NARODNA BIBLIOTEKA. f^2
----- - .
• . < A-
ognjem in mečem.
Zgodovinski roman.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.
Poslovenil Podravski.
I. ZVEZEK.
Noyo Mesto 1892. — Tiskal in založil J. Krajec.
Vi, 5),
m



4 9


\k) *Q%a£X>3>Qbvf
Predgovor pmoditeljev.
jKvo Vam, dragi čitatelji, nam Slovencem
že priljubljenega poljskega romanopisca, H. Sien-
kievvicza, zgodovinski roman „Z ognjem in
mečem" tudi v slovenskem jeziku! Kolikor je
podpisanemu znano, je to že peti prevod, za
kateri je slavni pisatelj z ozirom na „pobra-
timce" dal pismeno svoje dovoljenje.*) Daj Bog,
da bi ta umotvor oveselil Slovence v prevodu
se svojo lepoto tako, kakor je oveselil izvirnik
poljsko občinstvo!
*)	Warszawa, 7. Stycznia 1387.
Szanowny panie! Wrocilem przed paru dnianii z pol-
roeznej podrožy i oto przyczyna, dla ktorej spožniam sie
z odpowiedzia. Daje panu prawo przekladania na jezyk
slowienski wszystkich prac moich, ktore sie panu wybrač
podoba, bez žadnej z mojej strony pretensyi do jakiego-
kohviek wynagrodzenia. Ow«zem przyjemnie mi bedzie,
ješli w ten sposob bede sie mogl przyslužyč tyle dla mnie
i dla nas wszystkich sympatycznym pobratymcom.
Zostaje z szacunkiem:
H. Sienkiewicz.
IV
Da bo pa ta zgodovinski roman, ki sicer
izborno predstavlja dogodke in nazore teda-
njega časa, ložje umljiv čitateljem, treba se je
še ozreti poprej nekoliko v zgodovino poljske
države. Zakaj se je vnela tako strašna in splošna
vstaja kozaška proti poljskej ljudovladi ter na-
rastla tako grozno, kakor ogromna povodenj ?
Mar res samo radi hrepenenja po maščevanji
Hmelnickega? ali iz golega plemenskega sovra-
štva? Na to vprašanje odgovarja nam drugi
zgodovinar:
Ko je po tridesetletnej vojski evropski zapad
kar tonil v morju krvi ter so po velikih izj-
dastvih, surovih napadih in obupnej branbi
bogatenemške pokrajine postale prave arabske
puščave; ko so tam, kakor poznej v Poljskej,
„gorela mesta, vasi, cerkve, dvori, ter ljudje
niso več govorili, marveč le še ječali, ali tulili
kakor psi" ; ko je svet naokrog gorel od požara
ugonobljajočih vojsk; uživala je jedina Poljska
blagi dar miru, in kakor varni svetilnik pri
morju, gledala mirno na divjajoče in opustošujoče
vojske. Nikdar se narod v Poljskej ni tako
zavedal svoje sreče, in se čutil tak6 prost, mo-
gočen, oblagrovan z vsem, kakor takrat. Mir
v
Polanovski sklenjen z Moskvo (1634. L), premirje
Štumsdorfsko z Švedi na 26 let (1635. 1.) in
ravno istega leta sklenjen mir s Turčijo, — vse
to je odsevalo kaj mično iz prvih let vladar-
stva Vladislava IV. ter zavarovalo Poljsko vsaj
za nekaj časa pred bojaznijo takšnih vojsk, ka-
korsnih je doživela ob času vladanja Zigmunta III.
Torej so pač kot resnica mogle odmevati v spo-
minu in čutju narodovem še ob večeru vla-
danja Vladislava ponosne besede Jurija Ossolin-
skega, ki jih je pred svetim Stolom papežu
Urbanu VIII. povedal: „Kolikor narodov sploh
prebiva na evropejskem severu, na prostoru od
Karpat do Kaspiškega morja, od Severnega do
Črnega morja, vsi ti se, o Sveti Oče, s poklo-
nom Vladislava poklanjajo pred Teboj, ker vsi
ti narodi pripadajo njegovemu Veličanstvu, bodisi
po dedinskem pravu, bodisi zmagani z orožjem,
in priznavajo ga za svojega gospodarja . .
Onih deset let vladanja Vladislava, do leta 1646,
vladal je v Poljskej res pravi „pax Romana",
dasiravno ni manjkalo tudi v tem času vstaj
kozaških in napadov tatarskih, katere vstaje pa
sta 1635. 1. Konecpoljski, a 1638. 1. Konecpoljski
in Višnjevecki zadušila. Vsekako pa je v državi,
VI
splošno rečeno, vladal mir, a to zlasti v posled-
njih letih, ko je pripravljal kralj velik pohod
■na vshod.
Kralj Vladislav IV. smatral se je v svoji
domišljiji, kakor je dal to po svojem poslancu,
poznejšem kancelarju, javno razglasiti y Rimu,
za pravega dediča Moskve in Švedske ter po-
zvanega, da zlomi moč Izlama in odpodi polu-
mesec iz evropskih mej. Vendar y meri, kakor
je izgubljal nado, da bi pri bojnej sreči Švedske,
združene s Francijo, zamogel si v tridesetletnej
vojski pridobiti to, kar je smatral za svojo last-
nino, prevzela ga je popolnoma misel na vojsko
s Turčijo, v katerej bi on v slučaju premirja z
Moskvo, stopil križarjem na čelo. Toda ker ta-
krat Poljska vojske s Turčijo, a Turčija vojske
s Poljsko, nikakor niste želeli, zato je sklenil
kralj, ravnajoč se po tradiciji svojega očeta,
prisiliti poljsko ljudovlado k vojski, češ, da
jo je napadel sovražnik. V ta namen je tak6j
po zmagoslavnej bitki s Tatarji pod Ohma-
tovem sklical posvetovanje senata ter izprovel
sklep (26. febr. 1645.1.), naj bi se Tatarjem od-
slej ne dajali nikakšni darovi, da bi jih to, kot
zaveznike Turčije, spodbudilo k novim napadom
VII
na Poljsko, kar bi provzročilo, da se sproži
v daljših posledicah zaželjena vojska Turčije
s Poljsko. Ob enem začel se je kralj že ta-
krat na svojo rok6 pripravljati na njo. Zaukazal
je zidati orožarnice v Krakovu, Levovu, Var-
šavi. Privabljal je zemljemerce in rokodelce izza
meje ter kupičil bojno netivo.
V pomladi 1645. 1. je izbruhnila pričakovana
vojska Turčije z Benetkami in ogromno turško
brodovje, dovožajoče močno vojsko za kopno in
za na morje, začelo je oblegati otok Kreto, ka-
terega so smatrali za trdnjavo in vrata Italije.
Od druge strani pa je Islam-Gierajhan, ne do-
bivši od Poljske navadnih darov in izvedevši,
da je kralj govoril na zboru ljudovlade proti
njemu, poslal sultanu prošnjo, naj bi mu dovolil
planiti v Poljsko z vsemi „ordami..." Z no-
vico o skorajšnem napadu „orde" dospel je ob
enem v Varšavo beneški poslanec Tiepolo pro-
sit pomoči. Želel je namreč, naj bi kralj, da
razbije ttrško moč, ukazal Kozakom odpluti
na Črno morje ter požgati lesove na obrežju in
vpepeliti galere, katere so tam tesali Turki.
Prišle so v Varšavo tudi nedvomljive novice,
da sta oba „hospodarja", valaški in moldavski,
X
italijanskih knezov, pripravljeno kozaštvo, po-
slanstva: moskovsko, tatarsko in obeh hospo-
darjev valaških, katera so med tem časom res
dospela, skratka: vse to je spodbujalo kralja k
delavnosti, a to toliko bolj, ker Turčija je bila
razdrta z notranjimi nemiri — domačo vojsko.
V njenih azijatskih in evropejskih pokrajinah
pripravljala se je vstaja, podpihovana od Bene-
čanov. Mogoče se je bilo torej nadejati, da s
približanjem poljske vojske vsi kristijanje v Tur-
čiji, vsi potlačeni narodi, zameni pritoževanja v
radostni vzklik ter prihitč v osvoboditeljeve rokč.
Kralj se je tudi nadejal, da papež in cesar,
knezi italijanski in nemški, Francija, Španija in
celo Švedska, podpro njegovo namero. Hotel je
nakloniti Perzijo in Maroko k vojski s sultanom;
računal je, da po pridobitvi Krima poda mu
Moskva krepko pomoč ... Z jedno besedo: hotel
je dvigniti ves svet in na čelu kristjanskih vla-
darjev ugonobiti moč polumesca ter na njega
razvalinah sezidati vshodno cesarstvo. (Kubala:
Jerzy Ossolinski. Tom. II.)
Ta ideja bila je izrečno prepričanje poljskih
kraljev od Štefana Batorija, a deloma že celo
od Varneučika, v tem smislu, da je naposled treba
XI
zavoj evati Moskvo in balkanski poluotok s Cari-
gradom. Toda ni še zadosti imeti veliko nakano,
čutiti njeno potrebo in zmožnost, da jo izvrši.
Treba je poleg tega imeti še srečo ter znati na-
mero izvesti. Takšna naloga, kakoršno si je
nakladala Poljska, bila je ob času Vladislava že
stokrat težavnejša, nego poprej, ker med tem
časom je Moskva, goječa ravno to idejo, vzrastla
že v veliko moč. A poljski kralj tudi ni bil ve-
leum; da, kar je še huje, pokvarivši si s samo-
pašnim življenjem že v mladosti svoje zdravje,
trpeč neprestane bolečine, še celo takrat, ko je
bil doma, je le redko vstajal s postelje, a kadar
je mogel vstati, vdal se je razveseljevanju, lovu
in drugim zabavam, dokler so moči zadoščevale,
ter živel razkošno in neprevidno, da ni bilo ni-
kakšno čudo, da so njegovi veliki nameni, za-
krivam s tajnostjo, bili le kot prazne sanje in da
mu narod ni zaupal. Pa je tudi čuduo počenjal
pri tem, in sredstva, katerih se je posluževal,
privedla so ravno k nasprotnim posledicam. Hotel
je dvigniti ves narod k velikemu činu ter obrniti
vse moči Poljske na vshod; ni se pa brigal za
to, da bi si pridobil ljudstvo, ali vsaj narodove
voditelje za svoje nakane. Na njegovem dvoru
XII
so bivali sami tujci — Italijani — tako, da je izmed
domačinov poljskih jedini kancler užival največje
njegovo zaupanje in hetman Konecpoljski, ka-
teri znajoč za kraljeve namere, bil je se svojo
osebo porok, da se yse podjetje srečno izvrši.
Toda tega je vzela smrt v najkritičnejšem trenutku!
Hetman je bil kraljev prijatelj ter imel velik
vpljiv na plemstvo in stalno poveljništvo nad
vojsko. Bil je velik bojevnik, čednosti njegove
dičila je velika učenost in bistroumje. Oni, ki
so vedeli nekoliko za kraljeve namere ter se bali
bolezni in smrti kraljeve, pričakovali so jedino
od Konecpoljskega, da srečno izvrši to podjetje,
mnogo pa je bilo takšnih, ki so z njegovo smrtjo
napovedovali konec poljske države. In res, strah
ni bil prazen, ker Kozaki so pretili z vstajo, po
hetmanovej smrti pa je bil vsak daljši kraljevi
korak le nova blodnja. Tako je, boječ se ko-
zaške vstaje, poslal kralj nad Dneper naj po-
prej Hijeronima Radziejevskega, ki se je napotil
k davnemu znancu, pisarju Barabašu, ter dal mu
pismo, v katerem kralj zagotavlja Kozakom, da
dobe nazaj svoje prejšne pravice. Barabaš je
to naznanil nekaterim veljavnejšim Kozakom, zlasti
svojemu kumu Bogdanu Hmelnickemu, že takrat
XIII
močno čislanemu med kozaštvom. Njega je toraj
Radziejevski še posebno priporočal kralju.
Drugače bi ga bil priporočil Konecpoljski,.
če bi bil še živel, ker dobro je poznal čehrin-
skega stotnika Hmelnickega, o katerem je bila
znano, da je že od nekedaj imel zvezo s Tatarji.
V dveh letih svoje sužuosti na Krimu naučil se je
Bogdan tatarskega in turškega jezika in tamoš-
njih običajev tako dobro, da so ga lahko sma-
trali poznej med Tatarji za tajnega priznavale«
Mohameda, ne pozabivši pri tem tudi latinščine
iz kijevskih šol in jezuitskega kolegija v Jaro-
slavju. Torej, dokler je še živel, bal se je hetman
najbolj Hmelnickega in čuteč, da se bliža smrt,
rekel je svojim prijateljem, da bi „veliko mirnejše
umrl, ako bi bil pred smrtjo zavaroval Ukrajino
pred Hmelnickim".
Izvestno drugače, nego Radziejevski, bil bi
priporočil Konecpoljski kralju Hmelnickega, ka-
teri je v pomladi 1. 1646. z Barabašem Elija-
šenkom in Nestorenkom prišel v Varšavo, kjer
so bili takoj po noči pozvani v kraljeve sobane
na posvetovanje. Takrat je zahteval kralj, da
bi Kozaki bili pripravljeni na sovražnika, kate-
rega pa baje ni imenoval. Kozaki bi imeli žrtvo-
XIV
vati 50.000 mož, a dejali so: „Če kralj zaukaže,
postavi se jih 100.000 na noge na njegov mig-
ljaj". Za to pa je kralj obljubil, vrniti jim davne
privilegije ter povzdigniti število regestrovih do
20.000. Posvetovanja so se vršila v največji taj-
nosti, da baje cel6 Ossolinski ni znal za kraljeve
obljube, dane takrat Kozakom. Za hetmaua nove
vojske je bil imenovan Barabaš; Bogdan Hmel-
nicki pa bi imel biti njegov tajnik in poveljnik
na pohodu na morje. Za geslo te nove naprave
sprejeli so načelniki kozaški iz kraljevih rok
modri prapor z orlom na pol belim, na pol ru-
dečim in hetmansko bulavo z vdelanimi turkisami.
Na oboroženje čolnov sprejeli so 6000 tolarjev
od beneških novcev in k vsem temu nekoliko
kraljevih pisem, priznavajočih podelitev davne
svobode. Te pisma je ukradel poznej po zvijači
Barabašu Hmelnicki, zbežal z njimi na Sič, ter
začel z njimi nekako v kraljevem imenu netiti
vstajo proti gospodi in plemstvu. In tako je
Hmelnicki, ki je prišel v Varšavo nemara samo
z nado, da dobi nazaj zemljišče, ki ga mu je
odvzel Čaplinski, vrnil se nazaj z visokim voja-
škim dostojanstvom, ker imel je v nekem obziru
popolno oblast nad narodom, da je smel nabirati
XV
vojake. Sam kralj torej, dasiravno nezmožen še
računati na to, da pride konečno res do vojske
s Turčijo, da bo mogel po svojih mislih upora-
biti kozaško moč, oborožil jih je za beneške novce
ter vsled sumnične zveze s Tatarji, tleče iskre
ustaje še bolj razpihal. Kralj je hotel imeti ko-
zaško vojsko pod poveljništvom Kozakov samih
pripravljeno; Hmelnicki pa je znal obračati to
kraljevo voljo in podporo y svoj lastni prid in
tako je naposled kozaška vojska, namesto v Tur-
čijo, planila na poljske pokrajine ter že silovito
razsajala, ne da bi se bil kralj, ali njegov kan-
cler, za to dosti zmenil.
To kratko pojasnilo zdelo se mi je potrebno
podati čitatelju, da bo ložje razumel razvoj ro-
mana, kateri sam nam podaje dovolj popolno
sliko vse te bratomorne vojske. Največja vrednost
romana „Z ognjem in mečem" je poleg lepote
umotvora njegova zgodovinska točnost. Vse, kar
se opisuje v njem, je zgodovinski dokazano in
bodisi, da je nekatero ime ali osoba izmišljena,
predstavlja pak vsekako zvesto duh in običaje
tedanjega časa. S kratka, to je za priprosti narod
v romanu opisana zgodovina, katero čita z naj-
večjim zanimanjem celo priprost kmetic, kate-
XVI
remu bi sicer zgodovinski spisi kmalo presedali.
Poezija, združena z zgodovinsko resnico, se pač
ne stresa iz rokava, toda za tako nadarjenega
pisatelja, kakor je H. Sienkiewicz, ni nič pre-
težavnega, o čemur se bodo prepričali spoštovani
čitatelj sami.
Toda ne le zgodovinsko resnico in duh te-
danjega časa je pogodil pisatelj, marveč skusil
posnemati tudi takratni jezik, kar pa je močno
obtežilo prevajanje. Težavno je bilo pogoditi v
slovenščini do dobrega z latinskimi izreki pre-
pleten staro-poljski jezik. Vendar pa se je sto-
rilo, kar je bilo mogoče, brez poškodbe lepote
poljskega izvirnika. Tudi so se pridržali, kolikor
mogoče, prvotni izrazi in naslovi, zlasti vojaških
dostojanstev; naj se torej čitatelj ne čudi, ako
čita: prapor namesto: četa, polk; namestnik,
poročnik, namesto: lajtnant itd. Če bi torej
komu eno ali drugo ne ugajalo, uganil bo lahko,
kje ima iskati vzroka. Vsekako pa se podpisani
nadja, da spoštovani čitatelji v tem obziru ne
bodo preostri sodniki, spominjajoč se pregovora,
da „črka mori, le duh je, ki oživlja". V ta na-
men naj služi to delo v vedrilo pa tudi pouk
Slovencem!	Podravski.
I.
Leto 1647. je bilo jako čudno. Bazna zna-
menja na nebu in zemlji so naznanjala nekake
nevihte in nenavadne dogodke.
Zgodovinarji omenjajo, da so prifrčale spo-
mladi kobilice v neštevilnej množici iz Divjih
Polj*) ter vničile setev in travo; to je bilo baje
napoved tatarskih napadov. Poleti je bil velik
solnčni mrk; kmalu na to se je prikazala repa-
tica na nebu. V Varšavi so se prikazovale nad
mestom mogile in ognjen križ v oblakih. Ljudje
so se jeli pokoriti, postili se. delili miloščino,
ker so trdili nekateri, da pride kuga v deželo ter
ugonobi človeški rod. Naposled je prišla zima
tako mila, da najstarejši ljudje niso pom-
nili take. V južnih pokrajinah vode še niso za-
mrznile. Narasle od tajajočega se snega so se
razlile iz strug ter poplavljale bregove. Često-
krat je deževalo. Stepe so se namočile in spre-
menile v veliko kalužo. Solnce je opoludne grelo
tak6 močno, da so, čudo nad čudo! v vojvod-
*) Divja Polja so stepe pri reki Dnepru.
Nar. Mbl.
stvih Braclavskem in Divjih Poljih ozelenele
stepe in planjave že v polovici grudna. Roji po
ulih so jeli šumeti in hruščati; živina je mukala \
po ograjah. Ker se je takšen prevrat v prirodi
dozdeval popolnoma nepravilen, so vsi v Rusiji,
pričakovaje nenavadnih dogodeb, obračali svoje
nepokojne misli in oči posebno k Divjim Poljem, j
od katerih je bolj, nego od kod drugod, mogla
priti nevarnost.
Med tem pa se na Divjih Poljih ni godilo
nič nenavadnega. Ni bilo tam drugih bojev in
ravsov, nego ti, ki so se tam navadno vršili in
o katerih so vedeli samo orli, jastrebi, vrani in
druga zverjad po polji.
Da, takšna so tudi bila ta Divja Polja. Po-
slednji sledovi naselniškega življenja so se končali
na jugu takoj za Čehrinom, od strani Dnepra in
Dnestra kmalu za Umanom. Dalje pak so bile
proti izlivu in morju stepe in stepe, katere ste
dve reki kakor roki oklepali. Na dneperskem
ovinku, na Nižu, je vrelo za pragovi še kozaško
življenje Toda na Polj. i samih nihče ni bival,
in planjave po obrežju so bile prav take, kakor
otoki sredi morja. Zemlja je pripadala po imenu
Poljski (ljudovladi), a bila je puščava, na ka-
terej je Poljska dovoljevala Tatarjem pasti črede,
kar pak so često branili Kozaki. Torej so ti
pašniki bili bojišča ob enem . . .
Koliko se je bilo tu bitek, koliko ljudi
padlo, nihče bi ne seštel, nihče se ne spominjal.
3
Orli, jastrebi in vrani jedini so vedeli to; kdor
je od daleč slišal šum kril in krokanje, kdor je
ugledal ptičji ravs in kavs na enem prostoru,
ta je lahko znal, da tam leže tiupla ali kosti
nepokopane . . . Ljudje so se preganjali po travi
kakor volkovi ali šakalji. Lovil je kdor in kar
je hotel. Človek po pravici preganjan, skrival se
je v divjej stepi. Črednik je čuval oborožen, vi-
tezi so se tam klatili, tolovaj je iskal ropa, Kozak
Tatarja, Tatar Kozaka. Primerilo se je, da so cele
tolpe branile čredo pred tropami napadnikov.
Stepe tu bile so puste in polne ob euem, tihe
in grozne, mirne in polne prežunov, divje s svo-
jimi divjimi polji, pa tudi divje zavoljo ropa-
željnili ljudi.
Časih pa je stepe napolnila velika vojna.
Takrat so plavale po njej, enako valovom, brze
čete Tatarjev, kozaški polki, pak prapori poljski
ali valaški. V nočeh je razgetanje konj odgo-
varjalo tuljenju volkov; glas kotlov in medenih
tromb je odmeval od Ovidskega jezera k morju, in
na Črnej zemlji, na K ;čmanskem, rekel bi, na-
stala je povodenj ljudska. Mejo Poljske so čuvali
od Kamenca do Dnepra gradovi in palanke.*)
Kadar so imela ta krdela privreti, naznanje-
vale so to že naprej neštevilne trope ptic, ka-
tere je plašil pohod Tatarjev, da so odletavale
vedno dalje k severu. Toda Tatar, da se je le
*) Ostrog iz kolov, zabitih v zemljo.
1*
prikazal iz Črnega lesa, ali preplaval Dnester;
od valaške strani, že je stal na stepi sočasno s
temi pticami v južnih voj vodstvih.
Vsekako pa to zimo ptice niso letele z
vriščem proti Poljski. Na stepi je bilo tiheje j
nego navadno . . .
Ob času, ko se začenja naša povest, je
ravno solnce zahajalo in njegovi rdečkasti žarki ]
so razsvetljevali pusto okolico. Na severnem i
koncu Divjili Polj, nad Omelničkom, tja do nje- ]
govega ustja, bi niti najbistrejše oko ne moglo j
ugledati žive duše, niti skoro nobenega gibanja i
čutiti na temnih, usahlih in uvenelih poljanah.
Solnce je samo nekoliko še kukalo izza obzorja.
Nebo se je jelo že temniti in za tem se je
tudi na stepi vedno bolj temnilo. Na levem
bregu, na ne visokem griču, podobnejšem grobu
nego griču, so se svetili še ostanki zidanega
gradu, ki ga je nekoč še Teodor Bučaski sezidal
in katerega so potem napadi podrli. Od onih
razvalin se je raztezala dolga senca. Ne daleč
proč se je svetila voda široko razlitega Omel-
nička, kateri se na tem prostoru zavija k Dnepru.
Toda zarja je vedno bolj bledela. S podnebja
so se čuli samo kriki žerjavov, letečih k morju;
s'"*- jja ni motil tišine glas.
Noč se je razprostrla rad pustinjo in ž njo
nasta1" J" <1j,kov. V gradovih čuvajoči vitezi
so _	'i takrat, da po noči vstajajo
na Divjih Poljih sence onih, ki so umrli nagle
smrti v grehu. Tam opravljajo svoje plese, ka-
terih jim niti križ niti cerkev ne ovira. Govo-
rilo se je tudi, da one sence jezdecev, tavajočih
po pustinji, zastopajo ceste popotnikom, ječeč in
proseč za znamenje svetega križa. Med njimi
so se nahajali tudi vampirji, ki so se tuleč po-
dili za ljudmi. Razsodno uho je že od dalee
razločilo vampirjevo tuljenje od volčjega. Vide-
vala se je takisto cela vojska senc, ki so se
približevale k gradom, da so straže zagnale
hrup. To je pomenjalo veliko vojsko. Če si srečal
posamezne sence, tudi ni značilo nič dobrega,
pa vendar še ni pristojalo prerokovati iz tega
kaj hudega, zakaj tudi živ človek se je prikazal
in zginil kakor senca pred popotniki ter ga radi
tega lahko k duhovom prišteval.
Ko je torej napočila nad Omelničkom noč,
ni bilo nikako čudo, da se je kmalu poleg za-
puščenega gradu pojavil duh, ali človek. Mesec
je prilezel izza Dnepra ter razsvetlil pustinjo
in drugo okolico. V tem hipu so se prikazala
nižje na stepi tudi nekaka druga ponočna bitja.
Plavajoči oblaki so zakrivali vsaki hip lunino
svetlobo. Tudi one prikazni so se zdaj zasvetile
iz sence, zdaj znovič zginile v njej. Časih so
zginile popolnoma in zdelo se je, da so se vtopile
v senci. Bližajoč se k griču, na katerem je stal
prvi jezdec, plazile so se tja tiho, previdno, po-
lagoma, ustavljajoč se vsaki hip.
"6
V njih gibanju je bilo nekaj sumljivega,
kakor na vsej tej stepi, na videz tako mirnej.
Veter je časih zapihal od Dnepra, ter zažvižgal
žalostno z usahnelim bodičjem, katero se je treslo
kakor prestrašeno. Naposled so se ona bitja skrila
popolnoma ter zginila v senci razvalin. V bledej
lunini svitlobi se je videl samo oni jezdec, stoječ
na griču.
Konečno je ta šum obudil njegovo pozor-
nost. Približavši se na kraj griča, jel je pozorno
gledati po stepi. V tem trenutku je veter jenjal pi-
hati, šum je prenehal in nastala je popolna tišina.
Nakrat pa se je zaslišal grozen krik. Razni
glasovi so zaječali presunljivo: „Hal6! hal6!
Jezus Kriste! reši! ubij!" Slišal se je strel
samokresov; rudečkasta svetloba je razsvitljevala
temo. Rezgetanje konj se je mešalo z ropo-
tom orožja. Prikazali so se novi jezdeci, kakor
bi iz tal vzrastli. — S kratka, grozna burja je
zatulila z vso silo po tihej pustinji. Potem so
se človeški kriki ponavljali še strašneje . . .
Polagoma je zopet utihnilo vse, bitka je bila
končana.
Brezdvomno je bil to jeden navadnih pri-
zorov na Divjih Poljih.
Jezdeci so se zbrali na griču; nekateri so
poskakali s konj in nekaj pazljivo opazovali.
Hipoma si čul v temi močan, veliven glas:
»Hej! ogenj ukresajte in zapalite!"
"7
Kmalu so se jele razsipati iskre, potem pa
je bhihnil plamen iz suhljadi in smolenic, ka-
tere so ti, ki so potovali čez Divja Polja, vedno
nosili s seboj. Bakljo so vtaknili v zemljo in
ognjena svetloba je razsvetila jasno nekoliko
ljudi, sklonjenih nad nekim človekom, ki je ne-
zavesten na tleh ležal.
Bili so to vojaki, oblečeni v rdečo dvorsko
opravo. Na glavah so imeli volčje kučme. Jeden
izmed njih, sedeč na iskrenem konju, bil je oči-
vidno njih poveljnik, skoči s konja, približal se
je k onej na tleh ležečej postavi ter vprašal:
„Nu, stražnik, živi ali ne živi?"
„Živi, gospod namestnik, toda grgra, —
komaj še diha."
„Kdo je to?"
„Tatar ni, nekdo drug."
„Nu, hvala Bogu!"
V tem si je namestnik ležečega moža po-
zornejše ogledal.
„Kaj, ko bi bil to kaki hetman!" rekel je.
„Tudi konja ima krasnega, da boljega niti
pri kanu ni dobiti", odgovoril je stražnik. „Evo,
tam ga drže".
Poveljnik se je ozrl tje in obličje se mu je
zjasnilo. Poleg drugih so držali tam vojaki res
čilega konja, kateri je s pobešeno glavo klavrno
zrl na svojega gospodarja.
"8
„Toda konj, gospod namestnik, bode naš ?"
vprašal je stražnik.
„Kaj, pasja vera, ti bi mar hotel vzeti]
kristjanu konja na stepi?"
„Vsaj je to naš plen! ..."
Daljši razgovor je pretrgalo močnejše grgranje
težko dihajočega moža.
„Ylijte mu nekoliko žganjice v usta", rekel JI;
je gospod namestnik, „a pas mu razpnite?"
„Mar bomo tu prenočili?"
„Tako je. Razsedlajte konje, ter zakurite!" ■
Vojaki so urno spolnili povelje. Jedni so
začeli drgniti ter dramiti ležečega, drugi so sko- ■
čili po smolenice. zopet drugi razgrinjali po tleh
velblodove in medvedje kože, pripravljaje pre-1
nočišče.
Gospod namestnik, ne brigajoč se dalje za
ranjenca, je odpel syoj pas ter legel na svoj
plašč poleg ognjišča.
Bil je še jako mlad človek, suh, zagorel,
pa lepe postave, prijetnega obraza z lepo upog-
njenim nosom. V očeh se mu je brala obilna do-
mišljija in zdražljivost, vendar je obličje imelo
spoštljiv izraz. Dosti goste brke in davno ne
obrita brada so dajale njegovim letom možatost.
Med tem sta začela dva vojaka priprav-
ljati večerjo. Položila sta na ogenj pripravlje-
nega četert ovna, vzela raz konj nekoliko dra-
pelj, ki so jih po dnevu nalovili, nekoliko jerebic
in jedno antilopo, katero je jeden služabnikov jel
iz kože devati. Suhljad je plamteče gorela, me-
tajoč na stepo rdečo svetlobo. Ranjenec se je
I začel polagoma zavedati.
Gledal je nekaj časa po tujcih, opazovaje
njih lica. Naposled je poskušal vstati. Vojak,
ki se je poprej razgovarjal z namestnikom, dvignil
ga je kviško, drugi mu je dal v roke palico, na
katero se je vprl z vso močjo. Njegovo lice je
bilo še rdeče, žile napete. Naposled je spravil
iz sebe z dušljivim glasom prvo besedo:
„Vode!"
Podali so mu žganjice, katero je pil in pil,
kar mu je očividno dobro teknilo, ker je odvzevši
naposled steklenico od ust, spregovoril s čistejšim
glasom :
„V čegavih rokah sem?"
Načelnik tabora je vstal ter se mu približal.
„V rokah teh, kateri so vas oteli."
„Torej me niste vi vjeli na zadrgalnico?"
„Gospod, naše orožje je sablja, a ne mo-
tvoz. Krivico delate mojim dobrim vojakom s
tem sumničenjem. Vjeli so vas nekaki razbojniki,
podobni Tatarjem, katere, ako ste radovedni,
morete videti, ker leže tam pobiti kakor ovni."
To rekši, pokazal je z roko na nekoliko
mrtvih trupel, ležečih spodaj pod gričem.
Tujec odvrne na to:
"10
„Torej dovolite mi, da si odpočijem."
Podali so mu konjsko sedlo, na katero se
je vsedel in zamislil.
Bil je človek v najboljših letih, srednje
rasti, širokih pleč in čvrste postave. Glavo je imel
veliko, zasanelo, močno zagorelo, oči črne in
nekoliko škilave, kakor je navada pri Tatarjih.
Nad ozkimi ustnicami so mu visele tenke brkice,
razširjajoče se še le na koncu v dvoje širokih
penzljev. Njegovo resno obličje je javljalo pogum
in ponos. Bilo je na njem nekaj mamljivega in
odurnega: veljava hetmanska, združena s tatarsko
zvitostjo, dobrosrčnost in divjost.
Odpočivši si nekoliko na sedlu, je vstal ter
na začudenje navzočih šel si ogledati trupla,
ne da bi se zahvalil.
„Čuden človek!" zamomlja gospod namestnik.
Tujec si je pa med tem ogledoval lice sle-
hernega, kimajoč z glavo, kakor človek, ki je
vse uganil; potem pa se je vrnil počasi k na-
mestniku, tipajoč se po boku in iskajoč nehotč
pasu. za kateri je hotel položiti roki.
Mlademu namestniku ni bilo všeč to vedenje
človeka, ki so ga ravnokar rešili zadrgalnice,
zato reče zbadljivo:
„Rekel bi, ko vas vidim, da iščete svojih
znancev med temi tolovaji, ali da molite celo
„Očenaš" za njihove duše."
"11
Tujec reče resnobno:
„ Motite se, gospod, in ne motite; ne motite
se, ker sem res iskal znancev, a motite se, ker
niso tolovaji, marveč služabniki nekega plemiča,
mojega soseda."
„Brezdvomno torej ne pijete z onim sosedom
iz jednega vodnjaka?"
Nekak čuden smeh spreleti tujca.
„Tudi v tem se motite", zamrmra skozi zobe.
Čez trenutek reče glasneje:
„Oprostite, gospod, da se vam nisem za-
hvalil, ker ste me obvarovali nagle smrti. Vaše
junaštvo je popravilo mojo neprevidnost. Od-
daljil sem se nekoliko od svojih ljudi; bodi torej
tudi moja hvaležnost enaka vašej dobrej volji!"
Pri teh besedah je podal tujec namestnika
svojo roko. Toda ponosni gospod namestnik ni
se niti ganil z mesta, niti se požuril podati mu
svoje roke naproti, marveč reče:
„Vedel bi rad najpoprej, če imam opraviti
s plemičem; dasitudi ne dvomim o tem, vendar
mi ne pristuje sprejemati brezimne zahvale."
„Vidim, da mislite vitežki; prav imate.
Moral bi se bil vam zahvaliti in povedati svoje
ime. Imenujem se Zenobi Abdank, plemič iz
vojvodstva kijevskega in polkovnik kozaškega
prapora kneza Dominika Zaslavskega."
„A jaz sem Skretuski, namestnik prapora
oklopnikov kneza Jeremije Višnjeveckega."
"12
T
»Slavnemu vojskovodji služite, gospod! Sprej-
mite torej sedaj mojo zahvalo in mojo roko!"
Namestnik se ni obotavljal dalje. Vojaki
oklopniki so sicer nekako prezirali vojake drugih
praporov; toda gospod Skretuski je bil na stepi,
na Divjih Poljih, kjer so te reči bile manj po-
menljive. Sicer pa je imel opraviti s polkov-
nikom, o kterem se je prepričal na lastne oči,
ko so vojaki prinesli gospodu Abdanku pas in
sabljo, katero so mu poprej pri drgnenju odpeli,
ter mu podali ob enem tudi kratko bulavo,*)
okrašeno iz dragoceno slonovo kostjo, kakoršne
so nosili navadno kozaški polkovniki. Vrhu tega
je bila tudi obleka gospoda Zenobija Abdanka
kaj draga; tudi njegova govorica je kazala bister
razum.
Gospod namestnik ga povabi torej v svojo
družbo.
Vonjava pečenega mesa se je jela ravnokar
duhteti od ognjišča. Vojak je vzel meso iz žerja- :
vice ter ga podal namestniku na kositreni skledi. ,
— Začeli so jesti. Ko so prinesli precejšnji
kozji meh moldavskega vina, razvozlali so se
vsem jeziki.
„Nu torej, na srečno vrnitev!" napil je go-/
spod Skretuski.
„Vi se torej vračate? odkod, prosim?"
vprašal je Abdank.
*) Vojvodovo žezlo.
"13
„0d daleč, iz Kritna".
„A kaj ste počeli tam ? Ste-li šli tja z od-
kupnino?"
„Ne, gospod polkovnik. Šel sem k samemu
kanu".
Abdank je nastavil radovedno uho.
„Torej ste, prosim, šli v kaj lepo druščino...
A čemu pa ste šli h kanu?"
„S pismom kneza Jeremije".
^Poslovali ste torej. A kaj je pisal svitli
knez kanu?"
Namestnik je bistro pogledal tovariša.
„Gospod polkovnik", rekel je, „zrli ste v
oči tolovajem, ki so vas vjeli na motvoz — to
je vaša reč; toda kaj je knez pisal kanu, to ni
vaša, niti moja, marveč njiju obeh".
„Čudil sem se pred kratkim", odvrnil je
brzo Abdank, „da si je svitli knez odbral tako
mladega človeka za poslanca h kanu, toda po
vašem odgovoru se več ne čudim, ker vidim,
da ste mlad po letih, pa star po izkušnjah in
razumu".
Namestnik je hladno sprejel priliznene be-
sede, zavihal si brke ter vprašal:
„A povejte mi vendar, kaj ste delali tu nad
Omelničkom in kako ste prišli semkaj tako sami?"
„Nisem sam, le ljudje moji so mi zaostali
na poti; namenjen sem v Kudak k gospodu
"14
Orodzickemu, ki je tam v terdnjavi. Poslal me
je gospod hetman V. z važnimi listinami."
„A zakaj ne potujete po vodi, v čolnu?"
„Ukazano mi je bilo tako; ukaza prelomiti
ne smem".
„ Čudno, da je gospod hetman dal takšen
nkaz; saj ste na stepi prišli v take okoliščine,
katerim bi se bili lahko izognili, ko bi potovali
po vodi".
„ Gospod, stepe so sedaj mirne; jaz nisem
samo od danes znan ž njimi. Toda to, kar me
je danes doletelo, je zgolj človeška zloba in ne-
vošljivost".
„A kdo vam dela take ovire?"
»Predolgo bi bilo praviti to. Moj hudobni
sosed, gospod namestnik, ki mi je vničil obsta-
nek, pregnal me z domovja, umoril mi sina in
— sami ste videli to — ta hoče tudi mene ugo-
nobiti".
„Kaj, mar ne nosite sablje pri boku?"
Na resnobnem obličju Abdankovem se je
aalesketalo sovražtvo, oči so mu strastno zabli-
ščale; rekel je počasno, toda odločno:
„Nosim jo in — kakor mi Bog pomagaj —
tudi drugih pomočkov ne bom iskal proti svojim
vragom!"
Poročnik mu je hotel še nekaj povedati, tod«
med tem se je zaslišalo na stepi urno teptanj«
"15
e konjskih kopit po razmoklej travi. Kmalu je
tudi prihitel stražnik naznaniti, da se bližajo
' nekaki ljudje . . .
j „To so gotovo moji", dejal je Abdank. ,,Za-
ostali so za Tašmino, a jaz sem jim, ne nadjajoe
se izdajstva, obljubil, tukaj počakati jih".
Čez kratko je obkolila tolpa jezdecev v polu-
! krogu ves grič. Pri svitu ognja so se pokazovale
1 konjske glave s poluodprtimi gobci, težko so-
peč vsled utrujenosti, a nad njimi sklonjene glave
1 jezdecev, ki so bistro zrli v luč, zakrivajoč si
' oči z rokami.
„Hej, ljudje, kdo ste?" vprašal je Abdank.
„Služabniki božji", odgovorili so glasovi
v temi.
i „To so moji molojci!" ponovil je Abdank,
■	obernivši se k namestniku. „Le bliže! le bliže!"
Nekateri so skočili s konj, ter se približali
k ognju.
„Hiteli smo, hiteli, oče. Toda kaj se je
zgodilo s teboj?"
„Zaskočili so me. Ta izdajica, Hvedko, je
' gotovo znal mesto, kjer se imamo sniti, pa
je čakal tu z drugimi na-me. Prehitel me je
• ter vjel me na zadrgalnico".
„Spasi Boh! spasi Boh! A kakšni ljudje so
okolo tebe?"
i To govoreč pogledali so grozno na gospoda
■	Skretuskega in njegove tovariše.
^ffm^H'' ..... . -H/-/
16
„To so dobri tovariši, prijatelji!" . . . rekel
je Abdank. ,,Hvala Bogu! zdrav sem in živ.
Lahko se napotimo takoj dalje".
„Hvala Bogu! Mi smo pripravljeni".
Novoprišlici so se začeli greti v dlani nad
ognjem, ker je bila noč mrzla, če tudi jasna
in mirna. Bilo jih je kakih štirdeset krepko
zraslih in dobro oboroženih ljudi. Niso bili po-
dobni Kozakom, kakoršni so med vojaki. To
se je dozdevalo kaj čudno gospodu Skretuskemu,
zlasti še to, da jih je bilo le toliko. Vse to se
je zdelo namestniku močno sumljivo. Ko bi bil
hetman V. poslal Abdanka v Kudak, bil bi mu
dal vendar telesno stražo vojakov in potem . ..
Iz kakega razloga bi mu bil naročil ubrati pot
iz Čehrina čez stepe, a ne po vodi? Konečno
je mogla le zakasniti pot prevožnja čez reke,
ki teko po Divjih Poljih k Dnepru. Videti je
bilo res vse tako, kakor bi se hotel Abdank
Kudaka ogniti . . .
V ostalem pa je tudi osoba gospoda Abdanka
vzbujala v mladem namestniku čudenje. Opazil je,
da Kozaki, ki so se obnašali svojim polkovnikom
dosti zaupljivo, so odlikovali tega z nenavadno
častjo, prav kakor nekakošnega hetmana. Mora
biti mogočen vitez, mislil si je Skretuski. To pa
mu je bilo tem čudnejše, ker je vendar poznal vso
Ukrajino na tej in onej strani Dnepra, a vendar
ni slišal doslej ničesar o preslavnem Abdanku.
"17
I Vrh tega je imelo lice tega moža nekaj poseb-
nega, — nekako tajno moč, katera je tako
odsevala z njega, kakor žar od plamena; nekako
neupogljivo voljo, ki je kazala, da ta človek ne
odjenja nikdar. Takošno voljo je imel knez
I Jeremija Višnjevecki; toda kar je bilo knezu
, prirojeno, lastno že rodu njegovemu, to je moglo
vzbujati začudenje pri tujem možu, ki je zašel
v nčrae stepe.
Dolgo je premišljeval gospod Skretuski.
Prišlo mu je na misel, da je to nemara kak
razbojnik, ki se je zatekel na Divja Polja, ali
pa, da je podvodja kake večje roparske čete,
kar pak nikakor ni bilo verjetno. Tudi oprava
in jezik tega človeka sta kazala vse kaj dru-
zega. Sploh torej ni vedel gospod namestnik,
pri čem je. Sklenil pa je, da hoče biti previden.
Med tem je ukazal Abdank pripeljati konja.
„Gospod namestnik," rekel je poročniku,
„kdor je na poti, temu je čas drag. Toda do-
volite, da se vam še enkrat zahvalim za rešitev.
Bog daj, da bi vam mogel povrniti!"
„Nisem vedel, koga sem rešil, torej tudi
zahvale ne zaslužim!"
„Iz vas, gospod namestnik, govori skrom-
nost, lastna vrlim možem. Vzemite v zahvalo
ta-le prstan!"
Namestnik je osupnjen stopil za korak
nazaj ter z ostrim pogledom zrl na gospoda Ab-
Nar. bibl.	2
"18
danka, kateri pa je, ne zmeneč se za to, govoril
dalje po očetovsko resno in dostojno:
»Poglejte bolje ta prstan. Ne ponujam vam
z njim navadne dragocenosti, marveč redko
svetinjo. V mladih še letih, kot bisurmanski
suženj, sem dobil ta prstan od romarja, vraču-
jočega se iz svete dežele. V temle očesu tukaj'
je zaprt prah iz groba Kristusovega . . . Grešno
bi bilo braniti se takšnega daru, — ko bi
ga dal tudi obsojenec. Mlad človek ste in
vojak; a če še starost, ki je vendar bližje groba,
ne ve, kaj vse jo še doleti pred smrtjo, kaj
še-le mladost, ki ima pred seboj dolgo življenje
ter mora pričakovati še večjo število vsako-
vrstnih naključeb in nezgod?! Ta prstan, ver-
jemite mi, obvaruje vas nezgod ter vas varuje
celo takrat, ko pride sodnji dan; — a ta dan
— spominjajte se mojih besed — ta dan se že
bliža čez Divja Polja."
Nastala je za trenutek tišina; slišal si le
plapolenje plamena in rezgetanje konj.
Iz daljne goščave je odmevalo zamolklo
tuljenje volkov. Naglo ponovi Abdank še enkrat
kakor sam sebi:
„Sodnji dan že ide čez Divja Polja in ka-
diar pride, začudil se bo ves svet božji (zadyvytsja
vsij svit božyj)."
Namestnik je skorej nehotš sprejel prstan;
osupnile so ga besede tega čudnega človeka.
19
Abdank se zagleda v temno stepno da-
ljavo . . . Polagoma pa se obrne in zasede
. konja. Njegovi molojci so že čakali nanj pri
vznožju griča.
„Naprej! Naprej! Zdrav ostani, tovariš
vojak", rekel je namestniku. „Časi so sedaj
taki, da brat bratu ne zaupa, torej tudi ne
veš, koga si rešil, ker ti nisem povedal pravega
imena".
„Torej niste Abdank?"
„To je sam6 v mojem grbu ..."
„A imč?"
„Bogdan Zenobi Hmelnicki."
To rekši odjahal je z griča in za njim
so udrli njegovi tovariši. Kmalu jih je zakrila
megla in noč. Še-le ko so prejezdili že pol
vrste (ruske milje), prinašal je veter glasove
njihove kozaške pesni:
„Oj vyzvoli Bože nas vsih bidnyh nevilnikiv,
Z tiažkoj nevoli (težke sužnosti),
Z viry bisurmanskoj, —
Na jasni zori,
Na tyhi vody,
D kraj veselyj,
U mir hrešeenyj (svet krščanski].
Vysluhaj Bože u prosbah našyh,
U neščasnyh molytvah,
Nas bidnyh nevilnikiv (sužnjev)!"
Glasovi so polagoma tihnili, in se spojili
z vetrom, šumečim po stepi.
2*
"20
II.
Druzega dne zarano je dospel gospod Skre-
tuski v Čehrin. kjer se je nastanil v hiši kneza
Jeremije. Moral je ostati tukaj nekaj časa, da
si odpočijejo ljudje in konji po dolgej poti. Vsi
so bili močno utrujeni; potovati so morali po
kopnem, a poleg tega po jako močvirnatem
svetu, ker so Dneprovski pritoki povsod na-
raščali ter tako postajali nevarni, da noben
bajdak ni smel iti na vodo. Ko si je bil Skre-
tuski nekoliko počil, podal se je k gospodu Za- :
cvilihovskemu, bivšemu deželnemu komisarju,
vrlemu vojaku, kateri — dasiravno ne službujoč ;
pri knezu — je bil vendar zaupljiv njegov
prijatelj, Namestnik je želel zvedeti od njega,
če mar niso došle iz Ljubna kakšne naredbe,
Toda knez ni naročil nič posebnega; le ukazal
je, naj povedo Skretuskemu, če bo kanov od-
govor povoljen, naj ne hiti preveč na poto-
vanju, da se konji in ljudjč ne utrudijo. Vsa
zadeva s kanom pa je bila ta: treba je bilo
kaznovati nekoliko tatarskih podložnikov, ka-
teri so svojevoljno napadali njegovo zadne-
provsko deželo in katere je sam naposled iz-
plačal dosti strogo. Kan je istinito dal povoljen
odgovor. Obljubil je poslati meseca aprila po-
sebnega poslanca v ta kraj, da kaznuje ne-
• I" t: ,ivce. Hoteč pa si vrh tega pridobiti na-
im nost tako slavnega vojskovodje, kakoršen

"21
je bil Jeremija Višnjevecki, poslal mu je po
Skretuskem konja plemenite pasme in veliko
• soboljevo kapo. Gospod Skretuski je bil kaj
; vesel tega opomina, kateregavmu je naročil knez
. glede vrnitve iz Ljubna y Čehrin; bil mu je
najbolji dokaz njegovega zaupanja in naklonje-
nosti. Všeč mu je bilo, da se je smel pomuditi
v Čehrinu in da mu ni bilo treba hiteti. Na-
sprotno pa je bil stari Zacvilihovski močno
vznemirjen s tem, kar se je godilo nekaj časa
v Čehrinu . . .
Šla sta torej skupaj k Dopulu — Valahu,
. ki je imel v mestu gostilnico. Tukaj pa, dasi-
ravno je bilo še zgodaj, našla sta mnogo ple-
mičev; bil je v Čehrinu tržen dan in staja
goveje živine, ki se je imela odgnati v tabor
kraljevih vojsk. Ob tej priliki se je zbrala v
mestu velika množica ljudi. Plemiči so se zbirali
običajno na trgu, v tako imenovanem „Zvon-
kovem kotu" pri Dopulu. Bili so tam tudi
staroste Konecpoljskega, uradniki čehrinski,
davkaprosti posestniki iz okolice, neodvisno
plemstvo; dalje gospodarski uradniki, nekoliko
kozaških starašin in nižjega plemstva, živečih
tu na svojih dednih posestvih, ali na svojih
pristavah (futorih).
Zasedli so klopi, stoječe poleg dolgih hra-
stovih miz in se glasno razgovarjali. Govorilo
se je le o begu Hmelnickega; saj je bila ta
novica najzanimivejša. Skretuski in Zacvilihovski
"22
sta sedla skupaj v kot in namestnik je jel po- <
izvedovati, kakšen feniks je bil ta Hmelnicki, <
da vsi govore o njem.
„Ne veste li še tega?" odgovoril je stari
vojak Zacvilihovski. „To je pisar zaporžske
vojske, dedič Subotova in — moj kum," dodal
je bolj tiho. Poznava se dobro. Bila sva skupaj
v raznih bitkah, v katerih se je vedno odlikoval,
vzlasti pod Cecoro. V vojski tako izvedenega
vojaka nemara v vsej Poljskej ne najdete. To
se sicer glasno ne govori, toda kar je res, je
res, on je hetmanska glava, Človek močnih rok
in velikega razuma, zato ga tudi vse kozaštvo
rajše sluša nego svoje koševe*) in atamane.
Z eno besedo človek, kateremu ne manjka dobrih
lastnosti, ki pa je ob enem ošaben, in če se ga
polasti sovraštvo — more biti tudi strašan".
„Kaj se mu je pripetilo, da je pobegnil iz
Čehrina?"
„S starosto Čaplinskim sta si prišla na-
vskriž, toda to je bila le malenkost. Saj ni
nič nenavadnega, če se sprš plemič s plemičem.
Takšnih slučajev je dosti. Govori pa se poleg
tega, da je zapeljal starostovo ženo; starosta
mu je prevzel bajč njegovo poprejšnjo ljubico,
se ž njo oženil; zato mu jo je ta sedaj pre-
govoril, kar je seveda lahko mogoče, ker je
ženska nestanovitna. Toda vse to je le na
*) Koševi — vojaški poveljnik.
"23
videz, v resnici pa se s tem prikrivajo druge
stvari. V Čerkasih prebiva stari Barabaš, ko-
zaški polkovnik, naš prijatelj. Ta je hranil ne-
kakšne privilegije in kraljeva pisma, o katerih
se govori, da so namerjala naščuvati Kozake k
vstaji proti plemstvu. Toda ker je on dober,
zares ljudomil človek, hranil je te listine za-se
in jih ni razglasil. Naenkrat pa je pozval Hmel-
nicki Barabaša k sebi v goste in med tem, ko
je ta bival pri njem v Čehrinu, poslal je on na
njegovo pristavo svoje ljudi, ki so mu te listine
v pričo njegove žene pobrali in sedaj je on —
Hmelnicki — popihal ž njimi. Od tod sedaj ta
strah, da nastane kakšna vstaja; ponavljam,
da je to strašen človek, tudi je zginil, da se
ne ve kam".
„Oj ta lisjak!" reče na to Skretuski. „Kako
me je prekanil". Predstavil se mi je, da je ko-
zaški polkovnik kneza D. Zaslavskega. Tako
sem torej nanj naletel nocojšno noč na stepi —
njega sem tedaj rešil — zadrgalnice!"
Zacvilihovski se je prijel pri teh besedah
za glavo.
„Za Boga, kaj pravite? To ni mogoče."
„Mogoče, da mogoče. Ravno tako je bilo..
Predstavil se mi je za polkovnika D. Zaslav-
skega ter rekel, da ga je poslal hetman Ve-
likopoljski v Kudak k gospodu Grodzickemu.
Jaz že takrat nisem nekaj verjel, ker ni potoval
po vodi, marveč klatil se po stepi".
"24
„0h! Ta človek je zvit kakor Ulisej. A kje
sta prišla skupaj?"
„Nad Omelničkom, na desnem dneprovskem
bregu. Brž ko ne jo je mahnil na Sič".
„A hotel se je izogniti Kudaka. Sedaj
razumem. A je li imel mnogo ljudi pri sebi?"
„Okolo štirideset. Toda ti so prišli pozneje. ]
Ako bi ne bilo mojih, zadavili bi ga bili sta-1
rostovi služabniki."
„Čakajte, gospod! To je važna stvar. :
Starostovi služabniki, pravite?"
„Tako je sam rekel."
„Odkod je starosta mogel zvedeti, kje naj
ga išče, ker smo tu v mestu že skoro vsi ob
pamet, ne znajoč. kam je zginil?"
„Tega ne vem. Nemara se je pa Hmelnicki
zlagal ter navadne tolovaje starostove služabnike j
imenoval, da bi toliko bolj mogel povdarjati
prizadeto mu krivico."
„To ni mogoče. Toda vsekako je čudna ta
stvai\ A veste li, da je hetman zapovedal vjeti
Hmelnickega ter ga v ječi pridržati?"
Namestnik ni vtegnil odgovoriti, ker v tem
hipu je prišel v sobo s silnim ropotom nek
plemič. Loputnil je z vratmi enkrat, dvakrat,
ter ozrši se ošabno po navzočih, zaklical:
„Klanjam se Vam, gospoda!"
Bil je to človek štiridesetih let, srednje
velikosti, zagorelega lica, kateremu so doda-

