List izdaja republiški odbor Sindikata delavcev družbenih dejavnosti SRS - Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - llreja uredniški odbor, odgovorna urednica Neža Maurer. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585 Ljubljana, Naslov uprave: Nazoijeva 1/1, telefon 22-284 - Poštni predal 355-VII. Letna naročnina: 20 din za posameznike, za šole in druge ustanove 40 din - Št. tek. računa: 501-8-26/1. Tiska ČZP Ljudska pravica LJUBLJANA, 17. MARCA 1972 LETO XXIII. - ŠT. 6 Slabo blago za drag denar? Koliko so vredni oddelki za odrasle pri delavskih univerzah V ediciji ,,Deset let delavskih ^iverz na Slovenskem14, izdani . 1969 v Ljubljani, odkri-» Jenio zanimiv podatek o kon-''tantnem upadanju števila starših v osnovnošolskih oddelek za odrasle in pa zlasti po ehi 1967 močno povečan do-,0k mladine iz vrst tistega dela ^lade generacije, ki ne konča ^snovnega šolanja. Leta 1969 je bilo v osnovni šoli za odrasle pri jfelavskih univerzah kar 3260 ^ošateljev, med njimi večina Mlajših od 18 let. Zato pogosto buletimo na razprave o dvotir-bosti naše osnovne šole. Ob iz-^dno velikem generacijskem ®sipu, ki je znašal npr. leta 1969 v SRS kar 37, 9 %, se si-c5r zavedamo, da je edino pralno, da mladina na nek način u^mletko konča. Zlasti še, ker Zelimo, da bi leta 1985 imeli jUud zaposlenimi le še 28 % nekvalificiranih delavcev, medtem jj0 bi si morala vsa druga mla-ujua pridobiti nižjo, srednjo, 'bšjo ali visoko izobrazbo. Ker sedaj toliko mladine niti osem-etke ne konča (končni osip za eto 1969 je bil npr. še vedno 29,7 %), smo torej vsi za to, da mladini do osnovne šole pomagamo. Za to, da učenci, ki drugače ne uspejo, obiskujejo osnovno šolo še deveto, deseto in celo enajsto leto.' Vendar samo redpb osnovno šolo! Moti nas obiskovanje osemletke pri delavskih univerzah. Nismo za to, da bi si ,,osipniki“ pomagali tudi s popularno ,,večerno osnovno šolo44! Zakaj ne? Sklepanje je preprosto. Če ne morejo in ne znajo ti učenci pokazati znanja v redni osnovni šoli s pogosto veliko temeljitejšim poukom in z veliko dodatne pomoči, kako bi mogli biti kos istim oziroma nekoliko reduciranim predmetom v večerni osnovni šoli? Zlasti še, ker se navadno pri delavskih univerzah srečujejo ne samo z isto učno snovjo, temveč pogosto celo tudi z istimi učitelji. Vendar pa je na ta način v občini Postojna npr. v desetletnem obdobju končalo to večerno osnovno šolo kar 200 slušateljev, v Sežani 172, v Ilirski Bistrici 98 učencev. Ali je to „blago“ res slabo? Ali delavske univerze v resnici za drag denar rešujejo ljudi, ki nimajo nobenih možnosti, da bi skupnosti prispevali kaj več kot doslej? Znano je pravilo, da je vrednost nekega znanja odvisna tudi od tega, kakšne so sposobnosti človeka, ki s tem znanjem razpolaga. Čim sposobnejši so ljudje, ki se vpisujejo v neko šolo, tem učinkoviteje znajo uporabljati pridobljeno znanje. Pri tem ni važno toliko to, ali se šola kot organizator izobraževanja imenuje poklicna, srednja ali višja. Imamo npr. poklicne šole, ki dajejo kvalitetnejše kadre kot nekatere srednje šole. Za to trditev bi lahko navedli tudi dokaze, vendar bi nas to preveč oddaljilo od obravnavane teme. Za oceno kakovosti obsol-ventov šol za odrasle pri delavskih univerzah naj bi bila torej pomembna tudi ocena njihovih sposobnosti. Tako smo ocenili umske sposobnosti 65 učencev, ki so obiskovali večerno osnovno šolo pri delavski univerzi v Postojni. Pomagali smo si s kombinacijo ocen testa inteli- Celo polži se premikajo, četudi počasi . . . KATALOG 3 — podlaga za usklajevanje samoupravnih sporazumov ta mesec bo izšel Katalog ’ Publikacija, ki jo je pripravila likovna skupina pri repub-skem odboru Sindikata delav- v družbenih dejavnosti. 2. sTCa> na razšiijeni seji pred-. stva republiškega odbora, so , « UUUUId, t.ravnavali osnutek novega Ka-šiti 3 ® 8a P° nekaterih manj-Spremembah tudi sprejeli. A^dtem ko sta bila prva dva ček0®3 nePosredni pripomo-j , Pri urejanju vrednotenja a in pri delitvi po delu — sa-jo , -ravni sporazumi uzakonja-l^čino osnov in meril Kata-in so njegovo logično na-t JfVanJe ter samoupravna po-te^y ~ pomeni Katalog 3 u ieiJ za usklajevanje samo-P favn ih sporazumov. kai ■UV0(lu osnutkd beremo, za-ISJ le bil Katalog potreben: S er>itvijo in začetkom' uresni- čevanja samoupravnih sporazumov o delitvi dohodka in osebnih dohodkov še ni vse dorečeno in rešeno. Marsikaj bo treba še spopolniti, dodati in spremeniti. Veliko dela nas še čaka, da bi čim bolj popolno uresničili načelo „za enako delo enako plačilo44 in da bi dohodek v celoti ustrezal obsegu in kakovosti opravljenega družbeno.potrebnega dela. Večina Kataloga 3 (tri četrtine) je faktografska. V njem so povzete osnove in merila iz samoupravnih sporazumov. Zaradi večje preglednosti je celotno gradivo samoupravnih sporazumov porazdeljeno na ustrezna poglavja’, opozorjeno je. na najpomembnejše. Faktografski značaj ima tudi poglavje, ki govori o ustavni opredelitvi družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov, poglavje, v katerem je povzetek splošnega družbenega dogovora ter besedilo, ki govori o določbah zakona o samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju o merilih za usmerjanje delitve dohodka in osebnih dohodkov. Katalog 3 daje torej pregled vseh samoupravnih sporazumov; prvič so ti sporazumi prikazani celostno. Prav to pa bo pripomoglo, da bodo sindikalne organizacije, samoupravni organi in vodstva delovnih skupnosti lahko temeljito seznanili svoje delavce z določbami, ki so zapisane v teh pomembnih aktih. V Katalogu 3 bodo dobile delovne organizacije napotke o gentnosti in mnenja o otrokovi nadarjenosti, ki nam ga je posredoval razrednik osmega razreda redne osnovne šole. Uporabili smo lestvico petih ocen in dobili naslednje rezultate: Oceno ena je dobilo 8,7 % učencev večerne osnovne šole, dvojko si je prislužilo 33,3 % mladincev, trojko 53,6 % otrok, štirico pa 4,4% obravnavanih fantov in deklet. Petice ni dobil nihče, vendar je struktura sposobnosti dovolj ugodna. Ugotovimo lahko, da najdemo v večernih osnovnih šolah v pretežnem deležu tisto mladino, ki ima vse potencialne možnosti ne samo za dokončanje osemletke, temveč tudi za nadaljnje šolanje v poklicnih in deloma celo srednjih šolah. Torej lahko delavske univerze s svojimi oddelki osnovne šole uspešno znižujejo končni osip v naši osnovni šoli in tako prispevajo k potencialnim možnostim za izboljševanje kadrovske strukture zaposlenih. Njihov prispevek sicer zaostaja za prispevki rednih osnovnih šol, ga pa ob obstoječi (Nadaljevanje na 3. strani) V dvorani radovljiške graščine so 5. marca odprli razstavo ilustracij naše znane akad. slikarke Ančke Gošnik-Godčeve. Razstava zajema ilustracije domačih in tujih pravljic. Dober obisk, zlasti pa veliko zanimanje otrok za njena dela je prepričljiv dokaz uspešnosti razstave. Na sliki je ilustracija k vietnamski pravljici ČAROBNI BISER Glasbeni pouk v sodobni šoli Bernsteinove interpretacije družbenih del so zgled, kako je treba delati (Nadaljevanje na 3. strani) Ob uvedbi avdio-sredstev (magnetofon, gramofon) in zaznavnem dotoku izšolanih kadrov je pouk glasbe na osnovnih šobh in gimnazijah končno prestopil prag svojih otroških bolezni. Poprej je bib vsebina tega pouka omejena na petje pesmic in notni lepopis, zdaj pa uvaja glasbeni pedagog mladino tudi v umetno gbsbo, tako vokalno kot instrumentalno. Kar je bilo poprej privilegij otrok bogatih staršev, ki so se bhko v gbs-benih šobh vpeljali v svet glasbe in ostali za vse življenje ljubitelji, izvajalci, obiskovalci koncertov itd., to nudi sodobni učni načrt, ki je že kakih deset let zelo napredno oblikovan, vsakemu otroku. Glasbeni pedagog ob pomoči magnetofona seznanja mladino z mojstrovinami glasbene umetnosti in jo uvaja v pravilno vrednotenje glasbenih del, v čemer vidimo eno bistvenih obogatitev predmeta. Oblikovalce učnega načrta je vodib misel, da ima slovenski otrok pravico spoznati visoko glasbeno kulturo prav tako kot dobro knjigo. V tem projektu, čigar uresničitev ni tako enostavna, kakor bi se zdelo na prvi pogled, so težave metodične narave, ki zadevajo izbor in razporeditev snovi glede na otrokovo muzi-kalnost in pristop k umetnini, ki postavlja pedagoga v vlogo tolmača glasbenega dela. Kajti magnetofon sam po sebi ne predstavlja nobenega napredka, če ni hkrati tudi razgledanega pedagoga, ki dela razumno in se zna spoprijeti s snovjo. Pedagogi bodo morali to občutljivo področje po metodični pbti še temeljito obdelati in strokovne šole za gbsbo, ki dajejo učne kadre, bodo morale izpolniti metodiko glasbene vzgoje v • sme -' tolmačenja glasbenih del, ki ji eno ključnih področij sodobne glasbene vzgoje. Slovite Bernsteinove interpretacije glasbenih del mbdini so zgled, kako je treba debti. Kot je razvidno iz povedo-, nega, je glasbeni pouk zastavljen danes povsem drugače, kot v tistih časih, ko se je pretirano izgubljal v notnem lepopisu, ki ni imel z glasbo, kot slušno umetnostjo, m tej stopnji prave zveze. Pot Um. ..opismenjevanja" je predolga, da bi dala želene rezultate, ni pa brez koristi. Spoznanje, da vodi ena izmed poti v glasbeno umetnost prek aktivnega poslušanja glasbenih del ob strokovnem vodstvu, je neskončno skrajšalo pot v umevanje te umetnosti, ki se je poprej vedno začela in kon-čala pri notni pisavi in verbalnem teoretiziranju zgolj na notni sliki, s čimer je pouk upravičeno budil odpor tudi pri glasbenih talentih. Ne da bi se odrekel osnovnemu spoznavanju in rabi notacije pripisuje sodobni glasbeni pouk še vedno velik pomen aktivnemu petju pesmi, ki razvija v otrocih njihove dispozicije, išče pa tudi pota k svobodnim improvizacijam, da tako vzpodbudi čut in Veselje za gbs-beno ustvarjalnost. Širina tako zastavljenega učnega načrta je že pripeljala do dragocenih odkritij. Tako je na primer praksa zadnjih let pokazala, da marsikateri šolar, ki je odklanjal prepevanje, nenadoma zablesti ob poslušanju glasbenih del kot pronicljiv, muzikaličen poslušalec, ki si silno dobro zapomni podrobnosti s poslušanih skladb, hkrati pa prične zbirati plošče z glasbeno velikih moj-stov te umetnosti. Težave našega glasbenega pouka, kolikor so znotraj njega. so predvsem kadrovske, zunaj njega pa je poglavitna nevarnost osnutek novega predmetnika, s katerim naj bi odvzeli glasbeni pouk 7. in 8. razreda osnovne šole približno polovici slovenskih otrok; med temi bodo prav gotovo mnogi glasbeno zelo nadarjeni. In prav v 7. in 8. razredu je otrok po poprejšnji vzgoji muzikalnosti najbolj dovzeten za sprejemanje glasbenih del. Temu primerno je razporejena tudi učna snov, ki nudi največ poslušanja glasbe z razlago prav v zadnjih dveh razredih osnovne šole. Zavod za šolstvo pa razpolaga tudi z osnutkom predmetnika za gimnazije, po katerem se tako imenovani prirodoslovni smeri glasbeni (prav tako likovni) pouk ukine, družboslovni pa nekaj malega ostane, toda le v simboličnem obsegu. Omenjena predmetnika sta še v razpravi in obetata, če bosta sprejeta, škodo slovenski kulturni stavbi, ker jemljeta tam, kjer se ne bi smelo jemati. Konkretno: v prirodoslovno smer spadajo tudi prihodnji zdravniki, ta poklic pa je pogosto združen z veliko glasbeno nadarjenostjo. Mnogi odlični slovenski skladatelji so bili po poklicu zdravniki; o njih piše podrobno zgodovina glasbe. Kot dolgoletni kronist koncertnega življenja v Celju sem zapa-žal, da so predstavljali zdravniki pomembno jedro koncertne publike za komorno in simfonično glasbo. Zdravniki igrajo in- - (Nadaljevanje na 3. strani) Redni razpis PROSTIH DELOVNIH MEST Letošnji redni razpis prostih delovnih mest bo izšel v Prosvetnem delavcu 14. aprila. Šolska vodstva prosimo, da pošljejo razpise republiškemu sekretariatu za prosveto in kulturo Ljubljana, Župančičeva 3 — najkasneje do 20. marca. Reformni predlog v pravem sociološkem okviru NADALJEVANJE IZ ŠTEVILKE 4 Ilustratorka Ančka Gošnik-Godec se je rodila 5. junija 1927 v Celju. Akademijo upodabljajočih umetnosti je dokončala v Ljubljani 1954. Na sliki ilustracija k slovenski pravljici POVODNI MOŽ Medicinska veda bi lahko bolj napredovala z uvajanjem moderne (morda celo devizne) tehnologije, zdravniki bi bolj koristno porabih svoj prosti čas in znanje, ko bi malo „fušali“ kot zidarji po šihtu. Pa kaj bi našteval, vse to so zdravniki že sami napisali v časopise. Mimogrede: v Angliji tak sistem že imajo in na Švedskem ga še tudi imajo in menda hodijo k nam gledat, kako bi ja odpravili. (Naj pohite, tile Švedi, mislim, z ogledi. Drugače pri nas kmalu ne bo kaj videti. Op. pisca.) In kako lepo funkcionira. Nedolgo tega so po BBC teliju prika- zovali, kako vzorna je skrb za bolnike v privatnih bohrišnicah. Pa nobenega problema prenatrpanosti ni kot v državnih. Poleg obveznega „državnega“ socialnega zavarovanja obstajajo seveda tudi privatne zavarovalnice zdravja (Ideja za nas! Op. pisca). Tako lahko tudi tisti s tanjšimi denarnicami pridejo v privatne bolnišnice, če se pra- vočasno odločijo za primemo dodatno zavarovanje. Je pa tudi v državnih bolnišnicah čisto dobro in na TV so rekli, da za hude srčne bolnike poskrbe skoro ravno tako dobro kot v privatnih za tiste, ki imajo na primer zatrgan noht. Upam, da bom s temi komentarji vsaj malo prispeval k temu, da naši vrh nesebični zdravniki (joj, oprostite: doktorji) čim-prej uresničijo svoje želje. Poleg državnih šol še privatne Nova matematična revija Kot je znano, so vse založbe, ki v Jugoslaviji izdajajo šolske učbenike, članice posebnega združenja, ki skuša nekako usklajevati to dejavnost med posameznimi republikami in založbami. V vseh jugoslovanskih republikah — razen v SR Sloveniji — imajo za izdajanje učbenikov specializirane založbe, ki se ukvarjajo samo s to dejavnostjo: izdajajo namreč samo šolske učbenike in priročnike. V naši republiki je izdajanje učbenikov, šolskih priročnikov (in učil) razdeljeno med več založb; to sta predvsem Mladinska knjiga in Državna založba Slovenije. Ti dve sta tudi članici „Udruženja izdavača Jugoslavije11. (O nedavni seji tega združenja v prostorih DZS je poročal tudi Prosvetni delavec.) S poučevanjem nove matematike — bolje rečeno s pripravljanjem učbenikov za novo matematiko — se že nekaj let ukvarjajo tudi članice tega združenja. Kot je eden izmed osnovnih namenov dejavnosti združenja prav pospeševanje novosti v modernizaciji našega šolstva, je že dalj časa živa tudi zamisel o izdajanju jugoslovanske revije za matematiko. (Podobno revijo že nekaj let izdaja to združenje za zgodovino — „Na-stava istorije“.) V zadnjih mesecih je ta zamisel dozorela in se oblikovala v konkretizaciji potrebnih pogojev za izhajanje revije. V informacijo pred začetkom izhajanja nove revije naj navedemo nekaj pojasnil. Sedež uredništva nove revije — imenovala se bo „Nastava matematike" — bo v Beogradu. Prinašala bo prispevke v vseh jugoslovanskih jezikih, njen namen pa bo zlasti v naslednjem: — pospeševala bo matematično izobraževanje in matematično kulturo sploh; — preučevala in tolmačila bo novosti v matematični znanosti, posebno tiste, ki se pojavljajo v učnih načrtih posameznih vrst šol; — prikazovala in osvetljevala bo obstoječe oblike in metode vzgojnoizobraževalnega dela ter nadaljnji razvoj metodike na področju matematike, zlasti obdelavo novosti v učnih programih; — preučevala bo vprašanja v zvezi z učnimi načrti in programi, o njihovih koncepcijah, učbenikih in drugi šolski literaturi, analizirala bo to stanje ter skušala iskati rešitve in nova pota za napredek in modernizacijo pouka matematike; — nova revija bo posredovala informacije o strokovni literaturi, potrebni učiteljem matematike pri njihovem vsakodnevnem delu. V programu, ki si ga je zastavila nova revija, ne manjka tudi zamisel o sestajanju strokovnjakov s področja vse države z namenom, da se poviša raven matematične kulture. Revija naj bi postala „tribuna za razgovore in dogovore o vsem novem, dobrem in koristnem pri skupnem delu naših metematikov za napredek stroke." Revija bo namenjena predvsem učiteljem in profesorjem matematike v osnovnih, srednjih, višjih in visokih šolali, tistim, katerih osnovna dejavnost je poučevanje matematike in ki bodo v reviji lahko našli nekaj novega in koristnega pa tudi sami pisali članke in razprave, s katerimi bodo prispevali k skupnemu reševanju problemov stroke in metodike pouka matematike. Prav tako pa bo revija namenjena tudi študentom pedagoških akademij ter fakultet in drugih visokih šol, ki se pripravljajo za pedagoški poklic. Koristna bo tudi za starše učencev ter druge naše državljane, ki jih zanima kakovostno matematično izobraževanje. ,JMastava matematike" bo začela izhajati v prvi polovici letošnjega leta. Uredništvo poziva k sodelovanju vse matematične strokovnjake, ki so pripravljeni prispevati svoje k napredku stroke in širjenju matematične kulture. Naslov uredništva in uprave je: Zavod za udžbenike i na-stava sredstva Srbije, za Nastavu matematike, Beograd. Kneza Miloša 11/VI. tel. 338-536. D. Ham Otroške in mladinske pesmi V samozaložbi je izšla knjižica ,,Otroške in mladinske pesmi" komponista Franja Luževiča. Knjižica zajema pretežno otroške pesmi, nekaj je tudi mladinskih. Prevladujejo besedila Stane Vinškove in Ludovike Kalanove. Zbirko dopolnjujejo še pesmi Gustava Strniše, Manka Golarja, Veronike Žižek, Danila Gorinška, Kajetana Koviča, Ksenije Prunkove, Vlada Klemenčiča in Karla Široka. Enostavno, prisrčno besedilo in primerna glasba sta nedvomno dobro priporočilo za pesmi, ki si bodo zelo hitro utrle pot do otrok in postale dobrodošlo pomagalo pedagogom pri pouku glasbe, predvsem v nižjih razredih osnovne šole. „Otroške in mladinske pesmi" lahko kupite pri DZS, ,Muzikali j e" Šubičeva 1. td Res je, da se mi je uvod malce razpasel. Vendar, poudaril sem, da je treba moj reformni predlog za šolstvo postaviti v pravi socialni okvir. S tem sem vnaprej opozoril na različne dejavnike, ki bi utegnih zavreti ah pa celo onemogočiti njegovo uresničitev Predlagana sprememba je tako rekoč reforma reforme šolstva. Vendar to ni nič nenavadnega, saj smo navajeni z drugih področij že reformiranja refonniranih reform. Malce nenavadno je, da reformo predlaga šolnik. (Priznati moram namreč, da sem učitelj.) Z reformo gospodarstva se le redko ukvarjajo gospodarstveniki in če so se reforme cerkve lotili duhovniki, so jih po pravilu še vedno izobčih. Svoj predlog bom zato naslonil na ramena znanih svetovnih avtoritet za vzgojo in izobraževanje in na pozitivno prakso v Angliji. Predlagam, da ustanovimo poleg „državnih“ šol še privatne. S tem bomo rešili kopico problemov, ki tarejo našo šolo. Naj naštejem le nekaj težav našega vzgojno-izobraževalnega sistema. Naša šolska mreža je ekstenzivna. (To pomeni na primer, da imamo kmetijske šole tudi v kmečkih predelih, kot so Pomurje in Dolenjska in ne le v Ljubljani in Mariboru. Predlog za racionalizacijo šolske mreže seveda odločno zagovarja ukinitve kmetijskih šol na kmetih.) Naša šola ima velik osip. To pomeni, da učenci v naši šoli pogosto padejo in da se potem zanje zmenimo kot za gnilo listje, ki se je osulo z drevja. Učni načrti in učbeniki na naših šolah so zastareli. To pomeni, da avtorji starih učbenikov kar dobro žive od ponatisov. Naša šola je pozitivistična. Žal ne vem natanko, kaj to pomeni. Vendar vprašajte kogarkoli. Vsak vam bo vedel odgovor. Vsaj enega. In vsak drugačnega. Naša šola je slabo opremljena in se ne modernizira. To pomeni, da direktor na koncu leta pove, da so za kredo in pisarniške potrebščine porabili več kot za vsa učila skupaj. Naša šola ne skrbi za nadarjene ... Zdaj bi z naštevanjem kazalo nehati, čepfav bi mnogi kolegi radi še nadaljevali: naša šola ima preluknjano streho, v naši šoli se je udrl strop, naša šola je brez tekoče vode in ima zamašena stranišča in tako naprej. Vendar so to le lokalne karakteristike naše ekstenzivne šolske mreže, ki nimajo neposredno nič opraviti s celotno podobo naše šole, lahko pa bi katerega od staršev zbegali, da bi nehal pošiljati otroka v šolo, kar pa je protizakonito, čeprav ni smrtno nevarno, kot npr. pošiljati ga v Šmarje pri Jelšah. (Nekateri Romi — cigani — še ne pošiljajo svojih otrok v šolo. Med drugim morda menijo, da je naša šola malomeščanska. No, mnogi jih tja pošiljamo prav zato, ker je taka. Op. pisca.) In privatne šole bi rešile večino od neštetih, pa ne naštetih problemov našega šolstva. Naj razložim, kako. Najprej bi kazalo spremeniti način govorjenja. S spremernb' nomenklature skalimo situacija kar je dobra začetna potez* Zgledujmo se spet po Angleži)1 Privatne šole imenujmo ,javt' šole" (public schools, op pisca). Za učitelja je neroda1' reči, da je privatni učitelj. *] spominja človeka na fevdalH1 navade ali pa na privatne oba nike. Obe asociaciji pa sta a£ ( všečni. Tudi zdravniki noče)1 ( biti privatniki, temveč se pot£ gujejo za „privatno prakso | No, učitelji bomo zahtevi ^ „privatno teorijo". To bo imelo neverjetne pj siedice za spoštovanje učite') ] skega poklica, za katerega se® i pri naštevanju težav naše šo1! 1 pozabil povedati, da ga ni ^ ) (spoštovanja namreč, op. P Učiteljstvo se bo lahko raz^ lilo na dve skupini. Morda “1 celo kazalo ustanoviti znotfU* našega Sindikata delavcev drU' benih dejavnosti dve šolnik skupini (kot v Angliji). V Pf' skupini naj bi bili profesiona^, učitelji (career teachers) iz Pf1 vatnih (oprostite, javnih) šol morda ravnatelji državnih- drzavrun- olj drugi pa bi bili navadni drža''1',^ učitelji in zlasti učiteljice, ^ q terih glavni poklic je tako fj0 spodinjstvo. S tem bi prepre«-notranja trenja zaradi plač. tovo se nam ne bi pripetilo notranja trenja zaradi plač. tovo se nam ne bi pripetilo ta*0(( kot v Angliji, ko so boljši uc; ( telji letos stavkali zato, da ovrgli zahteve svojih nižjest;t)je novskih kolegov glede poVon Čanja OD. “j Pr. - beri profesor ^ Nuja za dvig ugleda učitelj- pendirali tiste, ki bi se slučaj1^11 skega poklica je vsaj taka kot potreba, da za zdravnike spet uvedemo doktorski naslov. Tudi nam učiteljem se zdi za malo, da nam ne pravijo več „profesor“. Ne bi se sicer več vlekel za okrajšavo prof., ampak bi iz ekonomskih razlogov kazalo pristati na „pr“. Če za zdravnike pišemo dr. Tapata, zakaj ne bi za profesionalne učitelje zapisali pr. Tapata? Problem osipa bi bil rešen takoj. Državne šole bi učile otroke le za življenje: kozmetika, reja otrok, seksualna vzgoja in trening, telovadba in družabne igre. Akademske predmete bi zlili v primerne predmetne skupine in jih tako bolj približali življenju. Ocenjevanja in spričeval seveda ne bi bilo več. Vsi bi šolo izdelah in odpadla bi frustracija zaradi neuspeha. Bolj akademsko nadarjeni otroci, ki se tako običajno rode v boljših družinah, bi lahko šli v privatne (javne) šole, ki bi bile pa bolj izpitno usmerjene. Starši bi tako imeli pravico zapraviti denar za šolanje svojih otrok. Profesor Baron z londonske univerze je prepričan, da v svobodni deželi starši morajo imeti to možnost. Da ne bi bilo socialne diskriminacije, bi šti- rodili v kaki navadni podeželsj)V( družini, kjer ne bi bilo osnovn’~f< šol z latinščino in grščino tp specializiranih gimnazij za i'1?6 tematiko in klasične jezike, jih imamo v beli Ljubljani. veda je zaradi naravne selekcp\ takih primerov malo. Sposodi nejši starši so se navadno že p1;. preselili v mesto, upoštevaj1^ ( zakon naravne selekcije. .J) Za tako urejeno šolstvo j) 1 treba dosti manj denarja. P0j^5 tična moč tistih staršev, kateI * otroci bi ostali v „državnii 111 šolah, bi bila namreč majh1) Hi Razen tega pa tem šolam ne“no bili potrebni vsi mogoči udote pripomočki. Skrbeti bi bilo i1*1 h ba le, da bi bili otroci srečni,* ne bi doživljali pretresov, da počeli le tisto, kar bi sami zapili in da ne bi bili ozko naravna/^j: učenje za ocene in izpite. V Ijenju je potem tako najvažn^di naravna sposobnost, prilaffdel ditev okoliščinam in znajdejo v novih situacijah. , Učbeniki in učni načrti Ieje državnih šolah ne bodo več P^dr trebni in tako seveda ne b0®'r": mogli zastareti. (Tako približke je v Angliji. (Op. p.) e I JANEZ FERBA) (Se nadaljuje). ___________^ POGLED SKOZI ŠOLSKO OKNO Delovne izkušnje — samo do 37 let Čudim se, da žolčne razprave po zbornicah in med prosvetnimi delavci o nizkem vrednotenju dela starejših ne najdejo večjega odziva v našem stanovskem glasilu. Razen nekaj piscev člankov se skoraj nihče ni lotil razglabljanja, ki bi osvetlilo vzroke, zakaj zadnji čas tako malo vrednotijo delovne izkušnje in dopuščajo tako majhne razlike v prejemkih med staro in mlajšo učiteljsko generacijo. Ali želijo samo z boljšimi prejemki začetnikov pridobiti ljudi za pedagoški poklic? Kdor nastavlja tako vabo, bo kmalu razočaran, saj zahteva učiteljski poklic poleg zagotovljene gmotne osnove še nekaj več (čeprav z idealizmom v današnji potrošniški družbi tako in tako ni mogoče shajati). Ali so morda pri sestavljanju osnov plačevanja in sestavljanju točko,vatnega sistema prevladovali samo mlajši in so si norme prilagodili? Potem smo jih pač slabo vzgojili v spoštovanju do minulega dela in drugačnih pogojev, v katerih je delala starejša generacija učiteljstva, ki je sedaj prizadeta. Poglejmo, kdo so danes ti najbolj prizadeti učitelji, ki so kulmi-nacijo svojih prejemkov dosegli po 15 službenih letih. To so uči- telji, ki so še v stari Jugoslaviji občutili bedo takratne države, ko so morali po več let čakati na službo, če jih je takratna družba razočarala in onesrečila, bi vsaj današnja ne smela biti krivična. Med današnjimi učitelji je ogromno medvojnih aktivistov, internirancev, partizanskih borcev, ki so že tako rahlega zdravja in bi bili potrebni posebne obravnave. Nadalje je tu vsa tista povojna učiteljska generacija, ki je v najtežjih pogojih povojne obnove porušene domovine obnavljala naše šolstvo in garala ne samo v šoli. temveč tudi v številnih organizacijah. Ali naj imajo sedaj ti utrujeni in izčrpani tovariši tako plačilo, da se njihov takratni delež pri dviru nerazvi-tega podeželja danes nič več ne upošteva?' Takrat ni nihče plačeval nadur, celodnevnega pouka, nadštevilčnih razredov ali več oddelkov skupaj. Delati si pač moral tako, da si svoje delo opravil. Takrat so bili plačilni razredi, ki so začetnikom določali dokaj manjšo plačo kot tistim, ki so imeli že več let službe. Takrat ko bi nekdanji začetniki že dosegli glede na službena leta boljšo plačo, pa so bili plačilni razredi opravljeni. Obstal si in ne moreš več naprej, ker je nekdo sestavil X nemogoč sistem, da ga ni primera na svetu. Ko sem se pogovatM nekaterimi učitelji drugih držav', so mi povedali, da so tam ratjj J med plačami začetnikov in onih, ki končajo službena leta, tud'j I trikratne. Mi pa ravnamo tako, da so te razlike samo 25 % j razglašamo za pravilno, pravično, pametno, človeško. V odrisflf i od plače, kakršno si dosegel pri 32. letih življenja, ki je po zdwk ških ugotovitvah torej nekje na meji med 65 in 67 leti. Torej\ bodo posledice današnjih tako nemogočih načel spremljale #|| let- IVAN TO ŽAL n m Prihodnjim vzgojiteljicam — hvrf | V sredo, na dan žena, je ljubljanska televizija ob 20.30. uri Prli., zala reportažo o glasbenem in likovnem izpovedovanju dijo® |. Sedanja načela napredovanja do 15 let službe, kar imenujemo delovne izkušnje, so nesprejemljiva, še zlasti iz starostnega vidika. Naj navedem primer: Ko je učenec sposoben za pedagoško gimna-zijo, je star 15 let. Če r> redu konča štiriletno šolanje na srednji šoli jih ima 19. Šolanje na pedagoški akademiji traja dve leti, če pa dodamo še eno leto priprav na diplomo, je učitelj z 22 leti izšolan. Po sedanjem načelu pridobiva delovne izkušnje največ 15 let in takrat bo star 37 let. Kaj menite, ali smo bili res takrat že na višku svojih delovnih sposobnosti? Menda ne, saj vemo, da so najbolj zrela leta človeškega življenja med 40 in 50 leti starosti. vzgojiteljske šole v Ljubljani. Prikazale so nam, kako znajo z ritmom in s plesom izraziti nežnost, ljubezen, razočaranje. f/ i smo ob tej oddaji lahko občudovali njihovo ustvarjalnost, voli1’ vztrajnost. Pod vodstvom svojih mentoric so nam ustvarile k prijeten večer. Ne moremo mimo pohvale, ki jo lahko prav ob ) pritožno:'i izrečemo vsem tistim prihodnjim vzgojiteljicam, ki K svojimi bogatimi in kakovostnimi nastopi že vsa leta v vzgon varstvenih zavodih (ob prihodu dedka mraza in pustovanju)P°J Ijale naše malčke v pravljični svet, v katerem tako radi živijo. odraslim pa so pripravile prijetno doživetje in vren^, . najtoplejše zahvale. sprostitev, j čJ pr o mb' icijc tez) ežil1 op odi11 jalfl1 Skupna komisija za pripravo samoupravnega sporazuma za Področje osnovnih šol je na seji dne 28. 2. 1972 sprejela sktep, da na osnovi številnih zahtev interesnih skupnosti, osnovnih sindikalnih organizacij in posameznih osnovnih šol Podpisnic sporazuma sproži postopek za spremembo samo-uPravnega sporazuma, in sicer: 1. v 8. členu naj se točkovna vrednost delovnega mesta Pod zap. št. 9 — učitelj in delavec z višjo izobrazbo poveča na 265 točk. Predlog temelji na pregledu samoupravnih spo-razumov v drugih dejavnostih, kjer so ta delovna mesta višje 'jrednotena in na množičnih zahtevkih podpisnic sporazuma, da se regulirajo razponi osebnih dohodkov delavcev s sred-Pjo, višjo in visoko izobrazbo. Menimo, da bi bila ta stimu-Jacija izredno potrebna zaradi vse večjega primanjkovanja Pad rov, zlasti predmetnih učiteljev, na osnovnih šolah; 2. v 16. členu naj bi se delavcu brez strokovnega izpita obrij ^anjšal kalkulativni osebni dohodek iz 8. člena za 10%. a jie. Veliko temeljnih izobraževalnih skupnosti in osnovnih šol se )č$ a°§0varja za enotna merila dodeljevanja sredstev za osebne p0tt dohodke, ker pride pri izračunu za delavce z manj leti delov- hi je končala večerno Polemiko o tem, zakaj mla- « 10% pa jih živi v ne-:VUenih družinskih razmerah uSna osemletka le 4%). Ne i iiilk°’ veljaj0 podobne šte-au e tudi za druge večerne šole. Pa veljajo, potem delavske BA1 l n univerze s svojimi večernimi oddelki osnovne šole rešujejo sicer sposobne otroke, ki pa so bili v času rednega šolanja neprilagojeni zaradi osebnostnih deviacij, posledic bolezni, težkih družinskih razmer in pa velike revščine. To pa je vsekakor dovolj, da jim izrečemo zaupanje za delo, ki so ga opravile in ga še opravljajo. DRAG0 KOLENC Zaposlenost žene - matere zunaj hiše daje otrokovi vzgoji svojstven pečat. Pri vzgoji majhnega otroka postane precej bolj udeležen oče; ta otroka hrani, ga kopa, previja, vodi na sprehode in se igra z njim. Tovrstna očetova dejavnost slabi tisto tesno čustveno povezanost, ki sicer obstaja med otrokom in materjo, poleg tega pa očeta tesneje povezuje z otrokom. Pristnejša aktivna povezanost otroka in očeta blaži nasprotja med vzgajanjem blage matere ter strožjega bolj odmaknjenega očeta; ta nasprotja so obstajala v družinah z nezaposleno materjo; tu je začel oče sodelovati pri vzgoji šele kasneje, ko je bil otrok že nekoliko večji. V takšnih razmerah se med otrokom in materjo ne ustvarja preveč močna povezanost, zaradi česar se otrok kasneje hitreje in lažje čustveno osamosvoji. Pogosto menjavanje vzgojiteljev ovira ter otežuje vzgojni proces. Otrok pa mora imeti dovolj časa in priložnosti, da se na vzgojitelja čustveno naveže ter da bi ob identifikaciji z njim lahko gradil svojo osebnost. Če otroci pogosto spreminjajo okolje ter vzgojitelje, se utegnejo razvijati v omahljive ali vzgojno zanemarjene osebnosti, d. M. Beck - DVORŽAK Lahko je bilo učiteljski raji v turških časih. Ko so zagoreli kresovi, je jasno vedela, pred čigavimi pipci je treba odnesti kožo na varno. V nevarnosti ni bila osamljena, ker je bila sestavni del ce- Pedagoški bavbav in kar je v zvezi z njim lotne raje. Z združeno močjo je zedinjena soseska usmerila golide kropa v obilno vsebino rdečih hlač in turška nevarnost se je hudo opečena odvalila dalje. V deželi je spet zavladal mir. Tako enostavno se preprosto ljudstvo dandanes ne more rešiti nobene nevarnosti. Sploh pa si česa takega ne more privbščiti šolska zbornica. Že v 'ranem jutru zasede tovarišija položaje na okopih vzgoje in izobrazbe. Na sindikalnih izletih je bilo pa večkrat slišati kritiko, kako slabo deluje pedagoško dežurstvo. Prevečkrat se je že zgodilo, da prizadeti niso zvedeli, kdaj je nebo posivelo. Čutili so samo to, da je udarilo naravnost vanje: odločen prihod odločnega inšpektorja. Postava je zrasla iz tal in rekla, kar mimo delajte dalje, in se usedla v zadnjo klop. Kako boš delal mimo dalje! Neskončno te jezi, ker dežurni v prvi učilnici, odkoder se sijajno vidi na cesto, ni oprezal skozi okno, čeprav je to obljubil. Ker je zanemaril osnovno dolžnost, ni mogel izpolniti naslednje, da bi poslal Tičeta z listkom v drugo nadstropje. Zato prizadeti tovariš ni mogel pravočasno reči: no, otroci, bomo pa zdajle ponovili še o veverici. Kajne, kako ljubek repek ima veverica? Zaradi tega repa je vse izgubljeno. Prihranjena snov iz živalstva je kar naenkrat brez vrednosti, in to samo zato, ker je oni lipe v pritličju dremal, namesto da bi pogledoval skozi okno. Ko vendar ve, da se oblast lahko vsako uro skoplje nadte! In zdaj ta kobilica tiči v zadnji klopi in te uničuje, Zažira se v zvezke, ki jih je nalovila po razredu, in v tvoje velepriprave. Štefna po dnevniku. V roki vihti črno škripalo in nekaj zapisuje. Izgon iz raja, to je jasno kot beli dan. Predlog za posebno ravnateljevo mentorstvo. Da bi vsaj zvonilo! Otroci pa kot roj: tovariš, kdaj je Aleksandra Velikega pičila muha? Kobilica si zapisuje, da tov,. R. ne ve, kdaj je vladarja sveta popadla malarija: eno leto prej ali ravno tristotriin-dvajsetega in da sploh ni razložil, ali pred našim štetjem ali za njim. Prihodnjo uro - kar takoj prvi dan po nevihti - je tovariš učitelj razlagal turške vpade. Tako nazorno'je govoril o golidi kropa, da bi še inšpektorja pogrelo, pa čeprav ni Turek. Kljun je otresala Berta Golob Katalog 3 — podlaga za usklajevanje samoupravnih sporazumov (Nadaljevanje s 1. strani) usklajevanju pravilnikov o delitvi dohodka in osebnih dohodkov s samoupravnimi sporazumi, hkrati pa odgovore na najpomembnejša vprašanja, ki nastajajo pri uresničevanju samoupravnih sporazumov. Na seji predsedstva so poudarili, da se je treba lotiti usklajevanj samoupravnih sporazumov organizirano: po demokratični in strokovni poti je treba priti do boljših in ustreznejših določb. Različne interese bo mogoče usklajevati le na podlagi temeljitih analiz in strokovnih ugotovitev. Razlike med posameznimi grupacijami' so možne le, če so utemeljene tako prepričljivo, da jih bodo z razumevanjem sprejele vse družbene dejavnosti. Podpredsednik RO Slavko Grčar je ob tem še posebej poudaril: — Želimo, da bi bil Katalog 3 ne le dokument republiškega odbora, temveč predvsem dokument skupnih komisij za samoupravne sporazume. Nova publikacija naj bi spodbujala k pravilnemu in zakonitemu uresničevanju samoupravnih sporazumov, omogočala njihovo čimbolj usklajeno dopolnjevanje in spreminjanje. vplivala na izpopolnjevanje si-j stema plačevanja dela družbenih dejavnosti in praktičnih ukrepov na tem področju v skladu za načeli, osnovami in merili samoupravnih sporazumov. Ni dvoma, da bo z nazornim prikazom določb pripomogla k učinkovitejšemu javnemu nadzoru nad uresničevanjem sporazuma, pa tudi zaostrila ustrezno odgovornost organov in posameznikov. Vsi navzoči so bili enotnega mnenja, da je spodnjo mejo (najnižje osebne dohodke, določene v samoupravnih sporazumih) dovoljeno znižati edino v primeru, če zaide celotna delovna organizacija v izjemno težak položaj. (V tem primeru znižamo vse osebne dohodke — najnižje dovoljeno do 550 din). Zgornjo mejo pa je dovoljeno prekoračiti samo v primeru, če kdo v resnici opravlja dvojno delo ter porabi za svoje delo tudi dvojni čas. 'Osnova je vselej: koliko dela si opravil. Samoupravni sporazum-' imajo namen, da odpravijo grobe razlike med posameznimi zaposlenimi. Seveda vsega ni mogoče odpraviti naenkrat, zato se mnoge organizacije sporazumom postopoma približujejo. Ponekod nastajajo trenja za- voljo dejstva, češ, zakaj naj bi bili vselej samo člani določene organizacije solidarni in naj bi sami od svojih sredstev odstopali za one z nižjimi dohodki. Zakaj ni tudi družba solidarna s temi delavci in jim s programiranimi sredstvi za posamezne panoge družbenih dejavnosti ne omogoči večjih dohodkov. Na seji predsedstva repub-liškega odbora Sindikata delavcev družbenih dejavnosti so Pišejo nam obravnavali tudi nekatere organizacijske zadeve. Za predsednika centralnega odbora Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije so predlagali dosedanjega tajnika republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Jožeta MAROLTA. V skupščino izobraževalne skupnosti SR Slovenije so izvolili kot predstavnika sindikata delavcev družbenih dejavnosti podpredsednika Slavka Grčarja. Glasbeni pouk v sodobni šoli Smo za javnost dohodkov Materialni položaj prosvetnih delavcev je že dokaj časa neurejen. Vedno znova se moramo boriti za ustrezno družbeno priznanje našega dela. Če bi bili vsi delavci za približno enak trud približno enako (čeprav slabo) nagrajevani, bi nas sorazmerno manj „bolelo“, kakor pa nas prizadene ugotovitev, da imajo glede nagrajevanja nekateri delavci (zlasti v nekaterih organizacijah združenega dela) ugodnejši, drugi pa neugodnejši položaj. Ko smo bili prisiljeni podpisati samoupravni sporazum, ki sicer za nas ni bil idealen, smo si nekoliko oddahnili. Kmalu pa se je našel nekdo, ki je na osnovi določenih razmer vrednost te pogodbe močno zmanjšal. Iz izkušenj torej lahko povzamemo, da se s samim samoupravnim dogovorom ne bomo kmalu (beri „nikoli“) mogli enakovredno primerjati z nekaterimi drugimi službami. Ob tej priložnosti se spomnimo osnovnega načela socializma „DELAVCE JE TREBA NAGRAJEVATI PO DELU“. Res je, da pri nas še nimamo socializma, gradimo pa ga, mar ne? Ob samoupravnem sporazumu je nujno potrebno hkrati uveljaviti načelo popolne javnosti dohodkov (npr. s pomočjo službe družbenega knjigovodstva). Za čimprejšnjo brezkompromisno in dosledno uveljavitev tega načela bi se morali na vseh ravneh zavzemati vsi prizadeti občani — torej tudi prosvetni delavci. AVGUST MALUS, Maribor ^SAJ!inore2 ~ Babica Lončar, • s°la Celje) (Nadaljevanje s 1. strani) stnimente v celjskem godalnem orkestru, pomembno sodelujejo v odličnem Kunejeverti moškem zboru . .. Vse to dokazuje le, kako nesmiselno je v splošno izozbraževalni šoli ločiti ljudi na take, ki potrebujejo kulturo in na take, ki je ne potrebujejo. Končna: ali profil samoupravljavca ne potrebuje kulture? In kaj smo storili za prosti čas našega delovnega č love m? Jugoslovanski futumlogi napovedujejo zvišanje povprečnega narodnega dohodka za leto 2000 na okrog 3500 dolarjev. Obenem se bo z mehanizacijo proizvodnje podaljšal prosti čas delovnega človeka. Že danes delamo samo pet dni v tednu. Jasno je da bo človek jutrišnjega dne potreboval mnogo kulture, če naj svoj obsežni prosti čas preživi na ravni, ki bo, dostojna njegovega materialnega blagostanja. Znano je, da izhaja kriminal in druga izkrivljanja prav tako iz preobilja kot iz revščine. Zato je zmotno misliti, da bo človek tehnične ere shajal brez kulture, ki daje življenju lepoto in smisel. Sodim, da ne bi bilo prav, če bi prekinili tanko nit kulture na slovenskih splošno-izobraževalnih šolah. