G. Križnik: Narodne stvari. 421 VII. Pripovedka od fanta, ki je z mačkami oral. ) edenkrat je bil oče, ki je imel tri sine. Ko so nekoliko odrastli, dal jih je v šolo. Najmlajši pa ni hotel hoditi v šolo in je —' rekel onima dvema: „Vidva, ki sta neumna, le hodita v šolo, jaz bom pa doma za pečjo z mačkami oral, pa mi bo zmerom dobro." Naredil si je fleten plug in jarem, upregel je mačke in oral po peči. Onadva sta se mu pa smijala in v šolo hodila ter se prav dobro učila. Pri tej hiši so imeli travnik, da, kadar so po dnevi mrvo v kupe spravili, po noči je je pa zmanjkalo. Jedenkrat je oče rekel najstarejšemu sinu; da more iti po noči mrvo stražit. Ti trije fantje so pa imeli mačeho. Je pa temu, ki je šel stražit, napravila v torbo namestu kruha gnile klade, namestu vina vode. Je pa nesel s seboj, ker ni po-rajtal. Ko pride na travnik, misli malo jesti in piti, pa najde namesto kruha gnilo klado, namestu vina vode, in trešči tja in gre domov leč na parno. Zjutraj vstane, gre v hišo in oče ga vpraša: ,,Kako si stražil!" Pravi: „Le mačeha naj gre stražit; kakor mi je jesti dala, tako sem pa stražil." — Drugi večerje oče rekel srednjemu sinu travnik stražit; mačeha mu je pa spet tako napravila, kakor onemu: namestu kruha gnilo klado, namestu vina pa vode. On tudi ni nič doma pogledal, pride na travnik, misli malo jesti in piti, pa najde gnilo klado namestu kruha, vodo namestu vina, trešči tja in gre domov leč na parno. Zjutraj ga pride oče vprašat: „Kako si kaj stražil?" Pravi: ,,Naj le mačeha straži; kakor mi je dala jesti in piti, tako sem pa stražil." Tretji večer pa reče oče najmlajšemu sinu iti na travnik stražit mrvo. Mačeha mu napravi v torbo gnilo klado namestu kruha, vode namestu vina; on je bil pa bolj prebrisan, je pa doma pogledal, kaj mu je v torbo dala mačeha, in ko najde gnilo klado namestu kruha, vodo namestu vina, trešči to v babo in reče: „Pojdi ti sama mrvo na travnik stražit, da boš jedla namestu kruha gnilo klado, vodo pa namestu vina pila." Potlej mu je pa napravila v torbo kruha; mesa, in vina. On je svoje mačke v drugo torbo pobral in je šel na travnik mrvo stražit. Ko pride na travnik, leže na suho kopico mrve. Kmalu pride mesen-gast konj in reče fantu: ,,Ali smem malo jesti tukaj mrvo?" Fant odgovori: ,, Le jej jo, saj je je dosti!" Pravi konj: „Moraš iti s tega kupa, drugače ne smem jesti." — „No, če je tako, bom pa šel na drag kup," reče *) Prim. rusko pripovedko „Ivan Durak", katero je v 4. in 5. št. letošnjega „Vrtca" priobčil prof. Fr. Hubad. Dred. 422 GL Križnik: Narodne stvari. fant. Ko se je konj najedel, rekel je: ,,Kaj ti bom dal zato, ker sem se najedel? Druzega ti nimam dati, kakor to mesengasto uzdo." Fant jo je vzel in shranil. — Cez nekaj časa je pa prišel drug srebern konj in je rekel fantu: ,,Ali smem jesti tukaj malo mrve?" Fant mu je rekel, naj le je, kolikor hoče. Konj mu je rekel: ,,Moraš iti s tega kupa, drugače ne smem jesti." — »No, če je tako," reče fant, „bom pa šel na drug kup leč." Ko se je najedel, je pa rekel konj: „ Druzega ti nimam dati za plačilo, kakor to-le sreberno uzdo, pa jo dobro hrani." Fant je vzel v uzdo in jo hranil. — Cez nekaj delj časa pa pride čisto zlat konj in reče fantu: „Ali smem tukaj mrvo jesti?" In fant mu reče: „Le jej jo, kolikor hočeš! Saj je imamo dosti." Konj je rekel: „ Drugače je ne smem jesti, če greš s tega kupa." Fant je rekel: „Saj grem lehko!" Je pa šel na tretji kup leč. Ko se je najedel konj, rekel mu je: „ Druzega ti nimam dati, kakor to zlato uzdo: kadar ti bo šlo trdo, spomni