Puitnta» plaqua т prtovind ZI VEJ ENTE 1 Q L'JU BL9ANA Q 2 Štev. 17 24* aprila Knjiga 11* ŽIVLJENJE IN SVET — ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številk» Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno IS lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika in ostalo inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorcij: Adolf Ribnika r. Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. Vsi v Ljubljani. VSEBINA št. 17: Oko nas vara. — Dr. VI. Travne r: Vampirji in vampirski procesi (konec). — štorklje. — Dr. R. H. Francé: Zakaj nosimo glavo pokoncu? — I. Vrh ovni k: Ob 50 letnici Gregorčičeve Zlate knjige. — Pravljice, ki jih pripovedujemo otrokom. — Potresno ozemlje v Južni Ameriki. — Iv. Podržaj: Bedakova osveta (nadaljevanje). — Kaj človek v resnici vidi in česa ne vidi. — Na grebene montblanške grmade. — Novo gledališče angleškega naroda. — V osrednji Aziji. — Japonske lutke. — Znamke pripovedujejo. — Alabama, dežela tornadov. — Tri minute potovanja. — šah. — Lov za novimi zvezdniki. — Humor. Lov za novimi zvezdniki Hollywood je mednarodna kolonija umetnikov. Vsi narodi so tam: Nemci, Angleži, Francozi, Avstrijci, Madžari, Švedi itd. Eno pa druži Hollywood z vsemi drugimi umetniškimi kolonijami, odri in drugimi kraji umètnostd: njegove zvezde prihajajo iin odhajajo, se zasvetijo kot kometi sredi drugih zveed, širijo čudovito luč in izgine-ijo. O ne, ne šele zanamci, že sodobniki znajo hitro pozabljati. Toda to je človeška usoda. Ali veste, da se usoda filmske zivezde skoraj vedno izraža v treznih številkah? Namreč več ali manj tragična usoda izginjanja in nesrečna usoda nastajanja. Nekaj primerov: . Constance Bennett, ena najbolj znanih in priljubljenih filmskih igralk Amerike, je dobivala dolgo časa kraljevsko plačo 30 tisoč dolarjev na teden. Ta plača jo zdaj v resmi nevarnosti. Filmski ravnatelji nameravajo dati gospodični Bennettovi v bodoče le polovico, kljub idealno lepim ramam in čudovito oblikovanim nogam, ki jim v Hollywoodu skoraj mi bilo enakih ... Greta Garbo bo najbrž tudi izgubila precej svoje plače (10.000 dolarjev na teden). In cela vrsta drugih filmskih kraljev in kraljic, ki so doslej dobivali pet do deset tisoč dolarjev na teden se vprašuje, kako bodo ž.vell, če jim bodo to dobrodošlo plačo nekega dne znižali za več ko polovico. Mogoče je, da čitatelj z nejevoljo sliši o teh ogromnih plačah in Izprašuje, ali je res romantična komedida, katere glavna privlačnost je v tehniki lepega objema ali hrepenečih poljubov, vredna 5 do 10.000 dolarjev na teden. Vprašanje je popolnoma upravičeno. Dejstvo Je pa tudi, da dajejo umetnikom i* prvi vrsti zato tako visoke plače, ker prav njih osebnost pričara denar v blagajne _ .in to v tonah! In če zdaj znižujejo plače, je vzrok v tem, da so blagatfne zadr nje čase — le pol ali miti toliko polne. Kljub temu so filmski mogotoi pripravljeni plačati iste ali pa še višje plače — a ne stani, temveč novi zvezdniki jih bodo dobili ! Nove, še nikdar videne stvari zagotovë uspeh blagajni. Povedal bom, kar irai je o tem povedal eden hollywoodskih filmskih mogotcev, ko sem ga obiskal v njegovem najsvetejšem kotičku. »Bili so časi, ko so bili Chaiplin, Greta Garbo, Marleme Dietrich, Jannlngs, John Gilbert in Ruth Chatterton novii, in so nam prinesli ogromne dobičke. Publika, ki jii film ugaja, je besnela. Povem vam, kako so t i znali pridobiti mase in s svojo (igro polniti blagajne!« In po kratkem odmoru: »Natjdiite mi novo zveado, ki. zna tako ganiti srce vsega sveta, kakor so znali oni najdite mi moža, ženo, otroka a'l opico; ki more publiko ganiti do solz, in dam mru 50.000 dolarjev aLi več na teden — do 100.000 dolarjev na teden, ako hočete.« Prav je imel. To je važno in tu |je tudi tajnost problema zvočnega filma. Star je toliko vreden, kolikor prinese njegova igra gotovega denarja, nič več im nič manj ... Dividende se služijo tako, da prisilimo svetovno občinstvo, da se smeje, joče, kriči itn zdihuje, predvsem pa s tem, da mu poženemo kurjo polt po hrbtu. Po prvovrstnih. senzacionalnih kriminalnih filmih. (Nadaljevanje na predzadnji stran i ).. žrVDENlE IN SVET ŠTEV. 17. LJUBLJANA, 24. APRILA 1932, KNJIGA 11, JOS. KLINIK : Pohorska drča (lesorezj, Oko nas vara N" ajnovejše odkritje znanosti je, da nas vidni živec, na katerega se moramo tolikanj in toliko- _ krat zanašati, grdo vara. Profesor Piéron v Parizu je namreč dognal, da ima vidni živec lastnost, da nam poznejše dogodke v nekih okoliščinah prej dovede do zavesti kakor druge, ki so se zgodili pred temi. S svojimi poskusi, o katerih prinašamo v naslednjem kratek opis, je spravil na dan zanimiva dejstva, ki bodo v marsičem izpopolnila naše današnje znanje o živčevju in njega delovanju. - V temnici profesorja Piérona (ravnatelja instituta za fiziološko psihologijo na pariški univerzi) sedi poskusna oseba. Ko se je oko čez dalj časa že privadilo dodobra teme, se prikaže v aparatu, v katerega mora upreti oko, prav slaboten in kratkotrajen svetlobni blisk, ki mu petnajst stotink sekunde kasneje sledi drug, dokaj močnejši blisk, avtomatično sprožen od nekega prav zanesljivo delujočega mehanizma. Poskusna oseba pa na čuden način ne vidi bliskov v pravilnem sosledju, marveč najprvo močnejšega in potem šele slabejšega, čeprav bi moralo biti baš obratno. Ko je Piéron presledek med obema bliskoma skrčil na sedemnajst stotink sekunde, je poskusna oseba mahoma opazila oba bliska hkrati, namestu posamič, saj je bil časovni presledek le malenkost krajši kakor poprej. Šele ko je profesor tako naravnal prožilni mehanizem, da je sledil močnejši blisk šele dve desetinki sekunde po prvem, jih je lahko poskusna oseba razločila v pravilnem vrstnem redu: najprvo medlejšega, potem svetlejšega. Odkritje, da se zaznavanje svetlejšega in temnejšega pojavlja sprevrženo v neko časovno razliko, je nekaj povsem novega in tujega v naši dosedanji predstavi in pojmovanju prirodnih pojavov, ki torej vendar le niso tako neizprosno »logično«, kakor se vidijo pri površnem opazovanju. Proučevanje, kakšne napake