Boštjan Seliškar: IZ ZAPUŠČINE Jaša Zlobec: IZPOVED Uroš Kalčič; ALLEGRO MA NON TROPPO Marjan Rupert: SEDEM SONETOV NA SPOMIN IN SPANJE Peter Rezman: JAZ VERJAMEM MULARIJI Marko Juvan: OĆALA Zlatko Zaje: KRUH POLETNEGA TORKA Štefan Remic: MOJ TEMNI PRETEMNI GOZDIČ Boris Jukič: VOGEL TANZ Milan Vincetič: MESEC NA HODULJAH Dragica Korade: SOCIALIZACIJA Igor Bratož: MARCHE FUNEBRE ZA NEDELJO Lela В. Njatin: SAKRARIJ Ivan Dobnik: NAPREJ, CiMPREJ Mojca Seliškar: PLODIM SE Aldo Žerjal: PESMI Ida Renar: NOCNA GOSTJA Boris Gaberšnik: BUDALHAUS Andrej Blatnik: PISCI PRIHAJAJO IN ODHAJAJO. LITERATURA PA 0(B)STAJA Dušan Jovanović: SONCE SIJE NA VISOKEM NEBU (TV igra) Emil Filipčič: STAMPEDO (filmski scenarij) Slobodan Šnajder: HRVATSKI FAUST (drama) Slobodan Šnajder: FAUST-KOMPLEKS William Shakespeare: ROMEO IN JULIJA (odlomki) Bertolt Brecht: RADIO KOT KOMUNIKACIJSKI APARAT STUDIA HUMANITATIS IN MODERNI CASI (Braco Rotar, Paul Veyne) K PSIHOLOGIJI VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA (Rudolf Holcer, Zdenko Kodelja) SVETLOBA TITOVE ZVEZDE (Ervin Hladnik, Tomaž Mastnak, Bernard Nežmah, Iztok Saksida, Lev Kreft) ZADEVA IGOR VIDMAR (dokumenti, Jonas Žnidaršič, Peter Mlakar, Tomaž Mastnak, Rastko Močnik, Darko Štrajn, Ervin Hladnik, Iztok Saksida) PROBLEMI 6-8, 1983 (232-4, letnik XXI) Uredništvo: Miha Avanzo (glavni urednik), Andrej Blatnik, Miran Božovič, Mladen Dolar (odgovorni urednik), Branko Gradišnik, Milan Jesih, Miha Kovač, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Rado Riha, Jože Vo- grinc, Zdenko Vrdlovec, Igor Žagar Svet revije: Miha Avanzo, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Sergej Kapus, Peter Lovšin, Rastko Močnik, Boris A. Novak, Braco Ro- tar, Ivan Urbanćič, Jože Vogrinc, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev): Jože Dežman, Marko Kerševan, Valentin Kalan, Marjan Kotar, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsednik). Marko Švabič, Jadranka Vesel (delegati širše družbene skupnosti). Revijo denarna podpira Kulturna skupnost Slovenije. Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Tekoči račun: 50101-678-47163 z oznako: za Probleme. Letna naročnina 300 din, za tujino dvojno. Izdajatelj: RK ZSMS. Tisk: DU Univerzum, Parmova 39, Ljubljana Uredništvo sprejema sodelavce vsak torek od 16 18 h in četrtek od 10-12 h v svojih prostorih na Gosposki 10/1. Cena te številke je 1.00 din. . ________^_ _ _ Boštjan Seliškar (1962-1983) IZ ZAPUŠČINE težko in vlažno nebo. hlad v zidovih, čudno nemiren spanec: dočakati strašljivi spomin, ki se z mlado smrtjo začne, tu je tisti prostor, kjer se naenkrat neha vsa preteklost In je čista navzočnost teksta potem edina meja. meja tega temotnega prosto- ra, ki je srhljiv in tesen kot privid, ampak zaresen. resen in zares, in na tej grozljivi zadnji sledi postane zdaj nevarna pusto- lovščina črke še bolj jasna in slepeča, zanosna in utrujajoče naporna, in v tej neskončni spremenljivosti vseh stanj je vredna sama sebe, ko ne prispe do lastnega imena, četudi vedno drgeta v tej želji, neobvladljivi, kot je ona sama. in geometrija te povsem telesne strasti, imenovane poezija, bo zdaj še bolj prepričljiva in zato pošastno lepa. še malo ne zakrita, kaj šele izmerljiva. vse stvari se v njeni blazni prostornini do krvi razkrajajo in vselej manj trajajo, da bi lahko zasijale v luči nore ljubezni do teksta, ki jih šele naredi, zato so vozlišča v njegovi mreži, ki te zasvoji in zapelje v magnetni ris. telo te zapuščine je on sam, vpisan vanjo kot v svoj lastni smrtopis. Aleš Debeljak MEMON tišina v meni žilorezni srh (prikoval sem se na svojo majhnost) To si tudi vedel vse kar je ni kar ni je vse (da je blodnja včasih užitek) kako lahko tako zarana i smrt mimo useka , (bog če si ga daj nazaj) ¡ vrtam ne prevrtam vate prodornež mag j raseš v meni ruješ strah jemljem te ven iz ^ ven in niča vsega snovi sveta ; (pa kar ne vem če smem) i grozljivo v meni neizgovorljivo (zavešena starka moira brezdanje prekletstvo j vsaj kdaj razpri zenice v svoji plastični maski!) 5 ne vem ne vem ne vem ti veš 3 ti ves beseda ^ ki bi samo hrana morala biti i tako neznanska gromozanska <{ POT nocoj bo nekdo cingljal Očenaš vsak klic vsaka sled bo zbrisana meni bodo vlili ruma v grlo nekdo nepoznan bo šel okrog sveta MONOKSID (skoraj sebi v spomin) kdo sem kaj za koga hudiček z roba skoraj sebi v spomin storil to norost se niču plina dihat dal kaj me briga kdo pregiba mozeg zriba kaj če ženska ne kaj veš svet ješ vse še je šele ko moraš greš 1 NOČ DEMONOV zaprti kot zimska noč mračne muzike prebrisani molčalci ognjena voda jim sunkovito zapira iztočena križišča molka z mavričnim nabodalom jim šiva tenko bele strune februarcem je kot pohota posrebrena nevesta kot žganje trpka__ MOČ ZAROTITVE kača arabeska o prekleta izzivalka pridi zaprem oči in jo bredem klecnem na kolena in jo pijem padam vanjo na obraz in sem čist pobrisan z roženvenčnim prtom ljubeče me otira Bil sem razorana njiva, odkop ledene površine. Potem; kot iz bajke je zrasel stržen, votel in nem. Sledi so mi spretno izbrisali. Pogreznili v smeh polovičnega klovna, ki je iz medu a ni meden. Zares spretno. Kriki se lovijo po rezilu, živim v luski bele ribe. TRIP zdajle se imam dobro srečna