"25
jale dokaj zarjavelosti njegove oči, ki so mu
molele iz pod čela kakor dve slivi. S kratka,
človek jako vihrast in nagle jeze.
„Klanjam se vam, gospoda!" ponovil je
glasneje in burneje, ker mu hipoma niso od-
zdravili.
„Hvala! Hvala!" odzvali so na to glasovi.
Bil je to gospod Čaplinski, podstarosta
čehrinski, zaupni in vdani služabnik mladega
gospoda praporščeka Konecpoljskega.
V Čehrinu ni bil priljubljen, ker je bil pre-
pirljivec in razsajalec prve vrste; ker pa je
imel močnega zavetnika ter bil sam krepkih rok,
je še ta ali oni politikoval ž njim.
Le jedinega Zacvilihovskega je spoštoval,
kakor vsi drugi radi njegove značajnosti in
junaštva. Zagledavši ga torej sedaj, se mu je
takoj približal, priklonil se ošabno Skretuskemu
ter sedel k njima za svojim vrčem medice.
„Gospod starosta," vprašal je Zacvilihovski,
„veste-li, kaj je s Hmelnickim?"
„Yisi, gospod praporšček — visi, kakor
gotovo sem jaz Čaplinski. Če pa ne visi še do-
slej, pa bode visel! Sedaj ko je hetman izdal
zanj znano vam povelje, sedaj ga vendar do-
bim enkrat v svojo pest."
To rekši vdaril je s pestjo ob mizo, da se
je kar pijača razlivala iz odskočivših steklenic.
"26
„Da, da! — ali ne razlivajte nam pijače!"
rekel je gospod Skretuski.
A Zacvilihovski odvrne: „Če ga boste le
dobili kedaj ? Vsaj je vendar zbežal in nihče
ne vš, kje je . . ."
„Nihče ne ve? Jaz všm — kakor gotovo
sem Čaplinski, gospod praporšček! Vsaj poznate
Hvedka. Ta Hvedko služi njemu, pa ob enem
služi tudi meni On bo Judež Hmelnickemu.
Ta zna več, kakor hruške peči. Hvedko se je
dogovoril z Hmelnickovimi molojci. Prebrisan
človek je. On ve za vsak njegov korak. On
se je zaklel; pripeljati mi ga živega ali mrtvega
zato je tudi odšel na stepe nekoliko pred
Hmelnickim — znajoč, kje ga ima čakati. Pravi
vražji človek je!"
Pri teh besedah je znovič udaril ob mizo.
„Ne razlivajte nam, gospod, pijače!" po-
novil je dosti resnobnejše gospod Skretuski,
kateri je čutil takoj pri prvem snidenju s Ča-
plinskim nekako mržnjo do njega.
Plemič je zardel, nabuljene oči so mu za-
iskrele, ker si je brž ko ne domišljeval, da mu
hoče dati Skretuski priložnost k prepiru Toda
opazivši na njem barvo višnjeveških, ostrmel
je nekolike; dasiravno je gospod praporšček
Konecpoljski imel takrat s knezom prepir, bil
je Čehrin Ljubnu vendar preblizo .... Vedel
je dobro, da bi bilo nevarno, če ne bi spoštoval
knežje barve! A knez pa si je tudi izbiral
"27
najrajše takšnih ljudi, ki so dvakrat poprej
premislili, predno so razlili nad kom svojo
jezo. —
„Hvedko se je torej zaklel, da vam pripelje
Hmelnickega?" vprašal je na to Zacvilihovski.
„Da, Hvedko. Pa ga tudi pripelje, kakor
gotovo sem Čaplinski!"
„Ali jaz vam povem, da ga ne pripelje.
Hmelnicki je zanjki ušel ter pobegnil na Sič. O
vsem je treba še danes sporočiti gospodu Kra-
kovskemu. S Hmelnickim se ni šaliti. Kratko
rečeno, 011 ima več pameti, močnejšo roko in
večjo srečo od vas, ki se vzburjate po nepo-
trebnem. Hmelnicki je odšel zanjkam, rečem
vam, in ako ne verjamete, pa naj vam pove ta
naš mladenič, ki ga je včeraj na stepi zdravega
videl."
„Ni mogoče! Ni mogoče!" vreščal je Čap-
linski, puleč si brado.
„Da, resnica je to. A še več!" dodal je
Zacvilihovski. „Ta naš mladenič ga je rešil iz
rok vaših služabnikov ter jih pobil, česar pa
on ni kriv, ker se ravnokar vrača iz Krima
ter za hetmanov ukaz niti vedel ni. Videč pa
človeka po tolovajih napadenega, kakor je sodil,
pritekel mu je na pomoč. Opozarjam vas torej
še pravočasno na to rešitev Hmelnickega, ker
morate biti pripravljeni na to, da vas obišče
s svojimi Zaporžci na vašem zemljišču, kar vam
"28
gotovo ne bo preveč ljubo. Prezgodaj se torej
ponašate ž njim. Zlodej vzemi vse vkup!"
Tudi Zacvilihovski ni čislal Čaplinskega.
Čaplinski je poskočil pri teh besedah in
čudo, da ni omedlel jeze. Obličje se mu je kr-
čevito podaljšalo in oči so mu lezle vedno bolj
na vrh. Tako stoječ pred Skretuskim, izbruhal
je iz sebe pretrgane izraze:
„Kako? Vi ste to . . . vkljub hetman-
skemu povelju?! . . . Jaz vas . . . Jaz vas ..."
Toda gospod Skretuski ni niti vstal sv se-
deža, marveč podprši se ob laket, gleda Čap-
linskega. Bil je res čuden videti v tem tre-
notku.
„Čemu se zaganjate v me kakor tresilka v
pasji rep?" vprašal je.
„Jaz vas v mesto s seboj ... Vi vkljub
hetmanskemu povelju . . . Jaz vas s Kozaki. . ."j
Gospod Čaplinski je kričal, da so vsi vtih-
nili v sobi. Gostje so se obračali na to stran,
od koder je dohajal trušč. Čaplinski. kakor
smo že povedali, iskal je vedno prepira. To ga
je silila njegova vroča kri Le temu so se ču-
dili, da se prepira, ko ga sliši Zacvilihovski,
katerega se je jako bal, — in z vojakom, ki
je imel v znamenje barvo višnjeveckih.
„Umolknite vendar!" oglasil se je stari
praporšček. „Ta mladenič je tukaj z menoj!"
"29
„Toda jaz vas! . . . jaz vas! . . . Z menoj
v grad ... V temnico!" vpil je dalje Čaplinski,
ne marajč že za nikogar.
Sedaj se je dvignil tudi Skretuski; ni
izvlekel sablje iz nožnice — marveč prijel jo,
kakor je imel obešeno nizko na jarmenu, z
nožnico vred, dvignil jo kvišku, da je njeni držaj
prišel pod nos Čaplinskemu.
,,Povohajte no, če vam je ljubo!" reče po-
rogljivo.
„Za Boga! . . . To jev knezev poslanec v
službi! ..." zakričal je Čaplinski, zapazivši
križec na držaju in že je hotel poseči po svoji
sablji, vendar jo ni vtegnil izvleči.
Mladi namestnik ga je obrnil z jedno roko
proti vratom, z drugo pa ga je pograbil za vrat,
dvignil ga kvišku kakor čvrčka in hiteč ž njim
med klopmi k vratom, klical:
„Gospodje bratje! prostor za tega rogača,,
da nas ne pobode!"
S temi besedami se je približal s Čaplin-
skim k vratom, butnil ž njim ob nje, da so se
odprla ter telebnil podstarosto na ulico.
Na to je zopet mirno sedel na svoje mesto
Poleg Zacvilihovskega.
V izbi je vse utihnilo. Moč gospoda Skre-
tuskiga je bila všeč vsemu zbranemu plemstvu.
Se-le čez nekaj časa je nastal' splošen smeh
po sobi.	r
L
"30
„Živili Višnjevci!" klicali so skoro vsi.
»Omedlel je, omedlel, kri mu teče iz ust",
kričali so drugi, ki so pogledali skozi vrata,
radovedni, kaj dela Čaplinski. „Vsaj ga njegovi
služabniki pobero!"
Le mala peščica podstarostovih prijateljev
je molčala ter mračno pogledovala na namestnika,
ker jim je manjkalo poguma, da bi se potegnili
zanj. —
„Da povem resnico, v peto se zaganja ta
lovski pes", rekel je Zacvilihovski.
„Kužej je, ne lovski pes," rekel je debeli
plemič, ki je imel na jednem očesu mreno in
na čelu luknjo za tolar veliko, skozi katero je
bila videti gola kost „Kužej je, ne lovski pes,
Dovolite," je nadaljeval, obrnivši se k Skre-
tuskemu, „da se vam predstavim ter ponudim
svojo službo. Sem Zagloba, z grbom Čelo, kar
more vsak spoznati po tej luknji, katero mi je
naredila v čelo razbojniška kroglja, ko sem šel
kot grešni mladenič na božjo pot v sveto
deželo".
„Mirujte vendar!" rekel je na to Zacvili-
hovski. „Vsaj ste svoje dni pripovedovali, da so
vas v Radomiji s kupico tako razbili."
„Ne, ne! roparjeva kroglja je bila, kakor
gotovo sem živ. V Radomiji je bilo vse kaj
druzega."
„Mogoče, da ste potovali v sveto deželo,
toda gotovo je, da tam niste bili".
"31
„Nisem bil. ker sem že v Galati dosegel
mučeniški venec; če lažem, naj bora ničvredni
pes, a ne plemič!"
i „Pa tudi žlobudrate in žlobudrate!"
..Da, gospod namestnik, premedenec sem,
da mu ni para. Zato se vam priporočam, gospod!"
Med tem so prihajali tudi drugi, da bi se
seznanili z gospodom Skretuskim in mu skazali
svojo naklonjenost. Skoro nihče ni spoštoval
Caplinskega, pač pa so se veselili, da ga je do-
j- letela taka nezgoda.
Bilo je res čudno, vendar resnično, da je
i bilo naklonjeno Hmelnickemu skoro vse plemstvo
v okolici čehrinskej, kakor tudi ostali lastniki
privilegijev in zemljišč. Da, celo služabniki Ko-
necpoljskega, dobro znajoč njegov prepir s Čap-
linskim, bili so zanj. Hmelnicki je slovel kot vešč
vojak, ki si je v raznih vojskah pridobil mnogo
zaslug. Znano je tudi bilo, da je cel6 kralj iskal
njegovega prijateljstvav ter visoko cenil njegove
nasvete. Ves prepir Caplinskega s Hmelnickim
so smatrali kakor navadno nasprotje med dvema
plemičema, kakoršnih je tu bilo na tisoče, vzlasti
na ruskej zemlji. Njih sočutja so bila na strani
tistega, ki si je znal pridobiti več priznanja in
naklonjenosti, ker niso slutili, da bodo iz tega
nastali tako žalostni nasledki. Še-le pozneje
so začeli sovražiti Hmelnickega in to plemstvo
kakor duhovščina obojih veroizpovedanj.
"32
Prihajali so k gospodu Skretuskemu s ku-
picami, govoreč:
.„Pijte, gospod brate! Spraznite z menoj
kupico! Živili Višnjeveški! Tako mlad, a že
knežji poročnik! Živijo knez Jeremija, hetman
vseh hetmanov! — S knezom Jeremijo pojdemo,
če treba na kraj sveta! Na Turke in na Ta-
tarje! — V Carigrad! Živio milostljivi naš
vladar Vladislav IV.!"
Najglasneje je kričal gospod Zagloba, ki
je imel glas, da bi lahko prevpil ves polk.
„Slavna gospoda!" kričal je, da so se kar
šipe tresle v oknih. „Pozval sem že enkrat nje-
govo svetlost sultana na odgovor v naše mesto
radi krivice, ki mi jo je storil v Galati".
„Ne govorite gospod, tako abotno, da se
vam usta ne pre^aztegnejo!"
„Kako, gospoda? Quatuor articuli judicii
castrensis: stuprum, incendium, latrocinium et
vis armata alienis aedibus illata — ali mar ni
bila to vis armata?"
„Kričite, kakor bi bili vsi gluhi "
„Pojdem tudi k samemu tribunalu (naj-
višjemu sodišču)."
„Molčite vendar ..."
„Tudi obsodbo si pridobim ter ga pro-
glasim za ničvredneža. Toda potem bo vojska,
bodi-si tudi s samo grdobo!"
„Tako torej na vaše zdravje!"
J53_
Nekateri so se smejali na vse grlo in ž njimi
tudi gospod Skretuski, ki ga je imel že nekoliko
v glavi. Toda Zagloba je trdil svojo, kakor kak
gluhan, ki se upaja s svojim lastnim glasom. Na
srečo je nehalo njegovo vpitje, ko je prišel nek
plemič. Približavši se mu, pocukne ga za i-okav
ter reče s pojočim litevskim naglasom:
„Seznanite, gospod Zagloba, tudi mene z
gospodom namestnikom Skretuskim!"
„Se v6, se ve! Gospod namestnik, to je
gospod Povsinoga!"
„Podbipeta," popravil je plemič.
„To je vse jedno !... Z grbom Zervipludri."
„Zervikaptur," popravil je zopet Podbipeta.
„Vse jedno. Iz Psihkišek".
„Iz Mišikišek", popravil je znovič plemič.
„Vse jedno. Ne vem, kaj bi si želel raje,
ali pasja, ali mišja čreva. Tu da to vem, da bi
v nobenih ne hotel bivati, saj že sedeti tam ni
lahko, a hoditi ven, ni politično, „Gospod", go-
voril je dalje k Skretuskemu, kazujoč na Lit-
vina. „Evo. teden dni že pijem vino za novce
tega plemiča, ki ima za pasom meč ravno tako
težak kakor pas za denar, in pas enako težak
kakor bistroumje (dovtip). Če sem pil kedaj
vino za novce večjega čndneža, pa vam dovolim,
da me imate za takšnega bedaka, kakoršen je
ta, ki mi vino kupuje".
»Ta ga je pa pohvalil, ta!" klicali so, sme-
Jajoč se, navzoči plemiči.
Nar. bibi.	3
"34
Toda Litvin se ni razsrdil, marveč samo
mahnil z roko, nasmehnil se nežno ter dejal:
„Oj, ko bi vendar že mirovali — s čen-
čami !"
Gospod Skretuski si je ogledoval med tem
radovedno to novo postavo, ki je res zaslu-
žila ime čudneža. Pred vsem je bil to mož
visoke rasti, da se je z glavo skoraj stropa do-
tikal; njegova nenavadna medlost ga je delala
še višjega. Široki njegovi rameni in žilast vrat
so značili nenavadno moč, dasiravno ga je bila
sama kost in koža. Trebuh je imel tako upadel
pod prsi, da si ga lahko imenoval gladomora.
Bil pa je čedno opravljen. Nosil je na sebi
sivkast jopič iz svebodzinskega *) sukna z ozkimi
rokavi, na nogah visoke švedske škornje^ ka-
tere so bile takrat na Litevskem v navadi. Širok
in lepo ozalšan losovi pas, ki se ni imel na čem
držati, lezel mu je na bedra; k njemu je bil
pripet križarski meč, ki je bil tako dolg, da
mu je segal prav do gleženj.
Kdor bi se bil nemara ustrašil dolzega
meča, pomiril bil bi se takoj, ko je videl nje-
govo lice. Bilo mu je lice jako medlo, prav
kakor vsa oseba, ozalšano z dvojnimi navzdol
visečimi obrvi in z brkami konopljene barve, pa
tako pošteno, plemenito in nežno, kakor pri
otroku. Pobešene brke in obrvi pa so mu da-
*) Svebodzin — Svebus = mesto na Poznanjakem.
35
jale mračen in smešen obraz. Bil je podoben
človeku, iz katerega se ljudje radi norčujejo;
gospodu Skretuskerou pa je bil všeč na prvi
pogled. — Prikupila se mu je ta odkritosrč-
nost in nežnost na obličju, pa tudi njegovo mo-
žato, vojaško vedenje.
„Gospod namestnik", reče Podbipeta. „Vi
ste torej vojak kneza, gospoda Višnjeveckega?"
„Da!"
Litvin je sklenil roki kakor k molitvi ter
dvignil oči kviško.
„Oj, kako pogumen bojevnik, kako vrl
vitez, kako vešč vojskovodja je!"
„Bog daj takih mož še več naši deželi!"
„Res! res! Toda bi li ne mogel priti pod
njegov prapor?"
„Močno bo tega vesel!"
V tem se je vmešal v razgovor Zagloba:
„Knez bo imel potem dva ražnja za ku-
hinjo ; jednega iz vas, druzega iz vašega meča;
ali pa vas vzame mesto vislic ter da kar na vas
obešati lopove; ali pa bo sukno meril z vami.
Pfuj! da se ne sramujete kot človek in katoličan,
da ste tako veliki kakor žrd, ali kaka stara
rimska sulica!"
„Ni lepo, kar govorite," reče potrpežljivo
Litvin.
»Toda, kako vam je ime?" vprašal je go-
spod Skretuski. „Ko ste mi poprej pravili to,
2*
"86
vmešaval se je tako v razgovor gospod Zagloba,
da prav ničesar nisem mogel umeti".
„Podbipeta".
„Povsinoga!" zamomljal je zopet Zagloba,
„Zervikaptur iz Mišikišek."
„Primojruha! Pijem sicer njegovo vino, toda
bedak sem, če razumim ta čudna imena."
„Kedaj ste prišli iz Litve?" vpraša na-
mestnik.
„Že dva tedna sem v Čehrinu.' Zvedši po
gospodu Zacvilihovskem, da pojdete tukaj mimo,
čakal sem, da bi po vašem posredovanji izročil
knezu svojo prošnjo".
„Pa povejte mi vendar, dragi gospod, čemu
nosite tak meč? Ead bi zvedel".
„Kaj je tako čuden, gospod namestnik?
saj je križarski; nosim ga, ker so ga vplenili.
Je že dolgo lastnina našega rodu. Že pod Hoj-
nicami je služil v litevskih rokah — zato ga
tudi nosim".
„Za roko je vendar preteško to orožje, —
nemara še za obč?"
„Mogoče, da za obe, mogoče, da tudi za
jedno".
„ Pokažite."
Litvin je izvlekel meč ter ga podal gospodu
Skretuskemu, kateremu je roka na mah otrp-
nila prevelike teže. Ni ga mogel sukati, niti ž
njim mahati. Poskusi z obema, pa še je bil pre-
"37
težak. Gospod Skretuski nekoliko zarudi. Obrne
se k navzočim in vpraša:
„Nu, gospodje — kdo naredi ž njim križ ?"
„Mi smo že poskušali," odgovorilo je več
glasov. „Jedini gospod Zacvilihovski ga more
sukati; toda križa tudi on ne napravi".
„Nu, in vi?" vpraša Skretuski, obrnivši se
k Litvinu.
Plemič je dvignil meč kakor trs ter mahnil
ž njim nekolikokrat po zraku, da je kar zrak
zažvižgal v sobi in veter pihnil po obličji na-
vzočih.
„Naj se Bog kosa z vami!" zaklical je
Skretuski. „Zagotovim vas pa, da zanesljivo
dobite pri knezu službo".
„Bog ve, da je želim; saj mi meč ne za-
rjavi v tej službi".
„Pa zarjavi vam razum", omeni gospod
Zagloba, „ker tega ne znate obračati tako urno".
Zacvilihovski je med tem vstal, da bi od-
šel z namestnikom. Kar pride v sobo človek, bel
kakor golob. Zapazivši Zacvilihovskega, reče:
• v „Gospod praporšček, gospod komisar, —
Prišel sem nalašč za vami".
Bil je Barabaš, čerkeski polkovnik. . \
„Pak idite z menoj na dom," reče Zacvilir
hovski. „Tu.se že vsem tako kadi iz glav, da
niti božjega sveta ne vidiš".
v Sla sta; skupaj, Skretuski pa za njima.
Komaj so prišli čez vežqi prag, vpraša Barabaš t
"38
„Imate-li že kaj novic o Hmelnickem?"
„Imam. Zbežal je na Sič. Ta-le častnik
ga je srečal včeraj na stepi".
„Ni potoval po vodi? Poslal sem lovce za
njim v Kudak, da bi ga tam vjeli; če je pa tako,
kakor pravite, bil je zastonj moj trud".
Pri teh besedah si zakrije Barabaš z ro-
kami cči in jame zdihovati.
„Ej spasi nas Kriste! Spasi nas Kriste!"
„Česa se tako bojite?"
„Mar še ne veste, kaj mi je na izdajski
način odnesel ? Važna pisma! Ne razumite mar,
kaj to pomeni, ko jih objavi na Siči? Eeši nas
Kristus! Če ne začne kralj vojske s Turki, je
to iskra na smodnik ..."
„Vi torej napovedujete vstajo?"
„Ne napovedujem je, marveč jo že kar
Tidim . . . zakaj Hmelnicki je boljši od Nale-
vajke in Lobode".
„A kdo poj de za njim?"
„Kdo ? Zaporžci, vojaki regestrovi, me-
ščanje, prostaki, najemniki in — takošni-le!"
Pri teh besedah je pokazal Barabaš na trg,
kjer je mrgolelo ljudi. Ves trg je bil napolnjen
i velikimi sivimi voli, namenjenimi v Korsun
za vojsko. Pri njih je bila velika množica pa-
stirjev, tako imenovanih „čabanov", ki so pre-
živeli vse svoje dni na stepi in v puščavi; —
ljudje popolnoma divji. Bili so podobnejši div-
jakom, nego pastirjem po obleki. Večina je no-
"39
sila ovčje kožuhe, ali sploh obleko iz neustrojene
kože, ki ni pokrivala vsega života. Kazali so,
dasi je bila zima, gole prsi, ogorele od stepnih
vetrov. Bili so oboroženi z najrazličnejšim orožjem j
jedni so imeli loke in pšice na plečih, drugi
samokrese, tretji tatarske sablje, zopet drugi kose,
ali le palice s privezano konjsko čeljustjo. Med
njimi so se drenjali manj divji in bolje oprav-
ljeni Niževci. Pripeljali sov na prodaj suhe
ribe, razno divjačino in loj. Čumaki so ponujali
sol, čebelarji med, gozdni naselniki smolo in
kolomaz. Videl si tukaj tudi kmete z vozovi,
Kozake, Tatarje iz Belograda in prosijake iz
vseh prokrajin sveta.
Vse mesto je bilo polno pijancev, ki so
tukaj prenočevali. Na trgu so prižgali ognje; tu
pa tam je gorel sodček s smolo. Od vseh strani
ti je donelo na uho vpitje. Glas tatarskih pi-
ščalk in bobnov se je mešal z mukanjem živine.
Nežni glasovi lire so spremljali narodno pesem:
„Sokole jasnyj,
Brate mij ridnyj,
Ty vysoko letaješ,
Ty daleko vidaješ . .
Vmes se je mešalo divje vpitje Kozakov:
»Hu! ha! hu! ha!" Plesali so na trgu na pol
omamljeni žganjice. Zacvilihovskemu je zadoščeval
sam pogled. Prepričal se je, da ima Barabaš
Prav. Najmanjši povod more razburiti te duhove,
ki so vajeni ropa in boja. Teh pa je bila polna vsa
"40
Ukrajina. Za temi tolpami je stala še Sič; ono
Zaporožje, ki so jo še le pred kratkim ukrotili.
Nestrpljivo pa je grizlo uzdo, če tudi je imelo
raznih pravic; ono Zaporožje, ki je toliko so-
vražilo vse uradnike ter bilo vedno priprav-
ljeno s svojo dobro vrejeno trumo Ta truma pa
je brojila neštevilno množico ratarjev, ki niso
bili zadovoljni s Poljsko vlado. Imeli so na
svojej strani tudi Črtomelik, kjer ste vladali
razbojništvo in svoboda. Ni čuda, da se je pra-
poršček, dasiravno sam Rusin in pravoslaven,
zamislil in . . . postal tužen.
Človek sivih las se je spominjal časov Na-
levajke, Lobode, Kremskega; poznal je ukra-
jinsko razbojništvo bolje nego kdo drugi v Ru-
siji ; poznal je dobro Hmelnickega, vedel, da ima
večjo veljavo nego dvajset Lobod in Nalevajk.
Sprevidel je vso nevarnost njegovega bega na
Sič; vzlasti pa še, ker jo je popihal s kraljevimi
listinami, o katerih mu je trdil gospod Barabaš,
da so obetale Kozakom razne pravice; torej
nekak povod k ustaji.
»Gospod polkovnik Čerkeski", rekel je
Barabašu, „miorate iti na Sič, da zaprečite na-
mene Hmelnickega, pomirite ljudi!"
„0h gospod praporšček", odvrnil je Ba-
rabaš, ,.povem vam, da je nocojšnjo noč polo-
vica mojih ljudi pobegnila na Sič, ko je zvedela
dogodek z listinami. Moji časi. so že minuli! Za
me je le še grob, ne pa bojna slava".
"41
Res! Barabaš je bil dober vojak, toda
star in brez veljave.
Med tem so dospeli že k stanovanju Za-
cvilihovskega. Stari praporšček se je nekoliko
pomiril ter si pridobil že blažilnejših misli, ki
so bile lastne njegovej golobičjej duši. Ko so
sedli za steklenico medice, rekel je že odločneje:
„Ej, vse to ni nič. vzlasti če je res, kar
se govori, da se pripravljajo na vojsko z bisur-
manom. Kaže pa se, da bo resnica; dasiravno
Poljska vojske ne mara in so zbori kralju to
odsvetovali, mora vendar naposled obveljati le
kraljeva beseda. Ves ta ogenj se bo nemara še
obrnil na Turka; v vsakem slučaji pa imamo še
dovolj časa. Jaz sam poj dem k gospodu Kra-
kovskemu ter mu sporočim vse to. Ob enem ga
poprosil, da se pomakne bližje k nam s
svojimi vojaki. Če kaj opravim, ali ne, ne vem;
dasiravno je velik junak in izkušen bojevnik, je
Vfmdar močno svojeglaven in se le preveč za-
naša na svojo vojsko. Vi, gospod polkovnik
cerkeski, držite med tem v strahu Kozake; a
V1> gospod namestnik, ko . pridete v Ljubno,
opomnite kneza, da bi obrnil svojo pozornost
na Sič. Ako bi tudi imeli kaj pričeti, ponavljam,
•mamo časa. Na Siči sedaj ni mnogo ljudi; razšli
sa se za ribami in zverjadjo ter sede v vseh
vaseh na Ukrajini. Predno se zopet zbero, bode
steklo še dokaj vode v Dneper. Nad vse to pa
slovi gotovo knezovo ime dosti grozno; če zvedo,
"42
da ima na Črtomelik obrnene svoje oči, kdo ve,
če ne bodo raje vsi mirni ostali?"
„Pripravljen sem, če treba, v dveh dneh od-
riniti iz Čehrina," odvrnil je na to namestnik.
„Tudi prav. Dva ali trije dnevi v tej za-
devi ne značijo nič. Vi pa, gospod čerkeski, od-
pošljite še glasnika s poročilom te novice h
kraljevemu praporščeku in h knezu Dominiku.
Toda vi že spite, kakor vidim?"
Barabaš je tudi res spal; sklenil je roki
na trebuhu ter trdno zadremal. Čez kratko je
začel tudi smrčati. Stari polkovnik, če ni jedel,
ali pil, a oboje je zelo ljubil — je spal.
„ Glej te", rekel je Zacvilihovski potihoma
gospodu namestniku, „s pomočjo tega starca
hote državljani v Varšavi vzdržati Kozake na
uzdi. Bog jim pomagaj! Zaupali so tudi samemu
Hmelnickemu, zaupali mu tako, da se je celo
sam kanclar spuščal ž njim v nekake dogovore,
toda 011 bo sedaj znal povrniti jim to zaupanje
ter ga uporabiti v svojo korist".
Namestnik je v znamenje sočutja do sta-
rega praporščeka globoko vzdihnil na tč besede, j
Barabaš pa je smrčal čedalje močneje, naposled
pa je zamomljal v spanju :
„Spasi nas, Kriste! Spasi nas, Kriste!"
„Kedaj torej menite oditi iz Čehrina?"
vprašal je praporšček.
„Moja dolžnost je, da bi Čaplinskemu na
ljubav počakal tukaj še par dni; ta bo gotovo
"43
iskal zadoščenja za sramoto, ki ga je danes do-
letela".
„Bodite brezi skrbi! Takoj bi bil poslal
po vas svoje služabnike, ko bi vi knežje barve
ne nosili; toda spreti se s knezom, to je pre-
težavna stvar in vzlasti še za podložnika Ko-
necpoljskih".
»Naznanim mu, da čakam; potem pa v
dveh ali treh dnevih odidem. Zavratnih napadov
se tudi ne bojim, ker imam sabljo in pest ljudi
poleg sebe".
S temi besedami se je poslovil gospod na-
mestnik Skretuski od starega zastavonosca in
šel v svoje stanovanje.
Nad mestom se je žarila jasna zarja ognjev,
zapaljenih po trgu; bilo je videti, kakor bi bil
ves Cehrin v ognju. Trušč in kriki so postali z
nočjo še večji. Židje si niti glav niso drznili
pomoliti iz svojih hiš. V jednem kotu so pre-
pevale tolpe pastirjev svoje tužne pesni. Divji
Zaporžci so plesali okolo ognjišč, metajoč kviško
svoje čapke, streljajoč iz svojih „piščalek" in
Pijoč iz polnih steklenic žganjico. Tu in tam
se je začel pretep, katerega so pomirjali staro-
stovi služabniki. Namestnik je moral z držajem
svoje sablje si narejati pot; poslušajoč ves ta
sum in ravs kozaški, mislil si je časih, da je to
že hrup vstajnikov. Zdelo se mu je tudi, da vidi
grozne poglede ter čuje tihe njega se tikajoče
"44
kletve. V ušesih so mu še zvonele Barabaševe
besede:
„Spasi nas, Kriste! Spasi nas, Kriste!"
Srce mu je začelo hitreje biti. Pred grozo
domače vojske bala se je duša starega viteza,
kakoršen je bil praporšček; mlada, nesprevidena
in neizkušena pa se je veselila vsake priložnosti,
samo da bi se okopala v ognju in krvi.
Med tem so čabani peli čedalje glasnejše
svoje pesni, a Zaporžci so streljali s samokresi
ter se zalivali z žganjico.
Streljanje in divje „uha! uh&!" je doleta-
valo na namestnikova ušesa še takrat, ko je že
legel k počitku v svojem stanovanji.
III.
Nekoliko dni poznej se je pomikalo sprem-
stvo našega namestnika veselo naprej proti Ljubnu.
Po prevožnji preko Dnepra, šli so čez stepe po
širokej cesti, katera je spajala Čehrin z Ljub-
nem, v smeru čez Žuk, Semi-Mogile in Horol. <
Druga cesta je držala iz glavnega knežjega mesta
v Kijev. V davnih letih, pred bojem hetmana
Žolkovskega pod Solonico, še nobene teh cest ni
bilo. V Kijev si šel iz Ljubna po stepi in pu-
stinji, v Čehrin po vodi' — a nazaj čez Horol.
Sploh pa je bil. ta kraj prava puščava, le ne-
koliko bolj obljudena, nego Divja Polja. Zato je

"45
bil odprt tatarskim napadom in tropam zaporžkim
na stežaj.
Nad bregovi reke Sule šumeli so velikanski,
človeškej nogi skoraj nepristopni lesovi; pri
obrežji Sule, Rude, Slepovoda, Korovaja, Or-
žavca, Psole in dragih večjih in manjših rek, pa
so bila močvirja, zaraščena deloma z gostim
grmičjem in gozdom, deloma gola, zarastla s samo
travo. V teh lesovih in lužah je našla vsako-
vrstna zverjad ugodno zavetje. Globoko v lesu
je živela velika množica bradatih zubrov, med-
vedov in divjih svinj, a poleg njih številne čete
volkov, risov, kun, srn in zalih tatarskih antilop.
V	lužah in rečnih strugah so si zidali svoje pod-
zemeljnike bobri, o katerih so pripovedovali po
Zaporožju, da so celo stoletni starci med njimi,
beli kakor sneg vsled starosti.
Na visokih suhih stepah je drvila čreda
divjih konj z okroglimi glavami in krvavimi očmi.
V	rekah je kar mrgolelo rib in povodnih ptic.
Zares čudna je bila ta zemlja, kakor na pol za-
spana, vendar noseča na sebi sledove prejšnjega
človeškega življenja. Povsod je bilo polno po-
gorišč starodavnih gradov in mest; — saj sta
se tudi Ljubno in Horol dvignili iz takih po-
gorišč. Povsod je bilo polno gomil, novejših in
starejših, poraščenih že z lesom. Tudi tukaj so,
kakor na Divjih Poljih, vstajali po noči duhovi
in vampirji; stari Zaporžci so si pripovedovali
čudne reči o tem, kar se je godilo časih v teh
"46
lesnih globeljih, iz katerih si čul tuljenje, Bog
zna kakšnih zverin, ki so imele pol človeške
pol živalske glasove; strašen hrup, kakor ka-
košne bitke, ali ponočnega lova. Pod vodami
so se glasili zvonovi potopljenih mest. Zemlja
je bila kaj pusta in za obdelovanje nepripravna,
tu preveč, tam premalo vlažna. Za bivanje je
bila celo nevarna; če so se kje naselili ljudje,
zatrli so jih tatarski napadi.
Obiskovali so jo često tudi Zaporžci, ki so
prišli lovit bobre, zverino ali ribe; v mirnem
času je dohajala sem večina Niževcev iz Siča
na lov, ali kakor so govorili „na obrt", po vseh
rekah, jarkih, lesovih in goščavah, loveč bobre
po krajih, ki so bili malokomu znani.
Vendar se je tudi naselniško življenje sku-
šalo tukaj vgnezditi, kakor rastlina, ki poskuša,
kjer more, poprijeti se s svojimi koreninami
zemlje, in ko jo izdereš — pogine.
Tako so nastali na teh pustinjah gradovi,
sela, kmetije in pristave. Semtertje je bila tudi
rodovitna zemlja; a nad vse je vabila naselnike
semkaj svoboda. Pravo življenje pa se je raz-
cvelo še-le, ko so prišle te pokrajine pod oblast
knezov Višnjeveckih.
Knez Mihael, oženjen z Mohilanko, začel
je skrbnejše vravnavati svojo zadneprovsko last-
nino; vabil je semkaj ljudi, naseljeval jih po
pustinjah, zagotovljal jim svobodo trideset let,
zidal samostane ter izvrševal svoje knežje pravo.
"47
Tako se je zgodilo, da je vsaki, ki se je Bog
ve kje naselil ter mislil, da je na svojem, rad
postal najemnik. S tem je prijel ob enem pod
njegovo močno varstvo, ki ga je branilo Ta-
tarjev in še hujših — Niževcev.
Se lepše življenje se je razvilo pod hrabro
roko mladega kneza Jeremije. Njegovo zem-
ljišče se je pričelo takoj za Čehrinom in kon-
čalo pred Konotopom in Romnami. Ni bila pa
to še vsa knežja lastnina; od vojvodstva sando-
merskega se je širila njegova zemlja še v voj
vodstvih: Volinskem, Ruskem, Kijevskem; toda
naddneprovsko zemljišče je bilo oko v glavi
zmagovalca izpod Putivlja.
, Tatar je dolgo prežal nad Orlom, nad
vorskljo ter vohal kakor volk, predno se je
drznil pognati svojega konja proti severu; Ni-
zevci pa še tega niso poskusili Domači ne-
mirneži so pošli v službe. Divji in razbojniški
narod, živeč poprej ob ropu in napadih, bil je
sedaj krotak in je sam stražil meje.
Tako je vse rastlo in se razcvetalo. Po
starih stezah so delali ceste in reke zasipavali
8 sipo sužnji Tatari ali Niževci, katere so z
orožjem v roci vjeli. Kjer je veter bučal in
tulili volkovi, ropotali s« sedaj mlini. Več nego
štiri sto koles, ne vštevši mlinov na veter, je
mlelo zrnje na Zadnepru. Štirideset tisoč na-
jemnikov je nosilo najemščino v knezovo de-
narnico ; v gozdu so pomnožili planjave, na

"48
mejah so nastajale vedno nove vasi, za njimi
kmetije in pristave. Na stepah so se pasla poleg
na pol divjih konj tudi goveda.
Obzor čez gozde in stepe je barval dim,
ki se je valil iz dimnikov, iz katerega so moleli
kviško cerkveni stolpi in cerkvice, s kratka:
to puščavo so spremenili v prijazno, obljudeno
krajino.
Veselo je potoval gospod namestnik Skre-
tuski. V svesti si, da je varen na lastnej zemlji
pred vsako nezgodo, ni hitel. Bilo je v začetku
januvarija 1648. leta. Zima je bila jako mila,
bilo je gorko kakor pomladi. Zemlja je bila
razmočena, tu pa tam poplavljena z vodo. Po-
ljane so zelenele, solnce je grelo tako močno, da
so se potniki potili kakor po leti in si brisali
pot raz čela.
Spremstvo gospoda namestnika se je med
tem vedno bolj množilo. Pridružilo se mu je že
v Čehrinu poslaništvo valaško. Poslal ga je
„hospodar" *) v Ljubno. Načelnik mu je bil go-
spod Rozvan Uršo. Bilo je več jezdecev in voz
z družinami. S temi je potoval tudi naš stari
znanec, gospod Longin Podbipeta, grba zervi- 1
kapturskega. Nosil je s seboj svoj dolgi meč
pod pazduho. Tudi nekoliko služabnikov je imel
pri sebi.
Solnce, prekrasno vreme in vonjava bliža-
joče se pomladi napajala je z veseljem srca vseh.
*) Hospodar — ime moldavskega in valaškega kneza.
"49
Namestnik je bil tem veselejši, ker se je vračal
z dolzega potovanja pod knezovo streho, ki je
bila tudi njegova. Ker j« vse dobro opravil, bil
si je tudi svest dobrega in prisrčnega spre-
jema.
Njegovo veselje pa je imelo še drug vzrok.
Razun ljubezni kneza, katerega je namestnik iz
vse duše ljubil, čakale so ga v Ljubnem še neke
črne oči, vabljive kakor biser.
Take oči je imela Anica Borzobohata Kra-
sinska, družica kneginje Grizelde, najzalša izmed
vseh sobaric, ponosna krasotica, za katero so
v Ljubnem vsi noreli, le ona se ni brigala za
nikogar. Kneginja Grizelda je sicer skrbno pa-
zila na njo; to pa vendar ni oviralo mladih ljudi,
da ne bi pogledovali za njo z ognjenimi očmi.
Tudi gospod Skretuski se je oziraj enako drugim
za tem dekletom s črnimi očmi. Če je bil kedaj
pa sam v svoji čumnati, vzel je v roke pljunko
ter popeval:
„Ti si posebnost čez posebnosti",
aH pak:
,, Jaki tatarska orda^
Bierzesz8 w jasyr4 corda."5
Ker je bil vesele narave in poleg tega še
vojak, ki je ljubil nad vse svoj stan, ni se preveč
1 Kakor. 2 Tropa, vojska, 3 Jemlješ. * Sužnost.
6 Srca.
Nar. bibl.	4
50
brigal, da se je Anica nasmihavala kakor njemu,
tako tudi gospodu Bihovcu iz valaškega prapora,
ali gospodu Vurclu od topničarjev, ali gospodu
Volodijevskem od dragoncev in celo gospodu Ba-
ranovskemu, ki je bil jako pohabljen, ker mu
je samokres zdrobil obnebje. Naš gospod na-
mestnik se je boril za Anico enkrat cel6 z go-
spodom Volodijevskim; toda če je moral včasih
le predolgo sedeti v Ljubnem, zamrzelo mu je
tako, da se je celo pri Anici dolgočasil. Ko je
prišlo povelje odriniti, šel je rad brez žalosti,
brez spominov.
Za to pa je toliko radostnejše pozdravljal
dan svoje vrnitve.
Tak6 tudi sedaj, vračajoč se iz Krima, kjer
je opravil svojo nalogo nenavadno dobro, pre-
peval je veselo in skakal na svojem konju poleg
gospoda Longina, kateri je bil mračen in tužen
kakor zmiraj, sedeč na velikej kobili. Poslan-
čevi vozovi so ostali daleč za njima.
„Gospod poslanec leži na vozu kakor bruno
in neprestano spi", rekel je namestnik čez nekaj
časa. „Pripovedoval mi je čuda o svojej Vala-
hiji, da se je utrudil. Poslušal sem ga rado-
vedno. Zakaj bi gane? Dežela je bogata, pod-
nebje zdravo, zlata, vina, vsakoršnih slaščic in
živine obilo! Pa sem se domislil, da je naš
knez potomec Mohilanke in ima takšno pravico
do „hospodarskega" trona, kakor drugi, katerim
je knez Mihael odstopil to pravo. Sicer pa Va-
51
lahija našim gospodarjem ni nepoznan kraj. Bo-
jevali so se tam že s Turki in Tatarji, z Valahi
in Sedmogradčani! . . ."
„Toda ljudje so tam vendar mirnejši, nego
pri nas. O tem mi je pripovedoval že gospod
Zagloba v Čehrinu , odvrne gospod Longin. „Ko
bi tega tudi njemu ne verjeli, potrjuje nam res-
nico celo molitvenik".
„Kak6? Knjiga?«
„Jaz sam imam tako, morem jo vam po-
kazati, saj je nosim vedno s seboj". Pri teh
besedah je odpel jermen pri sedlu ter izvlekel
izpod njega knjižico, okusno v usnje vezano,
poljubil jo najpoprej pobožno, po tem prevrne
nekoliko listov in jo poda namestniku:
Čitajte, gospod!"
Gospod Skretuski je jel citati:
„Pod tvojo obrambo bežimo, o sveta Božja
Porodnica! . . . Ha! Kje je tu kaj o Valahih ?
kakor ste rekli. Vsaj so to le litanije!"
„Čitajte dalje!"
„Da bi postali vredni obljub Kristusovih.
Amen."
„No — in sedaj vprašanje ..."
Skretuski je čital dalje:
„Vprašanje: Zakaj se valaška konjiča ime-
nuje lahka? Odgovor: Ker lahko beži. Amen."
,,Hm, to je resnica! Vsekako pa so čudne reči
uvrščene v tej knjigi!"
4*
52
„Ker je to vojaška knjiga, v katerej so
poleg molitev tudi različna vojaška navodila do-
dane, iz katerih se naučite gospod, poznati vse
n&rode. Kar se pa tiče Valahov, so res pravi
bojazljivci, a poleg tega jako izdajalski".
„Res je, da so izdajice, to kažejo tudi do-
godbe kneza Mihaela. Kar je res, tega tudi jaz
ne tajim; saj sem slišal, da niso valaški vojaki
nič prida. Naš knez sam ima valaški prapor,
ki slovi kot jeden najboljših; — v katerem služi
gospod Bihovec za poročnika — toda ne vem,
če se pod onim praporom nahaja dvajset Va-
lahov."
„Kaj mislite, gospod namestnik, koliko
ljudi ima knez pod orožjem?"
„Okoli osem tisoč, če ne vštevaš Kozakov,
ki stražijo po polankah. Toda gospod Zacvili-
hovski mi je povedal, da ima biti kmalu nov
vojaški nabor".
„Torej mi nemara Bog vendar da doživeti
pri knezu vojske?"
„Tako se sploh govori. Pravijo, da pri-
pravljajo vojsko zoper Turka, katerej bo baje
sam kralj z vso vojsko poljske ljudovlade stopil
na čelo. Tudi vem, da imajo Tatarji dober
spomin in da se niti ganili ne bodo. Slišal sem
o tem že celo na Krimu, kjer so me nemara
radi tega tako prijazno sprejeli. Čuje se tudi
govorica, da ima naš knez udariti na Krim ter
napasti Tatarje, če se kralj združi z hetmani.
53
Gotovo pa je, da te naloge ne prepuste no-
benemu drugemu".
Gospod Longin je dvignil roke in oči
kvišku.
„0, daj, milostljivi Bog, daj tako sveto
Vojsko na slavo krščanstvu in vsemu našemu
narodu; a meni grešniku dovoli izpolniti svojo
obljubo, da bi v njej mogel najti tolažbo, ali
vsaj slavno smrt".
„Torej ste napravili glede vojne nekako
obljubo?"
„Da. Takemu junaku, kakor ste vi, rad
vse skrivnosti svojega srca odprem, dasiravno
ni vredno o tem govoriti. Ker me pa hočete
poslušati, naj bode. Da moj grb slove Zervi-
kaptur, že veste; ime pa ima, ker je moj prednik,
Stovejko Podbipeta. v bitvi pod Grunwaldom
ugledal tri viteze v meniških kučmah v vrsti
jahajoče in vsem trem z jednim mahljajem glave
odsekal. O tem slavnem činu stare kronike
govore ter mojega prednika zelo hvalijo ..."
„Vaš prednik pač ni imel lažje roke, nego je
yaša, zato so mu dali pravo ime Zervikaptur." *)
„A k temu imenu mu je pridal kralj grb,
v njem tri kozje glave v srebrnem krogu, na
spomin onih treh vitezov, katerih glave so bile
vrezane na ščitu. Ta grb, vkupno s tem-le me-
čem, je moj prednik Stovejko Podbipeta izročil
*) Kaptur - kapuca; zerwyj kaptur = odkrij kapncol.
64
svojim potomcem z naročilom, naj skrbe, da
ohranijo slavo svojega rodu in meča nikomur
ne oddajo".
„Ni vam kaj reči! Iz odlične rodbine ste
gospod!"
Kmalu na to začne gospod Longin bridko
vzdihati. Ko mu je nekoliko odleglo, je na-
daljeval:
„Kot poslednji tega rodu, sem obljubil v
Trokah presvetej Devici, da hočem ohraniti
čistost ter ne stati poprej na zakonskej pre-
progi, dokler pO zgledu svojega prednika Sto-
vejka Podbipete treh glav s tem mečem z jed-
nim mahljajem ne odsečem. O usmiljeni Bog!"
zdihnil je zopet gospod Podbipeta, „ti veš, da
sem vse storil, kar je bilo v mojej moči. Čistost
sem do današnjega dne ohranil, občutljivemu
srcu sem ukazal molčati, iskal sem vojske in
se bojeval, toda sreče nisem imel ..."
Poročnik se je pod brkami nasmehnil.
„Li niste še odsekali treh glav?"
„Oh! Nikakor! Nimam sreče! Po dve sem
že, toda tri nikdar. Ni se mi posrečilo doleteti
in spraviti treh sovražnikov skupaj, da bi
jim z mahljejem odsekal glave. Bog sam vidi
mojo žalost — moči mi ne manjka, čas bi tudi
že bil, ker je čas moje mladosti tudi že minul.
Petinštirideseto leto že teče, sreč se vtisov
trga, rod gine, toda treh glav ni in jih ni! . . .
Tak sem torej „Zervikaptur". Zasmeha ljudem,
55
kakor prav pravi gospod Zagloba; vse pa po-
trpežljivo prenašam in gospodu Jezusu darujem".
Litvin je začel znovič zdihovati, tako, da je
celo njegova kobila, videč gospodarjevo žalost,
začela sočutja žalostno hropsti,
„Le toliko vam morem še povedati", rekel je
gospod namestnik, „če pod knezom Jeremijo ne
najdete priložnosti, pa je ne najdete nikjer".
„Bog daj!" odvrnil je gospod Longin. „Zato
pa ga tudi grem prosit te ljubavi".
Daljši razgovor jima je pretrgal nenavadni
lopot ptičjih perutnic. Kakor rečeno, v tej zimi
ptiči niso odleteli za morje, reke niso zamrznile,
zato je zlasti povodnih ptičev bilo vse polno po
močvirju. V tem trenutku, ko so zašumela nad
njima krila, približala sta se poročnik in gospod
Longin obrežju Kahamlika. In evo, tolpa žrjavov
se je dvignila s tal ter letela tako nizko, da bi
jih bil lahko pobil s palico. Letela je grozno
vriščeč in namesto skriti se v trsičje, zletela
nepričakovano kvišku.
„Bežč. kakor bi jih kdo podil", omenil je
gospod Skretuski.
Saj jih proganja! Evo tam, ali vidite go-
spod!" reče Longin, kazaje belega ptiča, ka-
teri. krožeč v ozračju, hotel je podleteti tolpo.
„Sokol je to, sokol! Hoče jih napasti!"
klical je namestnik. „Poslanec ima sokole; moral
je katerega i?pustiti".	»
56
V tem hipu je prijahal za njima gospod
Rozvan Uršo na svojem črnem anatoljskem
dzanetu*) in za njim nekoliko služabnikov.
»Gospod poročnik, prosim na zabavo",
rekel je.
„Je-li ta sokol vaš?"
„Da in jako izurjen, boste videli . ."
Pognali so naprej vsi trije in za njimi Valah
sokolar z obročem, ki je kričal na vse grlo ter
spodbadal sokola na boj.
Brhek ptič je med tem prisilil tolpo zleteti
v zrak, potem pa je šinil kakor blisk še višje
ter obstal nad njo. Žrjavi so se stisnili vjeden
ogromen kolobar, šumeč kakor burja s perutni-
cami. Grozen vrišč je napolnoval ozračje. Ptiči
so stegnili vratove, nastavili svoje kljune kakor
sulice ter pričakovali napada.
Sokol je med tem krožil nad njimi. Kmalo
se je spustil nižje, kmalo spet šinil kvišku, ka-
kor bi se bal spustiti navzdol, kjer je na njegove
prsi čakalo sto ostrih kljunov. Njegovo perje se
je bliščalo kakor solnce na jasnem nebesnem oboku.
Naglo, namesto, da bi napal tropo, pognal
se je kakor strela v daljavo in kmalu zginil za
kopo dreves in trsičja.
Skretuski je pognal prvi konja za njim.
Poslanec, sokolar in gospod Longin učinili so
ravno tako po njegovem zgledu.
*) Dianet ■_. arabsko-španjski konj.
57
V tem je na cestnem ovinku gospod na-
mestnik nakrat pridržal konja. Pred njegovimi
očmi se je odprl nov nenavaden prizor. Sredi ceste
je ležala zvrnena kočija z zlomljeno osjo. Iz-
prežena konja sta držala dva Kozaka. Voznika
ni bilo. — Brezdvomno je odšel iskat pomoči.
Pri kočiji ste stali dve ženski, jedna oblečena
v rjavi lisičji kožuh, s kučmo take barve in
okroglim dnom na glavi, a s surovim, moškim
licem. Druga je bila mlada gospodičina, vitke
rasti, z nežnim, jako mičnim licem. Sokol je
mirno sedel na njenem ramenu in razprostrvši
svoje leskeče perje na prsih, brskal po njem s
kljunom.
Namestnik je s tako silo ustavil konja, da
so se mu kar kopita vdrla v cestni pesek.
Skoči z njega vzdigne roko k čapki, ves
zmešan in ne znajoč, kaj bi rekel. Naj li po-
zdravi ali vpraša po sokolu? Omamljen je bil
tudi radi tega, ker so izpod kunine kučme zrle
aanj tako zale oči, kakoršnih še v svojem živ-
ljenju ni videl. Črne, žametne, leskeče in ognjene,
tako ognjene, da bi poleg teh oči Ane Brzobo-
hate ugasnile, kakor zgine svitloba sveče pred
bakljo. Nad temi očmi so se rumenile nežne
°brvi, kakor dve mavrici; zarudelo ličice je cve-
telo kakor najlepša cvetlica. Skozi malinova
usta, nekoliko odprta, bili so videti zobiči ka-
kor biserji, a izpod kučme so viseli gosti črni lasje.
58
„Je mar to Juno v lastnej osebi, ali kaka
vila?" misli namestnik, gledajoč to brhko bitje, te
polne prsi in belega sokola na njeni rami. Stal
je naš poročnik brez čapke ter gledal to ča-
robno prikazen, da so mu kar oči žarele in
stiskalo ga za srce, kakor neka nevidna roka.
Že jo je hotel ogovoriti: „Ali si umrljivo bitje
in ne vila ..." V tem hipu prijaha poslanec
in gospod Longin, in za njima sokolar z ob-
ročem. Neznana boginja to videč, nastavi sokolu
roko, na katero se je z ramena takoj vsedel,
in stopal s prsta na prst. Namestnik, ugledavši
sokolarja, hotel ji je vzeti ptiča; kar se je tu
naglo zgodila čudna predpomemba. Sokol je
namreč stopil z jedno nogo z roke deklice na na-
mestnikovo dlan ; mesto da bi preskočil z obema,
začel je veselo vreščati ter vleči roki tako
skupaj, da sta se morali druga druge nehote
dotakniti , . .
Namestnika je spreletela ognjena iskra.
Sokola pa je še-le potem mogel prenesti na
obroč, ko mu je sokolar nataknil kapo na glavo.
Po tem dogodku je začela starka prositi:
„Vitezi! kdorkoli tudi ste, ne odrečite nama
svoje pomoči! Sve sami na cesti ostali ter si
ne veve pomagati. Do doma imave le tri milje;
toda pri kočiji se je zlomila os; bojive se, da
bove morali tu na pustinji prenočiti. Voznika
sem poslala po sinove, da pridejo z vozom po
naju. Toda predno pride voznik tje in nazaj,
59
bode noč; naju je strah ostati na tem mejišču;
smo blizo mogil".
Stara plemenitašinja je govorila urno in
tako osorno, da se je namestnik kar čudil.
Vendar reče prijazno:
„Ne mislite gospa, da bomo vas in vašo
zalo hčerko pustili tukaj brez pomoči. Namenjeni
smo v Ljubno; smo vojaki kneza Jeremije;
imamo nemara vsi skoro eno in tisto pot. Če
pa ni tako, hočemo radi kreniti tudi nekoliko
na stran; da vam le naša navzočnost ni nad-
ležna. Voza res nimam, ker s tovariši po vojaški
le jezdarim; toda gospod poslanec ga iuia; vem,
da bo kot postrežljiv vitez vam in vašej go-
spodičini ž njim rad postregel".
Gospod poslanec se je odkril. Ker je umel
poljski, je slišal, o čem govore. Vljudno se pri-
kloni, in ukaže svojemu sokolarju, naj skoči
brzo po vozove, ki so zaostali precej daleč za
njim.
Ves ta čas je ogledoval gospod namestnik
gospodično, ki tega radovednega pogleda ni
mogla prenašati; zato pobesi svoje oči. Stara
gospa s kozaškim obličjem govori dalje tako: ■
„Bog vam povrni vašo dobrosrčnost in po-
moč. Ker imate do Ljubna še daleč, zato ne
prezrite moje in mojih sinov strehe; bomo vas
kaj veseli. Sve iz Rozlogov — Siromahov. Sem
vdova kneza Kurce/iča-Buliha, ta deklica pa je
hči starejšega Kurčeviča, brata mojega moža.
so
Zapustil nam je siroto, da za-njo skrbimo. Moji
sinovi so domd; jaz se vračam iz Čerkas, ka-
mor sem šla na božjo pot. Doletela je naji pa
ta nezgoda; ko bi vas ne bilo, bili bi bržčas
morali tukaj prenočiti"
Kneginja bi bila govorila še dalje, toda v
tem so se v daljavi pokazali vozovi, ki so se
urno bližali sredi poslančevih jezdecev in vo-
jakov gospoda Skretuskega.
„Vi ste torej vdova kneza Vasila Kurčeviča?"
vpraša namestnik.
„Ne!" odvrne takoj živo in nekako jezno.
„Jaz seno vdova Konstantina Kurčeviča; a to-le
dekle — Helena — je hčerka Vasila Kurčeviča".
„0 knezu Vasilu se dokaj govori v Ljub-
nem. Bil je baje kaj slaven vojak, močno pri-
ljubljen knezu Mihaelu".
„V Ljubnem nisem bila", reče nekako
ošabno Kurčevičevka: „o njegovej vojaškej slavi
skoro ničesar ne vem. Poznejših njegovih dejanj
pa se tudi ni spominjati; saj so itak že splošno
znana".
Ko Helena to sliši, pobesi glavo, kakor
cvetka, ki jo je pokosila kosa. Namestnik živo
odvrne:
„Ne pravite mi tega, gospa. Knez Vasil,
po strašnej zmoti človeških sodeb obsojen na
smrt, moral se je rešiti z begom; toda poznej
so odkrili njegovo nedolžnost; vse je bilo po-
zabljeno; njegovemu imenu so povrnili vso čast
61
in zasluženo slavo, katera mora biti torej tem
veča, čim veča je bila krivica, ki so mu jo
storili.
Kneginja bistro pogleda namestnika; na
njenem osornem, neprijetnem licu se je kazala
jeza. Toda gospod Skretuski, dasiravno še mlad,
je kazal tako viteško postavo, da se ni drznila
mu ugovarjati . . . Zato pa se obrne k Heleni:
„Ni ti treba slišati takih govoric! Idi ter
pazi, da preneso vse naše zaboje na voz, na
kateri se bove z dovoljenjem teh gospodov
vsedli".
»Dovolite, gospodična, da vam pomagam",
reče namestnik.
Stopita oba h kočiji. Komaj sta si stala
drug drugemu nasproti, že so se dvignile svil-
nate trepalnice kneginjičinih oči; njeni pogled
se je vprl v poročnikovo lice kakor jasen
topel solnčen žarek.
S čim se vam naj zahvalim", reče z glasom,
ki je namestniku zvonel kakor prijetna godba;
»s čim se vam naj zahvalim, da ste se poteg-
nili viteški za čast mojega očeta ter pojasnili
krivico, ki mu jo delajo celo najbližnji so-
rodniki ?"
„Mila gospodičina!" odvrne namestnik, ki
cnti, da se mu topi sreč kakor sneg spomladi.
»Bog mi je priča, da sem pripravljen za vašo
zahvalo skočiti tudi v ogenj, ali preliti svojo
62
kri; toda moja zasluga je majhna. Zato ne mo-
rem sprejeti zahvale iz vaših ust".
„Ako tega ne morete, kako naj revna sirota
skažem svojo hvaležnost?"
„0, ne preziram je!" govori glasneje na-
mestnik ves navdušen. „Za vašo hvaležnost bi
vam rad služil vse svoje dni. Prosim vas, da
me, gospodična, sprejmete v svojo službo".
Ko kneginjica sliši te besede, zarudi in po-
stane nepokojna; potem pa naglo obledi, po-
krije si z rokami lice in reče žalostnim glasom:
„Ta služba bi vam bila le v nesrečo!"
Namestnik se je še bolj sklonil čez voz in
reče tiho in ganljivo:
Ne bila bi v nesrečo, ko bi Bog ne do-
pustil. Pa dasi bi bila to tudi bol, vendar sem
vedno pripravljen vas kleče prositi take službe".
»Nemogoče je, vrli vitez, da bi mi kar pri
prvem sestanku mogli obljubiti to".
„Da, komaj sem vas zagledal, že sem na se
popolnoma pozabil; vidim, da se bržčas svo-
boden doslej vojak, spremenim v vašega sužnja.
Toda to je brž ko ne volja Božja. Ljubezen je
kakor pšica, ki nepričakovano predere prsi; že
čutim njen zbodljaj; včeraj bi sam ne bil verjel,
ko bi mi bil kdo to povedal".
„Ko bi vi včeraj ne verjeli, kako naj vam
jaz danes verjamem?"
„Tega vsega vas najbolje prepriča čas;
dasiravno morete že sedaj opaziti mojo ljubezen,
če ne v besedah, pa vsaj na obličju".
63
Znovič se dvignejo svilnate trepalnice kne-
ginjičinih očesec, njen pogled se vpre v možato,
plemenito obličje mladega vojaka. Ta pogled bil
je tako prevzemajoč, da ji je kar rudečica ši-
nila v lice. Toda ni več pobesila svojih oči;
lahko je v tem trenotku pil vso milino njenega
čarobnega pogleda. Gledala sta se, kakor duši,
ki na prvi mah čutite neko vez, ki druži nju
mišljenje.
Iz nju sanj jih kmalu predrami glas kne-
ginje Konstantinove, ki je klicala kneginjico.
Vozovi so prišli. Vojaki so jeli prenašati
zaboje iz kočije na vozove. V malem trenotku
je bilo vse prirejeno.
Gospod Rozvan Uršo, postrežljiv bojar, je
prepustil gospema svojo kočijo; namestnik za-
sede svojega konja — in odrinili so.
Solnce se je nagibalo že k zatonu. Izsto-
pivša reka Kahamlika se je bliščala kakor zlato
v solnčnih žarkih in večerni zarji. Visoko na
nebu so se žarili oblaki, ki so se polagoma po-
mikali k mejam obzorja, češ, da so vtrujeni
plavanja po nebu. Gospod Skretuski je jahal na
strani kneginjice; ni je bavil z veselim raz-
govorom ; tako, kakor poprej, ž njo ni smel go-
voriti, druge besede pa mu tudi niso hotele priti
iz ust. Le v srcu je čutil blaženstvo; v ušesih
mu je pa šumelo, kakor človeku, ki je vinjen.
Karavana se je pomikala brzo naprej. Ti-
šino je dramilo le konjsko razgetanje, ali bren-
64
kot stremena ob streme. Cul si le vojake pri
zadnjih vozovih popevati žalostne valaške pesmi,
ki pa so ob kratkem umolknili Zdaj se oglasi
tudi močni glas gospoda Longina, ki je jel peti
pobožne pesmi:
„Moje delo je na nebu,
Da zasveti svetla luč,
Ki pregnala naj bi temo,
Ljudstvu dala neba ključ."
Med tem se je stemnilo. Zvezde so jele
migljati na nebu. Iz vlažnih tal se je dvigala
megla.
Zavijejo v gozd; komaj so prešli nekoliko
streljajev, že zaslišijo topotanje konj, in ma-
homa se prikaže pet jezdecev. Bili so mladi
knežiči, katerim je voznik naznanil nezgodo, ki
je doletela mater. Prihiteli so jej naproti. Imeli
so s seboj voz, v kojega so bili vpreženi štiri konji.
„Ste li vi sinovi?" zakliče kneginja.
Jezdeci se približajo vozu.
„Mi smo mi, mati!"
„Nu le sem le sem, če tudi vaše pomoči
več ne potrebujem, kar se imam zahvaliti tem
gospodom. — To so moji sinovi, katere vam,
gospoda, predstavim: Simeon, Jurij, Andrej in
Nikolaj ... a kdo je peti?" rekla je sama
sebi, pozorno gledaje jezdeca. „Hej, če me oči
ne varajo, je Bohun! Kaj ne?"
Kneginjica se tako strese, ko sliši to ime,
da celo Skretuski zapazi.
65
„Dober večer, kneginja in tudi vam kne-
ginjica Helena!" pozdravi peti jezdec.
,,Bohun!" ponovi kneginja. „Li od polka
prihajaš, sokol! In s teorbano?*) Bodi mi po-
zdravljen! A vi sinovi, poklonite se našim
spremljevalcem ter jih povabite — jaz sem jih že
pozvala — v Eozloge na prenočišče. Gost v hiši,
Bog v hiši! Ostanite le, gospodje, našej hiši
vedno naklonjeni!"
Bulihi so sneli svoje kučme.
»Prosimo vas in ponižno vabimo pod našo
streho".
„Meni so že obljubili, kakor gospod po-
slanec, tako gospod namestnik," dodala je kne-
ginja. „Redke goste bomo imeli; privajeni ugod-
nosti na knežjih dvorih, dvomim, če bodo s
skromnim našim postrešjem zadovoljni!"
„Smo vajeni vojaškega, ne pa plemenitaškega
kruha," izgovarja se gospod Skretuski.
Gospod Rozvan Uršo dostavi:
„Poskušal sem že dokaj gostoljubja po
plemenitaških hišah ter se prepričal, da se mu
naša dvorska postrežba še primerjati ne more".
Med tem so se jeli pomikati vozovi naprej.
Stara kneginja je nadaljevala tako:
„Davno, da, jako davno je že temu, kar
so minoli nam boljši časi. Na Volinju in Litvi
še žive Kurčeviči, ki imajo tam svoje pošte
Teorban — velika pljunka.
Kar. bibl.
5
66
ter sploh kaj gosposki žive; toda oni svojih
bednih sorodnikov nečejo poznati, za kar naj
jih Bog kaznuje! Pri nas je res prava kozaška
beda doma, katero nam boste, gospodje, morali
že odpustiti ter radovoljno sprejeti to, kar vam
radostno ponudimo. Jaz in mojih pet sinov
imamo v lasti jedno vas in nekoliko zemljišča
in z nami deli svojo osodo še ta le Helena".
Te besede so osupnile namestnika; saj je
že v Ljubnem slišal, da Rozlogi niso majhna
plemenitaška naselbina in da je bila ob svojem
času lastnina kneza Vasila — Heleninega očeta
Ni se mu zdelo prilično, da bi vprašal, kako so
prišli Rozlogi v roke Konstantinove in njegove
vdove.
„Vi imate torej, milostljiva gospa, pet
sinov?" vpraša gospod Rozvan Uršo.
„Imela sem jih pet, močnih kakor levi,"
odvrne kneginja. „Toda najstarejšemu Vasilu
so paganje v Belogradu z bakljami oči iztaknili;
prišel je ob pamet radi tega. Kadar odidejo
ostali moji štiri sinovi na pohod, sedim sama
doma ž njim in s to-le deklino, ki pa mi dela
več žalosti nego veselja".
Prezirljivi glas. s katerim je govorila o
svoji nečakinji, bil je tako očiten, da ni ušel
poročnikovej pozornosti. Prsi so se mu napol-
nile z gnjevom in toliko, da na glas ni zaklel,
ko je pogledal kneginjico in videl, da so njene
oči zalite s solzami . . .
67
„Kaj vam je? Čemu j o čete?" vpraša tiho.
Kneginjica molči.
„Ne morem videti solz v vaših očeh," reče
tiho in se skloni k Helf-ni. Ko vidi, da se stara
km-ginja razgovarja z Rozvanom Uršo, in da ne
gleda v to stran, reče glasneje:
„Za Boga, spregovorite vsaj jedno besedico;
Bog sam ve, da dam rad svojo kri in zdravje,
samo da vas potolažim in vas nekoliko raz-
veselim!"
Kar čuti, da se jeden jezdecev zelo rine s
svojim konjem za njim, ker sta se konja začela
drgniti z boki.
Razgovor s kneginiico se pretrga. Ves za-
čuden in razjarjen se obrne Skretuski s pozornim
očesom proti drzovitežu.
Pri mesečnej svetlobi zagleda na njem
dvoje oči, ki so srpo zrle nanj, izzivalno in
zaničljivo ob enem.
Te strašne oči so se svetile kakor volkn
v nočnej tmini.
„Kaj, zlodja!" misli namestnik, „je-li to
bes, ali kaj ?Pogledavši drznežu bliže v oči,
vpraša ga: „Čemu tako rinete na-rae svojega
konja in čemu tako bliskate z očmi?"
Jezdec ne odgovori besedice, marveč gleda
neprestano zlobno in izzivalno.
„Če ne vidite, morem vara ukresati ogenj;
če pa je vam cesta preozka, idite na stepo!"
6»
68
zakliče namestnik z dvignenim in velevnim
glasom.
„Ti, Lah*), hodi proč od kočije, če stepo
vidiš", odvrne jezdec.
Namestnik, človek, ki si dolgo nepomišlja,
ne odgovori; udari pa tako močno v trebuh na-
padnikovega konja, da je „rumak" kar zaječal in
v jednem skoku bil na kraju ceste.
Jezdec se vstavi ž njim na mestu. Zdelo
se je, da se pripravlja na boj. Toda v tem je
zagromel oster, zaukazujoč glas stare kneginje:
„Bohun, kje si?"
Jezdec takoj obrne konja in jezdi na drugo
stran kočije h kneginji, ki je ponavljala:
„Bohun, kaj počenjaš? Ej, tu nisi v Pereje-
slaviju, ni na Krimu, niti v Eozlogih, — za-
pomni si! Sedaj skoči naprej in spremi vozove,
ker bomo takoj v jarku in tam je temno. Hodi,
siromaha!"
Gospod Skretuski se ob jednem začudi in
jezi. Ta Bohun je brž ko ne iskal priložnosti
in bil bi jo našel; a zakaj jo je iskal? odkod
ta nepričakovani napad?
Namestnika spreleti misel, da brž ko ne
radi kneginjice; utrdi se v tej misli še bolj, ko
pogleda njeno lice v nočnem mraku. Bilo je
strahu bledo kakor smrt.
•) Lah, Leh = Poljak.
69
Med tem je Bohun odšel s konjem naprej,
kakor je velela kneginja. Pogledavši za njim,
reče pol sama sebi, pol namestniku:
„To je znorela glava in pravi bes ko-
zaški."
„Videti je, da ni pri umu", odgovori Skre-
tuski. „Je-li v vašej službi?"
Stara kneginja se nasloni v kočijo in reče :
Kaj govorite, gospod? To je Bohun, podpol-
kovnik, preslavni junak, tovariš mojih sinov in
meni drag, kakor moj lastni sin. Ni misliti, da
bi še ne bili slišali njegovega imena, ki je že
povsod znano".
Res je bilo gospodu Skretuskemu dobro
znano to ime. Med imeni raznih polkovnikov in
atamanov kozaških je slovelo to imč na obeh.
straneh Dnepra. Slepci so popevali o Bohunu
Pesmi po sejmih in krčmah; na večernih za-
bavah so pripovedovali čuda o mladem lopovu.
Kdo je, odkod je, nihče ni znal. Le toliko
vedeli, da mu je zibeljka tekla na stepi.
Dneper, Porohe in Črtomelik s svojim labi-
rintom goščav, zatok, otokov, skal, Jarkov in
trsičja je imenoval svojo očetnjavo. Že od rane
mladosti je živel na tem divjem svetu.
V mirnem času hodil z drugimi za ri-
bami in zverjadjo, j. stikal se po dneprovskih
bregovih, brodil po močvirjih in trsičji, dosti-.
krat s tolpo polunag'h tovarišev, potem pa
zopet po cele mesce, prebil v, lesnih globeljih.
70
Šola so mu bili pohodi na Divja Polja, napadi
pobrežnih naselnikov, ali pohodi v Belograd,
Valahijo, ali s čajkami na Črno morje. Vse
svoje dni je preživel na konji, noči pri ognju
na stepi. Jako zgodaj je postal ljubljenec vsega
Niža; jako zgodaj jel je voditi druge in v krat-
kem nadkrilil s pogumom vse. S sto konjiki se
je drznil celo do Bakčiseraja kanu samemu po-
svetiti v oči s požigom. Požigal je tatarske na-
selbine in trge, pobijal prebivalce. Vjete zamorce
je velel konjem privezovati za repove in jih
raztrgati. Priletel je kakor blisk ter ugonobljal
kakor smrt. Zdrževal se je v središču Budzijaka*),
napadal od tod kakor ljut lev. Manj pogumni
in spretni so plačali svojo predrznost na kolih
v Stambulu, ali pa gnili pri veslali na turških
galerijah. Sam je znal odnesti pete z obilnim
plenom. Govorili so, da si je nabral obilnih za-
kladov, katere ima skrite po dneprovskem trsičji.
Večkrat so ga videli, kako je teptal z blatnimi
nogami po zlatih tkaninah in lamah,**) metal
konjem preproge pod kopita, ali opravljen v
žamet, valjal se v blatu, da pokaže svojo ko-
zaško prezirljivost do teh dragocenih tkanin in
oblek. Dolgo ni bival na jednem mestu. Njegovo
vedenje je provzročala domišljija. Dospevši časih
v Čehrin, Čerkas ali Perejeslavje, se je vedel
*) Pasmo nekili gor.
**) Lama = draga kožuhovina.
71
kakor drugi Zaporžci, časih živel kakor samotar;
z nikomur ni govoril, maryeč zbežal je v stepo.
Pa se je znovič primešal med slepce, katerih
godbo in pesni je po cele dneve poslušal, pa
jih tudi z zlatom bogato obdaroval. Med ple-
miči znal se je vesti kot dvorni žlahtnik, med
Kozaki kot najdivjiši Kozak, med vitezi kot
vitez, med tolovaji kot tolovaj. Nekateri so ga
smatrali znorelim. Zakaj živi na svetu, česa
hoče, komu naj služi — sam ni znal. Bil je
sin step, zato je bil vdan vihram, vojski, lju-
bezni in lastnej domišljiji. Po tem se je tudi
ločil od navadnih tolovajev, ki oropajo prijatelja
kakor sovražnika. — Bohun je tudi ropal, toda
v ropu iskal boja, ljubil nevarnost, ker ga je
ta sploh mikala. Da bi slovel, zato je z zlatom
plačeval pesni, ki so opevale njegovo predrznost.
Bil je nekako podoben vitezu Kozaku; radi
tega si ga je tudi pesem zbrala za ljubljenca;
njegovo ime je slovelo po vsej Ukrajini.
Postal je perejeslavski podpolkovnik ter
opravljal podpolkovnikovo službo, ker je stari
Loboda že slabo držal bulavo v otrpneli desnici.
Gospod Skretuski je torej dobro vedel, kdo
je Bohun, dasitudi je vprašal staro kneginjo,
je-li v službi njenih sinov. Storil je to nalašč.
Slutil je v njem sovražnika; vkljub vsej slavi
tega „vatažke" (rokovnjača) se je razburila kri
v namestniku, da je Kozak ravnal ž njim tako
predrzno.