so se že utegnile vtihotapiti v posamezne panoge znanosti zaradi te lastnosti vidnega živca, je res spravilo na dan nekatere težke pogreške pri naravoslovnih opazovanjih, ki si jih doslej nikakor niso znali razjasniti. Tako je n. pr. ugotovil holandski astronom Bakhuyzen, da so njegovi sotrudniki zabeležili prehod ne- ke medle zvezde mimo nitnega križa zvezdarniškega daljnogleda kasneje, kakor prehod neke sosedne svetlejše zvezde, čeprav je fotografična plošča zabeležila baš obraten vrstni red. Vzrok nastanka te napake so našli s pomočjo duhovite priprave, nekakšnega umetnega neba iz neprozornega zaslona, ki je bil zadaj razsvetljen in v katerem je kronometer od časa do časa s posebnimi vzvodi odpiral majhno odprtino — umetno zvezdo — katere pojav je kronometer tudi avtomatično zabeležil. Hkrati pa je moral pojav zvezde registrirati tudi opazovalec s tem, da je pritisnil na električni gumb. Pri tem pa se je zmerom pokazala neka časovna razlika med beležkama kronometra in opazovalca, in sicer tem večja, čim ble-dejša je bila umetna zvezda. Tako so ugotovili, da pripada vsaki jakosti svetlobe neka določena »zaznavna doba«, ki se mora strogo upoštevati pri vseh optičnih opazovanjih. Kako važen činitelj je čas pri širjenju živčnih dražljajev, kažejo tudi Pié-ronova merjenja, s kakšno hitrostjo se širi po živčevju občutek bolečine. Vbod-Ijaj z iglo na sencih se občuti mnogo prej nego vbodljaj na roki, ta pa spet poprej kakor enak vbodljaj na nogi. Te časovne razlike so popolnoma umljive zaradi različnih oddaljenosti ranjenih točk od možganov, kjer nastane občutek. V splošnem je širjenje živčnih dražljajev razmeroma jako počasno. Najnovejša fiziološka merjenja so pokazala, da potrebuje neki dražljaj po živčevju za enako pot deset do sto milijonkrat več časa kakor električni impulzi po žicah ali po elektromagnetičnem etru. Glasovi, ki prihajajo po električnih valovih s tisoče kilometrov oddaljene radio postaje onkraj Oceana, rabijo, da pridejo na uho poslušalca, mnogo manj časa kakor od tod do možganov, ki zaznavajajo zvoke. Med človeškim organizmom in radio aparatom je glede na brzino funkcij tako velika razlika, da bi v primerjavi odrezal človek kot neprimerno manj-vrednejši stvor. Dr. Vlad. Travner Vampirji in vampirski procesi (Nadaljevanje) У ampirstvo in umetnost onec 18. st. se začne v umet« nosti, posebno v književnosti in glasbi doba romantike, ki traja nekako do srede 19. st. Romantika je odpor proti klasicizmu in suhi razumnosti prejšnjih časov. V njej prevladujeta čuvstvo in domišlji* ja. Romantiki se zanimajo za stare še« ge in navade, ki jih smatrajo — cesto brez kritike — kot verno zrcalo znača» ja in preteklosti naroda. To občudo* vanje ljudskih tradicij je tako veliko, da prevzamejo in obdelujejo tudi vra* že in praznoverstvo preprostega Ijud« stva. Tako je umevno, da je našla v tej dobi celo ogabna in nezmiselna vampirska vera odmev v umetnosti. Tudi pozneje so vampirski motivi v književnosti pogosti, seve v spreme» njeni obliki in s posebnimi — pred vsem moralnimi — tendencami. Po« sebno priljubljen je motiv, da se oglasi umorjeni pri svojem morilcu in da maščuje njegov zločin s smrtjo. Seveda je nemogoče omeniti vsa ta literarna dela. Navesti hočem le par vzgledov. Češki romantik Josip Vaclav Frič*Brodsky opisuje vampirje v svoji povesti »Upir« (1849). Isto snov obdeluje Honoré de Balzac (t 1850) v romanu »Suecubus«. Tudi v nekaterih pesnitvah lorda Byrona (t 1824) se pozna vampirski vpliv. Vi našem slovstvu se pojavi vampirstvo v idealizirani obliki in z moralno ten* denco šele pozneje (če ne upoštevamo Prešernove »Lenore)«. Le kot primera navedem baladi Antona Hriber» j a (ki se posebno rad bavi s temi pro» bleani) »Dvojni pokop« in »Kumarski romar«. Vi najnovejšem času je upora* bil to idejo Francè Bevk v svoji povesti »Vedomec« (Goriška Matica 1931). Slednjič se kaže vpliv vampir» stva tudi v pesniških frazah n. pr. »Grobovi tulijo kot nenasitna žrela«. (Župančič). .Vampirstvo je vplivalo tudi na glas* bo. V dobi romantike je nastalo več oper z imenom »Vampir« oziroma z vampirskimi motivi. Take opere so komponirali Italijan Silvestro P a L= m a (1812) in Nemci Josip Hart (1820), Henrik Marschner (1828) in J. P. Lindoraitner (1828). Vam» pirski vpliv se kaže deloma tudi še po» zneje n. pr. v Musorski»Korša» k o v i simfoniji »Noč na Lysi Gori«, kjer tulijo mrliči z nečloveškimi glaso» vi. Neznaten je vpliv vampirstva na slikarstvo. Kaj je nesmrtnost duše in v kaki zvezi smo z umrlimi? Goethe, ki se je bavil v svojem dol» gem življenju pogosto in temeljito z okultnimi problemi, pravi nekje: »Mi tavamo v skrivnostih. Obdani smo od ozračja, o katerem ne vemo, kaj se v njem dogaja in v kaki zvezi je z našim duhom.« Kako resnične so besede ve» likega misleca in pesnika, nam doka» zuje vsak trenutek. Kljub ogromnemu napredku znanosti je naše znanje na» sproti neskončnosti neznatno. Saj ne poznamo niti vseh tajnosti naše mate» re zemlje, ki je le sončni prašek v ve» soljstvu. Jasno je, da nihče izmed zem» Ijanov ne more dati povsem zaneslji» vega in prepričevalnega odgovora na vprašanja: Odkod smo in kam odha» jamo, kakšna je usoda pokojnih in v kaki zvezi smo ž njimi? Podati morem v splošnih potezah le lastne na» zor" in prepustiti čitatelju, če se ž njimi strinja ali ne. Moje prepričanje pa temelji na lastnem premišljevanju, na idejah raznih mislecev, predvsem pa na sv. pismu, ki je neizčrpen vir spo» znanja in modrosti za vsakega, ki ga čita z razumom in srcem. Prevladovanje nebrzdanega čuvstvo« vanja nad kritičnim razumom, nepo» znanje (in celo zaničevanje) narave in njenih zakonov in še mnoge druge okolnosti so povzročile vampirstvo, čarovništvo in ostale absurdnosti prejšnjih vekov. Naravna in potrebna reakcija je bil material i zem, ki so ga oznanjevali najprej Angleži (Hobbes), potem francoski enciklope» disti (Diderot, Holbach, d' Alembert, Helvetius) in zdravniki (Cabanis) in slednjič — po polomu Schellingove naravne in spekulativne filozofije — razni nemški misleci (Feuerbach, Strauss) in naravoslovci (Vogt). Po tem nauku obstoji le materija, ki se večno izpreminja in sprejema od časa do časa drugo obliko. Resnično je sa» mo, kar zaznavamo s čutili. Duh je fenomen materije. Zato so se bavili materialisti pred vsem z naravoslov» nimi vedami, razlagali življenje in svet z zakoni narave in zanikali vse nadnaravno. Velika zasluga materializ» ma je, da je uveljavil nasproti preti« ranemu čuvstvovanju zopet pravice razuma in napovedal neizprosen boj vsem zablodam domišlije. Vendar ne zadovoljuje ta nauk mislečega člove» ka, ker ne more odgovoriti na zadnje in najvažnejše vprašanje: kaj je smi» sel življenja? Saj ne more biti življe» nje slučajna igra slepe usode. S tem, da priznava materializem le realni svet in v praksi samo telesne potrebe, zanika čuvstvo in ruši tako ideje in idealizem. Najvišja ideja pa — zoper katero se bori ta nazor v prvi vrsti — je verska; kajti ta izvira iz neskonč» nosti. Brez idej in idealizma pa ni kul» ture, ki obstoji v negovanju duha (eultura animi). Mesto kulture da ma» terializem le civilizacijo t. j. (urejene) odnošaje med ljudmi. Civilizacija sa» ma brez kulture pa vodi človeštvo v propast. Zato je le sreča, da materia» lizem ni prodrl v širše sloje in da so minuli časi, ko se je smatrala vera v nesmrtnost duha kot neznanstvena. Pravilen je materialističen nauk, da se spreminja ves materielni svet. Spre» minjajo pa se tudi naše vsakdanje misli in želje, naše znanje, naš spomin in značaj. V tem večnem izpreminja» nju pa ostane neizpremenjeno eno: naš jaz. Isti jaz, ki sem bil," sem in bom. Ta jaz živi v dojenčku, mlade» niču, možu in starčku, v spanju, omo» tiči in nezavesti (ko ugasnejo začasno spomin, želje i. dr.), pa tudi v blazno» 16 Ker je »jaz« večen, smo bili tudi pred rojstvom, četudi se ne spominjamo prejšnje eksistence. sti.1' Ta od materije nezavisni in za* radi tega nespremenljivi in večni jaz je duša. Duša pa mora imeti svoj cilj. Doseže ga pa le, če je svobodna; kajti brez svobode ni cilja. Naša svoboda pa ni absolutna, ker smo produkt oko» lice in preteklosti in od njih odvisni. Resnično svobodni smo samo v, enem: v hrepenenju po lepoti, resnici in do* broti. Absolutna lepota, resnica in dobrota pa je eno (Bog). V tem hre» penenju obstoji naša prava sreča; sre» čen pa hoče biti vsak. To in samo to živi onkraj groba. Telo pa je nastalo iz prahu in se vrača v p<-ah. S tem je podan obenem odgovor na vprašanje: v kaki zvezi smo z umr= limi? Ker so nokojni 1 duhovna bitja, morejo biti z nami le v d u h o v* n i zvezi t. j. samo v mislih in čuv» stvih. Ko se spominjamo v vroči lju« bežni svojih dragih, ki so odšli pred nami tja, odkoder rii več povratka, vemo, da so umrli le telesno in da ži» ye — brez časa in kra'a — čudovito in skrivnostno življenje, ki ga ni vi» delo oko in slišalo uho. Ta duhovna vez premaga smrt in nas druži najtes» nejše z našimi dragimi onkraj groba. Razen tega žive umrli še v svojih delih. V luči tega spoznanja so brezplodni vsi napori dokazati ali ovreči nesmrt» nost (nadnaravnost) z naravnimi (n. pr. fizikalnimi) sredstvi. Blazna pa je ideja vampirstva in spiritizma, da mo» remo s pokojnimi stopiti v zvezo s te» lesnimi čutili.18 Če bi se dalo to doka» zati, bi bilo dokazano, da so duše po» kojnih snov. S tem pa bi bil podan absolutni dokaz, da je vera v nesmrt» nost strašna samoprevara in utopija. Zato nasprotujeta vampirstvo in špi« ritizem — kakor vsako praznoverstvo — pozitivnemu verskemu čuvstvu. Ob» enem sta podel atentat na človeško dostojanstvo. Saj vendar ne more biti cilj našega življenja, naših misli, čuv» stev in hrepenenja, da postanemo ne» koč — spiritistični akrobati ali stra» šila"! Vampirstvo, čarovništvo in mnoge druge zablode prejšnjih vekov so pri nas izumrle in žive le še v spominu. " Tudi umoholni, ki pravi n. pr.: »Jaz sem »Cezar« se zaveda svojega jaza. Blazna je le zveza med »jaz« in »Cezar«. 18 Se nepojasnjeni fenomeni kakor prenos misli, jasnovidnost, daljnovidnost, slutnje, hipnotizem i. i. d. niso s pokojnimi t nikaki zvezi. Tudi zmote sedanjega časa bodo prej ko slej prenehale. Ne smemo pa pre« zreti, da se slične absurdnosti lahko vedno pojavijo, posebno v težkih časih, ko iščejo ljudje tolažbe v misticizmu in transcedentalnosti in se zaradi tega vdajajo slepilom in mamilom. Končni rezultat je vedno isti: strašno razoča» ranje in gorje. Zato podam k sklepu par nasvetov, kako se naj čuvamo teh zmed. Dve sili sta, ki nas obvladujeta: čuv» stvo ki razum. Samo čuvstvo vodi v pogubo; isto tako pa tudi samo razum, ker ni neomejen. Zato morata biti čuvstvo in razum v ravnovesju. Kri« tični razum naj vlada in sodi; čuvstvo pa ga naj dopolnjuje in izpopolnjuje. Zavedajmo se, da je smoter življenja hrepenenje po lepoti (čuvstvo), resnici (razum) in ljubezni (da živimo po čuv» stvu in razumu) in da smo del celo» kupnosti. Izpolnjujmo vestno vse svoje dolžnost nasproti sebi in drugim. Ra* dujmo se življenja, ki je kljub teža» vam in bridkostim lepo in vredno, da ga živimo. Ne bojmo se smrti, ki ni strašna, ker je naravni гакоп. 450, štorklje Razen običajnih živali so stalile spremljevalke človeka tudi nekatere .ptice, da omenimo ____samo vrabce in lastovice, ki jih ne manjka prav v nobenem kraju. Včasi smo lahko prištevali mednje tudi štorkljo, aLi zadnja desetletja ta lepa žival čedalje bolj izginja in ie n. pr. okrog naših naselij že skoraj ne poznamo več. V srednjih delih naše države, zlasti v nižinah ob Donavi so pa štorklje še zmerom prav domače. O. Kii-ster pravi, da spada štorklja med tiste živali, ki so tako navezane na človeka, da izven njegovih bivališč skoraj niso že več v stanu ohranjevati svoje vrste. Lastovice so v minilih tisočletjih lepile svoja gnezda po skalovju, štorklje so pa gnezdile po drevju, kakor še zdaj nekatere njihove sorodnice. Dandanašnji pa si grade svoja gnezda skoraj izključno samo še na umetnih zgradbah, na strehah in stolpih. Celo tako so se že pomehkužile, da jim mora človek preskrbeti primerno podlago za gnezda. Na strehe se pritrjujejo v ta namen kolesa in slični predmeti, kar velja za nekakšno