sprememba letim uživam čakam se v zasedi oster vonj po znoju in trohnobi glava stresa roko vlažni vrečki brnita iz mehkega mi pride drhtijaj smrti polobla ritnica sočna krvava lubenica Hočem blatenje v nanosu belega pršiča Hočem topli vonj tihih ur mehkega ženskega lesa da bi zdrsnil strupeni losos v majoliko majavih strasti da bi se pogubljeni galjot enkrat zleknil v vozlišče poslušnega telesa HRANA od kod do kod se meri vršiček vrelega mesa podobe zamenljive stvarne in bajne birič na oltarju se ne zmeni sladke in gladke vrh penisa everest spolzke ne vem če opolzke od tečaja do tečaja napehš lakomnega zmaja venomer nekaj nagaja 2 v igri časa joče plamen. Meče sence v mrzli zid. Stare sanje straži kamen. S svit izprazni se privid. V tesne hiše gre lepota. Nanjo seda lok krvi. V tkivu slutnje spi slepota. Na grmadi stara smrt bedi. Kakšna je deklica? majhna kot kresnica opojna kot mak topla kot kri nežna kot ti mehka kot prst drseča kot noč nabrekla kot sonce divja kot konj okrogla kot žoga nora kot jaz dišeča kot roža neumna kot vsi daljna kot morje tukaj in nikjer Takole se počasi plazim prebijam jaz sem kakor svoboda brez našitkov se svetim oči imam motne in tudi drugače brez dvoma sem blazen takole apolitično o, zazrt v življenje me v smrti sanja perot pristriguje ampak enkrat pridem takrat sem zraven takole ko bruham opolnoči na busu ko sem sam in doma in stalno mislim na ženske in fuk ko le včasih mislim na kaj drugega ko sem sesut ko crkavam ko kak divji prašič na barju s šnopsom pod ramo in usodo nad glavo ko končno vem da nisem več da sem blazen in zbezljan po več dni zaprt v postelji le s knjigami plastiko in posušenimi rokami suhih ritnic in topih možgan priklenjen na vojaško posteljo na odhod s kamionom Deutz ampak kakšna radoživost da sem tole napisal božji dar ampak pravzaprav kakšen totalen kurac je ena takale pesem VODORAVNI NAPUŠČ balzami kakor poskakujoči pijanci • kakor pritlične vile v jedkanicah vsak dan skoz ista vrata skovikajo vame OPAŽANJA 1. kaj hodi skozme ko skušam raztrositi telo. je rosa. je jutro, je strah. ničesar v pomirjanju. ničesar v blaznosti. še roka je v prozornem nebu ostala. 2. pridem zaradi smrti, pribitim. se nerodno presedam, se mlahavo opajam, vse je tako pogubljeno, da še v pesem ne more. prodam obnošene sanje. Oj da bi imel noge za podložen papir ne bi me skrbelo in ne bi me skelela tvoja razlaga umil bi se in se vlegel v tlakovan buldožer soba me kliče v center hodim v hudičevo brezno in opravljam perforacije na strojih jaz strojni manijak pa vem da se bom zdnblal skozi tvoji prsni bradavici in postal jaz sem sadist 3 PESEM O PESMI zatisnjena raza steklenih snovanj si pena si vaza netilka si spanj prhka kot mivka zdrobljenih otrok neslišna znanilka tvoj oče je bog te tvoje stopinje z lepoto obliješ presahneš in si skrivnostna neznanka Vedno kadar se svet zaziblje s polnim naporom in stvari sevajo vsenaokrog jih pričnemo iskati: vlečemo jih iz segnitih omar kjer ob letinah včasih blisne strela, segamo po njih pod postelje, se stegujemo čez robove, ponujamo času zamenjavo. zaradi njih smo se pričeli odpovedovati vsem užitkom, v mrzlih prosojnih nočeh bezljamo po snegu in v žgoči toploti preklinjamo sij dneva, ko zajci preskakujemo griče, vkrcujemo se na ledolomilce, zmišljujemo si nebo in čezenj rinemo sonce! ne zaustavimo se in jih še kar iščemo prihuljeno se plazimo, grčimo opazujemo jih na najbolj nenavadnih mestih. zmagujemo v divjaških pretepih in previdno odpiramo katakombe, z bucikami pritrjamo jadra na vžigalične škatle, barvamo daljave, brišemo brezmejnost, stražimo žganje v sodih! a vendarle sine dan ko jim zavladamo. tedaj so steklene ptice podavljene v krempljih pohotnih ljubimcev. ampak naša vladavina je kratkotrajna, zakaj našemu besu hitro poide sapa in tudi same dobro vedo za naše majhne duše. j DAN Izgubljen v prostoru za večno sivina kljuje vame obračam se k vam kdo me bo prebodel PREREZAN FLAMING danes triindvajsetega z roko v blatu napišem trovrstični testament: ura pozaba pivnik kače SE ZGODI se zgodi ko ni ne dneva ne noči ko niti nismo več sami predsmrtni sirup ne odžeja mimo oči gre zadnja meja od sija zvezd pada divjad voščene sence ližejo prepad se zgodi ko polbog polpodgana gluši tiktakanje in misel preko ni več sama se stisne rjast goltanec ledene gore smetni piš kaj če zamenja roka težo kljuke za večno veder spanec 4 TANKI SO NA MEJI Tanki so na meji, zdaj se pa le izkazi, to so povedali, to pa je zdaj pizdarija, to je pa slab hec, ropot in treskanje in sirene tulijo malo drugače, da res cvikneš, da se kar zgrmadi toplo govno v gatah. Tanki na meji, saj govorili so že prej, pa se vsak babji čvek enkrat udejanji, še spijem pivo, pa še ene- ga, potlej pa stisnem rit, pa če ne vem kaj. Kar govorijo in govorijo, pa če obračaš gumb gori doli po številčni skali, nikjer ničesar drugega, samo ostri zamolkli glasovi pa nek strah pa pozivi, naj bomo brez panike, pa sposobni in psi- hično zdravi moški, da naj se takoj zglasijo v popolni opremi na mobilizacijskih mestih, pa tisti manj in omejeno in druga- če sposobni na štabih za civilno zaščito in teritorialno obrambo, pa ženske in otroci in ostareli občani, da naj bojo mirni, pa vse postaje v vseh jezikih, pa klokot