72
Misli si: ker se je nasprotje med njima
že začelo, ga ne bo tako kmalo konec. Skre-
tuski je bil trdoglav, jako zaupen v samega
sebe in pred nevarnostjo tudi nikdar ni bežal.
Ko bi bilo treba, spustil bi bil takoj konja
za Bohunom; toda jahal je pri boku kneginjice.
Tudi so vozovi že prešli jarek in se prikazale
luči v Rozlogih.
IV.
Kurčeviči Bulihi so bili potomci starega
knežjega rodu, 1 je imel „kurča" (petelina)
urezanega na svojem pečatu in je od Korijata
izviral ter segal po svojem rodoslovji bržčas do
samega Rurika. Od dveh glavnih kolen, ka-
terih jedna je bivala na Litvi, druga na Volinji
in Zadnepi izselil se je k'--;z Vasil. jeden iz
mnogih potomcev volinjsk' kolena. Kot revež
ni hotel ostati sredi bog i sorodnikov; zato
je stopil v službo kneza kihaela Višnjeveckega,
očeta preslavnega Jeremije.
Pridobil si je slave v tej službi z marsi-
katerim vitežkim činom. Za to je dobil od njega
v dar krasne Rozloge. katere so zavoljo velike
množice volkov „ Volčje Rozloge" zvali. Tu se
je nastanil. Sprejel je 1629.1. katoliško vero in
se oženil z Rahozijanko, hčerjo odlične pleme-
nitaške rodbine, ki je bila iz Valahije. Iz tega
zakona je prišla leto pozneje na svet hčerka
Helena. Mati je umrla na porodu; knez Vasil
73
pa, ne misleč na drugo ženitev, živel je le go-
spodarstvu in odgoji svoje hčerke. Knez Vasil
je bil plemenitega značaja in nenavadnih kre-
posti. Pridobivši si dosti urno lepo imetje, je
mislil takoj na starejšega brata Konstantina.
Živel je v revščini, ker ga je zavrgla premožna
rodbina, in si moral služiti kruha po najemščinah.
Tega je z ženo in petimi sinovi pripeljal v Roz-
loge in vsaki košček kruha delil ž njimi. Tako
sta oba Kurčeviča mirno skupaj živela do konca
1634. leta. To leto je odrinil Vasil s kraljem
Vladislavom pod Smolensk. r- se je pripetil
oni nesrečni dogodek, ki je povzročil njegovo
pogubo. _ V kraljevem taboru so dobili pismo,
pisano Šehinu, podpisano z imenom kneza in
zapečateno z kurčem. Vse je osupnil1 ta jasen
dokaz izdaje vitesr% ki je vžival iloslej ne-
skaljeno slavo. Z<x >' je Vasil prisegal pred
Bogom, da ni pisal raa. Grb „kurč" na pe-
čatu odstranjal je vsi/'dvome; da je pečat po-
narejen, s čemur se je opravičeval knez, nihče
ni hotel verjeti. — Tako je bil nesrečni knez
zavoljo izdajstva obsojen na smrt. Moral se je
rešiti z begom. Prispevši po noči v Rozloge,
zarotil je brata Konstantina, naj kot oče skrbi
za njegovo hčerko, potem pa je odšel za zmiraj.
Govorili so, da je še enkrat iz Bara pisal
pismo knezu Jeremiji, proseč ga, naj ne od-
vzame košček kruha Heleni in ji dovoli, da sme
mirno bivati pri Konstantinu v Rozlogih. —
74
Potem je vsaka vest za njim popolnoma zgi-
nila. Šla je govorica, da je kmalu na to umrl;
prestopil je baje k cesarskim ter poginil na vojski
z Nemci; toda kdo je mogel znati to gotovo?
Moral je umreti, ker tudi po hčerki ni več po-
vpraševal. Kmalu niso več o njem govorili;
spomnili so se nanj še-le, ko je prišla na dan
njegova nedolžnost. Neki Kupčevič, Vitebčan
po rodu, je na smrtni postelji priznal, da je
on pisal pod Smolenskim pismo Šehinu ter ga
zapečatil s pečatom, ki ga je našel v taboru.
Pri tej izpovedi ste žalost in groza prešinili
srca vseh. Obsodbo so spremenili; Vasilovemu
imenu se je povrnila poprejšna slava; toda za
njega samega je prišlo to prepozno. Kar se je
tikalo Rozlogov, jih knez Jeremija ni mislil
Vasilu zopet vzeti, zakaj plemiči Višnjeveški,
Vasila bolje poznavajoč, bili so si svesti nje-
gove nedolžnosti. Lahko bi bil celo doma ostal
in se za obsodbo niti ne brigal pod njih mo-
gočnim varstvom in da je pobegnil, zgodilo
se je le radi tega, ker sramote prenašati ni
mogel.
Helena je rastla torej mirno v Rozlogih
pod skrbnim stričevim varstvom. Še-le po
njegovej smrti so se začeli za njo bridki dnevi.
Žena Konstantinova je bila surova, vročekrvna
in energična, katero je komaj njen mož znal
krotiti. Po njegovej smrti je vzela v svoje že-
lezne roke vlado v Rozlogih. Služabniki so se
75
tresli pred njo — dvorniki so se je bali kakor
ognja, pa tudi sosedje so jo kmalu spoznali. V
tretjem letu svoje vlade je dvakrat z orožjem
napadla Sivinske v Brovarkih ter v moškej
obleki sama zapovedovala družini in najetim
Kozakom. Ko so nekoč polki kneza Jeremije
pobili tolpo Tatarov, ki je ropala okolo Sedmih
Mogil, je kneginja na čelu svojih ljudi pobila
popolnoma one zaostale, ki so pribežali pod
Rozloge. Tudi se je v Rozlogih dobro vgnezdila
ter jih smatrala za svojo in svojih sinov last-
nino. Svoje sinove je ljubila, kakor volkulja
ljubi svoje mladiče. Ker je bila sama brez
omike, tudi njim ni skrbela za primerno vzgojo.
Menih grškega obreda iz Kijeva jih je naučil
citati in pisati; s tem se je tudi učenje kon-
čalo. Ni bilo daleč do Ljubna, na knežji dvor,
kjer bi si mladi kneziči bili lahko nabrali zna-
nosti, izurili se v pisarni, v javnih zadevah,
ali pa, stopivši pod prapore, v vojaškej šoli.
Kneginja pa je imela svoje vzroke, da ni poslala
svojih sinov v Ljubno.
Kaj, ko bi se knez Jeremija spomnil, če-
gavi so Rozlogi, ali pa se vmešal v oskrbo He-
lene? ali pri spominu na Vasila hotel sam iz-
vrševati oskrbovanje? Prišlo bi bržčas do tega,
da bi bilo treba kopita pobrati iz Rozlogov.'
Zato si je kneginja raje domišljevala, da so v
Ljubnem že pozabili, da živč še Kurčeviči na
svetu. Pa tudi mladi knežiči so se odgojili na
76
pol divje, več po kozaški, nego po plemenitaški.
Še kot fantalini so se vdeleževali prepirov stare
kneginje, bili navzoči pri napadu na Sivinske,
kakor tudi na trope tatarske. Čutivši prirojen
stud do knjig in učenja, so po cele dni streljali
z loki, urili si roke v orožji in metanju zanjk.
Z gospodarstvom se niso ukvarjali; tudi ga mati
ni dala iz rok. Tužno je bilo videti te potomce
plemenitega rodu; v njih žilah je tekla knežja
kri, njih običaji pa so bili surovi in neotesani;
razum in otrpnela srca sta te spominjala neob-
delane stepe. Med tem so sinovi zrasli kakor
dobi, ne pozabivši, da so prostaki. Zato so se
tudi sramovali občevati s plemstvom. Bila jim
je bolj všeč družba divjih kozaških četovodij.
Dosti zgodaj so se seznanili tudi z Niževci, ki
so jih smatrali svojim tovarišem. Časih so pol
leta in več sedeli na Siči, hodili na „obrt" s
Kozaki, vdeleževali se pohodov na Turke in
Tatarje; to jim je postalo najljubše opravilo.
Mati ni temu nasprotovala, ker so ji dovažali
bogatega plena. Na jednem takem pohodu je
prišel najstarejši sin Vasil v roke sovražnika.
Bratje so ga s pomočjo Bohuna in njegovih Za-
poržcev sicer rešili, pa z iztaknenimi očmi. Od
tega časa je moral doma sedeti. Dasiravno poprej
najdivjiši, je postal rahločuten in se zatopljeval v
pobožna premišljevanja. Mlajši so se pečali še
dalje s plenom, zato so jim konečno rekali:
„kneziči-kozaki". Če si le pogledal na Rozloge-
77
Siromahe, videl si kmalu, kaki ljudje tukaj bi-
vajo. Ko prideta poslanec in gospod Skretuski
s svojimi vozovi skozi vrata, ugledata ne dvor,
marveč obširno kolarnico, zbito iz ogromnih
dobovih brun, z ozkimi okni, luknjam podobnimi.
Stanovanje družine in Kozakov, staje, jedilne
shrambe in kolarnice so se držale dvora, tvorec
tako poslopje iz višjih ter nižjih delov. Zunaj
je bilo videti tako borno, da bi ga težko imel
za človeško stanovanje. Pred hišo sta bila dva
vodnjaka; bliže vrat je bila votlina s kolom na
ščitu, pri katerej je sedel krotek medved. Močne
dveri, iz brun iztesane, so branile vhod na
dvorišče, ki je bilo obkoljeno z rovom in koli.
Očividno je bila to zgradba, ki naj varuje
napadov. Na prvi pogled te je spominjala na
kozaške „palanke" po stepah. Ker je večina
plemenitaških naselbin po manj obljudenih krajih
bila skoro enaka, bilo je to selišče še bolj po-
dobno nekakemu roparskemu gnezdu. Družina,
ki je prišla gostom z bakljami naproti, bila je
bolj podobna razbojnikom, nego služabnikom.
Veliki psi, privezani pred hišo, stresali so ve-
rige, kakor bi se hoteli odtrgati ter planiti na
Prišlece; iz hlevov se je slišalo razgetanje konj.
Mladi Bulihi so takoj z materjo začeli kričati
nad^ služabniki, ukazovati in preklinjati. Sredi
takšnega trušča so šli gostje v hišo. Gospod
Rozvan Uršo se je že kesal, da je šel na preno-
čišče, ko je videl divjost in bedo selišča; a kako
78
se je začudil temu, kar so zagledale njegove
oči. Notranji prostori poslopja nikakor niso
bili podobni unanjosti. Najpoprej so prišli v
prostorno vežo. Stene tu so bile popolnoma po-
krite z orožjem in kožami divjih zveri. V dveh
velikih kaminih so gorele drevesne klade, ki so
razsvitljevale prostore. Videl si bogata konjska
sedla, bliščeče oklepe, turške luskinaste oklepe,
na katerih se je tu pa tam lesketalo drago
kamenje; srajce iz žice (drata) z zlatimi gumbi
in zaponami; pol-oklepe, nadtrebušnike, drago-
ceno jekleno opravo za konje, poljske in turške
čelade, železne čake, zgoraj s srebrom okovane.
Na nasprotnej steni so viseli ščiti, kakoršni se
ta čas niso več rabili; poleg njih kopja, poljska
in vzhodna metalna bodala; dokaj druzega
orožja, zlasti sabelj, kindžalov in jataganov,
katerih držaji so se svetili v raznih barvah ka-
kor zvezde. Po kotih so bili razobešeni zavoji
lisičjih, volčjih, medvedjih, kuninih in herme-
linovih kož — lovski plen mladih knezov.
Nižje poleg sten so dremali na obročih ja-
strebi, sokoli in veliki brkasti orli, katere so
prinesli iz daljnih vzhodnih step. Ž njimi so
preganjali na lovu volkove.
Iz veže so stopili gostje v veliko obednico.
Tudi tu je v kaminu plapolal ogenj. V sobani
je bilo še več nepotrebnih stvari nego v veži.
Gole bele stene so bile pokrite s preprogami,
po tleh so ležala dragocena vzhodna pogrinjala.
79
Sredi sobe je stala na prekrižanih nogah miza
iz priprostih desek, na njej pa kozarci, deloma
zlati, deloma brušeni iz beneškega stekla. Ob
steni so stale manjše mize, skrinje in mizice,
na njih vaze in vlagalniki z bronom okovani;
bakreni svečniki in ure, katere so Turki Bene-
čanom vplenili; od teh so prišle v roke Ko-
zakom. Vsa sobana je hranila množico nepo-
trebnih reči, za katere čestokrat nisi znal. čemu
se rabijo. Povsod se je izobilje mešalo z naj-
večjo stepno pripro8tostjo. Dragoceni z broncem,
črno dobovino in biserno matico vdelani pre-
dalniki, so stali poleg neoskodlanih miz, na-
vadni leseni stoli poleg mehkih naslonjačev, ob-
šitih s preprogami. Blazinice ležeče po turškej
šegi na divanih, bile so prevlečene z tkanino
iz svile, ali blavatom*), toda le malo njih je
bilo natlačenih s perjem, marveč večina s se-
nom, ali grahorko. Vse te tkanine in drago-
cenosti so bile tako imenovano turško in ta-
tarsko „blago", katero je pridobil na različnih
pohodih še stari knez Vasil, ali pa so ga na-
plenili mladi Bulihi, ki so raje hodili z Niževci
na čajkah na Črno morje, nego bi se ženili, ali
oskrbovali gospodarstvo. Vse to ni prav nič
osupnilo gospoda Skretuskega, ki je poznaval
dobro domače razmere; valaški bojar pa se je
močno čudil, zagledavši sredi te bohotnosti Kur-
*) Blavat = neka vrsta svilnate tkanine.
80
čeviče hoditi v škornjih iz kravjega usnja in
kožuhih ne dosti boljših od onih, kakoršne no-
sijo služabniki. Tako se je čudil tudi gospod
Longin Podbipeta. vajen na Litevskem popol-
noma drugim razmeram.
Med tem so mladi kneziči sprejeli goste
iskreno in prisrčno; toda ker niso bili vajeni
šeg olikanega sveta, vedli so se tako okorno,
da se je namestnik komaj mogel smehu ubraniti.
Starejši Simeon je dejal:
„Veseli smo vas in hvaležni vam za ljubay.
Naša hiša je vaša hiša; — torej tudi bodite
tukaj kakor doma. Klanjamo se dobrotljivej go-
spodi pri nizkih pragovih".
Dasi ni bilo poznati iz glasu pokorščine
niti prepričanja, da sprejema višjih od sebe,
priklanjal se jim je vendar po kozaškej šegi do
pasu; za njim priklanjali so se tudi mlajši
bratje, misleč si, da to zahteva gostoljubje, in
govorili:
„Da ste nam dobro došli, gospodje! . . ."
Med tem je kneginja, prijevši Bohuna za
rokav,.šla ž njim v stransko sobo.
„Čuj, Bohun", reče urno; „ nimam časa
dolgo s teboj govoriti. Videla sem, da imaš tega
mladega plemiča na piki, in da iščeš ž njim
prepira".
„Mati", odgovori Kozak, poljubivši jej rok6.
„Svet je širok; on ima svojo pot in jaz svojo.
Nisem ga poznal, niti slišal o njem; toda naj
81
se ne sladka kneginjici; kakor gotovo sem živ,
posvetim mu s sabljo v oči".
„Ka.j, si mar znorel? Kje ti je glava, Ko-
zak ? Kaj se godi s teboj ? Hočeš mar pogubiti
nas in sebe? Je vojak Višnjeveckega in na-
mestnik. torej odličen človek, katerega je knez
izbral za poslanca h kanu. Naj mu se le las Da
glavi skrivi pod našo streho, veš, kaj se zgodi ?
Vojevoda obrne oči na Rozloge, maščuje se zanj
in nas zapode na vse štiri vetrove; Heleno pa
vzame s seboj v Ljubno — in kaj potem?
Se mar hočeš spreti ž njim ? napasti ga v Ljub-
nem? Poskusi, če hočeš okusiti vislice, Kozak
izgubljeni! . . . Se-li plemič kneginjici dobrika
ali ne, kaj te to briga? Kakor je prišel, tako
odide in bode mir. Brzdaj se torej! če tega
nočeš, pa idi, od koder si prišel, da nam ne-
sreče ne nakoplješ!"
Kozak si grize brke, rohni, toda razumel
je, da ima kneginja prav.
„Jutri odidejo, mati," je dejal; „hočem se
premagati. Samo krasotica naj k njim ne hodi".
„Kaj ti je? Naj si mislijo, da jo imamo
tukaj zaprto? Pojde k njim, ker tako hočem!
Ti mi tu v hiši ne boš ukazoval; tukaj sem
jaz gospodar".
„Ne srdite se, kneginja! Ker že ni drugače,
naj pa bo, hočem biti prijazen do njih. Z zobmi
ne zaškrtnem, za sabljin držaj ne zgrabim,
Nar. bibl.	6
82
četudi bi me imelo biti jeze konec, četudi bi
ječala moja duša. Naj se zgodi vaša volja!"
„Da, tako ti je govoriti, sokol; vzemi te-
orbano, zaigraj, zapoj in urno ti bo lažje pri
srci. Sedaj pa idi k gostom".
Vrnila sta se v obednico; tukaj so kneziči,
ne znajoč, kako bi zabavali goste, prosili jih
neprestano, naj bi bili dobre volje, ter se jim
priklanjali do pasu. Gospod Skretuski pogleda
namah ostro v oči Bohunu; ni več opazil v
njih ni napada, niti izzivanja. Lice mladega ro-
kovnjača je bilo tako odkrito veselo, toliko
spremenjeno, da bi prevalilo tudi najbistrejše
oko. Namestnik ga pozorno ogleduje, kar poprej
v temi ni mogel. Videl je sedaj „molojca", vit-
kega kot topolo, z zagorelim licem, okrašenim
z bujnimi črnimi brkami, pobešenimi navzdol.
Veselost na licu je sijala skozi ukrajinsko za-
mišljenost kakor solnce skozi megle. Čelo je
imel visoko, na katero so se vsipali bujni lasje
enaki grivi, spleteni v posamezne kosmiče, od-
striženi tesno nad košatimi obrvi. Orlov nos,
široke nosnice in beli zobje, leskeči se pri
vsakem nasmehu, dajali so licu nekak roparsk
pogled; v obče pa je bil to tip ukrajinske
lepote, bujne, zale in bojaželjne. Nenavadno do-
stojna oprava je tudi ločila tega stepnega mo-
lojca od knezov v kožuhe oblečenih. Bohun je
imel na sebi župan iz tanke srebrne tkanine in
rudečo vrhno suknjo, kakoršne so nosili vsi
83
perejeslavski Kozaki. Bedra mu je oklepal polo-
svilnat črn pas, na katerem je visela drago-
cena sablja na svilnatih motvozih. Kakor sablja,
tako obleka morala se je skriti pri lepoti tur-
škega kindžala, zataknenega za pas, čegar držaj
je bil tako posut z biseri, da so se kar iskre
sipale od njega. Tako opravljenega je vsakdo
lažje smatral za gospodiča kakega visokega
rodu, nego za Kozaka, zlasti ker tudi njegovo
gosposko vedenje ni kazalo nizkega rodu. Pri-
bližavši se gospodu Longinu, slišal je povest o
predniku Stovejki, kako je sekal glave;., obr-
nivši se potem k namestniku, vpraša ga, kakor
bi se med njima ne bilo ničesar zgodilo, brez
vsake zadrege:
„Vi gospod se, kakor slišim, vračate iz
Krima ?"
,Iz Krima", odvrne suho namestnik.
„Bil sem tam tudi jaz; dasitudi v Bahči-
saraj nisem pogledal, vendar mislim, da tudi
tja pridem, če se vresničijo novice".
„0 kakih novicah govorite?"
»Pripovedujejo, če naš milostljivi kralj
Vojsko s Turkom začne, da bo knez vojvoda
obiskal Krim s svojimi vojaki. Ta vest dela
veliko radost po vsej Ukrajini in na Nižu. Če
pod takim poveljnikom ne pridemo v Bahči-
saraj, potem ne bomo pod nobenim".
»Pridemo, kakor je Bog v nebesih!" oglase
se Kurčeviči.
4*
84
Poročnika je ganilo spoštovanje, s katerim
je govoril roparski načelnik o knezu. Zato se
je nasmehnil ter rekel že z nežnejšim glasom:
„Kakor vidim, vam niso dovolj boji z Ni-
ževci, ki so vam vendar prinesli že toliko slave!"
»Mala vojska, mala slava, velika vojska,
velika slava! Konaševič Sahajdačni si je ni pri-
dobil na čajkah, marveč pri Hociinu".
V tem trenotku se vrata odpro in v so-
bano stopi polagoma Vasil, najstarejši izmed
Kurčevičev, vpirajoč se z roko ob Heleno. Bil je
človek v moški dobi, bled in shujšan, pobožnega
in otožnega lica, ki te je spominjalo slik bizan-
tijskih svetnikov. Dolgi lasje, ki so mu zavoljo
nesreče in boli prerano osiveli, vsipavali so se mu
na ramena. Namesto oči je imel na obrazu dve
rudeči iami, v rokah je držal križ, s katerim
je začel prekriževati sobano in vse navzoče.
„V imenu Boga Očeta, v imenu Sina in
svete Device", je govoril. „Če ste apostoli in
prinašate dobre novice, bodite pozdravljeni na
tem krščanskem pragu. Amen".
»Odpustite, gospoda," reče kneginja, „ima
zmešan um".
Vasil jih je še dalje blagoslavljal s križem
ter nadaljeval:
„Tako je zapisano v »Besedah apostolskih",
kateri prelijejo kri za vero, bodo rešeni, kateri
poginejo vsled pozemeljskih dobrot, radi do-
bička, ali plena, bodo pogubljeni . . . Molimo!
85
Gorjč vam, bratje! Gorje meni, ker smo se
radi plena vojskovali! Bog bodi nam grešnikom
milostljiv! Bog bodi milostljiv ... In vi možje,
ki ste prišli od daleč, kake novice prinašate?
Šte li apostoli?"
Umolkne in očividno čaka odgovora; zato
namestnik odvrne čez trenotek:
„Nismo apostoli. Le vojaki smo, priprav-
ljeni umreti za vero".
„Takrat bote rešeai!" reče slepec. „Toda
za nas še ni prišla ura rešitve . . . Gorje vam,
bratje! gorje meni!"
Poslednje besede je izgovoril ječš; tak ne-
izmeren obup se je videl na njegovem licu, da
gostje niso vedeli, kaj jim je početi. Med tem
ga Helena posadi v naslonjač, sama pa skoči v
vežo in se hipoma vrne s pljunko v roki.
Njeni tihi glasovi so se oglasili v sobani,
spremljajoč kneginjičino pobožno pesem:
„V noči in dnevu, Te, Gospod! glas moj klice,
Polajšaj muke in solze obnpljive,
Bodi meni grešniku oče milostljivi,
Usliši upi tj e!"
Slepec pobesi glavo in posluša petje, ki je
vplivalo nanj kakor hladen balzam; z lica mu
je zginila bol in osupnenje. Naposled mu pade
glava na prsi kakor v polusnu, polu v bdenji.
„ Prosim vas, gospodje, dovolite, da izpoje,
pa se tudi on popolnoma pomiri", reče potihoma
kneginja. ,. Vidite, gospoda, njegova blodnja je, da
86
neprestano' pričakuje apostolov; če le kedo v
hišo stopi, že pride tudi vprašat, če mar niso
došli apostoli ..."
Med tem je Helena pela dalje:
,,Pokaži mi pot, Gospod vseh Gospodov!
Ker sem kot potnik, ki blodi v puščavi,
Ali kakor na morji v zlem viharji
Čoln razmetani".
Njen mili glas je zvenel čedalje močneje.
S pljunko v roki, z očmi, dvignenimi kviško,
je bila tako zala, da namestnik ni mogel od-
trgati od nje svojih oči. Zagleda se vanjo, ter
tako zamaknjen — pozabil na svet.
Iz teh misli zdrami ga še-le glas stare
kneginje :
»Dosti je tega. Sedaj se ne prebudi tako
kmalo. Med, tem pa prosim gospodo na večerjo".
»Prosimo na kruh in sol!" oglase se za
materjo mladi Bulihi.
Gospod Rozvan. kot žlahtnik z lepim ve-
denjem, poda dvorljivo roko kneginji; med tem
se gospod Skretuski, opazivši to, približa namah
kneginjici Heleni. Srce se mu je omehčalo ka-
kor vosek, ko čuti njeno roko v svojej, oči so
mu žarele, ko ji reče:
»Nemara angelji v nebesih ne pojo lepše
od vas".
»Grešite vitez, če primerjate moje petje s
petjem angeljev", odgovori Helena.
87
„Ne vem, če grešim; a gotovo je, da bi si
rad dal izkopati oči, ko bi mogel le vaše petje
do smrti poslušati. Toda kaj govorim? Slepec
bi ne mogel vas videti, kar bi mi bilo isto tako
neznosljiva muka".
„Ne govorite tako, gospod; jutri, ko od-
idete od tod, jutri bote to že pozabili".
„0 to se ne zgodi nikdar! Tako sem se
zaljubil v vas, da vse svoje življenje nobenega
druzega nagnenja poznati nočem in tega nikdar,
nikdar ne pozabim".
Škarlatna rudečica je oblila kneginjičino
lice pri teh besedah in prsi so začele močneje
dihati. Hotela je odgovoriti, pa so se ji le ust-
nice premikale; — zato gospod Skretuski sam
nadaljuje:
„Vi bote poprej pozabili na-me poleg za-
lega načelnika, ki bo vaše petje s kitaro
spremljal."
»Nikdar, nikdar!" zašepetalaje deva. „Toda
čuvajte se ga, gospod; je zloben človek".
„Kaj me briga ta Kozak? Ko bi bil tudi
ves Sič za njim, za vas — za te sem pri-
pravljen na vse. Ti si mi jedina dragocenost,
ti si mi ves svet, to mi povej, hočeš-li tudi ti
moja biti? ..."
„Tako je!" zazveni tihotno kakor rajska
godba v ušesih gospoda Skretuskega; v tem
trenotku se mu je zdelo, da deset src bije v
njem. V očeh se mu zjasni, kakor bi solnce
103
razlilo svoje žarke na svet. Začuti v sebi ne-
kako neznano moč, nekaka krila pri ramenih.
Pri večerji mu je mignilo pred očmi še neko-
likokrat Bohunovo lice, ki je bilo močno spre-
menjeno in bledo; toda namestnik, svest si He-
lenine ljubezni, se ni brigal za tega tekmeca.
„Jaši ga hudobec!" mislil si je. „Naj mi ne
hodi na pot, ker ga zatrem". Sicer pa so mu
uhajale njegove misli na drugo stran.
Čutil je, da Helena sedi pri njem tako
blizo, da se z roko dotika njegove roke. Videl
je rudečico, ki jej ni zginila z lica, raz katero
je odseval žar; videl je prsi, ki so težko dihale,
in oči, sedaj skromno pobešene in s trepalni-
cami zakrite, pa zopet bliščeče kakor dve
zvezdi. Helena, četudi jo je ozmerjala večkrat
stara Kurčevička in je živela v bedi, žalosti in
bojazni, bila je vendar Ukrajinka ognjene krvi.
Ko so torej padli na njo topli žarki ljubezni,
zacvetela je takoj kakor roža, zbudivši se k
novemu življenju. V njenih očeh se je bliščala
sreča, srčnost in vročinica, boreč se z deviško
sramežljivostjo, ki je pobarvala njeno ličice s •
prelepo rožnato barvo. Gospod Skretuski je
malo da ne skopernel. Pil je na smrt, toda me -
dica ni vpljivala nanj, ker je bil že pijan lju-
bezni. Ni videl nikogar več pri mizi, nego zgolj
to drago svojo devo. Ni videl, da je Bohun
bledel čedalje huje ter večkrat segel po držaju
svojega kindžala. Ni slišal, kako je gospod
89
Longin že tretjič pripovedoval o predniku Sto-
vejki in Kurčeviči o svojih pohodih po „turško
blago". Pili so vsi razun Bohuna, najlepši vzgled
jim je dajala kneginja, dvigajoč čaše, na zdravje
gostov, na zdravje „hospodarja" Lupule. Go-
vorili so tudi o slepem Vasilu in njegovih vi-
težkih činih, o nesrečnem pohodu in sedanji
dušni bolezni; starejši Simeon jo je tako-le po-
jasnoval:
»Pomislite, gospoda, če že najmanjše steb-
ličje v očesu vid ovira, kako naj bi večji ko-
sovi smole če pridejo k možganom, ne zmešali
mu pameti?"
„Kaj nežen ud je to", omeni na to gospod
Longin.
V tem stara kneginja opazi spremenjeno
lice Bohunovo.
„Kaj ti je, sokol?"
„Duša boli, mati," odvrnil je turobno. „Toda
po kozaški besedice ne zinem, marveč vzdržim".
„Trpi sin, to bode pozabljeno".
Večerja je bila končana, toda medu so na-
livali čedalje več. Prišli so tudi Kozaki, po-
vabljeni na ples, da bi povečali veselje. Zado-
nele so kitare in bobenčki, pri katerih glasovih
je zaspana družina plesala. Pozneje so se tudi
mladi Bulihi pomešali med nje. Stara kneginja
podpre si boka, začne skakati in popevati. Go-
spod Skretuski, opazivši to, spusti se s Heleno
v kolo. Ko jo objame z rokami, zdelo se mu je,
9)
da vživa nepopisljivo veselje. V plesnem vrtincu
so omotale se mu njene dolge kite okolu vratu,
kakor bi ga hotele privezati k sebi na zmiraj.
Ni se mogel zdržati; ko vidi, da ju nihče ne
opazuje, sklone se in jo poljubi.
Pozno v noči — ko je bil z gospodom
Longinom sam v sobi, kjer so njima postlali —
reče poročnik gospodu Longinu:
,.Z drugim pojdete, gospod, jutri v Ljubno!"
Podbipeta, ki je ravno odmolil svojo ve-
černo molitev, odpre široko svoje oči in
vpraša:
„Kako to? Mar nameravate tukaj ostati?"
„Jaz ne, moje srce ostane tukaj; le sladki
spomini pojdejo z menoj. Vidite, gospod, kako
sem razburjen; srčnih želj komaj še dihati
morem".
„Torej ste se zaljubili v kneginjico?"
„Tako je, kakor živ tukaj pred vami sedim.
Sen mi beži; samo zdihovati morem — bojim
se, da mi srce ne poči čutil. To vam povem le,
ker vem, da imate občutljivo srce; zato lahko
umete mojo muko".
Gospod Longin je začel sam zdihati v zna-
menje, da pozna bolečine srca. Še le čez tre-
notek vpraša žalostno:
„Ste li nemara tudi vi devištvo obljubili?"
„Ne! Ko bi vsi napravili te obljube, bi
človeški rod moral kmalu izumreti.
91
Prihod služabnika pretrga razgovor. V sobo
stopi star Tatar z bistrimi, črnimi očmi in kakor
velo jabelko nagrbančenim licem. Bistro po-
gleda Skretuskega ter vpraša:
„Je-li treba še česa gospodoma? Nemara
medice v čase za boljši spanec?"
„Ni treba".
Tatar se je približal Skretuskemu in reče:
„Gospodičina me je poslala k vam z naro-
čilom".
„Bodi mi pozdravljen!" zaklical je radostno
namestnik. „Moreš povedati vse v pričo tega
žlahtnika, ker odkril sem mu svoje skrivnosti".
Tatar izvleče izza rokava košček traku.
„Gospodičina vam pošilja ta trak ter je uka-
zala, naj vam povem, da vas ljubi iz vse svoje
duše!"
Skretuski mu vzame trak, ga začne razvnet
poljubljati in pritiskati na prsi. Potem vpraša
Tatarja :
„Kaj ti je naročila?"
„Da vas ljubi iz vse svoje duše".
„Tu imaš srebrnjak za postrežbo. Rekla je
toraj, da me ljubi".
„Tako je!"
„Tu imaš še jednega. Naj jo Bog blagoslovi!
Tudi meni je najljubša na svetu! Povej ji . . .
ali čakaj: pisati ji hočem; prinesi mi le črnilo,
pero in papir?
„Kaj ?" prašal je Tatar.
92
„Črnilo, pero in papir".
„Tega pri nas ni v hiši. Ob času kneza
Vasila je bilo to, — ko so se mladi knežici učili j
pisati; o pa je že davno ..."
Gospod Skretuski je plesknil z roko.
»Gospod Podbipeta, nimate li črnila in pe-
resa?"
Litvin je mahnil z roko v znamenje, da
nima.
„Zlodja!" reče poročnik, „kaj mi je sedaj
početi?"
Med tem se je Tatar vsedel na stolec pred
ognjem.
„Čemu pisati?" reče brskajoč po oglji. »Go-
spodična je šla spat. Kar jej meni vaša milost
napisati, poveste ji jutri lahko kar sami".
„Če je tako, pa tudi dobro. Zvest služabnik
kneginjice si, kakor vidim. Tu imaš še tretjega.
Ali že dolgo služiš?"
„Ho, ho! štirdeset let bo tega, kar me je
Vasil v sužnost odpeljal; — od tega časa mu
zvesto služim. Ko je v onej noči vsled obreko-
vanja odšel za zmiraj in pustil tega otroka Kon- s
stantinu, rekel mi je: Celili! ne pozabi deklice,
čuvaj jo, kakor oko v glavi. Laha il Alah!"
„Ali to tudi storiš?"
»Da, storim in čuvam jo!"
»Povej, kar si videl! Kako se ima kneginjica?"
»Slabo namerjejo ž njo; hote j j dati v
zakon Bohunu, ki je potepeni pes!'
>

93
„0! to se ne bo zgodilo! Živi še nekedo,
ki se bo potegnil za njo!"
„Tako!" reče starec, vrteč goreče ogorke.
„Hote jo oddati Bohunu, da bi jo odnesel, ka-
kor volk jagnje in jim pustil Eozloge, ker so
Rozlogi po knezu Vasilu njeni. Bobun tudi rad
to dovoli, saj ima po skrivališčih več zlata in
srebra, nego je peska v Eozlogih. — Njej pa se
studi od onega trenutka, ko je človeka s čaku-
nom pred njo umoril. Kri je tekla med njima,
— sovraštvo nastalo. Bog je jeden!"
Namestnik ni zatisnil očesa. Hodil je po
sobi, gledal v mesec in razne misli so mu
blodile po glavi. Umel je sedaj obnašanje Buli-
hov. Ko bi snubil kneginjo kak bližnji ple-
mič, znal bi jih opomniti, da so Rozloge njene,
nemara še račun zahteval v oskrbovanji. Zato
so pokozačeni Bulihi sklenili omožiti deklico s
Kozakom. Premišljevaje to, stiska Skretuski pesti
ter sega po meču. Sklenil je, da to prepreči. Čutil
se je sposobnega za to. Saj je varuštvo Helene
pripadalo tudi knezu Jeremiji, ker je Rozloge
, stari Vasil sprejel od Višnjeveških. Pisal pa je
tudi sam Vasil iz Bara knezu in ga prosil, naj
varuje otroka. Le javne zadeve in podjetja so
bila kriva, da se vojvoda v to doslej ni vmeša-
val. Treba ga le z besedo spomniti in storil bo
svojo dolžnost.
Že se je danilo, ko se Skretuski vleže na
ležišče. Trdo je zaspal, in prebudil se s trdnim
94
sklepom. Urno se oblečeta z gospodom Longi-
nom, ker so vozovi stali že pripravljeni in vo-
jaki gospoda Skretuskega sedeli že na konjih.
V obednici se je poslanec okrepčal z juho v družbi
Kurčevičev in stare kneginje; le Bohuna ni bilo.
Niso vedeli, ali še spi, ali je že odšel.
Po zajuterku reče Skretuski:
„Blagorodna gospa! Čas beži; treba bo znovič
zasesti konje. Predno se za gostoljubnost zahva-
lim, imam še povedati važno zadevo, o katerej
bi rad z vami blagorodna gospa in z vašimi
sinovi sam govoril."
Na kneginjinem licu si opazil začudenje.
Pogleda sinove in gospoda Longina, kakor bi
hotela z njih obrazov brati, o čem hoče z njo
govoriti, pa reče z nemirnim glasom:
„Vaša služabnica sem".
Poslanec je hotel oditi; ni mu pustila.
Zato so odšli v vežo, kjer je viselo orožje.
Mladi kneziči se vstavijo po vrsti poleg matere,
ki stopi Skretuskemu naproti in ga vpraša:
„0 čem hočete govoriti, gospod?"
„Oprostite gospa in vi mladi kneziči. da
delam proti običajem; namesto, da bi poslal k
vam poslance, hočem sam govoriti o nekej za-
devi. Tudi drugače ni mogoče. Z nujnostjo se
nihče ne more boriti; zato tudi brez vsakega
daljšega pojasnovanja prosim, da mi blagovolite
dati kneginjico Heleno v zakon".
95
Ko bi bilo v tem času — po zimi — z
jasnega treščilo v Rozloge, ne bilo bi tako
osupnilo kneginje in njenih sinov, kakor ta na-
! mestnikova snubitev. Nekaj časa molče pogle-
dujejo govorečega, ki je stal pred njimi raven,
miren in čudovito ponosen, kakor da ne prosi
marveč le ukazuje. Prvi hip niso mogli ni be-
sedice odgovoriti. Potem kneginja vpraša:
»Kako to? vi, Heleno?"
»Da, blagorodna gospa! — neovrgljiv je
ta moj sklep".
Zopet umolknejo vsi.
»Pričakujem, gospa, vašega odgovora!" sili
namestnik.
»Oprostite gospod,"odgovori kneginja suho
in ostro. »Na prošnjo takega viteza nismo malo
ponosni; toda prišli ste prepozno, ker sem He-
leno obljubila že drugemu".
»Prevdarite vendar gospa, kot skrbna var-
hinja, če niste ravnali proti volji kneginjice in
če nisem mar boljši od onega, komur ste jo
obljubili?"
»Gospod! Kedo je boljši, o tem naj jaz
sodim? Morete biti tudi najboljši — a nam je
to vse jedno, ker vas ne poznamo".
Na to se namestnik še ponosnejše vzravna;
njegovi pogledi so bili ostri kakor noži in jako mrzli.
»Poznam vas — izdajice!" reče. »Prostaku
hočete dati sorodnico, da vas pusti na posestvu,
katerega ste si osvojili".
96
„Sam si izdajica!" zakriči kneginja. „Tako
plačujes gostoljubje! tako hvaležnost nosiš v
svojem srcu! O kača! Kdo si ti? Odkod si se
vzel?"
Mladi Kurčeviči so ji pritrjevali ter gle-
dali po stenah za orožjem. Namestnik odvrne:
„Paganje! polastili stev se sirotinjske last-
nine toda vaša ne bode. Čez nekaj dni bo že
knez o tem vedel".
Ko je kneginja to slišala, skočila je v
izbin kot in zgrabivši metalno bodalce, šla ž
njim proti namestniku. Knežiči, pograbivši, kar
so dosegli, ta sabljo, drugi kindžal, tretji nož,
obkolijo ga, rohneč kakor čreda steklih volkov.
„H knezu pojdeš?" reče kneginja. Pa li
tudi veš, da prideš živ od tod? Ni to mar tvoja
poslednja ura?"
Skretuski je dal roki navskriž na prsih ter I
ni trenil z očmi.
»Vračam se kot knežji poslanec iz Krima,"
reče, „naj se mi v tem gostišči le las skrivi,
zagotovim vas, da od Eozlogov čez tri dni ni
pepela ne ostane; vi vsi pa bote medleli v Iju-
benskih ječah. Je-li na svetu moč, ki bi vas
mogla braniti? Ne grozite mi, ker se ne bojim!"
»Poginemo, toda ti prvi pogineš".
„Udari torej — tukaj so moje prsi!"
Kneziči z materjo na čelu so držali orožje
proti namestniku; toda rekel bi, nekake ne-
vidljive verige so jim zvezale roke. Rohneč in
97
škripajoč z zobmi, so se vjedali — nihče pa ni
udaril z orožjem. Strašno ime Višnjeveckega jim
je vzelo pogum.
Namestnik je zmagal.
Jeza kneginje se je razlila v oštevke:
„Prešernik! zajec! nečimnik! knežje krvi
ženo si želiš — zaman! Vsakemu jo damo, le
tebi ne, kar nam tudi sam knez ne more ukazati."
Skretuski odvrne:
„Nimam časa, da bi vam našteval pred-
nikov svojega rodu; le to mislim, da bi vaše
kneginjstvo moglo meč in grb nositi za njimi.
Ker pa vam je bil Kozak dober, sem vam lahko
jaz boljši. Z mojo srečo more tudi vaša tek-
movati; ker pravite, da mi Helene ne date, čujte,
kaj vam povem: Tudi jaz vam pustim Rozloge;
tudi računov o oskrbništvu ne zahtevam!"
„Ne podarjaj tega, kar ni tvoje."
„Ne darujem, marveč obetam za prihodnost
z vitežko besedo. Izberite torej, kar vam je
ljubše: da položite knezu račun o oskrbništvu,
pustite Kozloge, ali pa mi date v zakon deklico
in si pridržite domačijo?"
Metalno bodalce je zdrknilo kneginji po-
lagoma iz rok ter padlo z ropotom na tla.
»Izvolite!" ponovi Skretuski: „mir ali
vojsko!"
»Sreča je", reče že prijaznejše Kurčevičevka,
»da je Bohun s sokoli odšel, ne hoteč vas videti.
N*r. MM-	7
98
Že včeraj vas je imel na sumu. Gotovo bi bila
tekla kri."
„Blagorodna gospa! tudi jaz ne nosim sablje,
da bi mi le težila pas!"	c
„Prevdarite vendar, gospod, ali je to pleme-
nito od viteza, da, piišedši v hišo, se vede tako
proti nam in tirja deklino se silo, prav kakor
iz turške sužnosti?"
„Prav vitežki je, ker jo nameravate po su-
ženjski prodati lopovu."
„Tega o Bohunu ne govorite; dasitudi je
neznanih starišev sin, je vendar vojak po poklicu
in slaven vitez; nam je od mladih let znan in
v hiši kakor domač, vse jedno mu je, ali vzameš
mu dekle, ali pa ga suneš z nožem."
„Blagorodna gospa, meni je vže čas, da
otidem; oprostite torej, da še enkrat ponovim:
izberite!"
Kneginja se obrne k sinovom.
„Kaj rečete na to prošnjo, sinovi?"
Bulihi so pogledavali jeden druzega, drezali
se z lakti ter molčali.
Naposled reče Simeon:
„Če ukažeš, da se bijemo, bomo se; ukažeš
dati dekle, pa jo damo."
»Biti se, je slabo, a dati Heleno, tudi slabo."
Obrnivši se k Skretuskemu, reče:
„ Pritisnili ste nas, gospod, tako k steni, da
nam kar sapa zaostaja. Bohun je obnorel človek,
ki se loti vsega. Kdo nas obvaruje njegovega
99
maščevanja ? Zgine sicer po knežjem ukazu, toda
nas ugonobi popreje. Kaj nam je početi?"
„Vaša glava, vaš svet."
Kneginja nekoliko umolkne.
„Čujte, gospod namestnik. Vse mora ostati
tajno. Bohuna odpravimo v Perejaslavje, mi pa
pridemo s Heleno v Ljubno, kjer bodete prosili
kneza, da nam da pravico na Rozloge. Bohun
ima v bližini poltretje sto bojevnikov, katerih
je nekoliko tukaj. Helene ne morete takoj vzeti,
ker vam jo odpelje. Idite torej, ne povejte ni-
komur te tajnosti in čakajte nas "
„Da bi me izdali?!"
„Ko bi mogli! Toda ne moremo, sami vi-
dite to. Dajte besedo, da ohranite to do tega
časa tajno!"
„Dam jo, — a vi mi daste dekle!"
„Ker ne moremo drugače, — dasitudi nam
je Bohuna žal ..."
„Pfuj, pfuj! gospodje," reče naglo namestnik,
obrnivši se h knezom, „štirje ste, kakor dobi,
in Kozaka se bojite! Z izdajo ga hočete pre-
kaniti! Akoravno mi je dolžnost, da se vam za-
hvalim za vaš ukrep, vendar rečem: da to ve-
denje plemičem ne pristuje!"
„Vi se v to ne mešajte!" zakriči kneginja.
,,To ni vaša stvar. Kaj nam je početi ? Koliko
imate vojakov proti njegovim? Ohranite li nas?
Ohranite li Heleno, katero je pripravljen se silo
vzeti ? To ni vaša stvar. — Idite v Ljubno;
T
100
kaj je nam storiti, to vemo; samo da vam pri-
peljemo Heleno."
„ Storite, kar hočete! Le to vam še rečem :
Ako se zgodi kneginjici tu kaka krivica, — •
gorje vam!"
„Ne govorite vendar tako z nami, da nas
ne napravite obupne."
„To pa za to, ker ste se je hoteli se silo
iznebiti. A sedaj ko ste jo prodali za Eozloge,
vam še v misel ne pride, da bi jo vprašali, če
sem jej tudi všeč?"
„Pa jo vprašajmo v vaši navzočnosti!" reče
kneginja, s težavo dušeč gnjev, ki je na novo
jel vreti v njenih prsih. Čutila je dobro pomen
namestnikovih besedi. Simeon je šel po Heleno;
čez kratko se pokaže ž njo v veži.
Sredi te jeze in groženj, katere, zdelo se
je, so še odmevale v ozračji, kot piš ponehajoče
nevihte, sredi teh nagrbančenih čel, ostrih po-
gledov in surovih lic, zasvetilo je njeno zalo
lice kakor solnce po nevihti.
»Gospodična", reče zamolklo kneginja, ka-
zaje na Skretuskega, „če ti je všeč, je ta tvoj »
bodoči mož?"
Helena obledi kakor zid, in si zakrije oči
z rokami; potem pa jih naglo poda Skretuskemu,
vprašaje:
„Je-li res?"
L
101
Uro pozneje se je pomikala karavana go-
spoda poslanca in namestnikova polagoma po
cesti skozi hosto proti Ljubnu. Skretuski in go-
spod Longin Podbipeta sta jezdila spredaj, za
njima so se vlekli poslančevi vozovi v dolgem
pasu. Namestnik je bil zamišljen in malobeseden.
Zbudilo ga je stoprav petje:
„Tužu, tužu,1) serce bolyt" ...»)
V lesnej globelji, na ozkem pohojenem križ-
potju prikaže se Bohun. Njegov konj je bil ves
pokrit s peno in blatom.
Brž ko ne je Kozak po svojem običaju po-
gnal konja v stepo, da bi se tu kosal z vetrom,
zginil v daljavi, pozabil ter prebolel, kar ga je
Peklo v duši.
Sedaj se je vračal nazaj v Rozloge.
Pogledavši na to ponosno in istinito vitežko
postavo, ki je mignila pred očmi in zopet zgi-
nila, zamislil se je nehote gospod Skretuski.
Naposled polglasno reče:
„Vendar je sreča, da me ni ubil pred nje-
nimi očmi!" — naglo kakor bi mu bila nekaka
žalost stisnila src6. Žal mu je bilo Bohuna; še
bolj mu je bilo žal, da zavezavši se z besedo
kneginji, ni mogel sedaj pognati za njim konja
ter mu reči:
') Tugujem. Boli.
102
„Ljubiva eno dekle, torej obema naju ni
živeti na svetu! Izvleči Kozak svojo sabljo!"
V.
Prišedši v Ljubno, ni našel gospod Skretuski
kneza doma. Šel je k gospodu Suffčinskemu,
svojemu nekdanjemu dvorniku v Senčo za botra.
Ž njim je šla tudi kneginja, dve gospodičini Zba-
raški in več oseb z dvora. Poslali so za njim
v Senčo poročnika z naznanilom, da se je vrnil
gospod namestnik iz Krima, in da je prišel po-
slanec iz Valahije. Med tem so znanci in tova-
riši radostno pozdravljali Skretuskega. Posebno
vesel ga je bil Volodijevski, ki je bil po ome-
njenem dvoboji našemu namestniku najboljši pri-
jatelj. Ta vitez odlikoval se je s tem, da je bil
neprestano zaljubljen. Prepričavši se s neod-
kritosrčnosti Anice Borzobohate, ponudi svojo
ljubezen Angelji Lenskej, dvorskej gospodičini,
ki pa se je z drugim zaročila. Sedaj začne Vo-
lodijevski, da bi se potolažil, misliti na starejšo
kneginjico Ano Zbaražko, bratranko kneza Viš-
njeveckega.
Spoznal pa je sam, da previsoko leta in da
iz te moke ne bo kruha. Da je res vsako upanje
brezvspešno, pokazalo se je kmalo. Prišla sta
dva snubača, gospod Bodzinski in gospod Las-
sota, katera je poslal gospod Prijemski, vojvoda
Lečicki. Nesrečni Volodijevski je pripovedoval

103
to novico našemu namestniku kot uzrok svojega
trpljenja. Gospod Skretuski ga je poslušal samo
na videz, ker so bile njegove misli in src6
daleč, daleč. Ko bi ne bilo duševnih nemirov,
kateri skoraj vsikdar grene ljubezen, bil bi
se Skretuski smel imenovati srečnega. Saj se
je vrnil čez dolgo v prijazno Ljubno, kjer so
ga takoj obkolili znani prijatelji in hrup voja-
škega življenja, kateremu je bil vajen. Mesto
Ljubno, dasi je bilo le knežja prestolnica, moglo
se je glede lepote primerjati z vsemi drugimi
mesti, celo s kraljevo Varšavo. Razlikovalo se
je od njih samč s surovim taboriščnim živ-
ljenjem, ki je vladalo tam. Kdor ni poznal ta-
mošnjih običajev in naredeb, on bi, dospevši
tjekaj, tudi v najmirnejšem času lahko sodil, da
se tu pripravljajo na vojsko. Vojak je več veljal
nego dvornik, žezlo več, nego zlato, glas tabo-
riščnih tromb več, nego hrup gostij in veselic.
Povsod si opazil vzgleden in drugod nepoznan
red. Povsod je bilo polno vitezov in vojakov
raznih praporov: oklopnikov, dragoncev, Ko-
zakov, Tatarjev in Valahov, kateri so prišli
semkaj v službo od vseli strani poljske ljudovlade.
Kdor se je hotel izuriti v pravi vitežki šoli,
šel je v Ljubno. Poleg Rusinov, Mazurov, Li-
tevcev, so bili tam celč Prusi. Polki pešcev in
topničarjev, ali tako imenovani „ognjemeti", so
služili za visoko plačo. Za dragonce so služili
največ domačini, Litevci pa pod tatarskimi pra-
104
pori, Malopoljanci so hiteli najraje pod prapore
oklopnikov. Knez ni pustil, da bi vitezi pohaj-
kovali ; zato je v taboru bilo neprestano vse
živo. Ko so jedni polki odšli na promeno v
stražnice in „polanke", prišli so v stolico drugi.
Cele dneve so se vršile vaje in borbe. Časih tudi,
dasi je bilo mirno pred Tatarji, priredil je knez
daljše pohode v neme stepe, da bi vojake hoje
privadil ter dospel tje, kamor še nihče ni prodrl
in tako razširil slavo svojega imena. Tako
se je preteklo jesen napotil po levem bregu
Dnepra h Kudaku, kjer ga je sprejel v trdnjavi
tamošnji poveljnik Grodzicki. Potem je šel poleg
Porohov dalje k Hortici ter na kučkaskej meji
ukazal zgraditi iz kamenja visoko mogilo, ki
naj bi pričala, da na to stran še ni dospel nihte
tako daleč.
Gospod Boguslav Maskevič, vrl vojak, če
tudi še mlad, a jako učen, ki je to potovanje
in tudi druge knezove pohode popisal, pripove-
doval je o njem čuda gospodu Skretuskemu. To
je potrjeval tudi gospod Volodijevski, ki se je
tega pohoda udeležil. Videli so tam „Porohe"
(pragove) in jih občudovali Poseben čudež iz-
med vseh pa je bil strašen Nenasit, ki je, kakor
svoj čas Scila in Karibda, požiral vsako leto po
nekoliko ljudi. Potem so se podali na vshod, na
požgane stepe, kjer jezdeci po pogorišču niti jez-
diti niso mogli; morali so konjem nogč poviti
s kožami. Naleteli so tam na množico gadov in
105
kač, po deset laktov dolgih in debelih kakor
moška roka. Po poti so na samotnih dobih iz-
rezovali na večni spomin knežje grbe, naposled
zašli v puste stepe, kjer že sledov človeških
stopinj ni bilo m6či več videti.
„Mislil sem si", pripoveduje učeni gospod
Maskevič, „da se bomo morali po zgledu Uliseja
celo v Had napotiti".
Gospod Volodijevski pa je dejal:
„Ljudje izpod prapora gospoda stražnika
Zamojskega, ki so šli naprej, so celo prisegali,
da so že videli oni konec, za katerim je svet z
deskami zabit."
Namestnik pa je pripovedoval tovarišem o
Krimu, kjer je prebil ravno pol leta, čakajoč
odgovora vzvišenega kana; o tamošnjih mestih,
ki so ostala iz davnih let; o Tatarjih in njih
vojaškej moči, kakor tudi o strahu, v kakoršnem
so živeli, zaslišavši o velikem pohodu na Krim,
katerega bi se imele udeležiti vse moči poljske
ljudovlade.
Pripovedujoč si po večerih vse to, pričako-
vali so knezove vrnitve. V tem času je pred-
stavljal namestnik tovarišem gospoda Longina
Podbipeto, ki je bil kaj vljuden človek, da si
je lahko naklonil vseh srca. Tudi njegova veli-
kanska moč mu je pridobila kmalo spoštovanje.
Rad je pripovedoval temu in onemu o predniku
Stovejki in o odsekanih glavah; znal pa je skri-
vati svojo obljubo, hoteč se tako izogniti njih
106

