1012.
1.02 Pregledni znanstveni članek Prejeto: 17. 5. 2012
Nataša Budna Kodrič
univ. dipl. zgodovinarka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, SI—1000 Ljubljana E-pošta: natasa.budna-kodric@guest.arnes.si
Na kratko o igrah in zabavi otrok v Ljubljani med letoma 1850 in 1940
IZVLEČEK
Prispevek na podlagi virov slika otroštvo in igranje v Ljubljani v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Viri zajemajo avtobiografsko literaturo, arhivske vire in časopisna poročila. Gre še za en prikaz delčka vsakdana v obravnavanem obdobju, pri čemer so v središču pozornosti otroci oziroma odraščajoči. Dejstvo je, da so se otroci v obravnavanem času igrali v številnih različicah pravzaprav enako (kot otroci prej in pozneje) — posnemali so odrasle. Igre same so bile seveda glede na dobo oziroma na vsakokratne zunanje vplive (npr. delo, družabno življenje, nesreče, vojne ipd.) različne. Da pa so bili aktivno otroštvo, otroške igre in zabava zelo pomemben del odraščanja tudi v preteklosti, nam potrjujejo avtobiografije, v katerih so avtorji vsaj nekaj besed namenili tudi otroškim igram. Nekateri, na našo srečo, pa so se z obdobjem otroštva ukvarjali bolj podrobno.
KLJUČNE BESEDE
otroštvo, otroške igre, zgodovina, Ljubljana, spominska literatura
ABSTRACT
SH0R T ON CHILDREN'S GAMES AND AMUSEMENTS IN L JUBL JANA BETWEEN 1850AND 1940
Drawing on sources, the contribution at hand portrays the childhood and play in Ljubljana in the second half of the 19th and the first half of the 20fh century. The sources comprise autobiographical literature, archival sources and newspaper reports. This is another presentation of a fragment of the daily life in the period under discussion, with a particularfocus on children and adolescents. The fact is that children in the period concerned played in a number of variants of the same concept (as children before and after) — by imitating grown-ups. Games varied, of course, depending on a given period of time and the external factors that came with it (e.g. work, social life, accidents, wars, etc.). But in any event, the fact that active childhood, play and amusement were a very important part of growing up even in the past is confirmed by autobiographies in which authors devoted at least a few words to children's games. Luckily for us, some of them dealt with this period oflife in greater detail.
KEY WORDS
childhood, children's games, history, Ljubljana, memorial literature
UDK 796.11(497.4Ljubljana)(091)
KRONIKA_60
NATAŠA BUDNA KODRIČ: NA KRATKO O IGRAH IN ZABAVI OTROK V LJUBLJANI MED LETOMA 1850 IN 1940, 249-262	1012.
Igranje in zabava otrok v Ljubljani sta bila v obravnavanem obdobju dveh vrst: glede na sloj, ki so mu otroci pripadali, in glede na spol. Na eni strani meščansko okolje (»nemške igre«), na drugi podeželje. Obstajale so igre za punčke in fantovska zabava. Otroci iz nižjih slojev so bili več na prostem, njihove igre so bile preproste, glavnino igral so predstavljali predmeti, ki so jih odrasli zavrgli. Otroci premožnejših Ljubljančanov so se redko udeleževali iger »na cesti«, manj so se tudi družili z vrstniki. Način igranja je bil različen tudi glede na predel mesta, kjer so bivali. Otroci v mestu so bili omejeni s hišami in cestami, v predmestnih predelih pa so se lahko podili tudi po poljih, ki so tedaj segala še globoko v ljubljanska predmestja.
Toda razslojenost je veljala le pri igranju, pri drugi zabavi je ni bilo. Cirkusi, menažerije, strelišča, panoptikumi, anatomski muzeji, vrtiljaki (»gugal-nice«) in tobogani so privabljali vse, ne glede na sloj, starost in spol.
O otroški zabavi in igrah so v tem času napisali tudi že nekaj strokovne literature. Prva knjiga je bilo Funtkovo »Zabavišče slovenskim otrokom« iz leta 1887. Družba sv. Cirila in Metoda je leta 1893 izdala »Igre in pesmi«, ki jih je uredil Ivan Mrcina, učitelj v Gorici. Obe sta bili namenjeni šolam in učiteljem, vpeljevali in razlagali pa sta pomen igranja za otroke. Poleg njiju najdemo tudi članke v pedagoških revijah Vrtec, Učiteljski tovariš, pozneje Zvonček in drugih.
O igri in zabavi konkretnih otrok in mladostnikov lahko največ izvemo iz spominske literature. Pomembna je tudi zato, ker nam precej natančno
poroča o dogodkih, ki so si jih pisci kot otroci dobro zapomnili. Tako lahko med številnimi nepomembnimi dogodki izvemo tudi kakšno zanimivost.
Igre in igranje
Pisatelj Janez Trdina (1830-1905) je prišel v Ljubljano kot šolar leta 1842. Kmečki in meščanski šolarji v ljubljanski gimnaziji so se tedaj še zelo razlikovali med seboj - po obleki, še bolj pa po jeziku. Toda večjo razliko je delala obleka kot jezik: »Mi kmečki fantje smo bili tudi po domače napravljeni, nosili smo visoke čevlje, jerhaste ali celo prtene hlače, pruštofe,1 kape s cofom itd. Prav počasi smo se meta-morforizirali: najprej smo obesili na glavo mesto cofaste kape »študentovsko« s strešico, dolge hlače so prišle na vrsto v prvi latinski šoli, dolge suknje v tretji, cilinder v peti: bogatejši so se spremenili prej, bolj revni pozneje. [...] Gosposki tovariški so se nam zdeli kakor opice ali šeme. [...] Jezil nas je njihov izgovor, iz tega 'mačjega mijavkanja smo se strašno norčevali.«2
Od iger, ki se jih je sam udeleževal, omenja frnikolanje, žoganje in klinčkanje. Piše: »Frnikule sem se kmalu naveličal in sramoval; prav žal pa mi je bilo, da sem ostal vedno nespreten 'žogar'.«3
Med šolarji je bilo zelo razširjeno kvantanje. Predvsem nekateri kmečki fantje so bili že precej starejši od preostalih sošolcev. Nekaj so prinesli s seboj, ostalo so se naučili v novem okolju. Trdini se je kvantanje gnusilo: »Človeško plojenje in rojenje so zvedeli sčasoma vsi, jaz sem se bil zastran tega že zdavnaj umiril. [...] Sicer me je bilo pa sram, se o tem pogovarjati; že po svoji naravi nisem potreboval nauka in svaril. Mnogi součenci pa se niso sramovali celo nič, za učenje niso marali, kvantati so pa znali tako urno, šegavo in premišljeno kosmato, kakor da bi bili obiskovali kako nalašč za svinjelogijo ali svinjezofijo n-pravljeno šolo.«4
Fran Suklje (1849-1935) česa podobnega ni opazil. Svojih sošolcev na gimnaziji se spominja z naklonjenostjo. Poudarja, da je kmečki živelj precej prevladoval nad meščanskim. Nemci so celo prepevali slovenske pesmi skupaj s Slovenci. Sicer se je Suklje že od malega družil pretežno s starejšimi in politično dejavnimi ljudmi.5
Henrik Tuma (1858-1935) se je v mladosti s svojimi brati in sestrami igral le »nemške« igre. Pozneje je rad zahajal v gledališče, toda vedno le na slovenske predstave, kmalu je postal »vztrajen telovadec«, zanimal se je tudi za literaturo. Pri trinajstih se je raje družil s starejšimi, toda »v družbi starejših izprijenih sošolcev sem tudi jaz postal razuzdan. [...] V
Igra na vrtu (SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka).
Pruštof—jopič.
Trdina, Spomini, str. 76.
