Brez navdušenja se ne more napraviti nič velikega.
Učenje nikoli ne jenja.
Dolžnost vsakega človeka je, da razvija talente, ki jih je prejel.
Talent dela, jrenij ustvarja. . . Tudi če talent dela bolj naporno in vztrajno kot genij, nikoli ne dospe do cilja, medtem ko genij, zi-baje se ob vrhu ideala, gleda smehljajoče se vse, kar ga obdaja.
Kdor sam sebi postavlja meje, bo vedno ostal med njimi.
Vedno, kadar se pojavi genij, je malo važna oblika, v kateri se prikaže: ali v globinah kot Bach, ali v višavah kot Mozart, ali v globinah in višavah obenem kot Beethoven.
R. SCHUMANN
Je edini komponist naše dobe, v katerem teko valovi glasbene reke s tako silo kot v Beethovenu in Schubertu; poje, kakor mu veleva narava in ima pogum, da reče vsemu svetu : „Ne morem delati drugače!“ Samo on to more.
J. JOACHIM o Schumannu
Petnajsti kulturni večer nedelja 18. novembra ob šestih popoldne salon Bullrich, Sarandi 41
ROBERT SCHUMANN ob stoletnici smrti
Koncert njegove komorne glasbe
Šestnajsti kulturni večer sobota 1. decembra ob sedmih zvečer salon Bullrich, Sarandi 41
Dr. Tine Debeljak
UVOD V ZGODOVINO KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE V SLOVENIJI
Koreferat bo imel France Glavač
Samostojna umetniška razstava akademskega kiparja FRANCETA AHČINA
3. decembra v galeriji “Huemul” Santa Fe 2237
Izšli sta
prvi letošnji publikaciji naše založbe
FRANCE BALANTIČ pesmi, z uvodom Tineta Debeljaka, z ilustracijami in opremo akad. slikarice Bare Remec
MEDDOBJE III. leto, številka 1-2
GLAS
SL0VEN5KE
KULTURNE
AKCIJE
Leto III. - 18/19 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 6. 11. 1956
ROBERT SCHUMANN
OB STOLETNICI SMRTI
Ob stoletnici smrti enega naj večjih romantikov priznava glasbeni svet njegove velike zasluge im uživa plodove njegovega ustvarjanja. To jte bilo tako intenzivno, da je v dobrih dveh desetletjih — Schumann je začel kamiporiirati razmeroma pozno, ok. 20 leta — mastalo 148 številk, od katerih obsegajo nekatere cele cikle pestmi ali klavirskih kosov. Medtem ko velike skladbe (od opere „Gemovefa“, sinfonij, simfoničnih in dramatičnih pesnitev, koncertov in uvertur do zborovskih skladb in maše) pretežno prikazuje boje in nasprotstva trpinčenega in razklanega duha, so klavirske Skladbe in samospevi intimna izpoved umetnika, ki je poznal tsrečo, pa hrepenel vedno više.
Naš spored zajema izključno iz teh malih oblik. „Večerna pesem" je priredba zadnje, 12- klavirske štiriročne skladbe opusa 85 (,,za majhne in odrasle otroke") za violino in klavir: topla melodija sredi skrivnostnega razpoloženja.
Cikel ,,Mirte' (op. 25) vsebuje najbolj nežne erotične pcoiai in je nastal v letu, ki je dajalo upanjte na poroko s Klaro Wieck. V posvetilu" oklepata plamena 1. in 3. kitice idilično livado 2. kitice, ki sanja o miru, nebesih in ljubezni. V „Orebu“ prevladuje idilično, zasanjano pričakovanje, zgrajeno ma presenetljivo učinkovitem in preprostem glasbenem motivu V “Lotosovem cvetu” ise tko sanje med nebom in zemljo. ,.Ti si kot roža" je najčistejša heinejevska razneženost, ki ji je skladatelj odvzel vsak možni odtenek cinizma.
„Arabeska“ (op. 18) je povsem izvirno tkanje drobnega motiva na vzhodnjaški način — Schumann je bil tudi eden pionirjev orientalnega duha v glasbi.
V „Fantaziji“ — etudi (eden izmed „Fantasiestucke“, op- 12) je mladi komponist prikazal svoje popolno obvladanje klavirske tehnike in močno, živo invencijo.