nagajivosti. Posebino sta se pa sprijaznila z
Volodijevskim, a to vsled jednake občutljivosti
src. Čez malo dni sta hodila oba zdihovati na
nasipe. Prvi po kneginjici Ani, drugi po onej
nepoznanej, od katere so ga ločile tri glave,
katere odsekati se je zaobljubil.
Volodijevski je vabil gospoda Longina k dra-
goncem. Toda Litvin je naposled sklenil, zapi-
sati se pod prapor oklepnikov, da bi mogel slu-
žiti pod Skretuskim. V Ljubnem je tudi zvedel
na veliko svoje veselje, da ga vsi smatrajo za
viteza prve vrste in jednega iz najboljših knežjih
častnikov. In ravno v praporu (polku), kateremu
je bil Skretuski poročnik, imelo se je sprazniti
mesto vsled smrti Zakrevskega, s priimkom „Mi-
serere mei" ; ker so se mu vsled vlage vse stare
rane odprle, ni sploh nihče pričakoval ozdrav-
ljenja. K ljubavnim skrbčrn namestnikovim se
je še pridružila žalost radi zgube starega tova-
riša in zvestega prijatelja. Po cele ure ni od-
stopil ni za ped od njegovega vzglavja tolažeč
ga in navdajajoč z upanjem, da še marsikateri
pohod skupaj izvršita.
Toda starec ni potreboval tolažbe. Umiral
je veselo na trdem ležišču, povlečenem s konjsko
kožo ter z otročjim nasmehom pogledoval na
sveto razpelo, obešeno nad posteljo. Skretuskemu
pa je odgovarjal:
„Miserere mei, gospod poročnik! jaz že grem
po svoje nebeško plačilo. Moje telo je ran tako
107
luknjasto, da se le bojim, da me sveti Peter, ki
je božji maršal ter ima paziti na čistoto v ne-
besih, ne spusti v sveti raj v tej razcapanej
suknji. Pa muporečem: Sveti Peter! zaklinjam
te na uho Malhuzovo. ne delaj mi sramote, ker
so mi ti paganje tako razcepili telesno obleko...
miserere mei! Če pa nastane kak pohod svetega
Mihaela na moči peklenske, pa se bo dal še
stari Zakrevski tam uporabiti."
Zato se tudi poročnik, akoravno vojak, ki
je tolikokrat gledal smrti v oči in jo sam za-
dajal, ni mogel zdržati solz, poslušajoč tega
starca, čegar smrt je bila podobna zahajajočemu
solncu.
Necega jutra so zadoneli zvonovi v vseh
ljubenskih cerkvah in cerkvicah, ki so razglašali
smrt gospoda Zakrevskega. Tega dne je dospel
knez iz Senče in ž njim gospodje: Bodzinski in
Lassota, ali tako rekoč ves dvor, v mnogih
kočijah, ker je bilo spremstvo pri gospodu Suff-
činskem nebrojno. Knez je dal pripraviti veli-
časten pogreb, hoteč počastiti zasluge umrlega
ter pokazati, kako čisla vitežke ljudi. Žalobnega
sprevoda so se udeležili vsi polki, kar jih je bilo
v Ljubnem. Na nasipih so gromeli možnarji in
topovi. Konjiki so šli iz gradu k farnej cerkvi
v bojnem redu, toda z zavitimi banderi; za njimi
polki pešcev, noseč puške s kopiti nakviško.
Tudi knez y žalnej obleki se je peljal za
krsto, v pozlačenej kočiji, v katero je bilo upre-
108
ženih osem, kakor mleko belih konj, ki so imeli
grive in repove rudeče pobarvane in šopek črnih
nojevih peres na glavah. Pred kočijo je stopal .
kot knežja straža oddelek janičarjev; takoj za
kočijo pa pažeti po španjsko opravljeni, sedeč
na težkih konjih; dalje visoki dvorni uradniki,
dvorniki službujoč in v pokoju, naposled hajduki
in pajuki.*) Sprevod se je vstavil najpoprej pri
cerkvenih vratih, kjer je duhovnik Jaskolski po-
zdravil krsto z nagovorom, začenjajoč z be-
sedami : „Kam tako hitiš, gospod Zakrevski ?"
Potem je govorilo še nekoliko tovarišev in med
njimi tudi gospod Skretuski kot načelnik in
prijatelj ranjcega. Naposled so nesli truplo v
cerkev in tu še le je začel govoriti najzgovor-
nejši izmed zgovornih: duhovnik-jezuit Muho-
vecki. Govoril je tako lepo in vzvišeno, da se
je celo sam knez razjokal. Bil pa je tudi nena-
vadno občutljivega srca in vojakom pravi oče.
Ljubil je red nad vse drugo, toda glede naklo-
njenosti in ljubezni, kakoršno je skazoval ne
samo svojim vojakom, marveč tudi njih ženam
in otrokom, ni se mogel nihče meriti ž njim.
Puntarjem strašan i» neusmiljen, bil je vendar
pravi dobrotnik ne samo plemstvu, marveč vsem
svojim ljudem. Ko so 1646. 1. kobilice uničile
setev, odpustil je vsem najemnikom za celo leto
najemščino, podložnikom pa ukazal razdajati zrnje
*) Pajuk = sultanov sluga.
109
iz svojih žitnic. Po požaru v Horolu je vse
meščane cela dva meseca iz svojega živil. Na-
jemniki in oskrbniki zemljišč so trepetali, boječ
" se, da bi knezu ne prišla na ušesa kaka krivica,
provzročena ljudem. Sirotam je bilo zagotovljeno
varuštvo, da so jih na Zadnepru v obče le knežje
sirote imenovali. Čula je nad njimi sama kne-
ginja Grizelda s pomočjo očeta Muhoveckega.
Po vsem knezovem zemljišču je torej vladal red,
izobilje, pravica, mir, pa tudi strah, ker v slu-
čaju najmanjšega upora ni poznal knez mere v
srdu in kaznovanju. Tako se je v njegovej na-
ravi družila dobrosrčnost s strogostjo. Toda v
onih krajih je le na hvalo tej strogosti moglo
se razvijati delo in življenje človeško. Le pod
takimi pogoji so mogla naraščati mesta in
Vasi. Kmet se je popel nad „hajdamaka" (ro-
kovnjača), kupec lahko mirno spečaval svoje
blago, sovražnik ni smel prestopiti meje, cele
tolpe tolavajev so ginile na vešalih, ali pa so jih
vzeli v vojake, in pusti kraj se je razcvetal.
Divjej krajini in divjim prebivalcem bilo je
treba take roke: Na Zadneprje so šli iz Ukra-
jine najnemirnejši ljudje. Tje so se selili nasel-
ji, ki jih je vabila plodna in obdelana zemlja;
zbirali se kmetje z vse Poljske, zločinci ute-
kajoč iz ječ ; z jedno besedo, kakor bi rekel
Livij: »Pastirji in ljudje, pribežavši iz središča
syojega naroda". Vzdržati jih na uzdi, napra-
viti iz njih mirne naselnike, prisiliti jih k pra-
110	
vilom naselniškega življenja, mogel je le takšen
lev, na čegar rjovenje se je vse treslo.
Gospod Longin Podbipeta, ugledavši kneza
prvokrat pri pogrebu, niti lastnim očem ni mogel c
verjeti. Ker je slišal poprej toliko o njegovej
slavi, domišljeval si je, da mora biti kak ve-
likan, za glavo višji od drugih ljudi. A knez je
bil bolj majhine rasti in dosti medel. Bil je še
mlad, — imel je še le šest in trideset let —
toda na njegovem licu se je že videl vojaški
trud. Dasi je živel v Ljubnem kakor kak kralj,
je vendar ob času vojske in pohodov prenašal
vse nezgode svojih tovarišev. Užival je črn kruh,
spal na golih tleli, in ker je več časa v svojem
življenji prebil pri delu v bojnih taborih, —
pustili so mu ti sled na licu. Vsekako pa je
obličje kazalo že na prvi pogled nenavadnega
človeka. Odsevala je raz njega železna in ne-
upogljiva volja in veličanstvo, kateremu se je
moral vsakdo nehotč klanjati. Bilo je videti,
da ta človek pozna svojo moč in velikost, in
ko bi mu položili jutri kraljevo krono na glavo,
ne čutil bi se začudenega, niti bi ga ne potla- ^
čila njena teža. Oči je imel velike, mirne in pri-
jazne; toda zdelo se je, da blisk šviga iz njih;
čutiti je bilo, da bi bilo gorje temu, ki bi ga hotel
vznemiriti. Nihče tudi ni mogel prenesti mirno
bleska njegovih oči. Videl si poslance, ki so
osiveli v svoji službi, katerim, stoječim pred Je-
remijo, se je zapletal jezik, da niso mogli začeti
111
razgovora. Bil je na svojem Zadnepru pravi kralj.
Iz njegove pisarne so prihajali privilegiji in na-
slovi: „Mi po božjej milosti knez in gospodar
itd." Ni mnogo gospodov je prišteval sebi ena-
kim ; knezi krvi davnih vladarjev so bili njegovi
maršali. Tak je bil v svojem času Helenin oče,
Vasil Bulih Kurčevič, čegar rod je, kakor smo
že omenili, izhajal od Korijata in po njem od
samih Rurikov-
Po materi Valahinji je podedoval belo polt
— ono belino razbeljenega železa, od katerega
sije žar — in kakor vranovo perje črne lase,
ki so na ogoljeni glavi samo spredaj vsipavali
se mu bujnejše nad obrvi ter zakrivali mu po-
lovico čela. Nosil se je po poljskem kroji, toda
za opravo ni preveč maral, ter samo pri večjih
svečanostih oblačil dragoceno obleko, da se je
ves lesketal zlata in drazega kamenja. Gospod
Longin je bil nekoliko dni poznej navzoč na
takšnej svečanosti, ko je knez zaslišal poslanca
Rozvana Uršo. Zaslišanja so se vršila vsikdar
v tako imenovanej „nebeškej dvorani", kjer je
bil na stropu upodobljen nebesni obok z zvez-
dami s čopičem slikarja Helma iz Gdanske. Ta-
krat je sedel knez pod nebom od žameta in her-
melinskih kož na vzvišenem prostoru, tronu po-
dobnem, čegar vznožje je bilo obito s pozlačeno
ploščo. Za knezom je stal duhovnik Muhovecki,
tajnik, maršal knez Voronič, gospod Boguslav
Maskevič; dalje pažeti in dvanajst trabantov s
112	
sulicami v španjski obleki. Globina dvorane je
bila polna vitežtva v praznični obleki in krojili.
Gospod Eozvan Uršo je prosil v imenu „hospo-
darja", naj bi knez s svojim vpljivom in grozo
imena zapretil pri kanu budzijaškim Tatarjem,
naj jenjajo napadati Valahijo, kjer so vsako leto
delali strašno škodo in opustošenja. Na to prošnjo
je knez odgovoril v čisti latinščini, da Budzijanci
cel6 kanu samemu niso pokorni, ker pa se nadja.
da pride meseca aprila kanov poslanec, Čavs
Murij, hoče po njem spomniti kana na vlaške
krivde. Gospod Skretuski je že poprej poročal
knezu o svojem poslanstvu; ni zamolčal tega,
kar je slišal o Hmelnickem in o njegovem begu
na Sič. Knez je sklenil poslati nekoliko polkov
h Kudaku, toda posebne važnosti ni pripisoval
temu pohodu. Ker se je torej zdelo, da ničesar
ni, kar bi znalo kaliti mir in moč zadneprovske
države, začele so se v Ljubnem svečanosti in
zabave. To pa radi navzočnosti gospoda poslanca
Eozvana, kakor tudi radi prošnje gospodov Bod-
zinskega in Lassote, ki sta v imenu vojvode Pri-
jemskega prosila za roko kneginjice Ane; na to
prošnjo sta dala knez in kneginja Grizelda po-
voljni odgovor.
Le jedini mali Volodijevski je močno ža-
loval radi tega. Ko ga je Skretuski skušal to-
lažiti je odgovoril:
„Tebi je dobro, če le hočeš, ti Anica Borzo-
bohata ne odide. Ona se te je tukaj ves čas
113	
jako naklonjeno spominjala. Mislil sem s početka,
da se godi le zato, da hoče vzbujati v Bihovcu
nevošljivost; toda sedaj vidim, da ga je le ho-
tela vloviti na trnek; najbrž le do tebe jedinega
goji v srcu živejš« občutke."
„Kaj ? Anica! Le vrni se k njej, ne branim
ti! Toda opusti pa misel na kneginjico Ano,
ker to bi bilo prav tako, kakor bi hotel s kapo
pokriti feniksa v gnezdu."
„Znauo mi je, da je ona feniks, in zato
umrjem bržčas žalosti po njej."
„Živel boš in se takoj zaljubil, vendar ne
v kneginjico Barbaro, ki ti jo drug vojvoda iz-
Pred nosa odpelje."
„ Je-li mar srce služabnik, kateremu je moči
ukazovati? Je mar moči zabraniti očem, da ne
bi gledale tako zalo bitje, kakor je kneginjica
Barbara, ki bi ganila lahko divje zverine?"
„Svoje muhe imaš." odvrne gospod Skre-
tuski. „Vidim, da se boš tudi brez moje po-
joči potolažil; toda ponavljam ti: vrni se k
Anici, ker radi mene ne boš imel nikake za-
preke."
Anica ni resnobno mislila na Volodijevskega.
Nasprotno pa jo je dražila mlačnost gospoda
Skretuskega, ki jo po tako dolgej odsotnosti še
pogledal ni. Ko je zvečer knez s svojimi veljav-
aejšimi častniki in dvorniki zahajal v kneginjino
zabavno sobano, da se nekoliko pošali in raz-
vedri, je Anica gledala izza pleč svoje gospč
Nar. bibl.	8
114	
(ker kneginja je bila visoka, a Auica majhen«
se svojimi črnimi očmi v namestnikovo lice, hotei
razvozlati to zagonetko. Toda oči Skretuskega
kakor njegove misli, so blodile nekje drugje;-
ko je enkrat slučajno pogledal dekle, bil je ta
pogled tako mračen in steklen, kakor da ne
gleda njo, katerej je nekoč prepeval:
„Kot tatar*ka orda
Jemlješ v sužnost srca!
„Kaj se mu je pripetilo?" povpraševala se
je pomehkužena dvorska lahkoživka, in zacep-
tavši z drobno nožico, je sklenila priti tej
stvari do živega. Ni ljubila sicer Skretuskega,
toda privajena poklonom, ni mogla prenašati, da
bi bil kdo njej nasproti malomaren ter bila pri-
pravljena iz trme se sama zaljubiti v preziralca.
Necega dne, noseč sukanec za kneginjico,
sreča gospoda Skretuskega, prišedšega ravnokar
iz spalne čumnate. Naletela je nanj kakor burja,
da ga je skoro butnila v prsi; odskočivši naglo,
reče:
„Oh, kako sem se prestrašila! Dober dan,
gospod!"
„Dober dan, gospodična Anica! Sem mar
že res tako strašilo, da sem tako preplašil go-
spodičino Anico?"
Dekle je stalo s pobešenimi očmi, vrteč v
roci konce svojih kit, prestopajoč z nogice na
nogico. Vsa zmešana odgovori z nasmehom:
115
ne! to ne... nikakor ne ... kakor sem
< živa!"
Naglo pogleda poročnika in znovič takoj
' pobesi oči.
„Se mar jezite na-me, gospod?"
„Jaz? Saj se gospodična Anica tudi ne
»ngate za mojo jezo!"
»Res, da ne. Čemu tudi? Nemara si celo
domišljujete, da se bom takoj jokala? Gospod
Bihovec je vljudnejši..."
,,Ce je pa tako, ne kaže mi druzega, nego
da naredim prostor gospodu Bihovcu ter se umak-
nem vam izpred oči za zmiraj."
„Če pa jaz zabranjam?" To rekši, vstopi se
m« na pot.
„Ste prišli iz Krima?" vpraša.
„Da, iz Krima!"
„Kaj ste mi prinesli iz Krima?"
„Pripeljal sem Vam gospoda Podbipeto. Vsaj
ste ga že videli, gospodičiua Anica? Jako ljub
111 vrl plemi? je."
»Prijaznejši gotovo, nego vi! A po kaj je
prišel?"
„Da bi imela gospodična Anica nad kom
Poskušati svojo mičnost. Toda svetujem Vam, da
se ga čvrsto lotite, ker vem za neko skrivnost tega
junaka, vsled katere je nepremagljiv . . ., torej
celo gospodičina Anica nič ne bode opravila pri
njem."
8*
116	
„Radi česa je nepremagljiv?"
„Ker se ne sme ženiti?"
„Kaj to meni mar! Nu, čemu se ne sme
ženiti?"
Skretuski se sklone k ušesu gospodičine ter
reče glasno: „Ker je devištvo obljubil."
»Prismojeni ste, gospod!" reče naglo in od-
frči kakor preplašena ptica.
Vendar pa si je ogledovala ta večer prvi-
krat bolj resno gospoda Longina. Gostov tega
dnč ni bilo malo, ker je knez pripravil slavno-
sten banket na čast gospodu Bodzinskemu. Naš
Litvin, oblečen čedno v bel atlasov župan*) in
v temno-modro žametovo suknjo, bil je jako zal,
to pa še tem bolj, ker mu je pri boku, mesto
velikega meča, visela lahka kriva sablja v po-
zlačenej nožnici.
Aničine oči so streljale v gospoda Longina
nekoliko na kljub gospodu Skretuskemu. Na-
mestnik bi tega niti ne bil opazil, ko bi ne
bilo Volodijevskega, kateri, podrezavši ga z lak-
tom, reče:
„Naj me v sužnost odžen6, če se Anica ne ,
sladka temu hmeljevemu litevskemu drogu?"
„Povej to njemu samemu."
„Gotovo mu povem. Bodeta kaj zali par."
„Lahko jo bo nosil namesto zapone na žu-
panu, takšna je uprav razlika med njima."
*) Župan = poljska suknja.
117	
,.Ali namesto kitice na čapki."
Volodijevski je stopil k Litvinu.
»Gospod," je dejal, „še le pred nedavnim
ste dospeli semkaj, toda vidim, pravi čarovnik
ste."
„A zakaj, brate dobrotljivi, zakaj ?"
„Ker ste nam zbegali že vse najodličnejše
dvorske gospodičine."
»Gospod!" odvrnil je Podbipeta, sklenivši
roke; „kaj vendar pravite?"
»Poglejte no, gospod, gospodičino Anico
Borzobohato, v katero smo vsi zaljubljeni, kako
sledi danes za vami se svojimi pogledi. Skrbite
samo, da še vas ne spelje tako na led. kakor
je že nas druge."
To rekši, zasuče se Volodijevski na peti in
°tide, pustivši gospoda Longina zamišljenega.
Ta ni takoj pogledal Anice; še le čez nekaj
časa obrne nenadoma na njo oči; — pa takoj
osupne, Izza ramen kneginje Grizelde ste gle-
dali nanj dve svetli očesi res radovedno in srpo.
Beži proč, skušnjava! misli si Litvin ter kakor
dijak zarudevši zbeži v drugi kot dvorane.
Toda skušnjava je bila huda. Ta čarovnica,
gledujoč izza kneginjinih pleč, imela je toliko
ničnosti; njene oči so se svetile tako jasno, da je
gospoda Longina kar vleklo nekaj tje, da bi le
samo enkrat še pogledal va-nje. Toda med tem
se spomni svoje obljube. Pred oči mu stopi Zervi-
kaptur, prednik Stovejko-Podbipeta, tri odsekane
118	
glave, — in strah ga spreleti. Prekriža se in
ta večer ne pogleda več Anice.
Druzega dne za rano gre v stanovanje Skre-
tuskega.
„Gospod namestnik, pojdemo li že skoraj
od tod? Kaj se sliši o vojski?"
„Je-li vam že dolg čas? Potrpite vendar,
da stopite pod prapor."
Gospod Podbipeta ni bil še vpisan v polk
namesto pokojnega Zakrevskega. Moral je ča-
kati, da mine četrtletje, to pa še le prvega
aprila. Ker se je pa močno zanimal za to, vpraša
namestnika dalje:
„Mar še njegova svetlost, knez, ni govoril
o tej stvari?"
„Ni! Kralj do svoje smrti ne jenja misliti
na vojsko, toda Poljska je noče."
„Pa so govorili v Čehrinu, da preti kozaška
vstaja?"
„Videti je, da pripisujete tej govorici dosti
veljave. Kar se vstaje tiče, znajte, da je pred
pomladjo ne bo; če tudi je letos zima kaj mila,
je vendar le zima. Imamo še le 15. februvarija;
mraz more še vsaki dan pritisniti; Kozak pa se
»e poda na bojno polje, dokler se ne more oko-
pati z rovi. Za nasipi se kruto bijejo, na ravani
pa ne vzdrže."
„Torej je treba čakati celo Kozake?"
»Premislite, gospod, še nekaj. Ko bi ob
času vstaje tudi našli svojih treh glav, — vendar
119	
se še ne ve, če boste že oproščeni svoje obljube.
Vse drugo so križarji ali Turki, a zopet drugo
domačini, — kakor bi rekel, otroci jedne matere."
„0 veliki Bog!" S tem ste mi še le za-
bili žebelj v glavo. Kar obupati mi je! Naj me
duhovnik Muhovecki oprosti teh dvomov, ker
drugače ne bom imel ni trenutek pokoja."
»Gotovo vas jih reši, saj je učen in pobožen
mož; toda gotovo tudi on ne pove nič druzega.
Boj med državljani je vojska med brati."
„Če pa vstajnikom pride tuja sila na pomoč ?"
„ Takrat bi bilo za vas. Sedaj vam pa le
to morem priporočiti: čakajte in boditestrpljivi!"
Vendar gospod Skretuski sam ni znal po-
rabiti tega sveta. Prevzemala ga je čedalje večja
tesnota; dolgočasile so ga dvorske svečanosti,
katere so mu bile nekdaj tako všeč. Gospodje
Bodzinski, Lassota in Rozvan Uršo so naposled
°dšli; po njih odhodu je bil konec veselic. Živ-
ljenje je postalo kaj jednolično. Knez je imel
^pravilo z najemščinami ogromnih zemljišč. Vsako
jutro se je zaprl s komisarji, ki so dohajali iz
vse Malorusije in Sandomerja, — da so se celo
vojaške vaje le redko mogle vršiti. Hrumeče
oficirske veselice, pri katerih so govorili o pri-
hodnjih vojskah, so neizrekljivo dolgočasile Skre-
tuskega. Za to je z lovsko puško na ramenih
hodil na Solonico, tja, kjer je Žolkovski tako
strašno pobil Nalevajka, Lobodo in Krepskega.
Sledovi te bitke so ginili, tako v spominu ljudi,.
120	
kakor na borišču. Le sem ter tje so se še na-
hajale obeljene kosti, ki so štrlele iz nasipa, za
katerim so se tako obupno branili Zaporožci
Lobode in Nalevajkovi pristaši. Nasip je že
zaraščalo grmičje. Tam je bil Skretuski v za-
vetji pred dvorskim hrupom; a namesto, da bi
streljal tiče, se je zamišljal. Tam mu je pri-
hajala pred oči njegove duše nepozabljena po-
doba ljubljene deklice; tam je sredi megle, šuma
trsičja in otožnosti kraja dobival tolažbo v lastnej
malosrčnosti
Poznej je nastopilo obilno, pomlad napove-
dujoče deževje Solonica se je spremenila v pravo
barje in težavno je bilo pomoliti glavo izpod
strehe. Torej je prišel gospod namestnik še ob
to jedino tolažbo, ki je je našel v tej samoti.
Med tem je njegov nemir ne brez vzroka močno
naraščal. Nadjal se je s početka, da Kurčeviči,
kakor hitro se posreči odpraviti Bohuna, pri-
dejo s Heleno v Ljubno; a sedaj mu je še to
upanje splavalo po vodi. Nalivi so ugonobili pota,
stepa se je nekoliko milj na okrog spremenila
v veliko močvirje. Na prehod bo treba čakati, ,
dokler pomladansko solnce ne posuši preobilne
vode. Ves ta čas je imela Helena še ostati pod
varstvom, kateremu Skretuski ni upal; v pravem
volčjem gnezdu, sredi neotesanih, divjih in Skre-
tuskemu nepriljubljenih ljudi. Res, če so si ho-
teli dobro, bili so primorani, da ostanejo zvesti
obljubi; drugače tudi ravnati niso mogli; — toda
121	
kdo more vedeti, kaj si vse izmislijo, kaj vse si
predrznejo, zlasti ker jih je strahoval oni strašni
roparski načelnik, katerega so brž ko ne ljubili
in bali se ga ob jednem? Lahko bi mu bilo
prisiliti jih, da mu dajo dekle; saj podobni slu-
čaji niso bili redki. Tako je v svojem času to-
variš nesrečnega Nalevajke, — Loboda — pri-
silil gospo Poplinsko, da mu je dala za ženo
svojo rejenko, akoravno je bila deva plemita-
škega rodil ter je vsiljenca iz vse dHŠe črtila.
Ce je bilo res, kar se je govorilo o neizmernem
bogastvu Bohunovem, lahko bi jim ta mogel
dekle, kakor tudi zgubo Rozlogov poplačati. In
kaj potem ? ..Potem", mislil si je gospod Skre-
tuski, „sporoče mi ošabno, da je že vse pri kraji;
sami pa se umaknejo v mazoveške, ali litevske
pustinje, kjer jih celo močna knežja roka več
ne doseže". Gospod Skretuski se je tresel kakor
Po mrzlici, ko je to mislil. Vznemirjal se je,
kakor volk na verigi, kesal se svoje vitežke be-
sede, — toda ni vedel, kaj naj stori? Bil je
take narave, da ni rad dopuščal slučajnostim,
da bi se igrale ž njim. Bil je podjeten in ener-
gičen. Ni čakal rad na to, kar mu osoda pri-
nese; rad pa je imel, če je mogel pograbiti osodo
za vrat in prisili to jo, da bi mu prinesla srečo;
radi tega mu je bilo težavnejše kakor kakemu dru-
gemu, sedeti v Ljubnem ter roke križem držati.
Sklene torej delati. Imel je strežaja Red-
zijana, ki je bil plemenitaškega rodu iz Podlesja;
122	
če tudi še le šestnajst let star, bil je vendar
spreten in pripraven za vsako rabo. Njega sklene
poslati k Heleni, ali bolje, na vohunstvo. Bilo
je že proti koncu februvarija, dež je jenjal liti
in marec je kazal lepše vreme; tudi pota so po-
stala lepša. Redzijan se je pripravil na pot. Go-
spod Skretuski mu je preskrbel papirja, peres in
steklenico črnila. Ukazal mu je naj pazi nato;
saj je znal dobro, da tega ni dobiti v Rozlogih.
Skretuski mu je še zabičevaj, naj ne pove odkod
je, marveč le reče, di gre v Čehrin in naj obrača
na vse pozorno oko. Posebič pa naj še poizve-
duje kaj je z Bohunom, kje je in kaj dela? —
Redzijan si naročila ni dal dvakrat ponavljati.
Pokril si je čapko na glavo, mahnil z bičem ter
odjezdil.
Za gospoda Skretuskega so se začeli sedaj
težki dnevi. Da bi si krajšal čas, uril se je v
orožju v dvoboji z gospodom Volodijevskim, ki
je bil spreten v tej stroki; ali pa metal prstane
na metalno bodalce. Pripetil se je v Ljubnem
tudi dogodek, ki bi bil Skretuskega skoro veljal
življenje. Necega dne se odtrga medved z ve-
rige; rani na grajskem dvorišči dva hlevarja,
splaši konje gospoda Hlebovskega in naposled
plane na namestnika, ki je šel iz orožarnice h
knezu; bil je brez sablje in imel samo lahko
palčico v roki. Bilo bi, brž ko ne, po njem, ko
bi mu ne bil dospel na pomoč gospod Longin.
Iz orožarnice je videl, kaj se godi; hitro zgrabi
123	
svoj zervikaptur in priteče na dvorišče. Longin
se je skazal popolnoma vrednega potomca Sto-
vejke. Pred očmi navzočih dvornikov z jednim
mahom prekolje medvedu glavo s taco vred. To
nenavadno moč je občudoval z okna sam knez
in spremil potem gospoda Longina v kneginjino
sobano. Tu ga je Anica Borzobohata tako mam-
ljivo gledala, da je druzega dne moral iti k spo-
vedi ; potem se tri dni ni pokazal v gradu, dokler
ni z molitvijo vseh skušnjav odpodil.
Med tem je minilo deset dni; Redzijana še
ni bilo nazaj. Naš gospod namestnik je vsled
srčne bolesti tako shujšal, da je celo Anica po
služabnikih povpraševala, kaj mu je. Petrucelli,
knezov zdravnik mu je zapisal neka zelišča zoper
otožnost. Potreboval pa je druzega leka. Po
dnevi in po noči je mislil na svojo kneginjico;
— čutil je čedalje močneje, da ni prazno čutilo,
ki se mu je vgnezdilo v srce, marveč ljubezen,
katero je treba pomiriti; sicer mu sreč kopr-
nenja poči v prsih.
Lahko si misliš veselje gospoda namestnika,
ko necega dne ob svitu stopi v njegovo stano-
vanje Redzijan, blaten, truden, shujšan, toda dobre
volje in z veselo novico na licu. Namestnik skoči
s postelje, zgrabi ga za ramena in vpraša:
„Imaš pismo?"
„Imam, gospod; tukaj je!"
Namestnik odpečati in jame citati. Dalj časa
je dvomil, če mu Redzijan sploh prinese pismo,
124__
ker ni znal, če zna Helena pisati. Ženske na
deželi niso bile učene; a Heleno so odgojevali
še prostaki. Vendar jo je brž ko ne, oče naučil
pisati. Napisala je štiri strani. Eevica se ni
znala umetno in zgovorno izražati. Pisala pa
je, kar jej je srce narekavalo:
„Nikdar Vas ne pozabim; poprej boste
Vi mene, ker slišim, da so tudi lahkomišljenci
med Vami. Ker pa ste poslali fanta toliko
milj daleč, vidim, da sem Vam mila, kakor
tudi Vi meni, za kar se s hvaležnim srcem
zahvaljujem. Ne mislite pa, da me ni sram,
ko Vam pišem o svoji ljubezni. Bolje pa je
vendar povedati resnico, nego lagati ali za-
krivati jo, kadar čutimo v srcu kaj druzega.
Vprašala sem gospoda Redzijana, kaj počnete
v Ljubnem in kaki so običaji na dvoru. Ko
mi je pravil o lepoti tamošnjih gospej, so me
solze polile prevelike žalosti ..."
Tu namestnik jenja citati in praša Redzijana:
„Kaj si ji vse povedal?"
„Vse najboljše, gospod!" odvrne Redzijan.
Namestnik čita dalje:
„ . . . Kako se morem jaz, revica, meriti
ž njimi? Pa povedal mijestrežaj, da nobene
še ne pogledate ..."
„Pravo si povedal!" reče namestnik.
Redzijan ni vedel, o čem je govor, ker je
čital namestnik pismo tiho; toda naredi moder
obraz in pomenljivo zakašlja. Skretuski čita dalje:

125	
„ . . . Takoj sem se potolažila, ter prosila
Boga, naj Vas ohrani še dalje meni tako
naklonjenega ter naji blagoslovi — amen. Že
tako se mi je tožilo po Vas, kakor po svoji
materi. Čutim se zapuščena na svetu, samo
ne pri Vas . . . Bog vidi v moje srce, da je
čisto; da pa sem tako priprosta, to mi boste
— upam — oprostili ..."
Dalje piše zala kneginjica, da otideta s strino
v Ljubno, kakor hitro bodo pota ugodnejša, in
da hoče kneginja sama pospešiti odhod. Iz Čeh-
rina dohajajo vedno novice o kozaških nemirih.
Čaka le samo, da se vrnejo domu mladi kneziči,
ki so šli v Boguslavje na konjski somenj.
„Pravi čarovnik ste", piše dalje Helena, „da
ste si znali strino tako nakloniti".
Tu se namestnik nasmehne; spomni se, kako
je moral strino pridobiti. Pismo je končala
z zagotovilom neprestane in poštene ljubezni,
kakoršno je dolžna žena svojemu možu. Odse-
vala je iz njega čistost srca; zato je namestnik
list še nekolikokrat prečital, ponavljajoč si v
duši: „Moja vrla deva! naj me Bog zapusti, če
zapustim jaz tebe kedaj na svetu".
Potem je jel zopet Redzijana o vsem iz-
praševati.
Duhoviti strežaj mu je poročal vestno o
vsem potovanji. Sprejeli so ga spoštljivo. Stara
kneginja ga je izpraševala o namestniku; ko
i'26
je zvedela, da je sloveč, knezu priljubljen in imo-
viti vitez, bila je zelo vesela.
»Vprašala me je tudi", reče Redzijan, »fte
ste zanesljivi v svojih obljubah9" Rekel sem:
„Milost,ljiva gospa, ko bi bil tega konja, na ka-
terem sem prijezdil, meni obljubil, zagotovim vas,
da mi ne otide".
„Zvit si", reče namestnik. „Ker si dal tako
možko poroštvo za-me. pa ga imej! Nisi se torej
obotavljal povedati, da sem te jaz poslal?"
»Povedal sem, ker sem videl, da smem.
Takoj so me bili še bolj veseli, zlasti gospodičina,
ki je zala, kakor nobena druga na svetu. Ko
je zvedela, da ste me vi poslali, bila je ne-
kako zbegana; ni vedela, kara bi me posadila.
Ko bi ne bil post,, bilo bi mi, kakor v nebesih.
Gitajoč vaše pismo, jokala je veselja".
Namestnik isto tako umolkne radosti; še-le
čez nekaj časa zopet vpraša:
onem Boliunu nisi nič slišal!"
»Ni se mi zdelo primerno vprašati gospo,
ali gospodičino po njem. Ko pa sva se sezna-
nila s starim Čehlijem, kateri, če tudi pagan, i
je vendar zvest služabnik gospodičine, povedal .
mi je, da so s početka vsi močno godrnjali čez
vas, potem pa se pomirili. Izvedeli so, da je
izmišljeno, kar govore o zakladih Bohunovih".
,.Kako so to zvedeli?"
»Gospod, tako-le: »Imeli so prepir s Sivin-
skimi, katerim so se potem zavezali nekaj pla-

127	
čat.i. Ko je prišel obrok, rečejo Bohunu: »Po-
sodi!" On de na to: »Turškega blaga imam
nekoliko, toda zakladov ne, ker sem vse potrošil,
kar sem imel". Ko so to slišali, bili so mu urno
hladnejši, ter so svojo naklonjenost vam obrnili".
»Vrl deček si! vse si dobro opravil."
»Gospod, ko bi samo eno opravil, drugo pa
ne, mogli bi mi reči: konja si mu daroval, sedla
pa ne. Kaj bi vam bilo mar za konja brez sedla?"
»No, no! pa vzemi tudi sedlo!"
»Ponižno se vam zahvaljujem. Odpravili so
tudi takoj Bohuna.v Perejeslavje. Ko sem to
zvedel, mislim si: Čemu bi tudi jaz ne smel iti
v Perejeslavje? Gospod me bo vesel, in me po-
prej povzdigne na višjo stopinjo."
»To se zgodi v novem četrtletji. Torej si
bil tudi v Perejeslavji?"
»Bil sem, pa Bohuna nisem našel. Stari
polkovnik Loboda je bolan. Govore, da ima Bo-
hun biti njegov naslednik . . . Toda tam se godi
nekaj čudnega. Vojakov je le malo ostalo pod
praporom, drugi pa so — pravijo — pobegnili
z Bohunom, ali pa zbežali na Sič, kar je, moj
gospod, jako važna reč. Gotovo se snuje vstaja.
Hotel sem konečno nabrati kaj novic o Bohunu,
toda izvedel sem le, da se je prepeljal na ruski
breg. Nu, sem si mislil, če je tako, pa je naša
gospodičina varna pred njim — in se vrnil".
»Dobro si opravil. Posebnega se ti ni pri-
petilo na poti?"
128	
„Ne, gospod, samo lačen sem strašno."
Redzijan je odšel; namestnik je ostal sam,
in začel zopet prebirati Helenino pismo ter pri-
tiskati k ustom črke, ne tako lične, kakor je
bila roka, ki jih je pisala. Upanje mu stopi
zopet v srce in si misli: Pota bodo kmalo suha,
če Bog da lepo vreme! Kurčeviči tudi vedo,
da Bohun nima zlata, zato me gotovo ne izdajo.
Pustim jim Rozloge in še iz svojega jim kaj do-
dam, da le to ljubljeno zvezdico dobim ..."
Ko se obleče, gre z veselim licem in srcem
polnim sreče v kapelico, da se najpoprej zahvali
Bogu za veselo novico.
VI.
Po vsej Ukrajini in Zadnepru seje oglašal
neki šum, oznanovalec bližnje nevihte. Čudne vesti
so preletavale vasi in sela, podobne onim rast-
linam, ki jih jesenski veter po stepah raznaša
in katere narod „perekotipole" imenuje. Po
mestih so pripovedovali o velikej vojski. Nihče
pa ni znal: kdo preti in s kom se bo treba voj-
skovati? Napovedovalci vojske so bili vendar
tukaj. Ljudje so bili vznemirjeni. Kmet ni hodil
s plugom na polje, če tudi je že prišla ljuba
pomlad in so nad stepami že davno žvrgoleli
krilati škrjanci. Zvečer so se ljudje po selih zbirali
v tolpe, ali stoje na cesti pomenkovali se o straš-
nih rečeh. Slepce, ki so hodili s teorbanami ter
129	
tu prepevali pesni, povpraševali so po novicah.
Nekateri so pravili, da vidijo po noči čudne od-
seve na nebu, da luna vshaja bolj krvava, ka-
kor navadno. Napovedovali so kraljevo smrt. Vse
to je bilo tem bolj čudno, ker se v onih krajih
niso bali nemirov, vojske in napadov. Prikazni,
ki so napovedovale nevihto, morale so torej biti
že velike, sicer bi nemir ne bil tako splošen
Najsitnejše pri tem pa je bilo, ker nihče
ni znal, kje preti nevarnost. Vendar pa se je
vsem zdelo dvoje zelo sumljivo in kazalo, da se
bliža nevihta. Hodile so nebrojne množice po-
pevajočih beračev po vaseh in mestih. Med njimi
si videl tuje nepoznane obraze, o katerih so pri-
povedovali, da so le preoblečeni v berače. Hod6
okrog so pripovedovali, da se bliža dan srda in
božje sodbe. Drugič so Niževci pijančevali na
vse kriplje.
Druga prikazen je bila še nevarnejša. Sič,
stisnjen v jako ozko mejo, ni mogel preživeti
vseh ljudi. Vojske tudi zmiraj ni bilo. Ker stepe
niso dajale kruha Kozakom, razpršila se je na-
vadno množica Niževcev vsako leto v obljudnejše
kraje. Bila jih je polna Ukrajina, da vsa Rusija.
Jedni so služili pri pošti, drugi točili žganjico
Poleg cest, tretji prodajali po vaseh in mestih
razno robo. Skoro v vsakej vasi je stala tudi
koča, v katerej je bival Zaporožec. Nekateri so
imeli v takih kočah tudi ženo, ki je gospodinjila.
Tak Zaporožec, vešč in izveden, je bil semtertje
N»r. biti.	9
130	
celo dobrota v vasi, v katerej je bival. Ni ga
bilo boljšega kovača, kolarja, strojarja, svečarja,
ribiča in lovca od njega. Kozak je vse znal,
vse naredil, hišo postavil in sedlo zašil. Vendar
ti naselniki niso bili nikjer stalni; naselili so se
le od danes do jutri. Kdor je hotel z orožjem
v roci kljubovati obsodbi, napasti soseda, ali
ubraniti se napadu, moral je samo zakričati;
takoj so hiteli »molojci" skupaj, kakor vrani na
mrhovino. Uporabljalo jih je plemstvo, uporab-
ljala gosp6da, živeča v večnih prepirih med sabo.
Ko takih prepirov ni bilo, bivali so tiho, po vaseh
delali neutrudljivo, ter si v potu svojega obraza
služili svoj vsakdanji kruh.
In tako je trajalo časih leto, časih dve, do-
kler se ni nagloma raznesla novica, da nastane
večji pohod, bodisi kacega atamana na Tatarje, ali
na „Lahe"; bodi si gospode poljske v Valahijo,
— takoj so ti kolarji, kovači, strojarji in s ve;
carji vrgli na stran svoje orodje ter začeli piti
na smrt po vseh ukrajinskih krčmah.
Zapivši vse, pili so na upanje. Priplenjeno
blago ima plačati, kar so zapili.
Ta prikazen seje ponavljala tako redno, da so
ukrajinski bivalci navadno govorili: „Oho! krčme
se tresejo Niževcev — na Ukrajini se nekaj kuha".
Staroste so takoj začeli pomnoževati zaloge
v gradovih, obračajoč pazno na vse strani svoje
oči. Poveljniki so sklicovali skupaj vojake, »
plemstvo je pošiljalo žene in otroke v mesta.
131
To pomlad so začeli Kozaki piti, kakor ni-
kdar poprej. Zapravljali so slepo ves syoj za-
služek, pa ne samo v enem kraji, v enem voj-
vodstvu, marveč po vsej Malorusiji, kakor je
dolga in široka.
Kaj pa se pripravlja, tega eelo Niževci sami
niso vedeli. Govorili so o Hmelnickem. o nje-
govem begu na Sič in o ubežnikih iz Čerkasa,
Boguslavja, Korsuna in drugih mest, ki so hiteli
za njim. Tudi so pripovedovali še kaj druzega.
Že več let so krožile vesti med ljudmi o velikej
vojski s pagani, katero je hotel kralj, da bi do-
brim molojcem k plenu pripomogel. Rekli pa so,
da je Poljaki ne marajo; — zato so se vse te
vesti zmešale med seboj ter rodile v glavah ne-
mir in pričakovanje nenavadnih dogodkov.
Ta nemir je pridrl tudi za ljubenske zidove.
Na vse te znake ni bilo varno zapirati oči;
te navade tudi ni imel knez Jeremija. V nje-
govej oblastniji nemir ni mogel tako hitro vzki-
peti, — ker je strah krotil vse. Čez nekaj časa
pa so vendar jeli dohajati iz Ukrajine glasovi,
da se kmetje tu in tam protivijo plemstvu, da
hotč iti šiloma na vojsko s pagani, in da se šte-
vilo ubežnikov na Sič čedalje bolj množi.
Knez je torej razposlal poslanee: k gospodo
Krakovskemu, k gospodu Kalinovskemu, k go-
spodu Lobodi v Perejeslavje; — sam pa je po-
zval domov po stepnih stražnicah razpostavljene
vojake. Med tem so dohajale pomirjajoče vesti.
8*
132	
Gospod veliki hetman je povedal vse, kar je
vedel o Hmelnickem; ni pa hotel pripoznati, da
bi nemir mogel nastati iz tega. Gospod poljni
lietman je pisal, da se »mladina, kakor čebelniroji,
vsikdar razburja v pomladi". Samo jedini Za-
-cvilihovski je poslal list, v katerem je rotil kneza,
naj ničesar ne zanemari, ker ta burja prihaja z
Divjih Polj. O Hmelnickem je vedel povedati,
da je šel na Krim h kanu, prosit ga pomoči.
»Kakor mi prijatelji iz Siča poročajo", pisal je,
»zbira tam koševi iz vseh logov in rek vojake,
pešce in konjike, ne pove pa nikomur, zakaj to
dela; torej mislim, da ta burja prihruje na nas
in če se zgodi s tatarsko pomočjo, more prinesti
grozno nesrečo vsem ruskim pokrajinam".
Knez je zaupal Zacvilihovskemu več, nego
hetmanom, ker je vedel, da nihče v vsej Malo-
Tusiji ne pozna tako dobro Kozake in njih pre-
medenost, kakor on. Sklene torej zbrati kolikor
mogoče obilo vojakov in ob enem priti resnici
do živega.
Necega jutra ukaže poklicati k sebi gospoda
Bihovca, poročnika valaškega prapora ter mu
reče:
»Kot moj poslanec jezdite na Sič k gospodu
atamanu koševemu in mu daste to pismo z mojim
uradnim pečatom. Da boste pa znali, kaj prav
za prav hočem, povem vam še, da je list samo
navidezen. Vsa važnost vašega poslanstva pa
tiči v vašem razumu; poizvedite o vsem, kar.se
133	
tam godi, koliko vojske so že sklicali in je še
sklicujejo? Priporočam vam še posebno, da si
poiščete takšnih ljudi, od katerih boste mogli
zvedeti vse podrobnosti o Hmelnickem, kje je
in če je resnica, da je šel v Krim prosit Ta-
tarje pomoči? Ste me razumeli?"
„Kakor bi mi kdo na dlan zapisal."
»Jezdite precej na Čehrin in potoma ne po-
čivajte več nego jedno noč. Ko tje dospete,
idite k praporščeku Zacvilihovskemu, da vam bo
dal pisma na svoje prijatelje na Siču, katere jim.
tajno oddaste. Od Čehrina odplujete po vodi v
bajdaku na Kudak, sporočite gospodu Grodzic-
kemu moj poklon in dajte mu to pismo. On vas
ukaže prepeljati čez „porohe" ter oskrbi potrebne
brodnike. Na Siču se tudi dolgo ne mudite; glejte,
poslušajte, pa se takoj vrnite, ako boste živi, ker
to poslanstvo ni lahko."
„Vaša knežja svetlost ste moj zapovednik.
Koliko naj vzamem ljudi?"
»Vzemite štirideset poštnih. Odidete danes
proti večeru, pred večerom pa pridite še po
poduk. Zaupam vam kaj važno nalogo."
Gospod Bihovec je vesel odšel; v prednji
sobi pa sreča Skretuskega z nekaterimi častniki
od topničarstva.
»Kam pa?" vprašajo ga.
„Že danes otidem."
»Kam? Kam?"
»V Čehrin, a od tam naprej."
134	
„Pojdi z menoj", reče Skretuski.
Spremivši ga v svoj stan, začne ga nago-
varjati, naj mu odstopi to nalogo.
»Kakor si moj prijatelj", reče mu, »zahtevaj,
kar hočeš, turškega konja, tkanin, vse ti dam,
po ničemur mi ne bode žal, samo dovoli, da jaz
grem namesto tebe, ker tako hrepeni v te kraje
moja duša, Hočeš denarja, dobiš ga, da le od-
stopiš. Slave ti itak ne prinese, ker se vojska,
če ima že nastati, tam najpoprej začne; — in
lahko pogineš. Vem tudi, da ti je Anica draga,
kakor tudi drugim; — če otideš, pa ti jo drugi
izneverijo."
Ta poslednji vzrok seže še najbolj do ži;
vega gospodu Bihovcu; pa se je še upiral. »Kaj
poreče knez, če odstopim; ali mi mar ne bo za-
meril? To je knezova zadeva, tako naročilo."
Skretuski, to slišati, teče h knezu ter prosi
pažeta, naj ga oglasi.
Čez kratko se paže vrne z naznanilom, da
knez dovoljuje vstopiti.
Namestniku je hudo bilo srce strahu, da
sliši kratko „ne!" po tem bi mu ne ostajalo ,
druzega, nego opustiti vso namero.
„Kaj hočeš?" vpraša knez, zagledavši na-
mestnika.
Skretuski mu pade k nogam.
»Svetli knez, prišel sem najpokornejše prosit,
da bi poslanstvo na Sič meni izročili. Bihovec
bi nemara odstopil, ker je moj prijatelj meni
135	
pa je ta pot tako draga kakor moje življenje.
Bihovec se samo boji, da bi se vaša knežja svit-
lost za to nanj ne jezili."
„Za Boga!" reče knez. „Saj bi ne bil dru-
zega poslal nego tebe, pa mislil sem si, da bi
nerad šel, ker si se še le komaj vrnil z dolzega
potovanja."
»Svetli knez, ko bi me tudi vsak dan po-
slali, na to stran bi vsikdar šel z veseljem."
Knez ga gleda nepremično se svojimi črnimi
očmi in čez nekaj časa vpraša:
„Kaj imaš tam?"
Namestnik je stal kakor zločinec, ki ni zmo-
žen prenesti preiskovalčevega pogleda.
„Ze vidim, da moram povedati resnico", ^
reče, „ker se razumu vaše knežje svitlosti nobene
skrivnosti skriti ne morejo. Le tega ne včm, če
najdem milost v očeh vaše knežje svitlosti?"
Zdaj začne pripovedovati, kako je spoznal
hčer kneza Vasila, kako se vanjo zaljubil in
kako rad bi jo sedaj obiskal in po vrnitvi iz
Siča pripeljal v Ljubno, da bi bila pred kozaško
nevarnostjo in nadležnostjo Bohunovo varna. Za-
molčal je samo pogoje starej kneginji; to mu je
zabranjevala dana beseda. Mesto tega pa je začel
prositi kneza, da mu izroči Bihovčevo poslanstvo.
Konečno mu knez reče:
,,Vže itak bi ti dovolil otiti in ti dal ljudi ;
ker si pa tako modro naravnal, da hočeš pri
136	
tem poslanstvu tudi za-se kaj storiti, moram ti
še tem bolj storiti to ljubav."
To rekši, tleskne z roko in ukaže pažetu,
naj pokliče gospoda Bihovca.
Namestnik poljubi veselja knezu roko; ta
pa ga prime za glavo in mu reče, naj počaka.
Neizmerno je ljubil Skretuskega, kot vrlega vo-
jaka in častnika, na katerega se je smel popol-
noma zanesti. Poleg tega je še bila med njima
vez, ki veže podložnika z gospodarjem in na-
sprotno. Okoli kneza je bilo dokaj dvornikov,
služabnikov in lizunov, ki so iskali svoje koristi;
toda bister Jeremov razum je dobro vedel, komu
sme upati. Vedel je, da ga Skretuski ljubi, kakor
očeta; zato ga je cenil in mu bil hvaležen za
ljubezen.
Z radostjo tudi zasliši, da ta njegov ljub-
ljenec ljubi hčer Vasila Kurčeviča, starega slu-
žabnika Višnjeveckih; njegov spomin je bil knezu
tem dražji, čim žalostneja je bila njegova osoda.
„Ne iz nehvaležnosti do kneza", reče, „nisem
poizvedoval po hčeri, ampak ker se varuhi niso
dali videti v Ljubnem; tudi mi ni došla nobena
pritožba; — zato sem sodil, da so pošteni. Ko
si me opomnil na njo, hočem se je spominjati
kakor svoje lastne hčerke."
Ko Skretuski to sliši, ni se mogel dovolj
načuditi knezovej dobroti. Zdelo se mu je, da
si očita, ker se zavoljo raznih opravkov ni brigal
za osodo otroka nekdanjega vojaka in dvornika.
137	
Med tem vstopi gospod Bihovee.
»Gospod", reče mu knez, »ostanem mož-be-
seda. Če hočete, pojdete; toda prosim, storite
mi to ljubav in odstopite naročilo Skretuskemu.
Ima tam svoje važne opravke, ki jih hoče po-
toma zvršiti; jaz pa še kaj ugodnejšega najdem
za vas".
„ Sviti i knez", odvrne Bihovee; »prevelika
je ljubav vaše knežje svetlosti; ko morate uka-
zati, odločitev meni prepuščate. Ne bil bi vreden
te ljubezni, ko je ne bi sprejel z najhvaležnejšim
srcem".
»Zahvali se prijatelju!" reče knez, obrnivši se
k Skretuskemu, »ter idi, da se pripraviš na pot".
Skretuski se toplo zahvali Bihovcu; v ne-
koliko urah je bilo vse pripravljeno. V Ljubnem
mu je že davno presedalo; to poslanstvo je vga-
jalo vsem njegovim željam. Najpoprej je imel
videti Heleno, in potem — resnica, — je bilo
treba, da se za delj časa poslovi od nje, ter
ide dalje na Sič; toda drugače ni šlo. Čakati
je moral, da bodo pota po neizmernem deževju
za potovanje pripravna. Poprej bi kneginja ne
mogla s Heleno v Ljubno, zato je moral Skre-
tuski sedeti v Ljubnem, ali pa v Rozlogih. Po-
slednje pa bi se ne strinjalo z dogovorom s kne-
ginjo, in kar je še več, — vzbujalo bi kaj lahko
Bohunovo sumnjo. Proti njegovim nakanam bi
mogla Helena biti varna še le v Ljubnem. Ker
je torej morala še dolgo ostati v Rozlogih, je
138	
Skretuskemu najbolje kazalo oditi in potem pri
vrnitvi pod brambo knezove vojske vzeti jo s
seboj. Premišljaje vse to, podvizal se je na-
mestnik z odhodom. Ko je vse oskrbel in prejel
pismo od kneza, novce pa od zakladnika, šel je
še precej pred nočjo na pot. Vzel je seboj Red-
zijana in štirdeset vojakov kozaškega knezovega
prapora.
VII.
Bilo je že v drugi polovici meseca marca.
Trava je že bujno zelenela, „perekotipole" so
zacvetele in na stepi je vladalo novo življenje.
Namestnik je jezdil druzega jutra na čelu svojih
ljudi kakor po morji; valove je delala trava, ka-
tero je veter pripogibal. Povsod je bilo polno
veselja in spomladanskih glasov, kriča, žvrgo-
lenja, žvižganja, tleska, šumenja kril, radostnega
brenčanja raušic; stepa brneča kakor lira, na
katero igra roka Božja. Nad glavami jezdecev
si videl jastrebe, viseče nepremično v ozračji,
enako obešenim križem, tolpe divjih gosi, letečih
v trikotu in verige žerjavov; na ravnini krdela
divjih konj. Evo, tam drvi četa stepnih konj!
Videti je, kako gazijo travo do prsi: drve
kakor burja, in obstoje kakor vzidani, obkolje-
vajoč jezdece v krogu; grive so jim razkodrane,
nosnice razširjene, oči radovedne! Rekel boš,
da hote poteptati nepovabljene goste. Toda tre-
139	
nutek še — in naglo beže ter zginevajo enako
urno, kakor so se prikazali; — samo trava šumi,
samo cvetlice se pripogibljejo! Eopot vtihne in
zopet se sliši le žvrgoljenje ptic. Veselo je in
vendar nekako tužno v tej divjej lepoti; živo in
pusto ob enem, a široko in prostorno. S konjem
tega ne vloviš, z mislijo ne dobitiš ... Ne ostaja
ti druzega, nego da se v te stepe, y tužnost in
pustost zaljubiš in s koprnečo dušo z njimi ze-
diniš, na stepnih mogilah počivaš, njih glasove
poslušaš in jim odgovarjaš.
Jutro je. Velike kaplje se blišče na steb-
ličji; mrzel pih vetra suši zemljo, na katerej so
stale po dežji široke luže, bliščeč se na solncu
kakor jezera. Namestnikova karavana se je po-
mikala polagoma; težavno je bilo hiteti, ker so
se konji časih do kolen vdirali v mehko zemljo.
Namestnik jim je dajal le malo počitka po mo-
gilastih gričih; imel je pozdraviti, in posloviti
se ob enem. Že druzega dn6 proti poludnevu
prejahavši pasmo lesa, zagleda mline na veter
v Rozlogih, ki so stali po gričih in bližnjih mo-
gilah. Srce mu je hudo bilo. Nihče se ga ne
uadja, nihče ne ve, da pride. Kaj poreče He-
lena, ko ga zagleda ? O, tukaj so že koče pod-
sosedov, skrite v mladih višnjevih sadunosnikih;
dalje raztrešena vas dvoriščnikov še dalje vidita,
se že vodnjaka na dvorskem dvorišči. Namestnik
zbode konja, da je dirjal skokoma in za njim
vojaki. Dirjali so tako skozi vas z ropotom in
140	
hrupom. Tu in tam je prihitel kmet iz koče,
pogledal in se prekrižal: Zlodji, ne zlodji, Ta-
tarji, ne Tatarji! Blato tako brizga izpod kopit,
da ne poznaš kdo dirja. Mej tem pridrve do
dvorišča in se vstavijo pred zaprtimi vrati.
„Hej! če je kdo živ tukaj, odpri!"
Hrftp, lajanje in cvilenje psov privabi ljudi
z dvora. Prihiteli so k vratom vsi prestrašeni
misleč, da je brž ko ne kak napad.
„Kdo ste?"
„ Odpri!"
„Knezov ni doma!"
„ Odpri no, paganski sin! Pridemo od kneza
iz Ljubna".
Družina naposled spozna Skretuskega.
„Ste vi, vaša milost! Takoj, takoj!"
Odpro vrata; med tem je tudi kneginja sama
prišla pred vežo. Pokrivši si oči z roko gleda
prišlece.
Skretuski »koči s konja, in približavši se
jej reče:
„Blagorodna gospa, me še poznate?"
„0, ste vi, gospod namestnik! Mislila sem,
da je kak tatarski napad. Klanjam se, in pro-
sim vas, da greste v sobano."
* Gotovo se čudite, gospa", reče Skretuski,
ko stopita y sobo, „da me vidite v Rozlogih.
A svoje besede vendar nisem prelomil, ker me
je poslal knez v Čehrin in še dalje. Ukazal pa
141	
mi je, naj se vstavim v Rozlogih, ter povprašam
vas po vašem zdravji".
„Močno sem hvaležna knežji svitlosti, kot
ljubeznjivemu gospodu in dobrotniku. Misli nas
že skorej pregnati iz Rozlogov?"
„Ne, tega nikakor ne misli, ker niti ne ve,
da bi vas bilo treba preganjati. Kar pa sem
jaz obljubil, to tudi bode. Ostanite v Rozlogih;
imam svojega kruha dovolj".
Kneginja slišati to, postane urno veselejša
in reče:
„Vsedite se, gospod in bodite veseli, kakor
sem tudi jaz vas vesela."
„Je-li kneginjica zdrava? kje je?"
„Vem, vem, da niste prišli k meni žlahtnik
moj! Zdrava je, zdrava, še lepša je postala, od-
kar vas ljubi. Takoj jo pokličem, pa tudi sama
se preoblečem, ker me je sram, da bi v tej obleki
sprejemala goste."
Kneginja je imela na sebi suknjo iz zamo-
drelega debelega katuna, vrhu kožuh in telečje
črevlje na nogah.
V tem hipu je tudi Helena prihitela v sobo,
ker je zvedela po Tatarju Čehliju, kdo je prišel.
Prišla je vsa zasopljena in krasna kakor višnja,
da skoro ni mogla k sapi; le oči so se jej smi-
jale veselja in sreče. Skretuski skoči, da jej
poljubi roko; ko pa je kneginja otšla, poljubi jo
tudi v lice, ker je bil strastven človek. Tudi se
14.'
ni branila, ker je čutila, da jo je prevzela sla-
bost vsled prevelike sreče in veselja.
„Oj, nisem se vas nadejala", reče, zapirajoč
svoje zale oči; toda ne poljubljajte že tako, ker
se ne spodobi".
»Kako bi te ne poljubljal", odvrne vitez,
»ker slajša od medu so tvoja usta. Mislil sem
si, da vsahnem brez tebe, dokler me knez ni
poslal tu sem".
»Ve mar knez?"
„Vse sem mu povedal. Še vesel je bil tega,
ker se je spomnil kneza Vasila. Ej, brž ko ne
si mi začarala, da za teboj že sveta več ne
vidim".
»Ljubezen božja je to vaše zasleplenje."
„Se-li še spominjaš, kaj je počel sokol, ko
je nama roki skupaj vlekel. To je bil očiten
predpomen."
„Spominjam se . . ."
»Ko sem tužno hodil v Ljubnem na Solo-
nico, videl sem te, kakor bi bila stala živa pred
menoj. Ko sem pa stegnil roki po tebi, si zbe-
žala. Sedaj mi pa več ne zbežiš, ker mislim,
da nama nič več ne bo delalo zaprek."
„Če se zgodi kaj takega, bode gotovo proti
moji volji."
»Reci mi še enkrat, da me ljubiš."
Helena pobesi oči, pa odgovori resno in
odločno:
»Kakor nikogar na svetu."
143	
„Če bi mi tudi kdo nudil zlata in dosto-
janstva, ljubše so mi te tvoje besede. Saj čutim,
da govoriš resnico, da-si ravno sam ne vem, s
čim bi bil mogel zaslužiti to dobroto."
„Ker ste me pomilovali, potegnili se za-me,
ter me s takimi besedami ogovorili, kakoršnih
še poprej nikdar šlišala nisem.
Helena umolkne vsa ginjena, a poročnik je
jel vnovič poljubljati njeni roki.
„Gospa mi bodeš, ne žena", reče.
Nekaj časa sta molčala oba. Samo on ni
mogel se je dovolj nagledati, da bi nadomestil,
kar je v dolgej odsotnosti zamudil.
Videla se mu je še lepša nego poprej. V tej
temotnej sobani, v svitu solnčnih žarkov, pro-
dirajočih v podobi mavrice skozi steklena, go-
moljasta okna, je zgledala kakor nekaka slika
devic v temnili cerkvah. Ob enem je odsevalo
od nje življenje; toliko ženske mičnosti in lepote
si videl na njenem licu in vsej postavi, da si
prav lahko zgubil razum, zaljubil se na smrt in
ljubil na večnost.
„Tvoje lepote moral bom brž ko ne oslepiti!"
reče namestnik.
Beli zobje kneginjice se zablesketajo v ve-
selem nasmehu.
»Gotovo je gjospodičina Anica Borzobohata
stokrat lepša od rhene!"
„ Je proti tebi, kakor bleda luna proti solncu."
144	
»Gospod Redzijan pravil mi je vse kaj
druzega".
»Redzijan je bedak, samo jezik ima namazan.
Kaj meni mar za ono gospodičino? Naj druge
bučele letajo okoli te cvetlice, saj jih tam ne
manjka."
Daljni razgovor pretrga dohod starega Če-
hlija, ki je prišel pozdravljat namestnika. Sma-
tral ga je že za svojega prihodnjega gospodarja,
zato se mu je jel priklanjati že pri pri pragu
ter nudil mu po vshodnjem običaji salame.
„Nu, Čehli, z gospodičino vzamem tudi tebe
s seboj. Pa ji boš služil do smrti."
»Dolgo na to ne bo treba čakati,| vaša mi-
lost, toda dokler bo življenja, dotlej tudi služba.
Bog je jeden!"
»Čez kak mesec, ko se s Siča vrnem, od;
idemo v Ljubno", dejal je namestnik, obrnivši
se k Heleni. »Tam nas duhovnik Muhovecki že
s štolo čaka".
Helena se prestraši.
»Torej greste na Sič?"
»Knez me je poslal s pismom. Toda ne boj
se! Poslančeva oseba je tudi paganom sveta.
Tebe s kneginjo bi odpravil takoj v Ljubno,
toda pota so strašno grda. Sam sem videl; —
še s konjem ni lahko prebresti blata."
»Ostanete dolgo v Rozlogih?"
145	
„Še danes večer pojdem dalje V Čehrin. Ko-
likor prej se poslovim, toliko prej zopet pridem..
Sicer pa je to knezova, a ne moja volja."
»Prosim k obedu, če sta že dovolj govorila",
r?če vstopivša kneginja. — „Ho! ho! deva ima
ličice rudeče, nemara ste jo poljubili žlahtnik
moj! Nu, saj se vama ne čudim.-'
To rekši potrka Heleno lahko po ramenih.
Potem so šli obedovat. Kneginja je bila prav
židane volje. Za Bohunom že davno ni žalovala
več; sedaj se je na hvalo namestnikovi dobro-
srčnosti vravnalo vse tako, da je Rozloge smela
smatrati svojo in svojih sinov iastnino.
Pa saj ni bilo ravno majhno zemljišče.
Namestnik vpraša po knezih, če se kmalo
vrnejo ?
Vsacega dne se jih nadejam. Jezili so se
s početka na vas,- toda presodivši potem vaše
postopanje, jeli so vas kot prihodnjega sorodnika
čislati. „Viteza takega značaja", rekli so, težko
najdeš v sedanjih pomehkuženih časih".
Po obedu sta šla namestnik in Helena na
vrt poleg dvorišča, ki je bil z višnjami zasajen.
Drevje je bilo cvetja belo, kakor sneg. Zadaj
je bil gozdiček, v katerem se je oglašala kukavica.
»Napoveduje nama srečo", opomni namestnik.
»Vprašati jo je treba."
Obrnivši se proti gozdu reče:
»Kukavica, koliko let bom živel v zakonu
s to gospodičino ?"
146	
Kukavica začne kukati. Naštela sta petdeset
in še več.
»Bog daj!"
»Kukavice vedno resnico povedo", omeni
Helena.
„Če je tako, bom pa še enkrat vprašal?"
de vesel namestnik.
»Kukavica, povej koliko sinov nama bo dal
Bog?
Kukavica začne takoj kukati in zakukala
ni več, ni manj, nego dvanajstkrat.
Namestnik je bil omamljen veselja.
»Oj, se starosta postanem; kako mi je Bog
mil. Si slišala? Kaj?"
»Prav nič nisem slišala", odgovori Helena,
zarudela kakor višnja; še ne vem, o čem ste
popraševali".
„Nu, saj lahko ponovim?"
»Ni treba."
Pri takih razgovorih in zabavah jima je minil
dan, kakor s6n. Na večer nastopi trenotek gan;
Jjive in dolge ločitve. Namestnik je odšel proti
Čehrinu.
147	
VIII.
V Čehrinu je našel gospod Skretuski starega
Zacvilihovskega jako vznemirjenega in zbeganega.
Hrepene je pričakoval knezovega poslanca, ker
so s Siča prihajale čedalje bolj grozne novice.
Ni bilo več dvomiti, da namerava Hmelnicki z
orožjem v roci maščevati se za storjene mu kri-
vice in dobiti nazaj stare kozaške pravice. Za-
cvilihovski je znal, da je šel v Krim h kanu,
prosit ga pomoči. Nadejali so se, da se vsaki
čas vrne ž njimi na Sič. Proti poljski ljudo vladi so
pripravljali na Nižu veliko vojsko, ki bi jej .mogla
biti z pomočjo Tatarjev celo nevarna. Čedalje
bolj se je bližal vihar. Ukrajino niso več pre-
letavali nemi, neopisljivi strahovi, marveč zago-
tovila vojske in moritye. Veliki hetman, ki se
je s početka malo brigal za to, pomaknil se je
sedaj z vojsko v Čerkas. Odposlane straže kra-
ljeve vojske so dohajale celo k Čehrinu; to pa,
da bi ovirale ubežnike, ker so Kozaki iz mest
in prostaki trumoma utekali na Sič. Plemstvo
se je zbiralo po mestih. Govorili so, da ima biti
razglašena črna vojska po južnih vojvodstvih.
Nekateri so, ne čakaj e ukaza, poslali žene in
otroke v grado.ve; sami pa so šli v Čerkas. Ne-
srečna Ukrajina se je razdelila v dva tabora;
j eden je hitel na Sič, drugi y kraljevo taborišče.
Jedna stranka je hotela ohraniti, kar si je pri-
dobila z dolgoletnim trudom, druga želela vzeti
Nar. fcibl.	11
148	
jej to imetje. Obe sta nameravali onesnažiti
bratovske roke v lastnej krvi. Strašen prepir,
predno si je poiskal verskih vzrokov, ki so bili
Niževcem popolnoma neznani, bil je že sam ob
sebi nekaka bratovska vojska.
Če tudi so se kopičili črni oblaki na ukra-
jinskem obzorju, ki so napovedovali hudo nevihto,
v katerej globelji se je vse motalo in hruščalo
ter že donel grom od jednega konca do druzega,
vendar n&rod ni znal, kako blizu je že nevar-
nost. Nemara ni hotel pravo povedati ni sam
Hmelnicki, ki je vedno pošiljal pisma gospodu
Krakovskemu, kozaškemu komisarju in kralje-
vemu praporščeku. V njih se je pritoževal in
tarnal, ob enem pa zagotovljal zvestobo Vladi-
slavu IV. in poljskej ljudovladi. Si je mar ho;
tel s tem dobiti časa ali pa z dogovori zaprečiti
daljši prepir; o tem so različno sodili. Samo dva
se nista dala za trenotek preslepiti. Ta dva sta
bila Zacvilihovski in pa stari Barabaš.
Stari polkovnik je prejel ravnokar pismo
od Hmelnickega, Bilo je polno psovk, groženj
in natolcevanj. „Z vso zaporško vojsko ponižno
prosim", piše Hmelnicki, „da zadostite onim pra-
vicam, ki ste jih skrivali pri sebi. Ker ste jih
tajili na svoj prid in korist, smatra vas vsa za-
porška vojska zmožnega, da zapovedujete ovcam
ali svinjam, ne pa ljudem. Prosim pa vašo mi-
lost odpuščenja, če vam na svojem revnem domu
v Čehrinu nisem vstregel na praznik sv. Niko-
149
laja, ker sem šel na Zaporožje brez vaše vednosti
in dovoljenja."
„Glejta gospoda", reče Barabaš Zacvilihov-
skemu in Skretuskemu, „kako brije norce z menoj;
vendar sem ga jaz vojaštva učil ter mu bil ka-
kor oče".
„Obeta torej, da se z vso zaporško vojsko
oglasi za stare pravice", omeni Zacvilihovski.
„ Vojska med brati je še hujša, nego sč sov-
ražnikom".
Skretuski de na to:
„Vidim, da se moram podvizati; dajta mi
gospoda pisma do onih, s katerimi bi se utegnil
tam sniti".
„Za atamana koševega ga imate?"
„Imam od samega kneza!"
„Dam vam jedno za jednega iz kurenovih,
a gospod Barabaš ima tam sorodnika Barabaša -y
po teh poizveste vse. Pa kdo vč, če že ni pre-
pozno to poslanstvo ? Če hoče knez zvedeti, kaj
se tam ^govori, je odgovor kratek: Slabe reči se
slišijo. Če hoče vedeti, kako se ima vesti, je
kratek svet: Zbere naj, kolikor mogoče veliko
vojsko in se s hetmani združi".
„Pa pošljite h knezu glasnika z odgovorom
in nasvetom", reče gospod Skretuski. „ Jaz moram
iti, ker me je knez poslal; knezovega naročila
ne morem spremeniti."
„Pa veste, da je strašno nevarna ta pot ?"
vpraša Zacvilihovski. „Že tukaj je n&rod tako
11*
150	
razburjen, da je težavno človeku sedeti mirno.
Ko bi ne bilo blizo kraljeve vojske, bi prosti
narod kar planil na nas. Kaj še le tam! ? Greste
zmaju v žrelo".
„ Gospod praporšček! Jona je bil že v ribjem
trebuhu, ne samo v žrelu, pa je z božjo pomočjo
še zdrav prišel na dan".
„Idite torej. Hvalim vašo odločnost. V K«-
dak znate še dospeti varno; tam pa premislite,
kaj vam bo kazalo dalje početi. Grodzicki, star
vojak, vas najbolje pouči o vsem. H knezu pa
bom šel najbrž sam. Če se imam biti na svoja
stara leta, storim to raje pod njegovim povelj-
ništvom, nego pod katerim drugim. Mej tem
vam pripravim ladije in brodnike, kateri vas po-
peljejo v Kudak".
Skretuski je šel naravnost v svoje stano-
vanje na trg, v knežje poslopje, da pripravi vse
potrebno za odhod. Vkljub nevarnosti potovanja,
o katerej mu je pravil Zacvilihovski, je name-
stnik vendar z zadovoljnostjo mislil o njem. Imel
je videti „porohe" in Dneper malo ne v vsej
dolgosti do Niža, ki je bil za vitežtvo zemlja
kakor začarana, tajnostna, h katerej je vleklo
'vsacega, ki je želel doživeti naključeb. Marsi-
Jcateri je preživel vse svoje dni na Ukrajini, a
ni se mogel pohvaliti, da bi bil videl Sič, —
zlasti če se ni hotel zapisati v „bratovstvo", za
kar pa ni bilo med plemstvom dosti privržencev-
'Časi Samvela Zborovskega so minoli in niso se
151	
: imeli več povrniti. Neprijateljstvo med Sieem
j in Poljsko, ki je nastalo ob času Nalevajke in
1 Poluka ni pojenjalo, marveč se je še povečalo.
Plemstva poljskega in tudi ruskega, ne razliku-
jočega se po jeziku in veri, je bilo vedno manj.
Bulihi Kurčeviči niso našli mnogo naslednikov.
Sploh na Niž med bratovstvo je gonila plemstvo
sedaj samo nezgoda in tolovaj stvo, z jedno besedo
pregrehe, katere se niso dale omiti s pokoro.
Tako je tudi nekaka neprozorna tajnost, ka-
kor dneprovske megle, pokrivala ropaželjno polj-
sko nižino. Pripovedovali pa so o njej čuda;
te je želel Skretuski videti z lastnimi očmi.
Nikakor tudi ni pričakoval, da se več ne
vrne. Poslance kneza Jeremije sprejemali so
povsod s spoštovanjem.
Tako premišljevaje gleda iz svojega stano-
vanja skozi okno na trg. Med tem je minola
ura za uro, kar se Skretuskemu hipoma zdi, da
vidi dve znani osebi, ki korakate k »Zvonec-
kovemu kotu", kjer je imel Valah Dopula svojo
krčmo.
Pogleda ju še pozorneje; bila sta gospod
Zagloba in Bohun.
Šla sta držeč se za roki; kmalo zgineta za
temnimi vrati, nad katerimi je visela vejica, ki
je kazala krčmo.
Skretuski se začudi, da vidi tukaj Bohuna.
Se večje čudenje mu je povzroče vala njegova
družba z gospodom Zaglobo.
152	
»Redzijan idi sem! zakliče strežaju".
Strežaj se prikaže pri vratih stranske sobe.
„Čuj me Redzijan, pojdi v krčmo, v ono-le
tam z znamenjem! Tam najdeš debelega plemiča,
ki ima na čelu luknjo; reci mu, da bi nekdo
rad govoril ž njim. Če te pa vpraša kedo, ne
povej mu!"
Redzijan hiti proti krčmi. Čez nekaj časa ga
ugleda namestnik, da se vrača z gospodom Zaglobo.
„Zdravstvujte, gospod!" pozdravi ga Skre-
tuski, ko se pokaže plemič pri sobinih vratih.
„Ali me še poznate?"
„Če vas poznam? Naj me Tatarji na loj
pretope in sveče za mošeje iz mene naredč, če
sem pozabil. Vi ste pred nekolikimi meseci po-
kazali pri Dopolu vrata Čaplinskemu; to mi je
bilo posebno všeč, ker sem se na ta način opro-
stil enkrat ječe v Stambulu. Kaj dela gospod
Povsinoga, grba Zervipludri, s svojim deyištvom
in mečem ? Mu še vedno sedajo vrabci na glavo,
smatrajoč ga za posušeno drevo?"
»Gospod Podbipeta je zdrav; naročil mi je,
da naj vas pozdravim".
»Kaj bogat plemič je, pa strašno bedast.
Ce odseče take tri glave, kakor je njegova, znese
mu to samo poltretjo, ker obglavi le tri tepce.
Joj! kako je vroče, akoravno smo še le v marcu.
Jezik se mi grla prijemlje".
„Imam se seboj jako dober med, nemara
vam bo teknil".
153	
„ Bedak se brani, če razumen ponuja. Zlasti
pa mi je še zdravnik priporočil piti med, da bi
mi pregnal iz glave melanholijo. Hudi časi za
plemstvo se bližajo: dnevi jeze in nesreče. Ča-
plinski je ves otrpnel strahu. K Dopulu ne hodi
več, ker tam kozaške starašine pijo. Jaz jedini
še moško nastavljam čelo nevarnostim, ter za-
hajam v družbo teh polkovnikov, dasiravno njih
polkovništvo po blatu smrdi. Dober med! Res
jako izvrsten! Od kod ga imate?"
»Iz Ljubna. — Je dokaj starašin tukaj?"
„Koga ni tukaj ? Fedor Jakubovič je, stari
Filon Dziedziala je, in z njima njuno očesce v
glavi: Bohun, ki mi je postal prijatelj, odkar
sem ga prepil in mu obljubil ga posinoviti. Vsi
ti smrdč sedaj v Čehrinu in gledajo, na katero
stran bi se obrnili, ker se še javno ne smejo
oglasiti pri Hmelnickem. A če se ne oglase, bo
to moja zasluga".
„Kako? pojasnite mi!"
„Ko pijemo skupaj, pridobivam jih za Polj-
sko ter jih . nagovarjam k zvestobi. Ako mi kralj
za to ne da starostva, verjemite gospod, da ni
več pravice v Ppljskej, niti nagrade za zasluge;
potem je bolje sedeti pod kurjo gredo, nego iz-
postavljati za občne koristi svojo glavo".
„Bolje bi se izpostavljali, ko bi se bili z
njimi, ker vidi se mi, da tako le brezvspešno
tratite denar; na ta način jih ne pridobite".
164	
»Jaz trosim denar? Za koga me vendar
imate? Torej ni dosti, da sem se potovarišil z
njimi, da bi moral še za nje plačevati? Jaz
smatram za naklonjenost, da jim dovoljujem pla-
čati za s6".
„A Bohun, kaj dela tukaj ?"
»Nastavlja uho, kaj je slišati s Siča, kakor
tudi drugi. Zato je prišel sem. Je ljubček vseh
Kozakov. Laskajo se mu kakor opice; zakaj
gotovo je, da perejeslavski polk pojde za njim,
ne pa za Lobodo. A kdo ve, komu se pridru-
žijo Kozaki Krečovskega? Kedar je treba iti na
Turka ali Tatarja, takrat je Bohun Niževcem
brat. Sedaj jako omahuje V pijanosti mi je
priznal, da plemenitašinjo ljubi in se hoče oženiti
ž njo. Zato pa mu ne pristuje, da bi se na večer
pred poroko s kmeti bratil. Zato hoče, da ga
naj posinovim in mu pomagam k grbu. Jako
izvrsten je ta vaš med!"
»Hočete še piti?"
»Hočem, hočem! V krčmah take medice ne
• prodajajo".
»Ste ga vprašali, kako se imenuje ona ple-
menitašinja, s katero se hoče poročiti?"
»Gospod, kaj je meni mar njeno ime ? Vem
samo, ko Bohunu roge pripravim, imenovala se
bo gospa Jelenova".
Namestnika je že mikalo, da bi priložil Za-
globi gorko zaušnico. Ta ne zapazivši nič, na-
daljuje :
155	
„V mladih letih sem bil velik norec. Ko bi
vam samo to povedal, radi česa sem prejel mu-
čeniški venec v Galati! Vidite to lukinjo na
mojem čelu. Dovolj, če povem, da so mi jo na-
redili skopljenci tamošnjega paše v serajlu".
„Pa ste rekli, da razbojniška kroglja?"
Tako sem rekel? Dobro sem povedal! Vsak
Turek je razbojnik, — kakor mi Bog pomagaj!"
Daljši razgovor pretrga prihod Zacvili-
hovskega.
„No gospod namestnik", reče stari prapor-
šček. „Ladije so pripravljene, brodnike imate
vrle ljudi; napotite se torej v imenu božjem,
če je treba, takoj. Tu so pisma."
„Pa ukažem ljudem takoj oditi na breg".
„Kam ste namenjeni?" vpraša Zagloba.
„V Kudak".
,,Vroče vam bo".
Namestnik že ni slišal te prerokbe, ker je
šel iz sobe na dvor, kjer so stali vojaki pri
konjih, pripravljeni za pot.
»Na konje in na breg!" zapove gospod Skre-
tuski. »Ko spravite konje na ladije, počakajte me!"
Mej tem reče stari praporšček v sobi Zaglobi:
»Slišal sem, da baje dvoranite sedaj polkov-
nikom in pijete ž njimi".
»Za občni blagor, gospod praporšček!"
»Veliko je vaše bistroumje. brž ko ne večje
od sramožljivosti. Hočete si Kozake pri vrčih
pridobiti, da bi vam bili prijatelji v slučaji zmage".
156	
»Ko bi tudi, saj kot mučenec turški, bi ne
hotel postati še kozaški; prav bi imel, ker dve
gobi zamorete najboljšo kislo juho spriditi. Kar
se sramote tiče, ne prosim nikogar, naj jo pije
z menoj; — sam jo izpijem in Bog daj, da mi
ne bo manj teknila, kakor ta med. Zasluga mora,
kakor oglje, na vrh splavati".
V tem hipu vrne se Skretuski.
.Ljudje ž« odhajajo", reče.
Zacvilihovski je nalil kupico.
„Srečno pot!"
„In na zdravo vrnitev!" doda Zagloba.
„Lahko se boste vozili, ker je voda velika".
„Sedita gospoda, da vse izpijemo. Ni ga
velik sodček".
Sedli so in pili.
»Znamenite kraje videli boste", reče Zavili-
hovski. »Poklonite se gospodu G-rodzickemu v
Kudaku. Ej, vojak je to, vojak! Na koncu sveta
sedi, daleč proč od hetmanskega nadzorništva,
a red je pri njem takšen, da ga Bog daj vsej
Poljskej enacega! Jaz dobro poznam Kudak in
Porohe. V davnih časih smo pogosto hodili tje-
kaj; — duši je žalostno, ko pomisli, da je prošlo,
minolo in sedaj . . "
Tu je oprl praporšček svojo mlečno glavo
na roko, ter se globoko zamislil. Nastala je za
trenotek tišina; slišati je bil samo topot konj
na dvorišču, ker so ljudje gospoda Skretuskega
odhajali na breg k ladijam.
157	
„Moj Bog!" reče prebudivši se iz zamišlje-
nosti Zacvilihovski. „Vendar so nekdaj, če tudi
sredi nemirov, bili boljši časi! Evo, spominjam
se še, kakor bi bilo danes, kako je bilo pred
sedemindvajsetimi leti pod Hocimom. Ko so šli
husarji pod Ljubomirskim v naskoku na janičarje,
metali so molojci v svojem taboru čapke kviško
ter kričali Sahajdačnemu, da se je zemlja tresla:
»Puskaj1, batko2, z Lahami umirati!" Kaj pa
danes? — Danes pa Niž, ki bi imel biti pred-
zidje krščanstva, spušča Tatarje v poljsko de-
želo, da bi planil po njih še le takrat, ko se
bodo vračali s plenom. Da danes je še hujše;
zakaj Hmelnicki se druži naravnost s Tatarji;
v njih družbi bo kristjane moril ..."
„Izpijmo na to žalost!" omeni Zagloba. „Kako
izvrsten med je to!"
„Bog daj, da ležem poprej v grob, nego
gledam domačo vojsko!" nadaljuje stari prapor-
šček. „Skupni grehi imajo se umivati v krvi;
pa to ne bo kri odkupljenja, ker bo brat moril
brata. Kedo je na Nižu? Ukrajinci. Kedo v voj-
ski kneza Jeremije? Kdo v drugih vojaških vrstah?
— Ukrajinci. Mar jih je malo v kraljevem taboru?
In jaz, kdo pa sem? Hej, nesrečna Ukrajina!
Krimski paganje ti denejo verigo na vrat in na
turških galerah boš veslala!
1 Pusti. 2 Oče.
158	
„Ne tarnajte tako, gospod praporšček!"
reče Skretuski, „ker nam še solze priteko iz
oči. Nemara nam pa vendar še lepše solnce
zašije!"
Solnce je ravno zahajalo; njegovi poslednji
žarki so padali v rudastim blesku na bele pra- >
porščekove lase. V mestu je zvonilo „Angeljsko
češčenje".
Odidejo. Gospod Skretuski in Zacvilihovski
sta šla v cerkev, a gospod Zagloba v „Zvonecki
kot" k Dopulu.
Temnilo se je že, ko so se znovič sešli na
obrežji. Ljudje gospoda Skretuskega so sedeli
že v ladijah. Brodniki so donašali tovore. Mrzel
veter je pihal od bližnjega dneprovskega ustja
in noč ni obetala biti posebno lepa. Pri svetlobi
ognja, ki je gorel na bregu, je voda pljuskala
krvavo; utekala urno v neznano daljavo.
„Srečno pot!" reče praporšček, stiskajoč
dlan mladenču. „A le oprezni bodite!"
„Ne zanemarim ničesar. Bog daj, da se
kmalo vidimo!"
„Brž ko ne v Ljubnem, ali v knežjem taboru".
„Torej ste vendar namenjeni h knezu?"
Zacvilihovski dvigne roki kviško.
„Kaj hočem! Če je enkrat vojska, pa je
vojska!"
»Ostanite mi zdravi, gospod praporšček!"
„Bog vas obvaruj!"