Prav tam, str. 86.
Prav tam, str. 84.
Suklje, Iz mojih spominov.
1012.
Šolarji na Šelenburgovi ulici (današnja Slovenska cesta), okrog 1900 (SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka).
taki druščini sem začel zahajati v krčmo in cirkus. [...] Takrat so gimnazijski postopači zahajali v krčmo na Frtici [...] Marsikateri popoldan smo izostali z šole in šli tja na pivo in kegljat. Kadili smo cigare viržinke. [...] Pri igri sem imel srečo in spretnost, pa sem vedno dobival. [...] Nekoč sem prišel iz cirkusa šele o polnoči domov. Cirkus je bil postavljen na sedanjem Krekovem trgu. Neumorno je šestčlanski orkester godel 'štrasake (Zitterpolka). [...] Takrat je bilo zadnjič, da me je oče hotel kaznovati s šibo. «6
O priljubljenih otroških igrah izvemo zelo veliko iz spominov profesorja, humorističnega pisatelja in duhovnika Janka Mlakarja (1874-1953). Mlakar je spadal v sloj revnejših Ljubljančanov, odraščal je v mestu. Pove nam za priljubljene kraje, kjer so se otroci najraje zadrževali in igrali: Za vodo oziroma zavodo (Cankarjevo nabrežje) in na Bregu. Tam so »štolcali« (metali pisalna peresa (štolce) iz razdalje na zarisano črto in najboljši je pobral vsa peresa), zavodo pa se je včasih zbralo tudi po petdeset otrok, ki so se igrali ločeno po spolu - deklice skoraj same »nemške« igre, fantje pa so bili kozo, tancali, se žogali, se igrali roparje in vojake, se frnikolali, tepli in lovili. Poleti so se kopali, lovili rake in pobirali »vredno« šaro, ki so jo meščani zmetali v reko. Radi
Tuma, Iz mojega življenja, str. 55.
so se igrali gasilce, »fajerlešerje«, in sicer tako, da so mlekaricam in branjevkam jemali vozičke, ki so jih puščale na Ribjem trgu in zavodo, se vpregli vanje in med krikom »Šiška gori« drveli proti Frančiškanskemu mostu, današnjemu Tromostovju. Radi so se igrali tudi Indijance. Poleti so se podili ob mestnem robu, ki sta ga tedaj predstavljala konec uršulinskega vrta in Sv. Krištof (Na\je), pozimi pa po mestnih ulicah. Motil jih ni niti sneg niti nalezljive bolezni.7
Zelo priljubljena zabava je bilo prirejanje iger na lastnih odrih, kar omenjajo še številni drugi avto-biografi, med njimi tudi poznejši gledališki igralec, režiser in dramatik Anton Cerar - Danilo (18581947). Otroška leta je preživel na Zabjeku, v hiši Blaža Vrhovca, »teater« pa je deloval v prostorih branjevke Stauffer. Kot šolar se je Danilo pretepal s šenklavškimi »študenti«, bil je tudi član »vojske« iz soseščine s činom narednika (»šaržo feldweblna«). Imeli so svojo »kompanijo« s kanonom, ki ga je kljub svojemu činu upravljal sam.8
Do leta 18879 so se v Ljubljani pustni sprevodi odvijali v glavnem v Zvezdi. S kazinskega balkona so otrokom metali pomaranče, v Zvezdi pa so se stari in mladi obmetavali s konfeti in sladkorčki, ki so jih potem otroci pobirali. Popoldne so pripeljali še »brno«, v rjuho odeto maškaro z glavo na visokem drogu. Za pusta popoldne otroci tudi niso imeli pouka.
Slikar Rihard Jakopič (1869-1943), doma iz Krakovega, je o svojem otroštvu zapisal, da je bilo vse bolj živo in glasno kot v poznejših letih. »Otroci smo se podili, kričali in dražili poštene ljudi, ženice pa so nas razganjale in stokale nad to šibo božjo. Šli smo se vojske, uprizarjali smo žegnanja, procesije, hodili po štorkljah, piskali [...] Ce pa je tu in tam prikorakal kak častitljiv možakar, takrat je vse spoštljivo obmolknilo. Ko pa je odšel, se je začelo iznova««10 Krakovski otroci so se igrali na Mirju, kjer ni bilo še nobene hiše. Ob Gradaščici so si delali piščalke iz vrbja, se podili, streljali s fračami (»fičafaji«) in spuščali zmaje. Na Rimskem zidu, ki je bil tedaj pokrit z zemljo in poraščen s travo, ali v Mestnem logu so se igrali razbojnike ali spodbijali kozo. Tudi poznejši sodnik in pisatelj Fran Milčinski (1867-1932) se je igral na Mirju. Kot številni vrstniki je tudi on osnoval svojo gledališko družbo. »Sestavljal sem igre po pravljičnih snoveh, učili smo se jih in jih igrali. Naslov eni teh iger je bil Gospod in sv. Peter ali Kje so jetra ? To gledališče mi je prizadevalo nemalo skrbi ...«11
7	Mlakar, Spomini.
8	Cerar, Spomini.
9	Tistega leta so razsajale črne koze, zato so ga ukinili. Špela Kučan omenja, da so mestne oblasti pustni korzo dve leti pozneje prepovedale tudi zaradi nemoralnosti (Kučan, Pustovanje, str. 92).
10	Jakopič, Rihard Jakopič, str. 6.
11	Milčinski, Življenjepis, str. 8.
1012.
Marijin trg (danes Prešernov trg) z vozički branjevk oz. mlekaric, po letu 1905 (SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka).
Gledališki igralec in režiser Hinko Nučič (1883— 1970) je najmlajša leta prebil v »Šentjakobskem okraju«, v glavnem ob Ljubljanici, pozneje pa na Dunajski cesti. Igral se je s papirnatimi in železnimi vojaki, tudi s frnikolami. S sošolci so se igrali ob Ljubljanici v bližini Zmajskega mosta, kjer jih zaradi smradu, ki se je širil iz tamkajšnjega skladišča, mimoidoči niso nadlegovali. S sestrično je hodil na sprehode v Lattermannov drevored in na Rožnik. Na Rožnik so hodili ljubljanski šolarji na majski izlet (»majfest«, »majerfest«), ki ga omenja tudi Mlakar. Medtem ko slednjemu starši niso hoteli dati potrebnega denarja (20 kr.), se je Nučič prireditve redno udeleževal. Na Rožniku so imeli najprej mašo, nato pa še zajtrk, ki so ga v Mlakarjevih časih sestavljali kava, dve žemlji in štrukelj, v Nu-čičevih pa kava in potica. Sledile so razne igre. Nu-čič omenja tradicionalno spuščanje balonov in različnih papirnatih figur z griča nad cerkvijo.12
Na istem koncu Ljubljane kot Nučič, na Stari-narskem (Šentjakobskem) nabrežju (danes Gallusovo nabrežje), je stanoval tudi Pavel Rasberger (1882—1967), pozneje prav tako gledališki igralec, režiser in skladatelj. Kot otroka ga je mati skoraj vsako popoldne peljala v Lattermannov drevored. Tam je večinoma občudoval velike orkestrione in užival ob poslušanju tedaj najbolj znanih skladateljev. Enega takih orkestrionov je imel v lasti Georg Michel, lastnik strelišča in vrtiljaka. Sam je