se mene in mojih bratov. Fant je vzel zlato uzdo, konj mu je pa izginil izpred očij. — Drugi dan pa, ko pride v hišo, vpraša ga oče precej : „Kaj si kaj na travniku ?" Fant pravi: „Nič druzega, kakor trije konji so prišli jest mrvo." Cez nekaj časa je bilo pa tam blizu kraljestvo dano na stavo, da, kdor bi z druzega nadstropja jezdoletee ujel prstan, ki se mu bo spustil skozi okno, tisti bi dobil kraljestvo in kraljičino. Ko starejša dva fanta zvesta, začela sta tudi očeta prositi, naj bi vsakemu kupil konja: „Bova tudi midva poskusila svojo srečo." Kes je oče kupil vsakemu konja, mlajši je pa na peči z mačkami oral in se jima je smijal in rekel: „Kako sta vidva neumna, če sta ravno v šolo hodila, ko gresta tja na stavo!" Ko onadva odideta, pobere ta svoje mačke, vzame mesengasto uzdo, gre tja na tisti travnik, jo potrese, in pride tisti me-sengasti konj in prinese za princa obleko ali opravo. Fant sleče navadno obleko in obleče obleko prinčevsko, katero mu je prinesel me-sengasti konj. Obleka je bila vsa z mesingom vezena. Fant sede na konja in jezdi proti tisti graščini. Ko ga zagledajo, pozdravljajo ga kar od daleč in vsi hote, da bi bil najprej poskusil stavo. Pa je rekel: „Le drugi naj prej stavo poskusijo, ki so že delj časa tukaj; jaz sem pa nazadnje prišel, bom pa tudi nazadnje igral." Kraljičina ga je tudi ocl daleč videla in si je mislila: „Ko bi ta dobil stavo, potlej bi bila srečna." Vsi so stavo poskusili, pa nobeden ni ujel prstana. Prišla je vrsta na tega, ki je imel mesengastega konja; zaleti se okoli graščine in ko pride pod tisto okno, ko je prstan doli letel, kar seže z roko, pa je imel prstan na prstu. Kadi bi bili govorili ž njim, pa je kar zletel in izginil in šel tja na tisti travnik; ročno .sleče mesengasto obleko in obleče navadno, pobere tiste mačke, gre ročno domov za peč G. Križnik: Narodne stvari. 423 z mačkami orat. Ko ona dva prideta domov, vpraša ju precej, kateri je stavo dobil. Rekla sta: „Neki tak hudič je prišel, ves je bil v mesengastem oblačilu, on je dobil prstan." Nobeden ni vedel, kdo je bil. Rekel je: „Saj sem vama prej pravil, da sta neumna, če gresta. Jaz doma z mačkami za pečjo orjem, pa mi je zmerom dobro." Ko ni vedel kralj, kdo je dobil kraljestvo in kraljičino, razglasil je še jedenkrat, da, kdor bo pri graščini z najvišjega okna zlato jabolko dobil na konji jezdeč, njegovo bo kraljestvo in kraljičina. Ko ta dva zvesta, spet očeta prosita, naj bi smela iti srečo poskusit; morebiti da dobi kateri zlato jabolko. Oni pa, ki je na peči z mačkami oral, smijal se jima je in rekel: „Kako sta neumna; saj ne bosta ničesa dobila! Jaz bom pa doma z mačkami oral, pa mi bo zmerom dobro." Ko onadva odideta, pobere ta svoje mačke v torbo, vzame sreberno uzdo in gre na tisti travnik, potrese uzdo, pa pride tisti sreberni konj in prinese za princa obleke. Bila je vsa z zlatom vezena. On zajezdi konja in zdirja proti graščini. Od daleč ga že zagledajo in mu pozdrave dajejo. Vsi so hoteli, da bi on prvi poskusil srečo, pa je rekel: „Le drugi naj prej poskusijo, ki so delj časa že tukaj, potlej bom pa jaz." Vsi so poskusili, nobeden ni dobil jabolka. Sedaj poskusi ta, pa je je prvikrat dobil. Nato ročno zleti, da niso vedeli kam, na tisti travnik, sleče prinčevsko obleko in obleče navadno, pobere v torbo svoje mačke in ročno gre domov za peč z mačkami orat. Onadva prideta domov, bila sta pa žalostna; ta jima pa reče: ,,Saj sem vama prej povedal, da sta neumna, ko hodita. Jaz pa doma na peči z mačkami orjem, pa mi je zmerom dobro." Kralj