KRONIKA 1-2 47 časopis za slovensko krajevno zgodovino 47 1999 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENUE Uredniški odbor : dr. Janez Cvirn (Ljubljana), Majda Čuden (Ljubljana, tehnična urednica) dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana), dr. Tone Ferenc (Ljubljana), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Ferdo Gestrin|(Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana, odgovorni urednik), dr. Eva Holz (Ljubljana, glavna urednica), dr. Olga Janša-Zorn (Ljubljana), Janez Kopač (Kranj), dr. Božo Otorepec (Ljubljana), Kristina Šamperl- Purg (Ptuj), dr. Zmago Šmitek (Ljubljana), dr. Peter Vodopivec (Ljubljana), Majda Žontar (Kranj) in dr. Maja Žvanut (Ljubljana) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija te števuke je bua zaključena 24. 5. 1999 Prevodi : Cvetka Puncer, Marjan Drnovšek - angleščina mag. Niko Hudelja, Jože Curk - nemščina Bibliografska obdelava : Lojze Cindrič Uredništvo in uprava : Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana tel. 061 17 69 210 e-pošta: kronika@uni-lj.si Letna naročnina : za posameznike 3.200 SIT, za upokojence 2.400 SIT, za študente 1.600 SIT, za ustanove 4.300 SIT. Cena v prosti prodaji: dvojna številka 2.000 SIT, enojna številka 1.500 SIT. Žiro račun : Zveza zgodovinskih društev Slovenije 50101-678^9040 Sofinansirajo : Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Računalniški prelom : ~l ^ d.o.o. Tisk : Grafika M - s.p. Naklada : 1000 izvodov Na naslovni strani : Reklamni lepak potovalnega posrednika in bankirja v New Yorku Franka Sakserja. Last dr. Marjana Drnovška. Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5. 3. 1992 gre za proizvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 5/92) KAZALO Jože Curk : O nekaterih nerešenih problemih ptujske topografije ....................................................... 1 Katja Žvanut : Meščani Ljubljane in njihova niestna hiša ............ 11 Nataša Polajnar Frelih : Rokodelski red ljubljanskih kamnosekov in zidarjev iz leta 1676 ................................................ 19 Igor Weigl : Prenova gradu Podčetrtek v letih 1715-1723 ...... 31 Renato Podbersič : Ivan Krstnik Coronini, goriški vojskovodja in cesarski vzgojitelj ............... 43 Marjan Drnovšek : Slovenski izseljenci na pragu Amerike.................... 49 Irena Lačen Benedičič : Pridobivanje železa v jeseniških plavžih ............... 73 Barbara Šatej : Slovenska ženska 1900-1918 .................................... 89 Tea Anžur : Poskus ustanovitve Univerzitetne akademske menze v 30-tih letih..............................115 Barbara Pešak MIkec : Občinske volitve v kranjskem srezu 1933 in 1936 123 Dragan Potočnik : Mariborski Nemci v letih 1918-1941 .......................143 Nina Vodopivec : Podoba ženske v listu Naša žena med leti 1945 in 1951 ..................................................153 Tatjana Dekleva : Petdeset let podeljevanja Prešernovih nagrad študentom Univerze v Ljubljani ..............................169 Gradivo France Benedik : Seznam ulic, cest in trgov v mestu Kranj - nastanek, poimenovanje in njih spremembe ........179 In memoriam Akad. prof. dr. Perdo Gestrin (1916-1999) (Stane Granda)..............................................................191 Iz Starih fotografskih albumov Utrinki Lz naše vojaške preteklosti (Sergij Vrišer)............................................193 Ocene Ljudmila Bezlaj Krevel: Halo, tu radio Ljubljana! - Katalog k razstavi Tehniškega muzeja Slovenije ob sedemdeseti obletnici ustanovitve Radia Ljubljana. Ljubljana, Tehniški muzej Slovenije, 1998, 144 strani (Matija Zorn)....................................................................195 Dr. Avguštin Lah: Tacenski gasilci in dvajseto stoletje. Prostovoljno gasusko društvo Tacen 1898-1998 in sodobno varstvo. Izdalo PGD Tacen, Ljubljana 1998, 135 strani (Jože Maček) ......197 Božo Otorepec, Dragan Matic: Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1320-1782), Gradivo in razprave 19, Ljubljana 1998, 277 strani (Matjaž Bizjak).....................................................198 Miha Kosi: Potujoči srednji vek. Ceste, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Založba ZRC, Ljubljana 1999, 334 strani + 1 zemljevid (Ignacij Voje)..........198 Studia mythologica slavica 1, ZRC SAZU Inštitut za slovensko narodopisje Ljubljana, Slovenija in Universita degli Studi di Pisa, Dipartimento di Linguistica, gia Istituto di Lingua e Letteratura russa, Pisa, Italia. Ljubljana 1998, 316 sb-ani (Eva Holz)........................201 Ivan Dolinar: Zgodovina župnije sv. Pavel v Savinjski dolini: ob stoletnici župnijske cerkve sv. Pavla. Župnijski gospodarski svet župnije Sv. Pavel v Savinjski dolini, 1998, 138 sh-ani (Jože Maček) ......................................203 Grad Vrbovec Nazarje 1284-1998. Izdala in založila Občina Nazarje, Tisk Žnidarič, Nazarje 1998, 200 sbrani (Slavica Pavlic)...................204 Mnenje Nataša Kolar, Železnica na Ptuju od 1860 do 1918 (Anton Ožinger)..............................................209 Popravek iz prejšnje številke Popravka k članku: Matjaž Bizjak, Posest župnije Svibno in urbar ljubljanskega kapitlja iz leta 1499, Kronika 46, št. 1-2, 1998 .........................210 Navodila avtorjem Navodila avtorjem..........................................................211 47 1999 "1 KRONIKA izvirno znanstveno delo UDK 711.4(497.4 Ptuj) 625.745.1:908 prejeto: 26. 2. 1999 Jože Curk arhivski svetovalec, ravnatelj Pokrajinskega arhiva Maribor v pokoju Cimpermanova 5, SI-1000 Ljubljana O nekaterih nerešenih problemih ptujske topografije IZVLEČEK Avtor v svojem analitičnem sestavku obravnava tri topografsko nedorečene probleme iz ptujske urbane zgodovine: usodo rečnega prehoda v zadnjih dveh tisočletjih, vključevanje dominikanskega sa- mostana v mestno strukturo ter povezovanje gradu in mesta v enovito renesančno koncipirano trdnjavo, j SUMMARY ON SOME UNSOL VED PROBLEMS OF THE FTUJ TOPOGRAPHY The author deals in his analytical article with three topographically unsolved problems tiom the urban history of Ptuj: the fate of the river crossing in the last two millenniums, including of the Dominican monastery into the town structure, and integration of the castle and town into a united in a renaissance manner schemed citadel Ključne besede: most, dominikanski samostan, grad, mesto 1. Zgodovinski arhiv Ptuj je ob priliki otvoritve novega mostu čez Dravo v Ptuju pripravil jeseni 1997 priložnostno razstavo o zgodovini rečnega prehoda v tem kraju. Prikaz je temeljil na dose- danjih dognanjih o tej temi, ni pa, kar seveda niti ni bil njegov namen, podrobneje načel njene pro- blematike.^ Tako je obveljal stereotipen redosled rečnih prehodov: prazgodovinski brod, rimski naj- prej leseni nato kamniti most pod Vičavo, leseni most iz 9. stoletja nad dominikanskim pomolom, oni iz 14. stoletja sredi mesta ter novi iz leta 1959 nad minoritskim samostanom. Ker pa je proble- matika tega prehoda kompleksnejša, sem se od- ločil, da jo na novo proučim in predstavim. Za Dravo velja, da je deroča alpska reka z naj- višjima vodostajema spomladi, ko se tali sneg v njenem visokogorskem povirju in jeseni, preden deževje preide v sneženje in zmrzal. Njen do Ma- lečnika pod Mariborom enovit tok je po naletu na slovenjegoriški masiv in v sledečem ostrem des- nem zavoju prešel v nihanje (govorim v preteklem času, ker se je rečni režim po letu 1967 zaradi elektrarn v Zlatoličju in Forminu popolnoma spre- menil!), ki je izmenjaje ustvarilo desnobrežno zr- kovško in pod Miklavžem levobrežno dupleško ravnico, se pri Vumpahu priželo (z levim zasu- kom) k vurberškemu grebenu in nato ob nje- govem robu steklo mimo Krčevine in Vičave proti Ptuju. O teh nihljajih je obširno pisal Stanko Pahič v Ptujskem zborniku VI/ 1996,^ zato tega ne bom ponavljal. Za potrebe pričujočega sestavka je zani- miv le rečni tok med Vičavo in Zabovci, saj reka v tem odseku preteče mestno območje Ptuja. Drava je z opisanim nihanjem ustvarila rokave tako nad kot pod Ptujem, ki so pretakali njene odvisne poplavne vode, ob njihovih izrednih količinah (v Tjaša Mrgole Jukič: Mostovi Ptuja. Katalog razstave. Ptuj, avgust 1997. Stanko Pahič: Uničujoča Drava. Ptujski zbomik W 19%. p. 132-156, zlasti 139. KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE. 1-10 1999 primerih t.im. stoletnih voda) pa sprejemali tudi osrednji vodni stržen ter se s tem spreminjali v njeno glavno strugo.^ Kje je ta potekala v tisočletju pred našim štetjem, je mogoče le hipotetično ugo- toviti in zato tudi ne precizirati, kje jo je pre- koračila t.im. jantarska cesta, vendar pa zagotovo tam, kjer strugo prečka kamnit prag, ki poteka od dominikanskega pomola proti jugozahodu in je edini v širši okolici omogočal varen, ob sušah de- loma celo oseben prehod preko reke. V prvih dveh stoletjih rimske zasedbe Podravja je Drava tekla tako, da je mogel nastati rimski vo- jaški tabor severno od Spodnje Hajdine, do ka- terega je bil speljan pohorski vodovod, mimo nje- ga pa je vodila cesta iz Celeie v Panonijo.^ Takrat je Drava tekla v lahnem loku izpod Krčevine bliže sedanji gornji strugi Studenčnice in čez jugo- vzhodni del sedanjega mesta mimo Budine ter po spodnji strugi Rogoznice v smeri proti Zabovcem. Prehod čez reko je zagotavljal najprej brod, od prihoda Rimljanov pa most, ki je na tem mestu vztrajal do okoli leta 260. Takrat naj bi namreč Drava ob veliki poplavi preusmerila glavni vodni tok in s tem seveda tudi strugo. Prejšnjo krivino je ojačala do te mere, da je mimo Skorbe vdrla v obliki velike pentlje na zemljišče vojaškega tabora, ga odplavila, prekinila vodovod in ogrozila celo mimo tekočo tranzitno (itinerarsko) cesto. Tak zavoj med Skorbo in Spodnjo Hajdino je seveda posledično povzročil tudi močnejši zavoj na levem bregu reke vzhodno od Ptuja, saj je segel skoraj do Rogoznice ter se mimo Brstja in Spuhlje zopet vrnil v smer svoje sedanje glavne struge.^ Ker so takrat mostovi iz čisto statično tehničnih razlogov stali vedno pravokotno na rečni tok, je njegova sprememba in s tem zvezan premik struge za- htevala postavitev novega, drugače obrnjenega mostu. Ali je rimski most preživel dobo prese- ljevanja narodov je vprašanje, ki ostaja zaenkrat brez odgovora. Najverjetneje pa je, da ga je v 2. polovici 5. stoletja nadomestil brod. Most se zagotovo zopet pojavi šele v 9. stoletju, ko je v njegovi 2. polovici tudi arhivsko izpričan.^ Verjetno je bil karolinškega izvora iz začetka sto- letja, ko so Franki po avarskih vojnah zasedli Pa- nonsko nižino do Donave in je dravski prehod po- stal eden glavnih veznih členov z njo. Z mostom v povezavi se seveda zastavlja umestno vprašanje, ali je bil postavljen na istem mestu kot rimski ali ne, kajti Drava je v vmesnem, skoraj tristoletnem času gotovo še kdaj spremenila svoj vodni stržen in s ^ Franjo Baš: Historično-geografski razvoj Ptuja. ČZN 28/ 1933. p. 83-113, zlasti 87-89. ^ Iva Miki Curk: Poetovio v pozni antiki. Arheološki vest- nik 29/1978. p. 405-411. ^ Stanko Pahič; z.c. p. 140. Franjo Baš: z.c. p. 95. tem svojo glavno strugo. V tej zvezi je oporekati i splošno razširjeni vendar zmotni domnevi, da po I zatonu antike ni bilo več tolikšnega tehničnega ; (celo tudi ne tesarskega) znanja, da bi mogli po- staviti lesen most preko tako velike reke, kot je Drava in da so bili zaradi tega brezmočno vezani le na antične dosežke in ostaline (v našem primeru po mnenju več zgodovinarjev na kamnit most, ki naj \ bi služil svojemu namenu celo še globoko v visoki srednji vek^). V zvezi s karolinškim mostom se se- | veda ponovno pojavlja staro vprašanje, kaj se je z \ njim zgodilo v 10. stoletju, saj ga nomadski Madžari ; načeloma niso nujno potrebovali za svoje plenilske ; pohode preko naših krajev v Italijo. Oni so namreč enako kot pred njimi Huni in za njimi Mongoli j vodne ovire zlahka premagovali s svojimi izvežba- nimi bojnimi konji in napihljivimi splavi. / Po njihovem pregonu okoli leta 970 je Ptuj za , dvesto let prevzel vlogo obmejne utrdbe in tako je k tradicionalnemu trgovinskemu pridružil še ob- rambni vidik. Da je dobil nov most je razumljivo. ¦ Te potrebe ni narekovala samo nova funkcija kraja ampak tudi nov nihljaj Drave enkrat v 10. stoletju. ' Njen lok med Skorbo in Gornjim Bregom se je sploščil, čemur je sledil enak proces vzhodno od Ptuja. Posledično je Drava začela naplavljati seda- nji jugovzhodni del mesta. Ta proces je moral že v 1. polovici 12. stoletja doseči stopnjo, ko je bilo ; mogoče tranzitno cesto s poplavno varne rogoz- i niške terase speljati skozi nastajajoče ptujsko me- sto (po trasi antične primestne grobne ulice, ki je v , pozni antiki vodila do pokopališke cerkve na , sedanji proštijski ploščadi) in Budino do Spuhlje, : kjer se je po vzponu na nivo rogozniške terase \ zopet priključila na staro tranzitno cesto, vodečo ] proti Ormožu in dalje na vzhod. V nadaljevanju sedimentacijskega procesa v jugovzhodnem delu mesta je postopoma nastala ravnica, ki sta jo za- sedla pred letom 1200 Spodnji svobodni dvor in po letu 1250 minoritski samostan.^ Vsi doslej opi- ¦ sani nihljaji Drave so med Vičavo in malograjskim [ pomolom puščali več ali manj veliko ravnico, naj- ; večjo v času pozne antike in zgodnjega srednjega j veka, najmanjšo pa v času visokega srednjega veka, ko se je na njej razen mostišča razvilo še obrtniško predmestje - vicus cerdonum. Talno sestavo sedanjega mestnega ozemlja je ; zopet spremenila velika poplava spomladi leta , ^ Klemenc-Saria: Archaeologische Karte von Jugoslawien: Blatt Ptuj. Beograd-Zagreb 1936. p. 30-31. Bogo Grafe- nauer: Ptuj v srednjem veku. ZC 24/1970. p. 162 in 171. Balduin Saria: Pregled topografije Poetovije. ČZN NV 10/1974. p. 219-226. Othmar Pickl: Pomen Ptuja kot mednarodnega trgovskega mesta od 14. do 17. stoletja. Ptujski zbomik VI/ 1996. p. 465. Peter Štih: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-madžarske meje v današnji Sloveniji. ZČ 50/1996. p. 537. ° Jože Curk: Urbana podoba Ptuja v 14. stoletju. Zbornik i Mestni statut 1376. Ptuj 1997. p. 30-31. j 47 1-2 KRONIKA 1999 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1348 (posredno povzročena zaradi januarskega po- tresa v okolici Beljaka in posledične zajezitve Zilje). Takrat je vodni stržen zanihal od Orešja mi- mo Hajdoš do Vičave, odnesel mostišče s pred- mestjem vred ter nato glavni tok usmeril po se- danji spodnji strugi Studenčnice proti jugojugo- vzhodu. Od dotedanje glavne struge ob mestu je ostal le rokav, ki ga je od novega toka ločila relativno velika naplavina, ki je polagoma dobivala svojstvo sipine in nato otoka z vegetacijo. Tako stanje nam dokumentirata Kreuztalerjev in Stierov načrt iz let 1644 in 1657 ter oljna slika mesta iz leta 1687. Dominikanski pomol je s tem postal skrajna severozahodna točka mesta, ki ga je odtlej čuvala od udarov prevelikih nihanj reke vzdolž njegove obvodne stranice. Most, ki so ga po letu 1348 prestavili v samo mesto je postal tridelen, saj je moral prečkati rokav, otok in glavno strugo Drave. Zaradi take konstrukcije je bil lahko dvakrat pre- kinjen, s posebno stopničasto lestvijo pa tudi po- vezan z otokom, preko katerega je vodil.^ Stu- denčnica se je v Dravo zlivala nad njim. Grajeni pa so sredi 13. stoletja zasuli prvi rokav, ki je vodil po sedanji Krempljevi ulici v Dravo, mesto njega pa speljali njen drugi rokav tako, da je obtekal vzhodno mestno obzidno stranico. Zopet nov režim, začet leta 1690 je ustvarila velika poplava leta 1712.^0 Glavni vodni stržen se je preusmeril v rokav ob mestu in ga spremenil v glavno strugo, prejšnjo glavno strugo pa je začela Studenčnica zasipavati, tekoč po njej proti jugo- vzhodu mimo Turnišča in Sturmovcev do izliva v Dravinjo vzhodno od Vidma. Kmalu nato je v zvezi z obnovo Hrvatske ceste Ptuj leta 1717 dobil nov most, ki je ostal v rabi do leta 1959. Mestno zemljišče se ob tej priliki, razen da je bilo poplav- ljeno do Florjanskega trga, ni spremenilo, pač pa je njemu nasproti na južnem rečnem bregu med Dravo in Studenčnico nastalo novo urbano sre- dišče Gornjega Brega. V novejši zgodovini je Dra- va še dvakrat občasno zamenjala svoj glavni stržen in to ob priliki poplav leta 1851 in 1882, ko je po- novno vdrla v stari rokav med Spodnjim Bregom in Vidmom, pa se je kmalu zopet vrnila v prejšnjo strugo, po katere južni polovici se je do pred nekaj desetletji pretakal njen glavni vodni stržen. Opi- sano nihanje Drave v obliki valovnice, ki je s svo- jimi rokavi zasedlo več kilometrov široko poplavno območje nad in pod Ptujem, je z izgradnjo hidro- elektrarn v Zlatoličju in Forminu ter s tem pove- zanih vodnih zajezitev prenehalo obstojati, je pa zato v zgodovini teh krajev in zlasti Ptuja odigralo važno, pogosto celo odločujočo vlogo. Za raziskavo zgodovinske usode mostišča je se- veda potrebna mikrolokaciijska proučitev razmerij med njegovo vpetostjo v vsakokratni prometni si- stem ter pogoji vodnega režima, ki ga je nare- kovala pa tudi spreminjala Drava. Potek rimske tranzitne (itinerarske) ceste od Šikol do Gornjega Brega ter od Ormoža do uvale med Grajskim gri- čem in Panoramo je skoraj v celotnem poteku arheološko dokazan, kar pa ne velja za njuna zaključka, ki ju je vodni režim neposredno spre- minjal: severnega, potem ko je cesta z zgornje te- rase prešla na spodnjo, južnega pa, ko se je cesta na Gornjem Bregu približala sedanji strugi Stu- denčnice. Ob prihodu Rimljanov je vičavska terasa segala za dobro širino sedanje rečne struge proti jugu in ker je Drava tekla bolj proti vzhodu kot danes, je lahko nastal pravokotno nanjo postavljen most, ki je cestni odsek, pritekajoč iz Ormoža v precej ravni črti povezal z onim, prihajajočim iz Sikol. Most, ki je oba cestna odseka povezal, naj bi bil najprej lesen, od okoli leta 130 pa kamnit, čemur pa oporeka vrsta pomislekov. Predvsem sta bila oba rečna bregova, ki naj bi tudi nosila nje- govi mostiščni glavi naplavljena in nizka, njuna nizkost, četudi korigirana s cestnima nasipoma, pa bi imela za posledico nizek most s pregostimi zidanimi nosilci, kar bi povzročalo njegovo trajno ogroženost tako zaradi deroče reke in naplavin, ki jih je nosila s seboj, kot zaradi ledu, ki bi se zlasti spomladi kopičil ob njem. Ker Rimljani okoli leta 130 še niso poznali ovalnih lokov, s katerimi bi lahko razpone razširili, ampak le polkrožne, ome- jene z razponi dvojnih višin (= 2r), bi imel obrav- navani most pri predvideni višini 5 m lahko ločne prehode široke le po največ 7,5 m, saj moramo pri tem upoštevati tudi njegove nosilce, široke v pod- vodnem delu vsaj poldrugi meter. Zato bi moral imeti kamniti most pri ocenjeni dolžini okoli 160 m z obrežnima vred kar 19 nosilcev. Ker peščenjaki za gradnjo podvodnih delov mostu ne pridejo v poštev, bi ga morali zgraditi iz tršega in predvsem vodoobstojnega, verjetno kar pohorskega tonalit- nega kamenja. Taka gradbena masa (tudi če bi imel most kamnite samo nosilce), potem ko je bila preplavljena in zasuta, ni mogla popolnoma izgi- niti, zato bi se morala vsaj deloma najti in situ (najdeni pa so bili le leseni piloti!). Tudi če bi most gradili "na grbo", s čemer bi razširili razmike nosil- cev v sredini reke, bi jih rabili še vedno okoli 15, razen tega pa tako dolgih mostov zaradi stranskih pritiskov tovrstnih konstrukcij niso gradili na ta način. Zato domnevam, da je najdena marmorna plošča cesarja Hadrijana, ki ga predstavlja kot dom- nevnega graditelja mostu krasila le levo, k mestu obrnjeno mostovo čelo, ki je bilo enako kot desno zidano (najdeni bloki), saj je na ta način čvrstilo stik mostu z nasipom ceste, ki je vodila nanj. Ker naj bi se okoli leta 260 vodni režim močno spremenil, se je posledično tudi mikrolokacija in ^ Oljna slika Ptuja neznanega avtorja iz leta 1687. PMP. 10 Franjo Baš: z.c. p. 104-105. KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1999 smer mostu. Drava, ki je odplavila vojaški tabor, se je pod Gornjim Bregom ostreje usmerila proti se- verovzhodu ter pod Grajskim gričem in v približni smeri sedanje železniške proge stekla proti Rogoz- nici. Ta preusmeritev struge je povzročila, da stari most, ki je bil verjetno itak odplavljen, reke ne bi več prečkal pod pravim kotom. Zato je bilo treba zgraditi novega, lociranega nekaj južneje, a še vedno v dosegu kamnitega praga, in predvsem drugače obrnjenega. Dostop do njega na severnem bregu se je nekoliko podaljšal, na južnem pa pre- maknil globje v sedanji Gornji Breg, kjer se je na- vezal na tranzitno cesto, ki se je znašla vse od Spodnje Hajdine dalje bliže rečnega brega. Ta drugi, seveda tudi leseni most je verjetno dočakal hunski požig Poetovione leta 452, a mnogo manj verjetno prihod Avarov in Slovanov okoli leta 570. Slabih tristo let pozneje se most zopet pojavi, vendar to pot ne več arheološko ampak arhivsko dokumentiran. Nastal je ob še vedno povečani ravnici, segajoči od Orešja do malograjskega po- mola, morda še v času frankovsko - avarskih vojn ob koncu 8. stoletja, še verjetneje pa po vzpo- stavitvi frankovske oblasti v Panoniji na začetku 9. stoletja. Glede lokacije in smeri je nasledil rim- skega, ob čemer pa dvomim, da bi uporabili nje- gove ostanke, saj se dajo leseni mostovi iz kon- strukcijskih razlogov le redko in samo izjemoma po kosih obnavljati. Njihovo gradivo - les je nam- reč izpostavljeno dvojnemu režimu izrabe, spodaj podvodnemu in zgoraj vremenskemu, zaradi česar so njihovi nosilni (konstrukcijski) deli navadno vedno tako ali drugače prizadeti, zamenjati pa jih je mogoče le kot celote. Tedanje stanje na območju Ptuja nam opisuje leta 977 izdana darovnica ce- sarja Otona II., sestavljena na osnovi ponarejene Arnulfove iz leta 890, ki je bila namenjena salz- burški nadškofiji.^^ Ko je v njej govor o spodnjem (zahodnem) delu mesta, je mišljena prav vičavska ravnica, na kateri se je ob mostišču in malce višje ležečem sejmišču razvila naselbina, sestavljena iz več poslovnih in bivalnih stavb, namenjenih potu- jočim trgovcem in obrtnikom. Kakšna je bila usoda naselbine in mostu v času madžarske 70-letne zasedbe, se ne ve. Verjetno sta bila na začetku bojev uničena, a nato vsaj za silo obnovljena, saj se trgovske poti tudi takrat niso niti popolnoma niti za dalj časa prekinjale. Vsekakor pa je vodni režim v karolinškem 9. stoletju bil še približno tak kot v pozni antiki, čeprav so bili manjši nihljali reke tudi v vmesnem času možni. Do velike spremembe je moralo priti prav v 10. stoletju, morda celo še v času madžarske zasedbe, in ne v 11., ker bi bilo to za sledeči čas sedimen- tacijskega procesa vzhodno od Ptuja prepozno. Reka je ob tej časovno pobliže neopredeljivi prilož- nosti opustila svojo veliko pentljo med Spodnjo Hajdino in Rogoznico ter se vrnila v strugo izpred 3. stoletja. Zaradi premika k Ferberščaku in Pano- rami je ravnico med Orešjem in malograjskim po- molom večinoma odplavila, na drugi strani pa s postopnim umikom glavnega toka iz pentlje Ro- goznica-Brstje-Spuhlja na približno linijo sedanje rečne struge začela skupaj s (podaljšujočima se) Grajeno in Rogoznico z nasipavanjem ravnice, ki jo danes zaseda vzhodni del mesta. Ta proces je v teku 11. stoletja tolikanj napredoval, da so mogli tranzitno cesto že v času nadškofa Konrada I. (u. 1147) speljati skozi nastajajočo naselbino pod Graj- skim gričem do Spuhlje, onkraj katere so jo zopet spojili s staro itinerarsko cesto, vodečo v Ormož, ki je do leta 1199 ležal še globoko na madžarskem ozemlju. Medtem ko se je na preostali ravnici med Vičavo in malograjskim pomolom ohranilo toliko prostora, da je moglo nastati mostišče novega mo- stu in se razviti obrtno predmestje - vicus cerdo- num, se je na vedno trdnejši vzhodni naplavini pojavil južno od tranzitne ceste Spodnji svobodni dvor, severno od nje pa ob sedanji Potrčevi cesti semkaj preseljeni ograjeni sejmiščni prostor, nad katerim je vsaj na začetku 13. stoletja zrastla cer- kev sejemskega patrona sv. Ožbalta. Most, ki je nastal po pregonu Madžarov, seveda ni bil niti po lokaciji niti po usmeritvi enak poznoantičnemu ali karolinškemu, saj je dobil, po- stavljen na koncu zožene ravnice med Vičavo in malograjskim pomolom približno usmeritev prvega rimskega mostu. Vsekakor je opisano dogajanje okoli leta 1000 ustvarilo pogoje, da je srednjeveški Ptuj v teku 11. in 12. stoletja izoblikoval svoje se- danje urbano jedro, medtem ko je vzhodno in južno obrobje mesta nastalo pozneje, vendar pa pred zgraditvijo mestnega obzidja v 3. četrtini 13. stoletja.Tranzitna cesta južno od Drave je ves čas vodila vzdolž južnega brega Studenčnice, ki jo je prečkala še pred njenim izlivom v novo strugo Drave. Nato se je usmerila proti mostu, onkraj ka- terega je stekla skozi vicus cerdonum, mimo Ma- lega gradu (Zgornjega svobodnega dvora) ter po Prešernovi, Murkovi in Lackovi ulici proti Budini in Spuhlji. Tu se je od okoh leta 1200 od nje odcepila cesta proti Borlu, sama pa se je, kot že vemo, povzpela na rogozniško teraso in se pri Borovcih združila s traso stare rimske itinerarske ceste. Tudi naslednja velika poplavna ujma v zgodnji pomladi 1348 je Ptuj urbano - organizacijsko moč- no prizadela. Drava je svoj tok med Krčevino in malograjskim pomolom tako približala Panorami, da je ravnico pod njo skupaj z mostiščem in stro- jarskim predmestjem odplavila, vendar pa se takoj 11 Peter Štih: z.c. p. 539-540. 12 Jože Curk: z.c. p. 27-28. 1-2 KRONIKA 1999 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 Ptuj - lega mostu pred sredino 3. stoletja. Lega mostu po sredini 3. stoletja KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1999 Lega mostu v 9. in morda 10. stoletju. Lega mostu med začetkom 11. in sredino 14. stoletja. 7 KRONIKA 1999 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 Lega mostu med sredino 14. in začetkom 18. stoletja. Lega mostu med začetkom 18. in sredino 20. stoletja. nato z glavnim tokom obrnila ostreje proti jugo- vzhodu. To je imelo za posledico, da se je prejšnja glavna struga spremenila v rokav, tekoč vzdolž ob- vodne stranice mesta, glavna struga pa je v smeri sedanje Studenčnice stekla mimo Turnišča, Pobrež- ja in Sturmovcev ter vzhodno od Vidma dosegla strugo sedanje Dravinje, kjer se je pod haloškim Dravskim vrhom obrnila ostro proti vzhodu v smeri sedanjih Dravcev. V Ptuju je povzročila preselitev mostu, ki se še leta 1331 omenja na stari lokaciji "v Vičavi pri mestu", v središče mesta ter po svoje učvrstila njegov severozahodni vogal, kjer se je ne- 12 KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1999 posredno prislonila ob konglomeratni dominikanski pomol. Nov, preko 200 m dolg, dvakrat prekinjem most je tranzitno cesto iz labirinta mestnih ulic privedel na južni rob sedanjega Gornjega Brega, kjer se je postopoma razvilo pahljačasto križišče cest proti Mariboru, Racam, Slovenski Bistrici, Poljčanam, Rogatcu in Trakoščanu. Zopet drugačno situacijo so ustvarile velike poplave med leti 1690 in 1712, ko se je glavna rečna struga vrnila v rokav ob mestu, dotedanjo glavno strugo pa spremenila v rokav, ki ga je za- sedla Studenčnica ter stekla po njem do Dravinje pri Vidmu, pri čemer ga je polagoma zasipavala. Stari, močno poškodovani dvodelni most je postal neraben, zato ga je leta 1717 nadomestil nov, ki je glede širine in nosilnosti odgovarjal povečanemu prometu po obnovljeni Hrvatski cesti, vodeči iz Maribora v Varaždin. Ta most, dolg dobrih 150 metrov, ki ga je nosilo 12 lesenih nosilnih stebrišč, je služil svojemu namenu do leta 1959, ko ga je zamenjal nižje lociran nov 221 m dolg in 13 m širok most, narejen po načrtih ing. Borisa Pipana iz prednapetega betona. Od starega mostu, ob katerega južnem mostišču se je v teku 18. stoletja razvilo okoli Zadružnega trga novo urbano središče Gornjega Brega, je v strugi ostala množica pretežno hrastovih, 9 do 12 m dolgih pilotov, ki so večinoma pripadali mostu iz leta 1717, nekaj pa še morda njegovemu predniku iz 14. stoletja. Njegovo mesto je leta 1997 zasedel nov, 154 m dolg, 6 m širok in 7 m visok ločno napet most, zgrajen po načrtih ing. Marjana Pipenbaherja, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Njegova elegantna prekladna konstrukcija predstavlja zad- nje dejanje v zgodovinskem razvoju cestnih pre- hodov preko Drave v Ptuju. Železniški most iz leta 1859, v sedanji obliki iz leta 1945, pri tem ni upo- števan, saj ne služi cestnemu (osebnemu) ampak izključno železniškemu prometu. 2. Kot drugi topografski problem se pojavlja lokacija dominikanskega samostana in njena vloga pri izoblikovanju ptujske urbane kompozicije. Kot vemo, je samostan nastal četrt stoletja preje kot mestno obzidje, ki ga je vključilo vase. Pogoj za njegov nastanek je bila volja Ptujskih gospodov, ki so ga ustanovili in mu dodelili kos svojega zem- ljišča, ležečega zahodno od nastajajoče mestne naselbine. To zemljišče je zasedalo zgornjo teraso, ki se je proti jugu strmeje in proti jugozahodu položneje spuščala k spodnji. Ta je bila dvoni- vojska ter je ležala ob rečni strugi, ki je v 13. stoletju tekla okoli sto metrov južneje od današnje. Spust zgornje terase k spodnji sta prekinjala dva pomola. Manjšega vzhodnega je sredi 12. stoletja zasedel Zgornji svobodni dvor^^ kot čuvar mimo 13 Jože Curk: Mali grad na Ptuju. Ptujski zbornik VI/ 1996. p. 441-461. njega speljane nove tranzitne ceste, večjega zahod- i nega, ki je bil še nezasedan, pa so leta 1230 dobili \ dominikanci^^ skupaj z zemljiščem, segajočim do i stare tranzitne cestne trase, vodeče z mostišča ' proti Rogoznici. Brežine med pomoloma ter med njima in obronkom Panorame, ki so jih že Rimljani s pomočjo stopničastih teras urbano usposobili, so bile domnevno uporabne še tudi v karolinškem 9. stoletju, vendar verjetno ne za tržne namene, saj je temu služila prostorna spodnja terasa, pač pa za upravne in cerkvene. Lokacija upravno - gospo- darskih dvorov in pripadajoče jim (pozneje župne) cerkve na spodnji terasi že zaradi poplavnih groženj ni bila verjetna, mislim pa da tudi ne na malograjskem pomolu, ker je bil ta pred visoko- in pozno-srednjeveško dodelavo premajhen za spre- jem večjega reprezentančnega kompleksa. Po zani- hljaju Drave enkrat v 2. polovici 10. stoletja in po vsaj delni umiritvi tega območja po ponovnih po- j razih Madžarov v 1. polovici 11. stoletja (vojne \ cesarja Henrika 111.), se je razvojna aktivnost Ptuja preusmerila na z nasipi zavarovano območje vzhodno od Malega gradu. Zemljišče zahodno od nastajajoče naselbine, je bilo kot vsa naselbina salzburško, vendar pa so ga enako kot onega vzhodno od nje dobili v fevd Ptujski gospodje. ! Poslopij tu gotovo že dolgo ni bilo več, bile pa so j parcele (area) s stavbnimi ostanki rimske in karo- j linške provenience. Te parcele, ki so proti zahodu \ segale do trase v 2. polovici 12. stoletja že opu- \ ščene tranzitne ceste, je Mehtildis Ptujska leta 1230 ' darovala dominikancem. Ti so na samem pomolu ; do leta 1255 postavili nadstropen samostan, obse- j gajoč cerkev ter vzhodni in južni, od 1. tretjine 14. \ stoletja pa tudi zahodni trakt. Vendar v sestavku I ne nameravam govoriti o gradbeni zgodovini sa- i mostana, ampak prikazati le spremembe v njegovi urbani povezavi z mestom, ki je bila do konca 17. stoletja ohlapna, saj ni gradbeno nikoli presegla obsežne površine nekdanjega samostanskega vrta, sedaj Muzejskega trga. To zemljišče je samostan i dobil potem, ko je zaradi obzidave mesta zgubil j neposreden stik s svojo prvotno posestjo, ki je j večinoma ostala onkraj mestnega obzidja. j Pravilno orientiran samostan, ki se je do 1. tre- tjine 14. stoletja gradbeno odpiral proti zahodu, je j proti vzhodu, to je mestu, kazal svojo gradbeno za- i prto hrbtno stran z daleč naprej štrlečim dvopolnim \ petosminsko sklenjenim prezbiterijem. V mestnem i urbanem tkivu njegov stavbni kompleks, obdan od 3. četrtine 13. stoletja s treh strani z mestnim ob- zidjem, ni igral večje vloge, saj se je proti njemu zaprl tudi z lastnim obzidjem, katerega postavitev mu je narekovalo načelo klavzure. Zato je bil in 1^ Jože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavali v Ptuju za leta 1970-1974. ČZN NV 10/1974. Dominikanski samostan p. 232-244. 7 12 KRONIKA 1999 JOŽE CURK: 0 NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 ostal s svojim fasadnim licem pred njegovo obno- vitvijo ob koncu 17. stoletja obrnjen stran od mesta, vanj pa se je lahko prišlo le posredno po ozkem prehodu med njegovo severno stranico in mestnim obzidjem. Samostan je torej le kratek čas v srednji tretjini 13. stoletja doživljal svojo polno prostorsko in funkcionalno veljavo, nato pa so ga postopoma ; omejili: po letu 1250 mestno obzidje, po 1303 za- hodni trakt in po 1400 lastno obzidje. Ta njegova komunikativna zaprtost nasproti mestu se je raz- ' rahljala šele okoli leta 1700, ko so mu obrnili sa- ' kralno os cerkve ter njo in samostan opremili z i novima baročnima fasadama in neposrednim do- ¦ stopom vanju. Z njim v nasprotju je bil nekaj mlajši minoritski samostan zaradi komunikativno ugod- nejše lege, pa tudi zaradi manj stroge observance, od vsega začetka bolj dostopen, saj se je z glavno fasado in do konca 15. stoletja tudi gradbeno bolj j odprtim kompleksom neposredneje vključeval v mestno urbano in s tem tudi vsakdanje življenje. i 3. Kot tretji topografski problem Ptuja se ponuja 1 urbana razčlemba povezav med grajskim kom- \ pleksom in mestom pod njim. Tudi v tem primeru ^ ne gre za ponovno obravnavo gradbene zgodovine gradu, o kateri je bilo že precej napisanega,^^ am- pak le za prikaz njegove povezave z mestno nasel- bino pod njim. Srednjeveški grad, ki je zasedal I Grajski grič med zahodnim Starim stolpom in * grajsko kopo, ne pa njegovega dela med grajsko ' kopo in vzhodnim Leslijevim stolpom, zgrajenim ! leta 1664, je bil obrnjen stran od mesta in zato 1 dostopen le s severne strani. Z mestom, kljub skup- ( nemu obzidju od srede 14. stoletja dalje, komu- i nikativno ni bil povezan, saj poti, ki je vodila iz i mesta k mestnemu opazovalnemu stolpu sv. Pan- kracija na vzhodnem grebenu griča, sem ne more- mo šteti. Grajski grič je od mesta ločevalo strmo konglomeratno pobočje, ki ni dopuščalo tovrstnih povezav. Salzburških škofov to ni motilo, ko pa so \ leta 1555 postali ptujski lastniki deželni knezi in je | postajala turška nevarnost vedno bolj grozeča, se je j to spremenilo. Ptuj je bil proglašen za deželno utrdbo, kar je veljalo tako za mesto kot za grad, zato ju je bilo treba funkcionalno povezati. Pogoj za j to je bila njuna spojitev v enovito utrdbo, da bi se : posadka po njej čimbolj prosto in hitro gibala, da pa ; vendar pri tem grad ne bi zgubil vloge utrdbene citadele (zadnje obrambne točke), saj bi v primeru njegovega zavzetja padlo tudi mesto, ki ni imelo posebej utrjenih četrti in tudi ne obrambno bolje i usposobljenih objektov (obzidano župno pokopa- lišče, dominikanski samostan. Mali grad). Zato je bilo potrebno najprej poskrbeti za povezavo gradu in mesta in to ne s pešpotjo ampak s cesto, po kateri bi lahko tovorili municijo in druge težje i obrambne naprave, med njimi tudi manjše premič- ne topove. Za izvedbo te povezave se je ponujala ena sama mogoča rešitev, namreč izpeljava ceste po trasi, vodeči s sedanjega Muzejskega trga (kjer sta bili še v 17. stoletju smodnišnica in hlev za vlečno živino) na grad.^^ Takoj po letu 1555 izdelana cesta je pod grajsko kopo naletela na oviro v obliki romanskega, v gotiki nadzidanega palacija, ki je segal do roba prepadnega grajskega pobočja. Zato so ga morali vsaj za poldrugo okensko os skrajšati, da so lahko pod njim ustvarili teraso, ki so jo toliko podaljšali proti vzhodu, da so nanjo speljali tudi cesto s severne (grajenske) strani. Ta cesta je dotlej vodila v srednjeveško predgradje, zasedajoče za- hodno grajsko ravnico, znano pod imenom Tur- nirski prostor. Novo nastala terasa, pozneje pove- čana in predelana v južno bastijo, je s tem postala stičišče obeh cest in zato pomembno vozlišče ob- rambnih poti nastajajoče renesančne utrdbe (trd- njave). Proti vzhodu je bilo to vozlišče zavarovano z zidom, proti severu pa povezano z grajskim jedrom, lociranim na temenu gričeve kope. To sta- nje najbolje ponazarja skica superintendenta Salu- sta Peruzzija iz leta 1570.^^ Takrat je bila dovozna cesta na grad že izdelana, jugovzhodni grajski trakt z romanskim palacijem v pritličju primerno skraj- šan, manjša terasa pred vhodom v grajsko jedro nasuta in obzidana, vhodi nanjo in ? nje (v grajsko jedro) izdelani, čeprav po Peruzzijevem mnenju ne- ustrezno, notranja grajska ploščad pa uporabna kot cvinger, ker še ni bila kazematirana. Od Peruz- zijevih predlogov je bil uresničen le po njem ime- novani portal, vodeč v grajsko jedro, načrtovano precej večjo ploščad pred njim je nadomestila seda- nja manjša, oba uvozna portala pa sta nastala šele v času superintendenta Jožefa Vitane (1575-82) ali celo Frančiška Marmora (1582-94). Pozneje ni grad doživel nobenih večjih komunikacijskih sprememb več, saj pešpoti iz mesta do njega, stopničasto dodelane leta 1701, ne moremo šteti med nje. ZUSAMMENFASSUNG Über einige ungelöste Probleme der histo- rischen Topographie von Ptuj Der vorliegende, analytisch eingestellte Aufsatz befaßt sich mit drei Problemen, die die historische Jože Curk: z.c. Ptujski grad p. 244-263. Kreuztallerjev in Stierov načrt mesta iz leta 1644 in 1657. Kriegsarchiv na Dunaju. Skica superintendenta Salusta Peruzzija iz leta 1570 v Rochus Kohlbach: Steirische Baumeister. Graz 1961. p. 41-43. KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1999 Topographie von Ptuj betreffen: das Schicksal der Dravabrücke durch die Zeit, die Rolle des Domi- nikanerklosters im Stadtorganismus und die Ein- schließung der Burg in das Stadtverteidigungs- system. 1. Bei der Erforschung des Dravaüberganges in Ptuj hat der Autor festgestellt, daß es wegen der Stromänderungen der Drava in den letzten zwei Jahrtausenden mindestens fünf Lokalitäts- änderungen gab und daß keine dieser Lokalitäten länger als 400 Jahre ihre Rolle spielen hat können. Das Festgestellte sowie die Tatsache, daß die Fluß- ufer sehr niedrig sind, spricht gegen die allgemein geltende Annahme, daß es in Ptuj eine römische Steinbrücke, die Kaiser Hadrian um 130 erbauen ließ, gab, und daß sie dann bis zum 14. Jahrhundert in Betrieb geblieben ist. Von dieser Annahme könnte nur die Behauptung, daß die Brücke gemauerte Köpfe haben mußte, als wahr betrachtet werden; die Brückenköpfe sind zusammen mit den Bruchstücken der Votivtafel gefunden worden, der Körper der Brücke mußte aber aus Holz verfertigt gewesen sein. Auch ihre Nachfolgerin von ca. 260 war ebenfalls hölzern und hat wahrscheinlich nicht das 5. Jahrhundert überlebt. Die schriftlich doku- mentierte Brücke aus dem karolingischen 9. Jahr- hundert hat das nächste Jahrhundert fast sicher nicht überstanden, nicht nur wegen der unga- rischen Angriffe und 70-jähriger Besetzung, son- dern auch weil der Fluß sein Bett wieder stark verändert hat. Die folgende Brücke war- dann ca 350 Jahre in Betrieb. Die große Überschwemmung von 1348 hat sie weggeschwemmt. Ihre Ersatz- brücke haben die Bürger ca 580 m flußabwärts in der Mitte der Stadt erbaut. Diese lange, zweimal unterbrochene Brücke hat Drava mit ihrem Lauf- wechsel zwischen 1690 und 1712 unbrauchbar gemacht, darum war im Jahre 1717 eine neue, dem immer schwerer werdenden Lastwagenverkehr angepaßte Brücke erbaut. Diese, mehrmals aus- gebesserte Brücke war um 1959 schon so schlecht, daß sie für den Autoverkehr unbrauchbar ge- worden ist. In diesem Jahre wurde sie dann mit der modernen Betonbrücke ca 200 m flußabwärts ersetzt, ihre Stelle aber hat im Jahr 1997 die neueste, dem Personenverkehr dienende Steg- brücke eingenommen, die den alten Stadtkern mit dem aufkommenden Touristenzentrum in Ptujske Toplice am Gornji Breg verbindet. 2. Bei der Erörterung der raumgestaltenden Rolle des Dominikanerklosters, welches im Jahr 1230 gegründet war, wird besonders die Tatsache betont, daß sein Gebäude, obwohl mit der Stadt- mauer umklammert, nie enger mit der Stadt verbunden war. Diese Abgeschiedenheit hat das Kloster erst um 1700 überholt, als seine Haupt- fassade auf die Ostseite übertragen und damit sowohl die Kirche als auch das Kloster von der Seite der Stadt direkt zugänglich gemacht worden sind. 3. Auch zur Beziehung zwischen der Burg und der Stadt kann behauptet werden, daß sie im Mittelalter nicht bestand und daß sie erst im 16. Jahrhundert errichtet war, als Beides, die Stadt und die Burg landesfürstich geworden ist und die Türkengefahr so gewachsen war, daß es dringend geworden ist, Ptuj in eine starke einheitliche Fest- ung umzugestalten. Darum war es dann als Erstes nötig, beide Elemente mit einer genug breiten und nicht zu steilen Straße zu verbinden. Wegen der neuen Straße war man gezwungen den süd- östlichen Burgflügel zu verkürzen, auf dem so entstandenen Raum die südliche Terrasse auf- zuschütten, die Straße aus der Stadt mit jener aus dem Grajenatal an dieser Stelle zu verbinden und den Eingang in den Burgkern neu zu erbauen. Diese interessante Etappe der Befestigung der Burg dokumentiert uns die Skizze des Superintendenten Salust Peruzzi von 1570. Sein weiterer Plan wurde aber mit der Ausnahme vom inneren Burgportal nicht realisiert. VIRI IN LITERATURA Kriegsarchiv na Dunaju. Baš, F. (1933): Historično geografski razvoj Ptuja. Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor) 28. Curk, J. (1974): Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970-1974. Časopis za zgodovino in naro- dopisje (Maribor) n.v. 10. Curk, J. (1996): Mali grad na Ptuju. Ptujski zbornik VI. Ptuj. Curk, J. (1997): Urbana podoba Ptuja v 14. stoletju. Zbornik Mestni statut 1376. Ptuj. Klemene, J., Saria, B. (1936): Archaeologische Karte von Jugoslawien: Blatt Ptuj. Beograd-Zagreb. Kohlbach, R. (1961): Steierische Baumeister. Graz. Miki Curk, I. (1978): Poetovio v pozni antiki. Arhe- ološki vestnik (Ljubljana) 29. Mrgole Jukič, T. (1997): Mostovi Ptuja. Katalog razstave. Ptuj. Pahič, S. (1996): Uničujoča Drava. Ptujski zbornik VI. Ptuj. Pickl, O. (1996): Pomen Ptuja kot mednarodnega trgovskega mesta od 14. do 17. stoletja. Ptujski zbornik VI. Ptuj. Saria, B. (1974): Pregled topografije Poetovije. Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor) n.v. 10. Štih, P. (1996): Salzburg, Phij in nastanek šta- jersko-madžarske meje v današnji Sloveniji. Zgo- dovinski časopis (Ljubljana) 50. 10 12 KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 908(497.4 Lj.): 725.13(497.4 Lj.) prejeto: 28. 12. 1998 Katja Žvanut dipl. umetnostna zgodovinarka, mlada raziskovalka Narodni muzej Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20 Meščani Ljubljane in njihova mestna hiša IZVLEČEK Prispevek skuša opozoriti na mesto, ki so ga podobe kot nosilci vizualne komunikacije imele v vsak- danjiku poznosrednjeveškega in zgodnjenovoveškega mesta. S pomočjo ovrednotenja pomena starega ljubljanskega rotovža kot simbola mestne avtonomije, njegovega položaja znotraj mestnega tkiva ter rekonstrukcije in interpretacije njegove slikarske in kiparske opreme avtorica opozarja na vlogo, ki so jo podobe imele pri izgradnji (samo)identitete ljubljanskih meščanov na prehodu iz poznega srednjega v zgodnji novi vek. SUMMARY THE CITIZEN OF LJUBLJANA AND THEIR TOWN-HALL The contribution attempts to caution about the place that images as carriers of visual communication had in everyday life of the Late Middle Ages and Early New Ages towns. With the help of evaluation of the meaning of the old Ljubljana town-hall and reconstruction and interpretation of its art (paintings, statues) decoration the author stresses the role that the images had in building (self) identity of the citizen of Ljubljana during the transition from the Late Middle Ages to the Early New Era. Ključne besede: mestna hiša, mestna uprava, Adam in Eva H kralju, ki je slovel po modrosti, sta prišli dve ženski z otrokom, za katerega sta obe trdili, da je njun, in ga prosili, naj razsodi, čigavo je dete v resnici. In kralj je ukazah "Razdelite živega otroka na dvoje ter dajte polovico eni in polovico drugi!" (1 Kr 3, 25). Ob tem ukazu se je otrokova prava mati, da bi dete rešila pred gotovo smrtjo, hotela odpovedati svoji polovici. S svojim dejanjem je da- la kralju namig, s pomočjo katerega je ugotovil, kdo je otrokova prava roditeljica. Ves Izrael je sli- šal o razsodbi, ki jo je kralj izrekel, in so se kralja bali, ker so videli, da je v njem božja modrost, da deli pravico (\ Kr 3, 28). Kralju je bilo ime Salomon, sodba pa, čeprav kruta, mu je prinesla sloves pravičnega in modre- ga vladarja. Drugo zgodbo o neki sodbi, prav tako, če ne še bolj kruti, najdemo pri Herodotu. Ta v svoji zgodovini poroča o norem perzijskem kralju Kambizu, ki je dal sodrüka Sisamnesa zaradi nje- gove podkupljivosti odreti pri živem telesu. Z nje- govo kožo je nato velel prevleči stol, na katerem je moral sedeti in soditi njegov naslednik. Za novega sodnika je postavil Sisamnesovega sina, ki ga je grozljivi tron opominjal k nepristranskosti.^ Obe zgodbi sta alegoriji (sodniške) pravičnosti in sta igrali pomembno vlogo tako v imaginariju srednjeveškega človeka kakor tudi kasneje. Zato dejstvo, da sta oba prizora, skupaj s personifikacijo Pravičnosti, krasila marsikatero mestno hišo, tako tudi glavno fasado starega ljubljanskega rotovža,-^ ni presenetljivo, temveč prej samoumevno. Stara mestna hiša danes ne stoji več, vendar pa opis poslikave njene glavne fasade najdemo v besedilu neznanega pisca iz druge polovice 17. stoletja, ki Steska Viktor, Stara mestna hiša ljubljanska, Izvestja Mu- zejskega društva za Kranjsko, Letnik IX, 1899, str. 188. Vilfan Sergij, Zgodovina ljubljanske mestne hiše, Lju- bljana 1958 (od tod dtirano: Vilfan 1958), str. 98/99. 11 KROSriKA KATJA ŽVANUT: MEŠČANI UUBUANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 7 1999 ga je po mnenju S. Vilfana treba iskati v izobra- ženskem krogu Schoenleben - Dolničar.^ Poslikani sta bili tudi obe stranski fasadi stare ljubljanske mestne hiše, ki sta bili vidni, ker je izstopala iz črte ostalih hiš ob mestnem trgu: na njiju je opazovalec lahko občudoval upodobitve štirih kardinalnih kreposti. Zmernosti, Previdnosti, Hrabrosti in Modrosti, po dve na vsaki strani."* Slikarsko opravo zunanjščine ljubljanske mestne hiše pa sta dopolnjevali še dve kamniti figuri, Adam in Eva, ki sta stala vsak ob svojem vogalu prvega nadstropja.^ Poleg zunanjščine mestne hiše so podobe kra- sile tudi njeno notranjost - dvorano, kjer so se zbi- rali mestni svetniki pod vodstvom mestnega sod- nika. Tako so se po pričevanju našega pisca na ste- nah "posvetovalnice" vrstile podoba Poslednje sod- be, portreti nekaj rimskih cesarjev in cesaric (šlo je seveda za vladarje Svetega Rimskega cesarstva nemške narodnosti, kot je poudaril že Sergij Vil- fan^) in upodobitev mesta Ljubljane.^ Lahko rečemo, da je neznani učenjak v svojem traktatu, v katerem je pravzaprav razvil lastno te- orijo o tem, kakšna bi morala biti nova/moderna mestna hiša, opisal staro ljubljansko mestno hišo ravno še ob pravem času, saj je stavba že čez sla- bih štirideset let padla, da bi naredila mesto novi. Mačkovi mestni hiši, ki stoji še danes. Poleg nje- govega opisa nam o obliki stare stavbe priča tudi grafika iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske iz leta 1698.^ Na podobi je jasno razvidno, da je stav- ba segala iz črte ostalih hiš globoko na mestni trg ter da je res imela obliko nekakšne lože nad od- prtim arkadnim prehodom, kakor je razbrati iz opisa anonimnega pisca,^ ki pa jo je nenazadnje ohranil tudi Gregor Maček za svojo baročno stav- bo. Dobro sta vidni tudi obe kamniti figuri, ki sta stali vsaka ob svojem oglu v prvem nadstropju zgradbe. Edino, kar na upodobljeni mestni hiši po- grešamo, so freske na njeni fasadi, kar pa je zgolj posledica nerodne perspektive in dimenzij stavbe na grafiki, saj Valvasor sam v svojem opisu mestne hiše navaja, da ima ta poslikano zunanjščine.^'' Med Valvasorjevo zapuščino je tudi grafična zbir- ka,^ ^ v kateri najdemo skupino risb različnih ljub- ljanskih predelov, vendar pa je na tistih dveh lis-, 3 Vilfan 1958, str. 75. 4 Ibid., str. 99. 5 Ibid., str. 83. ^ Ibid., str. 22. Ibid., str. 99. ^ Valvasor Johann Weichard, Die Ettre des Herzogtliums Krain, III. Band, Buch XI, Laibach, Nuernberg 1689 (od tod citirano: Valvasor), grafična priloga med str. 672 in 673. 9 Vilfan 1958, str. 98. 10 Valvasor, str. 671. 11 Grafično zbirko hranijo v Univerzitetni biblioteki v Za- grebu. tih, na katerih si sicer lahko ogledamo Mestni trg, kakor je izgledal ob koncu 17. stoletja, ravno me- sto, kjer bi morala biti upodobljena mestna hiša, puščeno prazno.l^ Tako nam ta najstarejša upodo- bitev Ljubljane, ki nam je ohranila njeno podobo pred barokizacijo, ne more pomagati pri natanč- nejši rekonstrukciji izgleda starega rotovža, pač pa nam kvečjemu približno nakazuje njegovo umes- titev v prostoru. Kakšen pomen je imela stara mestna hiša s svojo obliko in opremo ter končno sploh s svojim obstojem, za ljubljanske meščane? Najstarejša ljubljanska trška naselbina se je izoblikovala v teku 12. stoletja na prostoru med Ljubljanico in južnim pobočjem Gradu, na kar nas še danes spominja njeno ime. Stari trg (B. Grafe- nauer opozarja, da so se kraji, ki so bili pred usta- novitvijo sosednjega mesta središče sejemskega življenja, pogosto imenovali Stari trgl'^). Razlog za njen nastanek in razvoj je bila predvsem trgovina, ki se je razvila zaradi oživljene vodne poti po Lju- bljanici, sicer znane že v predrimski dobi. Prav na prostoru Starega trga se namreč vodna pot križa s kopensko, staro rimsko cesto proti Dolenjski. Anti- čnega mostu preko Ljubljanice takrat sicer že dol- go ni bilo več, vseeno pa je povezava Starega trga z Bregom na nasprotni strani reke živahno delo- vala.l'I Z gospodarskim razvojem trga, pa tudi za- radi ambicioznosti njegovih gospodov, Spanhei- mov, se je trg krepil in ustanovitev mesta je bila le še vprašanje časa. Nastanek srednjeveškega mesta je bil vedno skrbno načrtovan dogodek, katerega temelj je bila podelitev mestnih pravic. Samo mestno naselje se je izoblikovalo načrtno na prej nenaseljenem zem- ljišču, eventuelno ob prej obstoječem trgu. Njego- vo jedro je predstavljal tržni prostor - pravokotni trg ali razširjena cesta, okrog katerega so se orga- nizirah ostali deli mestne naselbine.1^ Ljubljanska mestna naselbina. Mesto je nastala ok. 1220 se- verno od Starega trga na strateško najbolj ugod- nem delu grajskega vznožja, neposredno pod pa- lacijem. Njegovo osrednjo žilo je tvoril današnji Mestni trg, ki je bil z dvema mostovoma povezan z levim bregom Ljubljanice: Zgornji most je Mesto povezoval z Novim trgom, ki se je hkrati z njim razvil ob Bregu, Spodnji (Spitalski) most pa je predstavljal glavno povezavo mesta z bližnjo in 1^ Stele France, Valvasorjeva Ljubljana, Glasnik Muzej- skega društva za Slovenijo, letnik IX, 1928, str. 70/71. 1-^ Grafenauer Bogo, Ljubljana v srednjem veku. Kronika, letnik XI, št. 3, 1963 (od tod citirano: Grafenauer), str. 132. Melik Anton, Razvoj Ljubljane, Geografski vestnik, let- nik V/VI, 1929/30 (od tod citirano: Melik), str. 114 in nasi. 1^ Prim. Melik, str. 113 in Zwitter Fran, Razvoj ljubljan- skega teritorija. Geografski vestnik, letnik V/VI, 1929/30 (od tod dtirano: Zwitter), str. 139. 12 VKRÖNIKA 1999 KATJA ŽVANUT: MEŠČANI UUBUANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 daljno okolico.1^ Mesto je bil tudi prvi predel stare Ljubljane, ki je bil obdan z obzidjem.!^ Kakšno vlogo pa je igrala mestna hiša v sred- njeveški Ljubljani? Mestna hiša je poslopje avto- nomne mestne uprave. V slovenskih mestih je raz- voj mestne uprave potekal v dveh stopnjah. Prvot- no upravo je predstavljala občina meščanov, torej vseh, ki so imeli meščanske pravice. Poleg njih je imelo mesto tudi mestnega sodnika, ki je bil na tej stopnji deželnoknežji organ. Sčasoma je prišlo do sprememb v obeh, sprva ločenih upravnih orga- nih: iz mestne občine se je počasi izločila manjša skupina pomembnejših in premožnejših mož, s či- mer se je izoblikoval mestni svet, ki je bil pravi no- silec in izvajalec mestne avtonomije. Hkrati je mestni sodnik postajal vse bolj voljeni mestni in le delno še vedno deželnoknežji organ. Mestno upra- vo so torej na drugi stopnji tvorili člani mestnega sveta pod predsedstvom mestnega sodnika.!^ (Me- stne svetnike je sprva vohla mestna občina, kasne- je le sto imenovanih, med njimi in mestnim sve- tom pa je bil še štiriindvajsetčlanski zunanji svet.") Upravno - pravne spremembe se odražajo tudi v arhitekturi oz. na samih stavbah, ki so bile na- menjene sedežu mestne oblasti. Prvo zbirališče ljubljanskih meščanov, v času ko še ni bilo mest- nega sveta, torej nekako od srede 13. pa tja do srede 14. stoletja, je bilo na enem izmed najbolj prometnih delov stare Ljubljane, na stikališču vseh treh mestnih predelov. Mestnega, Starega in Nove- ga trga, vendar pa znotraj obzidja Mesta. Danes se ta del imenuje "Pod Trančo", vendar pa se je zanj dolga stoletja uporabljalo staro ime "Komun" (ali "Pod komunom"), kar kaže na to, da so se tam res zbirali meščani Ljubljane (t.im. komun) na posve- tovanja. Sprva so se najverjetneje zbirali pod mi- lim nebom, zelo verjetno pa je, da so sčasoma zbirno mesto, vsaj delno, pokrili z leseno lopo.^'' Do sredine 14. stoletja je v ljubljanski mestni upra- vi prišlo do že omenjene spremembe: iz mestne občine se je izločil mestni svet, ki mu je načeloval voljeni sodnik. Ta sprememba je narekovala tudi "gradnjo" prve ljubljanske mestne hiše: najverjet- neje so nad staro lopo nadzidali mestno posveto- valnico, v kateri se je po novem zbiral mestni svet, mestna občina pa se je zbirala še vedno na pro- stem, pod njenimi oboki.^1 1^ Grafenauer, str. 135. Vilfan Sergij, Nekaj vprašanj iz zgodovine stare Lju- bljane, Kronika, letnik IV, št. 3, 1956 (od tod citirano: Vilfan 1956), str. 143. 1° Vilfan 1958, str. 11/13. 1^ Grafenauer, str. 136. 2° Vilfan 1958, str. 21 Ibid., str. 15. Stari rotovž (povzeto po: Ljubljana. Podobe iz njene zgodovine). Ker je prva mestna hiša sčasoma postala pre- tesna, na kraju, kjer je stala, pa ni bilo prostora za njeno širitev, so morali mestni veljaki nekako v drugi polovici 15. stoletja začeti razmišljati o loka- ciji za novo mestno hišo. Odločili so se za mesto, kjer današnji Mestni trg doseže največjo širino in ki je tako zaradi osrednje lege trga kakor tudi za- radi njegove vloge v življenju Mesta v resnici edi- na logična lokacija ljubljanske mestne hiše. Novi rotovž, ki je bil (še) vedno namenjen (zgolj) prav- danju in posvetovanju, je ohranil obliko starega Komuna: nad odprtimi pritličnimi prostori je bila posvetovalnica oz. sodna dvorana, na strani proti grajskemu hribu pa je morebiti poleg stopnic imela še kakšen večji odprt hodnik. V posvetovalnici se je zbiral mestni svet na čelu s sodnikom, pod obo- ki pa je bilo zbirališče občine meščanov, verjetno pa so se tam odvijali tudi drugi javni dogodki. Mestna hiša je že sama po sebi simbol. S svo- jim materialnim in konstrukcijskim momentom predstavlja mestno oblast, ki se v njej zbira - njen obstoj, pooblastila, njeno moč. Mestno hišo je treba razumeti kot enega ključnih elementov v samo- identifikaciji ljubljanskih prebivalcev in s tem mesta Ljubljane, o čemer priča tudi dejstvo, da je 22 Ibid., str. 20/21. 13 KRONIKA KATJA ŽVANUT: MEŠČANI UUBUANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 1999 Valvasor, pogled na ljubljanski Mestni trg. vsaki upravni (ali drugačni) spremembi sledila sprememba na sami stavbi (pokritje, nadzidava, širitev, nova oprema, ...). S svojo lego v Mestu, najbolj meščanskem predelu stare Ljubljane,^'^ ob- liko in opremo predstavlja nasprotni pol drugi veličastni stavbi, ki je igrala pomembno vlogo v (samozavesti) ljubljanskih meščanov, Senklavžu. Ta je iz podružnične cerkve sv. Petra v skladu s tež- njami 13. stoletja, da naj se sedeži pražupnij, ki so stali izven mest, preneso v mesta sama, napre- doval najprej v kapelo (cerkev, ki sicer ni žup- nijska, se pa v njej odvija božja služba in delijo zakramenti), v 14. stoletju pa v sedež generalnih vikarjev oglejskih patriarhov, ki so opravljali ško- fijske posle na našem ozemlju,^^ dokler ni bila leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija in je Senklavž postal stolnica. V skladu s temi spremembami so po letu 1367^^ meščani Ljubljane prvotno roman- sko cerkev gotizirali: da gre res za meščansko prezidavo, kakor jo po pravici imenuje Janez Voi- der, najlepše priča podatek iz nekega pisma lju- bljanskega škofa Tomaža Hrena, da so cerkev zgradili in do časa cesarja Friderika III. sami vzdr- ževali meščani Ljubljane.^^ Hren poroča tudi o mestnem arhivu in zakladnici, ki so jo meščani ^•^ Da je bilo Mesto najbolj "meščanski" predel Ljubljane, je na podlagi analize zemljišč, ki so imela svoboščino t. im. patidenka, ugotovil Fran Zwitter. Gl. Zwitter, str. 143/ 145. Veider Janez, Stara ljubljansl osveščanje zaposlenih na področju varstva pri de- : lu. Opozarjali so na uporabo očal, nošenje az- bestne obleke in rokavic in drugih zaščitnih sred- stev, uveljavil pa se je tudi tečaj iz varstva pri i delu, ki ga je moral opraviti vsak delavec, preden j je začel z deli pri plavžu. Pri delih, kjer je obstajala nevarnost zastrupitve s plavžnim plinom, je bilo potrebno nositi plinske maske - CO cedila, neka- tera dela pa so smeli opravljati le v prisotnosti gasilca, z uporabo izolacijsko dihalnih aparatov. i Zavarovanja delavcev in plavžnih naprav i Zavarovanje plavžarskih delavcev proti nezgo- dam je bilo začasno urejeno pri bratovskih sklad- j nicah. Po letu 1925 so morali biti obvezno zava- rovani vsi, ki so delali v rudarskih in topilniških i obratih. Skrb za nezgodna in pokojninska zava- rovanja je prevzela glavna bratovska skladnica. i Prispevke in dajatve so določali glede na zaslužek delavcev, ki so jih uvrstili v šest skupin.^O Obče zavarovalna delniška družba SAVA s se- i dežem v Zagrebu in generalnim zastopništvom v Ljubljani, je sklenila s Kranjsko industrijsko družbo zavarovalno polico, požarno zavarovanje za plavž s plavžnimi napravami, v višini 12 milijonov dinarjev. Predvideni stroški izgradnje plavža leta : 1936, so bili v višini 30 do 32 milijonov. Zavarovali i so tudi vrednost železnih blagajn proti "vlomski j tatvini". Zavarovalnim policam pa so priloženi splošni pogoji zavarovanj .51 ] Pomen plavžev in plavžarjev j Mineva dvanajst leL odkar so ustavili jeseniška ; plavža in deset odkar so ju porušili. Zal je to že ^ preteklost, zgodovina. Delo jeseniških plavžarjev je i vsekakor izjemno, kajti vse, kar so z leti dosegli, je | bilo plod lastnega znanja, teamskega, predanega dela in nenazadnje, spoštovanja do plavžev. Že v prvem obdobju oživljanja plavžarstva od leta 1937, ko so bili domačini pri manj pomembnih delih, le kot pomožna delovna sila pri gradnji plavžev, je bilo jasno spoznanje, da naša "imponzantna" plav- ža v svetu nimata konkurence. Iz tuje literature je bilo razpoznavno, da so v svetu poprečno gradili večje plavže. Takrat "sem dojel, da je potrebno za tak plavž vse pomožne naprave izdelati doma, po meri, jih prilagoditi našim razmeram. Za tako majhno enoto ni mogoče naročiti kakršnega koli serijskega proizvoda. To sem si zapomnil za vse življenje in sem temu primerno tudi ravnal," pri- poveduje konstrukter plavžev. Drago Cerar. Po drugi svetovni vojni je bilo jasno spoznanje, da bo obnova plavžev temeljila na lastnem znanju. Plav- ža je bilo potrebno usposobiti za novo proiz- vodnjo, tako da so odpravili napake z remonti, rekonstrukcijami in številnimi izboljšavami in dosegali vedno boljše proizvodnje rezultate vse do njune ugasnitve. Od leta 1946 so bili vsi projekti plavžnih naprav in plavžev delo domačih stro- kovnjakov. Vsa oprema zanje je bila izdelana v delavnicah Železarne Jesenice razen specialnih in- strumentov in elektro opreme. Le novo Dwight Lloydova aglomeracijo so nabavili in projektirali na Poljskem.52 Tovarniški vestnik 1. 1. 1941: "Novi jeseniški plavž je tudi delo domače delovne sposobnosti, domačega kapitala, domačih surovin. S temi dej- stvi praznujemo prižig plavža s posebnim pono- som kakovostne zmage. Pri vseh teh vzorih pa je važno še eno dejstvo: sožitje, sodelovanje in po- slovni mir naše delovne vzajemnosti ... Ti simboli zdrave, napredne delovne vzajemnosti naj bodo obujeni ob tej priliki in naj večno žive! Zelo redke so slovesnosti prižiga visokih peči. Že v tej red- kosti je poudarjena vsa važnost novega plavžnega ognja. Mnogi so trenutek prižiga doživeli samo enkrat v življenju, mnogi nikoli. To je prav za prav prvi stroj, ki je postavljen tik ob prirodo, da jo spreminja v iskano kovino ... Prišli so inženirji konstrukterji posameznih procesov ob visoki peči, da jih zadnjič pregledajo; obratovodja daje zadnja navodila, sicer pa je bilo že vse pripravljeno in čaka samo prižiga, le zračniki že bučijo svojo monotono pesem, kajti visoka peč je svet zase ..."^^ 19. 5. 1987 ob 5.45h, je bil zadnji prehod na drugem plavžu. Ob 19.45^ je ugasnil še prvi plavž, ki je zadnjič obsijal svojo okolico 26. 11. 1987. "Plavžev na Jesenicah ni več", Železar, 6. aprila 1989. Rušenje plavžev bo zaključeno v maju "in takrat bo videz naše železarne precej drugačen, kot je sedaj; med rušenjem plavžev, kavperjev in dimnika bodo namreč očistili ves okoliš in naredili nekatere druge ureditvene posege za lepši videz." 85 Varnostna navodila za plavžarje. Železarna Jesenice, 1947, str. 3-20. 50 1. Mohorič, Dva tisoč let str. 151-158, 385-389. 51 Muzej Jesenice, Arhiv KID 1918-1945, Zavarovanja pred letom 1945. Iz pogovora z Dragom Cerarjem, vodilnim konstruk- terjem plavžev, 1998. 53 Za rast domače proizvodne sile. Tovarniški vestnik, Je- senice 1. 1. 1941, str. 5. 86 1999 1-2 KRONIKA IRENA LAČEN BENEDIČIČ: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-88 1 Demontaža plavža leta 1989. Vidne so zračne šobe in ostanek poševnega dvigala. (Fototeka Muzeja Jesnice). "In tako bodo v maju, mesecu pomladi in mla- dosti, naši orjaki, ki so jih sedaj spravili na kolena, dokončno izginili. Postali bodo zgodovinski spomin in kamenček v mozaiku bogate tisočletne tradicije železarstva na Jesenicah. Umaknili se bodo nove- mu, boljšemu, naprednejšemu, tako kot že mnoge stvari pred njimi. In mi delavci železarne, ki že to- liko let hodimo ali se vozimo mimo "naših" plavžev, bomo kmalu komaj še verjeli, da so kdaj bili."94 Z zadnjim plavžem na Jesenicah je ugasnilo tudi slovensko plavžarstvo. 94 Kos Lilijana, Plavžev na Jesenicah ni več, Železar, št. 13, Jesenice 1989, str. 1, 3. ZUSAMMENFASSUNG Eisenerzeugung in den Hochöfen von Jesenice In Gorenjska (Oberkrain) wurde bereits vor 3000 Jahren Eisen erzeugt. Da Eisen in der Natur bekanntlich in reiner Form nicht vorkommt, muß es aus Eisenerz gewonnen werden. Von einfachen metallurgischen Anlagen, Mulden, Windöfen, den sog. Slowenischen bzw. Deutschen bis zu den Hochöfen am Beginn des 15. Jahrhunderts wurde ein und derselbe metallurgische Prozeß ange- wendet: die Reduktion des Eisenerzes. In Hochöfen wurde das Roheisen gewonnen, der reinste Roh- stoff zur Stahlerzeugung, ferner die Schlacke, die die Unreinheiten des Eisenerzes an sich band, und das Gichtgas. Letzteres diente in seiner gereinigten Form wegen seines hochkalorischen Verbrennungs- wertes für Heizzwecke. In Jesenice (Aßling) sind drei Standorte der Eisenverhüttung bekannt: Stara Sava (hierher verlegte der italienische Hüften- besifzer Bucellini, der den stärkeren Brescia- Hochofen in die slowenischen Länder brachte, im Jahre 1538 seine Betriebe von Planina unter der Golica), ferner der Hochofen in Plavž (Stadtteil von Jesenice) und Javornik. Im Hochofen von Javornik erzeugte Lambert Pantz im Jahre 1872 als erster in der Welt 37%iges Ferromangan. Pantz war techni- scher Direktor der Krainischen Industriegesellschaff (KIG), die im Jahre 1869 die Hüftenbetriebe in Gorenjska in ihrer Hand vereinigte. Dennoch wurde das Schwergewicht des Hüttenwesens, das in den vorangegangenen Jahrhunderten in Go- renjska lag, nach Koroška (Kärnten) verlegt (nach Prevalje, wo die Hochöfen mit Koks geheizt wur- den). Vor dem Jahrhundertende errichtete die KIG ein Hüttenwerk in Skedenj (Servola) bei Triest, wo im Jahre 1897 der erste Hochofen in Betrieb ge- nommen wurde. Im selben Jahr erlosch der Hochofen in Stara Sava, das technische Wissen und die Technologie aus Jesenice wurden in Triest ein- gesetzt. Nach drei Jahren zeigte sich, daß der Hochofen die einzige metallurgische Anlage war, die sich in drei Jahren amortisiert. Im Jahre 1901 wurde dort eine eigene Kokerei errichtet, bis 1912 entstanden noch zwei Hochöfen. Mit dem Gas aus dem Hüttenwerk wurde die Stadt Triest beleuchtet. Nach dem Ersten Weltkrieg fielen aufgrund des Vertrags von Rapallo das Hüftenwerk samt Hoch- öfen an Italien. Jesenice holte im Jahre 1936 nach einer langen Vorbereitungsphase die Genehmigung ein zur 87 12 KRONIKA 7 IRENA LAČEN BENEDIČIČ: PRIDOBIVANJE ŽELEZA V JESENIŠKIH PLAVŽIH, 73-8 1999 Errichtung einer Reduktionsanlage (Hochofen) zur Reduktion des heimischen Erzes durch heimischen Koks. Ein Jahr später wurde der erste Hochofen in Betrieb genommen, die Pläne für dessen Bau wur- den von dem schwedischen Ingenieur Almquist entworfen. Dr. Herman Klinar, der einzige slo- wenische Direktor der KIG, entzündete Ende 1940 feierlich noch einen zweiten Hochofen. Der zweite Hochofen war während des Zweiten Weltkriegs außer Betrieb, der erste erzeugte dagegen Ferro- chrom. Nach dem Zweiten Weltkrieg entschied man sich wieder für die Inbetriebnahme der Hochöfen von Jesenice. Beide Hochöfen wurden instandgesetzt, bei jeder Überholung (ungefähr alle vier Jahre) verbessert, und die Produktion von Roheisen wurde von Jahr zu Jahr gesteigert. Da so kleine Hochöfen in der Welt nicht existierten, mußten alle Hochofenanlagen im Lande hergestellt werden. Außer durch ihren festen Willen und ihre Entschlossenheit zeichneten sich die Eisen- produzenten von Jesenice auch durch ihren Erfindergeist und vor allem durch ihre praktischen Erfahrungen aus, die sie durch ihre Arbeit an Hochöfen gesammelt hatten. Die Produktion wurde gesteigert, die Hochofenanlage vergrößert, Vorbereitungen für die Errichtung eines dritten Hochofens in Jesenice getroffen. Dann kam die Umstrukturierung zugunsten der Metallverar- beitung. Die Hochöfen wurden im Jahre 1987 stillgelegt, im Jahre 1989 abgerissen. Für die ältere Generation bedeutete dies die Beseitigung der Symbole ihrer Arbeit, die jüngere wurde dagegen der Möglichkeit beraubt, den Hochofen vor Ort kennenzulernen. Letzterer wird gerade aus diesem Grunde im vorliegenden Beitrag in seinen Grund- zügen vorgestellt. Durch die Stillegung der Hoch- öfen von Jesenice, die einzigen im 20. Jahrhundert in Slowenien, wurde auch die Kontinuität des Hüttenwesens in Slowenien unterbrochen. Es blieb lediglich die Erinnerung und eine Mahnung für die Zukunft. VIRI IN LITERATURA Muzej Jesenice, osebni fond Draga Cerarja, šk. 1/8. Muzej Jesenice, Arhiv KID 1918-1945, Zavarovanja pred letom 1945. Tovarniški vestnik (1937) št. 3, 5, 7 (Jesenice). Tovarniški vestnik (Jesenice) 1. 1. 1941, str. 5. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Enota za Go- renjsko, Gradbene zadeve Jesenice JES-67, 128/32 in 133/12. Železarna Jesenice, arhiv. Glavni projekt stolpni plinski čistilci 2/1-5, II. del. Cerar, D. (1938): Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik (Jesenice) 22, str. 2, str 3; 23, str. 3, 4; 24, str. 7. Cerar, D. (1939): Splošno o plavžarstvu. Tovarniški vestnik (Jesenice) 1, str. 5; 2, str. 2. \ Cerar, D. (1994): Projektiranje plavžnih naprav v \ 50-letnem obdobju jeseniških plavžev. (Soavtorja Kune in Čop: Razvoj, pomen in konec martinovk na Jesenicah). Jesenice. i Cerar, D. (1993): 50 let plavžarstva na Jesenicah j (1937-1987). Ljubljana. Globočnik, F. (1966): Osnove procesa v plavžu. Je- senice. Kos, L. (1989): Plavžev na Jesenicah ni več. Železar (Jesenice) 13. Magolič, M. (1973): Zgodovinski oris železarstva na Gorenjskem s posebnim poudarskom na razvoju Železarne Jesenice. Jesenice. Magolič, M. (1977): Problematika gorenjskega žele- j zarsfva v času KID. Zgodovinski časopis 31 (Lju- i bljana) št. 1-2, str. 71-85. i Magolič, M. (1979): Železarna Kranjske industrijske \ družbe v Skednju pri Trstu 1896-1924. Jesenice. j Mohorič, I. (1970): Dva tisoč let železarstva na ; Gorenjskem, 2. knjiga. Ljubljana. Noč, M. (1975): Le malokdaj ugasnejo plavži. Iz i tehnične zgodovine jeseniških plavžev. Železar j 24 (Jesenice), str. 7. Paulin, A. (1997): Mala slovenska enciklopedija i metalurgije in materialov. Rudarsko metalurški i zbornik 44 (Ljubljana), št. 1-2, str. 120. i Rekar, C. (1954): Slovenska peč v Kropi, naš že- \ lezarski spomenik. Slovenska peč. Tehniški mu- zej Slovenije, Ljubljana. Rešek, T. (1977): Tehnologija gradiv. Ljubljana. Rjazancev, A. (1959): Spomini na prvega teh- ničnega ravnatelja KID, viteza Lamberta Pantza. ; Železar (Jesenice) št. 9-10, str. 217-221. i Smolej, S. (1952): O zgodovini plavžev na Go- ; renjskem. Nova proizvodnja (Ljubljana), str. i 379-388. Smolej, S. (1954): Železarske Jesenice. Nova pro- izvodnja (Ljubljana), str. 146-150. Šorn, J. (1977): Oris železarstva na Slovenskem. Zgodovinski časopis 31 (Ljubljana), št. 1-2, str. 1 63-70. ^ 1 Varnostna navodila za plavžarje. Železarna Jese-1 nice 1947. j 88 7 KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 396.1/9(497.4)"1900/1918" prejeto: 5. 2. 1999 Barbara Satej prof. zgodovine in dipl. bibliotekarka Oddelek za zgodovino. Filozofska fakulteta, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Slovenska ženska 1900-1918 IZVLEČEK Na kratko je prikazan položaj in vloga slovenske žene na različnih področjih v letih 1900-1918, v ob- dobju, ko so dokazale, da so enako sposobne in enakovredne moškim. Prvi poskusi ženskega gibanja pred letom 1900 so namreč prerasli v aktivno delovanje, ki je svoj višek doseglo v 1. svetovni vojni, ko so ženske pokazale svoj pogum, odločnost in samozavest Takrat sta se združili meščanka in delavka, ki ju je kot enakovredno partnerico sprejel tudi moški svet SUMMARY SLOVENE WOMAN 1900-1918 The article is a brief presentation of the status and role of Slovene women in various ßelds in the years 1900-1918, in a period, in which they proved they were as capable as men were and thus equal with them. The first attempts of feminist movement before 1900 grew into an active one and reached its peak during World War I, when women showed their courage, resoluteness and self-confidence. That period united the towns-woman and the working woman. Men accepted them as equal partners. Ključne besede: Obči državljanski zakonik, ženske organizacije Prve borke Skozi večtisočletno zgodovino človeštva je bila ženska več ali manj vedno potisnjena na stranski tir, večkrat obravnavana kot drugorazredno, brez- pravno bitje. Že od malih nog so jo vzgajali in pripravljali za edino nalogo, ki jo je bila dolžna iz- polnjevati: biti zvesta žena, dobra mati in vestna gospodinja. Glava družine je bil mož in oče. Skrbel je za materialno blagostanje in imel glavno in od- ločilno besedo. Žena in mati pa je skrbela za otro- ke in gospodinjstvo. Pri tem se je njen položaj gle- de na socialno pripadnost razlikoval. Žena revnih slojev se je od jutra do večera ubadala s hišnimi opravili in vzgojo otrok, medtem ko je gospa iz višjih slojev to lahko spremljala le od daleč. Njena naloga je bila ugajati možu in mu biti v ponos. V njej je namreč videl zvesto ženo in mater svojih otrok, še zdaleč pa ne partnerico, s katero bi lahko razpravljal o poklicnih ali političnih problemih. Po- litika in javno življenje sta bila zanjo tabu tema, s katero se je lahko ukvarjal le moški svet. Pa ven- dar je bilo v zgodovini kar nekaj žensk, ki so od- ločno posegle v moške zadeve in celo sedle na prestol, ki naj bi pripadal izključno moškim. Med najpomembnejše se vsekakor uvrščajo egipčanska kraljica Kleopatra, angleška kraljica Viktorija, ruska carica Katarina in cesarica Marija Terezija. Z vsesplošnim napredkom, še posebej pa z raz- vojem industrije, ki je zahtevala dodatno delovno silo, je bila žena prisiljena stopiti v javno življenje. Najprej kot delavka, potem kot borka za svoje pra- vice, je začela pisati novo stran svetovne zgodo- vine. Prvič so ženske javno nastopile v času fran- coske revolucije, ki je močno vplivala tudi nanje, saj je med drugim napovedala velike spremembe v družbenem in družinskem življenju. Revolucija je obljubljala civilni zakon, pravico do ločitve, več- je varstvo žena in otrok pred premočjo in samo- 89 KRONIKA 7 BARBARA ŠATEJ; SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114 1999 voljo očeta kot družinskega poglavarja. Dala je po- budo za snovanje raznih ženskih gibanj in dru- štev.^ Tako so ženske družno nastopile in zahte- \ vale dovoljenje za sodelovanje v boju skupaj z \ moškimi. Razglasile so geslo: "Ce imamo pravico, da polagamo svoje glave iz političnih vzrokov pod \ giljotino, tedaj moramo tudi dobiti pravico, da so- , oblikujemo politiko"^ Zahtevale so žensko volilno pravico in ponavljale "Deklaracijo o pravicah žen- ske in državljanke", ki jo je leta 1791 v Franciji ' objavila Olympe de Gouges. Avtorica je bila ena \ prvih, ki se je javno zavzemala za žensko vpra- šanje. Kot zagovornico žirondistov so jo obsodili ^ na smrt z obglavljenjem. Enaka usoda je doletela " tudi francosko kraljico Marijo Antoinefto in Ma- dam Roland. Njihov tragični konec so javnosti i prikazali kot usodo, ki jo zasluži vsaka ženska, ki i se v nasprotju s svojim naravnim poslanstvom J vmešava v politične zadeve.^ Leta 1793 je bilo s prepovedjo vsakršnih ženskih klubov prepove-1 dano tudi Društvo revolucionarnih republikank z ' utemelitvijo, da ženske niso primerne za potrebe ' vladanja.4 Francoska revolucija kljub obljubam ' ženskam ni prinesla nobenih prednosti. Istočasno je v Angliji delovala še ena borka za ; ženske pravice, Mary Wollstonecraff, ki je leta 1792 j objavila delo z naslovom A windication of the Rights of Woman. V Angliji se je začelo tudi gibanje | sufražefk ali bork za žensko volilno pravico, saj \ ženska v 19. stoletju še ni imela volilne pravice, s 1 katero bi lahko nastopila v javnosti enakovredno z i moškim. V Prusiji je v letih 1851-1908 veljal celo ' Zakon o združevanjih, ki je ženskam prepovedal ' politično združevanje ali obiskovanje političnih ^ zborovanj. Obstajala je celo nevarnost, da bi oblast razpustila organizacijo, ki bi medse sprejela ženske člane. Zakon je bil reakcija na prvo žensko gibanje ' v Nemčiji leta 1848, ki je iz leta v leto dobivalo nove ; razsežnosti. Tako so ženske našle vstop v javnost ; preko dobrodelnih društev in podobnih organizacij, \ ki niso imela političnega, ampak bolj družben ¦ pomen. S tem je bil tudi moški svet zadovoljen. Ženska in obči državljanski zakonik V drugi polovici 19. stoletja se je slovenska ženska v javnosti pojavila le takrat, ko je bila ; pozvana, da sodeluje pri narodnih in dobrodelnih | prireditvah, svečanostih, pri gledaliških predstavah! in družabnem plesu. Njeno takratno usodo je tržaški časopis Slovenka opisal tako: "Po sedanji morali je ženski prepovedano razodevati možke- mu svoja čustva. Zatajiti se mora, čakati, da pride on po njo. Kaj torej čuda, če skušajo ženske z vse- mi možnimi sredstvi očarati in vloviti m ozka srca F Kako pa naj bo srečen zakon, ki je sklenjen s hi- navščino in hlimbo? ... Ali pa moremo ženskim šteti v zlo, če si hočejo na vsak možen način pri- dobiti moža, in sicer kolikor možno z dobro služ- bo, ne da bi vprašale svoje srce, se-li strinja s to zvezo. Ali moremo materam zameriti, da hočejo spraviti svoje hčere z vso silo pod sladki zakonski jarem? Nikakor ne. Kaj pa dočaka dekle, če se ne omoži? Dobro službo si le težko dobi. A kakšna osoda jo čaka kot stara devica? Zasmehovana, za- ničevana, zapuščena mora živeti sama za-se, brez radosti brez ljubezni"^ Tudi po določilih Občega državljanskega zako- nika (ODZ) je bila žena potisnjena v podrejen, manjvreden in brezpraven položaj. Zakonik je sto- pil v veljavo 1. junija 1811. Prve spremembe in dopolnitve so izšle leta 1914, druge 1915 in tretje 1916. V več kot sto letih se ni bistveno spremenil. V veljavi je ostal tudi še po I. svetovni vojni. In kakšno vlogo je določal zakoncema? Čl. 91 ODZ se je glasil: "Mož je glava rodbine. V tej lastnosti ima posebno pravico, voditi hišno gospodarstvo; obvezan je pa tudi, zakonsko ženo po svoji imovini dostojno vzdrževati in jo zasto- pati v vseh primerih".^ Vlogo žene je opisoval čl. 92: "Žena dobi može- vo ime in uživa pravice njegovega stanu. Obveza- na je, iti za možem v njegovo domovališče, ga v gospodarstvu in pridobivanju po močeh podpirati, in kolikor zahteva domači red, držati se njegovih naredb sama in skrbeti, da se jih tudi drugi drže"? Zakonsko razmerje je določal čl. 44: "Rodbinska razmerja se ustanavljajo z ženitno pogodbo. V že- nitni pogodbi izrekata dve osebi različnega spola na zakonit način svojo voljo, da živita v neraz- družni skupnosti, zarajata otroke, jih vzgajata in si vzajemno pomagata"?' Zakonca sta bila dolžna spoštovati zakonske dolžnosti in zakonsko zve- stobo in se dostojno vesti drug do drugega.^ Ločitev zakona ni bila možna brez nekega tehtnega razloga, pa čeprav sta se oba zakonca s tem strinjala. Tako je lahko mož zahteval razve- ljavitev zakona, če je po poroki ugotovil, da je nje- gova žena noseča z drugim.( Smiljanič D., Mijuškovič M., Zakon in družina v zgo- dovini, Ljubljana 1968, str. 290 Štebi Alojzija, Demokratizem in ženstvo, (Propagandni spisi Slovenske Socijalne Matice), Ljubljana 1918, str. 4. 3 Jalušič Vlasta, Dokler se ne vmešajo ženske, Ljubljana 1992, str. 9. Prav tam. 5 Ženska emancipacija, spisala Danica, Slovenka: glasilo slovenskega ženstva. Trst (naprej glej: Slovenka), let. 1 (18. 12. 1897), št. 26, str. 7. Obči državljanski zakonik z dne 1. 6. 1811, št. 946 zb. p. z., Ljubljana 1928 (naprej glej ODZ), čl. 91, str. 25,. 7 ODZ, čl. 92, str. 25. 8 ODZ, čl. 44, str. 16. 9 ODZ, čl. 90, str. 25. 10 ODZ, čl. 58, str. 18. 90 f KRONIKA 1999 BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918. 89-114 Zakonik je obravnaval tudi starševske dolžnosti in pravice v odnosu do otrok. Čl. 141 se je glasil: "Zlasti je očetova dolžnost, tako dolgo skrbeti za vzdrževanje otrok, dokler se ne morejo sami pre- življati Skrb za njih telo in njih zdravje prevzeti, je sosebno mati dolžna"}^ Če je bil oče brez sred- stev, je za vzdrževanje otrok morala skrbeti mati. Poskrbeti je morala tudi za njihovo vzgojo, če je oče umrl.12 Otroci, rojeni v zakonu, so dobili oče- tovo ime in grb in vse druge pravice njegove rod- bine in stanu.13 Premoženje, ki so ga zakonito pri- dobili, je do njihove polnoletnosti upravljal oče.l'! Mladoletna hči, ki se je poročila na očetovo privo- ljenje ali na privoljenje varuha,15 je prišla sicer 11 ODZ, čl. 141, str. 38. 12 ODZ, čl. 143, str. 39. 13 ODZ, čl. 146, str. 39. 14 ODZ, čl. 149, str. 40. 15 ODZ, čl. 49, str. 17. osebno pod moževo oblast, za njeno lastnino pa je vse do njene polnoletnosti skrbel oče.l^ Očetje, ki so zanemarjali oskrbo in vzgojo svojih otrok, so za vedno izgubili očetovsko oblast.l^ Nezakonski otrok ni imel pravice do očetovega priimka niti do plemstva, grba in drugih prednosti staršev. Družinsko ime je dobil po materi.1^ Ker ni bil pod očetovsko oblastjo svojega roditelja, ga je zastopal varuh.15 Zakonski mož, ki je hotel, da bi bil nezakonski otrok po zakonu njegov, je moral za dovoljenje zaprositi pristojne organe. Oče neza- konskega otroka je moral na materino zahtevo po- vrniti stroške poroda in prvih treh mesecev otro- kovega življenja. Mati je to lahko zahtevala, če je po tedanjih merilih družbe živela čisto. Če je bilo 91 16 ODZ, čl. 175, str. 50. 17 ODZ, čl. 177, str. 50. 18 ODZ, čl. 165, str. 46. 19 ODZ, čl. 166, str. 46. 2 KRONIKA BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U 7 1999 otrokovo življenje ogroženo, je bila očetova dolž- nost, da je otroka materi vzel in ga sam vzgajal ali pa ga dal v primerno oskrbo.2" Mladoletnim osebam, ki so bile brez očetov- skega skrbstva, so dodelili varuha ali skrbnika. Po čl. 192 se varuštvo praviloma ni izročalo osebam ženskega spola. S prvimi dopolnitvami zakona leta 1914 so to spremenili.21 Zakonska žena je za spre- jem varuštva potrebovala privoljenje svojega mo- ža, razen kadar je šlo za njenega lastnega otroka.^^ Če je oče umrl in ni določil varuha svojim otrokom, je varuštvo pripadalo najprej očetovemu očetu, potem šele materi. S prvimi spremembami zakona se je varuštvo prvo ponudilo materi ali za- konski ženi,23 in če je bila postavljena za varu- hinjo, i je moralo sodišče postaviti moškega sova- ruha.24 So bile ženske res tako nesposobne in ne- samostojne? Pravico so imele skrbeti le za otro- kovo osebnost, ne pa za njegovo premoženje.^^ "Lastna krvna mati mora odstopiti svoje naravne pravice tujemu človeku, kojega postavlja sodišče po svoji volji,"]e zapisala Slovenka leta 1899.^6 Če se je mati kot varuhinja po moževi smrti hotela še enkrat poročiti, je moralo sodišče pre- soditi, ali naj se ji dovoli, da ostane še naprej otrokova varuhinja. Po drugih spremembah zako- na leta 1915 naj bi v drugo poročena žena prene- hala biti varuhinja v primeru, če je to zahteval njen drugi mož.^'' Žena je bila dolžna prinesti v zakon primerno doto. Po čl. 1218 je bila dota "tista imovina, ki jp je žena ali kdo drug zanjo izročil ali zagotovil možu zaradi olajšanja potroška, združenega z zakonsko zvezo"?