12 Nučič, Igralčeva kronika.
igral na trobento in se obenem vozil z vrtiljakom.13 Sicer se je tudi Rasberger pogosto igral ob Ljubljanici. Tam so otroci delali stezice, utice in skrivališča. Poleti se je kopal v Gradaščici blizu trnovske cerkve. Pozneje so se otroci hodili kopat višje, na Pasji brod in »Vollmond« (v bližini današnje Ko-lezije) — tam se je kopal tudi Nučič. Tudi Rasber-gerju so ostali v spominu »majniški« izleti na Rožnik, pa bela kava v visokih kozarcih in šarkelj, malo klobase in črnega kruha. Igre, ki si jih je zapomnil on, so bile »slepa krava«, »hoja v vreči«, tekanje do določenega kraja in nazaj itd.14
France Koblar (1889—1975) se je začel šolati na ljubljanski gimnaziji na začetku 20. stoletja. Stanoval je na Vodmatu, v Jenkovi ulici, kjer je bila takrat že »tradicija gledaliških iger po drvarnicah [...] in pa vojaške parade«. »Vojaštvo« je delalo pohode na Ljubljansko polje, se tam učilo bobnati, trobentati, vežbali so, pred vojašnico so si včasih uspeli izprositi prave zvezde za svoje čine.15
Pisatelj Juš Kozak (1892—1964) nam ni zapustil avtobiografije, je pa v svojih delih, predvsem v »Rodnem mestu«,16 vpletel marsikateri avtobiografski motiv. Njegovi opisi življenja v Ljubljani nam plastično prikažejo tudi igro in zabavo najmlajših
13	Michel je prišel v Ljubljano skoraj vsako leto, zadnjič v sezoni 1929/30. Pozneje sta ga nasledila Ivan in Herman, najverjetneje njegova sinova.
14	Rasberger, Moji spomini.
15	Koblar, Moj obračun.
16	Gl. npr. Leteči angel, v: Juš Kozak: Rodno mesto. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1957.
1012.
Ljubljančanov. Njegov mlajši brat Vlado (19071985) je napisal spomine na svoje odraščanje v obdobju balkanskih vojn in nato prve svetovne vojne. Njegove igrače so bili vojaški zemljevidi obeh starejših bratov, zbiral je razglednice z vojaškimi prizori ter slikami osvobojenih srbskih in črnogorskih mest.17
Ob začetku velike vojne so otroci tekali ob vrstah korakajočih vojakov, kar pa kljub temu ni bilo enako kot pri procesiji za telovo. Sinu pesnika Cvetka Golarja, poznejšemu učitelju Manku Golar-ju (1911-1988), in akademiku Janezu Milčinskemu (1913-1993) prvi spomini segajo prav v čas prve vojne. Manko je odraščal v Kosezah in poznal podeželsko zabavo otrok. Pravi, da sta se s prijateljem Pecetom, »ki je hodil že v tretji razred ljudske šole v Spodnji Šiški [...] potepala vse ljube dni, čeprav sem vedel, da jih bom zvečer dobil«}'8 Hodila sta v bližnji gozdič in tam v plitvinah tolmunčka lovila »kapelj-ne«, ki sta jih nato spekla in pojedla »z glavo in repom vred«. Poleti sta nabirala borovnice, jeseni pa rabutala sadje na vrtovih, najraje mežnarjevo češpljo.
Milčinski je odraščal v mestu, v Oražnovi hiši na Wolfovi ulici. Za hišo je bil velik vrt, kjer so otroci našli številne zavržene predmete iz sosednjih trgovin in obrtnih delavnic, ki so jim služili za igranje.19
Pisateljica Mira Mihelič (roj. Kramer, 19121985) se je rodila v premožni meščanski družini in je v Ljubljani živela od svojega šestega leta, ko sta se njena starša ločila. Njen svet so predstavljali medvojni slovenski liberalni politiki, stric Albert Kramer, pa Gregor Žerjav, Adolf Ribnikar, Ivan Tavčar in njihove družine. Poleg zasebne učiteljice in jez-ljive tete, ki jo je pogosto natepla, je bila že pri šestih na neki način zlorabljena, saj ji je stričeva pohčerjenka neprestano kazala za tedanje čase še zelo redke pornografske fotografije in zahtevala od nje, da jo boža po intimnih delih telesa. Zato je prosila očeta, naj jo vzame s seboj k starim staršem v Trbovlje, kjer je nato preživela zelo srečno otrošt-vo.20
Eden prvih spominov slikarke Alenke Gerlovič (1919-2010) je lutkovna predstava v nizki hiši poleg hotela Union. »Najprej se odpre zavesa, v osvetljeni škatli pa čisto majcen, a pravi živi možiček, oblečen v rjavo haljo s kapuco, zaliva vrtnice.«21 Pozneje je hodila v šolo na Lichtenturn. Za prvi božič v Ljubljani je dobila zamorčka Titka, sestra Breda pa Ja-pončka Gambeka. Alenka je imela še druge »otroke«: zajčka, Primožka, Fantka in Punčko. To so bile lutke iz papirmašeja. Poleti se je z drugimi otroki kopala na Koleziji. Pri desetih jo je bratranec naučil plavati, in sicer tako, da jo je opasal z usnjenim
17	Kozak, Kozaška pričevanja.
18	Golar, Deček, str. 10.
19	Milčinski, Leta.
20	Mihelič, Ure, str. 23-24.
21	Gerlovič, Okruški, str. 18.
pasom in spustil v vodo, konec pasu pa držal v roki in hodil ob robu bazena. Gerlovičevi otroci so bili mali bratranci z otroki Milčinskih, s katerimi so včasih skupaj dopustovali v Zapricah pri Kamniku. Tja so nekega poletja prišle še družine Koblar, Zupančič in še nekatere druge. Ker je bilo otrok tako veliko, so se sklenili igrati gledališče.
Pisatelj Oleg Križanovskij (1923) se je rodil ruskim emigrantom v Ljubljani. Oba starša sta mu umrla kmalu po rojstvu. Tako je postal oskrbovanec sirotišnice, ki so jo vodile redovnice in je imela tedaj prostore še v delu šentpetrske vojašnice. Čeprav je tam živel le do svojega tretjega leta, so mu vendarle ostali v spominu hladnost in temačnost prostorov, odljudnost in strogost redovnic, disciplina in odsotnost vsake ljubezni. Otroci tudi igrač niso imeli. Sele njegov boter jih je sčasoma začel prinašati, »razne punčke in živalice, narejene iz starih cunj, kar so zbrali in izdelali večinoma ruski emigranti«,22 Redovnice so jim včasih pripovedovale zgodbe iz svetega pisma, lepe, pa tudi grozljive, o parkeljnih in peklu. Obiskoval jih je Miklavž in prinesel skromna darila: krhlje, piškote, rožiče in kakšno pomarančo.
Križanovskega so pozneje posvojili Fortičevi iz Ljubljane, ravnatelj mestnega dohodninskega urada in njegova žena. S tem se je za siroto začelo popolnoma drugačno življenje. Stanovali so na Vod-matu, ki je imel še povsem podeželski značaj. Kri-žanovskij je bil v glavnem kolovodja okoliških po-balinov ter neutrudni ideolog vedno novih in novih vragolij. Malo večjega je ob koncu dvajsetih let krušni oče pogosto peljal v kino, najraje je gledal Tarzana, burleske s Chaplinom, Busterjem Keato-nom in pozneje Stanom in Oliom ter seveda filme o kavbojcih in indijancih. »Pod vplivom vsega gledanega smo mulci skušali posnemati kavboje; nabavili smo si lesene pištole, puške, iz vrvi za obešanje perila smo izdelali znani laso. Prav so nam prišli stari klobuki s širokimi krajci, pasovi in podobno. [...] Po vzoru 'in-dijanaric' so se razvnele med skupinami malo manj kot prave vojne, puščice so švigale sem ter tja, tihe in mirne ulice so odmevale od divjih bojnih krikov in vsakovrstnega podobnega tuljenja. Pod vplivom teh filmov sem začel tudi skakati iz prvega nadstropja. Imel sem srečo in sem le enkrat malo nategnil kito na nogi.«23 Posebno veselje so imeli pozimi, kepali so se in obmetavali z ledom, delali snežake in snežene »koče« (igluje), se sankali, nekateri pa tudi že smučali na Jenkovem klancu za sedanjo infekcijsko kliniko.