spet ni vedel, kdo je dobil kraljestvo, kdo je dobil prstan in jabolko; zopet je dal razglas, da, kdor bi imel takega konja, da bi na vrh graščine šel po stopnicah, na vrhu graščine bo pa lep venec, in ko gori pride, bo venec dobil, pa bo mogel s slemena jezdeč na tla skočiti: on bo dobil kraljestvo in kraljičino. Spet to zvesta onadva brata in prosita očeta, naj bi jima kupil prav živa konja. Res jima ja oče kupi, ta se jima pa smeje: „Kako sta neumna; jaz pa doma na peči z mačkami orjem, mi je pa zmerom dobro." Po tem sta onadva odšla, ta pa je pobral svoje mačke in je vzel tisto zlato uzdo in je šel na tisti travnik, potrese uzdo, in pride zlati konj in prinese za princa prinčevske obleke. On sleče navadno obleko in obleče prinčevsko ter zajezdi zlatega konja proti graščini. Kralj razglasi, če pride navadni princ, naj se rani, da ga bomo potlej poznali. Ko ga zagledajo, začeli so ga pozdravljati. Kraljičina je mislila: ,,Ko bi dobil venec ta-le, ki je tako zal, kakor solnce." Vsi so hoteli, naj bi prvi poskusil, 424 G. Križnik: Narodne stvari. pa ni hotel, rekel je: „Le drugi naj prej, ki so prej prišli, jaz sem naj-zadnji." Vsi so poskusili, pa nobeden ni mogel gori. Naposled pa ta poskusi; bil je pa tako ročno gori, kakor bi mignil, in v trenutku je bil zopet na tleh; kakor blisk. Nikdo ga ni mogel raniti. Kraljičina je bila pa močno žalostna, ko ni vedela, kdo je bil. — Ko pride na travnik, ročno sleče prinčevsko obleko in obleče navadno, konju sname uzdo, mačke pobere in gre naglo domov za peč z mačkami orat. Ko ona dva prideta domov, bila sta žalostna; ta jih vpraša: „Kako je bilo, ali sta kaj dobila?" Pa rečeta: „Takšen hudič je prišel, čisto je bil zlat. Ta je dobil venec, pa nobeden ni vedel, kam je izginil." Brat jima reče: „Saj sem povedal, da sta neumna, ko hodita tja. Jaz pa doma za pečjo z mačkami orjem in mi je zmerom dobro." Sedaj je jedenkrat prstan, jabolko in venec pregledoval na peči. Ko je oče prišel v hišo, je pa videl, da ima njegov najmlajši sin tiste reči, ki so bile dane v stavo. Oče je precej šel kralju povedat, da ima njegov najmlajši sin prstan, zlato jabolko in venec. Kralj mu je rekel, naj pride k njemu. Oče gre domov, fantu pove, naj gre h kralju, fant pa reče: „Le pojdite kralju povedat: Kakor je njemu daleč od mene, tako je meni do njega." Oče gre kralju povedat, kaj je rekel sin. Ko mu pove sinov odgovor, zavzame se kralj in reče najlepšo kočijo napreči in s seboj vzame lepo prinčevsko obleko; ko pride do tiste hiše, bil je fant za pečjo in je z mačkami oral. Kralj vpraša očeta, kje je tisti fant, ki ima prstan, jabolko in venec. Oče pokaže za peč, in kralj reče: „Tako, ti imaš?" Fant pravi: „Mislim, da imam!" — in je pokazal tisti zlati prstan, zlato jabolko in zlati venec. Potlej ga je pa kralj oblekel v lepo prinčevsko obleko, katero je prinesel s seboj, in potlej mu je rekel: ;,Sedaj pojdeš pa z menoj!" Fant je rekel: „Ze grem, toda drugače ne, da vzamem mačke s seboj. Maček ne pustim, dokler bom na svetu." Kralj mu reče, naj jih vzame. Pa je pobral mačke v torbo in vzel s seboj. Ko pridejo do graščine, pelje ga kralj gori. Kraljičina je bila pa prežalostna, ko je dobila tega buteljna. Fant je rekel: „Tukaj imate kar špičaste peči; kako bom pa na peči z mačkami oral?" Naglo so mu morali piano peč pozidati, da je potlej z mačkami po njej oral. Drugi so se mu pa smijali in ga imeli za norca. Sosedni kralji so bili pa jezni nanj zato, ker je dobil kraljestvo in kraljičino, in so mu povedali, da bi se šel vojskovat. Toda rekel je: „Jaz že nikamer ne grem, bom doma za pečjo z mačkami oral in mi bo zmerom dobro." Sedaj je starejši kralj moral iti na vojsko; prav slabo mu je šlo, tako slabo, da je izgubil že dve deželi. Pisal je domov kraljičini, kako mu slabo gre, naj mu mladi kralj pride Gr. Križnik: Narodne stvari. 