mojega druge- ga na hitro izpitega piva, pa vse skupaj en velik kurac. Po- gled skozi okno, za boga vse čudobno, še neki otroci so dol ph vrtcu, vse en zoprn svedrast mir, na dež gre, pa vsake toliko časa malo drugače zarežejo sirene, si misliš, da se tam kak vampast usrane zajebava, ker mu žena že tri tedne ni dala. Pogled po sobi pa kot vedno, na kup zmetana oble- ka, zokni, ki res svinjsko zaudarjajo, še ves sem matast in glavo mi tišči k tlom, čeprav včeraj nisem pil. Ampak čudno, čudno tisto prej po radiu, saj avionov ni videt, pa raket, pa pehote, so se spet nekaj zapaničarili in zafrustrirali, saj ne rečem, da jih ne zvija, da ne gre vse skupaj k hudiču, ampak če so neki tanki na meji, saj ne rečem, da se strinjam ali da mi je všeč ali kaj, ne bom šel pa zato zdaj žolč kozlat, ne bom s čolnom na Šmarno goro letal, tak pa nisem. Pa jaz vem, preklemansko dobro vem, kaj imajo z mano v načrtu. Saj so se že po radiu izjasnili, pa bojo kmalu na vratih, če se hitro ne poberem, bojo prišli in ne bo kaj dosti diskusije, bo- mo kratkih besedi. Vse bo šlo hitro, tisto njihovo, tiste škorn- je, pa tiste tako po telesu ukrojene cote nase nabrat, pa kar je še opreme, za kar so te še zadolžili s sabo pobasat, pa hajd z nami, hitro, hitreje. Pa to res ni lepo ravnat tako s člo- vekom mojega kova. Ker jaz sem vedno bil za pošteno de- bato, za pravičen dialog v smislu - nekaj ti meni, nekaj pa jaz tebi. Jaz lepo: ne bom pobijal ne tega ne onega, ne bo škode od mene, čeprav tudi ne bogvekake koristi. Oni: jok brajko. Potem jaz še mileje, še bolj prilagodljivo, potem spet oni da ne, pa potem še tisti kreg in vpitje drug čez drugega, ko se že ve, da se iz tega nima kaj pametnega izcimit, ko potem govorijo in kričijo samo še oni, ko potem mislijo in tuhtajo in nihajo med psihiatričnim ali zaporniškim načinom zdravljenja, ko ti potem le še uide kaka suha beseda in ko gre potem stvar res h koncu, ker potem ni ne smešno ne ža- lostno ne nikakršno, ko ti eden reče: jebo te kurac u slamna- tom šeširu! Tako bo. nima bit kaj drugače, če je to res. Če so res tanki na meji, če imajo res namen k nam prit naš si- stem uničit, naša polja na svoj način obdelovat, si jih kar ne znam predstavljat takole na novo, kar vse naše v svojo mal- ho pobasat, našim mladenkam nedolžnost jemat, naše mi- ličnike zajebavat in jih v jajca in v želodec brcat. Težko bo. čeprav naši se znajo borit, se znajo branit, so jih prej dolga desetletja po pički dobivali. Spet grem gledat do okna, vse po starem, zrak je redek in nežen. V presledku pol ure pride- ta oče in mati, čisto blazna sta in prestrašena in hodita gor in dol po bajti in vlečeta obleke iz omar in mi težita in sta či- sto paranoična, da zakaj še nisem šel, da onadva sta že nekje bila, da je hudičevo resno, da naj ga ne serjem, ker da dezertiram in sem izdajalec in ne vem kaj še vse,-da take na licu mesta šicnejo, samo da jim pridejo v roke, da sem po- tem takoj stekel dol v shrambo in stisnil vase še tri stekleni- ce piva. da sem se že premikal, da je bilo malo ljudi in ovi- nek, da je bil to avtobus in trd zie in sem ko s ta belim buljil skozi okno in da je bil tam nekje na Celovški že en tak velik avto tiste tako fine, temnikavo zelene barve, pa da ne vem, ali jih je bilo potem vzdolž vožnje še ali pa se mi je v glavi ponavljal en sam pa da sem pizdil in to niti ne tako potiho, ker se je potem šofer nekaj oziral in me psoval in bi se mo- goče tudi stepla, če bi se tja k njemu privlekel, bi ga jaz kar počil, ker kaj ima zdaj za srat, ker to, da nima nič, bi mu mo- ralo biti povsem jasno. Ker ko me je potem izvrglo dol pri Remizi, ker ko še nisem bil tako zelo po moje pijan, je scalo In torkljalo in je bila tako turobna temina, da še tako urejene- ga in poštenega državljana zmede in sfuka, da ga zanese in zameša v vrtljivo čobodro. Ob vsem kremžljanju in temoli in treskanju ob vogale hiš se je človek prestrašil, tako prekleto prestrašil, da mu je mišice na obrazu skup potegnilo, da so mu ustnice čudno plavkasto potemnele, da je po goltu nekaj železarsko težkega spolznilo, da mu je vse od temena do podplatov zaropotalo, da se je spotegnil k steni in blejil in šumljal. Ker tak človek (in moral sem še biti človek) ni kaj dosti pri sebi v taki situaciji. Ker sem vedel, da nekam mo- ram, ker zeleno je bilo tudi naprej od stene, pa najbrž tudi naprej po ulici, ne vem, če že tanki, padal pa je gost dež, naprej in naprej, saj so rekli, da so tanki na meji, saj sem ne- kam moral, k Alešu ali k Ivču, to mi je bilo blizu. Tako je bilo, tako sem tekel, da se mi je lepil švic, da sem bil ves cemen- tasi od svojega prepojenega telesa, da je spuhtevalo še ti- sto malo alkohola, kar ga je bilo, jezik pa mi je mahedral dol in brizgljal zelenkasto slino in vse se mi je vrtelo, ves svet iz krogličasih ležajev. Pretekel sem bloke in hodnike in vedel sem, kam moram in sem potem že na zunanji zvonec tiščal s celo pestjo in kričal in rovaril, pa nič, pa še, pa potem nek glas, da naj bežim kar me noge nesejo. Ni bilo drugega, s temi že nekaj ni bilo v redu, so jih zgleda kar mobilizirali, kar vse po vrsti na svojo stran pridobili. Sumljivo je bilo, to z Ale- šem, se je nekaj zapolitikastril, potem pa nikoli ne veš, ker politika je