobi za nagrado rožni venec z
obilnimi odpustki.
Vuzemske svetke z blaženov allelujov v čistom srci preživite vsi naši naročniki, siromaki i bogati, doma aH v tujini. Urednik bo za vse vas sliižo sv. mešo na Viizem, da na veliki sodnji den mo vredni z smehom na blaženih vustaj se srečati i skupno spevati pesem večnosti, allelujo.	Uredništvo Mar. Lista.