Iz venca pesmi na Eichendorffove tekste je “Mesečna noč” (op. 39, št. 5), imiorda najbolj rahla, prešinjena s hrepenenjem kozmične zavesti.
Iz zbirke "Romance in balade” je “Pomladanska pot” (op. 45, št. 2). Sveži popotni ritem pripoveduje o mladostnih idealih, postane potem posmehljiv, mato pa se zresni s tragiko, slično Prešernovemu Ribiču in konča z molitvijo.
“Oba grenadirja” (op. 49, št. 1) je balada patriotizma in iluzij. Skladatelj je vanjo vplel — kot v več drugih svojih del — motiv mar-seljeze.
Spored zaključita dve številki iz op- 48 („Pesnikova ljubezen"), obe na Heinejevo besedilo. Izredno fina glasbena drobna umetnina je „V prekrasnem mesecu maju", ki ne more izzveneti, tako kot ne more hrepenenje. „Ne pritožujem se" je jedek obračun z ljubico v briljantni glasbeni obliki.
naši večeri
Dne 3. novembra je priredil filozofski odsek Slov. kult. akcije svoj 3. letošnji večer (14. kult. večer). Univ. prof. dr. Ignacij Lenček je nadaljeval predavanje o eksistencializmu, ki ga je imel lani. Večer je začel predsednik Ruda Jurčec, ki je predavatelju častital ob srebrnomašniškem jubileju in zraven poudaril, koliko zaslug imajo duhovniki v slovenski kulturi. Njegovim častitkam so se pridružil poslušalci s ploskanjem. Dr. Lenček se je vsem zahvalil in začel s predavanjem, v katerem je kritično obravnaval vprašanje božjega bivanja v eksistencializmu in katerega kratka vsebina sledi:
Ker bi splošen kritičen pregled eksistencializma bil predolg in pretežak in bi zahteval večje poznanje stvari, se je bilo treba omejiti le na en problem in sicer problem božjega bivanja v eksistencializmu, ali Bog je in kako to vemo. Ta problem je bistvene važnosti, ker od njegove rešitve zavisi vsa filozofja človeka.
Najprej se predavatelj ustavi pri Sartrovem ateizmu in navaja tri Sartrove dokaze, da je pojem Boga protisloven. Prvi je: Če bi Bog bival, bi ustvaril človeka po neki zamisli in bi tako človek imel prej bistvo kot bit. Ker je to nemogoče, Boga ni. Drugi sloni na podstavki človekove popolne svobode, ki bi jo Bog s svojim bivanjem omejeval. Tretji Sartrov dokaz za neobstoj Boga je nasprotje med človekom in drugimi stvarmi. Človek sam dela svojo bit, vedno nastaja in se spreminja, druge stvari pa nekaj določenega, danega. Bog bi moral združevati oboje, kar pa je protislovno in nemogoče. K tem dokazom je podal dr. Lenček nekaj kritičnih opomb. Najprej splošne ugotovitve, da Sartre Boga počloveči in nato kritizira. Postavi se v zaprt sistem in ker tam ni prostora za Boga, sklepa, da ga ni. Kritika prvega dokaza sloni na dejstvu, da če bi si Bog človeka zamislil na človeški način, bi bil sklep upravičen. Toda pri Bogu ne moremo sklepati kar enostavno po analogiji. V problemu svobode ni protislovja. Človek je sicer ujet v svojo naravo, ki pa je svobodna in je zato tudi človek svoboden. Če je Bog ustvaril človeka svobodnega, ga lahko tudi svobodnega ohranja. Kako, je seveda temno in se ne da rešiti po analogiji z našim izkustvom. Tretji dokaz sam sebi oporeka, ker če bi bilo v Bogu protislovje, kot hoče Sartre, bi ne bil upravičen sklep, da ni Boga, ker je tudi v človeku kot vedno nastajajočem bitju protislovje. Sicer pa je vprašanje, ali to ni le nasprotje.
To je v kratkem ateizem Sartra. Drugi filozof, Heidegger pa o Bogu molči. Pravi, da je treba iti najprej v človeka in šele nato raziskovati njegov odnos do Boga. Zdi se, da do te točke še ni prišel, čeprav ji je blizu in kaže, da je odprt za Boga.