^ Za nevestino doto so morali poskrbeti starši. Nezakonska hči jo je lahko zahtevala le od svoje matere.29 Če je bila nevesta že polnoletna, se je lahko sama sporazumela z ženinom glede dote in drugih daril. Če pa je bila še mladoletna, je po- godbo moral skleniti oče ali pa varuh z odob- renjem pristojnega sodišča.^O Če se je hči poročila proti volji staršev in je sodišče spoznalo, da je nasprotovanje upravičeno,^! ali če se je ponovno poročila,32 ni bila deležna dote. Dokler je zakonska zveza obstajala, je lahko tudi mož poleg svoje do- 20 ODZ, čl. 167-169, str. 47. 21 ODZ, čl. 192, str. 55. 22 ODZ, čl. 193, str. 57. 23 ODZ, čl. 197, str. 57. 24 ODZ, čl. 211, str. 64. 25 ODZ, čl. 218, str. 66. 26 Nekaj o materinskih pravicah, spisala Danica, Slovenka, let. 3 (7. 10. 1899), zv. 20, str. 463. 27 ODZ, čl. 255, Novele III, str. 76. 28 ODZ, čl. 1218, str. 336. 29 ODZ, čl. 1220, str. 336. 30 ODZ, čl. 1219, str. 336. 31 ODZ, čl. 1222, str. 336. 32 ODZ, čl. 1223, str. 337. te, ki so mu jo bili dolžni dati starši,33 užival še že- ,34 mno.-" Sama zakonska zveza še ni pomenila skupne j lastnine. Za to je bilo potrebno podpisati posebno pogodbo,35 po kateri je v primeru smrti enega za- i konca drugi dobil polovico skupnega premoženja, j ki sta ga ustvarila v času zakona.36 Če pogodba ni \ bila sklenjena, je vsak zakonec obdržal svojo last- \ nino. ! Zgodilo se je, da je bil eden od zakoncev ne- : sposoben upravljati z zakonskim premoženjem. Ta : položaj je opisoval čl. 1241: "V nujnih primerih ali, kadar preti škoda, se sme možu odvzeti uprava imovine celo tedaj, ako mu je bila izrecno in za vedno dovoljena. Nasprotno je tudi on upravičen, j ustaviti neredno gospodarstvo svoje žene in jo dati ! po zakonitih predpisih celo za zapravljivko progla- \ siti"?'^ \ Zakonik je poskrbel tudi za vdove. Posamez- j niča je imela pravico prejemati vdovščino, ki je ; vključevala vse imetje, ki ji je bilo po moževi smrti izročeno v vzdrževanje. S ponovno poroko je pra- vico do vdovščine izgubila.^8 Žensko je moral v vseh javnih zadevah in oko- liščinah zastopati moški. V nobenem javnem aktu ni smela nastopati kot priča, kot obsojenka pa je bila enakovredna moškemu. Najpogosteje so ji so- j dili zaradi tatvin, napeljevanja na zločin, ki ga je izvedel moški, in umora s strupom, do katerega je ponavadi prišlo zaradi nesoglasja v zakonu. Žen- \ ske so bile telesno šibkejše od moških, zato pri njih ne beležimo veliko hudodelstev, ki bi zahte- vala telesno moč.39 Ogromno pa je bilo prepirov, tudi med samimi ženskami, ki so vodili v obra- čune s klofutami ali celo prerivanje in obračune s ] pestmi. Nemalokrat je kričeča branjevka oklofutala stražnika, ki ji je hotel pregledati cekar ali pa sta v bližnji gostilni natakarici medsebojno obračunali s i pestmi zaradi neporavnanih dolgov. Malo manj zanimivi so bili pretepi med moškim in žensko, v katerih je moški lahko pokazal vso svojo moč. Ve- liko je bilo detomorov, storilke so bile obupane matere, ki niso našle drugega izhoda. Cvetela je prostitucija in z njo povezana kriminalna dejanja. Največ prestopnic je prihajalo iz nižjih slojev, kjer' sta vladali revščina in neizobraženost. 33 ODZ, čl. 1231, str. 338. 34 ODZ, čl. 1227, str. 337. 35 ODZ, čl. 1233, str. 338. 36 ODZ, čl. 1234, str. 339. 37 ODZ, čl. 1241, str. 340. 38 ODZ, čl. 1244, str. 341. 39 Žena kot zločinka (prevel R. P.), Slovenski narod (na- prej glej SN), št. 192 (21. 8. 1903), št. 194 (24. 8. 1903), št. 195 (25. 8. 1903). 92 KRONIKA 1999 BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114 Prva slovenska ženska društva in aktivnost slovenskih žensk Devetdeseta leta 19. stoletja so na Slovenskem pomenila nov prelom. Razmahnila se je neagrarna proizvodnja, naraščala je koncentracija kapitala, dobili smo prvi bančni kapital. Ponovno se je raz- mahnilo zadružništvo. V industriji je elektrika po- stopoma izpodrivala parno silo. Večina kapitala je bila v rokah tujcev, zlasti Nemcev. Njihova moč je naraščala z izkoriščanjem slovenskih naravnih bo- gastev in cenene delovne sile. Domača obrt in kmetijstvo sta kljub napredku počasi propadala. Kmet se je vedno bolj zadolževal, ker ni zmogel plačevati visokih davkov. Še vedno ga je bre- menilo tudi odplačevanje odškodnine po zemljiški odvezi.40 Zaradi splošnega dviga življenjskih razmer se je povečal naravni prirast prebivalstva. S tem pa je bilo povezano tudi veliko izseljevanje prebivalstva iz slovenskih pokrajin, saj jim te niso nudile dovolj za preživetje. Kljub temu so se mesta širila, po- večal se je tudi delež delavstva. Kot posledica re- organizacije šolstva konec šestdesetih let 19. sto- letja, se je povečal delež pismenih in izobraženih. Ljudska šola je postala temelj splošne ljudske izo- brazbe. Za dvig kulturne ravni slovenskih vasi so skrbela razna igralska, pevska ali gasilska društva. S počasnim uveljavljanjem splošne moške volilne pravice so začele v politično življenje vstopati tudi delavske in kmečke množice. Poleg dveh vodilnih strank, liberalne in klerikalne, je v ospredje stopila tudi vse močnejša stranka delavskega razreda, pre- žeta z idejami socialne demokracije.^! Vedno močnejša nacionalna trenja v tedanji Avstro-Ogrski so cesarju Francu Jožefu nalagala nove skrbi. V ospredje je stopalo jugoslovansko vprašanje, ki so ga nekateri reševali v avstrijskem in drugi v protiavstrijskem duhu. Na Slovenskem je postajal tudi nemški nacionalizem vedno moč- nejši. Največ pristašev je imel v višjih in meščan- skih krogih. Tu je namreč vladal nemški kapital. Močan nemški pritisk se je na prelomu stoletja pokazal pri volitvah in pri štetju prebivalstva. Vse manj Slovencev se je odločalo za slovensko na- rodnost. Zavedni Slovenci so nastopili proti t.i. nemškutarjem, ki so zlahka pozabili lasten materni jezik, in se borili za enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih.^^ Vse to vrenje je za seboj potegnilo nežnejši spol slovenskega naroda. Ena najmarkantnejših žensk te dobe je bila Marija Murnikova-Horakova (1845-1894). V mladih letih je kot igralka in reci- tatorka nastopala na odru ljubljanske in tržaške "Čitalnice". Leta 1870 je okrog sebe zbrala skupino slovenskih deklet in žen. Učila jih je spoštovati in ljubiti materni jezik. Slovenska mladina se je nam- reč takrat šolala večinoma po nemških zavodih in je zato zelo rada prezirala vse, kar je bilo slo- vensko, tudi jezik. Murnikova je skupaj z dekleti nastopala na številnih nacionalnih prireditvah. Njeno delo je bilo zelo pomembno za kasnejši raz- voj našega ženstva.^^ 40 Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 527. 41 Prav tam, str. 541. 42 Prav tam, str. 545 43 Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva, Ljubljana 1926, str. 163-164. 93 2 KRONIKA BARBARA SATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U 1999 Da se je res začelo nekaj premikati med slo- venskim ženstvom, je kazal začetek ustanavljanja prvih društev. V Ljubljani je bilo leta 1882 ustanovljeno Gos- pejino društvo krščanske ljubezni. Cilj društva je bilo delo krščanskega usmiljenja. Po letu 1918 je prišlo društvo v popolnoma slovenske roke, saj so bile prej v društvu osebe, ki so se za razliko od Murnikove, upirale jasni narodni opredelitvi. Društvo je namreč delovalo v kranjskem duhu: članice so se izrekle za Kranjice, ne pa za Slo- venke.44 Leta 1886 je bila ustanovljena Družba svetega Cirila in Metoda. Hotela je "braniti in očuvati, kar je generacija narodnih preporoditeljev zbrala, zedl- nila in ojačala. " Društvo je dobilo med slovenskimi ženami najbolj agline delavke. Imelo je številne in posebne ženske podružnice. Ena izmed njih je bila v Trstu, ustanovljena leta 1887 je postala prva slovenska ženska organizacija. S humanitarnim de- lom je dopolnjevala nacionalno obrambno delo svoje matice. Ni bila samostojna, bila pa je popol- noma v ženskih rokah.^^ Družba svetega Cirila in Metoda je skrbela za uboge in osirotele, prirejala je razne dobrodelne in človekoljubne akcije. Poskrbe- la je tudi za zabavo svojih članic, saj je večkrat prirejala vrtne veselice ter letno veselico združenih ženskih podružnic. Posebna slovesnost se je odvi- jala leta 1910 ob 25-letnici njenega delovanja. Krščanska ženska zveza je bila osnovana leta 1900 po vzoru dunajske Krščanske ženske zveze. Program je slonel na načelu krščanskega mišljenja in življenja ter krščanske ljubezni. Zveza se je na- slanjala na katoliško stranko. Ustanovljena je bila z namenom "služiti katoliški stranki na Kranjskem kot zanesljivo in uspešno agitacijsko sredstvo (po- dobno kot zveza na DunajuJ"."^^ Prave ženske organizacije, ki bi zajela širši krog Slovenk, ne samo krog slovenskih gospa in gospo- dičen iz višjih slojev, na Slovenskem še nismo imeli. Številni slovenski časopisi so tako pozivali ženstvo, naj se organizira. Med najbolj agilnimi je bil tržaški časopis "Slovenka". Izhajal je v letih 1897-1902 in je že od samega začetka apeliral na slovenske ženske. Predlagal je ustanovitev ženske- ga društva, katerega glavni namen bi bil izobraziti ženske vseh slojev.^'' O namenu društva je pisal tudi Slovenski narod: "Slovensko ženstvo namera- va prav v kratkem ustanoviti društvo, katerega namen je vsestranska organizacija ženstva, v svrho njega izobraževanja ... Društvo bode slonelo na 44 Prav tam, str. 164. 45 Prav tam, str. 164-165. 46 "Krščanska ženska zveza" v Ljubljani, Slovenka, let. 5 (1901), št. 6, str. 166-167. Nekaj o organizaciji ženstva, spisala Danica, Slovenka, let. 4 (25. 5. 1900), št. 5, str. 133. načelu popolne jednakopravnosti in jednakoprav- nosti vseh stanov".^^ Vodilno vlogo pri prvem demokratičnem orga- niziranju ljubljanskega ženstva je imela Pranja Tavčarjeva, ki je že prej aktivno delovala med Slo- venkami. Slovenski narod jo je ob njeni 50-letnici, ki jo je praznovala leta 1918, opisal kot vzor slo- venske žene: "Vsikdar značajna, neomajno napred- na in svobodomiselna, demokratična, do vsakogar enako prijazna, ne poznajoča nikoli in nikjer nika- ke domišljavosti, vedno odprtih rok in srca - to je gospa Franja!"^^ Leta 1901 so tako ustanovili prvi dve pravi žen- ski organizaciji Splošno slovensko žensko društvo in Žensko telovadno društvo. Za prvo predsednico obeh društev so izvolili Franjo Tavčarjevo. Širok krog Slovencev, ne samo Slovenk, je pozdravil njuno ustanovitev. Pohvalno sta o tem pisala tudi Slovenka in Slovenski narod. Splošno slovensko žensko društvo je sprejelo svoj pravilnik, katerega glavni namen je bil pov- zdigniti izobrazbo članov društva in izšolati revne in nadarjene deklice. To bi dosegli s poučevanjem in prirejanjem predavanj, z ustanavljanjem čitalnic in knjižnic, prirejanjem skupnih izletov, koncertov in zabav, ustanavljanjem društvenih podružnic po vsem slovenskem ozemlju in pridobivanjem novih članic.^" Društvo je ustanovilo svojo knjižnico z okrog 500 knjigami, njen fond je naglo naraščal.51 Pri zbiranju knjig mu je pomagal celo Slovenski narod, ki je pozival javnosL naj daruje čim več knjig za izobraževanje žensk.52 Delovanje društva je bilo vseskozi pohvalno. Iz leta v leto je napre- dovalo in se aktivno širilo. Že od samega začetka je bilo član Bund österreichischer Frauenvereine. Društvo je organiziralo različna predavanja in s tem zbudilo zanimanje med ljudmi. Predavali so o kulturi, literaturi, umetnosti, lingvistiki, o vzgoji otrok in premagovanju bolezni, poudarek pa je bil na ženskah, ženskem vprašanju in politični enako- pravnosti. Med predavatelje se je uvrstilo kar ne- kaj znanih osebnosti, kot naprimer Zofka Kveder in Ivan Tavčar. Da se je društvo res zavzemalo za izenačitev žensk z moškimi v političnem in jav- nem življenju, se je pokazalo s protestom pri po- slanski zbornici Državnega zbora. Ženske so pro- testirale proti 30. členu državnega zakonika iz leta 1867, po katerem niso smele biti članice političnih društev.53 94 48 SN, št. 66 (21. 3. 1901). 49 Jubilej slovenske žene, SN, št. 31 (7. 2. 1918). 50 Pravila "Splošnega slovenskega ženskega društva", Slo- venka, let. 5 (1901), št. 7, str. 193-195. 51 Slovenka, let. 5 (1901), št. 6, str. 166. 52 SN, št. 160 (16. 7. 1901). 53 Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva, Ljubljana 1926, str. 190. 1999 KRONIKA BARBARA SATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114 18. avgusta 1915, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa, je društvo na pobudo Franje Tavčarjeve organiziralo proslavo. Številna dekleta in "narodne dame" so se zbrale zvečer na Slovenskem trgu in cesarjev spomenik okrasile z venci in šopki, ovitimi s slovenskimi trakovi.54 Društvo je prirejalo številne zanimive razstave, ki so vedno privabile množice obiskovalcev. Časo- pisi so pohvalno ocenili razstavo ženskih ročnih jgj55 razstavo o otroku in njegovi vzgoji.56 Leta 191Z/1913 je društvo organiziralo "efektno" loterijo, katere ves izkupiček je bil namenjen slovenskim likovnim umetnikom. Svoja dela so prodajali sko- raj vsi takratni slovenski umetniki, med njimi Ri- hard Jakopič, Matija Jama, Ivana Kobilca.^'' Za leto 1914 so članice društva pripravljale razstavo z na- slovom Jugoslovanske žene, ki pa je odpadla za- radi vojne. Žensko telovadno društvo s predsednico Tav- čarjevo je bilo prva organizacija, ki je med slo- vensko ženstvo vnesla smisel za vzgojo in kulturo telesa. Josipina Kozlerjeva, navdušena in požrtvo- valna telovadka, je okrog sebe zbrala skupino navdušenih deklet in žena. Članice so večinoma telovadile v sokolski telovadnici in redno nastopale na sokolskih prireditvah. Pravila društva so nam- reč dovoljevala prirejanje javnih telovadnih nasto- pov, zabav, izletov, predavanj, gledaliških pred- stav, plesov in izdajanje lastnih časopisov.^^ Leta 1920 se je društvo reorganiziralo in preimenovalo v društvo Atena.59 Leta 1906 je bila ustanovljena Mladika, ki naj bi skrbela za prvi slovenski dekliški internat in pri- rejala kuharsko-gospodinjske tečaje. Internat, usta- novljen leto kasneje, je bil do leta 1919 edina taka slovenska ustanova.^" V njem so deklice dobile te- meljito teoretično in praktično izobrazbo ter skrb- no meščansko vzgojo. Žensko vprašanje je vzbujalo vedno več zani- manja med slovenskim ženstvom, zagovorniki pa so se našli tudi med predstavniki moškega spola. O svojih idejah in razmišljanjih so se številne žen- ske razpisale v slovenskem časopisju, ki se je rado ukvarjalo z naprednimi idejami. Najpomembnejša sta bila že omenjena Slovenski narod in Slovenka, 54 SN, št, 188 (18. 8. 1915). Ivan Š., Razstava ženskih ročnih del v Mestnem domu, SN, št. 146 (27. 6. 1903). 5° Splošno slovensko žensko društvo je v Narodnem do- mu v Ljubljani pripravilo razstavo z naslovom "Otrok", o tem je pisal Anton Obreza, Otroška soba na razstavi "Otrok", SN, št. 212 (14. 9. 1908). 57 Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele ... (1890-1930), Ljubljana 1988, str. 10. 58 SN, št. 17 (21. 1. 1901). 59 Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele ... (1890-1930), Ljubljana 1988, str. 23. slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva, Ljubljana 1926, str. 167. ki je bila prvi slovenski ženski list. Njeno ustano- vitev leta 1897 so številne ženske, zlasti izobra- ženke, navdušeno pozdravile. "Ustvarjen je list, katerega je živo pogrešala slovenska inteligenca, osobito slovensko ženstvo!" je zapisala ena od na- vdušenk^l, druga pa: "Dal Bog, da bi novi ženski list vzpodbudil še dremajoče in zaspane Sloven- ke"P- Pohvalno je o tržaškem glasilu leta 1901 pi- sal tudi ugledni dunajski list Dokumente der Frau- en.63 Slovenka je izhajala le dobrih 5 let, pa ven- dar je slovenski ženski veliko doprinesla v začetkih njenega boja. Impozantni članki so pozivali slo- vensko ženstvo, naj se ne pusti več zatirati in naj se osvobodi izpod moške podrejenosti. Postane naj samostojna in neodvisna, sposobna, da se lahko sama preživlja. Poročena žena naj bo najboljša prijateljica in sogovornica možu, neporočena žena naj ne bo zaničevana. Članki so opisovali preteklo in sedanje stanje in usodo večine slovenskih žena. Pozivali so Slovenke, naj se začno izobraževati, saj so prav tako pametne in sposobne kot moški. Le izobražena žena bo v življenju enakovredna mo- škemu. Prav izobrazba ji bo pomagala v boju za preživetje, ki ga je morala bojevati. Tudi matere bi se morale izobraževati, kajti le izobražena mati je bila kot prva vzgojiteljica kos svojim otrokom in bi jih tudi lahko pravilno po- učila o življenju. Vlogo matere je v svojem članku poudarila Alojzija Štebi. Mater je predstavila kot samozavestno, neodvisno voditeljico otrok skozi moderno, pestro življenje, skozi notranje in zuna- nje konflikte, boje in nevarnosti: "Materinstvo mo- ra ustvariti trajno duševno vez z otrokom, pripra- viti otroku dom z razumevanjem in vzpodbudo. Cilj matere je poglobljeno družinsko življenje ... Poslanstvo žene v demokratični dobi bi strnila v eno samo besedo: materinstvo"?^ Slovenke so sodelovale tudi v boju za slovenski jezik in v skupnih nastopih proti nemškutarjem in Nemcem. Spravile so se nad slovenske gospe in gospodične, ki so preveč rade uporabljale nemšči- no kot pogovorni jezik. Celo najodličnejše in naj- bolj izobražene dame so raje govorile in si dopi- sovale v nemškem jeziku, kot pa da bi uporabljale slovenščino. Fran Tominšek je na enem od svojih predavanj, ki ga je organiziralo Slovensko splošno žensko društvo, izjavil: "Posebno v narodnostnem 61 Slovenka, spisala Sava, Slovenka, let. 1 (16. 1. 1897), št. 2, str.l. 6-^ Slovenka, let. 1 (16. 1. 1897), št. 2, str. 9. 63 ...Slovenci so majhen narod, Id obsega le 2 milijona duš; narod je ubožen in žene so vsled samostanske vzgoje in predsodkov, katerih je med Slovenci, žal, še več nego drugod, novim idejam le težko dostopne; za to ne mo- remo odreči svojega priznanja skromnemu delovanju "Slovenke". Sodba nemškega lista o Slovenki, Slovenka, let. 5 (1901), št. 1, str. 22. 64 Štebi A., Demokratizem in ženstvo, Ljubljana 1918, str. 14. 95 KRONIKA 7 BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114 1999 oziru je možno našemu ženstvu - dasi je mnogo izjem - marsikaj očitati. Mnogo našiti žensk nima smisla za narodne težnje ter odgaja celo svoje otroke v nemškem duhu ... Sploh naj bi se naše ženstvo zanimalo za potrebe naroda, za slovenski jezik, za slovensko ljudstvo in slovenske kraje"P^ Leta 1903 je te dame na svojem zadnjem obisku v Ljubljani obsodil Josip Vošnjak, slovenski politik in pisatelj, ki je med drugim dejal: "Posledica tega domačega nemškutarjenja je večkrat tudi nemšku- tarski zarod".^^ Slovenke so povzdignile svoj glas tudi septembra 1908, ko je v Ljubljani prišlo do streljanja žandarjev na mirne slovenske demon- strante, ki so demonstrirali proti nemškutarjem. Pri tem sta bila ubita dva slovenska fanta. Sledil je oster protest Slovencev in Slovenk, ki so na "nje- govo ekscelenco" ministra Praška naslovile poseb- no peticijo, v kateri so ga prosile za pomoč. Po- magal naj bi preprečiti dohod Nemcev v Ljubljano in njihovo širjenje po slovenskih mestih ter preli- vanje slovenske krvi. Peticijo je podpisalo okrog 5000 slovenskih deklet in žena.°7 Leta 1910 so Slovenke izvedle akcijo pošiljanja knjig na slovensko zahodno mejo, v Trst in Go- rico. Na slovenske ženske so naslovile apel, v kate- rem je med drugim pisalo: "Nacijonalno umiranje na meji je grozno in treba je združenih moči, da se ustavi, dokler je še čas ... Narodna agitacija, po- litično in gospodarsko organiziranje - to je naloga moških. A sodelovati mora pri reševanju meje tudi slovensko ženstvo. Ljudje na meji so do sedaj citali v glavnem le molitvenike. Če jim ne obudimo lju- bezni do slovenskega jezika, bodo narodno od- mrli"^ Rešitev so videle v darovanju primernih slovenskih knjig ljudem ob meji, zato so pozivale javnost, naj začne z zbiranjem. Enako rešitev so videli tudi nekateri posamezniki iz Trsta, ki so osebno doživljali nacionalno apatičnost tam živečih Slovencev, zlasti pa Slovenk. °5 še nekaj emancipacije, SN, št. 61 (16. 3. 1903). °° Jubilej slovenske žene, SN, št. 31 (7. 2. 1918), str. 1. Adresa slovenskega ženstva na njegovo ekscelenco mi- nistra Praška se glasi takole: "Vaša prevzvišenost! Žen- stvo obupane Ljubljane, katero je čutilo v Ptuju moč nemške kulture in nemške pesti, se zateka k vam, pre- vzvišenost. Sin ste mogočnega slovanskega naroda, za- torej nas, ki smo v nesreči, ne morete in ne smete pre- zreti. Naši zidovi so obškropljeni s krvjo krivično prelito in po naših bolnicah se še zvijajo obstreljene žrtve. Toda vse to še ni nasitilo tistega, tudi pri bratih na severu v žalostnem spominu stoječega germanskega furorja. Ta divja proti Ljubljani, ker se mu je sprožilo še premalo pušk, ker se je prelilo še premalo slovanske krvi. Žalibog tudi iz ministrstva se oznanja črna vojska proti našemu mestu, katero naj se potepta v tla, dočim naj ima razdivjano nemštvo v Ptuju, Mariboru in Celju tudi še nadalje svoje gorko gnezdo. Prevzvišenost, tega ne dopuščajte! Preskrbite pravico tudi s krvjo obliti beli Ljubljani!" SN, št. 226 (28. 9. 1908) Knjige na mejo! Apel na slovensko ženstvo, SN, št. 316 (1. 10. 1910). Naše ženstvo je v svojem aktivnem delovanju iskalo in navezovalo stike s podobno mislečimi ženskami drugih slovanskih narodov in narod- nosti. Najbolj plodno in povezano je bilo sode- lovanje s Cehinjami. V okviru 5. sokolskega zleta junija 1907 v Pragi se je tako vršil tudi češko- slovenski ženski sestanek, ki naj bi združil vse- slovanske ženske sile. Njegov namen je bil sezna- niti češko in slovensko ženstvo ter pobliže spo- znati delo čeških žensk: Slovenke so v Čehinjah videle svoje učiteljice v boju za ženske pravice. Tako kot Cehinje, ki so aktivno delovale tudi izven Prage, pravega centra češkega naroda, bi se morale tudi Slovenke povezovati izven Ljubljane. Splošno slovensko žensko društvo bi moralo postati društ- 96 f 12 KRONIKA 1999 BARBARA SATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U vo vseh slovenskih žena, zavedajoč se svojih na- rodnih dolžnosti.69 Slovenke so bile v Pragi še po- sebej lepo sprejete. Minka Govekarjeva, voditeljica slovenskih udeleženk, se je čudovitemu sprejemu zahvalila z besedami: "Slovenske žene prihajamo h Cehinjam kakor učenke k učiteljicam, da se od njih uče, da vidijo krepke sadove češke ženske organizacije ter da izpopolnijo mlado organizacijo slovenskega ženstva po krasnem vzoru čeških že- na"?'^ Poleg zahvalnih besed je izrazila še željo po združitvi vseh jugoslovanskih ženskih društev s Cehinjami, katerim gre tudi zasluga, da se je v avstrijskem parlamentu govorilo o ženski volilni pravici. Že od vsega začetka so Slovenke sodelovale s Hrvaticami in kasneje s Srbkinjami. V času prve in druge balkanske vojne so zbirale material za srb- sko vojsko, kot strežnice pomagale srbskim voja- kom na fronti in v Beogradu priredile koncert v korist srbskega Rdečega križa. V okviru Sloven- skega splošnega ženskega društva so zbirale in pošiljale prispevke Odboru za rdeči križ balkan- skih držav. Dekliške šole in žensko izobraževanje Težnje po večji izobraženosti žensk so spod- budile spoznanje, da potrebno začeti z vzgojo in izobraževanjem majhnih deklic. Potrebno jim je bilo nuditi več kot osnovnošolsko izobrazbo, jim omogočiti vstop na višje šole in tudi na univerzo. Do tedaj so to pravico imeli le fantje. Že v času Marije Terezije (1740-1780) in Jožefa II. (1780-1790) je bila med mnogimi reformami sprejeta tudi šolska, s katero so uvedli obvezen pouk. Zajel je otroke obeh spolov med 6. in 12. letom starosti. Proti obvezni šoli so se kasneje upirali zlasti ple- miči. V nos jim je šla izobrazba kmečkih otrok, ki naj bi se naučili ravno toliko, da bi postali neza- dovoljni s tem, kar jim je bilo določeno, in zato ne bi ubogali zemljiške gospode. S svojim nasproto- vanjem pa plemiči niso dosegli ničesar.^l Po kon- čani obvezni šoli so nadarjeni in premožni otroci lahko nadaljevali šolanje na gimnaziji in kasneje na univerzi. Šole so bile izključno fantovske, po- tem pa so se v 19. stoletju začele razmere spre- minjati. Medtem ko je bilo v drugi polovici 19. stoletja v večini evropskih držav za dekliško izobrazbo že veliko narejenega, so bile v Avstriji razmere še slabe. Število strokovnih in meščanskih šol in ženskih pripravljalnic, v katerih so vzgajah učite- ljice, je bilo premajhno. Pot na vseučilišče je bila možna le po privatnem študiju, ki je zahteval ogromno denarja.^2 Yrva ženska gimnazija v avs- trijskem delu monarhije je bila ustanovljena v Pragi leta 1887, pet let pozneje je bila gimnazija odprta tudi na Dunaju. Pravi boj za ženski študij se je začel z letom 1895 in že naslednje leto so ženskam v Avstro-Ogrski monarhiji dovolili vstop na vseučilišče. Deklice, ki so dopolnile 18 let in so opravljale maturo na državni gimnaziji, so se s posebnim privoljenjem dekana lahko vpisale kot redne študentke filozofske in medicinske fakultete dunajskega vseučilišča.^3 3. oktobra 1900 je pose- ben odlok ministerstva za uk in bogočastje dekle- tom dovolil študij farmacije.74 Diplomirana farma- cevtka se je lahko zaposlila kot asistentka v le- karni, za samostojno vodenje lekarne pa je morala dobiti dovoljenje pristojnega ministrstva.^^ Večji problem je predstavljal študij prava. Slovenka je že leta 1900 objavila notico, da se je dunajska pravna fakulteta odločila, da dovoli dekletom in ženam pravni študij, ki ga mora podpreti še naučno mi- nistrstvo.''6 Kljub številnim prošnjam pa je postal študij prava ženskam dostopen šele leta 1919.^7 Zaradi slabih socialnih in gmotnih razmer se slovenska dekleta še niso mogla intelektualno raz- vijati. Kljub temu pa se je boj za ženski študij razširil tudi k nam. Leta 1896 so ljubljanske deklice dobile prvo slovensko višjo dekliško šolo, ki je za probujo narodne zavesti med ženskim naraščajem pridobila neovrgljivih zaslug. V osmih letih njenega delovanja se je kar 90% od 298 gojenk po- svetilo praktičnim poklicem (največ učiteljic in trgovk) in le 10% je bilo takih, ki so zaradi finančnih sredstev lahko ostale doma.^^ Leta 1900 je naučno ministrstvo šoli namenilo 2000 kron dr- žavnega prispevka, kar je bil za takratne razmere kar lep znesek.79 Tudi sami starši so šoli nudili podporo, saj so se zavedali njene vloge in pomena zlasti pri poudarjanju slovenske zavednosti. V Slo- venskem narodu je bilo leta 1904 objavljeno nji- hovo pismo: "Mestna višja dekliška šola v Ljubljani je prvi in edini srednješolski zavod, v katerega moremo pošiljati svoje hčere ne le v dosego višje 69 O pomenu češko-slovenskega ženskega sestanka v Pra- gi, SN, št. 126 (3. 6. 1907), št. 127 (4. 6. 1907), št. 128 (5. 6. 1907), št. 129 (6. 6. 1907). Slovenke v Pragi (1. sestanek slovanskega naprednega ženstva), poroča Minka Govekarjeva, SN, št. 162 (16. 7. 1907), št. 163 (17. 7. 1907), št. 164 (18. 7. 1907). Grafenauer Bogo, Zgodovina slovenskega naroda, Lju- bljana 1974, zvezek 5, str. 100. 72 Žensko srednje šolstvo v Avstriji, spisal Iv. M., Slovenka, let. 6 (1902), št. 7, str. 181-183. 73 B. Bučar, Uspehi emancipacije ženstva, SN, št. 150 (3. 7. Slovenka, let. 4 (15. 11. 1900), št. 11, str. 265. 75 Slovenka, let. 6 (1902), št. 1, str. 28. 76 Slovenka, let. 4 (25. 3. 1900), št. 3, str. 67 77 Serše A., "Ženske naj bodo doma, naj bodo dobre gos- podinje in matere", v: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in danes, Ptuj 1998, str. 58. "8 K poglavju o naši ženski vzgoji II, SN, št. 292 (22. 12. yq 1904). 79 SN, št. 2 (3. 1. 1900). 97 12 KRONIKA BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-1 U 1999 izobrazbe, marveč tudi v dosego sposobnosti, da si zmorejo, aJco je treba, same služiti JiruJi Jcot uči- teljice ali J nam. Kratka krila bolj kratkim damam - mamicam. In uspeh bo gotov, vam garantiram"}^'^ I Tako kot so navdušeno sprejeli kratka krila, pa i so kritizirali ženske steznike. Obveljalo je mnenje, j da so nezdravi in so zato pozivali ženske, naj jih \ ne nosijo.Slovenka je že leta 1902 izrazila željo, i da bi tudi "pri nas povzdignili svoj glas zdravniki\ in drugi poklicani činitelji ter poučili ženstvo o\ veliki škodljivosti pa tudi nesmiselnosti steznika ", \ kajti "kdor ima le malo zdravega razuma in okusa, \ mora priznati da je ženska, ki je čez pas stisnjena \ kakor mravlja in čez prsi in ledja nenaravno ob- \ sežna - smešna ako ne ostudna figura, in da je\ glavni povzročitelj te protinaravne oblike ženskega \ života - steznik ali modere - pravi pravcati mo- \ 156 SN, št. 170 (27. 7. 1901). 15" Svetina S., O kratkih krilih, SN, št. 133 (10. 6. 1916), str. 158 G. D., Proč s korzeti, SN, št. 430 (2. 12. 1910). rilec ženskega zdravja in cesto uničevalec njenega in njenega zaroda življenja. "^^^ Modnim zapovedim so se najverjetneje lahko podrejale le meščanke ali gospe in gospodične iz višjih slojev, ki so imele dovolj denarja, da so lahko menjavale in dopolnjevale svoje garderobe. Dekleta in žene revnih slojev so imele ponavadi po eno delovno in eno praznično obleko, ki niti zdaleč ni sledila modnim trendom. Med njimi so bile nekoliko bolje oblečene le šivilje, ki so znale iz starih kosov skrojiti in sešiti marsikaj lepega. Slovenska žena - umetnica V drugi polovici 19. stoletja so med umetnike začele vstopati tudi slovenske ženske. Kar nekaj se jih je vpisalo med pomembne pisateljice in pes- nice, slikarke, igralke, pevke in plesalke. Prva slovenska pesnica, ki je objavila svojo pe- sem leta 1848, je bila Fanny Hausmann (1820- 1853). Istočasno je nekaj svojih romantičnih, proz- nih spisov objavila tudi Josipina Urbančič-Turno- grajska (1833-1854), ki pa je zelo mlada umrla. Med pesnice so se uvrstile tudi Prešernova hči Ernestina Jerovšek, Ljudmila Poljančeva, Zorana Pranja Trojanšek Dekleva, Marija Sebernikarjeva s psevdonimom Desimira, M. Elizabeta Kramžar, ki je izdala kar nekaj nabožnih pesniških zbirk, Ljudmila Prunkova, Marica Gregorič-Stepančič, Mara Ivanovna Tavčar, Marija Lamutova, Anica Černejeva, Antonija Štupca, Ljudmila Pivkova, E. Lily Novy, Vida Jeraj in druge. Večina je svoje verze objavljala najprej v Slovenki, kasneje, ko je prenehala izhajati, pa v novem mladinskem listu Zvonček, v Domačem prijatelju. Slovenski gospo- dinji, v časopisu Dom in svet in v drugih listih. Prvi dve Slovenki, ki sta pisali že obširne ro- mance in druge spise, sta bili Luiza Pesjak (1828-1898) in Pavlina Pajk (1854-1901). Pesjakova je veljala za najbolj nadarjeno Prešernovo učenko. Govorila in pisala je v več tujih jezikih. Imela je 15 let, ko je napisala svojo prvo pesnitev v nemščini. Pisala je tudi pesmi in spise za mlade, med katerimi je najpomembnejši zbornik pesmi za mladino Vijolice. Njeno najbolj uspešno delo je bil roman Beatin dnevnik. Ob njeni smrti je Slovenski narod objavil topel nekrolog: "Prešernova najna- darjenejša učenka, Josipa Cimpermana najodlič- nejša prijateljica, najodličnejša in najplodovitejša slovenska pesnikinja je umrla. Bila je duhovita, plemenita, izredno ljubezniva dama, simpatična vsakomur, kdorkoli je imel srečo, da se je seznanil ž njo pobližje. Kot hčerka rodoljubnega dr. Cro- batha je bila tudi Lujiza domoljubka; njeno obče- vanje z dr. Jan. Bleiweisom, očetovim koncipf 159 Reforma ženske obleke, Slovenka, let. 6 (1902), št. 11-12, str. 323-324. 111 i KRONIKA 7 BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918. 89-114 1999 entom dr. Fr. Frešernom in z drugimi veleumi pa jo je nagnilo na to, da je še mlado dekle prijelo za pero ter ga je odložila šele malo pred svojo smrtjo"}^^ Marica Bartol-Nadlišek, slovenska pisateljica in publicistka, je objavljala navdušene članke in felj- tone z napredno, rodoljubno in tudi že femi- nistično vsebino. Dve leti je bila urednica Slo- venke. Mlade slovenske učiteljice je uspešno spod- bujala k pisanju. Ena izmed njih je bila Marica Strnadova-Cizerjeva. Med najpomembnejše se je uvrstila Zofka Kve- der (1878-1926), slovenska pripovednica in preva- jalka. Šolala se je v Ljubljani. Nekaj časa je doma pomagala v trgovini in gostilni in se seznanila s težavami revnega okoliškega prebivalstva. Začela je pisati romane, črtice in novele z izrazito socialno tematiko. V svojih delih se je ukvarjala tudi s socialno problematiko žensk. Sem spadata njeni pomembnejši deli Misterij žene (1900) in Njeno življenje (1917). V letih 1917-1920 je izdajala in urejala Ženski svijet, mesečnik za kulturne, so- cialne in politične interese žensk. Številne članke je objavljala v Slovenki in Slovenskem narodu ter imela številne govore in predavanja. Članke s feministično vsebino je objavljala tudi Alojzija Štebi (1883-1956), učiteljica in publicistka, ki je leta 1913 začela urejati poseben mesečnik za delavke Ženski list. S pisateljevanjem sta se ukvarjali Minka Go- vekar in Lea Fatur. Govekarjeva, članica Splošnega slovenskega ženskega društva, je v letih 1905-1912 urejala mesečnik Slovenska gospodinja in napisala več kuharskih knjig. Leta 1926 je uredila zbornik Slovenska žena. Razmere pred 1. svetovno vojno slovenskemu gledališču niso dovoljevale svobodnega in uspeš- nega razmaha. Tako je večina slovenskih poklicnih umetnic delovala v tujini, kjer se jim je obetala umetniška in materialna kariera. Končno so leta 1867 v Ljubljani ustanovili Dramatično društvo, v katerega se je vključevalo tudi slovensko ženstvo. Žene in dekleta iz vseh slojev so pristopale k igralskemu odseku in veliko pripomogle, da so bile gledališke predstave redno na sporedu. Tu so svojo kariero začele kasnejše poklicne igralke se- stre Nigrinove, Sofija Borštnik-Zvonarjeva, Avgu- sta Danilova in Slavčeva, v kasnejšem obdobju Marija Vera, Marija Šaričeva, Vika Podgorska in Cirila Medvedova. Resno so začeli gojiti tudi balet. Najbolj uspešni in talentirani plesalki sta bili Lidija Wisjak in Rut Vavpotič, ki sta veliko nastopali v tujini, predvsem v Parizu. Kasnejši znan in uspešen plesni par sta bila Pia in Pino Mlakar. Uspešne operne pevke so bile tri sestre Nigri- nove, Dragojila Odijeva, prva operno izšolana pev- ka slovenskega ljudskega gledališča, Milka Gerbi- čeva, ki je bila z možem komponistom F. Gerbi- čem in s sestro Lujizo Daneševo ustanoviteljica slovenske opere v Ljubljani, Jarmila Gerbičeva, Irma Polakova, Franja Vrhunec-Holzapfelova, ki je delovala v tujini, Rezika Thalerjeva, Pavla Bole- Lovše, Iva Ribič in Mira Deu-Costaperario, ki je bila več let najpopularnejša koncertna pevka v Ljubljani. Med glasbenicami so omembe vredne Josipina Turnograjska kot prva slovenska glasbenica, Ervina Ropasova, profesorica glasbe, pianistka Dana Kob- lerjeva-Golieva in violinistki Fany Brandlova in Vida Jerajeva. Tudi v slikarstvu in kiparstvu tiste dobe imamo kar nekaj slovenskih umetnic. Daleč največja je bila Ivana Kobilca (1861-1926), svetovno znana slovenska slikarka. Prvič se je predstavila v Künst- lerhausu na Dunaju leta 1888 in še istega leta raz- stavila 31 slik v Ljubljani ter s tem vzbudila veliko pozornost.161 Slikarke so bile tudi Au^sta Šantel st. in Augusta Šantel ml., Henrika Šantel, ki je sodelovala na prvi slovenski slikarski razstavi leta 1900, Henrika Langus, Ida Kuni z otroškimi por- treti, Roza Klein-Sternenova, Melila Rojičeva, Anica Sodnik-Zupančeva in Spelea Mladičeva. S slikarstvom in kiparstvom sta se ukvarjali Karolina Bulovčeva in Helena Vurnikova, žena arhitekta Ivana Vurnika.162 Slovenska žena je posegla na vsa področja človeškega delovanja in dokazala, da je prav tako sposobna kot moški. SN, št. 74 (2. 4. 1898). 161 Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele ... (1890-1930), Ljubljana 1988, str. 17. 162 Slovenska žena, zbrala in uredila Minka Govekarjeva, Ljubljana 1926, str. 72-80. 112 47 12 KRONIKA 1999 BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-191 B, 89-114 ZUSAMMENFASSUNG Die slowenische Frau (1900-1918) Die slowenischen Frauen bewiesen in den Jahren 1900-1918, daß sie der Männerwelt gleich- berechtigt sind. Erste Versuche der Frauen- bewegung vor 1900 wandelten sich nämlich in eine aktive Bewegung um, die im Ersten Weltkrieg ihren Höhepunkt erreichte. In den Kriegswirren stellten die slowenischen Frauen ihren Mut, ihre Entschlossenheit und ihr Selbstbewußtsein unter Beweis. Damals fielen die Schranken zwischen Bürgerinnen und Arbeiterinnen. Als gleich- berechtigte Partnerinnen wurden sie auch von der Männerwelt akzeptiert. Ende des 19. Jahrhunderts wirkten im slo- wenischen Gebiet zahlreiche Wohlfäfigkeitsvereine, in denen sich in großem Maße auch Bürgerinnen betätigten. Die regste Tätigkeit entfalteten der Verein der HU. Kyrill und Method (Društvo svetega Cirila in Metoda), der Marienverein der Christen- liebe (Gospejino društvo krščanske ljubezni) und der Christliche Frauenverband (Krščanska ženska zveza). Um die Jahrhundertwende erhielten die Sloweninnen endlich ihre ersten echten Frauen- organisafionen: den Allgemeinen slowenischen Frauenverein (Splošno slovensko žensko društvo) und den Frauenturnverein (Žensko telovadno društvo), deren Vorsitz Franja Tavčar führte. Der Allgemeine slowenische Frauenverein setzte sich für die Bildung der slowenischen Mädchen und Frauen ein, kämpfte um die Gleichberechtigung der Frauen, um das Wahlrecht für Frauen, er veranstaltete zahlreiche Vorträge, Veranstaltungen und Sammelaktionen, wie etwa jene im Jahre 1910, wo Bücher gesammelt und an die slowenische Westgrenze geschickt wurden, um das nationale Sterben zu verhindern. Der Verein unterstützte den Kampf um die slowenische Universität und slo- wenische Sprache, traf energisch gegen die "Deutschtümler" auf, arbeitete mit verwandten Frauenverbänden im Ausland zusammen, vor allem jenen in Böhmen. Während des Ersten Weltkriegs ging von ihm die entscheidende Ini- tiative zur Unterstützung der "Mai-Deklaration" aus, und er sammelte zu diesem Zweck gut 200.000 Unterschriften slowenischer Frauen. Die Slowe- ninnen sorgten während des Kriegs für Ver- wundete, Kriegsversehrte und Kriegswaisen. Sie veranstalteten zahlreiche Friedenskundgebungen und Profeste gegen die Teuerung und schlechte Versorgung. Sie übernahmen die führende Rolle auf allen Gebieten, standen die Männer doch an der Front. Anfang des 20. Jahrhunderts immatrikulierten sich die ersten slowenischen Frauen an der Uni- versität. Trotz vieler Gegner nahm die Zahl der Studentinnen zu. Sie entschieden sich für das Studium der Medizin, der Pharmazie und der philosophischen Wissenschaften, zu denen sie zugelassen waren. Das Studium der Rechts- wissenschaft wurde ihnen, trotz zahlreicher Bitten, erst im Jahre 1919 zugänglich gemacht. Rasch stieg auch die Zahl der berufstätigen Sloweninnen. Die meisten von ihnen waren nach wie vor Hausangestellte, mit der Entwicklung der Industrie nahm auch die Zahl der Arbeiterinnen zu. Frauen wurden auch als Postbeamfinnen, Ver- käuferinnen, Schneiderinnen und Beamtinnen ein- gestellt. Einen besonderen Fall stellten die so- genannten "Aleksandrinke" ("Alexandrinerinnen") aus dem Küstenland dar, die ihre neugeborenen Kinder zu Hause verließen, um als Ammen in Ägypten fremde Kinder zu stillen. In allen Berufen waren die Frauen schlecht bezahlt und be- nachteiligt. Sie verdienten nicht einmal das nötige Geld für einen normalen Lebensunterhalt, und konnten erst recht nichts auf die Seite legen für eine Zeit, wo sie aus dem einem oder anderen Grund ohne Arbeit blieben. So wurde in Triest und später auch in Ljubljana eine besondere Anstalt gegründet, die arbeits- und obdachlosen Dienst- mädchen und jungen Frauen vorübergehend eine Unterkunft bot. Auch die Lage der Fabrik- arbeiterinnen war sehr schlecht, was sie dazu bewog, sich zusammenzuschließen und am Arbeits- kampf teilzunehmen. Zu den aktivsten Kämpf- erinnen für die Verbesserung der Arbeits- und Lebensbedingungen der arbeitenden Frauen ge- hörten Zofka Kveder, Alojzija Štebi und Elvira Dolinar. Überwiegend weibliche Arbeitskräfte aus Ljubljana und Umgebung beschäftigte damals die Ljubljanaer Tabakfabrik. Schlecht erging es auch den Lehrerinnen, die trotz ihrer Ausbildung für die gleiche Arbeit schlechter bezahlt wurden als ihre männlichen Kollegen. Da sich der Slowenische Lehrerverein (Slovensko učiteljsko društvo) nicht für die Ver- besserung ihrer Arbeitsbedingungen einsetzte, son- dern nur die Interessen der Lehrer unterstützte, gründeten die Lehrerinnen 1898 ihren eigenen Verein mit Sitz in Ljubljana, der umgehend den Kampf um bessere Entlohnung, um Abschaffung des Zölibats für Lehrerinnen und um Wahlrecht für Frauen aufnahm. Trotz ihrer untergeordneten Stellung zeichneten sich Frauen auch im Kultur- und Kunstbereich aus. Davon zeugt eine Reihe von Künstlerinnen, Schau- spielerinnen und Tänzerinnen sowie etliche Dicht- 113 12 KRONIKA 47 BARBARA ŠATEJ: SLOVENSKA ŽENSKA 1900-1918, 89-114 1999 erinnen und Schriftstellerinnen. An dieser Stelle seien nur die Schriftstellerin Zofka Kveder und die Malerin Ivana Kobilca genannt. Überall bewiesen sie ihre Entschlossenheit, aus ihrer untergeordneten Stellung und ihrem Schattendasein auszubrechen und zu beweisen, daß sie den Männern ebenbürtig sind. VIRI IN LITERATURA Naši zapiski (Ljubljana), 1906, Naši zapiski (Gorica) 1911 Obči državljanski zakonik z dne 1. 