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi v slovenskem kulturnem krogu prevladalo mnenje, da človek atomskega veka ne bo potreboval kulture. Človek bo brez dvoma lahko marsikaj preoblikoval, le svoje narave ne bo mogel spremeniti. Podobno, kot bo vedno potreboval svetlobo in zrak, ga bo tudi sprem- ljala potreba po umetnosti. Človeška narava in človeška problematika bosta spremljali človeka ne samo v atomski vek, temveč tudi v vesolje. In podobno, kakor vesoljci jemljejo na svoja potovanja v vesolje zalogo zraka, bodo sčasoma ob pocenitvi vesoljskih potovanj jemali s seboj knjige, gramofonske plošče in druge zemeljske dobrine, v katerih se zrcalijo še druge globoke težnje človeške narave, razen raziskovanja neznanega. Vlado Modic STE ŽE PORAVNALI NAROČNINO? GOLOBA (linorez Vojka"1, Koper) Srečko Hren, osn. šola „Janka Premrla V Tacnu pod šmarno goro »Kovačnica« mladih miličnikov Vsi so iz Rakitne. Da, iz tiste Rakitne, kjer imajo že nekaj let umetno jezero, lepo pokrajino, dosti snega in vedno veliko turistov. Le otrok je v Rakitni malo. Premalo za popolno osemletko. V vseh prvih štirih razredih te podružnične šole ni niti 40 učencev. Tisti, ki hodijo v višje razrede, se vozijo v Preserje pri Borovnici. Tem bodo nekateri izmed teh otrok na sliki sledili že letos, drugi pa prihodnje leto. Vse ob svojem času in seveda s primernim uspehom Škofije pri Kopru Nova šola in samoprispevek Ni še dolgo tega, ko so na Škofijah izvedli javno tribuno o vprašanju šolstva. Iniciativni odbor, ki so ga izvolili na tej tribuni, se je že sestal in tudi pregledal idejni načrt nove šole, ki ga je v zelo kratkem času izdelal Slavnikov projektivni biro. Načrt za šolo predvideva sodobno paviljonsko gradnjo, ki bo hkrati tudi cenena, saj bo celotna šola, po sedaj veljavnih cenah stala le 5,500.000 din. Javne tribune so se poleg predstavnikov občinske skupščine udeležili tudi predstavniki sveta za šolstvo in temeljne izobraževalne skupnosti, ki so se tudi že dogovorili o financiranju šole. Te dni namreč že pripravljajo referendum o krajevnem samoprispevku, za katerega so se občani izrekli že na javni tribuni. Za začetek, kot spodbuda za gradnjo nove šole, je krajevni skupnosti v Škofijah, Slavnikov projektivni biro Studio iz Izole, poklonil idejni načrt njihove nove šole. Črnomelj Več odličnjakov pa tudi... Osrednja osemletka v Črnomlju, brez podružničnih šol, je ob polletju, v primerjavi s prejšnjimi leti, dosegla pri učnem uspehu velik napredek. Dobrih 77 odstotkov učencev je bilo pozitivno ocenjenih. Od 1012 učencev je bilo kar 131 odhčnjakov, žal pa je bilo na šoli tudi 63 učencev, ki so imeli v spričevalu po 3 in več slabih ocen. Nedvomno si šola nadvse prizadeva učni uspeh še izboljšati. Samo od lanskega začetka šole pa do počitnic so nudili učencem okrog 1500 ur dodatnega pouka, kar pa na šoli, kjer so s prostori dokaj na tesnem, ni ravno lahko izvedljivo. Vendar so ob uspehu, kakršnega so dosegli ob polletju, na težave z dodatnim poukom že pozabili in še z večjo vnemo nadaljujejo začeto delo. Letošnja generacija miličnikov kadetov strokovne šole za notranje zadeve, je v Tacnu pod Šmarno goro, že peta po vrsti. Več kot 160 mladih fantov šteje ta generacija, ki je mimogrede rečeno, ena izmed najštevilnejših, odkar je „kovačnica“ mladih miličnikov v Tacnu pod Šmarno goro, nedaleč od Ljubljane, začela z delom, s strokovnim izobraževanjem mladih miličnikov. Kljub temu daje bil lanski vpis v šolo najštevilnejši, so letos, po besedah ravnatelja šole višjega inšpektorja ANTONA ZUPANČIČA, le neko- Ravnatelj strokovne šole za miličnike kadete v Tacnu, višji inšpektor ANTON ZUPANČIČ Podvelko Zbirajo stare učbenike Osnovne šole v koroških občinah že tri leta uspešno zbirajo stare, še uporabne učbenike, ki so namenjeni socialno šibkim učencem. V teh letih se jim je posrečilo zbrati nekaj nad dva tisoč takih učbenikov. Najbolj so se do sedaj izkazali v Podvelki. Že letos in pa v prihodnjih letih nameravajo pomoč socialno šibkim učencem še povečati. Prvošolci bodo že letos dobili brezplačno učbenike za novo matematiko. Tabor v Savinjski dolini Še enkrat so segli v žep Poleg rednega krajevnega samoprispevka žalske občine za obnovo šol so morali pred dnevi občani Tabora v Savinjski dolini še enkrat seči v žep. V tem kraju namreč gradijo novo šolo. Denarja iz samoprispevka pa bo dovolj le zgraditev stavbe, ne pa za notranjo opremo. Za nakup le-te so morali organizirati novo zbiralno akcijo. Pri prvi akciji, ko je šlo za uvedbo samoprispevka, pa tudi pri drugi, ko so zbirali denar za opremo šole, so domačini pokazali veliko razumevanje in brez negodovanja še drugič segli v žep. Gornjo Radgono Referendum uspel Referendum za uvedbo samoprispevka, namenjenega za gradnjo šol in objektov za otro-&co varstvo v radgonski občini, za območje treh krajevnih skupnosti (Gornja Radgona, Spodnja Ščavnica, Črešnjevec— Zbigovce—Police), je uspel. Od nekaj nad 4200 vpisanih volivcev je glasovalo 3786 ali skoraj 90-odstotkov volivcev. Za samoprispevek se jih je odločilo 3263 ali dobrih 77 odstotkov. liko zaskrbljeni, kajti do začetka letošnjega marca je prispelo v šolo komaj 15 prijav. „ V odsek za miličnike kadete/1 je dejal ravnatelj šole Anton Zupančič, ..sprejemamo mladince, ki uspešno končajo osemletno osnovno šolo in da niso starejši od 17 let. Okoli 150 miličnikov kadetov sprejmemo vsako leto v šolo. Špre-jeti pa so le tisti, ki so telesno popolnoma zdravi in ki uspešno opravijo sprejmni izpit iz slovenskega jezika, telesne zmogljivosti in psihološkega testiranja. Šolanje traja tri leta. Pouk je sodoben. Poteka v učilnicah in kabinetih. Velik poudarek dajemo tehničnemu znanju. Že v prvem letniku se vsi naučijo fotografirati, ravnati s teleprinterji in radijskimi postajami ter voziti moped v drugem letniku znajo že voziti težje motorno kolo, v tretjem letniku pa morajo vsi opraviti tudi vozniški izpit za osebni avto. Tudi za športno in kulturno izobraževanje na šoli in zunaj nje je dobro poskrbljeno, saj se na šoli kadeti športno uveljavljajo kar v 16 sekcijah ali klubih kulturno-prosvetna dejavnost poteka v šestih sekcijah. Imajo tudi pevski zbor in svoj ansambel. Izdajajo šolsko glasilo .Jlozmanov gaj". Vsi kadeti bivajo med šolanjem v internatu. Hranijo se v svoji samopostrežni restavraciji. Vso oskrbo imajo brezplačno. Sem sodijo tudi učni pripomočki, uniforme, obutev, perilo in denar za manjše osebne potrebe. Skratka, pogoji za šolanje in učenje mtdih fantov na šoli za miličnike so odlični. Seveda, so tudi dobri učni uspehi, saj je ob koncu lanskega šolskega leta v vseh treh razredih letnik uspešno končalo kar 97,37odstotka učencev s čimer se skorajda ne more pohvaliti nobena srednja šola. Srednja, da! Po končanem tretjem letniku in uspešno opravljeni diplomi imajo namreč fantje priznano srednjo šolo in s tem tudi vse pogoje za vpis na višje in visoke šole, kar mnogi s pridom izkoristijo. Oproščeni so tudi služenja vojaškega roka. “ To je samo nekaj besed, nekaj besed izrečenih novinarjem na nedavni tiskovni konferenci v Tacnu, namenjene pa so predvsem tistim mladim fantom, ki se te dni odločajo pri izbiri poklica. In če se bodo odločili za ta poklic, jim prav gotovo ne bo žal, kot ni žal nikomur izmed vseh, ki so že končali ali končujejo to šolo, kakor tudi tistim, ki so šele na začetku šolanja. Tone Urbas Že v drugem letniku vsi milični-ki-kadeti spretno obvladajo tudi težje motorje na slabem terenu. Prav motoristika je mnogim kadetom najbolj priljubljena Slovensko Bistrica Opravljeno delo Pred dnevi so končali dela pri obnovi centralnega otroškega vrtca v Slovenski Bistrici, ki sprejme okoli 110 otrok. S preureditvijo starega vrtca, ki jo je s pomočjo posojila financirala sekcija za otroško varstvo pri občinski temeljni izobraževalni skupnosti, so poleg novih prostorov dobili v vrtcu tudi novo sodobno urejeno kuhinjo in s tem tudi možnosti za deseturno varstvo otrok. Sežano »Da« za vrtec V Sežani, Šmarjah, Danah, Merčah, Lipici in Orleku so občani glasovali za samoprispevek za gradnjo otroškega vrtca v Sežani. Udeležba na voliščih je bila 90-odstotna. Kar 75 odstotkov volilnih upravičencev se je odločilo za samoprispevek. Tako bodo do 25. maja 1973. leta v Sežani zgra-dili otroški vrtec, v katerega bodo lahko sprejeli 160 otrok. Iz drugih republik Tudi to je -mogoče Na začetku lanskega šolskega leta je občinska skupščina v Gornji Badanji sprejela sklep, da se osnovna šola v Gornji Badanji združi s šolo v Tekerišu. S tem odlokom je prenehalo delovno razmerje prosvetnim delavcem v Gornji Badanji in seveda tudi njenemu direktorju, ki je med drugim poslanec pro-svetno-kulturnega zbora zvezne skupščine. V novi združeni šoli je bilo na voljo še nekaj prostih delovnih mest. Te je občinska komisija razpisala in sprejela popolnoma nove učitelje, čeprav so se na razpis prijavili prav vsi prosvetni delavci z ravnateljem nekdanje šole v Gornji Badanji. Sledile so številne pritožbe, katere pa je sodišče rešilo v prid učiteljem iz Gornje Badanje. Brez dela je ostal le nekdanji ravnatelj in sedanji poslanec z utemeljitvijo, da nova združena šola potrebuje le enega direktoija. Vrhniko Za male šole ni kadra Čeprav je bil učni uspeh ob letošnjem polletju v vseh treh vrhniških osnovnih šolah kar 95-odstoten, že sedaj mnoge skrbi ugotovitev, da bo prag osnovne šole letos prvič prestopilo kar 160 mladih Vrhničanov. Med vsemi temi jih je namreč le 30 v vrtcu. Znano je namreč, da dela šola, vsaj na začetku, več preglavic tistim, ki niso hodili v vrtec. Res da je tu še trimesečna mala šola, ki naj bi začetne težave vsaj nekoliko omilila, vendar so na Vrhniki zaskrbljeni tudi zaradi male šole, ker nimajo dovolj strokovnega kadra. NEKATERI ODLOMKI IZ PROGRAMA IZOBRAŽEVALNI SKUPNOSTI SR SLOVENIJE Letošnji program izhaja med drugim iz usklajevanja z delovni programi republiškega sekretariata za prosveto in kulturo, zave za šolstvo SR Slovenije, ter pedagoškega inštituta. O IZOBRAŽEVALNIH SKUPNOSTIH: Izobraževalna skupn. SR Slovenije bo pripravila analizo o uresničevanju zakona o izd žev^tiih skupnostih in o financiranju vzgoje in izobraževanja v f; rep^Hiki. Analiza naj bi ocenila dosedanji razvoj in delov4 saindupravnih interesnih skupnosti na področju vzgoje in izobr2; \ianjaler opozorila na pomanjkljivosti in probleme, ki se v njil1 praky pojavljajo. O IZRAVNAVANJU POGOJEV ZA VZGOJO IN IZOBRAZI VANJE: Kljub dosedanjim naporom družbene skupnosti, da ustvarila enake možnosti za start v šolo in šolanje vsem otrok' zaradi nerazvitosti okolja in socialne ogroženosti družin razlik vedno obstajajo. V postopnem, toda hitrejšem in načrtneje odpravljanju teh razlik na vseh področjih, kjer se izražajo, je d računati z materialnimi možnostmi družbene skupnosti kot cel® upoštevati načelo solidarnosti staršev in vseh delovnih ljudi. 'J prizadevanja se vključuje tudi republiška izobraževalna skupk ki bo kot eden izmed nosilcev akcije za izenačevanje pogoje' vzgojo in izobraževanje otrok pripravila konkreten operativni P; gram za tiste vzgojne in izobraževalne dejavnosti, kijih sofinak (predšolska vzgoja, mala šola, podaljšano bivanje, testiranje no' cev, šolska svetovalna služba, investicije). O REŠEVANJU KADROVSKIH VPRAŠANJ: Na pobudo M ščine SR Slovenije je potrebno pripraviti program akcij, ki naj obvezoval vse temeljne in republiško izobraževalno skupnost reševanju kadrovskih vprašanj. Pri tem programu se bodo angažf kadrovske komisije izobraževalnih skupnosti, ki si bodo zlasti F zadevale za usmerjanje nadarjenih učencev v pedagoški poklic njihovo štipendiranje, za pridobivanje ustreznih strokovnih kval kacij učnega kadra in za njegovo permanentno strokovno i# polnjevanje, za nagrajevanje posebnih uspehov, za evidenco P spektivnih kadrov in še za druge naloge kadrovskega značaja. Iz Dola pri Mimi na Dolenjskem se NADI RESNIK vsak dan napoti v šolo v Trebnje in od tam zopet domov. Dobro uro pešačenjaV eno in prav toliko v drugo smer. Pozimi in ob slabem vremenu še več. Iz njene vasi hodi še nekaj otrok v tra-banjsko šolo. Vendar poredko gredo skupaj. Vsak zase poizkuša srečo s „štopanjem“ avtomobilov. Včasih uspe, največkrat pa ne. In kadar so noge le preveč utrujene, takrat prav radi prisedejo tudi na voz. Samo da se peljejo. Trebnje Tipske montažne telovadnice Montažnim Marlesovim o1 škirr. vrtcem bodo prav kif' sledile tudi tipske montažne lovadnice, ki jih bo izdelo'1 podjetje TRIMO iz Trebnj1’ Pred dnevi pa so v Ljublj ustanovili tudi pogodb® skupnost za industrijsko P1 njo šol in telovadnic, zato d11 ceneje in hitreje prišli do n0' telovadnic, šolskih zgradb športnih dvoran. Poleg repul ške izobraževalne skupnosti-voda za šolstvo, sekretariat2 prosveto in kulturo je spoiatj podpisalo še pet podjetij, ^ njimi tudi tovarna športne °f me ELAN iz Begunj na Go^ skem ter trebanjski TRI MO j bo šlo vse po sedanjih na®2 in predvidevanjih, se bodo if, tažne telovadnice v Sloveiiij' hitro razširile, posebno, č® montažna telovadnica v ^ janžu, ki že stoji, uspešno F stala svoj krst. Jubilej kmetijske šole v Mariboru Sto let kmetijskega pouka Pred dnevi so profesorji in dijaki srednje kmetijske šole v Mariboru s skromno slovesnostjo proslavili stoletnico ene najstarejših kiiicLijskih šol v Evropi. Enajstega marca pred sto leti je bila namreč ustanovljena vinogradniško-sadjarska šola, ki so jo obiskovali tudi učenci iz •' d drugih držav. Čeprav je r prvih 50 let to nemška šob; bilo med učnci največ 0,1 slovenskih kmetov. Veliko let je bila maribor srednja kmetijska šola edb1 Sloveniji, po drugi svebj vojni pa je dala že 1880 P' ventov, VSEBINA 1. UVOD 2. IZHODIŠČA NAČRTA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA 3. PREDŠOLSKA VZGOJA IN VARSTVO 4. OSNOVNE ŠOLE 5. POSEBNE ŠOLE 6. SREDNJE ŠOLE 7. OBSTOJEČI ČLOVEŠKI RESURSI ZA ŠOLANJE V OBDOBJU 1971-75 8. VISOKE ŠOLE 9. IZOBRAŽEVANJE PO IZSTOPU IZ REDNEGA ŠOLANJA 10. ELEMENTI SOCIALNOEKONOMSKEGA IN REGIONAR-NEGA RAZVOJA VZGOJNO-1ZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA 11. IZOBRAZBENI PRODUKTI PO OBČINAH V SR SLOVENIJI 1. UVOD 1. 1. V pričujočem načrtu razvoja vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji podajamo razvojni načrt vzgojno-izobraževalnega sistema v SRS do leta 1975. Kakor je vsako načrtovanje nehvaležno, tudi ta načrt razvoja izobraževanja nima ambicij biti dokončen in sklenjen. Pri instituciji, ki ga je izdelala, nameravamo prikazati in oce-uti možnosti za smotrnejše in določnejše ukrepanje na področju izobraževanja v času do leta 1975 in tudi v dolgoročnem obdobju. Pri načrtu je sodelovalo več posameznikov iz določenih strokovnih področij, kakor tudi vrsta institucij in družbenih organizacij. Načrt je nastajal več kot leto dni. V tem času so ga obravnavali tudi ustrezni organi izobraževalne skupnosti SRS. Na 17. seji skupščine izobraževalne skupnosti SRS pa je le-ta sklenila, da je načrt dovolj dodelan za javno obravnavo. Pri sestavi načrta smo uporabili doslej znane in objavljene ugotovitve različnih organov, institucij in avtorjev, ki najbolj adekvatno izražajo odločujoča spoznanja, stališča, predpostavke in cilje na vzgojnoizobraževalnem področju. Načrt razvoja izhaja iz že definiranih družbenih stališč in ciljev srednje in dolgoročnega družbenega razvoja SRS, izraženih v naslednjih dokumentih: 1. Stališča o dolgoročnem družbenem razvoju SR Slovenije 2. Osnovni cilji in predpostavke družbenega plana razvoja SR Slovenije v letih 1971-1975 3. Študije, ki so nastale ob izdelavi koncepta dolgoročnega eko-nomsko-političnega razvoja SR Slovenije. Načrt naj pripomore ustvarjati ustreznejšo vzgojno-izobraže-valno koncepcijo in politiko, ki bi morala biti glede na družbena pričakovanja, zahteve in cilje, dosti učinkovitejša. Nastal je ob upoštevanju že omenjenih programskih dokumentov razvoja Slovenije. ,Uporabljeni pristop pri izdelavi načrta predstavlja le enega od možnih pristopov, po mnenju skupščine republiške izobraževalne skupnosti pa najustrezneje izraža možnosti za strokovnejše in učinkovitejše delo na področju načrtovanja izobraževanja. Skupščina meni, naj javna razprava opozori in po možnosti odgovori predvsem na vprašanja iz naslednjih problemskih področij: - kdo je poklican in kdo bi moral prevzeti odgovornost za opredelitev sedanjih in prihodnjih družbenih potreb za področje izobraževanja. Samoupravno organizirano področje izobraževanja se lahko pojavlja le kot eden od družbenih subjektov, saj ne more in niti ne sme kot edino ocenjevati in opredeljevati sedanje in prihodnje družbene potrebe po kadrih, ki naj jih oblikuje vzgojno-izobraževalni proces. Vprašanje je, če se izobraževalni sistem (samoupravne asociacije, izobraževalne institucije in delovni ljudje v njih) lahko obnaša kot ponudnik uslug v odnosu do tako imenovane širše družbe in njenih potreb. Ali niso za oblikovanje „izobra-' ževalne ponudbe“ odgovorni tudi drugi družbeni subjekti skupščina, IS, politične organizacije, samoupravne in strokovne asociacije), ki bi morali biti bolj aktivno prisotni, tako pri opredeljevanju vsebine kot tudi materialnih možnosti za ustreznejše oblikovanje „izobraževalne ponudbe“; predvsem pa bi morali jasneje opredeliti odgovornost za funkcioniranje učinkovitejšega izobraževalnega sistema, odgovornost za boljšo izrabo znanja, zaposlovanja nosilcev znanja itd.; — v obstoječih družbenoekonomskih odnosih izobraževanje samo ne more prevzemati odgovornosti za nekatere defekte znotraj izobraževalnega sistema (za neenake možnosti šolanja mladine, za velik osip na vseh stopnjah izobraževanja, za nizko učinkovitost izobraževalnih institucij ob neustreznem vrednotenju in nagrajevanju dela pedagoških delavcev, premajhne prostorske kapacitete šol in domov, za premajhno propustnost šol II. stopnje, za siromašenje funkcionalne baze izobraževalnih institucij itd.) in širše družbene defekte, ki nastajajo pri izrabi rezultatov vzgojnoizobra-ževalnega procesa: nizki uporabi znanja kadrov v delovnih organizacijah, neustrezni delovni podrejenosti visoko kvalificiranih kadrov v procesu dela, za „kratke stike" v inovacijski verigi, za nenormalno zunanjo migracijo visokokvalificiranih kadrov, za t. i. notranjo migracijo visokokvalificiranega kadra, ki nima dovolj možnosti za proniocijo, ki se pasivizira in pristaja na nizki ravni aspiracij itd. JAVNA RAZPRAVA NAJ BI POTEKALA V MARCU IN APRILU 1972. LETA. Pri samem dokumentu je treba opozoriti, da je tako zasnovan šele osnova za nadaljnje delo pri načrtovanju izobraževanja. Predloženi načrt se v enaki meri ukvarja s problemi notranje in zunanje učinkovitosti izobraževalnega procesa. V načrtu, ki prav zaradi svoje obsežnosti ni planski dokument v uveljavljenem smislu, je veliko napisanega tudi o širše družbenih vidikih in problemih, ki vplivajo, če ne celo omogočajo, učinkovitejše izobraževanje. Zato naj bi lavno verificiranje tega dokumenta šele omogočilo ustrezno načrtovanje vzgoje in izobraževanja, ki naj bo osnovano na dognanih družbenih potrebah po izobraževanju. 1. 2. Načrtovanje je ena temeljnih determinant družbenega razvoja. Samo načrtovanje izobraževanja pa je postalo predmet resnih prizadevanj predvsem zaradi dinamičnih in kompleksnih sprememb, ki se dogajajo na vseh področjih družbenega in ekonomskega življenja. Znani sp podatki o „eksploziji znanosti44, o podvojitvi znanstvenih spoznanj v zadnjih desetih letih, o številu, koncentraciji in naraščanju strokovnih in znanstvenih kadrov, o tehnologiji, ki se menja v petih do sedmih letih, o znanosti kot neposredni proizvajalni sili, o rasti deleža intenzivnih dejavnikov v ekonomski rasti itd. Razvoj izobraževanja, znanosti in sploh aktiviranje človeških resursov postaja vse bolj odločilen in neposreden dejavnik razvoja sodobnih družb. Ob teh dejstvih pa v svetu vedno znova ugotavljajo tako imenovano „krizo izobraževanja44. Vse sodobne družbe so soočene z zahtevo radikalne spremembe odnosa do izobraževanja in znanstveno raziskovalnega dela. Znane so primerjave, da bodo družbe z najboljšim izobraževalnim in znanstvenim sistemom zavzemale enak položaj kot so ga 'nekdaj družbe z največjim naravnim bogastvom ali industrijskim potencialom. Glede na to se zaostreno postavlja vprašanje organizacije in učinkovitosti izobraževalnega sistema, predvsem z vidika obsega, kakovosti in polnega koristenja razpoložljivih in potencialnih človeških dejavnikov. Načrtovanje izobraževanja bi moralo, poleg navedenega, odgovoriti tudi na vprašanja večje učinkovitosti izobraževalnega procesa. 1.2. 1. Izbor pristopa k načrtovanju izobraževanja in metod sestave načrta izobraževanja je lahko predmet dolgotrajnih razprav z velikimi praktičnimi in teoretičnimi implikacijami. Vse sodobne družbe so ob ugotovitvi neadekvatnosti izobraževalnega sistema ukrepale z ustrezno reformo izobraževanja. Pri tem so bile razvite metode izdelave načrtov izobraževanja, ki so izhajale iz različnih pristopov k načrtovanju izobraževanja. Osnova teh metod so cilji, ki jih želimo doseči ob načrtovanju izobraževanja v družbenem razvoju. Izobraževalni načrti nastajajo na podlagi ciljev in potreb sprememb posameznih družbenoekonomskih sistemov. Obstajata dva osnovna tipa načrtov izobraževanja, in sicer: kul-turno-socialni in ,,Manpower“ tip načrta. Bistvo obeh je zadovoljevanje potreb posameznika in družbe. Prvi poudarja kulturni in individualni razvoj posameznika, drugi pa bolj potrebe ekonomske rasti družbe in adekvatnega izobraževalnega sistema. 1.2.2. Predloženi načrt izobraževanja izhaja iz naslednjih predpostavk: — izobraževalna politika in njeni cilji morajo izhajati iz potreb posameznika (svobodna izbira študija) in družbe (potrebni kadri za ekonomski in družbeni razvoj); — načrtovanje izobraževanja je celostno, implicira dolgoročno usmeritev in ustrezno povezovanje vseh ravni vzgojnoizobraževal-nega procesa; — osnovno statistično gradivo, ki ga imamo na voljo, je zbrano v ,,neizobraževalne“ namene; zato so nekatere predpostavke in predlogi neadekvatno strokovno argumentirani. Vse to je posledica nenačrtnega raziskovalnega dela na vzgojnoizobraževalnem področju. Uporabili bomo več metod, podatkov in ocen, ki naj ob faktorjih demografskega, socialnega, ekonomskega, tehnološkega in ne nazadnje političnega značaja podajd oceno obstoječega stanja na kadrovskem, prostorskem.in finančno-materialnem področju. Ob nakazanih predpostavkah na teh treh področjih bodo podane možnosti učinkovitejšega vzgojno-izobra^ževalnega procesa glede na postavljene družbene cilje. Menimo, da je pristop k načrtovanju v predloženem načrtu multiplega značaja, usmerjen na koristenje obstoječih človeških resursov. 2. IZHODIŠČA NAČRTA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA 2. 1. Slovenija je premajhen makrosistem, da bi lahko brez obsežnih priprav samo zanjo načrtovali potrebe po kadrih. Gibanja tako majhnih makrosistemov oziroma enot so neregularna in dokaj nepredvidljiva. Odvisna so od gibanj v relevantnih okoljih take enote. Za Slovenijo so relevantna okolja: — v politični sferi: Jugoslavija, kot celota in države na njenih mejah; — za njeno industrijo: dežele, iz katerih dobiva surovine, polizdelke in izdelke, kamor prodaja proizvode in izvaža delovno silo; — za znanost: dežele, v katerih nastajajo nova znanja, dežele, ki ta znanja posredujejo itn. To, kar Slovenija lahko napravi, je preustvarjanje od zunaj pridobljenih elementov v njeni lastni strukturi, njihovo pregnetenje, asimilacija in s pomočjo tega preobrazba v novo realiteto. Tega pa Slovenija ne more napraviti s svojimi stroji, z nizko kvalificiranim rutinskim delom, temveč s svojimi lastnimi idejami in z visoko kvalificiranim znanjem. Slovenija je relativno majhen fleksibilen makrosistem in ima tudi vse naravne pogoje za hitro kombinacijo spoznanj iz različnih virov, kar pa je tudi temelj nastajanja sprememb. Ce se torej usmerimo na oblikovanje čim večjih količin sprememb v čim krajšem možnem času, pa se seveda n^.moremo usmeriti na vnaprejšnjo napoved o usposobljenosti in zaposlitvi kadrov in še manj .na pasivno vključevanje v mednarodno delitev dela (glava zunaj — v bolj razviti tujini, roke pa doma). Zavzeti moramo samostojno politiko do sveta, do relevantnih okolij in se usmeriti v aktivno predelavo tega sveta ,,za nas“. Takšnega prijema pa ni mogoče izvesti niti iz obstoječega stanja različnih področij diferenciranega^ dela in tudi ne iz obstoječega stanja v sedanjih izobraževalnih ustanovah. 2. 2. Cilj socialistične, samoupravne družbe je vedno popolnejša humanizacija posameznika in družbe kot samoupravne skupnosti ter nenehen gospodarski napredek, kije nujen pogoj humanizacije. Temelj in zagotovilo prihodnjega gospodarskega napredka kakor tudi temelj za humanizacijo, ki jo najbolj pogojuje polna, pozitivna samoaktualizacija posameznika, je polna zaposlenost. Pojem .,polna zaposlenost1* tu ni mišljen v klasičnem, kvantitativnem smislu. Kvantitativna polna zaposlenost zagotavlja posamezniku le večjo ali manjšo stopnjo socialne varnosti, nikakor pa ne druž-beno-gospodarskega napredka. Prav tako se ob tem pojmu ne zadovoljimo z razlago višje stopnje polne zaposlenosti, ki vključuje poleg kvantitativne zahteve tudi zahtevo po polnem oziroma racio- nalnem (optimalnem) izkoriščanju delovnega časa in znanja vseh zaposlenih. Polna zaposlenost, ki jo tu postavljamo kot temelj našega bodočega razvoja, je mišljena kot polna zaposlenost naravnih sposobnosti in potencialov celotnega prebivalstva, predvsem pa generacij, ki se pripravljajo za vstop v poklicno delo. Taka kompleksno gledana polna zaposlenost je najzahtevnejša, toda tudi najpomembnejša s stališča doseganja postavljenih ciljev. Dosegli jo bomo ob sočasnem usmeijanem delovanju na dveh področjih: 2.2.1. Šolski sistem oziroma ,,doktrina11 vzgoje in izobraževanja se mora tako korenito spremeniti, da bodo šole sposobne maksimalno izkoristiti naravne sposobnosti učencev ne glede na ožje in širše okolje, iz katerega otroci izhajajo. Še posebej so tu pomembne intelektualne sposobnosti otrok, kajti vse večja intelek-tualizaeija dela je imperativ prihodnjega razvoja. Sposobnosti so polno izkoriščene le v tem primeru, če pridobljena raven posameznikovega znanja ustreza njegovemu sposobnostnemu nivoju. Sedanji šolski sistem tem >,zahtevam ne ustreza, saj nam vse dosedanje analize kažejo, da ne izkoriščamo naravnih sposobnostnih potencialov niti 50 odstotno. 2. 2.2. Zagotovitev "polne izkoriščenosti pridobljenih znanj aktivnega prebivalstva, ki izhajajo iz polne izkoriščenosti naravnih sposobnosti, bomo dosegli tako, da bomo hkrati z nivojsko strukturo usposobljenosti prebivalstva prilagajali tudi strukturo dela — to je zahtevnost delovnih mest. To prilagajanje oziroma dviganje strukture dela pa ni odvisno le od gospodarsko-družbenega planskega usmerjanja, temveč še bolj od ustrezne (že omenjene) kadrovske produkcije in od normalne promocije izšolanih strokovnih kadrov na vseh ravneh, še posebej pa na ključnih mestih družbenogospodarskega usmerjanja. Konceptu „polne zaposlenosti11 v najvišjem smislu je mogoče nasprotovati z naslednjimi očitki: - znano nam je, da je^med zaposlenimi velika latentna brezposelnost (okrog 20 %), to se pravi, da nismo dosegli niti polne časovne izkoriščenosti zaposlenih; - znano nam je, da zelo slabo izkoriščamo znanje že zaposlenih strokovnih delavcev (komaj dobrih 30 %), kar pomeni, da nismo dosegli niti polne zaposlenosti že doseženega znanja ljudi; —' še vedno imamo opravka z znatnim številom brezposelnih in s še večjim številom tistih, ki so zaposleni v tujini; - danes dobimo od vsake generacije (letnika) dobrih 50 % strokovno izšolanih kadrov — to so kvalificirani delavci in strokovnjaki srednje, višje in visoke stopnje. Torej jih ostane za manj zahtevna (priučena dela) slabih 50 %. Struktura dela pa je danes v Sloveniji taka, da teija od 55 do 60 % priučenih delavcev; - če bomo povečali produkcijo strokovnih kadrov, kam bomo z njimi in kje bomo dobili delavce za intelektualno nezahtevna dela; - naše finančne zmogljivosti niso take, da bi lahko v kratkem obdobju razvili tak šolski sistem, ki bi zagotavljal polno izkoriščenost sposobnostnih potencialov mladih generacij. Edina teža teh očitkov je v tem, da izhaja njihova vsebina iz ugotovljenih dejstev. Vendar pa izgubijo vso utemeljenost, če jih gledamo skozi prizmo silnic našega-raz voj a in razvoja naprednega sveta. Gospodarski razvoj, pogojen z razvojem znanosti in socialne zavesti, ni potekal v zadnjih sto letih enakomerno (linearno) napredujoče, temveč se je začel iz enakomerne rasti skokovito dvigati (eksponencialno). V tem procesu moramo tudi mi začrtati naše splošne smeri razvoja. Še pred tridesetimi leti smo imeli v Sloveniji tako strukturo dela, da smo med aktivnimi prebivalci potrebovali le slabih 10 % strokovno šolanih kadrov (kvalificirani delavci oziroma mojstri in strokovni delavci vseh rangov). Danes je v strukturi dela že okrog 50% strokovnih delovnih mest, najkasneje leta 1990 pa jih bomo imeli ob normalnem razvoju že dobrih 80 %. Res je, da smo v zadnjem obdobju glede" hitelektualizacije dela v kritični situaciji. Vse preveč naših delovnih organizacij se usmerja v „kon-fekcionarstvo11, finalno montažo in podobno. To so tipične dejavnosti, ki terjajo le majhen del intelektualnega dela in imajo na svetovnem tržišču nizko vrednost. Vzrokov za tako stanje oziroma usmerjenost je več. Eden od teh je prav gotovo napačno razumljena „mednarodna delitev dela“. Mednarodna delitev delaje lahko dvorezen nož. Lahko jo razumemo in sprejemamo kot delitev v tem smislu, da imajo razvite dežele možgane (inovacije, tehnologija, licence; skratka, zahtevnejša intelektualna opravila), mi pa pridne roke. Tako razumljena delitev dela je za nekatere (ki jim manjka sposobnosti, kreativnosti, pozitivnega vizionarstva, borbenosti) zelo privlačna, ker je lagodna in razmeroma lahko dosegljiva, kajti razvitejši narodi odstopajo manj zahtevna (manjvredna!) dela manj razvitim. Nikakor ne smemo slepo zavračati vsake tovrstne delitve dela. V določeni razvojni fazi nam je tudi taka delitev dela piotrebna v večjem obsegu (v manjši, toda jasno omejeni meri bo to to v o vedno obstajala). Toda ta faza nam mora rabiti le kot odskočna deska, da se „materialno“ pripravimo na enakovredno mednarodno delitev dela, ko bomo v določenih dejavnostih izvažah produkte možganov in rok in tudi samo možganov. Če pa pristanemo na negativne delitvene težnje, ki so v sedanjem času zelo močne, potem se moramo zavedati, da pristajamo na relativno zaostajanje in na vedno večjo odvisnost in s tem na postopno izgubljanje naše narodne in samoupravne samobitnosti. Prepričani smo lahko, da večji del slovenskega naroda ni za tako pot. Pristajanje na take težnje je le navidezno in neznanstveno, ker je povečini plod neznanja, nerazgledanosti in kratkovidnosti. Zato s polno odgovornostjo lahko Načrtujemo le tak razvoj, ki temelji na polnem izkoriščanju naravnih sposobnosti naroda. Kakšne so te sposobnosti? Prav nič se ne razlikujejo od drugih, krivulja potencialnih človeških sposobnosti je tudi pri nas normalna. Če jo izrazimo v možnih doseganjih stopenj znanja, kot jo zahteva raven posameznih „evropskih‘“ kvahfikacijskih stopenj (ne ameriških!), potem lahko ugotovimo, da bi moral biti optimalen izobrazbeni produkt vsakega letnika mlade generacije naslednji: — 15 % akademsko izobraženih (od tega določen del magistrov in doktorjev znanosti); — 35 % višje in srednje (štiriletne šole) strokovno izobraženih; — 35 % kvalificiranih (poklicne šole) in le — 15 % priučenih oziroma specializiranih delavcev za delovna mesta ozkih profilov. 2. 2. 3. Če začnemo takoj zelo strogo korigirati naš vzgojno-izobraževalni sistem z namenom optimalnega izkoriščanja naravnih sposobnostnih potencialov, potem lahko pričakujemo, da se bomo najhitreje v 10 letih približali zaželenim izobrazbenim produktom. Izobrazbeni produkti ene generacije (letnika) pa so šele prva stopnja spreminjanja celotne kadrovske strukture. Če upoštevamo sedanjo kadrovsko strukturo (okrog 60 % priučenih delavcev) aktivnega prebivalstva in starostno drevo tega prebivalstva, lahko v najboljšem primeru pričakujemo, da bomo celotno strukturo zaposlenih optimalizirali šele nekje leta 2000, toda ob dodatnem odpravljanju obstoječih deficitov znanja z razvitim sistemom izobraževanja odraslih. Naše zahteve v načrtu razvoja vzgoje in izobraževanja niso torej prav nič pretirane ah volonteristične, temveč so povsem stvarne in imperativne. Lahko rečemo le to, da smo že v velikem zaostanku. Kajti: kar načrtujemo v gospodarstvi! za 20 let vnaprej, to moramo v šolstvu načrtovati že 20 let pred tem. Naš obstoječi gospodarski položaj (finance!) nam nikakor ne dopušča kakšnih megalomanskih sistemskih sprememb v šolstvu v naslednjem srednjeročnem obdobju. Tu mislimo na idejo o desetletni osnovni šoli, spreminjanje periodičnih poklicnih šol v'kontinuirane dvo in triletne šole, večje širjenje visokošolskih zavodov itd. Vsa naša prizadevanja v naslednjem obdobju (4 leta) morajo biti usmerjena v mnogo večje izkoriščanje že obstoječih možnosti. Naš cilj mora biti večja učinkovitost na vseh šolskih stopnjah. To pa bomo dosegli predvsem: — z vsebinskimi premiki v vzgojno-izobraževalnem sistemu (spremenjena pedagoška ,,doktrina“); — z posodobljanjem didaktično-metodičnih in pedagoško-tehnoloških prijemov; — ~z notranje-organizacijskimi premiki; — s koncentracijo (tj. aktivizacijo in povezovanjem) vseh razpoložljivih sil na pedagoško-šolskem področju; — z družbenim prevrednotenjem vzgojno-izobraževalnega dela; — z družbenim prevredotenjem znanja; — z racionalno uporabo razpoložljivih finančnih sredstev, namenjenih šolstvu, ki se morajo v skladu z družbenimi možnostmi nenehno večati (rasti morajo hitreje od rasti družbenega proizvoda). vse otroke prek varstva uvedb tudi. ustrezno predšolsko izobraževanje. Po znanih podatkih je le približno 1/4 predvpisne generacije otrok vključenih v VVZ, ostali pa so prepuščeni nesistemski vzgoji in izobraževanju okolja, v katerem živijo. Organizacija VVZ za vse otroke in s tem izobraževanje otrok v vrtcih je v tem obdobju za našo družbo ekonomsko pa tudi kadrovsko povsem neuresničljiva želja, zato smo se s toliko večjimi željami in podporo lotili organizacije „male šole“. Mala šola je začela delati leta 1965/66, ko je vključila 1,6% predvpisne generacije otrok, v šolskem letu 1969/70 pa je vključila že 70% otrok. Če računamo še tisti del otrok, ki je vključen v varstvo, potem lahko rečemo, da je zunaj kakršnekoli oblike predšolske vzgoje samo nekaj odstotkov otrok, žal tistih, ki bi je bili najbolj potrebni. Gre za tiste otroke, ki živijo v najoddaljenejših krajih in so zaradi tega že tako močno prikrajšani. šole delajo ali pri osnovnih šolah ali pri VVZ, torej tudi s kadri| ki so že zaposleni v teh zavodih, v prostorih in v glavnem s sredstvi teh zavodov. Sredstva za delo malih šol so zagotavljali v preteklosti predvsem starši, zdaj pa se vse bolj vključujejo temeljne izobraževalne skupnosti in prevzemajo stroške ne samo za osebne dohodke delavcev, pač pa tudi za učila. Pedagoški inštitut in zavod za šolstvo sta nekaj že napravila na področju metodike dela in izobraževanja kadrov v malih šolah in pri načrtovanju metodičnih pripomočkov. 3. 2. PREDLOG RAZVOJA MALIH ŠOL IN POTREBNI UKREPI ZA NJIHOV RAZVOJ 3. 2. 1. V obdobju, ki je pred nami, je treba v vsej Sloveniji organizirati celoletno malo šolo za vse otroke pred vstopom v šolo. Predvsem je treba pripraviti koncept vsebinsko in organizacijsko enotne male šole in izdelati profile pedagoških kadrov za malo šolo. 3. 2. 2. Glede na to, da so pogoji za organizacijo malih šol v posameznih občinah različni, naj vsaka občina pripravi program razvoja malih šol v svoji občini, s tem da upošteva celoletni pouk in vsaj dve uri pouka na dan. V načrtu morajo posamezne občine za vsak šolski okoliš predvideti vse potrebne organizacijske, kadrovske in prostorske rešitve. Še posebno pozornost je treba posvetiti vprašanju^ vključitve otrok iz najslabših socialnih okolij in tistih, ki so najbOTj oddaljeni. 3. 2. 3. Za vse otroke je treba po koncu male šole izvesti testiranje o zrelosti otrok pred vstopom v šolo. V primeru, da otrok ni dovolj zrel, je nujno izvesti kategorizacijo in otroka ponovno . usmeriti v malo šolo ah pa ga takoj napotiti v posebno šolo. Ustrezno organizirana mala šola in testiranje vseh otrok pred vstopom v šolo imata namreč bistven vpliv na vsebino dela v elementarnih razredih osnovne šole in na osip v osnovnih šolah. Samo testiranje novincev pa ni dovolj. V srednjeročnem obdobju bi morah uvesti ustrezne oblike svetovalne službe tudi v predšolske ustanove. Mislimo na- strokovno delo pedagoga, psihologa in socialnega delavca. 3. 2. 4. V finančnih načrtih izobraževalnih skupnosti je treba v naslednjih letih upoštevati stroške malih šol, tako da starši s svojim denarjem ne bi več sodelovah pri financiranju. Potreben pa je tudi ustrezen dogovor o obveznostih repubhške izobraževalne skupnosti, ki so nastale s sprejetjem družbenega dogovora o razvoju otroškega varstva do leta 1975. Republiška izobraževalna skupnost sicer ni med podpisniki tega družbenega dogovora, vendar pa že sedaj daje določena finančna sredstva temeljnim izobraževalnim skupnostim (dopolnjevanim). V prihodnje pa treba vključiti večje napore republiške izobraževalne skup-nosti’, zlasti pri investicijskih vlaganjih in reševanju kadrovske problematike te in drugih oblik predšolske vzgoje mladine. 3. PREDŠOLSKA VZGOJA IN VARSTVO Za polno izkoriščanje sposobnostnih potencialov mladih generacij ima najpomembnejšo vlogo osnovna šola s svojo predstopnjo male šole. 3. 1. OCENA STANJA Na področju predšolske vzgoje in izobraževanja sgje v zadnjem petletnem obdobju ob varstvu otrok v vzgojno-varstvenih zavodih razvila ,,mala šola" kot neposredna izobraževalno-vzgojna oblika za pripravo otrok na osnovno šolo. Medtem ko so se v začetku v vzgojno-varstvene zavode vključe-vah otroci predvsem zaradi zaposlenosti staršev, ima danes bivanje otroka v vrtcu že tudi značilne vzgojno-izobraževalne momente. Žal je danes v VVZ vključenih veliko premalo otrok, da bi lahko za 4. OSNOVNE ŠOLE 4. 