LJUBAVNA PESEM.
Anton Vodnik.
Ko je mesečina prižgala lestence po moji hiši, sem vzel v roko liro čudnih sluienj in šel kakor po navadi trkat na okna tvojih sanj.
Ko sem stopal skozi tvojega doma vrt,
iskajoč v strunah lire pozdravno pesem svojega srca —
me zajel je divji vrtinec veličastne godbe
rož in drevja, ptic in zvezda.
Vsak list na drevju bila je tipka puščavsko brezmejnih orgel. Nanje igrali so milijoni rok enega samega Pevca.
Kakor ognjene irombe
razsvetljevale so vrtnice rdeče
to cerkev psalmističnih zvokov  —
in bil sem v zagonetnem ognju se spreminjajoči angel,
zakrivajoč si oči z rokami.
V oddaljenih kotih svetišča zvenele so lilije kot violine pod bradami tenkih, slonokoščenih angelov ...
Vsi ti zvoki so se izlivali
v kristalno tišino
— zaklenjeno najsvetejše —
razvrščajoč se krog nevidnega oltarja
k mističnemu darovanju ...
Ko se skrila je godba mojim očem, ostal sem pod brezmejnimi oboki zapuščene cerkve  — sam — kot mesto v osrčju puščave, kjer prevpije zvonove cerkva orjaški zvon vesoljnega neba ...