izvirni znanstveni članek	UDK 61 2.76:796
prejeto: 2005-05-03
UGOTAVLJANJE DEJAVNIKOV, POVEZANIH Z DOSEGANJEM PLATOJA
VO2 PRI TRENIRANIH DEČKIH
Veronika L. KROPEJ
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1
E-mail: Veronika.Kropej@zrs-kp.si
Branko ŠKOF & Radoje MILIC Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22
Rado PIŠOT
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1
IZVLEČEK
Doseganje oziroma nedoseganja platoja porabe kisika (VO2) je še vedno predmet številnih raziskav in študij. Namen te raziskave je 1) primerjati trenirane dečke po doseganju platoja VO2 , in 2) ugotoviti, kateri antropometrični in fiziološki dejavniki so povezani z doseganjem platoja VO2 pri treniranih dečkih. V vzorec je bilo vključenih 7 treniranih dečkov (starih 14,9 ± 0,7 let, težkih 63,0 ± 3,7 kg, visokih 176,8 ± 5,6 cm). V povprečju so dosegli vrednosti maksimalne porabe kisika (VO2ma[) 64,5 ± 1,6 ml min1 kg1. Štirje dečki od sedmih (57%) so dosegli vse tri kriterije za dosego platoja pri VO2. Ugotovili smo, da se izmed vseh antropometričnih in fizioloških dejavnikov, ki so bili vključeni v raziskavo, od drugih loči samo en dejavnik, ki statistično značilno razlikuje skupino dečkov, ki so dosegli plato VO2, od skupine dečkov, ki tega platoja niso dosegli, in sicer "trajanje teka na tekoči preprogi", ki se nanaša na test maksimalne aerobne moči. V tem primeru spremenljivka določa, koliko časa je bil vadeči sposoben teči na tekoči preprogi in vzdržati določen napor. V povprečju so dečki, ki niso dosegli platoja, tekli 16,02 ± 0,79 min, dečki, ki so dosegli plato, pa 14,88 ± 0,13 min. Razlike pri drugih antropometričnih in fizioloških spremenljivkah so bile statistično neznačilne (P > 0,05), vendar pa so se rezultati nagibali v korist dečkov, ki niso dosegli platoja VO2.
Ključne besede: plato VO2, trenirani dečki, antropometrija, fiziološki dejavniki, test na tekoči preprogi, vzdržljivost
RICERCA DI FATTORI COLLEGATI AL RAGGIUNGIMENTO DEL PLATEAU VO2
IN RAGAZZI ALLENATI
SINTESI
Il raggiungimento ossia il non raggiungimento del plateau del consumo d'ossigeno (VO2) è ancora al centro di numerose ricerche e studi. Scopo della presente ricerca è quello di confrontate ragazzi allenati dopo il raggiungimento del plateau VO2, nonché quello di accertare quali fattori antropometrici e fisiologici sono connessi al raggiungimento del plateau VO2 in tali ragazzi. Inclusi nell'esperimento sette ragazzi allenati, che in media hanno raggiunto valori massimi di consumo d'ossigeno (VO2ma[) pari a 64,5 ± 1,6 ml min1 kg1. Quattro dei sette ragazzi (57%) hanno soddisfatto tutti i criteri necessari al raggiungimento del plateau VO2. Gli autori hanno constatato che il gruppo di ragazzi che ha raggiunto il plateau VO2 differiva dal gruppo di ragazzi che non ha raggiunto il plateau solamente per uno dei fattori inclusi nella ricerca, e cioè per il "tempo di durata della corsa su tappeto scorrevole".
Parole chiave: plateau VO2, ragazzi allenati, antropometria, fattori fisiologici, esperimento su tappeto scorrevole,
resistenza
UVOD
Kinetika porabe kisika (VO2) pri nenadni obremenitvi je navadno opisana s pomočjo eksponentne funkcije z relativno strmim naraščanjem na začetku in počasnim asimptotičnim bližanju k platoju. Hamar ef a/. (1991) so natančneje opisali kinetiko VO2 in analizirali tri faze. Za prvo, ki se začne takoj po začetku obremenitve, je značilna nenadna porast porabe kisika pri prvem ali drugem vdihu, ki mu sledi plato oziroma stabilizacija. Ta faza traja 20 do 25 sekund. Takoj zatem začne poraba kisika eksponentno rasti - kar ponazarja drugo fazo. Ko druga faza doseže vrhunec, preide v tretjo fazo, ki doseže nivo stabilnega stanja porabe kisika, ali pa, če intenzivnost vadbe narašča, doseže anaerobni prag s počasnim preobratom VO2 navzgor. Ta raziskava se bo osredotočila predvsem na tretjo fazo, to je fazo doseganja oziroma nedoseganja platoja VO2.