kurba, enkrat jo že nategneš, potem pa ona tebe cuza. Pa se bo že zmazal, pri njem se ni za bat. Jaz pa ta- kole, ves smotan in posran. Tisti glas se ni šalil, stari je ve- del, kaj govori, kako se mi bo zanohtalo. Čez travo tečem, spolzko je in kar sproti med tekom dobivam drisko in v glavi se mi namotava težek fuzel besa in strahu in še česa, glaso- vi in redki ljudje letijo mimo, kaj pa bom, če še Ivča ne bo v tistem njegovem kevdru, kaj pa, če je tudi z njim že kaj ure- jeno, kaj bo pa potem, a potem bom pa kje za kakim voga- lom tanke čakal in jih naskakoval, a potem se bom pa s sov- ražnikom tepel, če se ne znam, potem bom pa kar krepnil, se mi zdi. Na Vodnikovi so neki ljudje, kričijo in vzklikajo in dol spod hriba se vali črna gmota, naenkrat sem med njimi, prerivajo se med sabo in se nekaj prepričujejo, kaj vem, da bi štrajkali ali da je treba it na skupščino in jih kar na silo dol pometat in se slabo menijo, ker mnenja so zelo različna, pa kar tu sredi ceste se bojo zmenili. Gomila pa kar rase in se vleče ko testo in potem še vpijejo, vse mislijo preglasit, vse zadušit, ko je že itak tesen rov. Mi je dovolj, pizda, pa še no- bene pijače ni zraven pa nič, samo neke grde aktivistke, ne- ke čudno nabuhnjene, zasople face. Tanki so na meji, ne- kam ven se moram zrinit, nekako do Ivča prit. In ko mi le us- 5 pe, ko oči že trepetavo iščejo pravo hišno številko, sem na- enkrat v preddverju, tipavo se spuščam v klet in tu ni zvonca ali kaj takega, kljuka pa je zlomljena. Tolčem in tolčem, daj Ivč, piskni, jebenti, če si še živ, nekaj daj od sebe, karkoli, samo da ne bo prepozno, jaz se od začetka tudi nisem bal, sploh jih nisem resno jemal, potem pa stara dva, pa šofer, pa tisti človek, pa tista zamotana množica, zdaj se mi pa tre- se rit, pa srknil bi kaj, daj Ivč, če si tu. In tolčem in oči se le stežka privajajo na to zoprno, vlažno podzemno poltemo. Pa se nekaj strese, pa teža nekega telesa je, vrata se odpro in to je Ivč, iz oči iz gub iz žilic na obrazu mu bereš, da je še vedno pijan ali pa vsaj mačkast in za golšo ga je treba zgra- bit, ker ta kreten še nič ne ve, neke knjige in zvezke ima na mizi in do stropa s tobakom zamašeno sobo in stoji tam na vratih ko kak stražnik. Noter, pri njemu noter sva, zija, zija vame, če greva na Rusa, me vprašuje, cepec, a je res tako zabačeno tukaj v tem tvojem brlogu, da nič ne veš, kaj se zunaj dogaja, da dolgo ne bo treba ne na Rusa ne na kogar- koli drugega hodit, ker nam bojo tanki jajca odščipnili. Ker pejva, že pejva, malo se je razbuljil, k sebi prihaja in mi ciga- rete ponuja pa pravi, da ima vino, da mi bo kar dal za pote- gnit iz flaše, medtem ko se bo oblačil, in jaz tudi vztrajam pri tem, da bi pil in da bi se sploh pilo. Tanki na meji pa najbrž tudi že čez, mu govorim, ko s trzavo hitrico oblači tisti svoj črni, veliki plašč in avtobusi slabo vozijo, greva peš, govori- va drug drugemu, pa na vino ne pozabi, to je ta glavno, mu govorim, ko zaklepa in on meni nazaj, da ja, pa še nekaj ne- razločno govoriči. Tečeva, bolje rečeno bezljava proti mestu, vinsko zalogo sva si porazdelila, eno flašo jaz pestujem, drugo pa je on stlačil v žep. Dež ponehuje, na vsake toliko časa se ustaviva in pijeva, zdaj je tudi že Ivč ves posran, oči ima take ko kak ubegel zajec. Ampak v zraku je temota in pritisk in pločniki in ceste in prehodi in sploh vse take površine se mastno svetlikajo. Zaripla sva in precvikana in po teh stranskih uli- cah se približujeva centru, tukaj ga bova dosegla, tukaj se bova skrila in pila naprej, ker midva ne jebeva, ne jebeva ži- ve sile, ker midva sva ena dva taka profesionalna marginal- ca. Tam nekje v gozdnatih predelih iznad tivolske dvorane mo- triva mesto, še tulijo sirene, še nas matrajo z njimi. Odsevi zelene barve. Ne, to niso tanki, to je naša, ljudska obramba. Vozila, sama vozila. Deset, dvajset, mogoče stotonski oklopniki. In tanki in topovi in po obliki neka čudna masivna vozila. Vse je čudno, pa samo še en samcat liter ga imava za spit. Zelo malo ljudi je po ulicah, pravo mrtvilo. Kje so tanki, kje? Na meji, čez mejo ali pa mogoče že v naših tele- sih, v naših želodčnih prekatih, v naši celični zmedi? Po na- ših žilicah in kapilaricah grizljajo. Po kožni povrhnjici strižejo, po živčkih poplesujejo. Kaj Ivč, kaj bova, ti mišjeočni fant? A ne veš, a res ne veš, ti kurbln sin, ti zmozgano izdajalsko žužnjalo? Spet me brcne, skoz zobe sesnem nov potoček krvi. Ampak študiraš pa, pa v vojski si tudi bil, me sprašuje, in še nekdo pride v sobo in vrže nekaj na mizo, potem pa plane name, ti si tisti, pa tisti tvoj kompanjon je prav taka di- sidentska pizda, in za vsak slučaj me tudi ta prav po delav- sko poči gor nad očesni obok, da mi kri zalije mrežnico. Uaaaau, skok in tresk in še in še, umakneta se, padem čez mizo, prvega sem zadel s kolenom v prsa. Izprašil ti bom rit, tuli tisti, ki se je izmotal iz mojega vrvečega izbruha in jaz njemu nazaj, da mu bom čeljust spuljil, udbaškemu pizdunu. A še preden ga napadom (ali, pa on mene), se nekje zgoraj na podstrehi ali kje usuje strešna opeka, drobi se in se stre- sa in še do okna se privlečem: Svetloba, žolta in neprosojna ko pelinkovec, bele in črne črte, navpik in postrani in vodo- ravno sekajo