DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 (Soriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25, — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170. letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorice štev. 9-18127
Leto VII. - Štev. 28
Trst - Gorica 17. julija 1953
Izhaja vsak petek
n
Razumljioe Titove želje
Tito je 7. t. m. sprejel na Brdu prt Kranju dopisnika »United Pres-sa«, Heleno Fisherjevo, kateri je odgovoril na nekaj vprašanj, ki :o se nanašala na sedanji politični položaj v svetu, kakršen je nastal po vrenju, ki je prekipelo v satelitskih državah in posebno v Berlinu.
Na vprašanje: »Kaj bi svetovali zahodnim silam, da store v sedanjem položaju?« je Tito odgovoril:
»Svetoval bi jim, naj poskusijo izkoristiti to priložnost za ureditev važnih mednarodnih vprašanj, kot so:	vprašanje Nemčije, Avstrije
itd. Svetoval bi jim, naj ne pričakujejo od sedanje spremembe v sovjetski politiki stoodstotne uresničitve svojih ciljev, marveč naj stvarno ocenjujejo dogodke in se nekako sporazumejo za utrditev svetovnega miru, toda ne na račun drugih narodov. Poskus ali mnenje, da bi bilo sedaj mogoče doseči nekaj pretiranega, nekaj več, kot bi bilo treba doseči glede na stvarno podlago, bi namreč lahko izzval tako reakcijo, da bi se potem položaj še poslabšal.«
V	drugem delu svojega intervjuja, v katerem ga je Fisherjeva izpraševala o jugoslovanskih notranjih razmerah, pa je Tito dodal:
»Povedal bi vam sedaj nekaj, česar me niste vprašali. Napak bi bilo pričakovati od poraza sovjetske politike v satelitskih državah, od njihovega neuspeha in gibanja v smeri liberalizacije ter uvajanja zastopnikov drugih strank na vlado, da ima to lahko kakršen koli vpliv na naš notranji razvoj.« Pred tem ji je namreč povedal, da so stranke v Jugoslaviji »preživela stvar«, da razen režimskih kandidatov, ki »so seveda lahko tudi nekomunisti«, na prihodnjih volitvah nihče ne bo mogel kandidirati in slično.
Bolj jasen Tito ni mogel biti! Britansko časopisje je sprejelo njegove izjave kot izredno realistične in kot upoštevanja vredno navodi-
lo	pri morebitnih pogajanjih s Sovjetsko zvezo. Tito ]<? s<Im dejal': »Jaz sem stvarni optimist« in stva.rnosti se njegovim besedam dejansko ne more odrekati. Toda tudi'ta stvarnost, ki se boji1, da se vendar ne bi od Sovjetske zveze zahtevalo preveč, ima svojo barvo in je stvarnost človeka, ki je pri vsem tem osebno prizadet. Kot na dlani je namreč jasno, da bi padcu komunizma v satelitskih državah neizogibno sledil tudi padec komunizma v Jugoslaviji. Ali je torej čudno, če pravi danes Tito zahodnim velesilam, naj ne pričakujejo preveč, naj bodo v svojih zahtevah umerjene? S tem ščiti vendar lastno kožo!
Tega pomena navedenih izjav britansko časopisje, k1 je prijazno sprejelo Titove nasvete, seveda ne omenja. A hudi temu se evropska, i:csebno vzhodnoevropska javnost več ne čudi. To zadržanje glasnikov britanskega javnega mnenja je namreč popolnoma v skladu s predlogom, po katerem bi bilo vredno kupiti trenutek olajšanja mednarodne napetosti in združitev Nemčije z dokončno prepustitvijo vzhodnoevropskih narodov Sovjetski zvezi. Med te narode, ki bi jih bilo v njihovih očeh možno in morda celo koristno »odpisati« spada pač tudi Jugoslavija. Zato o dejanskem ozadju Titovih izjav, o Titovi skrbi za lastno usodo, o-prezno molčijo. In Tito je postal naenkrat upoštevanja vreden »realist«.... Ni vrag!
Toda vse to niso dolgoročni realizmi, veliki načrti, kakršne smo poznali posebno pri velikih možeh preteklega stoletja in deloma še v prvih dveh desetletjih tega stoletja. To so »re<ilizmi« od danes na jutri, krpanje, ki nima velike bodočnosti. Prizadeti narodi, ki trpijo, pa čutijo, da se že nekaj premika. Vidijo prestrašene obraze o-blastnikov, ki se samo tresejo, da se morda kaj ne bi podrlo, čeprav pri tem nagonsko čutijo, da se že podira, da se jim izmikajo tla pod nogami. Realizmi, ki smo jih prej omenili, pa tega dejanskega stanja nočejo priznati, temveč hočejo o-hraniti to, kar je, to, kar ne more obstati. Na križpotju, na katerem danes stojimo, je treba ugotoviti da to ni način, s katerim bi se delalo zgodovino!
Toliko glede »realistične« zahodne politik e, ki bo koristila svojim smotrom in nalogam, le če bo uporabljena kot taktika in če ji ne bodo njeni nakazani »realistični« smotri postali dejanski namen. Kar se pa pobožnih Titovih želj in nasvetov tiče, moramo reči, da ga popolnoma razumemo. Druga-
Reuolucjja žre sogj lastni zarod
Ko smo pred tednom dni zaključili v »Demokraciji« sestavek o komunistični resnicoljubnosti:	»Casi
se spreminjajo in letošnje leto nam bo prineslo še marsikatero presenečenje, kakor bo razočaralo revolucionarne zaslužkarje, katerih kariere se nagibljejo k zasluženemu koncu«, nismo slutili, da bo usoda tako naglo pirčela izpolnjevati naše napovedi. Revolucionarni zaslužkar svetovnega komunizma št. 2, sovjetski maršal Lavrentij Be-rja, učitelj in vzornik Togliattija, Thoreza, Vidalija in krušni oče na ■desettisoč komunističnih vohačev po vsem svetu, je odšel k »zasluženemu koncu«.
Borba za oblast med Stalinovimi dediči se je razpalila v odkriti izbruh, in njeno prvo obdobje se je zaključilo z uničenjem Berje, Lavrentij Berja je bil eden izmed prvih oblastnikov Sovjetske zveze in priprežniških držav, saj je vzdrževal v svojih krvavih rokah notranje ministrstvo in minstrstvo za državno varnost.
Sestdga marca, na dan po Stalinovi smrti, so si komunistični dediči razdelili Stalinovo zapuščino in navidezni oblastniški kompromis razglasili svetu. Petnajstega marca so ukazali Vrhovnemu Sovjetu, da ta kompromis potrdi, kar je ta poslušno — kot vedno — tudi storil. Komaj štiri mesece je trajal divji zakon Stalinovih dedičev. Kakšni so bili vzroki, da so se vodilni mogotci v Kremlju sprli na življenje in smrt? Po Stalinovi smrti smo v »Demokraciji« zapisali dobesedno tole: »Se nikoli v zgodovini ni bilo absolutistične velesile, ki bi jo za daljšo dobo vladala skupina spletkarjev in ki bi vedrili in oblačili za kulisami državne samopašnosti. Za take primere se je moglo zgoditi samo dvoje:	ali je nasilniško carstvo
propadlo ali pa se je vrinil na površje nov vodja, najmočnejši med močnimi..., Ce bo izbruhnil dvoboj za Stalinovo nasledstvo, bosta
nost samo ede-n izmed najvišjih poglavarjev svetovnega komunizma, pač naj bi z njim izginila država v državi. To pa zato, da bi preostali dediči Stalinove zapuščine lahko preprečili vsak. poizkus ■upora proti Malenkovemu partijskemu sistemu. Sijajno opremljene Berjeve policijske divizije so v praksi pomenile neprimerno več kot vsemogočna partija in vse -njene teorije in dogme. Številnejši bajoneti zmagujejo! Za Malenkova ra so bile izredno nevarne tudi močne postojanke v neruskih sovjetskih republikah, ki jih je Stalin kot Neslovan na vse načine prote-žiral in je Georgijevec Berja, Stalinov rojak, ta protežiranja z vsemi sredstvi stopnjeval.
Ko so mesec dni po Stalinovi smrti postavili na čelo Georg.ijev-ske republike Bakradseja, je ta ob ■svojem nastopnem govoru označil Berjo kot »najboljšega moža Georgije in veličastnega voditelja komunistične partije in velike Sovjetske zveze«. To je bil za Malenkova najresnejši opomin, kajti »veličastni voditelj« je lahko samo eden.
Predno je Malenkov lahko tvegal odločilni dvoboj, se je seveda moral temeljito oborožiti. Pri tem niso igrali posebne vloge niti centralni komite, niti partija, -niti ves ostali partijski aparat. Tu so prav tako, kakor na Češkoslovaškem in v Vzhodni Nemčiji »partijsko voljo« in »ljudsko odločitev« diktirali rdečearmijski topovi in tanki. Ti so bili močnejši in učinkovitejši od Berjevih policijskih pušk in gumijevk. Bulganin in Vorošilov ter verjetno od Stalina zapostavljeni Zukov so okrog Moskve razvrstili ducat oklepnih divizij ,'n druga Malenkova runda je bila dobljena — za enkrat in za neka: časa....
Tretji akter v kremeljski igVi Molotov, predstavlja s svojo pravoverno veteransko gardo v sedanjem notranjepolitičnem preriva-
zvezda je zašla že pred nekaj leti.
4-a -dvoboj, bo^evalar- Malenkov	- ir je- le skromno vrednost. Njegova
Berja.«
S tem smo že takrat, to je pred tremi meseci (»Demokracija« štev.
14 pod naslov-om »Kremeljska presenečenja«), nakazali prvi hi neizogibni vzrok prepira med dediči.
K temu moramo nujno prišteti poleg notranjepolitičnih nasprot-stev, ki v§dno globlje razjedajo diktaturo nad proletariatom, še globoke razpoke v priprežniških državah, pcisebno pa še posledice zadnjih češkoslovaških in vzhodnonemških krvavih delavskih vstai.
Da bi lahko vsaj približno ocenili dalekosežnosti, ki so nastale z izvagoniranjem Berje v Sovjetski zvezi, je nujno potrebno, da si pokličemo v spomin nezaslišano moč sovjetskega notranjega ministrstva. Ta policijska ustanova sli-či orjaškemu pajku, ki prepleta vse javno življenje dežel, ki so nasilno vključene v vzhodni blol^ in ki je — kakor zatrjujejo komunistične obdolžit ve — zrasel čez glavo partiji in vladi.
Ko je' leta 1938 Lavrentij Berja prevzel vodstvo notranjega ministrstva, je bila vsa državna varnostna služba v popolnem razsulu.
Temeljita in krvava čistka v letih 1933 do 1938 ni pokončala samo o-beh zadnjih poglavarjev notranjega ministrstva, Jagode in Ježova, pač pa tudi nepregledno visoko število srednjih ,in malih varnostnih funkcionarjev, ki so jih ožigosali za Stalinove nasprotnike. Berja je v petnajstih letih svojega paševanja dovajal industrijskim koncernom na milijone prisilnih delavcev in spravil celotno sovjetsko javno življenje pod svoje nadzorstvo. Po Stalinovem izreku, da »partijski kadri odločujejo o vsem«, je Berja prepojil vsa odločujoča mesta po ministrstvih, uradih in podjetjih s -svojimi pristaši, ki so bili obenem zanesljivi zaupniki 'NKVD.
Berjev padec je verjetno spremljala nepregledna poplava aretacij.
Na desettisoče policijskih poveljnikov in zaupnikov je izginilo z zemeljskega površja po vsem prostranem boliševiškem carstvu. Z ■odstranitvijo Berje ni odšel v več-
Leta 1948 je bi! Molotov vsaj prehodno edini Malenkov tekmec. V tistem času -pa so se povezali Malenkov, Berja in Hruščov in si izgradili mogočne oblastniške postojanke. da bi po Stalinovi smrti, postali nesporni dediči. To jim je v glavnem tudi uspelo, čeravno je p-eter-oglavi direktorij (Male-nkov, Berja, Molotov, Bulganin, Kagano-vič) poskušal prikriti vse osebne in institucionalne rivalitete.
Ko je Malenkov odstopil prvo mesto v tajništvu centralnega komiteja Hruščovu, se je Malenkov povsem posvetil državnim poslom, ki so bili do tega časa le deloma pod njegovim nadzorstvom. Tako so se vezi v centralnem komiteju tesnejše oprijele Malenkova kot Berje, ker je Malenkov •— po tipični komunistični spletkarski praksi
—	poskrbel, da je večina voditeljev oddelkov v centralnem komiteju in visokih partijskih veličin pripadala njegovemu osebnemu krilu.
Po padcu Berje vlada Sovjetijo triumvirat: Malenkov, Molotov ip Rdeča armija. Znano je, da trojke rade razpadejo potem, ko so svoj cilj dosegle in ne obstoja več potreba po interesnih skupnostih. Zadnja ura Berje je odbila. Zelo verjetno je, da razsaja v tem času mkd vršaci sovjetske vlade nova borba za oblast, ,v kateri bo novi poraženec Molotov. Mnogi glasovi zatrjujejo, da je Višinski že postavljen na hladno. Ali pa bo novi poglavar Malenkov zagospodaril komunističnemu svatu -po vzroru Stalina? Ali se bodo rdečearmejci, ki so si od zmage v drugi svetovni vojni mnogo obetali, podredili volji novega diktatorja? Taka in podobna vprašanja belijo glave komunističnih mogotcev po vsem svetu, prav posebno pa nadlegujejo ^spanje novemu gospodarju v Kremlju. Na Češkoslovaškem, na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji 'n na Ogrskem vre. Boljševiška revolucija se je postarala, vendar nadaljuje s požiranjem svojih lastnih (otrok.
Požig »narodnega doma“
.
Spet je mimo nas obletnica požiga »Narodnega doma«, ki je v daljnem letu 1920 pomenil za tržaške Slovence simbol naše velike kulturne dejavnosti', bistvene naloge malega naroda v tekmi z velikimi narodi.
Ponosni smo bili na ta simbol našega kulturnega prizadevanja tudi potem, ko je »Narodni dom«, požgan in razdejan sameval v sredini tržaškega mesta kot dokaz nekulturnosti italijanskih osvajalcev. Ponosni smo bili nanj zlasti v času največjega fašističnega zatiranja in preganjanja vsega slovenskega. Ta ponos je dal našemu človeku ono notranjo odporno silo, da je mogel kljubovati in čakati na boljše dni.
Upali smo, da smo s koncem druge svetovne vojne te boljše čase tudi resnično dočakali. Z nezmanjšanim ponosom še vedno zremo v bivšo stavbo »Narodnega doma«, ki so jo prrofano sprremenili iz slovenskega kulturnega središča
v	hotel, ter s prepričanjem v tržaško pravično stvar čakamo na nastop enakopravnosti obeh tukaj živečih narodnosti v okviru dejanske vrhcmnosti Svobodnega tržaškega ozemlja.
OUO VADIŠ IT ALI A?
če sploh ne more ravnati. Naj mar sam svetuje svojo odstranitev? Tega še ni napravil noben totalitaren režim. Zahod bi razvoju in pravilnemu ocenjevanju položaja samo koristil, če bi svojo javnost, temeljiteje seznanil ne samo z napisanimi besedami, temveč tudi z dejanskim domačim ozadjem in pomenom izjav jugoslovanskih komunističnih veljakov.
Po dokaj burnem dnevu, izpolnjenem z negativnimi rezultati, je z utrujenim glasom povedal De Gasperi na tiskovni konferenci vse svoje skrbi in težave, ki so obenem skroi in težave italijanske sedanjosti.
T.sti, ki bi po vsej sili hoteli tej novi De Gasperijevi vladi pripisati največji pomen, so De Gasperi-jev položaj primerjali s položajem Winstona Churchilla. Saj je tudi konservativna večina v Beiiki Britaniji omejena na komaj 15 gia-sov. V italijanskem parlamentu pa De Gasperi upa, da se bo tudi njegova večina sukala okrog 15 glasov. Sodeč po tej številki, bi bil položaj v obeh parlamentih nekako enak. Vendar, če si stvar nekoliko pobliže ogledamo, bomo lahko ugotovili osnovno razliko med položajem v Veliki Britaniji in onim v Italiji.
Rekli smo, da ima Churchill svojo večino, dočim se De Gasperi te večine šele nadeja. Ali, če bi Churchill propadel in če bi se v naknadnih volitvah konservativna večina postopoma |zanan|jševala ter spre,-menila v pariteto in nato v manjšino, bi prišla na vrsto laburistična stranka z Attleejem in Morrisonom. torej z možema, ki sta nekoč že preizkusila svoje sile in za Veliko Britanijo pomenila vsekakor častno delovno družino.
Ce bi pa pričakovana De Gaspe-rijeva večina izostala, če bi se nekega .burnega dne vse tisto, kar ni zani, obrnilo proti njemu, tedaj bi. se izkazalo, da v Italiji ni laburistov kot v Veliki Britaniji, ampak da je tam samo še komunistična alternativa. Lahko je reči. naj se razpusti parlament in razpiše nove volitve. Sai bi zadostovalo, da samo 5 odstotkov volivcev obrne hrbet De Gaspariju in preide k levičarjem, s čimer bi se komunistična diktatura zakonito utaborila v Montecitoriju.
In tista slovita izjava od 20. marca 1948, Iti je Trst obljubljala Italiji, je hotela to tolikanj važno točko evropske celine obvarovati nevarnosti komunizma! Komu v prilog naj bi šla bodoča izjava, ki naj bi Trst hotela odvzeti komunizmu? Malo verjetno je torej, da bi mogla biti v prilog kolebajoče Italije, če bi ne bila v prilog skupnega za-
vezniškega sveta, ki bi naj z odgovornostjo nasproti Združenim narodom prevzel upravo Svobodnega tržaškega ozemlja.
Ali medtem si je De Gasperi še prizadeval, mukoprtno prizadeval, da sestavi novo vlado. Saj oni, ki bi naj bili njegovi zavezniki, in met} njimi prvi Saragat, niso prav vzhičeni ob misli, da bi v primeru nadaljevanja svoje dosedanje politike vse svoje volivce izročili socialističnemu taboru Nennilja. Kar se pa republikancev in liberalcev tiče, so pač na najboljši poti do končne likvidacije svojih strank, pa naj pride do te likvidacije posredno ali neposredno.
Zaradi tega je bil De Gasperi prisiljen, iskati si zaveznikov izven, dosedanje koalicije. Vendar mu niti desničarske niti levičarske kombinacije niso prinesle tistega, kar je mislil, da o njih more pričakovati.
Značilno pa je, da so tako monarhisti in misinovci po eni kakor Nennijevi levičarji po drugi strani zavzeli zunanjepolitično stališče, ki je naperjeno naravnost proti Atlantski zvezi.
O misinovcih je znano, da ostro nasprotujejo britsko-ameriški zunanji politiki. Monarhisti glede tega morda niso tako ostri, vendar ie na tudi znano, da je v njihovih vrstah dokaj zastopnikov gospodarskega prodiranja na Bližnji in Srednji vzhod, torej v Iran. Egipt in Pakistan. Tudi oni imajo torej pred očmi politiko, ki — hočeš nočeš — ni prav v soglasju s cilji, ki jih je na svoiem potovanju zasledoval Foster Dulles.