159	
„Živ in zdrav ostani!" zakliče Zagloba.
„Ce vas voda v Stambul zanese, pa se poklonite
sultanu. Jasi ga zlod! — Bil je jako dober
med! Brrr! kako je tu mrzlo!"
„Na svidenje!"
„Na svidenje!"
„Naj vas Bog spremlja!"
Vesla so zaškripala in pljusknila ob vodo.
Ladije so odplavale. Ogenj, plapolajoč na bregu,
začel se je urno oddaljevati. Dolgo časa je še
videl Skretuski sivo postavo praporščekovo, raz-
svetljeno od plamena in nekaka žalost mu je
stiskala srce. Nese ga voda, nese in oddaljuje
od naklonjenih src, od ljubljenke in od znanih
»u krajev; nese ga nepretrgoma kot predslut-
nja, toda v divje kraje, v temnost . . . •
Pripluli so iz pristaniščnega ustja v Dneper.
Veter je žvižgal. Vesla so jednolično in
turobno pljuskala ob vodo. Brodarji so začeli peti:
„Oj to te pili, pilili,
Ne tumani ustavali".
Skretuski se zavije v plašč ter leže na le-
žišče, ki so mu ga pripravili vojaki. Misli na
Heleno, misli da še vedno ni v Ljubnem, da je
Bohun ostal, on pa odhaja. Bojazen, zla pred-
slutnja, skrbi, obletavale so ga kakor vrani.
Boril se je ž njimi, da se je vtrudil. Misli so
se mu mešale nekako čudno z žvižganjem vetra,
pljuskom vesel in pesnimi brodarjev — dokler
ui zaspal.
160	
IX.
Druzega jutra se zbudi okrepčan, zdrav in
z veselejšimi mislimi. Vreme je bilo lepo. Široko
razlita voda je delala valčke od lahnega in to-
plega vetra. ,
Bregovi so se zavili v oblake ter se zlivali
z vodno planjavo v jedno nepregledno ravan.
Ko se Redzijan prebudi, menca si oči, tako se
je prestrašil. Pogleda ves začuden okrog sebe;
ker ne vgleda nikjer obrežja, zakliče:
„0 za Boga! moj gospod! že smo brž ko
ne na morji".
„Reka je tu tako velika, ne morje", odvrne
Skretuski; breg ugledaš, ko se megla poleže".
„Slutim, da bomo čez kratko morali celo v
Turčijo potovati".
»Odpotujemo, če namukažejo; sicer pa po-
glej, da ne plavamo sami".
Že so se videle ladije, „dombasi" »tumbasi"
in nekoliko črnih kozaških čolnov, prepletenih
z ločjem, katere so splošno „čajke" imenovali.
Nekatere teh ladij so plavale z vodo, ki jih je
nesla v urnem teku; druge pa so se počasi s
težavo pomikale proti vodi s pomočjo vesel in
jader. Vozili so na njih ribe, vosek, sol in su-
rove višnje v pobrežna mesta, ali pa so dova-
žale iz obljudenih okolic zaloge živeža za Ku-
dak in drugo različno blago, katero so radi ku-
povali na sejmišču na Siču. Dneprovi bregovi
161	
so bili od ustja reke Pšole prava puščava, na
katerih so se tu pa tam belili kozaški zimov-
niki. Reka je bila tudi jedina cesta, ki je spa-
jala Sič z ostalim svetom; zato je bilo tudi gi-
banje na njej dokaj živo, zlasti kadar je narastla
voda pospeševala brodajenje, da je bilo celo Pa-
rohe, razun Nenasita, z ladijami preplavati mogoče.
Namestnik si je radovedno ogledoval to ob-
režno življenje; mej tem so ladije urno plavale
h Kudaku. Nad glavami popotnikov je preleta-
valo na milijone povodnjih ptic, pelikanov, divjih
gosi, žrjavov, rac in prib, lastavic in orlov. V
trsičju na obrežju je bil slišati tak šum vode, da
bi si človek lahko mislil, da so tam sejmi ali
ptičje vojske.
Bregovi nad Kremenčugom so bili že nižji
in niso več zakrivali razgleda.
»Glejte no, gospod!" reče naglo Redzijan.
»Tukaj pa ob enem solnce pripeka in sneg leži
na polji".
Skretuski pogleda, Zares, kakor daleč je
oko segalo, bliščala se je v solnčnih žarkih neka
bela odeja na obeh straneh reke.
»Hej, starec! kaj je tam ono belo?" vpraša
krmarja.
»Višnje so, gospod!" odgovori krmar.
Bili so gozdi polni gostovejnatih višenj, s
katerimi sta na široko obraščena oba bregova.
Njih sladko in veliko ovočje je dajalo jeseni
hrano pticam, zverijadi in ljudem. Ob enem se
162	
je rabilo tudi za trgovino, ker so ga razvažali
na ladijah v Kijev in še dalje. Sedaj so bili ti
gozdi posuti s cvetjem. Ko so se naši popotniki
približali bregu, da si veslarji odpočijejo, šla
sta namestnik in Redzijan na suho, h o teč si gaje
bliže ogledati. Takoj ju je prevzela tako vpijanfi-
ljiva vonjava, da sta komaj dihala. Množica pe-
resc je ležala že na tleh. Ponekje je bila goščava
tako gosta, da nisi mogel skozi. Med višnjami
je rastlo tudi dokaj gostovejnatih mandeljnovih
dreves, pokritih z rudečkastim cvetjem, oddava-
joč še večo vonjavo. Na milijone čmrljev, čebel
in raznobarvnih metuljev je brenčalo nad tem
belim morjem cvetja, čegar konca ni bilo moči
vgledati.
„Čudež je to, gospod, čudež! reče Redzijan.
,,Čemu neki ne bivajo tukaj ljudje? Zverijadi
je tudi dosti videti".
Tu in tam so smukali skozi grmičje beli in
sivi zajci in nebrojne trope velikih, plavo-nogih
prepelic, katerih je nekoliko Redzijan se samo-
kresom nastrelal. Močno pa mu je bilo žal, ko
je poznej zvedel od krmarja, da je njih meso
strupeno.
Na mehkej zemlji bili so videti sledovi je-
lenov in antilop. Od daleč so se slišali glasovi,
podobni kruljenju divjih svinj.
Ko so si popotniki odpočili in se dovolj na-
gledali, odrinili so naprej. Obrežje se je ponekje
dvigalo, drugje pa je bilo zopet prav nizko, da
163	
so se razločno videli lesovi, mejniki, mogile in
prostorne stepe. Skretuski^ si je ponavljal nehotč
Redzijanovo vprašanje: „Čemu tu ljudje ne bi-
vajo?" Pa k temu bi bilo treba, da bi kak drugi
Jeremija Višnjevecki v roke vzel to puščavo,
vredil in branil jo pred napadi Tatarjev in Ni-
ževcev. Ponekod je tvorila reka zatoke, krivine
ter zalivala polje, vdarjala vsa penasta ob ob-
režne skale in napolnovala z vodo temne skal-
nate votline. Ustja rek, obraščena z goščavo ločja,
trsičja in leskovja, so kar pokrivale množice pti-
čev. Z jedno besedo: bil je ta svet divji, tajnosten
in pust, ki se je razprostiral pred očmi naših
popotnikov.
Vožnja je postajala vedno bolj težavna; ker
vsled toplega dneva so se začeli kazati celi roji
vjedljivih komarjev in različnih, na visokej stepi
nepoznanih mrčesev, od kojih nekateri palec de-
beli, so zbadali človeka tako, da je kri curkoma
tekla.
Na večer so dospeli do otoka Romanovke,
na katerem so se od daleč zarili ognji. Tukaj
so se tudi ustavili, da prenoče.
Ribiči, ki so prišli gledat namestnikovo ka-
ravano, imeli so srajce, obraze in roke popolnoma
z blatom umazane, da so se branili pikanju ko-
marjev. Bili so to ljudje surovi in divji, zbirajoč
se tu spomladi trumoma na ribji lov, katere so
potem razvažali v Čerkas, Čehrin, Perejeslavje
in Kijev. Njih rokodelstvo je bilo težavno, toda
Nar. biti.	12
164	
dobička-nosno radi obilice rib, ki so postajale
po leti celo nadloga teli okolic, ker jih je vsled
pomanjkanja vode po mlakah in tako zvanih »ti-
hih kotih" dosti poginilo ter okuževalo ozračje.
Od teh ribičev je izvedel Skretuski, da so
vsi Niževci, ki so se tukaj bavili z ribarstvom,
pred nekolikimi dnevi zapustili otok ter se na-
potili na Niž, kamor jih je sklical ataman ko-
ševi. Vsako noč je bil videti z otoka ogenj, ki
so ga zažigali begunci, utekajoč na Sič. Eibiči
so vedeli, da se pripravlja vojska na „Lahe"
ter tega celo niso skrivali pred namestnikom. Vi-
del je torej gospod Skretuski, da je njegovo po-
slanstvo brž ko ne prepozno. Mogoče, da predno
dospe na Sič, napota se polki »molojcev" že na
sever. Toda ukazano mu je bilo iti, in kot pravi
vojak ni več ugibal, ali naj gre, ali ne; marveč
sklene iti v središče zaporoškega tabora.
Druzega jutra krenejo dalje. Pustili so za
seboj čarobni Tarenski Rog, Suho G-oro in Konj-
ski Ostrog, ki je slovel po svojih močalinah in
množici gadov, koji so ga za bivanje nepriprav-
nega delali. Vsa ta divja okolica, kakor tudi
povečani prod vode, je naznanjalo, da se že bli-
žajo „porohom" (pragom). Naposled so opazili
na obzorju kudaški stolp, — prva polovica po-
tovanja bila je končana.
Namestnik ni prišel ta večer v grad. Go-
spod Grodzicki je imel navado, da po solnčnem
zahodu niso spustili nikogar iz gradu in ne v
165
grad. Ko bi bil tudi sam kralj prišel, moral bi
bil prenočiti v Slobodi, ki je stala pod nasipi
trdnjave.
Tako tudi namestnik. Prenočišče tu res ni
bilo ugodno; bajte v Slobodi, katerih je bilo ka-
kih šestdeset, bile so iz gline in tako borne, da
si v marsikatero moral plaziti po vseh štirih.
Boljših se tudi ni splačalo staviti, ker jih je
trdnjava pri vsakem tatarskim napadu razsula
v razvaline; to pa radi tega, da ne bi dajale na-
padnikom zavetja in k nasipom varnega pristopa.
V tej Slobodi so prebivali ljudje „pridaniči", to
je prestopniki iz Poljske. Rusije, Krima in Va-
lahije. Skoraj vsak je bil druge vere, po kateri
ga tu nihče vprašal ni. Zemlje niso obdelovali
radi nevarnosti pred Tatarji. marveč hranili se
z ribami in drugim živežem, ki so ga dovažali
iz Ukrajine. Pili so žganje iz prosa ter ukvar-
jali se z rokodelstvi, zato so jih v gradu cenili.
Namestnik vso noč ni mogel zatisniti očes
radi neznosljivega smradu konjskih kož, iz ka-
terih so v Slobodi rezali jermene. Drugo jutro
ob svitu, kakor hitro je zapel zvon in sč s trombo
dalo znamenje „na sprebujenje", ukazal je spo-
ročiti v grad, da je dospel knežji poslanec, ki
prosi sprejema. Grodzickemu je bil še živo v
spominu knežji obisk, torej mu je prihitel na-
sproti. Bil je človek petdesetih let, jednook ka-
kor ciklop in osoren; ker je sedel sam na koncu
sveta, ni prišel v dotiko z ljudmi. Izvršujoč ne-
12»
1(56__
omejeno oblast, postal je pogumen in surov. Lice
mu je bilo razorano od osepnic in ran od udar-
cev tatarskih sabelj in pšic, da je bilo podobno
belim pečatom na temnej koži. Sicer pa je bil
vojak odkritosrčen in čuječ, ki je neprestano ob-
račal svoje oči na tatarsko in kozaško stran.
Pil je le vodo, spal samo po sedem ur in večkrat
vstal po noči ter šel gledat, če straže dobro ču-
vajo nasipe. Za najmanjšo malomarnost je obsodil
vojake v smrt. Kozakom prizanesljiv, akoravno
grozen, znal si je pridobiti njih spoštovanje. Ko
je po zimi glad razsajal na Siču, podpiral je pre-
bivalce z živežem. Bil je itusin iz vrste onih,
ki so ob svojem času z Preclavom Lanckoronskim
in Samuelom Zborovskim zahajali v stepe.
»Potujete na Sič?" vpraša Skretuskega, ko
ga je privel v grad in mu postregel z okrepčilom.
„Na Sič. Kake novice imate gospod povelj-
nik od tod?"
„ Vojska! Ataman koševi sklicuje od vseh
strani skupaj Kozake. Begunci hite iz Ukrajine,
katere oviram, kolikor morem. Vojakov je tam
že nad trideset tisoč, ali nemara tudi več. Ko
planejo na Ukrajino, ko se združijo z njimi me-
stni Kozaki in prostaki, bode jih okoli sto tisoč".
„A Hmelnicki?"
„Vsaki dan ga pričakujejo, da pride s Ta-
tarji iz Krima. Nemara je že tukaj. Da resnico
rečem: ni vam treba hoditi na Sič, ker v kraetkm
jih lahko pričakate tukaj. Gotovo je, da se Ku-
167	
daka ne ognejo, in ga ne puste kar tako za
seboj".
„Se li pa ubranite?"
G-rodzicki pogleda turobno namestnika ter
odvrne z odločnim, mirnim glasom:
„Ne ubranim se . . ."
„Kako to?"
„Ker nimam smodnika. Okolo dvajset čolnov
sem že odposlal, da bi mi ga vsaj nekoliko po-
slali, pa ga niso. Ne vem res, ali so poslance
sprejeli — ali ga mar tudi sami nimajo? Vem
le to, da mi ga niso poslali doslej. Za dva tedna
ga imam, — dalje ne. Ko bi ga imel dovolj, bi
poprej Kudak in sebe v ozračje spustil, nego bi
kozaška noga sem stopila. Ukazano mi je tukaj
ležati, — pa ležim; ukazano čuvati, — pa ču-
vam; ukazano zobe kazati, — pa jih kažem; in
ce mi bo le treba umreti, — za to me je mati
rodila, — tudi to morem".
„A sami pa si ne morete narediti smodnika?"
„Ze dva meseca mi Zaporožci ne puste spra-
viti sem solitra, ki ga je treba dovažati od Črnega
morja. Vse eno. Poginem!"
„Učiti se nam je od vas starih vojakov. Kaj,
ko bi se vi sami napotili po smodnik?"
„Gospod, jaz Kudaka ne zapustim in za-
pustiti ne morem. Tukaj mi je bilo življenje, tukaj
naj bo tudi smrt. Tudi vi si ne smete misliti, da
greste na pojedino, in da vas sprejmejo s častjo,
s kojo po nekod poslance sprejemajo, ali da vas
183	
poslančeva veljava varuje. Tam že lastne ata-
mane more in od onega časa, kar tu sedim, se
še ne spominjam, da bi kedo odšel tam svoji
smrti. Tudi vas umore".
Skretuski molči.
Vidim, da zgubljate pogum. Torej bolje: ne
hodite!"
„Moj gospod poveljnik", reče jezno name-
stnik. »Izmislite si kaj boljšega, da me prestra-
šite; to kar mi sedaj pravite, sem slišal že de-
setkrat. Ker mi svetujete, da naj ne hodim, vidim,
da bi sami ne šli, ko bi bili na mojem mestu.
Prevdarite torej, če vam ne samo smodnika,
maryeč tudi srčnosti na obrambo Kudaka ne
zmanjka".
Grodzicki, ne da bi se razsrdil, pogleda z
jasnim licem namestnika.
„Zubastaja ščuka!" (ščuka ima zobe) za-
mrmra po rusinski. »Odpustite mi gospod. Vaš
odgovor mi kaže, da umete ohraniti veljavo kneza
in plemitaškega svojega stanu. Jutri dobite par
čajk, ker z ladjami ne pridete čez porohe".
»Prišel sem vas tudi prosit za to".
»Mimo Nenasita jih naročite vleči po suhem;
zakaj čeravno je voda velika, vendar tamkaj
nihče skozi ne more. Komaj z malim čolničem
se pride skozi. Ko pa boste na nizkej vodi, ta-
krat bodite oprezni, da vas ne zaskočijo. Za-
pomnite si, da je tam svinec zgovornejši, kakor
besede. Tam samo drzne ljudji cenijo. Cajke bodo
169	
do jutri gotove; ukažem samo dvojna vesla pri-
praviti, ker po jedno je na porohih premalo.
To rekši, spremi Godzicki namestnika iz izbe,
da bi mu pokazal grad in njegov red. Povsod
si opazil vzgleden red. Straže so po dnevi in po
noči čuvale na nasipih, katere so morali tatar-
ski vjetniki brez prestanka utrjevati in popravljati.
„ Vsako leto za laket višje sipljem nasip"?
reče gospod Grodzicki. „Pa je tudi že tako na-
rastel, da bi celo sto tisoč vojakov tu nič ne
opravilo, ko bi tudi imel dovolj smodnika; toda
brez streliva se ne ubranim, ako prevelika moč
pride".
Trdnjava je bila res nepremagljiva; razun
topov so jo branili še dneprovi propadi in nedo-
stojne skale, štrleč iz vode. Eadi tega je bilo
v gradu samo šest sto vojakov, ki pa so bili
cvet vojaštva, , oboroženi s puškami in samokresi.
Dneper, tekoč na tem mestu v stisnjeni strugi,
bil je tako ozek, da je kroglja z nasipov lahko
preletela na nasprotni breg. Grajski topovi so
varovali oba bregova in vso okolico. Mimo tega
je pol milje od gradu stal visok stolp, iz kate-
rega si videl osem milj naokrog; v njem je bilo
nastanjenih sto vojakov, h katerim je Grodzicki
Vsaki dan pogledal. Ti, zapazivši v okolici kake
ljudi, so takoj dali znamenje v grad; ta čas so
zazvonili zvonovi in takoj je vse moštvo stalo
pod orožjem.
170	
„Skoro ne mine teden brez kakega hrupa",
omeni gospod Grodzicki; „Tatarji se, kakor čreda
volkov po nekaj tisoč skupaj potikajo okrog,
katere s topovi strahujemo, kolikor moremo. Po-
gosto pa tudi tolpe divjih konj straže smatrajo
za Tatarje".
„Pa vam ni dolg čas sedeti v tej samoti?"
vpraša gospod Skretuski.
„Ko bi mi tudi dali službo na kraljevem
dvoru, vendar bi raje tukaj ostal. Več sveta od
tukaj vidim, nego kralj iz svojega okna v Var-
šavi".
In res, z nasipov si videl neizmerne
stepne planjave, ki so se širile pred njimi, ka-
kor zeleno morje. Na severu je bilo videti ustje
Samare, na jugu vsa dneprovska struga, skale,
propasti, lesovi, tje do druzega penastega praga
Surškega.
Na večer sta obiskala še stolp, kjer je Skre-
tuski, videč prvokrat to trnjavo, hotel vse ogle-
dati. Med tem so pripravljali zanj v Slobodi čajke,
katerim so privezali vesla na obeh koncih, da
so se dale ložje ravnati. Druzega dne zarano je
menil oditi. Po noči se niti ni vlegel spat, pre-
mišljajoč, kaj mu je storiti, ker si je bil svest,
■da ga čaka gotova smrt na Siču. Življenje ga
je še mikalo, ker je bil mlad in odslej bi imel
živeti poleg ljubljenke. Slavo in čast pa je še
bolj ljubil kakor svoje življenje. Spomni se tudi,
da se vojska bliža. Helena, ki ga čaka v Koz-
171	
logih, pride lahko vsaki hip v neprijateljske roke.
Bohuna ali razbrzdanih in divjih prostakov, Zato
mu je radi nje pretresala dušo, žalost in bol.
Stepe so se gotovo že osušile; bilo je že mogoče
priti iz Rozlogov v Ljubno. Pa saj je sam rekel
Heleni in kneginji, naj ga počakate, da se vrne.
Ni se nadejal, kaka nevihta more v tem času
nastati, kako nevarno je poslanstvo na Sič. Hodi
urnih korakov po sobi, puli si brado in vije roki.
Kaj mu je storiti? V domišljiji že vidi požar v
Rozlogih, katere obkoljujejo divji prostaki, bolj
zlodjem, nego ljudem podobni. Njegovi koraki
so odmevali ob sobinem stropu; njemu se je zdelo,
da zlobne moči že po Heleno gredo. Na nasipih
je oglasila tromba, češ, da naj ugase luči;
njemu se je zdelo, da čuje odmev Bohunovega
roga; zobje mu zaklepečejo in roka nehote seže
Po sablji. Oj! čemu je prevzel poslanstvo me-
sto Bihovca?
To vznemirjenje opazi Redzijan, ki je spal
Pri pragu. Vstane, mane si oči ter otrne oglje
goreče baklje. Na to hodi po sobi, da bi
obrnil na-sč gospodarjevo pozornost.
Namestnik se je zatopil ves v svoje bolestne
misli ter se sprehajal, budeč s koraki zaspane
odmere.
»Gospod! hej gospod! . . zakliče Redzijan.
Skretuski ga pogleda s steklenimi očmi!
Naglo se prebudi iz zamišljenosti.
»Redzijan, se-li bojiš smrti?" vpraša ga.
172	
„Koga? Kake smrti? Kaj pravite gospod?"
„Kdor na Sič potuje, ta se več ne vrne,
pravijo".
„Zakaj greste tje?"
„Hoja volja je; naj te tudi to ne briga! Žal
mi je le za-te, ker si še otrok. Če tudi si pre-
meten, z zvijačo se tam ne izmuzneš. Vrni se v
Čehrin in potem v Ljubno".
Redzijan se začne praskati po glavi.
„Gospod, smrti se res bojim; kdor se jene
boji, ta se tudi Boga ne boji. Le po njegovej
volji živimo ali umrjemo. Da pa tako svojevoljno
greste v smrt, imate vi greh, ne jaz; saj ste vi
gospodar, jaz le služabnik. Zato pa vas tudi ne
zapustim; saj nisem kmet, marveč plemič, če
tudi ubog, vendar hrepenim močno po slavi".
„Vidim, da si vrl služabnik; povem ti pa:
če nočeš iti rado voljno, pojdeš pa na ukaz, ker
mora tako biti".
Ko bi me tudi ubili, ne grem! Kaj ? si mar
domišljujete, da sem kak izdajica, ali kaj, da
bi vas samega prepuščal smrti?"
To rekši, dvigne Redzijan roki na oči ter
začne glasno ihteti. Skretuski ravidi, da na ta
način nič ne opravi. Strogo ukazati pa tudi ni
hotel, ker se mu je fant smilil.
„Čuj!" reče mu čez nekaj časa, »pomagati
mi dosti ne moreš; jaz pa tudi glave radovoljno
pod meč ne bom položil. Lahko pa poneseš v
Rozloge pisma, za katera mi je bolj mar, nego
173	
" za lastno življenje. Tam poveš kneginji in kne-
i zom, naj takoj brez najmanjšega odlašanja spre-
mijo gospodičino v Ljubno, ker jih lahko vstaja
prehiti. Skrbel boš, da se zares zgodi. Važen
I posel ti zaupam, vreden prijatelja, ne služabnika".
„Pa pošljite gospod koga druzega. Pismo
vsak lahko nese".
„Koga imam, da bi se mogel zanesti nanj?
Si-li ob pamet? Rečem ti le samo: Če mi rešiš
dvakrat življenje, take dobrote mi še ne storiš,
kakor jo pričakujem od tebe sedaj, ko grozno
potrt premišljujem, kaj vse se lahko zgodi ter
mi bolesti pot zaliva moje čelo".
„0 za Boga! vidim, da moram iti; tako mi
je po vas žal, da bi me prav nič ne razveselili,
ko bi mi tudi darovali ta okovani pas".
„Pas dobiš; glej samo, da vse dobro opraviš".
„Nočem pasu, da mi le dovolite z vami iti".
„ Jutri se vrneš v čajki, katero gospod Grod-
zicki pošlje vČehrin. Od tam se brez odloga in
počitka napoti naravnost v Rozloge. Kneginji ne
smeš povedati, kaj mi preti, tudi kneginjici ne;
samo naroči jima, naj takoj, bodisi tudi na konjih,
odjezdite v Ljubno, če prav brez vse prtljage.
Tu imaš denarni pas, pisma pa takoj napišem".
Redzijan pade namestniku k nogam.
„Moj gospod, ali vas res ne bom več videl?"
„Kakor Bog da, kakor Bog da!" odvrne
dyignivši ga namestnik. „Pomni, da kažeš v Roz-
logih veselo lice. Sedaj pa pojdi spat!"
_174
Ostanek noči je porabil Skretuski, da je na-
pisal pisma ter še povrh prav goreče molil, na
kar je priletel takoj k njemu angel j miru. Med
tem je noč obledela in svit je pobelil ozka okna
na vshodnej strani. Nastajal je dan in žar ju-
tranje zarje je zalesketal v sobi. Na stolpujn
v gradu je jelo doneti jutranje: »Vstajaj!" čez
malo časa pokaže se v sobi Grodzicki.
„Gospod namestnik! čajke so pripravljene!"
„Tudi jaz sem že pripravljen", odvrne mirno
Skretuski.
X.
Urne čajke so smuknile po vodi, kakor la-
stavice, nesoč mladega viteza in njegovo osodo.
Radi velike vode „porohi" niso bili posebno ne-
varni. Čajke so drknile mimo Surške in Lohane;
srečen val jih prenese čez Vranovo zaporo; odrg-
nile so se nekoliko stene na Knijažu in Strelci,
kjer pa so se le pobrusile, ne pa razbile; napo-
sled ugledajo v daljavi pene strašnega Nenasita.
Tu je bilo treba izstopiti ter vleči čolne po suhem
dalje. To delo je bilo dolgo in težavno, trajajoč
navadno ves dan. Na srečo je najbrž vsled dav-
nih takšnih prevlačenj ležalo na bregu veliko
hlodov, katere so podlagah pod čolne, da so se
ložje dali riniti po zemlji. V vsej okolici in na
stepi ni bilo videti žive duše, na reki ni jedne
čajke, ker gospod Grodzicki nobene ni pustil
175	
mimo Kudaka, da bi odtrgal Zaporožje od osta-
lega sveta. Tišino je vznemirjal samo šum valov,
ki so butali ob Nenasitove skale. Ves čas, ko so
ljudje vlačili čolne, ogledoval si je Skretuski to
čudo prirode._ Strašen pogled se mu je razprostrl
pred očmi. Čez vso rečno strugo je ležalo pov-
prek sedem skalnatih grebenov, štrlečih iz vode,
črnih, škrbinastih od valov, ki so se zaletavali
vanje, delajoč si prehod. Reka je butala z vso
močjo ob to kamenje ter odbijala se ob nje, da
je kar penila. Napenjala je sile, da bi jih pre-
skočila, kakor splašen konj. Toda odbita še
enkrat, je grizla, rekel bi z zobmi skale, predno
je mogla prodreti predore, zvijala se v onemoglej
jezi, pripravljaje se na novi naval. Skakajoč v
stebrih kviško, je vrela, kakor krop, rohnela,
kakor divja zver. In potem znovič grom, kakor
strel iz topov, kakor tuljenje črede volkov, ro-
hnenje, prizadevanje, a pri vsakej groblji ona
in ista vojska, oni in tisti zamet. Nad propadi
si cul ptičji vrišč, prestrašenih te prikazni, med
grobljami turobne sence skal, dregetajoč nad tem
vrtincem v podobi zlobnih duhov.
Ljudje so vlačili čolne. Če tudi vajeni temu,
so se pobožno križali, svareč namestnika, naj
ne hodi preblizo obrežja. Govorili so, da se mu
zmeša um, kdor predolgo zre v Nenasitov vrtinec.
Trdili so, da se časih stezajo iz vrtinca dolge,
črne roke ter love neoprezneže, ki pridejo pre-
blizo. Potem se čuje strašen smeh iz brezdna.
176	
Po noči Zaporožci celo čolnov niso hoteli vlačiti j
mimo.
V „bratovstvo" na Niža niso sprejeli za uda
nikogar, kdor se ni upal „porohe" sam v čolnu
preplavati. Skozi Nenasit niso silili nikogar, ker
njegove skale nikdar ni pokrivala voda. O jedinem
Bohunu so prepevali slepci, da je šel tudi čeJ
Nenasit; vendar tega nihče ni verjel.
Prevlačenje čolnov je trajalo že skoro ves
dan; solnce je začelo zahajati, ko je namestnik
zopet sedel v ladijo. Zato pa so lahko presko-
čili daljše pragove, ko so bili popolnoma pod
vodo ter pri veslali na ,.tihe dolinske vode".
Potoma je videl gospod Skretuski na kuč-
kaskej meji velikansko mogilo iz belih kamenov,
katero je knez ukazal nasipati na spomin, svojega
bivanja tukaj; o njej mu je gospod Bogoslav
Maskevič pripovedoval že v Ljubnem. Od tod
že ni bilo daleč na Sič. Ker pa namestnik ni
hotel veslati po noči v čertomeljski blodnjak (la-
birint), sklenil je prenočiti na Hortici.
Hotel je tudi srečati poprej kako zaporožko
dušo ter po njej naznaniti, da poslanec prihaja,
ne pa kdo drugi. Otok Hortica je bil popolnoma
prazen; to je močno osupnilo namestnika. Vedel
je od Grodzickega, da je tam vedno stala ko;
zaška vojska od onega časa, ko so ga poplavili
Tatarji. Sam je šel z nekoliko ljudmi precej da-
leč od brega; vsega otoka ni mogel prehoditi,
ker je bil dolg čez jedno miljo, in je že nasta-
177	
jala noč, ki je obetala biti temna in neprijetna.
Vrne se torej k čajkam, katere so med tem iz-
vlekli na pesek ter zapalili ognje, da bi se bra-
nili komarjev.
Polovica noči je minila mirno. Vojaki in
brodniki so zaspali pri ognju. Čule so le straže
in ž njimi namestnik, ki je po odhodu iz Kudaka
prišel popolnoma ob spanje. Čuti tudi, da ga
prevzema vročinica. Časih se mu zdi, da čuje
bližajoče korake iz globelij otoka, zopet nekake
čudne odmeve, podobne daljnemu meketanju koz.
Misli si, da ga le sluh mami.
Že skoro ob svitu stopi predenj naglo temna
postava.
Bil je načelnik straže.
»Gospod gredo!" reče kratko.
„Kedo?"
»Gotovo Niževci. Kakih štirdeset jih bo".
»Dobro. To ni veliko. Zbudite ljudi! Ogenj
prižgijte".
Vojaki takoj skočijo po konci. Z ognjišč
se je kmalo prikazal plamen ki je razsvetlil čajke
in peščico vojakov gospoda namestnika. Tudi
ostale straže prihite k tolpi.
Med tem so se čuli koraki trume ljudi; ko-
raki so se bližali iz daljave, od koder se sliši
osorno vprašanje:
»Kdo je na bregu?"
»A kdo ste vi?" odvrne stražnik.
193	
»Odgovori, vražji sin, če ne, vprašam te s
samokresom!"
»Njegova visokost, gospod poslanec, svitlega
kneza Jeremije Višnjeveckega, k atamanvi koše-
vemu", odvrne z razločnim glasom stražnik.
Glasovi v tolpi umolknejo; brž ko so se
posvetovali.
»Nu le sem!" zakliče stražnik. „Ne bojte
se! Poslancev ne pobijajo, pa tudi poslanci ne
ubijajo nikogar".
Znovič zadone koraki in čez malo časa se
prikaže nekoliko ljudi iz sence. Po črno-rujavej
polti, nizkej rasti in kožuhih, z volno na vrhu,
spozna namestnik pri prvem pogledu, da so ve-
činoma Tatarji. Kozakov je bilo le nekoliko
vmes. Po glavi gospoda Skretuskega spreleti
kakor blisk misel, da se je moral Hmelnicki že
vrniti iz Krima, ker so Tatarji že na Hortici,
Tolpi je načeloval star Zaporožec, velikan-
ske rasti, divjega in surovega obraza. Približavši
se k ognjišču, vpraša:
»Kdo je poslanec?"
Silen smrad žganjice razširi se naokrog. Za-
porožec je bil brez dvoma pijan.
»Kdo je poslanec?" vpraša še enkrat.
»Jaz sem", odvrne ponosno Skretuski.
»Ti?"
»Kaj sem ti mar brat, da me tikaš?"
179	
»Znaj surovež oliko-', začne pojasnovati stra-
žnik. Govori se: ..Jasni velemožni gospod po-
slanec!"
„Na vislice z vami, hudirji! Pojdite k Abra-
hamu vsi jasni velmožni sinovi! Po kaj idete
k atamanu?"
„Po tem ne povprašuj! Vedi pa. da zavisi
na tvojem vratu, če ne dospem v pravem času
k atamanu?"
V	tem trenutku se drugi Zaporožec pririje
iz tolpe.
„Mi tu po atamanovem ukazu stražimo", je
dejal, „da bi niliče Lahov ne prišel semkaj;
imamo naročeno vsakega zvezati, kar bomo tudi
storili."
„Kdor prostovoljno gre, njega ne boš vezal!"
»Bom, ker tak je ukaz."
„Ali veš, bedak, kaj je poslančeva oseba,
li veš, koga zastopam?"
V	tem se oglasi stari velikan:
»Popeljemo poslanca, toda za brado — evo
tako!"
To rekši seže z roko po namestnikovej bradi.
V tem hipu pa grozno zaječi in kakor od strele
zadet, pade na tla.
Namestnik mu je razbil glavo s čakunom.
»Kolji! Kolji!" zatulili so besni glasovi v
tolpi. Knežji vojščaki so se vsipali na pomoč
svojemu vodji. Zaslišal se je pok samokresov.
Kriki: »Kolji! Kolji!" zlili so se z žvenkljanjem
Nar. bibl.	13

180	
orožja. Začela se je neredna borba. V gnječi
poteptana ognjišča so ugasnila ; tema zakrije bo-
rilce. Kmalo so se jedni in drugi stisnili tako,
da je zmanjkalo prostora mahanju. Noži, pesti in
zobje so nadomestovali sablie.
Precej na to so se iz globelji otoka slišali
novi klici in kriki. Napadnikom je prišla pomoč.
Trenotek še in bilo bi prepozno, ker so
vrli vojaki že skoraj premagali napadnike
„V čolne!" zakriči z gromečim glasom na-
mestnik.
Vojaki so v trenutku izvršili ukaz. Na ne-
srečo pa so bile čajke preveč potegnene na pesek,
ter se niso dale hitro poriniti v vodo.
Med tem je sovražnik ljuto planil k obrežju.
„Sprožite!" zavkaže gospod Skretuski.
Grom pušek takoj vstavi napadnike, ki so
postali zbegani; obrnili so se in odstopili v ne-
redu, pustivši nekoliko trupel stegnjenih na pesku.
Nekatera so se božjastno metala, enako ribam,
ki jih vloviš in vržeš na suho.
Med tem so brodniki s pomočjo nekoliko
vojakov, vprši vesla ob tla, poskušali s posled-
njimi močmi, da bi porinili ladje v vodo. —
Toda zastonj.
Sovražnik je začel napad od daleč. Plju-
skanje krogelj po vodi se je mešalo s sičanjem
pšic in stokanjem ranjenih.
Tatarji allahujoč čedalje bolj presunljivo,
so se vzajemno spodbadali. Odgovarjali so jim
181	
kriki Kozakov: „Koiji! kolji!Močni glas go-
spoda Skretuskega je ponavljal čedalje pogostejše
povelje:
..Sprožite!"
Prvi svit je razsvetlil z bledo svetlobo bo-
rišče. S suhe zemlje je bila videti gnječa Ko-
zakov in Tatarjev. Nekateri so streljali se svo-
jimi samokresi, drugi pripogneni nazaj, napenjali
tetiva pri lokih. Od vodne strani pa ste bili
videti dve čajki, pokriti z dimom in osvetljevani
od strelov iz pušek. V sredi.so že mirno ležaia
trupla, stegnjena po pesku.
V jednej čajki je stal mirno Skretuski, ne-
koliko višje od drugih, ponosen, miren, s poroč-
nikovim buzdovanom v roci in gologlav, ker mu
je tatarska pšica odnesla čapko z glave.
Poveljnik straže se mu približa in zašepeta:
..Gospod! ne vzdržimo, — tolpa je prevelika!"
Toda namestnik se je brigal le samo za to,
da bi zapečatil to poslanstvo se svojo krvjo, za-
branil osramotenje časti ter ne umrl brez slave.
Ko so si vojaki naredili z žaklji zaslone, izza
katerih so podirali sovražnika, stal je vidljiv ia
Poginu izpostavljen.
„Dobro!" reče, »poginemo vsi do poslednjega.*
»Poginemo, batko (oče)!" zakriče vojaki.
»Sprožite!"
Cajke se z novič pokrijejo z dimom. Iz glo-
blji otoka so dohajale nove tolpe z bodali in
kosami. Napadniki se razdele na dye tropi.
13*
182	
Jedna je nadaljevala napad, druga obstoječa iz <
kakih dve sto molojcev in Tatarjev,, čakala je
samo trenutka za naskok z vodne strani. Ob
jednem se tudi iz otočje goščave prikažejo štiri
čolni, ki bi naj vdariii na namestnika od zadaj
in obeh strani.
Že se je popolnoma zdanilo. Samo dim se
je valil v dolgih povesmili po mirnem ozračju
ter zakrival borišče.
Namestnik je ukazal dvajset vojakom, da
se obrnejo k napadajočim čolnom, kateri so drčali
nrno kakor ptice po mirnej vodi. Strel, ki je
zadrževal doslej Tatarje in Kozake, prihajajoče
iz giobelji otoka, je radi tega znatno oslabel.
Na to so, brž ko ne, tudi čakali.
Poveljnik straže se znovič približa na-
mestniku :
„Gospod! Tatarji jemljejo handžare v zobe;
— takoj planejo na nas."
Blizo tri sto poganov s sabljami v roci in
noži med zobmi, se je pripravljalo na napad.
Tovarišilo jim je nekoliko desetin Zaporožcev,
oboroženih s kosami.
Napad se je imel začeti od vseh strani, ker
so se tudi čolni že približali na strel. Njih boki
se pokrijejo z dimom. Kroglje so se kakor toča
jele vsipavati na namestnikove ljudi. V obeh
čajkah oglasi se stok. V nekoliko minutah je
polovica vojakov padla; ostali so se obupno bra-
nili. Njih obrazi so bili črni dima, roke so jim
_! 83__
otrpnile, pogled se jim je kalil, kri zalivala oči,
puškine cevi so začele peči dlani. Večina jih je
bila ranjenih.
V tem hipu strašen krik in tuljenje prešine
ozračje. Tatarji se spuste v napad.
Dim, ki ga je odgnalo urno gibanje obilne
tolpe, se je razpršil ter zakril očem obe namest-
nikovi čajki, ki ju je takoj pokrila črna tolpa
Tatarjev, kakor dvoje konjskih trupel, če ju me-
sari čreda volkov. Tolpa je rjovela, tulila, gnjetla.
se tako, kakor bi se borila sama s seboj ter
ginila. Nekoliko vojakov se je še branilo. Pod
jamborom je stal gospod Skretuski z okrvavlje-
nim licem. Tatarska pšica mu je tičala globoko
v levej rami. Pa se je še ljuto branil. Bil je
pravi velikan sredi te besne tolpe. Njegova sablja
je švigala po zraku kakor blisk, Vdarcem so
odgovarjali jeki in tuljenje. Poveljnik straže in
neki drugi vojak sta mu stala še na strani;
tolpa se je osupneno umikala pred to trojico;
toda porivana od zadej, drla je naprej ter ginila
pod udarci sabelj.
„Žive vjeti! k atamanu!" kričali so gla-
sovi v tolpi.' „Vdajte se!"
Toda gospod Skretuski se je vdal le Bogu;
naglo obledi, omahne in pade na dno čajke.
..Odpusti, oče!" zakriči obupno stražni po-
veljnik.