425 pomagat. Ko je kraljičina mlademu kralju na peč nosila jest, rekla mu je: „ Tukaj se ti s temi mačkami pečaš, očetu pa gre tako slabo, da so že dve deželi izgubili." Fant pravi: „Sedaj sem že jezen, tri dni mi ni treba jest nositi, zaklenil se bom v sobo." On vrata zatakne od znotraj, vzame tisto mesengasto uzdo, gre skozi okno doli in potlej na tisti travnik, potrese uzdo, pride mesengasti konj, prinese za princa opravo, kar je bilo treba, osedla se dobro in sede nanj in zdirjata kakor blisk. Prideta do vojske in začneta se s sovražnikom vojskovati. Tako jih je sekal, da je najedenkrat obe deželi dobil nazaj in še drugi dve pribojeval. Potlej gre na tisti travnik, sleče se in gre domov za peč z mačkami orat. Ko odpre vrata, pride mu ročno kraljičina pravit, kako gre očetu dobro na vojski. „Ti se pa s temi mačkami tukaj pečaš. Oče so že izgubljeni dve deželi nazaj dobili in še dve drugi pridobili." On se je pa na tihem smijal. Sedaj je bil nekaj časa mir, pa kmalu so se zbrali drugi kralji in so temu kralju napovedali vojsko. Kralj sam je moral iti na vojsko; prav slabo mu je šlo, da je že tri dežele izgubil. Pisal je kraljičini domov, kako mu gre slabo, da je že tri dežele izgubil. Ko jedenkrat nese kraljičina mlademu kralju za peč jest, reče mu: „Glej, ti si kar doma s temi mačkami igraš, očetu pa gre na vojski tako slabo, da so že tri dežele izgubili." Pravi: „Sem že jezen, imam že dosti, ni mi treba štiri dni nič jest prinesti." Od znotraj zatakne vrata, vzame tisto sreberno uzdo, skoči skozi okno in gre na tisti travnik, potrese uzdo, pride tisti sreberni konj in prinese, kar je bilo za princa treba obleke. Sleče svojo navadno obleko, obleče prinčevsko, osedla konja in ga zajezdi. Tako ročno sta bila na vojski, kakor blisk, in se je začel s sovražnikom vojskovati, da je kmalu tiste tri dežele dobil nazaj in še tri druge pribojeval. Potlej je kar ročno z bojišča izginil, tako, da niso nič vedeli, kdaj. Ko pride spet na travnik, sleče se in ročno gre domov za peč z mačkami orat. Ko odpahne vrata, naglo mu prinese kraljičina jest in je bila prav vesela in mu je rekla: „0, kako gre našemu očetu dobro! So že izgubljene tri dežele dobili nazaj, in še tri druge pri vojskovali." Fant se je pa na tihem smijal. Potem je bil nekaj časa mir, pa spet so kralji novemu kralju napovedali vojsko; kajti vsak nov kralj si mora krono zaslužiti z vojsko, tako si jo mora tudi ta. Zbrali so se vsi sosedni kralji in so šli z vojsko nanj. Spet se je stari mogel iti vojskovat; z mladim ni bilo nič, kar na peči je z mačkami oral. Hudo se je bojeval, prav slabo mu je šlo, štiri dežele je že izgubil. Prišla je kraljičina k fantu, ki je na peči z mačkami oral, in mu je dejala: „Glej, ti se kar doma s temi mačkami pečaš, očetu gre pa tako slabo na vojski, da so že štiri de- 426 G. Križnik: Narodne stvari. žele izgubili! A fant pravi: „Zdaj sem spet jezen nate, ni mi treba pet dnij prinesti jest." Od znotraj zatakne vrata, vzame zlato uzdo, skoči doli skozi okno in gre na tist travnik, potrese zlato uzdo, pride tisti zlati konj in prinese za kralja zlato obleko, orožja in kar je bilo za kralja potreba. Konja osedla in ga zajezdi; najedenkrat kakor blisk sta bila na vojski. Ko prideta do sovražnika, sta se