Pri otrocih in mladostnikih je nivo VO2 preučevalo veliko predhodnih raziskovalcev in vsi so prišli do različnih deležev tistih, ki so dosegli plato VO2 in tistih, ki niso. Na primer, Armstrong ef a/. (1995) so odkrili na vzorcu od 111 dečkov (starih 11,1 ± 0,4 leta) in 53 deklic (starih 10,9 ± 0,3 leta) samo 24% dečkov in 36% deklic, ki so dosegli plato VO2. Po drugi strani sta Ma-hon & Marsh (1993) našla na vzorcu 26 otrok (starih 9,7 ± 0,8 leta) 54% otrok, ki so dosegli plato VO2. Različni objektivni in subjektivni kriteriji so bili podani za določanje pravega platoja VO2. Kriterij platoja je najpomembnejši kriterij pri definiciji maksimalne vrednosti VO2, saj so mnogi raziskovalci prepričani, da v primeru, če plato ni opažen, najvišji doseženi VO2 ni vrednoten kot indikator za otrokovo resnično srčno-dihalno kapaciteto (Rivera-Brown ef a/., 2001). VO2max je indikator vzdržljivostne kapacitete. Relativna VO2max (rel. VO2max) je največja količina kisika, ki smo jo sposobni porabiti na kg telesne mase v eni minuti.
Raziskovalci so v svojih študijah uporabili različne metode in kriterije za določanje VO2max, kar je gotovo eden izmed razlogov za različna odkritja v njihovih študijah. Tako je na primer raziskava Kemperja & Zunderta (1991) za kriterij doseganja platoja VO2 določila, da se ne sme v zadnji minuti vadbe VO2 povečati za več kot 150 ml, srčni utrip (HR [ud min-1]) mora biti vsaj 95% prilagojen letom, respiratorni kvocient (RER) pa mora preseči vrednost 1 med vadbo. RER je razmerje med volumnom izdihanega CO2 na minuto in volumnom porabljenega O2 na minuto (VCO2/VO2). Pri naporu nad anaerobnim pragom RER preseže vrednost 1, toda normalno nikoli ne preseže vrednosti 1,25, kljub maksimalnim človeškim naporom (Bullock ef a/., 1995). Pa-treson ef a/. (1981) so vzeli za kriterij povečanje VO2 za manj kot 2,1 ml min-1 kg-1 v zadnji minuti vadbe s povečevanjem napora (vadba je trajala do izčrpanosti posameznika). Nevill ef a/. (1998) so določili, da mora biti HR večji od 95%, RER mora biti večji od 1,1 in po-
večanje VO2 za manj kot 2 ml min-1 kg-1 v zadnji minuti vadbe s povečevanjem napora. Vse študije so imele isti namen: določiti, zakaj nekateri otroci dosežejo plato VO2 , drugi pa ne. Nekateri avtorji so prepričani, da ni razlik med tistimi, ki dosežejo plato VO2 , in tistimi, ki ga ne. Na primer, Rivera-Brown ef a/. (2001) so primerjali maksimalno in povprečno anaerobno moč pri pred-pubertetnih otrocih, ki so dosegli plato s tistimi, ki ga niso, in niso našli razlik. Po drugi strani so drugi poročali o statistično značilnih razlikah. Ritmeester ef a/. (1985) so odkrili, da so imeli otroci, ki so dosegli plato VO2 , nižji VO2max kot tisti, ki niso dosegli platoja. Kemper & van Zundert (1991), ki sta se osredotočila na antropometrične razlike med otroki, ki so, in takimi, ki niso dosegli platoja VO2 med maksimalno obremenitvijo na tekoči preprogi, sta poročala, da je večja mišična masa na nogi vodila do relativno višje VO2max, ne da bi prišlo do platoja porabe kisika. Borrani ef a/. (2001) poudarjajo, da mehanizmi za razlago platoja pri VO2 niso povsem pojasnjeni. V svoji študiji so se osredotočili predvsem na t.i. VO2 - počasno komponento, ki ponazarja porast VO2 med visoko-in-tenzivno vadbo pri konstantni obremenitvi. Namigujejo, da je eden od razlogov za pojav VO2 počasne komponente lahko rekrutacija hitrih mišičnih vlaken, ki naj bi kompenzirale primanjkljaj počasnih mišičnih vlaken. Niesen-Vertommen ef a/. (1995) so merili na otrocih VO2max maksimalno moč in povprečno moč na sobnem kolesu in odkrili višjo anaerobno moč pri tistih otrocih, ki so dosegli plato. Tudi Duncan ef a/. (1996), ki so merili VO2max na dečkih na tekoči preprogi, so ugotovili, da tisti dečki, ki so dosegli plato, kažejo višje vrednosti pri anaerobni moči in kapaciteti in drugih kazalcih anaerobnih sposobnosti, kot tisti, ki platoja niso dosegli. Težko je enotno odgovoriti na to, kaj je povezano z doseganjem platoja VO2 pri otrocih.