Ladko Korošec (1920-1995), poznejši operni pevec, je prvič prišel v Ljubljano leta 1930 na sprejemni izpit na realko. Takoj je vzljubil mesto, ki ga od tedaj ni več zapustil. Opiše ga takole: »Takrat je bila Ljubljana še majhna. Stara Ljubljana je bila takšna, kot sedaj. Na tej strani pa pošta, velika stavba
22	Križanovskij, Mladost, str. 22.
23	Prav tam, str. 45.
1012.
Kreditne banke, poštne hranilnice in Narodni dom, na drugi strani Opera in nebotičnik se je takrat gradil. Sicer pa travniki. Šiška, Moste in Vič so bila še zelo majhna naselja, ne taka kot danes.«24 Korošec je kot dijak obiskoval muzeje, galerije in opero, veslal po Ljubljanici, obiskoval grad, pogosto je zahajal na kinopredstave.
Njegova vrstnika sta bila tedanji učiteljiščnik in poznejši novinar Drago Košmrlj in dramatik Marjan Marinc. Na ulici je srečeval tedanje znane Ljubljančane, Finžgarja, Plečnika, Jakopiča, Gasparija, Zupančiča in igralca Danila, ki je bil tedaj že precej v letih in so ga klicali »papači«. Juš Kozak je bil njegov profesor zgodovine.
To so bili časi, ko se je mladina začenjala navduševati nad športnimi igrami, na primer smučarskimi poleti v Planici (in sprejemi tujih športnih zvezd v Ljubljani) ter nogometnimi tekmami na Iliriji. Prirejali so tudi že kolesarske in celo avtomobilistične dirke, Ljubljančani so igrali tenis ipd.
Nesrečne posledice
Otroci so se pri igri zelo pogosto srečevali z nevarnostmi. Za današnje čase je nepredstavljivo, koliko otrok je na primer padlo v Ljubljanico, in to že v rosni mladosti. Nekateri od njih so utonili, druge so reševali svojci, prijatelji ali naključni mimoidoči. Ce poznamo pomen in podobo Ljubljanice pred njeno regulacijo, ko je bila središče dogajanja za ljubljanske obrtnike, gospodinje in otroke, se ne smemo čuditi, da so bile nesreče tako pogoste.
Henrik Tuma je padel v Ljubljanico že pri šestih mesecih. Bil je s teto, ki je prala perilo. Sedel je v travi na bregu in tako dolgo kobacal, da se je zvalil v vodo. A ga je teta videla in pravočasno rešila. Pozneje, že pri šestih letih, se je naučil plavati, saj »sem silil ob vsaki priliki kopat se v Gradaščico ali Mali Graben ali v Ljubljanico ...«.25
Iz šole grede je junija 1876 s šentjakobskega mostu padla v vodo neka deklica, postreščkova hči. Rešil jo je vojak, ki je kar oblečen in oborožen skočil v vodo. Po poročanju časopisja je utonil že dekličin brat, pisec pa je sklenil, da »otrokepač zlasti nizi stan meščanov premalo varuje. Čuda še, da pri vsem tem ni več nesreč.«26
V začetku maja 1901 se je utopil devetletni učenec Ivan Schöner, ki je stanoval na Ambroževem trgu. V soboto, 4. maja, ob šestih zvečer se je igral na Polakovem splavu ob Sv. Petra nasipu (današnje Petkovškovo nabrežje) in padel v vodo. Trinajst dni pozneje ga je za deželno bolnico na Zaloški cesti našel trgovec Viktor Rohrman.27
24	Korošec, Na tista, str. 15—16.
25	Tuma, Iz mojega življenja, str. 21.
26	Slovenec, 13. 6. 1876, št. 68.
27	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 405, Poročilo, 17. 5.
1901; Slovenec, 6. 5. 1901 in 18. 5. 1901.
31. maja 1903 se je petletna Marija Samotorčan igrala na Trnovskem pristanu.28 V Ljubljanico je padla, ker jo je porinil štiriletni Tinko Vodišek. Voda jo je nesla proč od brega, kar je opazil dvanajstletni Jože Jenko in oblečen skočil za njo ter jo rešil. Jenko je policistu povedal: »Ko sem prišel do nje, me je ta prijela za roko in me skoraj potegnila za seboj, ker bila je takrat se že začela potapljati. Voda je tamkaj meni nad glavo globoka. [...] Ker me je Marija Samotorčan prijela za roko, moral sem plavati le z jedno roko proti bregu, kamor sem srečno rešil imenovano deklico, katera bi bila brez moje pomoči utonila, ker ni bilo nobenega odraslega človeka blizu. [...] Marija Samotorčan je bila že veliko vode pila in sojo morali na bregu postaviti na glavo, da so spravili vodo iz nje.«29
Mesec dni zatem se je pod Filharmonijo utapljala štiriletna Smrkolova hčerka. Rešil jo je dijak Hawliček. Deklica je padla v Ljubljanico s stopnic ob vodi, na katerih se je igrala z drugimi otroki.30
Takšne sreče pa ni imel šestletni Franc Jeršin, rejenec pri Zitnikovih na Karolinski zemlji (Ižanska cesta), ki je utonil v meter in pol globokem obcestnem jarku nedaleč stran od domače hiše. 28. junija 1904 se je ob sedmih zvečer igral ob tem jarku in nenadoma padel vanj. To sta opazovali 21-mesečna Manca ter dve leti in pol stara Neža Močilar. Stvar se jima ni zdela zelo pomembna in sta šele pozneje šli povedat, da je deček izginil v vodi. Našli so ga precej stran v kalni vodi mrtvega. Kljub temu da je bil v vodi celo uro in da je še nekaj časa trajalo, preden je prišel zdravnik, ga je ta še skušal oživljati. Seveda brez uspeha. Prenesli so ga v mrtvašnico pri Sv. Krištofu.31
Triletni Leopold Goijanc se je 3. julija 1911 popoldne z desetletno sestro Kristino odpravil k Ljubljanici. Na Francovem nabrežju (današnje Cankarjevo nabrežje) sta šla po stopnicah k vodi. »Ko se je igral na zadnji stopnici, zašel je pri tem na kamenito, v vodo držečo škarpo, iz katere je zdrčal v vodo ter bil takoj kake 3 metre od obrežja oddaljen. Voda je na tem mestu približno V2 2 m globoka ter zelo deroča ter je fanta jako hitro in vedno bolj od obrežja naprej nesla.«32 Sestra je začela kričati, nakar je v vodo zabredel deželni uradnik Willenpart, ki je bil takrat ravno na Frančiškanskem mostu (Tromostovju). Slo je za sekunde, saj je voda dečka že nosila proti mostu, kjer je voda še globlja in bolj deroča. Deček je že popolnoma omagal, ko je uradniku končno uspelo zgrabiti njegovo nogo in ga zvleči na kopno.
28	Ob Ljubljanici med Opekarsko cesto in Malim grabnom.
29	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 678-679, Zapisnik, 21. 7. 1903.
30	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 692, Zapisnik, 8. 8.
1903.
31	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 801, Poročilo, 28. 6.
1904.
32	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1635, fol. 143, Poročilo, 3. 7. 1911.
1012.