1. OCENA STANJA Osnovna šola predstavlja mladim generacijam start za nadaljnje izobraževanje. Osnovna šola je — gledana z vidika prihodnjih potreb in življenjsko - zelo neučinkovita. Naj navedemo le nekaj tipičnih simptomov nizke učinkovitosti: — osip v osnovni šoh je okrog 30 %, osip po osmih letih šolanja pa je še precej večji; — latentni osip (neskladni uspehi učencev oziroma znanja glede na naravne umske sposobnosti) je 50 %; — osip med fanti (fantje so umsko enako sposobni kot dekleta, imajo pa širše in kreativnejše interese, kar je za izobraževalni proces pozitivno!) je občutno večji kot med dekleti; — osip med otroki nižjega socialnega statusa (delavski in kmečki otroci) je mnogo večji kot med otroki višjih strat; >— osip v gospodarsko manj razvitih občinah je praviloma pomembno višji kot v gospodarsko razvitejših občinah; — šolski uspeh ima večje zveze (korelacije) z izobrazbo staršev kot pa z inteligenčnimi sposobnostmi otrok. 4. 2. Pedagoška doktrina naše osnovne šole je zastarela in izvira iz časov, kijih karakterizirata predvsem dve značilnosti: 4. 2. 1. Prva značilnost je družbeno-gospodarske narave in je bila v uvodu že omenjena. Še v prvem povojnem obdobju je bilo dovolj, da je šola uspela 20 % svojih učencev pripraviti za nadaljnje izobraževanje. Prizadevanja za ta „iztržek“ so bila lahko deljena: pol šola s posredovanjem znanja, pol starši s svojo pomočjo in ambicijami. Ta gledanja na vzgojno-izobraževalno delo so že globoko zakoreninjena. Izrazili bi jih lahko takole: „Šola z najboljšo voljo posreduje otrokom znanje. Od prizadevnosti otrok in od skrbnosti njihovih staršev pa je odvisno, kakšni bodo učinki tega skupnega napora." 4. 2. 2. Druga značilnost pa je premajhno poznavanje oziroma neupoštevanje (nevgrajenost v pedagoško delo) sodobnih spoznanj pedagoške in psihološke znanosti. To se kaže pri „uravnilovskih“ zahtevah do otrok oziroma pri neupoštevanju različnih sposobnostih tako v „inter“ kot v „intra“ sferi. Kaže se pri ocenjevanju, kjer je nezadostna ocena v enem primeru kazen za naravno manjšo sposobnost, v drugem primeru pa za nedelavnost. Prav tako so nezadostne ocene še vedno učiteljev instrument discipline in vzgajanja, čeprav vemo, da je najuspešnejše motivacijsko „sredstvo“ za učenje in osebnostno rast uspeh, kije v skladu z individualnimi možnostmi. 4. 3. ORGANIZACIJA OSNOVNIH ŠOL Glede organiziranosti poznamo tri tipe šol: centralne oziroma matične, podružnične šole in samostojne šole. Največ je podružničnih, katerih število raste na račun samostojnih šol; število centralnih oziroma matičnih'šol je konstantno. Važnejše od organiziranosti šol je_vprašanje organizacije pouka in prevozov osnovnošolskih otrok. Čeprav se veča število šol, na katerih je organiziran kombiniran pouk, je vendarle vse manj učencev, ki takšen pouk obiskujejo in vse manj takega pouka, kjer so kombinirani več kot trije razredi. Zaradi ukinitve šol in koncentracije razredov na predmetni stopnji na matični šoli, se veča število otrok, ki se morajo v šolo voziti. V dosedanji praksi so se na terenu redkeje odločali za internate osnovnošolcev kot za prevoze, kadar je prišlo do ukinitve šole. Lahko rečemo, da so internati za učence osnovnih šol izjemen primer, medtem ko je vse več posebej organiziranega prevoza s kombiji in avtobusi, ki pomenijo pretirano časovno in telesno obremenitev osnovnošolcev. Opozoriti moramo, da manjka za boljšo organiziranost mreže osnovnih šol nekaj osnovnih znanstvenih raziskav o optimalni velikosti osnovne šole. 4.3.1. V preteklem obdobju je bilo opaziti izrazito težnjo večanja centralnih osnovnih šol oziroma prehod mnogih prej samostojnih šol v podružnične. Število šol se ni bistveno zmanjšalo. ORGANIZACIJSKA STRUKTURA OSNOVNIH ŠOL 1964/65 1968/69 Centralne oz. matične šole 259 24 % 246 24 % podružnične šole 498 47 % 608 59 % samostojne šole 307 29 % 183 17 % 1064 100% 1037 100% Navedena tabela je nedvomno tudi kažipot za naprej. Število šol se bo le neznatno manjšalo, možni pa so še nadaljnji premiki med podružničnimi in samostojnimi šolami, čeprav ugotavljajo pedagoški svetovalci ustreznost sedanje organiziranosti šol. 4. 3. 2. V Sloveniji je trenutno od vseh šol kar ,54,6 % takšnih, kjer je kombiniran pouk, torej skoraj v večini podružničnih šol. Zanimivo je tudi, da se je povečalo število šol s kombiniranim poukom od leta 1964/65 do leta 1969/70 za 19,3 % oziroma za 88 šol. Nasprotno pa se je število učencev v kombiniranem ppuku v istem razdobju zmanjšalo za 3,3 % na 8990 učene:.; od tega ima 2100 učencev pouk s kombinacijo treh in več razred: . Skupno je na osnovnih šolah 805 oddelkov s ko:.it •.„) poukom ali 9,4% vseh. Največ oddelkov 693 ali 8. . . a kombiniranih z dvema razredoma, 65 oddelkov je kombinaciji 3 razredov in 47 ali 5,7 % oddelkov je kombiniranih s 4 'i več razredi. 4.4. ŠOLSKI PROSTOR Osnovnošolske zgradbe v Sloveniji niti po svoji funkcionalnosti niti po velikosti ne ustrezajo siceršnji razvojni stopnji pedagoškega dela, ki poteka v tem proštom in času. V Sloveniji je še vedno nekaj odstotkov šol, ki imajo pouk v treh izmenah, okrog dve tretjini šol pa dela v dveh izmenah. Če navežemo funkcionalnost zgradbe na leto izgradnje, potem moramo povedati, da smo po vojni postavili okrog 280 novih šol in nekaj sto starih poslopij za silo adaptirali, polovica šolskih poslopij pa je bila zgrajena še pred začetkom našega stoletja. Šele po letu 1967 smo začeli inteznivneje delati na področju investicij v osnovnem šolstvu in ob stoletnici slovenskega šolstva začeli z zelo široko akcijo v vsej republiki. Še bolj kritično pa je vprašanje telovadnic in prostorov za druge oblike pedagoškega dela — predvsem raznih interesnih dejavnosti in podaljšanega bivanja oziroma dopolnilnega pouka. Z ustrezno opremo ter učili in učnimi pripomočki se lahko pohvalijo le redke šole. 4. 5. KADROVSKA PROBLEMATIKA / ■ Na področju osnovnih šol prevladujejo kadri s srednjo izobrazbo, ki pa jih sedanje kadrovske šole ne izobražujejo več ter se tudi za razredni pouk izobražujejo učitelji, ki so na pedagoški akademiji. Na predmetni stopnji pouka bi morali praviloma učiti kadri z višjo izobrazbo, vendar v določenih predmetnih skupinah in v nekaterih regijah tega kadra toliko primanjkuje, daje v celoti še vedno manj kot polovica mest neustrezno zasedenih. Na razredni stopnji pouka je od skupno 5400 mest manj kot 1 % zasedenih z učitelji, ki nimajo ustrezne izobrazbe. Na predmetni stopnji je sistemiziranih manj mest, in sicer (š. 1. 68/69) 4928; od tega je bilo ustrezno zasedenih 2.572 mest ali 53 %. Danes je situacija za kakšnih 10% boljša, če sklepamo po številu diplomantov na kadrovskih šolah. Zakon o osnovni šoli nalaga učiteljem, ki nimajo predpisane izobrazbe, da si to izobrazbo pridobe v roku petih let od uveljavitve zakona. To je eden izmed ukrepov, ki naj bi omogočili kvalitetnejše in uspešnejše delo osnovnih šol. Zakon pa ne pove ničesar o pogojih in možnostih prizadetih za uveljavitev tega določila. Predvsem ni bilo dovolj narejeno na ustreznih oblikah dokvalifikacije za učitelje, ki že vrsto let poučujejo na predmetni stopnji. 4. 5. 1. SEDANJE STANJE PRI RAZREDNIH UČITELJIH Po podatkih iz leta 1968/69 je zaposlenih v razrednem pouku za nedoločen čas skupno: učiteljev 5.269 ali 97 % predmetnih učiteljev in profesorjev 96 ali 2 % drugih 51 ali 1 % skupaj 5.416 ali 100% Ti podatki kažejo, da je stanje učnega osebja na razredni stopnji pouka ugodno. Potrebe po razrednih učiteljih so v skladu s predvidevanjem, da bodo učitelji osnovnih šol, ki poučujejo predmetne skupine, in ne bodo v času, ki ga terja zakon o osnovni šoli, dosegli višje izobrazbe, prešli na poučevanje na stopnji razrednega pouka. 4. 5. 2. SEDANJE STANJE PRI PREDMETNIH UČITELJIH V predmetnem pouku na osnovnih šolah je v SR Sloveniji zaposlenih za nedoločen čas 2.572 predmetnih učiteljem s predpisano višjo izobrazbo. Za celotno Slovenijo bi potrebovali 4.928 predmetnih učiteljev in profesorjev. To pomeni, da je ustrezno zasedenih le 32,7 % delovnih mest na predmetni stopnji pouka. DEFICIT KADRA PO PREDMETIH IN PREDMETNIH SKUPINAH Od 5. do 8. razreda osnovnih šol v SR Sloveniji, deficit pri: matematiki in fiziki slovenščini telesni vzgoji , V em pouku , ičnem pouku angleščni zgodovini in zemljepisu nemščini likovnem pouku biologiji in kemiji italijanščini madžarščini SKUPNO MANJKA 716 učiteljev ali 70 % 560 učiteljev ali 55,7 % 237 učiteljev ali 56,3 % 164 učiteljev ali 64,4 % 159 učiteljev ali 55,4 % 157 učiteljev ali 37,7 % 106 učiteljev ali 20 % 93 učiteljev ali 65,9 % 90 učiteljev ali 35,5 % 32 učiteljev ali 8,2 % 13 učiteljev ali 81,2 % 7 učiteljev ali 70 % 2.334 učiteljev S5 « K /«'» >-3 m w to M > 3 to Stanje učnega kadra za predmetni pouk po regijah pa je naslednje: V SR Sloveniji manjka skupno predmetnih učiteljev in profesorjev za vse predmete in predmetne skupine na območju posamezne regije: Murska Sobota Novo mesto Dravograd Maribor Celje Koper Nova Gorica Kranj Ljubljana 312 ali 77% 183 ali 65 % 114 ali 57% 471 ali 56% 449 ali 55 % 185 ali 53 % 142 ali 50 % 147 ali 32% 325 ali 28 % Pri oceni stanja pedagoškega kadra na osnovnih šolah je treba poudariti še starostno strukturo učiteljev. Leta 1970 je bilo namreč na stopnji razrednega pouka 90,2 % učiteljev, ki imajo do 25 službenih let, ostali, to je 9,6 % učiteljev pa ima od 26 do 40 let službene dobe. To pomeni, da bo v naslednjih 10—15 letih zelo majhen odliv teh učiteljev zaradi upokojitve, po tem času pa zelo močan (poprečno 500 letno). Ker z novimi zakonskimi predpisi predvidevamo višjo izobrazbo tudi na stopnji razrednega pouka, bo treba že čez pet let načrtno usmeijati precejšnje število mladine v kadrovske šole, če bomo hoteli v začetku 80 let imeti urejeno kadrovsko zasedbo na osnovnih šolah. 4. 5. 3. NAČRT ZADOVOLJITVE POTREBE PO KADRIH V OSNOVNIH ŠOLAH DO 1972 Strokovno se dopolnjuje 1385 učiteljev ali 59 % v primerjavi s primanjkljajem na stopnji predmetnega pouka. Od tega študira 71 učiteljev redno, 1314 učiteljev pa študira izredno bodisi na pedagoških akademijah ali na filozofski fakulteti. Po. dosedanjih uspehih učiteljev — študentov je pričakovati, da bo do roka, to je do konca 1972. leta doštudiralo 757 učiteljev, to pa je le 32;% učiteljev, ki so danes brez potrebne strokovne izobrazbe. Približno 11 % učiteljev' — 238 učiteljev — z neustrezno strokovno izobrazbo pričakuje, da se bodo vrnili, po poteku postavljenega roka za dokvalifikacijo, na razredni pouk. Z gotovostjo pa računajo na to vsi tisti starejši, ki jih ščitijo zakonska določila o delovnem razmerju. Glede na nezasedena mesta učiteljev razrednega pouka bo v naslednjih nekaj letih mogoče sprejeti okrog 156 novih učiteljev, od tega na področju organizacijske enote Novo mesto približno 100 učiteljev, drugod pa le manjše število. Druga možnost zaposlitve učiteljev je v širjenju oddelkov podaljšanega bivanja in malih šol, seveda če bodo urejene za to tudi materialne možnosti. Po danes znanih podatkih bo v prihodnjih letih potrebnih 460 razrednih učiteljev za male šole. Podatki kažejo, da bo do 1972. leta stanje pedagoškega kadra v mestnih šolah in šolah v večjih centrih več ali manj urejeno. Manj možnosti za to pa bo v oddaljenih manjših šolah. Manjše podeželske šole tudi po 1972. letu ne bodo imele dovolj predmetnih učitejev. Problem bo nerešen še vedno na podružničnih šolah, kjer ne bo mogoče dobiti ustrezno kvalificiranega učitelja le za nekaj‘učnih ur. Iz razpoložljivih podatkov republiške izobraževalne skupnosti ter onih, ki sta nam jih posredovala zavod za šolstvo SR Slovenije in republiški sekretariat za prosveto in kulturo, predvidevamo, da bo stanje pedagoškega kadra v osnovnih šolah 1972. leta naslednje: 4. 5. 3. 1. Načrt zadovoljitve kadrovskih potreb na razrednem pouku do 1972 Iz organizacijskih poročil za šolsko leto 1969/70 razvidimo, da je zaposlenih v razrednem pouku za nedoločen čas skupno 5.416 učiteljev. Ker ugotavljamo, da je stanje učiteljev na razrednem pouku zadovoljivo, lahko vzamemo to število kot osnovo za nadaljnje kalkulacije. V prihodnjih letih bomo potrebovali za male šole še 460 učiteljev (manjkajo podatki o tem, koliko učiteljev bi rabili za podaljšano bivanje v osnovnih šolah), se pravi, da bomo v resnici potrebovah - 5.876 učiteljev. Glede na starostno strukturo zaposlenih učiteljev pričakujemo, da bo naravni odliv (upokojitve — vpliv vojnih let) do 1972. leta znašal — 550 učiteljev Stanje —5.326 Redni diplomanti pedagoških akademij v letih 1970, 1971, 1972 38 učiteljev nikakor ne bodo pokrili naravnega odliva. Vendar pa lahko med učitelje razrednega pouka prištejemo tiste, 814 učiteljev ki 1972. leta ne bodo ustrezali stopnji predmetnega pouka in se bodo vrnili na razredni pouk, kar znaša skupaj v 6.178 učiteljev 4. 5.3.2. Načrt zadovoljitve kadrovskih potreb pri predmetnem pouku do 1972 Potrebe za celotno SR Slovenijo znašajo 4928 predm. učiteljev Predpisano višjo izobrazbo ima le 2572 predm. učiteljev Primanjkljaj znaša 2356 predm. učiteljev Glede na starostno stfukturo zaposlenih učiteljev lahko pričakujemo, da bo naravni odliv (upokojitve) znašal do 1972. leta 157 predm. učiteljev Primanjkljaj 2513 predm. učiteljev Po podatkih ankete se bo do 1972. leta dokvalificiralo (študira sicer približno 1400 učiteljev), priliv: diplomanti PA Lj,—oceria do 1972. leta diplomanti L st. filozof, fakultete do 1972. leta Skupaj priliv tako, da bo 1972. leta še vedno premalo oziroma bodo učili na stopnji predmetnega pouka učitelji z neustrezno strokovno kvalifikacijo. 757 predm. učiteljev 260 predm. učiteljev 90 predm. učiteljev 1.281 predm. učiteljev 1.232 predm. učiteljev 4. 5. 4. PREDVipENE POTREBE PO PEDAGOŠKEM KADRU DO 1975. LETA 4. 5. 4. 1. Predvidene kadrovske potrebe pri razrednem pouku do 1975. leta 1. Predvidene potrebe do 1975. leta izhodišče — stanje 1970 male šole podaljšano bivanje Skupaj potrebe 1975. leta 5.416 učiteljev 520 učiteljev 1.000 učiteljev 5U56 učiteljev 2. Predvideno stanje 1975. leta stanje 1970. leta odliv (upokojitve in dr.) priliv: redni dpi. do 1972 38 redni dpi. 72-75 90 učitelji, ki ne ustrezajo predmetnemu pouku 814 Skupaj Predvideni primanjkljaj (1—2) 5.416 učiteljev 800 učiteljev 4.616 učiteljev 942 5.558 1.378 4. 5.4. 2. Predvidene kadrovske potrebe pri predmetnem pouku do 1975.1. 1. Predvidene potrebe do 1975. leta — potrebe na predmetni stopnji pouka — potrebe za dijaške domove — potrebe v podaljšanem bivanju Skupaj 4.928 predm. učiteljev 362 vzgojiteljev _L.-Q0_ 6.490 2. Predvideno stanje 1975. leta stanje 1970 + Skupaj glede na starostno strukturo bo znašal naravni odliv 2.572 predm. učiteljev 127 vzgojiteljev 2.69^ zap. učiteljev 300 predm. učiteljev "T^^TpreHmmičTTeljev' in vzgojiteljev 4. 5.4. 3. Predvidene kadrovske potrebe po šolskih pedagogih, psihologih, socialnih delavcih in logopedih do leta 1975. Kakršnokoli resno prizadevanje na področju šolske svetovalne službe, ki bi jo bilo potrebno ustrezno zakonsko sankcionirati, pa zahteva do leta 1975: 100 šolskih pedagogov 50 šolskih psihologov 50 socialnih delavcev 30 logopedov 4. 6. ŠTEVILO UČENČEV IN UČNI USPEH Populacija otrok v osnovnih šolah upada: od š. 1. 1963/64 do 1969/70, torej v sedmih letih za 8,7 %. Od celotne generacije je bilo v teh letih 52 % učencev na predmetni stopnji, največ pa v prvem razredu - 14 % in najmanj v osmem, komaj 9 %. Po vseh ocenah je učni uspeh v osnovnih šolah zelo slab in pomeni zaskrbljujoče izgube intelektualnih potencialov slovenskega naroda. V zadnjem petletnem obdobju je učni uspeh poprečno porastel na leto za 0,5 %, tako da je bil v š. 1. 1968/69 90,0 %. Med posameznimi razredi so po učnem uspehu najboljši osmi razredi, najslabši pa šesti. Posledica slabega učnega uspeha je izstopanje učencev iz osnovne šole, ne da bi jo končali. V preteklem obdobju (od 1963/64 do 1968/69) je izgubila vsaka generacija poprečno 35,6 % ali 10.818 otrok. V zadnjih letih so izgube precej manjše, kot so bile na začetku tega obdobja. 4.7. DRUGE DEJAVNOSTI NA PODROČJU OSNOVNIH ŠOL 4. 7. 1. Pri izboljševanju vzgojnoizobraževalnega dela na šolah smo v opazovanem obdobju opazili predvsem pojavljanje in oblikovanje šolske svetovalne službe, v sestavu strokovnih teamov (šolski pedagog, šolski psiholog, šolski socialni delavec) ali le v delu posameznih tovrstnih šolskih strokovnih delavcev in prizadevanja zavoda za šolstvo pri organiziranju strokovnega izobraževanja učiteljev. Menimo, da se nam prva dejavnost ni dovolj ugodno razvijala zaradi kadrovskih težav in pa zaradi neuzakonjenosti te oblike strokovnega dela na šolah. Strokovno izobraževanje učiteljev pa se je zapletalo, ker še nismo našli dovolj uspešnega modela strokovnega dopolnjevanja šolskih pedagoških delavcev. Obe dejavnosti pa bi bilo potrebno v planiranem obdobju organizacijsko izčistiti in ustrezno vsebinsko zapolniti. 4. 7. 2. Organizacijo podaljšanega bivanja za čim večje število učencev osnovnih šol štejemo (konstatacije mnogih političnih dokumentov) kot osnovni pogoj za izboljšanje učnega uspeha. Žal je sedanji obseg te dejavnosti, ki se je razvila močneje le v najmočnejših ekonomskih okoljih kot posledica neustreznih finančnih, kadrovskih in prostorskih okoliščin, zelo skromen in obsega komaj 3 % šolske populacije na področju dopolnjevanih občin. Po političnih ocenah bi morali v ekonomsko nerazvitih občinah iskati vzroke slabega učnega uspeha v tem, da živijo določeni odstotki otrok vsake generacije (do 25 %) v tako neustreznem socialnoekonomskem okolju, da ne moremo doseči pozitivnega učnega uspeha. 4. 7. 3. Socialne dejavnosti, kot so akcija za brezplačne učbenike, topel obrok hrane, brezplačno letovanje, so dobile v zadnjem času, ko izredno pogosto opozarjamo na socialno razlikovanje/pomembno mesto v oceni uspešnosti delovanja posameznih šol, vendarle ne moremo reči, da so te dejavnosti, razen malic, močneje razvite. 4. 8. PREDLOGI UKREPOV ZA USTREZNEJŠI IN UČINKOVITEJŠI RAZVOJ PEDAGOŠKEGA DELA NA OSNOVNIH ŠOLAH 4.8. 1. Odgovornost za uspešnost učenca ni več deljiva med učitelja, učenca in starše — vsaj ne toliko, kot je to danes in kot je bila v preteklosti. Šola mora z ustreznimi pedagoškimi metodami zagotoviti, da bodo učenci osvojili znanje take ravni, kot ustreza njihovim individualnim sposobnostim — ne glede iz katerih socialnih slojev izhajajo. Če potrebujemo za nadaljnji razvoj družbe vsaj 80-odstotni izobrazbeni ,,iztržek“, potem izobrazba ne more biti stvar hotenja otrok in njihovih staršev, temveč je to družbena zahteva in nujnost, ki ne sme biti prepuščena stihijskim dejavnikom. 4. 8. 2. Tričetrt (75 %) staršev otrok, ki hodijo danes v šole, ima samo osnovnošolsko izobrazbo. Na pomoč teh staršev se ne moremo zanašati (vsaj ne na učno pomoč!). Poleg tega moramo upoštevati, da je danes večina staršev prezaposlenih in je malo tistih, ki ne delajo „dvojno“. To so tipično naše razmere in jih moramo upoštevati! Zato šola nikakor ne sme prenašati učnih bremen na dom. Povsem zgrešene so težnje, da bi učenca razbremenili prevelikega števila šolskih ur. Učenec ni v šoli preveč ur — kvečjemu premalo! Problem je v vsebini učnih ur in to iz dveh vidikov: 4. 8. 3. Iz učnih predmetov je potrebno nesentimentalno izločiti vse nepotrebne faktografske priveske, ki obremenjujejo le spomin in ki dejanskemu kreativnemu znanju nič ne prispevajo. Bistvo predmeta naj bo hrbtenično, fundamentalno znanje. 4. 8. 4. Ob tako programirani učni snovi naj bodo ure namenjene poglobljeni razlagi, kreativnemu razgovoru in utrjevanju osnov. Utrjevanju snovi in vajam mora biti posvečeno toliko časa, da učenec v šoli osvoji potrebno znanje. Prosti čas mora biti namenjen drugim aktivnostim, predvsem branju knjig in interesnim dejavnostim^ 4. 8. 5. Čeprav sledi vsak predmet in vsaka učna ura tudi vzgojnim ciljem, moramo vendarle ločiti pretežno izobraževalne in pretežno vzgojne predmete. Vzgojni predmeti (kot so glasbena vzgoja, likovna vzgoja, telesna vzgoja, moralna vzgoja, literarno-estetska vzgoja — kot del slovenščine!) naj ne bodo ocenjevani, temveč naj resnično postanejo vzgojni predmeti in naj ne bodo podvrženi nikakršnemu krčenju — prej nasprotno. Ti predmeti naj bodo v šolskem urniku tudi kot urejevalec intervalov med izobraževalno-intenzivnimi in vzgojno-sproščenimi šolskimi urami v šolskem delovnem dnevu. 4. 8. 6. Učiteljeve zahteve do posameznega učenca (pri ponavljanju in utrjevanju snovi, pri vajah itd.) morajo biti vedno v skladu z resničnimi učenčevimi sposobnostmi. Te sposobnosti morajo biti ugotovljene objektivno s sodobnimi psihometričnimi pripomočki. Psihologija je pri nas strokovno in kadrovsko že tako razvita, da bi lahko — s primerno koncentracijo sil, organizacijo in zavzetostjo — to delo že sedaj uspešno opravljali. Pri tem ni mišljen le preizkus otrokove zrelosti pred vstopom v šolo, temveč tudi dopolnilni preizkusi na več stopnjah z namenom čim objektivnejšega in celovitega spoznanja učencev. Tako objektivno spoznanje sposobnosti otrok je nujno tudi za polno angažiranje nadpoprečno nadarjenih. 4. 8. 7. Ocenjevanje znanja učencev ne sme izhajati iz „spraše-vanja“, ki je vezano na ponavljanje in utrjevanje učne snovi. To spraševanje, kot smo že poudarili, mora sloneti na učenčevih naravnih zmogljivostih oziroma sposobnostih. Zato mora biti učenec praviloma pri spraševanju vedno uspešen. Ta uspešnost mu daje veselje do sledenja (učenja), do predmeta, do šole, do znanja nasploh. Uspešnost mu približa učitelja. Uspeh v šoli mu postane smisel njegove akcije uveljavljanja. Zato se ne bo „uveljavljal“ na slepem tiru. Spraševanje pri učnih urah lahko le poglobi poznavanje učenca in dopolnjuje njegovo sliko — tudi sliko znanja. Toda glavni vir ocene ravni znanja mora dati učitelju objektivni test znanja. Na podlagi testov znanja s proučenimi normativi bo šele lahko učenčevo znanje ocenjeno kot „še zadovoljivo4 * * * * * * 11, „dobro“, „prav dobro" in „odlično“. Ocena slabo bo pri takem delu res lahko le izjema ali posledica pomanjkanja posebnih šol oziroma oddelkov. Take ocene znanja, dopolnjene s celovito sliko učenca, bodo tudi najzanesljivejše izhodišče za nadaljnje usmerjanje v srednje šole oziroma za ustrezna selekcijo. 4. 8. 8. Za tak način dela je treba pripraviti in animirati vse učitelje. Za to bodo potrebni priročniki in seminarji. Če bo na račun seminarjev ,,izgubljenih" nekaj šolskih dni, ni v tem nobene škode, kajti vse „izgube“ te vrste bodo desetkrat izravnane. Predvsem pa bo pomembno v tej predbrazbi angažirati vse tiste kadre, ki resnično tak koncept osvajajo in so pripravljeni in sposobni posredovatijiotrebna znanja in metode učiteljskemu kadru. 4. 8. 9. Šolstvo, in posebej osnovno šols*vo, je najpomembnejše področje družbene infrastrukture. Zato nikakor ne morejo biti osnovne šole zadeva občin — to se pravi, da njihov osnovni razvoj' ne sme biti odvisen od gospodarske razvitosti posamezne občine. Ker je osnovna šola na nerazvitem območju dražja (večja razpršenost učencev; aktivnejše metode dela z učenci zaradi kritja deficita, ki ga prinašajo iz ožjega in širšega okolja; boljše nagrajevanje pedagoškega kadra in podobno) kot v razvitih predelih, je nujno, da je financiranje enotno urejeno za vso republiko. Le na ta način bodo sredstva racionalno in smiselno razdeljena in občine z. dajatvami za šolstvo relativno enakomerno obremenjene. 5. POSEBNE ŠOLE 5.1. ORGANIZACIJA, ŠOLSKI PROSTOR IN ŠTEVILO UČENCEV Izobraževanje in usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju je v Sloveniji vsako leto bolje organizirano in zajema vse večji del učencev na vedno širšem prostoru. STRAN 10 PROSVETNI DELAVEC ST. 6 — 17. III. 1972 ST. 6 — 17. III. 1972 PROSVETNI DELAVEC_________________________________________________________STRAN 11 Razvoj posebnega šolstva Število otrok Indeks rasti 1965/66 42 4.436 100 1966/67 40 4.631 104 1967/68 42 5.013 113 1968/69 47 5.485 123 1969/70 49 6.212 139 Na območju SR Slovenije je okrog 11.000 duševno prizadetih otrok in mladostnikov v starosti od 5 do 19 let (to je 2,5 % vse mladine teh letnikov). Od tega je 8.300 laže prizadetih in učljivih, 2.700 pa teže prizadetih; okrog 500 od teh je primernih le za varstvo. V šolskem letu 1969/70 je bilo v posebnem šolstvu 6.212 učencev, od tega 4.527 laže in 1.685 teže prizadetih. Po programu je predvideno, da bo v letu 1975 zajetih 7.900 otrok, od tega 5.700 laže in 2.200 teže prizadetih. S tem bi vključili v predšolsko vzgojo 26 % otrok, ki so bili doslej kategorizirani, vendar bi jih vključili v predšolske oddelke vzgojno-varstvenih zavodov le 1/3, ostali dve tretjini pa bi zajeli v oddelke mobilne ortopedagoške službe, ki opravlja načrtno delo na domu. ' Do leta 1975 je treba kategorizirati vso mladino, ki je duševno in telesno prizadeta, in ustvariti pogoje za njihovo šolanje oziroma usposabljanje v raznih oblikah posebnega šolstva. Vpogled v kate-gorizacijske izvide pa odkriva, da obiskuje posebne osnovne šole tudi precej mejno prizadetih otrok. V večini teh primerov bi morali te oblike po enem letu rekategorizirati in jim s tem omogočiti vrnitev v redno osnovno šolo. Zal pa so bili takšni postopki izjemni. Morda bi večji del teh otrok v osnovni šoli težko uspeval, zato je treba iskati rešitev v ustreznejših oblikah usposabljanja. Ena izmed možnosti je celodnevno bivanje v šoli, drugo pa predstavlja projekt vzgojne posvetovalnice v Ljubljani o razvojnih oddelkih v rednih osnovnih šolah. Vsekakor pa bo ob kategorizaciji nujno potrebno uvesti tudi rekategorizacijo mejnih primerov. Da bi zajeli v posebno osnovno šolo vse laže prizadete otroke, je potrebno povečati letni vpis za 7 %. Ta odstotek pa bo za občine, ki nimajo razvite mreže posebnih osnovnih šol, seveda višji. Občine, kjer poteka kategorizacija otrok redno in je omrežje dobro organizirano, pa bodo le izboljševale delovne pogoje. Na novo bo ustanovljenih 9 posebnih osnovnih šol v prihodnjem obdobju, tako da bo skupaj v 37 šolah s 439 oddelki 4.768 laže prizadetih otrok. Sedaj ima od 28 samostojnih posebnih osnovnih šol 22 šol pouk v dveh izmenah, v programu pa je predvidena ena izmena. To pomeni, da bodo potrebni novi prostori, oprema in učni pripomočki; vse to pa bo terjalo precej denarja. Poudarek je na samostojnih posebnih osnovnih šolah, ki v omrežju niso planirane. Taka racionalizacija pa terja sporazumevanje med občinami, povečanje šolskih okolišev in ustanavljanje oddelkov za dnevno varstvo. Po sedanjih standardih bo potrebno zgraditi 6.752 kvad. metrov učnih prostorov, da bo pouk potekal v normalnih okoliščinah. V domski oskrbi je sedaj 2.590 gojencev (915 laže in 1675 teže prizadetih), ob koncu predvidenega obdobja pa bo vključenih 3.047 gojencev (1.247 laže in 1.800 teže prizadetih). Kapacitete sedanjih domov se ne bodo bistveno povečale, potrebnih pa je več novogradenj. Predvideno je povečano vključevanje prizadetih otrok v rejniške družine, delno tudi v dijaške domove. Gojencem je še posebno treba zagotoviti primerne življenjske pogoje v sedanjih domovih, zlasti v vzgojnih zavodih (centralne kurjava, sanitarije, ureditev in oprema stanovanjskih prostorov). Da pa bodo zagotovljeni minimalni pogoji, bo potrebno zgraditi 3.376 kvad. metrov prostorov za domove teh otrok in mladine. Mreža posebnih osnovnih šol se je že močno razvila, ni pa niti približno adekvatno razvita naslednja stopnja izobraževanja za učence posebnih osnovnih šol, ki končajo osnovne šole. Na leto konča šolo 400 otrok, v š. 1. 1968/69 382 otrok in okrog 200 učencev, kije končalo obvezno šolanje v 5—7 razredu. Poklicno in delovno usmerjanje prizadetih otrok je šele v skromnih začetkih. Na tem področju je potreben največji premik. Novi učni načrt in obvezna delovna praksa sicer omogočata, da dobijo učenci posebnih osnovnih šol nekatere delovne navade, vendar pa se jih kasneje le manjši del lahko zaposli. Petletni perspektivni program predvideva, da bo v oddelkih posebnih poklicnih šol za teoretični pouk 1.100 učencev; od tega jih bo zajetih v praktični pouk v šolskih učnih delavnicah 500, ostalih 600 pa jih bo imelo organiziran praktični pouk v delovnih organizacijah. Poklicno in delovno usposabljanje bo organizirano v posebnih i poklicnih šolah (v glavnem v tistih, ki že obstajajo), v posebnih oddelkih rednih poklicnih šol (ki jih bo šele potrebno odpirati in na katerih bo težišče usposabljanja), in v delovnih organizacijah (praktični pouk in delovno usposabljanje). Le izjemoma se bo vršilo tudi v poklicnih oddelkih posebnih osnovnih šol. Čimprej pa bo treba izdelati primeren program poklicnega in delovnega usposabljanja in zagotoviti materialne pogoje za njegovo realizacijo. V letu 1970 je bilo vključenih v poklicno izobraževanje 336 učencev (85 laže in 251 teže prizadetih), kar pomeni komaj eno* generacijo absolvetov osnovne šole. 5.2. KADROVSKA PROBLEMATIKA Kljub temu da ugotavljamo, da mreža posebnega šolstva še ni dovolj razširjena in da je zajeto za sedaj največ 60 % zaostale mladine, pa je to šolstvo kadrovsko slabo zasedeno. Zlasti predvidene nove razširitve zahtevajo nove visoko specializirane kadre. Sedaj je v teh zavodih zaposlenih okrog 600 delavcev, od tega le 4 % z visoko izobrazbo in 34 % z višjo, kar 60 % pa jih ima le srednjo izobrazbo. Večina zaposlenih s srednjo izobrazbo sicer študira izredno, vendar v kratkem času ni pričakovati bistveno boljše kadrovske situacije, zlasti ker tako redni kot izredni študentje študirajo prepočasi. Po podatkih na dan 30. 9. 1970 je redno zaposlenih na vseh teh šolah in zavodih 574 strokovnega osebja, od tega jih ima 12 nepopolno srednjo izobrazbo, popolno srednjo 342, višjo 195 in visoko 15. Brez pedagoške izobrazbe je skupno 89 strokovnih delavcev, defektologov z višjo izobrazbo je 165 in z visoko 12, ostalo so učitelji (267), predmetni učitelji (21), profesorji (8), socialni delavci (8) in psihologi (4). 5.2. 1. Nujno bi bilo, da bi pridobili do leta 1975 vsi zaposleni, ki imajo sedaj le srednjo izobrazbo, višjo defektološko izobrazbo. Poleg teh 340 bi potrebovali še 140 novih, skupno torej 480 novih defektologov, 15 psihologov in 15 pedagogov ter 50 drugih strokovnih delavcev z višjo izobrazbo (socialni delavci, korektivni gimnasti, logopedi ipd.). Za poklicno usmerjanje te mladine je potrebnih še 70 novih strokovnih delavcev. Skupno bo torej v sektorju posebnega šolstva zaposlenih 880 strokovnih delavcev z višjo in visoko izobrazbo. Sedaj jih je 220, torej jih manjka še 660. Samo novih defektologov rabimo 550 — torej v petih letih vsako leto 110 novih. V zadnjih dveh letih je diplomiralo letno 40 defektologov. Tolažimo se lahko z visokim vpisom — 270 izrednih študentov defektologov in 250 rednih študentov. Od leta 1970 do 1975 moramo torej na področju posebnega šolstva računati z naslednjimi razširitivami: 1. 340 pedagogov bo iz srednje izobrazbe prešlo v višjo 2. 140 defektologov se bo na novo zaposlilo 3. 70 novih strokovnih delavcev z višjo izobrazbo 4. 60 novih strokovnih delavcev z višjo izobrazbo 5. 30 novih strokovnih delavcev z visoko izobrazbo. 6. SREDNJE ŠOLE 6. 1. OCENA STANJA Srednje šolstvo ima bistveno drugačen značaj kot osnovno šolstvo. Osnovna šola ima splošno izobraževalni značaj; je obvezna in enotna v svojem vsebinskem programu. Srednje šole pa so splošno izobraževalne na višji ravni, strokovno usmerjene in selektivne. Tudi pedagoške metode dela morajo biti v srednji šoli bistveno drugačne. To, kar predstavlja v osnovni šoli diferenciran pristop k učencem oziroma diferencirane zahteve (individualizacija pouka), se v srednjem šolstvu uresničuje z možno zunanjo diferenciacijo po smereh in zahtevnosti posameznih šol. V srednjem šolstvu imamo vrsto strokovno manj selektivnih poklicnih šol, vrsto zahtevnejših poklicnih šol, vrsto intelektualno manj zahtevnih štiriletnih strokovnih šol, vrsto zahtevnih štiriletnih šol in končno gimnazijo kotn intelektualno najzahtevnejšo šolo, ki predstavlja le stopnjo pred1 akademskim študijem. Tabela 13-SRŠ 1 Organizacijska struktura srednjih šol Vrsta šol Število šol 1959/69 69/70 Število učencev 1959/60 69/70 1. Gimnazije 27 36 7.484 13.694 2. Šole za vzgojo učnega kadra 8 2 2.685 918 3. Tehniške in njim ustrezne strok, šole 30 57 8.509 15.448 4. Srednje umetniške šole 4 3 554 176 5. Poklicne šole 146 101 24.608 30.600 Skupaj 215 199 43.840 60.836 Iz tabele je razvidno, da smo v preteklem desetletju kar precej reformirali naše srednje šolstvo. Med gi^nacijami sta samo dve pomembnejši spremembi — ukinjanje šol za vzgojo učnega kadra ali pa združevanje teh šol z gimnazijami. Raste število srednjih tehniških in njim sorodnih šol, ki so po svojih usmeritvah zelo heterogene. Na področju poklicnega izobraževanja gre v glavnem za interne spremembe oziroma združitve šol v večje šole. Pri številu,, učencev gre pri vseh pomembnih skupinah za porast, razen pri umetniških šolah, kjer je opazen zelo močan padec. Bolj zanimiva je grupacija šol znotraj skupine tehniških in njim podobnih šol in znotraj poklicnih šol. Gre za celotno problematiko usmerjanja mladine v šole, ki dajejo poklic in ki bi morale v celoti ustrezati kadrovskemu povpraševanju delovnih organizacij. V teh dveh skupinah šol se rešuje bistveno vprašanje kadrovske politike naše družbe. Ugotavljamo pa, da imamo v vseh srednjih šolah premalo dijakov in da je tako že input v srednje šole premajhen, output pa zaradi dokajšnjega osipa seveda še toliko manjši. 05 »■H In 6.1.1. Učenci srednjih šol in njihov učni uspeh Tabela 14 — SRŠ 2 Število učencev in struktura učencev po vrstah šol leta 1968 in 1969/70 Sol. leto 1968/69 Šol. leto 1969/70 št. šol št. učencev št. šol št. učencev Gimnazije Šole za vzgojo 36 13.766 36 13.694 učnega kadra 3 624 2 918 Tehn. in druge šole za gospodar., družb, službe in za državno upravo — tehniške 57 24 14.601 7.345 57 24 15.447 7.920 — ekonomske 12 3.570 12 3.736 — zdravstvene — kmetijske, gozd. 10 2.192 10 2.135 in veterinarske 5 641 5 573 — upravno-administr. - strok, šola za mi- 5 583 5 652 ličniške kadete Umetniške šole ,3 1 134 270' 3 1 176 432 Poklicne šole 101 31.481 100 30.600x Skupaj 200 60.806 198 60.836 XV tem številu je všteta tudi mladina druge in tretje izmene šol s periodičnim poukom; t. j. 8.358 učencev. V prvi razred srednjih šol se je v šolskem letu 1969/70 vpisalo letu, ostali pa so jo končali v šolskem letu 1967/68 in prej, ter 21.253 učencev; v tem številu so zajeti tudi učenci, ki ponavljajo ponavljale! (17.824 učencev ali 83,9 %, je končalo osnovno šolo v prvi razred. šolskem letu 1968/69, 2.396 učencev ali 11,3 %,je končalo osnov- Od učencev, vpisanih v I. razred srednjih šol v letu 1969/70, jih no šolo v šolskem letu 1967/69 in prej. 1.033 učencev ali 4,8 % pa je 19.824 takšnih, ki so končali osnovno šolo v prejšnjem šolskem je ponavljalcev). Tabela 15-SRŠ-3 1964/65 1965/66 1966/67 1967/68 1968/69 1969/70 Gimnazije 3.376 3.598 3.922 3.734 3.657 3.612 Šole za vzg. učnega os. 208 220 222 229 207 263 Teh. in druge šole 4.639 4.942 4.184 4.229 4.135 4.915 — tehniške 2.379 2.656 2.335 2.047 2.182 2.590 — ekonomske 1.373 1.265 874 1.026 966 1.251 — zdravstvene 523 696 613 579 496 581 — kmet., gozd. in veterin. 94 139 145 243 192 198 — strok, šola za milic, kadete — — — 148 149 165 Umetniške š. 156 165 41 52 54 68 Poklicne š. 12.011 10.537 11.537 11.013 12.003 11.362x Skupaj 20.390 19.827 19.906 -19.257 20.056 20.220 XV število je vštet tudi vpis v drugo in tretjo izmeno šol s periodično organizacijo pouka in je ocenjen s 1916 učenci (9446 statistični podatki, 1916 ocena). Analiza vključevanja mladine v štiriletne strokovne šole in gimnazije opozarja v celoti, kakor tudi pri posameznih vrstah srednjih šol, na izrazito feminizacijo, ki se iz leta v leto stopnjuje. Manjšo izjemo predstavljajo TSŠ za gradbeno stroko in TSS za elektro stroko, kjer se je število učencev povečalo na račun deklet. Zaradi manjših možnosti, ki jih imajo dekleta za šolanje v dvo in triletnih poklicnih šolah (pomanjkanje učnih mest za dekleta; odločanje deklet le za posamezne tipično ženske poklice, kot so npr. prodajalka, frizerka, šivilja; ustaljenega konservativnega gledanja oziroma miselnosti vodstev posameznih šol in delovnih organizacij, ki nerade sprejemajo dekleta ipd.), so dekleta prisiljena nadaljevati šolanje v gimnazijah in štiriletnih strokovnih šolah, hkrati pa so glede na boljše učne uspehe v osnovni šoli tudi v ugodnejšem položaju pri sprejemanju v te šole. To je prišlo do izraza še posebno pri vključevanju mladine v srednje šole, ker so gimnazije in srednje strokovne .šole skoraj povsod ukinile sprejemne izpite in so sprejemale učence samo na osnovi učnčga uspeha v osnovni šoli. Nekatere šole, ki v zadnjih letih niso imele zadovoljivega vpisa oziroma niso napolnile svojih kapacitet, so sprejemale učence ne glede na njihov učni uspeh. 5TRAN 12 PROSVETNI DELAVEC ST. 6 — 17. III. 1972 ' PROSVETNI DELAVEC_____________________________________________________________STRAN Procentualni prikaz vpisa po spolu leta 1969/70 (po podatkih zavoda SRS za statistiko) Tabela 16-SRŠ-4 Vrsta šol % žensk Gimnazije 60,5 Pedagoške gimnazije in vzg. šole 92,4 Tehniške šole 25,6 Ekonom, in uprav, admin. šole 86,7 Zdravstvene šole - 94,1 Kmetijske šole 51,7 Gozdarske šole 51,7 Veterinarske šole Prometne šole 2,0 Šola za oblikovanje , 52,6 Skupaj 58.4 Poklicne šole (2—3 letne) 36,3 Skupaj 47,1 Tako lahko pričakujemo, da bo osip v teh šolah večji kot je bil do sedaj, ali pa se bodo- nujno zmanjševala merila zahtevnosti in s tem kakovost posameznih šol. Ta pojav je še posebno zaskrbljujoč na gimnazijah, ki so predvsem pripravljalnice za študij na visokošolskih zavodih. Gimnazija in štiriletne strokovne šole so v primerjavi s prejšnjimi leti povečale vpis. Ne glede na to je prihajalo do znanih težav pri realizaciji poklicnih želja, saj obstaja med konkretnimi poklicnimi namerami učencev in resničnimi možnostmi šolanja v posameznih vrstah šol, kvantitativna neusklajenost. Zaradi tega je bil pritisk na nekatere šole prevelik (TSŠ — elektro stroka, šola za oblikovanje, medicinska srednja šola, aranžerska šola itd.), na druge pa pre- majhen (srednja ekonomska šola, administrativna šola, TSŠ za kemijsko stroko, TSŠ za tekstilno stroko, kmetijske šole, gimnazije). Vključevanje mladine v 2-3-letne poklicne šole je bilo ugodnejše kot prejšnja leta, ker je bilo na voljo več učnih mest. Za fante je bilo dovolj ali celo preveč učnih mest, zlasti še, če upoštevamo prosta mesta v celoletnih poklicnih šolah, učnih mest za dekleta pa je povsod primanjkovalo. Za dekleta je bilo praviloma več kot polovico manj učnih mest, kot je bilo poklicnih namer. Glede problematike učnih mest moramo omeniti neodgovoren odnos posameznih delovnih organizacij, ki ne prijavljajo pravočasno prostih učnih mest, tako da mladine ni mogoče pravilno in zanesljivo informirati. Kako so delovne organizacije neodgovorne nam pove podatek, da je bilo sklenjenih za tretjino več učnih pogodb, kot je bilo prijavljenih učnih mest. Struktura poklicnih interesov generacije osmošolcev iz leta 1970 je ostala glede na prejšnja leta nespremenjena. Še vedno je pri fantih na prvem mestu poklic avtomehanika, sledi elektromehanik in radiomehanik. Pri dekletih je dominanten poklic trgovke, nato šivilje in frizerke. Močna nezainteresiranost je za naslednje poklice: rudar, livar, kalilec, rezkar, tapetnik, kmetijski strojnik, zidar, kmetovalec ipd. Za navedene poklice je pri mladini malo zanimanja. še manj pa je poklicnih odločitev. To seje pokazalo tudi pri vpisovanju, ko šole za te poklice niso imele dovolj vpisa (svojih kapacitet v veliki meri niso izpolnile: Kmetijska strojna šola, Železniško prometno transportna šola. Šolski center za kovinarsko stroko Ptuj, Administrativna šola Ptuj; Poljedelsko-živinorejska šola v Turnišču pa letos nima I. letnika, ker so se na razpis prijavili samo 4 kandidati). Nezasedena so ostala tudi mnoga učna mesta v gradbeništvu, metalurški in prehrambeni stroki. Osip učencev tistih letnikov, ki so v šolskem letu 1968/69 končali šolanje, prikazuje po vrstah šol naslednja razpredelnica: Tabela 17-SRŠ-5 Osip v srednjih šolah I. razred Zaklj. izp. opr. %uč.,ki so glede na vpis šolsko število vpisane šolsko število v I. r. usp. zaključili % leto mladine leto mladine šolanje osipa Gimnazije 1965/66 • 4.201 1968/69 2.888 ' 68,7 31,3 Šole za vzgojo uč. kadra 1965/66 208 1968/69 143 68,7 31,3 Tehniške šole 1965/66 2.427 1968/69 1.556 64,1 35,9 Kmet., goz. in vet. šola 1965/66 270 1968/69 178 65,9 34,1 Ekonom, in 4—1. upr. adm. šole 1965/66 1.429 1968/69 929 65,0 35,0 Zdravstvene š. 1965/66 682 1968/69 555 81,4 18,6 Poklicne šole: — triletne 1966/67 10.795 1968/69 8.117 75,2 24,8 — dveletne 1967/68 620 1968/69 465 75,0 25,0 20.632 14.831 71,9 28,1 Iz rapredelnice je razvidno, da je osipanje števila učencev na vedno prenizek, tehniških in drugih šolah za gospodarstvo, razen zdravstvenih šol, 6.1.2. V zvezi z osipom pa je potrebno omeniti, da s tem od^vseh šol II stopnje največje. Sledijo gimnazije in šole za vzgojo stroški izobraževanja znatno naraščajo. V ilustracijo navajamo, da učnega kadra najmanjši osip pa je na poklicnih šolah. Vendar je so bili stroški izobraževanja na učenca v letu 1970 (sredstva repu- odstotek učencev ki opravijo zaključni izpit, tudi na teh šolah še bliške izobraževalne skupnosti) naslednji: Tabela 18-SRŠ-6 Gimnazije in šole za vzgojo učnega kadra Tehniške srednje šole Ekonomske šole, šolski centri, administrativne šole Zdravstvene šole Stroški izobraževanja po učencu: V celoletnih oddel. 