184	
Čez kratko pade tudi sam. Prodirajoča
tolpa napadnikov je pokrila čajki popolnoma.
XI.
V sobi kantareja (vojaškega uradnika ču-
vajočega nad merami in vagami) v predmestju
Hasan Baše na Situ sta sedela dva Zaporožca;
pila sta žganjico, katero sta zajemala nepretr-
goma iz lesenega vedra, stoječega sredi mize.
Jeden že prileten, bil je kantarej Filip Zahar,
drugi ataman čelirinskega kurena (polka) Anton
Tatarčuk. Bil je človek štiridesetih let, visok,
močan, z divjim licem in poševnimi tatarskimi
očmi. Govorila sta tiho, kakor bi se bala, da
bi ju kdo ne slišal.
„Torej ima to biti že danes ?" vpraša kantarej.
»Samo da še ne takoj", odgovori Tatarčuk.
»Čakajo še Koševega in Tuhaj-beja, ki je jezdil
s Hmelnickim na Bazavluk, kjer stoji tatarska
vojska. Tovarištvo je že zbrano na trgu in ku-'
reni se pred večerom vsedejo k posvetovanju.
Predno nastane noč, zvedelo se bo vse."
„Hm! vtegne biti slabo!" zamomlia stari
Filip Zahar.
„Čuj, kantarej, ti si videl, da je bilo pismo
tudi name."
»Seveda sem, ker sem sam nesel pisma ko-
sevemu; saj znam brati. Pri „Lahu" so našli
troje pisem, jedno na Koševega, drugo na te,
185	
a tretje na mladega Barabaša. Vsi na Siču že
vedo o tem."
„Kedo je pisal, ne veš?"
„Koševemu je pisal knez, ker je bil na pisma
njegov pečat. Kdo je pisal vama, ni znano."
»Solironi Bih (Bog obvaruj)!"
»Če te javno prijatelja Lahov ne imenujejo,
ne bo iz vsega nič."
»Sohroni Bih!" ponovi Tatarčuk.
»Nemara si jim prijatelj?"
, „Pfuj! Nisem. Prav nič ne vem o tem."
»Nemara, da koševi vsa pisma vniči, ker
mu pojde za lastno glavo. Bilo je pismo tudi
na njega kakor na vaji".
»Nemara."
„Toda, če si kriv, pa . . ."
Tu se glas staremu kantareju še bolj zniža:
»Zbeži!"
»Kako? kam?" vpraša nemirno Tatarčuk.
»Koševi je postavil na vseh rekah straže, da bi
nihče k Lahom ne mogel ter ne izbleknil, kaj
se tu godi. Na Bazavluku stražijo Tatarji. Riba
ne preplava, ptica ne preleti."
»Pa se skrij na Siču, kjer koli ti je mogoče."
»Najdejo me. Skrij me ti med sodčke v
kleti, ker si'moj sorodnik?"
»Tudi lastnega brata bi ne skril. Če se
bojiš smrti, pa se napij! Pijan ne boš čutil."
»Nemara pa v pismih nič ni?"
„Mogoče ..."
_186
„Evo, gorje! gorje!" vsklikne Tatarčuk.
.Nisem pristaš Lahov. Sem dober molojec, La-
hom vrag! Ko bi tudi v pismih nič ne bilo,
zlod vedi. kaj poreče Lah pred zbirališčem?
More me vničiti."
„Je ponosen Poljak, — ne pove ničesar!"
„Si bil danes pri njem?"
„Bil sem. Pomazal sera mu rane s kolo-
mazom, nalil mu žganjice s pepelom v grlo. Se
bo ozdravel. Ponosen Poljak je. Govore, da je
poklal Tatarjev na Hortici kakor svinj, predno
so ga vjeli. Zanj se ne brigaj!"
Otožen odmev kotlov, po katerih so bili na
koševovim dvorišču, pretrga dalji razgovor. Ta-
tarčuk, zaslišavši ta odmev, se je kar stresel
ter skočil na noge. Nenavaden nemir se je videl
na njegovem licu.
„Že kličejo na posvetovanje", reče loveč z
ustmi sapo . . . „Sohroni Bih! Ti Filip, ne pri-
poveduj, o čemur sem govoril tukaj s teboj. Bog
obvaruj!"
To rekši zgrabi Tatarček vedro z žganjico,
dvigne jo z obema rokama k ustom ter pije in
pije, kakor bi se hotel vpijaniti na smrt.
„Pojdiva!" reče kantarej.
Odmev kotlov je donel čedalje močneje.
Odideta. Predmestje Hasa Baše je bilo lo-
čeno od majdana (trga) samo z nasipom, ki je
opasoval pravcati tabor. Skozi živi plot so bila
napravljana vrata, skozi nje pa so molela žrela
1
187
topov. Sredi predmestja je stal dom kantareja
in hiše kramskih atamanov; okrog obširnega trga
so stali šotori, v katerih so prodajali različno
blago. Bile so sploh borne stavbe, stesane iz
dobovih brun, kakoršnih se je dobilo dokaj na
Hortici, pokrite z vejami in trsičjem. Bajte same,
ne izvzemši kantarejeve, bile so podobnejše ba-
rakam, nego hišam, ker so se večinoma le strehe
videle iz zemlje. Stropovi so bili črni in sajasti;
zakaj če so v bajtah kurili, se dim ni vlekel
$amo skozi predor na strehi, marveč skozi ves
strop; takrat si si lahko domišljeval, da ne gle-
daš bajte, marveč samo kupček vej in trsičja,
v katerem pretapljajo smolo. V bajtah je vladala
večna tema; radi tega so vedno kurili z lučivom
(borovimi panjači) in hrastovimi skorjami. Kra-
marskih ut je bilo nad deset, katere so se ločile
na kurenove ter bile lastnina posameznih kurenov
in gostilnice, v katerih so v mirnem času tržili
Tatarji in Valahi; jedni s kožami, turškimi tka-
ninami, orožjem in plenom vsake baže, drugi pa
največ z vinom. Gostilnice so le poredkoma obi-
skovali, ker se je kupčija le najpogosteje spre-
minjala v rop, katerega ni kantarej, niti trgov-
ski atamani niso mogli zabraniti. Med šotori je
stalo tudi osem in trideset kurenovih krčem, pred
katerimi so ležali vedno sredi smeti, žakljev, hra-
stovih klad in kupov konjskega gnoja, pijani, na
pol mrtvi Zaporožci, nekateri kakor bi bili vgrez-
neni v kameniti spanec, drugi s peno na ustih,
203	
zvijajoč se norosti (delirije). Nekateri polupijani
so tulili kozaške pesni, bljuvali, tepli ali polju-
bovali se ter preklinjali kozaško osodo. Pri tem
so stopali po glavah in prsih ležečim. Le takrat,
če je imela iti vojska na pohod na Tatarje, ali
v Rusijo, bila je ukazana treznost; takrat so
one, ki so pripadali k vojski, s smrtjo kaznovali
za pijanstvo. V navadnem času so bili na sej-
mišču vsi od prvega do poslednjega pijani: kan-
tarej, atamani, kakor tudi prodajalci in kupci.
Kisli smrad žganjice vkupno s smradom smole,
rib, dima in konjskih kož, je neprestano napol;
noval ozračje vsega predmestja, ki ni dosti
razlikovalo od turških in tatarskih mest. Pro-
dajali so tukaj vse, kar se je dalo na Krimu,
Valahiji, ali na pobrežju upleniti, iskreče vshod-
nje tkanine, lame, zlate tkanine, brokat, sukno,
katun, trilih in platno, kože, kužuhovino, posu-
šene ribe, višnje in turške slaščice, cerkveno
orodje, kositrene polumesce, odtrgane raz mina-
retov, pozlačene križe, naplenjene po cerkvah*),
smodnik in brušeno orožje, droge za sulice in
sedla. Med to mešanico so se kretali ljudje, ob-
lečeni po najrazličnejši šegi, po letu skoraj polu
nagi, vsigdar pa poludivji, okajeni od dima, oma-
*) Zaporožci ob času svojih napadov niso ščedili ni-
kogar in ničesar. Do dobe Hmelnickega še celo cerkve
na Siču ni bilo. Prvo postavil je tam Hmelnicki. Sicer pa
tam niso nikogar vprašali po veri in kar pripovedujejo o
verskih obredih Niževcev, je bajka.
189	
zani blata, polni gnoječih se ran od pika velikih
komarjev, katerih je na mirijade bilo nad Črto-
melikom, in kakor smo že rekli, večno pijani.
Danes je bil trg Hasan Baše še bolj poln
ljudi, nego navadno. Krame in krčme so zapirali,
vse je vrelo na mestni majdan, na katerem se
ima vršiti posvetovanje. Filip Zahar in Anton
Tatarčuk šla sta tje z drugimi; toda poslednji
se je vedno nekako obotavljal, hodil počasi ter
pustil iti tolpe mimo. Čedalje veči nemir je od-
seval iz njegovega lica. Med tem sta prišla čez
most na okopih, skozi vrata ter na zavarovani
„majdan", obkoljen z osem in tridesetimi stav-
bami. To so bili kureni, ali bolje: hiše kurenov,
to je nekake vojašnice, v katerih so bivali Ko-
zaki. Ta poslopja, jednake velikosti in mere, niso
se v ničemur razlikovala jedno od druzega, k
večjemu po imenih, privzetih po raznih ukrajin-
skih mestih, katera so nosili tudi polki. V jed-
nera kotu ,.majdana" se je dvigala posvetoval-
nica, kjer so zasedali svoje prostore atamani pod
vodstvom koševega. Tolpe, ali tako imenovano
»tovarištvo", je vršilo svoje zborovanje pod mi-
lim nebom, ter pošiljalo vsaki hip deputacije k
starostam; ali pa so kar šiloma vlomili v posve-
tovalnico, da bi strahovali posvetovajoče.
Na majdanu je bila že velika gnječa, ker
je ataman koševi pozval že poprej na Sič vso
vojsko, raztrešeno po otokih, rekah in lužah.
Torej je bilo tovarištvo številnejše, nego navadno.
190	
Solilce se je nagibalo k zatonu, zato so že za-
rano prižgali nekoliko sodčkov s6 smolo. Tu in
tam so stali taki sodčki z žganj i co, katere si
je dal vsak kuren izpostaviti, kateri so močno
podpirali eneržijo zborovanj. Red med kureni so
vzdrževali esavli (vojaški podhetmaui), oboroženi
z močnimi dobovimi palicami in samokresi, s ka-
terimi so branili celo svoje življenje, ki je bilo
tudi često v nevarnosti.
Filip Zahar in Tatarčuk sta šla naravnost
v zborovalnico, kjer sta, jeden kot kantarej, drugi
kot kurenov ataman, imela pravico sedeti med
starešinstvom. V sobi je bila samo jedna mala
mizica, pri katerej je sedel vojaški pisar. Atamani
in koše vi so imeli, svoje sedeže na kožah ob
stenah. V tem trenutku še prostori niso bili
zasedeni. Koševi je hodil z velikimi koraki po
sobi, kureni pa, zbrani v male tolpe, razgovarjali
so se potihoma, pretrgujoč časih govorico z glasnej-
šimi kletvami. Tatarčuk opazi, da se celo znanci
in prijatelji delajo, kakor da ga ne vidijo. Vsled
tega se približa takoj mlademu Barabašu, ki je
bil več ali manj v ravno takem položaju. Drugi
so pogledovali na nju izpod čela; mladi Barabaš
se ni dosti zmenil za to, saj tudi ni vedel o čem
se bodo posvetovali. Bil je nenavadno zal in
močan človek: to je bilo nemara tudi vzrok,
da so ga napravili atamana. Sicer pa je bil glede
svoje budalosti splošno znan po vsem Siču, zato
so ga v obče le „abotnega atamana" zvali. Ta
191	
priimek je vzbujal tudi mnogo smeha med sta-
rešinstvom.
»Počakaj va nekoliko, pa poj deva nemara s
kamnom na vratu v vodo", pošepeta mu Tatarčuk".
„Kaj praviš?" vpraša Barabaš.
»Torej še nič ne veš o pismih?"
»Trastia maty mordovala" (mrzlica je mater
umorila.) »Sem mar jaz pisal kako pismo?"
»Poglej, kako naju gledajo izpod čela".
„Ce lopotnem katerega po obrazu, več ne
bo tako gledal, ker mu bodo oči izskočile"
Med tem je naznanjal krik zunaj, da se
nekaj godi. Na to se vrata v posvetovalnico od-
pro na široko in v sobo stopita Hmelnicki pa
Tuhaj-bej. Nekoliko mesecev poprej so smatrali
Tuhaj-beja, ki je bil najbojevitejši med Zamorci,
za največji strah Niževcev, radi česar so ga tudi
na Siču strašno sovražili. Sedaj pa je »tovari-
štvo" metalo čapke kviško, ko ga je zagledalo,
kjer je videlo v njem najboljšega prijatelja Hmel-
nickega in Zaporožcev.
Tuhaj-bej je šel spredaj in za njim Hmel-
nicki z bulavo v roki, kot izbrani hetman zapo-
rožskih vojsk. To dostojanstvo je nosil od časa
ko se je vrnil s kanovo pomožno vojsko iz Krima.
Takrat so ga vzele tolpe na roke in vlomivši v
vojaško zakladnico, prinesle mu bulavo, prapor
in pečat, katere reči se navadno pred hetmanom
nosijo. Radi tega se je tudi močno spremenil.
Videti je bilo, da čuti, da nosi v sebi strašno

192	
moč vsega Zaporožja. Ni bil to več oni Hmel-
nicki, ki je obdolžen bežal čez Divja Polja na
Sič, marveč Hmelnicki: hetman. krvavi duh, ve-
likan, maščevalec lastne krivde' na milijonih.
Vendar ni raztrgal verig, marveč naložil še
nove, težje. To je kazala že njegova zveza s
Tuhaj-bejem. Ta zaporožki hetman je zavzemal
v osrčju Zaporožja še le drugo mesto za Tatar-
jem; pokorno je prenašal njegovo ošabnost in
prezirljivo njegovo obnašanje. Bil je le podložnik
svojega predstojnika. Toda moralo je tako biti.
Hmelnicki se je za vso svojo veljavo pri Ko-
zakih imel zahvaliti jedino Tatarjem in kanovej
ljubezni, — čije predstavitelj je bil divji in ljuti
J uhaj-bej, Hmelnicki je znal krotiti svoj ponos,
ki mu je razdiral prsi, s pokorščino tako, kakor
je znal družiti pogum z zvijačo. Bil je lev in
lisica, orel in gad. Odkar je obstal Sič, ni se
se nikdar obnašal v njem Tatar kakor gospodar.
Sedaj so prišli taki časi.
Posvetovanje se prične. Tuhaj-bej se vsede
v sredi na velikem zavoju kož, kjer je, polo-
ži vsi noge pod-se, začel grizti posušeno seme
solncmc ter izpljuvati lupine na sredo izbe. Njemu
na desno vsede se Hmelnicki z bulavo, na levo
kosevi in ataroan, a deputaeija tovarištva poleg
sten. Razgovor nekoliko vtihne, samo od zunaj
je prihajal hrup in šum tolpe, ki je zborovala
pod milim nebom, podoben šumu valov. Hmel-
nicki začne govoriti:
}<w
»Gospoda! Vsled ljubezni, naklonjenosti in
razsodnosti najjasnejšega čara krimskega, gospo-
darja mnogih narodov, sorodnika 'telesom nebe-
škim, vsled dovoljenja milostljivega kralja Vladi-
slava in dobre volje pogumnih zaporožkih vojsk,
zaupljivi v našo nedolžnost in pravičnost božjo,
gremo se maščevat za strašne in okrutne kri-
vice, ki so nam jih storili, katere smo po kri-
stjanski trpeli, dokler smo mogli, od okrutnih
Lahov, komisarjev, starost, najemnikov in vsega
plemstva. Radi teh krivic ste nemara vi, go-
spoda, in vsa zaporožka vojska, prelili dokaj
solz, ter meni dali bulavo v roke. da bi mogel
za našo nedolžnost in vseh vojsk Iožje zahtevati
zadoščenja (pravice). Smatrajoč to za dokaz vaše
ljubezni, šel sem prosit pomoči najjasnejšega
cara (kana), katere nam ni odrekel. Toda pri-
pravljen že na vse, nisem bil malo razžaljen, ko
sem slišal, da žive mej vami izdajalci, ki so s
zvijačnimi Lahi v zvezi ter jim poročajo o naših
pripravah; zato — če je res tako — imajo biti
po vaši razsodnosti in dovoljenju kaznovani.
Torej prosim, da zaslišite pisma, katera je po-
slanec našega sovražnika, kneza Višnjeveckega
prinesel, kateri pa ni bil poslanec, marveč ogle-
duh, ki je nameraval naše priprave in dobro
voljo Tuhaj-beja, našega prijatelja, si ogledati
in vse to Lahom izdati. Potrebno je torej, da
ga kot takega obsodite, kakor tudi tiste, ka-
terim je prinesel pisma, o katerih je koševi,
194	

kakor zvest prijatelj moj in Tukaj-beja in vse
vojske, nam takoj poročal."
Umolkne. Hrup za okni postaja čedalje
večji; vojaški pisar je vstal ter začel naj-
poprej čitati knezovo pismo atamanu koševemu.
začenjajoče se z besedami: „Mi po božjej mi-
losti knez in gospodar v Ljubnem, Horolu, Pri-
luki, Hadzijaču itd., vojvoda ruski itd., starosta
itd." Pismo je bilo popolnoma uradno. Knez,
zvedši, da se zbira zaporožka vojska, vpraša
atamana, ali je resnica ter ga opominja ob enem,
naj to radi miru krščanskih dežel opusti. Hmel-
nickega pa, če bi narod na Siču šuntal, naj bi
oddal komisarjem, kateri ga bodo že sami spom-
nili na to. — Drugo pismo je bilo gospoda Grod-
zickega, namenjeno ravno tako velikemu atamanu;
tretje in četrto pa Zacvilihovskega in. starega
čerkaskega polkovnika, namenjeni Tatarčuku in
Barabašu. V nobenem iz njih se ni nahajalo ničesar,
kar bi moglo sumničiti osebe, katerim so bila
pisana, in nadpisana. Zacvilihovski je prosil samo
Tatarčuka, da bi vzel donosilca v svoje varstvo
ter mu olajšal vse, kar bi poslanec zahteval.
Tatarčuk si je oddahnil.
„Kaj porečete, gospoda, o teh pismih?"
vpraša Hmelnicki.
Kozaki so molčali. Vsa posvetovanja, dokler
žganjica ni razgrela glav, začela so se vedno
na tak način, da nobeden atamanov ni hotel
začeti prvi govoriti. Kot priprosti in zviti možje
195_
so delali tako iz bojazni, da bi se otegnili oštev-
kam, češ, da so tepci; kar bi se jim znalo lahko
pripetiti ter vzbuditi splošen smeh, ko bi nasve-
tovali kaj nepovoljnega. Na Siču ni bilo nič ne-
navadnega, kjer je sredi največe priprostosti bilo
za to največ pripravnih ljudi, da so se drugim
posmehovali ter se tudi tega zasmehovanja naj-
huje bali.
Kozaki so molčali. Hmelnicki reče znovič:
„Ataman koševi je naš brat in zvest pri-
jatelj. Jaz atamanu zaupam, kakor lastnej duši;
kdor bi kaj druzega rekel, ta je sam izdajalec.
Ataman je star tovariš in vojak."
To rekši je vstal ter poljubil koševega.
»Gospoda!" odvrne na to koševi; Jaz voj-
sko zbiram, a hetman naj jo vodi. Kar se po-
slanca tiče, je moj, ker so ga k meni poslali;
a ker je moj, darujem ga vam."
„Vi gospodje deputacije, poklonite se ata-
manu", reče Hmelnicki; „ker je pravičen mož
ter idite povedat tovarištvu, da on ni izdajalec.
On je prvi razstavil straže, on sam je ukazal
loviti izdajice. ki bi utekali k Lahom, ali prišli
od njih semkaj. Vi gospodje deputacije, povejte,
da on ni izdajalec, da on je najboljši izmed vseh".
Deputacija se je poklonila do pasu najpoprej
Tuhaj-beju, ki je ves ta čas žvečil z največjo
malomarnostjo svoja zrna solnčnic, potem Hmel-
nickemu in koševemu; na to pa je šla iz sobe.
Kar. bibl.	14
196	
Čez kratko so radostni kriki za okni javili,
da je deputacija izvršila svoje naročilo,
,,Živijo naš koševi! Naj živi koševi!" kri-
čali so hripavi glasovi tako močno, da se ti je
zdelo, tresejo se stene sobane. Ob enem je za-
gromel strel samokresov in „piščel".
Deputacija se je vrnila ter sedla zopet v
izbin kot.
„Gospoda!" reče Hmelnicki, ko se zunaj
hrup nekoliko poleže, „ modro ste sodili, da je
ataman koševi pravičen človek. Če pa ataman
ni izdajalec, kdo je? Kdo ima prijatelje mej
Lahi, s kom imajo oni zvezo, komu dopisujejo?
komu priporočajo svoje poslance? Kdo je potem
izdajalec?"
Hmelnicki je govoril te besede z visokim
glasom ter pomežikoval zlobno z očmi na Tatar-
čuka in mladega Barabašo, kakor • bi hotel na-
ravnost pokazati na nju. V sobani nastane hrup-
Nekoliko glasov zakliče: „Barabaš in Tatarčuk!"
Nekateri kurenovi so vstali s svojih sedežev; de-
putacija pa je klicala: „na pogibelj!"
Tatarčuk obledi, a mladi Barabaš z začu;
denimi očmi gleda po navzočih. Njegov lenobni
duh se je dolgo trudil, predno je uganil, česa
ga dolže. Naposled reče:
„Ne bude sobaka mjasa isti!" (ne bo jedel
pes mesa).
197
To rekši zasmeja se kakor blazen in za
njim drugi. Tudi večina kurenovik se je divje
zakrohotala, ne znajoč zakaj.
Skozi okno pa so doletavali čedalje glas-
nejši kriki; brž ko ne jela jim je žganjica raz-
grevati glave. Hrup je naraščal čedalje bolj.
Anton Tatarčuk je vstal; obrnivši se k
Hmelnickemu, reče:
„Kaj sem učinil, gospod zaporožki het-
man, da zahtevate mojo smrt? Kaj sem zakrivil?
Ce mi je komisar Zacvilihovski pisal pismo, —
kaj to ? Tudi knez je pisal koševemu! Sem-li
pismo sprejel? Ne! Ko bi ga bil tudi, kaj bi
bil storil napačnega? Prinesel bi ga bil pisarju,
da mi ga prečita, ker sam ne znam čitati ni
pisati. Torej bi tudi vi zvedeli, kaj je v pismu.
Tega Laha še tudi videl nisem. Kako naj sem
izdajalec? Hej, bratje Zaporožci! Tatarčuk je
hodil z vami na Krim; ko pa ste šli v Valahijo,
šel je z vami; ko ste šli pod Smolensk, šel je
pod Smolensk. Bil se je z vami, dobrimi mo-
lojei. živel z vami, dobrimi molojci in kri pre-
lival z vami, dobrimi molojci, gladu mrl z vami,
dobrimi molojci; torej ni Lah, ni izdajalee,
marveč Kozak, vaš brat; če torej, gospod het-
man, zahtevate njegovo smrt, pa tudi povejte
vzrok? Kaj sem vam učinil? S čira pokazal
neodkritosrčnost? Torej bratje, bodite usmiljeni
in pravično sodite!"
14'
198	
»Tatarčuk je dober molojec! Tatarčuk je
pravičen človek!" slišijo se glasovi.
»Tatarčuk, dober molojec si", reče Hmel-
nicki, »ne želim ti zlega, ker si moj tovariš, ne
Lak; Kozak, naš brat. Ko bi bil izdajica Lah,
bi me to ne žalilo; če je pa dober molojec iz-
dajica, moj tovariš izdajalec, mi je radi tega
težko na srcu in meni je dobrega molojca žal.
Ker si že bil na Krimu, v Valahiji in pod Smo-
lenskim, — je tvoj greh še večji, da si tako
neodkritosrčno hotel izdati priprave in gotovost
zaporožkih vojsk! Pisali so ti, da bi mu šel na
roko v vsem, kar bi od tebe poželel. Povejte,
gospodje atamani, česa bi Lah ne mogel po-
želeti? Nemara še celo mojo in mojega prija-
telja, Tukaj-beja smrt? Ali cel6 pogubo zapo-
rožkih vojsk! Ti, Tatarčuk, si torej kriv! Več
se ne izmotaš. Barabašu je pisal njegov stric,
čerkaski polkovnik, tovariš Čaplinskega in pri-
jatelj Lahov, kateri je privilegije^ shranjeval, da
jik zaporožka vojska ni dobila. Če je torej kdo,
— in rotim vaju pred Bogom, da temu ni dru-
gače, — sta vidva oba kriva! Prosita atamanov
usmiljenja; tudi jaz bom prosil, dasiravno je ve-
lika vajina krivda."
Med tem je skozi okno doletaval že ne več
šum in hrup, marveč pravi piš burje. »Tova-
rištvo" je hotelo zvedeti, kaj se godi v dvorani,
zato je poslalo novo deputacijo.
199	
Tatarčuk je spoznal, da je zgubljen. Spomnil
se je tudi, da je pred tednom nagovarjal ata-
mane, naj bi ne oddali bulave Hmelnickemu ter
ne zvezali se s Tatarji. Mrzle potne srage so mu
stopile na čelo; spoznal je, da ni več rešitve.
Kar se tiče mladega Barabaša, bilo je jasno, da
pogubivši ga. botel se je Hmelnicki maščevati
nad starim čerkaskim polkovnikom, ki je svojega
sinovca močno ljubil. Toda Tatarčuka ni mikalo
umreti. Ne bil bi obledel pred sabljo, pred krogljo,
niti pred sramotnim kolom; toda smrt, kakoršna
ga je čakala, pretresla je mozeg njegovih kosti.
Ko je torej umolknil Hmelnicki, zakriči pre-
sunljivo :
,,V imenu Kristusa! bratje atamani, iskreni
tovariši, ne pogubljajte nedolžnega; jaz Laha ni-
sem videl, niti kedaj govoril ž njim! Usmilite
se, bratje! Ne vem, česa bi bil zahteval Lah od
mene, vprašajte ga sami! Rotim vas pri Kristusu
Odrešeniku, sveti prečistej Devici, pri svetem
čudodelniku Nikolaju, arhangelju Mihaelu, da ne-
dolžnega pogubljate!"
,,Laha pripeljite!" zakliče stari kantarej.
„Laha sem. Laha! klicali so kurenovi.
Začela se je zmešnjava. Nekateri so skočili
k stranskej sobi, kjer je bil zaprt vjetnik, da bi
ga pripeljali pred sodišče, drugi se bližali grozno
k Tatarčuku in Barabašu Najpoprej je Hladki,
ataman mirgorodskega kurena, zakričal: „Na
pogibelj!" Deputacija je ponovila krik. Čarnota
200	
pa je skočil k vratom ter odprši jih klical zbra-
nej tolpi:
»GospOda, tovariši, Tatarčuk je izdajalec
in Barabaš izdajalec, — naj pogineta!"
Tolpa odgovori s strašnim tuljenjem. V sobi
se je začela še večja zmešnjava Vsi kurenovi
so vstali s svojih sedežev. Nekateri so klicali:
»Laha! Laha!" drugi si prizadevali pomiriti hrup.
Med tem so se vrata o pritisku tolpe odprla na
stežaj in v sobano se je vsula tolpa, zborujoča
na dvoru. Strašne postave, pijane vsteklosti na-
polnile so sobano, vijoč z rokami, klepetajoč z
zobmi in dihajoč smrad žganjice. „Smrt Tatar-
čuku in Barabašu! na pogibelj! Dajte sem iz;
dajalca, na majdan ž njima!1' kričali so pijani
glasovi. „Bij! Ubij!" vpili so drugi in na sto
rok se je stegalo v tem hipu po nesrečnej žrtvi.
Tatarčuk se ni branil, le ječal je presunljivo;
mladi Barabaš pa se je začel braniti s strašno
močjo. Sprevidel je, da ga hote umoriti. Strah,
obup in besnota se mu je pokazala na licu. Usta
so se mu pokrila s peno, iz prsi je prihajal nekak
živalski glas. Dvakrat se je že iztrgal rabeljem
iz rok, dvakrat so ga njih roke zgrabile za ra-
meni, za prsi, za brado in vlasuljo. On pa se
je zvijal, grizel, tulil, padel na tla, pa se zopet
dvignil okrvavljen, strašen. Raztrgali so mu obleko,
odtrgali mu vlasuljo z glave, izbili oko ter ga
naposled pritisnili k steni, da si je zlomil roko.
Takrat je padel. Morilci so ga pograbili za noge
201	
ter skupno s Tatarčukom izvlekli na majdan (trg).
Tukaj še le, pri blesku smolnatih sodčkov in
plapolajočih ognjišč, imela se je izvršiti sodba.
Nekoliko tisoč ljudi je planilo na obsojenca ter
mesarilo ju na kosce, tuleč in boreč se med seboj.
Teptali so ju z nogami, trgali njima ude. Vsa
tolpa se je gnjetila okoli nju, kakor zdivjana.
Časih so krvave roke dvigale kvišku, dve člo-
veku že ne več podobni postavi, pa ju znovič
treščile ob tla. Dalje proč stoječi vriščali so
tako, da je do neba odmevalo; nekateri so za-
htevali, da se trupli vržeti v vodo, drugi, da se
potlačita v sodčke goreče smole. Pijani vsi, za-
čeli so med seboj pretep. V tej norosti zapalili
so dva sodčka žganjice, ki sta osvetljevala ta
peklenski prizor se svojo modrikasto svitlobo.
Raz obzorja je gledala nanj luna, tiha, jasna
in zala.
Tako je »tovarištvo" kaznovalo svoje iz-
dajalce.
V posvetovalnici je v onim hipu, ko so Ko-
zaki izvlekli Tatarčuka in mladega Barabaša
skozi vrata, nastala zopet tišina; atamani zno-
vič zasedejo svoje prejšnje prostore. Iz stranske
sobe pripeljejo jetnika.
Senca mu je padala na lice tudi takrat, ko-
je zaplapolal ogenj na ognjišču. V polutemi bila
je videti samo visoka postava, stoječa prosto in
ponosno, akoravno so ji bile roke zvezane. Ata-
ffian Hladki je vrgel na ogenj nekoliko polen;
202	
čez kratko je vzplapolel kviško plamen ter po-
lil z jasno svitlobo jetnikovo obličje, kateri se
je obrnil k Hmelnickemu.
Hmelnicki zagledavši ga, se strese.
Jetnik je bil gospod Skretuski.
Tuhaj-bej je izpljunil luskine žvekajočih zm
ter zamomljal:
»Poznam tega Poljaka; bil je v Krimu!"
„Na pogibelj mu!" zakliče Hladki.
»Na pogibelj!" ponovi Čarnota.
Hmelnicki ostro pogleda Hladka in Čarnoto,
ki umolkneta zavoljo tega. Obrnivši se pa h ko-
ševemu, reče :
»Tudi jaz ga poznam".
»Od kod si?" vpraša koševi Skretuskega.
»Kot poslanec sem prišel k tebi, ataman
koševi; razbojniki so me pa na Ho rtiči napadli;
vkljub običajem, ki jih spoštujejo celo najdivjiši
narodi, so me ti ljudje brez ozira na mojo po-
slančevo veljavo in moj stan, ranili, onečastili
in kakor jetnika semkaj pripeljali, za to bo za-
hteval moj gospod, svetli knez Jeremija Višnje-
vecki od tebe, ataman koševi, odgovora".
»Čemu si pokazal svojo neprijaznost s tem,
da si dobrega molojca s čakunom zaklal? Cemu
si nam pobil toliko ljudi, četirikrat več, kakor
je bilo vas samih? Prišel si k meni s pismom,
samo da bi naše priprave videl in poročal Po-
ljakom o njih. Vemo tudi, da si za zaporožke
izdajice nosil pisma, da bi ž njimi koval pogubo
03	
našej vojski; zato tudi ne boš kakor poslanec,
marveč kakor izdajica sprejet in pravično kaz-
novan".
..Motiš se, ataman koševi in tudi ti, gospod
hetman, samozvanec", odvrne namestnik, obrnivši
se k Hmelnickemu. „Če sem nosil pisma, vsaj
dela tako vsak poslanec, da pisma od znancev
do znancev prenaša, ne da bi sam imel ž njimi
kakošno zvezo. Prišel sem sem s knezovim pi-
smom, ne kovati vašega pogina, marveč vas pred
takimi prestopki zadrževati, kateri prineso polj-
skej ljudovladi veliko bolečino, vam in vsej za-
porožkej vojski pa gotovo pogubo. Na koga vendar
dvigate svoje brezbožne roke? Proti komu se
vi, ki se branitelji krščanstva imenujete, bratite
s pagani? Proti kralju, proti plemitašem, proti
vsej poljskej ljudovladi. Vi, ne pa jaz, ste radi
tega izdajice; povem vam. če s pokorščino in
ubogljivostjo ne operete svojih krivd, gorje vam!
So mar nastopili zopet časi Pavhika in Nalevajke?
Šte li že pozabili na njuno kazen? Pomnite torej,
da potrpežljivost poljske ljudovlade je že pri
kraji in da meč visi nad vašimi glavami".
»Oštevaš nas, vražji sin, da bi se izvil in
smrti ušel"; zakliče koševi, »toda ne pomaga ti
niti grožnja, niti vaša poljska latinščina".
Tudi drugi atamani so začeli škripati z zobmi
ter ropotati s sabljami. Gospod Skretuski se pa
dvigne še višje ter nadaljuje:
204	
„Ne misli si ataman koševi, da se bojim
smrti in da zagovarjam s tem svoje življenje,
da bi se opravičeval tu pred vami. Kot plemiča
zamore me soditi le plemstvo. Tu pa ne stojim
pred sodniki, marveč pred razbojniki; ne pred
plemiči, marveč pred kmeti; ne pred vitezi, mar-
več pred barbari; tudi dobro vem, da smrti ne
uidem, — s katero pa napolnite mero svojih
krivic. Pred menoj je smrt in muka, za menoj
pa moč in maščevanje vse poljske ljudovlade,
pred katero trepetajte vsi!"
Njegova vzvišena postava, možato izrečene
besede in imč ljudovlade: vse to je napravilo
silen vtis. Atamani so molče pogledovali jeden
druzega. Zdelo se jim je, da pred njimi ne stoji
jetnik, nego grozni poslanec mogočnega naroda-
Tuhaj-bej zamomlja znovič:
»Serditij Lah (ponosen Poljak)!"
„Serditij Lah!" ponovi Hmelnicki.
Silno ropotanje po vratih pretrga daljši raz-
govor. Na majdanu je bila sodba nad Tatarčukom
in Barabašem končana; zato so krvoloki po-
slali novo deputacijo.
Nekoliko Kozakov, okrvavljenih, zasopljenih,
potnih in pijanih, stopi v sobo. Obstanejo pri
yratih in stegujoč roke, še onesnažene s krvijo,
začnejo govoriti:
»Tovarištvo se poklanja gospodom stara-
šinom", — tu se vsi do pasu priklonijo, — „ter
205	
prosi, da mu izročite tega Laha, da bi tako po-
igrali ž njim kakor z Barabašem in Tatarčukom."
„Dajte jim Laha!" zakriči Čarnota.
»Ne dajte ga!" kličejo drugi. „Naj čakajo.
Poslanec je."
„Na pogibelj mu!" oz vali so se razni glasovi.
Potem utihnejo vsi, čakajoč, kaj porečeta
koševi in Hmelnicki.
»Tovarištvo prosi; če pa ne dobi, pa si
samo vzame!" ponove deputatje.
Zdelo se je, da je Skretuski izgubljen, in
da zanj ni več rešitve. V tem hipu pa se skloni
Hmelnicki k ušesu Tuhaj-beja.
„Tyoj jetnik je," zašepeče. „Vjeli so ga
tvoji Tatarji, pa je tvoj. Boš ga res pustil si
vzeti P Bogat plemič je, katerega knez Jeremija
z zlatom od tebe odkupi."
»Dajte Laha!" kličejo čedalje grozilnejše
Kozaki.
Tuhaj-bej se zgane na svojem sedežu in
vstane. Lice se mu hipoma spremeni, oči se mu
razširijo kakor mački, zobje začno bliskati. Naglo
skoči, kakor tiger, pred molojce, ki so zahtevali
jetnika.
»Proč capini! psi nezvesti! sužnji, svinje-
jedi!" zatuli, pograbivši za brade dva Zaporožca
ter ju krepko strese. »Proč pijanci, zverjad ne-
čista! plazeči se gadje; vi ste prišli jemat mi
moj plen! evo tuje, capini!" Tako govoreč, ro-
val jih je za brade, naposled telebnivši jednega

ob tla, jel ga je teptati z nogama. — „V prah
pred menoj, sužnji! ker v jasir vas poženem,
ves Sič z nogama tako poteptam, kakor sedaj
vas! Z dimom vam posteljem, z vašimi črevesi
pokrijem!"
Deputacija se prestraši in umakne; strašni
prijatelj je pokazal, kaj zna.
Čudno! Na Bazavluku je stalo samo šest
tisoč orde. Res za njimi je stal še kan z vso
močjo krimske vojske. Toda na Siču je bilo
nad deset tisoč molojcev, razun onih, katere je
Hmelnicki že poslal na Tomanovko, — vendar
niti jeden glas ni ugovarjal Tuhaj-beju. Videti
je bilo. da način, s kakoršnim je zamorec ubranil
jetnika, bil je jedini in najboljši, ki je Zaporožce
takoj prepričal, kako jim je bila še tatarska
pomoč v tem hipu potrebna. Deputatje so pri-
bežali na majdan ter kričali tolpi, da z Lahom
ne bodo poigravali, ker je jetnik Tuhaj-beja in
Tuhaj-bej se je grozno razsrdil. „Brade nam je
poruval!" klicali so. Na majdanu so Kozaki
takoj začeli ponavljati: ,,Tuhaj-bej rozserdivsja!"
— „Rozserdivsja!" klicala je žalostna tolpa;
»rozserdivsja, rozserdivsja!" in v kratkem na to je
nekak presunljivi glas začel prepevati okolo ognjišč:
„Hej, hej!
Tuhaj-bej,
Rozserdivsja dnže (močno),
Hej, hej,
Tuhaj-bej,
Ne serdisja, druže (tovariš)!"
207	
Takoj je na tisoče glasov ponovilo: „Hej,
hej! Tuhaj-bej". Tako je navstala jedna teb
pesnij, katere je potem, rekel bi, vihar raznašal
po vsej Ukrajini ter vdarjal z njimi ob strune
teorban.
Naglo so pesem pretrgali, ker je hitelo skozi
vrata od predmestja Hasan-Baše nekoliko ljudi.
Odrivali so tolpo ter kričali: „S poti! S poti!"
Atamani so menili že otiti, ko novi gostje pla-
nejo v sobano.
„Pismo hetmanu!" klical je stari Kozak.
„Od kod ste?"
„Smo iz Čehrina. Dan in noč hitimo s pi-
smom. Tukaj je."
Hmelnicki vzame pismo iz rok Kozaka ter
ga začne čitati. Lice se mu naglo spremeni;
kar naenkrat pa preneha, ter vzklikne s krepkim
glasom:
»Gospodje atamani! Veliki hetman je poslal
sina Štefana z vojsko na nas. Vojska!"
V sobani nastane čuden hrup. Nisi mogel
reči, ali hrup veselja, ali osupnenja. Hmelnicki
stopi sredi sobane, podpre si boka in oči so mu
švigale kakor blisk. Glas njegov pa je zagromel
grozno in velivno:
„ Kur eno vi h kurenom! Streljajte s topovi
na stolpu! Razbijte vse sodčke z žganjico! Jutri
°l> svitu odrinemo!"
Odslej so bila končana na Siču vsa zbo-
rovanja in posvetovanja atamanov in prevaga
208	
»tovarištva". Hmelnicki je vzel v roke neome-
jeno vlado. Pred bipom še, ker se je bal, da
bi vzburjeno tovarištvo ne preslišalo njegovega
glasu, moral je jetnika z zvijačo braniti; sedaj
je bil nad vsemi poglavar življenja in smrti.
Tako je bilo zmiraj. Pred in po pohodu, ako-
ravno je bil hetman že izbran, vsiljevala je tolpa
atamanom in koševemu svojo voljo, katerej je
bilo nevarno se upirati. Ko pa je bila razgla-
šena vojska, se je tovarištvo spremenilo v ar-
mado, ki je morala biti pokorna svojim povelj-
nikom. Kurenovi so postali oficirji, a hetman —-
vodja, poveljnik, diktator.
Čez kratko je grom topov raz stolpa, sto-
ječega pri vratih predmestja Hasan-Baše potresel
vse izbine stene ter razlegal se v turobnem od-
mevu po vsem Čertomeliku, naznanjoč vojsko.
S tem se je pričela tudi nova doba v zgo;
dovini dveh narodov: toda za to niso znali niti
pijani Sičevci, niti sam zaporožki hetman.
XII.
Hmelnicki in Skretuski otideta na prenoči-
šče h koševemu, ž njima tudi Tuhaj-bej, kate-
remu je bilo že prepozno vračati se na Bazav-
luk. Divji bej je smatral namestnika kot jetnika,
ki ima biti odkupljen za visoko ceno, a pri tem
vendar ne kot vjetnika, ker ga je višje cenil,
nego Kozake, ker ga je videl kot knežjega po-
209	
slanca na kanovem dvoru. Ko koševi to opazi,
povabil ga je v svoje stanovanje ter začel drugače
ravnati ž njim. Stari ataman je bil z dušo in
telesom vdan Hmelnickemu, kateri ga je zavo-
jeval in navladal; torej je takoj opazil, koliko
je bilo Hmeinickemn mar za to, da se jetnik
reši. Še bolj pa se začudi, ko se je takoj po do-
hodu v hišo obrnil Hmelnicki k Tuhaj-beju.
„Tuhaj bej!" reče, „koliko misliš dobiti od-
kupnine za tega jetnika?"
Tuhaj-bej pogleda Skretuskega ter odvrne:
„Rekel si mi, da je kaj veljaven človek; a
jaz sam vem, da je poslanec mogočnega kneza,
kateri zelo ljubi svoje ljudi. Bismillah! pa plača
jeden in plača drugi . . . skupaj ..."
Tu se je Tuhaj-bej zamislil.
„Dva tisoč tolarjev".
Hmelnicki odvrne na to:
„Dam ti dva tisoč tolarjev".
Tatar molči nekaj časa. Njegove poševne
oči, zdelo se je, da kar presunjajo Hmelnickega.
„Ti daš tri", reče.
„ Zakaj naj dam tri, če si poprej samo dva
zahteval?" „Zato, ker ga hočeš ravno imeti, go-
tovo ti je zanj mnogo mar. Če ti je pa zanj mar,
Pa daš tri".
„Rešil mi je življenje".
„Alla! to je vredno še tisočkrat več".
Tu se je Skretuski vmešal v barantijo.
210	
»Tuhaj-bej!" rekel je jezno; „iz knežje za-
kladnice ti ne morem nič obljubiti. Akoravno bi
pa imel zapraviti lastno imetje, dam ti sam tri.
Imam skoro toliko zasluženega pri knezu in vrli
tega še dobro vasico, kar bo zadoščevalo. Temu
hetmanu pa ne maram biti hvaležen za svojo
prostost in svoje zdravje".
„Od kod veš, kaj učinim s teboj ?" reče Hmel-
nicki. In obrnivši se k Tuhaj-beju nadaljuje:
»Vojska se začne. Pošleš ga h knezu; —
toda predno se poslanec vrne, bo dokaj vode
odteklo v Dneper; jaz pa ti denar jutri kam na
Bazavluk pripeljem".
»Daj štiri, potem ne bom govoril z Lahom",
odvrne nestrpljivo Tuhaj-bej.
»Dam štiri, na tvojo besedo".
»Gospod hetman", reče koševi. »ako hočeš
ti jih takoj naštejem. Imam jih tu pod steno,
nemara še več".
»Jutri jih pripelješ na Bazavluk", reče
Hmelnicki.
Tuhaj-bej se je zleknil in zazeval.
»Truden sem že", reče. »Jutri moram še
pred svitom na Bazavluk. Kje hočem spati?"
Koševi mu pokaže zavoj ovčjih kož ob steni.
Tatar se vležexna ležišče. Čez kratko je
hropel kakor konj.
Hmelnicki je šel nekoliko krat sem ter tje
po sobi, in rekel:
211	
„Spanec mi beži od trepavnic. Ne zaspim.
Daj mi kaj, da se napijem, gospod koševi."
»Žganjice ali vina ?"
„Žganjice. Ne zaspim."
»Večerna zarja je že zginila z obzorja",
reče koševi.
»Pozno je- Idi spat tudi ti, stari tovariš.
Napij se in pojdi."
»Na slavo in srečo!"
»Na srečo! ..."
Koševi si obriše usta z rokavom; na to
poda roko Hmelnickemu in odšedši v drugi kot
izbe, zakoplje se ves v kože, ker je imel kri na
starost že bolj mrzlo.
V kratkem je njegovo hropenje jelo odgo-
varjati hropenju Tuhaj-beja.
Hmelnicki je sedel pri mizi ves zatopljen
v misli.
Naglo se sprebudi, pogleda namestnika ter
reče:
»Gospod namestnik, prost si!"
»Hvaležen sem ti, gospod zaporožki hetman;
toda ne skrivam ti, da bi mi bilo ljubše, komu
drugemu zahvaliti se za svojo prostost."
»Torej se ne zahvaljuj! Rešil si mi živ-
ljenje, kar sem ti vrnil sedaj in pobotana sva.
Pa povedati ti moram, da te hipoma še ne iz-
pustim, razun če mi daš besedo, da vrnivši
se domu, ne zineš knezu ni besedice o tem, kar
si tu na Siču videl."
Nar. bibl.	15

212	
„Že vidim, da mi ni še dano okušati sad
prostosti, ker ti take besede ne dam; ko bi ti
jo dal. ravnal bi tako, kakor oni, ki prestopajo
k sovražniku."
„Moj vrat in blagor vse zaporožke vojske
je odvisen od tega, da veliki hetman z vsemi
močmi ne plane na nas; kar pa bi gotovo storil,
ko bi zvedel o našej moči. Ne čudi se torej, če
take besede ne daš, da te ne izpustim, dokler
še nisem dospel v varnost. Vem. česa sem se
lotil, vem kako strašna moč mi stoji nasproti:
oba hetmana, tvoj knez, ki slovi sam za vso
zaporožko. vojsko; pa Zaslavski in Konecpolj-
ski in vsi oni kraljeviči, ki stoje s svojimi
nogami na kozaških vratovih! Zares, nisem imel
malo posla, ko sem jim pisal pisma, predno se
mi je posrečilo njih čuječnost zazibati v spanec.
Torej sedaj ne morem dovoliti, ker bi bilo moje
prizadevanje brez vspeha. Ko bodo pa prostaki
ter Kozaki iz mest stopili na mojo stran, in
poleg teh še milostljivi kan krimski, takrat slutim,
mi bo mogoče meriti se s sovražnikom, ker bo
značna tudi moja moč. Največ pa zaupam v
Boga, ki je videl krivice ter gledal na mojo ne-
dolžnost."
Pri tem je Hmelnicki nagnil steklenico žga-
njice ter začel hoditi okolo mize. Gospod Skre-
tuski, merivši ga z očmi, reče z močnim glasom:
„Ne zasmehuj, hetman zaporožki, Boga in
ne sklicuj se na njegovo najvišje varstvo, ker

213
potem še gotovejše privabiš njegovo jezo in kaze«
na sebe! Se-li tebi spodobi klicati Naj višjega v
svoje varstvo? Tebi, ki vsled svojih lastnik
krivd in razžaljenj tako, strašno bedo neseš v
svojo domovino, plamen domače vojske razpi-
huješ, se še s pagani proti kristijanom družiš?
Ako zmagaš, ali bodeš premagan, vendar morje
človeške krvi in solz preliješ, domovino hujše
kakor kobilice opustošiš, svojo lastno kri poga-
nom v sužnost oddaš, poljsko ljudovlado omajaš,
na kraljevo veličanstvo svojo roko dvigneš, ol-
tarje Gospodove onečastiš. Vse to pa radi tega,
ker ti je Čaplinski pristavo vzel in se ti v pi-
janosti grozil. Kaj vsega se torej ne drzneš?
Gesa vsega svojim osebnim zadevam ne posvetiš?
Na Boga se sklicuješ? — Toda jaz, resnica,
akoravno sem v tvoji moči, da mi lahko pro-
stost in življenje vzameš, povem ti: satana, ne
pa Boga kliči ti na pomoč, ker le peklo samo
ti more pomagati!"
Hmelnicki se je razjaril, — pograbil za sab-
Ijin držaj ter gledal namestnika kakor lev, ki
namerja zarjoveti ter planiti na svojo žrtev. Toda
premagal se je. Na srečo ni bil še pijan. Nemara
ga je tudi prevzel nekak nemir; nemara mu je
»ekak glas zaklical v duši: »Odstopi s te poti !"
Naglo, kakor bi se hotel lastnim mislim braniti,
ali samega sebe prepričati, govori dalje tako:
„Od druzega bi ne prenesel takih besed; pa.
tudi ti glej, da tvoja drznost ne premaga m"jts
35*
214	
potrpežljivosti! S peklom me strašiš, o zaseb-
nostih in izdaji mi govoriš; od kod pa veš, da
se grem maščevati za lastne krivice ? Kje bi bil
našel .toliko pomočnikov, kje one tisoče, ki so
se že zbrali in se še zbirajo za menoj, ako bi
hotel odpraviti samo lastne pritiske? Poglej, kaj
se godi na Ukrajini ? Hej! Zemlja bujna, zemlja
mati, rojstna zemlja! Toda kdo sije v njej svest
jnteršnega dneva? Kdo je v njej srečen? Kdo
ni oropan vere, svobode; kdo v njej ne joka in
ne zdihuje? Le samo Višnjevecki, Potočki, Za-
slavski, Kalinovski pa Konecpoljski in perišče
plemstva. Za njih so starostva, dostojanstva,
zemlja in ljudje, za njih sreča in zlata svoboda;
©stali narod pa v solzah k nebu steza roke ter
čaka usmiljenja božjega, ker mu kraljevo ne po-
anaga! Koliko celo tega plemstva, nezmožnega
prenašati dalje njih pritisk, uteka na Sič, kakor
sem tudi jaz utekel! Nočem vojske s kraljem,
aiiti s poljsko ljudovlado. Ona je mati in on oče!
Kralj je milostljiv gospod, toda kraljeviči! 2
njimi nam ni živeti, njihova oderuštva, njih na-
jemščine, stanovščine, prejemki, suhomlinščina,
davek od čebel in živine; vsi ti pritiski in tiran-
stva kličejo k nebu za maščevanje. Kako hva-
ležna se je skazala ljudovlada zaporožkim voj-
skam za take velike usluge, kakoršne so ji v
raznih vojskah storili. Kje so kozaški privilegiji'
Kralj jih je dal, toda kraljici so jih odvzeli.
Nalevajko je bil razsekan, Pavluk v medenem
215	
volu sežgan. Kri se še ni posušila po ranah,
katere nam je sablja Zalkovskega in Konecpolj-
skega zadala. Solze se še niso posušile za po-
bitimi, obglavljenimi, ali nataknjenimi na kole.
A sedaj — glej! — kaj se blišči na nebu: (tu
Hmelnicki pokaže skozi okno plamtečo repatico)
jeza božja! bič božji! — Torej, če imam že jaz
biti ta bič, naj se zgodi volja božja! Rad vzamem
to butaro na svoje rame."
To rekši dvignil je roke kviško ter bil ves
raz vnet kakor plamteča baklja. Na to se je jel
tresti in potem omahne na klop, kakor potlačen
po teži svojih namenov.
Nastopilo je molčanje, katero je dramilo
samo hropenje Tuhaj-beja in koševega. Le v
jednem kotu je muren žalostno čvrčal.
Namestnik je sedel s pobešeno glavo. Rekel
boš, da je iskal odgovora na Hmelnickove besede,
tako težke, kakor kosovi granita. Naposled je
rekel s tihim in žalostnim glasom:
„Oj! ko bi bilo to tudi resnica! Kedo pa
si ti, hetman, da se delaš sodnika in maščevalca ?
Kaka okrutnost, kaka ošabnost te premaguje?
Čemu sodbe in kazni ne prepuščaš Bogu? Kri-
vičnikov ne zagovarjam, krivic ne odobrujem,
pritiske za pravico ne smatram; toda poglej tudi
sebe. o hetman! Proti pritisku kraljevičev se
Pritožuješ; trdiš, da niti kralja, niti postave
ubogati ne hote; njih ošabnost zametuješ, ali pa
svoje ne čutiš? Mar ne stegaš sam roke na
216	
ljudovlado, na zakon in veličanstvo? Tiranstvs
gcspodičev in plemstva vidiš, tega pa ne vidiš,
ko bi njihovih prsij, njihovih oklepov, njihove
moči, njih gradov, njih topov in njihove vojske
ne bilo, da bi ta zemlja, po katerej se pretaka
mle' o in med, ječala še pod stokrat težjim jar-
mom turškim ali tatarskim! Kdo bi jo namreč
branil? Komu se imate zahvaliti, da še vaši
otroci za janičarje ne služijo, in da Turki še
niso vlekli vaše žene v razbrzdane svoje hareme?
Kdo skrbi, da se naseljujejo pustinje, ustanov-
Ijajo vasi in mesta, zidajo hiše božje?..,"
Tu je glas Skretuskega postajal čedalje moč-
nejši; a Hmelnicki je tužno uprl oči v stekle-
nico z žganjico, položil stisnene pesti na mizo ter
molčal, kakor bi se boril sam s6 seboj:
„In kdo so oni?" nadaljuje gospod Skre-
tuski. „So mar došli semkaj iz Nemčije, ali
Turčije? Niso mar kri iz vaše krvi, kost vaših
kosti? Ni.mar to plemstvo vaše," niso mar vaši
kneziči ? če je pa tako, gorje tebi, hetman, ker
mlajše brate na starejše šuntaš ter očeto-morivce
delaš iz njih. O za Boga! ko bi bili še tako
hudobni; ko bi vsi, — kar pa vendar ni, —•
teptali pravico, ugonobljali privilegije, — naj jih
Bog v nebesih in zbori na zemlji sodijo, ne pa
ti hetman! Je-li mar moieš reči, da so med
vami sami pravični? Da vi sami niste ničesar
zakrivili, da imate torej pravico vreči kamen
»a tuje madeže ? Ker si me vprašal, kje so ko-
217	
zaški privilegiji, ti odgovarjam: Niso jih raztr-
gali kraljeviči, marveč Zaporožci, kakor: Loboda,
Nalevajko in Pavluk, o katerem praviš, da je
bil v medenem volu spečen, akoravno veš, da
temu ni bilo tako! Kdo je spuščal Tatarie preko
mej poljske ljudovlade, da bi še le potem planil
po njih, ko se vrnejo domu obloženi s plenom? —
Vi! Kdo, za Boga, je krščansko lastno ljudstvo
dajal v sužnjost? Kdo narejal največ prepira? —
Vi! Pred kom ni plemič, ni trgovec, niti kmet
več varen? — Pred vami! Kdo je raznetil do-
mače vojske, požigal vasi in mesta ukrajinska,
ropal svetišča božja, oskrunjal ženske? — Vi
in vi! Kaj torej hočeš ? Mar bi vam naj dali
privilegije za domačo vojsko, za rop in grabež?
Resnično, več vam je odpuščenega, nego odvze-
tega ! Hoteli so gnile ude ozdraviti, pa ne izre-
zati; ni mi znano, če je kje na svetu država,
razun poljske ljudovlade, ki bi trpela taki vred
na svojem lastnem mesu ter ga še s toliko strp-
Ijivostjo in prizanesljivostjo gladila! In kako
hvaležnost žanje za to ? Evo, tukaj spi tvoj za-
veznik, — poljske ljudovlade zaklet sovražnik;
tvoj prijatelj,' pa sovražnik križa in krščanstva;
ne ukrajinski kraljevič, marveč krimski zamorec.
Z njim torej pojdeš palit lastno gnezdo, — ž
njim hočeš soditi brate! A on bo odslej tvoj go-
spodar, njemu boš moral držati streme."
Hmelnicki nagne znovič steklenico z žga-
njico:
218	
„Ko sva bila v svojem času z Barabašem
pri milostljivem kralju", odvrne turobno, „ter se
pritožila radi naših krivic in pritiskov, rekel je
nama kralj: „Kaj mar nimate več pušk in sabelj ?"
„Če bi bila pa stala pred kraljem vseh kra-
ljev, bil bi vama rekel: „Ali ste odpustili svo-
jim sovražnikom, kakor sem jaz svojim?"
„Z ljudovlado nočem vojske!"
„Le meč ji nastavljaš na vrat!"
„Grrem Kozake oprostit vaših verig!"
„Da jim boš tatarske naložil!"
„Hočem braniti vero".
„V družbi s paganom".
„Poberi se, ker ti nisi glas moje vesti. Proč!
pravim ti!"
»Prelita kri te bo težila, človeške solze to-
žile, smrt te čaka, sodba čaka!"
„Drzovitež!" zakliče besno Hmelnicki ter
skoči z nožem pred namestnikove prsi.
„Zabodi!" sili ga Skretuski. *
Znovič nastane tišina, znovič se sliši samo
hropenje spijočih in žalostno škripanje čvrčka.
Hmelnicki je stal nekaj časa z nožem v roki
pred Skretuskem. Naglo pa se strese, spametuje,
■spusti nož, pograbi steklenico z žganjico in začne
j)iti. Izpije do dna in težko sede na klop.
„Ne morem ga suniti", mrmra, „ne morem.
Pozno je že, . . . če nemara že ne svita . . .
Toda tudi s te poti se vrniti, je . . . prepozno.
Kaj vse mi govoriš o sodbi in krvi?"
219	
Ker je že poprej jako pil, jela mu je sedaj
žganjica siliti v glavo. Vedno bolj ga zapušča
zavednost.
„Kaka sodba ? Kaj ? Kan mi je obljubil po-
moč, Tuhaj-bej tukaj spi! Jutri molojci odidejo..
Z njimi sveti Mihael — zmagovalec! ... A če
bi ... če bi ... pa . . . Kupil sem te od Tu-
haj-beja, — to pomni in povej . . . Evo, boli
me nekaj . . . boli. S poti se vrniti ... je pre-
pozno! Sodba . . . Nalevajko . . . Pavluk . .
Naglo pa se zravna, široko odpre oči ter
zakriči:
„Kdo je tu?"
„Kdo je tu?" ponovi na polu prebujen koševi.
Hmelnicki pobesi glavo na prsi in zakima
enkrat, dvakrat potem zamrmra: „Kaka sodba?"
ter zaspi.
Gospod Skretuski še ves oslabljen od ran
in ganjen po razgovoru, obledi ter si misli, da
nemara že smrt prihaja. Torej začne glasno moliti.
XIII.
Drugo jutro zgodaj so pešci in jezdeci ko-
zaške vojske zapuščali Sič. Če ravno še kri ni
omadeževala stepe, bil je to vendar začetek voj-
ske. Polki so šli za polki, kakor se kobilica
ogrete po pomladanskem solncu, vsipljejo iz trsičja
na Čertomeliku na ukrajinske njive. V lesu, za
Bazavlukom, so že čakali na pohod pripravljeni
220	
Tatarji. Šest tisoč odbranih bojevnikov, oborože-
nih ne dosti bolje od navadnih čambulovih ro-
parjev, prišlo je na pomoč Zaporožcem in Hmel-
nickemu. Ko so jih molojci ugledali, metali so
čapke kviško. Ozval se je strel iz pušk in samo-
kresov. Kozaški krik, združen s tatarskim halla-
kovanjem, odmeval je do neba. Hmelnicki in Tu-
haj-bej, oba pod prapori iz konjskih repov, sko-
čita skupaj ter se ceremonijalno pozdravita.
Z navadno tatarsko in kozaško gibčnostjo
je bil sestavljen red; potem se je vsa vojska
začela pomikati naprej. Na obeh straneh so šli
Tatarji, na sredi pa je stopal Hmelnicki z jezdeci,
za katerimi so stopali strašni zaporožki pešci*),
dalje ,,-puškarji" s topovi, tabor, vozovi, na njih
taboriščni služabniki, zaloge živeža, naposled ča-
bani s čredami in živino.
Prestopivši bazavluški gozd, razkropili so ■
se polki po stepi. Vreme je bilo lepo. Noben
oblačič ni zakrival obnebja. Lahni vetrič je pi-
hljal od severa proti morju. Solnce je ogrevalo
ljudi in cvetlice v pustinji. Pred vojsko so se
razprostirala Divja Polja, kakor morje brez konca
in pri pogledu na nje je prevzelo veselje koza-
ška srca. Velika rudeča zastava z nadangeljem
*) Vkljnb splošnemu današnjemu mnenju trdi Ban-
plan, da je zaporožka pehota neizmerno nadkriljevala jez-
dece. On trdi, da je dve sto Poljakov lahko razbilo dva
tisoč zaporožkili jezdecev. Zato pa se je sto pešcev Ko-
zakov lahko moglo braniti za okopi tisočerim Poljakom.
221	
Mihaelom poklonila se je nekolikokrat, pozdrav-
ljajoč rodno stepo; po njenem vzgledu pripog-
nili so se vsi bunčki (konjski repovi) in polkov-
niška znamenja. Iz vseh prs ozval se je samo
jeden krik.
Polki so se svobodno razkropili. Dovbiši
(bobnarji) in teorbanti pomaknejo se naprej na
čelo vojske. Na to so zagromeli bobni, zabren-
kale teorbane; ž njimi vred je zadonela pesem,
ki jo je pelo na tisoče grl, da je kar potresala
ozračje in stepe:
,.Hej vi stepi, vi ridnije,
Krasnim evitom pisanije,
Jako (kakor) more širokije!"
Teorbani so izpustili konjem vajeti ter sklo-
njeni vznak na sedlo, z očmi vprtimi v nebo,
vdarjali ob strune teorbane. Bobnarji, razprostrši
roke nad glavami so bili ob svoje medene obroče,
„dovbiši" pa so tolkli ob kotle, pojoč z debelim
glasom pesni, spremljane z žvižganjem tatarskih
piščalek. Vse to se je zlilo v nekako divjo in
turobno harmonijo, kakor je bila sama pustinja.
Vsi polki so bili kakor pijani. Vojaki so kimali
z glavami po taktu pesni. Naposled se je zdelo,
da je vsa stepa le jedna sama pesen, gugajoča
se skupno z ljudmi, konji in zastavami.
Preplašene jate ptic so se dvigale s tal ter
letele^ pred vojsko, kakor kaka zračna vojska.
Čez kratko vtihneta petje in godba. Tačas
je bilo slišati samo lopot praporov, topot in raz-
222	
getanje kdnj in škripanje taboriščnih voz, po-
dobno kriku labudov, ali žrjavov.
Na čelu, pod veliko rudečo zastavo in pod
bunčukom, je jahal Hmelnicki v rudečej opravi
na belem konju, držeč pozlačeno bulavo v roki.
Ves tabor se je pomikal počasi ter mahal
proti severu, pokrivajoč kakor grozen val reke
dobrave in mogile, napolnujoč s šumom in hru-
pom stepno puščavo.
Od Cehrina, od severnega kouca pustinje
pa je plaval temu naproti drugi val kraljevih
vojsk; bil mu je poveljnik mladi Potočki. Tu so
Zaporožci in Tatarji šli z radostno pesnijo na
ustih, kakor na gostijo; tam je resnobna vojska
liuzarjev korakala turobno, kakor da ne gre rada
v boj brez slave. Tu pod rudečkasto zastavo je
star, izkušen vojskovodja grozno stresal bulavo,
kakor gotov si svoje zmage in osvete; tam pa
je jezdil na čelu vojske mladenič zamišljenega
lica, kakor zavedajoč se svoje bližnje in turobne
osode.
Ločila je vojski le še velika stepna planjava.
Hmelnicki ni hitel. Eačunal je na to, da
kolikor bolj se oddalji mladi Potočki v puščavo,
kolikor dalje zajde proč od hetmanov, tolikor
ložje ga bo premagal. Med tem so dohajali vedno
novi ubežniki iz Čehrina, Povoloče in vseh po-
brežnih ukrajinskih mest ter krepili vsakega dne
zaporožko moč, donašajoč ob enem poročila iz
nasprotnega tabora. Po njih je zvedel Hmelnicki,
>
223
da je stari hetman poslal sina samo z dvema
tisočema jezdecev po suhem, šest tisoč semenov
(Kozakov nabranih v domači deželi) in tisoč nem-
ških pešcev pa na čajkah po Dnepru. Obojim je
bilo ukazano, da imajo biti v zvezi med seboj.
Ta ukaz so prelomili že prvi dan; ladije katere
je nesel bistri Dneper, so po obrežju jezdeče hu-
zarje zelo prehitele, ker so one močno ovirali
prehodi čez razne reke, ki se stekajo v Dneper.
Hmelnicki, želeč, da bi se še bolj ločili jeden
od druzega, ni hitel. Tretji dan svojega odhoda
je razstavil svoj tabor okolo Komišje vode ter
počival.
Med tem so prednje straže Tuhaj-beja do-
bile novih poročil. Došla sta dva dragonca, ki
sta takoj za Čehrinom zbežala iz tabora Potoc-
kega. Jahajoč dan in noč sta dokaj prehitela
svoj tabor. Takoj se napotita k Hmelnickemu.
Njune besede so potrdile vse, kar je bilo
Hmelnickemu o močeh mladega Potockega že
znano. Prinesla sta še novico, da sta poveljnika
semenov, ki plavajo z nemško pehoto na ladijah,
stari Barabaš in Krečovski.
Hmelnicki, ko sliši ti imeni, skoči naglo
na noge.
„Krečovski, polkovnik perejaslavske po-
sadke?"
„On, on, jasno velmožni hetman-, odgovo-
rita dragonca.
Hmelnicki se obrne k navzočim hetmanom:
224	
.Naprej!" zapove z gromečim glasom.
Ni še pretekla ura, ko se je začel pomikati
tabor zopet naprej, dasiravno je že solnce za-
hajalo in noč ni obetala biti posebno prijetna.
Nekaki zarudeli oblaki so se valili na zahodnej
strani neba, podobni zmajem, ki so se bližali,
kakor bi se hoteli spustiti v boj.
Tabor se je pomikal na levo k dneprovemu
obrežju. Šli so tiho, brez pesni, brez bobnanja
in godbe, pa urno, kolikor jim je dopuščala vi-
soka trava. Trava je bila tu tako visoka, da so
se časih vojaki v njej popolnoma skrili in zgi-
nili izpred oči; zdelo se je, da raznobarvne za-
stave same plavajo po stepi. Jezdeci so narejali
pot vozovom in pešcem, kateri, s težavo se na-
prej pomikajoč, so v kratkem znatno zaostali.
Med tem je noč pokrila stepo. Bledi mesec je
priplaval polagoma na nebo. Ker so ga zakrivali
vsaki hip oblaki, je zažari!, pa zopet ugaševal,
kakor svetilnica, koje svetlobo ovira pih vetra.
Bilo je že okolo polnoči, kar so oči Kozakov
in Tatarjev opazile v daljavi nek črni predmet,
štrleč v temi proti nebu.
Bilo je zidovje Kudaka.
Prednje straže so se y temi približale pod
grad tako previdno in tiho kakor volkovi, ali
ponočni ptiči. Nemara se vojski posreči, da pride
neopažena mimo v spanec zazibane trdnjave!
Toda naglo blisk na nasipih osvetli temo,
strašen grom potrese dneprove skale in ognjena
1
225
krogla, delajoč ognjen krog na nebu, pade v
stepno travo
Jednooki ciklop Grodzicki je dal s tem na
znanje, da čuje.
,,Pes jednooki!" zamomlja Hmelnicki Tuhaj-
beju. „Cel6 po noči vidi!"
Kozaki so šli mimo gradu; da bi ga vzeli,
na to sedaj ko jim je šla kraljeva vojska na-
sproti, niso mislili — ter hiteli dalje. Toda Grod-
zicki je streljal za njimi s topovi, da se je kar
grajsko zidovje treslo. Ni jih sicer oviral v hodu,
niti jim dosti škodoval, ker so šli daleč od njega.
Pač pa je strel svaril vojsko, plavajočo po Dnepru,
ki ni mogla biti daleč.
Pred vsem je grom kudaških topov našel
odmev v srcu in ušesih Skretuskega. Mladi vitez,
katerega je Hmelnicki ukazal peljati v vozu za
seboj, je druzega dne hudo zbolel. V boji na
Hortici ni sicer dobil smrtne rane; pa zgubil je
toliko krvi, da je le malo življenja še ostalo v
njem. Njegove rane, ki mu jih je stari kantarej
po kozaški zavezal, so se odprle; prijela se ga
je vročinica, tako da je to noč, le na pol se
zavedajoč, ležal na kozaškem vozu, ne znajoč več
za božji svet. Še le kudaški topovi so ga zbu-
dili. Odprl je oči, dvignil se na vozu ter začel
se ozirati okrog. Kozaški tabor se je pomikal
v temi kakor ples duhov; na gradu je gromelo
in bliskal se raznobarvni dim. Ognjene kroglje
so skakale po stepi, rohneč kakor zdivjani psi.
Pri tem je taka žalost, taka tesnota prevzela
gospoda Skretuskega, da je bil pripravljen takoj
umreti, da bi le njegova duša mogla prileteti do
svojih. Vojska! Vojika! a on je v sovražnem
taboru, brez orožja, bolan, nezmožen dvigniti se
na vozu! Ljudovlada je v nevarnosti, pa ji ne
hiti na pomoč. Tam v Ljubnem je gotovo vojska
že na nogah. Knez z bliskajočimi očmi dirja
pred vrstami. Na katero stran pomigne z bu-
lavo, tjekaj udari takoj tri sto kopij, kakor tri
sto gromov. Pri tem so različni znani obrazi
jeli stopati namestniku pred oči: Mali Volodi-
jevski jezdi na čelu dragoncev se svojo tanko
sabljico v roki. To je borilec nad borilci! Nad
kogar zavihti svojo sabljo, ta že leži v mogili.
Tam znovič gospod Podbipeta dviga svoj veli-
kanski zervikaptur! Odseče li tri glave, ali ne?
Duhovnik Jaskolski teka okolo praporov ter moli,
držeč roke kviško. Star vojak je. zato se ne
more premagati ter zavpije časih: „Bij! Ubij!"
Glej, oklopniki pokladajo že mah konjem v ušesa,
polki drve naprej, se razkrope, beže: bitka se bliža!
Naglo se spremeni prizor. Pred namestni-
kom stoji Helena; bleda z razpuščenimi lasmi,
milo kliče: „Reši me, ker me Bohun preganja!"
Gospod Skretuski hoče planiti z voza, kar znani
glas reče:
„Leži vendar, dete, če ne, te zvežem!"
Bil je to taboriščni esaul Zahar, kateremu
je Hmelnicki ukazal paziti na namestnika, kakor
!
227
na oko v glavi, ki ga polaga nazaj v voz, po-
kriva s konjsko kožo ter vprašuje:
„Kaj ti je?"
Pri teh besedah se Skretuski zdrami. Pri-
kazni zginejo. Vozovi se pomikajo po dneprovem
obrežju naprej. Hladni vetrič pihlja od reke, noč
bledi. Povodnji ptiči začenjajo svoj jutranji šum.
„Čuj, Zahar! smo li že prešli mimo Ku-
daka?" vpraša gospod Skretuski.
„Že", odvrne Zaporožec.
„Kam greste?"
„Ne vem. Bitka, pravijo, bode, toda jaz ne
vem nič."
Na te besede radostno zatriplje srce v prsih
gospoda Skretuskega. Mislil je, da bo Hmelnicki
Kudak oblegal in da se s tem vojska začne. Med
tem pa je po naglici, s katero je drvil naprej,
bilo soditi, da je kraljeva vojska blizo, in da je
Hmelnicki samo radi tega šel mimo trdnjave,
ker se je hotel izogniti njenim topovom. »Ne-
mara bom še danes prost", misli si namestnik
ter dvigne hvaležno oči proti nebu.
XIV.
Grom kudaških topov je slišala tudi vojska,
plavajoča na bajdakih (ladijah) pod poveljništvom
starega Barabaša in Krečovskega.
»ir, biti.	16
228	