vdano povabilo na človeško gostoljubnost. V ljudski veri namreč prinaša štorklja srečo, kakor malokatera druga žival in zato je vsepovsod deležna zaščite. Sicer pa je štorklja res tudi edinstveno tesno prepletena s človeškim mišljenjem, pri nas še ne toliko, kolikor pri nekaterih primitivnejših ljudstvih. V muslimanskih deželah velja za skoraj sveto žival. Priljudnost štorklje je tolikšna, da se dostikrat popolnoma iz-nebi prirojene plahosti in postane čisto domača. Cesto se pridruži kokošim na dvorišču in se kreta med njimi, kakor da bi bila. L njihove družine, in tudi sama domača žival z vsemi drugimi, ki jih redi človek pod svojim krovom. Bližnja sorodnica naše štorklje je vzhodnoazijska štorklja, ki pa gnezdi še po drevesih. Isto velja za sudansko domačo štorkljo, ki se že bolj drži človeških naselij. Enako se bolj in boli približujejo človeku tudi druge sorod-nice naše štorklje n. pr. indska goljšata štorklja, ki opravlja tudi službo nekakšnega cestnega pometača. ki pa je vendar vajena živeti še brez človeške pomoči. Kakor rečeno pa zadnji čas štorklje iz civiliziranih krajev čedalje bolj izginjajo. Zlasti velja to za srednjo in za- padno Evropo. V nekaterih državah, n. pr. v Nemčiji in Švici, kjer vodijo o tem izseljevanju natančno statistiko, so dognali, da se je v nekaterih krajih zmanjšalo število gnezd v par desetletjih za 40 do 70 odstotkov, kar znači. da nam bodo té lepe ptice kmalu le še bele vrane. Kaj bi utegnilo biti vzrok tako naglega propadanja štorklje? Morda naraščajoče število masivnih, zidanih poslopij, ki ne nudijo štorklji tolike udobnosti kot lesene in slamnate strehe. Ne-redkukdaj se s starim poslopjem vred podere tudi gnezdo, ki se ga ljudem iz raznih vzrokov ne zdi vredno več obnoviti. Na ta način seveda so štorklje, ki si že skoraj ne znajo več same pomagati. prisiljene preseliti se drugam. Ali vseeno se opaža tudi tamkaj, kjer ne manjka ugodnih prilik za gnezdenje, da ostajajo strehe vedno bolj prazne. Računalo se je že tudi, da morda pogine največ štorkelj med preseljevanjem na jug. Obročkanje ptic je žal potrdilo to domnevo. V južnih deželah jih love menda kakqr lastovice, razen tega pa štorklje gnezdijo se jih po vsej priliki tudi mnogo zastrupi v Afriki, ker se tamkaj v pretežni meri hranijo od potujočih kobilic, ki pa so jih zadnji čas na debelo zastrupljali z arzenikom, da so zajezili njih invazijo. Končno pa je eden poglavitnih vzrokov propadanja štorkelj tudi ta, da se je v Evropi izsušilo že mnogo razsež-nih močvirij, ki so štorklje najizdatnejše zalagala s hrano. Dejstvo je namreč, da je starim dostikrat že zelo težko znesti mladičem zadostno množino hrane in le redka so leta. da večina zaroda ne pogine lakote. Kadar pa so prehranjevalne prilike izredno ugodne, se tudi še zdaj razvije nenavadno mnogo mladičev. Zanimivo je, da v težkih letih stari sami pomore svoje slabotne in bolehne potomce, kar je redek primer tako radikalne kontrole rojstev v živalskem svetu. Vrh vsega tega pa so tudi še gnezda tako izpostavljena silam vremena, da se često razdero. pri čemer pogine seveda tudi zarod. Morda tudi Že od narave ugaša njih življenjska sila, zakaj dostikrat se opaža, da si zlasti v naših krajih štorklje že nič več ne prizadevajo urediti si družinsko življenje. marveč se ra.iše samotarsko potikajo po travnikih in močvirjih. V splošnem se štorklja izogiba goratih pokrajin. Ljubša so ji morska obrežja in prostrane rečne ravni. Na severu sega njen rod do južne Švedske, z zapada pa se je že močno izselila in je na Angleškem ter v pretežnem delu Francije že skoraj ni več. Opaža se, da se preseljuje štorklja zmerom bolj proti vzhodu, kjer se je udomačila celo v krajih, kjer je še do nedavna ni bilo. Tako je n. pr. začela gnezditi že celo v okolici Moskve. Kako leip je pogled na jate štorkelj, ko pozno poleti ali pa prve pomladne tedne jadrajo visoko v zraku proti daljnemu cilju. Od konca avgusta do začetka aprila se drže na jugu in scer globoko v osrčju Afrike. Spomladi pa se pari vrnejo večinoma na stara gnezda. Samica izleže kaka štiri jajčeca, iz katerih se v mesecu dni izležejo mladiči. Za stara se začne doba skrbi, ki je pri kraju šele čez kak poltretji mesec, ko mladi zarod zapusti gnezdo, čeprav se je že poprej delj časa postavljal na lastne noge. H koncu poletja se zberejo na določenem kraju vse štorklje tistega kraja, preden se dvignejo na skupno potovanje proti jugu. Štorklje potujejo samo podnevi in napravijo kakih 120 do 200 kilometrov na dan. Drže se vselej določene smeri, ki je že kar tradicionalna in se mladiči navadijo nanjo od starejših. Evropske štorklje uporabljajo dve različni poti. One, ki gnezdijo vzhodno od reke Wezere, se selijo preko Balkana, Male Azije. Sirije. Palestine in vzdolž Sueškega prekopa, zapad-no od Wezere naseljene ptice pa preko Francije in Španije, le danske štorklje se selijo izmenoma po eni ali drugi poti. Pri tem se večinoma drže velikih vodotokov, kjer se jim obeta obilica hrane. Še sredi preteklega stoletja so se baie selile štorklje tudi preko Italije, zdaj jih pa tamkaj že dolgo niso opazovali. V nasprotju z našo belo štorkljo, ki se drži človeka, pa živi v nekaterih delih vzhodne Evrope in ponekod v Aziji črna štorklja, ki je čisto samotarske narave in se najrajši zadržuje po samotnih gozdovih. Še nekih 14 njenih sorodnic živi v Aziji. Afriki in tropič-nih or^delih Amerike. Med štorklje spada tudi eolovrati mrhovinoipdec mara-bu. ki je navzlic svojemu modrijanskemu videzu velik bedak. Dr. R. H. Francé Zakaj nosimo glavo pokoncu? Г I il ežnost je pojav, ki ga opažamo I pri vseh telesih od najmanjšega drobca do ogromnega ko-- meta, drvečega v noč vsemi r-ja: telesa gmote imajo drugo na drugo izveste« vpliv. Težje telo prisili lažje v neko določeno odvisnost. Sonce ne izpusti iz svojega območja manjših planetov, ki morajo krožiti okoli njega; mesec je spremljevalec zemlje; zemlja pa privlači tudi vsak kamen, vsako rastlino in vsako živo bitje, da se mora ravnati po nji. V primeri s položajem opoldne, stojimo ponoči z glavo navzdol, vendar pa