3.448 4.304 2.878 4.101 V 18 tedensk. oddelkih V 12 teden, oddelkih Kmetijske šole Šolski centri Šole za prodajalce Gostinski ŠC in gostinske šole Poklicne šole Umetniške šole V celolet- V 18 tedensk. V 12 teden. nih oddel. oddelkih oddelkih 5.459 3.386 - 4.372 1.612 1.040 - .1,483 — 2.551 4.919 1.778 113 * 7.142 - — Resnični stroški izobraževanja na učenca maturanta so torej v letu dni višji za ustrezni odstotek osipa. To pomeni, daje družba zaradi razmeroma visokega osipa dodatno obremenjena. Tabela 19-SRŠ-6 Skupno vse vrste šol Učni uspeh po vrstah šol v šolskih letih 1964-1969 Šolsko leto 1964/65 1965/66 1966/67 1967/68 1968/69 št. učencev 14.663 15.366 14.854 14.854 14.735 izdelalo razred 12.781 13.304 13.000 12.986 12.999 % 87,21 86,6 87,5 87,1 88,2 opravilo zaključni izpit 2.262 2.662 2.608 2.876 3.254 Šolsko leto 1964/65 1965/66 1966/67 1967/68 1968/69 Tehniške šole število učencev 7.213 7.709 7.580 7.510 7.615 izdelalo razred 6.244 6.526 6.522 6.368 6.610 % 86,6 84,6 86,1 84,4 86,8 opravilo zaključni izpit 1.129 1.374 1.360 1.397 1.556 Kmetijske, gozdarske število učencev 828 863 840 729 641 in veterinarske šole izdelalo razred 726 755 738 615 593 % 87,7 87,5 87,9 84,4 92,5 opravilo zaključni izpit 143 141 172 142 178 Ekonomske in 4-letne število učencev 4.424 4.573 4.219 4.318 4.153 upravno adm. šole izdelalo razred 3.802 4.002 3.685 3.853 3.646 % 85,9 87,5 87,3 89,2 87,8 opravilo zaključni izpit 672 774 691 914 929 Zdravstvene šole število učencev 1.683 1.941 2.066 2.309 2.192 izdelalo razred 1.586 1.805 1.937 2.040 2.050 % ' 94,2 93,0 93,8 92,3 93,5 opravilo zaključni izpit 318 332 362 403 555 Umetniške šole število učencev 515 280 149 140 134 izdelalo razred 423 216 118 110 100 % 82,1 77.1 79,2 78,6 75,0 opravilo zaključni izpit 89 41 23 20 36 Tabela 12-SRŠ-8 Učni uspehi na poklicnih šolah so bili v zadnjih 5 šol. letih naslednji: Šolsko leto 1964/65 1965/66 1966/67 1967/68 1968/69 Skupno število učencev 25.047 27.922 29.783 . 29.590 31.481 Izdelalo razred 22.843 25.936 27.801 27.565 29.341 (7 91,2 92,9 93,3 93,1 93,2 Opravilo zaključni izpit 6.548 6.723 8.400 7.308 8.582 6. 2. ŠOLSKI PROSTOR 6. 2. 1. Ocena stanja Po podatkih za šolsko leto 1968/69 znaša zmogljivost srednjega šolstva 39.800 sedežev. Faktor izrabe šolskega prostora t.j. razmerje med skupnim številom učencev in številom sedežev je 1,5. Treba pa je vedeti, da delajo posamezne srednje šole v zelo različnih prostorskih pogojih. V ugodnejšem položaju so gimnazije, ki so morale biti verificirane, če so hotele nadaljevati z delom. Na najslabšem pa so poklicne šole, zlasti glede opremljenosti in funk-cionlanosti šolskih delavnic. Po posameznih skupinah šol pa bi lahko dali naslednje ocene.■ Gimnazije Pozitivni rezultati, ki jih je prinesla verifikacija gimnazij, so še vedno očitni. Prav zaradi zahtev, ki jih je postavila verifikacija, so gimnazije danes na prvem mestu med drugostopenjskim šolanjem glede materialnih pogojev za vzgojno izobraževalno delo. Opazna je pa še neenakost v opremljenosti gimnazij za pouk naravoslovnih predmetov, predvsem biologije, fizike in kmejie in za pouk družboslovnih predmetov, vendar se stanje tudi na tem področju zbolj-šuje. Tehniške in druge šole za gospodarstvo Materialni pogoji šol se glede na kapacitete in opremljenost šol niso spremenili v zadnjem času. Največja pomanjkljivost je pomanjkanje telovadnic, zaradi česar morajo šole najemati ali pa uporabljati za telesno vzgojo samo odprte športne prostore. Prav tako je mnogo poslopij nefunkcionalnih ter premajhnih, tako da so šole v več poslopjih. Nekatere šole imajo celo težave s sanitarno inšpekcijo, ki hoče prepovedati delo zaradi neustreznih sanitarnih razmer. Med materialne pogoje pouka je treba šteti tudi opremljenost šol z učili in ponazorili, z najrazličnejšimi merilnimi aparati, preizkusnimi stroji itd. Opremljenost šol je pa tu slaba, kar posebno velja za drage laboratorijske inštrumente. Poklicne šole Vpis v poklicne šole iz leta v leto raste, saj se že prek polovice vseh učencev, ki nadaljujejo šolanje v srednjih šolah, vpiše na poklicne šole. Ker tolikšno število učencev v poklicnih šolah presega dosedanje kapacitete šolskega prostora, tako učilnic za teoretični pouk kot učnih delavnic, je v šolskem letu 1968/69 mnogo učencev z učnimi pogodbami ostalo brez teoretičnega dela pouka. Zlasti bo pereče pomanjkanje prostora za šolske delavnice. Mnoge šole nimajo svojih delavnic in uporabljajo prostore delovnih organizacij. Šolske učilnice za teoretični in praktični pouk so v polovici vseh šol neustrezne, premajhne ali prenatrpane. Dijaški domovi Sedaj imamo 60 srednješolskih domov, in sicer 36 kot samostojnih zavodov in 24 v sestavi šolskega centra ali šole. Samostojni zavodi po sedanjem stanju nepremičnin in opremljenosti ne ustrezajo za uspešno izvrševanje svojih nalog. Stanje domov v sestavi šolskih centrov ali šol večinoma zadovoljuje. Treba je izvesti sanacijo obstoječih kapacitet v 36 samostojnih zavodih, za kar bo potrebno investirati v naslednjih petih letih okrog 40 milijonov din. Poleg tega bo treba v skladu z racionalizacijo mreže srednjega šolstva zgraditi vsaj še 5 domov za dijake. Po sedanji oceni bi to pomenilo investicijo v višini 42,5 milijonov din. Izobraževanje po obveznem šolanju pa se po predvideni smeri in intezivnosti ne bo moglo razviti, če do leta 1975 ne bomo razvili tudi ustrezne mreže srednješolskih domov. Mreža teh domov pa je povezana z nujno usmeritvijo v izgrajevanje večjih izobraževanih centrov za izobraževanje strokovnih kadrov. Malo je ustanov, ki so tako organsko povezane z razvojem šol II. stopnje v večjih mestih, kakor so to dijaški domovi. Dijaški domovi so po vojni odigrali važno vlogo v vzgojno-izobraževalnem procesu; z njihovo pomočjo je bilo omogočeno šolanje mladine iz oddaljenih krajev, saj stroški bivanja v teh domovih niso bili visoki. Razliko med stvarnimi, stroški in prispevki dijakov pa je krila družba. Toda odnos do domov se je menjal vse bolj v smer finančne osamosvojitve, na lastno vzdrževanje. V tej zvezi je potrebno poudariti, da se je vzporedno z upadanjem interesa za dijaške domove večal interes do ustanavljanj šol II. stopnje v manjših krajih. Tako se je začel proces ekstenzivnega načina izobraževanja, ki je še danes osnovna značilnost našega šolstva. V prihodnje bi morali biti prav dijaški domovi pogoj za dosego intenzivnosti v izobraževanju. Za to bi si morala družba tudi prizadevati in po tej poti iskati izhode. 6. 2. 2. Načrt razvoja šolskega prostora srednjih šol Če hočemo uresničiti ideje o novem sistemu izobraževanja predvsem na področju srednjega šolstva in če hočemo sanirati sedanje stanje ter vključiti v drugostopenjsko izobraževanje več mladine ter zmanjšati zasedenost na faktor 1,3 je potrebno zgraditi za 11.500 sedežev prostora v srednjih šolah. To pa pomeni po sedanjih ocenah, investicijo v znesku 220 milijonov din. ŠT. 6 — 17. XII. 1972 PROSVETNI DELAVEC __________________________________________ STKAN 6. 3. KADROVSKA PROBLEMATIKA Gimnazije Formalna strokovna usposobljenost učnega kadra zadovoljuje, saj jih ima 773 ali 83 % visoko izobrazbo, od tega 486 filozofsko fakulteto in 166 prirodoslovno matematično fakulteto. Deficit je ugotovljen pri učiteljih matematike in fizike, delno telesne in tehnične vzgoje, pri vseh drugih predmetih pa je stanje povsem zadovoljivo in se podatek zelo približa 100 %. Tehniške in njim ustrezne šole Po podatkih zavoda za statistiko SRS je bilo na tehniških in njim ustreznih šolah v letu 1968/69 skupno 1291 učiteljev, od tega 549 žensk. 675 (316 žensk) učiteljev je bilo zaposlenih za nedoločen čas, 25 učiteljev (6 žensk) za določen čas in 591 učiteljev (218 žensk) v civilnopravnem razmerju. Neugodno je razmerje med številom učiteljev v civilnopravnem razmerju in rednimi, saj je razmerje med obema kategorijama skoraj 1:1. To dejstvo povzroča šolam težave pri sestavi urnika, ker honorarni učitelji neradi prihajajo večkrat na teden le za eno do dve uri na šolo. Po izobrazbi ima visoko šolo 821 učiteljev, višjo 243, srednjo 226 in osnovno šolo 1 učitelj; od teh jih je zaposlenih za nedoločen čas 426 z visoko, 121 višjo, 127 s srednjo in 1 učitelj z osnovno šolo. Stanje pri učiteljih v civilnopravnem razmerju je glede tega ugodnejše, saj ima 384 učiteljev visoko izobrazbo, 113 višjo in le 94 srednjo. Procentualno razmerje je torej: z visoko z višjo s srednjo vsi učitelji 63,6% 18,8% 17,6% za nedoločen čas 63,1 % 17,9% 19,0% v civilnopravnem razmeiju 65,0 % 19,0% 16;0 % Glede na zahtevo zakona, da poučujejo splošno izobraževalne predmete in strokovno teoretične predmete učitelji z visoko izobrazbo, je odstotek učiteljev z višjo in srednjo izobrazbo prevelik. Res pa je, da za določene strokovne teoretične predmete sploh ni fakultet, na katerih bi si mogli učitelji pridobiti ustrezno visoko izobrazbo. Poklicne šole Na delovnih mestih z zahtevano visoko izobrazbo je bilo zaposlenih v šolskem letu 1968/69 le 115 ustreznih učiteljev, na delovnih mestih s predpisano višjo izobrazbo pa 267 ustreznih učiteljev. Ostalih 300 učiteljev ima samo strokovno izobrazbo. Heterogenost učnega kadra na poklicnih šolah je tudi mnogokrat vzrok poprečnemu učnemu uspehu. Zasedba predmetov teoretičnega in praktičnega pouka še ni v skladu z zakonom o srednjem šolstvu. Zelo težko je dobiti učitelje praktičnega pouka, ker je tehnikov, ki bi šli skozi poklicno šolo, zelo malo. Dodatno izobraževanje pa ni vabljivo, ker ostane brez stimulacije. Manjkajo tudi učitelji strokovno teoretičnih predmetov. Šole bi sicer te učitelje dobile, če bi jih lahko stimulirale tako kot gospodarske organizacije. Poseben problem so inštruktorji in mojstri v delovnih organizacijah, kjer so učenci pri praktičnem pouku. Strokovnost teh je dostikrat dvomljiva, pedagoške izobrazbe pa v veliki večini sploh nimajo. Razdrobljenost in majhnost šol oziroma oddelkov je povzročala in še povzroča tudi kadrovske probleme. Za doseganje učne obveznosti morajo posamezni učitelji poučevati različne strokovne predmete, ne glede na to, koliko so zanje usposobljeni. To pa vodi v nižanje kakovosti pouka. V majhnih šolah je za posamezne predmete premalo ur za polno namestitev ustreznih učiteljev, zato si šole pomagajo s honorarnimi predavatelji. To so ponavadi ljudje, ki so zaposleni zunaj šolstva. Šoli se posvečajo polovično, posledice tega pa so nizka kakovost poučevanja in neredno opravljanje šolske obveznosti. Pri reševanju kadrovske problematike srednjih šol, zlasti pri poklicnih in štiriletnih strokovnih šolah, je treba upoštevati dolgoročni razvoj, ki bo moral zagotoviti šolanje ne samo mladim generacijam, pač pa tudi že zaposlenim pri njihovem nadaljnjem izobraževanju. V Sloveniji trenutno nimamo šole, ki bi dajala kadre za poklicno izobraževanje in smo vezani na šolo v Reki. Nujno je treba med najboljšimi tehniki in kvalificiranimi delavci poiskati kandidate in jih poslati v to šolo, sicer bodo zahteve po izobrazbi učiteljev na poklicnih šolah in zasedba teh mest še naprej v neskladju. Glede na predviden večji vpis v srednje šole in glede na sedanje stanje pa vidimo, da bomo morali na te šole dobiti kar 164 učiteljev z višjo izobrazbo in 532 z visoko, skupno torej 696 učiteljev. 6. 4. Finančni podatki Srednje šole so po svojem sestavu zelo heterogene in vključujejo tudi precej proizvodne dejavnosti, saj je znano, da imajo nekatere industrijske šole in centri namesto učnih delavnic kar cele tovarnice. Statistika zbira seveda le celotna sredstva, ki se pretakajo prek žiro računov srednjih šol in nam daje za obdobje od 1965—1968 naslednje podatke o izdatkih srednjih šol. Tabela 22-SRŠ-9 v milj. 1. Poklicne 2. Tehn. in druge str. 4-letne š. 3. Šole za učni kader 4. Gimnazije 5. Šolski centri 6. Skupaj Vir: Letopis 1970 Izdatki srednjih šol Izdatki skupaj 1965 1966 1967 1968 13,5 13,1 14,9 46,3 42,6 45,8 57,6 61,3 7,4 ■ 7,7 20,8 20,3 21,5 25,0 26,9 30,3 82,2 75,6 75,6 75,6 167,1 167,1 222,8 244,7 Od tega materialni 1965 1966 1967 1968 4,7 3,8 18,9 19,9 9,3 9,7 17,7 18,8 0,8 0,8 2,3 2,3 3,6 3,1 2,9 3,1 86,4 33,3 28,3 31,8 54,3 50,7 70,3 75,0 Po podatkih. republiške izobraževalne skupnosti pa so srednje šole dobile v letu 1968 — 104,252.000 din, 1969 — 132,988.000 din in v 1. 1970 - 186.252 din. Primerjava kaže, da so dotacije skoraj za polovico manjše od vseh izdatkov srednjih šol. Iz podatkov statistike lahko pravilno ocenimo razmerje med izdatki za sebne dohodke in izdatki za materialne potrebe le pri tistih skupinah šol, ki nimajo lastne proizvodnje. Pri načrtovanju stroškov v prihodnjem petletnem obdobju smo predvidevali, da bodo vsi zaposleni z neustrezno izobrazbo le-to dosegli in da se bo zaposlilo toliko novih pedagogov, kot je razvidno iz tabele 17-SRS-14. Kot pri osnovnih šolah gre tudi pri srednjih za vrsto drugih dejavnosti, ki jih financira republiška izobraževalna skupnost - to je socialno zavarovanje, regresi za skupinska potovanja, regresi za dijaške domove, sredstva za štipendije srednješolcev, sredstva za vzgojo v dijaških domovih. Za vse te dejavnosti nismo predvideli razširitev. 6. 5. PRIHODNJI GOSPODARSKI RAZVOJ, POTREBE PO KADRIH IN IZOBRAZBENA STRUKTURA ZAPOSLENIH 6. 5. 1. Kapacitete vseh srednjih šol morajo postati tolikšne, da bodo lahko sprejele okrog 80 % otrok vsakega generacijskega letnika (23.000 vpisanih mest 1. letnika) in sicer: 'okrog 10.000 vpisanih mest v poklicnih šolah 9.000 vpisanih mest v 4 letnikih srednjih strokov, šol in okrog 4.000 vpisanih mest v gimnazijah Tem zahtevam (glede na kapacitete!) ustrezajo gimnazije, približujejo se jim poklicne šole, povsem premajhne pa so kapacitete tehniških in njim ustreznih strokovnih šol. Posledice premajhnih kapacitet teh šol se jasno kažejo že v razmerju med srednjim (štiriletne šole!) in visoko izobraženim kadrom. Zahtevana racionalna razmerja so 4:1 ali celo 5:1. Pri nas pa je to razmerje 2,5:1, kažejo pa se močne težnje, da se bo to razmerje slabšalo. Pri načrtovanju šolskih kapacitet, upoštevajoč postavljeni koncept polne izkoriščenosti sposobnostnih potencialov, lahko vzamemo razmerja med posameznimi skupinami srednjih šol (poklicne šole, štiriletne strokovne šole in gimnazije) kot konstanto. Znotraj prvih dveh skupin pa se morajo kapacitete posameznih usmeritev prožno prilagajati ugotovljenim strukturnim kadrovskim potrebam v skladu s srednjeročnim načrtom in v skladu ž analizami o deficitarnosti in suficitarnosti kadrov posameznih strokovnih profilov. 6. 5. 2. Vzporedno s prilagajanjem kapacitet posameznih skupin srednjih šol pa je zaradi učinkovitosti teh šol nujno potrebno uvesti potrebne izborne mehanizme ob prehodu učencev iz osnovnih v srednje šole. Že sama obravnava, spoznavanje in ocenjevanje učencev, kot je predlagana v poglavju „osnovna šola“, je najboljše izhodišče za nadaljnje usmerjanje. Če temu priključimo še ugotovitve poklicnih usmerjevalcev in ugotovitve specializiranih zdravstvenih služb, imamo metode izbora tako rekoč na dlani. O sprejemu učencev naj torej odločajo vse te ugotovitve, kijih zberejo posebne „mešane“ komisije. Učenci, ki po teh merilih v določeno šolo niso sprejeti, naj imajo še možnost opravljati sprejemni izpit. Tak način sprejemanja v srednje šole se je odlično izkazal v praksi francoskega šolstva. 6. 5. 3. Z zmanjšanjem osipa v osnovni šoli ter z zakonom, ki naj omogoči nadaljnje šolanje po končani šolski obveznosti, je treba zagotoviti, da bo 90 % mladine nadaljevalo šolanje na srednjih šolah in v drugih oblikah strokovnega izobraževanja po končani šolski obveznosti, vključno s pošolskim izobraževanjem kmečke mladine. V petletnem obdobju do leta 1975 je pri predpostavljenih ukrepih vpisa in osipa (to je ob upoštevanju predpostavke, da bi 90% mladine nadaljevalo šolanje po končani šolski obveznosti) treba računati z izredno močnim pritiskom mladine na to stopnjo izobraževanja. Tako bo mogoče načrtno odstraniti disproporce v izobrazbeno kvalifikacijski strukturi zaposlenih. Iz demografskih pokazateljev oziroma sklepov na osnovi statističnega gradiva popisa prebivalstva 1. 1961 o številu otrok po letih starosti, je mogoče za naslednje obdobje predvideti število otrok, ki bodo končali osnovnošolsko obveznost in se glede na navedeno predpostavko vpisalo na šole II. stopnje. V preteklem obdobju je bilo v Sloveniji po posameznih letih živorojenih otrok: 1956 31.466 1957 30.086 1968 28.283 1969 28.432 1960 27.825 1961 28.955 1962 29.035 1963 29.175 1964 29.184 Glede na to, da se zaradi smrtnosti do vpisa v osnovno šolo zmanjša število otrok za 3,4%, do izpolnitve šolske obveznosti pa za nadaljnjih 0,5 %, ter da je treba računati tudi z izpadom tistih otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki se vzgajajo v posebnih vzgojno-izobraževalnih zavodih in ki jih pride na generacijo v Sloveniji poprečno 580, bi v naslednjih letih izpolnilo šolsko obveznost naslednje število otrok: 1970/71 29.660 1971/72 28.340 1972/73 26.620 1973/74 26.710 1974/75 26.140 itd. 6.5.4. Ob upoštevanju načrtne predpostavke, naj bi 90% mladine po končani šolski obveznosti nadaljevalo šolanje na srednjih šolah in drugih oblikah strokovnega izobraževanja, bi to pomenilo, da bi v letu 1974/75 nadaljevalo šolanje 23.526 učencev, v letu 1975/76 pa 24.560 učencev. To pomeni, da bi bilo potrebno za približno 4.340 novih učencev, to je za razliko med 24.560 in sedanjim vpisom iz osnovnih šol, ki znaša 20.220, priskrbeti ustrezne prostore ter nastaviti nove učne moči. Če upoštevamo, da bi imel oddelek 30 dijakov, bi to zneslo 144 novih oddelkov. Pri faktorju okoli 1,8 (to je pri tem številu učiteljev na 1 oddelek), bi zneslo povečanje pedagoškega kadra za 251 novih učnih moči. Povečanje šolske površine — na račun povečanja vpisa — pa bi bilo treba pri normativu 8 kvad. metrov šolske površine na sedež zagotoviti v višini okrog 45.600 kvad. metrov pri faktorju zasedenosti 1,5, ter 52.600 kvad. metrov pri faktorju zasedenosti 1,3. 7. OBSTOJEČI ČLOVEŠKI RESURSI ZA ŠOLANJE V OBDOBJU 1971-75 7; 1. .Razpoložljive letne kvote za šolanje na različnih stopnjah so omejene z demografskimi faktorji (velikost starostnih generacij), s šolskimi outputi na predhodnih stopnjah šolanja in z odlivom med zaposlene. 7. 1. 1. Demografski faktor je odločujoč dejavnik obsega vpisa na začetku šolanja, to je pri vpisu in skozi vso osnovno šolo. Zaradi tega, ker praktično zajamemo 100% generacije v osnovno šolo, je prihodnji vpis v osnovne šole enak prihajajočim (že rojenim generacijam). Njihov obseg in dinamika sta prikazana v poglavju o osnovnih šolah. 7. 1.2. Že v osnovni šoli pa se vpisana generacija zaradi različnih vzrokov zmanjšuje, tako da pride do konca (sedaj) le približno 75 % generacije. Teh 75 % generacije je torej lahko potencialni porabnik srednjega šolstva, vendar samo v primeru, da bivši (100 %) osmošolci nadaljevali šolanje. 7. 1.3. Po načrtnih predvidevanjih naj bi do leta 1975 dosegli, da bi se 90% osmošolcev vpisovalo v srednje šole. Razlika med vpisom v srednje šole in celotnim številom osmošolcev so osmošolci, ki se zaposlijo in tako omogočijo priliv delovne sile s to izobrazbo, nekaj pa jih ostane doma in se izgubijo tako za šole kot za delovno silo. 7. 1.4. Generacija, srednješolcev, ki se vpisuje, je skozi šolanje bolj ali manj uspešna in v določenem odstotku tudi konča srednjo šolo. Ker pa so srednje šole zelo različne, lahko računamo, daje za nadaljnji vpis na univerzo odločujoče samo število gimnazijcev in maturantov različnih tehniških šol. Neuspešni v srednjih šolah se v statistiki zopet pojavijo kot osnovnošolci, drugi uspešni pa se razporedijo med priliv delovne sile, ostanejo doma ali pa zaradi česa drugega ne vstopijo med novo delovno silo. 7. 2. Gibanje osnovnošolske populacije in deloma še srednješolske, je relativno preprosto spremljati. S preprostim in približnim izračunom smo ugotovili, da bo v petletnem obdobju končalo šolanje 135.100 osnovnošolcev. Po predpostavkah v sedanjem in prihodnjem vpisu v srednje šole se jih bo vpisalo v prvi razred šol druge stopnje 115.000, ostalo pa jih bo 20.100, ki se bodo zaposlili ali pa bodo ostali doma. V petletnem obdobju jih tudi ob zvišani učinkovitosti (80%) 33.775 ne bo izdelalo osnovne šole. To pa je skupaj z 20.100 kar 53.875 osnovnošolcev. Če prištejemo še 14.221 neuspešnih v srednjih šolah, dobimo 68.096 učencev, ki bodo vtem obdobju končali šolanje z osnovno šolo in manj. 7. 3. Srednje šole zaradi heterogene sestave onemogočajo enako določanje in razvrščanje pri njih vpisanih učencev. Ker pa so gimnazije in tehniške šole osnova za kasnejši vpis na visoke in višje šole, si oglejmo, koliko je v njih na voljo učencev za študij na visokih šolah. 7. 4. Na visokih in višjih šolah so že vpisane generacije, ki jih časovno zajema ta načrt. V obdobju 1966—1970 se je vpisalo 31.280 študentov, ki so prej končali srednjo šolo. Že nekaj let nazaj je razmerje med gimnazijci in tehničnimi abiturienti pri vpisu 80:20. V vseh navedenih letih se je vpisalo torej 25.024 gimnazijcev in 6.256 tehnikov. V tabeli 31-R1 je vsakoletni vpis razbit na študente po izvoru; primerjava vpisanih in tistih, ki so isto leto končali, pa nam razkrije, da je visok vpis nemogoč Samo z novimi maturanti. Leto 1968/69 se je pod že razloženimi predpostavkami vpisalo 1.308 tehnikov in 5.231 gimnazijcev. Tega leta pa je uspešno končalo šolanje na tehniških šolah 3.254 učencev, na gimnaziji pa 3.022 maturantov. Tehnikov je končalo toliko, da bi se lahko vpisali vsi novi študenti iz tehniških šol, gimnazijcev pa je bilo na voljo samo za 58 % vpisa. Pri tem pa še nismo upoštevali, da se s tehniške šole odloči za vpis 15 (po drugi oceni 25 %) in da se iz gimnazije vpisuje naprej 90 % maturantov. Nenehno večji vpis,'kot je (bilo) na voljo maturantov, kaže, da je še drugi vir, ki ga pa doslej nismo mogli ugotoviti. Ker to niso šole in ker tudi ni praksa, je vpisna kvota dosežena na račun fiktivnega vpisa. 7.4. 1. Delež vpisa, ki ni bil dosežen z novimi maturanti, je bil zadnja tri leta 46,0 %, 44,3 % in 44,7 %. Vse to ni fiktivni vpis, ker ni bilo mogoče izločiti na novo vpisanih tujih študentov in študentov iz drugih republik. Toda tudi če vzamemo, daje bilo fiktivnega vpisa okrog 40 % ali dve petini, nam je lahko jasno, kako nam ta fenomen zamegljuje pravo sliko o razpoložljivih resursih in uspešnosti. Zaradi njega je uspešnost šolanja tako nizka in zaradi njega tudi ne dobimo priliva nove delovne sile s srednjo izobrazbo, ker se neuspešni študentje vrtijo v krogu znotraj sfere šolstva, iz njega pa ne izstopijo ali pa izstopijo z zamudo. Zaradi takšnega stanja nam tudi ni mogoče točno ugotoviti, ali bo dovolj srednješolcev za priliv med delovno silo, kar bi zahteval naš družbeni in gospodarski razvoj. 7.4.2. Fiktivni vpis, ki napihuje kontingente vpisanih v prvi letnik, bi v naslednjih letih morali s premišljenimi ukrepi čim bolj zmanjšati. Današnji način selekcije in usmerjanja (kije popolnoma liberalističen), bi morala zamenjati strokovno usmerjanje in selekcija. To naj bi izvajale inštitucije v visokem šolstvu in zunaj njega. Poleg tega bi morah z notranjo regulativo in zajemanjem podatkov vsaj evidentirati prvi, drugi ali drugačen fiktivni vpis, ker bi šele s tem dobili pravo sliko o učinkovitosti različnih vrst študija. 7.5. Plan družbenega razvoja SR Slovenije predvideva 1,8% stopnjo rasti zaposlenosti ali 11.000 novih oseb med zaposlenimi. Ta kvota je po dveh variantah razdeljena med različne stopnje izobrazbe. O K O, 50 K < PROSVETNI DELAVEC [3 05 I H-* »—1 S S Tabela 31-RI VISOKE ŠOLE (Redni študenti) Vpisali v Izvor vpisanih štud. po šolah (80 % G, 20 % Leto pivi letnik T) 1 2 1966/67 5.475 T 1.095 1967/68 5.604 G 4.379 T 1.121 1968/69 6.539 G 4.483 T 1.308 1979/70 6.706 G 5.231 T 1.341 1970/71 6.956 G 5.365 T 1.391 Opomba: T = tehniške šole G 5.565 G = gimnazije Število maturantov srednjih šol Nadaljevali šolanje na visokih in višjih šolah (25 % T, 90 % G) Vpis, ki ni pokrit z novimi maturanti % vpisa, ki ni pokrit s prilivom novih maturantov 3 4 5 6 T 2.607 T 625 T 443 G 2.720 G 2.448 G 1.931 43,2 T 2.867 T 717 T 404 G 2.782 . G 2.504 G 1.979 42,4 T 3.254 T 813 T 495 G 3.022 G 2.720 G 2.511 46,0 T 3.459 T 865 T 476 G 3.186 G 2.867 G 2.498 44,3 T 2.928 T 732 T 559 G 3.348 G 3.013 G 2.552 44,7 Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti in statistični letopisi Tabela 32-R2 v tisoč osebah Priliv med zaposlene 1971/75 A B Osnovna šola absolut. 43 struktura 38,8 absolut. 29 struktura 26,1 Poklicne šole 40 36,0 54 48,7 Srednje šole 17 15,3 17 15,3 Višje in visoke šole 11 9,9 11 9,9 Skupaj 111 100,0 111 100,0 Vir: Osnovni cilji in predpostavke družbenega plana razvoja SRS v letih 1971-75; Zavod SRS za planiranje 7. 5. 1. Ta in še druga predvidevanja se bodo lahko izpolnila samo takrat, če bo šolstvo v tem obdobju sposobno dajati dovolj izšolanih ljudi. Za osnovne šole smo že ugotovih, da jih bo končalo in izstopilo iz šolanja približno 68.000, kar je več kot zahteva varianta A. Srednjih šol ne moremo preveriti na enak način, posebno ker imamo nenehen primanjkljaj zaradi neuspešnih študentov. Visoke in višje šole imajo sicer dovolj velik vpis, da z malo izboljšano učinkovitostjo dosežejo zaželen in potreben priliv med zaposlene, toda ta vpis je dosežen na račun neuspešnih študentov. Čim bi zboljšali učinkovitost (in to moramo), bi se pokazalo, da nimamo dovolj maturantov iz srednjih šol. Po različnih predpostavkah o prilivu in učinkovitosti smo primerjali, koliko se skladajo ta predvideni vpis in predvidene razpoložljive količine maturantov. Vse variante izkazujejo primanjkljaj in s tem kažejo na ozko grlo pri uresničitvi postavljenih ciljev. o Tabela 33-R3 Primerjava podatkov potrebnem vpisu na višje in visoke šole po različnih predpostavkah 1 2 3 Zaposleni Po Planiranje višjega in po šolski družbenem visokošol. izobrazbi planu 2 izobr. Leto 1970 Leto 1975 razlika 31.836 44.100 12.264 11.000 Poprečno število diplomantov potrebnih na leto (5 let) 2.453 2.200 št. na novo vpisanih ob 37 % učinkovitosti: 6.629 5.946 7.500 primanjkljaj glede na razpoložljive srednješolske maturante 1.529 846 2.400 45 % učinkovitost 5.451 4.889 7.500 primanjkljaj glede na razpoložljive srednješolske maturante 351 + 351 2.400 na voljo poprečno letno: 100 % gimnazije 40 % tehniške 5.100 5.100 5.100 Opombe: Kolona 1 izhaja iz potreb po šolski izobrazbi izračunane na podlagi prožnosti. Po predpostavljeni učinkovitosti bi se moralo vpisovati 6.629 (37 %) ali 5.451 (45 %) novih študentov. Kolona 2 izhaja iz podatkov družbenega plana SR Slovenije; zaradi nekoliko nižjih potreb po delovni sili so tudi potrebe nove generacije manjše. Kolona 3 predpostavlja vpis 7.500 poprečno letno. Povezave med potrebnimi delovnimi močmi in učinkovitostjo študija ni. Če bi jo vseeno upoštevali, bi dobili veliko večje število novih visoko kvalificiranih kadrov ali pa bi se izkazal vpis kot prevelik. s VIR: 1 - Vidojka Kozak: Ekonomski vidik načrtovanja izobraževanja; materiali republiške izobraževalne skupnosti. 2 - Osnovni cilji in predpostavke . ..; Zavod SRS za planiranje, Ljubljana 1970 3 - Planiranje višjega in visokošolskega izobraževanja; FSPN (Center za raziskovanje lokalnih skupnosti in delovnih organizacij); Ljubljana, oktober 1970 8. VISOKE ŠOLE # Višje in visokošolsko izobraževanje najočitneje izkazuje procese v predhodnih stopnjah vzgoje in izobraževanja. Najčisteje zrcali rezultate, pomanjkljivosti in učinke, ki se na tej stopnji le akumulirano izražajo. Zategadelj menimo, da je ocenjevanje rezultatov in načrtovanje izobraževanja na tej ravni tesno povezano z vprašanjem dolgoročnosti načrtovanja izobraževanja. Predvsem na tej ravni lahko ugotovimo, da je treba cilje in prognoze izobraževanja tesno povezati v celotnem sistemu izobraževanja na vseh izobraževalnih ravneh in da kakršnokoli učinkovito načrtovanje implicira dolgoročnost. V kratkem obdobju do leta 1975 glede povečevanja vpisa generacij v višje in visoke šole ne moremo ukreniti skoraj nič. Lahko ukrepamo na področju izrednega študija, in sicer pri ukrepih za povečanje vpisa in učinkovitosti tega študija. V okvirih rednega šolanja na tej ravni pa nam podatki iz poglavja 7 kažejo, da nimamo človeških resursov (generacijskih kontingentov), ki bi omogočali večjo ekstenzivno rast. Zategadelj se lahko naši ukrepi in razmišljanja gibljejo predvsem na ravni večanja notranje učinkovitosti višjih in visokošolskih institucij. Preden pa preidemo na prikaz predpostavk večje učinkovitosti, je potrebna kratka ocena stanja. 8. 1. OCENA STANJA: 8. 1. 1. Število študentov v SRS se je v preteklih obdobjih nenehno povečevalo; neprestano se je večalo število študentov višjih šol. Od leta 1952/53 do 1969/70 se je število študentov več kot potrojilo (indeks 313). V obdobju 52/53 do 56/57 je znašal odstotek študentov višjih šol 7,2 %, v letu 1968/69 pa celo 41,3 %. Po tem obdobju pa to število pada zaradi prekvalifikacije nekaterih višjih šol v visoke šole (tabela 22-VVŠ 1). Učni uspeh na višjih in visokih šolah je slab. S kakršnimikoli podatki operiramo, se pokaže, da ne moremo biti zadovoljni z uspešnostjo izobraževalnih ustanov in gibanjem uspešnosti študentov. Vpisani v šolskem letu 1954/55 1955/56 1(956/57 1957/58 1958/59 1959/60 1960/61 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 Vir: Teorija in praksa, 1970, štev. 12 Odpadli in nevpisani po prvem letniku študija^ % 31.0 29.5 23.2 29.2 42.2 27.6 29.0 41,8 40.1 45.7 43.7 48.1 Za kasnejše razdobje nimamo enako urejenih podatkov. Pomagamo si lahko s primeijavo števila študnetov po letnikih študija. Stud. leto L let. 11. let. III. let. IV .let 1966/67 46,6 22,3 17,2 13,2 1969/70 56,5 23,5 12,7 7,3 Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti Struktura vpisanih študentov oziroma ustrezno število močno pada z višjim letnikom študija. Majhen odstotek v zadnjem letniku omogoča le nizko število diplomiranih. Visok odstotek v prvem letniku lahko pojasnimo le s pojavom fiktivnih vpisov (ki niso le enkratni). V celoti pa podatki kažejo še na pojav podaljševanja študija, kar je poleg velikega osipa najznačilnejši kazalec neučinkovitosti našega visokošolskega izobraževanja. Dolžina študija za diplomante fakultete Fakulteta 1964 1965 1966 1967 1968 FF 6,4 7,8 6,2 8,3 6,3 PF 5,5 6,0 5,9 6,2 6,7 EF 5,9 . 5,9 5,9 6,2 5,7 FNT 6,1 6,3 6,3 6,6 6,9 FAGG 6,7 6,5 6,3 6,8 7,2 FE 7,1 6,5 7,0 7,1 6,1 FS 6,2 6,2 6,7 7,0 .6,7 ME 6,8 . 6,8 6,1 6,9 «6,8 BFT 6,2 5,8 6,0 6,2 6.0 Vir: Inštitut za ekonom, raziskovanja, Ljubljana 1970 8. 1.2. Podaljšanje študija ima neposreden vpliv (poleg drugih negativnih „stranskih“ učinkov) predvsem na: — močan porast stroškov na enega diplomanta; — pomanjkanje kadra s srednjo izobrazbo v delovnih organizacijah. Študentje, ki so neuspešni že v začetku študija, se .zadržujejo na Univerzi še eno leto ali do treh let in se šele po tem času zaposlujejo kot kadri s srednjo izobrazbo; v poglavju o razpoložljivih človeških resursih pa smo videli, da število takih primerov ne gre zanemarjati. 8. 1.3. Vrsta podatkov o številu študirajočih in diplomiranih na prebivalca ter zaposlenega (aktivnega prebivalstva) — glej ustrezne tabele v prilogi — kaže, da izgublja Slovenija — v primerjavi z drugimi republikami in državami — vrsto komparativnih prednosti. Podatki povedo, da izgubljamo prednost, ki jo je imela Slovenija v kvalifikacijsko-izobrazbeni strukturi (srednje, višje in visoke izobraženi) še pred leti, pa tudi to, daje malo upanja za uresničitev nekaterih temeljnih predpostavk srednje in dolgoročnih (predvsem teh) ciljev družbenega razvoja Slovenije. Predpostavke teh ciUjv (ki niso le ekonomskega značaja) pa so: bistveno izboljšanje kvaBrika-cijsko-izobrazbene strukture zaposlenih, večja intelektualizacija dela, na tej osnovi boljša organizacija dela, večje izkoriščanja znanja, strokovnosti itd. ’ 8. 1.4. Po ocenah visokošolskih zavodov (Analiza zaključnih računov visokošolskih zavodov ...; RCEF 1971) so razlogi za velik osip študentov naslednji: — fiktivni vpisi, ki jih narekuje interes študentov, da obdržijo pravice, združene s statusom študentov; — nepravilno usmerjanje v poklic, t. j. študijsko usmeritev; — pomanjkljivo predznanje iz srednjih šol: — prevelike skupine študentov pri vajah, premalo indidvidual-nega pouka; potrebni so večji prostori in večje število asistentov; — neustrezni učni načrti in urniki; — prevelika učna obveznost študentov; — neustrezni materialni položaj študentov; — zaposlitev pred diplomo (specifičnost obeh akademij); — premajhna zavzetost študentov za intenzivnejši študij. Navedeni razlogi za velik osip študentov niso našteti po prioritetnem redu. Pomembnost oziroma vzročnost teh razlogov za osip je v vsaki šoli nekoliko različna. Menimo, da morajo biti naša prizadevanja v izobraževalni politiki usmerjena na odpravljanje vzrokov naštetih razlogov velikega osipa študentov. Ker smo nekatere razloge pojasnjevali že v prejšnjih poglavjih (Elementi socialno-eko-nomskega in regionalnega razvoja SRS, Izobrazbeni produkti po občinah SRS, Obstoječi človeški resursi za šolanje v obdobju 1971—75), menimo, da je treba oceniti še razlog neustreznega števila pedagoških delavcev. 8.1.5. Naše višje in visokošolske institucije imajo izrazito neugodno razmerje med številom študentov in številom pedagoških delavcev. Posebno vprašanje povečanja učinkovitosti študije je nadalje razmerje med rednim in honorarnim pedagoškim osebjem, razmerje med univerzitetnimi učitelji in asistenti itd. ŠTEVILO ASISTENTOV IN SODELAVCEV NA UČITELJA, ŠTEVILO REDNIH ŠTUDENTOV NA PEDAGOŠKEGA DELAVCA, ŠTEVILO REDNIH DIPLOMANTOV NA PEDAGOŠKEGA DELAVCA (1970): Število rednih Asistenti in Število štu- diplomantov na pedagoškega sodelavci na dentov na delavca Fakulteta učitelja pedag. del. 1970 1969 1 2 3 4 Akademija za lik. umetnost 0,04 3,5 0,5 0,39 Akad. za glasbo 0,06 3,3 0,5 0,4 AGRFT 0,14 2,4 0,4 0,19 FSPN 0,28 3,6 0,2 0,07 EF 0,44 22,7 1,1 1,0 PF 0.45 20,8 2,5 U Vis. ekon.-komerc. 0,53 15,6 — . — FF 0,67 12,0 0,6 0,6 FAGG 0,76 7.8 1,1 1,4 BF 0,78 4.4 0,5 0,5 FNT 0,88 7,3 0,7 0,7 FE 0,95 ' 9,7 . 0,9 0,8 FS 1.12 9,9 0,7 1,0 VŠTK 1,20 3,3 0,1 0,08 MF 2,45 2,8 0,6 0,6 Višje šole: Višja agronomska 0,05 6,1 0,7 1,6 Višja pomorska 0,05 9,5 2,2 1,9 Višja upravna i . 0,06 8,3 1,3 0,9 Višja pravna 0,12 11,9 2,1 0,9 PA Ljubljana 0,15 6,8 0,8 0,9 Višja stom atol. 0,60 0,9 1,0 0,4 Višja tehniška 0,89 6,9 1,3 1,2 PA Maribor 1,30 2,4 0,4 0,2 Višja šola za zdr. del. 1,37 1,0 0,4 0,3 Višja šola za socialne delavce 3,5 1,3 0,3 0,6 VIR: Analiza zaključnih računov visokošolskih zavodov .. RCEF, Raziskovalni center Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, 1971 8. 2. PREDPOSTAVKE VEČJE UČINKOVITOSTI VIŠJEŠOLSKEGA IN VISOKOŠOLSKEGA IZOBRAŽEVANJA V SRS V poglavjih Elementi socialno-ekonomskega in religionalnega razvoja, Izobrazbeni produkti po občinah v SRS, Obstoječi človeški resursi za šolanje v obdobju 1971-75 so prikazana stališča, predpostavke in možnosti večje učinkovitosti celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema. V poglavju Izobraževanje izven rednega šolanja pa se bomo podrobneje obravnavali možnosti in predpostavke kvalitetnejšega priliva strokovne delovne sile v obdobju 1971—75. Menimo, da so pomembna vprašanja tega načrta tudi stališča oziroma predlogi za večje učinkovitost visokošolskega izobraževanja. Poleg nesmotrnega trošenja družbenih sredstev, časa in energije študentov so to bistveni pogoji dohajanja razvoja na področju oblikovanja novih visoko kvalificiranih kadrov. To pa je prvi pogoj doseganja ciljev, ki jih načrtujejo in vsebujejo družbeni dokumenti našega prihodnjega razvoja. Res je sicer, da število študnetov narašča, vendar pa število diplomantov stagnira. Problem povečanja notranje učinkovitosti se postavlja, poleg vseh doslej navedenih razlogov v ustrezajočih poglavjih, še s stališča rastočega razkoraka predvidenih demografskih projekcij (t. j. obstoječih člo- S g £ Q t—< £ h « > O K eu os 6 — 17. III. 1972 ________ PROSVETNI DELAVEC STRAN veških resurov) in predvidenih vedno večjih^ potreb po strokovni delovni sili. 8. 2. 