6. 1811, št. 946 zb. p. z. Ljubljana 1928. Rdeči prapor (Ljubljana) 43, 1905. Slovenec (Ljubljana) 10. 8. 1907. Slovenka, glasilo slovenskega ženstva (Trst), let. 1., 16. 1. 1897; 20. 11. 1897; 18. 12. 1897; leL 2., 29. 1. 1898; 23. 4. 1898; 2. 7. 1898; let. 3., 3. 6. 1899; 7. 10. 1899; let. 4., 15. 2. 1900; 25. 3. 1900; 14.4. 1900; 25. 5. 1900; 15. 6. 1900; 15. 7. 1900; 15. 9. 1900; 15. 11. 1900; let. 5., 1901, št. 1, št. 4, št. 6, št. 7; let. 6., 1902, št. 1, št. 7, št. 8/9, št. 11-12. Slovenska žena. Glasilo slovenskih žen 1912-1914 (Ljubljana). Slovenski narod (Ljubljana) 74, 2. 4. 1898; 2, 3. 1. 1900; 4. 1. 1901; 17, 21. 1. 1901; 66, 21. 3. 1901; 160, 16. 7. 1901; 170, 27. 7. 1901; 30, 6. 2. 1902; 65, 20. 3. 1902; 150, 3. 7. 1902; 10, 14. 1. 1903; 61, 16. 3. 1903; 80, 9. 4. 1903; 146, 27. 6. 1903; 192, 21. 8. 1903; 194, 28. 8. 1903; 195, 25. 8. 1903; 25, 1. 2. 1904, 73, 31. 3. 1904; 76, 5. 4. 1904; 81, U. 4. 1904; 239, 19. 10. 1904; 240, 20. 10. 1904; 292, 22. 12. 1904; 296, 29. 12. 1905; 288, 17. 12. 1906;71, 28. 3. 1907; 126, 3. 6. 1907; 127, 4. 6. 1907; 128, 5. 6. 1907; 129, 6.6. !907; 142, 21. 6. 1907; 162, 16. 7. 1907; 163, 17. 7. 1907; 164, 18. 8. 1907; 212, 14. 9. 1908; 226, 28. 9. 1908; 234, 7. 10. 1908; 273, 21. 11. 1908; 182, 12. 8. 1909; 101, 6. 5. 1910; 104, 10. 5. 1910; 105, 11. 5. 1910; 107, 13. 5. 1910; 108, 14. 5. 1910; 316, 1. 10. 1910; 380, 5. 11. 1910; 430, 2. 12, 1910; 52, 4. 3. 1911; 18. 8. 1915, 78, 5. 4. 1916; 133, 10. 6. 1916; 194, 25. 8. 1916; 225, 2. 10. 1917; 287, 15. 12. 1917; 31, 7. 2. 1918; 48, 27. 2. 1918; 69, 26. 3. 1918; 285, 30. 11. 1918. Goričar, B. (1978): Uvod v Tomšič, V.: KPJ v boju za emancipacijo žensk. Grafenauer, B. (1974): Zgodovina slovenskega na- roda V. Ljubljana. Jalušič, V. (1992): Dokler se ne vmešajo ženske. Ljubljana. Kremenšek, S. (1978): Izvir in okolje delavk lju- bljanske Tobačne tovarne do I. svetovne vojne. Slovenski etnograf (Ljubljana) 29, 1976. Križnar, I. (1984): Politično osveščanje Slovenk. Ljubljana. Makuc, D. (1993): Aleksandrinke. Gorica. Melik, V. (1965): Vohtve na Slovenskem 1861-1918. Ljubljana. Melik, V. (1998): Začetki ženske volilne pravice. Čarnijev zbornik (1931-1996). Ljubljana. Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele... (1890-1930). (1988). Ljubljana. Österreichisches biographisches Lexikon 1815-1950. (1978). Wien. Puhar, A. (1982): Prvotno besedilo življenja. Za- greb. Serše, A. (1998): "Ženske naj bodo doma, naj bodo dobre gospodinje in matere." Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in danes. Ptuj. Slovenska žena. (1926). Ljubljana. Zbrala in uredila Minka Govekarjeva. Smiljanič, D. in Mijuškovič, M. (1968): Zakon in družina v zgodovini. Ljubljana. Štebi, A. (1918): Demokratizem in ženstvo. Propa- gandni spisi Slovenske Socialne Matice. Ljublja- na. Vilfan, S. (1961): Pravna zgodovina Slovencev. Lju- bljana. Zgodovina Slovencev. (1979). Ljubljana. Žagar, J. (1986): Služkinje v Ljubljani. Traditiones 15. Ljubljana. Fotografije so iz revije Lady's Pictorial (London), 1903, 1912 (revija se nahaja v knjižnici Oddelka za tekstilstvo NTF Ljubljana) in iz kataloga Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, Ljubljana 1988. 114 7 I KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 378.4(497.4 Lj.)"1919/1941" prejeto: 1. 3. 1999 Tea Anžur dipl. zgodovinar, arhivistka Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 12 Poskus ustanovitve Univerzitetne akademske menze v 30-tih letih IZVLEČEK Prispevek na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMUJ in drugih virov obravnava problem prehranjevanja prve jugoslovanske generacije študentov pred drugo vojno. Poudarek je na poskusu ustanovitve predvojne akademske menze, ki jo je skušala Univerza pridobiti za svoje študente vendar do realizacije ni prišlo. Prispevek se dotakne še študentskih domov, saj so bile v njih tudi nekatere menze za akademike. SUMMARY ACADEMIC CANTEENS The contribution deals - on the basis of archival materials kept at the Historical Archive and Museum of the University in Ljubljana (ZAMU) and other sources - with the problem of nutrition of the first Yugoslav generation of students before the Second World War. The stress is on the attempt of founding a pre-war academic canteen, which the University tried to obtain for its students. The project was never realised. The contribution mentions the student's homes of which some had academic canteens. Ključne besede: študentje, akademska menza, bolezni "Naravnost tragično je, kako veliko število slu- šateljev živi v tako neugodnih gmotnih razmerah, da si ne morejo preskrbeti niti najbolj nujne vsakdanje prehrane. To se jasno odraža na slabem telesnem stanju velikega števila slušateljev, ki slabo hranjeni hitreje podležejo nevarnim infekcijam, zlasti tuberkulozi. To stanje se je v zadnjem času še znatno poslabšalo, ker je splošna gospodarska depresija poslabšala gmotni položaj tudi mnogih akademikov. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljnai (ZA- MU), IV/193, Izvid o zdravstvenem stanju ljubljanskih akademikov z ozirom na prehrano, Ljubljana, 31. marec 1937. Tako je poročal dr. Albert Trtnik 31. marca 1937, (šef - zdravnik Univerzitetnega zdravstve- nega fonda) rektoratu univerze o zdravstvenem stanju ljubljanskih akademikov glede na prehrano, ki jo uživajo. V svojem poročilu je opozoril še na nevarnost težkih želodčnih in črevesnih obolenj, ki se pojavljajo v zadnjem času in so posledica ne- zadostne, slabe ali slabo pripravljene hrane ter hkrati predlagal, da se ustanovi lastna akademska menza, ki bi pod vestnim in strokovnim zdrav- niškim nadzorstvom nudila študentom ceneno in dobro hrano. Treba bi bilo zagotoviti tudi die- tetično prehrano, saj je v tem obdobju telesnega razvoja nujno potrebna dobra in zdrava prehrana, ki zagotavlja boljše študijske zmožnosti. 115 KRONIKA TEA ANŽUR: POSKUS USTANOVITVE UNIVERZITETNE AKADEMSKE MENZE V 30-TIH LETIH, 115-122 47 1999 Rezultati sistematične preiskave akademikov v ljubljanskem protituberkuloznem dispanzerju v času od 15. maja 1936 do 15 aprila 1937: Op.: o. tbc. =odprta tuberkuloza m. = moški ž. = ženske Aprila leta 1937 je protituberkulozni dispanzer opravil zadnje sistematične preiskave akademikov, večinoma tistih, ki so prebivali v akademskih do- movih, kajti za njih je bila preiskava obvezna. Od celotnega števila prvih preiskav,^ je imela več kot ena petina slušateljev močno tuberkulozno afek- cijo. Zdravih je bilo le 53%, polovica, 21,70% je bilo okuženih z tuberkulozo, 25,30% pa je imelo druge bolezni, zlasti želodčne in črevesne. Pri žen- ski populaciji so bili rezultati še slabši. Zdravih je bilo le 44,50% slušateljic,^ torej manj kot polovica. 2 Prvih preiskav je bilo 358, ponovnih 20. 3 ZAMU, IV/193, Dopis Rektorata Univerze kralja Alek- V splošnem so ugotovili, da so akademiki slabo in nezadostno hranjeni kar je v glavnem vzrok za vi- sok odstotek obolelosti. Zgornja tabela nam prikazuje zdravstveno sta- nje akademikov. Svet slušateljev ljubljanske Univerze, (SSLU)* ki je bila osrednja reprezentančna organizacija Iju- sandra I. Ministrstvu prosvete, oba oddelek Beograd, Ljubljana, 29. april 1937. Predsednik je bil jurist Viktor Maček, podpredsednik jurist Ciril Golouh, ostali člani predsedstva so bili: Vinko Kuljiš, Ljubo Jurkovič, Vladimir Senk, Vekoslav iskra in Jože Likovič. 116 47 1999 KRONIKA TEA ANŽUR: POSKUS USTANOVITVE UNIVERZITETNE AKADEMSKE MENZE V 30-TIH LETIH, 116-122 bljanskih študentov druge polovice dvajsetih let, si ] je v okviru sekcije za sodalo prizadeval izboljšati j položaj študentov, organizacijsko povezati štu- j dente vseh treh fakultet prve jugoslovanske dr- • zave, ustanoviti študentsko bolniško blagajno, ? študentsko menzo, univerzitetno knjižnico idr. ; Njihovo delo na tem področju je še uspešneje na- ' daljevala druga reprezentančna organizacija Zveza : slušateljev Aleksandrove univerze (ZSAU),^ sestav- ljena iz strokovnih društev, ki je v ospredje po- stavila socialno delo za študente. Že v pravilih nje- nega delokroga je bilo zapisano, da je stanovsko \ akademsko predstavništvo akademske mladine ¦ Univerze kralja Aleksandra I. in da zastopa vse j njene socialne, gospodarske, študijske, kulturne in i sploh stanovske interese. Hkrati je bil poudarjen j tudi njen namen, da skrbi za ureditev in izbolj- šanje vseh akademskih socialnih in gospodarskih vprašanj. V okviru te zveze je bil organiziran akademski zdravstveni fond, akademski urad dela. Zadnjemu predsedniku Jožku Zemljaku, študentu | slavistike je pripadla naloga graditve študentskega j počitniškega doma in neodvisne akademske men- :j ze. Vendar do realizacije ni prišlo.^ Nameravano graditev teh dveh objektov je preprečil razpust reprezentančne organizacije leta 1933 na zahtevo i prosvetnega ministrstva, češ da ne ustreza zahte- vam nove Obče univerzitetne uredbe. V resnici je bila zveza razpuščena zaradi neposredne krivde za januarske demonstracije.'' Po nasilni smrti kralja Aleksandra (1934), se je ; namreč okrepilo gibanje za izpopolnitev univerze, \ za univerzitetno knjižnico, za popolno medicinsko i fakulteto s klinikami in bolnišnico, za inštitute, i Dom visokošolk, za boj proti šolninam in taksam j in tudi za neodvisno akademsko menzo.^ Vincencijeva konferenca za akademike^ v Lju- bljani je leta 1935 sporočila Rektoratu Univerze Kralja Aleksandra I. željo akademikov te univerze, da se ustanovi centralna in neodvisna akademska menza. Da bi se ta želja uresničila, je Vincencijeva I konferenca za akademike v Ljubljani v dogovoru z Ljudsko kuhinjo ustanovila akademsko menzo, v katero so bili vabljeni vsi akademiki ljubljanske j Univerze brez razlike prepričanja.1" j 5 Prvi predsednik ZSAU (Zveza slušateljev Aleksandrove univerze) je bil študent prava Marjan Brecelj, za njim Joža Vilfan, študent prava in kot zadnji Jože Zemljak, študent slavistike. 6 Akademski glas. Nekdanje reprezentance, III. št. 9. Slavko Kremenšek, Slovensko študentsko gibanje 1919- 41, Ljubljana, 1972, str. 137. ° Univerza v Ljubljani in 40 let Komunistične partije Slo- venije, Ljubljana 1977. Vincencijeva konferenca za akademike v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1930, študente je podpirala z de- narjem, obleko, preskrbovala jim je inštrukcije... 10 Dopis Vincencijeve konference za akademike v Ljubljani Rektoratu Kralja Aleksandra I., dne 21, februarja 1935. V Ljubljani je bilo več menz in domov, ki so skrbeli za prehrano in bivanje akademikov. Ma- lone vse te institucije pa so ustanovile bivše po- litične stranke. Zato je mladina pozdravila akcijo rektorja dr. Frana Ramovša^ za neodvisno aka- demsko menzo decembra leta 1934, kjer bi dobili brezplačno hrano najsiromašnejši študenti. Po po- moč se je obrnil tudi v Beograd, na banovino in mestno občino.1^ Obenem je sam za mesec de- cember preskrbel hrano dvanajstim akademikom v kuhinji Delavske zbornice. Toda to ni trajalo dol- go.1^ Ker akcija ni uspela, je akademska Akcija za izpopolnitev Univerze^^ sprejela v svoj program. V arhivskih virih zasledim v okviru fonda rek- torat dopis Rekforata Univerze kralja Aleksandra I. Ministrstvu prosvete v Beogradu z dne 9. avgusta 1935 o nujnosti ustanovitve "akademske menze" v smislu zakona o zdravstveni zaščiti učencev iz leta 1930 /Službene novine 1930 štev. 208-LXXIII/.15 V tem dopisu je izražena želja, naj ministrstvo po 43. čl. zakona o zdravstveni zaščiti dijakov odobri in izplača potrebno posojilo v vrednosti 250.000 Din za ustanovitev akademske menze v Ljubljani. Rektorat Univerze kralja Aleksandra I. v Lju- bljani se je odločil, da skupaj z akademskimi stro- kovnimi društvil6 ustanovi centralno akademsko menzo v Ljubljani.l^ Slušatelji ljubljanske Univerze 11 Fran Ramovš je bil rektor ljubljanske Univerze v letih 1934/35. Nasledi ga je Maks Samec, ki je bil rektor v letih 1935/37. 12 Kraljevska banska uprava dravske banovine je tudi prispevala denarna sredstva za prehrano siromašnih študentov Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani. 13 ZAMU, IV/213, Akademski glas. Mučna zgodba iz po- glavja o dijaškem socialnem življenju, Ljubljana, 12. februar, 1935. 14 Akademska akcija za izpopolnitev Univerze je bila aka- demsko društvo, ki se je je borilo za potrebe naše uni- verze oz. si je zadalo naloge, da pomaga do čimprejšnje izgraditve Univerze, s tem je mišljeno njenih fakultet, inštitutov. To bi dosegli z zainteresiranjem vse javnosti, predvsem odločujočih činiteljev, ter z zbiranjem mate- rijala in drugih prispevkov. Bila je naslednica leta 1932 razpuščene ZSAU in je uspešno delovala od jeseni leta 1933. 15 ZAMU, IV/193, Dopis Rektorata Univerze Kralja Alek- sandra I. v Ljubljani Ministrstvu prosvete v Beogradu, dne 9. avgusta 1935. 16 V obdobju med obema vojnama je bilo že veliko raz- ličnih študentskih organizacij in med njimi precejšnje število strokovnih društev: Društvo slušateljev juridične fakultete. Društvo slušateljev filozofske fakultete. Aka- demsko društvo jugoslovanskih tehnikov. Društvo me- dicincev, Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev... 1^ V Ljubljani so imeli akademiki svoje dijaške domove in menze. Malone vse te institucije so ustanovile bivše po- litične stranke, od Akademskega kolegija v Kolodvorski ulici do Akademskega doma v Unionu. Oražnov dijaški dom, je poleg kasnejšega Doma visokošolk v hiši Mun- dove zapuščine na Gradišču 14, ostal edini nestrankarski študentski dom. Zato je bila še posebej dobrodošla akcija rektorja dr. Frana Ramovša za neodvisno akademsko menzo. 117 KRONIKA TEA ANŽUR: POSKUS USTANOVITVE UNIVERZITETNE AKADEMSKE MENZE V 30-TIH LETIH, 115-122 1999 SO se namreč z rektorjem vred zanjo borili že dolga leta. Akcija se je pričela maja leta 1935, ko so naprosili Ministrstvo za prosveto za kredit v znesku 250.000 Din, ki je bil potreben za realizacijo menze. To posojilo naj bi se vrnilo v petih letnih obrokih iz banovinskega fonda za zdravstveno za- ščito dijakov. Vendar do realizacije ni prišlo, ker se v banovinski fond niso stekali prispevki slušateljev Urüverze temveč učencev srednjih šol v dravski banovini. Zato se iz tega fonda ni mogla finansirati gradnja akademske menze. Poleg tega je obstajal na Univerzi fond za zdravstveno zaščito njenih slušateljev,18 ki ga je upravljal poseben odbor z dekanom Serkom kot predsednikom, ki pa zaradi skromnih finančnih sredstev^^ ne bi mogel odpla- čevati posojila, saj je bil namenjen samo za zdravljenje slušateljev pri zdravnikih specialistih ali v sanatorijih (npr. na Golnikuj^O in za zdrav- niške honorarje in zdravila. V finančnem zakonu za leto (1938/39) je država predvidela 4 milijone dinarjev za izgradnjo aka- demskih menz v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu.^l Od tega zneska je Beograd porabil 2,800.000 Din. Tako, da je Ljubljana prejela še pred potekom prejšnjega proračuna za akademsko menzo znesek 600.000 Din.22 16. marca 1939 je bil Univerzi v Ljubljani namreč odobren kredit. S sklepom ministrskega sveta 2. marca 1939 je bilo predvideno za menzo v Ljubljani^^ posojilo 1,000.000 dinarjev. Univerza ga je prejela, ko je minister za socialno politiko in narodno zdravje ukazal Državni hipotekami banki v Beogradu naj 18 Univerzitetni zdravstveni fond je bil ustanovljen dne 30. avgusta 1930, na podlagi zakona o zdravstveni zaščiti učencev (SI. list 34. kos, št.197). Redni slušatelji so ob vpisu v vsak semester plačevali v ta sklad določen prispevek. Po tem zakonu je šlo 50% od zbranega de- narja za zdravljenje, 50% pa so morali odvajati cen- tralnemu fondu v Beogradu ne da bi imeli ljubljanski študentje od tega kake koristi. Do ustanovitve Vse- učiliške pomoči je fond upravljal poseben odbor, se- stavljen iz univerzitetnih profesorjev. Z odlokom mini- strstva za socialno politiko in narodno zdravje z dne 1. novembra 1940 S. Br. 24.722 je bila prejšnja odločba spremenjena tako, da je obdržala Univerza za zdrav- ljenje slušateljev 90% od zbranih vlog, prejšnji centralni fond je dobil le 10%. 50% prispevkov za zdravstveni fond je pomenilo 15 Din od vsakega slušatelja, kar je zneslo glede na povprečno 1700 slušateljev letno 50.000 Din. To so bila torej vsa razpoložljiva sredstva univerzitetnega zdravstvenega fonda. Ta vsota denarja pa ni zadostovala niti za zdravljenje slušateljev, kaj šele za odplačevanje dolga. ZAMU, IV/ 193, Sklep redne seje univerzitetne uprave z dne 25. septembra 1935. 21 ZAMU, 1 V/l 93, Zapisnik o ugotovitvi potrebe sestave programa za Akademsko menzo v Ljubljani, spisan dne 24. oktobra 1938 v vseučiliškem sekretarijatu v Ljubljani. 22 ZAMU, Zapisnik univerzitetnega sveta Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani, 23. junij 1939. 23 ZAMU, Zapisnik univerzitetnega senata, z dne 5. maja 1939. izplača omenjeno vsoto. Denar je izviral iz Cen- tralnega fonda za zdravstveno zaščito učencev. Izplačali so ga preko ljubljanske podružnice. Aka- demsko menzo so zidali iz sredstev prosvetnega ministrstva v smislu 31. člena, točke 4. Zakona o zdravstveni zaščiti učencev.24 Po izjavah mini- strstva naj bi bila menza državna, v njenem ku- ratoriju bi bil tudi zastopnik Univerze. V ta namen bi zgradili ali kupili posebno zgradbo.25 Ljubljanska podružnica Narodne banke Kralje- vine Jugoslavije je prispevala 11.000,00 dinarjev, kot prostovoljen prispevek za dijaške menze.26 Sprva je kraljevska banska uprava iskala pri- merno staro hišo v južnem delu mesta, ki bi se dala preurediti za Akademsko menzo. Kot ponud- nik se je javil g. Kocbek, ki je nudil v nakup hišo na Vidovdanski cesti 1, s parcelo 1260 m^ za aka- demsko menzo.^'' Komisija si je ogledala tudi Mra- kovo gostilno, ki jo je prodajala Kati Derenda. Našli pa niso ničesar primernega. Zato so se odločili za nakup zemljišča v ne- posredni bližini srednje tehnične šole na Mirju ob Aškerčevi cesti zraven poslopja državne šolske po- liklinike. Del zemljišča v izmeri 680 m^ je bila last državnega Higijenskega zavoda v Ljubljani, ki ga je bil pripravljen prodati v zameno za zemljišče v drugem delu mesta (v bivšem Št. Petrskem vrtu). Ostalih 320 m^ zemljišča, ki bi ga potrebovali je bilo last Križevniškega reda v Ljubljani.28 25. sep- tembra 1940 je zemljišče Higijenskega zavoda od- kupila Univerza, ki jo je takrat zastopal rektor dr. Matija Slavič.29 Obenem je odkupila tudi zemljišče Križevniškega reda v Ljubljani.30 24 ZAMU, IV/193, Dopis Rektorata Univerze kralja Alek- sandra I. Ministrstva prosvete, Ljubljana, 12. marec 1940 25 ZAMU, IV/ 193, Zapisnik univerzitetnega sveta Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani, dne 10. junij 1938. 26 ZAMU, IV/193, Dopis Narodne banke Kraljevine Jugo- slavije Rektoratu Univerze kralja Aleksandra L, 17. av- gusta 1940. 27 ZAMU, IV/193, Dopis g. Kocbeka Rektoratu Univerze kralja Aleksandra L, dne 25. oktobra 1938 28 ZAMU, IV/193, Dopis Kraljevske banske uprave dravske banovine Ministrstvu prosvete, obči oddelek I. v Beo- gradu, Ljubljana 13. marec 1939. Matija Slavic je bil rektor v letih 1939/41. 30 ZAMU, IV/193, Pogodba sklenjena med Univerzo kralja Aleksandra I. v Ljubljani, ki jo zastopa rektor dr. Matija Slavic in Higijenskim zavodom v Ljubljani, ki ga zastopa direktor Ivo Pire, Ljubljana, 25. september 1940 in kupna pogodba, ki sta jo sklenila Priorat Križevniškega reda v Ljubljani v imenu Komende nemškega viteškega reda, zastopal ga je deželni komtur gospod Valerijan Učak, kot prodajalec in Univerza kralja Aleksandra I. v Ljubljani, ki jo je zastopal rektor, univ. prof. dr. Rado Kušej, kot kupec, 22. oktobra 1940. 118 7 1999 1-2 KRONIKA TEA ANŽUR: POSKUS USTANOVITVE UNIVERZITETNE AKADEMSKE MENZE V 30-TIH LETIH, 115-122 Komisijska ugotovitev gradbenega programa za akademsko menzo v Ljubljani je bila odrejena z odlokom gospoda bana 13. junija 1939 V-štev. 2330/3, obenem je bila imenovana tudi komisija.^1 Skico načrta in aproksimativni proračun, ki je znašal 1,375.000 Din za stavbo brez opreme je na- pravil tehnični oddelek kraljevske banske uprave. Predvideno je bilo, da se v novi zgradbi zagotovijo gostinski prostori za 200 oseb,^^ kuhinja z vsemi potrebnimi stranskimi in skladiščnimi prostori, pri- merno število prsnih kopeli za moške in ženske in eventualno na ženskem oddelku ena ali dve ko- palnici z banjami,33 upravne prostore, dvosobno Komisijo so sestavljali še: ing. Otohal Josip, teh. višji svetnik, ing. Glanz Vinko, teh. višji pristav, ing. Sitar Ivan, teh. višji pristav, vsi trije člani Kraljevske banske uprave. Skelel Karlo, sekretar Univerze kot zastopnik Rektorata Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani, upravnik državne bolnice za duševne bolezni Ljublja- na-Studenec, dr. Franc Gerlovič in red. univ. prof. dr. ing. Alojzij Kral. Slednji je v lastni režiji izdelal tudi načrte in statične izračune. V menzi naj bi se prehranjevali slušatelji ljubljanske Univerze deloma brezplačno, deloma na plačilo. V povezavi s kopalnicami naj bi se predvidela tudi brivnica in krojaška delavnica za manjša hitra popravila. stanovanje za upravnika menze, dve večji oziroma manjši sobi za nastavitev osebja menze, eno eno- sobno stanovanje za hišnika, dve sobi za gostinsko osebje. Pri kuhinji je bila predvidena tudi pri- merna hladilnica. Sprva je bilo predvidena v pr- vem nadstropju poslopja dvorana za dijaška zbo- rovanja, ki so jih morali po uredbi o društvih univerzitetnih slušateljev, organizirati na Univerzi. Dotlej se je za to uporabljala slavnostna zbornica Univerze.34 Kasneje je prišlo še do novih preure- ditev in do soglasnega mnenja, da se poleg gos- tinskih in kuhinskih prostorov priporoča še nekaj klubskih prostorov, ki bi služili za čitalnico in družbeni razvoj, nekaj prostorov za društveno živ- ljenje študentov in eno večjo zborovalno dvora- no.35 Po tem programu je tehnični oddelek izdelal 34 ZAMU, IV/193, Zapisnik sestavljen dne 1. julija 1939 v sekretarijatu univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani o komisijski ugotovitvi gradbenega programa za akadem- sko menzo v Ljubljani. 35 ZAMU, IV/193, Zapisnik o ugotovitvi gradbenega pro- grama za Akademsko menzo v Ljubljani, sestavljenem dne 4, novembra 1938. Program je odobril odlok g. bana 25. oktobra 1938, z njim so bili imenovani tudi člani ko- misije. 119 KRONIKA 7 TEA ANŽUR: POSKUS USTANOVITVE UNIVERZITETNE AKADEMSKE MENZE V 30-TIH LETIH, 115-122 1999 skice. Zataknilo pa se je, ker je gradbeni program za akademsko menzo v Ljubljani vseboval tudi projektiranje enega večjega prostora v I. nad- stropju nad jedilnico za začasno uporabo za aka- demska zborovanja. Zato je Kraljevska banska uprava sporočila, da bo za menzo odobren grad- beni program, ki bo vseboval izključno le gos- tinjske, kuhinjske in upravne prostore ne pa pro- storov za shajanja in zborovanja akademikov. Po doslej zbranih podatkih so načrtovali, da bo naraslo število slušateljev na 2000 in da bo menzo potrebovalo približno 500 do 600 slušateljev in slu- šateljic,36 ki se že sedaj hranijo po že obstoječih neakademskih menzah, v Domu visokošolk, ki je bil zaradi pomankanja prostora le za omejeno število slušateljic, slušateljev niso sprejemali, in v Akademskem kolegiju, ki je bil v privatni upravi. Tu so se hranili tudi srednješolci. Študentsko kuhinjo je imel še Dom sv. Cirila in Metoda v Streliški ulici. Poleg zgoraj omenjenih menz so se študentje pred vojno hranili še v Ljudski kuhinji, v Delavski zbornici na Miklošičevi cesti, Zeležničarski menzi v Pražakovi ulici. Delavski kuhinji pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev. Delavskem domu, dijaški kuhinji "Domovina", ki je bila last Čarma- novih, v Gajevi ulici v Ljubljani, v akademski menzi Jadran. Mnogo akademikov je imelo brez- plačno prehrano v Mestnem zavetišču za one- mogle. Oražnov dijaški dom z depandanso na Ze- lenem hribu je bil pred vojno bogata ustanova in je nudil svojim študentom brezplačno stanovanje in večidel tudi brezplačno prehrano. V načrtu statuta je bilo predvideno, da se usta- novi Akademska menza, kot sekcija "Akademskega podpornega društva v Ljubljani", služila bi pre- hrani študentov ljubljanske Univerze in se bi ime- novala Akademska menza univerze kralja Alek- sandra 1. v Ljubljani. Upravo naj bi sestavljal rek- tor ali po njem imenovan namestnik kot pred- sednik, pet zastopnikov slušateljev univerze, ki jih izvoli svet slušateljev, tako da študente vsake fa- kultete zastopa en študent te fakultete. Predvideno je bilo tudi tehnično vodstvo, ki bi ga sestavljali: ekonom, gospodinja in komite vsaj dveh dam in dveh študentov. Menza bi nudila: obed, večerjo, obed in večerjo in sicer brezplačno, s popustom oz. po lastni ceni. Slušatelji bi hrano dobivali na podlagi jedilnih izkaznic, ki bi imele označbo lastnika in bi bile neprenosljive. Gmotna sredstva so nameravali zagotoviti iz prispevka fonda za zdravstveno varstvo učencev, ki je obstajal pri Hipotekami banki, prispevkov samoupravnih teles, iz daril zasebnikov in iz dohodkov menze in do- 36 ZAMU, IV/193, Zapisnik o ugotovitvi potrebe sestave programa za Akademsko menzo v Ljubljani, spisan dne 24, oktobra 1938 v vseuališkem sekretarijatu v Ljubljani. tacijami, ki jih voli sekciji Akademsko podporno društvo. Če bi Akademsko podporno društvo raz- pustili, bi bila menza samostojna in bi še naprej delovala. Jugoslovansko akademsko podporno društvo v Ljubljani je začelo s svojim delovanjem januarja 1920, ko je imelo svoj občni zbor. Študente je že takoj vabilo k vpisu, češ, da drugače ne bodo deležni niti menze, niti doma, niti podpor. Devet- članski upravni odbor društva je je med drugim reševal tudi prošnje za sprejem v študentski dom in menzo. Delo društva je bilo zastavljeno tako, da deluje po posameznih sekcijah: za menzo, za akademski dom, bolniško blagajno in za Dijaški ferijalni savez. Podporno društvo jugoslovanskih akademikov v Ljubljani je do leta 1922 upravljalo študentsko menzo v Marijanišču. V začetku, ko je bila ustanovljena univerza je bil v upravi društva še Akademski dom, ki je imel sprva svoje prostore v delu hotela Tivoli. Toda ob ukinitvi vladne pod- pore za menzo in ob likvidaciji Podpornega društva jugoslovanskih akademikov (PDJA) je pre- nehala sleherna njegova dejavnost. Leta 1935 se je Jugoslovansko akademsko podporno društvo zopet izoblikovalo zaradi izredno slabega socialnega po- ložaja študentov in je bilo deležno podpore vseh kulturnih in strokovnih klubov. Predsedstvo upravnega odbora tega društva je prevzel univ. prof. Alojz Kral. Cilj društva je bil materialno po- magati vsem podpore potrebnim akademikom ljubljanske univerze. O problemu akademske menze je na seji senata z dne, 25. september 1937 poročal tudi prorektor Samec. Govoril je, da je bila težnja dijakov za akademsko menzo tik pred realizacijo. Pri tem je imel velike zasluge univ. prof. /Mojz Kral, ki jo je skupaj s posebno sekcijo podpornega društva sku- šal odpreti. Računali so, da bi se menza ustanovila s pomočjo kratkoročnega posojila, ki bi ga omo- gočili študentje sami z denarnimi podporami, ki jih dobivajo. Ko naj bi stvar stekla so ugotovili, da bi v tej menzi jedlo le malo študentov, druge skupine študentov bi ostale na hrani v menzah, katere so obiskovali že dosedaj. Poudaril je, da je tako v teh okoliščinah akdemska menza vezana na enkratno podporo od strani oblasti. Ostane ji samo formalna možnost, da si sredstva zagotovi preko centralnega zdravstvenega fonda. Prorektor je opozoril tudi na bojazen, da bi taka menza po- sebno olajševala komunistično propagando.37 Podatki, ki jih nadalje zasledimo v virih so ve- zani na nakup zemljišča za menzo in so datirani z začetkom leta 1941, torej tik pred vojno. V sledečih dopisih Rektorat Univerze kralja Aleksandra 1. prosi Glavno kontrolo kraljevine Jugoslavije, za 37 ZAMU, Zapisnik redne seje univerzitetnega senata, Po- roalo prorekforja dne 25. septembra 1937. 120 47 KRONIKA 1999 TEA ANŽUR: POSKUS USTANOVITVE UNIVERZITETNE AKADEMSKE MENZEV30-TIH LETIH, 116-122 izdajo soglasja k pogodbi sklenjeni med Univerzo kralja Aleksandra 1. v Ljubljani in Higijenskim za- vodom o odstopu zemljišča. Glavna kontrola kra- ljevine Jugoslavije je 17. februarja 1941 soglašala s pogodbo in tako je bil za Univerzo postopek prav- nomočno zaključen.38 Zadnji predvojni podatki o Akademski menzi se nahajajo v Zapisniku redne seje univerzitetne uprave, ki je bila 10. julija 1941. Rektor je poročal, da je rektorat telefonsko prijavil Visokemu Komisariatu (tehn. oddelek), da je treba pri kreditih, ki jih bo dala na razpolago italijanska vlada predvideti tudi potrebne vsote za dokup zemljišča za zgradbi Prirodoslovnega instituta in Akademske menze ter za odkup paviljona v kate- rem je nameščen rudarski inštifut.^^ Na seji uni- verzitetnega senata 25. novembra 1947 je bilo skle- njeno, da se denar predvojne hranilne knjižice dravske banovine na ime "Rektorat univerze, aka- demska menza" (Din 2.642) izroči glavnemu od- boru LŠM (Ljudska študentska mladina) za aka- demsko menzo.40 S temi podatki se zaključuje tudi obravnava poskusa ustanovitve predvojne univerzitetne aka- demske menze. Pod skupino univerzitetni zdrav- stveni fond oz. študentski zdravstveni sklad sta le dve škatli z naslovom Akademske menze, ki se- gata do leta 1940/41. Univerzitetni zdravstveni fond je obstajal med obema vojnama in je deloval po principu samopomoči. Podpirali so ga tudi ne- kateri ljubljanski zdravniki, ki so študentom z nakaznico zdravstvenega fonda računali znatno manj. Pod okupacijo je fond deloval kot Vse- učiliška pomoč. Po vojni je fond prevzel posle Vseučiliške pomoči in jih zelo razširil. Leta 1946 je bil sprejet nov pravilnik in fond je tudi ustanovil lastno ambulanto. Poleg tega je fond ustanavljal še okrevališča za študente (v Puli, na Visokem, v Bovcu, v Sent Pavlu, na Selah itd.) Vsa po vrsti so bila kmalu ukinjena. Od vsega je ostal le štu- dentski tabor Ankaran in nedograjen dom na Mežakli. V okviru obstoječega gradiva pa je zelo malo podatkov o sami menzi, saj ta fond vsebuje tudi splošno gradivo že prej omenjenega univerzi- tetnega zdravstvenega fonda. V univerzitetnem arhivu študentskega fonda, ki bi obravnaval to tematiko, sploh ni, tako da jo je mogoče zasle- dovati le v arhivu rektorata in delno kuraforija. Ta je začel delovati z letom 1952 in se je predvsem 38 ZAMU, Dopis rektorata Državnemu higijenskemu zavo- du z dne 28. februar 1941. 39 ZAMU, Zapisnik redne seje univerzitetne uprave dne 10. julija 1941. Zapisnik je bil soglasno odobren na seji univerzitetne uprave dne 12. decembra 1941. Zdravstveni fond na Univerzi v Ljubljani je bil po vojni samostojno telo v sklopu Ljudske študentske mladine na Univerzi, ki mu je bila poverjena skrb za zdravstveno zaščito in vzgojo. Ustanovil ga je Sekretarijat Ljudske Študentske Mladine jeseni leta 1945. ukvarjal z maferijalnim položajem študentov: z razdeljevanjem dotacij, subvencij za hrano, z in- vesticijsko politiko, s sprejemanjem študentov v študentske domove. Imel je tudi splošno kontrolo nad poslovanjem objektov študentskega standarda. Deloval je do 60-ih let, ko je izgubil nekaj kom- petenc z osamosvojitvijo študentskih domov kot zavodov in ko se je z novim statutom Univerze preimenoval v Komisijo univerzitetnega sveta za materialna vprašanja študentov. Ena izmed nje- govih prvih akcij je bila Spomenica o problemu prehrane visokošolcev iz leta 1953. V okviru ome- njenega gradiva pa skoraj ni podatkov o tej pro- blematiki. Pri raziskavi nam zato kot pomagalo služijo še prispevki iz takratnega študentskega in drugega časopisja. ZUSAMMENFASSUNG Versuch der Gründung einer Universitäts- mensa in Ljubljana Das Problem der Studentenverkösfigung war im Königreich Jugoslawien sehr akut, konnte man doch aus Geldmangel keine größere Studenten- mensa gründen. Vor dem Zweiten Weltkrieg bzw. in den 30er Jahren des 20. Jahrhunderts existierten in Ljubljana mehrere Studentenwohnheime und Mensen (Hochschülerinnenheim, Akademisches Kollegium, Volksküche, Arbeiterkammer in der Miklošičeva ulica, Eisenbahnermensa in der Praža- kova ulica, Arbeiterküche beim Kreisamt für die Arbeiterversicherung, Arbeiterheim, Schülerküche "Domovina" u.a.). Dabei handelte es sich nicht nur um akademische Einrichtungen, sondern auch um Institutionen in privater Hand. Beinahe alle waren von den damaligen politischen Parteien gegründet worden. Aus diesem Grunde trug man sich lange Zeit mit dem Gedanken, eine zentrale staatliche akademische Mensa zu gründen. Das Rektorat faßte den Beschluß, sie gemeinsam mit den aka- demischen Fachvereinen zu gründen. Ihre Gründ- ung unterstützte auch der Akademische Unter- stützungsverein (Akademsko podporno društvo), war doch im Vereinssfatuf vorgesehen, sie als eine Sektion des Vereins zu gründen. Finanzielle Mittel wurden vom Bildungs- ministerium (Ministrstvo prosvete) im Sinne des Art 31., Pf. 4 des Gesetzes über den Gesundheits- schutz der Schüler (Zakon o zdravstveni zaščiti učencev) gesichert. Von der Nationalbank des Königreichs Jugoslawien (Narodna banka Kralje- 121 12 KRONIKA 7 TEA ANŽUR: POSKUS USTANOVITVE UNIVERZITETNE AKADEMSKE MENZE V 30-TIH LETIH, 115-122 1999 vine Jugoslavije) wurde ein Zuschuß in der Höhe von 11.000,00 Din als Spende beigesteuert. Zunächst suchte man vergeblich nach einem geeigneten alten Haus im Süden der Stadt. Dann erwarb die Universität einen Baugrund im Stadtteil Mirje an der Aškerčeva cesta, ein Besitz der Hygi- eneanstalt (Higijenski zavod) und des Deutsch- ordens (Križevniški red) in Ljubljana. Am 25. September 1940 wurde der Kaufvertrag abge- schlossen zwischen der Universität und der Hygieneanstalt, einen Monat später auch mit dem Deutschorden. Die Angaben in den Quellen, in denen die Hauptkontrolle (Glavna kontrola) des Königreichs Jugoslawien ihre Zustimmung zu diesem Vertrag gab (wodurch das Verfahren für die Universität rechtskräftig wurde), sind mit Beginn des Jahres 1941 datiert. Die Planskizze wurde von der Technischen Ab- teilung (Tehniški odsek) der Königlichen Ban- schaftsverwaltung (Kraljeva banska uprava) erstellt. Für die Mensa war eine Kapazität von 500 bis 600 Hörern und Hörerinnen vorgesehen, die dort umsonst bzw. zu ermäßigten Preisen verköstigt werden sollten. Das Projekt wurde leider nicht realisiert. Die letzten Angaben beziehen sich auf einen Antrag des Rektorats der Universität an das Hohe Kommissariat (Visoki komisariat) - Technische Ab- teilung (Tehnični oddelek), daß bei den Krediten von der italienischen Regierung auch eine Summe vorgesehen werden sollte, die für den zusätzlichen Ankauf des Grundstücks für die Gebäude eines Naturwissenschaftlichen Instituts (Prirodoslovni inštitut) und einer Akademischen Mensa (Akadem- ska menza) benötigt wurde sowie für den Ankauf des Pavillons, in dem das Institut für Montanistik (Rudarski inštitut) untergebracht war. Nach dem Zweiten Weltkrieg wurde das Geld, das auf ein Sparkonto der Sparkasse der Drau- banschaft (Hranilnica dravske banovine) zugunsten des "Rektorats, akademische Mensa" überwiesen worden war, laut Beschluß der Universitätssenats auf den Hauptausschuß der Studentischen Jugend des Volkes (Ljudska študentska mladina) umge- bucht, was aus dem Protokoll einer außer- ordentlichen Sitzung des Universitätssenats vom 25. November 1947 hervorgeht VIRILI IN TERATURA Akademski glas (Ljubljana) 12. februar 1935. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU), IV/193. ZAMU, Zapisnik univerzitetnega sveta Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani 23. 6. 1939. Zapisnik univerzitetnega senata z dne 5. 5. 1939. Zapisnik redne seje univerzitetnega senata. Poro- čilo prorekforja 25. 9. 1937. Dopis rektorata Državnemu higienskemu zavodu 28. 2. 1941. Zapisnik redne seje univerzitetne uprave 10. 7. 1941. Kremenšek, S. (1972): Slovensko študentsko giba- nje 1919-41. Ljubljana. Univerza v Ljubljani in 40 let Komunistične partije Slovenije. Ljubljana 1977. 122 47 12 KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 949.712:324 342.8(497.4 Kranj)"1933/1936" prejeto: 1. 3. 1999 Barbara Pešak Mikec prof. zgodovine in sociologije, arhivistka Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Mestni trg 27 Občinske volitve v kranjskem srezu 1933 in 1936 IZVLEČEK Prispevek podrobno opisuje razmere v kranjskem srezu v času občinskih volitev v letih 1933 in 1936. V samo treh letih, ki so minila med enimi in drugimi so se politične razmere popolnoma spremenile. V letu 1933 je na političnem prizorišču dominirala režimska Jugoslovanska nacionalna stranka in z njo slovenski liberalci medtem, ko so bili klerikalci v opoziciji Režimci so jih skušali politično onemogočiti na različne načine. Rezultati volitev so bili temu primerni - večino županov v občinah in članov občinskih odborov, je dobila režimska stranka. V letu 1936 so se razmere obrnile. Na oblast so skupaj z novo stranko Jugoslovansko radikalno zajednico, prišli ljudje, ki so bili prej v opoziciji dobili pa so tudi večino županskih mest in mest v občinskih odborih. SUMMARY MUNICIPAL ELECTIONS IN THE CARNIOLIAN DISTRICT IN 1933 AND 1936 The contribution describes in detail the circumstances in the Carniolian district at the time of municipal elections in the years 1933 and 1936. In only three years between one and the others the political circumstances altered completely. In 1933 a regime party Jugoslovanska nacionalna stranka (Yugoslav National Party) dominated the political scene and with it the Slovene liberals while the clericals were in opposition. The regime people tried in various ways to disable them. The results of the elections were relevant to the situation - the majority of mayors in communities and members of communal boards were members of the regime party. In 1936 the circumstances turned. Together with the new party Jugoslovanska radikalna zajednica (Yugoslav Radical Party) the people who were before in opposition came to power and they won the majority of mayor positions and those in communal boards. Ključne besede: JNS, klerikalci JRZ V času prvih občinskih volitev v 30-tih letih, je na političnem prizorišču Kraljevine Jugoslavije, do- minirala Jugoslovanska nacionalna stranka - JNS. Sestavljena je bila v glavnem iz kraljevih privr- žencev, njeni člani pa so bili tudi slovenski libe- ralci. Klerikalci s Korošcem na čelu, so izstopili iz vlade že leta 1930 in ostali v opoziciji. Priprave na občinske volitve 1933 Občinske volitve so bile tega leta v Dravski banovini razpisane na nedeljo, 15. oktobra. Prava volilna kampanja, kot bi rekli danes, se je z vso silovitostjo začela že nekje v začetku septembra. najprej z objavljanjem koristnih napotkov in infor- macij, kasneje tudi z bolj agresivnimi navodili vo- lilcem. To so bili takrat moški, ki so dopolnili 21. leto starosti in so bili najmanj šest mesecev na- stanjeni v dotični občini. Niso pa smeli biti: - obsojeni na ječo ali zapor, daljši od leta dni (če so kazen še prestajali) - obsojeni na izgubo častnih pravic (dokler je tra- jala omenjena kazen) - v stečaju (konkurzu) - pod skrbstvom (kuratelo) - brez volilne pravice, če so jo izgubili z razsodbo zaradi volilnih kaznivih dejanj.^ 1 Slovenec 8. september 1933, str. 2 in Zakon o volilnih 123 12 KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC: OBČINSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936. 123-142 1999 Kandidatne liste so morale biti označene z imenom in priimkom nosilca liste, ki je bil hkrati kandidat za župana, za njim pa so bili po vrsti na- šteti vsi kandidati za občinske odbornike. Listo je moralo podpisati v občinah z več kot 4000 pre- bivalci, kamor je spadala tudi občina Kranj, 60 predlagateljev, ki pa niso smeli biti hkrati tudi kandidati. Predlagatelji in kandidati so morali biti j vpisani v stalni volilni imenik dotične občine. Vsak volilni upravičenec je smel podpisati samo eno ' kandidatno listo. Pismeni predlagatelji so se pod- ' pisali sami, nepismene pa je podpisala pooblaščena oseba, kar sta morala na listi potrditi dva pismena volilca kot priči.2 Kandidature za župana ali občinskega odbor- nika ni mogel prijaviti kdorkoli. Izrecno je bilo prepovedano na ta mesta kandidirati: i - občinskim uslužbencem, dokler so bili v aktivni J službi - uradnikom tistih ustanov, ki so neposredno ' nadzorovale občino * - tistim, ki so bili z občino v pravdah, dokler se ¦ te niso končale ' - občinskim dobaviteljem, podjetnikom, ki so ' delali na občinskih delih in zakupnikom občin- ' ske lastnine in dohodkov j - tistim, ki so morali položiti račun o upravljanju ' občinske lastnine, občinskega zavoda ali dela, ki j jim ga je zaupala občina, pa tega še niso storili 1 - tistim, ki niso brez upravičenega razloga spre- j jeli odborniških dolžnosti ob zadnjih volitvah - tistim, ki so stalno uživali podporo ali pa so bili i vzdrževani iz občinskih ali drugih javnih sred- ' stev, razen državnih - in končno tistim, ki so bili s predsednikom (županom) ali člani občinske uprave v krvnem < sorodstvu do vštetega četrtega kolena ali v i svaštvu do vštetega drugega kolena!