Drugi eksistencialisti pa priznavajo Boga. Med njimi so Kierkegaard, Jaspers in Marcel. Vsi trdijo, da se bivanje Boga ne da dokazati, ker so vsi dokazi za bivanje božje osnovani na vzročnem principu, s katerim pa lahko operiramo le v našem izkustvenem področju in ne moremo seči preko roba v svet idej. Za to svojo trditev nimajo nobenega dokaza. Potem pravijo, da z dokazi pridemo le do objektivnega Boga, ki bi bil mrzel, neoseben in nereligiozen Bog, ki ga doživimo subjektivno. Ne pomislijo, da je to le prvi del dokaza in da nas naslednji korak privede do osebnega Boga.
Kierkegaard posebej pravi, da enostavno Bog je, in da se izognemo končnemu niču, je treba narediti skok k Bogu, ki ga sicer ne moremo spoznati. Pravi, da mora veren človek žrtvovati tudi svoj um, kar pa gotovo ni vredno človeka. Sicer pa, kako naj naredi skok k Bogu, če ga ni prej spoznal? Vprašanje je, ali ni vsa ta njegova vernost le druga oblika seganja po niču. Na drugi strani Jaspers trdi, da je potrebna filozofska vera, ne pa religiozna, ki je le prehodna. Zanj je Bog le nekaj tako različnega od vsega drugega, da si ga sploh ne moremo predstavljati ne doumeti. Človek tako pride le do meje in ne more čez. Tako mu preostane le verovanje, da je nekaj onstran, čeprav ne ve, kaj. Zadnji filozof eksistencialist, Marcel se sam smatra za katoličana, čeprav tudi on zavrača vse dokaze.
Tako vidimo, da se vsi ti filozofi zatekajo k iracionalni veri, ker jim je pot do doumetja zaprl Kant in ker se sami vrtijo v začaranem krogu subjektivnosti. Obenem pa se vidi, da kadar človek spozna, kako je ničev, kliče k Bogu. Tako je sedaj naloga sholastike, da poda današnjemu človeku dokaze za bivanje božje v jasnejši in bolj osebni obliki.
Predavatelj je tako razčlenil ves problem, za kar so se mu poslušalci zahvalili s ploskanjem. Potem je bila kratka debata, v kateri je direktor Orehar izrazil ’ mnenje, da bi bilo najprej potrebno razbiti to subjektivnost, ker se vidi, da vsi filozofi iščejo Boga in ga zaradi nje ne morejo najti.	dt
obrazi in obzorja
iPo zunanjem poteku življenja je ROBERT SCHUMANN v spotiko pustolovcem in bohemom Ljubil je mimo in redno življenje v istiku z inaravo; bil je tih človek in min ni bila všeč burna družba; živel je v srečnem zakonu, kateremu je dal za geslo: delo - varčnost - zvestoba, ir. imel šest otrok. Medtem ko se je Wag-ner 1. 1848 v Dresdenu pajdaši! z Baku-nimom in plezal po barikadah, se je Schumann revohicionornim nemirom iz istega mesta umaknil v skrit kraj in komponiral.
Pač pa je bila njegova notranjost edinstveno pester in razgiban svet. Njegove duhovne oči so iskale v bližajoče se in vedno znova bežeče daljine, duhovni sluh je lovil odmeve večnosti. Hrepenenje po neznanem in skrivnostnem, po luči .resnice in resnici stvari; melanholija ob ne-dosežnosti idealov in energija, s katero je vztrajal v boju s snovjo, s prevarami, z lupinami, ki obdajajo vrednote duha; iskanje in odkritja — vse to je dobilo svoje izrazilo in svoje orodje v glasbi. Dve njegovi izjavi naj to potrdita. 22 leten je pisal prijatelju: „Zamie je glasba jezik, ki omogoča razgovor z onostranstvom." 16 let mato je ob izvedbi svoje opere „Genovefa“ izjavil: „Rri-bližati se naravi in resnici je vedno bila moja glavna težnja."
Vse to so poteze romantika in Schumann je bil po vsem bistvu im po vsej svoji glasbi čist romantik. Daši je imel velik smisel za poezijo in bil sam pesnik, se je vendar povsem predal središčni romantični panogi — glasbi in v njej z otroško iskrenostjo in elementarno strastjo izpovedal svoje blaženosti in svoje muke. Nenehno prizadevanje po izpopolnitvi in razširjenju izraznih možnosti in že kar obsedeno vrtanje v zadnja spoznanja sta rodila čudovite plodove njtegovega opusa, pripomogla pa tudi k zlomu njegove živčne zgradbe: v začetku 1. 1854 je sam prosil, naj ga pošljejo v zdravilišče za duševno bolne in tam je životaril — s svetlimi trenutki — do 29. julija 1856.