Ce pa bi se bilDe Gasperi razgledal proti levici, bi zadel ob socialista Nennija, ki kot prvi pogoj za sodelovanje postavlja zahtevo po opustitvi sodelovanja v Atlantski ■zvezi. Ze Augusto Guerriero ge ob neki priliki naglasil, da bi opuščanje politike atlantske zveze za Italijo pomenilo izgubo številnih naročil, ki so bila zelo koristna za italijansko industrijo. Pa tudi a meriški veleposlanik gospa Clare Luce je v svojem tako kritizira nem. govoru opozorila italijanske volivce na gospodarske posledice, ki bi nastopile, če bi se obrnili proti politiki atlantske zveze.
Vse to je zelo lepo in prav, ali
Ne moti nas, da si v zubljih gorečega »Narodnega doma« simbolično podajata roko Giunta in De Castro.
Dočakali smo konec Giuntovega nasilja nad našim človekom in smo prav tako prepričani, da ne more več biti daleč konec De Castrove
predrznosti!
kakor se iz esega tega, predvsem pa iz zadržanja italijanskih političnih strank vidi, je razpoloženje v Italiji proti zahodnim zaveznikom. Ce bi torej De Gasperi hotel doseči dobrohotno abstinenco teh strank, ki nikakor nočejo iti 7. njim, pri bodočih parlamentarnih glasovanjih, bo pač prisiljen, da 'jim za kulisami daje določene koncesije. Te .zakulisne koncesije sicer ne morajo, bi pa tudi prav dobro mogle biti usmerjene v to, da se De-(Konec na 2. strani)
CENZURA
Ne da bi se spuščali v razpravo o jugoslovanskem predlogu glede kondominija na STO-ju (o tem smo pisali zadnjič na uvodnem mestu), moramo grajati postopek področnega predsedstva, ki je proglas OF cenzuriralo tako, da mu je dalo popolnoma drugačen smisel. Besedilo: OF:
»Italijanskemu imperializmu je ob vzpodbudi od zunaj uspelo s svojo politiko tradicionalnega izsiljevanja, da je dosegel tripartitno deklaracijo. Nato pa je ob podpori anglo-ameriške uprave Cono A dejansko vključil v sklop svoje-a gospodarskega in upravno-poll-tičnega ustroja.«
Cenzura je ta stavek črtala in ga zamenjala s tem:
»S svojo politiko je Italija dosegla tripartitno deklaracijo za priključitev STO.«
Kje je svoboda govora, misli in tiska?
Kongres intetma u Štohtinlmu
15. t. m. . je začel v Stokholmu kongres (Socialistične internacionale.
Za nas Tržačane je ta kongres važen, ker bodo na njem obravnavali poročilo o ugotovitvah posebne komisije, ki je prišla v Trst preučevat bistvo našega vprašanja.,
Z zaupanjem čakamo na ta sestanek Intersoca, ker zaupamo v mednarodni pravni čut, ki preveva veliko večino političnih zastopnikov te mednarodne ustanove, saj ji je borba za družabni napredek ljudstva osnova pravega demokratičnega reda, zaradi česar nikakor ne morejo mimo pravih koristi tržaškega prebivalstva in STO-ja.
Stalinova smrt ]o še vedno zagonetka
V	vsem komunističnem časopisju je veliki Stalin« komaj nekaj mesecev po smrti skoro povsem pozabljen. Celo poklicni gorečneži pri »Delu« so ga vtaknili med staro šaro. Zato pa na tisoče politikov in strokovnjakov za sovjetska vprašanja skrbno brska * po okoliščinah, v katerih se je Stalin tako nepričakovano poslovil od tega sveta. PoseDno pozornost teh raziskovalcev vzbujajo sovjetska naznanila, ki jih skmno preučujejo in se trudijo, da bi razvozljali pra-
vi	smisel teh uradnih poročil.
Nemški zdravnik, prof. dr. Felirc Heni, je pred kratkim presenetil svet z značilno ugotovitvijo. Ta zdravnikptrdi, da sta prva dva biltena o Stalinovi bolezni navajala nezavest bolnika 'PRED izgubo govorilne zmožnosti. Prof. Heni u-gotavlja, da se pri bolniku, ki je v nezavestnem stanju, njegova govorilna sposobnost sploh ne more resno ocenjevati, in meni, da je nemogoče smatrati, da bi zdravniki, ki so bolnika negovali, tako hudo protislovje prezrli. Zato prihaja do zaključka, da je pripomba o izgubi govorilne sposobnosti prišla v biltenu po volji nezdravni-kov in ni imela medicinskega, pač pa politični značaj. Najbrž naj bi ta nezdravniška pripomba že vnaprej potrdila okoliščino, da bolnik po izvršenem srčnem napadu ni mogel s svojo okolico več občevati, da potemtakem tudi ni mogel ■opraviti kakršne koli zadnje oporoke ali izreči kakršnih koli »poslovilnih besed«.
Kakšne pobude so vodile, naslednike za tako formulacijo nezdrav-niškega biltena je težko uganiti. Vsekakor pa si mnogi politiki na tej in oni strani železne zavese še vedno razbijajo možgane, da ki resnici prišli do dna.
Radio ffiuenchen o Trstu
Uprava Radia Muenchen nam ■sporoča, da bo 24. t. m. od 21.10 do 22.15 ure prenašala vrsto izjav tržaških politikov o tržaškem vprašanju pod naslovom: »Kurswagen Triest«, na kar opozarjamo radijske poslušalce.
MSB in Radio Trst il.
V	zadnjem nadstropju »Palače narodov« je bila na velesejmu le-prirejena razstava, na kateri so razne tabele, slike in reliefi prikazovali razvoj in napredek Trsta v povojnih letih.
Večino teh del so izvršili s pomočjo Marshallovega načrta, katerega naloge je zdaj nasledila Ustanova za vzajemno varnost (MSA), ki je omenjeno razstavo tudi priredila.
Med obnovljenimi objekti, ki jih je razstava prikazovala, je bila tudi tržaška radijska postaja. Med ostalim so bile razstavljene slike raznih študijev, radijskih sodelavcev itd. Pričakovali smo, da bo med njimi tudi nekaj slik, ki bodo ■obiskovalca opozorile, da obstoja poleg radijske postaje Trst I. tudi slovenska radijska postaja Trst II. Toda zaman smo jih iskali!
Da Italijani radi pozabljajo na Slovence razumemo, toda da jih tako grobo izpregleda tudi tržaško vodstvo ameriške MSA ustanove je pa vsekakor dejstvo, ki nas preseneča in zahteva pojasnilo.
VESTI z GORIŠKEGA
UMP in Slovenci
Tudi letošnje poletje oskrbuje Uprava mednarodne pomoči predvsem z živežem približno štiri tisoč počitniških kolonij po vsej I-taliji.
Posebno pozornost je ta uprava posvetila južni Italiji in otrokom, kjer so dejansko življenjske razmere najbolj žalostne, Tu sama organizira in upravlja 29 kolonij, ki bodo prejele 15 bisoč otrok. V tistih krajih odpre tudi 100 otroških vrtcev, za katere bo sama skrbela.
Na Goriškem je 25 počitniških kolonij dtie-imh podpore te mednarodne parno«i. Poleg tega prispeva Uprava mednarodne pomoči k vzdrževanju 13 zavetišč za stare in onemogle ter 5 sirotišč s 790 dnevnimi obroki hrane za ves čas od 1. juKja do 31. decembra.
Kot j« znano, je na Goriškem lep odstotek slovenske manjšine, ki pa do danes nima še nobene počitniške kolonije in zato ne more biti deležna te mednarodne pomoči. Ne bomo danes ugotavljali, čigava je krivda, da nimamo Slovenci nobene kolonije, omenimo pa samo to, da bi bilo prav gotovo v večjo korist bodisi slovenskim beguncem kot slovenskim domačinom, da bi dobili kako tako počitniško kolonijo v gorskem svetu a-li pri morju, kot pa kako športno igrišče.
Čudno je tudi to, da pri nas odpira otroške vrtce znana organizacija »Italia Redenta - ONAIR«, ki celo prevzema v svoje roke vrtce, ki so dobro in zgledno delovali pod občinsko upravo, in zanemarja svoje lastne brate v južni Italiji, kjer čakajo še vedno odrešenja ■tisoči in tisoči nedolžnih otročičev in odraslih, medtem ko smo mi. že od leta 1918 odrešeni že marsičesa!...
Niti goriška prefektura niti Papeška komisija za pomoč se nista zmenili, da bi po demokratičnih in krščanskih načelih odprli posebno počitniško kolonijo za Slovence v Italiji.
Res da Papeška komisija sprejema tudi slovenske otroke v svoje italijanske kolonije, toda tu so naši otroci pomešani z italijanskimi ■in vsi vemo zakaj.
Lani so se otroci in starši pritoževali za razno. Letos pe že teden dni poudarja -ta Papeška komisi;a za pomoč, da je staršem popolnoma prepovedano obiskovati otroke v teh kolonijah. Zakaj pa? In po kakšnih načelih demokracije in
krščanstva? Ali ni ta prepoved v zvezi prav z lanskimi pritožbami?
.Sicer pa je eno res: da moramo biti Slovenci v Italiji enakopravni drugim sodržavljanom in imamo torej pravico do svojih posebnih kolonij, kjer ni noben način raznarodovanja, ker ni v skladu z listino spoštovanja človečanskih pravic.
Lani je bila slovenska kolonija za osnovnošolske učence v Gorici, letos niti te niso odprli, češ da ni niti italijanskih kolonij in itak vzamejo revne in potrebne otroke v kolonije Papeške komisije za pomoč, ki, kot povedano, ne dovoli, da bi starši svoje otroke obiskovali !
Zamenjava kovancev
S. 15. julijem so stopili v promet novi kovanci po 5 in 10 lir. Kovanj ci po 5 in 10 Ur, ki so sedaj v prometu, pa stopijo iz veljave z 31. decembrom 1953, zamenjavala pa jih bo deželna zakladnica (»Sezio-ne di Tesoreria provinciale«) do 31. marca 1954.
Brez stalne podlage
osma De Gašperjeva vlada
Ves (italijanski tisk, razen demo-kristjanskega, napoveduje velike težkoče in nestalno podlago osmi De Gasperijevi demokristjanski vladi, ker mu ni uspelo pripričati liberalce, Saragatove socialiste in republikance, to je dosedanje de-mokristjanske prijatelje, da bi sto-p:li v vlado ali ji vsaj zagotovili podporo v parlamentu in senatu.
Čudno je, da se niti z monarhisti, vsaj zaenkrat, demokristjani niso mogli sporazumeti za kako sodelovanje, ker so tudi monarhisti stavili precej važne in do tu nesprejemljive pogoje. Vendar nj moči še reči, ali bodo monarhisti glasovali proti zaupnici vlade ali pa za zaupnico. Rekel sem, da se demokristjani »vsaj zaenkrat« niso mogli sporazumeti z monarhisti, ker ni rečeno, da zahtevam monarhistov v bodoče morda ne popustijo, če jih bodo prav potrebovali, da se lahko ohranijo na vladi!
Saragatovi socialisti so svoj prvotni sklep za nezaupnico osmi De Gasperijevi vladi spremenili v
Sodba državnega sveta glede bivališča učiteljev
S svojo okrožnico štev. 4737/24 od 11. aprila 1951 je prosvetno ministrstvo določilo, da morajo vsi
učitelji, ki za šolsko leto 1951-1952 prosijo za namestitev, predložiti potrdilo o njihovem stalnem bivanju (».residenza stabile«) v eni občini dotičnega šolskega okrožja (»Circoscrizio,ne scolastica«), to je skrbništva.
Neka 'učiteljica pa je k prošnji predložila potrdilo, da ima v eni omenjenih občin svoje bivališče brez označbe »stalno« (»stabile«). Šolski skrbnik je zahteval, naj potrdilo izpolni z besedilom »stabile«, in ker tega ni mogla od župana doseči, ker v resnici ni imela v občini »stalnega bivališča«, ie :šolski skrbnik ni vključil v lestvico.
Proti izključitvi se je učiteljica pritožila na državni svet (»Consi-glio di Stato«), ki je pritožbi ugodil z utemeljitvijo, da zakon ne določa, da mora potrdilo nositi o-značbo stalnega bivališča, ampak da državljan biva v tisti občini, V kateTi ima svoje običajno bivali-
SOCIALNA VPRAŠANJA
Svobodno zadružništvo
Ze mnogo časa od tega, ko komunizma še niti v povojih ni bilo, so se kmetje in delavci organizirali v ZADRUGE, in sicer svobodno organizirali v svobodne zadruge.
Komunisti so misel le .slabo preoblikovali v kolektivizem in Ustvarili kolektivno zadrugo, ki se lahko imenuje kolhoz ali pa sovhož, V kolhoze so spravili povečini kmete in delavce, ki komunistično niso čutili, v sovhoz pa komunistično stoodstotno zgrajene in prepričane komuniste.
V enem in drugem primeru kolhozi in sovhoz i .ter sploh vse zadruge pod bilo katerim komunizmom, Stalinovim ali Titovim, so podvrženi režimski državni komunistični kontroli in ne uživajo prav nobene svobode iti so v pravem pomenu besede prisilne državne delavnice pod komunističnim vodstvom ter i urnikom in plačo, ki ju določa samo vodstvo. V ostalem je vse državno: premoženje in o-rodje, kmetje in delavci ter proizvodi in pridelki!
V svobodni zadrugi, ki so jo že naši dedje in pradedje bili zamislili in postavili, pa je vse zamišljeno in urejeno na podlagi stroge svobode In popolne enakopravnosti. Kdor hoče, stopi v zadrugo, kdor noče pa ne. Ta svobodna zadruga ima namen združiti določeni znesek kapitala in z njim postaviti obrt ali kmetijo ali trgovino.
S skuRnimi močmi zadrugo Pch stavili In obratovali ter' dobiček, deliti. V taki zadrugi so vsi zadružniki enakopravni gospodarji in si vsi skupaj dobiček enakopravno delijo.
Isto velja za kmetijske zadruge, ki so lahko različnih vrst. Ene i-majo namen samo nabaviti skup-i no orodje, druge samo skupno prodajati pridelke (na primer vinarska zadruga), tretje pa so širšega obsega, pomena In namena, ker lahko zajamejo več kmetov in njihovih kmetij. Ti kmetj,e spravijo v zadrugo vso svojo * zemljo, vso
svojo živino in vse svoje orodje ter skupaj zadrugo vodijo, zemljo obdelujejo, živino redijo in pridelke uživajo. Vse po pravilih zadruge, ki si jih sami zamislijo in izglasujejo.
Pri Črnogorcih so bile, vsaj do) nastopa komunizma, družinske zadruge, ki so navadno zajemale vse družine enega rodu ali tudi sorodstva. Vodil jih je najstarejši član rodu ali sorodstva.
Naši slovenski dedje in pradedje sc imeli pa vaško zadrugo in so zborovali pod lipo na vasi. Tu so bile vse družine popolnoma svobodne s svojim določenim večjim ali manjšim premoženjem. Toda nekatera zemljišča so bila skupn^ last ter so jih skupno obdelovali in uživali, ali pa toliko eni, toliko drugi. Na vsak način so bili tudi naši dedje tesno vezani na medsebojno pomoč. Tako močno povezani, da je vsa vas odgovarjala drugi za morebitno dejanje, ki ga je član prve povzročil na škodo druge.
Pojem vzajemne pomoči pa j« bil še do nedavna močno razvit in v navadi pri Rusih, kar lepo opit suje tudi knez Kropotkin v svoji knjigi o vzajemni pomoči.
'Skoro v vseh ruskih občinah, ki so jih imenovali mir, so bila tudi skupna zemljišča, ki so jih obdelovali toliko let eni, toliko drugi in istočasno tudi pridelke uživali. Gozdovi in pašniki so tudi bili skupni, da je vsakdo smel na določenem kraju pasti živino in drva jemati.
Pri nas vidimo na planinah ravne vrste kamenja, ki pašnike ločijo po obsegu. Te vrste kamenja imenujemo »mir« in so pravi mejniki, ki so jih že naši dedje postavili.
Vse to v duhu stroge svobodne odločitve in enakopravnosti.
Svobodna zadruga je torej najlepša socialna in kulturna oblika kolektivizma ter hkrati pogoj in porok za gospodarski napredek in za socialno pravičnost in omiko.
šče (»ha la sua dimora abituale«), V ta namen zakon določa, da ie smaltrajo za običajno bivajoče v eni občini .tisti, ki na županstvu to
izjavijo, in tisti, ki v občini bivajo že vsaj eno leto brez važnih presledkov.
Šolski skrbnik pa je v toliko pogrešil, v kolikor je menil, da zakon predvideva dve vrsti bivanja: navadno (»semplice«) in stalno (»stabile«). Tega zakon v resnic’ ne .predvideva in je treba zato smatrati kot stalno bivajoče v občini .tudi tiste, ki se iz kakršnega koli vzroka dnevno ali v presladkih premikajo .iz občine v občino. »Ustava, pravi sodba državnega sveta, daje državljanu pravico, ds si postavi svoje običajno bivališče kjer koli on hoče in noben zakon ne določa posebne karakteristike običajnega bivališča (..dimora abituale”).«
Državni svet izjavlja nadalje v svoji sodbi jasno, da župan ne sme odredi potrdila o bivanju (»certi-ficazione di residenza«) državljanu, ki je vpisan v imenik prebivalcev.
To pomeni, da goriško županstvo ne ravna pravilno, ko zanika potrdilo o bivališču premnogim Slovencem, ki v občini bivajo večji del leta ali že več let zaporedoma ali pa ki imajo v občini glavni sedež svojih poslov.
Tako imenovano začasno bivanje (»residenza provvisoria, tempora-nea« itd.) nima smisla, ker zakon, kot je sodba državnega sveta povedala in potrdila, ne predvideva več vrst bivališč. Zato naj vsakdo, ki ima v občini glavni sedež svojih poslov in tu biva večji del v letu ali pa celo že več let, zahteva potrdilo, da tu biva brez označbe »začasno« (»provvisorio, tempora-neo« itd.).
Smrtna kosa
V nedeljo zjutraj je v Gorici umrla v 64. letu starosti gospa Terezija Mužič vdova Filej (po drugem zakonu pa vdova Zorcu t), mati g. duhovnika in profesorja Mirka Fileja.
Qb lepi udeležbi gorlškfh Slovencev so pokojnico pokopali v ponedeljek 13. t. m.
» • •
V ponedeljek zjutraj pa je nenadoma umrl znani gorlški notar g. Alojzi) Marga, star komaj 56 let.
Pokojnik je bil vešč notar in ■zelo naobražen gospod. Rad je prebiral tudi slovenske časopise, revije in literarna dela. Ljudem je rad šel na roko in ob priliki volitev je bresplačno overovil vse potrebne podpise in listine tudi slovenskim organizacijam.
» » «
V petek 10. t. m. okrog polnoči se je v Sesljanu smrtno ponesrečil z vozilom pa g. Kvirin Koncut, civilni policist v Trstu, toda bivajoč v Gorici.
« * *
Predpretekli teden je v Standre-žu pri Gorici umrl pa bivši večletni cerkovnik g. Jožef Lutman v starosti 65 let.
• * »
Iz Buenos Airesa smo prejeli vest, da je tam nenadoma umrl prelat dr. Alojzij Odar, univ. profesor in urednik verskega mesečnika »Duhovno življenje«.