^ i Časniki so bralcem med drugim razlagali tudi, ' kakšne so naloge volilnega odbora in kdo je smel i biti njegov član. Odbor naj bi bil odgovoren zato, da so se volitve vršile zakonito, člani volilnega od- > bora pa so se morali vzdržati vsakega vplivanja na volilce. Sam predsednik volilnega odbora je bil od- govoren za to, da sta se pri glasovanju vzdrževala | red in zakonitost. Če je bilo potrebno, je smel ; zahtevati pomoč od občinskega ali državnega j oblastva, ki se je moralo njegovi zahtevi odzvati. I imenikih, Službeni list kraljevske banske uprave Drav- ske banovine 54/1931. Jutro 13. september 1933, str. 5-6 in Uredba o sestavi kandidatnih list, o sestavi in poslovanju volilnih od- borov in o glasovalnem postopku pri volitvah občinskih odborov v Dravski banovini. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 73/1933. Jutro 15. oktober 1933, str. 2 in Zakon o občinah. Služ- beni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 35/1933. Predstavniki kandidatnih list pri občinskih volitvah niso smeli biti člani volilnega odbora. Lah- ko so bili navzoči v volilni sobi, niso pa smeli sedeti skupaj z volilnim odborom. Smeli so izraziti svoje pripombe k volilnemu postopku, ki so se na njihovo zahtevo morale zabeležiti v zapisniku. Vo- lilni odbor je moral voditi splošni in posebni se- znam glasovalcev. V splošni seznam so vpisali vse volilce, ki so se priglasili k volitvam, v posebni seznam pa tiste, ki so glasovali za posamezno listo.4 Namen teh seznamov je bila medsebojna in dokončna kontrola. Tako kot po drugih občinah, so tudi v občiru Kranj vladni uslužbenci skušali poskrbeti, da bi volitve tekle točno po predpisanem redu. Najprej je bilo treba poskrbeti za nemoten potek samih volitev, brez večjih izgredov. Volišča, na katerih so pričakovali ostre volilne boje in hkrati tudi mogoče izgrede, so zavarovali s patrolami, sestavljenimi iz žandarjev in članov finančne kontrole. Poskrbeti so morali tudi, da bi v hujšem primeru imeli na razpolago primerno rezervo. Zato so bili vsi od- delki finančne kontrole za 14. in 15. oktober dani na razpolago žandarmeriji. Sama žandarmerija pa je prejela okrepitve iz Savske banovine.^ V navodilih občanom so poudarjali, da ne sme nihče stopiti na volišče z orožjem ali "za boj spo- sobnim orodjem". To je veljalo tudi za javne usluž- bence, ki so nosili orožje po službenih predpisih. Opozarjali so obenem tudi na stroge kazni, ki bi doletele vsakega, ki bi: - z nasiljem ali grožnjami odvračal volilce od gla- sovanja - obljubljal ali dajal volilcem darila, ali jim ponu- jal službo, da bi jih odvrnil od glasovanja ali na tak način zavedel, da bi volili za določeno kan- didatno listo - dal sredstva ali pomagal, da se izvrši eno od prej naštetih dejanj - na volišču zaradi agitiranja raznašal neresnične vesti ali razširjal slike ali letake in druga sred- stva za agitacijo - z vpitjem ali grožnjami oviral volilni odbor ali volilce pri njihovem delu, razžalil ali dejansko napadel odbor, se pri glasovanju nedostojno vedel ali pa po glasovanju kljub opominu pred- sednika volilnega odbora ne odšel z dvorišča - namenoma pokvaril, uničil ali odnesel kako volilno listino ali katerikoli predmet, ki služi za volitve, spremenil število glasov oddanih za po- samezne liste, ali eno od teh dejanj samo po- 4 Ibid. in Uredba o sestavi kandidatnih list, o sestavi in poslovanju volilnih odborov in o glasovalnem postopku pri volitvah občinskih odborov v Dravski banovini. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske bano- vine 73/1933. 5 ARS, Kraljevska banska uprava Dravske banovine v Ljubljani, leto 1933, fase. 7-3. 124 7 1999 12 KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC: OBČINSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936, 123-142 skusil storiti - glasoval več kot enkrat ali namesto drugega ali pod drugim imenom - na dan pred volitvami, na dan volitev ali dan po volitvah točil ali kakorkoli dajal alkoholne pijače! Kot volišče je v prvi vrsti prišlo v poštev poslopje občinskega urada, če pa tega ni bilo ali pa so bili njegovi prostori neprimerni, se je za volišče določilo šolsko poslopje ali kakšen drug primeren prostor. Volišče pa nikakor ni smelo biti v zgradbi namenjeni bogoslužju in ne v gostilni.^ Točno je bil določen tudi red na samem vo- lišču. V sobo, kjer se je glasovalo, so se volilci spuščali po eden ali več, toda nikoli več kot pet naenkrat. Vsak volilec je moral, ko je vstopil v volilno sobo, preden je glasoval, povedati glasno, da so ga slišali vsi člani volilnega odbora, ime, pri- imek in poklic, v občinah z več volišči pa tudi svoje stanovanje. Če volilca ni poznal nihče iz vo- lilnega odbora, ga je predsednik odbora moral vprašati, ali je res tisti, za katerega se je predstavil in ga opozoril na sankcije, če bi bilo ugotovljeno, da je glasoval pod tujim imenom. Če je volilec potrdil, da je res tisti, za katerega se je predstavil, so morali člani o njem sestaviti zapisnik, ki je vseboval vse njegove podatke od višine, barve las, oči, do oblike obraza. Če tak neznan volilec nato odboru ni predložil dokazil, da je res ta, za kate- rega se izdaja, ga odbor ni smel spustiti h glaso- vanju in če se je v volilnem odboru pojavil samo dvom o volilčevi identiteti, se je moral z večino odločiti ali naj ga spusti h glasovanju ali ne.^ Vsak volilec je moral za listo glasovati s tem, da je glasno imenoval nosilca kandidatne liste, za katero je hotel glasovati. Ko je volilec tako oddal svoj glas, je moral oditi z volišča. Za volišče se je smatralo celotno poslopje v katerem se je gla- sovalo in njegovo dvorišče.^ Cenzura v javnih občilih V Dravski banovini so bile za občinske volitve leta 1933 volilcem na razpolago tri različne volilne liste in sicer lista JNS, kompromisna Usta med člani in nečlani JNS, ter opozicijska lista. To zadnjo so imenovali tudi punktaška lista, saj so jo v večini sestavljali člani bivše Slovenske ljudske stranke. Prav tako kot drugi dve kandidatki na volitvah, se je tudi opozicija spustila v volilni boj, ki pa je bil prav povsod preganjan. V časopisih, ki so bili ° Jutro 15. oktober 1933, str. 2 in Uredba o sestavi kan- didatnih list, o sestavi in poslovanju volilnih odborov in o glasovalnem postopku pri volitvah občinskih odborov v Dravski banovini. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 73/1933. 8 libid. močno cenzurirani, so se pojavljali samo članki v podporo režimski stranki, medtem, ko so po opo- zicionalcih navadno "pljuvali". Ti zadnji na noben način niso smeli agi tirati za svoje kandidate v javnih občilih, niti niso smeli sklicevati volilnih shodov. Med drugim je Jutro 3. oktobra pod na- slovom "Odpor proti punktaškemu terorju" obja- vilo tudi poročilo, "da so punktaši povsod razvili silen teror, v katerem zlorabljajo nebesa in peklo ter uporabljajo tudi surova nasilstva". Kakšna so ta "surova nasilstva" ni pojasnilo. S približevanjem datuma volitev je bilo prepri- čevanje ljudi, naj volijo predstavnike JNS, vedno bolj vztrajno. Prisotno je bilo prav v vsaki novi številki časopisa in podprto z najrazličnejšimi argu- menti. Od njih so zahtevali, naj gredo za vsako ceno na volišča in volijo eno in edino pravo listo, to je listo JNS. Še na sam dan volitev je Jutro ob- javilo tale poziv: VOLILEC/ DRŽA VLJAN! Ko dobiš v roke današnjo številko, boš najbrž že izvršil svojo nacionalno dolžnost s tem, da si na volišču oddal svoj glas nacionalni kandidatni listi v svoji občini Ako morda tega še nisi storil, po- tem ne odlagaj kar nič več, marveč pojdi volit takoj! Voliti moraš tudi 3ko je morda v tvoji občini samo ena kandidatna lista. Tudi v tem primeru je dragocen vsak glas, ker je treba pokazati, da postavljena^ kandidatna lista res odgovarja volji občanov. Številna udeležba tudi po teh občinah naj bo manifestacija za narodno slogo in nacio- nalno misel! Ako pa si sam že volil, s tem Tvoje delo še ni končano. Za dalekosežno odločitev gre danes. Zato gre, da bo zmaga nacionalne in državne misli kar največja in najlepša. Tako popolna mora biti da ne bomo nikdar več imeli posla z razdiralno punktaško politiko, ki nas ovira, da bi mogli vse sile posvetiti izboljšanju gospodarskih in socialnih razmer. Zato je potreben glas prav slehernega volilca, ki se da pridobiti za nacionalno stvar. In zato poizvedf ali so vsi Tvoji znanci in sosedje že volili. Za kogar izveš da še ni pojdi k njemu in poskrbi da bo gotovo šel volit nacionalno listo. Vsak glas je dragocen, pa četudi je v občini morda več tisoč volilcev. Punktaški hujskači bodo mogoče v noči in danes raztrosili še vse mogoče izmišljotine, da bi zbegali ljudi. Tudi v tem primeru je tvoja dolžnost povsod in vsem povedati, da je vse laž, kar so si punktaši izmislili Ničesar takega, kar bi vplivalo na volitve, se ni zgodilo ne včeraj, ne v noči Nobena nova navodila niso bila izdana za volilce. Navodilo je slej ko prej samo eno: VOLITE VSI NACIONALNO LISTO! VOLITE BREZPOGOJNO IN ZA VSAKO CENO! ^ Jutro 15. oktober 1933 125 i KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC: OBCINSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936, 123-142 47 1999 Kandidatna lista Jugoslovanske nacionalne stranke za občinske volitve 15. oktobra 1933 v občini Kranj, z nosilcem Cirilom Pircem (ZAL, Občina Kranj). 126 1999 3 KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC: OBUNSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936, 123-142 Kandidatna lista za občinske volitve v občini Kranj, 15. oktobra 1933, nosilec dr Franc šemrov (ZAL, Občina Kranj). 127 1-2 KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC: OBČINSKE VOUTVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936, 123-142 47 1999 Volilci v kranjskem srezu (okraju) Celoten kranjski srez je v času teh volitev obsegal 15 občin (poleg kranjske, še občine Smled- nik-Trboje, Predoslje, Tržič, Stražišče, Cerklje, Šen- čur, Križe, Preddvor, Naklo, Kovor, Sv. Jost, Sv. Katarina, Jezersko in Sv. Ana). Po številu prebi- valstva in tudi po številu volilcev je bila naj- močnejša občina Kranj, ki je imela v tistem času 4191 prebivalcev, od tega jih je 916 imelo volilno pravico. Najmanj prebivalcev in tudi volilcev pa je imela občina Sv. Ana, ki je imela vsega skupaj 596 prebivalcev in od tega 151 z volilno pravico. Ce- loten kranjski srez je imel 36486 prebivalcev, od katerih jih je imelo volilno pravico 9181, sestav- ljenih pa je bilo točno 30 kandidatnih list. Samo eno listo je imela občina Sv. Katarina, po tri pa občina Cerklje. Vse ostale občine so imele po dve listi in sicer sta bili običajno listi pristašev JNS in opozicijska lista, ni pa to bil pogoj. Vsaka lista je imela svojega "nosilca liste", po katerem se je tudi imenovala in ta je bil hkrati tudi kandidat za župana.l" Volitve v občini Kranj V občini Kranj sta bili sestavljeni dve listi. Nosilec prve je bil dolgoletni kranjski župan Ciril Pire, nosilec druge pa industrialec dr. Franc Še- mrov. Prva je bila uradno potrjena od sodišča, poleg tega pa jo je glavni odbor JNS z Nikolo Uzunovičem na čelu proglasil za "službeno listo Jugoslovanske nacionalne stranke za mesto Kranj". Druga, kakor je bilo zapisano 10. oktobra v Slo- venskem narodu v članku pod naslovom "V Kra- nju samo ena oficielna lista", pa je bila potrjena "le" od sodišča. Kranj v luči predvolilne mrzlice Tudi v Kranju so se tako kot po celi Dravski banovini vrstili volilni shodi in sestanki, kjer so razpravljali o bližajočih se občinskih volitvah. O dogajanju v mestu je časopisje redno poročalo. Slovenski narod je tako že 22. septembra pisal o enem od predvolilnih shodov pod vodstvom gim- nazijskega profesorja in ravnatelja Ivana Košnika, predsednika "akcijskega odbora državnega urad- ništva za bližnje občinske volitve", ki se je odvijal 20. septembra v salonu hotela Jelen. Tja so bili vabljeni vsi državni nameščenci in uradniki in od vseh prisotnih jih je kar 200 imelo volilno pravico v Kranju. Na tem shodu je ravnatelj Košnik poudaril, da se mora tudi uradnišfvo potruditi, da bo dobilo čim močnejše zastopstvo v občinski. upravi, kar naj bi doseglo s tem, da bi se pri- družilo listi župana Cirila Pirca. Na tej listi je bilo obljubljeno predstavnikom uradništva šest do se- dem odborniških mestni Od začetka oktobra naprej se je tudi v Kranju začela ogorčena volilna borba. Skoraj v vseh go- stilnah - in teh je bilo v Kranju veliko - so se dan za dnem vrstili volilni shodi, tako JNS z nosilcem županom Cirilom Pircem, kakor tudi shodi pri- stašev dr. Šemrova. Seveda so se tudi opozicionalci zbirali ob gostilniških omizjih, vendar so njihovi sestanki morali ostati skriti pod krinko "prija- teljskega druženja". Časopis Slovenski narod je 13. oktobra poročal, da sta se prejšnji dan v Kranju odvijala dva shoda skoraj hkrati. V hotelu Jelen so imeli shod člani in pristaši liste z nosilcem dr. Šemrovom, v dvorani Narodnega doma pa pristaši liste župana Pirca. Shod v Narodnem domu je bil večji in bolj od- meven, saj je poleg župana Pirca na njem govoril tudi minister dr. Albert Kramer. Da je bil obisk shoda v Narodnem domu res zelo množičen, nam poroča tale zapis: "... od pol enaindvajsete ure dalje je pritiskala vedno večja množica volilcev in kmalu je bila obširna dvorana polna, pa še galerija in mnogo jih je moralo ostati kar na stopnišču..." Sestanek je otvoril gimnazijski ravnatelj Košnik in predal besedo županu Pircu, ki je nadrobno opisal razvoj in modernizacijo Kranja pod nje- govim županovanjem in nadaljeval: "... ko boste prihodnjo nedeljo stopili na volišče, vam bo izbirati med dvema listama: eno je potrdil glavni odbor JNS kot oficielno po soglasnem skle- pu seje naše krajevne organizacije, drugo pa je potrdilo sodišče kot vsako drugo. Za nacionaliste izbira ne bo težka. Sklep stranke je obvezen za vse njene člane. Ze 40 let obstaja napredna stranka v Kranju in Kranj slovi po svoji nacionalni samo- zavesti po vsi Jugoslaviji. Pokažite v nedeljo, da je Kranj še vedno nepremagljiva nacionalna in na- predna trdnjava..." Tudi minister Kramer, ki je nastopil za župa- nom Pircem je imel podoben govor. Iz njega bi navedla samo najzanimivejši del; "... v kranjskem srezu so razmere od nekdaj jako težavne. Naši napredni poslanci so tu vedno vršili z občudovanja vredno požrtvovalnostjo svojo dolžnost in za ves srez je bil Kranj osrednje ognjišče nacionalne misli. Tu je vladal mir, od tu je bilo čutiti le eno enotno voljo, eno solidarnost kranjskega meščanstva od delavca do ne vem kakšnega gospoda, ki je dajala našim političnim delavcem zgled po vsi deželi. In zato z vsemi nacionalnimi delavci bolestno občutim, da je v ARS, Kraljevska banska uprava Dravske banovine v Lju- bljani, leto 1933, fase. 7-3. 11 Slovenski narod 22. september 1933, str. 2. 128 47 1999 1-2 KRONIKA BARBARA PESAK MIKEC: OBČINSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936, 123-142 dobi, ko je treba postaviti enotno disciplinirano armado, ko bi Kranj moral dati zgled ostalim delom sreza, da je nastal notranji konflikt, da se je poleg liste naše stranke kateri na čelu stoji vse- zaslužni g. župan Ciril Pire, postavila še druga. Ali je bila temu povod nezadovoljnost z dosedanjim občinskim gospodarstvom ali nezadovoljnost z dosedanjim županom?..."^^ Minister dr. Albert Kramer (ZAL, fototelia). Potek volitev v Kranju Volilna borba v Kranju, je bila po poročanju časopisa Jutro taka, kakršne niso pomnili niti najstarejši volilci. Nasprotniki župana Pirca, so na- peli vse sile, da bi se polastili občine in ga na volitvah premagali. Volilcem so pošiljali brzojavke, pisma in razne propagandne letake. Zagovorniki župana Pirca pa so na dan volitev, že zgodaj zjutraj prelepili vsa poslopja v Kranju s kričečimi letaki, ki so jih nekateri trgovci razobesili tudi v svojih izložbah in so ljudi prepričevali v pravilno odločitev, če bodo volili njegovo listo. V nedeljo, 15. oktobra, so volilce začeli spuščati 12 Slovenski narod 13. oktober 1933, str. 1. 13 Jutro, 20. oktober 1933, str. 2 na volišče v Mestni hiši ob 8. zjutraj. Spuščali so jih največ po pet naenkrat in sicer po vrstnem redu, kot so stopili v sobo. Predsednik volilnega odbora je ves čas glasovanja vsakemu volilcu po- kazal obe kandidatni listi, nepismenim pa je, če so zahtevali, prebral imena vseh nosilcev list. Nato so vsakega kandidata vpisali najprej v splošni seznam volilcev, kamor so vpisali po imenu in priimku vse, ki so prišli volit, nato pa še v poseben seznam volilcev tiste, ki so volili župana Pirca, in v drug seznam volilcev tiste, ki so volili dr. Šemrova.l^ Lista župana Pirca je že od prvih volilnih ur imela večino, ki je znašala okrog 70 glasov. Le okoli 13. ure, naj bi se ta večina zmanjšala na 33 glasov, "ker so poslali pristaši Semrovove liste zad- njo rezervo v ogenj". Kmalu po tretji uri pa je imela Pirčeva lista zopet nad 50 glasov večine. Glasovanje je tako trajalo neprekinjeno do 18. ure, takrat pa so zaprli volišče in prešteli oddane gla- sove. Vseh skupaj je bilo 845. Od teh jih je gla- sovalo za listo župana Pirca 479 in za listo dr. Še- mrova 366.1^ Ves dan so se na glavnem trgu pred voliščem zbirali ljudje, ki so z napetostjo sledili volilnemu boju. Proti večeru pa se je tu zbrala ogromna množica, ki je ob razglasitvi končnega izida pri- redila ponovno izvoljenemu županu Pircu navdu- šene ovacije. Množica je nato v mogočnem spre- vodu krenila proti Narodnemu domu in zatem nazaj skozi mesto "med neprestanim vzklikanjem županu Pircu, JNS in Jugoslaviji".1^ Izid volitev je volilni odbor razglasil takoj, ko je opravil svoje delo, hkrati pa je tudi navedel, koliko odborniških mest dobe kandidati s posamezne liste. Postopek za razdelitev odborniških mest po volitvah je določal zakon o občinah in volilna uredba banovinskega sveta. Potekal pa je takole: tam, kjer je bilo oddanih več kandidatnih list, je razglasil volilni odbor, da sta izvoljeni dve tretjini kandidatov s tiste liste, ki je dobila največje število glasov. Če sta kje dve najmočnejši listi dobili ena- ko število glasov, je bilo potrebno volitve nasled- njo nedeljo ponoviti. Ostalo tretjino odborniških mest so razdelili na naslednji način: število glasov vsake od ostalih kandidatnih list, prav tako pa tudi število glasov najmočnejše kandidatne liste, če je dobila absolutno število glasov, se je delilo z 1, 2, 3, in tako naprej, nato pa se je vzel z list, ki so imele največji količnik po vrsti po en odbornik, dokler niso dobili potrebnega števila. Če sta dva kandidata imela enak količnik, je odločil žreb, ka- teri od njiju bo prišel v odbor. Tak način razdelitve se imenuje D'Hondtov sistem.1^ 14 ZAL, Občina Kranj, te 4191. 15 Jutro 20. oktober 1933, str. 2. 16 Ibid. Zakon o občinah. Službeni list kraljevske banske uprave 129 12 KRONIKA BARBARA PESAK MIKEC: OBČINSKE VOUTVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936. 123-142 1999 Kandidat za kranjstcega župana leta 1933 - dr. Franc Šemrov (ZAL, fototeka). Z računanjem po D'Hondtovem sistemu so bila odborniška mesta v občiru Kranj razdeljena takole: Lista Cirila Pirca je dobila 479 glasov, lista dr. Franca Šemrova pa 366 glasov. Ker je bilo v občini na voljo 24 odborniških mest (občine s 3000 do 5000 prebivalci, kamor je spadal tudi Kranj, so vo- lile 24 odbornikov), jih je na zmagovalno listo Ci- rila Pirca avtomatično odpadlo 16. Za ostalih osem mest pa so delili števili obeh list z 1, 2, 3, 4, ... PIRC 479 239,5 159,6 119,7 95,8 SEMROV 366 183 122 91,5 73,2 Dravske banovine 35/1933 in Uredba o sestavi kan- didatnih list, o sestavi in poslovanju volilnih odborov in o glasovalnem postopku pri volitvah občinskih odborov v Dravski banovini. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 73/1933. Dolgoletni kranjski župan Ciril Firc - ponovno kandidiral v letu 1933 (ZAL, fototeka). Od teh količnikov so vzeli osem največjih. Izmed njih jih je bilo pet na listi Cirila Pirca in trije na listi dr. Franca Šemrova. Tako je lista Cirila Pirca dobila pet odborniških mest in jih je imela skupaj enaindvajset, lista dr. Franca Šemrova pa tri. Z liste dr. Šemrova so prišli v občinski odbor prvi trije predstavniki: nosilec liste dr. Franc Šemrov, Maks Fock in Ivan Kumer. Prav tako pa je v občinski odbor prišlo prvih 21 predstavnikov z liste Cirila Pirca. Sam Ciril Pire je ponovno postal kranjski župan. V Kranju se je našlo tudi nekaj ljudi, ki s ponovno izvolitvijo Cirila Pirca za kranjskega župana niso bili zadovoljni, zato ne čudi dejstvo, da so njegovo izvolitev skušali izpodbijati na raz- lične načine. Tako je na Upravno sodišče v Celju prišla ovadba, ki jo je vložil R. J., posestnik in kamnoseški mojster iz Kranja. V njej je navedel več nepravilnosti, ki naj bi se dogajale v času občinskih volitev v Kranju. Njegova pritožba je bila v celoti zavrnjena kot neosnovana.^' |8 ZAL, Obana Kranj, te 2706. 19 ZAL, Obana Kranj, te 4191. 130 7 1999 KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC: OBČINSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936, 123-142 Telegram glavnega odbora JNS in njegovega predsednika Nikole Uzunoviča, ki proglaša listo z gospodom Cirilom Pircem za uradno listo JNS za občino Kranj (ZAL, Občina Kranj). Ker so bile volitve javne, kasneje ni bilo težko izračunati in statistično obdelati podatkov o tem, katere kategorije meščanov so glasovale za listo Cirila Pirca in katere za listo dr. Franca Semrova. Pirca so najbolj množično volili aktivni in upoko- jeni državni uradniki in občinski nameščenci, medtem ko so za Šemrovovo listo največ glasovali obrtniki in njihovi pomočniki. Pregledna tabela z rezultati raziskave je bila objavljena v časopisu Gorenjec: 20 Gorenjec 2, februar 1934, str. 3. 131 KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC; OBČINSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936. 123-142 7 1999 Volilni letak iz leta 1933 (ZAL, Občina Kranj). 47 1999 3 KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC: OBČINSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936, 123-142 Občina Stražišče Prav tako, kot po vseh občinah v Dravski banovini so se tudi po ostalih občinah kranjskega sreza vrstili volilni shodi in sestanki predstavnikov liste JNS, ki pa se niso vedno končali z mno- žičnimi ovacijami in pritrjevanjem. Enega takih ponesrečenih nastopov je imel župan občine Stra- žišče, Anton Križnar, ki je kandidiral na listi JNS. 5. oktobra 1933 je imel na Drulovki, v tamkajšnji gostilni govor o prihajajočih volitvah. Medtem, ko so ga v gostilni zbrani pristaši poslušali, se je pred gostilno zbralo kakih trideset ljudi, ki pa se z njegovim prepričanjem niso strinjali. Ti so začeli glasno ugovarjati in med temi ugovori so padle po pristaših župana Križnarja tudi žaljivke "doli s prasci in pa pfuj klici".^! Narodno zavedni fantje so si dali duška tudi v enem od naslednjih dni, ko so se po maši zbrali pred cerkvijo in peli slovenske pesmi. Že to je bil zadosten povod, da so bili ovadeni žandarmerijski postaji. 8. oktobra je bil v vasi Breg sestanek opozicije, ki seveda ni imel uradnega dovoljenja. Nosilec druge liste v občini Stražišče Ciril Šifrar je v pri- vatni hiši zbral okrog trideset ljudi, ki so poslušah njegov govor o prihajajočih volitvah. Njegov sode- lavec jih je tudi poučil, kako naj volijo in jim raz- delil letake z naslednjo vsebino: Spoštovani gospod! 15. ol Nosilec opozicijske liste in ponovno izvoljeni ; župan Anton Križnar svojega županskega mesta ni j mogel opravljati dolgo. Že 30. oktobra 1936 je pre- jel odločbo, s katero ga je banska uprava razrešila' dolžnosti "predsednika občine Stražišče in občin-' skega odbornika"...45 j 43 Gorenjec 31. oktober 1936, str. 1. 44 Ibid. 45 Gorenjec 4. november 1936, str. 3. Občina Preddvor Tudi občina Preddvor je bila ena izmed tistih, ki so izvedle volitve 25. oktobra 1936. Potrjeni sta bili dve listi in sicer režimska JRZ, katere nosilec je bil Anton Valjavec, posestnik s Srednje Bele, nosilec liste JNS pa je bil župan Peter Markič. V občini je bilo 940 volilnih upravičencev, od teh jih je na volišča prišlo kar 585, kar je 62,2%. Lista JRZ z nosilcem Antonom Valjavcem je dobila 522 glasov, lista opozicije z nosilcem Petrom Mar- kičem pa vsega 63 glasov. V občinski odbor je tako prišlo 18 odbornikov z liste JRZ, kandidati z liste opozicije pa so ostali praznih rok. O dnevu volitev je Gorenjec 31. oktobra po- ročal: "... Ves dan ena sama lepa slovenska pesem. Volit so šli zastopnike brez sile in grožnje. Ob zvokih harmonike in pesmi, ki so bile do nedavna še prepovedane, ob vzklikih živela svoboda, živel dr. Korošec, živel ban Natlačen, so volilci prihajali in odhajali. Nobenega nereda ni bilo. Nasprot- nikom se ni delala krivica, kar jih je bilo, so mirno oddali svoje glasove po svojem mišljenju. Ves dan je bilo ozračje takšno, da je kazalo, da narod svo- bodno voli ..."46 Volitve v ostalih občinah kranjskega sreza Od vseh desetih občin, ki so v kranjskem srezu volile 25. oktobra 1936, so opozicijske liste dobile samo dve in sicer občino Sv. Ana in občino Stražišče. Kot kandidati na kandidatnih listah so se v nekaterih občinah pojavljali isti ljudje, v dveh primerih - v občini Jezersko in občini Sv. Katarina - pa je kandidat, ki je leta 1933 nastopal kot no- silec liste JNS, v letu 1936 ponovno nastopal, ven- dar tokrat kot nosilec njene nasprotnice, liste JRZ... Volitve v občini Kranj Občinski odbor občine Kranj se je že zelo kmalu po izvolitvi novega občinskega sveta v letu 1933, začel ubadati z najrazličnejšimi težavami. Zamenjali so nekaj občinskih odbornikov, poleti 1936 pa sta bila razrešena še župan Ciril Pire in član občinske uprave Mavrilij Mayer. Celotna občinska uprava je po razrešitvi župana podala odstavko. Po izvolitvi nove začasne občinske uprave je mesto župana zasedel Josip Tajnik, uradnik tovarne Semperit in davčni upravitelj v pokoju. Že septembra 1936 pa je z županskega mesta odstopil, vodja začasne občinske uprave pa je postal direktor podružnične Zadružne gospodarske banke, Karol Češenj .47 46 Gorenjec 31. oktober 1936, str. 1. 47 Gorenjec 22. februar in 12. september 1936, str. 1, Slo- venski narod, 10. september 1936, str. 23 in ZAL Občina Kranj ae 3971. 139 KRONIKA BARBARA PEŠAK MIKEC: OBCINSKE VOLITVE V KRANJSKEM SREZU 1933 IN 1936. 123-142 J 1999 Kandidatna lista za občinske volitve v občini Kranj 20. junija 1937, z nosilcem Karlom Česnom (ZAL, Občina Kranj). 140 1999 12 K3olj močnemu zavzemanju Naše žene po spremembah, ostaja problem nerešen, saj prevlada splošno mnenje, da naj problem rešijo tisti, ki trpijo škodo. "Zato ni dovolj, če žena v teh 'repih' samo godrnjajo in zabavljajo." Zato Naša žena bralke nepre- stano opozarja, da se morajo za pravice boriti same, saj je "razvoj vsake pravice odvisen, kako jo ljudstvo uporabi, kako po njej posega." Uredništvo tako ženske še naprej spodbuja predvsem k vztrajnosti. 75 1950, str. 213. 76 M. Cigale, Ko odgrneš 7 tančic, 1992, str. 43 Omenjeno trditev najlepše prikazuje primer, ki se je pojavil v pismih bralk: "Zelo smo radovedne, kako je drugod? Pa bi se oglasile kdaj in povedale o svojih iz- kušnjah, saj nam bodo samo v korist." (N.ž., 1951, str. 62). 163 I KRONIKA NINA VODOPIVEC: PODOBA ŽENSKE V LISTU NAŠAŽENAMED LETI 1945 IN 1951. 153-167 7 1999 zaposlenostjo vsaj nekatere ženske niso prito- ževale. Niso je sprejemale kot obremenitev, tem- več kot potrebo. Sreča in vsesplošno zadovoljstvo nad težko dočakano svobodo sta ljudem vlivala moč in energijo, tako ni na utrujenost, po mnenju informatork, nihče niti pomislil. "Vse smo zmogle", se spominjajo še danes,^8 pj-j tem pa priznavajo, da se položaj ženske doma po vojni ni spremenil. Skrb za otroke, gospodinjstvo je ostala ženska stvar. "Moškemu je bilo nerodno nositi mrežco" ali "Moškemu je bilo nerodno prijeti otroka zunaj za roko", se spominjajo nekatere. Naša žena, 1951, naslovnica julijšlie številke. O zakonskih zadevah, izvzemši iz pravnega stališča, ženski časopis le redko spregovori. Čust- venim zadevam se glasilo pač v veliki večini ne posveča, zato je ljubezen v časopisu obravnavana le z duhovnega vidika.^O Osebna doživljanja in V prviti letih po vojni sta entuziazem in zagnanost ženskam vlivala moč in energijo. Na žensko izčrpanost pa opozarjajo kasnejša pisma bralk, ki se pojavijo v Naši ženi leta 1951. O tradicionalnih razmerjih v družini nas poleg ne- katerih člankov in pisem, seznanjajo tudi naslovnice. Decemberska številka 1950. leta prikaže starejšega moškega in žensko z otrokom. Moški sedi v ozadju in bere časopis, ženska je skupaj z otrokom postavljena v ospredje. °" Svojo pozornost posveti le odnosu med Francetom Pre- šernom in Ano Jelovšek. Ana je po mnenju Naše žene pesniku dala vse "kar mora žena dati moškemu": "... dala mu je svojo nedolžnost in ljubezen, rodila mu je tri otroke in naposled (mu je dala) tudi svoje življenje ..." Čustvene stiske so veljale za feministične in s tem meščanske. Sentimentalnost bi lahko rušila žensko podobo, ki jo je poskušala ustvariti nova država. Ob tem pa ostaja vidna povojna tema Naše žene, problem matere, ki je v vojni izgubila najbližje. Ženska - mati, o kateri govore članki, se zaveda, da zaradi izgube ne sme obupati. Obrača se na mrtvega sina, ki je padel, z vero v mater in ženske, ki so ostale. K delu in odločnosti jo ženejo sinove misli, v katerih se zrcali njegova vera v ženske, ki so ostale. Po mnenju avtoric prispevkov v Naši ženi, naj bi delitev in skupno podoživljenje vojnih tragedij, ženske povezala in utrdila. Prav podoba trdne matere, ki jo je utrjeval časopis, pa naj bi jim pomagala prenašati bolečine. Edini primer, kjer se sentimentalna občutja pomešajo s pesimizmom, se pojavi leta 1946 v pismu matere, ki je v taborišču izgubila svojo hčerko.^l V pismu izrazi mati željo po delitvi izgube. Primer pisma, naslovljenega na vse matere s podobno travmo, kaže na pomen zgleda in solidarnosti. V hrepenenju po svetli toč- ki, se namreč mati obrača na ženske v enakem položaju in jih prosi za pogumno besedo. Za zaključek Ženskemu vprašanju - kot samostojni proble- matiki - Naša žena ne posveti velike pozornosti. Aktivistke, njihovo življenje in delo predstavi iz vidika skupinskega boja. Svoj pogled na vprašanje o podrejenosti žensk v enem primeru tudi eks- plicitno izrazi, kjer poudari pomen ženske osvo- boditve in njene aktivne udeležbe v življenju.^^ Sčasoma prične Naša žena o nekaterih temah svobodneje pisati kot prej. Tako npr. Minko Gove- karjevo, znano predvojno borko za ženske pravice, ki je bila sprva označena za feministko, obravnava leta 1950 kot "roko in srce ženskega predvojnega gibanja". Kljub "feminističnem delovanju" ji Naša žena - med drugim zaradi njenega prispevka k utrjevanju ženske samozavesti, kakor sama pravi, prizna pozitivne - "napredne poteze".^^ Svotiodnejša izbira tematik in način obravnave se kažeta tudi v drugih primerih. Leta 1950 piše glasilo o pesnici Adi Skerlovi, o njenih pesmih, ki so polne intimnega čustvovanja ter opevajo lirično stanje in ljubezen. Takšno pisanje in pesnenje je Naša žena v prejšnjih letih negativno presojala, pri Iz citata je razvidno, da se pogled na ženske vrline, tudi kar zadeva ljubezen, nedolžnost, razumevanje in mate- rinstvo, ni spremenil. (N.ž., 1949, str. 34). "Pišite materi, ki je hčerko izgubila v internaciji". (N.ž., 1946, str. 65.) °2 Predstavi delo Svetozarja Markoviča, Podrejenost žena, ki je izšlo že v prejšnjem stoletju. (N.ž., 1946, str. 231.) 83 N.Ž., 1950, str. 96. 164 47 1-2 KRONIKA 1999 NINA VODOPIVEC: PODOBA ŽENSKE V LISTU NAŠA ŽENA MED LETI 1945 IN 1951. 153-167 V preteklem stoletju in Se v tem do prve svetovne vojne so bili gosti in dolgi lasje ena največjih ženskih lepot. S pcmosom so si spletale kite ter si jih na razne naCipe ovijale okrog glave ali pa urejale v visoke bujne pričeske. Se klcA>uk, kateremu so po- svečale posebno pozornost, je smel — Moderna pričeska okrašen z nojevimi peresi in celimi nasadi rož — pokrivati le vrh skrbno urejene, bogate frizure. Po prvi svetovni vojni je nastal v ženski modi velik preobrat. Krila so postala povsem kratka, žena je pričela gojiti v večji meri šport ter posvečati vso skrb negi telesa, posebno nc^. Kaj pa pričeska? Moška frizura, imenovana bubi, neokusno do oči po- veznjen klobuk sta pahnili v ozadje pozornost, ki jo zasluži ta resnični okras vsake žene. Postopoma je muhavost mode po- puščala; mačehovsko zapostavljena pričeska je spet prišla do svoje velja- ve. Tedaj je za vsako postalo spet važno vppaSanje, kako negovati lase. da bodo le naloge, ki niso bile nagrajene pa so bile vrnjene avtorjem po pristojnih dekanih. Pred letom 1978 so tako v arhivu ohranjena le tri dela: Kokole Vladimir - Morfološki razvoj v spodnjem posavju in ob Sotli (leto 1950); Dolinar Zlata - Slovanski skelet št. 8 iz Turnišča pri Ptuju (leto 1950); Briški Alojz - Smernice za izkoriščanje tal v Novi Lipi pri Vinici na osnovi pe- doloških raziskovanj (leto 1956). 49 ZAMU IV 617-154, Navodilo visokošolskim delovnim in temeljnim organizacijam, 26. 10. 1979. 176 47 1999 12 KRONIKA TATJANA DEKLEVA: PETDESET LET PODELJEVANJA PREŠERNOVIH NAGRAD ŠTUDENTOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 169-178 oblika predloženih del. Akadenrija za glasbo pred- loži odboru javno izvajana dela posneta na traku ali kaseti, Akademija za likovno umetnost pa pred- loži ob slikarskih kiparskih in grafičnih delih tudi 1 izvod fotografij teh del."5" Predlagana dela morajo biti tudi jezikovno brezhibna in s čim manj tuj- kami. Odbor dopušča tudi možnost lektoriranja, vendar mora biti lektor naveden.^l Ta stališča so bila zajeta v poslovniku o postopku pri spreje- manju, obravnavanju in slovesni razglasitvi nagra- jenih del, ki ga je na podlagi določbe pravilnika sprejel odbor za Prešernove nagrade študentom 26. 10. 1983. V letu 1990 je postalo spet očitno, da je po- trebno vnesti spremembe v veljavni pravilnik o podeljevanju Prešernovih nagrad študentom. V razpravi na seji odbora je bilo ugotovljeno, da nastajajo zunaj razpisa pogosto naloge, ki so bolj kakovostne od tistih, ki so izdelane na razpis, a se zaradi togih predpisov ne morejo potegovati za nagrado. Zato je odbor sklenil predlagati spre- membo in dopolnitev pravilnika v tem smislu, da se za nagrado lahko poteguje tudi delo, ki ni bilo razpisano, vendar mora biti tema izbrana v sode- lovanju z mentorjem in mora ustrezati vsem drugim merilom Pravilnika, tako po vsebini kakor po obliki.52 Y jg|.y 2991 je bil sprejet popravljen pravilnik, ki med drugim dovoljuje, pod natančno določenimi pogoji, poleg razpisanih tem tudi pred- ložitev izjemno dobrih del, ki niso bila izdelana na razpis.53 Prešernova nagrada je najvišje priznanje s katerim Univerza v Ljubljani nagrajuje svoje naj- boljše študente. Predsednik odbora za Prešernove nagrade dr. Boris Paternu je na Prešernovi proslavi leta 1984 njihov pomen označil z besedami: "Te nagrade so zelo skromna institucija, vendar ena izmed tistih redkih, ki ima to srečo, da združuje vse panoge znanstvenega in umetniškega dela na slovenskem. Vanjo se stekajo najmlajši in najvid- nejši plodovi vseh strok, ki živijo pod streho uni- verze. Tu, na tej tesni ravni zaživi univerza res kot universum, kjer se vsako leto v žlahtnem tekmo- vanju srečujejo dosežki najbolj različnih ved in umetnosti. Niti prej niti pozneje take možnosti ni več."54 50 ZAMU IV Poslovnik o postopku pri sprejemanju in obravnavanju predloženili del za Prešernove nagrade študentom 1977. 51 ZAMU IV - 617/154, Zapisnik 7. seje odbora za Prešer- nove nagrade študentom 7. 12. 1979. 52 ZAMU IV - 1841, letno poročilo univerze v ljubljani za leto 1990. Poročilo o delu Odbora za Prešernove nagrade študen- tom Univerze v Ljubljani; Objave Univerze v Ljubljani za študijsko leto 1991/92, št. 2, str. 7 54 Iz govora predsednika odbora za Prešernove nagrade študentom prof. dr. Borisa Paternuja, Objave Univerze za študijsko leto 1983-1984, Ljubljana 1984, str. 18. ZUSAMMENFASSUNG Fünfzig Jahre Prešeren-Preis für die Studenten der Universität Ljubljana Seit 1949 verleiht die Universität Ljubljana alljährlich am 8. Februar den Prešeren-Preis an die Studenten für die besten Arbeiten des letzten Jahres. In fünfzig Jahren wurden die Richtlinien für die Verleihung des genannten Preises und die Kriterien für die Bewertung der vorgeschlagenen Arbeiten mehrmals ergänzt und verändert. Die erste Richtlinie zur Verleihung des Prešeren- Preises an die Studenten der Universität Ljubljana wurde im Jahre 1948 vom damaligen Prorektor Milko Kos erarbeitet. Als Kriterium für die Ver- leihung des Preises galt "Selbständigkeit und Originalität bei der Behandlung des Themas sowie richtiger methodologischer Ansatz." Das größte Problem, mit dem der Universitätssenat bei der Preisverleihung an die Studenten konfrontiert war, betraf die Diplom- und Seminararbeiten. Die im Jahre 1955 geänderte Richtlinie schloß letztere aus dem Wettbewerb aus, und zwar durch eine Bestimmung, daß die vorgeschlagene Arbeit die Fähigkeit des Studenten zur wissenschaftlichen Arbeit zur Ausdruck bringen müsse, was für Diplomarbeiten nicht vorausgesetzt wurde. Im Jahre 1958 wurde ein Fonds für die Pre- šeren-Preise für Studenten gegründet dessen Hauptzweck im Preisverleihungsakt und in der Aufbringung der benötigten finanziellen Mittel durch Zuschüsse, Schenkungen und Vermächt- nisse bestand. In der Richtlinie zur Fondsver- waltung war das Verfahren zur Vorlegung, Bewertung und Preisverlehung für die einzelnen Werke festgelegt die Richtlinie ließ auch die Möglichkeit der Prcisverleihung für besonders gute Diplom- und Seminararbeiten zu. Durch die Gründung des Fonds nahm die Zahl der ver- liehenen Preise von Jahr zu Jahr zu, deswegen mußte man angesichts der begrenzten finanziellen Mittel die Höhe der Preise herabsetzen und die Kriterien verschärfen. Es war ein Anliegen des Verwaltungsausschusses des Fonds, daß die Studenten durch die eigens für den Wettbewerb angefertigten Arbeiten konkurrieren. Aus diesem Grunde wurden seit 1967 besondere Themen ausgeschrieben. Die Regelung des Jahres 1967 ließ ausnahmsweise zu, daß Preise auch für Diplom- und Seminararbeiten verliehen wurden, wobei die Arbeiten, die nach der Ausschreibung angefertigt 177 KRONIKA 7 TATJANA DEKLEVA: PETDESET LET PODELJEVANJA PREŠERNOVIH NAGRAD ŠTUDENTOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 169-178 1999 wurden, den Vorrang hatten. Diplom- und Seminararbeiten wurden seit 1973 durch besondere Prešeren-Urkunden ausgezeich- net, während der Verwaltungsausschuß die Pre- šeren-Preise für eigens zum Wettbewerb verfaßte Arbeiten verlieh. Als sich im Jahre 1975 die zehn bis dahin be- stehenden Fakultäten mit zehn anderen Hoch- schulen und Akademien zur Universität Ljubljana zusammenschlössen, mußten die Kriterien zur Bewertung in der bestehenden Richtlinie ergänzt werden (dies galt vor allem für den Bereich der Kunst). Die entsprechenden Änderungen wurden in der Richtlinie aus dem Jahre 1976 vorge- nommen. Nach dieser Richtlinie wurden die Preise nur zwei Jahre lang verliehen, wurde doch im Jahre 1977 eine neue grundelegend veränderte Richtlinie angenommen. Seitdem können jährlich höchstens 12 Preise vom Ausschuß für zur Pre- šerenpreis-Verleihung an die Studenten verliehen werden, wobei alle Bereiche des Hochschul- studiums berücksichtigt werden müssen. Mit Preisen dürfen nur Arbeiten ausgezeichnet wer- den, die aufgrund der Ausschreibung angefertigt werden. Das Verfahren zur Bewertung der vorgeschlagenen Arbeiten wurde durch besondere Bestimmungen festgelegt. Die ergänzte Regelung aus dem Jahre 1983 setzte die Maßstäbe für die Bewertung der vorgeschlagenen Arbeiten genau fest und schloß aus dem Wettbewerb alle Arbeiten aus, die zu den regelmäßigen Studieverpf- lichtungen der Studenten gehörten. Im Jahre 1991 wurde eine neue verbesserte Richtlinie angenommen, aufgrund derer unter genau festgelegten Bedingungen auch außer- ordentlich gelungene Arbeiten berücksichtigt wer- den können, die nicht aufgrund der Aussch- reibung angefertigt wurden. Der Prešeren-Preis ist nach wie vor der höchste Preis, mit dem die Universität Ljubljana ihre Studenten auszeichnet. VIRI IN LITERATURA Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU). Zapisniki sej univerzitetnega sveta. Zapisniki sej univerzitetnega senata. Zapisniki sej univerzitetne uprave. Poslovnik o podeljevanju Prešernovih nagrad štu- dentom Univerze v Ljubljani. Pravilnik o postopku in ocenjevanju predloženih del. Zapisniki sej Odbora za Prešernove nagrade štu- dentom. Poročila Odbora za Prešernove nagrade študen- tom. Objave Univerze za študijsko leto 1983/84. Lju- bljana, 1. Objave Univerze v Ljubljani za študijsko leto 1991. Ljubljana, 2. Slovenski zbornik MCMXLV. Odlok o proglasitvi dneva Prešernove smrti za kulturni praznik slo- venskega naroda. Ljubljana 1945. 