List 35.
Opomin kmetovavcem!
Pod ti m nadpisom stoji v nemškem časniku štajarske kmetijske družbe od 27. aprila dobrovo-Ijen svet gosp. dr. Hlubeka: kaj naj bi se počelo na tacih njivah, kjer letos ozimina aii jarina slabo letino obeta. Ker je zares ta svet beseda o pravem času za vse take kraje, kjer je nevgodno vreme že pozimi ali to spomlad žitom škodovalo, ga podamo tudi našim kmetovavcem. Takole se glasi:
„Po več krajih je zima jesenski setvi škodovala, zlasti na težki zemlji. Sneg, ki je padel 20. sušca, in dež, ki je šel i. aprila, sta pa ozimino spet tako oživila, da so kmetovavci zamogli ž njo dosto zadovoljni biti, posebno s pšenico. Ali silna suša, ki je potem neprenehoma terpela do 23, aprila, in zraven pa večkrat burja, ste zaderževale ozimino in jarino, zlasti ječmen in rež tako, da so te žita zmirom redkeje prihajale, in se je tam pa tam bati, da rež in ječmen še srednjega pridelka ne bota dala".
„Ker je še čas turšico (koruze) in proso sejati: naj kmetovavci take njive, kjer jim žito slabo kaže, preorjejo in s koruzo in prosom obsejejo. Kakor je zemlja bolj ali manj močna ali kakor ima kdo več ali manj gnoja, po tem naj seje koruzo ali pa proso. Proso se zna 14 dni ali 3 tedne pozneje sejati kakor koruza; zato znamo žito, zlasti rež, ktero mislimo podorati in namesto nje proso sejati, za toliko časa delj na njivi pustiti, da se bolj obrase; potem jo pokosimo, s slamo v re-zanco zrežimo in za klajo porabimo".
„Kakor jo dosihmal vreme bilo, se nam je tudi bati, da bi se sen o žeti slabo ne obrasle in da bi nam klaje ne manjkalo. Naj bi, to nadlogo od-verniti, kmetovavci sejali turšico za živinsko klajo. Ni je rastline na svetu, ki bi obilniši klaje dala kakor turšica, in le čuditi se je, da naši kmetovavci tega blagoslova božjega še ne obrajtajo tako, kakor zasluži! Mnogokrat ponavljane skušnje so me do dobrega prepričale, da se da turšica za klajo celo dvakrat na ravno tisto njivo v enem letu sejati. Pervikrat sem jo sejal 1. rožnika (junia), drugikrat pa 28. malega serpana (julia), obojno pa pokositi dal, ko je začela metljice delati. In iz teh skušinj sem za gotovo zvedil, da turšica zamore v 134 dneh ali v 4 mescih in pol na 1 oralu dati 1521 centov sirove (frišne) ali 320 centov suhe klaje. Al ni čuda obilen pridelk? Al je ktera rastlina na svetu, ki se zamore primerjati za klajo s turšično slamo? Nobenal^
„Mi, ki smo kmetovavci, smo zato na svetu, da silimo zemljo k rodovitnosti in da pridelujemo hrano ljudem in živini. Tega imenitnega poklica pa ne moremo spolniti, ako le jamramo in tožimo po babje, — nam se spodobi delati možato. Ce vidimo, da nam nevgodno vreme podira up, ne smemo golih njiv pušati kakoršne so, ampak,  dokler je
čas, moramo sejati berž kaj druzega, da nadomestimo pervo zgubo. Koruze pa se naj bolj lotimo* ker koruza je kraljica vsi h sadežev, — med krompir sadimo koruzo in bob: in Bog bo blagoslovil našo pridnost".
„Zdaj pa še eno besedo v čast tiste štajarske mašine *), s ktero se žito seje. Idite dragi kmetovavci, gledat polje gospoda Hoepfner-a v Grottenhof-u, gospoda Walter-a na Oberranzma-jerjevem posestvu, gospoda Rochel-a v Kleineg-genberg-u. Čudili se bote viditi veselo rast žita na teh njivah, na kterih je bilo vse z mašino se-jano; ni p o zeblo in tudi suša ga ni vzela. In vse to je storila prosta naša mašinica, ktero je že morebiti marsikdo zasmehoval, ako ga njegov oče niso učili, da se žito veliko veliko bolje seje z mašino, kakor z roko".
*) Priporočali smo hvalovredno žitno sejavnico (Serdinsko) v 78. listu „Novic" leta 1852, kamor častite bravce zaverne-mo; mašina ta se vidi tudi na družtvinem vertu na Poljanah.
Vred.