ne pademo z zemeljske krogle, marveč ostanemo ma nji pribiti, kakor železni opilki na magnetu. Zakaj prav za prav nosimo glavo pOkotlcu? To skupnost imamo z mnogimi živalmi, toda ne z vsemi. Glavo-nožci (hobotnice), hodijo z glavo navzdol; trakulji je prav vseeno, v kakem položaju izsesava človeška čreva. Toda že hrošč si prizadeva na vse načine, da se spravi v pravilno lego, ako ga položimo na hrbet. Njegov ustroj je prisposobljem samo eni legi. Kadar ob silnem vetru poleže žito, se skuša vzravnati z malimi sunki, dokler klasje zopet ne stoji pokoncu. Male enooke povodne bolhe, ki jih najdemo v vsaki mlaki, takisto nosijo glavico pokoncu. Ako jih val prewne, se takoj zopet postavijo v prejšnji položaj. Večji raki imajo na glavi ušesu podobno jamico, v katero si z nožicami vtaknejo droban kamenček. Ako nimajo tega kamenčka izgube občutek ravnotežja ter lahko Požrešnost drobnih bitij Profesor na berlinski univerzi Maks Rubner je pri študiranju vprašanja, koliko energije potrebujejo posamezni vretenčarji, postavil pravilo, da je poraba energije pri majhnih bitjih sorazmerno vedno večja kakor pri velikih. Potrošnja energije pa je na drugi strani zanesljivo merilo za izdatnost presnove, tedaj tudi za množino hrane, ki jo žival potrebuje. Cim manjša živalca, tem več hrane požre v primeri s telesno težo. Prav majhne živalce požro dnevno za večkratno lastno težo hrane. Množina hrane, ki jo potrebujejo, se ne ravna po merah telesa, marveč po njega površini. Dr. R. H. FRANC® stoje na glavi, ne da bi to opazili. Pri-rodoelovci so ž njimi napravili tale po-dizkus: Dajali so raika v stelkleno posodo, kljer ni bilo kamenčkov, mesto njih pa so natresli v posodo železnih drobcev. Rak si je poiskal primeren železen drobec in si ga utaknil v »uho«. Ako se takemu raku približamo z magnetom, se rak postavi v položaj, kakršnega želi človek. Magnet ima v tem primeru vlogo zemeljskega središča. Kdor razglablja o teh poizkusili, bo prišel nedvomno do čudnih misli. Kaj je težnost? Nekaj nezaznavnega, manj ko lahni dih sapice, pa vendar obvladuje vse, kar živi in diha. Tudi mi nosimo glavo pokoncu, ker tudi nad nami vlada ta skrivnostmi zakon vsega življenja. Koliko delov ima letalo? Letalo, ki se nam kaže v svojih preprostih oblikah kot enotna celota, je v resnici sestavljeno iz toliko posameznih delov, kot malokateri izdelek človeških rok. Materialni seznam trimotornega dvokril-nega letala obsega n. pr. nič manj ko 153 tisoč posameznih delov. Krila, ki se vidijo, kakor da bi bila iz enega kosa, so v resnici najbolj razčlenjena in se potrebuje zanje 85.000 sestavnih delov, večinoma zakovic, vijakov in matic. Vsi ti deli se morajo pred montažo vsaj deloma preskusiti, kar da ogromno dela in zelo podraži konstrukcijo. L Vrh ovnlk Ob SO letnici Gregorčičeve Zlate knjige Г* »1 rasne piruhe prejme slovenski na-J 'rod za letošnjo Veliko noč. Slo-veči naš pesnik X. izdal bode I Al namreč te dni prvi, deset tiska- I-1 nih pol obsežni zvezek svojih div- nih poezij. Knjigo sta prekrasno natisnila Klein in Kovač. S tem kratkim naznanilom je iznenadil »Lj. Zvon« Slovence v svoji 4. štev. 1. aprila 1882. SIMON GREGORČIČ in IVAN VRHOVNIK v Pragi (L 1885) Obširnejše »vabilo na naročbo« je objavil pesnik sam — podpisal se je »Zvorov« X — na veliko soboto 8. aprila 1882 v »SI. Narodu«, kjer pravi: »Te dni pošljem mej svet zvezek svojih poezij. Knjiga bo devet (recte deset) tiskanih pol debela, s prav krasnim in močnim papirjem, kakerš-nega nij imela do zdaj še nobena pesniška zbirka slovenska. Cena bode zvezku po je-den goldinar. Slovence, ako sem si pridobil mej njimi kaj čitateljev in prijateljev, vabim s tem prijazno na naročevanje. Na- ročila z naročnino vred naj se blagovoljno pošiljajo založniku g. Ignaciju Gruntarju, c. kr. notarju v Loga t ci, pri katerem je-dinem se bode dobivala knjiga. Ob Jednem prosim si. občinstvo, zlasti gg. bogoslov-ce, dijake, pa tudi druge ob jednem kraji živeče rodoljube, da bi si blagovolili knjižico skupno naročevati, da s tem gosp. razpošiljatelju olajšajo trud.« Dne 17. aprila je naznanil *SL Narod«, da je že izšel 1. zvezek Xovih poezij In da za naročila iz Ljubljane posreduje tudi g. prof. Leveč — s pristavkom: Za danes le toliko, da tako krasne knjige še nismo imeli. Kdaj je bila spočeta? Ko Je bil Gregor*. čič v jeseni 1881 opomnil prijatelja Grun-tarja, naj Kocijančičeve pesmi da v natis z nespremenjeno prvo stranjo, kakor je želel skladatelj, je pristavil: »Tudi meni vča-si prihaja skušnjava, da bi izdal zbirko mojih pesni; a ko jih pregledujem, spoznavam, da ne smejo pod mojim imenom na dan. So vže take vmés, da bi mi jih farizeji in otroci (odrasli) zamerili ter da bi moral le trpeti zaradi njih. Ko bi bil šel pa k »Matici«, izdal bi jih £11 gotovo. Tako pa najberž ne bom videl sebranih mojih rim.« (DS 1916, Gregorčičeva pisma Gruntarju, 8. pismo.) Boječ se nagle smrti, »je popravljal svoje pesni in prirejal rokopis, da bi vsaj ta stvar ostala za mano kolikor moči brez velikih napak« (DS 21). O božiču 1881 je stopil Gregorčič v začasni pokoj (DS 1916, 88). Tista »skušnjava« ni odnehala. Meseca decembra 1881 je dozorevala pesnikova namera, da izda zbirko. Tedaj je pisal Gruntarju: »Pesni, o katerih sem Ti omenil, so staro blago; eno ali 2 želim vtisniti novi. Firma za vse bo X., čeprav so bile nekatere tiskane pod drugimi.« A še je omahoval, kar priča dostavek ob robu: »A stvar ni vendar prav gotova, da bi jih tiskal, pa najberže se zgodi (iz pisma, ne objavljenega v DS).« Da izide Gregorčičeva knjiga, se je menda odločilo neki ponedeljek istega meseca na sestanku prijateljske trojice: pesnika, Gruntarja in Erjavca v Gorici. »Meni so te dni začele zopet neke muhe po glavi rojiti' — je sporočil Gregorčič Gruntarju — v ponedeljek razodenem svojo misel Tebi in Erjavcu, videl bodem, kal porečeta!