178 47_1-2 KRONIKA 1999 Gradivo strokovni članek UDK 914.971.2(497.4 Kranj) prejeto: 10. 2. 1999 France Benedik muzejski svetovalec Gorenjski muzej, SI^OOO Kranj, Tomšičeva ulica 44 Seznam ulic, cest in trgov v mestu Kranj - nastanek, poimenovanja in njih spremembe IZVLEČEK Ulice, ceste in trgi nekega mesta odražajo splošno sliko tega naselja. Tudi Kranj v dogajanjih zadnjih šestdeset let ni bil nikakšna izjema. Režim Kraljevine Jugoslavije, nacistični okupacijski sistem, kot tudi sistem Titove Jugoslavije in nazdnje demokratični sistem samostojne Republike Slovenije, si je prilastil in vsak za svoje obdobje podredil poimenovanje ulic, cest kot tudi trgov. SUMMARY AN INDEX OF STREETS, ROADS AND CRESCENTS IN THE TOWN OF KRANJ - THE ORIGIN NAMING AND CHANGES The streets, the roads and crescents of a particular town reßect a general political image of that settlement Kranj was during events in the last 60s no exception. The regime of the Kingdom of Yugoslavia, the nazist occupation system as well as the system of Tito's Yugoslavia and in the end the democratic system of the independent Republic of Slovenia, have all for each of period appropriated the naming of streets, roads and crescents. Ključne besede: ulice v Kranju, numeracija Prvo celovito predstavitev ulic, cest in trgov s pregledno karto je predstavil dr. Josip Zontar v Zgodovini mesta Kranja (1939, ponatis 1982). Dr. Vasilij Melik je v svojem prispevku v Kranjskem zborniku 1980 (Razvoj numeracijskih enot na ozemlju kranjske občine), predstavil kratek pregled zgodovine numeracije stavb. Poimenovanja ulic, cest in trgov so se od izida Zgodovine mesta Kranja nekajkrat spremenila, pač v skladu z vsemi oblastnimi sistemi, ki so odločali o poimenovanju. Prve spremembe poimenovanj so bile v času nem- ške zasedbe. Odločbe novih nemških oblasti o po- nemčenju so bile izdane že maja 1941, septembra istega leta pa so morali vsi lastniki montirati nove ponemčene hišne oznake. S preimenovanjem ulic, cest in trgov so skušali dati Kranju popolnoma nemški videz. Po osvoboditvi je nova oblast takoj maja 1945 preimenovala ulice, ki so razen redkih 179 KRONIKA FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOVV MESTU KRANJ - .... 179-190 1 47 1999 izjem dobile stara imena. Takšno stanje je bilo vse do leta 1957 oziroma 1958, ko je pričela veljati od- redba o uvedbi nove numeracije v mestu Kranju. S to odredbo so bila k mestu kot njegov sestavni del priključena okoliška primestna naselja (Gorenja Sava, Kalvarija, Labore, Stražišče, Orehek, Drulov- ka, Čirče, Planina, Huje, Klanec, Primskovo, Gore- nje, Rupa) in vključena v ulični sistem. Z zelo in- tenzivno gradnjo v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih se je število novih ulic, cest in trgov zelo povečalo. Silno težko je za obdobje po letu 1958 slediti poimenovanjem ulic, saj ni ohra- njenega arhiva o delu kakršnihkoli komisij, ki so vodile postopke o imenovanju ali preimenovanju ulic. Le fragmente hrani Zgodovinski arhiv Lju- bljana, DE za Gorenjsko Kranj. O novih poime- novanjih ali preimenovanjih smo vezani le na Uradni vestnik Gorenjske. Iz teh uradnih obvestil se vidi, da so spremembe obravnavali različni or- gani. Odredbo o uvedbi nove numeracije mesta Kranja (UV Gorenjske 1/58) je sprejel Občinski ljudski odbor, medtem ko je odločbo oziroma do- polnitve o spremembah sprejel oddelek za splošne zadeve. Za tem je problematiko numeracije in poimenovanj prevzel oddelek za občo upravo in notranje zadeve, nato pa oddelek za občo upravo in družbene dejavnosti. Z novim statutom Skup- ščine občine Kranj 1973 je spremembe in nova poimenovanja potrjeval IS SO Kranj na predlog družbenopolitičnih organizacij. V začetku osemde- setih let pa je ta pristojnost prešla na Zbor kra- jevnih skupnosti SO Kranj, ki je predloge za poimenovanje ulic sprejemal na podlagi mnenja družbenopolitičnih organizacij. V tem času je pre- vladovalo poimenovanje po osebah, ki so delovale v NOB ali pa so padle kot partizani. Šele leta 1991 je bila ustanovljena komisija za preimenovanje ulic, predloge komisije pa je potrjeval Zbor krajev- nih skupnosti. Po osamosvojitvi Slovenije so bila zamenjana imena ulic in trgov, ki so kazala jugo- slovansko podobo mesta Kranja. Z novo lokalno samoupravo je ta komisija prenehala obstajati. Spremembe o poimenovanju oziroma preimeno- vanju sprejema MS na podlagi usklajenih pred- logov, ki jih dobi od svetov krajevnih skupnosti. Zadnje spremembe je sprejel Mestni svet letal996, tako da je od tega leta v mestu Kranju 181 ulic, cest in trgov. Glede na to, da nimamo ohranjenega arhiva z obrazložitvami poimenovanj, je bilo to narejeno za komisijo šele leta 1992 na podlagi različnih virov in literature, dopolnila pa je prispeval g. Silvo Grobovšek, za kar se mu zahvaljujem. Ob seznamu ulic, cest in trgov je napisana še obrazložitev poimenovanja, datum poimenovanja ali spremembe, kot tudi stara imena. 1. Baragov trg (1996), Krajevna pot - del. Šolska ulica - del (1958) pred tem Stražišče. Friderik Irenej Baraga (1797-1868), rojen v Mali vasi pri Dobrniču. Škof, jezikoslovec in misionar. Bil je kaplan v Šmartinu pri Kranju (1824-1828) in Metliki. Odšel je v Ameriko in bil misionar med severnoameriškimi Indijanci. Leta 1853 je bil posvečen v škofa. Za Indijance je napisal 6 knjig. Kranjskemu deželnemu muzeju je podaril prvo neevropsko etnološko zbirko, ki obsega 47 pred- metov. 2. Bavdkova ulica (1976), Ješetova ulica - del. Škofjeloška cesta del (1958) pred tem Stražišče. Dušan Bavdek (1908-1975), roj. v Kamniku; uči- telj, ki je poučeval v osnovnih šolah na Kočev- skem, v okolici Krškega, po vojni je prišel v Kranj, kjer je bil okrajni šolski nadzornik; leta 1967 je prejel Zagarjevo nagrado kot priznanje za uva- janje novih pedagoških metod v osnovnih šolah. 3. Begunjska ulica (1962), Vodovodna cesta - del. Kopališka cesta - del. Cesta Kokrškega od- reda - del, vse od 1958. Begunje, vas na Gorenjskem. V begunjski gra- ščini so bili med II. svetovno vojno nemški za- porL v njih je bilo zaprtih prek 12000 slovenskih rodoljubov, številni so bili ustreljeni ali pa odpeljani v koncentracijska taborišča. 4. Benedikova ulica (1958), pred tem Stražišče. Družina Benedik ima v Stražišču znano gostilno. Franc (1885-1942), rojen v Stražišču, je bil usta- novitelj in starosta Sokola, kot zaveden Slovenec se je priključil OF, bil aretiran in ustreljen v Mauthausnu kot talec. Sin Zdravko (1920-1944), rojen v Stražišču, je padel kot partizan v spo- padu z Nemci nad Kovorjem. 5. Bertoncljeva ulica (1976), Ulica Mose Pijade (1962). Ivan Bertoncelj-Johan (1908-1965), rojen na Zgornji Dobravi; predvojni komunist partizan od leta 1941. Po II. svetovni vojni nosilec raz- ličnih političnih funkcij v republiki. Okraju Kranj in Občini Kranj. 6. Bičkova ulica (1958), pred tem Kalvarija. Henrik Biček (1917-1942), rojen na Praprotnem Brdu pri Gorici; pred italijanskim fašizmom pri- bežal v Stražišče, partizan od leta 1941, padel na Mošenjski planini v boju z Nemci. 7. Bleweisova cesta (1991), Cesta JLA od 1958, Cesta na Golnik do 1941 in od 1945 do 1958, Gallenfelserstrasse 1941-1945. Janez Bleiweis (1807-1881), rojen v Kranju. Kot živinozdravnik, pisatelj, časnikar in politik je v svojem času veljal za očeta slovenskega naroda. Osnoval je prvi časnik Novice, zavzemal se je za uvedbo slovenščine v šole in urade, politično je bil lojalen do Avstrije. 180 7 12 KRONIKA 1999 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC. CEST IN TRGOV V MESTU KRANJ - .... 179-190 Poimenovanje Cankarjeva ulica je od leta 1945, pred tem se je imenovala Am Baumgarten (1941- 1945) pred tem se je imenovala Tavčarjeva ulica, ker je v času bivanja stanoval na tem področju. 8. Cankarjeva ulica (1945), Am Baumgarten 1941-1945, Tavčarjeva ulica do 1941. Ivan Cankar (1876-1918), rojen na Vrhniki. Slo- venski pesnik, pisatelj in dramatik. Pesmi in pro- zo je pričel pisati že v gimnaziji, kasneje pa se je posvetil tudi dramatiki. Velja za najpomemb- nejšega pripovednika in dramatika, vplivnega družbenega in nacionalnega misleca, velikega sti- lista in mojstra jezika. 9. Cesta Iva Slavca (1958), Struževska cesta 1945-1958, Altestrasse 1941-1945 Kopališka ulica do 1941. Ivo Slavec-JokI (1916-1944), rojen na Jesenicah; trgovski pomočnik iz Struževega. V partizane vstopil leta 1942, bil težko ranjen. Padel na Pše- vem pod Svetim Joštom. Po vojni proglašen za narodnega heroja. 10. Cesta Jaka Platiše (novo poimenovanje 1981). Jaka Platiša-Franc Medved (1910-1943); pred II. svetovno vojno delavski zaupnik in član mest- nega komiteja KPS Kranj. Pred vojno odšel v Zagreb, po okupaciji vstopil v partizane in bil komisar Tolminske čete, padel v boju z nemško policijo v Trstu. 11. Cesta Kokrškega odreda (1958), Cesta na Ru- po 1945-1958, Zum Wasserhirm 1941-1945, Kokr- ško predmestje do 1941. Kokrški odred je med II. svetovno vojno od junija 1942 do januarja 1943 in od avgusta 1944 do maja 1945 operiral na levem bregu Save. Borci Kokrškega odreda so maja 1945 osvobodili Begunje. 12. Cesta na Klanec (1958), Klanec. Klanec je predel Kranja na levem bregu Kokre in samostojna katastrska občina. 13. Cesta na Rupo (1982), v Kranju le tri hišne številke, ostalo Kokrica. Rupa je zaselek na severnem delu Kranja in sa- mostojna katastrska občina. 14. Cesta Staneta Žagarja (1958), Jezerska cesta do 1941 in od 1945 do 1958, Seelandstrasse 1941- 1945 Klanec - del, Primskovo - del do 1958. Stane Žagar (1896-1942), rojen na Žagi pri Bov- cu. Kot učitelj služboval v več krajih, najdlje na Dobravi pri Kropi. Bil je viden predvojni komu- nist in eden od organizatorjev upora med II. sve- tovno vojno na Gorenjskem. Padel je v Rovtu nad Crngrobom Po vojni je bil proglašen za na- rodnega heroja. 15. Cesta talcev (1958), pred tem Huje - del. Kla- nec - del. Spomin na žrtve talce iz Kranja, prav na tem območju so živeli Ivan Urbane, Franc Novak, Anton Remec, Konrad Bakovnik, Jože Arhar, Pavle Jezeršek in Drago Brezar, ki so bili ustre- ljeni kot talci. 16. Cesta 1. maja (1958), pred tem Huje. 1. maj, mednarodni praznik dela. 17. Cicibanova ulica (1996), pred tem Pot na Jošta (1958), Stražišče. Ciciban, naziv za predšolskega otroka, razigra- nega in razposajenega malčka, ki ga je Župančič opisoval v svojih pesmih. 18. Cirilova ulica (1958), pred tem Labore - del, Orehek - del. Ciril Dolenc (1903-1942), rojen v Poljanah; dela- vec z Orehka pri Kranju. Zaradi sodelovanja v OF je bil aretiran, zaprt v Begunjah, poslan v Mauthausen, kjer je bil ustreljen kot talec. 19.Čirče (1958), Čirčiče do 1941 in od 1945 do 1958, Felsendorf 1941-1945. Circe so predel na jugovzhodu Kranja na levem bregu Save, so samostojna katastrska občina. 20. Delavska cesta (1958), pred tem del Gorenje Save, Kalvarije, Smarjetne gore, Sfražišča. Cesta simbolizira pomen delavstva in pot, po ka- teri so hodili delavci na delo v kranjske tovarne. 21. Detelo va ulica (1996), pred tem Šiškovo na- selje 1976 do 1996, Pot na Jošta 1958-1976 - del, Smarjefna gora - del. Oton Detela, zadnji slovenski lastnik Šempetr- 181 12 KRONIKA 7 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOVV MESTU KRANJ - 179-190 \ 1999 skega gradu; bil je zelo priljubljen med prebi- valci. 22. Dolenčeva ulica (1958), pred tem Orehek. Filip Dolenc (1906-1942), rojen v Lučinah; grad- beni delavec z Orehka, priključil se je OF, bil izdan in aretiran; po mučenju v Begunjah je bil ustreljen v Dragi. 23. Dražgoška ulica (novo poimenovanje 1962). Dražgoše, vas na južnem pobočju Jelovice, kjer so se partizani med 9. in 11. 1. 1942 prvič fron- talno spopadli z veliko močnejšimi nemškimi po- licijskimi enotami. Po umiku so Nemci vas po- žgali, moške prebivalce pa postrelili. 24. Drolčevo naselje (novo poimenovanje 1968). Albin Drok (1907-1953), roj. v Westfallnu. Med II. svetovno vojno pomočnik komandanta Prešer- nove brigade, komandant Gorenjskega vojnega področja. Po vojni komandant mesta Kranj. Ponesrečil se je kot gumar v tovarni Sava. 25. Drulovka (1958). Drulovka, območje na južnem predelu Kranja, na desnem bregu Save, samostojna katastrska občina. 26.Finžgarjeva ulica (1996), Trojarjeva ulica - del 1958 do 1996, Sh-ažišče - del do 1958, Kalvarija - del do 1958. Fran Šaleški Finžgar (1871-1962), rojen v Doslov- čah; gimnazijo in bogoslovje končal v Ljubljani. Služboval po več krajih v Sloveniji, bil je tudi kaplan na Sv. Joštu. Leta 1938 je bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Dobil je Prešernovo nagrado 1951. V Finžgarjevem literarnem ustvarjanju se menja- vajo zaverovanost v preteklost domače pokrajine in realistične snovi iz sodobnega časa. 27. Gasilska ulica (1958), Stražišče. Gasilci so s svojo več kot stoletno tradicijo ter z nesebično pomočjo ob gašenju požarov in pri naravnih nesrečah ves čas na razpolago ljudem. Ulica ob gasilskem domu. 28. Glavni trg (1993), Titov trg 1945-1993, Adolf Hitlerplatz 1941-1945, Mestni trg do 1941. Osrednji trg v starem mestnem jedru Kranja. 29.Gogalova ulica (1993), Ulica Veljka Vlahoviča 1977-1993. Prof. dr. Stanko Gogala (1901-1987), rojen v Kra- nju; utemeljitelj slovenske pedagogike. Zastopal je načelo, da naj bi učitelj predvsem razumel otrokovo osebnost. 30. Gorenjesavska cesta (1958), Gorenja Sava do 1941 in od 1945 do 1958, Sawe Vorstadt 1941 do 1945. Ledinsko ime na desnem bregu Save pod Smar- jetno goro. 31.Gosposvetska ulica (1958), Poljska pot do 1941 in od 1945 do 1958, Steinerweg 1941-1945. Gospa sveta na Gosposvetskem polju, v 7. stol središče slovenske karantanske kneževine. j 32. Gradnikova ulica (1960), Zlato polje. Alojz Gradnik (1882-1967), rojen v Medani v Go- riških brdih; pravnik, pesnik in prevajalec. Grad- nik velja za pesnika med moderno in ekspresio- nizmom. 33. Gregorčičeva ulica (1945), Koschatgasse 1941-1945, Tyrseva cesta do 1941. Simon Gregorčič (1844-1906), rojen v Vršnem pri Kobaridu. Katoliški duhovnik, slovenski pesnik. Njegove pesmi so imele veliko osveščevalno vlo- go med primorskimi Slovenci, nekatere so tudi ponarodele. 34. Gregoričeva ulica (novo poimenovanje 1970). Valentin Gregorič (1908-1944), rojen v Lazah; mi- zar v Čirčah. Med II. svetovno vojno je v njegovi delavnici v Čirčah delovala ilegalna partizanska tiskarna. Bil je izdan in ustreljen kot talec v Šent- vidu. 35. Grintovška ulica (novo poimenovanje 1988). Grintovec, 2558 m visoka gora v Kamniških Alpah. 36. Grmičeva ulica (novo poimenovanje 1970). Viktor Rozman, p. d. Grmičev (1902-1945), rojen v Valburgi; zidar v Čirčah. Leta 1944 stopil v partizane in padel kot borec Gregorčičeve briga- de pri Čepovanu. 37. Gubčeva ulica (novo poimenovanje 1962). Matija Gubec, vodja upora slovenskih in hrvaš- kih kmetov v letih 1572/73, ujet v bitki pri Stubici in zverinsko usmrčen v Zagrebu. 38. Hafnerjeva pot (1958), Sh-ažišče. Družina Hafner iz Stražišča; mati Marija (1895- 1942), hči Marija (1914-1942) ter sin Franc (1922- 1942) so se vključili v OF. Bili so izdani, odpe- ljani v Begunje in nato v Mauthausen, kjer so bili ustreljeni kot talci. 39. Huje do 1941 in po 1945, Am Hang 1941-1945. Ledinsko ime na levem bregu Kokre, samostojna katastrska občina. 40.Jahačev prehod do 1941 in po 1945, Reiter - Durchlass 1941-1945. Prehod med Maistrovim trgom in Ljubljansko cesto, kjer je do 1953 stala gostilna Pri Jahaču. 41.Jelenčeva ulica (1958), Primskovo. Družina Jelene, ki se je iz Češnjice pri Železnikih preselila na Primskovo. Marjan (1919-1944) zara- di sodelovanja s partizani ustreljen v Lescah; Gregor (1912-1942) se je priključil v OF, bil areti- ran in ustreljen kot talec; Stanislava (1923-1942) zaradi sodelovanja v OF aretirana in prek Begunj poslana v Auschwitz, kjer je umrla; Marija (1915- 1945), zaradi sodelovanja v OF aretirana in po- slana v taborišče Ravensbrück, kjer je umrla. 42. Jenkova ulica (1945), Albrecht Dürergasse 1941-1945, Layerjeva ulica do 1941. Simon Jenko (1835-1869), rojen v Prašah; slo- venski pesnik in pripovednik. V mladih letih je 182 7 1-2 KRONIKA 1999 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOV V MESTU KRANJ - .... 179-190 pisal predvsem domoljubno liriko, kasneje pod vplivom Heineja pa tudi socialno, s katero je vplival na mlajše generacije. 43.Jernejeva ulica (1996), Benedikova ulica - del 1958-1996, Skokova ulica - del 1958, 1996, To- minčeva ulica del 1977-1996, Stražišče do 1958. Sveti Jernej - svetnik, ki mu je posvečena cerkev ob tej ulici. 44.Ješetova ulica (1958), pred tem Stražišče. Franc Ješe-Podšmarjetski (1894-1944), roj v Nak- lem; posestnik in žimar iz Stražišča. Zaradi suma sodelovanja s partizani aretiran v bolnici na Golniku in ubit od domobrancev v Kranju. 45. Jezerska cesta (1958), Primskovo - del. Gore- nje - del, do leta 1958 se je tako imenovala da- našnja cesta Staneta Žagarja. Cesta, ki pelje proti naselju Jezersko. 46. Jurčičeva ulica (1945), Vogelweide-Gasse 1941-1945, Cojzova cesta do 1941. Josip Jurčič (1844—1881), rojen na Muljavi; slo- venski pisatelj, novinar in urednik. Snov za pi- sanje je črpal v ljudski tradiciji, kmečkem živ- ljenju in zgodovini. 47.Kajuhova ulica (1958), Klanec do 1941 in od 1945-1958, Am Hang 1941-1945. Karel Destavnik Kajuh (1922-1944), rojen v Šoš- tanju. Partizanski pesnik, pisal partizansko liriko, udarne in bodrilne pesmi. Padel je kot partizan v bližini rojstnega kraja. 48.Kalinškova ulica (novo poimenovanje 1976). Franc Kalinšek (1910-1944), rojen v Britofu; čev- ljarski pomočnik. V partizane stopil maja 1944 in že junija istega leta padel kot borec Vojkove brigade pri Novakih nad Cerknim. 49. Kališka ulica (novo poimenovanje 1988). Kališče, planina in gora nad Bašljem, 1844 m. 50. Kebetova ulica (novo pomineovanje 1962). Lojze Kebe-Štefan (1908-1942), rojen v Cerknici; ključavničar. Vodilni komunist v času vstaje na Gorenjskem, umrl je za posledicami ran na Jamni- ku. Po vojni je bil proglašen za narodnega heroja. 51. Kidričeva ulica (1958), Zlato polje. Boris Kidrič-Peter (1912-1953), rojen v Ljubljani. Študiral v Parizu, kot politični emigrant živel v Pragi. Bil je organizator OF in bil ves čas njen nesporni voditelj. Po osvoboditvi postal prvi predsednik vlade. Postavil je temelje povojnemu jugoslovanskemu gospodarstvu. Po vojni progla- šen za narodnega heroja. 52. Kocjanova ulica (1958), Kalvarija. Kocjan Kmetic (1912-1944), rojen na Jezici pri Lju- bljani. Soboslikar, živel v Stražišču. Vstopil v parti- zane in padel v Loški dolini na Notranjskem. 53. Kokrški breg do 1941 in od 1945 dalje, Kan- kerweg 1941-1945. Kokrški breg - breg proti reki Kokri, ledinsko ime. 54. Kokrški log (1958), Primskovo. Log ob reki Kokri, ledinsko ime. 55. Kolodvorska cesta (1958), Gorenja Sava do 1941 in od 1945 do 1958, Sawe Vorstad. Cesta proti kolodvoru, železniški postaji. 56. Komenskega ulica do 1941 in od 1945 dalje, Karawankenstrasse 1941-1945. Jan Amos Komensky, češki reformator, filozof, pedagog in književnik. Kot praktični pedagog se je zavzemal za pouk v materinščini. S svojim delom in idejami je ustvaril temelje sodobne pedagogike in s tem za razvoj šolstva v Evropi. 57. Kopališka ulica (1993), Ulica XXXI. divizije - del od 1962-1993, Kopališka ulica do 1941 in od 1945 do 1962, Badgasse 1941-1945. Ulica, ki poteka proti letnemu kopališču. 58. Koroška cesta (1945), Veldeserstrasse 1941- 1945, do 1941 Vidovdanska cesta od vrha Jeleno- vega klanca do Bekslja, od Bekslja dalje Blejska cesta. Koroška, pokrajina in dežela v sosednji Avstriji, kjer že od naselitve Slovanov žive Slovenci. 59. Kovačičeva ulica (1958), Primskovo. Stane Kovačič (1910-1942), roj. v Sv. Luciji pri Tolminu; prebegnil in se naselil na Primskovem. Partizanom se je priključil decembra 1941 in pa- del v boju z Nemci na Mošenjski planini. 60. Krajevna pot (1981), Seljakova ulica 1958- 1981, Stražišče. V osrčju naselja Stražišče, služi le lokalnim pre- hodom. 61.Krašnova ulica (1958), Primskovo. Filip Krašna-Vojko (1923-1942), rojen v Idriji; primorski emigrant, živel na Primskovem. Pri- ključil se je OF, bil izdan in aretiran ter ustreljen kot talec v Dragi. 62. Kriška ulica (novo poimenovanje 1988). Kriška gora 1591 m. 63. Križnarjeva pot (1958), Stražišče. Anton Križnar (1888-1945), rojen v Stražišču; kjer je bil tudi župan, padel je v zadnjih dneh vojne pri Brežicah, hči Rozka (1918-1944) je bila ushe- Ijena kot talka v Begunjah. 64. Krožna ulica (1958), Zlato polje. Območje ulice, ki poteka krožno ob Kidričevi cesti. 65. Kurirska pot (1958), Primskovo. Partizanski kurirji, oranizirani med II. svetovno vojno v Sloveniji zaradi prenašanja sporočil in pošte. 66. Kutinova ulica (1958), Orehek Andrej Kutin (1909-1942), rojen v Koseču pri Tolminu; primorski emigrant, delavec v tovarni na Gašteju. Priključil se je OF, bil aretiran, od- peljan v Begunje in naprej v Mauthausen, kjer je bil ustreljen kot talec. 183 12 KRONIKA 47 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOV V MESTU KRANJ - ..„ 179-190 1999 67. Laze (1996), Pševska cesta - del od 1958, Stra- žišče. Laze, staro ledinsko ime. 68. Levstikova ulica (1945), Goldenfeld 1941- 1945, Zlato polje do 1941. Fran Levstik (1831-1887), rojen v Retjah; slo- venski pisatelj, literarni teoretik in kritik, idejni vodja mladoslovencev. Borec za slovenski jezik in neizprosen kritik družbenega ter literarnega dogajanja v njegovem času. 69.Likozarjeva ulica (1958), Primskovo - del. Klanec - del. Anton Likozar (1857-1887), rojen na Primskovem; po poklicu učitelj. Poučeval je na Olševku, Go- ricah, Velesovem in Ljubljani. Na njegovo pobudo je bila zgrajena osnovna šola na Prulah. Bil je napreden učitelj, gospodar in čebelar. Kmečko mladino je navajal k umnemu gospodarjenju. 70. Ljubljanska cesta do 1941 in od 1945, Lai- bacherstrasse 1941-1945, po letu 1958 poimeno- vana tudi del Gorenje Save, del Labor, del Orehka, del Drulovke. Območje ob cesti, ki pelje proti Ljubljani. 71.Luznarjeva ulca (1958), Klanec - del, Prim- skovo - del. Franc Luznar (1874-1942); prvi učitelj na Prim- skovem, kjer je učiteljeval celih 35 let vse do leta 1925, ko je bil upokojen in do smrti vodil tiskarno Sava. Med učenci je bil zelo priljubljen, a pri oblasteh pogosto zapostavljen. 72. Maistrov trg (1945), Valwasor Platz 1941-1945, Mencingerjev trg do 1941. Rudolf Maister (1837-1934), rojen v Kamniku; slo- venski general in pesnik. Ob razpadu Avstro- Ogrske je prevzel s slovenskimi vojaki oblast v Mariboru. Bil je komandant jugoslovanske vojske v bojih za Koroško. Izdal je pesniško zbirko "Kitica mojih". 73. Mandeljčeva pot (1958), Cesta na Rupo 1945- 1958. Valentin Mandeljc (1837-1872), rojen v Kranju; slovenski pesnik in prevajalec. Sodeloval je pri literarni reviji "Vaje". Kot profesor je bil zaposlen v Kranju in Karlovcu. Prevajal je iz nemščine in francoščine. 74.Mataičeva ulica (1996), Sitarska pot 1958-1996, Stražišče. Matajc, Pri Matajc, znana stražiška družina, ulica poteka mimo njihovega zemljišča in hiše. 75.Medetova ulica (novo poimenovanje 1962). Pavla Mede-Katarina (1919-1943), rojena v Stra- hinju, in Rudolf Mede Groga (1909-1943), rojen v Strahinju; v partizane vstopila 1942 in se borila kot borca Pohorskega bataljona. Padla sta na Pohorju. Pavla je bila po vojni proglašena za narodno herojinjo. 76. Mencingerjeva ulica (novo poimenovanje 1962). Janez Mencinger (1838-1912), rojen na Brodu v Bohinju; pravnik, pripovednik in satirik. Avtor avtobiografskega romana "Moja hoja na Triglav". V Kranju je služboval kot odvetnik in bil pred- sednik kranjske čitalnice. 77. Mladinska ulica (novo poimenovanje 1958), i do tedaj Gregorčičeva ulica. Ulica, ki poteka za nekdanjim mladinskim do- j mom. 78. Mlakarjeva ulica (novo poimenovaje 1962). Družina Mlakar iz Šenčurja. Oče Janez predvojni komunist, sin Janko (1923-1941) partizan od ju- lija 1941, padel v borbi na Pasji ravni, sin Stanko (1924-1942), partizan od 1941, padel v bojih v Udinborštu. j 79. Mlekarska ulica (1970), Smledniška cesta od I 1958, Čirče. j Cesta, ki pelje k mlekarski šoli in mlekarni. SO.Mrakova ulica (novo poimenovanje 1962). Franc Mrak (1907-1942), rojen na Kokrici; dela- vec v Kranju predvojni komunist sekretar okrož- nega komiteja Kranj, komandir 1. Kranjske čete, po izdaji ujet in ustreljen kot talec v Begunjah. 81. Na Skali - del do 1958 Maistrov trg 1945-1958, Am Felsen 1941-1945, Na Skali do 1941. Del starega mestnega jedra, ki stoji na kon- glomeratni skali. 82.Nadižarjeva ulica (novo poimenovanje 1970), Čirče. Anton Nadižar (1916-1945), rojen v Čirčah; po poklicu profesor. Leta 1944 se je pridružil par- tizanom in padel kot pomočnik politkomisarja \ Vojkove brigade. j 83. Nartnikova ulica (1958), Labore. j Anton Nartnil^Černivec (1903-1944), rojen v Lu- I činah; delavec, živel v Stražišču, sekretar Okrož- nega komiteja KPS Kranj, ustanovitelj prve kranjske čete, partizan od julija 1941, padel pri Stični na Dolenjskem. j 84. Na vinograd (novo poimenovanje 1996). • Ledinsko ime. Vinograd: južno pobočje Šmarjet- \ ne gore, kjer so imeli freisinški škofi vinograde. 85. Nazorjeva ulica (novo poimenovanje 1962). j Vladimir Nazor (1876-1949), rojen Postire na Braču; hrvaški pesnik, esejist, romanopisec in : prevajalec. Bil je prvi predsednik AVNOJ-a in ; predsednik hrvaškega sabora. i 86. Oldhamska cesta (preimenovanje 1967), Kidri- ! čeva cesta od 1958. j Oldham, industrijsko mesto v severozahodni Angliji, ki je pobrateno s Kranjem. 87. Oprešnikova ulica (1958), Klanec. Valentin Oprešnik-Zdravko (1887-1944), rojen v Lukovici; predvojni žandarmerijski narednik, med vojno delal kot vratar, bil je član KP. Zaradi i izdaje je bil aretiran in ustreljen na Klancu. j 184 KRONIKA 1999 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOVV MESTU KRANJ - 179-190 ' Glavni trg v Kranju se je do leta 1941 imenoval Mestni trg, v času nemške zasedbe Hitlerplatz, od 1945 do 1993 Titov trg 88. Pante (1996), Skokova ulica od 1958, Stražišče. Pante, ledinsko ime v Stražišču. 89. Partizanska cesta (1945), Vogelweidegasse 1941- 1945, Cojzova cesta do 1941, del Kokriško predmestje. Pojem odporniškega gibanja, ki se je izrazito razvilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno. 90.Pintarjeva ulica (novo poimenovanje 1970), Circe. Jože Pintar (1914-1945), rojen v Studenem pri Že- leznikih; mizarski pomočnik v Cirčah. Kot borec Prešernove brigade je bil ujet in ustreljen v Bukovščici. 91. Planina 1958. Ledinsko ime v katastrski občini Huje. 92. Pod gradom (1996), Pot na Jošta 1958, Stra- žišče. Šempetrska graščina, ob kateri poteka ta ulica. 93. Poštna ulica (1945), Poststrasse 1941-1945, Maistrov trg do 1941. Ulica ob nekdanji glavni pošti v Kranju. 94. Pot na Jošta (1958), Kalvarija - del, Stražišče - del. Območje ob poti v smeri gore in naselja Sveti Jost. 95. Pot na kolodvor do 1941 in od 1945, Bahn- hofweg 1941-1945. Pot, kjer je bližnjica na kolodvor. Savske durce - savske duri. 96. Pot v Bitnje (1958), Stražišče. Območje ob poti proti Bitnjam. 97. Pot v puškarno (1996), Ješetova ulica - del 1958, Stražišče. Pot proti nekdanji žimarici, kasneje uspešni to- varni lovskega orožja. 98. Pot v Torklo (novo poimenovanje 1996). Torkla, ledinsko ime. 99. Pot za Krajem (1958), Orehek Pot ob robu naselja Orehek. 100. Prečna ulica (1996), Ješetova ulica - del 1958, Stražišče. Ulica, ki povezuje Pševsko in Ješetovo ulico.(Do leta 1969 se je tako imenovala ulica, ki je pove- zovala Koroško in Gregorčičevo cesto, danes tam stoji blagovnica Globus, starejša imena Alfe post- strasse 1941-1945, Poštna ulica do 1941). 101. Prešernova ulica do 1941 in od 1945, Schillersfrasse 1941-1945. France dr. Prešeren (1800-1849), rojen v Vrbi; ad- vokat, največji slovenski pesnik. Od leta 1846 je imel advokaturo v Kranju. Njegovo pesniško delo obsega različne zvrsti lirskega in epskega pesništva. 102. Pševska cesta (1958), Stražišče. Območje ob cesti proti naselju Pševo. 103. Reginčeva ulica (1945), Jahngasse 1941-1945, Puharjeva ulica do 1941. Pri Regincu, Reginčevi, domače ime za družino 185 12 KRONIKA 47 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOV V MESTU KRANJ - 179-190 I 1999 Puhar, ki je imela ob tej ulici svojo hišo. 104. Reševa ulica (1958), Klanec - del, Primskovo - del. Drago Reš (1923-1942), rojen v Ljubljani; torbar, živel na Primskovem, vključil se je v OF, zaradi izdaje je bil aretiran in ustreljen kot talec v Mo- stah pri Žirovnici. Miloš Reš (1919-1945), rojen v Ljubljani; delavec, živel na Primskovem, zaradi sodelovanja pri OF je bil aretiran in poslan v taborišče Mauthausen, kjer je umrl. 105. Retljeva ulica (novo poimenovanje 1970), pred tem Čirče. Anton Retelj (1913-1942); rojen na Poljanah pri Novem mestu; tkalski podmojster, živel v Cirčah. Zaradi sodelovanja v OF je bil aretiran in ustreljen kot talec v Mauthausnu. 106. Rotar jeva ulica (1958), Jurčičeva ulica 1945- 1958, Vogelweidegasse 1941-1945, Cojzova ulica do 1941. Bogomil Rotar (1921-1942), dijak kranjske gimna- zije; pozimi 1942 se je priključil partizanom in padel v Rovtu nad Crngrobom. Filip Rotar (1891-1944), rojen v Globokem, po poklicu uradnik. Že pozimi 1942 se je vključil v OF, bil aretiran in izpuščen, ponovno aretiran in ustre- ljen kot talec v Šentvidu. 107. Rožna ulica (1996), Benedikova ulica od 1958, Stražišče. Ulica, ki poteka ob hortikulturno urejenih vrto- vih. 108. Ručigajeva ulica (1958), Primskovo - del. Klanec - del. Ernest Ručigaj (1892-1942), rojen v Mengšu; so- davičar, organizator OF v Kranju, usmrčen na domu. Božidar Ručigaj (1920-1941), rojen v Kra- nju; partizanom se je priključil poleti 1941 in še isto leto padel na Valterskem vrhu v Poljanski dolini. Boris Ručigaj (1923-1942), rojen v Kranju; partizanom se je pridružil pozimi 1942 in še isto leto padel na Bašeljskem sedlu. Jože Ručigaj (1896-1944), rojen v Mengšu; sodavičar v Kranju, spomladi 1944 so ga usmrtili domobranci na Očanah. 109. Rupa do 1941 in od 1945, Grubendorf 1941- 1945. Rupa, ime za zaselek in katastrsko občino na severnem robu Kranja. 110. Savska cesta (1945), Sawestrasse 1941-1945, Kosovska cesta do 1941. Cesta, ki poteka vzporedno ob levem bregu Save. 111. Savska loka (1958), Gorenja Sava. Loka ob reki Savi. 112. Sejmišče do leta 1941 in po 1945, Am Vieh- markt 1941-1945. Sejmišče, kjer so bili nekdaj živinski sejmi. 113. Seljakovo naselje (novo poimenovanje 1981). < Lucijan Seljak (1912-1942), rojen v Klavžah na Primorskem; soboslikar, živel v Stražišču, pred- vojni član KP, zaradi izdaje je bil aretiran in kot talec ustreljen v Dragi. 114. Sitarska pot (1958), Stražišče. Sitarstvo je bila zelo razširjena obrt v Stražišču, predvsem v predelu, kjer je speljana ulica. 115. Skalica (1958), Huje. Predel nad levim bregom kanjona reke Kokre. 116. Skokova ulica (1958) Stražišče. Vinko Skok (1921-1944), rojen v Stražišču; tovar- niški delavec, v jeseni 1942 se je priključil par- tizanom, padel v borbah na Mohorju. 117. Slovenski trg (1991), Trg revolucije 1961- 1991, Park svobode 1945-1961, Horst-Wessel- Platz 1941-1945, Kraljeviča Petra park do 1941. Ob razglasitvi samostojne Slovenije je bila tu osrednja proslava v Kranju in posajena lipa slovenske samostojnosti. 118. Smledniška cesta (1958), Čirče - del. Huje - del. Predel ob cesti, ki pelje proti Smledniku. 119. Sorska ulica (novo poimenovanje 1988). Sorsko polje, ravninski predel jugovzhodno od Kranja. 120. Stara cesta do 1941 in od 1945, Am Weiher 1941-1945. Cesta, po kateri je bil prvoten - star dostop do Kranja. 121. Staretova ulica (1970), Čirče. Jakob Stare iz okolice Kranja, 1687 je vodil kmečki upor proti smledniškemu gospostvu, ozi- roma graščaku Ivanu Pernu. Leta 1688 so ga ujeli in usmrtili pred mestnim zidom v Kranju. 122. Storžiška ulica (novo poimenovanje 1988). Storžič, 2131 m visoka gora. 123. Stošičeva ulica (1958), Gosposvetska cesta do 1941 in od 1945 do 1958, Steinergasse 1941-1945. Milorad Stošič (1904-1941), rojen v Vranju; pred vojno graničarski podoficir v Tržiču, pridružil se je borcem kranjsko tržiške čete, bi je ujet in javno obešen v Kranju, prva žrtev nemških okupatorjev. 124. Stražiška ulica (1958), Stražišče - del, Kal- varija - del. Ulica v predelu Stražišča v Kranju. 125. Stritarjeva ulica (1945), Frobelgasse 1941- 1945, Koblarjeva ulica do 1941. Josip Stritar (1836-1923), rojen v Podsmreki pri Velikih Laščah; slovenski pesnik, pisatelj, kritik in urednik. Izdajal in urejal je dunajski Zvon. 126. Strmov (1996), Šiškovo naselje 1976-1996. Strmov, ledinsko ime za predel pod Šmarjetno goro. 127.Struževo do 1941 in od 1945, Am Strand 1941-1945. Naselje severozahodno od Kranja in samostojna katastrska občina. 186 7 'I KRONIKA 1999 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOVV MESTU KRANJ - ..„ 179-190 128. Šempetrska ulica (1958) Stražišče. Ulica proti Sempetrskemu gradu v Stražišču. 129. Siškovo naselje (novo poimenovanje 1976). Družina Šiška, oče Jože (1894-1942), rojen v Hrastju; uradnik iz Stražišča, zaradi sodelovanja z OF aretiran in poslan v Dachau, kjer je umrl. Sin Jože (1921-1942), študent; priklučil se je OF, bil aretiran in ustreljen kot talec v Bistrici. Sin Alfonz (1924-1942), dijak; zaradi sodelovanja z OF aretiran in ustreljen kot talec v Mostah pri Žirovnici. Sin Alojz (1926-1942), rojen v Stra- žišču; dijak, zaradi sodelovanja v OF ustreljen kot talec v Bistrici. 130. Škofjeloška cesta (1958), Labore - del, KaL varija - del, Stražišče - del. Cesta, ki pelje proti Skofji Loki. 131. Škrlovec 1945, Auf der Bastai 1941-1945, Na Škrlovcu do 1941. Predel nad savskim kanalom, kjer je v okviru obrambnega sistema stala utrdba - obrambni stolp Škrlovec. 132. Smarjetna gora do 1941 in po 1945, Mar- garethensberg 1941-1945. Smarjetna gora, 652 m visok hrib nad Kranjem. 133. Šmidova ulica 1970, Smledniška ulica 1958- 1970, Čirče. Stanko Šmid (1923-1942), rojen v Sekah; v Čir- čah se je učil mizarstva, 1942 se je priključil Kokrški četi, bil je omamljen in ujet v okrogelski jami in ustreljen kot talec v Dragi. 134. Šolska ulica (1958), Stražišče. Ulica ob Osnovni šoli Lucijan Seljak v Stražišču. 135. Sorlijeva ulica (novo poimenovanje 1968). Družina Šorli je imela domačijo in mlin ob Rupovščici. V mlinu je bila partizanska javka in kraj za sestanke. Eden od sestankov je bil izdan, Nemci so mlin 21. 3. 1944 napadli in z domačijo skupaj požgali, štirje partizani so padli, ostali zbežali, domače so zaprli in odpeljali v taborišče. 136. Špikova ulica (novo poimenovanje 1988). Špik, ledinsko ime za osamelo vzpetino na vho- du v sotesko Zarice nad Savo pri Drulovki. 137. Štirnova ulica (1958), Primskovo. Franc Štirn (1904-1942), rojen v Gorenjah; dela- vec, v partizane stopil letal941 in padel v borbi z Nemci na Jelovici. 138. Šuceva ulica (novo poimenovanje 1976). Emil Šuc (1919-1943), rojen v Kazljah pri Sežani; študent agronomije, živel na Primskovem, maja 1943 stopil v partizane in še isto leto padel v borbi z Nemci pri Verdu. 139. Tavčarjeva ulica 1945, Hinterhausgasse 1941-1945, Bleiweisova do 1941; - spodnji del, 7 hišnih številk Gayergasse 1941-1945. Cerkvena ulica do 1941; trg med cerkvijo in Prešernovim gledališčem Goethe-Platz 1941-1945, Strossma- yerjev trg do 1941. Ivan Tavčar (1851-1923) rojen v Poljanah nad Škofjo Loko; slovenski pripovednik, liberalni poli- tik, poslanec v avstrijskem državnem zboru in lju- bljanski župan. Kot odvetniški koncipient je služ- boval v Kranju, kjer je bil tajnik Narodne čitalnice. 140. Tekstilna ulica (1958), Primskovo. Kranj je poznano središče tekstilne industrije, zlasti med obema vojnama, ki počasi usiha. Za usposabljanje tekstilcev je bila zgrajena tekstilna šola; ulica poteka ob tekstilni šoli. 141. Tomažičeva ulica (1958), Primskovo. Alojz Tomažič (1912-1942), rojen v Gorenjah; de- lavec, v partizane stopil že poleti 1941, bil je ujet in ustreljen kot talec v Gramozni jami. 142. Tominčeva cesta (novo poimenovanje 1977), Stražiška ulica - del 1958-1977, Benedikova ulica - del 1958-1977. Ivan Tominc (1911-1942), rojen na Hrušici; orga- nizator tekstilne stavke v Kranju, po prihodu Nemcev aretiran, poslan v taborišče, od koder je pobegnil, se umaknil na Primorsko, se priključil partizanom in padel v Ložah nad Vipavo. 143. Tomšičeva ulica (1958), srednji del Gasilski trg do 1941 in od 1945 do 1958, severni del Jenko- va ulica do 1941 Layergasse 1941-1945, južni del Schlossweg 1941-1945, Grajska ulica do 1941. Tone Tomšič (1910-1942), rojen v Ljubljani; vodil- ni slovenski komunist pred vojno, organizator vstaje v Sloveniji, pozimi 1941 aretiran in ustreljen kot talec. Po vojni proglašen za narodnega heroja. 144. Trg Prešernove brigade (novo poimenova- nje 1985). Prešernova brigada je bila ustanovljena poleti 1943 v Davči, v njej so se bojevali pretežno Gorenjci. Enota se je uspešno bojevala z Nemci in domobranci in ob koncu vojne osvobodila Gorico. 145. Trg Rivoli (novo poimenovanje 1985). Rivoli, industrijsko mesto v severni Italiji v bližini Torina, ki je pobrateno s Kranjem. 146. Triglavska ulica (novo poimenovanje 1988). Triglav, najvišja slovenska gora, 2864 m. 147. Trojarjeva ulica (1958), Stražišče - del, KaL varija - del. Franc Trojar-Sloven (1904-1943), rojen v Gorici; pek v Stražišču. Zaradi sodelovanja s partizani je bil aretiran in mučen v zaporu, ustreljen nad šempetrskim gradom. 148. Trubarjev trg do 1941 in od 1945, Am Baum- garten 1941-1945. Primož Trubar (1508-1586), rojen v Raščici; slo- venski protestantski nabožni pisatelj, začetnik slovenske književnosti. Zaradi širjenja refor- macijskih - protestantskih idej je moral zbežati v Nemčijo, a se je vrnil in bil do leta 1565 superintendent slovenske protestantske cerkve, ko je bil ponovno pregnan v Nemčijo. 187 12 KRONIKA 7 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOVV MESTU KRANJ - 179-190 ! 1999 149. Ulica Draga Brezarja (novo poimenovanje 1976). Drago Brezar (1922-1942), rojen v Kranju, skla- diščnik; februarja 1942 je šel v partizane, še isti mesec je bil ujet in ustreljen kot talec v Dragi. 150. Ulica Franca Rozmana-Staneta (dopolnitev poimenovanja 1979), pred tem od 1976 Ulica Staneta Rozmana. Franc Rozman-Stane (1912-1944), rojen v Spod- njih Pirničah; pek, v španski republikanski arma- di je bil kapetan, med 11. svetovno vojno ko- mandant glavnega štaba NOV, smrtno se je po- nesrečil pri preizkušanju novega minometa. Proglašen za narodnega heroja. 151. Ulica Gorenjskega odreda (novo poimeno- vanje 1976). Gorenjski odred, partizanska enota, ki je delovala na Gorenjskem od junija 1942 do avgusta 1944, ko so iz njega nastali trije novi odredi. 152. Ulica Janeza Puharja (novo poimenovanje 1976). Janez Puhar (1814-1864), rojen v Kranju; duhov- nik in fotograf, izumitelj fotografije na steklo (heliotipija). Odlikovan na londonski industrijski razstavi 1852. 153. Ulica Janka Puclja (novo poimenovanje 1985). Janko Pucelj-Cene (1919-1942), rojen v Kranju; v partizane stopil spomladi 1942 in še decembra istega leta padel v boju z Nemci v Struževem. 154. Ulica Juleta Gabrovška (novo poimenova- nje 1981). Dr. Jule Gabrovšek (1912-1940), rojen v Ljubljani; pravnik, bil je koncipient v advokatski pisarni dr. Jožeta Vilfana v Kranju. Opravljal je dolžnost sekretarja MK KPS Kranj in vodil tečaje za delavske zaupnike. V nepojasnjenih okoliščinah se je ubil na poti na Razor. 155. Ulica Lojzeta Hrovata (novo poimenovanje 1981). Lojze Hrovat (1902-1942), rojen v Begunjah; de- lavec. Že pred vojno je deloval v sindikatih, bil med organizatorji vstaje na Gorenjskem, udeležil se je dražgoške bitke in padel prvi ali drugi dan bojev v okrogelski jami. 156. Ulica Milene Korbarjeve (1958), Primskovo. Milena Korbar-Irena (1925-1944), rojena v Kra- nju; dijakinja kranjske gimnazije, v osvobodilno gibanje se je vključila že 1942 in delovala kot organizatorka mladine. Padla je ob napadu na Šorlijev mlin. 157. Ulica Mirka Vadnova (novo poimenovanje 1979). Mirko Vadnov (1921-1942), rojen v Postojni; električar, živel na Primskovem. Partizanom se je priključil že leta 1941, padel je v Rovtu nad Crngrobom. j 158. Ulica mladinskih brigad (novo poimenova- nje 1962). Mladinske delovne brigade so bile sinonim v prvem obdobju socializma pri gradnji cestnih objektov in gospodarske infrastrukture. V Kranju je mladina gradila vodovod Bašelj-Kranj in športni stadion. 159. Ulica Nikole Tesle (novo poimenovanje 1977). Nikola Tesla (1856-1943), rojen v Smiljanu pri Gospiču; uspešen izumitelj na področju elektro- tehnike, deloval v Budimpešti, Parizu in ZDA. 160. Ulica Rudija Papeža (novo poimenovanje 1981). Rudi Papež (1912-1942), rojen v Knezi na Pri- morskem; čevljar, predvojni komunist, eden od organizatorjev vstaje na Gorenjskem, zaradi iz- daje ujet in po mučenju usteljen kot talec v Be- gunjah. 