* • «
Vsem sorodnikom pokojnikov naše sožalje.
toliko, da se lahko, po priliki, samo glasovanja vzdržijo.
Videli bomo, s kakšnim programom se bo nova vlada predstavila, kaj bodo k njemu rekle ostale stranke in kakšen bo izid glasovanja za zaupnico. Zaenkrat lahko rečem, da stalne podlage ta vlada nima in ne kaže, da jo bo dobila. Nekateri pa že napovedujejo nove volitve.
Ta osma De Gasperijeva vlada, ki jo sestavljajo sami demokristjani, je sledeča: De Gasperi (predsednik vlade in zunanji minister), Fanfani (notranji minister), Go-nella (pravosodni minister), Bet-tiol (prosvetni minister), Piccioni, Campilli, Pella, Vanoni, Pisanelli, Spataro, Salomone, Togni, Merlin, Gava, Rubinacci, Taviani in Mata-; irella.
Vpišite otroke v LETNO KOLONIJO
otroškega vrtca
S prvim avgustom odprejo poletno slovensko kolonijo otroškega vrtca v Gorici, če se prijavi najmanj petnajst otrok.
Ker vemo, da je več slovenskih družin, ki bi svoje otroke rade dale v kolonijo, jih opozarjamo, naj otroke nujno prijavijo njihovi u-aiteljici.
Zagotovilo, da se pri zadostnem številu prijavljenih kolonija odpre, je g. župan dal našemu svetovalcu g. Bratužu.
Podražile* mesa in znižanja obroka siuilttopja
Ze itak pretirana cena mesu se je te dni dvignila za 40 lir na kg. Nihče ni te podražitve opravičil ali utemeljil s kakšnim pravim vzrokom. Zato bi lahko sklepali da je to samovoljen ukrep mesarjev, kar pa nikakor ne more biti m&rodajno za tako važno potroš-no blago, kot je meso.
Istočasno so znižali obrok sladkorja prostega pasu (»Zona Iranca«) od 2 na 1 kg, kar dejansko predstavlja podražitev tega vsakdanjega blaga, ki ga meščani moramo kupovati na prostem trgu po višjii ceni.
To ponovno dokazuje, da je prosti pas ne v olajšavo prebivalcem, pač pa bogatašem, ki dobiva :o sladkor za industrijske proizvode po znatno nižji ceni, svoje pa prodajajo po isti ali še večji ceni, kot so drugod, kjer prostega pasu ni!
Te pritožbe je vendarle iznesel tudi »Giornale di Trieste« od 12. t. m.
IZ DOBERDOBA
Oažne občinske zadeue
V nedeljo 12. ,t. m. predpoldne je naš župan takoj po maši sklical Občinarje na sestanek, da jih od blizu seznani z raznimi vprašanji, ki se tičejo skupnosti.
Zupan je Občinarje obvestil, da letos ne bo uradnega brezplačnega zatiranja mrčesa, to je' muh in drugega, ampak se mora vsak, kdor hoče, da mu prostore razkužijo, vpisati in nato plačati po 8.50 lir za kubični meter. Ker je iz zdravstvenih ozirov to zelo potrebno in koristno, je župan priporočal, naj se vsi odloči;o za tako razkuževa-nje rrosf.e.rov.
Zupan je nato povedal, da je slinavka izginila, razen v enem hlevu, ki mora ostati zaprt. Vendar živina še ne sme v druge sosedne vasi, na pašo pa jo lahko gonijo.
V znak vzajemnosti je župan priporočil, naj bi pobirali prostovoljne prispevke za odškodovanj^ šestih kmetov, ki jim je slinavka napravila škodo. Od nabranega bi potem razdelili 60 odstotkov dvema kmetoma, ki sta izgubila telička, 40 odstotkov pa ostalim , štirim za kritje stroškov, ki so jih imeli s slinavko. Na sestanku so sklenili, da bodo prispevke pobirali javno, to je imenoma, in ne s tajnim polaganjem v zaprto skrinjico, ker upajo, da se s tako tekmo izkažejo doberdobski Občinarji bolj radodarne, ker inobeden ne bo hotel zaostajati za drugimi.
Ker ima županstvo v zalogi pet stotov živega apna, ga prodaja po 500 lir stot. Kdor ga želi, naj se oglasi na občinskem uradu.
Za izboljšanje travnikov in pašnikov je županstvo prejelo 400.000 lir, da jih razdeli med kmete, ki na to računajo. Zupan je pri tem pripomnil, da so nekateri, ko so izvedeli za ta denar, vrgli glas. naj denarja nihče ne vzame, ker bi s tem povzročili povišanje občinskih davkov.
Tak glas ne odgovarja resnici, ker to nakazilo nima kaj opraviti z občinskimi davki in je le prispevek pridnim in potrebnim kmetom, ki si hočejo svoje travnike in pašnike izboljšati, da bi donašali več krme.
Zaradi tega je župan uporabil to priliko, da je prisotnim Občinarjem obrazložil v podrobnosti, kako pravzaprav občinske davke odmerjajo na podlagi določil zakona, ki ga občinski svet lahko uveljavlja tudi bolj strogo. Toda občinski svet pozna razmere v občini in odmerja davke po svoji pametni in zdravi uvidevnosti na podlagi zakona in enakopravnosti.
Prisotni so bili s tem pojasnilom zadovoljni.
Končno je župan napovedal, da bodo postavili števce za vodo, čim bo vodovod popravljen. To pa zato, ker večina Občinarjev želi števec, ker meni, da morajo plačevati tudi vodo, ki jo drugi tratijo. Zupan je še omenil, da plača občina tudi do 90.000 lir na mesec samo za vodo, in to poleg drugih stroškov, ki jih ima z vodovodom.
Taki sestanki, ki jih naš župan ob vsaki potrebi sklicuje, so zelo koristni in poučni. Zato je priporočljivo, da se jih udeležuje čim-večje število Občinarjev.
ŠOLSKE VESTI
Zaključni izpiti naMovnišoii
Izdelali so:
Ambrosi Ivan, Bele Franc, Belli-goi Ermete, Calvetto Ivan, Cernic Ciril, Devetak Ernest, Devetak I-van, Ferligoi Bruno, Frandolič Ar-nald, Gergolet Ivan, Klanjšček Venceslav, Lavrenčič Karel, Mer-secchi Viktor, Meschnik Jožef, O-vidoni Lucijan, Podgornik Dominik, Rožič David, Terpin Renco, Bassa Nada, Cescutti Lucijana, Fajt Marčela, Grilj Griselda, L“-ban Jolanda, Rulc Antonija, Savli Antonija, S:\nicco Adalgiza.
Sprejemni izpiti v gimnazijo
Od 36 učencev, ki so se prijavili k sprejemnemu izpitu v gimnazijo, jih je 30 izdelalo, in sicer:
Appe Valter, Bratina Božidar, Brescia Marjan, Lavrenčič Jožef, Martinelli Livij, Maurensig Pavel, Pelicon Radovan, Predan Egidij, Smotlak Egidij, Venosi Salvator, Vidimar* Jožef, Zavadlav Rajmund, Cescutt: Marija, Di Dio Silva, Leban Anka, Leban Marija, Ličer Suzana, Marassi Eleonora, Oitzin-ger Albina, Paulin Nadja. Pelicon Jožica, Pieniz Zvezdana, Polh Marjeta, Sdraulig Marija, Siniccp Gra-cijana, Sinicco Silvana, Sossou A-na, Specogna Marčela, Visintin Jolanda, Vizzutti Anamarija.
Quo vadiš Italia?
(Konec s 1. strani)
Rupenci in „socializem“
Po daljšem času se spet oglašamo v našem listu.
Letina kaže kar dobro, ker pri nas polje potrebuje zelo veliko vode. Pridelek pšenice je dober: od 8 do 12 stotov na njivo. Tudi letos so nam pripeljali mlatilnico na polje, s čimer se strinjajo kmetje i z, Rupe in Peči. Za vsak stot pšenice, ki nam omlatijo, plačamo 450 lir, kar ni pretirano, če pomislimo, da v naši nekdanji fari in občini (Miren), kjer gradijo 4e toliko let »sociali/.em« in so proti vsakemu kapitalističnemu izžemanju, morajo kmetje plačati za vsak stot pšenice 900 din in še 15 din za vsako balo slame. Tako izboljšujejo graditelji »socializma« socialni položaj kmeta, kateremu privoščijo kvečjemu ničvredne pleve, sami pa pospravijo zlato zrnje.
Celo naši tukajšnji najboljši graditelji socializma se zgražajo nad to ceno in pravijo: prokleto ode-ruštvo!
Kljub temu, da spada tudi naša vas v znani prosti pas kot Gorica in Sovodnje, stane pri nas stekle-ničica piva ali pokalice kar 10 lir več kot v ostalih krajih prostega pasu. Cernu ta razlika? Morda še kaj dišimo po »graditeljih socializma«?...
Kot protiutež rednemu plesu v Rubijah so fronlaši pri nas vpeljali vsakonedeljski ples v Rti pl. To se razume v splošno dobrobit naroda in "občinske uprave..,.
Obmelni promet
V doslej veljavnem videmskem sporazumu, ki določa trgovske od-nošaje med Slovenijo in Gorico, !e vrednost izmerjenega blaga določena na 600 milijonov lir letno.
Na zadnjem sestanku trgovinskih zbornic iz Ljubljane, Vidma in Gorice so pa sklenili, povišati to izmenjavo na 1.200 milijonov lir. Ce
vlada ne bo nasprotovala temu, sklepu, ,bo trgovinska izmenjava med Slovenijo in Gorico zavzela kmalu večji obseg.
V aprilu je uvoz iz Slovenije dosegel preko 49 milijonov lir, izvoz pa nekaj nad 39 milijonov.
Po stanju na koncu aprila ima Slovenija v dobrem 39 milijonov 110.470 lir.
Središče za delo
Za dobo dolgih treh msecev bodo zaposlili 50 brezposelnih v raznih popravilih Ln melioracijah zemljišča »a Rojcah. Ti delavci bodo prejemali dnevno 500 lir odnosno 600, če so poročeni, poleg 60 lir za vsakega člana družine. Do zaposlitve imajo pravico brezposelni delavci, ki so redno vpisani v seznam brezposelnih.
Ati si že po ra d na/
naročnino?
Prodaja no obroke v Sloveniji
Po ukinitvi industrijskih bonov se je ogromna večina delavcev znaš'a v težkem položaju, da sploh ni mogla priti do kakega industrijskega pridelka.
Da bi temu vsaj deloma opomogli, so uvedli prodajo na obroke. Te olajšave so se morali poslužiti premnogi zaposleni delavci in nameščenci, katerih plača ne more kriti pretiranih, astronomskih cen industrijskih proizvodov. Tako je v Sloveniji vsak sedmi zaposleni delavec, v Jugoslaviji pa celo vsak četrti pograbil za to rešilno bilko in začel nakupovati na obroke.
Kako dolgo bo to stanje trajalo in kakšen bo konec tega novega poizkusa, je pa težko reči.
Gasperi v veliko manjši meri zavzema za ameriške politične smeri, kot pa bi to storil, če bi mu to notranji parlamentarni položaj dopustil.
Skratka, De Gasperi bo tudi nadalje* ostal zvest in dosleden svoji dosedanji politični liniji bodisi glede Vatikana kakor glede Amerike, Vendar .se pa od nikogar ne more zahtevali, da bi v svojem stališču šel preko tistega, kar mu dovoljujejo njegove sile. Kljuse vladnega vozička ima pač kratko sapo in o c} njega pač nihče ne bo mogel pričakovati posebnih dirkaških podvigov, ki .bi šli preko njegovih možnosti.
Morda ni 'najbolj primerno, če ta svoja razglabljanja prav v tem trenutku izkoristimo v prilog svoj?) tržaške politike. Vendar se ne mo-iremo rešiti vtisa, da na koncu koncev tudi pri zahodnih zaveznikih dozori zavest o edini možni rešitvi, in sicer rešitvi, ki bo v skladu z mirovno pogodbo.
Ne bomo prehitevali pojavov, ki bodo prav gotovo nastopili.. Menimo pa, da moremo mirne duše čakati na bodoče mednarodne sestanke socialno nastrojenih organizacij.
Kdor koli se je potrudil, da bi spoznal pomen italijanskih volitev, je dobil vtis, da so prišli do izraza predvsem socialni momenti in da so nacionalistične struje razmeroma slabo odrezale.
Tisto, kar — sodeč po teh volitvah — Italija pričakuje, je popuščanje v mednarodnih odnosih in povečanje smisla za socialne potrebe.
Tržaško vprašanje se nevidno približuje svrtji dokončni dozoritvi. Nikomur sicer ne prihaja na .um, da bi pričakoval prav gledaliških sprememb, ki bi imele nepričakovan in nezaželen odmev. Vendar pa tudi ni nikogar, ki bi v korist svetovnega ravnotežja ne želel, d^ bi se ta položažj ne razvijal v postopno likvidacijo odvišnih izrastkov, ki nam jih je prinesel londonski predvolilni sporazum leta 1952.
Ta želja pa ni naperjena proti I-taliji. Nasprotno, ona je usmerjena k ustvaritvi položaja, ki -bi za Italijo, razen ohranitve njenih nacionalnih položajev, pomenil tudi zavarovanje njenih vzhodnih mej A pred vsakim vojaškim in ideološkim ogrožanjem.
( URBANISTIČNI RAZVOJ TRJSTA ]
Trstu Je potrebna krožna cesta v
Nisem ne inženir, ne arhitekt in ne prometni uradnik, a navzlic temu si drznem ugotoviti, da v tržaškem mestu urejajo cestno mrežo precej površno in pritlikavo.
V	notranjosti mesta je res težko danes izboljšati važnejše prometne žile, ker je bilo mesto zidano brez-daljnovidnih .načrtov, tako da zdaj ovirajo neštete zgradbe smotrnejšo razporeditev cest. Promet z vozili je pa danes tako velik, da potrebuje skoraj vsako drugo ‘križišče redarjev ali semaforov. Toda zasilni red je mogoč le za ceno počasnosti. Iz Gorice do Miramara zdrkne normalna limuzina v pol uri, od Miramara do 'Sv. Ane, torej le za pot skozi mesto, pa potrebuje skoraj še enkrat toliko.
Ko se kretam po tržaških ulicah ali se pa vozim po okolici, opazujem vrvenje potnikov in vozil, pospešeno in zadržano premikanje, oprezno izogibanje in tvegano prehitevanje. Ce se pelješ skozi mesto v avtu, je zanimivo gledati, kako bi hotel stroj zdirjati kot isker konj, pa ga mora vozač neprestano »krotiti« in vsak hip zadrževati zaradi izogibov, semaforov, ovinkov, zaradi ogromnih filobusov - -in nič manj zaradi pešcev, ki so-ti povsod pod nogami, oziroma pred kolesi. Ce hodiš peš s prijateljem, moraš celo razgovor neprestano prekinjati, ker te neizmerno zaposluje pozornost pred nevarnostmi: na vse kraje moraš napeto prežati, da te kdo ne povozi, da ti koga ne pohodiš, da ne postaneš plen redarja in njegovih glob. Koliko časa gre v izgubo pri motoriziranih potnikih in pri pešcih! In u-bogi živci! Niti v zaprti hiši nisi pri miru. Ropot s ceste in bencinski izpuh segata tudi v stanovanja.
Velikokrat beremo v listih o drobnih načrtih za regulacijo mesta, in urejevanje prometa, toda nič velikopoteznega ni mogoče v njih zaslediti. Ce tu in tam odbijejo kak vogal, če postavijo kje nov semafor ali novo znamenje za enosmerni promet — ali če polijejo nekaj asfalta na stare 'kraške plošče, s tem promet ni še nič olajšan. Manjka radikalnejših rešitev.
Po mojem mnenju bi se dalo korenito razbremeniti notranje mesto tolikega prometa, olajšati vozilom kretanje in omogočiti večjo brzi-no, ko bi Trstu zgradili krožno cesto: široko dovolj (morda celo dvotirno), ločeno od vseh križišč, odmaknjeno od vseh prometnih vozlov in vendar dovolj blizu mestnega naselja. Mestne ulice bodo imele kajpak vedno precej prometa, saj ima vsakdo pravico iti ali peljati se iz ulice v ulico po svojih opravkih.
Ce danes opazujete obalno cesto v pristanišču, barkovljansko cesto, Carduccijevo ulico, D’Annunzijev drevored, Goldonijev trg in še marsikaj, bosite videli, da dela gnečo nemalo vozil in , potnikov, ki so prišli od zunaj in so namenjeni na periferijo — ali s periferije potujejo skozi vse mesto na deželo. Koliko vozil prihaja od Miramara ali s kraške avtostrade z Opčin navzdol brez vsakega opravka v mestu, ko so namenjena v industrijsko pristanišče, Zavije, v ladjedelnice ali v pristanišče Sv. Andreja. Nimajo druge pametne poti kot skozi mestno središče! Prav tako vodijo pota od imenovanih krajev ali objektov v svet le skozi mesto. Vsem tem bi imenitno služila krožna cesta, če bi obstojala, in notranji promet med ulico in ulico bi postal -znosnejši.
Ze slišim ugovor in odgovor: »Prav v tak namen je bila vendar zgrajena avtostrada izpod Ponča-
inniiHiliiinilliiliiiiiiiiiii
ne skozi predor čez Katinaro m vso Kraško planoto do Sesljana, torej krožna cesta za Trst že obstoja.«
Prav, toda vprašamo se, koliko ta cesta mestu koristi? Koliko razbremenjuje mestni promet? Saj je razen za izlete noben avtomobilist ne mara, ker je preveč oddaljena od mesta in ima prevelik vzpon. Tovorniki in avtocisterne jo uporabljajo, ker jih policijska zapoved nanjo naganja, a pri tem kolnejo zaradi prevelike potrošnje bencina in izgube dragocenega časa; s protesti so pa že dosegli, da jim jc odprta pot z Opčin naravnost v mesto po Coronejevi ulici, tako da so na ostali odsek čez Katinaro obvezno .usmerjene samo avtocister-ne, ki baje potrošijo na leto milijon lir več za gorivo, kakor bi ga na direktni poti skozi mesto proti Grljanu po obalni cesti. Avtostrada, kakor je lepo izpeljana in je tudi koristna (če ne za drugo, gotovo za nedeljske izlete), ni torej zadostno rešila vprašanja tržaškega prometa!
Baje je nekaj »krožnega« v načrtu po rebri kraške planote, tik nad mestom. Odsek te krožne poti bi bil menda ona nova cesta med novo univerzo in Skorkljo. Kam in kod bodo nadaljevali s tem odsekom, ne vem, to pa vem, da bo nujno imela tudi tista in taka »krožna« cesta prav tako kot mestne ulice vse polno križišč, ovinkov, vzponov in spustov, ter da se bo končala na drugih cestah ali celo ulicah, ne da bi samostojno objela v.se mesto okrog in okrog.
Ravninska mesta imajo imenitno izpeljane krožne ceste (Verona, Padova, Dunaj, Zagreb), toda Trst je zaprt med Kraško planoto in morjem. Kam naj bi torej postavili in kod izpeljali praktično krožno cesto Trstu?