« (DS 22.) Lahko si mislimo, da sta oba rade volje pritrdila pesnikovi nameri in sprejela dani nalogi: Erjavec cenzuro posameznih pesmi, Gruntar založbo oziroma razprodajo knjige. Temu je pisal Gregorčič kmalu po sestanku: »še eno. ali tu zahtevam strogo molčanje, dokler Ti jezika ne odvežem. To zimo izdam 50 (zbirka je narastla na 57) izbranih svojih pesnij, — v ta namen pojdeš z mano v Ljubljano, da skleneva pogodbo. Dokler ne bo stvar dotiskana, je ne razglas im, sicer bi mi morda delali overe, k fait accompli bodo gotovo molčali. Pomislil sem stvar, da na zadnje je le bolje, ako se spet prikaže na dan kaka slovenska zbirka. Ako hočeš, da bode Tvoje ime združeno z mojim, ponujam Ti založništvo, — a samo iz tega vzroka, denar T: naravnost o d š t e j e m sam. Jaz le želim, da se naju prijateljstvo javno pred svetom zabeleži (prv. izkaže). O tem ne govori, tudi z najboljšimi prijatelji ne!« (DS 23.) Iz gorenjeg'a je jasno, da je bil pravi založnik knjige pesnik sam, po imenu le Gruntar. Ko se je zbirka že tiskala, mu je pisal: »Glede plače pri Kleinu to: Ako ne-maš Ti dena^a, ne skrbi, zdaj imam jaz precej novcev, ker sem vino prodal. Meni je bilo le do tega, da si Ti podpisan kot založitelj« (DS 29). Ko je pero naneslo na izdajo IV. zvezka poezij, je Gregorčič 17. sept. 1906 omenil podpisanemu, da mu je notar Gruntar res ponudil založništvo; »a tega niti ne pptre-bujem, saj bi isto storila /Narodna tiskarna« v Gori"ci ali pa tudi iai, sam« — je pripomnil. > Tudi pri prvem zvezku ni notar založil niti solda, plačal sem vse jaz in dal sem mu satno imenno založništvo, da sem ga vpeljal med svet.« Svojima prijateljema je nameraval posvetiti pesemsko zbirko. V začetku leta 1882 je omenil Gruntar ju: »Erjavcu sem rekel, da pesmi, ako jih izdam pod pravim imenom, _ posvetim Tebi in njemu; on se tega brani, češ da pesni s tem nič ne pridobijo. — Da me Ti siliš priobčiti tudi en odlomek iz daljše pesni (»Biser«), mu nisem povedal« (DS 27). Dne 6. jan je bil Gregorčič v Ljubljani (Levčeva zapuščina v m. arh.). Oglasil se je pri Kleinu in Levcu. Prvega pogoji za natis so se zdeli Gregorčiču trdi. »Mož tirja, ako vzamemo papir I. vrste, po 48 for. od pole, češ da ga njega stane papir po 32 for. od pole. Stroška bo torej precej, -a vdal sem se v to. Kakor hitro mi pošlje pogodbo, izročim mu rokopis. Zahteval sem pa v pismu od njega, da mora biti knjižica do velike noči tiskana « je poročal pesnik v istem dopisu Gruntarju. Levcu je pisal 5. marca iz Rifenberga: »Ko sem bil v Ljubljani, ponudil si se mi sam za eno korekturo mojih pesni, ki so se zdaj pričele tiskati. Takrat sem menil, da bom sam lahko vse opravil, a zdaj vidim, da bo stvar prepočasna, ako pojde vse skozi moje roke. Ako torej vtegneš, sprejmem hvaležno Tvo;n ponudbo. Odgovori mi na to, da naročim g. Kleinu, naj Ti pošilja zadnjo korekturo, s katero, upam, ne boš imel veliko sitnosti, ker bom jaz zelo vestno pazil pri popravljanji« (Levčeva zap.). — »O tem pa, da se moja zbirka tiska, začasno še molči« (ib.). Hkrati je prosil pesnik Levca sveta zaradi razprodaje. »Jaz ne nameravam dajati dobičkov knjigotržcern. Jaz sam sem zdaj brez službe in tudi ona, ki me čaka (na Gradišču), je najubornejša v škofiji; zato bi stvar rad po prijateljih razpečal.« (ib.). že 8. marca se je odzval Leveč pesniku z obširnim načrtom za razprodajo knjig. Nasvetoval mu je natis in razposlatev kakih 400 naročilnih pol. Za realko prevzame nabiranje naročnikov Leveč sam. Za bogoslovje je toplo priporočil presbiterja Ivana Lavrenčiča. »vrlega dečka«, za gimnazijo sedmošolca Janka vit. Bleiweisa Trsteniškega. Obljubil je, da mu da pojasnila še o drugih krajih in tiskane adrese Zvonovih naročnikov. Naposled ga je opozoril, naj naroči tiskarni, da opremi nekaj stotin knjig s križnimi zavitki, kar polajša razpošiljanje; končal je s pripombo, da knjižni paketi ne smejo presegati teže 5 kg, sicer bi se poštnina jako podražila (ib.). Za vezavo je nasvetoval Bam-berga. Poleg Erjavčevih (gl. DS 1907 Opeka, Iz I. zv. Gregorčičevih Poezij in LZ 1916, Rokopis I. zv. G-evih P.) je uvaževal pesnik tudi nekatere popravke, ki mu jih je ob korekturi nasvetoval Leveč; v marsičem mu je hvaležno pritrdil v depisu 20. marca (Levčeva zap.). Gruntarju je naznanil veselo, vest: »Sinoči sem prejel obrazec bodoče knjige. Ve-doč, da te stvar interesuje, pošljem Ti ga na ogled; vračati ni treba. Papir je prav fin, črke in okvirove črte prav lepe. Šamo kitice se mi zde za las preveč narazen, zatô jih bom vkazal bolj stisniti, da bode zgoraj par linij več prostora. Tudi številke bom zahteval zgoraj« (pismo, napisano na tiskani obrazec s pesmijo »Veseli pastir«, v DS ne objavljeno). In kak teden pozneje: »Knjiga se tiska, zdaj sta vže 2 poli na čisto tiskani in drugi dvé pa korigirani. Knjiga bo tako lepa, da dozdaj ni imela nobena slov. pesniška zbirka tako lepe zunanje oblike. Jaz sem podpisal svoje pravo imé, in Tebe kot založnika! Posvetil knjige nisem nikomur, ker se je Erjavec branil in deloma tudi Ti. Pri pesmi »Slovo in naročilo« sem Te pa imenoval« (DS 30). Tudi obsežnost knjige je končno določil. »Torej naj bode — je pisal Gruntarju 4. marca — dodam celo polo, da bode 160 strani... Gradiva za še eno polo imam: dodam znani Ti odlomek (»Biser«) in še dve drugi pesmi; eno teh sem ta hip (2i4 popoludne) končal; spisal sem danes blizu 70 verzov. Naslov pesmi je »Oljki«, šteje blizu 140 verzov, morda jo pošljem prej tudi »Zvonu«, ker je oljčna nedelja tukaj.« (»Zvon« je objavil pesem »Oljki« v aprilski štev. Oljčna ali cvetna nedelja je bila 2. apr.) Knjiga izide v 1800 izvodih. Gruntar mu je svetoval, naj bi se natisnilo 3000. »Iz razprodaje knjig bom nekoliko razvidel, v koliko so moje poezije res priljubljene.« Leveč je zbiral podatke o pesnikovem življenju. S kratkim življenjepisom mu je postregel Gruntar, ki ga je opozoril na Erjavca, dr. Rojica in Frana Smrekarja, vikarja na Ljubušnjem, čigar novo mašo je proslavil Gregorčič leta 1866 v sonetom >Daritev« (akrostihon). Na podlagi Smre-karjevega • jako obširnega poročila je opisal Lçvec pesnikovo preteklost v »Lj. Zv.« 1882, 312. A kakšno misel je imel Gregorčič o tem? V gorenjem dopisu Gruntarju trdi: »Gle- de dat lz mojega življenja, se ml zdi, da niso potrebne: zdaj naj kritikujejo pesmi, bijografija naj se spiše po smrti; morda jo spišem celo sam kedaj, da ne narede iz mene kaj drugega nego sem v resnici.