tako hudo ž njim bojevala, da sta najedenkrat tiste izgubljene štiri dežele nazaj pridobila in še druge štiri pribojevala. Spet jim je hotel kar na tihem pobegniti z bojišča, pa stari kralj je rekel: „Moramo ga dobiti, kdo je; če ne, skusimo ga raniti." Vojaki naredijo kolobar, da bi ga bili zajeli v sredo, on jim je pa z roko mahal, naj bi mu prostor naredili, toda mu ga niso. Požene konja, da bi skočil čez kolobar, ali tedaj ga jeden vojakov udari z mečem po nogi, da ga je ranil. Stari kralj ročno priskoči in potegne z vratu robec, da princu obežejo rano, princ pa naglo konja zajezdi in izgineta vojakom in kralju izpred očij. Gre na tisti travnik, sleče prinčevsko obleko in obleče navadno, pobere v torbo mačke svoje in gre domov za peč z mačkami orat. Ko je vojska minila, pridejo vsi kralji in večji gospodje na kosilo k temu kralju, da so mu voščili srečo in blagoslov. Brili so tudi vse sorte burke in jeden reče proti kralju: „Kje imate pa mladega kralja?" Stari je dejal: „Pustimo ga, naj z mačkami orje!" Vsi so začeli: »Naj k nam pride, da bo tukaj z mačkami oral, da se mu bomo smijali." Gre starejši kralj ponj, toda ni šel rad; komaj ga je spravil. Pripelje svoje mačke v sobo, kjer so bili kralji in večji gospodje, in jeden ga vpraša: „Ali je kaj huda ta žival?" Pravi: „Huda!" Potem jedno malo za rep stisne, pa je tako zamijavčala, da so se vsi zgenili. Potlej je začel orati ž njimi, se mu je pa jedna hlačnica gori zavila, in videli so kralji nogo obezano, ga je pa vprašal starejši kralj: „Kaj si naredil ha nogi?" Oni odgovori: „Ta žival me je ugriznila." Kralj je pa poznal svoj robec, in drugi, da so ga na vojski ranili, potlej so ga na mizo posadili in spoznali za kralja. Sedaj jim je tudi povedal, kako se mu je godilo, da je dobil mesengastega, srebernega in zlatega konja. Vzel je svoje uzde in je šel na dvorišče, tukaj so ga že čakali vsi trije konji in so mu rekli: „Sedaj nam moreš vsem glave posekati!" On jim je pa dejal: „Kako vam bom glave sekal, ko ste mi storili toliko dobrega?" Konji so dejali : „Ce nam ti glav ne posekaš, bomo pa mi tebe umorili." Potlej je vsakemu glavo odsekal in so se izprevrgli v tri kralje in so mu rekli: „Sedaj si nas rešil." Potem so šli, da ni vedel kam. Fant pa je ostal v graščini in je tukaj kraljeval do smrti. V Motniku zapisal Gašpar Križnik. F. G. P.: Čemu? 427 Čemu? Jemii zaničljivo me gledate vi, >Češ: „srce mn je omrzelo?" — Res, v prsih se vmirila meni je kri, Srce mi ledeno je, ne koperni; — Za čem pa naj bi kopernelo ? Za slavo? — Brez slave se lehko živi; Za zlatom? — Zlata me ni briga; Saj slava, saj zlat ti le dela skrbi, Da ti ne izgine, da se ne stopi . . . Srca — ne oveseli ga. Dekleta ljubiti, po volji mi ni, Ljubezen rojeva trpljenje. V trpljenje pa nismo ustvarjeni mi; Le človek, ki išče trpljenja, trpi . . Trpljenje ne bo mi življenje! Čemii zaničujete torej me vi, Ceš: „srce mu je omrzelo?" — Res, v prsih se vmirila meni je kri, Srce mi ledeno je, ne koperni; — Za čem pa naj bi kopernelo? F. G. P. ^J/h, meti, beli sneg, le meti, •? Goro, dolino v sen zavij ! Da v vigredi se tem čilejša Cvetoča pestro prebudi. Sneg. Zameti moje tudi srce, Zameti prazne mi želje, Zameti nade mi slepilne, Da v novo spet se ne vzbude! F. G. P. m. Tujki. lo sem med tujci tujec sam sedel, Le ti ljubo si mi prišla naproti; Srce slovo mi dalo je praznoti, Ko nisem več med tujci sam sedel. Za to naj, krasna deva, hvala bo ti, Saj nihče drug, ko ti me ni umel: Le ti ljubo si mi prišla naproti, Ko sem med tujci tujec sam sedel. F. G, P.