Adrian Popescu
OD VSEGA,    Želim si priti v leta, ki so v Dobro dozorela, KAR OSTANE? ...     vem, da je moja starost dobrava, in narod veliki je nanjo prišel iz doline, družina čebel priletela. Plod sem z divjim okusom, z aromo po gozdu, sad sem mladike, od divjih kohort poteptane — pestiči in trni, medica in mračna naključja: koliko tega kot čist alkohol v retorti ostane? Slutim minljivost. In vidim, da v vode, mrzle in čiste visoka drevesa na skali otresajo liste. Vem, šlo je moje poletje, čeprav se v globini še zasvetlika — bo noga še našla izvire?
Vse, kar bilo je: materija, strast zaslepljena, il,
vse se počasi spreminja v plamene. Bodo goreli?
Težko zaželeni se plod bo v moji ljubezni rodil —
utripanje k zvezdi, kjer smrt je neznana?
Kmalu bo meni, bo vsem nam skrivnost razvozlana.
V skritih globinah se vrelci ljubkujejo.
Pod zemljo začenja drugačen se dan. Pojoč
ti povedat prihajam od tam: povsod je življenje —
pod vodo in v blatu, v ognjiščih, ki bila so nekoč,
ne čutiš mar tkanja niti celo v ogledalu?
Dobro premesti kamen, ker v kamenju spijo duhovi,
bom znova, kar bil sem nekoč. Je krošnja v želodu.
159
160                                                                                                       Katja Špur-Marius Oros
V SEBI     Spiralo sem v sebi samem izkopal, SAMEM     ko sem grebel v človeka, da bi izgrebel angela v galerijah, koder nisem še stopal; spreminjam se, atom za atomom, počasi v drug pojav, bolj nedoumljiv, dragocen, kot je v katedrali vitraža s čudežnimi okrasi, čeprav zaprta v svinčen okvir, ji sonce, ki ga čuti, daje nov pomen in luč jo spreminja, ji daje barvo, živi zven, da je bolj prozorna od jajca, če miruje, pa se v gibanju vendar razpre, kot se odpre padalo-drevo v pomlad.
DA GREŠ Da greš ob potoku navzgor proti skritemu izviru pesmi po stopinjah prividov duha.
Da prideš tja, kjer zlate ribe rek odlagajo iz globine trebuhov težko zrno moškega mleka.
Jata urnih kril
odhaja proti carstvu deviškosti vode.