1. Glede na to, da nam je vrsta dolgoročnejših ciljev na področju izobraževanja v nekem smislu dana v splošnih družbenih dokumentih prihodnjega razvoja slovenske družbe, pa se riam vseeno zdi potrebno razlikovati dolgoročne in kratkoročne cilje oziroma eno in drugo usmeritev s konkretnim^implikacijami. Zdi se nam primerna distinkcija, ki jo navaja dr. J. Županov (Pristupna razmatranja ciljeva dugoročnog ekonomskog i društvenog razvoja Jugoslavije — Zgb. 1970). Avtor loči finalne (dolgoročne) in inter-medijarne (kratkoročne in srednjeročne) cilje. Meni, da finalnih ciljev ne oblikujemo s seštevanjem intermedijarnih ciljev, projiciranih v prihodnost, čeprav je to projiciranje lahko merilo realnosti finalnih ciljev na časovno razdeljena obdobja in je taka razdelitev vedno primerna. Dolgoročni cilji morajo usmerjati akcijo realizacije intermedijarnih (srednjeročnih) ciljev. Le-ti pa učinkujejo tudi reverzibilno na spreminjanje (ponovno vrednotenje) dolgoročnih ciljev. Ta stališča oziroma razmišljanje, predvsem.pa stališče, daje funkcija dolgoročnih ciljev v tem, da rabijo kot merilo izbora ožjih (kratkoročnih) ciljev, aplicirajmo na vprašanje pogojev večje učinkovitosti visokošolskega izobraževanja. 8. 2. 2. Navajamo nekaj prvih pogojev preobrazbe visokega šolstva in ciljev kratkoročnega obdobja: 8.2.2. 1. Visoko šolstvo se mora kadrovsko okrepiti, zlasti z mladimi sposobnimi kadri; doseči je treba hitrejše združevanje znanstveno-raziskovalnega in pedagoškega dela, predvsem na področjih, ki „imajo prihodnost11 (kibernetika, avtomatika, informatika itd.) in na področjih, ki so še posebej perspektivna v družbenem razvoju Slovenije (elektronika, lesnopredelovalna industrija, turizem, promet in zveze, stroke z visoko stopnjo industrijske predelave). 8. 2. 2. 2. Potrebno je doseči funkcionalno integracijo vseh razpoložljivih raziskovalnih kadrovskih in materialnih kapacitet univerze in raziskovalnih institucij; uresničiti zamisel o matičnih učnoznanstvenih enotah; s prožnejšo organizacijo omogočiti interdisciplinarni študij, izbiro programov in študijskih oblik, ki naj na osnovi že obstoječih izobraževalnih kapacitet prispevajo k oblikovanju novih profilov; hkrati pomeni to odpravljanje potrebe po odpiranju novih študijskih smeri in uveljavljanje ozkih specializacij ■ (npr. tehnolog brez tehnične fakultete); s tem pristajamo na ozko strokovnjaštvo. Učne načrte na ustreznih tehniških fakultetah je treba dopolniti s funkcionalnimi znanji iz posameznih področij, ki jih na primer rabijo tehnologi. 8. 2. 3. Kratkoročni cilji, ki naj omogočijo večjo učinkovitost študija (več diplomantov), pa naj bi bili naslednji: 8. 2. 3. 1. V srednjih šolah je potrebno vzpostaviti sistem poklicnega in študijskega usmerjanja mladine (ne glede na regionalne in materialne pogoje); na ravni prestopa v višji in visokošolski študij je treba dokončati akcijo o usmerjanju in ravni pogojev vpisa na podlagi objektiviziranih testov za dobre in zadostne dijake srednjih šol (Katedra za psihologijo, oziroma psihološki inštitut in republiška izobraževalna skupnost). S tem bi razbremenili prve letnike s kandidati, ki na podlagi uspeha v srednji šoli nimajo pogojev za uspešen visokošolski študij. Ob tem je potrebna še izdatnejša štipendijska politika (predvsem v obdobju ko se gospodarska rast zaustavi) ter širjenje domskih kapacitet za študente in srednješolce. Le ob uveljavljanju približno enakih materialnih pogojev lahko pričakujemo, da se bodo skozi srednje šole ,,prebili“ naravno najsposobnejši dijaki. 8. 2. 3. 2. Povečevati je treba vpis na študijske smeri, ki že sedaj izkazujejo dificitamost glede na znane kadrovske potrebe. Znotraj družboslovnih fakultet je treba povečati vpis na fakultete, ki dajejo visoko sposobne učiteljske kadre za srednje in osnovne šole ter vpis na tiste šole, katerih diplomanti odhajajo v terciarni sektor. Povečati je treba vpis na naravoslovne, predvsem pa na tehnične fakul-' tete, visoke in višje šole. Potrebno nam je mnogo več kadrov s področja tehnike, kibernetike, matematike, komunikacije in organizacije dela. Nedvomno je ena izmed najbolj bolečih točk naših strokovnih kadrov zelo slabo usposobljen vodilni kader. Nujno bo mnoge tovrstne profile ustvariti na interdisciplinarni ravni, predvsem pa na interdisciplinarni ravni na podiplomskem študiju. 8. 2. 3. 3. Dopolnjevati moramo opremo in vlagati v funkcionalno bazo visokošolskih zavodov; ob posodobljanju opreme (laboratoriji, knjižnice, itd.) je šele možna nova tehnologija izobraževanja; potreben pa'je tudi delovni investicijski program za celotno področje visokošolskih investicij, ki je sicer izdelan, ni pa še doživel javne kritične obravnave in ustrezne družbene verifikacije. 8. 2. 3.4. Sproti je treba izvajati faze sistemizacije delovnih mest na višje in visokošolskih zavodih, kar je tudi pogoj večje intenzivnosti študija; uresničitev sistemizacije naj omogoči več osebnega stika med študenti in učitelji. Šele tedaj se bomo lahko ukvarjali s pedagogiko visokošolskega študija in novo metodologijo študija; na osnovi sistemizacije se lahko realizirajo optimalne študijske skupine; le-te bi po doslej znanih ugotovitvah ne smele presegati 15 (EF, PF) 10 (FNT, FAGG, FS, FE) in 8 (MF) itd. študentov v eni študijski skupini; s tem se bo neugodno razmerje med številom študentov in pedagoškega osebja spreminjalo, danes je to razmerje v svetu 1:4. 8. 2. 3. 5. V okviru visokošolskega študija moramo intenzivno razvijati razne oblike podiplomskega študija, ker je le tako možno v širšem smislu slediti razvoju znanosti in doseči zadostno število pedagoškega kadra za vse vrste visokošolskih institucij (pedagoških in raziskovalnih); šele več podiplomcev bi tudi omogočilo ustrezno kvalitetno selekcijo pedagoškega kadra; obenem pa je očitno, daje za. določene smeri podiplomskega študija ugodnejše (cenejše in učinkovitejše) pošiljanje kandidatov na študij v tujino; še dolgo ne bomo zmogli vseh potrebnih smeri in oblik postiplomskega in interdisciplinarnega študija organizirati doma. 8. 2. 3. 6. Zdi se pa, da bo poleg navedenega potrebno realizirati osnovna spoznanja o poyezanosti stalne družbene reforme in reformeSvisokošolskega študija. Ni mogoče reformirati učinkovitega visokošolskega sistema brez uveljavitve nekaterih osnovnih spoznanj o reformi družbe: — potrebujemo več in več visoko kvalificiranih kadrov; dosedanja praksa zaposlovanja pripravnikov je dala nekatere rezultate, po drugi strani pa vrsta indikacij (nizek nivo izrabe znanja visoko kvalificiranih kadrov, nepokrivanje hierarhične in delovne strukture, t. i. ,,notranja11 migracija strokovnega kadra itd.) kaže le navidezen preboj zaprtih vodstvenih struktur (klik) v premnogih delovnih sredinah; — potrebno je zaustaviti emigracijo strokovnjakov (boljši delovni in materialni pogoji, jasnejša perspektiva promocij); ob dejstvu, da je migracija delovne sile mednaroden pojav velja ukrepati za odpravo vzrokov emigracije visoko kvalificiranega kadra; s primerjavo stroškov, potrebnih za izšolanje visoko kvalificiranega kadra. Z deviznim prelivom naše delovne sile v tujini pridemo le do navideznih pridobitev; ekonomski učinek izobraževalnega sistema ■ pa je v tem primeru ničev; — ob dejstvu, da na izšolanih in študirajočih kadrih edino lahko načrtujemo gospodarski razvoj, je jasno, daje napačna tista usmeritev pri načrtovanju kadrovskih potreb, ki iz obstoječe ravni gospodarske in tehnološke razvitosti izračunava kadrovske potrebe. Ob načrtovanju kadrov za perspektivna gospodarska področja pa lahko oziroma moramo določati tudi razvoj teh področij (in vrsto inovacij v njih). Le s takim pristopom k načrtovanju lahko prožno načrtujemo družbeni razvoj, ker vplivamo na razvoj kadrov, tj. na bistveni dejavnik razvoja. To pa seveda vključuje smotrn in perspektiven dogovor o izobraževanju (izobraževanje kadrov načrtujemo vsaj 10—20 let pred njihovo zaposlitvijo) vsaj med dvema diferenciranima sferama družbenega dela, tj. izobraževalno sfero in gospodarstvom,' izobraževalno sfero in družbenimi službami itd. ‘Zdi se, da je to razlog neusklajenega razvoja različnih družbenih področij dela; — ob izpolnjenih prvih pogojih učinkovitejšega visokošolskega študija je potrebno hitrejše vključevanje študentov v proizvodnjo. Pri nas je višješolski študij podaljšan na 3 leta in pol, visokošolski pa na 6,7 let. Tak študij je dražji kot pa materialno, organizacijsko in vsebinsko urejen študij, po drugi strani pa s tem onemogočamo, da bi se npr. inženirji vključevali v proizvodnjo mlajši, kar je pogoj za hitro in uspešno specializacijo ter dokončno oblikovanje strokovnjaka. Flitro vključevanje diplomantov pomeni tudi hitrejše možnosti za njihovo dopolnilno izobraževanje, pomeni zmanjševanje posledic procesa zastaranja znanja-in tako dalje. 8. 2.3. 7. Ob predvidenem nadaljevanju težnje povečanega vpisa na višje in visoke šole od 17 do 22,5 tisoč v letu 1975 in na 40.000.^tudentov v letu 1985 (stališča o družbenoekonomskem razvoju ŠRS — skupščina SRS) se postavlja vprašanje, ali razvijati naprej obstoječo (nacionalno) univerzo z dislociranimi fakultetami in oddelki ali pa ustanoviti še eno in v perspektivi morda celo dve novi univerzi. Obstoj visokošolskega centra v Mariboru kaže, da gre za razvoj več univerz. Razvoj v svetu kaže, da so redke velike „mamutske“ univerze: za optimalno velikost dobre univerze štejejo univerzo z 10 do 12.000 študenti. Menimo, naj nastane nova univerza ob primerni atmosferi konference. Izkušnje v svetu kažejo, da je s tem mogoče doseči boljše rezultate. Ob tem pa se seveda postavlja tudi vrsta vprašanj, na katere je pptreben hiter odgovor oziroma ustrezen perspektiven družben dogovor: — ali se koncipira nova univerza kot druga slovenska nacionalna univerza ali le kot regionalna univerza; — če se koncipira kot druga slovenska nacionalna univerza, je nujen ustrezen funkcionalni dogovor o tem, kaj razvijati novega ob že obstoječem, kaj povsem novega itd. Skratka, gre za to, da se izognemo neracionalnemu razvoju v obliki dupliranja študijskih smeri, kateder, inštitutov itd. Brez dvoma je smiselem le enoten slovenski program razvoja dveh univerz oziroma visokega šolstva v celoti. 8. 3. KADROVSKA PROBLEMATIKA Kakršnakoli intenzivna ali ekstenzivna rast visokošolskih institucij predpostavlja razpoložljiv pedagoški in znanstveno-razisko-valni kader. Dovolj pedagoškega kadra omogoča njegovo kvalitativno selekcijo, število in kvaliteta pedagoškega kadra pa je poleg širše družbenih pogojev (urejena materialna vprašanja, ustrezno nagrajevanje in družbeno vrednotenje pedagoškega dela) eden od osnovnih pogojev povečane notranje učinkovitosti izobraževalnih institucij. Ta ugotovitev velja za vse ravni vzgojno-izobraževalnega 'sistema. Izobraževalna skupnost SRS je že decembra 1968 sprejela osnove za sistemizacijo. Izvedba sistemizacije je predvidena v treh fazah in bo končana leta 1973. Pri sistemizaciji so upoštevali predmetnik in število študentov, kar je pomembno glede na planirani prirast števila rednih in izrednih študentov. Že danes pa se pojavljajo pomisleki ob izdelani sistemizaciji (ki so jih verjetno predvideli tudi izdelovalci sistemizacije pedagoških delovnih mest): 8. 3. 1. Ali bo dovolj sredstev za vse nastavitve, predvidene v fazah sistemizacije? 8. 3. 2. Ali predložena sistemizacija za nekatere šole glede na njihovo ekspanzijo v resnici ustreza (ugotovitev Razvojnega načrta visokošolskih zavodov Maribor)? 8. 3. 3. Ali bomo za uresničitev vseh faz sistemizacije imeli na voljo dovolj kvalitetnih strokovnjakov, aspiirantov za pedagoška delovna mesta; za vse tri faze nastavitev pedagoškega osebja bi potrebovali več kot 550 strokovnjakov? (Ta pomislek je ob analizi poteka nastavitev potrdila tudi komisija za sistemizacijo.) 8.3.4. Sistemizacija ni zajela posebnih mest učiteljev na podiplomskem študiju. 8. 4. PODIPLOMSKI ŠTUDIJ 8.4. 1. Raven izobrazbe, ki jo daje sklenjena stopnja visokošolskega študija, ne zadošča več dinamičnim spremembam sveta, ki so ga zajeli intenzivni procesi nove industrijske revolucije z vsemi njenimi značilnostmi, predvsem pa s hitrim porastom obsega, kakovosti, specializacije in koncentracije strokovnih in znanstvenih kadrov. Potrebe znanstveno raziskovalnega dela, uvajanja novih dosežkov znanosti v diferencirane sfere družbenega dela in potrebe samih izobraževalnih institucij po kvalitetnejšem ter številnejšem pedagoškem osebju so tudi pri nas narekovale organiziranje nadaljnjega študija po končani drugi stopnji visokošolskega izobraževanja. Zakon o visokem šolstvu iz leta 1969 dovoljuje fakultetam, visokim šolam in akademijam, da organizirajo podiplomski študij. Podiplomski študij obsega dve obliki: magisterij in specializacijo na tistih področjih, na katerih razvijajo fakultete in visoke šole znanstveno raziskovalno delo. Na umetniških akademijah je organiziran podiplomski študij za pridobitev akademske stopnje specialista na področju, kjer razvijajo umetniška dela. Trajanje in organizacijo študija določi statut visokošolskega zavoda. Naslove magistra in specialista nista enakovredna. Zakon o visokem šolstvu daje prednost stopnji magisterij pri pridobitvi doktorata znanosti. Posebna oblika podiplomskega študija, ki je tudi osnovana v omenjenem zakonu, so tečaji in predavanja, v katerih seznanja udeležence z novejšimi strokovnimi in znanstvenimi dosežki, z novimi delovnimi metodami itd. na določenem strokovnem področju. 8. 4. 2. Značilno za dosedanji razvoj podiplomskega študija je vehko število individualnih tečajev, organiziranih za kritje potreb visokošolskih zavodov in nekaterih institutov. Podiplomski študij je prerasel potrebe zapolnjevanja le kadrovskih vrzeli na tistih fakultetah, ki v okviru republike lahko računajo na širše raziskovalno zaledje (elektronika, elektrotehnika, kemija, strojništvo itd.). Gospodarstvo se je sicer usmerilo v ustanavljanje razvojnih sektdijev, v katerih pa zaposlujejo predvsem kadre z dodiplomsko izobrazbo. Tipična značilnost take usmeritve je majhno število patentov, kupovanje „starih“ licenc itd. Obstoječe smeri podiplomskega študija večinoma ustrezajo načelom, ki veljajo'za magisterij. Osnovna slabost podiplomskih programov je relativno majhna stopnja usmerjanja v individualno raziskovalno delo. To pa je mogoče doseči ob bistvenem povečanju materialnih sredstev in drugačni organizaciji študija. Povsem neurejeno je vprašanje delitve dela med jugoslovanskimi univerzami. Sedaj namreč potekajo številni vzporedni tečaji podiplomskega študija. Zato se postavlja kot ena najnujnejših nalog jugoslovanskih univerz uskladitev in delitev dela pri organizaciji tega študija. 8. 4. 3. Vpis in osip študentov podiplomskega študija Na fakultetah in visokih šolah močno prevladuje magisterij kot oblika podiplomskega študija. V letu 1967/68 je bilo od 47 smeri podiplomskega študija na fakultetah kar 43 magisterijev in samo 4 specializacije (na biotehniški fakulteti). Samo v študijskem letu 1968/69 je bilo na fakultetah 39 smeri, od tega 36 magisterijev in 3 specializacije, v letu 1969/70 pa 41 magisterijev in dve specializaciji, v letu 1970/71 je 56 magisterijev in ena specializacija. Podiplomski študij na umetniških akademijah ima značaj specializacije. Študij poteka pretežno individualno. Slušateljev podiplomskega študija je bilo v študijskem letu 1967/68 na fakultetah vsega 289, v letu 1968/69 — 302, v letu 1969/70 - 382, v letu 1970/71 pa jih je 598. Prikazani podatki o številu študentov temeljijo na poročilih fakultet, ki so jih le-te predložile izobraževalni skupnosti SRS. Ti podatki pa se precej razlikujejo od tistih, ki jih je zbrala unvierza, pa tudi ti se ne ujemajo s podatki zavoda SRS za statistiko. Razlike nastajajo verjetno zaradi tega, ker se število med letom spreminja in tudi zato, ker statusa slušateljev podiplomskega študenta ne pojmujejo vedno enako. Nekateri zavodi so verjetno vključili v podatke, ki so jih prikazali izobraževalni skupnosti, tudi absolvente, sicer teh razhk ni mogoče pojasniti. 8.4.3. 1. V primeri s številom vpisanih rednih študentov na ljubljanskih fakultetah predstavlja število slušateljev podiplomskega študija v letu 1967/68 komaj 4,1 %, v letu 1968/69 — 3,5 %, v letu 1969/70 3,9 %, v letu 1970/71 pa 5,5 %. Skoraj vsi študentje so se odločili za magisterij, za specializacijo, ki jo ima le biotehniška fakulteta, pa v letu 1967/68 komaj 7, v letu 1968/69 — 12, v letu 1969/70 - 13, v letu 1970/71 - 13 študentov. Pretežna večina študentov je bila vpisanih v razne tehniške stroke. Največ študentov je bilo v obravnavanih letih vpisanih na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, najmanj pa na filozofski in medicinski fakulteti, ki pa sta v tem študijskem letu število povečali. 8. 4. 3. 2. Od števila slušateljev, vpisanih na podiplomskem študiju v letu 1967/68, jih je bilo iz gospodarstva 34%, v letu 1968/69 -40%, v letu 1969/70 - 49 %. V letu 1970/71 pa je od 598 slušateljev podiplomskega študija na fakultetah zaposlenih na matičnem zavodu 43 slušateljev, 112 na drugih visokošolskih zavodih, 299 ali 50% v gospodarstvu, 135 v drugih delovnih organizacijah, 9 pa jih ni v delovnem razmerju. 8. 4. 3. 3. Zanimivo je tudi regionalno poreklo študentov podiplomskega študija. Od 382 podiplomskih študentov na fakultetah jih je v letu 1969 odpadlo 200 na ljubljansko regijo, torej več kot polovica. Iz Primorske in Notranjske jih je bilo 14, iz Štajerske 43, Podravja in Pomurja 14, iz zasavske in savinjske regije 30, iz Gorenjske 37 in Dolenjske 20. Pomembno je tudi število iz drugih republik (72). 8. 4. 3.4. V koledarskem letu 1967 je na podiplomskem študiju diplomiralo na fakultetah 27 študentov ali 8,5 % vpisanih, v letu 1968 — 36 študentov ali 12,4 % vpisanih, v letu 1969 — 61 ali 15,8 % vpisanih študentov, v letu 1970 pa 59 ali 11,8 % vpisanih. Tako nizko število diplomantov je zaskrbljujoče in kaže na neučinkovitost sedanje organizacije tega študija. Tudi trajanje študija je izredno dolgo, čeprav traja formalno povsod po dve leti. Iz poročil visokošolskih zavodov k zaključnemu računu za leto 1969 je razvidno, da je od 61 diplomantov na fakultetah v letu 1969 študiralo 20 diplomantov 2 leti, 9 od 2 do 3 leta, 8 od 3 do 4 leta, 10 od 4 do 5 let in 12 nad 5 let. V letu 1970 je od 59 diplomantov študiralo 4 od 1 do 2 let, 5 od 2 do 3 leta, 10 od 3 do 4 leta, 17 od 4 do 5 let in 23 nad 5 let. V najkrajšem času so prišli do diplom študentje podiplomskega študija na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo in na filozofski fakulteti, kjer je približno polovica diplomantov doštudirala v dveh letih. Tudi starostna struktura diplomantov kaže, da se starostna meja v večini primerov približuje 35-tim letom. 8. 4.4. Potrebe po magistrih in specialistih v letih 1970-1975 VIR: Analiza podiplomskega študija na ljubljanski univerzi; Ivo Marenk in Jože Šter; 1970); - povzetek študije Leto 1970 1971 1972 1970/75 1970/75 1. varianta 60 74 84 218 386 2. varianta 178 192 202 572 976 3. varianta 378 392 402 1072 1876 8.4.4. 1. Prva varianta: reprodukcijska: po stanju 1/10-1969 je na fakultetah (brez višjih šol) 250 asistentov brez magistrature, ki je pogoj za njihovo tretjo izvolitev. Poprečno 42 letno bi jih torej moralo končati študij v naslednjih 6 letih. Če prištejemo k O (4 P- S temu potrebe za kadre raziskovalnih inštitutov in asistenteza katere so odprta nova mesta s sistemizacijo delovnih mest na univerzi, ki morajo do leta 1978 diplomirati na podiplomskem študiju, je takih študentov okrog 500 ali poprečno 60 v letu 1970, 74 leta 1971, v letih 1972—75 pa 84 študentov. 8. 4. 4. 2. Druga varianta: varianta obstoječih potreb je osnovana na anketi, ki jo je izvedel Inštitut za filozofijo in sociologijo leta 1969 v 44 samostojnih inštitutih (registrirani zavodi). Po tej varianti bi potrebovali (brez univerzitetnih učiteljev) v naslednjih treh letih (1970, 71 in 72) 355 magistrov ali specialistov. Po prvi varianti bi potrebovali poprečno letno okrog 60 do 84 po drugi pa okrog 178 do 202 diplomantov podiplomskega študija. Do leta 1973 bi tako potrebovali 574 magistrov in specialistov. 8. 4. 4. 3. Tretja varianta: varianta dohitevanja razvoja v svetu: na univerzi kljub novi sistemizaciji pedagoških delovnih mest ostaja razmerje med učitelji in sodelavci 1:1. Danes obstaja v svetu razmerje 1:4. Če si postavimo za cilj do leta 1975 doseči razmerje 1:2, bi potrebovali še 1200 novih asistentov. Ker pa menimo, da je za učinkovitost univerzitetnega študija optimalnejše razmerje 1:4, bi v tem primeru potrebovali 2400 novih asistentov. Torej v prvem primeru 240, v drugem pa 480 diplomantov letno. Če pa računamo, da bo v naslednjih letih kader z magistraturo oziroma specializacijo potrebovalo tudi gospodarstvo, družbene službe ipd., pa tudi taka dinamika razvoja podiplomskega študija ne bi bila zadovoljiva. 8. 4. 4. 4. Ker je odločanje za eno od teh variant glede na razpoložljiva finančna sredstva (sedaj in v prihodnje) neobvezno in ker je za drugo in tretjo varianto nujna predpostavka dovolj veliko število zainteresiranih, sposobnih diplomantov, navajamo — za lažjo presojo in odločanje — še nekaj podatkov o kadrovski sestavi visokošolskega sistema v odstotkih: Starost Redni in izredni prof. Docenti Predava- telji Asistenti in lektorji 20 - 30 let — 2 1 20 30 - 40 let 6 25 31 54 40 - 50 let 29 55 41 18 50 - 60 let 34 17 13 6 nad 60 let 31 1 14 2 VIR: Teorija in praksa 1970, štev. 6/70, dr. A. Kornhauser 8. 4. 4. 5. Dejstvo, da je tretjina visokošolskih profesorjev presegla 60. leto, narekuje nujne ukrepe, da ne bo skupaj z njimi odšlo v pokoj tudi slovensko visoko šolstvo. Dejstvo, da ima četrtina asistentov več kot 40 let, pa kaže, da smo-v praksi še zelo daleč od uresničitve načela fleksibilne izmenjave asistentskega kadra. 8. 4. 4. 6. Oba podatka, kakor tudi nekateri drugi, pa kažeta, da predvidena sistemizacija delovnih mest na visokošolskih zavodih s stališča učinkovitosti Študija predvsem za naprej ne rešuje mnogo. Bistveno lahko tako stanje izboljša le III. varianta potreb oziroma organizacije podiplomskega študija (dohitevanje razvoja v svetu), ki je sprejemljiva še zaradi drugih razlogov: Naziv doktorja je pri nas iz različnih razlogov zelo težko dobiti (okoli 40. leta); v ZDA ga dobijo že pri 28. letih, v SSSR okoli 26 do 27 leta. Proces akademskih promocij je počasen in težaven; stopnjo izrednega profesorja je mogoče v najboljšem primeru doseči blizu 50. leta. V ZDA je normalno, da učitelj doseže stopnjo rednega profesorja med 30 in 40 leti; 50 % naših diplomantov podiplomskega študija zadnjih dveh let je starejših od 35 let; če torej ne računamo na ,,uvoz“ predavateljev in ostalega osebja v visokošolskem znanstveno izobraževalnem procesu, je treba bistveno pospešiti sistem promocij mlajših univerzitetnih delavcev. 8. 4. 5. Predpostavke realizacije učinkovitejšega podiplomskega študija 8. 4. 5. 1. Znanstvenemu in strokovnemu delu je treba priznati ustrezno družbeno vrednost (pogoji dela, sistem nagrajevanja, osebni dohodki) in s tem preusmeriti najsposobnejše diplomante iz trenutno konjukturnih področij v znanstveno raziskovalno in pedagoško dejavnost. 8. 4. 5. 2. Urediti moramo način financiranja, bistveno povečati sredstva za podiplomski študij in ga organizacijsko ter materialno enakopravno obravnavati z dodiplomskim študijem; merila financiranja podiplomskega študija naj bodo kvaliteta programov in potreba določenega kadra ter kvaliteta učnih obveznosti. 8. 4. 5. 3. V podiplomski študij je treba pritegniti inštitute, opremo in delavce teh inštitutov in vedno več strokovnjakov iz tujine; fakultetam je treba omogočiti, da najkvalitetnejše učitelje usmerijo na delo pri podiplomskem študiju; urediti sistemizacijo in financiranje delovnih mest učiteljev podiplomskega študija. 8.4. 5.4. S povečanim številom diplomantov fakultet in njihovim večjim organiziranim zajemanjem (v okviru fakultet, inštitutov, zavodov in delovnih organizacij) v nadaljevanje izobraževanja (od diplomantov jih diplomira na podiplomskem študiju 2-3 %) in z urejenimi statusnimi vprašanji; nesprejemljiva je dosedanja praksa „šolnin“ za podiplomce. 8. 4. 5. 5. Razčistiti moramo dilemo, ali je podiplomski študent reden ali izreden študent; če je reden študent, mu je z ustreznimi delovnimi pogoj, (dovolj velika štipendija in stanovanje za družino) omogočiti normalni študij. Če pa se odločimo, da je izreden študent, pa ga je treba vključiti prek rednega delovnega razmerja v raziskovalne naloge in študij, pe pa še v druge delovne obveznosti. 8. 4. 5. 6. V srednjeročnem obdobju do leta 1975 je treba uresničiti zamisel o nenehni izmenjavi kadra med visokošolskimi izobraževalnimi in raziskovalnimi inštitucijami ter gospodarstvom. Tako prakso imajo razvito vse velike univerze v svetu. Pri nas so nekateri taki poizkusi posameznih fakultet propadli predvsem zaradi formalnih, ovir. Ob uresničitvi zamisli pa bi dosegli več ciljev; — čaš diplomiranja na podiplomskem študiju bi ob urejenih materialnih in statusnih vprašanjih podiplorncev bistveno skrajšali; — med študijem naj bi bil študent podiplomskega študija iz gospodarstva zaposlen na visokošolskem zavodu s statusom asisten-ta-raziskovalca. Ob določeni pedagoški obveznosti (seveda minimalni) bi delal svoj magisterij, s čimer bi reševali tudi velike potrebe po asistentskem kadru na visokih šolah in inštitutih; •- v določena okolja na visokošolskih institucijah bi vnesli sveže tokove iz gospodarstva, bilo bi več mladostnega in pogumnega razmišljanja. Po določenem času bi se ti mladi strokovnjaki vračali v delovne organizacije in tudi tam spreminjali konservativne poglede na uporabo znanja in znanstvenih rezultatov. 9. IZOBRAŽEVANJE PO IZSTOPU IZ REDNEGA ŠOLANJA 9. 1. OCENA STANJA IN RAZLOGI IZOBRAŽEVANJA PO IZSTOPU IZ REDNEGA ŠOLANJA 9. 1. 1. Prebivalstvo, kije lahko potencialni porabnik izobraže-f vanja po izstopu iz rednega šolanja, je relativno lahko prešteti. Od celotne populacije v Sloveniji odštejemo vse, ki so v rednem šolanju ali ki so premladi, da bi že bili v šoli. Takšnih ljudi je v Sloveniji po popisu iz leta 1961 - 1,094.839, po oceni iz novih popisnih podatkov (ki še niso .sistematično urejeni in objavljeni) pa tudi približno 1,1 milijona. 9. 1.2. Izobrazbena struktura slovenskega prebivalstva v starosti nad 10 let (leta 1961) kaže, da 64,7% prebivalstva nima končane osnovne šole, da ima 17,6 % osnovno šolo, srednjo 15,7 % in višjo ter visoko 1,6%. Če to stnikturc projiciramo naprej in upoštevamo, da je del populacije še v šoli in jo bo tudi uspešno končalo, pridemo do novih odstotkov. Osnovne šole nima 56,6 %, 28,6 % ima osemletko, 12,7 % ima srednjo šolo in 2,1 % višjo ter visoko. 9. 1.3. V slovenski industriji, manjšem, vendar izredno pomembnem mikrosistemu, kvalifikacijska struktura ne ustreza niti sedanji nizki tehnično tehnološki razvitosti, kaj šele prihodnjim zahtevam gospodarskega in družbenega razvoja. Po podatkih skupščine SR Slovenije je v Sloveniji leta 1969 primanjkovalo 33.036 visoko, višje in srednje- strokovnih kadrov, 73,493 kvalificiranih in polkvalificiranih delavcev; preveč pa smo imeli 24.235 nižje strokovnih in 82.294 nekvalificiranih delavcev. 21,4 % zaposlenih torej nima ustrezne kvalifikacije že za sedanje zahteve gospodarstva in družbenih služb. Samo v industriji pa ima premajhno kvalifikacijo 28,6 % zaposlenih. 9. 1. 4. Čeprav se je slovenski družbi posrečilo zajeti praktično 100 % mlade generacije v začetek šolanja, pa zaradi različnih vzrokov ta generacija le ne more končati šolanja, in izstopa še pred pridobitvijo izkaza o doseženi (prvi) stopnji formalne izobrazbe. Enako je potem na vseh višjih stopnjah šolanja, kjer se vpiše določeno število oseb (100%) konča pa jih manj; ponavadi označujemo to z ,,osipom“. Vsi, ki niso končali šolanja s pridobitvijo formalno veljavnega spričevala, so v statistikfdr označeni s kvalifikacijo nižjega ranga. Ker pa so bili v šoli. in so se torej že izobraževali, bi bilo njihovo izobraževanje do pridobitve končnega spričevala za družbo cenejše, lažje in hitrejše. 9. 1. 5. V petletnem obdobju 1965—1969 ni končalo osnovne šole poprečno 10.818 ali 35,6 % učencev v osmem razredu, pač pa so izstopili že prej. Od tega jih je izstopilo pred petim razredom le 5,5 %, ostali pa so izstopili med petim in sedmim razredom (9.146 ali 30,10%). To je prav gotovo defekt osnovne šole in bi ga le-ta morala odpraviti. Toda za nazaj in delno tudi še naprej moramo še nekaj časa računati, da lahko došolamo relativno hitro cele generacije, ki bi bile enako številčne kot vpisne ob vstopu v šolo. Na 17 r srednjih šolah ne konča v rednem roku šolanja približno 30 % generacije (28,1 % leta 1968/69). Nekaj se jih še došola. Lahko raču-namo, da je približno 25 % generacije, ki bi se ob primerni organizaciji lahko hitro došolala. Videli smo, da so višje in visoke šole v notranji učinkovitosti še manj uspešne, zato-se pri njih skrivajo še večje možnosti za došo-lanje neuspešnega dela#generacije. 9. 2. Poleg teh momentčv, ki bi nas silili, da izgrajujemo sistem izobraževanja za vse tiste, ki so izstopili iz rednega šolanja, pa je enakovreden, če ne glavni motiv za razvijanje takšnega izobraževanja cel sklop razlogov, ki so bili odločilni za formuliranje koncepcije permanentnega izobiaževanja. 9.2.1. Spričo močnega razvoja znanosti in njene uporabe nenehnega širjenja vloge osebnosti v sodobni družbi se izobraževanje ne končuje s šolanjem v mladosti, temveč postaja trajen proces, v katerem' dobivajo organizirane oblike izobraževanja odraslih čedalje pomembnejšo vlogo (resolucija o.razvoju vzgoje in izobraževanja na samoupravni podlagi. Vir: Uradni list SFRJ, 16/1970). Pospešene družbene , spremembe, demografska ekspanzija, porast tehničnih ih znanstvenih izsledkov, politične spremembe. poveča obseg informacij, porast prostega časa, kriza življenjskih vzorov in okusov ter kriza ideologij so'vzroki in povodi za nenehno (permanentnb) izobraževanje in vzgajanje. 'L: ... . 9. 2. 2. Najbolj nujno in zato že tudi najbolj razvito je stalno poklicno izobraževanje.Nihče, kije zaposlenem ki že opravlja določeno delo, ne more ustrezati znova in znova spremenjenim zahtevam svojejga poklica, če se nenehno ne izobražuje. Brez te zahteve in možnosti, ki jo daje permanentno izobraževanje, bi se večina zaposlenih slejkoprej znašal v slepi ulici. 9. 2. 3. S tem ko permanentno izobraževanje.omogoča zaposlenemu, da sledi stroki in napreduje na delovnem mestu, je pomemben korektiv socialne in generacijske neenakosti. Dosedaj privilegirana starejša generacija zaradi sprememb izgublja prednosti, ki bi jih lahko imela zaradi bolj zgodnjega vstopa na delo. Enako lahko nekatere oblike permanentnega izobraževanja (tudi izobraževanja zunaj šolskega sistema) zmanjšujejo geografske neenakosti. Toda z neustreznimi oblikami in neenako dostopnostjo lahko te razlike le še poglabljamo. 9.2.4. V izobraževanju po izstopu iz rednega šolanja je zlasti pomembna motivacija, ki je odvisna od življenjskih izkušenj in se izraža v potrebah odraslega človeka, Cilj tega izobraževanja pa ni le prilagajanje človeka tehničnemu napredku, temveč usposabljanje za soudeležbo in soustvarjanje v razvojnih in ustvarjalnih procesih na vseh življenjskih področjih: poklicnem, družbenem in osebnem. Izobraževanje po izstopu, iz rednega šolanja mora torej tudi orno-, gočiti skladno' razvijanje človekove osebnosti, pomagati posamez-. nikom. da uresničijo vse svoje razvojne možnosti na različnih področjih življenja; presegati mora enostranske zahteve po prilagajanju človeka naprej določenim dosežkom znanstveno-t.ehničnega razvoja; pomagati mora razvijati sposobnosti, nazore in načine ravnanja, ki omogočajo tako zavestno participacijo kot tudi soočanje s posledicami znanstveno-tehničnega razvoja. 9. 2. 5. Izobraževanje,po izstopu iz rednega šolanja obsega vsa življenjska, področja in ga zato ni mogoče omejevati le na posamezne $lele, ki zadovoljujejo le. ozke enostranske potrebe. Prav tako nadaljnjega izobraževanja po izstopu iz rednega šolanja ni mogoče deliti na dve - povsem ločeni področji: področje dela in področje prostega časa. Zlasti v prihodnosti, ko se bo od skrajševanju delovnega časa bistveno povečal prosti čas, bo s stališča delovne sposobnosti in vzdrževanja vitalnosti človeka izrednega pomena širša kulturna, 'zdravstvena, rekreativna in druga dejavnost človeka v prostem času. 9. 2. 6. Izobraževanje po izstopu iz rednega'šolanja se ne more in ne sme omejevati le na tiste.vsebine, ki dajejo neposredne učinke oziroma na tista področja, kjer so že prebujeni individualni interesi. Poleg zadovoljevanja individualnih interesov ter interesov ožjih družbenih skupnosti-mora izobraževanje po izstopu iz rednega' šolanja zadovoljevati tudi širše splošne družbene interese ter spodbujati in razvijati nove potrebe. Vsako izobraževanje mora nuditi odraslemu možnost spoznavanja političnih, gospodarskih, socio" loških in kulturnih odnosov ter medsebojno povezanost življenja in ga usposobiti za sodelovanje in soustvarjanje. Tudi poklicno izobraževanje, kot najbolj priznano in motivirano področje nadaljnjega izobraževanja,po izstopu iz rednega,šolanja, se ne more omejevati le na ozko usposabljanje za delo in enostransko praktično speciali-ziranje, temveč mora omogočati širše teoretično spoznavanje stvarnosti. Poklicno izobraževanje mora biti tesno povezano s širšim splošnim družbenim izobraževanjem. stališča produktivnosti dela, večanja človekove ustvarjalnosti in osebnega razvoja je zato družbeno potrebno podpirati vsako izobraževanje, ki rabi oseb-18 nemu razvoju in ohranjevanju duhovne vitalnosti človeka, ker to obenem prispeva tudi k večji storilnosti posameznika (tudi na '•delovnem mestu). 9. 3. IZOBRAŽEVANJE V ŠOLAH Kljub temu da v načrtu govorimo o izobraževanju po izstopu iz rednega šolanja, pa so šole vseeno pomembne in v nekaterih primerih edine institucije, ki lahko to izobraževanje izvajajo. ' 9. 3. 1. Izobrazbena struktura slovenskega prebivalstva po desetem letu starosti nam je pokazala, da skoraj 60% Slovencev nima kjOnčane osnovne šole. Poleg tega jih vsako leto izstopi iz šole že pred osmim razredom skoraj 10.000. Leta 1969/70 je obiskovalo oddelke za odrasle pri osnovnilr šolah 4.185 slušateljev ali nekaj več kot tretjina neuspešne generacije. Upoštevajoč, da se generacije neuspešnih komulirajo še iz prejšnjih let, pa bi moralo biti število, slušateljev ^veliko večje. Zato bi osnovne šole morale povečati vpis na oddelkih za odrasle, družba pa osnovnim šolam omogočiti, da bi redno šolanje imelo dovolj močno kadrovsko in materialno podlago, tako da ne bi onemogočala povečanega vpisa. 9. 3. 2. Srednje šolstvo je po svoji sestavi tako različno, da gaje nemogoče obravnavati enotno. Posebej se to kaže v razliki med šolami, ki dajejo namensko izobrazbo, in splošno šolo, kot je gimnazija. Pri izobraževanju na srednji stopnji šolanja je največ oblik, ki so posledica velike diferenciranostr srednjih šol in velikih potreb po izobrazbi te stopnje. To obliko izobraževanja skoraj enakomerno , izvajajo delavske univerze, delovne organizacije in šole. V šolah, ki dajejo, sklenjeno srednjo izobrazbo, se je v šolskem letu 1969/70 šolalo 4.819 tistih, ki so prej že izstopili iz rednega šolanja. Posebna oblika izobraževanja po končani šoli pa je. pridobivanje višje kvalifikacijč v delavskih, poslovodskih, mojstrskih in komercialnih šolah. V teh šolah, ki dajejo višjo kvalifikacijo, ne pa tudi višje stopnje formalne izobrazbe, seje šolalo 2.421 slušatelejv. Te šole so nastale zaradi pomanjkanja visoko kvalificiranih delavcev in so se razvijale neodvisno od družbene pomoči. Pri srednjih šolah za odrasle bi morali doseči, da bi se vpis povečal, ker praviloma skoraj vsi vpisani ostanejo potem na stopnji ' srednje šole. ki jo po potrebi le še dopolnjujejo in posodobljajo, zelo malo pa jih prehaja naprej na višjo stopnjo. Enako kot pri vseh drugih stopnjah šol bi torej morali poskrbeti, da bi imele srednje šole. že urejeno materialno osnovo za redno delo, da bi se povezovale z zainteresiranimi delovnimi organizacijami neposredno in da bi družba prav tako prispevala del stroškov za kritje, te dejavnosti. 9. 3. 3. Izobraževanju po izstopu iz rednega šolanja morajo biti odprte vse stopnje šol, med njimi tudi in predvsem visokošolske ustanove. Najvažnejša, najbolj organizirana in najbolj razširjena oblika visokošolskega izobraževanja po izstopu iz rednega šolanja je izredni študij. ’ . V.desetih letih do šolskega leta 1970/71 se je vpisalo na izredni visokošolski študij približno 31.000 kandidatov, kar je približno tretjina skupnega števila novincev, vpisanih v tem razdobju na fakultetah^ visokilr in višjih šolah ter umetniških akademijah v SR Sloveniji. Število izrednih študentov se je v tem obdobju nenehno večalo, izjemna pa so bila samo tri leta - takoj po začetku gospodarske in družbene reforme. Tudi tu se Slovenija v primerjavi z Jugoslavijo slabše razvija: v Sloveniji je leta 1970/71 prišlo 88,9 zaposlenega na enega izrednega študenta, v Jugoslaviji pa 49,9. Res je bila dinamika skupnega števila izrednih študentov zadnjih deset let zelo velika, saj se je število izrednih 'študentov v desetih letih povečalo za 2,66-krat, vendar to še vedno ne zadostuje, saj je uspešnost izrednega študija še zelo nizka. Doslej jih je uspelo diplomirati le 18 %, od tega le 1,6 % na drugi stopnji študija. Tudi tu pridemo torej do enakega sklepa kot pri rednem študiju, to je, daje za večje kontingente diplomiranih študentov potrebno predvsem izboljšati notranjo učinkovitost zaradi posebnih pogojev, pod katerimi in zaradi katerih se študentje vpisujejo, zagotovljena skoraj 9.3.4. Da, bi izboljšali notranjo učinkovitost kontingenta izrednih študentov pa je potrebno sodelovanje vseh dejavnikov, ki se ob tej dejavnosti angažirajo (od širše družbe, delovne organizacije. v kateri posameznik dela, In posameznika, ki se izobražuje, do izobraževalnih institucij, katerim je to njihova osnovna dejavnost ali del dejavnosti). Ker gre pri izrednem študiju za vzajemen interes študenta posameznika in delovne organizacije, morata torej oba prevzeti del bremena za financiranje izrednega študija. Kakšen bo odnos med samofinahciranjem in deležem delovne organizacije (ali še širše družbe), je odvisno od konkretnih razmer: na splošno pa je treba relativno enakomerno obremeniti vse tri. 6 — n, m 1972 ________ PROSVETNI DELAVEC STRAN s g o > < ►J H Q S « > w O K eu Oiganizaciia izrednega študija je tako zapletena, da je ne more izvajati visoka šola sama; zato je sodelovanje z delavskimi univerzami in izobraževalnimi centri izredno pomembno. 9. 4. IZOBRAŽEVANJE V DELOVNIH ORGANIZACIJAH Izobraževanje v delovnih organizacijah se bo moralo v prihodnje razvijati bolj skladno s potrebami gospodarskega in družbenega razvoja kot doslej. Izobraževanje zaposlenih vseh izobrazbenih oziroma strokovnih ravni ne bo smelo zaostajati za znanstvenim in tehnološkim razvojem, pač pa bo moralo postati v naših razmerah eden izmed odločilnih dejavnikov tega razvoja. Da bi to dosegli, pa bo potrebno v bližnji prihodnosti: 9.4. 