Starši, podpirajte učenike! Hvala Bogu, šola se je zopet začela, sedaj imain vcndar cnkrat mir pred otroci, ker imajo v šoli opraviti, tako slišimo tu in tam, govoriti starše o začetku šolskega leta. Dobro ste jo zadeli, otroci imajo zopet kaj posla, ako pa mislite, da" prevzame šola vso skerb za otroke, in da se vam je vse to breme odložilo in učeniku naložilo , motite se zelo zelo!! Sedaj vas še čaka poglavitna skerb, veliko veliko dela, ako vam je na tem, da se otroci kaj nauče. Kaj bo opravil naj spretnejši in naj bolj goreči učitelj brez vaše podpore? Malo, včasih nič! Pa kako hočemo podpirati učenika, slišim marsikaterega vprašatiV Na mnogoteri način, in prav prav zdatno ga bote podpirali, samo da lc hočete, tudi časa vam ne bo mankalo, dasiravno so nekateri izmed vas obloženi z vsakdanjimi opravili. 1. Pazili bote, kakošne so bukve, kakošne so pisavne knjižicc vaših otrok, pogledali bote, kako ravnajo s svojim šolskiiu orodjem, prilike dovolj za opazovaiye, in javolne bo miuul dan, v katerem ne bo treba otrokom kaj naročiti, ali jih kaj posvariti. Pridna hišna gospodinja, koliko bo iraeia ta opraviti, da otroci prihajajo v šolo siiažin iu umiti, a ne razkodrani in umazani, in taki kakoi* ila bi jih bili ciganje popustili. Kakošni pridejo otroci dostikrat v šolo, kakošne so njih pisavne knjižice, ako jili že sploh prineso v šolo. Po dvakrat, po trikrat raztergajo otroci podarjene bukve, tukaj raoramo vendar vpraSati: nStarši, ali kedaj pogledate, kako otroci ravnajo s šolskimi rečuii, ali ne veste, da sc jih bo deržal nered, katerega se sedaj v šol- skem času privadijo, vse žive dni? Da je tem tako, vas uči vsakdanje življenje. 2. Skerbeli bote, da bodo otroci vsaki dan in redno v šolo hodili, brez rednega obiskovanja ni šolskega napredka. Vidimo otroke po 3—4 leta v enem razredu. Ako pa v zapisnike pogledamo, se temu ne čudimo. Otrok iz šole ostaja, součenci ga v nauki prehite, tako mineeno, tako drugo, tako tretje leto i. t. n. Vaša dolžnost je dalje, da otroke o pravem času v šolo pošiljate, da šole ne zamujajo, da pazite ali oprašujete, kaj med potjo delajo, ali o pravem času tudi v šolo pridejo, in o pravem času zopet domu. Ako se zakasne, morate vediti, zakaj se je to zgodilo. Koliko nejevolje, koliko sitnosti, odgovornosti pred Bogom in ljudmi odvernete starši s takini ravnanjem sebi, učenikom in drugim ljudem. Kako pa naši mestni otroci v šolo hodijo? Celo uro predenj je šolski nauk, postavajo že po oglih, po mestnih ulicah, mirne ljudi nadlegvajo, ter sc med sabo prepirajo, poslednjič pa vendar še šolo zamude. Takošna je njihova pripiava za šolski nauk! Taki pridejo v šolo, vse drugo jim gre po glavi, sarao tisto ne, kar jim učenik pripoveduje; roke in noge so pa tudi v šoli vedno pripravljene za napad in bran, bojevita kri tudi tu ne miruje, ako se ne sujejo z rokanii, bercajo se pa pod klopjo z nogami. UČenik naj pa potem tako druhal dve uri v strahu in redu obderži, naj ž njo napreduje, naj jo veliko in veliko nauči. — Pretep v šoli osnovan prenese se potem na mestne ulice, tako da memogredoči postajajo in se čudijo razjarjeni druliali. Ko bi ne bilo treba obedovati in večerjati, bi taki otroci toliko za dom opraševali, kolikor za šolo. Vzemimo pa, da bi vi starši svoje otroke priganjali, da bi, predenj v šolo gredo, svoje naloge izdelali in se za nauk pripravili, koliko več bi učenik opravil v šoli. To je vendar jasno kot beli dan! Kedar iraajo otroci kaj šolskih nalog, in količkaj morete, ne privolite jim, da bi kaj drugega delali; otroke nobena reč tako ne veseli, kakor delati, kedar bi se imeli učiti, to pa, da se v šoli zgovarjajo. Morda še niste nikoli premislili, koliko šolo s tem podpirate, da otroke bolj na drobno izprašujete, kaj so se to ali uno uro učili, kaj je učenik, kaj je katehet pripovedoval, ako jih vprašate, so li bili kaj poklicani ali vprašani, so bili li kaj kaznovani i. t. d. Že zarad tega, da bodo vedeli vam kaj povedati, bodo raje pazili. Vem pa, kaj vam otroci odgovarjajo na taka vprašanja. nNimam se ničesa učiti, učenik me nikdar ne pokliče in vpraša, druge vpraša, mene pa ne; nekaj je sicer pripovedoval pa ga nisem mogel razumeti i. t. d. Tako otroci vso odgovornost od sebe na učenika in součence vale"; le drugi so, ki jim ne dajo miru, jih dražijo, jim nagajajo. A lepo