V obravnavanem času je imelo veliko otrok epi-leptične napade. Znanih je kar nekaj primerov, ko so otroci doživeli napad pri igri ob vodi, posledica pa je bil padec v reko.33
Poleg vode je bil v Ljubljani nevaren tudi promet. Najprej so drveli vozovi, na prelomu stoletja pa že avtomobili. Junija 1876 beremo v Slovencu: »(Čudna rešitev.) V četrtek se je drvil po spodnjem Gradišči voz, na kterem je sedelo pet ljudi, kar priteče iz neke veže majhen otrok in predno more kdo priskočiti ali voz se ustaviti, že je otroče pod konjem in vozem in oboje gre čez-nj. Pa čuda! Ko voz oddrdra in ljudje priskočijo k otroku, spoznajo, da se mu ni prav nič zgodilo, le na čelu si je bil nekoliko kožo odrl. Zato, stariši, pazite na majhne otroke, ker se na tako rešitev iz ne varnosti nihče ne more zanašati.«34
Številni šolarji so na poti v šolo ali iz nje doživeli nesrečo, pri tem pa pogosto nosili ne samo posledice, marveč tudi krivdo zanjo. Predvsem dečki so se radi obešali na vozove in se pustili voziti proti cilju. Ker so z vozov skakali kar sredi ceste, ni bilo redko, da jih je podrlo nasproti vozeče vozilo. Tako je na primer na isti dan, ko je utonil nesrečni Schoner, baron Anton Codelli z avtom povozil sedemletnega Feliksa Koprivca, ko se je ta nekaj pred peto popoldne po Poljanski cesti vračal iz šole. Povoženi je bil hudo poškodovan in odpeljan v deželno bolnico. Policijski zapisnik nam razkrije, da se je Koprivc pri Marijanišču (Ambrožev trg) obesil na zadnji del nekega tovornega voza in se tako peljal do živinozdravniške šole ob Poljanski cesti. Tam je skočil z voza ravno takrat, ko je z nasprotne strani pripeljal baron Codelli s svojim »motornim vozom, v neprenaglem diru«.35 Avtomobil ga je podrl in mu prizadejal znatne poškodbe na glavi in levi nogi, ki jih je na licu mesta ugotovil zdravnik. Časopis je ob poročilu o nesreči dodal še: »Codelliju naj se prepove drviti po ulicah!«36
Manjši otroci so pogosto padli z višine, z balkona ali skozi okno. Ponavadi so bili zatopljeni v igro ali pa je bila vzrok njihova radovednost. Šestletni Smiljan Marn je 31. maja 1911 ob šestih popoldne padel čez balkon na Turjaški cesti. Otrok je v materini prisotnosti pristavil stol, zlezel nanj in čez ograjo padel šest metrov globoko.37 8. maja 1912 je Marija Keltner z Rimske ceste odšla v trgovino in pustila pet otrok samih doma. Triinpolletna Jožefa se je odšla igrat na hodnik pred stanovanje in je med igro padla skozi železne drogove ograje na dvorišče približno 10 metrov v globino. Bila je takoj
33	Prim. SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 410 (Zapisnik, 13. 5. 1901), 738 (Poročilo, 29. 9. 1903).
34	Slovenec, 10. 7. 1876, št. 67.
35	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 407-408, Dopis na
mestni magistrat, Poročilo.
36	Slovenec, 6. 5. 1901, št. 103.
37	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1635, fol. 137, Poročilo, 31. 5. 1911.
mrtva.38 Dobra dva meseca pozneje se je nedaleč stran, na Tržaški cesti, na stopnišču igrala petletna Frančiška Mirtič in padla skozi nizko okno na dvorišče. Navzočih je bilo več otrok, vendar nihče ni znal povedati, kaj natančno se je zgodilo. S poškodbami na glavi so jo odpeljali v bolnišnico. Policijsko poročilo je še posebej poudarilo, da je bila deklica tistega popoldneva v očetovem varstvu, ker je bila mati na delu v tovarni.39
Proti koncu septembra 1911 sta učenca trinajstletni Emil Plut in njegov desetletni prijatelj rabutala orehe na Ambroževem trgu. Mimo je prišel Ignac Badstieber, ki so mu šli otroci očitno zelo na živce, saj jih večkrat »brez vsakega povoda preganja in jim preti«. Začel je groziti Plutu in mahati z dežnikom proti njemu. Fant se je ustrašil in hotel zbežati, pri tem pa mu je spodrsnilo in je padel šest metrov globoko. Izbil si je dva zoba in si močno poškodoval spodnjo čeljust. Badstieber bi se bil dečka kljub temu lotil z dežnikom, če ga ne bi pregnal slikarski pomočnik Kobald iz soseščine. Pomagal je ranjenemu Plutu, ki so ga odpeljali v bolnišnico.40
Redke niso bile niti poškodbe zaradi smodnika oziroma strelnega orožja. Otroci so nevarne predmete našli doma in si z njimi hoteli popestriti igro. Štirinajstletni Viljem Šušteršič se je marca 1903 ustrelil v trebuh, ko se mu je pištola, s katero je nameraval streljati ptiče, po nesreči sprožila.41 Slovenec je poročal: »V trebuh se je ustrelil. Včeraj do-poludne je na Mirju 14letni fant Viljem Susteršič, sin solicitatorja gospoda Jul. Susteršiča, stanujočega na Emonski cesti, streljal z majhnim samokresom. Naenkrat zapazil je na nekem drevesu več ptičev, hitro je nabasal samokres, ga stisnil pod suknjo in je stekel proti drevesu. Mej tem se je samokres sprožil in je šel strel skozi obleko v trebuh. Sel je še sam domov. Pozneje so fanta prepeljali v bolnico.«42
Smodnik je bil tedaj pogosto v uporabi in otrokom lahko dostopen. Aprila 1901 je desetletni Viktor Bauer našel škatlo smodnika v smeteh v hiši, kjer je stanoval, in ga vžgal. Bil je hudo poško-dovan.43 Skupina dečkov, starih 11 in 12 let, se je 2. julija 1901 kopala na Koleziji. Eden od njih je imel s seboj škatlo smodnika, ki ga je zažigal na papirju. Naenkrat je švignil plamen enemu od gledalcev v obraz ter mu posmodil obrvi in trepalnice.44
38	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1635, fol. 241-245, Poročilo, 8. 5.
1911.
39	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1635, fol. 281, Poročilo, 22. 7.
1912.
40	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1635, fol. 172, Poročilo, 26. 9. 1911.
41	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 613, Poročilo, 2. 3. 1903.
42	Slovenec, 3. 3. 1903, št. 50.
43	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 403, Poročilo, 23. 4. 1901.
44	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 442, Poročilo, 2. 7. 1901.
KRONIKA_60
NATAŠA BUDNA KODRIČ: NA KRATKO O IGRAH IN ZABAVI OTROK V LJUBLJANI MED LETOMA 1850 IN 1940, 249-262	1012.
Štirinajstletni Nace Simnovec iz Trnovega je maja 1912 nekemu trinajstletnemu dečku vzel »s smodnikom nabito vojaško patrono. Ker se patrona ni hotela takoj vžgati, stopil je nekoliko pred patrono, v tem trenutku pa je patrona eksplodirala in poškodovala Simnovca na vratu in na bradi.«45 Simnovec je nato stražnikom še ovadil neznanega dečka, češ da ga je obstrelil. Pozneje je priznal lastno krivdo. Oba dečka sta bila skupaj s starši poklicana v policijski urad, kjer so bili »strogo posvarjeni«.
Na svojih raziskovalnih pohodih so otroci pogosto naleteli na grozljive najdbe mrtvih samomorilcev ali ponesrečencev. Kot je poročal Slovenec,46 so otroci v pogorelem ljubljanskem gledališču 24. avgusta 1888 okrog poldneva našli obešeno štirinajstletno Albino Grajžar. Poročilo o njeni obdukciji najdemo med policijskimi poročili ljubljanske mestne regi-strature, kjer pa vzroka tragedije niso navedli.47
Skupina dijakov je v sredo, 17. julija 1901, okrog devete dopoldne v tivolskem gozdu našla mrtvega ustreljenega moškega. »"Zdravnik dr. Dre48 konstatoval je, da se je navedeni sam usmrtil oziroma ustrelil s samokresom pod srce in da je bil hipoma mrtev. Mrlič ležal je na desni strani po stezi in ima zelo veliko rano.«49 Šlo je za 50-letnega Radovljičana, samskega brezposelnega rezbarskega pomočnika, ki je imel težave z duševnim zdravjem.