1. izoblikovati sistem izobraževanja v delovnih organizacijah in ga organizacijsko in vsebinsko usposobiti za prihodnje potrebe. To pomeni, da bi morale vse delovne organizacije z več kot 2.000 zaposlenimi imeti razvit izobraževalni center, tiste z 800 do 2.000 zaposlenimi pa razvite izobraževalne službe. Manjše delovne organizacije bodo morale najti ustrezne organizacijske rešitve znotraj sebe ter v povezavi z večjimi delovnimi organizacijami ah medpodjetniškimi centri. Brez tako oblikovane mreže izobraževalnih centrov in služb bo zaostajanje za razvojnimi potrebami čedalje bolj očitno. 9. 4. 2. Mreža izobraževalnih centrov in, služb bo morala uresničiti potrebno povezanost z vsemi ostalimi nosilci našega vzgojno-izobraževalnega sistema, zlasti s strokovnim šolstvom in specializiranimi zavodi za izobraževanje odraslih. To je pot do integracije izobraževanja v delovnih organizacijah s celotnim vzgojno-izobraže-valnim sistemom, ki jo napoveduje tudi resolucija zvezne skupščine o nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja na samoupravni podlagi. 9. 4. 3. Odločilno vlogo pri razvoju izobraževanja v delovnih organizacijah bodo imeli kadri: vodje izobraževalnih centrov in služb, programerji, metodiki, organizatorji izobraževanja in inštruktorji praktičnega pouka. V bližnji prihodnosti bo treba ustvariti sistem rednega šolanja in dopolnilnega usposabljanja tega kadra, ki je bilo doslej zapostavljeno, zanemarjeno ali pa nenačrtno. 9. 4. 4. Izpopolniti je potrebno strokovne službe za spremljanje in pospeševanje izobraževanja v delovnih organizacijah in zagotoviti strokovno pomoč in svetovanje kadrom, ki bodo v delovnih organizacijah vodili to izobraževanje. Brez kakovostne in učinkovite strokovne pomoči na tem področju, ki bo zahtevala maksimalno ustvarjalnost ter hitrejše uvajanje novih učnih metod in oblik, utegnemo ostati na pol poti do postavljenih ciljev. 9. 4. 5. Izobraževanje v delovnih organizacijah bo čedalje bolj pomembno za celotno družbo, ki bo zato morala skrbeti za čim ugodnejše pogoje za razvoj tega izobraževanja in zagotoviti učinkovite ekonomske, pravne in druge inštrumente za pospeševanje izobraževanja v delovnih organizacijah. 9.5. RAZVOJ DELAVSKIH UNIVERZ Delavske univerze je treba v prihodnje razvijati v sodobne centre samoizobraževanja, v izobraževalne organizacije, ki bodo s svojimi programi zadovoljevale najširše interese odraslih in doraščajoče mladine na področju strokovnega, družbenega in splošnega izobraževanja. Področje delovanja delavskih univerz ni le neposredno organiziranje izobraževalne dejavnosti, temveč tudi svetovanje in informiranje o možnostih izobraževanja ter pomoč pri individualnem učenju in izobraževanju prek drugih medijev (RTV, dopisno šolanje itd.). 9.5. 1. Delavske univerze bodo morale v prihodnje od pretežno kompenzacijskega izobraževanja preiti na permanentno dopolnilno izobraževanje. To pa zahteva dolgoročnejše proučevanje potreb in izgradnjo celovitejšega izobraževalnega sistema, ki bo omogočal nenehno načrtno in kontinuirano izobraževanje vseh, ne glede na prejšnjo stopnjo izobrazbe oziroma poklicni in družbeni status. Sistem izobraževanja mora biti zgrajen tako, da bodo v njem imele ustrezno in enakovredno mesto tako šolske kot zunajšolske oblike izobraževanja. V republiškem merilu je treba za to zagotoviti kadrovske in materialne možnosti za raziskovalno delo, za razvoj teorije permanentnega izobraževanja ter ustrezne strokovne službe za proučevanje potreb, programiranje izobraževalnih vsebin, razvijanje odobnih metod, uvajanje inovacij, usposabljanje kadrov itd. 9. 5. 2. Zakon o delavskih univerzah, izobraževalnih centrih in drugih organizacijah, ki se poleg šol ukvarjajo z izobraževanjem, bo omogočil hitrejše in uspešnejše razreševanje organizacijskih, kadrovskih in materialnih problemov delavskih univerz. V prihodnje bo potrebno oblikovati mrežo delavskih univerz v dveh smereh: - v večjih središčih razviti kadrovsko in materialno močne delavske univerze kot strokovno usposobljene centre za proučevanje izobraževalnih potreb, programiranje, organiziranje invalori-ziranje izobraževanja odraslih; — zagotoviti, da bo izobraževanje odraslih približano občanom. Zato naj bi tudi v tistih občinskih središčih, kjer ni možnosti za obstoj delavske univerze, obstajale ustrezne organizacijske enote, ki bodo v sodelovanju z večjimi, delavskimi univerzami opravljale, posamezne naloge. Bolj bo treba razvijati koordinacijo in sodelovanje med delavskimi univerzami samimi in med delavskimi univerzami in drugimi izobraževalnimi organizacijami (zlasti šolami in izobraževalnimi centri). 9. 5. 3. Osnovni problem nadaljnjega razvoja delavskih univerz so kadri, ki tako po izobrazbeni strukturi kot po številu ne zadovoljujejo. V naslednjih letih bo treba za potrebe delavskih univerz dokvalificirati skoraj polovico že zaposlenih kadrov (okrog 60) ter zagotoviti dotok novih ustreznih strokovnih kadrov. Zato bo treba na eni od visokih oziroma višjih šol odpreti oddelek za šolanje andragoških kadrov. 9. 5. 4. Pomanjkanje prostorov na delavskih univerzah - zlasti učilnic — predstavlja resno oviro za razvoj izobraževanja odraslih. Delavske univerze se iz tradicionalnih večernih šol razvijajo v celodnevne izobraževalne organizacije. Zato ne morejo več gostovati le kot druga in tretja izmena v rednih šolah. V investicijskih programih za izgradnjo šolskega prostora je treba zato predvideti tudi potrebe delavskih univerz — bodisi da se za delavske univerze izgrade posebni prostori ali pa v kombinaciji z drugimi šolskimi oziroma izobraževalnimi centri. 9. 5. 5. Za financiranje dejavnosti delavskih univerz je potrebno v prihodnje zagotoviti večja družbena sredstva. Predvsem je treba iz družbenih sredstev zagotoviti v osnovi enake pogoje za stalno zaposlene strokovne kadre oziroma sredstva za tiste naloge delavskih univerz, ki so pogoj za kvalitetno delo (proučevanja potreb, programiranje in valoriziranje izobraževanja) oziroma za tiste splošne družbene naloge, ki jih delavske univerze opravljajo na osnovi programov temeljne izobraževalne skupnosti. 9. 6. NEPOSREDNE NALOGE IN PREDPOSTAVKE VEČJE UČINKOVITOSTI IZOBRAŽEVANJA PO IZSTOPU IZ REDNEGA ŠOLANJA 9. 6. 1. Očijno je veliko zaostajanje Slovenije v izobrazbenih produktih vsake generacije v primerjavi z drugimi republikami, še posebno pa v primerjavi z razvitejšim svetom, Slovenija je svojo komparativno prednost razvoja, tj. visoko raven usposobljenosti kadra, v okviru SFRJ že izgubila. V srednjeročnem obdobju ne moremo pričakovati (četudi bi bili pripravljeni na takojšnje izboljšave) optimalizacije izobrazbenih produktov generacij, oblikovanja učinkovitejšega in ustreznejšega sistema vzgoje in izobraževanja itd. Zato lahko dosežemo določene cilje srednjeročnega družbenega razvoja Slovenije le z obsežnejšim in učinkovitejšim sistemom izrednega študija oziroma izobraževanja po izstopu iz rednega šolanja. 9. 6. 2. Razvijanje teh oblik izobraževanja pa je enako pomembno na vseh ravneh izobraževanja (od osnovne šole do višjih in visokih šol), predvsem zaradi naslednjih razlogov: — v kratkoročnem obdobju do leta 1975 moremo doseči bistvene premike navzgor v obstoječi kvalifikacijski izobrazbeni strukturi zaposlenih le, če izhajamo iz obstoječih ravni izobrazbe, ki jo že imajo zaposleni. Ciljev, ki jih npr. o prilivu strokovne delovne sile postavlja družbeni plan razvoja Slovenije do leta 1975, obstoječi sistem vzgoje in izobraževanja ne more doseči zaradi preprostega razloga, ker je izobraževanje izrazito dolgoročen proces. — Razvijanje in širjenje oblik izobraževanja po izstopu iz rednega izobraževanja pa je še posebno pomembno zaradi vse večje intelektualizacije dela, ki jo najbolje izraža teorija permanentnega izobraževanja. To bi moralo sistemsko uresničiti najprej za pedagoško osebje vseh stopenj šol. Ob izrednem študiju bi morali bolj razmišljati o racionalni izrabi še obstoječih prostorskih in kadrovskih zmogljivosti. Zdi pa se, da je ne glede na velike naloge teh oblik izobraževanja potrebno zaostriti merila podeljevanja spričeval in diplom. Neredko doslej se je dogajalo, da je bila diploma prej priznanje za ambicije, kot pa za resnično znanje izrednih študentov. Šole, ki so tako ravnale (ne v večini), so družbenim potrebam bolj škodovale kot koristile. 9. 6. 3. Izobraževanje po izstopu iz rednega šolanja ima zelo veliko oblik, ki so bolj ali manj prilagojene rednemu šolskemu sistemu in posebnostim izobraževanja odraslih. Ti dve zahtevi pa ustvarjata včasih ovire in probleme, ki jih moramo v naslednjem obdobju rešiti, če hočemo doseči boljšo učinkovitost, večjo prilagojenost in ne nazadnje, če hočemo, da bodo sredstva, ki jih za to obliko izobraževanja vlagamo, bolje izkoriščena. 9. 6. 4. Izobraževanje po izstopu iz rednega šolanja ne zajema samo odraslih; njegova glavna značilnost je, da so vanj vključeni ljudje, ki so v šoli že bili, vrniti pa se v njo ne morejo ali nočejo. Šolska metoda in pedagogika za io obliko izobraževanja ni najbolj ustrezna — nadomestiti jo mora andragogika. Ustanovitev oddelka ali katedre za andragogiko na fakulteti mora torej biti prvi pogoj za kvalitetnejšo rast izobraževanja. 9. 6. 5. Prav zaradi dejstva, da je izobraževanje po izstopu iz rednega šolanja nemogoče obravnavati enako kot redno šolanje (ker nastopajo popolnoma različne populacije), mora strokovno skrb za programe in organizacijo prevzeti posebna strokovna služba. Najbolj organska bi bila povezava s prakso in njenimi problemi pri zvezi ali združenju izobraževalnih institucij za odrasle. Zakon o dejavnosti organizacij za izobraževanje ob šolah bi to obliko moral dopustiti. 9. 6. 6. Finančni viri, ki pritekajo v izobraževanje po izstopu iz rednega šolanja, so za razliko od finančnih virov za redno šolanje veliko bolj diferencirani in tudi veliko bolj prilagodljivi. Vendar so v današnjem sistemu tudi veliko bolj razpršeni, njihovo trošenje manj kontrolirano in zaradi tega včasih tudi manj učinkovito. Sredstva, ki jih daje družba, podjetja in posamezniki v ta namen, bi bilo potrebno v določeni meri koncentrirati. Oblike združevanja sredstev na samoupravni podlagi poznamo že iz dejavnosti izobraževalnih skupnosti, posebne izobraževalne skupnosti za izobraževanje po rednem šolanju pa naj bi ustanovili prav zaradi bolj učinkovitega zajemanja in racionalnejšega trošenja. 9. 6. 7. V skladu s koncepcijo permanentnega izobraževanja, ki jo sprejema tudi zvezna resolucija o razvoju izobraževanja na samoupravni podlagi, moramo bolj prožno sankcionirati formalnopravno priznanje o izobrazbi, ki jo dajejo institucije za izobraževanje odraslih. S tem v zvezi je potrebno prevrednotiti celoten sistem priznanj, ki danes krožijo v izobraževalnem področju. 10. ELEMENTI SOCIALNO-EKONOMSKEGA IN REGIONALNEGA RAZVOJA VZG0JN0-IZ0BRA2EVALNEGA SISTEMA v Družbeno gospodarska preobrazba SR Slovenije je v povojnem obdobju zahtevala prilagajanje vzgojno-izobraževalnih procesov splošnim ter posebnim regionalnem pogojem socialno-ekonom-skega razvoja, pa tudi razvoj izobraževanja v SR Sloveniji je vedno močneje pogojen v njeni širši - republiški ter ožji — regionalni družbenoekonomski strukturi. Iz te medsebojne povezanosti in odvisnosti, ki je vedno večja, izhaja niz pomembnih elementov za načrtovanje izobraževanja. Na temelju obsega vključevanja mladine v vzgojnoizobraževalni proces ter njegovih dosežkov (izobrazbeni produkti), opredeljeni odnosi prebivalstva do izobraževanja, so prav gotovo eden najpomembnejših. Omogočajo namreč prostosko omejitev in diferenciacijo različnih izobraževalnih struktur, razlago vzrokov za njihov nastanek ter določene sklepe o prihodnjem razvoju. Dosedanji razvoj v SR Sloveniji je, kot so pokazale analize za preteklo petletno obdobje, že privedel to izrazite regionalne in strukturne diferenciacije z dokaj heterogenimi območji velikega kvalitetnega razpona. Zaradi dolžine izobraževalnega procesa in s tem nekoliko zapoznelih učinkov v primeru kakršnihkoli posegov v sam proces ali dejavnike, ki ga spremljajo, ni realno pričakovati, da bi s pozitivnimi ukrepi že v tem srednjeročnem planskem razdobju lahko bistveno spremenili obstoječa regionalna izobraževalna razmerja. Z vidika teženj za izenačevanje pogojev in možnosti izobraževanja med posameznimi regionalnimi območji SR Slovenije, kar naj bi bil vsekakor eden temeljnih strateških ciljev vzgojno-izobra-ževalne pohtike v dolgoročnem načrtovanju, pa je nujno, da regionalno izobraževalno strukturo poznamo in že v srednjeročnem razvoju podrejamo vse možne taktične ukrepe uresničitvi tega cilja. 10. 1. Prva groba ocena regionalnih izobraževalnih razmer po devetih glavnih gravitacijskih območjih temelji na ugotovitvi, da imata zahodna in osrednja Slovenija (primorska in ljubljanska makroregija) v celoti dobro razvito izobraževalno strukturo, medtem ko ta v vzhodni in severni Sloveniji povečini ne zadovoljuje. Podrobnejše analize nam kažejo, da je moč iz regionalne izobraževalne strukture SR Slovenije izluščiti sedem kvalitetnih kategorij, po katerih je mogoče oceniti uspešnost vzgojnoizobraževalnži procesov v vsaki posamezni občini. „Zelo neugodno" izobraževalno strukturo ima 11 slovenskih občin. To so: Gornja Radgona, Lenart, Ormož, Ptuj, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celju, Laško, Sevnica, Litija, Trebnje in Dravograd. Z izjemo dravograjske občine je to razmeroma široko, sklenjeno območje, obsegajoče predvsem naše najbolj agrarne subpanonske pokrajine. Večina občin z „neugodno“ izobraževalno xPovzetek študije: Izobraževanje kot element socialno-ekonomskega razvoja, dr. Jože Lojk, Ljubljana 1969, povzetek napisal avtor. strukturo se nahaja na obrobju te cone in seveda še poudarja negativne značilnosti severne in vzhodne Slovenije. To so občine Lendava, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Žalec, Mozirje, Radlje ob Dravi, Brežice in Črnomelj. K predelom z „neugodno“ izobraževalno strukturo se zunaj tega, malodane sklenjenega območja, kot edini iz osrednjeslovenske makroregije, uvrščata občini Ribnica in Tržič. Neugodne izobraževalne razmere so torej značilne za 21 ali dobro tretjino vseh občin SR Slovenije. Razumljiveje, da moramo temu prostoru v srednjeročnem razvoju vzgoje in izobraževanja posvetiti največ pozornosti. To še posebej zato, ker gre v večini primerov za slabše razvita območja, v katerih je znašal ob jpopisu prebivalstva leta 1961 delež aktivnega kmečkega prebivalstva v povprečju še nad 43 % (SRS 32,7 %), delež zaposlenih v sekundarnem gospodarskem sektorju 23,5 % (SRS 31 %) in v storitvenih dejavnostih pa v poprečju komaj 14% (SRS 20%). Porast števila prebivalstva v zadnjih desetih letih se je gibal v mejah stagnacije s povečanjem od 1 do 1,5 % (SRS 6,9 %). Tudi nizek narodni dohodek, 4.926 dinarjev na prebivalca (SRS leta 1967 - 7.789 dinarjev na prebivalca), priča, da so nezadovoljive izobraževalne razmere tega dela SR Slovenije posledica neugodnih socialnoekonomskih dejavnikov. 10. 2. Neposredna zveza med regionalno družbenogospodarsko in izobraževalno strukturo postavlja seveda vrsto perečih vprašanj, na katera je treba dobiti jasne odgovore že v srednjeročnem načrtu. Eno takih vprašanj je v znani dilemi, ki se ji tudi pri šolstvu ne moremo izogniti: ali razvijati predvsem razvita in zapostaviti pasivna območja, ali pa se bolj intenzivno angažirati na razvoju slabše razvitih in pustiti stagnirati ostala? Čeprav je vprašanje načelno rešeno v smislu povečane skrbi za območja v zaostajanju, se javlja v praksi, predvsem zaradi ne vedno enotnih stališč o tam, v kakšni meri je izobraževanje oblika družbene potrošnje in v kakšni gospodarska investicija pri uresničevanju zastavljenih ciljev vrsta t$žav. Problem ima nedvomno tako socialni kot ekonomski vidik. Upoštevanje socialnega vidika je še posebno pomembno in to ne samo zato, da bi formalno zadostili uzakonjeni pravici po enakih možnostih za izobraževanje ne glede na socialno-ekonomsko, regionalno ali kako drugo razločevanje, temveč tudi zaradi vseh negativnih posledic in konfliktnih situacij, ki se lahko rode za družbo in posameznika pri nedoslednem upoštevanju tega načela. Prehajamo namreč v obdobje, v katerem bo imelo izobraževanje za človekov socialno-ekonomski položaj odločilnejšo vlogo kot doslej. Pri tem sta mišljeni predvsem svobodna izbira poklica in zagotovljeno delovno mesto, kar je v modemi, na načelu storilnosti usmerjeni družbi vedno bolj povezano z doseženo stopnjo izpbrazbe. Vsekakor ni mogoče v krajšem srednjeročnem obdobju zagotoviti prebivalstvu slabše razvitih, pretežno podeželskih območij SR Slovenije enake pogoje izobraževanja, kot jih nudi sedanji šolski sistem v bolj razvitih. Treba pa bo vsa prizadevanja odločno usmeriti k temu cilju. Ugovorom, češ da take zahteve niso združljive z našimi gospodarskimi možnostmi, je mogoče postaviti nasproti trditev, da bo tudi prebivalstvo podeželskih in nerazvitih predelov prej ali slej izpostavljeno v svoji delovni aktivnosti in življenju zahtevam urbanega okolja. To se dogaja bodisi zaradi selitvenih tokov prebivalstva s podeželja v mesta (deloma prav v zvezi z zagotovitvijo boljših izobraževalnih možnosti za otroke), bodisi zaradi socialno-eko-nomske transformacije na vasi, racionalizacije kmetijstva, izboljšave prometne povezave z gospodarskimi centri, živahne migracije delovne sile, namestitve industrijskih obratov na podeželju idr. Aktivna šolska politika naj bi postala pomemben inštrument v soočenju podeželskega in mestnega načina življenja ter v njegovem postopnem izenačevanju. To je še posebno pomembno, če upošte-van.o, da so socialno-ekonomski procesi urbanizacije posegli pri nas precej globlje v klasično podeželsko strukturo, kot nam to kaže število v mestih živečega prebivalstva. Mladina s slabše razvitih območij SR Slovenije bo tako tudi dobila najbolj stvarno perspektivo za zagotovitev želenih življenjskih pogojev in predvsem socialno varstvo. Ne gre prezreti tudi dejstva, da se kot posledica pravilnih šolskih investicij proži v manj razvitih regijah socialnoekonomski inovacijski proces, katerega označuje povečana gospodarska dinamika in vsestranska mobilnost prebivalstva. Zato pomeni skrb za izobraževanje prebivalstva enega izmed osnovnih pogojev za aktiviranje slabše razvitih pokrajin. Zanesljiv znak njihove gospodarske rasti bodo izboljšani izobraževalni odnosi kot posledica spremenjenih oziroma povečanih zahtev prebivalstva do izobraževanja. 10. 3. Preostalih 39 slovenskih občin ima bolj ali manj ugodno izobraževalno strukturo. Pomembno je, da imamo razmeroma obsežno območje 25 občin, ki v tem pogledu bodisi v pozitivnem, bodisi v negativnem smislu ne odstopajo dosti od slovenskega povprečja. Sem se uvrščajo naslednje občine z „manj ugodno" in II. 1972 PROSVETNI DELAVEC STRAN 16 PROSVETNI DELAVEC ______ST. 6 — 17. IH „ugodno“ izobraževalno strukturo: Murska Sobota, Ljutomer, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem, Krško, Novo mesto, Metlika, Zagorje, Hrastnik, Domžale, Kamnik, Škofja Loka, Radovljica, Grosuplje, Kočevje, Cerknica, Vrhnika, Logatec, Idrija, Tolmin, Ajdovščina, Sežana, Ilirska Bistrica in Izola. Tudi te občine se ponekod strnejo v širša območja z nekaterimi skupnimi potezami regionalne družbenogospodarske strukture. Tako je v primernem sektorju zaposlenih v povprečju le še 29 % aktivnega prebivalstva, v sekundarnem že 37,5 %, v terciarnem pa 16,5 %, kar je sicer še vedno precej pod republiškim poprečkom. Isto velja tudi za poprečno stopnjo rasti prebivalstva; ta je 4 %. Narodni dohodek na prebivalca pa je za blizu 40% višji kot na območju neugodne izobraževalne strukture, vendar še ne doseže slovenskega poprečka. Navedeni kazalci, zlasti večje število zaposlenih v sekundarnem kot primarnem sektorju, označujejo pomembno ločnico v prestrukturiranju gospodarstva oziroma v družbenoekonomskem razvoju sploh. Zato ni naključje, da karakterizirajo hkrati tudi izobraževalna razmerja, ki pomenijo v naših pogojih nekako prehod pd nerazvitih k ‘razvitim oblikam izobraževalnih Struktur. Zaradi trdne gospodarske osnove v to skupino uvrščenih občin, ki so že sestavni del najbolj vitalnega ..osrednjega ogrodja11 SR Slovenije, ali pa obstajajo izgledi za njihovo skorajšnjo vključitev, so dani na tem območju pogoji za nadaljnji kvalitetni dvig izobraževalnih razmer že v tem srednjeročnem planskem obdobju. Vsekakor pa si bo treba prizadevati za to v tistih predelih SR Slovenije (npr. občini Domžale in Kamnik), kjer je socialnoekonomska sestava prebivalstva, to je veliko število delavskih in delavsko-kmečkih družin verjetno razlog za prešibko vključevanje mladine v izobraževalne procese in s tem znatno slabšo strukturo od pričakovane. 10. 4. Štirinajst še neomenjenih občin ima tako ugodne izobraževalne razmere, da jih te jasno izločajo od ostalih. To so v glavnem območja, v katerih je večina večjih slovenskih mest oziroma regionalnih in šolskih središč, kar seveda precej prispeva tudi k pospeševanju izobraževanja v obmestnih in širših vplivnih conah teh centrov. ,,Zelo ugodna11 do ,,izjemn^“ izobraževalna struktura, tako zasledimo v štirih ljubljanskih in v mariborski občini, je odsev dosežene visoke stopnje gospodarske rasti močno urbaniziranih predelov SR' Slovenije, za katere je značilen narodni dohodek v poprečju nad 10.000 dinarjev na prebivalca, dalje poprečno 37 % zaposlenih v storitvenih dejavnostih ter le še 17% v kmetijstvu. Prebivalstvo območij z najbolj razvitim izobraževanjem pa je po letu 1961 naraslo za nad 12 %. Tako kot pri prejšnjih prihaja tudi v tej skupini občin (Maribor, Celje, Trbovlje, ljubljanske občine, Kranj, Jesenice, Postojna, Nova Goriča, Koper in Piran) do polnega izraza odvisnost izobraževalne od družbenogospodarske strukture ter s tem zvezana prostorska diferenciacija različno strukturiranih območij. 10. 5. Na podlagi ugotovitev v.regionalni izobraževalni strukturi se zato postavlja kot jedrno vprašanje, kako v prihodnje zavreti negativne učinke, ki jih ima neenakomerna gospodarska rast po posameznih predelih SR Slovenije na vzgojnoizobraževalno dejavnost. Očitno je, da bo potrebno ta problem reševati v okviru pomoči predvsem manj razvitim območjem oziroma vsem, ki izkazujejo nerazvito izobraževalno strukturo. Na področju vzgoje in izobraževanja naj bi bila ta pomoč v srednjeročnem obdobju razvoja usmerjena predvsem na dosledno uresničitev enotnega osnovnošolskega sistema, kar je prvi pogoj za sistematično nadgradnjo višjih izobraževalnih stopenj ter s tem za uresničitev koncepta enotnega vzgojnoizobraževalnega sistema v celoti. V, tako zamišljenem izobraževalnem sistemu ihora namreč pričeti skrb za vzgojo strokovnih kadrov že pri izobraževanju na osnovni šoli. Že itak zaskrbljujočim podatkom o nizki kvoti uspešnosti se pridružujejo šq prevelike regionalne razlike (od 67,5 % v ljubljanski do 52,8 % v novomeški regiji). Na dlani je, da tako stanje predstavlja enega poglavitnih izvorov regionalne deferenciacije izobraževalne strukture v celoti ter v vseh s tem povezanih drugih negativnih posledic za družbenoekonomski razvoj SR Slovenije. Če upoštevamo, da v nadarjenosti oziroma učnih zmogljivostih učencev ni bistvenih regionalnih razlik, so nihanja v relativni gostoti absolventov osnovnih šol med posameznimi območji popolnoma neupravičena. Nedvomno bi odprava teh razlik, ki je že sama po sebi povezana z reševanjem dokaj širokega sklopa vprašanj in nalog — te. v marsičem presegajo načrt srednjeročnega razvoja -t pomenila ne samo večji izkoristek „rezerv nadarjenosti11, temveč tudi bistveno izboljšanje izobraževalnih razmer na kritičnih območjih. Tak kvalitetni vzpon bi sledil, seveda po določenem obdobju doseganja boljših rezultatov na področju osnovnošolskega izobraževanja s povečanjem vpisa na šole druge stopnje, kar je vsekakor ena temeljnih nalog dolgoročnega načrtovanja vzgoje in izobraževanja. Iz tega vidika in ob dejstvu, da se bodo v naslednjih letih šolale na osnovnih šolah številčno šibkejše generacije, je povečana skrb za osnovnošolsko izobraževanje v tem planskem obdobju tem bolj utemeljena. Že na tej stopnji bi torej lahko s tem odpravljali negativne učinke socialne selekcije učencev, ki prihaja na naslednjih izobraževalnih stopnjah še bolj do izraza in predstavlja vsekakor eno potencialnih žarišč socialne deferenciacije prebivalstva. 10. 6. Glede na premajhno učinkovitost vzgojnoizobraževalnega procesa na osnovnih šolah ter koncentracijo drugostopenjskih šol in njihovih kapacitet v ..osrednjem ogrodju11 SR Slovenije ima prebivalstvo st'gnacijskih in manj razvitih območij že močno omejene možnosti vključitve v nadaljevalno izobraževanje. Elementi, ki lahko zmanjšajo ali povečajo učinek teh dveh negativnih dejavnikov in s tem v znatni meri vplivajo na regionalni razvoj odnosov prebivalstva do izobraževanja v celoti, so predvsem naslednji: dostopnost drugostopenjskih šolskih središč (oddaljenost, prometna povezava, stroški prevoza), razpoložljive internatske kapacitete, možnost izbire poklicne usmeritve, obseg denarne pomoči učencem, možnost zaposlitve in socialno-ekonomskega vzpona ter sposobnost in pripravljenost prebivalstva na prostorsko mobilnost. Vse te in morda še nekatere druge elemente bo potrebno upoštevati, ko bomo že v obdobju srednjeročnega razvoja skušali odstranjevati vzroke, ki so ovira pri povečanju izobraževalne kvote in učinkovitosti na šolah druge stopnje. Menimo, da bi tako ustvarili temeljne pogoje za kasnejše bolj korenite premike, ki šb potrebni predvsem na tem področju, če hočemo doseči zaželeno zmanjšanje razlik v regionalni strukturi. Kako globoke so te razlike sedaj in kako pereče se postavlja problem drugostopenjskega izobraževanja, nam pove podatek, da se gibljejo relativne razlike deleža vključene mladine v drugostopenjsko izobraževanje med posameznimi regijami do 5 %. Ocenjujoč rezultate vzgojnoizobraževalnega procesa na šolah druge stopnje, to je število absolventov po posameznih območjih SR Slovenije, pa je stanje še bolj nezadovoljivo. 10.7. Glede na poseben položaj in vlogo, ki jo ima šolstvo drugo stopnje pri oblikovanju centralnosti naselij in njihovih regij, zlasti še pri oblikovanju temeljnih družbenogeografskih regij, bi morale kvalitativne spremembe izobraževanja na drugi stopnji po možnosti že v tem 5-letnem obdobju zajeti tudi racionalizacijo omrežja drugostopenjskih šol. Poseben pomen in akutnost te naloge, se kaže ob upoštevanju nedavno sprejete odločitve o policentričnem razvoju urbanega sistema v SR Sloveniji in bližnjih razpravah o različnih variantah njegovega poteka. Čeprav nam prav na področju drugostopenjskega šolstva najbolj manjkajo zanesljivejši podatki, lahko na podlagi dosedanjih raziskav vendarle ugotovimo, da se šolske regije, določene na podlagi gravitacijskih območij šolskih središč druge stopnje, ter družbenogeografske regije v načrtu razvoja urbanega sistema skoraj v celoti prekrivajo. V obeh primerih se tudi navaja enako število 9 do 13 možnih družbenogeografskih regij. To bo seveda precej olajšalo odločitve o korekturah omrežja drugostopenjskih šol glede njihovih lokacij, kapacitet in usmeritve. Slednji bo treba dati predvsem več vse-stranosti in jo prilagoditi regionalnim kadrovskim potrebam, ki izhajajo iz družbenogospodarskih značilnosti posameznih območij. Zaradi šibke prostorske mobilnosti delovne sile, ki se največkrat ni pripravljena ali pa se ne more zaposliti zunaj območja možnosti dnevne migracije, zaradi česar se dokaj realno predvideva oblikovanje zaokroženih regionalnih tržišč dela, ima usklajevanje poklicnih struktur ponudbe in popraševanja na vsakem posameznem regionalnem trgu delovne sile seveda izreden pomen. Ne glede na ugotovljene šibkosti v zasnovi štirih od skupno 13 šolskih regij se zdi utemeljeno pritrditi razvoju maksimalnega števila možnih regij. Ob sočasnem preverjanju regionalne kompletiranosti v usmeritvi srednjih šol .bi tako relativno nerazvitim predelom SR Slovenije omogočili ustrezen razvoj poklicnega izobraževanja ter v znatni meri ustregli zahtevam po izboljšavi celotnega izobraževalnega sistema, S tem pa bo omogočen tem pokrajinam tudi uspešnejši razvoj na drugih področjih. Seveda pa se bo treba pri tem ozirati na perspektivni razvoj družbenogeografskih regij, ki nilcakor niso nekaj stalnega, kakor ne bi smel biti tog tudi šolski sistem, ki ga mora odlikovati sposobnost prilagajanja na novo nastalim regio-nalninvrazmeram oziroma prožnosti popraševanja tržišča dela. 10: 8. Tudi regionalno problematiko visokošolskega izobraževanja bomo v marsičem reševali v skladu z obsegom in kvaliteto vzgojnoizobraževalnih procesov na nižjih stopnjah. Dejstvo, da je več kot polovica slušateljev višjih in visokih šol z ljubljanskega makroregionalnega območja, je samo potencirano izražena posledica prednosti, ki jih imajo ta in še nekatara manjša območja SR Slovenije pri ustvarjanju boljših izobraževalnih odnosov že na prvih dveh stopnjah. Delež vključene mladine v izobraževanje na višjih in visokih šolah, ki se sedaj giblje med 19 % v ljubljanski in 5,6 % v murskosoboški regiji, bo mogoče postopno izenačevati vzporedno s povečanjem priliva absolventov gimnazij in strokovnih šol z območij, za katera srno ugotovili nerazvito izobraževalno strukturo. Učinki tega procesa na rezultate visokošolskega izobraževanja bodo vidni zatorej šele v daljšem obdobju. Ti bodo tem bolj pozitivni, čim bolj uspešno bo srednješolski sistem opravljal funkcijo povezujočega člena v procesu izobraževanja od najnižje do najvišje stopnje. 10 9. SKLEPI IN PREDLOGI ZA UČINKOVITEJŠI PROCES VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA Z VIDIKA SOCIALNO-EKO-NOMSKEGA IN REGIONALNEGA RAZVOJA. 10. 9.T. Neenakomerna gospodarska rast po posameznih predelih SR Slovenije vpliva na procese vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah ter s tem ustvarja na tem področju nezaželene ter z vidika izhodišč in ciljev našega družbenoekonomskega razvoja tudi neupravičene regionalne razlike. 10. 9. 2. Obstoječa regionalna izobraževalna struktura izkazuje v poprečju velike kvalitetne razlike med območjem murskosoboške. mariborske, ravenske, celjske in novomeške regije na eni ter območjem ljubljanske, kranjske, novogoriške in koprske regije na drugi strani; prvo ima bolj ali manj nerazvito, drugo pa razvito izobraževalno strukturo. 10.9.3. Primerjava med občinami kaže nezadovoljivo stanje izobraževalnih razmer predvsem v 21 občinah: Gornja Radgona, Lendava, Lenart, Ormož, Ptuj, Slovenska Bistrica, Šmarje pri Jelšah. Šentjur pri Celju, Slovenske Konjice, Laško, Žalec, Mozirje, Dravograd, Radlje ob Dravi, Sevnica, Litija, Trebnje, Brežice, Ribnica. Črnomelj in Tržič. 10. 9. 4. Ugotovljena neposredna zveza med regionalno družbenogospodarsko in izobraževalno strukturo živo posega v problematiko slabše-razvitih območij 'SR Slovenije, zato je treba področje vzgoje in izobraževanja obravnavati v tem Okviru kot enega najpomembnejših. če ne celo kot primerni dejavnik. 10.9.5. Tako socialni kot ekonomski vidiki opravičujejo in zahtevajo tako dolgoročno usmeritev vzgojnoizobraževalne politike, ki bo vodila k postopnemu odpravljanju najbolj vidnih razlik v obsegu in kakovosti izobraževalnih procesov med posameznimi območji; vsekakor pa je treba že v srednjeročnem obdobju preprečiti kakršnokoli nadaljnje poglabljanje obstoječih razlik v regionalni izobraževalni strukturi. 10. 9. 6. Aktivna šolska politika naj postane gibalo socialnoekonomskih procesov transformacije podeželja, katerega prebivalstvo se v danih razmerah vedno močneje sooča z zahtevami mestnega načina življenja; prednosti, kijih daje mladini izobraževanje pri zagotavljanju življenjskih perspektiv, ne smejo postati oziroma ostati privilegij urbaniziranih območij SR Slovenije. 10. 9. 7. Velik, če ne celo največji del razlik v regionalni izobraževalni strukturi korenini že v osnovnošolskem izobraževanju, ki pogojuje izobraževanje na naslednjih stopnjah in s tem pravzaprav že daje temeljno obeležje rezultatov izobraževalnega sistema po posameznih predelih SR Slovenije v celoti; neučinkovitost na tej stopnji, ki vključuje največje število mladine v izobraževalni proces, je pri tem eden glavnih razlogov; izenačevanje možnosti in pogojev za temeljno izobraževanje je tako jedrna determinanta in izhodišče za dosego želenih rezultatov pri odpravljanju regionalnih razlik; tej nalogi je treba v srednjeročnem obdobju posvetiti največjo skrb. 10.9.8. Za izenačevanje pogojev vzgoje in izobraževanja na osnovni šoli je potreben niz ukrepov, ki morajo temeljiti predvsem v bolj enakomerni razdelitvi sredstev za osnovno šolstvo; od izpolnitve te zahteve v tekočem srednjeročnem obdobju je dovisna tudi predvidena reorganizacija omrežja osnovnih, predvsem manjših ter slabše opremljenih in kadrovsko zasedenih podružničnih osnovnih šol. pri čemer pridejo v poštev kvalitativne spremembe in ne krčenje števila teh šol. 10.9.9. Doseganje boljših rezultatov osnovnošolskega izobraževanja, to je večji output zaradi zmanjševanja osipa, je nujen pogoj za bistveni premik pri vpisu na šole druge stopnje oziroma povečanje izobraževalne kvote, ki je ena glavnih nalog dolgoročnega načrta razvoja, vzgoje in izobraževanja ter gibalo pozitivnih inovacijskih procesov, ki bodo v daljšem obdobju največ pripomogli k večji skladnosti regionalne izobraževalne strukture oziroma k 'spremenjenemu odnosu prebivalstva slabše razvitih območij SR Slovenije do izobraževanja nasploh. 10.9. 10. Ker v srednjeročnem obdobju stvarno ni mogoče pričakovati kakega posebnega povečanja izobraževalne kvote na šolah druge stopnje iz povečanega števila absolventov osnovnih šol ter njihovega širšega vključevanja v nadaljevalno izobraževanje, si moramo v tem petletnem razdobju tudi na tej stopnji zadati kot glavno nalogo večji iztržek izobraževalnega procesa; vsekakor pa naj bi bila ta prizadevanja že v tem času usmerjena predvsem na tista pasivna območja SR Slovenije, v katerih ima prebivalstvo najslabše možnosti za srednje, strokovno in poklicno izobraževanje. 10.9. 11. Za dosego ciljev načrta vzgoje in izobraževanja na drugi stopnji je potrebno torej že v prvi fazi, to je v srednjeročnem obdobju, aktivirati vse mehanizme (med njimi povečanje kapacitet, možnost izbora strokovne usmeritve, čim boljši dostop do šole, aktivna štipendijska politika, zagotovitev ustreznega omrežja internatske oskrbe idr.), ki bodo kakorkoli spodbujali proces inovacije drugostopenjskega izobraževanja, kar velja še zlasti za deficitarna območja. 10.9. 12. V sklop srednjeročnih prizadevanj za želeno 90% vključitev mladine, ki konča šolsko obveznost, spada v nadaljevanje šolanja tudi racionalizacija omrežja drugostopenjskih šol. Korekture bodo potrebne v smislu koncentrirane dekoncentracije lokacij izobraževalnih središč, kot jo narekuje policentrični razvoj urbanega sistema ter upoštevanja zakonitosti dogajanj na tržišču dela in demografskih posledic gospodarskega razvoja; prilagajanje omrežja srednjih šol z vidikov regionalnega razvoja pa bo nujno moralo slediti procesom preoblikovanja temeljnih družbenogospodarskih regij SR Slovenije, ki potekajo hkrati s spremembami urbanega sistema oziroma funkcij mestnih centralnih krajev. 10. 9. 13. Ne glede na nekatere ugotovitve o relativnem kot absolutnem zaostajanju razvoja visokošolskega izobraževanja, ki pa je bolj ali manj le navidezno, bi težnja k povečevanju števila slušateljev višjih in visokih šol v srednjeročnem obdobju vodila k nadaljnji ekstenzifikaciji študija; tudi rezultati, ki jih lahko pričakujemo v srednjeročnem obdobju na področju odpravljanja razlik v regionalni izobraževalni strukturi od povečanega vključevanja mladine manj razvitih območij na višje in visoke šole, bodo v tem pogledu dokaj skromni, dokler ne dosežemo ustreznih ciljev načrta vzgoje in izobraževanja na predhodnih dveh stopnjah; izboljšanje kvalitete in učinkovitosti izobraževanja se tudi na tej stopnji kaže kot primerna naloga. 10. 9. 14. Uspešnost izobraževatnega sistema v celoti, ki odseva med drugim tudi v večji ali manjši regionalno-prostorski diferenciaciji glede izobraževalnih razmer, bo vedno bolj odvisna od strokovno utemeljenih predlogov in ukrepov pri posegih v ta sistem; že dalj časa ugotavljamo, da na tem področju raziskovalnega dela nismo dovolj načelni in da nam pred pomembnimi odločitvami največkrat manjkajo potrebni inštrumenti ali celo-najbolj osnovni podatki; zaradi tega je v tekočem srednjeročnem obdobju načrta za razvoj vzgoje in izobraževanja nujno zagotoviti vsaj ustrezen projekt za spremljanje in evidentiranje vseh za proučevanje procesov izobraževanja potrebnih podatkov in gradiva, dalje za temeljni vsebinski koncept in prioritetni red raziskav ter za sestavo interdisciplinarnega teama nosilcev raziskovalnega dela; prav na tem področju naj bi se v prvi vrsti angažirale kadrovske kapacitete višjega in visokega šolstva in pričele čimprej izvajati program. 11. IZOBRAZBENI PRODUKTI PO OBČINAH V SR SLOVENIJI ~ 11.1, Pod izobrazbenimi produkti občin so mišljeni diplomanti šol glede na kraj njihovega stalnega bivališča oziroma bivališča staršev. Niso podana le absolutna števila diplomantov, ki jih da' posamezna občina, ampak je izračunan relativni (%) odnos diplomantov do skupnega števila oseb generacije, iz katere so izšli diplomanti posameznih šolskih ravni. Mišljeni so izobrazbeni produkti leta 1959. Analiza intelektualnih potencialov, ki je bila urejena za vse področje Slovenije, je pokazala, da so intelektualne sposobnosti v veliki meri enakomerno razporejene po vseh regijah. Celo razlika med najbolj razvito regijo (ljubljansko) in najmanj razvitima, kot je Pomurje (spada tudi Kozjansko), je minimalna in ne presega 10 % odstopanja od slovenskega povprečja. Na podlagi tega bi lahko pričakovali, da bodo tudi izobrazbeni produkti vsaj približno ustrezali normalni sposobnostni distribuciji. Vsi podatki te analize pa kažejo, da ni tako. 11.2. Celotni izobrazbeni produkt smo razdelih na naslednje izobrazbene ravni: 11. -2. 1. Diplomanti poklicnih šol (poki. š.). V to skupino smo šteli vse diplomante šol za kvalificirane delavce (poklicne in vajeniške šole) in diplomante dvoletnih strokovnih šol, kot sta administrativna šola in šola za zobne asistentke; 11. 2.2. diplomanti srednjih strokovnih šol (sred. š.). V to skupino so všteti vsi diplomantje štiriletnih srednjih strokovnih šol; x Povzetek študije P. Kogeja: Izobrazbeni produkti po občinah v SR Sloveniji, Ljubljana 1971 STRAN 14______ PROSVETNI DELAVEC 11. 2. 3. diplomanti višjih šol (viš. š.). V to skupino so všteti vsi diplomanti višjih šol in diplomanti I. stopnje fakultet, če niso nadaljevali študija; 11. 2. 4. diplomanti visokih šol (vis. š.). V to skupino so všteti vsi diplomanti univerze, visokih šol in umetniških akademij; 11.2.5. ostanek generacije, ki se je vključila v delo ali čaka na zaposlitev in ima le osnovnošolsko izobrazbo — predvsem neuspešno končano osnovno šolo. 11.3. NAJZNAČILNEJŠI PODATKI ANALIZE: 11.3. 