« (ib)* (Dalje) * Gregorčiču je jako ugajal življenjepis, ki ga je objavil Josio Cebular (najbrž psevdonim, SBL ga nima) v sarajevski »Nadi« 1895, 215, 236. Pravljice, ki jih pripovedujemo otrokom Pisatelj Friderik Karinthy pripoveduje: Pravkar čujem, kako pripove* duje žena svojemu triletnemu sinčku pravljico. Pozabiti hočem, da sem mož, ki mu je življenje grozovit Zolajev roman, poln brutalne resničnosti, greha in umazanosti, in okopa ti dušo v zlati kopeli teh pravljic, ki sem jih že davno pozabil. Žena pripoveduje o Snegulčioi. Kraljica sedi pred zrcalom in je zelo. huda na Sne-gulčico, ker je ta lepša od nje — no, no, grda, mi če murna oseba, ta kraljica — imela bo kakšnih štirideset let in bo torej v »nevarni dobi«, ko postanejo ljubosumne. Kočljiva snov. Poslušam. — Kaj? Zastrupila je Snegulčic-o?! Pa to je vendar — to je vendar že umor s strupom! Iz ženske ljubosumnosti! To je vendar detektivski roman — draga žena, pripoveduj otroku kaj drugega. Tudi jaz ne hi zaspal, če bi vzel to resino, kakor vzamejo otroci! Pepelčica — da,, to že prej, to je že lepa reč, če se prav spominjam. Daj, da čujem. Aha, prišla je vendar na ples — a sedaj beži domov — princ je našel samo njene čeveljčke in pravi, da bo samo tista njegova žena. ki ji pripadajo ti drobni čeveljčki. Njene polsestre si odrežejo [prste na n-ogah, da bi se jim čeveljčki prilegali — prosim te, nehaj s tem, to je vendar strašno! Ali veš, kaj pripoveduješ s tem nedolžnemu otroku?! Zaljubiti se po čevljih v kakšno žensko!!! Veš, kaj je to? To je vendar perverznost — fetišizem —- zakaj mu rajši ne prebereš kar Krafft-Ebin-ga ali Ivana Blocha? Fetišizem, podčrtan s poškodovanjem samega sebe —- najgro-zovitejši zločini — to mora otroka vendar upropastiti. Začni kaj drugega. Janko in Metka. Seveda, • nekaj takšnega mi moraš pripovedovati, o nedolžnih, ljubkih otrocih in vilah. Kaj? Starši so ostavili oba otroka v gozdu?' To je vendar — ah, in čarovnica, to je storila čarovnica? Zaprla je Janka v kletko in ga pitala — da bi ga pozneje pojedla? Jezus, Marija! Sedaj pa nehaj, kar groza me obliva! To je strahota, čisto navadno ljudožrstvo, grozo- vrtost, ki je ne bi porabil niti najbolj pro-staški pisun — nehaj! No, to je nekaj drugega — kraljična in začarani princ, to je prava vilinska pravljica. Sicer, kakor vidim, ima svojo vlogo tu tudi neka majhina nezakonita hipnoza, toda pravljica ima, kolikor se spominjam, poučen konec. Da, sedaj sem se spomnil — princ se spremeni v prašiča — in usmiljeni kraljični se ne studi — boža ga — poljublja ga celo — zadosti! Ali hočeš mojega sina popolnoma okužiti?! Ali veš, za kaj gre? Saj to je sodomija! Najbolj blatno močvirje — najtemnejši listi v zgodovini človeške propalosti — Sodoma in Gomora — marki de Sade, Rétif de la Bretonne — numerirani privatni tiski .— policija — kuga ...! To je nezaslišano! Ali so pravljice takšne?! Ali je to svet pravljične sreče?! To je vendar na vsakem koraku najtemnejši greh, umor, maščevanje, .spletka, strast, tatvina — kakšni so ti ljudje! Kakšen svet je to, v katerem zavaja delodajalec delojemalca v sleparske pogodbe in mu z lo>-kavo spletko plačuje mezdo treh dni za celo leto dela!? Kakšen svet je to, v katerem hudobni kralji brez parlamenta ln diplomacije, za svojo osebno korist ponujajo pol kraljestva? Draga žena, vzemi rajši Zolajevo »Na-no« in pripoveduj otroku o njej. To je moralna zgodba, v kateri se" krivica končuje s kaznijo. Veter. Izrezanka M. Teeklenburg V JUŽNI AMERIKI ши :>> • x -y----: y. < wmâêk HHm ЧшШЛ , ■ I itfliii - ..y Ш9 H Zapadni del J Amerike je zadela dolžini 700 km gro2 prirodna katastrof Osem tako ir~ ugaslih ognjenike' pričelo istočasno hati. Vsa zemlja Čile in zapadno gemtino se je trj Vse ozemlje je prah, ki se je ra: celo nad Monte om, oddaljenim 1! km. človeških ž rte1 bilo mnogo, ker kraji redko obljudi ■ * I ШЈ Zgoraj levo: Središče vulkanske katastrofe v Andih ob čilsko argentinski meji. Slika ka okolico La Cambre. — Spodaj levo: Tipična vulkanska pokrajina v Kordiljerih. — Desno zj raj: Vulkanski stožec San José de Maipo (6096 m). — V sredi: Razvaline argentinskega i sta Mendoze, ki je ponovno trpelo zaradi ognjeniških katastrof. — Spodaj : Pogled na Valjf raiso, glavno čilsko pristanišče, na robu Kordiljer. J ! \il JSf КЗг"*™« iù&m K Na avtomobilski vožnji po pro-! meto gorski cesti, se nemalo i začudiš, če .nenadoma blisne _I mimo zelen avto brez kakega svarilnega znamenja, ki že izgine v daljavi, preden se je vozač dobro zavedel, kakšna nesreča bi se lahlko zgodila, če bi naš voz krenil rnalo bolj na sredo il in česa ne vidi naprej. Proti pričakovanju boš najprej opazil, da držiš v roki bel svinčnik in šele čez čas, ko se premakne reka do- si. i. ceste, ne da bi dal znamenja -s hupo. Toda naše vznemirjenje izvira samo od tod, kor je bil avto zeleno prepleskan. Ce bi bil bel, se nahi njegov manever ne bi zdel tako nevaren. To trditev je treba seve pojasniti. Če gleda normalen človek ostro predse, potem razločno vidi vse, kar je in kar se godi pred njim. lilkrati pa razloči tudi predmete, ki leže malo na levo in na desno od ravne smeri, čeprav ne v popolnoma jasnih obrisih. Prvo se imenuje centralna drugo pa periferna viziitja. Razen tega se iz umljivih razlogov svetli predmeti laglje razločijo kakor temini. Bel voz Človek laglje opazi od zelenega, ki še vtisne očesu, ko je že v kotu 45 stopinj od ravne smeri. O tem se lahko vsakdo prepriča z naslednjim preprostim poskusom; Vzemi v roko dva svinčnika, belega in zelenega in sicer tako, da je zeleni malce pred belim (si. 1.); petem pa premikaj roko počasi od strani vse bliže in bii/vj pred oči. ki so uprte naravnost kaj bliže, bois uzrl tudi zelenega. Na sli-čen način se da določiti vsaiki barvi lastno »vidno polje«, v katerem mora biti predmet, da ga oko zapazi. Zeleno polije je zelo omejeno, nekoliko večje je rdeče polje, najrazsežinejša je pa okolica, v kateri vidii olko predmete bele