Ta vojska je bila sestavljena iz šest tisoč
regestrovili Kozakov in jednega polka izborne
nemške pehote, kateremu je bil poveljnik Hans
Flik.
Gospod Nikolaj Potočki je dolgo premišljeval,
predno je poslal Kozake proti Hmelnickemu. Ker
je imel Krečovski na nje velik vpliv, — ta pa
je zopet vžival hetmanovo zaupanje — je samo
ukazal vojakom priseči zvestobo. Na to jih je
odpravil v imenu božjem.
Krečovski iskušen vojak, ki se je odlikoval
v prejšnjih vojskah, bil je vzgojen v hiši Po-
točkih, katerim se je imel zahvaliti za vse: za
polkovništvo in za plemstvo. Oni so mu dobili
tudi na zboru obširna posestva, ležeča pri izlivu
Dnestra in Ladave: bila so njegova dosmrtna
lastnina.
Tako tesna vez ga je družila z ljudovlado
in s Potockimi; zato se niti senca nezaupljivosti
ni mogla pojaviti v hetmanovej duši. Pri tem
je bil še mož v najboljših letih, — štel je komaj
petdeset let; — zato bi si bil lahko pridobil še
veliko zaslug za domovino. Nekateri so hoteli
videti v njem naslednika Štefana Hmeleckega,
ki je bil priprost stepni vitez ter dospel do časti
vojvode kijevskega in senatora poljske ljudovlade.
Od Krečovskega samega je bilo odvisno, ali pojde
po tej poti, kamor ga je gnalo junaštvo, ener-
žija in neukrotljivo častiljubje, hlepeče po bo-
gastvu, kakor po dostojanstvu. Hoteč vstreči

1
229
temu častiljubju. poganjal se je pred nedavnim
močno za starostvo litinjsko; ko pa ga je dobil
gospod Korbut, je Krečovski globoko v srcu za-
kopal to svoje hrepenenje ter komaj sedaj po-
zabil nekoliko svojo nevošljiyost, ki ga je raz-
jedala. Sedaj se mu je jela osoda znovič smehljati
ker mu je Veliki hetman prepustil tako važno
nalogo. Smel je računati, da dojde odmev nje-
govega imena do kraljevih ušes. To tudi ni bilo
male vrednosti. Takrat je bilo treba le pokloniti
se vladarju, da si dobil privilegij z milimi be-
sedami : »Poklonil se nam je, ter prosil, da M
ga obdarovali. Mi pa, spominjajoči se njegovih
zaslug, dajemo" itd. Na tak način so se dobivala
v Rusiji bogastva in dostojanstva. Na tak način
so razširjena imetja pustih step, ki so pripadala
poprej Bogu in ljudovladi. prehajala v zasebne
roke. Na ta način je iz nemaniča postal gospod
ter mogel se tolažid z nado, da postanejo njegovi
potomci kedaj še senatorji.
Krečovskega je grizlo le to, da je moral
deliti svojo oblast z Barabašem. Poslednji je
nosil itak le samo ime. V resnici se je stan
polkovnik poslednji čas močno postaral in tako
omagal, da je telesno le zemlji pripadal. Dušo
in misli njegove je neprestano mučila otrpnost
in mrtvota, ki se pojavlja navadno pred smrtjo.
V početku vojske se je nekoliko sprebudil ter
začel se dosti odločno kretati; rekel bi, da mu
je na odmev vojaške trombe začela kri urneje
16*
230	
teči po žilah. Saj je bil nekdaj sloveč stepni
vodja in vitez. Takoj po odhodu ga je zagugalo
pljuskanje vesel, zazibale ga v spanec pesni se-
menov in lahko pomikanje bajdakov, da je po-
zabil na božji svet. Zato je Krečovski vse sam
vodil in vladal. Barabaš se je zbudil samo ob
čmsu obeda. Takrat je po navadi še po tem in
onem vprašal ter dobival slučajne odgovore. Na
to je jel zdihovati: „Oj, ko bi v kakej drugej
v«'jski mogel leči v mogilo! Pa naj se zgodi
božja volja!"
Med tem se je popolnoma pretrgala zveza
s kraljevo vojsko, ki je šla po suhem pod po-
veljništvom Štefana Potockega. Krečovski je tožil,
d«, huzarji in dragonci prepočasi gredo, da se pri
pievožnjah preveč mude, da mladi hetmanov sin
aiina še vojaških skušenj. Vkljub temu je ukazal
veslati naprej.
Ladije so plavale z dneprovim tokom proti
Kudaku, oddaljajoč se čedalje bolj od kraljeve
vojske.
Naposled slišijo v nekej noči streljanje s
topovi.
Barabaš je trdo spal; ni se niti prebudil.
Zato je Flik, ki je brodaril spredaj, takoj sko-
čil po konci v čolnu, in šel h Krečovskemu.
„Gospod polkovnik", reče; „kudaški topovi
grome! Kaj naj storim?"
„Ustavite ladije, gospod! Čez noč ostanemo
V trsičju".
!
	31
Hmelnicki gotovo grad oblega. Po mojih
mislih bi bilo potrebno, da mu hitimo na pomoč".
„Za vaše misli vas ne vprašam, mar\e&
samo ukažem. Jaz sem poveljnik".
„ Gospod polkovnik! ..."
,.Obstati in čakati!" . . . reče Krečovski.
Opazivši, da si energični Nemec gladi svojo
rumeno brado, nadaljuje vljudnejše:
»Plemič vtegne do jutra z jezdeci dospeti, a
trdnjave v jedni noči ne vzemo".
„Če pa ne dospe?"
»Počakamo ga, če je treba dva dni. Vi ne
poznate Kudaka. Polomijo si svoje zobe ob nje-
govem zidovji. Brez plemiča pa mu tudi ne poj-
dem na pomoč, ker nisem pooblaščen. To je
njegova stvar!"
Zdelo se mu je, da ima Krečovski prav;
zato Flik ni dalje silil vanj; šel je urno k svo-
jim Nemcem. Čez kratko so se ladije bližale de-
snemu bregu ter rile med trsičje, katero je ši-
roko pokrivalo reko. Pljuskanje vesel utihne,
ladije so se začele skrivati v goščavi; reka
se je kazala popolnoma prazna. Krečovski ni
pustil prižgati ognja, niti popevati pesnij; po
vsej okolici je vladala tišina, katero je dramil
le oddaljen odmev kudaških topov.
Vendar na ladijah, razun Barabaša, nihče ni
zatisnil očesa. Flik, vitežk in pogumen človek,
hotel je kakor ptič zleteti pod Kudak. Vojaki so
se potihoma pomenkovali, kaj se more zgoditi s
J
232	
trdnjavo. Jo li vzdrži, ali ne? Mej tem se je
strel še huje razlegal. Vsi so bili prepričani, da
trdnjava odbija silni napad. »Hmelnicki ne uganja
šale, pa tudi Grodzicki ne pozna šale!" šepetali
so si Kozaki. „Pa kaj bode jutri?"
Tako se je, brž ko ne povpraševal Krečov-
ski, ko se je zamislil, sedeč na rilcu svojega baj-
daka. Hmelnickega je že davno in dobro poznal;
smatral ga je vedno za moža, ki ima nenavadne
zmožnosti, kateremu je manjkalo samo priložnosti,
da bi se dvignil v višino, kakor orel. Sedaj je
Krečovski jel dvomiti o njem. Topovi so brez
prenehanja gromeli; nemara je Hmelnicki le za-
eel oblegati Kudak?
„Če se je tega lotil", misli si Krečovski,
„je izgubljen!"
Kako? dvignivši Zaporožce, zagotovivši si
kanovo pomoč, nabravši si toliko moč, kakoršne
še ni imel doslej nobeden vstajniški poveljnik,
je namesto, da bi hitel urno na Ukrajino, spre-
budil k vstaji Kozake, presekal mestom zvezo
ter naj poprej ugonobil hetmane in postal vladar
v deželi, on — Hmelnicki, — star vojak, jel
napadati nepremagljivo trdnjavo, katera ga more
zadrževati vse leto. On pusti, da se razbijejo
njegove najboljše moči ob kudaško zidovje, ka-
kor se razbije dneprov val ob skalah porohov?
Čakal bo pred Kudakom, da se hetmani dobro
oborože ter ga oblego, kakor so oblegli Nale-
vajka pod Solonico ? ... -

233	
»Izgubljen je!" ponovi še enkrat gospod
Krečovski. »Lastni Kozaki ga izdajo. Napad,
ki mu spodleti, provzroči nevoljo in zmešnjavo.
Iskra vstaje ugasne, ugasne v prvem začetku in
Hmelnicki ne bo nevarnejši, nego meč, ki se je
odlomil pri držaju.
Je bedak!
Torej?" "pomišlja gospod Krečovski. »Jutri
spustim svoje setnene in Nemce na suho; pri-
hodno noč pa na oslabljenega po napadih vdarim,
Zaporožce posečem in Hmelnickega zvezanega
hetmanu pod noge vržem. Sam si bo tega kriv;
lahko bi bilo prišlo drugače!"
Pri tem se je neutolaženo častiljubje go-
spoda ;Krečovskega popelo na sokolovih krilih
kviško. Vedel je dobro, da mladi Potočki še do
juteršnje noči dospeti ne more; kdo bo odsekal
zmaju glavo ? Krečovski! Kdo zatare vstajo, ka-
tera bi mogla kot strašen požar zajeti vso Ukra-
jino ? Krečovski! Stari hetman bo sam kriv, da
se to zgodi brez udeležbe njegovega sina; pa
takoj si bo odpihal in med tem se vsi žarki kra-
ljeve slave in ljubezni vsipljejo zmagovalcu na čelo.
Ne! Treba bo vendar deliti slavo s starim
Barabašem in Grodzickim! Gospod Krečovski
se je močno razljutil, pa se takoj zopet pomiri.
Vsaj to staro klado, Barabaša, pokopljejo lahko
Vsaki hip v zemljo, a Grodzicki si druzega ne
želi, da mu le puste sedeti v Kudaku ter plašiti
234	
časih Tatarje s topovi. Torej ostane jedino še
Krečovski.
Ko bi ga vendar doletela sreča, da postane
hetman na Ukrajini!
Zvezde so že migljale ne nebu; polkovniku
se je zdelo, da so to biserji v njegovej bulavi;
veter je šumljal po trsičju, njemu se je zdelo,
da že hetmanski bunčuk šumi nad njegovo glavo.
Kudaški topovi so neprestano pokali.
»Hmelnicki da vrat pod meč", misli pol-
kovnik; pa sam si je tega kriv. Lahko bi bilo
drugače! Če bi šel naravnost na Ukrajino, —
bilo bi drugače! Tam vse vre. tam leži strelni
prab, čakajoč samo na iskro. Poljska ljudovlada
je mogočna, toda na Ukrajini nima moči; kralj
pa je že prileten in bolehen!
Jedna sama zmaga Zaporožcev bi provzro-
čila brezštevilne nasledke . . .
Krečovski si je skril lice v dlani ter sedel
mirno; med tem so zvezde zahajale čedalje nižje,
zapadale polagoma na stepo. Prepelice, skrite
v travi, jele so se že oglašati. Čez kratko bi
se imelo daniti.
Svoje razmišljevanje sklene polkovnik s trdim
sklepom. Jutri vdari na Hmelnickega, ter ga
pomandra v prah. Preko njegovega trupla pride
k bogastvu in dostojanstvu, postane najpoprej
kaznovalno orožje v rokah ljudovlade, njeni bra-
nitelj, v prihodnje pa njen uradnik in senator.

235	
Po zmagi nad Zaporožci in Tatarji mu ničesar
ne odreko.
Vendar pa mu niso dali starostva litinjskega.
Pri spominu tega je stisnil Krečovski pesti.
Niso <nu dali starostva, navzlic mogočnemu vplivu
njegovih varihov, Potočkih, vkljub njegovim boj-
nim zaslugam; to pa samo radi tega ne, ker je
bil nepoznan, nov človek, nasprotnik njegov
pa knežjega rodu. V tej ljudovladi ni bilo do-
volj, da je človek postal plemič, marveč treba
je bilo še čakati, da se je to plemstvo kakor vino
pokrilo s plesnijo, da je zarjavelo kakor železo.
Hmelnicki j edini bi mogel napraviti nov red,
kateremu bi bil lahko celo sam kralj naklonjen;
— „toda nesrečnež", vzklikne, „šel si je raz-
bijat glavo ob kudaške skale".
Polkovnik se je polagoma pomiril. Če so
mu odrekli enkrat starostvo, — kaj zato? To-
liko bolj se bodo podvizali sedaj mu to popla-
čati, zlasti po zmagi, po zadušenju vstaje, po
rešitvi domovine — Ukrajine — domače vojske!
Takrat mu ničesar ne odreko, takrat ne bo po-
treboval niti Potočkih ...
Zaspana glava mu je zlezla na prsi; zaspal
je in sanjal v starostvih, o kaštelanstvih, o kra-
ljevih in zbirališčnih darovih . . .
O svitu se, zbudi. Na bajdakih je še vse
spalo V daljavi so pljuskale v bledej svetlobi
dneprove vode. Popolna tišina je vladala na-
okrog. Ravno ta ga je tudi zbudila.
236
Kudaški topovi niso več gromeli.
»Kaj pomeni to?" misli Krečovski. „ Ali je
prvi napad odbit, ali pa so Kozaki vzeli Kudak?
To je nemogoče!
Ne! brž ko ne Kozaki nekje daleč proč
od gradu pobiti leže ter si ližejo rane; jednooki
Grodzicki pa gleda na nje z daljnogledom ter
vravnava topove.
Jutri napad ponove, pa si zopet polomijo
zobe".
Med tem se je zdanilo. Krečovski zbudi na
svojem bajdaku ljudi ter pošlje čoln po Flika.
Flik nemudoma pride.
,,Gospod polkovnik", reče mu Krečovski,
„če plemič do večera ne dospe ter se napad po
noči ponovi, gremo trdnjavi na pomoč."
„Moji ljudje so pripravljeni", odvrne Flik.
»Razdelite med nje smodnik in kroglje".
»Vse je že razdeljeno".
„ Po noči stopimo na breg ter odrinemo ko-
likor najtiheje mogoče dalje po stepi. Zalezemo
jih nepričakovano".
»Vrlo dobro! ali bi pa ne kazalo poriniti
bajdake nekoliko bližje? Do trdnjave so še štiri
milje. Nekoliko predaleč je za pešce".
»Pešci zasedejo konje semenov".
„Prav dobro!"
»Ljudje naj tiho leže v trsičju, na breg naj
ne hodijo in hrupa ne delajo. Tudi ognja ne pri-
I
237	
žigajte, ker bi nas dim izdal. Ni jim treba ve-
deti za nas".
,,Megla je tako gosta, da niti dima ne ugle-
dajo".
In res, reka na široko obraščena s trsičjem,
v katerem so stali bajdaki, pa tudi stepa, bila
je pokrita z neprozorno meglo, kakor daleč je
oko segalo. Ker se je še-le danilo, mogla se je
megla še poleči ter odkriti stepno širjavo.
Flik je odplul. Ljudje na bajdakih so se
jeli polagoma buditi; kmalo se je razglasilo po-
velje Krečovskega, naj bodo mirni. Torej so se
tudi podali k zajuterku brez navadnega vojaškega
hrupa. Kdor bi bil šel mimo po bregu, ali se
vozil sredi reke, ne bil bi si niti mislil, da je
v bližnjem trsičju skritih na tisoče ljudi. Konjem
so dajali hrano iz rok, da ne bi rezgetali. Baj-
daki, pokriti z meglo, so stali skriti v bičevju.
Samo tu pa tam je švigal med njimi majhen čolnič
z dvema vesloma, razvažajoč suhar in povelja.
Sicer pa je povsod vladala grobna tišina.
Naglo so se v travi, trsičju, mahu in po-
brežnej goščavi, okrog vsega močvirja, jeli raz-
legati čudni, pa kaj številni glasovi:
„Pugu! Pugu!"
Vse okrog je bilo tiho in mirno . . .
„Pugu! Pugu!"
Zopet je nastala tihota, kakor bi glasovi,
ki so klicali po obrežju, pričakovali odgovora.
238	
Pa nihče ni odgovoril. Na to se je slišalo
klicanje še tretjič, toda še hitrejše in nestrp-
Ijivejše:
„Pugu! Pugu!"
Takrat se je na čolnu ozval sredi megle
glas Krečovskega:
„Kdo je?"
„Kozak iz Luga".
Semenom, skritim na bajdakih, so srca ne-
mirno vdarila. Dobro so poznali oni tajni klic.
Na tak način so se Zaporožci sporazumevali mei
seboj na svojih zimovnikih; na tak način so vabili
ob času vojske na razgovor brate Kozake izmed
kraljevih vojsk, med katerimi je bilo veliko takih,
ki so bili skrivaj privrženci »tovarištva".
Krečovski oglasi se zopet:
„Kaj hočeš?"
„Bogdan Hmelnicki, zaporožki hetman, javlja,
da so topovi obrneni na trsičje."
„Povej zaporožkemu hetmanu, da so naši
obrneni na breg".
„Pugu! Pugu!"
„Kaj še hočeš?"
„Bogdan Hmelnicki, zaporožki hetman prosi
na razgovor svojega prijatelja, gospoda polkov-
nika Krečovskega".
„Naj da zastavnike!"
„Deset kurenovih."
„Dobro".
239	
V tem trenutku so vstali, kakor cvetke iz
mahu Zaporožci, ki so ležali skriti med gosto
travo. Iz daljave so se bližali jezdeci in topovi.
Pokazalo se je na desetine, da na stotine pra-
porov, znamenj, bunčukov. Šli so s petjem in
godbo. Vse skupaj je bilo podobnejše radostnemu
pozdravljeDju, nego trčenju dveh sovražnikov
skupaj.
Semeni na ladijah so odgovarjali s kriki.
Med tem so dospeli čolni, dovažajoči kure-
nove atamane. Krečovski sede v jednega izmed
njih, ter se odpelje na breg. Tam mu podajo
konja ter ga urno spremijo k Hmelnickemu.
Hmelnicki, zagledavši ga, dvigne čapko ter
ga prisrčno pozdravi.
»Gospod polkovnik", reče, »davni moj pri-
jatelj in kum! Ko ti je kraljevi hetman ukazal
me ujeti in v tabor pripeljati, nisi hotel tega
storiti, marveč si mi še svetoval, da naj zbežim.
Za to tvoje ravnanje dolžan sem ti hvalo in
bratovsko ljubezen!"'
To rekši, poda mu prijazno roko; začrneli
obraz Krečovskega pa je ostal temen.
»Sedaj pa, ko si se rešil, gospod hetman",
reče »vstajo začenjaš".
»Za svoje, tvoje in vse Ukrajine .krivice
grem s kraljevimi privilegiji v roci tirjat zado-
ščenja, zaupajoč, da mi naš milostljivi kralj tega
ne vzame za zlo".
240	
Krečovski bistro pogleda v oči Hmelnickemu.
Potem vpraša s povdarkom:
„Si Kudak oblegal?"
„Jaz? Moral bi biti ob pamet. Šel sem
mimo Kudaka, ne da bi bil enkrat vstrelil, dasi-
ravno me je stari slepec naznanjal s topovi.
Metri se je mudilo na Ukrajino, ne pod Kudak
in semkaj k tebi, k davnemu svojemu tovarišu
in dobrotniku".
„Kaj pa hočeš od mene?"
„ldi z menoj nekoliko v stepo, da se raz-
govori va".
Pognala sta konje in odjezdila. Pogovarjala
sta se celo uro. Ko se vrneta, bilo je lice Kre-
-čovskega bledo in strašno. Urno se jame poslav-
ljati s Hmelnickim, ki mu je rekel za odhod:
„Dva bodeva na Ukrajini in nad nama samo
kralj in nobeden več".
Krečovski se je vrnil k bajdakom. Stari
Barabaš, Flik in starašine so ga že nestrpljivo
pričakovali.
„Kaj je tam? Kaj je tam?" povpraševali
so ga od vseh strani.
„Izstopite na breg!" odgovori z ukazujo-
čim glasom Krečovski.
Barabaš odpre zaspane trepavnice. Nekak
čuden plamen mu se zabliska v očeh.
„Kako to?" reče.
„Izstopite na breg, podam se!"

241	
Val krvi šine v zagorelo Barabaševo lice.
Vstane s kotla, na katerem je sedel, zra\na se
po konci; — naglo se ta sključeni priletni starec
spremeni v velikana, polnega življenja in moči.
»Izdajstvo!" zarjove.
»Izdajstvo!" ponovi Flik, zgrabivši za držaj
svojega meča.
Toda predno ga izvleče, mahne s sabljo Kre-
čovski, ter ga z jednim maliljajem razkolje na
pomostj u.
No to skoči iz bajdaka v blizo stoječ čolnič,
v katerem so sedeli štiri Zaporožci z veslami v
roki ter zakriči:
»Med ladje!"
Čoln je švignil po vodi kakor strela; Kre-
čovski pa, stoječ sredi čolna, s čapko na okrvav-
ljeni sablji in kakor plamen bliskajočimi očmi,
kriči z močnim glasom:
»Deca! ne bomo morili svojih! Naj živi
Bogdan Hmelnicki, zaporožki hetman!"
»Živio!" ponovi stotero, tisočero glasov.
»Na pogibelj Lahom!"
»Na pogibelj!"
Krikom iz ladij so odgovarjali kriki Zapo-
rožcev na bregu. Mnogo ljudi, ki so stali v da-
ljavi, ni še vedelo kaj se godi. Še le, ko se je
povsod razglasila novica, da je Krečovski pre-
stopil v tabor Zaporžcev, je pravo veselje pre-
vzelo srca semenov. Šest tisoč čapk je zletelo
v zrak, iz šest tisoč pušk je zagromel strel.
242	
Ladije so se tresle od hoje molojcev Nastal je
nemir in zmešnjava. Vendar se je moralo to
veselje zapečatiti s krvjo; stari Barabaš je sklenil
rajše umreti, nego izdati prapor, pod katerim je
služil vse svoje življenje. Le nekoliko desetin
ljudi je ostalo pri njem; začel se je boj, kratek
pa strašan, — kakoršni so vsi boji, v katerih
se perišče ljudi, zahtevajoč ne prizanašbe, marveč
smrti, bori s celo tolpo. Niti Krečovski, niti
Kozaki niso pričakovali takega upora. V starem
polkovniku se je zbudil davni lev. Na poziv,
naj odloži orožje, odgovarjal je s streli. Videli
so ga z bulavo v roki, z razkodranimi belimi
lasmi, zapovedujočega z gromečim glasom in
mladeniško srčnostjo. Njegov brod so obkolili
vojaki od vseh strani. Ljudje na bajdakih, ki
niso mogli priti blizo, začeli so skakati v vodo
ter grabeč za brodov rob, jeli se vspenjati nanj.
Upor je bil kratek. Zvesti Barabašovi vojaki so
pobiti, razsekani kmalo pokrili poinostje; — le
starec s sabljo v roki se je še branil.
Krečovski pridere k njemu.
„Udaj se!" zakriči.
„Izdajavec! Na pogibelj!" odvrne Barabaš
ter dvigne sabljo kviško.
Krečovski odskoči urno mej tolpo.
„Bij!" zakliče Kozakom.
Zdelo se je pa, da nihče noče prvi dvigniti
roke na starca. Na nesrečo zdrkne polkovniku
noga v krvi, da pade.
243	
Ležeč na tleh ni vzbujal več tistega spo-
? štovanja ali strahu; takoj je nekoliko ostrin
J vsekalo v njegovo telo. Starec le še zakriči:
! „Jezus, Marija!"
1 Sekali so ležečega in razsekali ga na kosce.
Odsekano glavo so metali z ladije na ladijo, igra-
joč se ž njo, kakor z krogljo, dokler jim ni
padla v vodo.
Ostali so še Nemci, s temi pa posel ni bil
tako lehak. Polk je štel tisoč starih, v raznih
bojih izkušenih vojakov.
Hrabri Flik je sicer padel pod roko Kre-
čovskega, pa polku na čelu je ostal Janez Ver-
ner, podpolkovnik, veteran še iz tridesetletne
vojske.
Krečovski si je bil svest zmage, ker so ko-
zaški bajdaki že obkolili nemške od vseh strani.
Rad pa bi bil prihranil Hmelnickemu tako veliko
tropo nepresežnih in izvrstno oboroženih ljudi.
Sklene torej se ž njimi pogoditi.
Nekaj časa se mu je zdelo, da se Verner
strinja ž njim, ker se je mirno razgovarjal s
Krečovskim in zvesto poslušal razne obljube, s
katerimi ga je obsipal izneverjeni polkovnik. De-
nar, za katerega jih je ljudovlada^ najela, bil je
jim takoj za leto naprej izplačan. Čez jedno leto
bi mogli ti vojaki, če bi bilo jim drago, presto-
piti celo v nasprotni tabor.
Verner se je delal, češ da hoče stvar pre-
misliti; med tem pa je razdal potihoma povelje,
Nar. bibl.	17
244	
da se naj bajdaki stisnejo jeden k drugemu, da
tako narede jedno veliko kolo. Na robu tega
kolesa je stala stena pešcev, — ljudi vzrastlih
in krepkih, oblečenih v žolte telovnike, s klo-
buki ravno take barve, v popolnem bojnem redu,
z levo nogo naprej in mušketami ob desnej strani.
Verner z golo sabljo v roki, je stal spre-
daj ter dolgo premišljeval.
Naposled dvigne glavo.
„ Gospod stotnik", reče, strinjamo se!"
„Ne boste zgubili ničesar v no vej službi!"
zakliče oveseljen Krečovski.
„Toda pod pogojem ..."
»Sprejmem ga že naprej".
„Dobro, če je tako. Naša služba poljskej
ljudovladi se konča meseca junija. O tem času
pristopimo k vam."
Iz ust Krečovskega prileti kletev. Pa še je
krotil svojo jezo.
„Mar noriš, gospod poročnik?" vpraša.
„Ne!" odvrne hladnokrvno Verner. „Naš&
vojaška služba nam veleva držati se pogodeb.
Služba se konča meseca junija. Služimo za de-
nar, pa nismo izdajice. Drugače bi nas nihče
ne vzel v službo; vi sami bi nam ne zaupali;
kdo bi nam mogel biti porok, da v prvem boju
ne prestopimo zopet k hetmanom?"
„Kaj hočete torej?"
„Da nam dovolite oditi".
245
„To se ne zgodi, noro človeče. Ukažem vas
posekati do poslednjega".
„Pa koliko svojih zgubite?"
„Niti jeden od vas ne ujide!"
»Polovica vaših ne ostane".
Oba sta govorila resnico, radi tega tudi
Krečovski, dasiravno je nemška hladnokrvnost
vzburila v njem kri in mu vzkipela jeza, ni ho-
tel še pričeti boja.
»Premislite si, dokler solnce ne zajde, ker
potem ukažem sprožiti!"
Urno se je odpeljal na svojem čolnu, da bi
se še posvetoval s Hmelnickim.
Nastal je trenotek čakanja. Kozaški bajdaki
so še tesnejše stisnili nemške. Nemci so stali
hladnokrvni, kakor samo stari in izurjeni vojaki
pred smrtjo zamorejo. Na grožnje in zabavljanje,
ki so doletavale vsaki hip iz kozaških bajdakov,
odgovarjali so s prezirljivim molčanjem. Mično
je bilo videti stati Nemce mirno in nekako pre-
zirljivo sredi teh izbruhov jeze vjedljivih moloj-
eev, ki so potresali grozne svoje sulice in „pi-
ščele", klepetali z zobmi in nestrpljivo pričakovali
boja.
Med tem je solnce, ki se je že pomaknilo
s poludneva na zahodno stran, skrivalo polagoma
svoje zlate žarke nad trsičjem, katero je čedalje
bolj pokrivala tema.
Naposled je zatonilo popolnoma.
18*
246	
Ta čas se je ozvala tromba in takoj na to
je zagromel iz daljave glas Krečovskega:
„Solnce je zašlo!" ali ste se že premislili?
„Že!" odvrne Verner. In obrnivši se k vo-
jakom, mahne s sabljo.
„Sprožite!" zapove z mirnim, hladnokrvnim
glasom.
Ozval se je strel. Pljuskot trupel, ki so
padala v vodo, kriki besnote in ognjeni strel,
odgovarjali so pokom nemških mušket. Topovi
ki so jih izvlekli na breg, ozvali so se, kakor
basi ter začeli metati kroglje na nemške bajdake.
Dim zakrije trsičje in sredi krika, streljanja,
sikanja tatarskih pšic, rahota piščel in pušk, so
enokratni streli mušket naznanjali, da se Nemci
še branijo.
O solnčnem zahodu je bitka še vrela, toda
zdelo se je, da že pojema. Hmelnicki v družbi
Krečovskega, Tuhaj-beja in nekoliko tovarišev
atamanov, je prijahal k bregu, da si ogleda bo-
jišče. Razširjene njegoye nosnice vohale so smo-
dnikov dim, a ušesa radostno poslušala krik uta-
pljajočih se in ranjenih Nemcev. Vsi trije vojsko-
vodje so zrli na to prikazen, katero so smatrali
za nekako napoved sreče.
Borba je pojenjevala. Strel je umolknil, mesto
njega pa so čedalje glasneji kriki Kozakov zma-
goslavno odmevali do neba.
„Tuhaj-bej!" reče Hmelnicki, „to je dan
prve zmage".
247	
„Vjetnikov ni", zamrmra zamorec. „Takih
zmag ne maram!"
„Dobiš jih na Ukrajini. Ves Stambul in
Galato napolniš s svojimi vjetniki".
„Vzamem pa tebe, če drugih ne bo".
To rekši, se Tuhaj-bej zlobno nasmehne —
in doda čez trenotek:
„E, kako rad bi bil vzel te Franke!"
Med tem je vojska popolnoma prenehala.
Tuhaj-bej obrne konja proti taboru, za njim tudi
tovariši.
„No, sedaj pa na Žolte vode!" zakliče
Hmelnicki.
XV.
Namestnik, slišati boj, je koprneče čakal
konca, misleč si, da je Hmelnicki naletel na sku-
pno vojsko hetmanov.
Na večer mu je pa stari Zahar stvar po-
jasnil. Novica, da je izdal vojsko Krečovski in
da so bili pobiti Nemci, razburila je zelo dušo
mladega viteza, ker to je napovedovalo še več
izdajstev. Namestniku je bilo tudi dobro znano,
da v hetmanskih vojskah služijo večinoma le
Kozaki.
Namestnikove muke so naraščale in zmago-
slavje v kozaškem taboru dodajalo je še k tema
pelina. Vse je kazalo najslabše. O knezu ni bilo
slišati; — hetmani so ravnali očividno neumno,
248	
da so, mesto postaviti vso moč pred Kudak, ali
pa saj čakati sovražnika v utrjenih taborih, raz-
delili svoje moči; tako so se prostovoljno osla-
bili ter dali vojskam priložnost k izdajstvom.
V zaporožkem taboru so govorili že poprej o
gospodu Krečovskim in o vojski pod poveljni-
štvom Štefana Potoekega. Namestnik tej govo-
rici ni hotel vrjeti. Sodil je, da so to le močne
prednje straže, katere se bodo še pravočasno
umaknile. Med tem se je zgodilo drugače. Po
izdajstvu Krečovskega je pomnožil Hmelnicki
svojo moč z več tisoč ljudmi in mlademu Potoc-
kemu je pretila strašna nevarnost. Oropanega
pomoči in zablodelega v puščavi, mogel je Hmel-
nicki sedaj lahko obkoliti in popolnoma ugonobiti.
V bolečinah od ran, in v nočeh brez spanja
tolažil se je Skretuski samo z mislijo na kneza.
Zvezda Hmelnickega mora vendar obledeti, ka-
dar se dvigne knez v Ljubnem. Toda kdo more
vedeti, če se je že združil s hetmani? Kakor je
tudi velika bila moč Hmelnickega, kakor mu je
šlo s početka vse po sreči, ter bil ž njim za-
veznik Tuhaj-bej, in v slučaju nezgode mu še
sam „car" krimski obljubil svojo pomoč; vendar
se :Skretuski ni mogel sprijazniti z mislijo, da
bi ta nemir mogel dolgo trajati, da bi jeden
Kozak mogel pretresti vso ljudovlado in zdrobiti
njeno grozno moč. „Na ukrajinskih pragovih se
razbije ta val!" misli Skretuski. Kako so se
končale vse kozaške vstaje ? Izbruhnile so kakor
219
plamen, pa vgasnile po prvej dotiki z ketmani.
Tako je bilo doslej. Kjer se je na jednej strani
gnezdo niževskih roparjev merilo z močjo, čije
bregove oblivalo je dvojno morje, — tam so se
nasledki takega boja dali lahko prevideti.
Burja ne more dolgo trajati, torej prej de in
vremena se bodo zjasnila. Taka misel je krepila
gospoda Skretuskega ter ga, rekel bi, držala na
nogah; sicer ga je tlačilo breme tako težko, ka-
koršnega še nikdar ni dvigal v življenji. Nevihta,
dasiravno mine, zamore opustošiti polja, razdreti
hiše in vzročiti nepopisljivo škodo. Saj je le malo
manjkalo, da vsled te burje sam ni zgubil živ-
ljenja, ni prišel v kruto sužnost, ob času, ko mu
je postala svoboda tako draga, kakor življenje.
Koliko bodo morala od te nevihte trpeti še sla-
bejša bitja, ki se ne znajo braniti ? Kaj se zgodi
s Heleno v Rozlogih".
Helena je že gotovo v Ljubnem. Namestnik
jo je videl večkrat v spanji obdano s prijaznimi
obrazi, ljubljeno od kneza in kneginje Grizelde,
občudovano od vitezov, — vzdihajočo le po svo-
jem huzarju, ki se je na Siču zgubil. Naposled
napoči trenotek, da se ljubljenec vrne. Saj mu
je Hmelnicki obljubil prostost; — pa tudi ko-
zaški val plava in plava k pragu ljudovlade,
kjer se razbije; takrat bode konec vsem mukam,
trpljenju in nemirom.
Val je istinito plaval. Hmelnicki, ne odlaša-
joč, peljal je tabor naprej, da bi se spoprijel z
250	
hetmanovim sinom. Njegova moč je bila grozna.
Vštevši vojake Krečovskega in krdela Tuhaj-beja,
je vodil okoli petindvajset tisoč izurjenih in boja-
želnih vojakov. O močeh Potockega še ni bilo
moči dobiti pravih poročil. Beguni so trdili, da
ima s seboj dva tisoč težkih jezdecev z nekoliko
topovi. Dasiravno so bile moči teh dveh vojsk
tako različne, vendar je bila zmaga še dvomljiva;
primerilo se je večkrat, da so strašni huzarji v
jednem samem napadu pomandrali desetkrat šte-
vilnejšo vojsko. Tako je gospod Hodkevič, litevski
hetman, s tremi tisoči huzarjev stri enkrat pod
Kircholmom popolnoma osemnajst tisoč izbrane
Pihote in četo švedskih jezdecev; tako je pod
Klušinom jeden polk oklopnikov razkadil v be-
snej jezi več tisoč angleških in škodskih najem-
nikov. Hmelnicki je znal vse to; zato je šel po
besedah ruskega letopisca, počasi in previdno:
,,z mnogimi očmi svojega uma, kakor zvit lovec
na vse strani gledajoč in straže na miljo in še
dalje naprej razpošiljajoč". Tako se je bližal
Žoltej vodi. Zopet so vjeli dva begunca. Potrdila
sta vest, da število kraljevih vojakov res ni večje.
Povedala sta še, da je plemič že prestopil Žolte
vode. Ko je Hmelnicki to slišal, vstavil se je na
mestu in obdal vojsko z okopi.
Srce mu je veselja poskakovalo. Če ga Po-
točki napade, bode pobit. Kozaki v boji na rav-
nem polji ne vztrajajo; za okopom pa se izvrstno
bijejo; — ker je bila njih moč toliko večja od
251	
poljske, odbijejo brezdvomno ta napad. Pri mla-
dem kaštelanu je bil izkušen vojak, starostič ži-
vecki, gospod Štefan Čarnicki, huzarski polkovnik.
Ta je opazil nevarnost, ter plemiča pregovoril,
da se je vrnil nazaj čez Žolte vode.
Hmelnickemu ni kazalo druzega, nego hiteti
za njim. Drugega dne, prepeljavši se preko žolto-
vodskih močalin, stali ste vojski druga drugej
nasproti.
Nobeden poveljnikov ni hotel prvi napasti.
Neprijazna tabora sta se obdala z okopi. Bilo
je v soboto dne petega maja. Ves dan je močno
deževalo. Oblaki so se nakopičili na nebu, da
je bilo še o polndne tako temno, kakor po zimi.
Na večer je bil naliv še veči. Hmelnicki si je
veselja drgnil roki.
„Naj se le stepa do dobrega razmoči", reče
Krečovskemu, „pa nebom imel strahu spoprijeti se
tudi na ravnini s huzarji, ki bodo s težkim svo-
jim orožjem obtičali v blatu".
Dež je lil, kakor bi nebo samo hotelo priti
Zaporožcem na pomoč.
Vojski ste leno in klaverno delali okope
sredi vodnih nalivov. Ognja ni bilo moči prižgati.
Nekoliko tisoč Tatarjev je šlo iz tabora pazit,
da bi se ne umaknil poljski tabor, katerega je
zakrivala gosta megla in nočna tmina. Na to je
nastala nočna tišina. Slišati je bilo le šum na-
liva in piš vetra. Gotovo ni spal nihče v obeh
taborih.
252	
Drugo jutro zadone trombe v poljskem taboru,
dolgo in žalostno, kakor na poplah; na to so jeli
tu in tam odmevati bobni. Napočil je dan turo-
ben, temen, vlažen; naliv je prenehal, pa škropil
je droben dež, kakor bi ga sej al skozi sito.
Hmelnicki ukaže ystreliti iz topa.
Na to se je ozval prvi, drugi, tretji, deseti
strel. Ko se je začelo navadno »dopisovanje" iz
tabora v tabor, rekel je gospod Skretuski svo-
jemu kozaškemu angelju varhu:
„Zahar, spremi me na okop, da bom videl,
kaj se godi".
Zaliar je bil sam radoveden, zato se prošnji
ni protivil Šla sta na visok narožnik, od koder
se je videla, kakor na dlani, nekoliko uglobljena
stepna dolina, žoltovodsko močvirje in obe vojski.
Komaj Skretuski vojski ugleda, prime se za glavo
in reče:
„Za Boga živega! to je samo prednja straža!"
Res se je okop kozaške vojske raztegal blizo
na četrt milje daleč, poljski pa je, v primeri ž
njim, izgledal le kakor neznaten rov. Razlika
med njima je bila tako velika, da o zmagi Koza-
kov ni bilo niti dvomiti.
Namestnikovo srce stisne bolest. Torej še
ni prišla ura, da zatro punt in vstajo. Žalostni
nasledki naj še poveličajo Hmelnickijevo slavo!
Tako se je vsaj zdelo.
Z ognjem iz topov se je borba začela. Raz
narožnika (bastjona) bili so videti posamezni je-
!
253	
! zdeci, aH tudi cela krdela, boreča se med seboj.
1 Tu so se Tatarji ravsali z vojščaki Potočkih, ki
so nosili na sebi opravo sive barve. Jezdeci so
naskakovali drug drugega, pa urno odskakovali;
zaletavali se od strani, merili drug na drugega
s samokresi in loki, ali sulicami, prizadevajoč si
vjeti drug druzega na zanjko. Ti napadi so bili
od daleč videti podobni zabavi; samo konji, ki so
begali tu pa tam brez jezdecev, so kazali, da se
bore za življenje in smrt.
Tatarjev se je izsipavalo čedalje več. V krat-
kem je ravan kar počrnila nastopivše gnječe.
Zdaj so se tudi iz poljskega tabora jeli vsipati
novi prapori, vstopajoči se v bojni red pod oko-
pom. Bilo je tako blizo, da je gospod Skretuski
s svojimi bistrimi očmi mogel razločiti razna zna-
menja, bunčuke, da celo stotnike in namestnike,
ki so stali s konji nekoliko v strani pri zastavah.
Srce je poskakovalo v njem. Bledo lice mu
je prešinila rudečica. Kakor bi imel več poslu-
šavcev, ne pa samo Zaharja in nekoliko Kozakov,
ki so stali pri topovih, jel je glasno govoriti:
„To so dragonci gospoda Balabana; videl
sem jih v Oerkasu".
„To je vlaška zastava; križ imajo na pra-
poru".
„Oj, pešci se vsipavajo iz okopov!"
Na to razprostre roki, in reče še bolj nav-
dušen :
„Huzarji! Huzarji gospoda Čarnickega!"
254	
Res so se prikazali huzarji in nad njimi
oblak kril in celi gozd kviško štrlečih sulic z
dolgimi zeleno-črnimi praporčki. Po šest v jedni
vrsti so prihajali iz okopa ter obstali pod nasi-
pom. Ko se Skretuski ozre na njili mirno, ju-
naško vedenje, prikazale so se mu kar solze v
očeh ter mu skalile za nekaj časa pogled.
Dasiravno so bile moči obeh vojsk tako raz-
lične, dasiravno je proti tem zastavam stala na-
proti še cela lava Zoporožcev in Tatarjev, ka-
teri so navadno zavzeli krila; dasiravno so njih
vrste bile tako raztegnene po stepi, da je bilo
težko videti konca, jel je vendar gospod Skre-
tuski že misliti na zmago. Lice se mu je smeh-
ljalo, moči se povrnile; oči vprte na ravan, so
ognjeno gorele, da kar na mestu stati ni mogel.
„Hej, detino!" zamomlja stari Zahar, „kako
rada bi duša zletela v raj!"
Med tem je nekoliko tatarskih oddelkov,
kričeč in hallakujoč planilo naprej. Iz tabora so
jim odgovorili s streljanjem. To je bilo samo
strašenje. Tatarji. ne dospevši niti do poljskih
praporov, so prhnili na obe strani k svojim ter
zginili y tolpi.
Takoj na to ozval seje velik sičev boben;
na njegov glas se je velik kozaško-tatarski polu-
mesec pomaknil skokoma naprej. Hmelnicki je
hotel brž ko ne poskusiti, če se mu posreči z
jednim mahljajem ugonobiti te prapore ter zajeti
tabor. V slučaju strahu bilo bi to mogoče. Pa

255	
strahu ni bilo opaziti med poljskimi prapori.
Stali so mirno, razpostavljeni v dosti dolgo vrsto,
katerej hrbet je kril okop, strani pa taboriščini
topovi. Tako je bilo mogoče vdariti na njih samo
od spredaj. Nekaj časa se je zdelo, da počakajo
sovražnika na mestu, ko pa je polumesec pre-
| letel že polovico ravani, oglase se v taboru trombe
na napad, — in naglo je plot sulic, štrlečih do-
slej na kviško, sklonil se hipoma h konjskim
glavam.
„Huzarji napadajo!" reče gospod Skretuski.
Sklonijo se nekoliko naprej na sedlih ter se
zakade in takoj za njimi prapori dragoncev in
vsa bojna tropa.
Napad huzarjev je bil strašen. V prvej vro-
činici so naleteli na tri kurene, dva Steblovskih
in na Mirhorodski ter ju štrli, kakor bi pihnil.
Tuljenje letelo je do ušes gospoda Skretuskega.
Konji in ljudje, pomandrani od ogromne teže že-
leznih jezdecev, padali so kakor lan ob burji.
Upor je bil kratek. Skretuskemu se je zdelor
kakor bi bil velikanski zmaj z jednim hrustom
Pogoltnil tri polke. Vendar so bili najbesnejši
sičevi vojaki. Po šumu kril prestrašeni konji so-
raznašali strah v zaporožkih vrstah. Polki: Ir-
klejevski, Kalnibološki, Minski, Škurinski in Tito-
rovski, so se popolnoma zmešali; porivani od
tolpe ubeglecev, so jeli sami nerodno bežati. Med
tem so dragonci došli huzarje ter začeli ž njimi
Vred krvavo žetev. Polk (kuren) Vasjurinski je
256	
bežal po hudem, toda kratkem uporu prav do
kozaških okopov. Središče Hmelnickove vojske
se je čedalje bolj gugalo. Pobijani, sekani z meči,
razkropljeni v drobne tolpe, mandrani z železno
težo, niso mogli vojaki dobiti toliko časa, da bi
se vstopili zopet v bojni red.
„Čorti (vragi) ne Lahi!" zakričal je stari
Zahar.
Skretuski je bil kakor ob pamet. Še bolehen
ni se znal premagovati; torej se je smejal in
jokal ob enem; časih je narekoval povelja, ka-
kor bi sam vodil prapor. Zahar ga je držal okoli
pasu, pa še druge je moral poklicati na pomoč.
Bitka se je bližala kozaškemu taboru; bilo
je že skoraj mogoče spoznati obraze vojakov.
V taboru so streljali s topovi; pa kozaške kro-
glje, moreč tako svoje, kakor sovražnike, so prov-
zročale še večji nered.
Huzarji so naleteli na kuren Paškovskega, ki
je veljal za hetmansko gardo (častno stražo),
sredi katerega je bil sam Hmelnicki. Naglo se
je razlegal strašan krik po vseh zaporožkih vrstah;
velika rudeča zastava se je zagugala in padla.
V tem trenutku pa na čelu svojih pet tisoč
semenov, plane Krečovski v boj. Sedeč na ve-
likem konju temne barve, leti v prvi vrsti brez
čapke, s sabljo nad glavo, podeč pred seboj raz-
kropljene Niževce, kateri opazivši prihajati po-
moč, so se zopet vračali v napad. Bitka v sre-
dišči se začne zno.vič.
257	
Tudi na obeh krilih sreča ni ugajala Hmel-
nickemu. Tatarji, katere so zapodili valaški pra-
pori in semeni Potockega dvakrat nazaj, zgubili
so vse veselje do boja. Zmaga nagibala se je
na stran mladega Potockega.
Bitka kmalo preneha. Naliv, ki je postajal
čedalje večji, spremenil se je v pravo ploho, da
ničesar ni bilo več videti. Potoki dežja so lili
iz vtrganih oblakov na zemljo. Stepa se je spre-
menila v jezero. Nastala je tema, da nekoliko
korakov daleč človek človeka ni spoznal. Puške
in samokresi so se zmočili. Nebo samo je storilo
boju konec.
Hmelnicki, premočen do kože, jezno plane
v svoj tabor. Ni besedice zinil. Napravili so mu
šotor iz velblodjih kož, pod katerega se je skril;
tu je sedel osamljen in zatopljen v tužne misli.
Polastil se ga je obup. Sedaj je še-le spoznal,
kakšnega posla se je lotil. Bil je pobit, odgnan,
skoro zdrobljen v boju s tako malenkostno tolpo,
katero je po pravici mogel smatrati le za pre-
dnjo stražo. Znal je, kako velika je moč poljske
ljudovlade. Mislil je na to, ko se je pripravljal
na vojsko, vendar se je v računu zmotil. Tako
se mu je saj zdelo v tem trenutku; torej je zgra-
bil za svojo ogoljeno brado in želel jo razbiti
ob prvi top, na katerega bi naletel. Kaj bo še-le,
ko se mu bo boriti z hetmani in z vso poljsko
ljudovlado ?
258	
Premišljevanje je pretrgal prihod Tuhaj-beja.
Oči Tatarja so se ognjevito žarele; lice mu
je bilo bledo in zobje so se mu bliskali za ust-
nicami, ki so bile brez brk.
„Kje je plen, kje so jetniki, kje glave po-
veljnikov. kje zmaga?" vpraša s hripavim glasom.
Hmelnicki vstane s sedeža.
„Tam !" odvrne gromovito, kazaje proti kra-
ljevemu taboru.
„Hajdi tjekaj!" zarjove Tuhaj-bej. „Če ne
pojdeš, te pa na vrvi peljem na Krim".
„Pojdem!" odvrne Hmelnicki, „pojdem še
* danes! vzamem plen in jetnike; ti pa se boš za-
govarjal pred kanom, da hočeš le plen, boja pa
se izogiblješ!"
„Pes!" zatuli Tuhaj-bej, „ti pogubljaš ka-
novo vojsko".
Stala sta si za trenotek nasproti, sopihajoČ
kakor dva zmaja. Hmelnicki se je oddahnil. _
„Tuhaj-bej, pomiri se!" de. „Ploha je pre-
trgala bitko, ko je Krečovski dragonce že nad-
vladah Poznam jih. Jutri se ne bodo borili več
tako besno. Stepa se razmoči do dobrega. Hu-
zarji ne bodo več za rabo. Jutri bodo vsi naši!"
„Rekel si!" zagodrnja Tuhaj-bej.
„Pa tudi izpolnim. Tuhaj-bej, moj prijatelj
ei; kan mi te je poslal v pomoč, ne pa v nad-
logo".
„Obljubil si zmago, ne pa poraz".
„Vjeli smo tri jetnike, katere tebi dam".

259	
„Daj jih. Zapovem jih natakniti na kole".
»Tega ne. Izpusti jih. Vjetniki so Ukrajinci
prapora Balahana; pošljemo jih v tabor, da bodo
zvabili dragonce na našo stran. Zgodi se, kakor
se je s Krečovskim".
Tuliaj-bej se razvedri. Bistro pogleda Hmel-
nickega ter zamomlja:
»Gad".
| v »Zvijača je toliko vredna, kakor junaštvo.
Če dobim dragonce na svojo stran, pa nobena
noga iz tabora ne ujide, — razumiš!"
»Potockega jaz vzamem".
»Dam ti ga, — pa Čarnickega tudi".
»Sedaj pa daj žganjice, zakaj mrzlo je".
»Dobro".
V tem hipu vstopi Krečovski. Polkovnika
je bilo čelo temno, kakor noč. Vsa zaželjena
prihodnja starostva, kaštelanstva, gradovi in za-
kladi so se razpršili, kakor megla. Jutri vteg-
nejo zginiti popolnoma in nemara se iz te megle
prikaže vrv, ali vislice, Če bi mu ne bila težila
vesti pregreha, da je velel posekati Nemce in
Požgal za seboj mostove, gotovo bi bil sedaj ugi-
bal, kako naj izda Hmelnickega ter prestopi k
Kozakom, ki stoje v taboru Potockega?
Sedaj je bilo že nemogoče.
Vsedejo se torej vsi okoli steklenice žga-
njice ter začno molče piti. Ploha je ponehavala.
Mračilo se je tudi že.
Nar. biti.	18
260	