Namen te raziskave je 1) primerjati trenirane dečke po doseganju platoja VO2, in 2) ugotoviti, kateri antro-pometrični in fiziološki dejavniki so povezani z doseganjem platoja VO2 pri treniranih dečkih. Na podlagi teh ugotovitev bomo lahko sklepali, po katerih spremenljivkah se dečki, ki so dosegli plato, razlikujejo od dečkov, ki niso dosegli platoja.
MATERIAL IN METODE Merjenci
V analizo je bilo vključenih 7 treniranih dečkov, ki v povprečju 5 let trenirajo teke na srednje proge tj. tek na 800 m, 1000 m in 1500 m. V povprečju so bili stari 14,9 ± 0,7 let, težki 63,0 ± 3,7 kg, visoki 176,8 ± 5,6 cm. Njihova povprečna vrednost maksimalne porabe kisika (VO2max) je bila 64,5 ± 1,6 ml min-1 kg-1. Za primerjavo lahko navedemo, da so netrenirani dečki dosegli povprečno vrednost VO2max 50,8 ± 5,9 ml min-1 kg-1 (Kropej ef a/., 2005).
Eksperimentalni postopek
Pred začetkom meritev so bili otroci natančno seznanjeni s testnimi nalogami in inštrumenti. Eksperimentalni postopek je bil razdeljen na 2 merilna dneva. V prvem je bilo opravljeno merjenje časa teka na 20 metrov z letečim štartom, test eksplozivne moči in izmerjene so bile antropometrične značilnosti. V drugem je bil napravljen test maksimalne aerobne moči. Med prvim in drugim merjenjem je minilo 3 do 5 dni.
Protokol
Test maksimalne aerobne moči se je opravljal na tekoči preprogi. Otroci so opravljali večstopenjski obremenilni test, pri čemer se je hitrost povečevala vsako minuto pri stalnem 5% naklonu tekoče preproge. Začetna hitrost je bila 8 km h-1. Hitrost je naraščala vsako minuto za 1 km h-1do lastne izčrpanosti. Pred testom so se otroci 11 minut ogrevali pri 6 do 8 km h-1 brez naklona. Test so preiskovanci opravljali s prenosno "breath by breath" telemetrijsko enoto K4b Cosmed (Italija), s katero je bila izmerjena ventilacija (Ve [l] je volumen zraka, ki ga vdihamo ali izdihamo), največja relativna poraba kisika (rel. VO2max) in respiratorni kvocient (RER). Prednost prenosne telemetrijske naprave je v tem, da zaradi lahke uporabe (maska na obrazu meri izmenjavo plinov) in nizke teže (tehta samo 600g) omogoča opravljanje meritev med samo aktivnostjo na katerem koli terenu oziroma v situacijskem okolju kot tudi po standardnih protokolih v laboratoriju. Frekvenca srčnega utripa (HR) je bila merjena z merilniki srčnega utripa Polar in telemetrijsko enoto Polar (Oulu, Finska).
Čas teka na 20 m z letečim štartom je bil izmerjen z napravo Brower Timing System (USA). Merjenci so imeli pred merjenjem 10-20 m pospeševalne cone.