prostor. Tanki na meji, rečem, pretepen in zmozgan, hrapava jezična skorja okuša sladkasto kri, ki drsi čez obraz. ZAKAJ PES ME POPADE Ravnina, daleč naprej še kar ravnina, na desni breg, spredaj z nizko travo prepredena igrišča, čez travnik pa mesto, zgoščen smog, plavajoče množice, začetek večera. Divji zvok, trzavica pa kjerkoli, vpotegnjena noter v stvari, v pred- mete, pa še bolj noter, do namrščenih čutnic, leze in goma- zi, razkošna, a vendar prisebna, tuzemska in vsiljiva kakor ostri efekt elekthčne kitare. Sam sredi ravnine, sredi parka, ki ga zapuščajo že tako redki sprehajalci, sam sredi žoliča- ste sredice, ki mi ne pusti blizu, rahlo vzvalovljena kakor morje po dolgem deževju. Skoraj sredi, le kak kilometer od- daljen od skupščinske stavbe, središča republike, nekaj kilo- metrov od porodnišnice, kjer je počila popkovnica in je sa- tanska kri sfrenaste razpredla mehkužne lovke. Le nekaj metrov, morda deset, dvajset od parkirišča, kjer so me biča- le tiste oči, direktno kakor fleš, kjer sem tulil in luščil skorjo z dreves, kjer je shirano, sfiženo telo registriralo znojne kaplje odhoda, kjer je zadostoval en sam, brutalen pok, pa je bilo vsega konec. Kjer je bila potem morda resnica o izgubi lju- bezni, volje, poti, bila, morda bila, a neizmerljivo večja od moje lastne, mlečno mlahave, v tesnobo sesirjene sence. Kjer nisem več vstajal, ampak samo še padal, z životom trdo prižet na svinčen okop, z zobno sklenino v dotiku cefra- jočega mraza, s podplutimi nohti rijoč naprej, v masivno plast napora. Naprej do zmage? Zmagovite, zakoličene in dokončne? To? Ravnina, vase zaverovana noč, ki je pravkar pljusknila pre- ko roba. Še vedno sam, spokojen, sledeč svoji senci, ki je obenem senca mimobežne prisotnosti, prižigam cigareto, že kdovekatero danes, vpet v razdaljo med mestom, njegovo dvignjeno neonsko bleščavo in globoko temino parka, ki se oži in izginja med brlečimi svetilkami ob potkah, jahajoči mi- ličniški patroli in redkimi grozdi zadnjih obiskovalcev. In potem; stiska, avionska zareza nad glavo, pes zarožlja z verigo, stisk, močan stisk, vijolična senca preseka deblo, od nekod me useka, tlesk pesti izvije obnemogel krik, zmeda, zamolk. Me že jemlje, ni park, ni mesto, njuna zveza; vem, zagotovo vem za dogodke zadnjih sekund, minut, mogoče ur, zalilo mi je prekope. Pa še kar tolče, tolče do razsula, vmes kri, po listju, madeži po hlačah in srajci, curki, težki in mrzli. Potem: še udari, precej, kri zmezeva počasneje. Še: do bolečine, ki se težko prenese, do stanja, ki si ga nisem zaslužil. Ne gre ven, gošča, rjavordečkasta, prihuljeno čemi v brezzvezdni gluhoti. Rešitev, a, rešitev? Kaka mišja luknja, prehod, podhod, možnost, da se zmuznem, ravnina? Mogo- če. Kdo? Gonjač ali osvoboditelj? Uzurpator z nezamenljivo masko pritiska? Ali preprosto človek preoblečen vame, ki me je prišel spreobrnit namesto dobrega duha? Mišice na obrazu mi drhtijo kakor vojaku na prvi bojni liniji, strmim vase, v bleščečo rečno gladino, moram se borit, mo- ram zdržat. Kakor da ni več vprašanj. Nimam revolverja, ni- mam noža, stežka stisnem pest in sunem. Ne sprašujem se o bogu, ne mislim smisla, voham svoje stanje. Poserjem se na zgodovino, nobena ženska ni nesmrtno zaljubljena va- 6 me. Predevam sladkobno skuto besed iz dlani v dlan, a je že preveč . . . pes, preteči nazobčani vonj, stresa me vrven- je kabla, ta blazneča, žilnata zver bo prodrla vame kakor brzec v tunel. Beg? Upor? Na drevo? Me more? Me sme? Sploh smem pomislit na kaj takega? Razprta dimenzija, razprta kakor veseljaška duša, že zdav- naj ne več mesto, park, razlita svetloba v zenicah. Nekaj drugega. Resnica? Moja? Pasja? Glava kinkne sunkovito, razletelo se bo, včasih sem elastično raztegljiv. Ne zaznam. Ali bolje: nočem. Ne, to ni uničujoča ženska toplota, gorko pozibavanje v neznanem, vzgibi, dihi, ženski strah pred iz- gubo, ni, ni. . . mreža gosto spletenih, v pest stisnjenih dlani nad mano, nimam moči, mišice ponižno zadrhtijo, poskuša- jo .. . neeee . . . kostni mozeg zatezuje otrpli skelet; pljuča, drobovje, organi kontrole, zvarki živčnih vilic; vse to-poka, se napenja, kovinski cvili, je in ni, napihne se ko žaba. In zgoraj še huje, magnetizem možganskih celic, penasta, neuravnovešena belosiva magma: po sebi koplje, meri raz- dalje, končno se upeha, pade, pade zanesljivo kot talec, brez vprašanj (o svetu, sebi, brezkončnem koncu), brez si- stema, brez prave misli, hladna v svoji nepremakljivosti kot opustela orožarna. Sem drugje? Sploh kdo drug? Bežim? Se bližam? Emigrant? Sem koga ubil, pa me je strah, ker puščam sledove? Faliran študent, ki se je v zamišljenosti, popestreni s pijanostjo, izgubil v obmestnem parku? Noč je otrdela kakor vznemirjena dojka, pes nevarno nape- nja verigo, poskakuje v zrak kakor obseden in s slinastim gobcem hlasta po globači. Bitka ne pojenjuje, udira se mi, pošteno me ima v obdelavi. In jaz hočem čez, čez, ne vem do česa. Do žensk? Tu jih ni, sicer pa ... Bi rad padel v ka- ko vinsko klet? Se ga napil, se ga živinsko nalokal? Poza- bil? Naprej. . . znojni trakovi se zlagoma daljšajo, zavijajo v maščobne tolmunčke, jih trgajo in mlinčijo do zoprne pekoči- ne, naprej, madona naprej, za vsako ceno, lomim vse, kar mi je na dosegu; upogibam gosto, žilavo vejevje, spotikam se ob grče, med korenine, na oblačila se mi lepi pajčevinast srobot, stežka se prebijam skozi vlažno, mesnato praprot, nek hudič zadaj za mano pa reže skozi zrak ko cirkularka, da je za znoret. . . Kam? Kam? Dlani butnejo gor, v glavo, po udih, po kožnem usnju vzkiplje nadležna srbečica, gra- bim po sebi, kjerkoli že, samo grabim, hočem, moram, če ne pa... Ta kosti parajoča, doneča strmina, strumna ko drog se zadira do konca, brska in premetava, nervozno kakor ne- spreten vlomilec, še brska, po plahtah komaj zavednih utri- pov, po omrtvičeni plazmi, od mesa do boga-Me ima?