Ta ali druga poteza veže Schumanna z vsakim njegovih romantičnih sodobnikov in dedičev: v Chopinom — ki ga je še začetnika z vso navdušenostjo prikazal glasbenemu svetu — melanholija, z Berliozom fantastika, z Mendelsohnam nežnočutnost z Lizstom barvitost, z Wagnerjem intenzivnost čustvenih podlag, z Brahmsom — ki ga je ob koncu svoje poti odkril svetu z enako plameni-to. vzhičenostjo, kot je ob začetku Chopina — žlahtna melodična linija, z Wol-fom fina občutljivost, vendar ostane skladatelj pesemskih ciklov, Arabeske in Fantazije v C-du.ru povsem izvirna, močna. osebnost z enkratno sintezo teh im drugih sestavin. Značilno zanj je naglo
menjavanje razpok11 j, kar je otroška sposobnost. Tudi siT Je do konca ohranil nekaj; otroško iteSa, toplega, odkritega. Skladbe, ki ji J® napisal prav za mladino, ali ki olrvUajo otroška doživljanja (m. pr. iMersreinen, Jugend-album, Liederalbun/'*r die Jugend, klavirske sonate za mlrn°i Kinderball) nimajo para v glasbi literaturi- Lizst je pripovedoval, kaWe svojim otrokom vedno in vedno tmi^l igrati ite drobne umetnine.
Sploh je Schum3n Mojster drobnih in svobodnih oblik inj^strumenta, ki mu je bil stalen spi'ellJeva'ee in zaupnik, klavirja. To, kar igt^^Prs-vljala Beethoven. in Schubei-t itta’~ sta vsak v svoji smeri razvila Chof? (plesna oblika) in Mendelsohn (Pes^1 brez besed), je Schumann napolniz vročim romantičnim življtenjem:	Karneval in
poznejši Faschinif. .Wa/nk au:s Wien, Kreisleriana, Fanti'1^ iP° M- Beaufil-su „magna charta ifS 6nega rcimanticiz-ma“), Arabeska, jP^eska, Noveletten, Nachtstucke, Buffl# ^ atter, Albumblat-ter. Razen bitja iž’jlne ®l|a®be, bruhajoča iz človeka, ki sv,*' Zc*el ustvarjen samo zanjo, in v k-ih’ 5e.Tla Prescuetljive načine pojavljhjo, esaJ° in spodrivajo že naznačeni toko'G<r!leri’ij_e in delikatnosti, nemira in aa,Ifn',in0S^’ 80 i'6 skladbe muzikalni odseV^ tran®formacije romantičnega slikar^ nedrich, Run-ge, Moritz), še bolP ro™antl«ue poezije (Novalis HoffV ’ H°lderlin, Jean Paul, Fr. Schlegel, lchelldorff) m filozofije.
Posebno ganljivi^f 80 v skladbah o-hranjeni kriki	’ Vzuihi upamjia,,
pozivi odločnosti in himne veselja, kar je doživljal Schumann kot človek. Skozi vse njegovo delo se prepletajo odmevi treh velikih borb, v katere ga je življenje pahnilo. V borbi za poklic se je moral najprej obrniti proti lastnemu talentu za pesništvo, potem pa proti pravni karieri, v katero so ga potiskali domači. Kot študent prava je pisal materi: „V>se moje življenje je bilo dvajsetletni boj med poezijb ih prozo, ali če ju hočeš imenovati, med glasbo in pravom... Zdaj sem na križpotjiu in trepečem pred vprašanjem: katera je imoja pot? Če sl.ušam svojega genija, mi pokaže umetnost...". V tej borbi je zmagal.