161. Ulica Tatjane Odrove (1958), Primskovo. Cecilija Odar-Tatjana (1919-1945), rojena na Brdu pri Radovljici, delavka iz Kranja, sekretarka AFŽ, na poti na Primorsko so jo ujeli domo- branci in po mučenju ustrelili nad Lajšami. 162. Ulica Tončka Dežmana (novo poimenova- nje 1977). Anton Dežman-Tonček (1920-1976), rojen v Les- cah; partizanom se je priključil poleti 1941 in se bojeval v različnih partizanskih enotah. Po vojni ostal v JLA in napredoval v generalmajorja. Pro- glašen je bil za narodnega heroja. 163. Ulica Tuga Vidmarja (novo poimenovanje 1981). Tugo Vidmar (1919-1942), rojen v Ložu; kadet vojnopomorske akademije v Dubrovniku. Ob pričetku vojne se je vrnil v Kranj, kjer je postal sekretar SKOJ-a. Zaradi izdaje je bil aretiran in ustreljen kot talec v Begunjah. 164. Ulica Vide Šinkovčeve (1958), Primskovo. Vida Sinkovec-Janina (1925-1945), rojena v Kra- nju; dijakinja. V osvobodilno gibanje se je vklju- čila takoj po nemški zasedbi, bila je sekretarka Okrožnega komiteja SKOJ. Na poti na Primorsko so jo ujeli domobranci in jo po mučenju ustrelili nad Lajšami. 165. Ulica XXXI. divizije (1962), Kopališka ulica od 1945 do 1962. XXXI. divizija, najprej imenovana Triglavska, je bila formirana jeseni 1943 in je delovala na des- nem bregu Save vse do osvoboditve. V njen sestav so bile vključene Prešernova, Gradnikova in brigada Janka Premrla-Vojka. 166. Ulica 1. avgusta (novo poimenovanje 1960). Prvi avgust je bil do leta 1994 občinski praznik nekdanje Občine Kranj. 167. Valjavčeva ulica (1962), Valjavčeva cesta 1958-1962, Cesta na Golnik 1945-1965. 188 47 12 KRONIKA 1999 FRANCE BENEDIK: SEZNAM UL[C, CEST IN TRGOV V MESTU KRANJ -.... 179-190 Matija Valjavec p. d. Kračmanov (1831-1897), ro- jen na Srednji Beli; slovenski pesnik, jezikoslovec in folklorist. Pisal je pripovedne pesmi, zapisoval ljudske pesmi in prozo. Raziskoval je starejšo slovensko književnost. 168. Vidmarjeva ulica (novo poimenovanje 1958). Miloš Vidmar (1921-1945), rojen v Kranju; štu- dent. Že 1941 se je vključil v boj proti oku- patorju, bil ranjen, 1942 stopil v partizane, bil je ujet in interniran, po vrnitvi iz internacije se je ponovno pridružil partizanom in padel kot oficir Jeseniško-bohinjskega odreda na Koroškem. 169. Vodopivčeva ulica Savski breg do 1941 in od 1945 do 1958, Bergstrasse 1941-1945. Franc Vodopivec-Ciril (1913-1942), rojen v Pete- linjah na Krasu; čevljarski pomočnik v Kranju, predvojni komunist, organizator vstaje v kranj- skem okrožju, v partizanih od poletja 1941, padel na bašeljskem sedlu. 170. Vrečkova ulica (novo poimenovanje 1975). Vreček Rajko (1920-1944), rojen v Kranju; klju- čavničar, partizan od leta 1943, bil ujet in ustre- ljen kot talec v Lescah. Vreček Jože (1922-1944), trgovski pomočnik; vodja gospodarske komisije v kranjskem okrožju, padel v boju z nemško pa- truljo na Pševem. 171. Vrtna uhca do 1941 in od 1945 dalje, Gartengasse 1941-1945. Ulica ob nekdanjem velikem vrtu za sedanjo avtobusno postajo. 172. Zadružna ulica (1958), Primskovo. Ulica ob poslopju nekdanje kmetijske zadruge na Primskovem. 173. Zariška ulica (novo poimenovanje 1988). Zarica, kanjon reke Save, zalit ob pričetku ob- ratovanja hidroelektrarne v Mavčičah. 174. Zasavska cesta (1958) Labore - del, Orehek - del, Drulovka - del. Cesta, ki poteka vzporedno z desnim bregom reke Save. 175. Zevnikova ulica (1958), Orehek. Vinko Zevnik-Železnik (1914-1943), rojen v Pra- šah; zidar, po nemški zasedbi izseljen v Srbijo, kjer se je priključil partizanom. Vrnil se je v Slo- venijo, bil imenovan za komandanta bataljona v Vojkovi brigadi in padel v boju z Nemci nad Idrijo. Po vojni je bil proglašen za narodnega heroja. 176.Zlatnarjeva pot (1958), Stražišče. Milan Zlatnar (1912-1942), rojen v Ljubljani; pro- metnik v Žabnici, živel v Stražišču. Zaradi so- delovanja v OF je bil aretiran, poslan v taborišče Mauthausen, kjer je bil ustreljen kot talec. 177. Zlato polje do 1941 in po 1945, Goldenfeld 1941-1945. Ledinsko ime na severozahodnem predelu Kra- nja. 178. Zoisova ulica (1992), Ulica Mose Pijade 1962-1992, Gregorčičeva ulica 1945-1962. Žiga Zois (1747-1819), slovenski podjetnik, fuži- nar, mentor in mecen. Podpiral je slovenske literate in znanstvenike, po njem se imenuje mineral - zoisit. 179. Žanova ulica (1958), Klanec. Jože Žan (1903-1944), rojen na Klancu; čevljar. V njihovi hiši je 1941 in 1942 delovala ilegalna tis- karna. Bil je izdan in poslan v taborišče Maut- hausen, kjer je umrl. 180. Žeškova ulica (1958), Labore. Jože Žeško (1912-1942), rojen na Bizeljskem; živel na Orehku, kjer je bil po nemški okupaciji sekretar partijske organizacije, zaradi izdaje je bil aretiran in ustreljen v Dragi kot talec. 181. Župančičeva ulica (1958), Huje. Oton Župančič (1878-1949), rojen v Vinici; slo- venski pesnik, dramatik in prevajalec, pripadal je moderni, bil je upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. ZUSAMMENFASSUNG Verzeichnis der Gassen, Straßen und Plätze der Stadt Kranj - Entstehung, Benennung und Umbenennung Die erste Gesamtdarstellung der Gassen, Straßen und Plätze mit einer Ubersichtskarte wurde von Dr. Josip Žontar in seinem Werk Zgodovina mesta Kranj (Die Geschichte der Stadt Kranj; 1939, Neuauflage 1982) veröffentlicht. In seinem Beitrag im Sammelband Kranjshj zbornih: (Razvoj numera- cijskih enot na ozemlju kranjske občine/Die Ent- wicklung der Numerierungseinheiten im Bereich der Gemeinde Kranj) umriß Dr. Vasilij Melik die Geschichte der Numerierung von Gebäuden. Die Namen von Gassen, Straßen und Plätzen wurden seit Erscheinen der Zgodovina mesta Kranj meh- rfach verändert und hingen von der jeweiligen Behörde ab, die über die Benennung entschied. Die ersten Umbenennungen wurden zur Zeit der deutschen Besatzung durchgeführt. Beschlüsse der neuen Besatzungsbehörden über die Ein- deutschung wurden schon im Mai 1941 gefaßt, und im September desselben Jahres mußten alle Hausbesitzer neue eingedeutschte Hausnummern- schilder anbringen. Durch Umbenennung von Gassen, Straßen und Plätzen versuchte man, Kranj 189 KRONIKA 7 FRANCE BENEDIK: SEZNAM ULIC, CEST IN TRGOVV MESTU KRANJ - 179-190 1999 ein völlig deutsches Antlitz zu verleihen. Un- mittelbar nach der Befreiung wurden die Straßen im Mai 1945 von den neuen Behörden umbenannt, wobei man, von einigen wenigen Ausnahmen abgesehen, auf die alten Namen zurückgriff. Dieser Zustand dauerte bis zum Jahre 1957 bzw. 1958, als die Verordnung über die Einführung einer neuen Numerierung in der Stadt Kranj in Kraft trat. Aufgrund dieser Verordnung wurden die um- liegenden Vorstadtsiedlungen (Gorenja Sava, Kal- varija, Labore, Stražišče, Orehek, Drulovka, Čirče, Planina, Huje, Klanec, Primskovo, Gorenje, Rupa) dem Stadtterritorium einverleibt und in das Straßensystem einbezogen. Durch den intensiven Stadtbau in den sechziger, siebziger und achtziger Jahren nahm die Zahl der neuen Gassen, Straßen und Plätze rasch zu. Es ist äußerst schwer, im Zeitabschnitt nach 1958 der Straßenbenennung zu folgen, liegt doch kein Archivmaterial über even- tuelle Kommissionen vor, die die Verfahren der Benennung oder Umbenennung von Straßen geleitet hätten. Vom Zgodovinski aMv Ljubljana, DE za Gorenjsko Kranj (Historisches Archiv Lju- bljana, Außenstelle für Gorenjska Kranj) werden lediglich Fragmente aufbewahrt. Hinsichtlich der neuen Benennungen und Umbenennungen ist man lediglich auf den Uradni vestnik Gorenjske (Amtsblatt für Gorenjska) angewiesen. Aus den amtlichen Bekanntmachungen geht hervor, daß verschiedene Stellen über die Umbenennungen entschieden. Die Verordnung über die EinfüJrrung einer neuen Numerierung der Stadt Kranj (Uradni vestnik za Gorenjsko 1/58) wurde vom Občinski ljudski odbor (Gemeinde-Volksausschuß), während die Verordnung bzw. Ergänzungsbestimmungen über Änderungen vom Oddelek za splošne zadeve (Abteilung für allgemeine Angelegenheiten) er- lassen wurden. Anschließend wurde die Problematik der Numerierungen und Benenn- ungen vom Oddelek za občo upravo in notranje zadeve (Abteilung für allgemeine Verwaltung und Inneres), später vom Oddelek za občo upravo in družbene dejavnosti (Abteilung für allgemeine Verwaltung und Soziales) übernommen. Gemäß dem neuen Statut der Skupščina občine Kranj (Gemeindeversammlung Kranj) von 1973 bestätigte der Izvršni svet Skupščine občine Kranj (VoU- zugsrat der Gemeindeversammlung Kranj) Um- und Neubenennungen, und zwar auf Vorschlag der gesellschaftspolitischen Organisationen. Zu Be- ginn der achtziger Jahre wurde diese Befugnis dem Zbor krajevnih skupnosti (Rat der Ortsgemein- schaften) der Občinska skupnost Kranj (Gemeinde- versammlung Kranj) übertragen, der Vorschläge zu Straßenbenennungen aufgrund von Stellung- nahmen der gesellschaftspolitischen Organisati- onen annahm. In dieser Zeit überwog die Be-, nennung nach Personen, die am Volksbefreiungs- kampf teilgenommen hatten oder als Partisanen gefallen waren. Erst im Jahre 1991 wurde eine Kommission zur Straßenumbenennung gegründet, die Vorschläge der Kommission wurden vom Zbor krajevnih skupnosti hesiäW^t Nach der Gründung des unabhängigen slowenischen Staates fand eine Umbenennung von solchen Straßen und Plätzen statL die der Stadt Kranj bis dahin ein jugo- slawisches Antlitz verliehen. Mit der Einführung einer neuen lokalen Selbstverwaltung wurde die genannte Kommission abgeschafft. Veränderungen hinsichtlich der Benennungen oder Umbenenn- ungen werden vom Mestni svet (Stadtrat) aufgrund der Vorschläge, die ihm von den Sveti krajevnih skupnosti (Räte der Ortsgemeinschaften) vermittelt werden, beschlossen. Den letzten Änderungen stimmte der Mestni svet im Jahre 1996 zu, und seither gibt es in Kranj 181 Gassen, Straßen und Plätze. Angesichts der Tatsache, daß kein Archiv mit Begründungen von Straßenbenennungen erhalten isL wurde erst im Jahre 1992 auf der Grundlage verschiedener Quellen und Literatur eine ent- sprechende Studie erarbeitet und der zuständigen Kommission vorgelegt. Dem Verzeichnis von Gassen, Straßen und Plätzen ist die Begründung für ihre Benennung beigefügt ferner das Datum der Benennung oder Umbenennung sowie die alten Namen. Herrn Silvo Grobovšek, der Ergänz- ungen beigesteuert hat, gilt mein aufrichtiger Dank. VIRI IN LITERATURA Arhiv Gorenjskega muzeja, fond Življenjepisi pad- lih borcev. 190 47 KRONIKA 1999 IN MEMORIAM, 191-192 In memoriam Akad. prof. dr. Ferdo Gestrin (1916-1999) Najino zadnje srečanje, dan pred nenadno smrtjo na Bledu, je bilo posvečeno razgovoru o košnji in borbi z mahom, ki uničuje travnato rušo. Dogovorila sva se, da bova temo nadaljevala v ponedeljek. Ni ga bilo in ga nikoli več ne bo. Akad. prof. dr. Ferdo Gestrin je bil, kot do- kazuje njegov polni akademski naslov, eden naj- večjih živečih slovenskih zgodovinarjev. Na njemu lasten način je bil pravzaprav eden stebrov naše stroke v zadnjih desetletjih, saj je neprisiljeno po- vezoval tako strokovnjake iz različnih obdobij kot različnih generacij in nenazadnje tudi različnih političnih prepričanj. Zavedal se je razlik v kva- liteti, osebnostnih razlikah, poznal je prijateljstva in vedel za sovraštva in nestrpnost. S svojim zgledom je skušal presegati tisto kar ločuje in s poudarjanjem pozitivnih lastnosti posameznikov združevati. Bolelo ga je nesorazmerje med dobrimi možnostmi za delo, velikim številom poklicnih raziskovalcev in njihovim izplenom, ki ne zmore preseči individualizma in parcialnih interesov. Veselili so ga dosežki mlajših slovenskih zgodovi- narjev, žalostilo ga je pomanjkanje "corpsgeista", občutka pripadnosti stroki. Njegova velika želja je bila, da bi vsaj na inštitutih nastajala temeljna dela slovenske historiografije, ki jih lahko ustvari le strokovno sinhroniziran in dobro voden kolektiv. Ker so njegove pobude naletele le na verbalno podporo, svoje avtoritete pa ni hotel izpostavljati, se je umikal iz institucionalnih oblik delovanja, čeprav je bil stalno pripravljen poprijeti, če bi to izboljšalo obstoječe razmere. Ferdo Gestrin sodi v tisto redko skupino slo- venskih zgodovinarjev, ki je bila sposobna razisko- vati praktično enakovredno vsa obdobja slovenske zgodovine. To dokazuje tudi njegova izjemno bogata bibliografija. Iz nje je tudi razvidno, da je bil sposoben tako minucioznih raziskav, kot širokih sintez, ki so bile za nekatere celo preširoke. Glede na njegov socialni izvor in razmeroma nelahko mladost, mu je bila posebno pri srcu gospodarska in socialna zgodovina. Nagnjenost k tem platem človeškega življenja je še zlasti dokazoval z oseb- nim zgledom, saj je bil sposoben biti vrhunski znanstvenik, pa tudi tizični delavec in kmet, čeprav ni nikoli pozabil povedati, da je bil mestni otrok. Nedavno sva ugotavljala, ali kdo od naju še zna okomatati in zapreči vola oziroma konja Rad se je loteval tako hišnih opravil, popravil avtomobila kot klepanja kose. V svoji delovni sobi na inštitutu imam žganje, ki ga je sam skuhal, na mizi je njegova knjiga, ki jo je napisal kot osem- desetletnik. Kot tak se je spopadel tudi z računal- nikom, v katerem je ostal dobršen del njegove naslednje knjige. Ferdo Gestrin je bil velik, mednarodno uve- ljavljen znanstvenik. Z mnogimi je leta vzdrževal stike, ne da bi se z njimi kdaj osebno srečal. Kljub temu mu ni bilo nikoli nečastno in neprimerno sodelovati v lokalnih zbornikih. Vedel je, da vse- bina določa kvaliteto, ne pa naslov revije in kraj njenega izhajanja. Rad se je odzival lokalnim po- vabilom in sodeloval na prireditvah naših društev. Številni zgodovinarji, ki so hkrati tudi učitelji, imajo precejšnje težave z usklajevanjem včasih na- videzno nasprotnih interesov. Kljub dolgoletnemu osebnemu prijateljstvu, med nama ni bilo tabu tem, čeprav sva na mnogih področjih vztrajala na popolnoma izključujočih se stališčih, mi ni bilo rrikoli jasno, ali je najprej pedagog in nato znan- 191 KRONIKA 47 IN MEMORIAM, 191-192 1999 stvenik ali obratno. Mislim, da je bil eden redkih, ki je to do popolnosti uskladil. Nikoli ni rekel, da nima časa za razgovor s študenti ali mlajšimi ko- legi, nikoli ni rekel, da ga strokovni in pedagoški stiki ovirajo pri raziskavah. Bentil je le čez različne funkcije, ki so mu jemale čas. Čeprav jih ni maral, je hotel biti kot oster kritik vsakokratnih razmer, vendar družbeno angažiran. Osebno je hotel po- kazati, da je mogoče drugače, predvsem pa bolje delovati. To je dokazoval tako kot predsednik hiš- nega sveta na Gestrinovi 1 kot pri Zgodovinskemu društvu in Slovenski matici in drugod. Za njim niso ostajali problemi, ampak sanirane razmere. Za svoje široko razpredeno delovanje je prejel številna priznanja, žal ne zadnjega, osrednje državne na- grade za življenjsko delo na znanstvenem pod- ročju, za katero je bil upravičeno prepričan, da jo zasluži. Šele zadnje tedne in po mnogih analizah je spoznal, da ga na cedilu niso pustili mlajši ko- legi, ampak politična opcija, ki ji je bil ves povojni čas, tudi po osamosvojitvi in uvedbi demokracije, kritično zvest. Tega ni skrival, kot tudi ne dejstva, da je bil pred 11. svetovno vojno pri mladcih, svetovnonazorsko pa krščanski socialist. Ob najinih političnih razgovorih me je vedno presenečalo dejstvo, da ni nikoli iskal poti nazaj, kar je v starejših letih pri ljudeh dokaj običajno. Posebno je bila Ferdu Gestrinu pri srcu krajev- na zgodovina. Njen pomen je na eni strani pov- zdigoval, ker je možno priti do sintez le na pod- lagi študija posameznosti, na drugi strani pa se mu je zdela najboljši način za mlajše raziskovalce, da preverijo svoje sposobnosti, saj so brezbrežne teme pogosto "smrt" za začetnike. Naša Kronika mu zato ni bila le znanstvena revija, ampak tudi sredstvo za preverjanje in uveljavljanje talentov. Prav glede njih je imel pokojni profesor izjemen posluh. Kakor je znal biti v številnih primerih tudi prezahteven, preoster in tako načelen, da je to mejilo že na krivičnost, pa je bil do mlajših zgo- dovinarjev včasih preveč popustljiv, kar so mnogi znali tudi izrabiti. Njegovo zaupanje v mlade je bilo skoraj neizmerno. Nikoli ni govoril, da bo z njegovim biološkim koncem izgubila predvsem stroka, nikoli ni zastopal mnenja, da je nenado- mestljiv. Kot je bil na eni strani prepričan v svoje znanje in sposobnosti, pa ni nikoli nasedel slabosti nekaterih resnično velikih mož, da so obdarjeni s posebnim poslanstvom. Kljub dejstvu, da je v znanosti in na peda- goškem področju veliko dosegel, je ostal akad. prof. dr. Ferdo Gestrin vselej in predvsem človek. Tudi v slabostih, grenkobah, ki mu jih je pustilo življenje, tudi v nezaupanju in sumnjičavosti do nekaterih, za kar ni bilo realne podlage. "Saj imaš glede N. N. mogoče prav, toda nekaj me moti pri njem. Ne vem natančno kaj in ne morem si po- magati!" mi je včasih dejal. Rad je bil vesel, užival je v delu in zabavi, bil je ljubitelj lepega in prijetnega. V družbi se ni pretvarjal in ustvarjal lažnega vtisa. Svoje mnenje je rad povedal, ga branil, ne pa vsiljeval, žaliti se ni pustil. Bil je "gen- telman" v najboljšem smislu besede. Nikoli ni hotel biti patriarh stroke, starosta zgodovinarjev, želel je biti le prvi sluga znanosti, ki ji je posvetil življenje, in koristen elan človeške, zlasti pa naše narodne skupnosti. Imeli smo moža. Stane Granda 192 12 KRONIKA 1999 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV, 193-194 Iz starih albumov utrinki iz naše vojaške preteklosti Pogosto nam stare fotografije sporočajo o nekem dogodku precej več, kot pa nam o njem govorijo morebitni zapisi. Ali pa o zapisu sploh ni sledu in nam prav fotografija razkrije zanimiv segment zgodovine. To bi veljalo tudi za tri fotografije, ki naj obudijo v zadnjih letih nekoliko zamrlo rubriko Kronike lz starih fotografskih albumov. V 19. stoletju, ki je rado poveličevalo avstrijsko zgodovino z javnimi spomeniki, so tudi v Mari- boru postavili štiri kiparska dela. Prvo omenja leta 1847 zgodovinar R. G. Puff: šlo je za spomenik dragonskemu korporalu Vaclavu Karliku, po rodu iz bližine Litomeric, ki je leta 1809 padel v boju s francoskimi vojaki na sedanjem Slomškovem trgu. Spomenik je stal ob steni normalke in je pred- stavljal obelisk z napisno ploščo, reliefno izkle- sanimi vojaškimi simboli in moškim obličjem, mor- da pokojnikovim portretom. Leta 1903 so se v Mariboru odločili za nov spomenik V. Karliku. Najbrž je prevladalo mnenje, da se za mesto z veliko garnizijo in povrhu še s sedežem dragonskega polka spodobi, da naj bi bil novi spomenik uglednejši od prvega. Spomenik je izdelal mariborski mojster Jožef Peyer, v časopisu Marburger Zeitung pa so opisali njegovo obliko - spet nagrobniku podoben monu- ment z vojaškimi atributi in ustreznim napisom. Omenjajo tudi kraški marmor in granit ter iz- klesano kompozicijo z dragonsko čelado, sabljama in konjeniškima pištolama. Te predmete je kipar posnel po originalih, ki so si jih izposodili pri vojnem muzeju na Dunaju. Medtem ko nam časopisni sestavek ponuja kar izčrpne podatke o spomeniku, izvemo prav malo o njegovem odkritju. Zapisano je le, da je šlo za vojaško slovesnost "s formalnostmi, kot so ob takih priložnostih v Avstriji v navadi". Zgovornejši od časopisa sta dve fotografiji. Novi spomenik so postavili ob severovzhodni stra- nici prezbiterija stolnice, tako da se je uvrščal med starejše epitafe, vzidane v ostenje cerkve. Po drugi vojni so spomenik odstranili, dlje časa je bil shra- njen v Vodnem stolpu ob Dravi, že nekaj let pa je v lapidariju mariborskega Pokrajinskega muzeja na grajskem dvorišču. Odkritje spomenika Vaclavu Karliku na Slomškovem trgu v Mariboru, 1903 (foto Gebhardi). Odkritje spomenika je potekalo dopoldne 2. aprila 1903 in po tem, kar nam ponujata sliki, je v resnici šlo za izrazito vojaško manifestacijo. Pred spomenikom, ki je bil prekrit s platnom, so stali v špalirju dragonski podoficirji, ob njem pa v pozoru častni vod mariborskih "finfarjev", torej vojakov dragonskega polka št. 5, ki ga v vojaških šematiz- mih imenujejo "štajerski-koroški in kranjski dra- gonski polk". Sicer pa je bilo pri odkritju še več vojaštva. Pred škofijo sta se razvrstila godba in četa pehotnega polka št. 47, sredi trga pa vidimo oficirje pehote, domobranstva, dragonce, tudi ne- kaj huzarjev, ob njih pa uniformirane uradnike mariborskih oblasti, okrajnega glavarstva, sodnije itd. Fotograf Gebhardi, lastnik ateljeja v mariborski Zgornji Gosposki ulici je "reportersko" ovekovečil dva trenutka: najprej razpoloženje pred odkritjem, ko je oficirska druščina še v sproščenem pogovoru, in prihod škofa Mihaela Napotnika s spremstvom, namenjenega k blagoslovitvi spomenika, in za njim neznanega generala v ogrski konjeniški uni- formi, ki je očitno spomenik odkril. Zastave, ki visijo s poslopij, in meščani, ki so se zbrali k dogodku, zaokrožajo podobo značilne avstrijske rodoljubne prireditve in razpoloženja, kot ga je s primesjo nostalgije in ironije znal v svojih delih opisovati avstrijski pisatelj Joseph Roth. Druga fotografija je iz leta 1906 in nam kaže Glavni trg v Novem mestu. Slika je iz fofoalbuma, ki prikazuje manevre artilerijskega divizijskega polka št. 8 iz Gorice. Manevri so potekali med 9. 193 KRONIKA IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV, 193-194 7 1999 avgustom in 7. septembrom 1906 na Notranjskem in Dolenjskem. Fotografije je posnel in zbral v album Heinrich Lov, takrat rezervni poročnik omenjenega polka. Največ posnetkov kaže oficirje pri manevrskih opravilih - preučevanju zemlje- vidov, posvetih in na pohodu. Fotografije pa pripovedujejo tudi, kako so se oficirji kratkočasili ob pijači, v igri s psi in konji, s poslušanjem gramofona itd. Low je namreč album namenil ofi- cirskemu omizju polka kot spomin na čas ma- nevrov. Manevri na Dolenjsliem, topništvo na glavnem trgu v Novem mestu, 1906 (foto H. Low) Za nas imajo prav gotovo večji pomen posnetki Planine, Grahovega, Novega mesta. Soteske, Les- kovca pri Krškem in drugih krajev, kjer so potekali manevri. Zanimive so npr. številne s slamo krite kmečke hiše in mlini. Topništvo je seveda so- delovalo z drugimi rodovi vojske, saj vidimo med opazovalci tudi dragonce, nekaj fotografij, očitno z goriškega kolodvora, pa je nastalo ob odhodu nadvojvode Leopolda Salvatorja, ki je bil inšpektor avstrijskega topništva. Fotografija iz Novega mesta potrebuje nekaj komentarja. Sredi trga stojijo tako imenovane "sprednje preme" ali "proce", kot so v avstrijskih časih rekli sprednjemu delu topovske vprege. In če ostanemo pri starih vojaških izrazih, nas zamika, da bi v jeziku častivrednega majorja An- dreja Komela pl. Sočebrana, ki je leta 1874 prL zadevno poslovenil vojaški "službovnik", fotografijo opisali nekako takole; "postrežno moštvo bitnic topniške telesine", danes bi rekli strežno moštvo baterij topniške enote, je razpreglo in prepustilo varstvo topov "parknim" stražam. Medtem ko je Glavni trg nekaj časa rabil za potrebe topništva, so vojake poslali na "kantonovanje ali nastanovanje" po hišah v mestu, oficirji pa so ob prostem času pohajkovali brez sabelj, v belih uniformah in s sprehajalnimi palicami po novomeški okolici. Al- bum je vsekakor zgovorna kronika vojaškega urni- ka in obveznosti, a tudi dolgočasja, kar je eno z drugim uravnavalo ritem cesarske armade. In še tretja vojaška fotografija z letnico z vprašajem. Posnetek je iz snopiča fotografija ne- znanega slovenskega oficirja, ki je kakor mnogi Slovenci začel svojo kariero kot oficirski pripravnik v avstrijskem domobranstvu, bil nato v slovenski vojski 1918/19 in, spet značilno za mnoge naše ljudi, služboval v kraljevski jugoslovanski vojski nekje daleč na jugu. Med fotografijami iz sloven- skega obdobja nas posebej pritegne posnetek iz leta 1919, ki prikazuje vojaški pogreb. Vojaški pogreb, najbrž na Koroškem, 1919 (fotograf neznan). Po dosedanjih poizvedovanjih se ni posrečilo ugotoviti o dogajanju kaj določnejšega, prav ob- java fotografije pa bo morda odprla širše razglede, posnetek razkriva ravnico z obdelanimi polji in zrelim žitom v ospredju. Sredi te pokrajine se vije mimo slikovite kapelice in očitno navkreber k pokopališču pogrebni sprevod. V ozadju je videti mrliški voz, ki ga spremljajo vojaki, pred njim duhovščino in nosilce vencev. Da gre za vojaški pogreb potrjujeta še četa vojakov in godba, ki korakata mimo fotografa, čeprav posnetek ni bil narejen od blizu, lahko vendarle opazimo, da no- sijo godbeniki značilne kape slovenske vojske, vo- jaki, otovorjeni z bojno opremo, pa imajo avs- trijske čelade nemškega modela, znane kot M 16. Vemo, da so slovenske enote nastopale s takimi čeladami v bojih leta 1919. Tudi pri oficirju ob četi razpoznamo nadrobnosti slovenske uniforme. Fotografij o slovenski vojski iz prevratnih dni sicer ni malo, spet pa ne na pretek. Vrednost naše slike je poleg drugega v tem, da vidimo slovenske vojke v sklenjeni formaciji in dokaj enotno unifor- mirane. Da gre najbrž za dogodek na Koroškem, bi sklepali tudi po bojni opremi, saj te v zaledju niso nosili. Sergej Vrišer 194 12 KRONIKA 1999 OCENE, 195-207 Ocene Ljudmila Bezlaj Krevel: Halo, tu radio Lju- bljana! - Katalog k razstavi Tehniškega mu- zeja Slovenije ob sedemdeseti obletnici ustanovitve Radia Ljubljana. Ljubljana, Teh- niški muzej Slovenije, 1998, 144 strani Ob 70-letnici prvega predvajanja radijskega signala v Sloveniji, je nastala razstava v Tehniškem muzeju Slovenije z naslovorn "Halo, tu radio Ljubljana!". Ob tej priložnosti je Tehniški muzej izdal tudi pričujoči katalog z istim naslovom. Raz- stava in katalog sta predvsem rezultat raziskovanja določenega dela razpoložljivega arhivskega gradi- va kustosinje Tehniškega muzeja Slovenije Ljud- mile Bezlaj Krevel in tehniškega orisa osnovnih principov delovanja radiodifuzije kustosa dr. Ore- sta Jarha. Katalog je razdeljen na tri dele (tako je bila razdeljena tudi razstava), poleg tega pa ima še predgovor, ki ga je napisal direktor Tehniškega muzeja Slovenije Vladimir Vilman in uvod, ki nosi naslov Ob razstavi, in ga je napisala Bezlajeva. V prvem delu, z naslovom Kako deluje radio?, nas Orest Jarh seznani z osnovami brezžičnega prenosa podatkov in delovanjem radia. Drugi, najobsežnejši, zgodovinski del, je namenjen pre- gledu organizacije in razvoja radia v Sloveniji od ustanovitve do danes in ga napisala Ljudmila Bezlaj Krevel. Tretji del kataloga pa predstavlja seznam razstavljanih predmetov na razstavi. I^va dva dela kataloga imata tudi povzetke v štirih jezikih (slovenskem, angleškem, nemškem in ifa- Ijanskem) in ob tem velja poudariti, da obsega povzetek zgodovinskega dela dobrih 8 strani. V katalogu sam tekst spremlja množica slik in tabel ter nekaj grafičnih prikazov, ki se lepo vklapljajo v tekst in ga zelo poživljajo. Prvi del, ki za zgodovinarje morda ni toliko zanimiv, nas seznanja z osnovami elektrotehnike, fizike, elektromagnetnega valovanja in samega de- lovanja radia. Prispevek, ki nam sicer na eno- staven in nazoren način približa celotno proble- matiko, je brez opomb. Drugi, zgodovinski del, ki predstavlja preko 100 strani oz. kar 80% kataloga, nas najprej sezna- ni s prvini začetki radiodifuzije v Sloveniji ih z dejstvom, da je Radio Ljubljana začel oddajati poskusno že poleti 1928, potem ko je prišlo 8. 2. 1928 do pogodbe med Ministrstvom za pošto in telegraf ter Prosvetno zvezo o eksploataciji dr- žavne radiofonske postaje v Ljubljani. Čeprav je prišlo do obratovanja že poleti, pa se je vodstvo postaje odločilo simbolično povezati začetek obra- tovanja slovenskega radia z deseto obletnico dne- va, ko je ob koncu prve svetovne vojne Narodni svet za slovenske dežele in Istro izdal razglas o javni manifestaciji v Ljubljani, s katero so bile naslednji dan pretrgane državnopravne vezi z Avsfro-Ogrsko in je bila v Zagrebu proglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tako je bila 1. 9. 1928 ob odprtju ljubljanskega jesenskega vele- sejma najprej otvoritev poskusnega obratovanja Radia Ljubljana, veliko slavnostno odprtje radio- oddajne postaje v Ljubljani pa je bilo 28. 10. 1928, ob deseti obletnici omenjenih dogodkov. Že prvo leto obratovanja je postaja oddala 2420 ur pro- grama, kar je bilo 1494 ur več kot jo je zavezovala pogodba z ministrstvom. Osem mesecev po od- prtju radijske postaje je Prosvetna zveza začela izdajati tednik Radio Ljubljana, ki je seznanjal bralce z radijskim sporedom in z vsemi problemi slovenske in svetovne radiofonije ter tudi s teh- ničnimi novostmi na tem področju. Avtorica prispevka je opozorila tudi na dejstvo, kako se je stanje političnih sil v državi, odražalo pri radiu. Po uvedbi diktature v kraljevim Jugo- slaviji, so šli katoliški politiki v opozicijo in v vladi so jih za nekaj časa zamenjali liberalci. Slovenski liberalni gospodarski krogi, ki so bili zainteresirani za enotni trg, so se zavzemali za čim bolj cen- tralizirano državo, v nasprotju s katoliško Slo- vensko ljudsko stranko, ki se je zavzemala za po- litično, gospodarsko, socialno in kulturno avtono- mijo Slovenije. Ko so leta 1933 razpustili Prosvetno zvezo, je radijska postaja v Ljubljani pripadla državi. Ko pa so po zamenjavi režima poleti 1935 prevzeli upravo v Dravski banovini zopet katoliški politiki, je bilo obnovljeno delovanje Prosvetne zveze in januarja 1936 je le-ta dobila nazaj tudi ljubljansko radijsko postajo. Predno pa je prišlo do te spremembe, je konec marca 1934 začel izhajati tednik Naš val. Tednik Radio Ljubljana je izhajal tudi v času, ko je uprava radia bila v rokah liberalcev. Naš val pa je izhajal tudi po ponovnem prehodu radia pod upravljanje Prosvetne zveze. Oba tednika nista bila le konkurenčni reviji, pač pa sta tudi predstavljala dve nasprotni politični struji. Koncem tridesetih let so se nasprotja pola- 195 12 KRONIKA 7 OCENE, 195-207 1999 gema gladila in leta 1940 sta se tednika združila. Ob okupatorjevem razkosanju Slovenije je na- dalnji razvoj Radia prekinilo nemško bombardi- ranja 11. 4. 1941, ko so porušili oddajno postajo v ; Domžalah. Se pred kapitulacijo jugoslovanske voj- ; ske 17. 4. 1941, je bila Slovenije razdeljena na tri ; dele. Radio je prišel pod italjanski del in prevzela ga je družba Ente Italiano Audizione Radiofoniche (EIAR). Radio je bil najmodernejša tehnična pridobitev, ki jo je bilo mogoče uporabljati v propagandne na- mene in je bil zato pomemben tako za organiza- ; torje odpora, kot za okupacijsko oblast. Po vklju- j čitvi v EIAR se je Radio Ljubljana oglašal z ita- i Ijanskim znakom, prenašal je sicer nekaj sloven- ; skega programa, v glavnem pa italjanske opere. Že sredi novembra 1941 je začela v Ljubljani delovati ilegalna radijska postaja OF, radio Kričač. Postaja je v Ljubljani delovala do aprila 1942 in je imela v tem času 45 do 50 oddaj. Čas oddajanja je bil strogo odmerjen in zato omejen na propagando ; in poročila z bojišč. Ko je Kričač začel oddajati, so i Italjani mislili, da gre za oddaje iz tujine, saj niso j mogli verjeti, da bi bila lahko postaja v Ljubljani, i Ker postaje niso mogli odkriti, so 26. 3. 1942 izdali i uredbo o obvezni oddaji radijskih sprejemnikov, j Po tem ukrepu je OF sprejela sklep o prenehanju i delovanja Kričača. Dve leti potem, ko je prenehal oddajati Kričač, je vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gi- banja sklenilo postaviti na osvobojenem ozemlju v Beli krajini radijsko postajo. Radio Osvobodilna fronta (ROF) je začel oddajati 26. 7. 1944 v Črnom- lju. Želel je ohraniti izročilo slovenskga radia in si je za znak izbral kukavico. Oddajal je vsak dan ob 9. in 21. uri. Program ni bil le informativno- \ propaganden, pač pa so bile bile oddaje tudi izo- : braževalne, kulturne in razvedrilne. Pripravljali so : tudi program v italjanskem in nemšken jeziku. \ Na dan osvoboditve 9. 5. 1945 se je v Ljubljani oglasil Radijo Svobodna Ljubljana, dva dni za tem pa tudi Radio svobodni Maribor, ki je bil že poleti 1945 priključen Radiu Ljubljana. Vojaška uprava jugoslovanske ljudske armade je leta 1949 ustanovila za področje cone B Svobod- nega tržaškega ozemlja v Kopru Radio jugoslo- vanske cone Trsta, ki se je leta 1954 preimenoval v Radio Koper in postal relejna postaja Radia Lju- bljana. Čas od jeseni 1956 do leta 1959, ko so v Slo- veniji uvajali televizijo, je bil čas hudega spopadal vodstva Radia Ljubljana z Združenjem jugoslo-; vanske radiodifuzije, ki je kot obvezna krovna! državna organizacija vseh republiških radijskih po- j staj zahtevala enoten jugoslovanski radijski pro-| gram, ki bi potekal v srbohravškem jeziku, pro-i grami republiških postaj pa bi bili omejeni na: samo štiri ure dnevno. Vodstvo slovenskega radia je bilo v tem boju osamljeno, a mu je uspelo za- vrniti zahteve. Z začetkom delovanja televizije leta 1959 se je naziv Radio Ljubljana spremenil v Radiotelevizija Ljubljana. Iz vsebinsko zelo bogatega prispevka L. Bezlaj Krevel je mogoče spoznati vlogo in zasluge neka- terih vodilnih posameznikov za rast Radia Lju- bljana (npr. ing. M. Osana, F. Koblar idr.) pa tudi zunanjih sodelavcev, napovedovalcev, novinarjev. Zadnje desetietje pred razpadom Jugoslavije je bilo za delovanje RTV Ljubljana najtežje v povojni zgodovini te ustanove, saj je šlo za čas vsesplošne gospodarske in družbene krize. Tako so leta 1986 sprejeli nov akt, za katerega težko verjamemo, da je nastal v času, ko je v Sloveniji že prevladovalo tolerantnejše politično vzdušje. To je bil akt o ureditvi ustanoviteljskih odnosov med RTV-jem in Republiško konferenco SZDL. S tem so bile zatrte vse možnosti v smeri deideologizacije in depoli- tizacije radijskih in televizijskih programov. V tem času pa je potekal tudi boj v okviru Jugoslovanske radiotelevizije, ki se je ponovno skušala spremeniti v centralistično organizacijo, ki bi delovala nad republiškimi radiodifuznimi centri. 29. 3. 1990 je republiška skupščina sprejela sklep o preimenovanju RTV Ljubljana v Radiotele- vizijo Slovenije in prevzela ustanoviteljstvo nad njo. Leta 1991 se je RTV Slovenija preoblikovala iz delovne organizacije v javni zavod. Prva leta po drugi svetovni vojni je bil pro- gram zelo politično obarvan. Prevladovali so go- vori znanih osebnosti in prenosi velikih političnih manifestacij. Vodenje so prevzeli nekdanji sode- lavci Radia Osvobodilna fronta, nekateri brez po- trebnega strokovnega znanja. V začetku tudi ni bilo trdne programske sheme niti trdno določe- nega časa oddajanja. Idelološka osnova programa se je počasi sproščala, kar je bilo najprej čutiti v glasbenem programu. Leta 1957 je prvi program Radia oddajal od delavnikih že 19 ur na dan in postopoma so začeli uvajati po nekaj ur na dan tudi drugi program, ki je leta 1961 postal redni program. Leta 1969 so vpeljali še tretji program. Vsi trije programi se med seboj vsebinsko precej razlikujejo. Prvi program opravlja predvsem infor- mativno politično, kulturno in vzgojnoizobra- ževalno nalogo. Drugi program se je izoblikoval kot odzivni, servisno informativni program s pogo- stimi oglašanji s kraja dogajanja ter lahkotnejšim pristopom k posameznim vprašanjem. Leta 1972 je bila vanj vključena oddaja Val 202, ki je postala osrednji del programa. Tretji program, imenovan ARS, je namenjen zahtevnejši publiki, zato oddaja le izbrana glasbena, esejistična in literana dela. RTV Slovenija ima v Kopru regionalni center, ki predvaja program v italjanščini za italjansko na-; 196 7 12 KRONIKA 1999 OCENE IN POROČILA, 193-205 rodno skupnost v Slovenji in v slovenščini za slo- vensko manjšino v Italiji. Drugi regionalni center ima RTV Slovenija v Mariboru. Ta je poleg programa MMl uvedel še turističnoinformativni in zabavni program MM2 v tujih jezikih. Posebna enota mariborskega studia pa je studio v Lendavi, ki oddaja v madžarskem jeziku. Na koncu naj omenimo, da je bil Radio Lju- bljana vedno ponosen na svojo tradicijo in je od svoje ustanovitve dalje, ne glede na politične in družbene spremembe v Slovenji, vedno spoštljivo počastil svoje jubileje. Da je ob 70. obletnici usta- novitve osrednje slovenske radiodifuzne postaje v Ljubljani tudi tako, nam pričata razstava in katalog, ki sta nastala ob tem visokem jubileju. Matija Zorn Dr. Avguštin Lah: Tacenski gasilci in dvaj- seto stoletje. Prostovoljno gasilsko društvo Tacen 1898-1998 in sodobno varstvo. Izdalo PGD Tacen, Ljubljana 1998, 135 strani Gasilstvo je pri nas najbrž najstarejša nepre- kinjena organizirana društvena dejavnost, ki je brez večjih pretresov preživela vse družbene in dr- žavne spremembe. Zaradi nujno tesnih povezav s kraji, kjer gasilska društva obstajajo, sta njihovo delovanje in zgodovina tudi pomemben del kra- jevne zgodovine. V tem smislu velja v Kroniki predstaviti delo o Prostovoljnem gasilskem društ- vu Tacen 1898-1998, ki ga je napisal znani slo- venski geograf in spirifus agens prizadevanj za varstvo okolja pri nas, prof. dr. Avguštin Lah. Tacen je bil do nedavnega kmečko-obrtniški kraj pod Šmarno goro, v bližini Ljubljane, ki pa je dobival marsikatere impulze, najbrž tudi gasilske, iz tega središča. Mesta so v preteklosti neprestano ogrožali požari, zato je bila gasilska pomoč v njih sorazmerno močno razvita. V obravnavani knjižici, namenjeni stoletnici Prostovoljnega gasilskega društva Tacen, je na začetku objavljena avtorjeva pesem Gasilci pohitimo, neke vrste gasilska himna, nato uvodna beseda sedanjega predsednika društ- va Bogdana Snoja. Nato sledita kratki poglavji O nastanku gasilstva in Tovariši na pomoč, kjer je obravnavano gasilstvo kot dejavnost od rimske dobe naprej, tudi v tedanjih mestih na našem ozemlju, zlasti pa v srednjem in novem veku. Pomemben vpliv na nastanek gasilstva v lju- bljanski okolici je imel potres v Ljubljani leta 1895, ki je povzročil tudi vrsto požarov in je spodbudil izdajo novih protipožarnih predpisov. Nato je obravnavano gasilstvo v kranjski deželi. Prostovoljno gasilsko društvo Tacen je bilo ustanovljeno v letu 1898 in se je kot izrazito slo- vensko včlanilo v Zvezo slovanskih prostovoljnih gasilskih društev, ki je bila ustanovljena leta 1906 kot protiutež Kranjski zvezi prostovoljnih gasilskih društev z nemško večino. Ta društva so imela oporo predvsem na podeželju pri kmečkem pre- bivalstvu in obrtništvu. Gasilska društva so se v začetku 20. stoletja vse bolj opremljala z motor- nimi brizgalnami in drugimi gasilnimi napravami in postajala bolj učinkovita. Opis delovanja omenjenega društva temelji prvenstveno na arhivskem gradivu, ki pa za prva leta ni ohranjeno, razen Pravil s podpisi predla- gateljev z dne 17. aprila 1898, ki so bila predložena upravnim oblastem v potrditev. Ta in še nekaj dopisov ter članek iz Gasilca so objavljeni v faksimilu. Izčrpno je obdelano delovanje društva v 20 letih avstrijskega obdobja. Nato sledita poglavji Gasilsko društvo med obema vojnama in Novo obdobje gasilstva v kraljevini Jugoslaviji, kjer so opisane za gasilstvo in tudi sicer neugodne razmere, upravne spremembe in večletna prizadevanja za razširitev gasilskega doma v Tacnu, kajti "gasilarna" je obstajala že od leta 1904, izčrpno je opisano delovanje v tem ob- dobju in število članov, ki jih je bilo npr. leta 1939 39. Nato sledi poimenski seznam rednih članov PGD Tacen v letih 1911-1913, 1919-1921, 1923- 1924, 1927, 1932-1933, 1935 in 1937-1939, ki jih je bilo v tem času 130. Po okupaciji leta 1941 in do 1945 društvo ni de- lovalo, se je pa leta 1945 aktiviralo in je bila 13. ja- nuarja 1946 že 48. redna letna skupščina, s čimer se je društvo navezalo na staro tradicijo. To je opisano v poglavju Nova doba po drugi svetovni vojni. To poglavje je bogato ilustrirano s številnimi fotogra- fijami, kot tudi že prejšnja, vendar seveda v manj- šem obsegu. Posebno poglavje je namenjeno obč- nemu zboru ob 100-letnici društva 31. januarja 1998. Značilno za avtorja, prof. dr. Avguština Laha je, da skuša vsako svoje delo čim bolj povezati s sedanjostjo in ga po možnosti napraviti koristnega. Tako je tudi obravnavanemu zgodovinskemu delu dodal poglavje O sodobnem varstvu pred nesre- čami in Posebna priporočila za gospodinjstva in za Prvo pomoč. Odlika obravnavane knjige je, da temelji v naj- večji meri na izvirnih arhivskih virih, ki so bist- veno izčrpani, tako da bodo nadaljnji zgodovinski prispevki o tem društvu in kraju lahko bistveno temeljili na njej, brez prave potrebe po iskanju novih virov za preteklost. Jože Mačelc 197 KRONIKA 7. OCENE, 195-207 1999 Božo Otorepec, Dragan Matic: Izbrane li- stine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1320- 1782), Gradivo in razprave 19, Ljubljana 1998, 277 strani Zgodovinski arhiv Ljubljana je svojo stoto obletnico (med drugim) obeležil z izdajo izbranih listin iz svoje zbirke. Bogato opremljena publikacija je kot 19. izšla v seriji Gradiva(-o) in razprave, ki se bliža svojemu 20. jubileju. Delo je izšlo v dveh zvezkih, in sicer so v prvem zbrane fotografske reprodukcije objavljenih dokumentov, v drugem pa njihove transkripcije, opremljene z regesti, tehničnim opisom, opom- bami k