-ho- sta, zakrknjen, samičast, zajeban svet. Iz žepa povlečem stisnjen zavojček cigaret, pobrskam po rahlo navlaženem papirju in vtaknem v usta zadnjo preostalo. Zamižim in zati- pam naprej v nevidni svet, preko meja svoje čutnosti. Treso- če roke kakor vesla odrivajo varljivi prostor snovi, sežejo, do koder pač gre, zaobjemajo ledene kapničaste grude, drobce kristalov, našpičene, kopaste, svetleče se kakor barvni ka- lejdoskop, gnetejo jih nenasitno, hočejo še več . . . več . .. ni me več, več. Ne? Znajdem se v . . . no, ja, v medprostoru, svetloba, sama svetloba, kakor ob zori prvega dne. Stavba. Vhod, velik, mo- gočen. Spet svetloba. Zunanja in notranja. Čudna mešani- ca. In kar mi ne gre iz ust, pa saj ni treba . . . kajti nasadi me gor, s prožno zajemalko me privleče do orehu podobnega stvora, stisne gumb. Zašklepeta ko zapre lupino, slišim, da gre do komandne plošče. Vključi: eksplozija je močna, go- spodovalna, naoljene kolesnice razbesnjeno silijo potni na- log, potem zabuči, grozotno, da me celega strese, ostro zacvili skozi ozke reže v srebrnkasti pločevini, preverja spo- je in opozorilne lučke, se pogovarja s centralno, kolne in besni; in potem se še enkrat vrne in ponovi postopek. Za hip utihne. Ko potem zatrepeče, ko bičajo prostor le še snopi re- flektorjev, ki so pritrjeni zunaj na drogovih me na hitro spu- sti, da mehko zdrsnem po debelem, s stiroporjem obdanem obodu mimo razmaknjenih nosilnih stebrov. Razkomotim se v notranjosti tega čudnega plovila, zleknem se v žametast ležalnik. Občutek je prijeten kakor ležanje na razbeljeni ploskvi po dolgem plavanju. Med letom ne vem kaj se doga- ja zunaj, vem le, da se počasi premikam. Samo kam? Vse- naokrog mir, blažen mir večernega zaliva, skoraj lebdim, ne občutim ne težnosti, ne zraka, ne časa, ne svoje navzočno- sti. Recimo, da je to vmesno stanje. In ko se približa, ko se pričenja ustavljat, nehavat me pozorno in nežno kakor otročka iz zibeli vzame ven iz lupine, zravna me in me postavi, potlej pa bliskovito izgine, izgine. Res? Ali pa se po- tuhne in čaka? Zelenilo, šumot metuljev, ptic, grudice zemlje so še rahlo vlažne. Sem sva prišla včeraj. Ali pa že prej, kaj jaz vem. V ušesih me zbada nežni hrup, v daljavi skozi meglične kopre- ne zagledam nizko vzpetino, na vrhu grad, nekje bližje zasli- šim brnenje vozila. Tihota, ne preveč toplo jutro, prvi spre- hajalci, slučajni. Prepoznavam svet. Navlečem hlače in sraj- co, se pretegnem in se razgledujem, ona še trdno spi, prav po ježasto se je stisnila v koc. Vstanem in se sprehodim. Stečem po travi. Mehka in mokra je. Zdaj se vidi že celo me- sto, smrdi po industriji. Zagledam se desno gor, v temačna slemena, z očmi zakrožim po dolgih planotah. Vse v redu? Saj, ta park, dobro, da sva si še pred nočjo našla tako lep prostorček. Pa ona? Kaj? Spi, ne bom je zdaj zbujal. Res? Ona? Jaz? Skupaj? Ravnina, ne vem do kod, vseeno pa ... to sopenje, pa men- da ne, stekel bom, ha, saj lamie imam parkiran avto; in že se poženem, zdrvim kakor vranec, zdaj zdaj bom-bom? ne bom?-ne bom . . . zakaj naščeperjene igle me prebodejo, ostri zobje razbrazdajo kožo in vse skupaj je en sam božja- sten strah brez konca in kraja. 7 Jaša Zlobec IZPOVED Resnica, resnica in samo resnica. Drugačega nočem in ne morem povedati. Anonimus Lahko je preprosto reči: usoda, skomigniti z rameni in si tako rekoč umiti roke. Lahko je reči: usoda, in se s tem poni- glavo izmakniti nalogam in dolžnostim slovenskega razum- nika, se pravi, izmakniti se teoretski analizi. Lahko je reči: usoda, in tako poiskati alibi za svojo duhovno lenobo. Vse to je res. Res pa je tudi, da mi vest in drugi notranji vzgibi dopuščajo eno samo izbiro: pisati po resnici in po pravici. In resnica - moja pač, a drugačne mi ni dano doumeti - je ta, da je prav usoda tisto edino, s čimer lahko razložim in pojasnim dogod- ke, o katerih bi rad napisal nekaj kratkih besed. Naj grem kar v sredico stvari. Rad bi sporočil slovenski jav- nosti nekatera pretresljiva spoznanja, ki mi ležijo na srcu in za katera mislim, da jih nimam pravice skrivati pred svetom. Prav usoda, o kateri bo še toliko tekla beseda, mi je namreč že nekajkrat docela jasno in nedvoumno požugala s prstom in mi dala vedeti, da sem le posoda njenega imena - tole s Prešernom ni naključje, ni naključje - da sem tako rekoč gosje pero, ki ga vodi njena nedoumljiva roka. Torej. Pred slabimi tremi leti $em bil z veselo družbo v neki zakotni ljubljanski krčmi - prvikrat in zadnjikrat v življenju. Jedel sem nekoliko premastno kosilo, pil refošk in se preda- jal lahkotnostim zabavnega klepeta s prijatelji in znanci. Ne- ka