Še težja je bila borba za ljubljeno dekle. Njen oče, Schumannov nekdanji učitelj klavirja in zaščitnik Wieck; mu Klare ;ni hotel izročiti- Že kot majhno deklico jo je vzgojil za klavirsko virtuozi-njo in j'o napravil slavno po Evropi. Hotel je, da ostane na tej poti, zato je proti ženitnemu kandidatu porabil vsa sredstva. Bila so to težka leta za Schumanna -in v trpljenjiut te borbe so se oglasili dvomi iz prve: ali -uresničuje kot komponist visoke ideale romantične umetnosti. Ko je trdo bojevani boj — imilada dva sta zadevo končno spravila pred sodišče — obetal zmago in jo s poroko septembra 1. 1840! Predstavo o tem, kako so valovi ve notranjosti pesem za pesmijo in cikli pesmi. To so njegovi slavni samospevi (Lieder) op. 24, 25, 27, 29 - 31, 32, 33, 35, 36, 39, 40, 42, 45, 48, 49, 53 — vse !. 1840! Predstavo o tem, kako so valovi te bisere dvigali v sončno luč in na mirno obalo, naj poda odlomek iz Robertovega pisma Klari februarja 1840: ,,Od včeraj zjutraj sem mapisa-l 27 strani glasbe, o katerih ti morem povedati le to, da sem se ves ta- čas samo jokal in smejal od veselja. Skoro bi bil umrl. . . Ah, Klara, kakšno radost je pisanje pesmi!..."
Schumannove pesmi za -glas in klavir so in ostanejo vrh na tem področju. Napisal jih je pač -komponist -in pesnik obenem, poznavalec vseh odtenkov klavirskih možnosti in umetnik, ki se je do nadrobnosti vživel v razpoloženje besedila, -v človeško dušo, v -taj-instvenost narave. Ne veš, kaj bi bolj občudoval: fineso melodičnih linij; poetičnost klavirskega par-ta; sodelovanje -glasu im- klavirj-a — od popolne skladnosti do trenj, ki jih komplicirano občutje včasih zahteva.
Tretja borba Schumannovega življenja je bila borba za spoznanje in izraz. V nji mu klavir ni več zadoščal, potem tudi ne več kombinacija glasu in klavirja- Neprestano je šibil področje isvojih glasbenih oblik, vedno težjih nalog se je loteval. Dosegel je izredne luspehe tudi na področju komorne instrumentalne (n. pr. violinski sonati), sinfonione (n. pr. znamenita Renska sinfom-ija) in vo-
kalne glasbe (n. pr. svetni oratorij „Paradiž in Perl" za soliste, -zbor in orkester, naslonjen na pesnitev Th. Moora ,,Lalla Rokh"), vendar ga je borba vedno bolj izčrpavala, zlasti zato, ker ni hotel -priznati omejitev, ki jih postavljajo človeška narava, talent — tudi genij —- in umetnost. Spojil se je s prometejskimi postavami romantične poezije in zapustil uverturi „Manfred“ (s sledečimi dramskimi scenami, kjer se glasba veže z govorjeno besedo) in „Faust‘‘ (tudi tu z nekaterimi izdelanimi prizori) ; grebe! v vprašanja usodnosti in smrti, krivde im odrešenja (uverture „Mesinska nevesta", „Julij Cezar", „Herman in Doroteja"; Requiem) in tu obnemogel. K razlagi njegove nemirne marave, padajoče iz napo-a sil v depresijo in vodeče končno v blaznost — zadnje zatočišče tudi več drugih romantikov — pritegujejo tudi mešanico s slovansko krvjo, kot jo je ugotoviti še pri Lenauu, -in Nietzscheju, katerih končna usoda je bila podobna Schumannovi.	A. G.
poročamo
POLJAKI O NAŠEM BALANTIČEVEM VEČERU
Gospod Dr. Bohdan Kawecki, ki je na Balantičevem večeru recitiral v poljščini 01echowskega prevod Balantičevega prvega gonarskega soneta, je napisa.! v časopis ,,Nasza Sprawa“ (Buenos Aires, 6. 10. 1956) lep poldrug-okolonski članek o tem večeru, o Balantiču posebej z njegovo podobo, tar z objavo prevodov dveh Gonanskih sonetov, ki so bili tu prvič tiskani (tiskovna napaka 1952 namesto 1942). Po kratkem uvodu predstavi Balantiča: „Ba-larvtič (1921-1943) je pustil za sabo le malo zapuščino, toda njegova originalnost in nenavadna lepota verzov sta povzročili, da ga že sedaj smatrajo za enega izmed klasikov slovenske književnosti, in slovenski pisatelji v emigraciji so se organizirali v skupino, ki nosi njegovo ime: ,,Balantičeva družina". Leta 1942 je bil ta mladenič interniran od strani laških fašistov, toda ko je prifsel iz taborišča, se je boril za svobodo svojega naroda v protikomunističnih bojnih edinicah, ki so bile v soglasju z Dražo Mihajlovičem. Na žalost ne dolgo, kajti Balantičev oddelek je bil od titovskih partizanov obkoljen, ter so vsi — kakih 30 oseb — živi zgoreli.