Vertikalni skok iz pol-čepa in skok z nasprotnim gibanjem sta bila merjena na tenziometrični plošči Kistler, 9278 Winterthur (Švica) v laboratoriju. Višina skoka je bila izračunana iz časa leta. Pri skoku iz pol-čepa je subjekt napravil vertikalni skok iz pol-čepa (kot v kolenu je 90°), hrbet je imel izravnan in obe roki v bokih. Merjenec je opravil test brez nasprotnega gibanja. Pri skoku z nasprotnim gibanjem je merjenec štartal iz vzravnane pozicije z rokami v boku, izvedel gibanje navzdol (po koncu nasprotnega gibanja je kot v kolenu 90°) in napravil vertikalni skok.
Iz antropometričnih meritev je bilo vsakemu otroku izračunana masa mišičnega in maščobnega tkiva v kilogramih ter pretvorjena v deleže. Relativni delež maščobnega in mišičnega tkiva je bil izračunan na podlagi metode po Matiegki (1921).
70 60 „ 50 -40
1
]= 30 > 20
Subjekt dosegel plato VO2 Subjekt ni dosegel platoja VO2
8	10 12 14 16 18 20 22 24
Hitrost teka na tekoči podlagi [kmh 1]
SI. 1: Primer kinetike V02.
Fig. 1: An example of V02 kinetics.
Kriteriji za doseganje platoja VO2 so bili povzeti po študiji Rivera-Brown et al. (2001) ter Karila et al. (2001) in so bili enaki kot pri raziskavi doseganja platoja pri VO2 pri netreniranih otrocih (Kropej et al., 2002). Otrok je dosegel plato VO2, če so bili izpolnjeni naslednji kriteriji: 1) RER > 1,0; 2) HR > 90% maksimalnega (220 - starost otroka), in 3) sprememba VO2 v zadnji minuti vadbe < 2 ml min-1 kg-1 s povečevanjem napora. Primer kinetike VO2 pri subjektu, ki je dosegel plato VO2, in subjektu, ki platoja ni dosegel, je prikazan na sliki 1.
Statistična analiza
Izračunali smo delež dečkov, ki dosegajo vse kriterije za plato VO2, ter povprečne vrednosti in standardne odklone za vse spremenljivke. Za ugotavljanje razlik v antropometričnih in fizioloških dejavnikih med dečki, ki so dosegli plato, in tistimi, ki ga niso, smo uporabili neparametrični Mann-Whitneyev U test kot alternativni test t-testu za neodvisna vzorca. Nivo statistične značilnosti ocene parametra (a napaka) je znašal 0,05.
REZULTATI Doseganje kriterijev za plato V02
Prvi kriterij (RER > 1,0) je izpolnilo vseh 7 dečkov. Drugi kriterij (HR > 90 %) je izpolnilo 6 dečkov (86 %). Tretji kriterij (AVO2 < 2 ml min-1 kg-1) pa je izpolnilo 5 dečkov (71%). Za doseganje platoja VO2 so morali biti izpolnjeni vsi trije kriteriji; dosegli so ga štirje dečki.
Primerjava dečkov, ki so dosegli plato V02, s tistimi, ki ga niso
Statistično značilne razlike (P < 0,05) med dečki, ki so dosegli plato, in tistimi, ki ga niso, je določena pri spremenljivki trajanje teka na tekoči preprogi, ki se nanaša na test maksimalne aerobne moči. V tem pri-
10
0
meru spremenljivka določa, koliko časa je bil vadeči sposoben vzdržati določen napor. Štirje dečki od sedmih (57%) so izpolnili vse tri kriterije za dosego platoja V02. V Tabeli 1 so prikazani rezultati analize doseganja platoja V02 za trenirane dečke.
Analiza doseganja platoja V02 pri treniranih dečkih je pokazala, da se tisti, ki dosegajo plato V02, in tisti, ki ga ne dosegajo, statistično značilno razlikujejo le v spremenljivki trajanje teka na tekoči preprogi. To ni presenetljivo, saj je vzorec majhen, vsi trenirajo v enakih razmerah in sestavljajo homogeno skupino. Kljub temu je opazna razlika med skupinama.
Tab. 1: Povzetek rezultatov raziskave doseganja platoja V02 pri treniranih dečkih (povprečne vrednosti spremenljivke ± standardni odklon).
Tab. 1: Summary of the results obtained while studying trained boys in achieving the V02 plateau (average variable values ± standard deviation).