1. Izobrazbeni produkti na ravni poklicnih šol: najnižji produkt 10,4 % (Trebnje); najvišji produkt 52,0 (Postojna); odnos 1:5. 11.3.2. Izobrazbeni produkt na ravni srednjih strokovnih šok najnižji produkt 2,8% (Lenart in Radgona); najvišji produkt 25,2 (Jesenice); odnos 1:9. 11.3.3. Izobrazbeni produkt na ravni višjih šol: najnizji produkt 0,8% (Vrhnika): najvišji produkt 7.7 (Celje in Postojna); odnos 1:9,6. 11. 3. 4. Izobrazbeni produkt na ravni visokih šol: nujni/ produkt 0,3 % (Lenart, Radlje): najvišji produkt 12,4'k (LjuMunzj 5 občin); odnos 1:41,3. * 11. 3. 5. Skupni izobrazbeni produkt na vseh stopnjah izobraževanja: najnižji produkt 16,5 (Trebnje); najvišji produkt 82.8 (Postojna); odnos 1:5. Poudariti velja, da pri vseh razlikah navedenih izobrazbenih produktov ne gre za slučajne (aberatne) ekstreme. IZOBRAZBENI PRODUKTI PO OBČINAH: — v absolutnih številkah — v relativnem odnosu do povprečnega letnika Poki. š. Občina absolut. % Sred. š. absolut. % Viš. %. absolut. % Vis. š. absolut. % Povpr. 1. absolut. Brez str. šol % 1 2 3 4 5 6 v 7 8 9 10 11 Slovenija Ajdovščina 9.149 92 26,4 3.524 42 12,1 1.161 11 3,2 956 3 0.9 29.488 348 57,4 Brežice 114 28,6 31 • 7,8 10 2,5 4 1,0 399 60.1 Celje 372 40,7 121 13.3 70 7,7 28 3.1 913 35,2 Cerknica 69 26,9 52 20,2 13 5.1 7 2,7 257 45,1 Črnomelj 83 21,4 30 7,8 5 1.3 6 1,6 387 67,9 Domžale 159 27,6 47 8,1 26 4,5 17 2,9 577 56,9 Dravograd - 38 24,2 18 11,5 8 5,1 6 3,8 157 55,4 Gornja Radgona 67 18,6 10 2,8 12 3.1 3 0,8 361 74,5 Grosuplje 104 24,5 27 6.4 11 2,6 11 2.6 424 63,9 Hrastnik 67 34,9 13 6,8 9 4,7 6 3,1 192 50,5 Idrija 75 .24,2 19 6,1 8 2,6 11 3,5 310 63,6 Ilirska Bistrica 62 24,4 32 12,6 3 1,2 3 1,2 254 60,6 Izola 58 30.1 23 11,9 5 2,6 4 2,1 193 53.3 Jesenice 187 45,4 104 25,2 19 4,6 11 2,7 412 22,1 Kamnik 126 32,8 34 8,9 12 3,1 14 3,6 384 51,6 Kočevje 90 25,2 19 5,3 7 2,0 3 0.8 357 66,7 Koper 198 35,6 80 14,4 24 4,3 10 1,8 556 43,9 Kranj 296 32,8 155 17,2 44 4,9 36 4,0 903 41,4 Krško 130 28,4 40 8,7 16 3,5 8 1,7 458 57,7 Laško 65 20,2 22 6,8 20 6,2 5 . 1,6 322 65,2 Lenart 49 13,7 10 2,8 8 2,2 - — 358 81,3 Lendava 104 22,5 40 8,7 9 1,9 7 1,5 4'62 65,4 Litija 84 12 3,5 4 1,2 3 0,9 344 70,0 Ljubljana (5 obč.) 1.336 722 22,3 178 5,5 400 12,4 3.238 18,6 Ljutomer 72 19,5 19 5,2 10 2,7 7 1,9 369 70,7 Logatec 51 24,6 21 10,2 - 4 1,9 6 2,9 207 60,4 Maribor 1.051 36,7 398 13,9 206 7,2 92 3,2 2.865 39,0 Metlika 79 58,5 15 11,1 2 1,5 1 0,7 135 28,2 Mozirje 72 26,6 34 12,5 5 1,8 7 2,6 271 56,5 Murska Sobota 345 31,6 97 8,9 24 2,2 20 1,8 1.093 55,5 Nova Gorica 282 41,1 134 19,5 32 4,7 27 3,9 686 30,8 Novo mesto 215 20,0 81 7,5 25 2,3 17 1,6 1.077 68,6 Ormož 117 27,7 24 5,7 8 1,9 7 1,7 422 63,0 Piran 63 28,4 28 12,6 12 5.4 8 3,6 222 50,0 Postojna 142 52,0 55 20,2 21 7,7 8 2,9 273 17,2 Ptuj 334 23,7 89 6,3 40 2,9. 9 0,6 1.407 66,5. Radlje ob Dravi 119 31,9 28 7,5 15 4,0 1 0,3 373 56,3 Radovljica 195 47,3 73 17,7 20 4.9 19 4,6 412 25,5 Ravne na Koroškem 156 35,5 49 11,2 13 3,0 9 2,0 439 48,3 Ribnica 47 22,1 26 12,2 6 2,8 2 0,9 213 62,0 Sevnica 90 24,6 26 7,1 7 1,9 5 1,4 366 65,0 Sežana 151 43,8 75 21,7 9 2,6 12 3,5 345 28.4 Slovenj Gradec Slov. Bistrica 91 24,6 27 7,3 9 2,4 7 1,9 370 63,8 193 32,4 53 8,9 22 3,7 6 1,0 595 54,0 Slov.Konjice 100 25,6 26 6,7 18 4,6 3 0,8 390 62,3 Šentjur pri Celju 72 22,6 19 6,0 5 1,6 3 0,9 319 68.9 Škofja Loka 158 32,3 60 12,2 25 5,1 15 3,1 490 47,4 Šmarje pri Jelšah 132 19,9 32 4,8 12 1,8 5 0,8 664 72,7 Tolmin 110 34,2 33 10,2 5 1,6 6 1,9 322 52,1 Trbovlje 115 39,4 59 20,2 9 3,1 10 3,4 292 ' 33,9 Trebnje 43 10,4 M, 3,4 8 1,9 3 0,7 413 83.6 Tržič 72 34,0 35 16,5 5 4,2 9 4,2 212 41,1 Velenje 146 25,1 44 7,6 13 2,2 6 1,0 582 64.1 Vrhnika 80 30,5 32 12,2 2 0,8 2 0,8 262 5 5,7 Zagorje ob Savi 98 35,3 49 17,6 5 1.8 3 1,1 278 44.2 Žalec 133 2,8 66 11,8 28 5,0 15 2,7 558 56.7 Vir: Izobrazbeni produkti po občinah v SR Sloveniji; Republiški zavod za zaposlovanje, Ljubljana 970 IZOBRAZBENI PRODUKTI, NARODNI DOHODEK NA PREBIVALCA IN DELEŽ KMEČKEGA PREB. (Primerjalna tabela) Izobr. produkt 1969 Narodni dob. 1967 Kmečko preb. 1969 % ND % Ajdovščina 42,6 * 5.516 21,S Brežice 39,9 4.640 39,8 Celje 64,8 11.047 9,3 Cerknica 54.9 6.831 26.2 Črnomelj 32,1 5.165 47,6 Domžale 43.1 7.814 16,5 Dravograd 44,6 5.872 24.6 Gor. Radgona 25,5 3.469 49,7 Grosuplje 36,1 4.158 37,0 Hrastnik 49,5 .9.043 3,8 Idrija 36.5 9.167 27,4 Ilir. Bistrica 39.6 6.487 28,0 Izola 46,6 7.297 6,4 Jesenice 77,9 9.604 2,5 Kamnik 48,4 8.329 18,2 Kočevje 33,3 8.520 12,8 Koper 56,1 11.664 19,3 Kranj 58,8 10.465 10,0 Krško 42,3 6.923 39,0 Laško 34,8 6.031 25,6 Lenart 18,7 2.559 65,3 Lendava 34,6 4.586 61,4 Litija 30,0 4.982 30,8 Ljubljana (5 obč.) 81,4 15.135 4,4 Ljutomer 29,3 4.513 54,6 Logatec 39,6 7.517 18.2 Maribor 61,0 8.867 11,5 Metlika 71,8 7.662 47,8 Mozirje 43,5 5.770 31,8 Mur. Sobota 44,5 3.702 66,0 Nova Gorica 69,2 9.748 21,9 Novo mesto 31.4 6.766 37,0 Ormož 37,0 2.960 64,1 Piran 50.0 11.777 11,1 Postojna 82,8 8.856 18,1 Ptuj 33,5 5.166 44.3 Radlje ob Dravi 43,7 4.916 27,3 Radovljica 74,5 8.805 10,8 Ravne na Koroškem 51,7 8.565 8,9 Ribnica 38,0 4.723 31,9 Sevnica 35,0 4.716 38,3 Sežana 71,6 8.486 30,5 Slovenj Gradec 36,2 5.204 27,1 Slovenska Bistrica 46,0 4.966 32,4 Slovenske Konjice 37,7 5.741 31,8 Šentjur pri Celju 31,1 3.283 50,3 Škofja Loka 52,6 8.043 21,0 Šmarje pri Jelšah 27,3 3.468 , 54,6 Tolmin 47,9 5.324 28.0 Trbovlje 66,1 9.601 32,1 Trebnje 16.4 3.943 48,9 Tržič 58,9 9.440 2,8 Velenje 35,9 9.750 10,8 Vrhnika 44,3 6.889 11,4 Zagorje ob Savi 55,8 6.041 12,9 Žalec 43,3 6.408 25,6 Slovenija 50,1 8.241 24,2 Vir: Izobrazbeni produkti po občinah v SR Sloveniji; Republiški zavod za zaposlovanje. Ljubljana 1970 11.4. SKLEPI IN PREDLOGI ZA UČINKOVITEJŠI PROCES VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA NA PODLAGI UGOTOVITEV ANALIZE IZOBRAZBENIH PRODUKTOV PO OBČINAH SR SLOVENIJE 11.4. 1. Izobrazbeni produkti po posameznih občinah in regijah so zunaj vsakih normalnih sorazmerij. 11.4.2. Strokovne (šolane) kadre vseh stopenj črpamo le iz ožjih bazenov oziroma regionalnih območij. Ta območja so predvsem: Gorenjska, ljubljanske občine in večji industrijski centri. Negativne posledice tega pojava so predvsem: II. 4. 2. I. na tako ozkem območju ne moremo dobiti dovolj strokovnih kadrov za prihodnji družbeno-gospodarski razvoj vse Slovenije; 11.4. 2. 2. ker so ta območja v kadrovanju za strokovne šole — predvsem srednje in visoke - proforsirana, je nujno, da prihajajo v zahtevnejše šole tudi manj sposobni kandidati in seviato raven teh šol znižuje in s tem tudi kakovost izšolanih kadrov; - 11.4. 2. 3. manj razvita območja na ta način ne morejo priti do ustreznih strokovnih kadrov, kajti kadri, ki so doma iz razvitih območij, se praviloma ne zaposlujejo na manj razvitih območjih. 11.4.3. Izkoriščanje sposobnostnih potencialov tudi na gospodarsko manj razvitih območjih še daleč ni ie zahteva humanih odnosov oziroma zahteva po odpravljanju socialne diferenciacije, temveč je nuja, ki jo narekujejo ekonomske, ekonomsko-kadrovske in kadrovsko:psihološke zakonitosti razvoja naše družbe. 11.4.4. Že danes je struktura delovnih mest zahtevnejša od strukture priliva novih kadrov: Struktura Struktura delovnih meštx priliva: Delovna mesta ozkega profila 33 7r 49.9 7 Kvalificirana delovna mesta 44,5 % 31.07 Del. mesta za sred. str. kadre 14 7 12.07 Del. mesta za višje str. kadre 4 7r 3.9 7 Del. mesta za vis. str. kadre 4.5 % 3.2 7 11. 4. 5. Pri tem pa moramo upoštevati še naslednja dejstva: da je stdanja zasedba delovnih mest v velikem odstotku neustrezna; — da se bodo zahteve delovnih mest (struktura!) razmeroma hitro povečevale. 11.4.6. Z obsegom in strukturo sedanjega priliva na novo izšolanih kadrov nikakor ne moremo in ne bomo mogli zadovoljiti že obstoječih in nastajajočih potreb. Z zanemarjanjem intelektualnih potencialov na manj razvitih območjih pa prihajamo še do pomembnejšega problema, kot je splošno pomanjkanje strokovnih kadrov — to je: izgubljamo velik del potencialnih vrhunskih strokovnjakov (namesto njih pa forsiramo k univerzitetni diplomi neredko povprečneže!). -s dr. Živko Šifrer: Izobrazbena struktura zaposlenih v Sloveniji TABELA 1 - MŠ 1 RAZVOJ MALIH ŠOL V SRS OD 65/65-69/70 Šol. leto Št. odd. St. otrok % od v š. vp. nov. 1965/66 26 547 1,6% 1966/67 192 5.217 17,4% 1967/68 503 11.132 37.1.7 1968/69 628 17.003 62,5 % 1969/70 713 18.670 69,2 % TABELA 2 - MŠ 2 NAČRT VKLJUČITVE OTROK V MALE ŠOLE OD 70/71 - 74/75 Šol. leto Št. odd. Št. otrok Št. uč. Št. ped. ur 1970/71 1095 (1014) 27.385 548 (507) 2.190(2028) 1971/72 1146 (1061) 28.648 573 (531) 2.292 (2122) 1972/73 1163 (1077)’ 29.064 582 (531) 2.326 (2154) 1973/74 1121 (1038) ,28.018 561 (519) 2.242(2076) 1974/75 1073 ( 993) 26.815 537 (497) 2.146 (1986) TABELA 3 - OŠ 1 STAROSTNA STRUKTURA OSNOVNOŠOLSKIH ZGRADB Leto izgradnje Število šol zgrajene pred 1850 226 od 1851-1900 480 1900-1918 184 1916-1945 152 1945-1955 52 1956-1966 149 1967 17 ST. 6 — 17. III. 1972 PROSVETNI DELAVEC_____________________________________________________________STRAN STRAN 12 ____________________________________PROSVETNI DELAVEC OS d Iž5 TABELA 4 - OS 2 IZSTOP UČENCEV PO KONČANI ŠOLSKI OBVEZNOSTI PREDEN ZAKLJUČIJO OSNOVNO ŠOLO (VKLJUČNO ZARADI DRUGIH VZROKOV - SMRT, IZSELITEV IZ SRS IN PODOBNO, TODA VKLJUČNO PRISELITVE IZ DRUGIH REPUBLIK) Šolsko leto 1. Skupaj 5-7 skupaj raz. pred 8 r. 1 2 1964/65 438 1965/66 206 1966/67 243 1967/68 256 1968/69 153 poprečno 201 struktura 100% = +0,66 2. 3. 3 4 516 420 177 391 168 306 192 351 126 261 171 303 +0,56 + 1,00 Raz redi 4. 5. 5 6 1.089 3.456 1.025 2.643 1.085 2.686 946 1.648 872 2.319 997 2.576 +3,28 +8.48 6. 7. 7 8 3.905 2.781 4.632 2.607 3.804 2.342 3.655 2.363 3.458 2.157 3.962 2.607 + 13,04 +8,58 1-4 8. raz. 9 10 ' .60 2.463 h9 1.799 .. lr> .802 19.88o 1.745 26.186 412 19.563 1.672 +64,40 +5,50 11 12 10.142 12.605 9.882 11.681 8.832 10.634 7.666 9.411 7.944 9.356 9.146 10.818 +30,10 +35,60 Vir: poročilo o delu RSPK ' . , Opomba: Izračun je narejen na podlagi podatkov o vpisu in učnem uspehu po posameznih razredih. Konkretno pa podatki pomenijo npr., da se 43» učenčev po končanem 1 razredu 1964/65 ni pojavilo v 1 razredu naslednjega šolskega leta. TABELA 5 - OŠ 3 UČNI USPEH Šolsko leto 1. 11. m. IV. Razredi V. VI. VII. 1 2 3 4 5 6 7 8 1964/65 89,2 91,3 90,5 88,8 84,2 79,9 81,1 1965/66 89,4 91,8(4,1) 90.5 (5,4) 89,3(6,6) 84,0(11,0) 80,2(12,6) 82,1 (13,3) 1966/67 87.7 92.2 (4,1) 90,1(5,1) 89,5 (6,2) 84,5 (10,5) 80.6(12,2) 81,6(13,1) 1967/68 90,4 93,4(4.3) 91,2(5,6) 90,1 (6,8) 85,9(10,5) 82,4(11.8) 83,4(13,2) 1968/69 92,0 93,7 (3,8) 92,5 (4,8) 91,3 (6,1) 86.6 84,9 86,0 poprečno 90.0 92,2 1 90,9 89,5 84,8 81.4 82.7 Vir: Letna poročila Zavoda za šolstvo SRS in RSPK Opomba: 1 - v oklepajih so navedeni podatki o % učencev, ki so napredovali z eno negativno oceno 2 - podatek upošteva popravne izpite Vili. skupaj 9 10 91.9 17,0(6,6)1 93,6 87,4(6,9) 93.9 87,6(8,9) 94,1 88,5 1002 90.1 93,5 TABELA 6 - OŠ 4 Šolsko leto OSIP Število učencev, ki so uspešno končali osemletko po opravljenih povp. izp. 2 19.260 Osip od v tekočem letu Vpisanih novincev 3 62.2 Osip od vpisanih novincev pred osmimi leti 4 1 1964/61 53.5 1965/66 19.669 65,9 53,1 1966/67 19.779 66.9 55,2 1967/68 19.886 72,6 56,4 1968/69, 21.186 71,2 63,5 1969/70 22.818 77,9 7 Q.O Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti TABELA 7 - OŠ 5 NOVINCI V OSNOVNIH ŠOLAH SR SLOVENIJE 1970/71 Šolsko leto vpisa v osnovno šolo 1 1970/71 1971/72 1972/73 1973/74 1974/75 1975/76 1976/77 1975/76 Število šoloobveznih (Ocena po rojsivih) Posebne osnovne šole Male šole (število potencialnih kan- Predšolsko varstvo otrok Osnovne šole in zavodi (3 %) didatov) . in vzgoja zaostalih 3 4 5 6 28.168 27.323 845 28.232 847 28.232 27.385 847' 29.534 886 29.534 28.648 886 29.984 900 29.987 29.084 900 28.885 - 867 28.885 28.018 867 27.644 829 27.644 26.815 829 27.379 821 27.379 5edagoška služba 26.558 821 TABELA 11 - OŠ 9 ŠTEVILO OTROK PO VRSTAH ZAVODOV GLEDE NA VRSTO IN STOPNJO MOTENOSTI V ŠOLSKEM LETU 1969/70 Predšolski W oddelki 1 Posebne osnovne šole Posebne poklicne šole 3 Zavodi za delovno usposabljanje 4 Skup 5 Laže duševno prizadeti Z. 436 85 4.321 335 431 312 141 280 183 Teže duševno prizadeti 60 — 25 250 Vedenjsko in osebnostno moteni — 367 ,64 Gluhi in naglušni 73 185 54 Slepi in slabovidni 2 104 35 Telesno prizadeti — 207 73 Dolgotrajno bolni 22 161 ~ Skupaj 160 5.460 336 250 6.206 TA-BELA 8-OŠ 6 Predpostavki: ŠTEVILO UČENCEV PO RAZREDIH OD 1970/71-75/76 - PROJEKCIJA - 1. VARIANTA J) Popuiacija po razredih se manjša glede na poprečni izstop učencev v letih 1964/65 — 1968/69 2) Učni uspeh se v dveh letih izboljša za 1 % 1970/71 1971/72 1972/73 1973/74 1974/75 1975/76 Skupaj Popr.r. 1 2 3 4 5 6 7 8 1.razred 29.323 29.461 30.710 30.527 29.874 28.309 178.604 29.767 učni uspeh 93,0 93,0 94,0 94,0 95,0 95,0 2. razred 28.530 28.912 28.740 29.913 30.160 29.176 175.451 29.242 učni uspeh 94,7 94,7 95,7 95,7 96,7 96,7 3. razred 29.121 28.761' 29.082 28.935 30.050 30.343 176.292 29.382 lični uspeh 93,5 93,5 94,5 94,5 94,5 95,8 4.razred 28.505 29.141 28.847 29.129 29.008 30.064 174.692 29.115 učni uspeh 92,3 92,3 93,3 93,3 94,3 94,3 5. razred 29.498 29.031 29.577 29.348 29.593 29.495 176.542 29.424 učni uspeh 87,6 87,6 88,6 88,6 89,6 89,6 6. razred 28.126 27.601 27.159 27.634 27.455 27.685 165.660 27.610 učni uspeh 85,9 85,9 86,9 86,9 87,9 87,9 7. razred 25.116 24.298 23.843 23.494 23.908 23.786 144.445 24.074 učni uspeh 87,0 87,0 88,0 88,0 89,0 89,0 8. razred .. 21.575 20.512 19.882 19.564 19.280 19.710 120.523 20.087 učni uspeh Skupaj 219.812 217.717 217.840 218.944 219.328 218.568 1,312.209 218.701 Opombe: stolpca 8 - izračunana je poprečna populacija za vsak razred stolpec 9 izračunana je relativna velikost vsakega razreda glede na celotno populacijo Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti TABELr. 9 - OŠ 7 Predpostavki: ŠTEVILO UČENCEV PO RAZREDIH 1970/71 - 1975/76 - PROJEKCIJA - 2. VARIANTA 1) Populacija po razredih se zaradi izstopa manjša šele v petem razredu v enakem poprečju kot v obdobju 1964/65-1968/69 2) Učni uspeh se po razredih vsako leto zboljša za 1 % Po rcčcn 1970/71 1971/72 1972/73 l 2 3 1. razred 29.663 29.461 30.710 učni uspeh 93,0 94,0 95,0 2. razred 28.741 28.823 28.932 učni.uspeh 94,7 95,7 96,7 3. razred 29.286 29.409 29.201 učni uspeh 93,5 94,5 95,5 4. razred - 28.789 29.599 29.775 učni uspeh 92,3 93,3 94,3 5. razred 29.498 29.295 30.027 učni uspeh 87,6 88,6 89,6 6. razred 28.126 27.601 27.408 upni uspeh 85,9 86,9 87,9 7. razred 24.712 24.160 23.985 učni uspeh 87,0 88,0 89,0 8. razred 21.575 19.773 19.478 učni uspeh 100% Skupaj Opombe: za stolpec 7 in 8 velja isto kot pri prejšnji tabeli 1973/74 1974/75 1975/76 razred 4 5 6 7 30.927 29.874 28.309 29.824 96,0 97,0 98,0 30.130 30.383 29.373 29.397 97,7 98,7 99,7 29.201 30.462 30.750 29.732 96,5 97,5 98,5 29.584 29.656 30.797 29.700 95,3 96,3 97,3 30.149 30.078 30.132 29.879 90,6 91,6 92,5 28.071 23.321 28.192 27.953 88,9 89,9 90,9 24.092 24.955 25.461 24.560 90,0 91,0 92,0 19.134 19.532 20.321 19.968 221.013 TABELA 10- OŠ 8 Predpostavke: ŠTEVILO UČENCEV PO RAZREDIH 1970/71 - 1975/76 - PROJEKCIJA - 3. VARIANTA 1) od 1. do vključno 4. razreda ni osipa 2) od 5. do 7. razreda v poprečju izstopi iz šole polovico toliko učencev kot v obdobju 1964/65—1968/69 3) učni uspeh se glede na učni uspeh po razredih v letu 1965/69 vsako leto zboljša v posameznem razredu za 1 % Poprečen 1970/71 1971/72 1972/73 1973/74 1974/75 1975/76 razred 1 2 3 4 5 6 7 1 razred 29.663 29.461 3.010 30.927 29.874 28.309 29.824 2. razred • 28.741 28.823 28.932 30.130 30.383 29.373 29.397 3. razred 29.286 29.409 2.920 29.291 30.462 30.750 29.733 4. razred 28.321 29.131 29.303 29.116 29.188 30.329 29.231 5. razred 29.246 29496 29.189 29.186 29.184 29.279 29.213 6. razred 28.711 27.878 27.781 27.785 27.794 27.809 27.959 /. razred 27.0i8 26.873 26.186 26.036 26.050 26.075 26.368 8. razred 21.560 23.506 23.148 23.279 23.432 23.705 23.188 | Skupaj 222.546 224.286 224.921 225.750 226.367 225.629 224.913 Osip 66,4 76,1 76,4 78,0 79,3 81,4 Predvidevamo, da bodo vsi učenci, ki pridejo v 3. razred, razred tudi končali. Opombe: za stolpce 7 in 8 velja isto kot prej % od generacij 9 13,6 13,4 13.4 13,3 13.5 12.6 11,0 9,3 100% % generacij 8 13.5 13.3 13.4 13,4 13.6 12.6 11,1 9,0 100% % celotne generacije 8 13.3 13.1 13.2 13,0 13,0 12.4 11,7 10.3 100% ST. 6 — 17. III. 1972 PROSVETNI DELAVEC_________________________________________________________STRAN 11 Tabela 12 - OŠ 10 v milijonih din Stalne cene iz leta 1970 POVZETEK - OCENA STROŠKOV DEJAVNOSTI PO CENAH IZ 1970, KI JIH FINANCIRAJO TIS 1970 1971 1972 1973 1974 197t> Redna dejavnost osnovnih šol 442,4 449,9 456,8 464,5 483,1 488,5 Male šole — 2,7 8,5 13,2 18,3 17,5 Podaljšano bivanje - 12,3 29,3 48,4 64.5 84,3 Otroško varstvo 47,3 31,4 34,0 36,5 39,0 43,0 DU 2,9 2,9 2,9 2,9 2,9. 2,9 Glasbene šole 13,6 13,6 13,6 13,6 13,6 13,6 Prevozi in internati 18,2 18,2 18,2 18,2 18,2 18,2 Strokovne službe — 2,2 3,2 4,3 5,4 6,5 Učbeniki — 19,5 19,5 19,5 19,5 19,5 Topli obroki - •13,7 13,7 13,7 13,7 13,7 Stroški TIS 3,7 3,7 3,7 3,7 3,7 3,7 SKUPAJ 528,1 570,1 603,4 638,5 681,9 711,4 100,0 108,0 114,2 119,0 129,1 134,7 Tabela 19 - SRŠ 16 Poklicne šole Tehniške in njim ustrezne šole Gimnazije in šole za vzgojo učnega kadra Skupaj Planski proporc PLAN POTREBNE RAZŠIRITVE ŠOLSKEGA PROSTORA V ŠOLAH II. STOPNJE V OBDOBJU 1970-1975 Potrebni novi Vpis v I. raz. se v obdobju 1970/75 poveča za učencev Šolanje traja poprečno let Število učencev v času šolanja Število Izmena pou- učencev ka na šol- v eni sko leto izmeni 1 2 3 4 5 2.938 3 8.834 3 2.938 817 4 3.268 1 3.268 585 4 2.340 1 2.340 .4.340 14.442 8.546 8.546 šol. pr. v kv. m glede na število novih Faktor Dejansko potreb- uč. in glede zasede- na kapaciteta na popr., da nosti šol. razširitve šol. pripada sedežu prostora pr. po sedežih 8 kv. m površ. 6 7 8 . 1,5 1.959 15.672 1,5 2.179 17.452 1,5 1.560 12.480 1,5 5.698 45.584 1,3 6.574 . 52.592 OPOMBA: Ob upoštevanju, da bi se sedanji faktor zasedenosti šolskega prostora, ki znaša 1,5 zboljšal na 1,3, bi bilo potrebno za sanacijo sedanjega stanja zagotoviti novih 5.000 sedežev, tako da bi bilo potrebno v celoti zagotoviti cca 11.500 sedežev Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti Tabela 24 - SRŠ 11 PREDVIDENO ŠTEVILO DIJAKOV V ŠOLAH II. STOPNJE V LETIH 1970-1975 Število učencev, ki Število rojenih Šolsko leto bodo izpolnili šol- Vpis v I. razred % Vseh učencev v Leto rojstva sko obveznost šol II. stopnje 5:4 šolah 11. stopnje 1 2 3 4 5 6 7 1955 32.096 1969/70 30.260 20.220 67% 60.836 1956 31.466 1970/71 29.660 21.600 73 %~~ 61.150 1957 30.086 1971/72 28.340 22.110 78 61.610 1958 28.283 1972/73 26.620 21.830 82% 62.260 1959 28.432 1973/74 * 26.710 22.970 86% 63.250 1960 27.825 1974/75 26.140 23.530 90% 63.750 1961 28.955 1975/76 27.290 24.560 90% 64.650 Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti Tabela 36 - VŠ 3 KVALIFIKACIJSKA STRUKTURA ZAPOSLENIH V SFRJ \ Stopnja strokovne usposobljenosti SFRJ SRBiH SRČG SRH SRM SRSL SRS 1961 100,0 100,0 100,0 100.0 100,0 100.0 100.0 Skupaj 1968 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Visoko 1961 3,8 2,6 4,0 4,1 3,0 2.9 4,6 1968 4,9 4,2 5,6 5,0 5,1 3,7 ' 5,6 Višje 1961 2,0 1,4 3,2 2,0 2,1 1,7 2,1 1968 3,3 3,1 4,2 3,1 3,4 2,5 3,7 Srednje 1961 10,3 8,1 14,0 9,6 10,3 9,6 11,6 1968 13,5 13,0 16,9 13,0 14,8 12,1 14,2 Nižje 1961 13,9 .12,4 13,5 12,3 18,7 11,2 15,8 1968 8,9 8,6 8,5 8,6 9,8 8,7 9.0 VKV 1961 4,6 3,7 4,0 4.4 4,3 5.3 4.9 1968 6,7 6,7 7,0 5,9 8,0 5,2 7,4 KV 1961 23,8 24,7 21,1 24,8 20.2 26.4 22.7 1968 25,5 26,0 24,0 26,1 23,8 26,5 25.1 PK 1961 12,7 11,4 10,7 14,0 13.8 16,5 10.8 1968 13,4 13,2 12,7 13,8 14,8 16,5 11,8 NK 1961 28,5 35,3 29,5 28,5 27,6 26,2 27,0 1968 23,8 25,2 21,1 24,5 20,3 24.8 23.2 Neznano 1961 0,4 0,4 1 0,3 — 0,2 0.5 1968 — — — — — — — VIR: SGJ 1962 in 1972 UČNI kader po vrstah šol in po izobrazbi Stanje zaposlenega kadra v šol. letu 1968/69 Izobraževalni zavodi osnovna % srednja % višja % visoka % skupaj % Poklicne, tehniške in njim ustrezne šole 4 79 37 427 20 917 43 2.147 100 Gimnazije 51 7 87 10 680 83 818 100 Skupaj 4 850 29 514 17 1.597 54 2.965 100 Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti Tabela 41 VŠ 8 / ŠTEVILO ŠTUDENTOV V RAZMERJU DO SKUPNEGA ŠTEVILA ŠTUDENTOV V % PO LETIH Fakultete 1966 1967 1968 1969 1970 Bosna in Hercegovina Št. štud. 12.638 14.092 14.243 16.000 18.511 Št. dipl. 977 1.159 1.261 1.151 1.452 % 7,7 8,2 8,8 7,2 7,8 Srbija Št. štud. 51.664 51.924 55.107 69.137 70.950 Št. dipl. 5.250 5.268 5.396 5.566 % 10,2 10,1 9,8 8,1 Hrvatska Št. štud. 23.478 24.821 27.356 28.886 30.707 Št. dipl. 3.248 3.274 3.231 3.224 % 13,8 13,2 11,8 11,2 Slovenija Št. štud. 8.351 8.388 8.533 9.320 10.643 Št. dipl. 1.085 1.028 951 973 % 13,0 12,3 11,2 10,4 Visoke šole Bosna in Hercegovina Št. štud. 8.263 9.621 11.364 12.713 11.443 Št. dipl. 1.119 1.228 1.265 1.802 1.622 % 13,5 12,8 1U 14,2 14,2 Srbija Št. štud. 36.771 39.995 43.113 39.549 34.434 ■ Št. dipl. 5.029 5.512 6.619 ’ 7.398 % 13,8 13,8 15,4 18,7 Hrvatska Št. štud. 13.952 14.766 15.095 17.056 18A78 Št. dipl. 2.691 3.308 3.922 4.341 . % 19,3 22,4 26,0 25.5 Slovenija Št. štud. 5.401 5.344 6.344 7.164 6.922 Št. dipl. 943 1.267 1.327 . 1.2.17 % 17,5 23,7 20,9 17,0 VIR: Analiza o razvoju i materialnom položaju obrazovanja i vaspitanja u BiH, Sarajevo, 1971 Tabela 45-V3 12 ŠTEVILO ZAPOSLENEGA UČNEGA OSEBJA NA FAKULTETAH, UMETNIŠKIH AKADEMIJAH TER VIŠJIH IN VISOKIH ŠOLAH SEDAJ IN GLEDE NA SISTEMIZACIJO Skupaj Učitelji Asistenti Lektorji Med. sestre Porast zaposl. št. % št. , - , -% št. % ' št; % št. % št. % Stanje zaposlenih 31/10-1969 1.144 67,2 692 73 428 61 24 73 — 1.144 100 1. faza sistemiz. 261 15,3 123 13 120 17 8 24 10 72 1.405 122,8 2. faza sitemiz. 163 9,6 67 7 93 13 — 3 21 1.568 137,1 3. faza sistem. 134 7,9 66 7 66 9 1 3 1 7 1.702 148,8 SKUPAJ v 1.702 100 948 100 101 100 33 • 100 14 100 Porast 149% 137% 165 % 138% Struktura stanja dne 31/7-1969 100 & 60,5 % 37,4% 2,1% po končani sistemizaciji 100% 55,7 % 41,5% 1,9,% . i': 0,8 TABELA 47 - VŠ 14 ŠTUDENTJE PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA PO ZAPOSLITVI Letnik 1964/65 1965/66 1966/67 • 1967/68 1968/69 1969/70 Področje po zaposlitvi F Z G D F Z G D F Z G D F . Z G D F Z G D F Z G D Število 53 Struktu- 65 119 55 18,7 58 73 202 53 56 83 92 42 33 74 30,8 98 35 17 35 122 56 24 52 153 37 ra v % 18,2 22,3 40,8 15,0 18,9 52,4 13,7 20,5 30,4 33,7 15,4 13,8 40,8 14,6 7,4 15,2 53,0 24,4 9,0 19,6 57,5 13,9 F = zaposlen na fakulteti Z = zaposlen v raziskovalnih zavodih G = zaposlen v gospodarstvu D = zaposlen drugje Vir: Analiza podiplomskega študija na ljubljanski univerzi: Ivo Marenk in Jože Šter; 1970 28 St. 6 — 17. III. 1972 PROSVETNI DELAVEC ______________________________STRAN 1 »H M (h Jugoslavija Bosna in Hercegovina Črna gora Hrvatska Makedonija Slovenija Srbija ŠTEVILO ŠTUDENTOV NA 10.000 PREBIVALCEV Indeks 1961 75 35 25 74 99 84 90 Indeks SFRJ = 100 100,0 46.7 33,3 98.7 132.0 112.0 120,0 Indeks 1966 SFRJ = 100 1970 SFRJ = 1 93 » 100,0 117 100,0 62 66,7 79 67,5 31 , 33,3 48 41,0 96 103,2 122 102,6 89 95,7 158 135,0 90 96,8 120 102,6 111 119,4 128 109,4 VIR: Analiza o razvoju i materialnom položaju obrazovanja i vaspitanja u BiH, Sarajevo 1970 Tabela 39 - VŠ 6 ŠTEVILO ŠTUDENTOV IN DIPLOMIRANIH NA PREBIVALCE IN ZAPOSLENE PO REPUBLIKAH Diplomirani na 10.000 preb. 196 Republika % SFRJ 6,5 BiH 3,5 Črna gora 0,9 Hrvatska 8,7 Makedonija 7,4 Slovenija 6,1 Srbija 6,9 VIR: Teorija in praksa 1970, štev. 12 Diplomirani na 10.00 zaposl. 1968 % 36.4 27,8 7,1 41,6 50,0 20.5 41,2 Štev. študentov na 10.000 zaposl. 68/69 408.5 349.2 116.3 346.3 687.3 200,0 511.5 Tabela 38 - VŠ 5 * 1945 1955 do 1954 1964 1. Fakultete 2. Umetniške 2.799 82692 akademije 208 415 3. Visoke šole - 99 4. Skupaj 1-3 3.007 9.206 5. Višje šole 470 3.317 6. Skupaj 4+5 7. Delež (5:6) x 3.477 12.923 100% 13,5% 25,7% Vir: Statistični letopisi ŠTEVILO DIPLOMANTOV 65 66 67 68 1.114 1.085 1.028 951 42 60 57 61 51 43 26 29 1.207 1.188 1.111 1.041 887 1.082 1.267 1.327 2.094 2.270. 2.378 2.368 42,4% 47,7 % 53,3 % 56,0 % 69 1965 do 1969 1945 do 1969 % 926 5.104 16.595 60,4 35 255 878 3,3 8 157 256 0,9 969 5.516 17.729 64,6 1.378 5.941 9.728 35,4 2.247 11.457 27.457 100,0 61,3% 51,8% 51,8% 35,4% Tabela 30 - SRŠ 17 STRUKTURA ŠTEVILA UČENCEV SREDNJIH ŠOL NA KONCU ŠOLSKEGA LETA 1968/69 a Skupno štev. 1 SFRJ 661.677 SR BiH 94.004 SR Črna gora 19.802 SR Hrvatska 151.094 SR Makedonija 54.609 SR Slovenija 61.297 SR Srbija 280.871 - Uže p. 179.099 - SAPV 69.997 - SAPK 31.775 Vir: Saopštenje SZS br. 228; 10-1969 % Šole za KV. del. Tehniške in druge str. šole 2 3 4 100 39,1 28,9 100 42,4 24,6 100 35,1 25,2 100 45,8 23,9 100 31,9 25,6 100 50,4 25,5 100 33,4 34,7 100 33,5 36,2 100 40,4 32,6 100 18,5 29,4 Šole za pedagoški kader Umetniške šole Gimnazije 5 6 7 3,7 0,7 27.6 3,4 0,7 26.8 2,0 0,05 37,7 0,5 0,9 28,9 1,7 0,9 39,9 1,3 0,4 22,4 5,7 0,7 25,5 3,8 0,5 26.0 3,5 0,8 22,7 22,4 0,2 29,4 Tabela 27 - SRŠ 14 UČNI KADER, KI GA JE TREBA ZAGOTOVITI PO POSAMEZNIH VRSTAH ŠOL GLEDE NA IZPAD EN NA POVEČANO ŠTEVILO UČENCEV V OBDOBJU 1971-75 Vrsta izobraževalne ustanove Srednja % Višja % Visoka % Skupaj % Poklicne, tehniške in njim ustrezne šole (strokovne) - 164 30 384 70 548 100 Gimnazije — 148 100 148 100 Skupaj 164 24 532 76 696 100 Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti ZAPOSLENI PO STROKOVNI IZOBRAZBI Stanje 31/12-1968 Jug. Slovenija število % število % Skupaj 3,659.547 100,0 514.430 VS 183.787 5,0 18.670 3,6 VIS 133.575 3,6 13.746 2,7 SS 510.602 13,9 63.606 12,3 NS 308.335 8,4 43.784 8,5 VKV 246.394 6,7 25.701 5,0 KV 932.328 25,5 133.969 26,0 PKV 477.286 13,0 80.941 15,7 NKV Vir: SGJ 1971 Tabela 55 10-6 867.240 23,7 134.013 26,0 ŠOLE ZA ODRASLE (1969/70) O. š. Šole Učenci Poklicne 3 2.099 Delo vod ske 31 1.555 Podovodske 12 452 Mojstrske 2 44 Komercialne 6 370 Tehniške 52 2.582 Gimnazije Vir: Statistični letopis SRS 1971 1 138 Tabela 48-VŠ 15 DIPLOMANTI PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA PO TRAJANJU ŠTUDIJA OD VPISA V 1. SEMESTER DO DIPLOMIRANJA Leta od vpisa v 1. sem. do diplomiranja pet Leto eno dve tri štiri in več popreč. Vseh 1964 ' 4 5 2,5 8 1965 1 6 8 3,4 15 1966 13 5 6 nad 3,7 24 1967 2 5 6 11 nad 4,0 24 1968 3 5 7 20 nad 4,2 35 1969 2 1 8 8 18 nad 4,2 37 VIR: Ivo Marenk, Jože Šter: Analiza podiplomskega študija na ljubljanski univerzi, 1970 ŠTEVILO STROKOVNIH KADROV PO STOPNJAH STROKOVNE IZOBRAZBE V TISOČIH Stopnja strokovne izobrazbe SFRJ SR BiH SR SL SR SR Skupaj strokovni kadri 1.893,8 253,2 247,1 759,3 % 100,0 100,0 100,0 100,0 1. Visoka in višja 289,4 35,3 30,7 125,8 % 15,3 13,8 12,6 16,6 2. Srednja 475,4 61,9 60,0 193,4 % 25,1 24,5 24,3 25,4 3. VKV in KV delavci 1.129,0 156,0 156,4 440,1 % 59,6 61,7 63,1 58,0 VIR: Analiza o razvoju in materialnem položaju obrazovanja i vaspitanja u BiH, Sarajevo, 1971 Tabela 53 IO-4 ŠTEVILO ZAPOSLENIH NA IZREDNEGA ŠTUDENTA Leto SFRJ SRS SRH 1960-61 70,8 108,8 123,3 1965-66 56,7 134,7 81,6 1969-70 54 100,0 67,9 1970-71 49,9 88,9 57,1 Vir: Isto kot prej. Tabela 5010-1 SPLOŠNO ŠOLANJE NA DELAVSKIH UNIVERZAH -OSNOVNA ŠOLA Oddelki -Slušatelji Izobraževalno leto število indeks število indeks 1959/60 116 100 2.791 100 1960/61 100 86,2 2.159 77,4 1961/62 59 . 50,8 1.270 45,5 1962/63 29 25,0 637 • 22,8 1963/64 43 37,0 1.084 38,8 1964/65 79 68,1 2.003 71,7 1965/66 78 75,8 2.242 80.3 1966/67 61 52,6 1.394 49,9 1967/68 105 90,5 2.453 - 87,8 1968/69 129 111,2 3.260 116,8 1969/70 136 3.515 130,1 Skupaj 799 19.293 Vir: Deset let delavskih univerz Tabela 49 VŠ 16 DIPLOMANTI PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA PO STAROSTI Leta s t a r o s ti 30 35 40 do do do in Leto Vsi 25 26 27 28 29 34 39 več 1964 ' 8 2 2 2 2 1965 15 1 1 5 3 5 1966 24 1 5 1 1 1 6 ,4 5 1967 24 2 2 2 3 8 4 3 1968 35 1 2 1 1 9 10 11 1969 37 2 3 3 4 9 10 6 VIR: Ivo Marenk, Jože Šter: Analiza podiplomskega študija na ljubljanski univerzi, ,1970 Tabela 51 IO-2 SESTAV SLUŠATELJEV PO STAROSTI Izobraževal Vseh slu- Do 25 let 26-40 let nad 40 let področje šateljev število % število .% število % Družbeno 17.129 5.698 33,3 ■ 7.843 45,7 3.588 21,0 Strokovno 43.669 10.261 23,6 22.073 50,5 11.335 25,9 Splošno 76.111 31.477 41,3 32.504 42,7 12.130 16,0 Skupaj 136.909 47.436 34,6 62.420 45,6 27.053 19,8 Vir: Informativni vestnik ZDU 4/II Tabela 43 - VŠ 10 ZAJETJE PREBIVALSTVA V REDNO IZOBRAŽEVANJE IN VZGOJO 1970 1975 Tabela 52 IO-3 % od sta- % od sta- ŠTEVILO IN INDEKS IZREDNIH ŠTUDENTOV Doba starosti število rostne generacije število rostne generacije Leto SFRJ SRS SRH Predšolska vzgoja 1960-61 45.814- 100,0 4.035 - 100,0 6.909 - 100,0 (od 3-5 let) 10.223 12,1 19.475 22 1964-65 4.888 - 120,9 Mala šola (6 let) 17.000 60,3 28.898 100 1965-66 63.099 - 137,7 3.861 - 95,9 11.138- 150,9 Osnovne šole 1966-67 3.713- 92,0 (od 7-14 let) 222.446 100 222.664 100 1967-68 3.258 - 80,7 Srednje šole 1968-69 3.955 - 98,0 (od 15—19 let) 60.836 40,1 76;636 55 1969-70 68.584 - 149,7 5.261 - 130,3 13.711 - 198,4 Višje in visoke šole 1970-71 77.065 - 168,2 6.150- 152,4 16.921 -244,9 (od 20-24 let) 12.913 9,6 17.006 12 Vit: Dr. B. Černjavič - Relersjl 3iasinv50.-5.yu 0 izobraževanju. Mariboru Vir: Osnovni cilji in predpostavke . .Zavod SRS za planiranje, 1971 POTREBE PO UČNEM KADRU ZA ŠOLE II. STOPNJE V OBDOBJU 1970-75 . Število učencev v šol. letu Poprečno št/učencev, ' ki se bodo predvidoma vključili / v šole 11. stopnje v o.bdobju Skupno število učencev Število uč. ki odpade na 1 uči- ' Sedanje stanje stal nega učnega kadra in honor. s polno Izpad. uč. , kadra v obdobju 70-75, če računamo let. osip Ostane Potrebno šte-. vilo učnega kadra za skupno štev. Razlika Vrsta šol 1968/69 ' 1970-75 2 + 3 telja zaposlitvijo 3% 6 - 7 uč. pod 4 9 - 8 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Poklicne, tehniške in njim ustrezne šole 45.082 3.755 49.837 21 2.147 322 ■ 1.825 2.373 548 Gimnazije in šole za vzgojo učnega kadra 14.590 585 15.175 18 818 123 695 • ’ 843 148 . Skupaj 60.672 4.340 65.012 2,965 445 2.520 3.216 696 OPOMBA: Pri tem izračunu ni upoštevano učno osebje s civilnopravnim razmerjem pri poklicnih in tehniških šolali Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti 'U i . t Tabela 37 VŠ 4 študentje v tisočih ŠTEVILO ŠTUDENTOV OD 1953/54-1969/70 Vsi Vsi Red. študent. Izr od. stud. Sku- iz- lak. vis. š. umet. višje tak. vis. š. umet. višje fak. vis š. umet. višje Indeks porasta stud. Delež (3:1) Delež (5:6) Delež (7:6) Indeks stolpca 6 Leto paj 1 redni redni akad. šole akad. šo le akad. šole '53 =100 ., x 100% \ 100% \ 100% 5 3 = 100 % 2 3 4 • 5 6 7 8 9 10 11 12 U 14 1953/54 5,4 5,6 0,3 5,7 0,2 5,4 0,2 0,3 .0,0 100 5 3 4 100 1954/55 6,8 6,4 0,4 6,3 0,5 5.9 0,5 0.4 0,0 100 6 7 7 109 1955/56 6.7 6,3 0.4 6,2 0,5 5.8 0.5 0,4 0,0 114 6 ' 7 „ 9 107 1956/57 7,2 6,9. 0,3 6,6 0,6 . 6,3 0,6 0,3 0.0 127 4 8 10 117 1957/58 8,1 7.7 0,3 7,4 0,7 7.0 0,7 0,4 0.0 137 4 . 9 10 130 1958/59 8,8 8,1 0,7 7,9 0,9 7.4 0.7 0,5 0,2 149 ' 8 10 9 137 1959/60 9,3 7,7 1,6 7,5 1,8 6,8 0.9 0,7 0.9 158 17 19 13 126. 1960/61 13.5 9,5 4,0 9,3 4,2 7,8 1,6 1,4 2,6 229 30 31 21 144 1961/62 13,3 10,2 3,1 10,0 9,3 8.3 1,8 1,7 1.5 225 23 25 - <22 154 1962/63 13,1 10,0 3,1 9.8 3,3 8.0 1,9 1,8 1,4 'no 24 25 24 148 1963/64 13,9 10,4 3,5 9,8 4.1 8.1 T 9 z.,z. 1.7 1,9 236 25 29 27 150 1964/65 15,7 10.8 4,9 9,0 '6,7 7,8 3,0 l',2 ' 3,7 266' 31 43 38 144 1965/66 15,1 11,2 3.9 9,1 6,0 8,2 3,0 0,9 3,0 256 22' 40 37 152 1966/67 15,1 11,4 3.7 9,1 6.0 8,2 3.2 0.9 , 2,8 256 25 40 39 / 152 1967/68 15.7 12,4 3,3 9,4 6,3 8.7 ■ 3,7 0,7 2,6 226 21 40 ■ 43 T21 1968/69 17,3 13.4 4,0 10.1 7,2 .9.4 4,0 0,8 '3,2 293 23 42 43 174 ' 1969/70 20,4 15,2 5,3 13,5 Vir: Statistični letopisi 1964, 1967, 1970 6,9 11,3 3,9 2,3 3,0 346 26 34 35 209 TABELA 46 VŠ 13 ZAVOD Fil. fakulteta pravna ekonomska FNT elektro FAGG strojna medicinska biotehnična SPVN vis. š. za tel. kult. akad. za glasbo akad. za gledališče akad. za lik. um. SKUPAJ RAZVOJ PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA - ŠTEVILO SMERI IN ŠTUDENTOV 1962/Ž3 1963/64 1964/65 1965/66 1966/67 1967/68 1968/69 1969/70 1970/71 št. št. št. št. št. Št. Št. Št. št. št. Št. Št. Št. Št. št. Št. Št. St. smeri stud. smeri stud. smeri stud. smeri št ud. smeri štud. smeri štud. smeri štud. smeri , štud. smeri štud. 1 41 3 5 . -2 4 13 2 14 *■ 22 10 22 4 6 5 7 9 30 3 17 3 29 2 14 — — — ' _ — — 4 51 2 41 3 41 1 12' 1 5 — _ 1 40 2 26 2 48 3 94 4 93 5 139 7 120 10 134 13 88 8 105 9 102 8 164 15 175 1 55 2 96 1 44 3 125 3 87 4 43 4 30 4 32 4 69 . _ 2 11 2 13 2 8 2 27 3 30 4 25 4 25 8 81 4 58 4 4 23 5 57 3 27 4 46 — 2 11 3 15 3 55 1 2 1 2 14 18 25 17 51 18 43 11 30 14 35 12 48 _ — 2 32 '2- 27 — — — 1 10 1 10 1 10 ■ - - - - - - - - - - 5 15 4 15 4 12 5, 13 4 10 5 14 7 20 7 16 13 257 18 326 24 292 52 378 55 273 56 314 51 341 55 424 70 637 Vir: Problematika podiplomskega študija . . materiali republiške izobraževalne skupnosti (avtor: Milan Antosiewicz); 1971 POTREBEN UČNI KADER V LETU 1975 Izobraževalni zavodi Poklicne, tehniške in njim ustrezne (strokovne) Srednja % Višja % \ Visoka « % Skupaj % šole 803 30 591 22 1.301 48 2.695 100 Gimnazije 51 • 5 87 9 828 86 966 100 Skupaj ' 854 23 Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti 678 19 - 2.129 58 3.661 . 100 Tabela 42 - VŠ 9 MEDNARODNO MERILO INTENZIVNOSTI IZOBRAŽEVANJA ZA LETO 1966 Število % populacije Država študentov od 20-24 ZDA 5,526.000 43 SZ 4,000.000 24 Japonska 1,370.000 13,5 Francija 500.000 16 Italija 284.000 6.9 ZRN 280.000 7,5 Kanada 230.000 22,5 Velika Britanija 165.000 4,8 Švedska 62.000 11 Belgija 54.000 10 Jugoslavija 120.110 8,7 Slovenija 9.741 8 Vir: Teorija in praksa 1970, št. 1.2 STOPNJA SKOLARIZACIJE V ŠVEDSKI % populacije, ki je vpisana v šole Starostna. 1970 populacija ' 1950 1960 (plan) od 7 do 15 let 83.0 92.0 95,0 od 16 do 18 let 16.0 34.0 62.0 od 19 do 24 let 8.0 16,0 22.0 Vir: Teorija in praksa 1970, št, 12 Tabela 34 VŠ 1 IZOBRAZBENA STRUKTURA ZAPOSLENIH - 1969 Stopnja izobrazbe: SI R J SRS osnovna 56.0 56 srednja 36,0 38 višja 3,0 2.2 visoka 4,9' 3,6 zaposleni v: gospodarstvu 2.4 1.7 negospodarstvu 16,0 14.1 industriji 2.4 1,5 Vir: dr. Živko Šifrer. NR. 1971. št. 22 Tabela 23 - SRŠ 10 USPEŠNOST IZOBRAŽEVANJA NA SREDNJIH ŠOLAH % učencev od vpisne generacije, ki rednem roku uspešno zaključi šola šolsko leto šolsko lete 1968/69 1974/75 Škupaj srednje šole: 71,9 78,6 Gimnazije 68,7 80,0 Šole za vzgojo učnega kadra 68,7 80,0 Tehniške šole Kmetijska, gozdarska in 64,1 77,0 veterinarska šola Ekonomske in 4-letne 65,9 77,0 upravno-administrativne šole 65,0 77,0 Zdravstvene šole Poklicne šole 81,4 83,0 triletne 75,2 78 dveletne 75,0 78 Število maturantov od vpisne generacije Skupaj srednje šole v tem: 14.831 17.730 Gimnazije in šole za vzgojo učnega kadra 3.031 3.540 Tehniške in njim ustrezne šole 3.218 4.130 Poklicne šole 8.582 10.060 Vir: Materiali republiške izobraževalne skupnosti Tabela 44 - VŠ 11 DELEŽ SREDSTEV ZA IZOBRAŽEVANJE V DRUŽBENEM PROIZVODU V LETU 1966 PO DRŽAVAH y odstotkih Francija 4,9 Zahodna Nemčija 4,6 Norveška 7,4 Avstrija (1965) 4.8 Madžarska 5,2 Japonska 5,7 ZDA 7,5 SR Slovenija (1970) 4,7 1975 -A var. 5,9 1975 - B var. 5,9 Vir: Osnovni cilji in predpostavke . . . Zavod SRS za planiranje, 1971 Tabel nismo mogli vselej postaviti po vrstnem redu zaradi racionalne izrabe prostora Načrt razvoja vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji do leta 1970 PROSVETNI DELAVEC STRAN HH S NIŽJA STOPNJA: 17. marca: TIK-TAK 24. marca: POMLAD NA VRTU 31. marca: ■ DEKLICA DELFINA IN LISICA ZVITOREPKA 7. aprila: MESTNI ŽIVILSKI TRG 14. aprila: NOVA MATEMATIKA -II. 21. aprila: HLEBEC KRUHA 28. aprila: Glasbena SREDNJA STOPNJA: 14. in 15. marca: KAKO IN ZAKAJ SE OGLAŠAJO ŽIVALI - L 21. in 22. marca: RITMIČNA SPREMLJAVA 28. in 29. marca: ŽIVALI POSLUŽUJEM SE, DA GOVORIM LJUDEM 4. in 5. aprila: KAKO IN ZAKAJ SE OGLAŠAJO ŽIVALI - II. 11. in 12. aprila: KMEČKI UPORI 18. in 19. aprila: Glasbena 25. in 26. aprila: PARTIZANSKO ŠOLSTVO % VIŠJA STOPNJA: 14. in 16. marca: Stevan Mokranjac: RUKO-VET1 21. in 23. marca: POGLAVJE IZ SLOV. KNJIŽEVNOSTI MED OBEMA VOJNAMA 28. in 30. marca: VLOGA SOCIALNE DEMOKRACIJE V DELAVSKEM GIBANJU 4. in 6. aprila: KNJIŽEVNOST MED OBEMA VOJNAMA - SOCIALNI PESNIKI 11. in 13. aprila: SODOBNA DRUŽINA -VLOGA DRUŽINSKIH ČLANOV 18. in 20. aprila: ELEMENTI JAZZA- V KLASIČNI GLASBI 25. aprila: LENIN IN DRUGA INTERNACIONALA NIŽJA STOPNJA: 17. marca ob 9.05 I. program 17, marca ob 14.00 II. program TIK-TAK V tej oddaji bodo šolarji poslušali različne skladbice, različne predvsem po ritmu. Slišali bodo budnico, uspavanko in plesno skladbico. Vse so povezane s prijetno pravljico TIK - TAK. Tik-tak pa je bilo čisto majhno mesto. Tik-tak seje imenovalo zato, ker so v njem živeli skoraj sami urarji. Eni so izdelovali ročne ure, drugi stenske ure, tretji budilke, četrti stolpne ure, nekateri so izdelovali pojoče ure, najzanimivejši mojstri pa so izdelovali celo take ure, ki so hodile in plesale. Če si se sprehajal po ulicah mesteca Tik-tak, si lahko srečal uro, ki je veselo tekala po pločniku in te veselo pozdravila: „Tik, tak.“ Lahko pa si srečal celo koga, kije svojo uro peljal na sprehod v otroškem vozičku. NIŽJA STOPNJA: Najbolj imenitna od vsega je bila ura Muzika. To je bila zelo znamenita stara ura. Stala je sredi okroglega parka in bila tako velika, da si jo videl iz vseh strani mesteca. In tudi slišati jo je bilo na vse strani. Najbolj pomembno pa je bilo to, da je ura Muzika igrala. Igrala je trikrat ha dan in vsakokrat drugačno skladbico. < Zjutraj ob sedmih je zaigrala skladbico, kije bila vesela in živahna in ki je imela tako moč, da je vsakogar prebudila, pa če je to hotel ali ne. Tej jutranji skladbici so rekli budnica, ker je z njo naznanjala jutro. In kakor smo rekli, potem bomo slišali še uspavanko in plesno skladbico iz mesteca Tik-tak. Oddajo je pripravila Mira Voglar. 