Oktobra istega leta je dijak Viljem Minkuš s Poljanske ceste nad vojaškim streliščem na Golovcu v travi naletel na mrtvega vojaka. Fant se je ustrašil in zbežal domov. Šele več ur pozneje je o dogodku povedal očetu, ta pa je obvestil vojaško poveljstvo. Pozno zvečer 12. oktobra 1901 je vojaški zdravnik ugotovil, da se je 25-letni pokojnik »sam z revolverjem ustrelil v levo sence v glavo, revolver je pa imel še v desni roki, seboj je imel 10 krogl ...«50
Nad Kneippovim kopališčem »Worichshofen« (Mostec) pod Rožnikom sta 3. junija 1920 zvečer dva dijaka našla obešenega samomorilca Jaroša, železničarja v Ljubljani, po rodu Ceha.51
Množične (narodne) prireditve
Na otroke so močan vtis naredile velike bučne prireditve, ki so imele državni ali narodni pomen. Tuma pravi, da je živahno politično gibanje, ki se je začelo s tabori leta 1869, zelo zgodaj vplivalo tudi nanj. »Mladina je bila navdušena za Sokola. Spominjam se, kako smo nekajkrat v največjem prahu spremljali sokolskefanfare na Vič.«52 Spominja se tudi vižmarskega tabora: »Bilo je spomladi v maju in tabor je motila velika ploha. Bilo je neznansko ljudi. Preril sem se prav pod oder. Imel sem sicer komaj enajst let, pa sem bil ves zavzet za politično agitacijo.«53
Vseslovenski sokolski zlet v Ljubljani, povorka skozi mesto, 1904 (SI_ZAL_L]U/0342).
45	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1635, fol. 267, Dnevno poročilo, 22. 5. 1912.
46	Slovenec, 25. 8. 1888, št. 194.
47	SI_ZAL_LJU/00489, f. 902, fol. 629.
48	Dr. Bogdan Derč (1880—1958), prvi slovenski pediater.
49	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 444, Poročilo, 17. 7.
1901.
50	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1264, fol. 478, Poročilo, 12. 10. 1901.
51	SI_ZAL_LJU/00489, f. 1635, fol. 510, Dopis mestnemu magistratu, 4. 6. 1920.
52	Tuma, Iz mojega življenja, str. 42.
53	Prav tam.
60_KRONIKA
1012.	NATAŠA BUDNA KODRIČ: NA KRATKO O IGRAH IN ZABAVI OTROK V LJUBLJANI MED LETOMA 1850 IN 1940, 249-262
Plakat Bayerjeve menažerije (to je potujoči zverinjak s predstavami živali), ki je v Ljubljani gostovala maja 1890 (SI_ZAL_LJU/0489, f. 990, XV/8, pag. 1117).
Nučič omenja parado ob obletnici zmage nad Turki pri Sisku, ki so jo leta 1893 proslavljale vse ljubljanske šole skupaj. Otrokom je bilo naročeno, naj se čim bolj vojaško oblečejo. Njemu je oče -krojač - sešil pravo vojaško obleko in mu priskrbel še kovano sabljo z rdečo nožnico. Proslava je bila v Filharmoniji (»Tonhalle«). Parada je šla za »turškimi« zastavami s polmesecem in prepevala bojne pesmi Oj ta soldaški boben in Tam za turškim gričem. Višek parade je bilo prepevanje vseh nemških in slovenskih šol, ki ga je spremljal vojaški orkester. Državni praznik je bil vsako leto tudi cesarjev rojstni dan, 18. avgust. Tedaj je bila velika parada v Lat-termannovem drevoredu, po mestu so bile izobešene državne »črno-žolte« zastave. Teh prireditev se spominja Pavel Rasberger, a so se mu zdele precej manj vesele in bolj dolgočasne kot narodni prazniki, ko je bilo vse bolj živahno in praznično. Tak primer je bila Prešernova veselica leta 1904 v Zvezdi. Spominja se je France Koblar: »Zvečer sem se splazil v veselja in narodnega zapravljanja polni drevored, gledal življenje ob paviljonih, gnečo in razne prizore po sprehajališču, čudo luči in veseličnih naprav dolgo čez polnoč, posebno pa se mi je vtisnila v spomin živahna
in vesela gospa dr. Tavčarjeva, ki je s svojim ženskim spremstvom vladala pri dragem vinu — šampanjcu.« Koblar je bil potem doma zaradi ponočevanja okre-gan, vendar se mu je zdelo, »»da je za narodno slovesnost, ki jo moraš videti, četudi zastonj, treba prenesti vse in da so ti očitki samo nesporazumenje«.
Poznejša učiteljica in pisateljica Ilka Vašte (roj. Burger, 1891-1967) se je v Ljubljano preselila v zadnjih letih 19. stoletja. Ze v šolskih letih se je vse popoldneve skupaj s prijateljico igrala s punčkami, delali sta jim stanovanja in si sproti izmišljali drame zanje. Izrezovali sta osebe iz časopisov in si nazadnje ustvarili pravo lutkovno gledališče. Pozneje se je dobro vklopila tudi v fantovsko družbo, tekala in plezala po drevju, preskakovala jarke in metala »žabice« (ploščate kamne) v vodo, ki so tudi do osemkrat poskočile na gladini. Skupaj so zbijali kozo, hodili na hoduljah, lovili metulje in hrošče, sušili cvetice in delali herbarije, zbirali znamke in podobno. Otroci se v njenem času niso ločevali več toliko po stanu kot po nacionalnosti. Z deklicami, ki so hodile v nemško šolo na Vrtači, so se Slovenke neprestano pretepale, pozimi so se obmetavale s kepami, včasih pa celo s kamni. Svojo narodno zavest je demonstrirala ob ponovni izvolitvi Ivana Hribarja za ljubljanskega župana, ko se je udeležila sprevoda po mestu. Glavnino so sestavljale učenke višje dekliške šole, katere ustanovitelj je bil prav Hribar. Med vzkliki »Zivel slovenski župan Hribar! Zivela slovenska Ljubljana!« so korakale mimo magistrata, stolnice, Vodnikovega spomenika in naprej po Kopitarjevi ulici. Tam jo je opazil razrednik in tako je bila deležna najslabše ocene v vedenju. Se bolj kot Koblar je kazen občutila kot veliko krivico, saj se ni čutila prav nič kriva.54
Zabava in učenje
Javne prireditve so bile magnet za staro in mlado. V Ljubljani, ki ima bogato zgodovino takšnih dogodkov, so se prireditve v različnih obdobjih dogajale na različnih prostorih. Semanji dnevi in prostorni trgi so tandem, nerazdružljiv s klasično podobo zabavljačev, bodisi posameznikov ali skupin, artistov ali krotilcev živali, cirkusantov ali lastnikov panoptikumov, predhodnikov kinopredstav.
V času Mlakarjevega otroštva so imeli otroci največjo zabavo v zverinjakih z opicami. Hodili so tudi že pod Tivoli (»Pothiboli«), kjer je bilo ob gozdu otroško igrišče (tedaj še »Kinderspielplatz«), pod njim pa temen ribnik. Tam so v jeseni nabirali kostanj.
Dokler ni bil leta 1892 Ljubljani priključen Lat-termannov drevored (današnji osrednji del Tivolija), ki je do tedaj spadal k Siški, so se vse prireditve
54
Vašte, Podobe.