Moje mnenje je tole: ker ni za ločeno krožno cesto prostora nikjer po površini, ker je celo ves kraški breg pokrit s hišami, naj. bi jo izpeljali pod zemljo, to je skozi dolge predore v kraški rebri, in sicer v višini kakih petdeset metrov nad morsko gladino.
Misel se utegne zdeti komu fantastična, toda prepričani bodimo, da jo bodo čez petdeset let morali vzeti v pretres vsi tehnični in prometni uradi-kot edino pametno rešitev problema, razen če italijanska uprava ne računa s tem, da bo itak prišel Trst pod Italijo in v njej tako izumrl, da bo na Goldonijevem trgu rastla trava. Kdo drug bi ugovarjal zaradi ogromnih stroškov? O, seveda bi taka cesta ne bila prav poceni, toda delo se raztegne lahko na pol stoletja, le načrte bi bilo treba izdelati takoj in cesto vsaj trasirati, da pravočasno preprečimo nenačrtne gra-
ditve, ki bi v bodočnosti ovirale izvedbo te ideje ali jo zaradi podiranj poslopij podražile, kakor danes ovirajo neštete zgradbe, ki so bile postavljene po kratkovidnih načrtih, regulacijo ulic.. Velika mesta imajo že zdavnaj podzemne železnice globoko pod mestnimi ulicami in taki predori z vhodi in izhodi so stali ogromnega denarja in so bili velika tehnična težkoča. Trst bi mogel z manjšimi težavami, skoraj brez posebnih tehničnih težav, in z manjšimi stroški izvotliti kra-ško reber za oboje — za avtostra-do in celo za tramvaj.
Predori pomenijo kajpak ogromen izkop zemlje. Kam z materialom? Ali ne kriči barkovljanska o-bala po pomolih za kopalce? Tudi graditev takih pomolov bo morala bodočnost vzeti v poštev. Tja bi šel lep del izkopa iz predorov. Drugi del materiala bi služil za nasip ceste izven predorov, a tudi za napolnitev kake nepotrebne kotanje. Pomniti je, da odtehta nekaj stroškov odvoza prihranek denarja, ki ga površinske veste požrejo z odkupom parcel, kajti »podzemeljski svet« odjemlje država zastonj.
Po moji zamisli bi se morala odcepiti in začeti krožna cesta že pri Grljanu ali vsaj pri miramarskem križišču — in potekati v dolgem predoru proti mestu v čim bolj ravni črti. Nad barkovljansko cerkvijo, vštric želežniškega viadukta, malce nad njim bi cesta za hip prišla iz tunela in sprejela dovoz iz Barkovelj, nato bi se brž spet skrila pod svetilkom v drugi predor, ki bi se odprl spet v Rojanu tik pred bregom, kjer bi se priključila dohodna ali dovozna cesta iz mesta in za mesto. Tretji predor bi -segel iz rojanskega gornjega kota pod Skorkljo skoraj do Sv. Ivana: v zajedi nekje pod novo univerzo bi krožna cesta prišla spet na dan ter se nadaljevala in zavila v velikem loku na visokem viaduktu čez hiše in čez ulice nekje pri Rotondi ali te više blizu svetoivan-ske cerkve (ali bi celo objela ves Sv. Ivan) in nato bi jo sprejel četrti predor pod Lovcem. Po rebri »Bošketa«, tik pred predorom, bi ujel krožno cesto pricepek in od-cepek za mesto. V Rocolu, nekje više od železniške postaje, bi ime-
li	krožno cesto spet -na prostem. čisto na dnu dolinice in zopet priključitev na mestno cestno mrežo. Peti predor bi segel iz Rocola v Kolonkovec nekje do globeli za pokopališčem, to je pod postajo Sv. Ane, in tu bi bilo treba zgraditi direktno zvezo 'z ulico Baiamonti. V lahkem spustu bi krožna cesta skozi kratki šesti predor dosegla ža-veljsko cesto nekje pod policijsko vojašnico, kjer se odcepi že zgrajena nova cesta za industrijsko pristanišče.
'Idealno bi hilo, izboljšati možnost »kroženja« tudi po obalni strani mesta. Kako? Par predorov in par nadvozov. Kje in kod? Iz industrijskega pristanišča bi kazalo prevrtati grič Sv. Pantaleona in škedenjsko vzpetost. Med obema predoroma bi morala cesta teči po visokem mostu, da bi bila bolj ločena od križišč. Na severozahodni strani škedenjskega griča bi krožna cesta nujno prečkala ulico Ba-iamonti v isti ravnini, saj je tam nekje potrebna zveza za avtostra-do, da bi ne bilo treba voziti po ■tej ulici do tramvajskih tračnic in okrog raznih oglov iskati zvezo z više ležečim začetkom katinarske avtostrade.
Čudno je, da ni .nobene pametne zveze izpod škedenjskega griča po obali ob ladjedelnicah proti postaji Sv. Andreja. Baje je nekoč bila. pa so jo pretrgali. Ce hočeš iti od postaje Sv. Andreja po široki cesti vzdolž tramvaja št. 9 proti Skednju, te široka cesta pripelje naravnost v ladjedelnice in — stop! — izpred železnih vrat se moraš vrniti in ' iskati ob istrski železnici kozje steze, ki te privedejo prav k mestnemu predoru Sandrinelli.
Prav tako ti je od nasprotne smeri — izpod Skednja na razpolago cesta s tramvajem št. 2, ki te popelje le v osrčje mesta. Iz sredine ulice Baiamonti je torej treba zgraditi direkten priključek na avto-strado pod krematorijem (seveda precej niže ■ krematorija) in z začetka (ali konca) avtostrade urediti vsaj zasilno avtomobilsko in tramvajsko zvezo v čimbolj vodo-
a
DETAJL NADVOZA V TRŽAŠKEM PREDMESTJU
ravni ravnini do konca tramvajske proge št. 9. Kako bi bil s tem razbremenjen promet v notranjosti mesta, kajti iz vseh ladjedelnic, tovarn in lesnega skladišča bi uporabljali obalno prometno žilo, ki je zdaj precej zapuščena. Med bema postajama in med obema pristaniščema — starim in novim ostane, kar in kakor je.
Se en vozel kazi in kvari prometni red, to je točka pri Glavni postaji. Ubogi potniki pred železniško in neokusno avtobusno postajo! Barkovljansko cesto bi že raz-^ bremenila krožna proga v predorih, ker bi tudi avtobusom poleg tovornikov cdkazali pot v predor, toda kako rešiti problem gneče okrog
kolodvora in ves odsek med Rojanom ,ter postajo? Z nadvozom, z dolgim viaduktom. Pred avtobusno postajo bi bilo treba podreti ono hišo, imenovano Silos, in tam začeti dviganje ceste na viadukt, ki bj tekel najprej vzdolž železniških tračnic, torej med kolodvorom in obalo,..nato bi v velikem loku zavil n? desno čez tračnice (vedno v dovolj visokem nadvozu, kar je mogoče uresničiti) in čez barkovljansko cesto v Rojan ter čez ro-.^anske hiše in ceste gor do kraške rebri, kjer bi se maslodontični viadukt lepo priključil na krožno av-tostrado baš med obema predoroma. Seveda bi zaradi takega via-(Končc na 4. strani)
Komunisti v mesečini
Pred -kratkim je napisal kitajski komunist v listu, ki izhaja v Hong Kongu, članek o ljubezni. Napisa! je med drugim, da »je ljubezen zgolj nesmisel in da je doživela že ■tri zgodovinske preobrazbe«.
»V fevdalni dobi je bil odnos med spoloma kakor odnos med gospodarjem in sužnjo. Zena je morala zmeraj ubogati moža in se ga držati .kakor kos njegove lastnine«, je napisal.
Priznam, da mi je prav malo znanega o tistem suženjskem razmerju žene do moža, vendar pa ;e mi ta stvar, kakor jo omenja tisti komunist, ne zdi prav tako strašna. Po mojem ni nič tako hudega, če se iena drži svojega moža ali če ga Celo uboga. Toda povrnimo se k njegovemu pisanju.
»V kapitalistični družbi ljubezen kupujejo in prodajajo«, piše. »Zenska prodaja svojo lepoto, mladost
SINICA S[VEČNEGA DELA TOTA Z NOVO M02N0 CESTO,
in meso za udobje in razkošje, ki ji ga mora nuditi mož.«
Res, to se kaj grdo sliši, toda če upoštevamo piščevo histeričr.fost, spoznamo, da ima v mislih sam-' dejstvo, da mora mož skrbeti za svojo ženo.
»Končno -je nastopila doba nove, demokratične in komunistične ljubezni«, piše dalje tisti komunist »Med moškim in žensko ni več trgovskih odnošajev in zato sta dosegla najvišjo obliko ljubezni.. Njuna ljubezen je trezna, miselna in dokončno revolucionarna.«
Jaz še nikoli nisem imela ljubezenskega razmea-ja s 1 komunistom, vendar pa menim, da ' zaradi tega moje življenje še ni popolnoma izgubljeno. Ob misli, da bi mi sta-hanovec v svoji vnemi stopal na noge, se mi zdi, da bi ne bila najina romanca nič kaj sladka. In neglede na dejstvo, da si v resnici nič kaj ne želim ljubiti trezno, »z mislimi«, ampak ljubim rajši popolnoma in srečno s srcem in z vsem svojim bistvom, se mi ne zdi podoba komunističnega dvorjenja, kakor jo je nadalje naslikal ta kitajski kavalir, nič kaj bodrilna.
Zapisal je namreč v svojem o-pisu ljubezni novega stila tudi tole:
»Nikoli ne boste videli, da bi kak fant ali dekle .iskala samoto z namenom, da bi skrita občudovala mesec, ali da 'bi šepetala drug z drugim na .tipično malomeščanski način. Ce pa bi nas skušali sovražni agenti ali agentke pripraviti do takega ljubimkanja..., bi jih hitro in pošteno zavrnili.«
Sicer nič ne pravi, kako -bi jih zavrnili, vendar -bi lahko mlada komunistka ohladila strastno ljubezen svojega »sovražnega« obože-
(IX. nadaljevanje)
Moramo si pa prej ogledati in opisati dolino ob Teru, gor do njegovega izvira.
Ko zapustimo Tarčent po glavni cesti, ki gre ob Teru na levem , bregu naravnost proti severu, pridemo v dobri četrt ure v okoliško vas Cizerje, ki je bila še manj kot pred stoletjem' slovenska, dočim je sedaj popolnoma furlanska. Ta vas je spadala k onim desetim vasem, ki so tvorile leta 1607 tako imenovani »V.icariatus Sclaborum«, ki je bil ustanovljen za boljše oskrbovanje dušebrižništva v slovenskih krajih po gorah, kjer je bilo pred 1. 1500 še veliko pomanjkanje cerkvi: pa tudi dohodki tarčentske župnije so bili prepičli, da bi mogli še te vasi vzdrževati v cerkvenih opravilih in zato so dobile te vasi svoi poseben vikariat, ki .so ga sami vzdrževali. Razen tega je moral tarčentski župnik priskrbeti za vikariat tudi posebno poslopje in skrbeti za namestitev slovenščine veščih vikarjev.
Tako 'je bila tarčentska župnija razdeljena na dva dela. Vasi slovenskega vikariata so bile: Hoja, Smardeča, Stela, Zameja, Cizerje, Sodile, Zavrh, Brdo, Ter in 'Podbrdo. Izvirno latinsko besedilo listine, ki to določa, je: »Cum pacto debeatur tenere apud se unum sa-
NAJZAPADNtJŠI OGRANBK SLOVBNSKt ZtMLJb: BhNkŠKA SLOV tM J A
Zgodovinski, krajepisni in dialektološki očrt
cerdotem sclabonicum sumpt^.bu1! suis iuxta consultum.« In tako je ostalo, da začetka preteklega stoletja, ko so se duhovnije druga ra drugo odtrgale in vsaka je dobila svojega duhovnika. Takrat je s tem tudi nehal obstojati ta slovenski vikariat in sedaj so po vseh teh vaseh sami laški duhovniki.
Od Cizerij dalje izgine cesta kmalu v sotesko, gorovje se od <>-beh strani približa dolini, da jo kar stisne, tako da se skozi prerivata le cesta in peneča se reka. Ter je takoj ob izhodu iz soteske zaježen in nabrana voda je napeljana na turbine električne centrale. Cesta v sotesfco gre nalahno navkreber in na polovici poti vsega je pol ure hoje — začne it: malo v klanec in že smo pri prvih hišah 'zaselka Njivica. Nekoliko dalje, ob koncu bolj odprte doline, vidiš vas z visokim lepim zvonikom, to je vas Ter (Pradielis) in desno na malo strmem griču je glavna vas tega okraja; Brdo (Lu-severa, iz dvobesedja »lužje brdo« nastala skovanka, ker so tla tu
prectlj zemljata, skoroda ilovnata .in tako ob deževnem vremenu tudi malo blatna). V Brdu, ki je 505 m nad morjem in šteje nekaj nad 400 prebivalcev, je občinski urad in k temu županstvu spadajo še sledeče vasi: Njivica, Zavrh, Ter, Podbrdo in Sedlišče. Tu je na vzvišenem mestu vrh ogromnega stopnji šča lepa cerkev; prostor okrog cerkve je lepo obzidan, da izgleda od daleč kot nekaka trdnjava; od tod se .nam odpira krasen razgled .na vso to z visokimi gorami v o--zadju obdano kotlino.
Na zahodu sta nad Huminom vrha Kvarnan in Campon, vmes pa ije prelaz Forador. Pod Kvarnanom na tej strani v podnožju, vendar vedno visoko na planjavi, vidiš cerkev pri Sv. Mariji Magdaleni, h kateri :se še povrnemo. Potem je vasica Podbrdo pod Laškim plar zom in v isti gorski vrsti še bliže je Postončič in pod njim vas Ter. Ti vrhovi so nad 1600 m visoki in tvorijo gorovje, ki je pred Muza-čevim pogorjem in le par km zračne širine severneje ležeče, torej
bolj v ozadju. Na severu zapira pogled v Rezijo kot visoka ograja prej omenjeno Muzačevo pogorje z najvišjim vrhom istega imena Muzac, 1875 m visokim.
Ob vzhodni strani obzorja imamo takoj za Brdom zaselek Sedlišče in bolij jugovzhodno vas Zavrh. Nad Sedliščem je sredogorje z Malim vrhom in z Velikim vrhom, ki sta nižja kot prejšnji vrhovi, vas Viškorša pa leži pod njim na odprti planjavi, kakor smo že prej omenili.
Od tod so uživali krasen razgled in se mu divi.li nekateri člani razmejitvene komisije, ki je bila tu v nedeljo 31. maTca leta 1946; toda •to, da bivajo tod Slovenci, niso hoteli poslušati, razen dveh ruskih, profesorjev, ki sta z brat&ko-slo-vanskim umevanjem pritrjevala. Pri obravnavanju na županstvu so zaslišali par starih .neukih ljudi in .laškega učitelja nedomačina — in to je bilo odločilno, dasi prebivalci niso vsi hoteli .tako.
Iz Brda prideš zahodno po stezi nizdol do reke Tera in po cesti, ki
vodi vedno kraj reke, nadaljujemo pot proti njenemu izviru, ki ni več daleč pod Muzčevim pogorjem, komati tri km daleč.
Ko pridemo nekako na konec doline, ki je bolj podobna predelu, napravi cesta velik ovinek, da preide tako iz severne smer.i v vzhodno in prav na tem mestu pod malim mostom spodaj vidiš, kako privre na površje na raznih mestih kar izpod kamenja in drobnega grušča čista mrzla voda, ki se kmalu združi v potok — to je Ter. V ozadju, na nekaki usedlini ob vznožju tega pogorja, je dvoje se-lišč: Tanatavjele .in Muzac (»tam na taMjeli«, to je na ploščadi - travniku, in »muzac« - »molzec« iz ča-kavščine). Vmes je cerkvica sv. I-vana, kjer imajo službo božjo ob nedeljah, ko pr.ide duhovnik iz Tera. Prebivalci so pristni trdi Slovenci in govore še dokaj umljivo narečje. Obe vasici imata 180 prebivalcev in sta 650 m nad morjem. Bavijo se s planšarstvom in imajo nekaj bolj pustih njiv, ki jim za silo kaj rodč. Cesta, ki ,in
valca s tem, da bi mu začela deklamirati novo komunistično ljubezensko liriko, na primer tako, kakor jo čisto resno’objavlja praška komunistična revija »Tvorba«. Pri oddaji hamburškega radia so pred kratkim prebrali eno tistih pesmi. Ne bom je navajala v celoti. Mislim, da vam bo čisto zadostovalo, Če navedem samo zadnje štiri stihe, ki ,se glasijo:
»Ponosno stopaš na odhodu ob meji. Ne pusti, da bi se kdo izmuznil preko nje v jutru, ko je trava mokra od rose.
Bodi buden, moj ljubi!«
Jaz pa ne verjamem, da bi ruski Ivan, ki se v mesečini stiska k Ani in jo drži za roko, razpravljal z njo o dialektiki, in po mojem mišljenju tudi ni posebno verjetno, da bi se Tatjana takrat, ko se Sprehaja ob majskih večerih po polju z Igorjem, ki jo drži okrog pasu, v svojih mislih ukvarjala samo S petletnim načrtom. Prav tako tudi dvomim, da bi resni sovjetski komisarji vzbujali v svojih ženah ljubezen samo z najnovejši-mi statistikami o kolektivizaciji,...
Ker je ljubezen močno, lepo irt nepremagljivo čustvo in ker se ne ozira na nič drugo, ne verjamem v ta 'komunistični nesmisel. Ne verjamem niti. da bi komunisti tako »ljubili«.
Toda v času, ko slišimo samo grozeče komunistične izjave ali take, ki vzbujajo v nas žalost, nam kar odleže, če slišimo od njih kako smešno, kakor je ta. o ljubezni. To nas namreč spet spomni, da so tudi tirani ljudje. A noben človek ne more preprečiti, da ne bi bil tudi tiran včasih smešen!
Barbara V e r e k e r
nntimi!!iiatwitina!ii!i!rai!iiii;[:i(iiii!iii!i!i[!!ii;i!U(iii;fii;a(iiifiiii::u!iiiiiiiiKiiiiiitinn!iijuui
okrenila na desno proti vzhodu, gre še kakih 10 km po italijanskem ozemlju in za vasico Učejo (Ovčjo), ki je še na tej strani ob rečici U-čeji (ali tudi Bjeli patok, ki obstoji iz dveh dotokov: Mija-Bili-Potok) prestopi mejo in reka se izliva pri Zagi v Sočo.
Narečje v Uče ji je že rezijansko, prebivalci so se namreč semkaj priselili ,iz Rezije; sedaj jih (je 350 in imajo tudi šolo.
V	okolici Muzaca in ix> pobočjih ne prav strmih gorskh brežin je obilo planin, kamor ženejo živino iz vseh vasi poleti na pašo. Ena izmed teh je večja in ima tudi svoje stalne staje; to fje Kipalica (ime po nekem kiselastem zelišču) južno od Muzaca, toda na nasprotnem pobočju,
S tem zapustimo ta lepi gorski kraj in se povrnemo v Stelo nad Tarčentom, tako da ne izpustimo niti najmanjšega selišča v našem popisu. Steza, ki gre dalje od malih zaselkov Borjanic, Miki in Po-bra, k itvorijo vas Stela — ta imena izhajajo iz priimkov, ki so običajni v dotičnih zaselkih — prehaja mimo pašnikov in gozdičev in po kakih treh. km poti smo v vasici Flajpan, čije večji zaselek je Krapie, tako imenovan, kor imajo vsi tam tak priimek.