* točna stopnja značilnosti testiranja razlik med aritmetičnima sredinama pri dveh neodvisnih vzorcih
Rezultati iz zgornje tabele nakazujejo "prednost" dečkov brez platoja VO2 pred tistimi, ki so dosegli ta plato. V vseh navedenih spremenljivkah imajo dečki brez platoja namreč boljši rezultat. To se kaže predvsem v naslednjih treh spremenljivkah: ventilaciji (Ve): merjenci, ki so dosegli plato VO2max, imajo v povprečju nižjo ventilacijo (134,53 l min-1) od merjencev, ki omenjenega platoja niso dosegli (155,17 l min-1); kožni gubi na stegnu: merjenci, ki so dosegli plato VO2max, imajo v povprečju večjo kožno gubo na stegnu (7,40 mm) od merjencev, ki
omenjenega platoja niso dosegli (6,00 mm); času teka na 20 metrov z letečim startom: merjenci, ki so dosegli plato V02max, imajo v povprečju slabši rezultat pri teku na 20 metrov z letečim štartom (2,37 s) od merjencev, ki omenjenega platoja niso dosegli (2,27 s).
RAZPRAVA
Statistično značilno razliko (P < 0,05) med dečki, ki so dosegli plato, in tistimi, ki ga niso, smo ugotovili pri spremenljivki trajanje teka na tekoči preprogi, ki se nanaša na test maksimalne aerobne moči. Dečki brez platoja vzdržijo obremenitev v povprečju za dve minuti dlje. Pri drugih spremenljivkah ni statistično značilnih razlik. Glavni razlog je verjetno v majhnosti vzorca in v trenažnem procesu, ki je za vse enak.
Analiza naše študije na treniranih dečkih je pokazala, da je doseglo plato 57% dečkov. Pri treniranih je V02max večja pri dečkih, ki ne dosegajo platoja. To ugotovitev potrjuje tudi študija Ritmeestra in sodelavcev (1985), ki je odkril, da imajo otroci, ki dosegajo plato V02, nižjo V02max kot tisti, ki platoja ne dosegajo. Podobne so bile tudi ugotovitve analize doseganja platoja pri netreniranih otrocih. Pri netreniranih je plato V02 doseglo 56% otrok, in tudi pri tistih, ki so dosegli plato, je bila opažena nižja V02max (Kropej et al., 2002).
Vse te ugotovitve nakazujejo, da so dečki, ki ne dosegajo platoja v boljši telesni pripravljenosti oziroma kondiciji kot dečki, ki dosegajo plato. Kljub vsemu pa so znotraj skupine razlike, ki natančno kažejo razlike med dečki, ki dosegajo plato, in tistimi, ki ga ne dosegajo. Povprečna V02max pri dečkih s platojem je 63,9 ml min-1 kg-1, pri dečkih brez platoja pa 65,3 ml min-1 kg-1. Rowland (1996) je mnenja, da maščobno tkivo znižuje relativno V02, saj so subjekti z manj maščobnega tkiva in z večjo mišično maso fizično zmogljivejši in sposobni dalj časa teči pri V02max. V naši raziskavi imajo dečki, ki so dosegli plato, višji delež maščobnega tkiva v primerjavi s tistimi, ki platoja niso dosegli. Kemper & van Zundert (1991) sta prišla do podobnih ugotovitev, in sicer, da je razlika med otroki, ki dosegajo plato, in tistimi, ki ga ne dosegajo, povezana z določenimi antropometričnimi značilnostmi in mišično maso. Ugotovila sta, da več mišičnega tkiva na nogi vodi do večje V02max brez doseganja platoja V02. To ugotovitev sta povezala s spolom in ugotovila, da dekleta, ki imajo manjši delež mišičnega tkiva, v večji meri dosegajo plato V02 kot fantje. Še več, 5 let po prvem testiranju (pri starosti 20 let) so se razlike še povečale. Postavlja pa se vprašanje, kaj bi bilo, če bi V02max izrazili relativno glede na nemastno maso. Ali bi se tudi v tem primeru izrazile spremembe med merjenci, ki dosegajo plato, in tistimi, ki ga ne?