Balantič je znal poljsko. V njegovi posmrtni ostalini so našli med drugimi Malczewskega pesnitev ,,Maria" in nekaj prevodov iz Leona Rygiera.
Dr. Tine Debeljak je izdal Balantičevo poezijo v zbirki V ognju groze plapolam. Zdaj bo vsak čas izšla druga izdaja, ki jo ilustrira Bara Remec, znana ilustratorka Mickiewicza, Slo-wackega, Kasprovvicza, itd.
Balantičeve pesmi so bile prevajane tudi na druge jezike. Poljski prevod kot prvi, kajti že leta 1946 so se pokazali prvi prevodi, ki jih je napravil nedavno umrli pesnik Jan 01echowski. Za njim so se pojavili španski in angleški.
Sobotni večer je zbral kulturno elito slovenske kolonije obenem z gosti Poljaki, Angleži in Argentinci. Na odru je bilo lepo oprsje pesnikovo, ki ga je uklesalo dleto znanega kiparja Franceta Ahčina.
Verze prezgodaj umrlega pesnika, ki je o sebi pel: ,,kaj bi z mladostjo, že zdavnaj nisem mlad...", so recitirali njegovi pobratimi, prevode pa recitatorji drugih narodnosti, med njimi poljski prevod spodaj podpisani.
Poročila o takih večerih se navadno končajo z oznako: .Vladalo je praznično razpoloženje...* Žal pa v resnici le redkokdaj. V navedenem slovenskem primeru pa je bilo razpoloženje resnično praznično. Tišina. Recitatorji so skušali govoriti naravnost šepetaje, kakor da bi se bali zbuditi iz sna Balantičevega duha, katerega prisotnost v dvorani se je čutila. Kljub temu je bilo slišati vse. Nihče se ni razgovarjal med sabo. Nihče za-kašljal ne zahreščal. Nihče ni vstopil v dvorano po začetku sporeda. Vsi so poslušali v zavzetju.
O, da bi tudi na naših podobnih večerih mogli ustvariti podobno razpoloženje."
Poljskemu prijatelju Slov. kult. akcije, ki je sodeloval na naši prireditvi že z recitacijami na Mickiewiczevem večeru, smo Slovenci hvaležni za lepo priznanje, predvsem pa za oznako Balantiča in objavo noljskih prevodov.
naši ustvarjalci
Član literarnega odseka dr. Anton Kacin je objavil v Izvestjih srednjih šol, Trst 1956, uvodno razpravo ,,Anton Aškerc in realizem”.
Članica umetniškega odseka Aleksa Ivanc prireja v Parizu samostojno razstavo svojih del. - Slikar Božidar Kramolc se je udeležil spet dveh razstav v Kanadi in je povabljen na grafično razstavo v London (Anglija). Pripravlja tudi samostojno razstavo olj v Torontu.
odmevi
Najbolj razširjena slovenska verska revija ..Duhovno živi jen je“ je v letošnji novembrski številki prinesla naslednje poročilo o našem delu:
,,Dva izredno lepa večera je pripravila v septembru Slovenska kulturna akcija. V prvem, ki je bil 15 septembra, se je spomnila pesnika Franceta Balantiča, katerega pesmi so kmalu nato izšle v njeni založbi in v priredbi dr. Tineta Debeljaka. Prav on je otel Balantičeve pesmi pogube in upravičeno je lahko ob priliki Balantičevega večera poudaril, da šteje med svoja najvažnejša kulturna dejanja, ,če že ni mogel preprečiti Balantičeve fizične smrti, je pa preprečil vsaj ubojstvo Ba-lantiča-p^snika*. Recitatorji so izredno dobro izvršili svojo nalogo. Tudi oder je bil okusno opremljen. Krasil ga je nov, zelo lepo izdelan doprsni kip Balantiča,
IZŠEL JE “FRANCE BALANTIČ”
v lepi opretmd BARE REMEC in v ureditvi TINETA DEBELJAKA.