1012.
dogajale na mestnih trgih: Turjaškem (Novem trgu), Franc Jožefovem (Krekovem), Frančiškanskem (Prešernovem) in Kongresnem trgu, v Zvezdi, za Kolizejem, na hotelskih in gostilniških dvoriščih, v Šolskem drevoredu (del tržnice ob Ljubljanici), na Slovenskem trgu pred sodiščem (Miklošičev park) in na podobnih krajih.
V devetdesetih letih 19. stoletja je med omenjenimi prizorišči prevladal Lattermannov drevored, ki se ga je počasi prijelo ime Ljubljanski prater. Ko je imelo mesto enkrat stalni prostor za zabavne prireditve, jih je bilo vedno več in trajale so dalj časa. Mlakar pravi, da je bila Ljubljana v 19. stoletju pravi raj za umetnike vseh vrst, češ da se jim je pri nas dobro godilo. Prihajali so virtuozi, pevci in ar-tisti, ki pa niso nastopali le v gledališču, čitalnici ali Kazini, temveč tudi po ulicah in dvoriščih. Sam je najraje gledal može z opicami, ki so kazale različne vragolije. Pravi, da jih je večkrat spremljal po vsem mestu, zato pa je bil potem doma kaznovan, ker mama ni bila naklonjena njegovim dolgim izletom. Rasberger se spominja Ljubljančanom znanega akrobata na vrvi Strohschneiderja in nekega tekača (»šnellaufarja«), ki je večkrat prišel v Ljubljano in tekal okoli Zvezde — ne prehitro in z rokami na prsih. Iz otroštva so mu ostali v spominu kalabrijski muzikanti, »oboroženi« z glasbili od nog do glave, še najbolj podobni današnjim »one-man« bendom. Akrobat ob Šempetrskem nabrežju (današnje Pet-kovškovo nabrežje) je na lestvi nastopal s pirotehničnimi pripomočki in nato ves v ognju skakal v
Ljubljanico. Neki drug akrobat se je v Latterman-novem drevoredu pod ogromnim balonom spuščal na trapezu brez gondole (kot današnji »zmajarji«) in pristal nekje pri Mostah. Cirkusi so v Rasbergeijevi mladosti v glavnem nastopali na prostoru poznejšega Mestnega doma (Krekov trg), najbolj pa si je zapomnil cirkus Henry.
Lattermannov drevored je vso to zabavo ponudil na enem mestu: tu so bili vrtiljaki, tobogani, strelišča, lope različnih mehaničnih in anatomskih gledališč, tu so postavljale svoje kletke menažerije, in kadar je prišel v mesto cirkus, je svoje šotore ponavadi razprostrl v Ljubljanskem pratru. »Ljubljanski časnik« je maja 1909 zapisal, da prihajajo tja stari in mladi. Največ zabave naj bi ponujal tobogan, na katerem so se dričali vsi, ne glede na starost in sloj. Mladini so bili všeč zverinjaki, vrtiljaki in »Wursteltheater« in ameriška gugalnica, tu je bil cirkus Za-vatta, poleg tega pa še produkcija s svetlobnimi slikami, povezana s fonografskimi predstavami (označili so jo kot govoreči, pojoči in obenem podobe prikazujoči čudež).
Lahko si samo predstavljamo, koliko smrkavih kratkohlačnikov je spremljalo prihod in postavitev največjih cirkusov, ki so prišli v Ljubljano v letih okrog 1900. Največja sta bila ameriška Barnum & Bailey (1901) in predstava slavnega Williama Co-dyja Buffalo Bill's Wild West (1906). Pavel Ras-berger se spominja prave »amerikanske« reklame za predstavo, ki je segala po vsej tedanji Kranjski.
Ljubljana z Lattermannovim drevoredom. Zasadili so ga leta 1815 po načrtih francoskega inženirja Blancharda, imenovali pa po avstrijskem generalu Krištofu Lattermannu, kije bil med letoma 1813 in 1814 začasni ilirski guverner
(SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka).
60_KRONIKA
2012	NATAŠA BUDNA KODRIČ: NA KRATKO O IGRAH IN ZABAVI OTROK V LJUBLJANI MED LETOMA 1850 IN 1940, 249-262
Vrvohodec prof. Artur Strohschneider nad Vegovo ulico 1930 (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka).
Bile so tudi prireditve, ki so jih otroci obiskovali v spremstvu učiteljev. Nekateri zverinjaki so poskrbeli za »znanstvene« predstavitve živali, ponujali so kataloge, kjer so pod sliko žival še nadrobno opisali. Anatomični muzeji, ki so kazali človeško telo v najrazličnejših perspektivah in patoloških stanjih, so imeli prav gotovo izobraževalni pomen - tudi za odrasle. Menažerija Continental, ki je v Ljubljani gostovala leta 1889, je poleg vstopnic za predstave levjega in slonjega gledališča ponujala še brošuro z opisi divjih živali. Proti koncu septembra istega leta je bil na današnjem Krekovem trgu Hartkopfov Veliki muzej za anatomijo in mehaniko s parno silo in eksperimentalno fiziko. Ljudje so si poleg razstave avtomatov ogledali še zgodovinske in krajevne prizore, zbirko anatomskih preparatov, razvoj človeka, medicinske operacije ... Leta 1897 je prispel Tra-berjev muzej in panoptikum z več kot sto umetnostnimi in naravoslovnimi preparati. Ponujal je katalog v nemškem in slovenskem jeziku. Obisk je bil izreden, tako da je moral gostovanje podaljšati kar za dva tedna.55
Leta 1909 je Fleckerjev naturalistično-anato-mični muzej v Lattermannovem drevoredu poleg primerkov iz kosti in mavca razstavljal tudi preparate »iz mesa in kosti«, med drugim razvoj fetusa po tednih od prvega do devetega meseca.
Pogosto so bili v Ljubljani razstavljeni primerki velikih morskih živali (morskega volka - 1902, »af-rikanskega« akvarija - 1894, kita - 1890). Leta
Oglasi v Slovenskem narodu, 4. 5.-29. 5. 1897.
1909 je prišel prvič v Ljubljano »zoološki vrt« in se postavil v Tivoli. Tu je pozneje dobil prostor tudi prvi stalni živalski vrt v Ljubljani. Prihajale so skupine domorodcev iz Afrike, leta 1902 karavana Tongo in Mandigo, leta 1911 pa Nubijci v Sudanski četi. Tako so bili ljubljanski otroci kar v živo seznanjeni z delom tistega, o čemer so se učili v šoli.
V obravnavanem času se je pojavila še ena zabava, ki je še danes zelo pomembna - kinopred-stave. Predhodniki kinopredstav so se v Ljubljani pojavili že v 50. letih 19. stoletja. To so bile panorame, pozneje imenovane tudi mehanična gledališča - zbirke historičnih in potopisnih slik, ki so jih močno osvetljene opazovali skozi leče. Mehaničnih gledališč, panoptikumov, čarobnih (»Laterna Magi-ca«) in optičnih gledališč je bilo v obravnavanem času sploh veliko. V Ljubljani so si tako rekoč »podajali kljuko«. Lastniki so v desetletjih delovanja menjali zvrsti zabave in se prilagajali novim tehničnim dosežkom na tem področju. Tako je isti lastnik v svojem panoptikumu pogosto eno leto razstavljal voščene lutke, naslednje leto pa že prikazoval gibajoče slike v mehaničnem gledališču oziroma kinematografu. Takšni so bili Gierkin, Düringer, Traber, Hartkopf, Hermann, Lifka, Bayer in Geni.
Leta 1898 je prišel v Ljubljano kinematograf Lumier. Od konca septembra do druge polovice oktobra je imel v steklenem salonu Kazine dnevno pet predstav. Med drugim je prikazoval tudi film »Prihod vlaka«, ki je v Parizu ob prvi predstavi leta 1895 povzročil pravi stampedo, v Ljubljani pa so
1012.