naključna beseda - pozabil sem že, katera - pa me je kot vzmet pognala s stola, hlastno sem zgrabil prvi papir, ki mi je prišel pod roke, potegnil iz žepa pisalo in odbrzel k sosednji, prazni mizi. Mrzlično sem si začel zapisovati vrsti- co za vrstico. Bilo je pravo pravcato čutno svetljenje ideje. Sam sem bil na moč presenečen, ko sem videl, kaj mi je privrelo izpod črnega flomastra. Kot bi nepričakovano razre- šil križanko, prapodobo križanke, se mi je v obraz skrivnost- no smehljala resnica o slovenski kulturi, bržkone pa še kaj usodnejšega. Počasi, počasi, vse bo še prišlo na vrsto. Uso- da je že začela delati s polno paro. Že tisto popoldne v krčmi se je končalo skrajno misteriozno, saj je le za las manjkalo, da me niso krvavo premikastili lokalni nasilniki (in to ravno mene, ki sem znano blaga duša nadvse prijaznih besed in dejanj). Le izjemnemu pogumu svojega prijatelja - in ta pogum je bil naravnost nadnaraven - se lahko zahvalim, da sem odnesel celo kožo. Brez dvoma prst usode, ki mi je s tem namignila, da se lotevam skrajno dvomljivega in nevar- nega početja. Slo je za očitno svarilo, naj se umaknem, dok- ler je še čas. Ali kaj, ko je bil prvi korak že storjen. Besede, vročično izpisane s črnim flomastrom, so me žgale v hlač- nem žepu, in že naslednji dan sem sedel za pisalni stroj in v pravi evforični zamaknjenosti natipkal tri strani besedila v nekakšnem čudnem, mojemu siceršnjemu pisanju vsekakor tujem slogu. Zdaj je to besedilo pred tabo, dragi bralec, predajam ti ga natanko takšnega, kot mi je spolzelo na bele liste takrat, pred tremi leti. OZNANJENJE Brez okolišanja, cvetličenja in podobnih mačkasto kašastih zadev. Brez vrtenja okoli osi. O zadevi, o kateri bo tekla beseda, sem že prej sicer marsi- kaj, veliko vedel, manjkalo pa mi je še neskončno dosti, da bi nekatere bistvene, ključne sestavine povezal med sabo, da bi prek te povezave uzrl višjo resnico. In ta zgodba govori o tem, kako mi je bila ta milost podeljena. Naj začnem ab ovo, od jajca po slovensko. Prvih predslutenj sem bil deležen v sončnem Italu, Dantejevi in Petrarkovi domovini, tudi domu svojega starega znanca Machiavellija, ki je bil junak in predmet moje diplomske nalo- ge na ljubljanski univerzi - kar seveda ni bilo naključje: uso- da je že pred leti za trenutek odmaknila tančico s svojega posmehljivega obraza. V Italu, v večnem mestu Rimu, sem preživel več mesecev, dragocenih za nadaljevanje svojega študija književnosti. Kot neozdravljivi zasvojenec jutranjega branja časnikov sem se kaj kmalu spoznal z marsikatero platjo italijanskega družbe- nega in političnega življenja. Prav v času, ki sem ga s svojo nekdanjo zaročenko Štefko prebil v Rimu, je v Italu po zaslugi italijanskega predsednika Sandra Pertinija postala poglavitna politična uganka skrivnost tako imenovanega Velikega starca, ki naj bi v tej lepi sredozemski deželici vodil vse niti rdečega in črnega terorizma. Od fašistov - bralec se gotovo še spominja znamenite bombne eksplozije v Kmetijski banki v Milanu pa pokola na bolonjski železniški postaji - do Rdečih brigad. Prve črte in kar je še podobnih večjih ali manjših ekstremističnih organizacij. Po Pertiniju naj bi ta še neidentificirani // gran vecchio iz svojega skritega kotička koordiniral celotno strategijo terorja in zastraševan- ja. Z namenom destabilizirati državo? Vzpostaviti oblast te- rorja? Omogočiti dokončno premoč velekapitalu? Služiti le- vim ali desnim fanatizmom? Za Ruse? Za fašiste? Morda za Američane? Odgovor na ta vprašanja ni bil in ni jasen. Am- pak dejstvo naj bi bilo, da ta Veliki starec ureja svoje mario- nete širom po deželi, varno skrit v najvišjih vrhovih državne oblasti, moči, centrov odločanja. Kdo je in za kaj mu gre? Tudi to ni jasno. Je pa jasno nekaj postalo meni. In moji nekdanji zaročenki. Veliki starec, ki iz svojega skhvnega kabineta ureja, preure- ja, postavlja na glavo vse stvari, ni samo privatna zadeva sončne italske dežele. Sumničav sem postal, ko sem to konkretno, lokalno situacijo v čisti miselni igri - vsaj spočet- ka - skušal prenesti na našo nacionalno zgodovino pa tudi na naš tukaj in zdaj. Pri tem mi je brez dvoma veliko poma- gala izvirno slovenska revolucionarna razredna teorija ozna- čevalca in njegove prakse. Tako, da ne bi morebiti kdo pomislil, da se kitim s tujim perjem. 8 Toliko za uvod. Z eno besedo, postal sem sumničav. Kot da se mi je nekaj zasvetlikalo v možganih. Kaj pa pri nas, kako je pri nas, sem se skoraj samodejno vprašal, ko sem prebi- ral poslednjo izjavo Sandra Pertinija v hotelski sobi v italski prestolnici. Mar ni ta model univerzalen? Ne gre za večno ponavljajočo se strukturo? (Priznam, tudi strukturalizem ima velike zasluge za to, da sem intuitivno zadel pravi žebelj na pravo mesto.) Mar ne gre za podobne reči kot pri prostozi- darjih? Za sto in stoletno tradicijo paralelne misli, oblasti, moči? Za sto in stoletno vzporedno urejanje tega konkretne- ga, fizičnega, družbenega sveta? Naj kar po pravici povem: do teh prenicijivih ugotovitev, bolje rečeno, slutenj, bi se le s težavo dokopal, ko ne bi že nekaj let združeval svojega dela v neki organizaciji združenega dela, kjer sem v zametkih opažal podobno strukturo. Se pravi, da de facto obstaja uni- verzalnost