barve. Če naredimo večje število črnih točk na belem papirju in ostro upremo oko v eno samo (si. 2.), potem se točke naenkrat kar zmedeao pred očmi. Ako pa prav naglo fiksiramo zdaj eno zdaj drugo točko, se nam vidijo tudi vse ostalr SI. 3. bolj jasno in razločno. Slično je, alko ostro motrimo svinčnik, ki ga nekdo drugi drži v primerni razdalji pred nami (si. 3.) in ki mu potem primakne počasi še drug enak svinčnik. Ne da se zanesljivo reči, ali je drugi svinčnik blizu ali daleč odprvega, ali je p/ed prvim ali za njim. Če pa naglo pogledamo najprvo na en svinčnik in potem na drugega, z lahkoto presodimo njih medsebojno lego in razdaljo. Tistemu, ki ju drži, celo takoij lahko povemo, v kateri smeri mora premakniti enega ali drugega, da prideta v enako oddaljenost od opazovalca. V presojanju oddaljenosti igra veliko vlogo napetost posameznih očesn h mišic. Šestero drobnih mišic uravnava gibanje očesa. Vse so tako skrbno uravnovešene druga nasproti drugi, da silijo gledati oko samo en predmet naenkrat. V primeru, da mišice nso urav-novešne, pa vidi oko vse dvojno (si. 4.). in človek si riiora na vso moč prizadevati, če hoče razločiti visaik predmet si. 4. enojno, kakor je prav. Od tega siljenija pogleda k »enojnemu« zornemu polju se pa oči zelo utrudijo in posledica je glavobo1 ter plešoče črne pike pred očmi, ki pomenijo delno slepoto. Ali so očesne mišice skrbno uravnovešene, se da dognati z naslednjim preprostim poskusom. Na majhno stekle-ničico, napolnjeno s kako prozorno rdečo tekočino, nalepi dva lista papirja tako, da ostaneta le dve ozki, nasproti si- ležeči šoranji v podolžni smeri. Stekleničica se primakne nato pred desno oko, tako da te špranja natančno v sredini (si. 5.). Če pogledaš zdaj z obema očesoma proti kakih 6 metrov oddaljeni luči, najbolje žarnici, boš opazil pri vodoravni legi steklenice na žarnici navpično rdečo črt-o. Ta črta bi se morala videti natanko v žarnici, kar je pa le takrat slučafl, če so oči res natanOno izbalaneirane. če stoji stekleničica navpično pred očesom, se vidi SI. 5. rdeča črta vodoravno preko luči. Čim nižje ali višje ležii od pravilne lege, tem bolj neuravnovešene so očesme mišice. Večja ali manjša napaka se pokaže skoraj v vsakem primeru. Včasi je pa odklon le preve'iilk, tako da oko navzlic vsemu prizadevanju obeh slik ne more spraviti v sklad iin posledica so dvojine slike. Pri nekem drugem poskusu se pa vidijo dvojne slike le takrat, če je oko si. 6. normalno. Treba je samo pogledati skozi drobno luknjico v črni lepenki (si. 6.) na neki poljubni predmet v primern/ razdalji, če vidiš pri tem mesto enp luknjice dve, potem je oko normalno. Na grebene montblanške grmade everna stena našega očaka Triglava je izgubila mnogo na svoji strahotnostii, odkar so ....... smeli plezalci odkrili na nji možnosti prehoda, ki kljub napornemu plezanju vendar nekako slabotno jamči za življenje človeka, stremečega na visoki vrh ravno po najtežji poti. Z žrtvami je odkupljena ta zmaga drznih turistov nad skalnato steno, toi je s tem izigubila svoj strašni sloves neprehod-raosti. dobil ime Pointe Whymper. Tudi najvišja točka v Jorassah nosi ime Angleža: Pointe Walker (4205 m), v trajen spomin osvojitelja. Iz nemških planinarskih revij izvemo, da se pripravlja nova odprava na jo-raške grebene. Podvzela jo bosta v tem poletju brata Scbmida,* ki sta kot prva premagala Matterhorn plezajoč po isti severni steni, kjer so se smrtno ponesrečili tovariši angleškega turista Whymper j a. Po mnenju poznavalcev je MWOHpfUts WALKtR J0RÂS5E5 PtTlt£5 ' COL DES роште COL DES e1,1 m. ou 6QWT V Alpah je še nekoliko takih sten, ki jfh plezalci naskakujejo z večjim aH manjšim uspehom, gotovo pa je ni straš-nejše nego je severna stena gorske skupine Grandes Jorasses v masivu Mont Blanca. Dviga se ko ogromen zid navpično in nje višina znaša polnih 1200 metrov nad tednikom Leschaux. V Jorassah srečujemo korak za korakom ime angleškega plezalca Whymperja, ki je nekoliko dni pred znano katastrofo na Matterhomu (14. julija 1865) prvi dosegel eno izmed številnih visokih točk na grebenu, iki so druga od druge oddaljene po pol kilometra v zračni črti. Vztrajni plezalec se je s tem ove-koveoil, kajti njemu na čast je vršac joraška severna stena še daleko opas-nejša nego materhornska in podjetje splošno označujejo 'kot blazno predrznost. S te strani so hotele premagati steno že razne odprave izredno veščiih plezalcev. Samo imena Ourlet, Locbmat-ter in Knube'1 povedo dovolj, kaki možje so jo brezuspešno naskaikovali. Misel. premagati steno s strani, je bila že opuščena, kajti pojeg navpične strmine otežkoča plezanje še okoliščina, da na steno nikoli ne posije sonce in se ima plezalec poleg vsega boriti še z občutnim mrazom. * Qlej »Prvič po severni steni na Matterhorn«, Žis, knjiga 10, stran 265. Turistov pa vse to ni ostrašilo. Še lansko poletje je v koči na ledniku Leschaux čakalo šest niezalcev lepega vremena, da naskočijo nepremagano steno. Med šestorico sta bila tudi omenjena brata Schmida, ki sta tja prispela naravnost iz Zermatta po svoji veličastni zmagi nad Matterhomom. Čakali so lepega vremena, ki je nad to steno silno redko in ki ga lani sploh ni bilo. Kljub goreči želji napasti eoro, so se morali odpovedati poskusu. Druga skupina nemških turistov pa je hotela na vsak način poskusiti svojo srečo in se ni zmenila za resno odsvetovanje. Tvorila sta jo člana nemškega akademskega »Alipenkluba«, izredno vrla plezajca Brehm in Ritter. Lotila sta se plezanja 8. avgusta ob prvem dnevnem svitu. Poslej jih ni nihče več videl živih, dva dni nato so našli njihovi silno razbiti txuipli na ledniku Leschaux. Nesrečnika sta imela še dereze na nogah in sta najbrž pala iz višine 500 ali 600 metrov naravnost navpično na lednik. Ponesrečila sta se tedaj nekako na polovici pota. Za brata Schmida to ni ravno vzpodbuda, vendar sta kljub temu trdno odločena, da letos poskusita napad, ki sta se mu -morala Jani odpovedati. Pred dvema letoma Je joraške grebene preplezala mlada angleška alpinistka v spremstvu dveh vodnikov iz Chamo-nixa. Bi