Plakat Meyerottovega »umetnostnega muzeja«, kije bil v bistvu mehanično gledališče (prednik kinematografa). Gostoval je na trgu Franca Jožefa (današnji Krekov trg) v novembru 1889 (SI_ZAL_LJU/0489, f 990, XV/8, pag. 1104).
gledalci »le« planili pod mize.56 Pozneje so prišli še drugi: leta 1900 kinematograf Oeser, ki je postavil paviljon v Tivoliju, od leta 1902 je redno prihajala Mednarodna panorama (»Panorama International«), Panorama-Kosmorama pa se je postavila na Dvorski trg pod Narodno kavarno.
56 Marcel Štefančič: Neznosna unikatnost slovenskega filma.
Mladina, 30. 4. 2005.
Leta 1906 je bilo v hotelu Union »Gledišče živih podob Elektro-kinoskop«, leta 1908 pa Genijev »The Royal Wonder Bio« z izvirnimi posnetki z vseh delov sveta. V tem času so imeli v Ljubljani že stalne kinematografe, na primer »Edison« na Dunajski cesti (nasproti kavarne Evropa).
1012.
Ljubljana — sprehajališče v Tivoliju, trideseta leta 20. stoletja (SI_ZAL_LJU/0342, Fotoka).
V	času, ko je ljubljansko realko obiskoval Ladko Korošec, so bile kinopredstave v kinu »Ideal« (poznejša Komuna) za današnjo Namo na Cankarjevi cesti, v »Ljubljanskem dvoru« v Kolodvorski ulici, na Kodeljevem, v Filharmoniji na Kongresnem trgu, kjer je bil kino »Matica«, ter v kinu »Vič« na Tržaški cesti. Tudi Križanovskij je rad in precej pogosto zahajal v kino. Matica je bil elitni kino, vsi ostali so bili na podobni ravni, predvsem pa so bile vstopnice precej drage.
V	poznih dvajsetih in skozi trideseta leta, do druge svetovne vojne, je zabavno življenje v poznem poletju ponujal Ljubljanski velesejem. Oleg Križanovskij ga opisuje tako: »Poleg paviljonov, v katerih so razne tovarne razstavljale svoje izdelke, je bil tudi zabaviščni prostor z raznimi vrtiljaki, tobogani, strelišči in številnimi šotori, v katerih so kazali svoje umetnije raznovrstni glumači, ki so znali izvleči zadnje dinarje iz žepov še tako stiskaških obiskovalcev. [...] Tja je obiskovalce vabila tudi hrupna glasba iz številnih zvočnikov in radijskih sprejemnikov, ki je ustvarila tako čarobno vzdušje, da si se mu težko odpovedal. [...] Spominjam se brez števila raznobarvnih žarnic, ki so razsvetljevale temo. Zvoki glasbe so se mešali z vonjem po vsakovrstnih dobrotah, za katere povprečni človek še niti slišal ni, kaj šele, da bi jih okusil.«^7 A Križanovskij je vse okusil in vse poskusil: od sladkorne pene in vsakovrstnega sladoleda do orientalskih slaščic. Na pomičnih stopnicah se je peljal na vrh tobogana ali - po ljubljansko - »rito-drča«, skupaj s krušnim očetom se je vozil v majh-
57 Križanovskij, Mladost, str. 52—53.
nih avtomobilčkih na avtodromu. Peljal se je na »železnici strahov«, obiskal »hišo stekla«, videl popularnega »čika Savo«, silaka, ki je z rokami trgal verige, s pestmi zabijal žeblje in z zobmi dvigoval sode, fakirja, ki je požiral žerjavico in puhal ogenj ali požiral ostro sabljo ... »Potem je oče navadno sklenil, da morava domov, čeprav bi rad še ostal in se naslajal nad neštetimi senzacijami, pasel zijala in razvnemal domišljijo.
Obiski zabavišč na velesejmu so mi ostali v spominu kot čudovita doživetja moje mladosti, meni in tudi Bebici58 pa jih je omogočil dobri krušni oče, ki naju je kar nekajkrat popeljal tja.«59
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ZAL — Zgodovinski arhiv Ljubljana SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, VII/2.
ČASOPISI
Mladina, 2005.
Slovenec, 1876, 1888, 1901, 1903. Slovenski narod, 1897.
58	Vrstnica in prijateljica iz soseščine.
59	Križanovskij, Mladost, str. 55.
1012.
LITERATURA
Cerar, Anton - Danilo: Spomini. Ljubljana : samozaložba, 1930.
Gerlovič, Alenka: Okruški mojega življenja. Ljubljana : Forma 7, 2006.
Golar, Manko: Deček z jabolki. Spomini iz otroštva in mladosti. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1988.
Jakopič, Rihard: Rihard Jakopič v besedi. Ljubljana : Slovenski knjižni zavod, 1947.
Koblar, France: Moj obračun. Ljubljana : Slovenska matica, 1976.
Korošec, Ladko: Na tista lepa pota ... Ljubljana : Partizanska knjiga, 1973.
Kozak, Vlado: Kozaška pričevanja. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1982.
Križanovskij, Oleg: Mladost črnogledega humorista. Ljubljana : Eurospekter, 1993.
Kučan, Spela: Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Ljubljana : Viharnik, 2004.
Mihelič, Mira: Ure mojih dni. Murska Sobota : Pomurska založba, 1985.
Milčinski, Fran: Življenjepis mojega peresa. V: Fridolin Zolna. Ljubljana : Mladinska knjiga, zbirka Humor, 1974, str. 5-16.
Milčinski, +anez: Leta za pet drugih. Ljubljana : Prešernova družba, 1990.
Mlakar, Janko: Spomini, Prvi del. Celje : Mohorjeva družba, 1975.
Nučič, Hinko: Igralčeva kronika 1. Ljubljana : Mestno gledališče v Ljubljani, 1960.
Rasberger, Pavel: Moji spomini. Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1965.
Suklje, Fran: Iz mojih spominov, I. del. Ljubljana : Slovenska matica, 1988.
Trdina, +anez: Spomini. Zbrana dela, prva knjiga. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1946.
Tuma, Henrik: Iz mojega življenja. Ljubljana : Naša založba, 1937.
Vašte, Ilka: Podobe iz mojega življenja. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1964.
SUMMARY
Short on children's games and amusements in Ljubljana between 1850 and 1940
The contribution draws on memorial literature as well as archival and newspaper sources. In their memoir literature many famous Slovenes who grew up in Ljubljana devoted at least part of their memories to their childhood. The reader can therefore learn about different kinds of games, toys, children's tomfoolery, as well as accidents while playing. There were two kinds of children's games and amusements in Ljubljana, depending on social position: »bourgeois« on one hand, and still more rural on the other. Children from lower social strata spent more time outside, their games were simple and most pieces of their playground equipment were grown-up's casts-away. Children of wealthier bourgeoisie would only seldom take part in »street« games, they would, likewise, spend less time in the company of their peers. The manner of playing also varied with regard to the quarter in which children lived. Those who lived in the city were limited by houses and roads, while children in the suburbs could chase each other in the fields that still encircled Ljubljana.
However, stratification only applied to games and was non-existent in other forms of amusements. Circuses, menageries, shooting ranges, wax museums, anatomy museums, rope walkers, jugglers, gospel groups, bear walkers or funny looking strangers were an equally strong magnet for all children, as well as older generations. Social position, age and gender played no role in seeking amusement on the carousel or toboggan.
Nowadays, games are understandably quite different, but some have nevertheless been preserved from those days. Then again, Ljubljana in the period under discussion was not that much different from what it is today. While there is presently perhaps less »production« in the street - as open-air amusement events were called in those days - there is constantly something going on, also to the delight of today's children.