vas prosim, spoštovani starši. nikar svojim otrokora tega ne verjemite, sicer sebi delate naj večjo preglavico. Vaša ljubezen je morda dostikrat prevelika in preveč čutna; drugi Ijudje vaše otroke bolje poznajo, nego jih sami poznate in ti vam bodo povedali, da vas je ljubeznjivi sinko prav debelo nalagal in za nos vodil. Delavni oče in skerbna mati vsako leto prevdarita, kako bota shajala s zaslužkom, kako bota obračala pridobljeno, koliko bo treba za stanovanje, za obleko, za hrano za to ali uno reč, mari ne bota nič skerbela, kako bota svoje otroke izrejevala, podučevala, v šolo pošiljala, v šolskem času na nje pazila? — NeinogoČe, da bi za to nične skerbela! Akoravno,so nekateri iz raed vas s skerbjo in delom za vsakdanji kruh preobloženi in celi dragi dan gredo za zaslužkom, zvečer pa pridejo utrujeni in spehani domu, akoravno nekateri še sami niso šolali, tedaj tudi šolskega nauka in napredka svojih otrok v tej ali uni stroki ue morejo presoditi, vendar kdor stanovitno hoče, že najde toliko časa, da popraša za svoje otroke in se po eni ali drugi poti prepriča, ali se »jegovi otroci kaj v šoli uče, ali kaj store, kako se vedejo in obnašajo? Zvečer ali zjutraj v nedeljih in praznikih že najde skerben oče toliko časa, da za svoje otroke enkoliko poskerbi. — Rekli bote, to je preveč, čemu je šola, čemu so učeniki, ako bom jaz sam otroke učil. — A le pomislite, da te dolžnosti vas ne odveže nobena šola, otroci so vaši, vaše ime nosijo, ali vam bodo svoje dni v veselje v tolažbo, ali v žalost in britkost. Veliko tega — dasiravno ne vse — je v vaših rokah; sedaj so res za nekaj časa nara učenikom izročeni, veselimo se z vami vred, ako so vaši otrocf pridni in milujemo vas in vaše otroke, kedar vidimo, da vse opominovanje nič ne zda; a pri nas se to vsako leto menja, vsako leto dobiino večidel drugi zarod, a vam stariši otroci zmirom ostanejo. — Živali puste svoje mladiče, kedar si znajo živeža iskati; a kerščanski stariši, kateri so pred altarjem obljubo storili, skerbeti za svoje otroke, tega ne store nikoli. Pomisliti je tudi vredno, kako otroci, katere doma starši sprašujejo, v šoli veselo odgovarjajo, na obrazu se jirn bere, da so radi v šoli, da jih veseli prašanim biti; taki otroci tudi navadno Ijubijo svojega učenika, šolskim tirjatvam lahko zadoste"; šola ima izverstne učence, s katerimi se labko ponaša, učeniki vidijo sad svojega truda in to je lepo plačilo za njihovi trud. To vendar vsak učenik ve povedati, da se otroci staršev, za katere se kaj skerbi, od drugačnih razločujejo kakor noč in dan. — Ako učenik naleti na takega zapušenega in zanemarjenega otroka, terga vpraša, ali si se kaj učil doma? ga taki otrok debelogleda, češ, kaj neki hoče učenik od mene imeti, da bi se doma učil, ali ni dosti, da v šolo hodim! In kjer je večina takih otrok, kakor po naših mestnih šolah, potem naj pa učenik gleda, kako bo dosegel učni smoter. 19» Vso hvalo zaslužijo starši, kateri svojim otrokom blago in denar zapuste, še bolj pa jo zadenejo tisti, kateri skerbe, da se otroci kaj nauče; za to se jim tukaj v mestu vsa mogoča prilika ponuja. Vsakdanja skušnja uči, da marsikdo zgubi denar in premoženje, a s pridnostjo in učenostjo ga zopet pridobi. Ako večkrat prašate pri učenikih, kako se vaši otroci v šoli obnašajo, spoznali bote bolje učenike svojih otrok, o marsičem, kar vam sedaj ni tako znano, se bote dali podučiti; presodke do šole in do učenikov bodo zginili, dobrodejna vez bo vezala šolo in dom, in korist od tega bodo imeli le vaši otroci; nič več ne bote verjeli nehvaležnim in hudobnim otrokom in njih staršem, kateri radi vso krivico vale na učenika, da ni mogel narediti iz vsacega turapca in terdovratneža učenjaka. Le pomislite malo, vsake kvatre vam na dom pošiljamo liste (šolska na znanila), v katerib je zapisano, kako se vaši otroci v šoli obnašajo, kako v učenosti napredujejo. Ako šolskih naznanil ne znate sami brati, dajte jih komu, da jih prebere, ali vprašajte sami učenika ali ravnatelja, kaj je tam napisanega; jaz mislim, da ni ga učenika, kateri bi vam na vaše vprašanje ne odgovoril in potrebnega ne razjasnil. Šolska naznanila dobivamo ve č ali manj pomazana in zavaljena nazaj, iz med staršev pa malokateri popraša, od kod pride, da sinek ne napreduje, da je tolikrat zapisano sr. ali n. z. (Dalje prih.)