Carra et al. (2003) so v svoji raziskavi ugotovili, da imajo merjenci, ki so presegli plato, povečano ventilacijo. Ta vodi do povečanega mehanskega dela dihalnih mišic in posledično do povečane zahteve po kisiku v
	Plato (n = 4)	Brez platoja (n = 3)	U-test* (P)
Starost (leta)	14,75 ± 0,50	15,00 ± 1,00	0,69
Višina (cm)	177,00 ± 4,83	176,67 ± 7,77	0,99
Teža (kg)	61,75 ± 4,11	64,67 ± 3,06	0,29
HRmax (ud-min-1)	198,00 ± 4,76	205,00 ± 9,85	0,28
VO,max (ml-min-1-kg-1)	63,93 ± 1,76	65,33 ± 1,17	0,29
RERmax	1,09 ± 0,029	1,04 ± 0,04	0,29
Ve (l-min-1)	134,56 ± 10,01	155,17 ± 15,61	0,16
Trajanje teka na tekoči preprogi (min)	14,88 ± 0,13	16,02 ± 0,79	0,03
Vertikalni skok iz pol-čepa (cm)	34,01 ± 6,12	37,21 ± 6,02	0,48
Vertikalni skok z nasprotnim gibanjem (cm)	37,09 ± 4,25	39,54 ± 5,21	0,48
Delež maščobnega tkiva (%)	8,40 ± 0,98	7,57 ± 0,31	0,29
Delež mišičnega tkiva (%)	51,73 ± 0,37	53,57 ± 2,91	0,48
Debelina kožne gube na stegnu (mm)	7,40 ± 1,94	6,00 ± 0,20	0,15
Debelina kožne gube nadlahti (mm)	5,70 ± 1,99	5,40 ± 0,53	0,48
Čas teka na 20 m z letečim štartom (s)	2,37 ± 0,07	2,27 ± 0,06	0,13
teh mišicah. Borrani et al. (2001) so mnenja, da je pojav počasne komponente lahko povezan z rekrutacijo hitrih mišičnih vlaken, potem ko se storilnost počasnih vlaken zniža. Poudarjajo, da je pri submaksimalnem naporu že dokazano, da se najprej rekrutirajo počasna mišična vlakna, pri visoko intenzivnem naporu, kjer se zniža pH, neorganski fosfat poveča in da pride do akumulacije kalija. Mnenja so, da morajo te metabolične modifikacije privesti do rekrutacije drugih mišičnih vlaken, v katere vključujejo tudi hitra mišična vlakna. Menimo, da je delež počasnih ali hitrih vlaken, ki se bo rekrutiral, odvisen od same mišice, kajti na primer mišica soleus ima večji delež počasnih mišičnih vlaken.
Sklepamo, da so otroci z več maščobnega tkiva in nižjo VO2max (slabša aerobna moč) prišli do platoja VO2 hitreje, ker so se prej utrudili. Otroci, ki so dosegli plato VO2, niso bili sposobni zdržati zahtevane intenzivnosti, zato je bil njihov čas do izčrpanosti krajši. To dokazuje parameter trajanje teka na tekoči preprogi, saj so dečki s platojem manj časa vzdržali obremenitev. Demarle et al. (2001) so mnenja, da je zaradi pospešenega srčnega utripa in povečanega udarnega volumna mogoče sklepati, da je prenos kisika do aktivne mišice izboljšan že na začetku vadbe, zaradi česar lahko posameznik preseže plato. Vse te značilnosti se kažejo v rezultatih pri testih največje aerobne zmogljivosti. Zaključili so, da je kisi-kov primanjkljaj povezan s povečanjem časa do izčrpanosti pri intenzivnem teku, ki je opravljen po specifičnem vzdržljivostnem programu treniranja. Po drugi strani pa ugotavljamo, da so osebe z nasprotnimi značilnostmi (večja mišična masa, boljši prenos kisika, višja VO2max, daljši čas do izčrpanosti) tudi lahko dosegle plato VO2, toda ker še niso prišle do faze izčrpanosti, so lahko nadaljevale vadbo nad nivo platoja VO2, dokler niso dosegle svojega pravega VO2max.
ZAKLJUČEK
Namen te raziskave je bil primerjati trenirane dečke po doseganju platoja VO2 in ugotoviti, kateri antropometrični in fiziološki dejavniki so povezani z doseganjem platoja VO2 pri treniranih dečkih. Vprašanje, ki smo si ga zastavili, je bilo, zakaj nekateri dečki dosegajo plato, drugi pa ga ne dosežejo oziroma presežejo, čeprav so deležni enakega procesa treniranja. Ugotovili smo, da so razlike minimalne (samo v spremenljivki trajanje teka na tekoči preprogi so razlike statistično značilne), kar bi verjetno lahko pripisali majhnosti vzorca. Pri vseh naštetih spremenljivkah se rezultati nagibajo v korist dečkov, ki platoja niso dosegli oziroma so ga presegli. Zato smo mnenja, da je na osnovi dobljenih rezultatov težko sklepati, zakaj eni dosežejo plato in se prej utrudijo, drugi pa ga presežejo in so telesno sposobnejši. Gotovo imajo določen vpliv na to tudi drugi dejavniki (razvojne razlike, genetika, izkušenj-sko bogato okolje), ki pa jih v naši raziskavi nismo spremljali in so možna izhodišča naslednjih raziskav.