(Sledi X. nadaljevanje)
DEM O.KB A C.I. J A
Leto VII. - Stev. 28
Kokoške preživljajo otroke
Slik;a. i2j sovjetskega življenja
Vsak kolhozni delavec ima pravico na košček zemlje. Dovoljeno mu je rediti po eno kravo in določeno število kokoši. t
Jiekega dne je kolhozna delavka Ana odšla v oddaljeno kaj žico, da bi si izravnala izkrivljeno lopato. OJcrag kajžice je kar mrgolelo kokoši. Mprda jih je b}lo, dvajset, morda petindvajseti morda cela trideset. % vjak način pa, jih je bilo ntutogo več, kakor pa bi jih-, smela imeti mlada žena, ki, je. stanovala v kaj žici.
»O kpliko. kokošk«, ja vzkliknila Ana. Mlad* žen*, ki jo z dojenčkom na prsih čuvala kajžico, je bila kar zadovoljna s. pohvalo., Zasejali smq ječnaen namesto buč. Tako lahkp redimo kokoši.«
»Prav, ali ne poznaš zakona,- ki prepoveduje rejo toliko kokoši?-Zato je vendar kolhoz tu, da vzreja tudi kokoši.«
Mlada žena ni mogla razumeti, kam meri Ana.
»Saj je res kokošji zakon. Lansko leto je bil nekdo tu in po vsej vasi prešteval kokoši. In veš, kaj sem napravila? Pognala sem jih na polje, tam jih je lahk-o prešteval. Moje kokoške so bolj prefrigane kakor tak-le kokošji komisar.«
»Tudi on opravlja samo svojo dolžnost.«
»T-u^di jaz opravljam svojo. Moji otroci hočejo jesti, šest jih imam. Pet kokošk mora preživljati enega otroka. Jajca lahko prodajamo, sami jih ne jemo. Jaz sem sama, veš ti, moj mož je pri vojakih, tako so kokoške naši skrbni očetje.«
Ani je postal razgovor neprijeten, zdelo pa -se ji je strahopetno, da bi jo takale mlada deželanka užugala.
»Vsakdo ima svoje težave. Ni mogoče pa iz zakona napravljati neslano šalo.«
»Taka si torej ti, sedaj vem, kam moliš taco, ti kokošja preštevalka. Kaj misliš, da mi zakon daje dovolj za otroke? In veš, kaj mi je predsednik kolhoza dejal: Jaz te ne morem preživljati, drži se svojih kokoši. In tega -se bom tudi držala, pa če pride še deset kokošjih komisark. Samo predsednik mi lahko ukazuje.«
»Zakon ima več besed kakor tvoj predsednik.«
»Kar pojdi pa me ovadi!« Pustila je Ano na dvorišču in odšla v kajžico.
Ana se je vrnila k svojemu delu in bolj kakor je razmišlljala, bolj se je kesala, da se je tako frfravc vmešala v kokošjo zadevo. Morala bi kmečke ljudi prepričati, temeljito preučiti celotno vprašanje, vzrej e val ne načrte kolhoza, oddajo jajc; morala bi ugotoviti, kako daleč je izpolnjena državna oddaja; preštudirati bi morala, če zasebna vzreja kokoši kvarno vpliva na kolhoze in če se tu ne vtihotapljajo kapitalistične težnje: morala bi s-krbneje prebirati dela voditeljev in te besede vtepsti v glavo tem predrznim deželankam. Končno pa bi morda morali le ugotoviti, zakaj ta žena, ki se sklicuje na svoje otroke, ne prejema dovolj pomoči od države ali od kolhoza in krši zakon, ker se ji godi krivica. Ce pa ji država daje po predpisih, potem bi niti polni ducat otrok ne mogel opravičiti niti ene same kokoške preko predpisanega števila. Ana je svojo misel gnala do konca in zaključila; tudi če bi se s tem otroci ne nasitili. Zakon je mnogo višja sila kakor vsi stradajoči otroci, kajti zakon pomeni bodočnost, in bolje je, da otroci stra-
dajo, kakor pa da uničimo boljšo bodočnost.
Ce pa je Ana prišla do prepričanja, da je imela prav, potem je grešila, ker se ni zadosti pripravila na kokošji spor. Predrzna deželan-ka ji je pokazala hrbet in ona je odšla- kot polita mucka. Sedaj nima niti poguma, da bi -odšla k predsedniku kolhoza in ga pošteno okregala, 'ter ovadila, policiji.
S 'Popoldne, ko so ostale delavke bombažnega nasada malo počivale in je t,udi Ano že. pošteno bolel kril., je. sklenila z delom nadaljevati za kazen, da se je v kokošjem sporu tako slabo odrezala.
»Zakaj ne počivaš?« Ni poznala koščatega kmečkega dekleta, ki se je vrinilo med njo in bombažev grm, da ni mogla nadaljevati z delom.
»Ker nisem trudna!«
»Zato pa so druge trudne. Zapovedala sem :Odmor!«
»In kdo si ti?«
»Jaz sem brigadirka; in v moji brigadi ne dela nihče, kadar zapovem: odmor.«
»Ti mi vendar ne moreš prepovedala sem: Odmor!«
»Da, to lahko storim. Ti prinašaš nemir in nered v delo.«
Ana se je vsed-la, opazila je, da so vsa dekleta opazovala nastali spor in da bi vsa dekleta potegnila z brigadirko, če bi se ne vdala. Ko se je Ana obrnila, je opazila, da so se ji vsa dekleta odmaknila. Sama je sedela, in iz skupine, ki je skupaj tiščala, je zaslišala polglasna zafrkavanja. Obrnila jim je hrbet.
'Naenkrat -je erja izmed deklet zakokodajsala. Zvonki kikiriki je zadonel kot odgovor; temu je sledilo posrečeno oponašanje kokoške, ki bi -rada izlegla jajce in zmagoslavni spev pute, ki se je jajca iznebila. S pravo umetnostjo so dekleta posnemala kokošje dvorišče, dokler ni veselo kokodakanje in kikirikanje prekinil splošen smeh in krohot.
Ana je poskočila pokonci in s stisnjenimi pestmi zdrvela proti dekletom.
»Kaj se misliš pretepati?« .je za-
klicala brigadirka. »Kokodajsanje pri nas ni prepovedano. Ce ti ni prav, si zamaši ušesa! Sedaj pa dovolj, pojdite na delo!«
Ana je ponovno napravila napako. Skregala se je in prav gotovo ni bila njena zasluga, če ni prišlo do pretepa. Jezna je nadaljevala z delom ostanka dneva in z nikomer ni več spregovorila besede, čeprav je še vedno prihajal iz dvorišča po kak »kokodak« ali »kikiriki«, ki jo je vznemirjal.
Ka r e l E s k a
Cestno omrežje Slovenije
V	primeri z drugimi evropskimi industrijskimi deželami je cestno omrežje Slovenije precej redkejše. Skupna dolžina cest I. in II. vrste znaša 29.265 ,km. Kot glavni vzrok -tega dejstva je treba navesti razmeroma maloživahen motorni promet.
Sedanje razmere in bodoči razvoj domačega in tujega avtomobilskega prometa zahteva zgraditev in modernizacijo okrog 4.500 km glavnih cest in nad 4.000 km drugih pomembnih republiških in turističnih cest. Stroški za ta dela so sicer veliki (okrog 200 milijard din), toda nujni, saj znaša izguba zaradi .neprimernih cest letno nad
12	milijard -din.
Trsta je potrebna krožna cesta
(Konec s 3. strani)
Stalinoi) naiziiesiejsi esaoai
Kako čudno naključje: točno teden dni pred Stalinovo smrtjo je umrl eden najožjih diktatorjevih svetovalcev, ki je bil skozi trideset let njegov najzvestejši čuvaj.
»Pravda« je smrt tega moža odpravila z enim stavkom: »Umrl je Vladimir Culakov, profesor Tehnične visoke šole v Moskvi.«
Ob te juri je Stalin izgubil svojega edinega resničnega zaupnika, saj je bil sovjetski nasilnik skrajno nezaupljiv človek in ni zaupa! niti svojim najbližjim sodelavcem. Ce je pokojni rdeči car zgradil v Kremlju trdnjavo svetovnega komunizma in boljševiške nadvlade Rusiji, je Culakov preuredil Kremelj v nezavzetno utrdbo, da se je Stalin za -trdnjavskim zidovjem čutil popolnoma varnega.
Pred kakimi tridesetimi leti se e takrat še zelo nesigurno na rdečem prestolu sedeči generalni tajnik sovjetske KP, Jožef Visiaro-novič Stalin, prvič obrnil na Cula-kova, kt se je na Tehničnem zavodu v Moskvi ukvarjal z raznimi tehničnimi zanimivostmi. Takrat mu je -dejal: »Tovariš Culakov, zapovedujem vam, da zavarujete Kremelj z vsemi varnostnimi napravami, ki si jih lahko izmisli človeški duh. Te naprave morajo ščititi Kremelj proti najbolj pretkanim vsiljivcem, atentatorjem, vohunom in podobno zalego! Zavarujte Kremelj proti napadom od zunaj; s kopnega in z zraka. Iztuh-tajte -najzanesljiveiš-o napravo, ki je sploh mogoča!«
Culakov se je lotil dela. Za svoje napore je prejel vrsto odlikovanj, vendar je le malo ljudi vedelo zakaj.
Profesor Culakov je v prvih mesecih Stalinove borbe za oblast predložil kup načrtov za mehanično zavarovanje Kremlja, posebno še za zavarovanje stanovanja in pisarne diktatorja. Vse dohode v Kremelj, vse važnejše -hodnike in dvorišča ,so opremili s fotoelektričnimi očesi, tako da se ni mogel po Kremlju neopaženo gibati nihče. Culakov je skonstruiral za neposredno Stalinovo uporabo — ne da bi potreboval za to kakršno koli pomoč — alarmsko varnostno napravo, ki mu je omogočila, da je
s pritiskom na nekaj gumbov ob njegovi pisalni mizi povsem neopazno za morebitnega vsiljivca a-larmiral vse prebivalce Kremlja, Stalin je lahko na daljavo zapiral in odpiral važna kremeljska prehodna vrata.
Pravo tehnično čudo pa so bila »magična vrata«, ki jih je Culakov postavil v izključno uporabo Stalina. To so bila skrbno v steni njegove pisarne prikrita premikalna vrata, -ki so se odpirala le, če je na steno udaril Stalinov glas. Pripovedujejo, da se je Stalin pogostokrat zabaval s to napravo in u-kazoval stenskim vratom: »Otvori dvor!« in stena se je odprla — kakor v zgodbi Ali Babe in štirideset razbojnikov "■— in se zopet zaprla.
Po 1. 1945 je Culakov zgradil v
Kremlju zaklonišče proti atomskim bombam, v katerem je prostora za 200 ljudi. Danes nadzira vse te
skrivnostne naprave policijski poglavar Kruglov.
Prav tako kakor za varnost Kremlja je Stalin skrbel za svoje zdravje. Profesor Bogomolec je dobavljal življenjski elikzir, trideset mož Stalinove starosti, njegove starosti, njegove krvne vrste in njemu podobne telesne konstitucije je stalno služilo za eksperimentiranje Stalinovih zdravstvenih nadlog. Stalin sam je bil prepričan, da bo živel najmanj sto let. Vendar si je usoda tudi pri rdečem carju — kot pri ostalih smrtnikih
—	zagotovila svojo odločilno besedo in ob Stalinovi uri zapovedala: »Otvori dvor v večnost!«
dukta morala izginiti kaka rojan-ska hiša! A vsi tržaški avtomobilisti in potniki bi blagoslavljali tako rešitev. Tujec, ki bi se bližal Trstu od Grljana dalje v zaprtem predoru, bi bil na viaduktu med Rojanom in postajo bogato nagrajen z neposrednim razgledom in pogledom na mesto, preden bi utonil v njegovih ulicah. Ne samo ko-riere in tovorniki, tudi osebni avtomobili in drugi motocikli -bi odhajajoč iz mesta zavijali kar na viadukt, da čimprej dosežejo ločeno av-tostrado v Rojanu in po njej zdrknejo v široki svet.
Glavni del krožne ceste — oni v zaledju mesta v predorih skozi kraško reber — od Grljana do industrijskega pristanišča — si zamišljam tako, da bi proga tekla čimbolj vodoravno, da bi bila po možnosti celo dvotirna, da -bi ne imeia niti enega križišča, marveč samo enostranske odcepitve in priključitve, da bi imeli predori nekaj navpičnih lukenj (morda celo z ventilatorji) za zračenje. Tako ne bi nič motilo prometa na njej — ■ne pešci, ne dim. Ropot vozil bi ostal ud-ušen v predorih in ne bi grizel živcev stanovalcev v hišah kakor ob cestah na prostem. Po krožni cesti bi mogel teči filobus ali kar tramvaj na tračnicah, saj ima mestna občina dovolj teh vozil, ki iih ne more nikamor prodati, odkar je uvedla filo-buse po mestnih ulicah. Taka proga bi zelo koristila tudi krajevnemu -kratkemu prome-tu. Barkov-ljan bi se že za pot k Sv. 'Ivanu poslužil rajši krožne ceste, ker bi po njej zdrknilo vozilo v kratkih minutah do cilja, kakor pa dolge in dolgočasne vožnje po odprtih ulicah. Se bolj bi godila taka zveza uslužbencem v industrijskem pristanišču in bližnjem območju za pot v Rccol, k Sv. Ivanu, v Rojan in v barkov-ljansko kopališče. Za daljni promet bo treba dodati par metrov širine tudi obalni cesti med Grlja-nom in Sesljanom. Takrat bo mogla biti ta spet odprta tovornikom, da ne bodo kleli policije, ki jih danes sili k večji potrošnji bencina in časa po daljni -in visoki av-tostradi preko Opčin.
SIR GEORGE EVEREST
Mož, po katerem nosi ime najvišji vrti sveta
V	nasprotju z večino drugih himalajskih vrhov nima Mont Everest nikakega točnega imena med domačinskim prebivalstvom. Prebivalstvo v okolici ga imenuje Como Lun g Ma. V Mont Everest pa so ga prekrstili v čast britanskega znanstvenika Sira Georga Evere-sta, ki je leta 1641 uspešno dokončal trigo-nometrijska merjenja Himalajskega pogorja. Pri tem je skoro popolnoma točno določil lego gore, na sečišču 87. poldnevnika z 28. vzporednikom severne širine. Njegovo višino je določb po trigonometrijskih merjenjih na 8.840 metrov. V zadnjih letih pa so nova raziskovanja o vrednosti refrakcije na velikih višinah prepričala merilce, da je Mont Eve-rest verjetno še višji. Ni pa še znano, kako višino sta namerila Ten Sing in Hilary, ki sta se pred kratkim prva povzpela na njegov vrh.
Sir George Everest je začel že kot otrok -razodevati talent, ki ga je pozneje tako razvil, da je posta! eden največjih britanskih geometrov. Rodil se je v kraju Gw-ern-dale v Breckorvck5hireu julija 1790.
leta. Ko je dokončal šolo v Mar!o-wu, je nadaljeval šolanje na vojaški akademiji v Vooldicku, kjer ga je privlačevala posebno matematika. Profesorji so ga zelo cenili in izpite je opravljal tako dobro, da so ga že pred zaključkom šolanja proglasili za sposobnega, da nastopi službo. Kot kadet je bil postor: leta 1806 v Bengalijo in dodeljen bengalskemu topništvu, kjer jr kmalu vzbudil pozornost predpostavljenih častnikov.
Prva velika priložnost, da pokaže svoje sposobnosti, se mu je nudila leta 1814, ko ga je izbral Sir Stamford Raffles za člana odprave. ki naj bi raziskala Javo. Na odpravi je prebil dve leti. Ko se je vrnil v Indijo, so ga imenovali leta 1818 za pomočnika polkovniku Lembtonu, ki je organiziral trigo-nometrijska merjenja indijskega o-zemlja. Ko je polkovnik Lembton leta 1823 umrl, je postal njegov naslednik George Everest, -sedem let pozneje pa ga je imenoval zbor ravnateljev »Vzhodnoindijske družbe« za glavnega ravnatelja trigonometrijskih merjenj v Indiji. To delo je opravljal do leta 1843, ko
je stopil v pokoj. Ostanek svojega življenja je preživel v Angliji, kjer je postal aktivni član številnih znanstvenih društev. Le‘ 1861 je dobil plemstvo. Umrl je decembra 1866.
Čeprav je javnosti najbolj znan po tem, da je izmeril Mont Everest
—	spomnili so se ga posebno zdaj, ko je bil M-ont Everest končno premagan — pa se ga spominja tudi britanska jav-nost kot enega najodličnejših geodetov.
Toitfk u Istri
Letos so v Istri, zlasti v okrajih Poreč, Pulj in Pazin, nasadili nad 15 milijonov sadik tobaka. Ker tobak -v teh 'krajih dobro uspeva, nameravajo zgraditi v omenjenih o-krajih moderne sušilnice za tobak.
* Mofcusni promit Mija-Jugoslaviji!
To poletje so odprli tri glavne sezonske turistične proge: Dunaj -Gradec - Maribor - Zagreb; Gradec - Opatija; Celovec - Ljubljana -Postojna - Opatija.
Vsa ta zamisel o predorih p>o severovzhodni perifčriji in o viaduktih ter boljših zvezah p>o obalni strani mesta nudi popx>lnoma orga-r ničen i.n daljnoviden načrt za boljšo ureditev mesta in prometa v njem. Naj se le zdi danes fantastičen ali utopističen. Cez sto let -bodo zanamci obtoževali svoje prednike kratkovidnosti, če pustimo zazidati 'toliko kritičnih točk, ki bi jih potrebovala trasa bodoče krožne ceste. Ko bi bil kdo samo pred par leti vzel v premislek tako cesto, ne bi bil pustil zgraditi- na tistem mestu v Rocolu britanskih stanovanjskih hiš, ne nove šole pri Sv. Ani, ne novih vil pri železniškem viaduktu v Barkovljah, ne stanovanjskih hiš pri Sv. Ivanu, kajti vse te in morda še katere dr-uge zgradbe so zdaj v napoto prav na takih mestih ki bi -jih potrebovala trasa bodoče ceste. Hiše so potrebne, toda vseeno je, kje stoje. '
Pri marsikateri gradnji v Trstu jt očitno videti, da se graditelji in tehnični urad ne zavedajo najosnovnejšega pravila modernega urbanizma, naj najprej trasirajo ceste m pristojni teren blokirajo, se-le potem izdajajo gradbena dovoljenja.
Kaže, da je tržaški regulacijski načrt sestavljen zelo kratkovidno m nič kaj organično. En sam zgled! Pred mnogo -leti so že zarisali v mape traso direktne ceste z ulice Baiamonti v ulico Val Maura. Pozneje so to prečrtali in sprejeli v splošni regulacijski načrt že obstoječo cesto pred pokopališčem in pred kratkim zapičili ob njej težke cementne stebre za filobusno električno -napeljavo. Zdaj so povlekli spet na dan ono staro misel in se hočejo boriti z višjimi komisijami za spremembo splošnega regulacijskega načrta na tem odseku. Tudi predor med Senenim trgom in ulico Baiamonti se je izkazai preozek, že brž ko je bil narejen.
