List 31,
Gospodarske stvari.
Gospod kaplan, „gospodarstvenii reformator".
„Dobro jutro, gospod župnik!" — „Bog daj, dobro jutro, gospod kaplan! No, kako se kaj imate?"
,,E, veste, gospod oče, ves božji dan bi se človek jezil. Pomislite, danes hotd ljudje gnati junico k biku — danes, 11. dan aprila!" ...
„Nu, bi li bila to kakošna nesreča" — odgovori dobrovoljno župnik — ,,morebiti pa  sili  po plemenu?"
„Lepo Vas prosim, ako se danes ubreji (potegne iz žepa „Pratiko") ima tele ravno dne 20. januarija in ne more biti dobra molzna krava".
„Je li dan 20. januarija nesrečen dan? Prav takrat je moj god in veselilo bi me, če dobom čvrstega telička za vezilo." —- A razvneti kaplan tudi tega oskrom-nega veselja ni hotel pustiti svojemu župniku. „Ta dan ni nesrečen dan" — odgovarja kaplan — „al krava naj ima teleta tedaj, ko je dosta presne paše in se jej lehko daje dobre klaje več, da potem obilnejše m61ze in je poznejše ves čas dobra molzna krava, če tudi ima se kedaj teleta v takem času, ko ni paše ugodne. Ravno zato sem hotel ljudi poučiti — a najbrž jim ni šlo v glavo — da se junica najmanj do meseca julija ne sme pustiti k biku, kajti poleg tega, da je junica še slabotna in se do tačas precej popravi, je tudi to dobro, da se potem oteleti meseca majnika in potlej je upati, da bode čvrsta molzna krava." —
Tako sta se pogovarjala v nekem farovžu župnik in kaplan in da dragi bralec pogovor boljše umeje, popišem z nekaterimi besedami oba gospoda in nju okolico.
Mlajši duhovnik, naobražen mlad mož s prijaznim obrazom in vnet za vse dobro in koristno, je bil še le nekoliko mesecev v farovžu za kaplana. Prišel je bil naravnost iz mesta na kmete, ko je bil v mašnika posvečen. A med učnimi predmeti v semenišči je bilo tudi kmetijstvo. Se vč, da bilo je kmetijstvo tako rekoč le postranski predmet in da se je učilo le teoretično in zgolj le o najvažnejših glavnih naukih.
Naš kaplan je v semenišči izvrstno dobro prestal preskušnjo iz kmetijstva, in zatorej je smel reči samemu sebi, da je prav ume" val uke dobrega gospodarstva. Škof, kateri je poznal vsakega svojega duhovnika po svojstvih in dušni kreposti in se je pri umeščevanji mladih duhovnikov posebno oziral na to, da je prišel sleherni v takošen kraj, kjer bi mu bilo moči plodovito
delovati, poslal je našega mladega duhovnika kaplanovat na kmete k nekemu starejšemu dobrovoljnemu župniku, čegaver prihodnina je imela glavni svoj izvor v kmetijstvu. Brezdvomno je uvideval njega visi pastir uže v duhu, kako bode mladi mož župnijsko gospodarstvo lepo prestvaril na vzor kmetijstvu in tako razven dušnega blagostanja, katero pospeševati je dušnemu oskrbniku prva dolžnost, zboljšaval močno tudi blagostanje vernikom in osobito gospodarjem svoje fare.
Gosp. župnik je bil svojega novega sodelovca prav vesel, kajti uže v prvih dneh je začenjal izpoznavati, da ma sme in more vse zaupati. Gospodu župniku se je jako prilegal pokoj , ker bil ja uže prileten mož in telesne moči so mu pešale; jako vesel je bil svojega „gospodarstvenega oskrbnika" — tako je šaljivo na-zival kaplana — in kedar sta apoludne in z večera sedela pri kozarci vina ter prijazno se menila to in uno, vedel mu je „oskrbnik" poročati najzanimivejših stvari o raznovrstnih oddelkih gospodarstvenih. A tudi kaplan je b;l vesel, ker mu je bilo moči, tako prijetno upotrebljati pri kmetijstvu svoje proste ure. Obema se je zatorej godilo po volji.
Al kakor sta si biia prijazna župnik in kaplan, tako težavne so bile vendar kaplanu razmere do poslov in dninarjev. Ti niso bili kaj veseli tega večnega „vav-peta" — kakor so imenovali kaplana. — Prej je bila navada, da so ljudje pri farovškem delu se dobro iz-p oči vali od truda prejšnjih dni, al novi oskrbnik gospodarstva ni trpel nikakih lenuhov na polji, ampak je hotel, da se delo izvrši povsod hitro in vselej natanko. Drev in davi je bil delavcem za petami, kedar so mu to dovoljevale dolžnosti njegovega poklica, in povedal jim je uže na jutro, koliko morajo opraviti do večera.
Nihče se ne čudi, ako povem, da si je kaplan 8 svojo gorečnostjo zanetil sovraštvo v faranih, in ko je nekoč cel6 dejal, „kako hoče poskrbeti, da bode cen6 in dobro kosila in mlatila maši na, ter, da se omislijo še mnoga druga, večjemu gospodarstvu koristna orodja", nakopal si je na glavo jezo polovice faranov. Govorili so: „Dosle smo imevali vsaj v farovži še zaslužka, al kaj nam je početi ubožcem, ako bode gospodu župnika m a si na kosila in mlatila? Duhovniki nimajo sred za ljudstvo — so mrmrali — in vzlasti kaplan, ta ta je še le prav sitnež" itd.