Glavna ugotovitev te raziskave je, da se izmed vseh antropometričnih in fizioloških dejavnikov, ki so bili vključeni v raziskavo, od drugih loči samo en dejavnik, ki statistično značilno razlikuje skupino dečkov, ki so dosegli plato VO2 (teh je bilo 57%), od skupine dečkov, ki niso dosegli platoja VO2. Ta dejavnik je trajanje teka na tekoči preprogi in se nanaša na test maksimalne aerobne moči. V povprečju so dečki, ki niso dosegli platoja, tekli 16,02 ± 0,79 min, dečki, ki so dosegli plato, pa 14,88 ± 0,13 min. Razlike pri drugih antro-pometričnih in fizioloških spremenljivkah so bile statistično neznačilne (P > 0,05), vendar so se rezultati nagibali v korist dečkov, ki niso dosegli platoja VO2.
THE FACTORS ASSOCIATED WITH ACHIEVEMENT OF V02 PLATEAU IN TRAINED BOYS
Veronika L. KROPEJ
University of Primorska, Science and Research Centre of Koper, Institute of Kinesiology Research, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1
E-mail: Veronika.Kropej@zrs-kp.si
Branko ŠKOF & Radoje MILIC University of Ljubljana, Faculty of Sport, SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22
Rado PIŠOT
University of Primorska, Science and Research Centre of Koper, Institute of Kinesiology Research, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1
SUMMARY
Many researchers have investigated the achieving and non-achieving the oxygen consumption (VO2) plateau. The purpose of this research was 1) to compare trained boys who achieve the plateau, with those who do not, and 2) to determine which anthropometric and physiological factors influence the achievement of VO2 plateau in trained boys. The sample comprised 7 trained boys (age 14.9 ± 0.7 yrs, weight 63.0 ± 3.7 kg, height 176.8 ± 5.6 cm). The
boys exK/b/feG average 902max va/ues of 64.5 ± 7.6 m/ m/n-' Ng-7 Gur/ng fKe exerc/se. 7~Ke cr/fer/a for acK/ev/ng fKe p/afeau were resp/rafory excKange rafe greafer or equa/ fo 7.0, Kearf rafe greafer or equa/ fo 90 % of fKe preG/cfeG age-aG/usfeG max/ma/ Kearf rafe, anG fKe change /n V02 /n fKe /asf m/nufe of exerc/se /ess or equa/ fo 2 m/ m/n-' Ng-7 w/fK an /ncrease /n worN/oaG. Four boys (ouf of seven) (57%) mef a// fKree cr/fer/a for ach/ev/ng fKe p/afeau /n V02. We founG fKere was on/y one pKys/o/og/ca/ factor, from a// anfKropomefr/c anG pKys/o/og/ca/ facfors fKaf were /nc/uGeG /n fK/s researcK, wK/cK Grew a G/sf/ncf/on befween boys wKo acK/eveG a p/afeau /n V02 anG fKose wKo G/G nof. 7K/s facfor /s fKe "Guraf/on of fKe freaGm/// fesf", wK/cK re/afes fo fKe fesf of max/ma/ aerob/c power. /n fK/s case fKe var/ab/e Geferm/nes Kow /ong fKe sub/ecf /s capab/e fo run on a freaGm/// anG fo susfa/n Gef/neG effort. On average, boys wKo G/G nof acK/eve a p/afeau ran '6.02 ± 0.79 m/n anG boys wKo acK/eveG a p/afeau ran '4.88 ± 0.73 m/n. D/fferences /n a// ofKers var/ab/es were nof sfaf/sf/ca//y s/gn/f/canf (an a/pKa /eve/ of P < 0.05 was cons/GereG s/gn/f/canf), a/fKougK a// fKe obfa/neG resu/fs were more /n favour of fKe boys wKo G/G nof acK/eve a p/afeau /n V02.