Posebno brezglava je graditev vodovodov. Ko je bila v gradnji avtostrada na Katinaro, je dozorel tudi sklep za nov vodovod v isto smer. Toda .počakali so, da je bila cesta popolnoma izdelana in v vseh plasteh asfaltirana, in šele nato ,so poslali delavce prebijat trdi asfalt in stlačen gramoz kopat za polaganje vodovodnih cevi! E-nako so pri Sv. 'Ivanu najprej dobro asfaltirali lonjersko cesto in brž nato spet razorali in izkopali iarek za vodovod. Pri Sv. Ani in Po Istrski cesti pa gre narobe: razkopavajo jarek za žavelj-ski vodovod, polagajo cevi, zakopavajo in :pet tlakujejo, čeprav vedo, da bodo jutri ves cestni tlak spremenili. Ali ne bi bilo ogromno ceneje delati oboje hkratu?
Uganka je tudi, zakaj v tem času, ko se mesto širi in toliko iščejo gradbene parcele, hočejo celo utrditi železniško progo za industrijsko pristanišče in Zavije, namesto da bi jo enostavno umaknili iz naselja in rajši zanjo prevrtali grič Sv. Pantaleona, da bi ne -bila nikomur v napoto in bi bila krajša ter brez vzpona.
Le opazujmo po mestu! Našli bomo še marsikaj kratkovidnega in zapravljivega v javnih delih in v regulacijah. Bog ve, kaj bodo porekli čez sto let k današnjim regulacijam.
O enem sem prepričan, da bodo še prej kot čez sto let iskali prostora za izolirano krožno cesto in da ga ne bodo našli drugje kot — v predorih, tako da rešitev vprašanja ne bo mogla biti dosti drugačna kot ta, ki sem jo — nestrokovnjak — -nakazal v letu Gospodovem 1953.	Z. S. A.
Prinašamo zgodbo 22-letnega poljskega pilota, ki je pristal 5. marca letos s svojim sovjetskim lovskim letalom MIG 15 na danskem otoku Bornholmu.
»Vstavaj!« (Vstani!), »Odevajsja!« (Obleči se!) je kričal -sovjetski podčastnik sredi noči in tolkel po vratih stričeve koče. S tem se je začelo.
»Hier Kommunist?... Hier Kom-munist?« (Tukaj komunisti?... Tukaj komunisti?). Zenska z otrokom v naročju je vsa preplašena odvrnila: »Neiin! Nein!« (Ne, ne!). S tem pa se je končala zgodba mojega pobega.
Prvo se je dogodilo dne 15. januarja 1940, drugo pa 5. marca 1953. Tistega prvega dne sem zasovražil Sovjete, v jutru drugega dne pa sem pobegnil v svobodo.
Vedno sem si želel letati. In vedno sem si -tudi želel, da bi mogel pobegniti s Poljske, še -ko sem bil študent leta 1948. Zdelo se mi je, da je to dvoje povezano drugo z drugim. Pobeg z letalom MIG jja bi jx>menil tudi uporno dejanje proti sovjetskemu zatiranju —- dejanje, ki bi imelo največji propagandni učinek v zahodnem svetu, kakor -sem mislil.
Rodil sem se leta 1931 v nek' vasi na vzhodnem Poljskem. Moj oče je bil čevljar, mati pa je imela malo branjarijo, s katero je po-
HMI'   mimmmmmmmm
(u<iiniiUiiiiiU!!iuuiiimuu!iiuuiuiiiiii!U;iiiiiiiiii!miiiiiii!iiiiitiniiuniiHiiini(iiiiiiwimi lUiiiiiitiiiiiiiintiiiiiriiiiaiuiiiiiiiiiiniii!!!;!!');
imi mini:
FRANČISZEK JARECKI
POLET	V	SV
magala nekoliko večati borne družinske dohodke. A oče mi je umrl že leta 1938, ko sem bil star šele sedem let. Tik pred nemškim napadom na Poljsko sva se preselila z materjo k njeni družini v Stani-s!awow. Kmalu so ta del Poljske zasedli Sovjeti. Bila je huda zima, hrane je bilo malo in mati je menila, da bo bolje zame, če me pošlje -k teti -in stricu, ki sta živela v bližnji vasi. Na deželi je bilo laže za hrano.
Petnajstega januarja 1940 ob treh zjutraj pa sem se zbudil zaradi močnega trkanja na vrata stričeve koče. Sovjetski vojaki so nam -ukazali, naj vstanemo in se oblečemo. Živo se spominjam, -kako smo hodili v snežnem viharju proti železniški postaji v Stani-sla-wowem, šest milj daleč, pr-i čemer sem v temi izgubil škatlo, v kateri sem imel nekaj perila in brisačo.
Tik pred jutrom smo prispeli na postajo, nakar so nas takoi — bilo nas je okoli tisoč moških, žensk in otrok — nagnetli v živinske vagone. Tri dni in tri noči je stal vlak na postaji. Bili smo brez hrane, vode in kurjave. Mnogo jih je u-
mrlo. Jaz sem samo oslabel. Ukrajinec, ki je stražil pri vratih našega vagona, me je odvedel v po-stajenačelnikovo pisarno. Tam me je sovjetski poročnik -izprašal, in ko se je prepričal, -da moji starši niso kulaki, mi je dovolil, -da sem odšel k materi.
Sklenil sem zbežati s Poljske že dolgo prej, preden sem znal leteti z »Migi«, ker se mi je življenje pod komunističnim nasiljem zagabilo.
Kakor večina Poljakov sem bil tudi jaz vzgojen v rims-ko-katoliški veri ter sem še vedno katoličan. Toda dlani komunistične stranke ne smejo kazati svojih verskih čustev. Spominjam se, da -nam je nekoč soviets-ki general v svojem na-vduševalnem govoru dejal, da bi onečastili svojo uniformo, če bi se udeležili maše, ali če bi se cerkveno jjoročili. Ker je služba tako razporejena, da je samo -dvajset odstotkov častnikov hkrati prostih je že s tem dovolj poskrbljene, da se ni mogoče udeležiti ma'r Ob nedeljah zjutraj vedno organizirajo politične sestanke ali -kaj drugega, da -nas zaposlijo. Navadno sem hodil v cerkev med tednom v civilni obleki, toda na svojem
zadnjem mestu pri letalski skupini MIG-ov v Slubsku ,si nisem upal več k službi božji; bilo je preveč nevarno.
'Na Poljskem so ljudje splošno prepričani, da je spopad med Zahodom in sovjetskim svetom neizogiben. Mi, letalci, smo imeli pogoste alarme — povprečno po enega vsak teden, navadno med drugo in tretjo uro zjutraj — da bi »prestregli pot« ameriškim in ‘britanskim bombnikom, ki se baje bližajo našemu področju. Ti alarmi so bili tako spretno -uprizorjeni, da je večina pilotov vedno sppt verjela, da gre zares. Pogosto ponavljanje komunističnih obdolžitev da so Američani napadli na Koreji, ni ostalo brez vpliva na nas.
Ko je bil Ei.senhovver -izvoljen za ameriškega predsednika, se je propaganda o zahodnih vojnih pripravah tako stopnjevala, da ie mnogo ljudi- pričakovalo skorajšnjega napada. Med severnoatlantskimi vojaškimi vajami lansko jesen (»Operation Mainbrace«) sn nam pravili, da ie to samo pretveza za resničen napad in bili smo v stalni pripravljenosti. Ko pa so alarme vedno spet preklicali, ne
da bi se kaj zgodilo, sem postal nezaupljivejši; vendar je težko reči, koliko so drugi verjeli taki propagandi. Kakor se je zdelo, ,so sovjetski častniki, ki sem jih poznal pri poljskem letalstvu, verjeli tem zgodbam lastne propagande, vendar mislim, da je bil njihov glavni namen -ta, da bi vzdrževali moralo med poljskimi letalci. Vse to je spadalo v okvir sovražne gonje proti Zahodu, ki ni do Stalinove smrti nikoli ponehala.
Morda je napravilo največji vt;s na-me, -ko sem prišel v London, dejstvo, da se ljudje tu ne zdijo tako vznemirjeni kakor pri nas doma, Presenečen sem bil, ko sem videl, d-a so vsi tako mirni in da ne verjamejo v neizogibnost nove vojne.
Doma na Poljskem bi težko našli koga, ki je zadovoljen. Večina ljudi verjame, da je Poljska dejansko že del Sovjetske zveze. Jaz sem spoznal sovjetske .namene lani, ko sem gledal -sovjetski film Leninovem življenju. Igralec, ki ie igral Stalina, pravi na nekem mestu, da je glavna naloga širiti komunizem, in da v ta namen Sovjetska zveza ne more storiti nič boljšega, kakor da si priključi no-
ve republike. Jaz sem razumel to tako, -kakor da bo naša države končno vključena vanjo in da bo izgubila še tisti videz samostojnosti, ki ji je ostal.
-Poljak inavadno ne zaupajo častnikom v vojski. Po pravici mislijo, da morajo biti politično pač zelo zanesljivi in da- jim morajo Rusi zaupati, ker jim pustijo njihove čine. Rusi se dejansko poslužujejo častniikov, da bi prepričali ljudstvo, naj rade volje sprejme razne neprijetne zakone in vladne sklepe.
V vojski je mnogo mrmranja. Morda boste dejali, da vse vojske mrmrajo, toda -mrmranje v poljski vojski ie hujše. V njej je občutiti resnično nezadovoljstvo. Vojaki posebno hudo občutijo, da z njimi ne ravnajo kot z ljudmi. Lansko poletje -so nenadno podaljšali dveletno vojaško službo na tri leta, brez razprave v parlamentu in ne da bi vprašali za mnenje ljudi, ki sc v h to t:če. Pogosto podaljšajo le-tnliščnemu letalskemu osebju, izurjenim mehanikom itd. rok vojaške službe za- nedoločrn čas. ne da bi s - -smeli ti pritožiti ali ukreniti kaj proti. Disciplina ie zelo ostra. Znanih mi ie več primerov, ko so poslali vojake, ki so se vrnili -z do nusta z več kot dveurno zamudo naravnost v koncentracijsko taborišče na petletno prisilno delo zaradi dezerterstva.
(1. - se nadaljuje)
Leto VII. - Stev. 28
DEMOKRACIJA
Stran 5.
VESTI
TRZA
3
K E
'vJ
A
PORAZNA DEJSTVA
Ko so Italijani novembra 1918 prišli v Trst, in sicer ne na podlagi samoodločbe .tukajšnjega prebivalstva, -kot se je samozavestno izrazil general Petiti di Rore-to, ampak na podlagi prava zavojevalca, tedaj so začutili potrebo, da iz mesta preženejo Slovence in da v me-.sto doselijo Italijane.
Način, kako so razseljevali Slovence, tvori poglavje, ki za italijansko svobodoljubnost ni prav laskavo.
Kako so pa postopali pri doseljevanju Italijanov, ni težko dokazovati, saj nam že današnje doseljevanje istrskih beguncev in njihovo oskrbovanje s pravico glasovanja ter istočasnim izključevanjem slovenskih glasovalnih pravic proži preveč zgovornih dokazov za način, kako Italijani zrejo na pojem o enakopravnosti in svobodi.
Vendar naj bo že kakor koli: leta 1921 je prišlo do ljudskega štetja in z njim do novih statističnih podatkov. Po tej statistiki, ki jo je italijanska vlada sestavila potem, ko je toliko Sloyencev in Slovanov pregnala iz Trsta in razselila, •temeljijo današnje italijanske zahteve po Trstu. Mesto naj bi' po tem izkazu imelo 90 odst. Italijanov, dočim naj bi Slovencev v mestu in okolici vsega skupaj bilo Je
10	odstotkov.
Stvar sama po sebi še ne bi ime-■la tolikšnega pomena, če bi volilni rezultati v znatni meri ne omajali te italijanske tako »nepobitne« večine. Medtem se je • pa temu že itak negativnemu pojavu glede značaja Trsta pridružil še drug: razmerje udeležencev na brezplač-nič tečajih angleškega jezika, ki jih je ptiredila tukajšnja Zavezniška čitalnica.
Vsega skupaj se je tretjega letnika teh tečajev letos udeležilo o-koli tri sto tečajnikov in ob koncu leta so onim, ki so se podvrgli izpitu, podelili diplomo o njihovem znanju angleškega jezika.
Ce pregledujemo seznam teh diplomiranih tečajnikov in tečajnic, pade naravnost v oči visoko števi-
lo	slovenskih imen in priimkov.
Ne bomo šele naštevali vseh priimkov, ker je njihova v.rsta za naše stolpce predolga. Naj rečemo 'Je, da je od približno tri sto tečajnikov vsaj 125 nedvomno Slovencev ali Hrvatov.
Bilo bi smelo, izvajati iz tega smele zaključke! Bo to morda le ■osamljen pojav. Poskušajmo pa se vendarle približati jedru stvari.
Od obeh narodnosti italijansko na splošno smatrajo za naprednejšo in pristopnejšo, dočim lahko tako rekoč vsak dan slišimo in či-tamo sodbo, da so Slovenci -kulturno zaostali in da so v življenj-u tega mesta kaj negativen kulturen činitelj. Iz -teh in takih sodb bi mogli zaključevati, da z italijanske strani kažejo veliko večji smisel za učenje angleškega jezika in na podlagi statistike iz leta 1921 bi bilo pričakovati šele na vsakih deset Italijanov po enega Slovenca, Saj je v sami Zavezniški čitalnici, ki jo upravljajo v italijanskem duhu, kar je tudi sicer čutiti po obnašanju nekaterih njenih nameščencev do posetnikov neitalijan-Ske narodnosti, bilo letos razmerje posetnikov tako, da bi se jx> njem dalo zaključevati z ene struni na večjo kulturno rizadevnost slovenskega življa, z druge pa, da je številčno razmerje med obema narodnostima na Tržaškem dokaj povoljnejše za Slovence, kot pa to na splošno sodijo.
Da bi zadevo razsvetlili, se moramo navezati le na prilike, kakr-Sne so bile pred letom 1918. Tedaj je bilo številčno razmerje med italijanskimi In našimi glasovi približno 15.000 proti 12.000 ali 5 proti 4. In to bi nekako odgovarjalo razmerju med slovenskimi in verjetno neslovenskimi posetniki Zavezniške čitalnice, to je 5 proti 4. Morda je to ujemanje razmerja zgolj slučajno. Morda bi bilo pa tudi poučno, če bi pri teh slovenskih posetnikih angleških tečajev ugotovili, koliko od njih uživa polne državljanske pravice.
Moglo bi se reči, da so bili pred letom 1918 tudi italijanski doseljenci brez političnih pravic, kot so danes Slovenci jugoslovanskega državljanstva ali pa tudi brez državljanstva. Vendar je pa v tem vendarle znatna razlika. Kajti leta 1915 so Italijani iz Italije bili doseljenci. Danes so pa Slovenci tukaj domačini. L. 1918 je obstojal zakon iz decembra 1896, št. 222, o pridobitvi pravic, po katerem it1 desetletno neoporečno bivanje v Trstu pomenilo priznanje vseh političnih pravic. Danes se pa pred očmi same britsko-amerlške upra-
ve dogaja, da domačinom odvzemajo državljanske in politične pravice! Mogli bi nekateri ugovarjati, in ne brez razloga, da je leta 1912 ob zadnjih nepotvorjenih volitvah bilo v Trstu okrog 30.000 Italijanov brez političnih pravic in da bi se bilo samo od njih po tedanjem razmerju moglo pričakovati pet do šest tisoč italijanskih glasov. Stvar ni izključena. Ali tu moramo vprašati, koliko naših glasov gre danes spričo tako samovoljnega tolmačenja političnih pravic z italijanske strani ob priliki občinskih volitev v izgubo. V Trstu je na tisoče Slovencev, ki -tukaj žive že preko deset let. Je tudi takih, ki so tu rojeni in nastanjeni, pa so vendarle brez volilne pravice in morajo vsako leto prosjačiti za pravico bivanja.
Ali mar še ni prišel čas, da bi tržaškemu prebivalstvu neoporečnega zadržanja in stalnega bivanja brez razlike narodnosti podelili tržaški -potni list in z njim popolnost političnih pravic? Ali mar še ni prišel čas, da bi bil konec škandala, da določeni kategoriji ljudi pripadajo dvojne osebne izkaznice in da jim s tem pripade možnost, dvakratne izvršitve pravice glasovanja?
Govoriti v imenu nekega izumetničenega Trsta in mu pripisovati teinje, ki -ne obstoje, in v teatralnih držah nastopati proti ne-Jtalijanom, vse to so pojavi, ki ne morejo prepričati nikogar. Zlasti pa taki pojavi ne morejo prepričati onih ljudi, ki .lahko sami vidijo, kako naš živelj skrbno, marljivo in vestno, s prav slovansko temeljitostjo spremlja kulturni razvoj zahodnega sveta ter preziran in zapostavljen od tukajšnjih napihnjencev kaže vso dovzetnost za kulturna vprašanja celinske in svetovne izobrazbe.
Kio smo ob otvoritvi tržaškega sej-videli na sliki generala Wi-n.ter-tona ob brezizrazni in resignirani zunanjosti italijanskega svetovalca prof. De Castra, to slučajno pričo dogodkov od 9. marca t. 1., se pač nismo mogli rešiti dejma, da ne bomo samo mi, ampak tudi vsi mednarodni udeleženci uvideli, na kako trhli osnovi počiva to tolikanj poveličevano in napihovano »ita-Jijanstvo« Trsta.
Tržaško letališče
Na seji 10. julija je podžupan inž. Visinti-n poročal o ustanovitvi »Ustanove tržaškega letališča« (»En-td aeroporto di Trieste«).
Ustanovo so ustanovili na pobudo »Trgovske obrtne in kmetijske zbornice« v Trstu. Ustanova ima sedež pri tej zbornici. Njen namen je za zdaj, da pripravi vse potrebno za uresničenje tržaškega letališča. Clan ustanove postane vsak, ki plača delež 50.000 lir. So pa pravno člani društva predsednik področja, višji inšpektor za promet in prevoze, Tržaška pokrajina ter tržaška občina. Poleg njih so člani ustanove še zastopniki sedemnajstih gospodarskih in trgovskih podjetij, med katerimi so tudi »Splošne zavarovalnice«, »Društvo brodolastnikov Julijske krajine«, »Društvo brodolastnikov svobodne plovbe«, »Splošna skladišča«, »Društvo špediterjev tržaškega pri-
stanišča«, »Trgovska obrtna in kmetijska zbornica«, »Tržaška hranilnica«, »Središče za gospodarski razvoj«, »Tržaški velesejem«, »Združenje trgovcev na drobno« in »Združertje veletrgovcev«. Vsak član ima ne glede na število deležev le en glas.
Novo d-ruštvo bo šele določilo, kje bodo zgradili letališče.