Obsega vse dozdaj poznano njegovo delo: pesmi, njegove prevode iz slovanskih jezikov, pa tudi tujejezične prevode njegovih pesmi (poljsko, špansko, angleško), ter gonarski pesniški zapisnik.
Ob prvi' izdaji Balantičevih pesmi, ki so izšle leta 1944 v Ljubljani, je pisatelj Karel Mauser med drugim zapisal tale dva stavka, ki naj priporočata zdaj tudi movo izdajo:
“Ni dvoma, da je pesniška zbirka 22 letnega Kamničana Franceta Balantiča, ki je lani zgorel v Grahovem, najlepša in najpomembnejša knjiga v slovenski poeziji zadnjih desetletij.’’
“Dr_ Tine Debeljak, ki je zbirko uredil in z opombami opremil, je storil veliko delo. On je pesnika odkril in nam ga zdaj v celoti pokazal. Za slovensko literaturo je storil delo, ki mu ga slovenska literarna zgodovina ne bo pozabila.”	(Naša knjiga, 1944, 4)
Pesniška zbiirka je izšla v dveh izdajah: kartoniramo in v platno vezano.
Cena kartonirani, v platno vezani knjigi:
v Argentini: 35, 50 pesov; v U.S.A. in Kanadi: 2, 3 $. v Italiji: ,900, 1.200 Lir; v Franciji: 700, 1.000 frankov; v Avstriji: 35, 50 šilingov; v Avstraliji in Angliji: 1 funt, 1 % funta.
najnovejše delo kiparja Fr. Ahčina. Popolnost večera je povečala recitacija nekaterih Balantičevih prevodov v poljščini, angleščini in španščini. —— V drugem večeru, ki je pa bil 29. septembra v župnijski dvorani v Ramos Mejia, je pa Slovenska kulturna akcija dostojno proslavila, dvestoletnico rojstva enega naj večjih glasbenih genijev, .edinega, ki je vse nade izpolnil,* kot se izraža prof. Alojzij Ger-žinič v .Glasu SKA‘, Wolfganga Amadeja Mozarta. Ta dvestoletnica je po vsem svetu sprožila niz Mozartovih proslav, razumljivo torej, da je tudi SKA smatrala za primerno, da se ga spomni s poseb-
nim koncertnim večerom njegove komorne glasbe. Kljub omejenim možnostim, ki jih je imela prirediteljica na razpolago, so sodelujoči učinkovito podali nekaj značilnih del in odlomkov nesmrtnega Avstrijca in tako da’i okusiti poslušalcem globine njegovega čudovitega ustvarjalnega duha.**
V reviji ..Družabna pravda**, X, št. 99 z dne 1.	10. 1953 objavlja R. Smersu
daljše poročilo o III. knjigi Vrednot in se ustavlja zlasti pri dr. Brumnovi razpravi o Kreku, p.a tudi pri Finkovi in dr. Odarjevi.
Mairsikdo ne ve, s kako težkimi, tehtnimi in raznovrstnimi znanstvenimi vprašanji se pečajo bogoslovni profesorji in posredujejo svoja dognanja bodočim duhovnikom. So tudi ljudje, ki pravijo, da slovenska, ,bogoslovna fakulteta ni potrebna, ker bi se naši bogoslovci lahko šolali na tujih bogoslovjih. O vseh teh stvareh Vas obvesti razprava pok. prelata dr. Alojzija Odarja
»VPRAŠANJE O SLOVENSKI TEOLOGIJI11
Brali ste poročila o procesih proti vojnim zločincem; v Nuimbergu in berete o razpravah proti raznim zločincem, pa tudi proti nedolžnim ljudem. Včasih se čudite razsodbam. O modemih kazenskih pravnih načelih je napisal Božidar Fink razpravo
»ETIČNOST NOVEGA KAZENSKEGA PRAVA11
Obe razpiravi, pa še pet drugih, važnih za vse Slovence v zamejstvu, prinašajo VREDNOTE, Tretja knjiga 1955, ki jih je izdala Slovenska kulturna akcija.
,,GLAS‘‘ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. As., Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ,,Federico Grote", (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.