Key words: VO2 plateau, trained boys, anthropometry, physiological factors, treadmill test, endurance performance
LITERATURA
Armstrong, N., B. J. Kirbi, A. M. McManus & J. R. Welsman (1995): Aerobic fitness of prepubescent children. Ann. Hum. Biol., 23(2), p. 188. Borrani, F., R. Candau, G. Y. Millet, S. Perrey, J. Fauchslocher & J. D. Rouillon (2001): Is the VO2 slow component dependent on progressive recruitment of fast-twitch fibers in trained runners? J. Appl. Phys., 90, 2212-2220.
Bullock, J., J. Boyle & M. B. Wang (1995): Physiology. 3rd Edition. Williams & Wilkins, Malvern, PA. Carra, J., R. Candau, S. Keslacy, F. Giolbas, F. Borrani, G. P. Millet, A. Varray & M. Ramonatxo (2003): Addition of inspiratory resistance increases the amplitude of the slow component of O2 uptake kinetics. J. Appl. Phys., 94, 2448-2455.
Demarle, A. P., J. J. Slawinski, L. P. Laffite, V. G. Bocquet, J. P. Koralzstein & V. L. Billat (2001): Decrease of O2 deficit is a potential factor in increased time to exhaustion after specific endurance training. J. Appl. Phys., 90(3), 947-53.
Duncan, G. E., A. D. Mahon, C. A. Howe & P. Del Corral (1996): Plateau in oxygen uptake at maximal exercise in male children. Ped. Exer. Sci., 8, 77-86. Hamar, D., M. Tkac, L. Komadesl & O. Kuthanova (1991): Oxygen uptake kinitecs at various intensities of exercise on the treadmill in young athletes. Ped. W. Phys., 15, 187-200.
Karila, C., J. de Blic, S. Waernessyckle, M. R. Benoist & P. Scheinmann (2001): Cardiopulmonary exercise testing in children. Chest, 120, 81-87. Kemper, H. C. G. & A. van Zundert (1991): Role of leg muscle mass in reaching a levelling-off in oxygen uptake during maximal treadmill running in male and female adolescents. In: Frenkl, R. & I. Szmodis (eds): Children and Exercise. Ped. W. Phys, p. 65-73.
Kropej, V. L., B. Škof & R. Milic (2002): Achievement of VO2 plateau in children. 3rd Int. Sci. Conf. "Kinesiology -new perspectives", Opatija, Croatia. Faculty of kinesiology, University of Zagreb, Zagreb, p. 511-514. Kropej, V. L., B. Škof & R. Milic (2005): The influence of aerobic and anaerobic characteristics of children of different age on achievement of VO2 plateau. Biol. Sport, 22(1), 67-79.
Mahon, A. D. & M. L. Marsh (1993): Ventilatory threshold and VO2 plateau at maximal exercise in 8- to 11-year old children. Ped. Exer. Sci., 5, 332-38. Matiegka, J. (1921): The testing of physical efficiency. Am. J. Phys. Anthrop., 4, 223-230. Nevill, A. M., R. L. Holder, A. Baxter-Jones, J. M. Round & D. A. Jones (1998): Modeling developmental changes in strength and aerobic power in children. J. Appl. Phys., 84(3), 963-70.
Niesen-Vartommen, S., D. C. McKenzie, D. K. Jespersen
& S. P. D. Tumer (1995): Anaerobic power measurement and VO2 plateau in children. Med. Sci. Sports Exer., 27, S14.
Paterson, D. H., D. A Cunningham & A. Donner (1981):
The effect of different treadmill speeds on the variability of VO2max in children. Eur. J. Appl. Phys., 47, 113-22. Ritmeester, J. W., H. C. G. Kemper & R. Verschuur (1985): Is a levelling-off criterion in oxygen uptake a prerequisite for a maximal performance in teenagers? In: Binkhorst, R. A., H. C. G. Kemper & W. H. M. Saris (eds.): Children and Exercise XI. Hum Kin, p. 161-169. Rivera-Brown, A. M., M. Alvarez, J. R. Rodriguez-Santana & P. J. Benetti (2001): Anaerobic power and achievement of VO2 plateau pre-pubertal boys. Int. J. Sports Med., 22, 111-115.
Rowland, T. W. (1996): Exercise testing. In: Rowland, T. W. (ed.): Developmental exercise physiology. Hum Kin, 27-47.