Tržaška občina je podpisala dva deleža po 50 tisoč lir. Med razpravo o tej zadevi je obč. svet. dr. J. Agneletto pozdravil pobudo za zgraditev tržaškega letališča. Mesto Trst, ki bi moralo biti po svoji legi križišče letalskih prog med Zahodno in Srednjo Evropo er med Orientom (Afriko, Azijo, Avstralijo), mora končno dobiti svoje lastno letališče. Potem ko se je letališče pri Orehu zaradi močvirnega sveta izkazalo za neuporabno, preostane le še ravna planota med Prosekom in Opčinami, kjer je danes skladišče vojaških predmetov. Ta prostor je naljprikiad-nejši zla zgraditev novega letališča.
Ni dvoma, da je letališče za razvoj Trsta velikega pomena. Zato je potrebno, da se tudi posamezniki za novo ustanovo zanimajo in postanejo njeni člani.
ščja aiii.r.sp adhira 502
Tretja redna seja Glavnega od-bc» Slovenske demokratske zveze bo v nedeljo; 26. julija 1953 ob 9.30 na sedežu v ulici Machiavelli 22-11 s sledečim dnevnim redom:
1) Poročilo predsednika,
2) Poročilo tajnika,
3) Slučajnosti.
Zaradi važnosti dnevnega reda računamo s polnoštevilno udeležbo odbornikov.
Letovanje EDO na Repentabru
Slovensko dobrodelno društvo priredi tudi letos v avgustu počitniško kolonijo za otroke na Repentabru. Prijave sprejema tajništvo SDD v Machiavellijevi ulici 22-11 samo popoldne od 16. do 19. ure.
Vabilo SDZ
Slovenska demokratska zveza vabi člane in somišljenike na sestanek, ki bo v nedeljo, 26. julija ob 10.30 na sedežu v ulici Machiavelli 22-11 z naslednjim dnevnim redom:
1) Položaj po zadnjih dogodkih v Sovjetski zvezi in satelitskih državah;
2) Politični položaj na STO.
Tajništvo SDZ
Glasbena šoža SPM in njena delo
Glasbena šola ie zaključila v četrtek, dne 3. t. m., svoje četrto šoi-sko leto z nastopom gojencev v šolskih prostorih ob številni udeležbi staršev in po njih vpeljanih gostov. Ob -tej priložnosti so prejeli gojenci letna spričevala.
Uvodoma je imel .ravnatelj g. K. Sancin zanimiv nagovor na prisotne gojence. S prepričljivo besedo je med drugim označil pomen Jn važnost glasbene vzgoje in opozoril gojence na vsa važnejša vprašanja glede pravilnega vežbanja doma, samovzgoje ob avtokritič-nem presojanju lastnega dela posameznika in smotrne uporabe časa za dosego čim lepših uspehov tako v tehničnem kakor muzikalnem pogledu. Ravnatelj je nato z zadovoljstvom ugotovil v splošnem lepe uspehe in postavil nekatere gojence za zgled. Dejstvo, da so si gojenci, ki so nastopili na tem večeru, sami izbrali stopnji primerne skladbe za ta nastop, in sicer po določenem roku od 8-10 dni za pripravo, priča o temeljitosti pouka, ki sloni na sodobnih pedagoških načelih in strokovnem izkustvu učnega osebja, saj so -uspe-
li	ob tem sistemu prav vsi do zadnjega gojenca. Le na ta način si lahko tolmačimo samozavesten in ■siguren nastop posameznih gojen-
Spel so naše šole na ursti
Kakor vedno ob začetku ali koncu šolskega leta se »Giornale di Trieste« tudi sedaj bavi z našimi -šolami in na svoje statistične izmišljotine navezuje svoja razmišljanja o tem, da imamo mi marsičesa preveč, Italijani pa seveda premalo. Po »Giornalu di Trieste« Di nam zaradi tega bilo treba marsikaj odvzeti, Italijanom pa dodati.
Med nami in Italijani je bistvena razlika v tem, da se mi v italijanska šolska vprašanja nikakor fle vtikamo in da nimamo -najmanjše težnje, da bi v naše šo-le pri-mamljali italijansko deco. Nasprotno se pa oni neprestano, in sicer prav surovo ter grobo vmešujejo v naše stvari, ki se jih prav nič ne tičejo ,pri čemer se neprestano brigajo za to, kaj nam smejo in česar mm ne smejo dati, kdo pošilja in kdo ne pošilja svojo deco v naše šole in slično.
»Giornale di Trieste« se pri tem ne zaveda, da bi moral najprej dokazati moralno opravičenost italijanskih teženj na te kraje, ki, sodeč po številu šolske dece, niso izključno italijanski in kjer Italijani -segajo le do tržaške mestne periferije in prav nič dalj. To dokazovanje moralne opravičenosti italijanskih teženj ima pa za pogoj določeno količino narodne strpnosti, prav te pa ljudje okrog »Giornala di Trieste« očitno nimajo. Nasprotno, vse njihovo zadržanje kaže samo mržnijo in slabo prikriti prezir do nas, prezir, ki ne prihaja do polnega izraza samo zaradi prisotnosti zaveznikov v Trstu. Pri vsem -tem so pa ljudje okrog »Giornala di Trieste« ne samo domišljavi, ampak tudi nevedneži ne samo glede naše, marveč tudi glede tržaške preteklosti. Saj si nikdar še niso upali spustiti se z na-
„Delo“ in Mac Carthy
Da so pobegli Titovi dojenčki o-•krog »Dela« ponarejevalci ustnih in tiskanih besed, ni nobena novost: to delo spada v komunistično dialektiko.
Pod naslovom »Poklicne žaloval-ke« smo v zadnji številki našega lista napisali: »Zakaj ta nenadna ■in izredna -rahločutnost drugače tako otopelih preziralcev človeških življenj...«, jecljajoči abecedar pa zavija naše besede takole: »Vzamemo ,na znanje, da :je za „Demo--kracijo” dovolj biti komunist ,7a to, da se je lahko usmrčeno....«
Da se izražamo v punk-tacijah, pribijemo:
1) Smiselno je to prav tako neroden fal-zifikat, kakor, če bi kdo zatrjeval, da je gornji stavek v »Delu« napisal Ivan Cankar.
2) Naj nam »Delo« navede en sam primer komunističnega sodstva, kjer je potekala obravnava več ko deset dni in pri kateri so bila obtožencu na razpolago vsa pravna sredstva. Praško sodišče je v zadevi Slansk.v zavrnilo obrambo pariških odvetnikov. Ves postopek od pričetka obravnave do smrti je trajal sedem dni.
3) Sodišča v demokratičnih dr-
žah niso maščevalni -stroji, ki sodijo in obsojajo po ukazih določene politične stranke. Nekdanji »ti-tofašistični« dojenčki naj tudi vedo, da so očala Mac Carthyja zgolj slab ponaredek tisočev in tis-očev komunističnih denunciantov. Razlika je v -tem, da Mac Ca-r-thy de-nuncira — komuniste, komunistični zaslužkarji pa z znatno učinkovitejšo brezvestnostjo — nekomuniste. Dalje je razlika tudi v tem, da Mac Carthy osumljence komunizma odstavlja iz državnih in morda tudi zasebnih nameščenj, njegovi številni vzorniki na oni strani železne zavese pa protikomuniste enostavno likvidirajo.
Abecedarja pri »Delu« bi morali njegovi gospodarji tudi poučiti, da pri nas krokanji ne živijo, od-kar so končale fojbe in ugrabljanja. Na žalost pa jih je vse preveč na Češkoslovaškem, Poljskem in v Vzhodni Nemčiji. Bogata pojedina se jim obeta -tudi v Kremlju in njegovi bližnji in da.l|jni okolici....
Ves svet pa danes bolj ko kdaj koli veruje, da bodo izginili za vedno, tako krokarji kakor tudi tisti, ki tako vneto skrbijo za njihovo prehrano.
mi z dejstvi v trezno razpravljanje, kadar koli smo jim za to dali priliko.
To neznanje in ta bahavost pa najbolje dokaz-uje-ta našo -trditev, da so Italijani ne samo za fašizma, temveč tudi pred njim in za njim zaradi svoje popolne nevednosti v naših stvareh popolnoma nepri-kladni za to, da bi vladali drugim na-rodnostim.
V	južnem Tirolu so bili prisiljeni popustiti, ker je večina v senatu odvisna od južnotirolskih Nemcev. -Enako bi morda jutri popusti-
li	tudi glede nas, če in dokler bi jim to v volilne namene bilo potrebno. Ce pa bi takih praktičnih ozirov ne bilo,_bi bili tako do Nemcev kakor tudi do nas nemogoči, pa najsi bi po-dpisali tudi na-jsve-čanejše pogodbe.
Samo to izhaja iz načina razlage »Giornala di Trieste«. Naj pustimo na strani lepe izglede, da bi Italijani v primeru, da bi dobili Trst iz same hvaležnosti do Amerike, na bodočih volitvah sebe in nas izročili komunizmu.
Potrebno bi bilo, da Giornalo-vim »strokovnjakom« za slovenske šole podrobneje spregovorimo o raznih zadevah, glede katerih oči-vidno ni preveč dobro poučen. To pa bomo storili v -teku počitnic.
Izlet v Ravascletto
Kakor vsako leto, bo tudi letos SDZ v Nabrežin-i priredila običajni celodnevni izlet, in sicer v nedeljo 9. avgusta- 1953.
Letos smo si izbrali za cilj našega -izleta eno najlepših tuirstič-nih točk v Karnijskih Alpah, in sicer zelo obiskovani letovičerski kraj R av a s c 1 e t -t o ,	950 me-
trov nad morjem.
V	tem svežem gorskem zraku bi imeli približno pet ur odmora in skupno kosilo. V tem času se bomo tudi lahko dvignili z vzpenjačo še nekaj stotin metrov više, kjer bi uživali krasen -razgled na različne strani. Vrnili se bomo čez drugo stran gorovja, koder nas bo pot peljala po gozdu in soteskah k jezeru Sedmih občin (Lago di Cavazzo). Pri jezeru bi ostali približno dve -uri.
Naš izlet bi imel naslednjo pot: Nabrežina, Videm, Tolmezzo, Ova-ro, Coneglia-ns, Ravascletto, Cerci-vento, Sutrio, Tolmezzo, Cavazzo, jeze-ro, Osoppo, Videm, Nabrežina. -Med vožnjo bi se zjutraj ustavili Je 20 minut v Vidmu in eno uro v Tolmezzu. Nazaj grede pa dve uri pri jezeru in eho uro v Vidmu. Vsak udeleženec prejme pravočasno natančen program.
Občni zbor SPM
SPM sklicuje za dan 19. julija ob 10. uri
OBČNI ZBOR z naslednjim dnevnim redom:
1) Citanje zapisnika zadnjega občnega zbora,
2) Poročila,
3) Raza-ešnica,
4) Volitve novega odbora
5) Slučajnosti.
T ajniitvo
Stroški za ta izlet znašajo 1.900 lir na osebo. V tej vsoti je zapo-padena vožnja z avtobusom in kosilo v Ravasclettu.
Prijave za izlet sprejemajo vsak ponedeljek in četrtek na sedežu organizacije v Nabrežini, a tudi pri posameznih odborih in zaupnikih po vseh vaseh naše občine.
Ker bo zaradi udeležbe pevskega zbora le omejeno število prostorov na razpolago, priporočamo vsem, ki se -tega izleta mislijo udeležiti, naj se čimprej javijo, a najkasneje do 20. julij at. I.
Izletniški odbor
cev, ki -so na tem večeru nastopili.
Minilo je komaj četrto šolsko leto obstoja te glasbene šole. To kratico razdobje ne pomeni veliko. To ve vsakdo, ki se je kdaj glasbeno šolal in vendar so se v tem kratkem času pokazali tako presenetljivi uspehi, da sme biti učno osebje z vodstvom vred ponosno na svoje ogromno pedagoško delo, ki je zahtevalo nemalo požrtvovalnosti od s-trani učnih moči in mnogo vztrajnosti od strani gojencev.
lNi zgolj pTazna beseda, če govorimo o »presenetljivih« uspehih v vseh oddelkih in še posebno v oddelku godal, saj smo že na lanskih javnih nastopih v Avditoriju zabeležili velike korake v napredku šolskega orkestra, ki nam je zaigral z vso brezhibnostjo znamenito Haydnovo simfonijo, znano v glasbenem svetu pod imenom »o-troška« simfonija, ki nosi ta naziv samo zato, ker nastopa poleg godal (ki nosijo glavno breme) še cela v.rsta otroških instrumentov čisto solistično muzikalno eksponi-rano. Letos se je ta ansambel razvil že v dober godalni orkester, ki nas je iznenadil zlasti z DalKAba-covim koncertom, čigar zadnji »Presto« stavek stavi že težko tehnično nalogo goslačem, ki so jo naši mladi violinisti s sodelovanjem poedinih gostov izvedli v resnici odlično. To so neovrgljiva razveseljiva dejstva.
Kdor pozorno zasleduje delovanje te glasbene šole in ve, da je -oče tega -orkestra splošno priznan violinski pedagog in komorni glasbenik prof. Karel 'Sancin, ta se ne bo čudil tem uspehom. Saj vsi poznamo njegovo plodovito umetniško pot in vemo, da je marsikateri ugledni jugoslov. violinist šel skozi njegove roke in črpal svoje znanje iz njegovega bogatega pedagoškega vira.
2e sama ta dejstva so nam zanesljiv porok, da vedi Glasbeno š-olo SPM strokovnjak redkih strokovnih odlik in da je naša nadarjena mladina zaupana preizkušenim in sposobnim učiteljem, ki bodo tudi v bodoče zastavili vse svoje moči za dosego čim večjih u-spe-hov Glasbene šole SPM.
Šolske vesti j
IZPITI
Na višji realni gimnaziji
V poletnem roku šolskega leta 1952-53 se je prijavilo k sprejemnemu izpitu za klasični licej na Državni višji realni gimnaziji s slovenskim -učnim jezikom v Trs-tu, ki ima poleg razredov z realnim učnim načrtom tudi popolne razrede s klasičnim učnim načrtom, vsega skupaj 14 kandidatov, ki sc vsi redni učenci.
V poletnem roku -so uspešno o-pravili ta izpit sledeči kandidati:
Cibic Emil, Gruden Ivan, Mljač Franc, Slokar Marijan, Cossutta Vita, Digiotto 'Laura, Fabjani Dio-mira in Fonda Vijolica.
K popravnim -izpitom v jesenskem roku so pripuščeni štirje kandidati.
Za eno leto sta bila odklonjena dva kandida-ta.
Na učiteljišču
K .usposobljenostnemu izpitu na slovenskem državnem učiteljišču v Trstu se je javilo 32 dijakov, od teh 8 moških in 24 žensk.
Izdelali so 4 dijaki. Popravne izpite ima 21 dijakov, odklonjenih je bilo 6. Ena dijakinja se pa ni javila k izpitu.
Med prijavljenc-i so bili 3 priva-tisti; eden od teh ima popravne izpite, drugi je bil odklonjen, tretji je pa med izpitom odstopil.
Na Nižji srednji šoli
K nižjemu tečajnemu izpitu (malo maturo) na Nižji srednji šoli v Trstu je bilo pripuščenih 171 kandidatov, -od teh 2 privatis-ta.
Izpit je izdelalo 92 dijakov, popravni izpit jih ima 70. odklonjenih je pa bilo 7.
Zaradi obolelotsi bosta dva dijaka polagala izpit jeseni.
Na drž. Trg. akademiji
V	poletnem roku se je k usposobljenostnemu izpitu prijavilo vsega 14 kandidatov (13 rednih in 1 privatistka).
Izpiti so se začeli 22. junija in so trajali do 5. julija.
Izpitom je predsedoval ravnatelj Državne višje realne gimnazije s slovenskim učnim jezikom v Trstu in svetovalec za slovensko šolstvo pri Višji šolski upravi prof. Edvard Mizerit.
Usposobljenostmi izpit je uspešno
opravilo 6 kandidatov, ki prejmejo diplomo računovodje in trgovskega izvedenca. Ti so:
Cergol Lavra, Vovach Magdalena, Kerkoč Friderik, Lokar Aleš, Peljhan Pavel in Gustincich Neda.
K popravnim izpitom v jesenskem roku je bilo pripuščenih ! kandidatov; en kandidat je bi! odklonjen.
Na industrijski strokovni šoli
K nižjemu tečajnemu -izpitu na Nižji industrijski strokovni šoli v Rojanu se je javilo 130 dijakov, od teh 78 dečkov in 52 deklic. Izdelalo jih je 83, popravne izpite ima 47, za leto dni pa so bili odklonjeni 3 dijaki.
V	tem številu so vključeni dijaki z nabreži-rtske in openske podružnice tretjega razreda Nižje Industrijske strokovne šole v Rojanu.
Iz Nabrežine se je k nižjemu -tečajnemu izpitu prijavilo 25 dijakov, od teh 15 dečkov in 10 deklic. Izdelalo jih je 17, popravne izpite pa ima 8 dijakov.
Z Opčin pa se je k izpitu prijavilo 17 dijakov, in sicer 11 dečkov in 6 deklic. Izdelalo jih Je 12. Popravne izpite imajo 4 dijaki, odklonjen pa je -bil eden.
Tržačanov se je potemtakem prijavilo k nižjemu tečajnemu izpitu 88, od -teh 52 dečikov in 36 deklic. Izdelalo jih je 54, popravne izpite jih ima- 32, odklonjena pa st« bila 2 dijaka.
Na državni nižji trgovski strokovni šoli
■Nižji tečajni izpit na Državni nižji trgovski strokovni šoli s slovenskim učnim jezikom v Trstu so izdelali naslednji dijaki:
Amori Ljubič Lilijana, Azzolin Ana Marija, Bembi Bembič Nazarij, Briščik Ana Marija, Cok Natalija, DRASSICH DRASCIC MARIJA (odličnjakinja), Češarek Alfred, Drožina Bruno, Filipčič Filipčič Edvard, Gianni Jankovič Marij, GRUDEN ANA (odličnjakinja), Coretti Kuret Mercedes, Co-retti Kuret Nidija, Cosma Kosmič Vesna, Ierini Ivanka, Indri Marde-la, Jež Bruna, MAICEN MAJCEN LAVRA (odličnjakinja), Lorenzi Lavrenčič Vida, Perlot Lavra, Pi-ščanc Pavla, Petrieh Petrič Hum-bert, Reppi Repič Mi-rela, Škerl Silvana in Stocca Stoka Ada.
Jama dela u Oabrežin!
Kljub trditvam okoličanov, da
naša občinska uprava zanemarja sosednje vas:, .ugotavljamo Na^ro-iijui, da je prav naš trg prava pe-p^lka občinske skupnosti.
-■.led Ui ug .m so zauemarejne vso
JT.i., ih VOdljO SivOZl naS Iti j. V zelo slabem staniju je tud; trg za šolo, ki bi — primerno preurejen — s svojima vodnjakoma sluzi; ■kot privlačna točka za tujski promet in hkrati tudi za razne prireditve na prostem, ker je precej odmaknjen od cestnega prometa.
Sklepi seje ožjega odbora
Na predzadnji seji ožjega odbora občine Devin-Nabrežina, 30. junija, so obravnavali samo vprašanje javnih del v občini.
Sklenili so, da bodo čimprej dokončali stopnišče, ki vodi do morja v Devinu. Odobrili .so načrt za ureditev trga pred postajo v Vi-žovljah. Zato bodo v kratkem povabili domača podjetja, naj stavijo ponudbe za prevzem del. V ta namen je na razpolago vsota pet sto 'tisoč lir.