24. marca ob 9.05 L program 24. marca ob 14.00 II. program POM’ AD NA VRTU Da bi bil ta vrt čim več mladim poslušalcem enako blizu, smo izbrali šolski vrt. Kaj pa mestni šolarji? Četica delovnih otrok odkoraka na vrt. Stric vrtnar in tovarišica jim bosta pomagala. Kaj bodo storili najprej? Očistili bodo potke in populili travo, .ki je potke pričela zaraščati. Počistili, prekopali in zrahljali bodo zemljo na vrtu. V zemlji bodo gotovo našli tihe pomočnike, deževnike. Mogoče bo kdo izmed otrok presenečen, kako temeljito rahljajo zemljo in kako se korenin in koreninic niti ne dotaknejo. Ko bo vse opravljeno in počiščeno, pride na vrsto najlepše delo: sajenje in saditev. Kaj bi z največjim veseljem sadili? Rože, seveda! Kje bodo dobili sadike? V toplih gredah. In kakšne so tople grede? Tudi to boste med oddajo zvedeli. Zvedeli boste tudi, kako je treba sadiko posaditi. Naši vrtnarji si bodo pomagali s sadilnim klinom. Med delom bodo spoznali najrazličnejše rože in še druge sadike. Nekdo se je odločil, da bo sadil fižol in posejal rdečo redkvico. Mogoče bodo posadili tudi buče. Zelo bi jih namreč veselilo, da' bi lahko v jeseni nahranili z bučami prašička, bučne peške pa posušili in jih pozimi veselo luščili in jedli namesto bombonov. Kaj pa grah? Tudi grah, saj je grahova juha tako dobra in sladka. • Ko bo ves vrt lepo obdelan, bo stric vrtnar naredil še pisano strašilo, da ne bodo vrabci komaj posejanega semena pojedli. Oddajo je napisala Nada Podlogar. NIŽJA STOPNJA: 31. marca ob 9.00 I. program 31. marca ob 14.00 II. program DEKLICA DELFINA IN Iskali smo novo knjigo za mladino. Želeli smo njeno vsebino prirediti za radio. Našli pa smo pravljično pripoved Kristine Brenkove: Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, ki izhaja v letošnjih zvezkih Cicibana. Skoraj vse ste že prebrali in vemo, da boste prebirali še enkrat, vse od kraja, saj s^ glavna pravljica prepleta z novimi in novimi pravljicami, ki budijo v nas kot regratov kosmič lahke misli in svetle podobe. Lepo bi bilo slišati dekličin glas, lepo bi bilo slišati modro lisico Zvi- NIŽJA STOPNJA: LISICA ZVITOREPKA torepko in muco Brezdomko. Le kako bi se oglasil volk, ki ga bosta srečali deklica Delfina in lisica Zvitorepka na petkovi cesti in prav radi bi poslušali godca, kije znal gosti na eni sami struni vesele in žalostne melodije. Če bi želeli slišati še zvonjenje srebrnega zvonca imenitnega pravljičnega vlaka, s katerim se bosta Delfina in lisica vozili, potem morate res poslušati radijsko priredbo pravljice Kristine Brankove. Priredila jo je Maja Povše. 7. aprila ob 9.05 I. program 7. aprila ob 14.00 II. program MESTNI ŽIVILSKI TRG Pri spoznavanju okolja bomo odšli z najmlajšimi še na živilski trg, vključili se bomo v tisti pisan Živžav, ki nas vedno spravi v dobro voljo, saj je tam zbrano toliko lepega in dobrega, toliko bogastva - pridelkov zemlje in pridnih človeških rok, in toliko ljudi, ki so vsi nekam dobre volje. Če nič drugega, bomo kupili majhen šopek rož ali pa rdečih redkvic in jih bomo po poti pohrustali. V naši oddaji bomo spremljali na trg Matija, Polonco in babico, ki bodo peljali na trg svoj pridelek: malo špinače, radiča, nekaj narcis in spominčic in še druga živila. Polonca ‘ni pozabila na košarico z jajci. Vse to bodo zložili na voziček. In soseda si bo naložila zelenjavo kar na prikolico, sama se bo usedla v avto in sin jo bo odpeljal na trg. Nič zato. Polonca, Matija in babica so s svojim vozičkom kar zadovoljni in dobre volje. Urno so pripeljali na trg, tam si je babica poiskala svoje mesto, vse lepo razložila, da bodo kupci videli, kaj ima na prodaj. In potem, ko je .babica ponujala svoje blago, sta smela Polonca in Matija na ogled po velikem živilskem trgu. Videla in slišala sta veliko zanimivega. Poslušalci v razredu bodo vse to v naši oddaji zvedeli. Oddaja je'primerna za prve razrede osemletke, napisala jo-je Evelina Kajzer. NIŽJA STOPNJA: 14. aprila ob 9.05 I. program 14. aprila ob 14.00 II. program NOVA MATEMATIKA - II. V prvi oddaji na temo „nova matematika11 smo se - povedano v izseku - ukvarjali s fenomenom matematičnih množic, kakor jih obvla- dajo šolarji letošnjih prvih razredov. Množice v vseh svojih sestavnih in razstavnih delih (združene, presečne, preostale množice) so temelj- STRAN 1 na postavka tako imenovane nove matematike. Njeno dograjevanje je seveda veliko manj revolucionarno" glede na „stari“ matematični sistem, ker pa bazira na novih, drugačnih temeljih, kot so bili dosedanji, je njihova kvaliteta prav tako drugačna, dalo bi se reči: trdnejša od kvalitete dosedanjega matematičnega (nematematičnega!? ) pouka. V drugem delu šolskega leta, v zadnjih mesecih prvega Razreda se namreč pouk osredotoča k enačbam v vsej njihovi pestri raznolikosti. In prav te snovi kaže posvetiti še drugo oddajo radijske šole na temo nove matematike. Seveda nimamo namena dopolnjevati šolskega dela, ki je — pri matematiki bolj kot pri drugih predmetih - nenadomestljivo, saj^zahteva izrazito individualno povezavo med učiteljem in učencem. Radijska oddaja te in take povezave ne mora in ne sme nadomestiti. Naš namen je zato - tako kot že pri prvi ,,novomatematični“ oddaji — snov samo ponoviti, in sicer na vsaj nekoliko duhovit način. Šlo bo torej za nadaljevanje prve oddaje, za poskus vnovičnega za-okroženja snovi - vendar na „izven-šolski", radiofonsko mikavni način. Vabimo k poslušanju, čeprav želimo o matematičnih zanimivostih samo kremljati, ne pa poučevati. Pouk ostaja izključena domena šole. pored je je ponavljal tako krmljenje in zvenenje. Nekega dne, ko je prišel samo z zvoncem, so ribe prav tako priplavale. Menili so, da zato, ker so ribiča videle. Vendar so na zvenenje priplavale tudi takrat, ko se je ribič skril. Ko pa so namestili zvonec na drog in ga iz daljave pognali, ribe niso priplavale. Tako so ugotovili, da so ribe čutile tresljaje in ne zvenenja zvonca. Ta poskus so delali pred drugo svetovno vojno. Vojna, ki je potem prinesla različne naprave za odkrivanje sovražnikov, je dobila tudi podvodne prisluškovalne aparete - hidrofone. To so zelo občutljivi in natančni merilci podvodnih šumov in služijo za ugo- tavljanje ropota oddaljenih podmornic in ladij. Včasih pa so se v slušalkah hidrofonov pojavili glasovi, ki so zbegali mornarje. To so bili glasovi rib. Glasovi, ki so jih dobili, so prav čudni. Ribe delajo glasove različno, nekatere tresejo ribji mehur, druge tarejo pod seboj kosti ali koščene opore v plavutih, nekatere škrtajo z zobmi. Tako bodo učenci v oddaji lahko tudi poslušali ribje glasove. S prejšnjo in s to oddajo bodo učenci dobili zaokroženo predstavo o tem kako in zakaj se oglašajo živali. Tako kot prvo, je tudi to pripravil dr. Kazmir Tarman. NIŽJA STOPNJA: HLEBEC Morebiti ta ali oni naših malih poslušalcev že pozna Winklerjevo drobno zgodbo „Hlebec kruha", saj je izšla pred leti v „Čebelici“ in je drobni zveščič prav gotovo še moč najti v tej ali oni šolski knjižnici. In če jo pozna, jo bo v naši oddaji ponovno doživel - in to še bolj, saj jo bo slišal v dramatizirani obliki. Programirali smo jo pred 27. aprilom, dnCvom OT. VVinklerjev Hlebec kruha ne prikazuje velikih junaštev, v njem ni zlobnega regljanja strojnic, ni krvi, ki se je je toliko prelilo v štirih letih, pač pa v zgodbi toplo utriplje srce našega malega človeka, kije znal toliko prenesti in žrtvovati, ki se je znal odreči tudi kruha, najsi ga je imel sam le redko na mizi, če je bilo potrebno nasititi tiste, ki so se bili za veliko skupno stvar. Med hribi, v borni samotni bajti, se mati, Lizika in Tinka prebijajo iz dneva v dan sami, zakaj oče je v partizanih. Prebijajo se s težavo, tako da je tudi kruh v hiši redek gost. Pred. dnevi so jim fašisti, ki so se pritepli mimo, pot pa jim je pokazal domači izdajalec Brusov Hans, zažgali še bajto. Ker pa se je sovražniku mudilo in ni utegnil počakati, da bi pogorelo do tal, in ker je družinici pomagal še dež, ki se je ulil pravi čas, jim je vendarle še ostalo del strehe nad glavo. Tistega dne je mati dobila nekjfe prgišče moke in zamesila je hlebec 21. aprila ob 9.05 1. program 21. aprila ob 14.00 II. program KRUHA kruha, za otroka, samo za njiju. Prisrčno sta ga bila vesela, stekla sta z njim za hišo, na skalo ob stezi, da ga razdelita. Ko pa sta na skali sedeč pestovala hlebec in čakala, da $e shladi, je prišla mimo četica partizanov. Druge krati so ju zmerom ogovarjali, če so ju videli sedeti na skali, ta dan pa so šli mimo molče in mrko. Otroka ^ta sklepala,,da gredo pomagat tja za hribe, odkoder je bilo slišati pridušeno regljanje strojnic in pokanje pušk. Za četo je počasi in sam stopal mož, se z desnico opiral na puško, levico pa jc imel obvezano. Ustavil se je, da se oddahne, da ju povpraša, če sta pridna in če sta korajžna; zakaj zdaj morajo biti tudi otroci korajžni. Potem je stopil hitreje za ostalimi. Tinek in Lizika sta se spogledala. Oba sta mislila isto. In Tinek je po-, klical moža: ,,Stric . . . tovariš . . .“ Dala sta mu hlebec, majcen in edini, še zmerom topel od peke in njunih dlani,- Za njima je tedaj na lepem stala mati. Je morabiti huda? ... A mati je odgovorila: ,,Prav sta napravila, otroka. Kadar je tak čas, kakršen je zdaj, je treba dati tudi zadnji košček kruha ... Mi bomo že ... mi bomo že kako . . .“ Zgodba je torej preprosta, kakor le mora biti, a topla ter prisrčna in bo zato male poslušalce gotovo zajela. Ne potrebuje obsežne priprave, le nekaj misli,' ki bodo vzbudile primerno razpoloženje. 4. aprila ob 9.05 I. program SREDNJA STOPNJA. 5 aprila ob 14.00 II. program KAKO IN ZAKAJ SE OGLAŠAJO ŽIVALI - I V prvem delu te oddaje smo predstavili ptiče in njihovo petje, tokrat pa so na vrsti še druge živali. Slišali boste rukanje jelenov, brlezg gamsa, rjovenje leva, žabji zbor in tako naprej, kaj bi vse naštevali. Omenili bi le cvrčanje murnov in ribje glasove. Murne in njihovo pesem je raziskoval naš slovenski biolog Ivan Regen. Živel in delal je na Dunaju, doma pa je bil iz Poljanske doline. Dognal je, da murni svoj glas tudi slišijo, slušala pa nimajo na glavi, temveč na golenih prvega para nog. Taka ugotovitev sluha pri murnih je bila pred štiridesetimi leti pomembno odkritje. Danes je to seveda mnogo laže, saj so tehnični pripomočki, ki jih znanstveniki lahko uporabljajo pri raziskovanju zelo izpopolnjeni. Podobno je z ribami. Nekateri so menili, da ribe slišijo. Zato so naredili tak poskus: ribič, ki je krmil ribe, je hkrati še zvonil. Več dni za- SREDNJA STOPNJA: 21. marca ob 9.05 L program 22. marca ob 14.00 II. program RITMIČNA SPREMLJAVA Že naslov nam dovolj jasno pove, o čem bo govbr v tej glasbeni oddaji, zato bi dodali samo še nekaj podrobnosti b poteku oddaje. Melodija, s katero se učenci tu srečajo in ji dajajo ritmično spremljavo je francoska narodna in je poznana tudi pri nas: Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo .. . - Pesem najprej zapojejo, potem pa jo poslušajo ob klavirski spremljavi in obenem skušajo ugotoviti, kateri instrumenti bi bili za spremljavo najboljši. Začnejo z bas-ksilofonom, temu se potem pridruži še alt-ksilo-fon nato še sopran-ksilofon. Potem zaigrajo in zapojejo, melodijo pa po- skušajo zaigrati tudi z altovskimi zvončki. Naslednja pesem, ki ji dodajajo spremljavo je Belokranjska ljudska. Pesmica ima pet kitic in poje o zlatem jabolku, ki ga je dekle našla in dala svojim domačim, da bi ga pravilno razdelili. Toda nihče ga ni znal prav razdeliti, le njen dragi, ker da njej več kot sebi. Najprej zaigrajo 'melodijo enoglasno z altovskimi zvončki, potem pa še dvoglasno. Potem pa poiščejo spremljavo kot pri prvi pesmici, ostanejo tudi pri istih instrumentih. Oddajo je pripravila Tea Marn. 28. marca ob 9.05 I. program SREDNJA STOPNJA: ^ marca ob 14.00 II. program ŽIVALI SE POSLUŽUJEM, DA GOVORIM LJUDEM (La Fontainovo geslo) Naslov te radijske šole bi lahko bil tudi drugačen: na primer, o čem pripoveduje basen. Definicija basni, ki se jo navadno učenci naučijo na pamet je približno taka: basen izlušči iz opazovanja živalskega sveta ter življenja rastlin neko splošno resnico ali življenjsko misel. Kajpak jim taka oznaka ne ostane dolgo v spominu, bolj si zapomnijo vsebino basni, ki so jo prebrali. Naša oddaja skuša učencu na preprost in jasen način posredovati bistvo basni. Avtorica oddaje najprej opiše dogodek iz mladosti. Na samotni kmetiji, kjer so živali, je vsega primanjkovalo, tudi posodo so imeli staro in obtolčeno, mama pa si je želela, po tihem seveda, lepe lončke za čaj. Tako so si jih za neko praznovanje sposodili pri sosedu. Lepe porcelanaste lončke je bilo potem treba vrniti in mama je vsakega posebej zavila v papir, Martinu, ki je bil najstarejši in najbolj pameten, pa je naročila, naj jih previdno nese nazaj. Hodil'je previdno in ves čas mislil na porcelanaste lončke. Naenkar pa je kamen na katerega je hotel stopiti, odskočil. Bila je krastača. Padel je in lončki so zazveneli. Doma je bil seveda tepen. O nesreči se je pogovarjal s psom Goranom, ki je edini videl, kako je bilo. „Kdaj je že močnejši razumel šibkejšega? Pred njimi si kriv, pa če si še tako nedolžen." Tako so nastajale in še nastajajo zgodbe o živalih, ki prevzemajo človeške lastnosti: posamezne živali imajo stalne lastnosti: osel je neumen, zajec plašen, lisica zvita, jagnje ponižno in krotko in tako naprej. Avtorica se tako ustavi ob najbolj znanih basnopiscih in vsakega predstavi z basnijo. Tako je uvrstila v oddajo Ezopovo basen Volk in jagnje, La Fontainovo Lev in komar, Krylova Gaj in ogenj, ter Labod, ščuka in rak, Valentina Vodnika Sraka ino mlade, Dragotina Ketteja Krt modrijan ter slovensko ljudsko O ježu in lisici, ki pa jo je predtavila v naš čas, jo aktualizirala. Oddaja je namenjena učencem četrtih in petih razredov, prvim za spoznavanje nove literarne zvrsti, drugim pa za utrjevanje in širjenje znanja iz literature. M 2 S & . STRAN 22 ________PROSVETNI DELAVEC STRAN 22 PROSVETNI DELAVEC Sir. 6 — 17. m. n 2 SREDNJA STOPNJA: 11. aprila ob 9.05 1. program 12. aprila ob 14.0,0 II. program KMEČKI UPORI V slovenskem zgodovinopisju velikokrat beremo o kmečkih uporih kot posameznih pojavih narodnostnega razvoja. Še večkrat se dogaja, da opisujejo različni avtorji detajle večjih uporov, pri čemer se omejujejo na trpljenje slovenksega kmečkega prebivalstva, na njihova junaštva v uporih, posebej na like voditeljev upornikov in nazadnje na obračun fevdalcev z uporniki. Tako kmečki upori nekako obvisijo v zraku brez prave zgodovinske povezave s preteklostjo in brez pojasnjevanja njihovih posledic za prihodnost. Če pa avtorji že presežejo pojasnjevanja dogpdkov v uporih ter opisovanje uporniških likov, vse preradi opozarjajo na boj 'za staro pravdo, pri čemer sicer pojasnjujejo, da je ta boj pravičen, ne pa tudi -,,napreden“, ker je obrnjen v preteklost, torej v razbremenjevanje kmečkih bremen na mero, kije bila v „starih časih" v veljavi. Premalo poudarjajo revolucionarno bistvo uporov, tisti njihov del torej, ki je sestavna prvina v slovenskem revolucionarnem razvoju, del, ki je zanesljivo prispeval svoje h končni osvoboditvi slovenskega naroda. Seveda tu ne gre le za socialno osvoboditev, za kakršno se je bil na primer nemški kmet, gre tudi za nacionalno, kar pomen boja slovenskega kmeta le še veča. Zato je naša oddaja pripravljena kot sestavni del slovenske narodne zgodovine od naselitve Slovencev v srednjeevropskem prostoru pa do danes. rah delavskih strank v teh deželah, o njihovi množičnosti in njihovih uspehih v razmerah razvijajoče se parlamentarne demokracije. Spričo množičnosti teh strank in uspešnosti v boju za zboljšanje položaja delavskega razreda znotraj kapitalizma se je namreč krepila iluzija, da je mogoče po poti mirnega razvoja in krepitve položaja delavskega razreda v parlamentarni dokumentaciji preiti v socializem. Te iluzije so se oprijeli predvsem nekateri voditelji druge internacionale, čeprav pri tem niso vedno naravnost spreminjali revolucionarne teorije znanstvenega socializma, kakršno sta ustvarila predvsem Marx in Engels. Vsekakor je bila iluzija socialnih demokratov utemeljena na tem, da so „pregiedali“ inperialistično delitev sveta na revne in bogate, da torej niso več videli delavskega gi- banja kot svetovnega gibanja, kot celote. Posledice takega razvoja so se pokazale ob začetku prve svetovne vojne, 'ko je druga internacionala prav zaradi tega razpadla. Delavske stranke v deželah, ki so vstopile v vojno, so se namreč odpovedale mednarodni proletarski solidarnosti in le-tej postavili nasproti inteicsc svojih narodov, kar pa je v resnici pomenilo, da podpirajo interese na eionalne bo žuazije, oziroma finančne oligarhije. Ob tem pa je hkrati nastal pomemben premik: revolucionarnost delavskega razreda se je okrepila v deželi, ki takrat ni spadala med močne, v carski Rusiji. Proletariat te dežele je ob koncu prve svetovne vojne izvedel prvo uspešno socialistično revolucijo. SREDNJA STOPNJA: 25.apr,laob 9.05 1. program 26. aprila ob 14.00 II. program PARTIZANSKO ŠOLSTVO Ce zaslišimo ime partizanska šola, se nam ob tem prebudijo predstave dobre} organizirane šole, pa vendarle tako drugačne kot je današnja. Partizanska šola je postala pojem in ima v zgodovini šolstva na Slovenskem posebno mesto. V tistih težkih časih je bila slovenska šola kot luč, ki je dajala upanje, da naše besede tudi najtrši okupatorjev pritisk ne bi mogel zadušiti. Mnogo volje in poguma na obeh straneh, učiteljevi in učenčevi, je bilo treba, da je šola lahko obstajala. Učni program, število ur, število učencev v razredu in vsega drugega, kar je danes za šolo zelo važno, tega takrat ni bilo. Najvažnejše je bilo otroke naučiti brati, pisati in jim vcepiti ljubezen do zatirane zemlje. Partizanska šola je dobila svoje mesto tudi v delih naših pisateljev, če pa bi prelistali mladinske revije, ki so izšle v letih po vojni, bi tudi našli marsikak spomin na šolo med narodnoosvobodilno borbo. Vendar pa ni namen naše oddaje brskati po teh starih zapiskih, čeprav bi tudi iz tega lahko dobili podobo partizanske šole, temveč bi radi obudili spomine, katere izmed učiteljic, ki so svojo službo začele prav v partizanski šoli pa tudi spomine keterega izmed učencev, ki je svoje prvo znanje, nabiral prav med vojno. S to oddajo želimo učencem pridati kam®nček v mozaik naše narodne osvoboditve, da bi kasneje lahko bolj polno in v celoti dojeli ta naš veliki boj. VIŠJA STOPNJA 21. marca ob 14.00 II. program 23. marca ob 9.05 I. program POGLAVJE IZ SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI MED OBEMA VOJNAMA Iz literarne struje med obema vojnama, ki jo bolj ali manj uspešno označujejo z besedo ekspresionali-zem, smo za oddajo izbrali tri imena: Miran Jarc, Božo Vodušek in Slavko Grum. Seveda oddaja ne bo mogla niti približno osvetliti dela vsakega 'izmed njih. Avtor se omenjuje na ocenjevanje pojava ekspresionizma v okviru splošne duhovne situacije slovenskega izobraženca med obema VIŠJA STOPNJA: vojnama in spremlja razvoj tega pojava, namreč razvoj, kakor se morda najlepše kaže v delu pesnika in pisatelja Mirana Jarca. Jarčev pesniški razvoj kaže, kako se pesnik skuša iz mladostnega ekspresionističnega izražanja in iskanja ,,v svoje neizraz-nosti joku" rešiti pred samom seboj, kako spoznava družbene zakonitosti ter se čedalje bolj poglablja v nacionalno in socialno vprašanje. 28. marca ob 14.00 II. program 30. marca ob 9.05 I. program VLOGA SOCIALNE DEMOKRACIJE V DELAVSKEM GIBANJU V prejšnji odaji cikla „Delo in skrhal ostrino delavskih gibanj v raz-zgodovina" je bil nekoliko nakazan vitih deželah zahodne Evrope. V tej proces, ki je v obdobju inperijalizma oddaji je govor predvsem o razme- V1ŠJA STOPNJA: 4. aprila ob 14.00 II. program 6. aprila ob 9.05 I. program KNJIŽEVNOST MED OBEMA VOJNAMA -SOCIALNI PESNIKI Po prvi svetovni vojni so se jugoslovanski narodi združili v neodvisni državi in tako dosegli nacionalno osvoboditev, niso pa bile uresničene njihove sanje o socialni svobodi. Vse to so po svoje doživljali tudi slovenksi pesniki in pisatelji. Nekateri so se reševali tako, da so se odmikali od življenja v svoj svet sanj in podob, kot smo to slišali v prejšnji oddaji o naših ekspresionistih, drugi so se zatekali v vero in z njo hoteli rešiti socialne probleme, tretji pa so se pogumno obrnili do življenja, kakršno je bilo. Ti pesniki so bili predvsem tisti, ki so se rodili med delavci ali z njimi živeli. V svojih pesmih so začeli prikazovati delavsko bedo, glad, življenje po delovskih naseljih, kjer človek ni bil človek, pač pa delovna žival. Zavestno so se spopadali s kapitalistično družbo in težili po novem družbenem redu, vendar je tudi zanje več ali manj značilno eksperionistično , izražanje, raba abstraktnih besed, nenavadnih miselnih zvez in novih pesniških podob. VIŠJA STOPNJA: Pesniki socialne stvarnosti, kot , jim tudi pravimo, so Srečko Koso-vel, Mile Klopčič in Tone Seliškar , ter delavski pesniki. V slovensko ,, književnost so prinesli neposredno izpoved o socialnih krivicah, ki se dogajajo stotisočem. Grenko in trpko pa tudi uporno in z vero v prihodnost so pisali o življenju zatiranih. Jaz pojdem tja, kjer beda in krivica temnita zlati kraljevski sijaj, ponižanje, trpljenje, glad in beda, tam naj spoznanja željni duh spre-gleda. Tako je zapisal Srečko Kosovel v pesmi Gospodom pesnikom in tako ~ r bi si kot motto lahko-napisal marsikdo iz njegove generacije. Tokrat bo predvsem govor o 1 o-netu Seliškarju in Miletu Klopčiču - na kratko pa še o Vinku Košaku % in Tonetu Čufaru, da bo podoba slovenske socialne poezije med obe- », ma vojnama dovolj plastična. % "t A, 11. aprila ob 14.05 11. program 13. aprila ob 9.05 1. program SODOBNA DRUŽINA -VLOGA DRUŽINSKIH ČLANOV Prejšnja oddaja je ob vprašanju, kaj je družina, skušala poslušalcem predvsem pojasniti tesno povezanost družine z družbo, njeno odvisnost od nje in do. njenega načina proizvodnje. Ugotovila je, da na vprašanje o družini ne moramo odgovoriti, ne da bi prej govorili o naravi družbe kot celote. Iz oddaje je bilo razvidno, da tudi vloge družinskih članov bolj ali manj ustrezajo položaju družine v družbi, zlasti takrat, ko je ta položaj povsem jasen. Prav tako pa je tudi opozorila na tiste mo-men te sodobne družbe, ki povzro- ,, čajo tako imenovano krizo družbe v ., sodobnem svetu. Upoštevajoč vse te elemente, namreč elemente, ki določajo položaj družine v sodobni družbi, se oddaja o vlogi družinskih članov opira na obstoječe definicije družine. Te pa največkrat govore o njenih funkcijah, odgovarjajo torej na vprašanje, kakšne sv naloge družine v sodobnih družbali, še posebej pa v ; S [ R A : 7 naši družbi. Iz odgovorov skuša razbrati, kaicšne naj bi bile vloge družinskih članov, kakšne zaradi tradicije največkrat so in kaj je mogoče VIŠJA STOPNJA: ELEMENTI JAZZA V Za pogovor o jazzu v klasični ■ glasbi bi izbrali lahko za primer marsikatero delo. Toda odločili smo se za Ravellov klavirski koncert za levo roko in to zato, ker poleg omenjenega elementa vsebuje še vrsto značilnosti, tako zelo pomembnih za dobo svojega nastanka. Predvsem pa neposredno izraža skladateljeve) občutljivo naravo in obenem njegovo nagnjenje do plesnih ritmov. storiti, da bi bile drugačne, to je bolj ustrezne sodobnemu položaju družine. 18. aprila ob 14.00 II. program 20. aprila ob 9.05 I. program KLASIČNI GLASBI Španski razgibani ritmi prodrejo tudi v tem delu skozi nekoliko otežen značaj koncerta, saj skladatelja spremlja lastna usoda ob usodi prijatelja pianista, ki je v vojni izgubil desno roko. Kot vsa ostala orkestralna dela, se tudi njegov klavirski koncert ponaša z vzorno instrumen-tacijo, zaradi česar ga lahko prištejemo med najboljša dela modeme glasbene umetnosti. VIŠJA STOPNJA 25. aprila ob 14.00 II. program LENIN IN DRUGA INTERNACIONALA Razmere v delavskem gibanju v zadnji tretini prejšnjega stoletja - o teh je govorila oddaja o vlogi socialne demokracije v delavskem gibanju -so odmevale tudi v carski Rusiji. Bolj posredno v tako imenovanem narodništvu, gibanju, ki je videlo perspektivo socialnega razvoja ruske družbe v nadaljevanju tradicionalnih kmečkih zadrug „artalov“, neposredno pa kot revizionistov, kakršni so bili E. Bernstein, K. Schmidt, R. Stammler in drugi. Skupna poteza vseh teh popravljavcev maksizma je bila misel, da je mogoče preseči obstoječi družbeni red brez nasilnih sprememb, s postopnim zboljševanjem materialnega položaja delavskega razreda in z oblikami parlamentarnega boja. Ta misel je bila zlasti privlačna v industrijsko razvitih deželah, ki so ustvarjale tako imenovani ekstra-profit na račun nerazvitih kolonij in s tem ekstraprofitom podkupovale delavske množice. V ruskih razmerah, tore; v razmerah industrijsko nerazvite dežele, so bile take ideje za delavski razred manj sprejemljive kot v zahodni Evropi, zato ni naključje, da so kmalu našle prodornega kritika v osebi mladega revo-_ lucionarja Vladimirja Iliča Uljanova - Lenina. Vladimir Uljanov se je rodil leta 1870 v Simbirsku (zdaj Uljanovsku). Z naravo carske oblasti se je srečal že zelo zgodaj in neposredno, ko je bil obsojen na smrt in usmrčen njegov starejši brat - zaradi revolucionarne dejavnosti. Z devetnajstimi leti je bil Uljanov - Lenin že prepričan marksist in - v svojem prvem spisu „Nova gibanja v kmečkem življenju" - je že ostro kritiziral na- ročniške ideje. Leta 1895 se je v politični emigraciji povezal1 z voditelji prve ruske marksistične skupine ..Osvoboditev dela" in se v naslednjem štiriletnem obdobju že spopadel s teorijami namških revizionistov in njihovih ruskih simpatizerjev. Na razvoj delavskega gibanja v carski Rusiji je zlasti vplival s svojim spisom „Kaj delati? “ Izšlo je leta 1902 in je temeljito obračunalo s tako imenovanimi ..ekonomisti", ki so menili, da se morajo delavske organizacije ukvarjati predvsem z zboljševanjem ekonomskega položaja delavskega razreda, v političnem boju pa sodelovati z liberalnimi meščanskimi strankami. Po taki teoretski pripravi je razumljivo, da ga razvoj delavskega gibanja v drugi internacionali ni našel nepripravljenega. Politično je svojo dejavnost odprl na večinsko funkcijo ruske socialne demokracije, ki se je programsko ločila od umerjene manjšine, - t. im. manjševikov - že leta 1903 in je leta 1912 postala samostojna politična stranka. Potem ko je druga internacionala ob začetku prve svetovne vojne razpadla zaradi nacionalizma posameznih voditeljev, si je Lenin na dveh konferencah socialistov - in-ternacionalistov prizadeval ustvariti novo internacionalo. To delo pa*je prekinila revolucionarna situacija v Rusiji, kamor se je Lenin vrnil marca 1907, ko je boržuazna demokratska revolucija sprožila proces, ki se je končal z oktobrsko revolucijo. Oddaja je zasnovana kot mozaik biografskih fragmentov o Leninu, povezanih s komentarji, ki osvetljujejo položaj delavskega gibanja v takratni Evropi in v carski Rusiji. NENAVADNI POGOVORI: VSE IMA, Problem, ki ga od'daja podaja, je na kratko tak: dekle ima vse, kar si želi: lepe obleke, svojo sobo, gramofon, veliko plošč. Njena prijateljica pa vsega tega nima in noče razu- 20. marca ob 14.00 II. program 22. marca ob 9.05 I. program KAR Sl ŽELI meti, da to ni tisto, kar si prijateljica želi. Potoži, da se. z gramofornom, oblekami in drugo kramo po sobi ne mora pogovarjati, mame pa tako nikoli ni doma in očeta tudi ne. Vča- sih kaj vpiše v dnevnik, vedno pa so to le variante na isto temo. Težnja po tem, da bi cim več posedovali, je posebno izražena v našem času, ko se mnoge materialne dobrine in materialni statusni znaki, dosegljive poprečnemu človeku, če se zanje dovolj potrudi, to se pravi, če je pripravljen, vložiti v prido-brivanje teh dobrin zadostno količino dela. Praktično, v naših okoliščinah, to pomeni; da morajo ljudje za realizacijo svojih materialnih želja, opravljati poleg rednega dela še dodatno nadurno delo. Ob pre-veliki preobremenjenosti z delom jim preostaja premalo časa, energije in pripravljenosti za neposredne in tople stike s svojimi bližnjimi. Predvsem so prizadeti s tako. emocionalno sušo v družini otroci, ker so posebej občutljivi in ker potrebujejo večjo mero čustvene angažiranosti kot odrasli člani družine. Eko- nomski standard družine se viša, čustveno vzdušje v družino pa postaja vedno bolj prazno, hladno, napeto zaradi razdražljivosti ali nervoze preobremenjenih in v pridobivanju materialnih dobrin preveč zagnanih staršev. Neugodna emocionalna kon-stalacija.se običajno najraje odrazi na otrocih, ki prično kazati zna-hienja reaktivne čustvene motenosti. Vedenjske motnje, ki izvirajo iz čustvene motenosti, se pravi signali staršem, da je v družinskem vzdušju nekaj narobe. Prva reakcija staršev je praviloma ta, da prično razmišljati, kaj je narobe z otrokom ter pripisujejo težave predvsem otrokom. Otroku, ki postane težje vodljiv, govorijo pridni, za delo zagnani starši približno takole: „Ves dan delam in se mučim, da bi bolje živeli. Vse ti nudimo, dobiš karkoli poželiš, ti pa takole!" Resnica tega stavka je le delna. NENAVADNI POGOVORI PISMENI V tej oddaji se bomo pogovorili o zelo potrebnem povezovanju šole in staršev. Poleg roditeljskih sestankov so potrebna še občasna obveščanja o šolarju. Med že običajnimi načini povezave so beležnice, v katere piše učitelj obvestilo o trenutnem učenčevem vedenju, o neopravljenih nalogah, o nepričakovanem slabem uspehu itd. Redkokdaj je v tej beležnici sporočilo o izrednem učenčevem uspehu. Vsa fa obvestila mora dati otrok staršem podpisati. Prav o pismenem opominu se bomo v tej oddaji pogovarjali. Pravzaprav bomo spremljali Polonco, ki je dobila v šoli v beležnico pismeni opomin. Ni tako lahko prositi starše za NENAVADNI POGOVORI 3. aprila ob 14.00 II. program 5. aprila ob 9.05 L program OPOMIN podpis šolskega opomina. Polonca je padala iz stiske v stisko. Zadrege so bile vedno večje, saj so rodile celo laž. V šoli se je naslednji dan zlagala, da očeta ni bilo doma in da opomina ni mogel podpisati. Na vse načine se je hotela izogniti slabi volji staršev. Predvsem mame ni hotela užaliti. Končno se je zatekla k očetu. Z njim se je tudi o marsičem pogovorila. Koliko ptrok pa je, ki ne bi mogli ob pismenem opominu najti razumevanja pri očetu ne pri mami. Nastane vprašanje, ali je pismeni opomin dovolj premišljeno sporočilo? Ali rodi uspeh? 17. aprila ob 14.00 II. program 19. aprila ob 9.05 L program NE SMEM MED PRIJATELJE V času doraščanja se pri mladostniku pojavi povsem normalna težnja po tem, da bi večino svojih socialnih kontaktov preusmeril od staršev k vrstnikom, mladoletnik si želi biti sprejet med svojimi vrstniki, med njimi priljubljen in zaželjen. Te težnje ga nujno vodijo k odtujitvi od domačega kroga, predvsem k odtujitvi od staršev. V družbi vrstnikov se mladoletnik uči raznih oblik socialnega vedenja. Spoznava kateri način uveljavljanja lastnih želja in lastnega mnenja je zanj najbolj primeren, na drugi strani pa se uči prilagajati se zahtevam skupine, skupina razvija v njemu lastnost lojalnosti itd. V skupini vrstnikov se mladoletnik najbolje nauči presojati ljudi, njihove osebnostne lastnosti in mesto v skupini, ki ga prav zaradi teh lastnosti imajo. Občutek pripadnosti skupini in možnosti indentifikacije z normami skupine mu nudi občutek varnosti. Nekateri starši, večkrta taki, ki so čezmerno navezani na svojega otro- ka, ne morejo razumeti tega naravnega procesa odtujevanja dorašča-jočega otroka od družine in preusmerjanja njegovih družbenih potreb k vrstnikom. Mnogi starši se ne zavedajo, kako pomembno je za mladostnika druženje z vrstniki in skušajo svojega otroka osamiti ter mu preprečiti normalne kontakte z vrstniki. Raziskave kažejo, daje oseba, ki je bila v zgodnji adolescenci socialno izolirana in ni našla svojega mesta v skupini vrstnikov, tudi pozneje na področju socialnih odnosov deficitarna. Ta deficitarnost se lahko kaže s slabo prilagodljivostjo, občutkom nepripadnosti, izoliranosti s čezmerno plahnostjo z nesposobnostjo uveljavljanja svojih zahtev itd. Življenje mladoletnika, ki ima dosti socialnih kontaktov s svojimi vrstniki, je bolj razgibano, bolj polno, njihovi interesi so širši, čustveno je bolj uglašen, ima bolj razvito sposobnost sočustvovanja z drugimi itd. r H-4 HH S m PROSVETNI DELAVEC STRAN Med No Prva dvojna številka revije »Vzgoja in izobraževanje« pedagoškimi delavci je iz leta v leto večje zanimanje za • Vzgoja in izobraževanje. “ Medtem ko je pred dvema leto- ma ivT , ’ ]e pričela izhajati, izšla le v nekaj več kot 1000 izvodih, je številka izšla celo v štirikrat večji nakladi. L zf*ana številka bo koristila prav vsakemu pedagoškemu delavcu, l/7 ,0 v njej našel tisto, kar ga bo zanimalo in bo izsledke lahko s p0lP izkoristil pri vsakdanjem pedagoškem delu. ima revija tudi sumaren pregled pomembnejših prispevkov ^tteškem jeziku. Šole in druge ustanove prejmejo brezplačno . Ibio k reviji še prilogo Nova matematika v osnovni šoli (izkuš-'oj1 met°dieni napotki), ki bo odslej stalni sestavni del revije. ratje reviji priložen tudi vložek šolskega koledarja za petdnevni Vn‘ teden, ki bo prav gotovo dragocen pripomoček vsakemu ^Soškemu delavcu. Uvodne misli v reviji je pod naslovom ,,Kaj zagovorniki idejne nevtralne šole“ napisal glavni urednik l l,e’ direktor zavoda za šolstvo SRS Boris Lipužič. V uvodniku bralce o zmotnem naziranju posameznih pedagoških VceK ki so se na blejskem posvetu slovenskih pedagogov zavze- lali i 2a nevtralnost naše šole, češ da ta ne sme dajati prednosti 6}7PVY111 i T/O j-j/ T/ nnrlnlivtiili > m)rti/tvn iih nsi- enemu svetovnemu nazoru. V nadaljnjih izvajanjih pisec po-“ rla: .Nobena organizirana družba doslej ni in se nedvomno tudi ne bo odpovedovala skrbi za vzgojo mlade generacije in zato ikon ieho Ffce, Mobi nevtralnega vzgojnega vpliva objektivno ni v nobenem 'ni sistemu. “ Dr. Vlado Schmidt pod naslovom „Smemice za 'nejšo vsebino gimnazijskega pouka“ razpravlja, kako bi bilo ,.^oče izboljšati gimnazijske učne načrte. Kot predsednik komi-levZa pripravo vsebinskih izboljšav za delo gimnazij je zelo priza-yf.en.in v prispevku našteva več razlogov, ki bi naj koristili kot Njšča k vsebinski izboljšavi gimnazijskega pouka. L7!>° Lužnik analizira „Mnenja o osnutku predmetnika in učnih r rtov za osnovno šolo“. V prispevku razberemo splošno o raz-N’ mnenja in predloge k osnutku predmetnika, o vsebini osnut-!v in učnih načrtov, o splošnjih vprašanjih ter o kritičnih mislih Su§estijah, na katera so dogovorili učiteljski zbori, d’® šolah za specializirane delavce“ obvešča bralce Jože Valen-r.c,c"' Prvič v taki obliki nam razgrne podobo teh šol, o katerih je čase prav veliko razpravljal strokovni svet zavoda za šolstvo N Pisec govori najprej o poklicih, ki zajemajo šole za specializi-!e delavce, nazivu teh šol, učencih, ki bodo obiskovali te šole, Jju šol v sistemu šol II. stopnje ter obravnava več odprtih vpra- P/v zvezi s šolanjem teh učencev. M .'(idvse dragocen je prispevek dr. Aleksandre Kornhauserjeve °nstrukcija in uporaba atomskih in molekularnih modelov pri ki je tudi bogato slikovno ilustriran. Dobrodošel in kori-do vsakemu kemiku pri vsakdanjem poučevanju ^ Zanimiva je . Prava Karla Kosa, ki pod naslovom ,.Zakaj odhaja naša mladina Nttrijskim obrtnikom v uk? “ seznanja bralce s tem problemom. |.ec ugotavlja: vkljub temu da je Skupščina SRS Slovenije izdelala !s?k poklicev, po katerem lahko mladina sklepa učne pogodbe, da bi bil pogoj za učenje poklica uspešno končana osnovna šola, i Se zmeraj dogaja, da mladina odhaja v uk k avstrijskim obrtni-N' ker je pač sistem šolanja v Avstriji drugačen. Skrbno izdelana F*«, ki ponazarja sistem šolanja v Avstriji in SR Sloveniji pojasni ra cu možnosti šolanja mladine v obeh deželah. Pouku zgodovine in leposlovja" razpravlja Vida Wedam. Za riikaterega zgodovinarja bo to dragocen pripomoček pri korela-r tfh dveh predmetov. Nako izboljšati družbenopolitično vzgojo mladine" je pri-evek dr. A vguština Laha. Na mladino vplivajo številni faktorji; o °blemih družbenopolitičnega izobraževanja mladine je razdal tudi prosvetno-kulturni zbor zvezne skupščine in ugotovil, irna večina mladine dober odnos do naše socialistične ureditve sprejema marksizem kot pogled na svet. s rubriki Polemika najdemo razmišljanja, ki jih pod naslovom °navljanje učencev v osnovni šoli in napredovanje brez ponavlja-J razredov" obravnava Milojko Vidmar. Avtor se zavzema, da bi 0 ireba izdelati instrumentarij za spremljanje razvoja učencev, Ufnalne standarde učnih snovi, najti ustreznejši način ocenje-in podobno. fUko Domajnko piše v prispevku ,.Duševno prizadeti otroci v mno osnovno šolo" ob šestdesetletni razvojni poti posebnega i lil!! I E3 k i ria v SR Sloveniji, da bi morali storiti čimveč za pravočasno ■rivanje duševno prizadetih otrok. Na praktičnem primeru pri-tfe, kakšna krivica je bila storjena učencu, ki kljub izvidu kate-, Zacijske komisije ni bil prešolan v posebno osnovno šolo ter j faktično ni uspešno končal nobenega razreda osnovne šole. rudniški odbor revije je organiziral razgovor „za okroglo mizo". katerimi ravnatelji šol v SR Sloveniji, in sicer na temo „Ravna ikat pedagoški vodja". k. , rubriki „Naš intervju" se srečamo z Emilom Rojcem, ravna- pedagoškega šolskega centra v Celju, ki s svojim prispevkom “ učinkovitejše doseganje razrednih vzgojnih smotrov" daje dra-)2N Prispevek za revijo. Med Portreti pa se srečamo z Vladom ! o/tom, direktorjem osnovne šole v Veliki Nedelji, zveznim po- l, Cern prosvetno-kultumega zbora in prizadevnim pedagoškim mvcem. urij Gartner nas seznanja z .Jzobraževalnim programom Ijub-ske jv v letu 1972" in o ..Programu strokovnih srečanj na 11. acti v Hannovru". O Didacti razpravlja tudi Milan Adamič. If e‘P koristen in zanimiv je prispevek Draga Glogovška, ki nam oca o >:£)eiu srednješolskega centra Beli Manastir". V rubriki 'tav' in pra,<:sa b° vsakega pedagoškega delavca zanimala razni h“° ”Pet^nevnem delovnem tednu v osnovnih in srednjih j1 — Učenci v času smučanja niso obremenjeni z ostalimi šolskimi obveznostmi, zato so bolj sproščeni in pripravljeni za delo. — Izvedba ni draga — vprašanje je le v nabavi opreme, ki jo šola posoja, kar pa je bolj enkratni izdatek in problem iznajdljivosti vodstva šole, drugi izdatek pa je v honoriranju dodatnih strokovnih’ moči (vaditelji in učitelji smučanja), kar pa tudi ni pretiran«strošek. — In končno: smučanje je vključeno kot redno delo v učnovzgojni sistem. Zato ga tudi učenci in starši jemljejo resneje in si nabavijo lastno opremo tudi taki učenci, ki sicer sploh ne bi sami od sebe nikoli smučah. Za Aktiv učiteljev tel. vzgoje občine Radovljica CENE PRAPROTNIK NEVARNA MISIJA, film Henryja Kellerja, je vohunski film poln akcije. Zgodba se dogaja v II. svetovni vojni. Poleg zanimivih akcijskih zapletov in napetih situacij prinaša film tudi zanimiv psihološki zaplet v pojmovanju zvestobe domovini na eni strani ter možu v službi sovražnika na drugi strani. Vendar film kljub temu ne presega dobrega filma za razvedrilo. — m. b. PORTRET NIMFOMANKE (originalen Naslov: Šola in gora) je poizkus analize vzrokov določenih anomalij, katerih korenine leže v nepravilni vzgoji, v osamelosti, nerazumevanju. -Dogajanje poteka v moškem zaporu odprtega tipa, dekle — nimfomanka pa je hči upravnika zapora. Film v realizaciji in problematiki ne spada med slabe filme, ostaja pa še vedno na ravni teznega filma. — m. b. INŠPEKTOR PERRA je nemški film režiserja Alfreda Vohrerja. Je kriminalka, ki se zateka v pornografijo, da bi bila zanimiva. Slab okus z žaltavimi ocvirki. — m. b. SVETI PLAMEN je francoski film režiserja Vladimirja For- Strokovni svet zavoda za šolstvo je 14. marca na svoji seji sprejel predmetnik za osnovno šolo. O učnih načrtih bo