Pritožbe takošne in jednake o neljubem kaplanu prišle so po ovinkih tudi na uho gospodu župniku. Prišla je velika dekla in povedala, „da pusti službo, ako jo hočejo brez mini trpinčiti; saj vendar umeva svojo živino gleštati in mlekarstvo boljše, nego li „„ked6
------   244   ------
drug"" — in nikdar se ni počenjalo v hlevu z mlekom to in ono, kakor sedaj." Uatopil je hlapec, govoreč, „da je on uže ordl, ko so „„drugi ljudje"" se nosili abecednik pod pazduho, zatorej ga sedaj nima kedo učiti, kako se orje."   Takisto so se oglašali drugi posli.
„Cudno" — je dejal župnik sam sebi — „saj ima vendar moj kaplan zgolj dobre namene, a ljudem ni po g6du;  če se godi dalje tako,  zapusti me vsa družina."
Najmirnejše je prenašala vse prenaredbe stara Jera, ki je iz davna gospodarila in kuhala v farovžu. Res, krvavelo je tudi njej srce, ko je morala pokl&ti kokoši, katere je uže 10—12 let po materski redila, ker se je govorilo, „da so nerabljivi žerubi". Tako rada je imela živalice, če tudi so uže 10 let jako po malem legle jajec, zato je imela mladih jarčic, in te so vendar toliko nalegle jajec, kolikor jih je bilo treba za dom. Ume-vati le ni mogla gospoda župnika, kako dovoljujejo vse te smrtne sodbe njenim kokošim! Od kokoši se niti zarod ni ohranjal, nego neutrudljivi „gospodarstveni OBkrbnik" si je naročil iz daleč jajec za valiti, ,,da bi prišel do čvrstega zaroda." Toda tu bi skoraj bil služil ljudem v smeh: poslana jajca so bih zaprtki in izvalilo se ni niti jedno pisce. Uže so si škodoželjni ljudje šepetali na skrivaj, „kaj bode li s tem piškavim zarodom", ko je v tem dospela druga poslatev jajec ter se je pokazal drugačen vspeh. Po nekolikih tednih so pokazala krepka ogrodjiča iavaljenih piščet lepe bramajske kokoši.
Vendar našega kaplana prenaredbe niso sezale zgolj na okrožje farovško, nego vse ljudi, kateri so mu prišli pred oči, je skušal pridobivati za umno gospodarstvo. Počenši v šoli pri otrocih, katerih je poučeval v tem obziru, do samostojnih zemljišnih gospodarjev se je širil njega pouk. Poslednjim je dajal obilo dobrih svetov, kako naj si napravijo gnojišča — ka-koršno je v farovžu — in kako si z lahka obračajo na veliko korist odtekajočo gnojnico. Tudi jih je učil cepiti drevje ter jim ponujal cepičev najžlahnejših vrst iz farovškega vrta brez vsega plačila. Žal, imel je sicer mnogo slušalcev, al izprva se skoraj nikdo ni ravnal po njega ukih.... Temu se je zdelo prezidovanje gnojišča predrago, drugemu se je uvidevalo požlahnovanje sadnih dreves pretežavno in negotovo, tretji je menil, da svoje njive ne sme giobočje orati, nego dozdaj, in moker travnik je prav v suši najboljši. In tako so se — največ za njega hrbtom — sklepala različna ugovarjanja , da bi le ne bilo dati slov6 starim ukoreninjenim navadam in vražam. Oaobito, kar se tiče gospodarskih mašin — sam uže ne vem, kako so se ljudje repen-čili proti njim, in konec vsemu protivenju je bila stara pesem: ,,to so igrače, katere so samo za bogatine, ime-joče novcev, Bog zna koliko! Nekatere cen6 kupljene mašine, ki zaradi tega tudi niso bile za rabo, so storile ljudi nezaupne. A vrhu vsega se je čul samo en glas: „duhovnik naj opravlja svojo službo v cerkvi in šoli, tam je njemu mesto; al na njivi, tu uže sami znamo, česa nam je delati, zatorej ne potrebujemo učitelja."
Tako se je godilo skorej dve leti. Prijatelstvo žup-nikovo in kaplanovo pa je ostalo neskaljeno, kajti spoštovala sta drug druzega.
Začenjal je zoreti sad vsega prizadevanja kapla-novega. Farovške njive so se na bližnjem klancu, odkodar se je videla vsa okolica, lahko razločevale od vseh drugih na prvi pogled. Zibalo se je po njih težko klasje, v tem, ko je na marsikaterega soseda zemlji vzrastlo le ničevo žito ali plevel. Sadni vrt, pred dvema letoma, ves obrezan, da bi človek bil mislil, po njem je, rodil je sedaj okusno sadje, kakoršnega uže davno prej ne. Krave župnikove so bile najlepše v vsi vasi, in teleta svoja je  župnik  prodajal 30% dražje  od drugih
sosedov. Tudi posli so se bili počasi privadili novemu redu in vrla Jera je imela nove kokoši rajši, nego li prejšnje stare, kajti za jajca, ki so jih legle, je toliko novcev dobivala, kolikor je bilo kuhinjskih troškov, ni jej bilo zdaj več treba hoditi „starega gospoda" proBit novcev za „to in ono". In dninarji, dobro plačani, so zelo pridno delali, rekoč: ,,delajmo kurajžoo, sicer pridejo mašine in nam je prijeti beraško palico."
Kedaj bode neki vlada oskrkela več prilike bo-goslovcem učiti se kmetijstva in po taki poti deželam dala mnogo gospodarstvenih misijonarjev?
Po ,,Wr. landw. Ztg." posnel prijatelj kmetijstvu.