V kratkem bodo .tudi predložili Oddelku za javna dela v Trstu načrt za zidavo nove šole v Sesljanu. Zaenkrat je v .ta namen na razpolago znesek štirih milijonov lir iz gospodarskega načrta št. 15. Ker ta vsota ne zadostuje, bo občinska uprava s prihodnjim gospodarskim načrtom prosila za dodatni kredit. Zemljišče za šolo je obljubila u-pra devinske graščine, vendar zadeva še ni rešena. Odbor bo prosil graščinsko upravo, naj zadevo čimprej reši.
Na koncu je odbor pozval občinski tehnični urad, naj pripravi vse načrte in cenitve javnih del, vključenih v gospodarski načrt št. 12 za dobo od 1. julija do 31. decembra 1953, ker .to zahteva ŽViU. V poštev prihajajo naslednja dela: preureditev stare šole v Sempolaju za potrebe otroškega vrtca, popravila cerkvenih streh, napeljava električne razsvetljave na cesto, ki veže Nabrežino s Sv. ^ rižem in ureditev novega pokopališča v Sesljanu.
Na seji v torek 7. julija 1953 je ožji odbor občine Devin-Nabrežina vzel na znanje županovo poročilo, da so delo za zgraditev stopnišča v Devinu oddalf podjetniku Kolmanu iz Medjevasi. Delo napreduje, kot je bilo predvideno.
Zupan je nato poročal, da ‘je šel z odbornikom Floridanom v Gorico da posreduje pri tamošnji kvesturi v prid prebivalcev iz Medjevasi, da bi se ti lahko nemoteno podajali na delo na polja, ki ležijo tik za njihovo vasjo na ozemlju italijanske republike. Zdaj morajo ti najprej v Stivan in čez blok št-2 v Italijo, nato pa čez Sablišče do svojih njiv, s čimer morajo napraviti približno 8 km poti. Ze lansko leto so se prizadevali, da bi iz Medjevasi mogli iti naravnost v Italijo na svoja polja, a so jim italijanske straže delale sitnosti. Vsa zadeva pa je še vedno na mrtvi točki, ker kvestura v Gorici pravi, da ni pristojna za reševanje .te zadeve. Občina bo sedaj naprosila ZVU, naj posreduje pri italijanskih o-
Radio Trst II
306,1 m ali 980 kc-sek NEDELJA, 19. julija: 8.45 Kmetijska oddaja. — 9.30 Vera in naš čas. — 11.30 Oddaja za najmlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah.
16.00 Malo za šalo - malo zares.
18.00 Novice iz delavskega sveta.
19.00 Iz filmskega sveta. — 21.00 Naša mladina na počitnicah. -
22.00 Verdi: RIGOLETTO, 1. dej. PONEDELJEK, 20. julija:	13.30
Kulturni obzornik. — 14.15 Lahke melodije igra pianist Firanco Russo. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 20.00 Koncert violinista Srečka Zalokarlja. — 21.00 Književnost in .umetnost. —	21.30
Verdi: RIGOLETTO, 2. in 3. dej. TOREK, 21. julija: 13.00 Glasba po željah .— 19.00 Tehnika in gospodarstvo. — 20.00 Koncert tenorista Renata Kodermaca. —
20.30 Aktualnosti. -- 21.00 Radijski oder - Burka- o jezičnem dohtarju.
SREDA, 22. julija: 13.30 Kulturni obzornik. —- 19.00 Zdravniški ve-dež. — 21.30 Chopinove balade in fantazije. — 22.00 Čajkovski: Simfonija št. 5.
ČETRTEK, 23. julija: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence. - -	21,00
Dramatizirana povest. — 22.00 Trije simfonični plesi - Rahma-•’ ni nov.
PETEK, 24. julija: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Kraji in ljudje.
20.30 Tržaški kulturni razgledi. 21.40 Koncert sopranistke Rožice Kozem. —	22.00 Iz angleških koncertnih dvoran.
SOBOTA, 25. julija: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 13.30 Kulturni obzornik. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Malo za šalo - malo zares. — 22.00 Kacafur jan: Kr>ncert za klavir -in orkester.
blastvih v smislu želj ,in potreb prebivalcev Medjevasi.
Občinski odbor je nato poveril inž. Mosettiju delo za ureditev občinskega inventarja, nakar je razpravljal o zadevi ponovnega posredovanja pri oddelku za javna dela ZVU glede gradnje novega šolskega poslopja v Sesljanu in v zadevi dokončnih del porušenih vasi.
Razpravljali so še in spre|jeli sklepe v zadevi zaostalih najemnin občinskih kamnolomov.
Tajnik je podal tedaj poročilo o delovanju občinske počitniške kolonije v Celli pri Ovaru ter o upravi dveh kolonij, ki so nastanjene v šoli v Sesljanu in v otroškem vrtcu v Mavhinjah.
Na koncu je odbor razpravljal o ureditvi .zdravniških ambulatorjev v Mavhinjjah in Devinu ter o raznih drugih upravnih zadevah.
DOLINA
Delo zidave novega zvonika lepo napreduje. Domačini se kar veselimo dneva, ko bo zvonik dozidan, ker bo s tem naš kraj precej pridobil na lepoti in privlačnosti.
lamdii ihsiiiriztii
V. nedeljo 5. julija je prišlo v Vitovljah do zelo neljubega in za današnje prilike na Tržaškem značilnega dogodka, ki zasluži največjo pozornost vse naše javnosti'.
Popoldne je vižoveljski prevoznik Pahor naletel na česa blizu postaje na skupino treh Italijanov, ki se jim je po govorici pozrttllo, da so prišli k nam v Trst od nekod z italijanskega skrajnega juga. Ko so ti slišali, da je prevoznik Pahor vzpodbujal živino v jeziku, ki gr/, niso razumeli, so ga začeli zmerjati s »sužnjem« - »ščavo« in biti s kamenjem. Pahor se je postavil odločno v bran, vendar je bil nekaj časa sam proti trem divjakom, ki so ga tako zdelali, da se bo moral zdraviti v bolnišnici najmanj 15 dni. Kmalu so napadenemu Pahorju priskočili na pomoč sovaščani, ki so napadalce pregnali do postaje, kjer se je pa pretep nadaljeval.
Kmalu je prihitela policija, ki je napadalce in napadene odpeljala na zaslišanje. V teku večera je policija napadence po zaslišanju izpustila, tri italijanske novopečene škvadriste pa odpeljala v tržaške
„flH Jadran*1 y Dolini in na Opčinah
Akademski klub »Jadran«- kaže v zadnjem času precejšnjo delavnost,
V zelo kratkem času se je- že drugič predstavil tržaški javnosti, in sicer v Dolini dne 29. junija in na Opčinah 5. julija 1953. Akademija na Opčinah je bila na pro: stem.
Kljub slabemu vremenu je bila udeležba Opencev precejšnja. Tudi marsikaterega Tržačana je bilo med njimi videti. Mnogi pa so seveda izostali zaradi že omenjenega slabega vremena. Prav zaradi tega se prireditelji prav do zadnjega trenutka niso znali odločiti, če bodo nastopili ali ne. In tudi udeleženci sami so bili zelo neodločni in so postajali pred vhodom, ker je pač kazalo, da bodo prireditelji akademijo morali odgoditi na drugi dan.
Končno je odločitev padla in a-kademija se je vršila. Med izvajanjem samim pa se je nebo zjasnilo ;n tudi zvezde so nagajivo pogledale na naše neustrašene Ja-dranaše.
Glavno. ^!ogo v akademiji V nosi! mošk; pevski zbor »Jadran*, ki nam je že kolikor toliko zn"i:i iz nastopov na Radiu Trst II. in na raznih prireditvah in kulturnih večerih. Pri zboru je opaziti občutno napredovanje, kiijiub raznim težko-čam, ki jih je zbor moral premostiti, če je hotel sploh obstajati. Ena največjih ovir pa je v tem, da se akademiki sami premalo zavedajo važnosti pevskega zbora in zelo neredno posečajo vaje. Pevovodja dr. Zorko Harej mora vedno imeti ' sabo po cele koše potrpljenja, sicer bi že zdavnaj vsa stvar šla po vodi. Priznati pa je treba, da ima »Jadran« nekaj pridnih članov, ki se vsestransko u-dejstvujejo, in sicer v odboru samem in v pevskem zboru, in to tudi v času, ko polagajo .izpite na univerzi. Člani .zbora pa so tudi <>-sebe izven »Jadrana«, ki dajejo zbo-ru samemu močno osnovo in še lepši zgled vsem tistim, ki se pevskih vaj manj redno udeležujejo. _
Tržaška folklorna skupina je nastopila z dvema točkama, in sicer zaključnima točkama prvega in drugega dela akademije. V tej skupini sodelujejo srednješolci, abitu-rijentje in tudi akademiki. Vodi jo Jure Stavar. Glas gre o njej, da se je postavila popolnoma na samostojna tla, kar je hvalevredno za tako mlade ljudi. Ce bo skupina pokazala volijo in vztrajnost, si do pridobila lepo bodočnost.
Pri vmesnih točkah so nastopali tudi recitatorji in recita.torke v narodnih nošah.
* * * *
V ponedeljek 29. junija je pevski zbor »A K Jadran« gostoval v župnijski dvorani v Dolini.
Akademik, domačin, je pozdra-
vil občinstvo v kratkih besedah in poudaril nalogo, ki si jo je zadal »Akademski klub Jadran«.
Prva pesem, »Zemlja slovenska«, je mogočno zadonela v pozdrav domovini. Sledile so si še druge izbrane umetne in narodne pesmi. Vmes smo slišali dobro podano deklamacijo dveh pesmi Iga Grudna, »Vizije« in »Moj rodni kraj«.
Dolinčani smo od dobro uspelega koncerta odhajali z veselim občutkom, da se naša mladina zaveda svojega poslanstva.
SESLJAN
Nesreče, ki jih povzročajo razna vozila, so v Sesljanu na dnevnem redu.
V nedeljo zvečer je taka prometna nesreča terjala celo človeško življenje.
Zato je nujno potrebno, da obla-stva glede tega nekaj ukrenejo!
Motorna vozila vozijo skozi Se-sljan navadno s polno brzino ne oziraje se na velik promet, ki vlada na sesljanskem trgu ves dan. tudi pozno zvečer in ne oziraje se na dva velika ovinka, ki sta tako5 za trgom v smeri preiti Devinu.
Treba je predpisati vsem vodilom najmanjšo brzino na vornji skozi Sesljan. Uvesti je treba službo prometnega stražnika sredi ■ <-ga in postaviti otoke za pešce sredi ti ga in ob njegovih robovih ter podaljšati hodnik po vsej desni strani ceste skozi Sesljan proti Devinu.
Vedno večje število prometnih nesreč v Sesljanu nujno terja take ukrepe!
Prepričani smo, da se bo občinska uprava za to v najkrajšem času zavzela in dosegla od merodajnih oblasti ,da se izvedejo na tej nevarni točki vsi varnostni ukrepi za obrambo ljudi.
zapore. Dodati moramo, da je eden od teh pred aretacijo zbežal in ga je policija naknadno prijela v Trstu.
Dogodku je v končnem delu prisostvovala vsa vas, ki ni štedila z izrazi graje na račun napadalcev.
To je suhoparni opis dogodka.
Večkrat smo že s teh stolpcev poudarili zaskrbljenost, ki se loteva naše. javnosti spričo naraščajočega fašističnega škvadrizma na naših tleh. Kaže, da oblastva temu skrajno, nevarnemu pojavu ne posvečajo potrebno pažnjo, čeprav jih vsi naši demokratični krogi stalno opozarjajo, da tega pojavej nikakor ne gre podcenjevati!
Fašistični napadalci so organizirani v oborožene skupine, delujejo po načrtu in so povezani celo s sličnimi »bojnimi skupinami« v Italiji. Te prihajajo včasih celo na kazenske pohode na naše ozemlje. Doslej je razsajajoči fašistični škvadristični val povzročil že mnogo gorja pri nas. Ne moremo reči. da je ostala policija glede tega ravnodušna, pač pa so sodna oblastva. ki so se po policijski prijavi ba-vila s fašističnimi zločini, ,s premilimi in zločinom nepi'imernimv obsodbami samo vzpodbudila škva-dristične zlikovce k novim načrtom in podvigom.
Vse to nas zaskrbljuje. Ali' oblastva to naše razpoloženje razumejo? Ali mislijo kaj ukreniti v zaščito demokratičnega ugleda v coni A STO-ja?
Filmi AIS-a
V tem tednu bo filmski odsek Zavezn. poročevalske službe predvajal znanstvene in dokumentarne filme v naslednjih krajih (začetek vselej ob poldeveti uri zvečer):
v petek 17. julija v Dragi, pri Sv. Jakobu in pri Lovcu;
v sob6to IS. julija v Sv. Križu, pr: Sv. Jakobu, v begunskem taborišču na Opčinah in v Trstu j Ver-gerijevi ulici;
v ponedeljek 20. julija v Mavhinjah, Medjivasi, Sv. Križu; v torek 21. julija v Sesljanu in pri Sv. Alojziju;
v sredo 22. julija v Gročani in v begunskem taborišču pri Sv. Savi;
v četrtek 23. julija v Trebčah, v Logu pri Ricmanjih in na Skoljetu.
MLADENIČ, slovenski izseljenec v Kanadi, s dobro službo in tudi nekaj premoženjem, želi spoznanja za ženitev s gospodično od 25 do 28 let staro. Poklic ,in ostale potrebne listine bo sam takoj oskrbel. — In-teresentke naj pošljejo na u-pravo lista ponudbo in priložijo svojo sliko.
Mizarji
fcniBfoijalti
padfetniMi
i
Deske smrekove, macesnove in trdih lesov, trame in par-kete nudi najugodneje
CALEA
TEL. —
90441 T
R S T
Vini« Sonnino, S 4
DARILNE PAKETE ZA JUGOSLAVIJO
razpošilja najhitreje in najbolj zanesljivo
INTEREXPORT-TRST
BREDA RUS-MIKULETIČ« MILAN BJELICA-ŽIVKO VIČ URAD - Riva Grumola 6.1., tel. 20.302 - P. O. Box 1219 Skladišče* Punto Franco Vecchio mag. 2. III., tel. 7232
Pošiljamo samo kakooostnb prvovrstno blago po nizkih cenah in jamčimo za vsako pošiljko
Darilne pakete po osef Eoropi
dostatlja TgRDHB
Najhitrejša in najso-lidnejša postrežba 1
Jamčimo za sigurno dostavo vsake pošiljke
CITRUS
IMPORT & E X P O R T
Lastnik: Aleksander Goljeošček
TRST - Ul. Torrebianca 27 - Telefon 24-467 - P.O.B. 522
BOJ PROTI U3EM
Na sadnem drevju, kakor smo pisali, nam letos uši povzročajo o-gromno škodo.
Klijub vztrajnemu uničevanju se pojavljajo vedno nove zalege. Zlasti se to dogaja na breskvah in 'češpljah. Oa sedanjem času, ko sadje dozoreva, pa moramo vedeti, da do tri tedne pred dozoritvijo sadu ne smemo škropiti proti u-šem s strupenimi sredstvi kako>r so ToxIit, Tet-rafit, Fos.tox itd. Vsa ta sredstva so že na zaboju označena kot strupena in nosijo zato znak z »mrtvaško glavo«.
Škropili bomo zato samo s sredstvi na podiagi D.D.T., kakor n. pr. Gesarol, brezdušni Tiogamma v prahu ali tekočini.
PSE-NICO smo pospravili in deloma že tudi zmlatili. Pridelek je letos precej .obilen. Zlasti pri onih kmetovalcih, ki so se ravnali po nasvetih, ki smo jih napisali ob času setve. Eden takih naših kmetovalcev ije dosegel nad 17 s.totov pšenice na njivo zemlje! (3650 kv. m)
Zaradi skrajno deževnega vremena je pšenica vlažna, zato jo moramo takoj razširiti in zračiti, kar napravimo s tem, da pšenico večkrat in po potrebi tudi dnevno premetavamo z lopato. Moramo pa žito .tudi takoj razkužiti, da se ne za.redijo razni škodljivci, kakor žitni molj, črni žužek in drugi.
Za razkuženje potrosimo na pšenico, po 100 gr na 100 kg zrnja, prahu Geigy 33 ali brezdušnega Tiogamma po 70 gr na 100 kg. Prah potrosimo enakomerno na kup žita in dobro premešamo, da se prime enakomerno vseh zrn.
KROMPIR. Opažamo letos, da ie krompinjevšče posušeno ali bolje rečeno nekako ožgano, to je golo, brez listov in samo na vršičkih malce zeleno. Temu je vzrok bolezen paronospora, ki je letos zaradi deževnega vremena močno razširjena bodisi na trtah kakor na krompirju, paradižnikih itd. Kdor pa se je ravnal po navodilih, ki smo jih v ta namen napisali, gotovo ne opazi tega pojava; ker potem, ko smo osuli krompir, smo i-
Gr O S P O D A R S X V O I
siega poškropili z 1 odst. brozgo modre gaiice in apna. Ker pa je letos močno deževno vreme, je bilo potrebno krompirju večkrat škropiti. Tudi sedaj lahko še škropimo, kar bo gotovo še koristilo gomoljem (krompirju) do -dozori-tve.
CENA VINU
Vinu se je cena v zadnjem času nekoliko dvignila. Seveda v poštev pridejo le dobra in zdrava vina. Žalibog pa je še mnogo naših kmetovalcev, ki se nočejo ravnati po-sodobnih potrebah za ohranitev vin (raba raznih pripomočkov za popolno povretje in poznejšo ohranitev vin). Taki kmetovalci le težko vina oddajajo, zato bi jim bilo-svetovati, da prodajo takoj ob trgatvi mošt!
Da pa se .je danes cena dvignila, je skoraj vsakoletni pojav. Ob se-darijem času so kmetje povečini vino razprodali, in jih danes drago prodajajo le vinski trgovci, ki so naš most poceni kupili!
Zaključek je vedno isti: ustanovimo si zadružne kleti! Ker le v samopomoči in združenju je naša ibodočnost!
Odgovorni urednik: dr. Janko Jet Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v TRSTU sprejema od 15.-17. ure v ulici Commerciale št. 10-11 Pokličite tel. št. 31813 Stanovanje: Strada di Fiume 20/111
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
sprejema od 9-12 in od 17 - 19 TRST, VIA COMMERCIALE 10-11., TEL. 31-813
W:
□
□
rtM
vIlUH1
ZASTOPNIK IN GLAVNA ZALOGA .
ZHDfi. KONSORCi] THG09GEV Z 3ESTIHMI
TRST - Ul. Valdirivo 3 - Tel. 50-34
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE - JEDILNICE -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohištva
Tel. 32
K R M I N Cormons - prev. Sofiiia
Ne izgubljajte časa po nepotrebnem I
Agencija Celeritas
TRST, ul. Machiavelli 13, tel. 31-404
Vam o najkrajšem času oskrbi vsakovrstne uradne listine, potne liste, vizume, anagrafske izvlečke, pre* oode o in iz tujih jezikov, overovljenje uradnih aktov Izpolnjuje prošnje za prehod meje v FLRJ in jih izroča Delegaciji v rešiteo.
Vse v najkrajšem času in za nizek honorar Se priporočamo)