določene logike, ki kljub svoji skrivnostnosti in taj- nosti nikakor ni subverzivna, ampak ravno nasprotno, do konca konstitutivna. In čeprav s tem spisom tvegam, da bom po nemarnem razkril mehanizem, ki to civilizacijo ohr- anja kotcivilizatorično, sem dolžan v imenu resnice povedati vse, kar vem. Sic. Vem, morda - pravzaprav skoraj zagoto- vo - se za tem mehanizmom skriva volja izbrancev, ki vedo, kaj je dobro in kaj je zlo, ki vedo, da še ni prišel trenu- tek, ko bi bilo potrebno razkriti vso in celo resnico. Vse to vem, a vseeno že v imenu tiste neznatne infinitezimalne možnosti, da je vse skupaj drugače, ne morem in ne smem molčati. In če nimam prav, naj me zadene strašna usoda iz znamenite Camusove novele: Pest soli je zaprla usta blebe- tavemu sužnju. Kot je bralcu lahko že vnaprej jasno, sem po tej prvi pred- slutnji dolge, predolge noči prebil brez spanca, brez blaže- nega miru spokoja. Mučilo me je in vrtalo vame, da se pove- dati ne da. Saj je navsezadnje šlo za stvari, ki še malo niso od muh. In kot je pri takšnih rečeh že kar v navadi, je do raz- kritja - naj odkrito povem, kot stoji v naslovu, do oznanjenja - prišlo tako rekoč v trenutku. Neke, morda že stodvanajste noči - ljudsko število - brez spanca in miru se mi je zabli- snilo. Samo mimogrede, na tem mestu ti opozoril na Prešer- nove stihe: Ko brez miru olba povrnjena, vendar se mu je vračala s cvetjem in sadovi, z brstjem in mavrico, s slapo- vi in pticami: nevsiljivo; brez naslova, ki Ñ se bil o&redotočal na eno samo ulico, na eno samo hišno Številko, na eno samo osebo, eno partijo, en narod - temveč kot luČ, pod^Jena aoveštvu in v njegov prid. Tito Je svetu pokazal, da Je potrebno biti vzvišen v slehernem zlu, naj Je prišlo na dan v obliki genocida, nacionalizma, rasizma, neoko- lonializma, strahu pred nuklearno kataklizmo ali na kakršenkoli izmed neštetih načinov, v kakršnih prihaja na tem našem Tiezoblikovanem mrgolenju prahu v brezkončnem vesolju zlo na dan po ukazu narave, v kateri se »voda. ki Jo izpije krava, spreminja v mleko, voda, ki Jo popije kača, pa v strup.*: Svetloba Titove zvezde Je seme. ki pada v to našo čudovito pi3f kot najkrepkejše zrnje in Jo krasi z najlepšimi vilicami; z upanjem in zaupa- njem, da bodo sile dobrega premiale sile zla. Resnice o Titu ni mogoče izgovarjati drugače kot z najvišjim zvenom besede, z iskro razuma, s pesmijo, kajti njegovo dek> Je vzvišena oda soncu in luči ljubezni in človeka. Kot so zvezde tiste, ki v fizični neskončnosti določajo smer in pota, tako v neskončnosti stvaritev Titovega duha z večnim ognjem gorijo sporoäla Velikega Chveškega Smisle. Sonce biva v klid, ki Jo je izvabilo iz teme kaosa. Sonce v klicah in v bodočih semenih. Veliki uätelji ostajajo živi v plemenitih mi- slih, namenih in dejanjih svojih u^ncev. Tito nas Je učil In nas naučil: da ni sile, ki bi bila močnejša od pravice, da ni kruha brez motike, da so bratstvo in enotnost in svetovljanstvo pogoj za obstoj, da svobode ni mogoče niti kupiti niti Je izpro- siti, da se moramo krivicam in nasilju vselej upreti, da gradimo mostove prek stoletij in predsod- kov do človeškega srca. da umre samo tisti, ki ne premore poguma, da so vsi ljudje bratje... V šestedsetih letih smo s Titom prehodili cela stoletja in si utrli pot v prihodnost Ko Je legal k počitku, so mu dečki in deklice z vsega planeta v pismih pošiljali svoje srce. Zrastite, rože prihodnosti, na neskončnem polju Titove ljubezni in svobode. Svet je obrnil svoj pogled in svoj razum k luči Titove zvezde; kot vselej, ima Zemlja prihodnost kljub straš- nim silam zla. Ko dc^ri svetla zvezda, se stresejo tla. In srce vztrepeta. Porodi se bole&na. Ženske oči se napolnijo s solzami. Tudi moški za joče. In otrok. In roža. Luč Titove zvezde Je pokazala pot iz temin, solze se spreminjajo v plamene, bolečina v moč. Naš ponos Je visok kakor klas - vse tja do sonca sega. Kar Je vsečloveško. je veliko. Največji Učitelj je podoben soncu; vsak lah- ko zatrdi, da Je samo njegov, toda nihče ga ne more odvzeti drugemu. Tito Je pot človeškega rodu v prihodnost Tito Je Nova Jugoslavija. Tito smo mi. njegovi učend. In cvetje, ki se Je razprto majski svethbi. Jovan SAVIČIN PRIČA r Komunist St20 Leto 41 L|ubl)ana, 20. maja 1983 CenaSdio z ukazom predsednika republiki- z dne 22. decembra 1964 je bil »Komunist« f>dlikovMi z redom narodne osvobodi- tve, z ukazx>m dne 30. decembra 1974 pa z redom bratstva in enolnosli z zla- tim vencem. Prva številka Komunista, glasila CK ZKJ, )e Izšla 1. januarja 1925. Kol tednik glasilo ZKJ Komunist izhaja od l.maja 1957. DIREKTOR, GLAVTSI IN ODGO- VORNI LREDNIK VSEH IZDAJ »KOMLT4ISTA«: Veljkcj Miladinović ENOTTVI UREDNIŠKI KOLEGU »KOMUNISTA«: dirckior. glavni in odgovorni urednik Veljko Miladinović, namcsinik glavne- ga in odgovornega urednika Vlajko Krivokapic. glavni in ixlgovorni ure- dniki repuhliških in pokrajinskih izdaj: Dubravko Curać (SR Btì^na in Herce- govina), dr. Živorad Djordjević (SR Srbija). Rexhep Hajrullahu (SAP Ko- sovo), Petar Karajanov (SR Makedo- nija). Janez Korošec (SR Slovenija). Kaiman Peiković (SAP Vojvodina), Mirko Mihaljević (SR Mrvaiska), Ma- lija Novosel (SR Crna glc-HI;t- stcc in France Vrcg UREDNIŠTVO V SLOVENIJI: Janez Ktirosec (glasni in