Gospod Skretuski, prevzet veselja, oslabljen
in bled, ležal je nepremično na vozu. Zahar, ki
ga je imel rad, ukazal je nad njim napraviti
streho iz kož. Namestnik je poslušal turobno tu- t
lenje burje; v duši pa mu je bilo svetlo, jasno,
blago. Njegovi huzarji so pokazali, kaj znajo;
ljudovlada se je postavila v bran, skazala se
vredna svojega veličanstva. Prva kozaška nav-
dušenost se je že razbila na ostrinah kraljevih
sulic. Nad yse to so še hetmani, je knez Jere-
mija, toliko veljakov, toliko plemstva, toliko moči,
nad vsemi temi pa še kralj.
Ponos je dvigal prsi gospoda Skretuskega,
kakor bi se bila vsa ta moč združila v njegovem
osrčji.
Začutivši to, je sedaj po izgubi svobode na
Siču, pomiloval Kozake. Krivi so, pa zaslepljeni,
ker so si z motiko drznili na solnce, misli si.
Krivi so, toda nesrečni, ker so se dali zvabiti
po jednem človeku v pogin.
Na to se zamisli v prihodnost. Ko nastane
mir, takrat bo zopet vsakemu dovoljeno misliti
na svojo srečo. Pri spominu na to je obstala ;
njegova duša nad Rozlogami. Tam v bližini levje
jame, mora biti tiho. kakor bi po maku zaspal.
Tam vstaja nikdar ne dvigne glave: ko bi jo
pa tudi dvignila, mora Helena biti že v Ljubnem.
Naglo grom topov pretrga zlate niti njegove
domišljije.	^
261
Hmelnicki, napivši se žganjice, tiral je polke
zopet v boj,
Tega je bilo kmalo konec. Krečovski je po-
tolažil hetmana.
Drugi dan je bila nedelja. Ves dan je minil
mirno, brez strela. Tabora sta ležala drug dru-
gemu nasproti, kakor tabora dveh zaveznikov.
Skretuski je sklepal iz tega, da je kozaška
vojska močno utrujena. Gorje! Ni mu bilo znano,
da je med tem Hmelnicki „z mnogimi očmi svo-
jega uma pred se gledajoč" na vse načine po-
skušal, da prjdobi dragonce Balabana na svojo
str n.
V pondeljek se je bitka ob svitu zopet pri-
čela. Skretuski jo je gledal, kakor prvikrat z
smehljajočim, veselim obličjem. Znovič so kra-
ljevi polki izstopali pred okop; to pot pa niso
napadali, marveč se samo branili sovražniku. Stepa
se je razmočila ne samo na površji, kakor prvega
dne, marveč tudi na globelj. Težka konjiča se
skoro ni mogla ganiti; zato so jo lahko zmago-
vali lahni prapori zaporožki in tatarski. Smeh
polagoma zgine z ustnic gospoda Skretuskega.
Pod poljskim okopom je naval napadnikov pokril
popolnoma ozki pas kraljevih praporov. Zdelo se
je, da se ta veriga vsak hip raztrga; potem na-
stopi napad naravnost na okope. Gospod Skre-
tuski ni videl niti polovico one srčnosti, one
bojaželjnosti, s kakoršro so se poljski polki bo-
rili prvi dan. Branili so se hrabro tudi danes;
18*
262	
niso pa napadali prvi, niso razbijali v prah ku-
rene, niso pometali pred seboj borišča kakor piš.
Ker so bila tla premočena skozi in skozi, bilo
je nemogoče vsako gibanje; težka konjiča je
stala, kakor pribita na mestu. Njena moč je bila
v tem, da se je mogla svobodno gibati, a sedaj
je morala stati na mestu, kakor začarana. Hmel-
nicki pa je vodil neprestano nove polke v boj.
Bil je sam povsod. Vsak kuren je tiral posebej
v napad in umikal se še-le pred sabljami neprija-
telja. Njegova gorečnost je prevzela tudi Zapo-
rožce; če tudi so številno padali pod udarci, hi-
teli so vendar radi pod okop, kriče in tule. Za-
letavali so se ob zid železnih prsij, ob ostrino
sulic ter razbiti in zredeni se vračali zopet v
naskok. Pod tem naporom so prapori poljski
jeli omahovati, semtertje celo umikati se, kakor
borilec, vjet v železne nasprotnikove roke, ki že
oslabuje, pa se znovič hoče zviti in dvigniti.
Pred poludnevom so bile skoro vse zaporo-
žke moči o ognju in bitki Borba je bila tako
ljuta med obema bojnima krdeloma, da se je ha
sredi nakopičil nov okop — trupel konjskih in
človeških.
V kozaške okope so se vračale vsaki hip
tolpe bojevnikov, ranjenih, krvavih, pokritih z
blatom, zasopljenih, padajočih utrujenosti. Ž njih
lica se je žarel bojni plamen — in gotovost zmage.
Medle so še klicali „na pogibelj!" Zaloga, ki
je stala še v taboru, silila je v boj.
263	
Gospodu Skretuskemu se čelo zamrači. Polj-
ski prapori so se jeli umikati nazaj v okope.
I Niso mogli vstrajati dalje; — njili umikanje je
kazalo, da se jim mudi. Pri pogledu na to je
nad dvajset tisoč ust radostno zakričalo. Besnost
napada se je podvojila. Zaporožci so se zaleta-
vali na vrat semenov Potočkih, ki so zaslanjali
vrnitev.
Topovi in toča puškinih krogelj jih je vrgla
nazaj. Bitka je za trenutek prenehala. V polj-
skem taboru se je razlegal odmev parlamentarne
(dogovorilne) trombe.
Hmelnicki se ni več brigal za primirje. Dva-
najst polkov je stopilo s konj, da skupno s pe-
hoto in Tatarji napadejo okop.
Krečovski s tremi tisoči pešcev ima jim priti
v odločnem trenutku na pomoč. Vsi kotli, bobni,
litaure, obroči in trombe so se ozvale naenkrat
ter oglaševale krik in strel iz pušk.
Gospod Skretuski je trepetaje zrl na mnogo-
brojno zaporožko pehoto, ki je hitela k poljskemu
nasipu in ga obkoljevala v čedalje tesnejšem
krogu. Gosti belkasti dim se je valil k njej iz
okopov, kakor bi velikanske prsi hotele odpihniti
te kobilice, pritiskajoče jih od vseh strani. Topove
kroglje so delale med njimi dolge vrzeli, streli
Pušek oglašali se čedalje hitreje. Grom ni pre-
nehal niti za trenotek; — mravljišče je mrgo-
lelo pred očmi; na nekaterih mestih se je krče-
vito zvijalo, kakor velikansk ranjen gad, pa
279	
šlo je naprej. Že so doleteli! že so pod okopom!
Topovi jim več ne morejo škodovati. Gospod Skre-
tuski zatisne trepalnice.
Sedaj so vprašanja, hitrejša kakor blisk, pre-
letavala mu glavo. Ko odpre oči, hoče pogledati,
ali še stoje poljski prapori na okopih ? Ugleda jih,
ali ne? Hrup je čedalje večji; prav nenavaden
hrup. Moralo se je nekaj pripetiti. Iz taborišč-
nega središča se glasi krik. Ka je? Kaj se je
pripetilo ?
„Vsegamogočni Bog!"
Ta krik je šel iz ust gospoda Skretuskega,
ko odpre oči in zagleda na okopu mesto zlate
kraljeve zastave rudečkasto z nadangeljem.
Kozaki so vzeli tabor.
Na večer še-3e zve namestnik po Zaharji,
kako se je izvršil naskok. Tuhaj-bej ni zaman
imenoval Hmelnickega gada; v najbesnejši borbi
so res po njem pregovorjeni Balabanovi dra-
gonci prestopili h Kozakom; mahnivši sedaj od
zadaj po svojcih, pomagali so naskakovalcem, da
so jih premagali.
Na večer je videl namestnik jetnike; bil je
navzoč pri smrti mladega Potockega, kateremu
je pšica prebodla grlo. Le nekaj ur Je še živel
po bitki ter umrl v rokah Štefana Čarnickega.
„Povejte očetu", zašepeče v poslednjem trenutku
mladi plemič; ,,povejte očetu, da sem ... ka-
kor vitez ..." ni mogel več vsega izgovoriti.
Njegova duša se je ločila od telesa ter zletela
265
k nebesom. Skretuski se je dolgo spominjal nje-
govega bledega lica, modrili oči, dvignenih kvi-
ško ob smrtnej uri. Gospod Čarnicki je obljubil
nad otrplim truplom, če mu Bog še da pridobiti
kedaj svobodo, da s potoki krvi omije to sramoto
pobitja in maščuje prijateljevo smrt. Niti jedna
solza ni kanila po njegovem resnem licu; zakaj
bil je vitez kakor železo, ki se je že proslavil
z mnogimi junaškimi čini, katerega nobena ne-
sreča ni potlačila. Tudi sedaj je prvi tolažil Skre-
tuskega, ki je grozno trpel radi pobitja in sra-
mote poljske Ijudovlade. „Poljska ljudovlada ni
le to sramoto prenesla", je dejal gospod Čarnicki,
„ona ima v sebi nestrpljivo moč. Doslej je še ni zma-
gala nobena sila, ne zlomijo jo tudi punti kmetov,
katere bo Bog sam kaznoval, ker se protivijo
svoji višji oblasti ter s tem nasprotujejo njego-
vej volji. Kar se premage tiče, je res žalostna;
— a kdo jo je zakrivil? Hetmani? Kraljeva voj-
ska ? Ne 1 Po izdaji Krečovskega se je smel od-
delek, katerega je vodil Potočki, smatrati le kot
prednja straža. Vstaja se sedaj gotovo razširi
po vsej Ukrajini, ker je ljudstvo tam svojeglavno
in pripravljeno na boj; ta vstaja ne bo jedna
prvib. Pogase jo hetmani s knezom Jeremijo;
moči teh doslej še nevzrušljivo stoje. Čim mo-
čneje izbruhne staja, tem dalje in nemara na
zmiraj potihne, ko bo enkrat pogašena. Malo vere
in malo srca bi imel človek, ki bi si drznil mi-
sliti, da bo rokovnjač v družbi z jednim zamor-
281
cem, mogel škodovati tako mogočnemu narodu.
Slabo bi bilo za poljsko ljudovlado, ko bi tak
prekucuh mogel odločevati njeno osodo in njen
obstanek. Res z prezirljivostjo smo se podali v
ta boj", končal je gospod Čarnicki, „in dasiravno
so štrli našo prednjo stražo, vendar mislim, da
betmani ne z mečem, ne z orožjem, marveč z biči
zatro to vstajo".
Ko je tako govoril, se je zdelo, da govori
ne jetnik, ne vojak po izgubljeni bitki, mar-
več ponosen lietman, ki si je svest zmage. Ta
dušna velikost in vera v poljsko ljudovlado, je
tekla, kakor balzam na namestnikove rane. Od
blizo je zrl na Hmelnickega moč, torej ga je tudi
nekoliko oslepila in to tem bolj. ker ga je do-
slej vedno spremljala sreča G-ospod Čarnicki
je prav govoril. Moči lietmanov stoje še nezdrob-
ljene, in za njimi je še vsa sila poljske ljudo-
vlade, moči, pravice in volje Božje. Namestnik
je odšel močno potolažen in oveseljen na duši;
odhajajoč še vpraša gospoda Čarnickega, če se
noče pogajati s Hmelnickim za svoje osvobojenje.
„Jetnik Tuhaj-beja sem", odvrne gospod
Štefan Čarnicki; „njemu tudi izplačam odkup-
nino. S tem rokovnjačem nočem imeti nič opra-
viti, marveč ga le rabeljnu izročam".
Zahar, ki je pomagal gospodu Skretuskemu,
da je videl jetnike ter ga spremil k vozu, je
tudi tolažil namestnika. „Z mladim Potockim ni
bilo težavno", je dejal; „pa s hetmani bode te-
282	
žavno. Vojska se je še le začela; Bog ve, kak
bo konec? Hej! naplenili so Kozaki in Tatarji
poljskega blaga; toda vzeti in shraniti, je druga
stvar. Ej, ti dete, ne muči se, ne tuguj, ker bo-
deš prost, — pojdeš k svojim in tvoj stari Za-
har bo še tarnal za teboj. V starosti je človeku
najhuje samemu na svetu S hetmani bode težavno,
oj, težavno!"
Res zmaga, dasiravno slavna, vendar ni še
odločila stvar na korist Hmelnickemu. Mogla bi
mu biti celo v škodo; zakaj lahko je videl že
naprej, da veliki hetman, maščujoč smrt svojega
sina, bo še z večo jezo planil na Zaporožce, ne
zamudi v ši ničesar, samo da jih prej ko mogoče
zatre Pa Velikemu hetmanu ni bil kaj priljub-
ljen knez Jeremija, česar pa v navidezni priljud-
nosti ni kazal. Hmelnicki je dobro vedel za vse
to; zato si je tudi takoj mislil, da sedaj ta mržnja
preneha in gospod krakovski sedaj prvi poda
knezu roko v spravo, katera mu zagotovi po-
moč proslavljenega bojevnika in močne njegove
vojske. S takimi združenimi močmi, pod takim
poveljnikom, kakor je knez, se Hmelnicki še
meriti ni smel. Sklene torej hiteti, da ob enem
z novico o porazu pri Žoltih vodah stoji na Ukra-
jini ter vdari na hetmane poprej, nego jim bo
knezova pomoč dospeti mogla.
Ni dal vojski počitka. Druzega dne po bitki
se je zopet dvignil ter se podal na pohod Šel
je tako urno, da bi rekel, hetman beži. Kakor
268
bi povodenj zalila stepe, ki drvi naprej ter jemlje
še druge vode s seboj. Letel je mimo lesov,
dobrav, inogil; prevažal se čez reke brez oddiha.
Kozaška moč je potoma neprestano naraščala,
ker so se družile k njej neprestano nove tolpe
ubežnikov iz Ukrajine. Kmetje so tudi prinašali
poročila o hetmanovih, — ki pa se niso strinjala.
Jedni so govorili, da knez stoji še za Dneprom,
drugi, da se je že združil s kraljevo vojsko. Vsi
pa so trdili, da je Ukrajina že vsa v ognju,
Kmetje 'niso le tekli Hmelnickemu na Divja polja
nasproti; še požigali so vasi in mesta, planili
po svoji gospodi ter se povsod oboroževali. Kra-
ljeva vojska se je borila že dva tedna. Razsuli
so Steblov; pa tudi pod Derenhovcami je prišlo
do krvave bitke. Kozaki po mestih so bili že
vsi na strani vstašev; čakali so le še povelja
(gesla). Hmelnicki je računal na vse to ter hi-
tel še toliko urneje.
Naposled je stal na pragu, Čehrin mu je
odprl vrata na stežaj. Kozaška posadka je takoj
prestopila k njegovi zastavi. Razsuli so hišo Ča-
plinskega, pomorili peščico plemstva, ki je iskalo
zavetja v mestu. Radostni kriki, zvonenje in
procesije niso ni za trenotek prenehale. Vstaja
je vzplapolela po vsej okolici. Kar je bilo živega,
pograbilo je za koso, ali sulico ter se je pridru-
žilo Zaporožcem, Nebrojne tolpe prostakov so
se vsipavale od vseh strani v tabor. — Ž njimi
vred je došla tudi radostna, pa gotova novica,
269
da je knez Jeremija sicer obljubil pomoč hetma-
nom, vendar pa se ž njimi še ni združil.
Hmelnicki si je oddahnil.
Odrine brez odlašanja in gre sredi vstaje,
pobojev in ognja. Priče temu so bili požarji in
trupla. Šel je, kakor lavina, ugonobljajoč vse po
poti. Kraj je pred njim vstajal (pristopal k usta-
šem), za njim pa pustošil. Šel je kakor zmago-
valec, kakor zmaj v legendi. Pod njegovimi ko-
raki je brizgala kri, od njegovega dihanja vnemal
se je požar.
Svojo glavno moč je imel zbrano v Čerkasu.
Naprej je poslal samo Tatarje in divjega Krivo-
nosa, ki so naleteli na hetmane pod Korsunom
ter brez odloga planili na nje. Drago so plačali
svojo drznost. Odbiti, razprašeni, deloma poman-
drani, so plašno pobegnili.
Hmelnicki se dvigne in jim hiti na pomoč.
Na poti pa izve, da so se gospod .Senjavski in
nekoliko praporov, združili s hetmani, ki so za-
pustili Korsun in šli v Boguslavje. Bila je tudi
resnica. Hmelnicki je vzel Korsun brez upora;
pustivši v njem vozove, sklade živeža, skratka
ves tabor, je hitel urno za njimi.
Ni mu bilo treba dolgo hiteti, ker mu niso
ušli daleč. Pod Kruto Balko (gredo) so naletele
njegove prednje straže na poljski tabor.
Gospod Skretuski ni mogel videti bitke, ker
je s taborom vred ostal v Korsunu. Zahar ga
je nastanil poleg trga v hiši gospoda Zabokric-
270
kega, katerega so vstajniki obesili, — ter posta-
vil stražo iz ostankov mirhorodskega kurena, ker
so vstaši še vedno plenili po hišah ter pobijali
vsakega, o komur so slutili, da je Poljak. Skozi :
razbita okna je videl gospod Skretuski tolpe
pijanih kmetov, krvavih, z zavihanimi rokavi
srajc, hitečih od hiše do hiše, od kleti do kleti
in preiskujoč vsa kota, pode in podstrešja. Časih
je strašen krik naznanjal, da so našli plemiča, !
žida. moškega, žensko ali otroka. Žrtvo so iz-
vlekli na trg ter pasli svojo krvoželjnost na naj-
strašnejši način. Tolpa se je kar trgala med se-
boj za ostanke trupel, mazala si z veseljem ž
njih krvjo lice in prsi, ter ovijala si okolu vratu
še kadeča se čreva Drobne židovske otroke so
kmetje zgrabili za noge ter cepili jih sredi div-
jega smeha tolpe na dvoje. Lomili so tudi v hiše,
zavarovane s stražo, v katerih so bili zaprti
znamenitejši jetniki, katere so pustili, ker so se
nadejali od njih bogate odkupščine. Ta čas so
Zaporožci ali Tatarji, stoječi na straži, odganjali
tolpo s korabači iz volovske kože. Tako je bilo
pri hiši gospoda Skretuskega. Zahar je ukazal ,
udrihati po prostakih brez usmiljenja; mirhorodci
so izpolnovali ukaz z veseljem, ker Niževci so
le ob času vojske radi imeli, da so jim prišli
prostaki na pomoč. Sicer pa so jih prezirali, ne-
mara še bolj, nego Poljake in plemstvo. Zato
tudi sebe niso zaman nazivali »plemenito rojene
Kozake", Hmelnioki sam je prepustil poznej več- ,
1
271
krat kako znatno množico teh prostakov Tatar-
jem, katere so odgnali v Krim in jih tam prodajali
v Turčijo, ali Malo Azijo.
Tolpa je torej divjala na trgu; nazadnje je
zbesnila tako, da se je začela med seboj moritL
Dan se je že nagibal. Nekdo je zapalil jedno
stran trga, cerkev in farovž. Na srečo je pihal
veter na drugo stran ter branil, da se požar ni
širil. Velikanska zarja je razsvetljevala trg tako,
kakor solnčni žarki po dnevu. Vročina je posta-
jala neznosljiva. Od daleč se je čul strašen grom
topov; — očividno je postajala bitka pod Kruto
Balko čedalje ljutejša.
„Vroče mora biti tam našim!" zamomlja
stari Zahar. „Hetmani se ne šalijo. Hej! gospod
Potočki je hraber vojak".
Na to pokaže skozi okno na prostake.
„No!" reče, „sedej tu rajajo, če pa Hmel-
nickega pobijejo, bodo tudi nad njimi rajali".
V tem trenutku se zasliši topot; na trg pri-
drvi nekoliko penastih konj z jezdeci. Lica so
jim bila črna smodnika, obleka raztrgana in glave
zavezane s cunjami. Vse je pričalo, da so priso-
pihali naravnost z bojišča.
„Ljudje, ki verujete v Boga, bežite! Lahi
pobijajo Kozake!" kriče na vse grlo.
Začne se hrup in zmešjava. Tolpa se zazib-
Ije, kakor val, v katerega se upre vihar. Naglo
Prevzame vse divji strah. Hoteli so bežati; ker
272
so bile ulice zatlačene z vozovi in jeden del
trga v ognji, niso mogli nikamor bežati.
Prostaki se začno gnjetiti, kričati, tuliti,
daviti in vpiti proseč usmiljenja, dasiravno je bil
sovražnik še daleč.
Namestnik, slišati kaj se godi, je skoraj
znorel veselja. Začel je hoditi po sobi, kakor
blazen, biti se z rokami ob prsi z vsemi močmi
ter klicati:
„Vedel sem, da bode tako! Vedel, kakor
sem živ! Opraviti imajo s hetmani! z vso ljudo-
vlado! Ura kazni je prišla! Kaj je to?"
Znovič se oglasi topot; zopet se prikaže
nekoliko jezdecev, samih Tatarjev na trgu. Be-
žali so, kakor zdivjani. Tolpa jim zastopi pot;
ti planejo na njo, teptajo jo, razganjajo, sekajo,
podeč konje na cesto, ki pelja v Čerkas.
„Beže kakor vihar!" reče Zahar.
Komaj je izrekel, prileti že drugi oddelek;
a za njim tretji. Zdelo se je, da je beg že splo-
šen. Straže poleg hiš so postale nemirne ter ka-
zale voljo, da se hote spustili v beg. Zahar skoči
pred vrata.
„Stojte!" zakriči svoji straži.
Dim, vročina, zmešnjava, topot konj, prikazen
strahu, tuljenje tolpe, osvetljene požarja: vse to
se je zlilo v jedno peklensko sliko, na katero
je zrl namestnik z okna.
273
„Kak poboj mora biti! Kak poraz!" kliče
staremu Zaharju; ne pomisli pa, da ta ne more
deliti ž njim veselja.
Med tem zopet oddelek utekajočili švigne
mimo, kakor blisk.
Grom topov stresal je tla korsunskih hiš.
Naglo je presunljiv glas jel vpiti ravno pred
hišo.
„Rešite se! Hmelnicki je ubit! Krečovski
ubit! Tuhaj-bej ubit!"
Na trgu si videl pravi konec sveta.
Ljudje so skakali v znorelosti v plamen. Na-
mestnik pade na kolena ter dvigne roki kviško:
„Bog vsegamogočni! Bog veliki in pravični!
— Hvala ti na višavah!"
Zahar mu pretrga molitev, prihitivši iz veže
v sobano.
Pojdi no, detina!" zakliče zasopljen ..Pojdi
ven in obljubi milost straži, ki hoče uteči. —
Če zbeže, prostaki sem pridero!"
Skretuski hiti na hodišče. Straža se je kre-
tala jako nemirno pred hišo ter se že priprav-
ljala na odhod, hoteč zbežati po cesti v Čerkas.
Strah je prevzel vse v mestu. Med tem so pri-
hajali vedno novi oddelki, kakor na krilih, od
strani Krute Balke. Bežali so kmetje, Tatarji,
mestni Kozaki in Zaporožci v največi zmešnjavi.
Pa glavna moč Hmelnickega morala se je še
upirati, bitka še ni končana, ker so v daljavi
gromeli topovi s podvojeno močjo.
274
Skretuski se obrne k mirhorodcem:
„Ker ste me zvesto čuvali", reče svečano,
„pač ne potrebujete v begu iskati rešitve; ob-
ljubujem vam. da se potegnem za vas pri het
manu".
Mirhorodci se odkrijejo, on pa si opre roki
v bok ter jih ponosno gleda. Ozira se tudi po
trgu, ki se je čedalje bolj praznil. Kaka pro-
mena osode! Evo, gospod Skretuski, katerega
so še pred kratkim vlekli kot jetnika za kozaškim
taborom, stal je sedaj med ošabnim kozaštvom,
kakor gospodar med podložniki, kakor plemič
med občani, kakor huzar oklopnikov med ta-
boriščno drhaljo. On — vjetnik — obljuboval
je sedaj milost, in glave so se odkrile pred njim
pokorni glasovi so klicali s turobnim glasom,
naznanjajočim bojazen in pokorščino.
„Pomilujte (usmilite se) gospod!"
„Kakor sem rekel, tako se tudi zgodi!" od-
vrne namestnik.
Bil si je že naprej svest svoje veljave pri
hetmanu, čegar znanec je bil, ker mu je večkrat
donašal pisma kneza Jeremija ter si znal prido-
biti njegovo naklonjenost. Stal je torej, držeč
se za bok in veselje mu je sijalo z obličja, osvet-
ljenega po jasnem blesku požarja.
„Vojska je končana! val pri pragu razbit!"
misli si. „G-ospod Čarnicki je imel prav; neiz-
crpljiva je moč poljske ljudovlade, nepretresljiva
njena sila.
275
Ko je tako premišljeval napolnoval mu je
ponos prsi; ne oni nizki ponos, ki zvira iz pri-
čakovanega maščevanja nad spokorjenim sovra-
gom, niti radi pričakovanega osvobojenja, kate-
rega se je nadejal sedaj vsaki trenotek. Ni bil
tudi ponosen radi tega, da so letele čapke z glav
sedaj pred njim, marveč čutil se je ponosnim radi
: tega, da je sin te ljudovlade, zmagovalne, pre-
' mogočne, pri koje vratih se vsa zloba, vsak na-
pad, vsi udarci tako razbijajo in rušijo, kakor
moči peklenske ob vrata nebeška. Čutil se je po-
nosnim, kakor plemič — domoljub, ki je našel
v obupu krepčilo in ga njegova vera ni goljufala.
I Maščevanja si že niti ni želel.
„Pomandrala jih je, kakor kraljica, pa od-
■ pusti kakor mati", misli si.
Med tem se je strel topov spremenil v ne-
prenehljivi grom.
Konjska kopita so znovič zaropotala po pra-
znih ulicah. Na trg prileti, kakor pšica, na ne-
osedlanem konju Kozak brez čapke v samej srajci,
z preklanim obrazom, oblitim s krvjo. Dospevši
tje, skoči s konja, prekriža roke ter z odprtimi
usti loveč sapo, začne kričati:
„Hmelnicki pobija Lahe! Pobiti so jasno
velmožni gospodje, hetmani in polkovniki, vitezi
in žlahtniki!"
To rekši omahne ter se zgrudi na tla. Mir-
horodci mu priskočijo na pomoč.
Žar in bledica spreletita gospoda Skretuskega.
Nar. bibl.	in
276
„Kaj pravi?" reče razvnet Zaharju. „Kaj se
je zgodilo? To ni mogoče. Za Boga živega! to
ni mogoče!"
Tišina. Samo plamen plapola na nasprotnej
strani trga, snopovje isker se lomi in čez kratko
se sežgano poslopje sesuje s hrupom.
Evo, zopet hite novi glasniki.
„Pobiti so Lahi! pobiti!"
Za njimi se vleče oddelek Tatarjev. Gredo
počasi, imajoč pešee, gotovo jetnike, v sredi.
Gospod Skretuski ne verjame svojim očem.
Spoznal je na jetnikih barvo hetmanskih huzar-
jev; — tiho se razjoče, ponavljajoč kljubovalno
z nekakim čudnim, ne svojim glasom:
,„To ni mogoče! To ni mogoče!"
Se se je čulj grom topov. Boj še ni končan.
Skozi nepožgane ulice se vsipavajo tolpe Zapo-
rožcev in Tatarjev. Obrazi so jim črni, prsi težko
dihajo; — pa vračajo se kakor pijani, popevajoč
pesni.
Tako se vračajo vojaki po zmagi.
Namestnik obledi kakor smrt.
„Ni mogoče!" ponavlja ves hripav. „Ljudo-
vlada . . . ."
Nov prizor obrne na-se njegovo pozornost.
Pridejo semeni Krečovskega, noseč cele kupe
zastav. Dospevši sredi trga, vržejo jih na tla.
„Gorje, — same poljske!"
Grom topov oslabeva; v daljavi se sliši ro-
pot bližajočih se voz. Prvi v vrsti je visok ko-
277
zaški voz, za njim vrsta drugih; vsi obkoljen!
od Kozakov Paškovskega kurena, v žoltih čap-
kah. Gredo prav tesno mimo hiše, pri katerej
stoje mirhorodci. Gospod Skretuski prisloni roko
k čelu, ker ga je slepil blesk požara ter gleda
jetnike, ki so sedeli na prvem vozu.
Naglo se umakne nazaj, začne mahati z ro-
kami po zraku kakor človek, ki ga je pšica za-
dela v prsi; iz ust se mu izvije strašan, nad-
človeški krik:
„Jezus! Marija! to so hetmani!"
Zdaj pade Zaharju v roke, oči so mu postale
steklene, lice se mu je natezalo, kakor mrličem.
Nekoliko trenutkov poznej so trije jezdeci
na čelu neštevilnih polkov prijahali na korsun-
ski trg. Srednji, rudeče opravljen, sedel je na
belem konju, podpirajoč se ob bok s pozlačeno
bulavo ter gledal ponosno, kakor kralj.
Bil je Hmelnicki. Na straneh sta jezdila
Tuhaj-bej in Krečovski.
Poljska ljudovlada je ležala v prahu in krvi
pri nogah Kozaka.
XVI.
Minilo je nekoliko dni. Ljudem se je zdelo,
da se je nebeški obok sesul naglo nad poljsko
ljudovlado. Žolte vod6, Korsun, odpošiljatev kra-
ljevih vojsk, doslej v bitkah s Kozaki vedno
19*
278
zmagovalnih, vjetje hetmanov, strašni požari na
vsej Ukrajini, poboj stva, umori, o kakoršnih ni
bilo slišati od začetka sveta: vse to se je zvalilo
na njo tako naglo, da ljudje skoro niso hoteli
verjeti, da bi toliko nezgod moglo naenkrat do- :
leteti jedno deželo. Mnogi tudi tega niso verjeli,
drugi so kar otrpneli osupnenja, zopet drugi zno-
reli, a še drugi napovedovali prihod antikrista I
in bližanje sodnega dneva. Pretrgale so se
vse društvene vezi, vse društvene in rodbinske j
medsobne dotike. Prenehala je vsaka vlada, iz-
ginila razlika med ljudmi. Peklo je odklenilo z
verig vsa zločinstva ter jih spustilo na svet, da
bi tu razgrajala, torej: pomor, grabež, iznever-
jenje, poživinenje, nasilje, poboj in divjost, ki so
nadomestile delo, poštenje, vero in vest. Zdelo
se je, da človeštvo odslej ne bo za dobro, marveč
samo za hudo živelo; da so se predrugačila srca
in misli, ki bi naj smatrala za sveto to, kar je
bilo nekdaj podlo, a za podlo to, kar je bilo ne-
kdaj sveto. Solnce ni več svetilo na zemljo, ker
jo je zakrival dim požarov, po noči pa so mesto
zvezd in meseca svetili ognji. Gorela so mesta,
vasi, cerkve, dvori, gozdi. Ljudje so nehali govo-
riti, marveč so le ječali, ali tulili kakor psi. Živ-
ljenje je zgubilo svojo vrednost. Na tisoče jih je
ginilo ibrez odmeva, brez spomina. Izmed vseh
teh ponižanij, umorov, stokanja, dima in požaroy
se je dvigal čedalje višji le jeden človek, posta-
jal čedalje strašnejši velikan, ki je malone že
gr
279
zakrival dnevno svitlobo in čegar senca je segala
od morja do morja.
To je bil Bogdan Hmelnicki.
Dve sto tisoč oboroženih in zmage pijanih
ljudi je stalo sedaj pripravljenih na njegov mi-
glej. Prostaki so povsod vstajali (puntali se);
domorodni Kozaki so tekli k njemu iz vseh mest.
Dežela od Pripeči do konca pustinje je bila v
ognju. Vstaja se je širila v vojvodstvih: Ruskem,
Podolskem, Braclavskem, Kijevskem in Črnihov-
skem. Hetmanova moč je vsacega dne rastla.
Nikdar še ni postavila ljudovlada proti najstraš-
nejšemu sovražniku polovico toliko moči, kakoršno
je imel sedaj on v svoji oblasti. Toliko vojske ni
imel pripravljene niti sam nemški cesar. Nevihta
je presegla vsa pričakovanja. Hetman sam ni
spoznal iz početka svoje lastne moči, ter ni znal,
da je zrastel že visoko. Izgovarjal se je še vedno,
da se gre boriti za pravico, da goji v srcu zve-
stobo do ljudovlade, ker ni znal, da more že po-
teptati te izgovore, kakor prazne besede. Soraz-
merno z njegovimi močmi je rastla tudi ona ne-
izmerna, brezobzirna sebičnost, katerej ne pozna
podobne zgodovina. Pojmovi zlega in dobrega,
greha in čednosti, nasilstva in pravičnosti, zlili
so se v duši Hmelnickega v jedno posodo z poj-
movi lastne krivice, ali lastne dobrote. Čednosten
mu je bil oni, ki je bil ž njim, zločinec oni, ki
je bil proti njemu. Pripravljen je bil hudovati se
na solnce, ter prištevati si za osobno krivico, ko
280
bi ne bilo sijalo takrat, kedar je želel. Ljudi,
slučaje in ves svet je meril s svojim lastnim
Jaz". In navzlic vsej zvijači, vsej prenaglenosti
hetmanovej je bila neka posebna dobra vera v
teh njegovih nazorih. Iz njih so izvirali vsi pre-
stopki, pa tudi dobra dela Hmelnickega. Če prav
ni znal mere v maščevanju in okrutnosti nad sov-
ražnikom, bil je vendar hvaležen za vsake, bo-
disi še tako neznatne usluge, katere mu je kdo
skazal.
Samo kadar je bil pijan, takrat je pozabil
tudi na dobrote in tuleč znorelosti, je s pena-
stimi usti razglašal svoja krvava povelja. V onej j
meri kakor je rastla njegova sreča, povečalo se
je tudi veselje do pijančevanja, zakaj prevzemal
ga je čedalje veči nemir. Človek bi si mislil,
da so ga te zmage privele na tako višino, na
katero niti sam stopiti ni hotel. Njegova moč
je osupnila druge, pa tudi njega samega. Velikan-
ska reka vstaje, zajevši ga, nesla ga je neiz- j
prosno in hitro kakor blisk, toda kam? Kako
se ima končati vse to? Začenjajoč vstajo v
imenu svojih lastnih krivic, mogel je ta kozaški
diplomat računati, da po prvi zmagi, ali celo po
zgubi, začne dogovore, da mu potem odpuste,
zadoste in mu dado še nagrado za storjene kri-
vice in škode. Poznal je dobro ljudovlado, njeno
strpljivost, tako neizmerno kakor morje, njeno
milosrdje, ne poznavajoče nobenih mej in mere,
katero pa ni izviralo iz slabosti. Saj so vendar
281
Nalevajki, obkoljenemu in že izgubljenemu, še
vse odpustili. Za to pa sedaj, po zmagi na Žoltih
vodah, po premagi hetmanov, po razpihu domače
vojske v vseh južnih vojvodstvih, je stvar zašla
že predaleč; slučaji so nadkrilili vsa pričako-
vanja; sedaj se je morala vršiti vojska na živ-
ljenje in smrt.
Na čigavo stran se ima nakloniti zmaga?
Hmelnicki vpraša vražarje, da bi mu pre-
rokovali iz zvezd; — tudi sam je napenjal oči
V prihodnost, — pa pred seboj videl samo —
temo. Zato je časih strašen nemir dvigal mu
lase na glavi in v prsih razgrajal obup kakor
vihar. Kaj bo, kaj bo ? Hmelnicki, gledajoč bi-
streje od drugih, je tudi razumil bolje od drugih,
da ljudovlada ne zna uporabiti svoje moči, za
katere še sama ne v6; vendar pa je velikanska
moč. Ko bi razumen človek vzel v roke to moč,
kdo bi mu mogel zoperstati ? Kdo bi mogel uga-
niti, če mar grozna nevarnost, bližina propada
in pogube potlači zmešnjavo, notranjo neslogo,
zasebnosti, nevošljivost gospode, prepire in prič-
kanja zborov, svojeglavnost plemenitašev, one-
moglost kralja? Takrat bi pol milijona sa-
mega plemstva moglo se podati na bojno polje
in zdrobiti moč Hmelnickega, ko bi ga ne le
krimski kan, marveč tudi turški sultan podpiral.
Za to dremajočo moč poljske ljudovlade je
znal, razun Hmelnickega, tudi pokojni kralj Via-
282
dislav. Radi tega se je vse življenje trudil, da
bi z največjim vladarjem na zemlji začel vojsko
na smrt, ker samo na ta način je bilo mogoče
pozvati to moč v življenje. Da bi to dosegel, ni
se obotavljal kralj metati iskre na kozaški smod-
nik. Ali pa je bilo res namenjeno Kozakom, pro-
vzročiti to povodenj, da bi v njej konečno utonili?
Hmelnicki je razumil tudi to, kako strašan
vkljub vsej slabosti je bil upor te ljudovlade.
V neredno, razdrto in svojeglavno, kakor je bila,
vdarjali so vendar najgroznejši izmed vseh —
valovi turški ter se odbijali ob njo, kakor ob
skalo. Tako je bilo pod Hocimom, na kar je
gledal malone z lastnimi očmi. Saj je ta ljudo-
vlada celo ob času svoje slabosti natikala svoje
prapore na nasipih tujih stolic Kak bo torej
njen upor? Kaj vse doprinese, ko jo privedo do
obupa, ko bode morala umreti, ali zmagati?
Poleg tega je bila vsaka zmaga Hmelnic-
kega zanj nova nevarnost, ker se je bližal tre-
nutek, ko se bo prebudil dremajoči lev, kar še
toliko bolj onemogoči dogovore. Vsaka zmaga je
bila le prihodnja zguba, v vsakej pijači na dnu
— grenkota. Na piš kozaške burje bi imela
slediti nevihta ljudovlade. Hmelnickemu se je
zdelo, da že sliši njen nemi, daljni hrup.
Evo iz Velike Poljske, Prusije, rodnega Ma-
zovišča, Malopoljske in Litve, privro trume bojev-
nikov, — treba jim je samo spretnega poveljnika.
!
283
Hmelnicki je sicer vjel hetmane; toda tudi
to srečo je zakrivala osoda. Hetmani so bili iz-
kušeni vojščaki, pa nobeden izmej njili ni bil
človek, kakoršnega je zahteval ta trenutek groze,
osupnenja in poraza.
Samo jeden človek je mogel postati sedaj
vodja.
Zval se je: knez Jeremija Višnjevecki.
Ravno ker so bili hetmani vjeti, ni bilo
mogoče razun njega izbrati druzega. Da se to
zgodi, o tem Hmelnicki niti dvomil ni.
Med tem pa so v Korsun, kjer je hetman
po bitki počival, prihajali iz Zadnepra glasovi,
da se je strašni knez že dvignil iz Ljubna, da
po poti neusmiljeno zatira vstajo, da tam, koder
mimo gre, ginevajo selišča, pristave, vasi in trgi,
nasprotno pa štrlč nakviško krvavi koli in vis-
lice. Strah je dvakrat, trikrat pretiraval število
njegovih vojakov. Govorili so, da vodi petnajst
tisoč najboljših bojevnikov, kakoršnih je bilo do-
biti v poljskej ljudovladi.
V kozaškem taboru so ga pričakovali vsaki
hip. Kmalo po bitki pod Kruto Balko se je
krik: „Jarema gre!" razlegal med Kozaki ter
prestrašil prostake tako, da so slepo bežali. Ta
strah je dal Hmelnickemu mnogo misliti.
Imel je sedaj izbirati; ali naj nastopi z vso
močjo proti knezu ter ga poišče na Zadnepru, ali
pa naj pusti nekoliko posadke po priborjenih ukra-
284
r
jinskih gradovih, sam pa se zapraši v globelj
ljudovlade ?
Pohod na kneza je bil nevaren. Ker bi imel
opraviti s tako proslavljenim vojskovodjem, znal
bi Hmelnicki, navzlic prevagi svojih moči, biti v
večji bitki vendar le premagan in takrat bi bilo
h krati izgubljeno vse. Prostaki, katerih je bilo
ogromna večina, so že pokazali, da beže samo
na ime kneza Jeremije. Njemu je bilo še treba
časa, da jih prenaredi v vojščake, kateri bi mogli
nasprotovati knezovim polkom.
Drugič pa bi se knez bržčas veči bitki umi;
kal ter se samo branil v gradovih s posamičnimi
oddelki; taka borba bi pa lahko trajala mesce
in leta; v tem času bi nabrala ljudovlada brez-
dvomno nove moči ter prihitela knezu na pomoč.
Hmelnicki je torej sklenil, da pusti Višnje-
veckega na Zadnepru, sam pa se vtrdi na Ukra-
jini, vredi svoje moči, katere bodo prisilile ljudo-
vlado, da se spusti ž njim v dogovor. Računal
je, da bo knez pri gašenji vstaje že na Zadne-
pru samem potratil dosti časa in potreboval v
ta namen vse svoje moči; sam bo pa imel pro-
ste roke. Vstajo samo pa je hotel podžgati s tem,
da bo od časa do časa pošiljal posamezne polke
prostakom v pomoč.
Konečno je še sodil, da mu bo mogoče ma-
miti kneza z dogovori ter tako stvar zavleči in
čakati, dokler se njegove moči ne skrhajo. Misleč
na vse to, spomni se Skretuskega.

285
Nekoliko dni po bitki pri Krutej Balki, ravno
onega dne, ko se je razširil med prostaki strah,
ukaže ga pripeljati pred se.
Zasliši ga v starostovej hiši v navzočnosti
jedinega gospoda Krečovskega, ki je bil Skretu-
skemu že davno znan. — Pozdravi ga ljubeznjivo
in čeravno ne brez svečanosti, primernej sedanji
njegovej stopinji, reče:
„Gospod poročnik Skretuski! za uslugo, ka-
tero si mi skazal, odkupil sem te od Tuhaj-beja
in obljubil ti svobodo. Dam ti pernač*), da boš
mogel svobodno naprej, ko bi te srečala kaka
vojaška krdela. Dobiš pa tudi stražo, da se ubraniš
prostakom. Lahko se vrneš k svojemu knezu".
Skretuski molči. Nasmehljaj veselja se ni
pokazal na njegovem licu.
„ Moreš li takoj iti na pot, ker vidim, da
ti bolezen gleda iz oči?"
Gospod Skretuski je bil res, kakor senca.
Rane in poslednji dogodki so potlačili tega krep-
kega moža, da je izgledal tako slabo, kakor bi
ne obetal več doživeti druzega jutra. Lice mu
je zarumenelo in črna, že davno ne pristrižena
brada, kazala ga je še bolj nadložnega. Vse to
je prihajalo od notranjih muk. Vitez, toliko, da
se ni vjedel. Ko so ga vlekli za kozaškim taborom,
bil je priča vsemu, kar se je na poti iz Siča sem
*) Pernač je kozaška polkovniška bulava, ki je na-
domeščala med Kozaki spremno pismo.
286
1
zgodilo. Videl je sramoto in poraz ljudovlade,
videl hetmane vjete, videl kozaške zmage, pira-
mide, sestavljene iz odsekanih glav padlih voja-
kov, videl plemiče obešene za rebra, odrezane
prsi žensk, oskrunenje devic, videl obup srčnosti,
toda tudi nečinmost strahu, — videl vse, pretrpel
vse in trpel toliko več, ker se ga je polastila
grozna misel, da je sam prvi provzročil to ne-
zgodo, ker on in nihče drugi, je odrezal vrv
Hmelnickemu. Ali se je mar smel krščanski vitez
nadejati, da rešitev bližnjega obrodi tak sad?
Zato je bila.njegova bolečina brez mere.
Ko se je vprašal, kaj se godi s Heleno, ter
mislil, kaj bi se moglo zgoditi, če jo je zla osoda
zadržala v Rozlogih, stezal je roki proti nebu
ter klical z glasom, ki se je tresel obupa: „0
Bog, vzemi vendar že mojo dušo, ker jaz imam
tu več, nego sem zaslužil!" Na to pa se je zgrozil,
pomislivši, da greši ter padal na obraz in prosil
rešenja, odpuščanja in usmiljenja za domovino
in za onega nedolžnega golobčka, ki je nemara
tam zaman klical Boga in njega na pomoč. Kratko
rečeno, prebolel je toliko, da ga sedaj ni prav
nič oveselila podarjena mu svoboda; ta zaporožki
hetman, ta zmagoslavec, ki je hotel biti veliko-
dušen, skazovaje mu svojo ljubezen, mu že ni-
kakor ni ugodil, tako, da se je Hmelnickemu,
opazivšemu to, zamračilo čelo, zato reče:
„Požuri se vendar in okoristi se z mojo lju-
beznijo, da se zopet ne premislim. Moja značaj-
F
287
nost in zaupljivost v dobro stvar dela me tako
neprevidnega, da si jednega sovražnika prihranim,
ker dobro vem, da se boš še boril z menoj".
Gospod Skretuski odvrne :
„Če bo le Bog dal moči!"
In pogledal je tako Hmelnickega, da bi mu
dogledal v globelj duše. Hetman, ki ni mogel
prenesti tega pogleda, obrne oči v tla ter reče
še čez nekaj časa:
„Nič ne de. Premogočen sem že, da bi se
brigal za bolehavca. Povej knezu, svojemu go-
spodu, kaj si tukaj videl, ter ga posvari, naj
se nekoliko manj oblastno vede. Sicer bo konec
moje strpljivosti in šel ga bom sam obiskat na
Zadneper, če tudi ne vem, mu bo li všeč moj
obisk".
Skretuski molči.
„Rekel sem in ponavljam še enkrat", na-
daljnje Hmelnicki, „da ne z ljudovlado, marveč
z oblastniki se bom bojeval; med temi je knez
jeden prvih. On je moj in naroda luškega sov-
ražnik, odpadnik naše cerkve in okrutnik. Čujem,
da vstajo s krvjo gasi; naj torej pazi, da svoje
ne prelije".
Tako govoreč razvnemal se je čedalje bolj ;
kri mu je jela kar siliti v glavo-in iz oči mu
je žarel plamen. Videti je bilo, da ga prevzema
jeza in zloba, v takem stanu je popolnoma zgubil
Pamet in zavest.
288
„Krivonosu ukažem, da mi ga na vrvi pri-
pelje!" kriči. „Pod noge si ga položim, po nje-
govem hrbtu bom sedal na svojega konja!
Skretuski je gledal zaničljivo razljutenega
Hmelnickega. Potem pa odvrne mirno:
„Zmagaj ga poprej!"
„Jasno velmožni hetman!" reče Krečovski,
„naj vendar ta ošabni plemič že otide; ne spo-
dobi se tvojemu dostojanstvu, da se jeziš nad
njim. Ker si mu obljubil prostost, misli sedaj še,
da ne boš ostal mož beseda, ali pa poslušal nje-
govo opominovanje".
Hmelnicki se zave. Še je nekoliko zarohnel,
potem pa reče:
„Naj gre; bode vsaj znal, da Hmelnicki
dobro z dobrim plačuje. Dajte mu, kakor sem
rekel, pernač in štirdeset Tatarjev, ki naj ga
spremijo do tabora.
Na to, obrnivši se k Skretuskemu, doda:
„Ti pa vedi, da sva se pobotala. Prikupil
si se mi navzlic tvojej ošabnosti; če pa prideš
še enkrat meni v pest, ne izviješ se več".
Skretuski in Krečovski otideta.
„Ker te je hetman spustil od sebe zdravega",
reče Krečovski, „da lahko greš, kamor ti je všeč,
svetujem ti, ker sva stara znanca, odtegni se
strani, ako hočeš v Varšavo, ne pa na Zadneper,
ker od tod živa vaša noga ne ujide. Če si pa-
meten, prestopi k nam; pa vem, da je brezvspešno
289
s teboj govoriti o tem. Dospel bi visoko, kakor
mi dospemo".
„Na vislice", zamomlja Skretuski.
„Niso mi hoteli dati starostva litinjskega,
sedaj si jih pridobim ne jedno, marveč deset.
Izgnati hočemo gospodo Konecpoljske in Kalinov-
ske, Potočke in Ljubomirske, Višnjeveške in Za-
slavske ter vso plemstvo. Njih imetje si razdelimo,
saj mora biti to po volji božji, ker nam je dal
že dve tako slavni zmagi "
Skretuski ni slišal, kar mu je pravil polkovnik;
zamislil se je v nekaj druzega. Ta nadaljuje:
„Ko sem po bitki in našej zmagi videl v
Tuhaj-bejevem šotoru mojega gospoda in dobrot-
nika, velmožnega kraljevega hetmana zvezanega,
začel me je takoj oštevati z nehvaležnikom in
Judežem. Rekel sem mu: Jasno velmožni vojvoda,
ne smatraj me nehvaležnikom. Ko zasedem enkrat
tvoje gradove in posestva, — obljubi mi samo,
da se ne boš upiral, — vzamem te za podstaro-
sto. Ho! ho! Tuhaj-bej si napolni mošnjo z de-
narji teh ptičev, katere je vjel in jih radi tega
redi. Ko bi tega ne mislila, že davno bi se s
Hmelnickim drugače pogovarjala ž njimi. Toda
evo! voz je za te pripravljen in Tatarji tudi.
Kam torej hočeš iti?"
„V Čehrin".
„Kakor si postelješ, tako boš ležal. Tatarji
te spremijo, če hočeš, naravnost v Ljubno. Tako
jim je zaukazano. Skrbi samo, da jih tvoj knez
290
ne da natakniti na kole, kar bi gotovo učinil s
Kozaki. Radi tega so dali ti Tatarje. Hetman
je tudi ukazal, da ti dajo tvojega konja. Ostani
zdrav ter nas ohrani v blagem spominu. Pozdravi
tudi kneza v hetmanovem imenu; če boš vtegnil,
pa mu prigovarjaj, naj se pride poklonit Hmel-
nickemu. Nemara mu prizaneso. Ostani zdrav!"
Skretuski sede na voz, katerega obstopijo
Tatarji. Odšli so. Čez trg priti je bilo res težavno,
ker je bil ves natlačen Zaporožoev in prostakov.
Jedni in drugi so si kuhali kašo ter prepevali
pesni o zmagi pri Žoltih vodah in pri Korsunu.
Zložili so jih slepci, tamburaši, katerih je mnogo
od vseh strani privrelo v tabor. Med ognji, nad
katerimi so viseli kotli s kašo, ležala so tu in
tam trupla pomor j enih žensk, nad kojimi so vršili
po noči svoje orgije, ali pa so štrlele kviško pi-
ramide, sestavljene iz odsekanih glav. Trupla in
glave so že trobnele ter razširjale smrad, ki pa,
kakor je bilo videti, tolpi ni bil nadležen. Mesto
je imelo na sebi sledove opustošenja in divje
razuzdanosti Zaporožeev. Okna in vrata so bila
odtrgana, pohišno orodje na tisoč kosov zdrob-
ljeno, in zmešano s puhom in slamo, ki je bila
raztresena po trgu. Kapi hiš so služili za vislice,
kamor so obešali največ Žide, s katerimi se je
tolpa tu pa tam zabavala, drže se za noge obe-
šencev in gugala na njih.
Na jednej strani trga je stalo začrnelo po-
gorišče požganih hiš, med njimi tudi farne cerkve;
281
od pogorišča je še puhtela vročina in se valil
dim. Smrad požara je napolnoval ozračje. Za po-
gorelimi hišami je stal ostrog, preko katerega
■ je moral gospod Skretuski iti, in tolpe jetnikov,
katere so čuvale goste straže Tatarjev. Kdor se
v okolici Čehrina, Čerkasa in Korsuna ni vtegnil
pravočasno skriti; kdor ni padel pod sekiro pro-
stakov, prišel je med vjetnike. Bili so med vjet-
niki tudi vojaki, koje so vjeli v obeh bitkah in
in prebivalci iz okolice, ki se niso mogli, ali niso
hoteli pridružiti vstaji: plemiči in prostaki, pod-
staroste, uradniki, lastniki pristav, nižje plemstvo,
stanujoč na deželi, obojega spola in otroci. Star-
cev ni bilo, ker so jih kot nesposobne za prodaj
Tatarji pomorili. Oplenili so tudi cele vasi in
naselbine ruske, čemur Hmelnicki ni smel naspro-
tovati. Na mnogih krajih se je pripetilo, da
so možje odšli v kozaški tabor, a v plačilo
so Tatarji požgali njih bajte ter pobrali žene in
otroke. V splošnej razbrzdanosti in poživinjenju
ni nihče po tem popraševal, nihče se ni pritoževal.
Prostaki, ki so zgrabili za orožje, odpovedali so
se rojstnemu kraju, ženam in otrokom. Odvzeli
so jim žene, jemali so jih tudi oni, — še lepše,
namreč Poljakinje, katere so potem, ko so jim
že presedale, pomorili, ali pa prodajali Tatarjem.
Med vjetniki ni manjkalo ukrajinskih „molodic"
(deklet), zvezanih po tri, po štiri skupaj z jedno
vrvjo z gospodičinami plemitaških hiš. Pogled na
te ljudi je pretresal dušo do globine ter vzbujal
Kar. bibl.	20
292
željo po maščevanju. Razcapane, na pol nage,
izpotavljene nesramnim burkam paganov, ki so
vsled radovednosti tropoma hodili po majdanu,
jih suvali, pretepali ali polj ubovali z ostudnimi
ustnicami, izgubljale so zavest in voljo. Neka-
tere so stokale, druge glasno vpile, zopet druge
vdajale se brez upora s kalnimi očmi in blaznostjo
na licu vsemu, kar jih je doletelo. Tu in tam
ozval se je krik vjetnika, ki se je obupno branil,
ko so ga brez usmiljenja morili. Biči iz vdovskih
kož so žvižgali med tolpami; ta žvižg se je me-
šal s kriki bolesti, vpitjem dece, mukanjem ži-
vine in razgetanjem konj. Plen še niso razdelili
in postavili v red; povsod je vladala največja
zmešnjava. Vozovi, konji, goveda, velblodi, posode,
preproge, orožje: vse je bilo stlačeno v jeden
ogromen tabor ter le še čakalo, da se vredi in
razdeli. Zopet in zopet so prednje straže (bojne
oddelki) prignale nove tolpe ljudi in živine; težko
obloženi vozovi so ropotali čez Roš; iz glavnega
tabora pa so dohajali neprestano novi gostje, da
bi se radovali pri pogledu nabranega plena. Ne-
kateri, pijani žganjice, oblečeni na vse mogoče
načine, kakor: v mašne plašče in srajce, ruske
„rjase" (meniške kute) ali celo v ženske janke,
jeli so se pretepavati?med seboj in trgati za to,
kar bo kateri dobil. Tatarski živino-gonjači, se-
deči na tleh med čredami, so se zabavali, drugi
piskali na piščalke prosunljive melodije, drugi
kratili si čas z igro ter pretepa vali se med seboj.
298
Tolpe psov, ki so prišli semkaj za svojimi go-
spodarji, so se jezno grizle in žalostno tulile.
Gospod Skretuski je prišel naposled čez to
zemeljsko peklo, polno jeka, solz, nadlog in pe-
klenskega krika misleč si, da si bo svobodneje
oddahnil; kar zapazi za taborom zopet nekaj
strašnega. V daljavi zagleda pravi tabor, iz ka-
terega se je neprestano glasilo razgetanje konj
in v njem mrgolelo na tisoče Tatarjev. Nekoliko
bližje ob cesti, ki pelje v Čerkas, pa so se mladi
i bojevniki vadili streljati z loki v slabejše ali
bolne vjetnike, kateri bi ne mogli prestati dolge
poti na Krim. Nekoliko trupel so vrgli na cesto,
prestreljenih kakor sito; nekatera njih so se še
krčevito zvijala. One, v katere so streljali, pri-
vezali so za roke k drevju, ki je stalo poleg
ceste. Tudi stare ženske so bile med njimi. Smeh
zadovoljnosti so spremljali po dobrem strelu kriki:
„Jakše iegit! Dobro, fantje!"
„Uk jakše kol! Lok je y dobrih rokah!"
Okrog glavnega tabora so klali na tisoče
živine in konj v hrano borilcem. Zemlja je bila
oblita s krvjo. Odurni sopuh surovega mesa je
dušil dih v prsih; med njimi so se kretali rujavi
Tatarji z noži v rokah. Dan je bil vroč, solnce
je pripekalo. Še le čez jedno uro hoda je prišel
Skretuski s6 svojim spremstvom na prazno po-
ljano; pa še v daljavi je delj časa čul hrup in
mukanje živine. Potoma so bili videti sledovi
roparjev. Tu in tam si videl požgane naselbine,
20»
294
kviško štrleče dimnike, pomandrano setev, zlom-
ljena drevesa in polomljene sadunosnike pri kočah,
Na cesti so ležala poleg crknjenih konj človeška
trupla grdo razmesarjena, modrikasta in zabuhla.
Nad njimi je krožila tolpa vran in krokarjev,
dvigajoča se s hrupom in vriščem pred ljudmi.
Krvavo delo Hmelnickega se je odkrivalo v vsej
svoji nagoti očem; težavno je bilo uganiti, proti
komu je dvignil svojo roko, ker je lastna njegova
očetnjava ječala pred vsem pod težo sužnosti.
V Mlejevu so srečali zopet tatarske prednje
straže, ki so gonile nove tolpe vjetnikov. Horo-
dišče je bilo požgano do tal. Na kviško je molel
samo zidani cerkveni zvonik in star dob, stoječ
sredi trga, pokrit s strašnim sadom. Na njem je
viselo več mladih Židov, obešenih pred tremi dnevi.
Tu je bilo pomorjeno tudi dokaj plemstva iz
Konoplanke, Starosela, Vozovke, Balakleja in Vo-
dačeva. Trg sam je bil prazen, ker so možje
odšli k Hmelnickemu; ženske, otroci in starci
pa so zbežali v hosto pred pričakovanim prihodom
vojske kneza Jeremije. Z Horodišča je odrinil
Skretuski na Smilje, Zabotin in Novoselce proti
Čehrinu; vstavil se je na poti le toliko, da so si
konji nekoliko odpočili. Druzega dne opoludne
so dospeli v Čehrin. Vojska je mestu sicer pri-
zanesla ter so le nekatere hiše bile razsute, med
njimi hiša Caplinskega do tal. V mestu je stal
podpolkovnik Naokolopalec in pri njem tisoč mo-
lojcev; toda on in molojci, kakor vsi prebivalci
295
so živeli v največjem strahu, ker so bili prepri-
čani, da knez vsaki hip dospe in se najgrozo-
vitejše maščuje. Ni se sicer dalo poizvedeti, kdo
trosi te novice, od kod prihajajo; mogoče pa je
bilo, da so izvirale iz strahu. Povsod se je po-
navljala govorica, da knez že vesla po Suli, da
je bržčas že nad Dneprom, da je požgal Vasjn-
tince, posekal prebivalce v Borisu. Zato je vsaka
bližajoča se tropa jezdecev, ali pešcev, povzroče-
vala neizmeren strah. Gospod Skretuski je rado-
vedno poslušal ta poročila; zakaj vedel je, ko
bi ravno ne bila resnična, vendar močno zabran-
jujejo razširjenje vstaje na Zadnepru, katero je
držal knez pod svojo oblastjo.
Skretuski bi bil rad zvedel kaj gotovejšega
od Naokolopalca; pa pokazalo se je, da podpol-
kovnik sam enako z drugimi ni vedel ničesar o
knezu ter bi bil od Skretuskega sam rad zvedel
kakih novic. Ker so bili potegneni na to stran
reke vsi bajdaki, čolni in ranče, tudi begunci z
nasprotnega brega niso prihajali v Čehrin.
Skretuski se ni dolgo bavil v Čehrinu. Ukazal
je, naj ga prepeljajo na nasprotni breg. Na to
se je brez odlašanja napotil k Rozlogom. Ker je
bil zagotovljen, da se kmalo prepriča, kaj se je
zgodilo z Heleno, in upajoč, da se je rešila in
skrila s strino in kneziči v Ljubnem, okrepčala
se mu je tudi zdravje. Presedel je torej z voza
na konja, ter brez usmiljenja podil svoje Tatarje,
ki so ga smatrali svojim gospodarjem; zato se
296
njegovemu povelju niso smeli upirati. Dirjali so,
kakor bi jih kdo podil; za njimi se je dvigal
oblak prahu izpod konjskih kopit. Puščali so za
seboj selišča, pristave in vasi. Kraj je bil pust,
človeška bivališča prazna tako, da dolgo niso
srečali žive duše. Brž ko ne pa so se tudi vsi
skrili pred njimi. Tu in tam je ukazal gospod
Skretuski iskati po sadovnikih, pašnikih, po polji
in podstrešji, pa niso nič našli.
Še-le za Pohrebami je zapazil jeden Tatarjev
človeško bitje, ki si je prizadevalo, da bi se skrilo
v trsičju nad Kahamlikom.
Tatarji so skočili k reki; čez nekoliko mi-
nut pripeljejo pred gospoda Skretuskega dvoje
ljudi popolnoma nagih.
Jeden je bil starec, drugi vitek, petnajst
ali šestnajst-leten fantin. Oba sta se tresla strahu
in nista mogla dolgo časa spregovoriti besedice.
„Od kod sta?" vpraša ju gospod Skretuski.
„Ni8va od nikoder!" odgovori starec. „Jaz
bodim po prosjačenju — s teorbano in ta mutec
me spremlja".
„Od kod prideta sedaj, iz katere vasi? Le
odkritosrčno povej, nič se vama ne zgodi!"
„Midva, gospod sva hodila po vaseh; tu pa
naji je nekak „čort" (zlod) oropal. Škornje sva
imela dobre, pa jih je vzel, kučmi dobri, — tudi
ti je vzel, suknji po vsmiljenju ljudi dobri, —
tudi nji je vzel in celo teorbane nama ni pustil".
„Vprašam te bedak, iz katere vasi prideš?"
297
„Ne vem, gospod. Berač sem. Pa tudi naga
sva. Po noči zmrzujeva, po dnevi pa iščeva usmi-
ljenih ljudi, ki bi nama dali obleko in hrane,
zakaj gladna sva".
„Čuj torej starec! Odgovarjaj na to, karte
vprašam, sicer te ukažem obesiti".
„Ničesar ne vem, gospod".
Bilo je očitno, da je berač naumil ne od-
govarjati, ker ni znal, kdo je ta, ki ga sprašuje.
„Ali si bil v Rozlogih, kjer stanujejo kneziči
Kurčeviči?"
„Ne vem, gospod".
„Obesite ga!" zakriči gospod Skretuski.
„Bil sem, gospod bil!" odvrne berač, ko vidi
da tu r>i več šala".
„Kaj si videl tam?"
„Bila sva tam pred petimi dnevi in potem
sva v Brovarkih slišala, da so tje vitezi prišli".
„Kakšni vitezi?"
„Ne vem, gospod! Jeden pravi: Lahi, drugi
pa, da Kozaki".
„Na konje!" zakriči gospod Skretuski Ta-
tarjem.
Spremstvo je zdirjalo naprej. Solnce je ravno
zahajalo kakor takrat, ko je namestnik, srečal
Heleno in kneginjo na cesti, ter jezdil z njima
poleg Rozvanove kočije. Kahamlik se je močno le-
sketal v zarji. Ko je postal mrak, bilo je vse tihejše,
lepše, toplejše. Takrat je jezdaril gospod Skretuski
s prsi polnimi sreče in budečih se milih nad;
298
sedaj je podil konja, kakor prokletec, katerega že-
nejo vihre nemira in zlobnih predslutinj. Obupni
glas mu je klical v duši: „Bohun jo je odpeljal!
Ne bodeš je več videl!" pa tudi glas upanja:
„Bili so knezovi vojaki! rešena je!" Ti glasovi
so ga mučili, toliko da mu ni počilo srce. Gnali
so konje s poslednjimi močmi. Minila je ura za
uro. Mesec je izšel in plezajoč višje, čadalje huje
bledel. Konji so se pokrili s peno in težko hropli.
Planili so v gozd ter zginili skozi kakor blisk;
dospeli so v jarek, a za jarkom so že Rozlogi.
Trenutek še in zvedel bo vitez, kaj mu je osoda
odločila. Med tem mu veter žvižga v ušesih urne
ježe, čapka mu pade z glave, konj pod njim ječi,
kakor bi se imel takoj zgruditi. Trenutek še,
jeden skok še in jarek se odpre Že! Že!
Naglo se izvije strašen krik iz ust gospoda
Skretuskega.
Dvor, kolarna, hlevi skednji, ploti in višnjevi
sadunosnik, — vse je zginilo.
Bledi mesec je osvetljeval grič in na njem
kup črnega pogorišča, ki pa se ni več kadilo.
Noben glas ni pretrgal tihote.
Gospod Skretuski je stal nem pred okopom;
le roki je dvigal kviško in gledal, gledal ter
nekako čudno stresal glavo. Tatarji pridrže konje.
On skoči s konja, poišče ostanek požganega mosta,
stopa po tramu čez rov ter sede na kamen, ki
je ležal sredi dvorišča. Sedaj se začne ogledo-
vati, kakor človek, ki je prišel prvokrat v ne-
299
poznan kraj. Zavest ga zapusti. Toda ni dal glasu
od sebe. Oprši čez trenotek roki ob kolena, po-
besi glavo ter ostane tako nepremičen, da se ti
je zdelo, da je zaspal. Če pa ne spi, je otrpnil;
po glavi so mu namesto misli preletavale same
nejasne slike. Videl je najpoprej Heleno tako,
kakoršno je zapustil, ko je šel na daljni Sič,
samo lice je imela zakrito v meglo, da ga ni
mogel videti. Hotel jo je dobiti iz te megle, pa
ni mogel. Torej je težkega srca cdšel. Potem
mu je mignil mimo trg čehrinski, stari Zacvili-
bovski. pa spekedrano lice Zaglobe. To lice se
mu je posebno dolgo postavljalo pred oči, dokler
ga ni spodrinilo turobno obličje G-rodzickega.
Videl je še Kudak, porohe, boj na Hortici, Sič,
vse potovanje in vse dogodke do poslednjega
dneva, do poslednje ure. Zdaj se mu stemni! Kaj
se godi ž njim ? sam ni znal. Čutil je le, da gre
k Heleni v Rozloge; pa moči mu zmanjka, zato
počiva na pogorišču. Hoče se dvigniti ter iti
dalje; pa neka neizmerna slabost ga je priko-
vala na mesto, na katerem je sedel, kakor bi
mu kdo stot težke kroglje privezal na noge.
Sedel je in sedel. Čas je tekel naprej. Ta-
tarji so se razvrstili po prenočišču ter začeli peči
na ognju kose konjskega mesa. Nasiteni polegli
so po tleh.
Ni še pretekla jedna ura, ko skočijo po konci.
Iz daljave se sliši hrup, podoben odmevu,
kakoršnega dela obilno število jezdecev bežečih
300
v urnem hodu.
Tatarji so takoj nataknili na drog belo plahto
ter prižgali ogenj, da je gorel s plamenom, da
so jih prišleci lahko že od daleč spoznali za po-
slance miru.
Topot konj, razgetanje in brenketanje sabelj
se je bližalo čedalje bolj; kmalo se pokaže na
cesti oddelek jezdecev, ki je takoj obkolil Tatarje.
Začne se kratek razgovor. Tatarji so po-
kazali na osebo, sedečo na griču; bilo jo je kaj
lahko videti, ker jo je obseval mesečni svit, ter
omenili, da spremljajo poslanca, ki pa sam naj-
bolje zna, kam je namenjen.
Zdaj gre poveljnik s tovariši na grič; komaj
se približa ter pogleda sedečemu v lice, položi
roki navskriž ter zakriči:
„Skretuski! Za Boga živega, to je Skretuski!"
Namestnik se ne gane.
„Gospod namestnik! me ne poznaš? Sem
Bihovee. Kaj ti je?
Namestnik le molči.
„Za Boga, zbudi se vendar! Hej tovariši
le bliže!"
Res je bil gospod Bihovee, ki je šel kot
prednja straža vojske kneza Jeremije.
Med tem dospo tudi drugi polki. Novica,
da so našli Skretuskega, raznese se bliskoma
med vojaki. Vsi hite pozdravit milega tovariša.
Mali Volodijevski, dva Sešinca, Dzik, Orpiševski,
Migurski, Jakobovič, Lene, gospod Longin Pod-
301
bipeta in množica drugih častnikov je hitela na
vso sapo na grič. Toda zaman so ga nagovarjali,
klicali po imenu, stresali za rameni, poskušali
dvigniti ga; — gospod Skretuski jih gleda z
široko odprtimi očmi, pa nikogar ne pozna. Da
nasprotno, zdelo se je, da jih je spoznal, pa je
do njih popolnoma malomaren. Torej so razumeli
vse oni, ki so vedeli za njegovo ljubezen do
Helene — skoro vsi so to že vedeli, — spomnivši
se, na katerem mestu se nahajajo, ko so pogle-
dali po pogorišču.
„0d bolesti je zgubil zavest", reče jeden.
„Obup mu je zmešal možgane".
„Spremite ga k duhovniku. Nemara se zdrami,
ko ga zagleda!"
Gospod Longin je obupno vil roki. Vsi nav-
zoči obkolijo namestnika ter ga sočutno gledajo.
Nekateri so si otirali solze z rokovicami, drugi
žalostno vzdihalr Kmalo je prerila krog vzvišena
postava in približayši se polagoma namestniku,
položi mu obe roki na glavo.
Bil je duhovnik Muhovecki.
Vsi umolknejo in pokleknejo, kakor bi pri-
čakovali čudeža. Pa duhovnik ni storil čudeža,
marveč drže roki na glavi Skretuskega, dvignil
je oči k nebu, osvetljenemu od lune, ter začel
glasno moliti:
„Oče naš, ki si v nebesih. Posvečeno bodi
tvoje imč. Pridi k nam Tvoje kraljestvo. Zgodi
se Tvoja volja ..."
302
Tu umolkne in čez trenotek ponovi glasneje
in svečaneje:
„ . . . Zgodi se Tvoja volja! ..."
Nastala je tišina.
„Zgodi se Tvoja volja!" ponovi tretjič du-
hovnik.
Zdaj se izvije iz ust Skretuskega glas ne-
izmerne bolesti pa tudi vdanosti:
„Kakor v nebesih, tako na zemlji!"
Vitez se stokaj e zgrudi na tla.
(Konec prvega zvezka.)
Popravki prvega zvezka.
Stran:	tiskano je:	treba citati:
3is	njej	njih
22 5	zaporžske	zaporožke
48!	ime	naslov
57 2	nakrat	naenkrat
63I2	Kahamlika	Eahamlik
70 8	Bakčiseraj	Bahčisaraj
7013	galerijah	galerah
82 5	plesknil	plosknil
96is	dal	del (denem)
156 u	videli boste	boste videli
161 s	brodajenje	brodarenje
166 2	kraetkm	kratkim
172 7	ravidi	razvidi
177u	Gospod gredo	Gospod, gredo
194 6	gospoda	gosp6da
251"	polndne	poludne
253 6	vlaška	valaška.
Opomba: ž	!2 s pomeni od zgoraj	, 48 i od spodaj.