transkripciji, obstoječim objavam in izbrani literaturi ter komentarjem, ki bralcu približa oko- liščine, v katerih je listina nastala. V primeru Maksimiljanovega malefičnega reda je temu obsež- nemu aparatu dodan tudi prevod dokumenta. Vsestranski pristop k objavi zgodovinskega vira torej, s katerim sta želela avtorja postreči s kar se da široko paleto podatkov, ki zadovoljijo tako strokovnjaka kot ljubitelja, prikupna grafična po- doba pa pritegne tudi laika, ki zgolj po naključju odpre knjigo. Po tehnično-sfrokovni plati publikacija ustreza sodobnim izdajateljskim načelom. Poleg že ome- njenega strokovnega aparata, ki spremlja vsak posamezen dokument, najdemo ob koncu pov- zetka v nemščini in angleščini, seznam literature ter krajevni in osebni indeks, avtorja pa sta pri- spevala vsak po eno uvodno poglavje. Dragan Matic v predgovoru naglasi pomemb- nost listin, ki so v času mestne avtonomije za Ljubljano, ki je pravna razmerja urejala s privi- legijskim pravom, predstavljala zbirko pravnih norm. Mesto je svoje privilegije skrbno hranilo v privilegijski skrinji, ki je prehajala iz rok v roke vsakokratnih mestnih funkcionarjev, s časom pa so se tej zbirki pridružili razni odloki organov mestne samouprave, ustanovne listine raznih institucij, ka- terih ustanovitelji so nadzor nad njimi zaupali mestu, privatno-pravne listine meščanov, ki so njihovo hrambo zaupali mestnim oblastem, itd. Danes obsega listinski fond ljubljanskega mestnega arhiva blizu 300 dokumentov, ki osvetljujejo skoraj petstoletni izsek iz preteklosti življenja mesta. Božo Otorepec v kratkem, vendar jedernatem, prispevku nazorno in poučno predstavi listino kot enega izmed osnovnih virov za srednjeveško zgo- dovino. Po definiciji, ki jo navaja, je "listina potrjen pisni zapis o dogodku pravne narave, sestavljen ob upoštevanju določenih zunanjih in notranjih značilnosti". Te značilnosti in sredstva potrditve opiše ob navajanju različnih primerov ter sprego- vori o delitvi listin: a) glede na kakovost in traj- nost pravne vsebine (diplome ali privilegiji kot listine s trajno veljavno vsebino ter mandati, ki urejajo enkratne probleme); in b) glede na izsta- vitelja (javne listine, izdane od suverene oblasti (kralja, cesarja ali papeža) ter privatne listine pod- rejenih oblastnih organov). Ustavi se ob mestnih privilegijih, ki so prav v Ljubljani odigrali po- membno vlogo, in na koncu poda zaokrožen pregled nad arhivi, ki hranijo (predvsem listinsko) gradivo za zgodovino Ljubljane in jih je avtor večinoma tudi sam obiskal ter črpal iz njih. Zajetnemu seznamu bi lahko dodali še Bavarski državni arhiv (Bayerisches Haupfsfaatsarchiv) v Münchnu, ki v fondu listin freisinške škofije hrani nad sto še ne objavljenih listin za loško in kle- vevško gospostvo; med njimi so bile nekatere izdane v Ljubljani ali pa se nanjo nanašajo. Knjiga kronološko pokriva široko časovno razdobje od 14. do 18. stoletja. Razdeljena je v pet sklopov (za vsako stoletje eden) in skozi govorico listin predstavi pomembnejše, pa tudi čisto obi- čajne dogodke in trende, ki so zaznamovali mestni utrip preteklih stoletij. Vsako poglavje uvaja strnjen pregled političnih, upravnih, gospodarskih in kulturnih razmer. Rdečo nit predstavljajo listine, ki urejajo mestno avtonomijo (vladarske podelitve in potrditve privilegijev, reševanje pritožb, itd.). Te tvorijo slabi dve tretjini izbranega gradiva. Zlasti za starejši čas, do vključno 16. stoletja, se jim pridružujejo dokumenti, navezani na širši, deželni okvir, predvsem taki, ki urejajo trgovino, za mlajšo dobo pa tudi kakšen privatni privilegij. Publikacija "Izbrane listine" vsekakor dostojno predstavlja prestižni fond Zgodovinskega arhiva Ljubljana, kakor tudi ustanovo samo, ki si ob častitljivem jubileju zastavlja nove, neskromne cilje na področju izdajanja zgodovinskih virov. Matjaž Bizjak Miha Kosi: Potujoči srednji vek. Ceste, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Založba ZRC, Ljubljana 1999, 334 strani -I- 1 zemljevid Srednji vek ima pogosto vzdevek "mračni". Običajno se govori o statični agrarni družbi, živ- ljenje naj bi potekalo znotraj zaključenih zem- ljiških gospostev ali za obzidji mest, brez omembe vrednih medsebojnih stikov. Miha Kosi ob pro- učevanju virov in literature prihaja v svoji knjigi 198 47 1-2 KRONIKA 1999 OCENE IN POROČILA, 193-205 "Potujoči srednji vek" do spoznanja, da je bilo pestro dogajanje v srednjem veku povezano z gibanjem ljudi, komuniciranjem, stikih, skratka s prometom. Njegov namen je oživiti podobo pro- meta na slovenskih tleh med antiko in 16. sto- letjem, in dokazati, da je bil tudi srednji vek zelo dinamično obdobje. Virov (zaključeni ahivski fon- di), ki bi mu dali neposreden odgovor na zastav- ljena vprašanja v zvezi s prometom, praktično ni. V svojem delu se je v glavnem posluževal objav- ljenih virov izhajajočih iz srednjeveškega obdobja in predvsem obsežne literature, splošne in spe- cialne, ki jo navaja v zaključku knjige. Arhivsko delo je razen v nekaj redkih primerih opustil, ker gradivo ni dovolj pregledno. Pri vprašanjih, kjer za naše področje virov ni mogoče upoštevati, se avtor poslužuje analogij iz evropskega prostora oziroma sosednjih področij. M. Kosi, ki ni samo zgodovinar ampak tudi geograf, je skušal umestiti promet v prostor, v pokrajino in poudariti v svojih izvajanjih tudi pro- storsko komponento. Delo je razdeljeno časovno na dve osnovni poglavji: na pozno antiko ter zgodnji srednji vek in visoki ter pozni srednji vek. V obeh poglavjih je snov razčlenil na različne vsebinske sklope. V prvem poglavju nas seznani z razmerami v pozni antiki, ko se začenja propad rimske upravne organizacije, zamiranje tržne proizvodnje in trgo- vine ter propadanje cest in prometnih naprav. V viharnem obdobju pozne antike je rimski cestni sistem odigral izjemno vlogo. Omogočil je hitre premike vojske, ki je branila rimske province in pospešil preseljevanja ljudstev. Odlična gradnja rimskih cest je bila vzrok, da se je uporaba teh cest zavlekla daleč v srednji vek. Precejšnjo pozornost posveti avtor zgodnjemu srednjemu veku, ki je predstavljal most med visoko razvito rimsko civi- lizacijo in kasnejšim srednjeveškim obdobjem, ko ponovno zaznamo oživitev prometa. V zgodnjem srednjem veku so slovenske de- žele postale mejno področje. Slovenske dežele so postale prehodne, zato na tem prostoru promet ni nikdar povsem zastal. Njihov prometni položaj se je močno spremenil proti koncu 8. stoletja s frankovsko osvojitvijo. Celotni slovenski prostor je bil ponovno združen v okviru ene države, fran- kovskega cesarstva. Trgovina v tem obdobju, kot ugotavlja avtor, še zdaleč ni zamrla, temveč se je prilagodila novim razmeram. Seveda pa trgovine ne moremo ločiti od prometa, saj ima ta odločilni vpliv na oblikovanje prometnih razmer. Za slo- venske dežele nimamo za ta čas nobenih vesti o stalnejših trgovskih tokovih. Trgovina na velike razdalje čez slovensko ozemlje je v tem času malo verjetna, gotovo pa se je razvijala trgovina na srednje razdalje. Kosi opozarja na Ptuj, edini kraj. za katerega imamo novice o prometu in trgovini za to obdobje. Glede predmetov trgovanja se omeji na dva predmeta zgodnjesrednjeveške trgo- vine: sol in vosek (med). Slovensko ozemlje je bilo vezano na morsko sol iz istrskih mest, vosek s svojim duhovno-simbolnim značajem pa je bil življenjskega pomena za krščansko družbo. Poleg trgovskega prometa avtor opozarja še na druge oblike mobilnosti v zgodnjem srednjem veku. To so predvsem romanja in migracije prebivalstva. Težišče knjige je na drugem poglavju, ki se nanaša na obdobje od 12. do 16. stoletja, to se pravi na visoki ter pozni srednji vek. Na podlagi fragmentov skuša Kosi sestaviti mozaik precej dru- gačne podobe prometa in komunikacij v srednjem veku, kot smo bili poučeni doslej. Avtorja zanima, kako se je uresničeval družbeni razvoj v našem geografskem prostoru in kakšen je njegov vpliv na razvoj prometa. Za obdobje fevdalizma je značilna delitev slovenskega ozemlja na teritorialna zem- ljiška gospostva. Po madžarskih vpadih je prišel velik del slovenskega ozemlja v okvir srednjeveške nemške države. Naše ozemlje naj bi varovalo jugovzhodno mejo cesarstva in tvorilo prometne prehode med južnonemškimi deželami ter Italijo in Ogrsko. Ker je bila trgovina v srednjem veku v Evropi najpomembnejši dejavnik v prometu, najprej os- vetli prometno-trgovske razmere. Trgovina na velike razdalje je bila v 10. in 11. stoletju v glav- nem v rokah potujočih arabskih in judovskih trgovcev. To potrjujejo novice o sejmih in tržiščih v tem prostoru (Ptuj, Breze, Beljak). Del trgovskih tokov potujočih trgovcev, je po mnenju avtorja, vodil tudi na današnje slovensko ozemlje in v notranjost Vzhodnih Alp. Posredni kazalci nas opozarjajo na pojav judovskih naselbin, na de- narni obtok (breški pfenigi) in nastanek urbanih središč. Prometni moment se odraža tudi v dina- stični politiki. Mnoge močne nemške plemiške rodbine in cerkveni knezi, ki jih podrobneje ob- dela, so se v 12. stoletju utrjevali v slovenskih deželah. Višek medsebojnega antagonizma je bil dosežen v boju za Kranjsko sredi 13. stoletja. Čas od 11. do 13. stoletja ima poseben pomen v histo- rično-geografskem pogledu, saj so se tedaj obliko- vale mnoge poteze slovenskih pokrajin, ki so vid- ne še danes (večina agrarnih naselij, poljska raz- delitev, trgi in mesta). Prometno-trgovska politika Habsburžanov je prispevala k temu, da so povezave slovenskih de- žel z zahodom oslabele in so se obrnile na sever, kjer je bilo težišče habsburške moči. Habsburško trgovsko-prometno politiko za stoletje in pol pre- kinejo Celjani, ki utrjujejo svoje pozicije v pro- metnem pogledu v več etapah. S prometnega vidika je bilo najplodnejše obdobje celjskega vzpo- 199 KRONIKA 47 OCENE, 195-207 1999 na druga polovica 14. stoletja. Na glavni slovenski srednjeveški cesti so obvladali kar 8 od 13 mitninskih postaj. Celjski grofi so postali absolutni gospodarji širokega pasu na obeh straneh državne meje od Mure do Jadrana. Koroške posesti pa so jim omogočile tudi dohodke od transportnega pro- meta med Italijo in Nemčijo. Dohodki od prometa in trgovine so bili poleg vojnega najemništva eden najpomembnejših finančnih virov in temeljev njihovega bogastva. Kljub dejanskemu celjskemu obvladovanju prometa na slovenskih tleh v tem času, pa so Habsburžani kot deželni knezi z neka- terimi velikopoteznimi ukrepi vplivali na spre- membe trgovsko prometnih razmer in pri tem vo- dili izrazito fiskalno in monopolistično politiko. Trgovino iz Hrvaške prek Kranjske je dobil Rudolf II. pod kontrolo leta 1365 z ustanovitvijo Novega mesta. Na povečanje trgovine in prometa prek sloven- skih dežel je v 14. in 15. stoletju vplivala rastoča menjava slovenskega zaledja s primorskimi mesti, ki je po obsegu dobila skoraj primaren pomen. K temu je prispevala gospodarska konkurenca med beneško Istro in habsburškim Trstom. Imela je pozitiven rezultat v izboljšanju pogojev za trgo- vanje in je stimulativno vplivala na rast trgovine. Urbanizacija v srednjem veku je tesno poveza- na z razvojem trgovine in prometa, kar pogosto odraža že sama geografska lega mest. Tedenski in letni sejmi so pomenili močno prometno gravi- tacijo. S favoriziranjem določenih cest se je začel hiter vzpon nekaterih mest, ki so imela najugod- nejšo prometno-geografsko komponento. Avtor se na kratko dotakne vpliva prometa in trgovine na razvoj najpomembnejših mest na slovenskih tleh. Promet je bil v visokem in poznem sedanjem veku dosti bolj živahen, kot si ponavadi pred- stavljamo, tako vsaj ugotavlja avtor knjige. Iz raz- ličnih nagibov so potovali pripadniki vseh slojev tedanje družbe. Osrednji del knjige je namreč namenjen prikazu raznih oblik komuniciranja in mobilnosti. Poleg trgovcev, ki so predstavljali ene- ga temeljev srednjeveške mobilnosti, so veliko po- tovali vladarji, diplomati, papež in drugi cerkveni dostojanstveniki, romarji, vojaki, tovorniki, sli, rokodelci, umetniki, študentje, berači in drugi. Posebno pozornost posveti avtor vlogi samostanov v prometu. V zvezi z duhovno sfero se Kosi loti tudi zelo razširjenega pojava mobilnosti v sred- njem veku, to je romanj. Romanja so zajela zelo širok spekter srednjeveške družbe. Osnovni motiv je bil sicer verski, vendar so se že zgodaj pridružili še drugi nagibi (pustolovščina, beg pred tegobami doma ipd.). Kosi obdela tudi smeri in kraje kamor so najpogosteje romali ljudje iz naših krajev. V Kosijevem delu je izpostavljen fevdalno agrarno gospodarski vidik in oskrba, kot eden, mnogih vzgibov mobilnosti prebivalstva. Ne zane- marja pa tudi političnega dejavnika, kajti vladarji in drugi mogočniki so bili s svojim dvorom neprestano na poti, saj je edino ta neposredni stik s podložniki omogočil učinkovito vladanje (kot izreden vir so itinerariji). V tem okviru igrajo pomembno vlogo v mobilnosti tudi številni vojaški in križarski pohodi. Posebno poglavje v proučevanju srednjeveš- kega prometa je namenjeno posredovanju infor- macij. Velik del informacij je potekal ustno, oseb- no. Cerkev, samostani, deželni knez ali državni stanovi so imeli lastno informacijsko organizacijo. Prenosi takšnih uradnih novic so potekali s po- oblaščenimi sli. Na krajše razdalje so pošiljali tekače na daljše pa jezdece. Tudi velik del sred- njeveške trgovine je bil vezan na redno infor- miranje. Prek slov se je posredovala korespon- denca med trgovskimi partnerji. Zanimivo je v zvezi s tem poglavje o potovanju znamenitih osebnosti po slovenskem ozemlju. Govori tudi o dogodkih vezanih na te osebnosti. Avtor obdela zelo podrobno oblike transporta in že v uvodu ugotavlja, da so rimske ceste že v takšni meri propadle, da ni bil več možen obsežnejši promet z vozmi. Kopenski promet, ki je prevladoval, se je omejeval predvsem na tovor- ništvo. Avtor posveti veliko pozornost raznim obli- kam tovorjenja, ki pa jih dopolni s številnimi kvantifikacijskimi podatki. Rečni promet je imel v srednjem veku izreden pomen, saj je bil cenejši, zmogljivejši, hitrejši in bolj ekonomičen. Seveda pa je treba upoštevati, da je bil odvisen od vodostaja. Avtor obdela rečni promet na vseh naših glavnih rekah. Poglavje o ustroju srednjeveškega prometnega omrežja osvetljuje pravni značaj cest in prometa v tedanji družbi. V frankovski dobi so spadale ceste pod kraljevo oblast. V času Karlovih naslednikov pa je začel ta sistem razpadati. Skrb za prometno infrastrukturo je bila v celoti prepuščena posamez- nim grofom, velikim zemljiškim posestnikom in cerkvenim institucijam. V 12. stoletju se je začel tem sredobežnim tendencam nasproten proces - ponovno se uveljavijo vladarjeve pravice oprte na pojem "regalij". Šlo je predvsem za pravice po- vezane z dohodki. Pravica do pobiranja mitnine je prehajala v roke tistih oseb, ki so imele pravico do višjega sodstva. Med pravno-ekonomske ukrepe spada tudi prisilnost cest in z njo najtesneje po- vezano skladiščno pravo. Prisilnost cest je postala sestavni del gospodarskega prava srednjeveških mest oziroma sestavni del mestnih privilegijev. Značilnosti prometne infrastrukture obdela avtor v poglavju, v katerem zajame glavne zna- čilnosti srednjeveških cest. Ugotavlja, da so vodile po naravni podlagi ter večinoma niso bile umetno 200 47 12ICRONIKA 1999 OCENE IN POROČILA, 193-205 grajene in utrjene. Čeprav je bil pojav mnogopotja pogost, pa so zaradi različnih vzrokov nastajale poti, ki so se morale držati utečene trase. Od 12. stoletja prihaja v ospredje večja skrb za ceste in poti. V poznem srednjem veku pa imamo celo primere pravih večjih cestnih gradenj (npr. bovška cesta). Med prometno infrastrukturo sodijo tudi mostovi in brodovi. Posebno vlogo v tej infra- strukturi igrajo hospici, špitali in gostišča. Vse te pojave Kosi obdela zelo podrobno in nazorno. V zaključnem poglavju daje Kosi pregled naj- pomembnejših cest na slovenskem ozemlju. Potek, razvoj in značilnosti prometa prikaže najprej na treh glavnih magistralnih cestah, ki so bile po- membne za mednarodno trgovino na velike raz- dalje. Najdlje se zadrži pri Ljubljanski (kraški) cesti, obdela pa tudi Dunajsko in Obdravsko cesto. V drugem sklopu pa naniza 9 sekundarnih trgov- skih cest ki so prevzemale promet na srednji razdalji in lokalnem območju. Knjiga Mihe Kosija nudi veliko prijetnega in zanimivega branja. Navedli smo le nekaj rezul- tatov njegovih raziskav in konkretnih primerov, ki smo jih izbrskali iz vsebinsko in podatkovno bogate knjige. Prepričani smo, da bo avtor na- daljeval še z arhivskimi raziskavami in dopolnil svoja dognanja. Knjigi je priložen velik pregledni zemljevid prometnega omrežja na slovenskem ozemlju okrog leta 1400, dopolnjujejo pa ga 5 specialnih barvnih kart med tekstom. Svoje izsledke je avtor popestril še s tabelami, grafikoni ter številnimi barvnimi ilustracijami, ki prikazujejo srednjeveški vsakdan. Na koncu je dodano stvarno in imensko kazalo ter povzetek v nemškem in angleškem jeziku. Ignacij Voje Studia mythologica slavica 1, ZRC SAZU Inštitut za slovensko narodopisje Ljubljana, Slovenija in Universita degli Studi di Pisa, Dipartimento di Linguistica, gia Istituto di Lingua e Letteratura russa, Pisa, Italia. Ljubljana 1998, 316 strani Pri Založbi ZRC SAZU je v letu 1998 izšel prvi zvezek obetajoče serije Studia mythologica slavica. Študije, zbrane v tem zvezku, spomnijo bralca, da so se mitološki začetki evropskega imena obliko- vali v stiku z azijsko celino na vzhodu, temu stiku pa je zelo blizu slovanski svet tako Bolgari na jugu kot Rusi na severu. Slovanski svet pokriva danes 58% Evrope, ostali del si delita romanski (16%) in germanski (16%) svet V ta prostor se na zahodu vključujejo tudi Slovenci, zato zaslužijo njihove povezave s slovanskim svetom toliko večjo pozornost. Studia mythologica slavica skuša pri- kazati prav te povezave. Mitološka raziskovanja imajo sicer že stoletno tradicijo, vendar pa so večkrat nihala med skep- ticizmom znanstvenega pozitivizma in navduše- njem nacionalnega preporoda. To nihanje je bilo še posebno izrazito v 19. stoletju. Ob iztekanju 20. stoletja pa smo se zavedli, da mitologija ni le stvar preteklosti in da tudi sodobna družba deluje po določenih mitoloških vzorcih. Ker se v sodobnem svetu rojevajo novi miti, je prav, da znamo razliko- vati med slepilom in stvarnostjo. Da bi se dokopali do te vednosti, pa moramo poznati zgodovino mitov. Proučevanje slovanske mitologije je bilo vedno nekoliko odrinjeno ali pa celo sumljivo. Pričujoči zvezek zbornika pa skuša dokazati, da je to pod- ročje zelo bogato in zato tudi mamljivo in zani- mivo za bralca. Razprave pokrivajo obsežen kul- turno-geografski prostor, tako da sežejo čez slo- vansko poselitev in se dotaknejo tudi sosedov. Tej številki zbornika torej ne moremo očitati, da se, zvesta naslovu, ubada le s slovansko tematiko, pač pa omogoča širše primerjalne študije. Porok za ta- ko širino je tudi uredniški odbor, v katerem zasle- dimo ugledna imena iz Italije, Rusije in Slovenije. V prebiranje te številke zbornika uvedeta bralca razpravi dveh svetovno znanih, žal že pokojnih, mojstrov s področja etnologije, dr. Nika Kureta in dr. Nikite I. Tolstoja. Nato sledi prvi in tudi naj- obsežnejši tematski sklop, ki ima naslov Slovanska mitologija, viri in rekonstrukcije. V tem sklopu je svoje poglede, raziskave in mnenja predstavilo 18 avtorjev. Spregovorili so etnologi, slavisti in arheologi iz Bolgarije, Italije, Makedonije, Poljske, Rusije, Slovenije in Srbije. Ta obsežni sklop se začne s prispevkom Vladimira N. Toporova Neka- tera vprašanja proučevanja slovanske mitologije. Avtor ugotavlja, da so hiperkritični dvomi v za- četku tega stoletja v veliki meri zavrli ukvarjanje s slovansko mitologijo. Šele novi dosežki v pro- učevanju posameznih sorodnih indoevropskih iz- ročil in v tipologiji podobnih mitoloških podob, mitov in mitoloških besedil, so ustvarili bolj opti- mistično gledanje na to področje. Pri obnovi tako mitov kot likov igra pomembno vlogo tudi jezik. Sledi članek Leszka Moszynskega Zakaj so znan- stveni opisi praslovanskih verovanj tako raznorod- ni. Avtor dokazuje, da je za to krivo dvoje: po- manjkanje trdnih virov ter razhajanje v raziskavah. V tem članku se izrisujejo poljski dvomi nad ruskim optimizmom pri ukvarjanju s slovanski mitologijo. Aleksander Loma je v članku Interpretahones 201 KRONIKA 7 OCENE, 195-207 1999 slavicae: nekatere zgodnje mitološke glose pred- stavil poimenovanje Dajboga, Dažboga, Velesa v severovzhodni Srbiji. Nikolai Mikhailov je spregovoril o Nekaterih opazkah k slovenski mitopoetični tradiciji v okviru slovanske mitologije. Njegovo razpravo svojstveno dopolnjuje članek Vlada Nartnika Pogansko bo- govje slovanskega vzhoda in zahoda v luči slo- venskih ljudskih pesmi. O razsežnostih ozemeljskih povezav pa govori članek Nikosa Čausidisa Slovanski panteon v likovnem mediju: Svarog. Avtor primerja slovan- sko kultno ploščico domnevnega boga Svaroga iz 7. stoletja, ki so jo našli v Velestinu v Tesaliji, s 1400 let starejšo upodobitvijo iranskega boga Zer- vana na srebrni ploščici iz Luristana. Zmago Šmitek je z razpravo Kresnik: poskus mitološke rekonstrukcije, izzval raziskovalce slo- vanske mitologije, kajti po njegovem mnenju ima to bitje kar nekaj paralel v indo-evropski mito- logiji. Avtor predstavi hipotezo o iranskem vplivu in kasnejšem preoblikovanju Kresnika, kar pa se je zgodilo pod vplivom krščanstva. Ana Plotnikova je spregovorila o Južnoslo- vanski ljudski demonologiji na Balkanu in opisala njene posebnosti. Ljudmila N. Vinogradova je predstavila Duhove, ki vdrejo v človeka. O tem kako prepoznati čarovnico govori razprava Svet- lane M. Tolstajeve. Monika Kropej je v članku Konj kot koz- mološko bitje v slovenskem mitopoetičnem izročilu spregovorila o obredju, pri katerem je konj po- vezan s spremembami v naravi, v času zimskega in poletnega kresa ter pomladnega in jesenskega preobrata. Pri svoji raziskavi se naslanja na slovenske ljudske pesemi in pripovedi. Marjeta Šašel Kos je v članku Od zlata pri Tavriskih do Zlatoroga in nenavadne alpske živali povezala dve temi iz antične zgodovinsko- geo- grafske literature in temo iz slovenskega pri- povedništva, to je pripovedka o Zlatorogu. Tatjana Agapkina je v članku Mitologija dreves v slovanski tradicionalni kulturi: corylus avellana predstavila glavne aspekte mitologije oreha v kon- tekstu slovanskega etnodendrološkega sistema. Nikolaj Kolev je spregovoril O nekaterih le- gendah in izročilu o studencih v Bolgariji. Pred- stavil je bolgarske mite, legende in slovesnosti, ki še odražajo pogansko verovanje o vodi in obenem povezujejo poganska verovanja s krščanskimi legendami. Mirjam Mencej je v razpravi Predstava o vodi kot meji z onostranstvom v slovenskem ljudskem slovstvu ugotovila, da ta oblika sloven- skega ljudskega izročila nima zveze z antično in še manj s krščansko tradicijo. Po njenem mnenju bi lahko našli vzporednice le z avtentičnim slovan- skim mitom. 3 Helena Ložar Podlogar je v članku Slovenske kresne šege prikazala, da je kult sonca v slo- venskem izročilu še živ. Veri v magično moč ognja se pridružuje vera v sončno božanstvo. Spomin na to je ohranjen v marsikateri ljudski pesmi, le pri- sluhniti jim je treba. Prispevek Ljupča S. Risteskega Mitična pred- stava sveta mrtvih v makedonski ljudski kulturi govori o tem, kako obredi in magija pomagajo umrlemu priti iz večne teme v svet mrtvih, ki je za morjem, na koncu sveta, za devetimi gorami in vodami ali pa na nebu. Tam se umrli vključi v skupnost prednikov in postane zavetnik živih. Ta obsežni sklop zaključuje razprava Pietra U. Dinija Ob primerjavi slov. "ubog", "hišni demon" in it. "povero", "rajni". Avtor v njej raziskuje demone nižje slovanske mitologije, katerih ime spominja na določen pomen italijanskega "ubogi rajni". Drugi sklop prispevkov ima naslov Psihološka interpretacija ljudskega izročila. V tem sklopu je objavljena razprava Damjana J. Ovsca Lepa Vida. Večno živi psihološki vidik slovenske balade. Interdisciplinarna etnološka interpretacija. Avtor najprej predstavi osnove, ki so bralcu potrebne za razumevanje balade o lepi Vidi, v drugem delu razprave pa se loteva psihološkega branja in raz- lage balade. V sklopu Neindoevropske vzporednice je Maja Milčinski z razpravo Yin-yang v kitajski mitologiji in vprašanje primerjave s slovanskima Belobogom in Cernobogom odprla slovanskim etnogolom no- vo polje raziskovanja. To številko zbornika sklene sklop, ki ima naslov Mitologija in književnost. V njem so tri razprave. Stefano Garzonio je v razpravi Nekaj mnenj o slovanskem panteonu v delu Aleksandra Radišče- va predstavil tega velikega ruskega literata in njegovo delo Pesni, petye na sosfjazanijach v česf drevnim slavjanskim božesfvam. Delo je bilo pod močnim vplivom romantike in odkritja ter natisa pesnitve Slovo o polku Igoreve. Avtor je osre- dotočen na rekonstrukcijo starega slovanskega panteona, ki jo je posredoval ta veliki ruski umetnik in na odnos med mitologijo Radiščeva in drugimi mitskimi sistemi. Dejan Ajdačič v razpravi Govor demonov v slovanskih književnostih 19. stoletja predstavlja značilnosti govora demonov v folklori vzhodnih in južnih Slovanov. Pri tem izhaja iz raziskav L. N. Vinogradove in O. V. Sannikove. Govor demonov je nasproti proznemu govoru ljudi privzdignjen, oblikovan s karikaturo, ritmizacijo, ponavljanjem in rabo tujk v smislu enačenja jezika demonov z jezikom sovražnih ljudstev. Ta sklop zaključuje članek Elene E. Levkijevske K vprašanju neke mistifikacije ali Gogoljev Vij v luči ukrajinske mitologije. Avtorica ugotavlja, da 202 47 1999 KRONIKA OCENE IN POROČILA, 193-205 lika, ki bi imel lastnosti in videz Gogoljevega Vija, v ukrajinski mitologiji ni najti. Je mnenja, da ga je sestavil Gogolj sam iz raznih slovanskih motivov. Svoje mnejnje opira na to, da je lik preveč na- tančno opisan, da bi bil še grozljiv. Že ta krateki pregled predstavi vse bogastvo zbornika. Omeniti velja še to, da je delo več- jezično, prevladujejo seveda slovanski jeziki, saj so avtorji praviloma pisali v materinem jeziku ter tako najbolj avtentično predstavili ljudsko ustvar- jalnost lastnega naroda. Slovenski avtorji so raz- mišljali drugače, saj sta se le dva odločila za materin jezik, trije so si izbrali angleščino in trije nemščino (z nekoliko daljšimi povzetki v sloven- skem jeziku). Eva Holz Ivan Dolinar: Zgodovina župnije sv. Pavel v Savinjski dolini: ob stoletnici župnijske cerkve sv. Pavla. Župnijski gospodarski svet župnije Sv. Pavel v Savinjski dolini, 1998, 138 strani Območje Sv. Pavla pri Preboldu v Spodnji Sa- vinjski dolini, sedanjega Prebolda, je v zadnjih letih pridobilo pomembnega in uspešnega lokal- nega zgodovinarja, upokojenega celjskega zdrav- nika primarija mag. Ivana Dolinarja. Leta 1997 je izdal zgodovino vasi Sv. Lovrenc, lani v naslovu omenjeno knjigo, v delu je zgodovina naslednje vasi, v načrtu pa obravnava še več drugih vasi omenjene župnije. Pobuda za nastanek gornjega dela je bila stoletnica župnijske cerkve, ki jo je 16. oktobra 1898 posvetil tedanji lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik. Besedo Knjigi na pot je napisal sodelavec Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akade- mije znanosti in umetnosti v Ljubljam, Savinjčan Milan Natek. Nato sledi Uvod, v katerem avtor opisuje način svojega dela in zlasti, da mu je uspelo odkriti za podeželsko župnijo sorazmerno bogate vire. Delo seveda temelji na literaturi, kjer je bilo pričakovati kak zapis o župniji sv. Pavla, vendar v velikem obsegu na doslej neizrabljenih arhivskih virih, kroniki in listinah župnije, arhi- valijah Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu, Škofijskega arhiva Maribor, Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, Arhiva Republike Slovenije prav tam in Zgodovinskega arhiva v Celju. V knjigi je kratek pregled dogodkov od rimske dobe do zdaj. V poglavju Rimska doba - Gav- dencij, je obdelano cerkveno življenje v tem času v bližnjem Celju in nagrobna plošča starokrščan- skega škofa Gavdencija, ki je stoloval ob koncu petega ali v začetku šestega stoletja v Celju ali Ptuju, ter njegova nagrobna plošča, ki je bila vzi- dana v steno šentpavelske cerkve, zdaj pa je v celjskem muzeju. Po kratkem opisu poJa-istja- njevanja prednikov, kjer je zlasti omenjena cerkvena meja, ki jo je leta 811 določil Karel Veliki med salzburško nadškofijo in oglejskim patri- arhatom, sledi poglavitno poglavje Župnija Sv. Pavel v Savinjski dolini, kjer bo mogoče prikazati seveda le najpomembnejše. Omenjena župnija (z različnimi oznakami) je spadala od začetka 14. stoletja v braslovško pra- župnijo kot šentpavelski vikariat, ki je poleg se- danjega območja obsegal še poznejšo župnijo Griže. Omenjena pražupnija je bila inkorporirana gornjegrajskemu benediktinskemu samostanu, po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461/62 v Gor- njem gradu in po njegovi ukinitvi leta 1473 je prafara Braslovče in s tem tudi župnija Sv. Pavel prešla pod ljubljansko škofijo, kjer je ostala do jožefinske preureditve škofijskih meja letu 1787, ko je prešla pod lavantinsko škofijo. Ves čas do leta 1941 je imelo patronatske in odvetniške pravice ter obveznosti škofijsko gospostvo Gornji grad, s krat- kim presledkom 1789 do 1807, ko so te bile prene- sene na prejšnje dominikansko gospostvo v držav- ni upravi v Novem kloštru pri Polzeli. Najstarejša listina o cerkvi sv. Pavla, je bila izstavljena v Čedadu, tedanjem sedežu oglejskega patriarhata, 9. januarja 1302. Obstajata še listini z dne 24. aprila 1368 in 31. marca 1392. Že ime za- vetnika cerkve kaže, da gre za zelo staro zidavo. Obstaja podatek, da naj bi cerkev stala že leta 853. Žovneški gospodje, poznejši Celjski grofje oz. knezi, so imeli do izumrtja 1456 odvetništvo nad braslovško prafaro in s tem tudi nad župnijo sv. Pavla. Opisana je najstarejša (gotska) cerkev iz 14. stoletja, ki je sčasoma propadala, bila izropana in so jo leta 1711 prenovili. Vendar ni več ustrezala in so leta 1770 pozidali novo, ki je bila za pode- želske razmere zelo prostorna. Leta 1891 so začeli graditi novo, sedanjo župnijsko cerkev, ki je bila, kot že omenjeno, posvečena leta 1898. Šentpavelsko cerkev s pokopališčem in kostnico je obdajalo obzidje, protiturški tabor. Podobno kot v večini drugih krajev so pokopališče od cerkve prestavili drugam. Opisana so znamenja in gra- ščinski oraforiji (zasebne kapele, kjer pa se je smelo maševati). Šentpavel spada med naše najbolj zgodnje industrializirane kraje, s svojo za tedanje razmere veliko predilnico. Med svojim kratkotraj- nim opatovanjem v Celju jo je obiskal Slomšek, nekaj tednov za tem imenovan za lavantinskega škofa, ki ga je delo otrok v predilnici zelo uža- 203 KRONIKA 7 OCENE, 195-207 1999 lostilo in spodbudilo, da je napisal pesem Ubogi otrok v faberkah, kjer izpričuje svoj veliki socialni čut, in je najbrž prva socialna pesem v slovenskem slovstvu. Pesem je v knjigi ponatisnjena. Po opisu važnejših dogodkov v župniji in bližnji okolici od 13. do konca 20. stoletja sledijo poglavja o šentpavelskih duhovnikih (župnikih in kaplanih), njihovem izobraževanju, dohodkih in bogoslužju. Sentpavelska župnija kot zelo stara, je bila temu ustrezno ugledna, saj je bil eden žup- nikov apostolski protonotar, torej zadnja cerkvena stopnja pred škofom. Župnija je imela kar veliko imenje (Gült) s 16 podložnimi kmetijami (ni raz- vidno ali celimi ali manjšimi) in štirimi domci, ter še nekaterimi drugimi pravicami (npr. desetino). Na kratko je opisano tudi gospodarjenje na žup- nijskem posestvu, kjer je navedeno, da je bilo leta 1602 v kašči 43 celjskih škafov koruze. Če ne gre za kako pomoto, npr. za zamenjavo z mešanico (Gemisch) pšenice in rži (soržico), kar bi bilo potrebno natančno preveriti, gre za prvo tako zgodnjo navedbo turščice ali koruze pri nas, kajti še 186 let pozneje, leta 1788 jo upravnik notra- njeavstrijskih državnih posestev v Gradcu, ki je gospodarilo tudi s posestvi odpravljenih samosta- nov pri nas, najuglednejši agronom in narodni gospodar svojega časa, baron Schwizen, v svoji Inštrukciji za upravnike državnih posestev komaj omenja. To je tudi lep zgled kako lahko lokalno- zgodovinski podatki popravljajo ali dopolnjujejo sintetične zgodovinske preglede, ki pač lahko za- jamejo le splošne zgodovinske tendence. Opisane so stavbe župnišča, kaplanije in gospo- darska poslopja, mežnarija, mežnarji in cerkveno petje, ključarji cerkve, šola in prebivalstvo (v obliki preglednic), za katero so podatki pridobljeni iz rojstnih in mrliških knjig. V stoletju od 1709 do 1810 je bila povprečna starost umrlih 31,58 let, najnižja, 13,74 let je bila zaradi črnih koz 1. 1808. Najvišja povprečna starost umrlih je bila 55 let leta 1717, dve leti po epidemiji črnih koz. V gornjem stoletju je bilo med umrlimi 56,6 odstotkov otrok v starosti do 11 let. V knjigi je mnogo dragocenih podatkov, ki jih seveda ni bilo mogoče omeniti, dajejo pa dokaj dobro sliko ne samo cerkvenega, temveč tudi siceršnjega življenja v kraju. Če bi pisec namesto svojega lapidarnega sloga uporabil bolj običajni na- rativni stil, bi iz obravnavanega gradiva nastala debela knjiga. Povzamemo lahko, da je pisec daroval (tudi v dobesednem smislu) svoji župniji in kraju drago- ceno delo, ki bo za prihodnje cerkveno zgodovi- nopisje za preteklost zahtevalo le bolj obrobna dopolnila. Jože Maček Grad Vrbovec Nazarje 1284-1998. Izdala in založila Občina Nazarje, Tisk Žnidarič, Na- zarje 1998, 200 strani Nazarski župan Ivan Purnat je monografiji na i pot zapisal; "Častitljiva obletnica prve omembe ; gradu Vrbovec nas obvezuje, da ponudimo seda- \ njemu in poznejšim rodovom v spomin zapis, ki ; so ga pripravili številni pisci ..." Zgodovino gradu Vrbovec je po razpoložljivih ' virih in literaturi temeljito obdelal glavni urednik ; publikacije Aleksander Videčnik, ki pravi, da se grad prvič omenja leta 1248 z nemškim imenom Altennburg. Meni, da je grad stal sredi vrb in je po tem tudi dobil ime. To leto se omenja upra- vitelj gradu Wülfing iz Letuša kot oglejski mini- I sterial. Šele leta 1286 se pojavi začetnik plemičev z Vrbovca, Eberhard I. iz Slovenj Gradca. Gmotne težave vrbovških plemičev so se iz leta v leto stopnjevale, po hudih zapletih so grad dobili v fevd Celjski, in so ga imeli do izumrtja, ko je ; posest prišla v roke Habsburžanov. Avtor razprave i nadaljuje z usodo gradu preko upora vrbovških : podložnikov in z okvirnimi podatki o zanimivih upodobitvah Vrbovca. Grad je bil tekom razvoja tudi sedež raznih upravnih organov. Že pred prvo svetovno vojno je bil v gradu del uprave škofij- skega veleposestva. Leta 1941 so grad zasedli Nemci, kjer so bivali do leta 1944, ko je bila Zgornja Savinjska dolina osvobojena, ter so se po i hudih bojih vrnili decembra 1944. Grad je bil ; popolnoma uničen in požgan. Milan Cajner je v prispevku prikazal obnovo gradu, ki je zahtevala ne samo veliko denarja, ampak tudi veliko volje ohraniti najstarejši kultur- > no-zgodovinski objekt. Gozdno gospodarstvo j Nazarje je "le zmoglo toliko zgodovinsko-kultur- \ nega posluha, odgovornosti in poguma, da je bilo ; sposobno, kljub prihajajoči krizi gozdarstva, spre- ; jeti odločitev za popolno obnovo gradu". Izpod peresa Aleksandra Videčnika je prispe- i vek o Šmartnem ob Dreti, ki sodi v Občino 1 Nazarje. Omenja zanimivo osebnost Tomaža Že- i helja, plemenitega "gornjegrajskega" ki je bil visok vojni strokovnjak z najvišjim naslovom tedanje ; države. S tem si je pridobil tudi ogromno pre- ; moženje in visoko čast. i Videčnik je avtor zapisa Zadrečki lončarji, kjer pravi, "v predelih Kokarji in okoliških zaselkov so | se ukvarjali z lončarstvom". Gornjegrajska gos- ¦ poščina si je že od konca 18. stoletja prizadevala ' ohraniti lončarstvo v Zadrečki dolini, ker bi imela i od te dejavnosti prihodke. Drugo pa je tudi dej- ¦ stvo, da je lončarstvo preživljalo številne družine. Ob izidu Generalnega obrtniškega reda v Avstriji, 204 47 12 KRONIKA 1999 OCENE IN POROČILA, 193-205 SO se razmere v obrtništvu spremenile v škodo zadrečkih lončarjev. Obrtniški red je zahteval učno dobo in nadzor nad opravljanjem obrti. Gornje- grajska gospoščina je hotela obiti obrtniški red in je poudarjala, da gre pri zadrečkem lončarstvu za prastaro obrt, ki že stoletja izdeluje črnolončarske izdelke (posodo). Zadnja lončarija je prenehala leta 1931 in s tem je prenehala preko 600 let stara črnolončarska dejavnost v Zadretju. O primorskih beguncih v Nazarjah v času prve svetovne vojne je prav tako pisal Aleksander Vi- dečnik. To je zapis o zgodovini čevljarstva v Mirnu, kjer so leta 1908 ustanovili čevljarsko zadrugo. Svojo obutev so prodajali pod zaščitno znamko "Adrija". Z vstopom Italije v vojno leta 1915 je postal Miren bojišče in prebivalci so morali s svojo zadrugo bežati. Okoli 1200 ljudi je prišlo v Nazarje, kjer so prvotno dobili zatočišče v gradu, nato pa so si zgradili begunsko taborišče, kjer so nadaljevali z izdelovanjem čevljev, imeli begunsko šolo in oskrbovalni center. Duša begunske kolonije je bil Anton Vuk. O cerkvah v občini Nazarje govori članek Viljema Pangerla. Najprej imensko navede vseh osem cerkva, ki so nastajale po nekakšnem uprav- nem sistemu - najprej v cerkvenem, nato tudi civilnem. Najstarejši cerkveni upravni sistem za Zgornjo Savinjsko dolino je bila prafara v Gornjem Gradu, ki je nastala v 11. stoletju. Že delitev zem- ljiške gospoščine je postal razlog za razvoj na cer- kvenem področju. Avtor poda kratko zgodovino z letnico o vsaki cerkvi župnijski ali podružnični, ko je bila prvič omenjena ter njen razvoj, spremembe, prezidave in preslikave. P. Bernard Goličnik predstavi zgodovino fran- čiškanskega samostana, "ki je bila v nekaterih obdobjih prosojna pa tudi temna in zastrta zaradi pozabe in zgubljenega arhivskega gradiva ..." Najprej piše o ustanovitvi frančiškanskega samo- stana in o njegovem ustanovitelju sv. Frančišku Asiškem, ki ima začetke v Italiji, od koder se red razširi tudi onstran Alp. V Nazarje so prišli Fran- čiškani leta 1632. Leta 1635 so pričeli z gradnjo samostana in večje cerkve ob Loretski kapeli, ki je stala že leta 1624. Leta 1639 pa se je samostanska družina, ki je doslej stanovala v gradu Vrbovec, že naselila v novem samostanu. Frančiškani so dobili nalogo ustanoviti ljudsko šolo, ki je delovala do leta 1941. V drugi svetovni vojni so Nemci fran- čiškane izgnali, šolo zaprli, dolgoletnega župnika p. Kerubina Tuška odpeljali v Dachau, kjer je umrl, samostan pa so leta 1944 partizani minirali in uničili bogato samostansko knjižnico. O frančiškanski knjižnici govori prispevek Jara Dolarja, ki je po pregledu in ureditvi knjižnega fonda, kolikor ga je še ostalo, zapisal "za začetek moramo šteti januar 1752, ko je komisar Ludvik Umek iz Gornjega Grada, volil vse svoje knjige, ocenjene na 3000 gld za novo knjižnico, če se očetje obvežejo maševati za njegovo dušo." Knjige niso samo verske, ampak tudi zgodovinske, zem- ljepisne, pravne, klasične s slovarji, leksikoni, me- dicinske. Med avtorji je zanimiv Nikodem Frischlin 1547-1590, nemški humanist pesnik in dramatik ter rektor ljubljanske stanovske šole, ki je izdelal moderen učni načrt. Za nas Slovence je po- memben, ker je, bolj kot pred njim Bohorič, na šoli upošteval tudi slovenščino. Lepo je ohranjena Dalmatinova Biblija iz leta 1584. Med posebne dragocenosti sodi Trubarjev prevod evangelija Ta celi Novi Testament ... 1582. Avtor je prispevek zaključil z mislijo, "čeprav nazarska frančiškanska knjižnica ni najbogatejša med samostanskimi knjiž- nicami v Sloveniji, ima vendar nekaj zanimivih knjig, ki jih upravičeno štejemo med zaklade slo- venske kulturne dediščine". O lekarni v frančiškanskem samostanu je za- pisal Videčnik, da je delovala že pred letom 1695. To leto se namreč omenja brat Tadej Windisch kot samostanski lekarnar in ranocelnik. Samostanska lekarna je delovala tudi izven samostana, toda ne proti plačilu v denarju, ampak v naturalijah, ki so bile potrebne za samostan. Najzanimivejši nazarski kirurg je bil Mozirčan Salamon Lipoid, ki je leta 1764 stopil v frančiškanski red in je 58 let vodil samostansko lekarno, po njem se imenuje tudi Salamonov obliž. S. M. Katarina Ambrož je napisala prispevek o samostanu klaris v Nazarjah. O ustanovitvi reda, zgodovini in prihodu klaris na slovensko ozemlje okoli leta 1300 v Mekinje pri Kamniku. Z odlokom Jožefa 11. leta 1782 so samostane klaris ukinili v Ljubljani, Mekinjah, Skofji Loki in Gorici. Po skoraj dvestoletni odsotnosti so leta 1978 prišle tri Slo- venke iz zagrebškega samostana v Nazarje in se po štirih letih vselile v nov samostan. Poleg molit- ve se posvečajo študiju duhovnosti, gojijo cerk- veno petje, opravljajo gospodinjska dela, urejajo cerkveno perilo in delajo na vrtu. Molitev, delo, razvedrilo in počitek se skladno menjavajo. O gospodarskem utripu govori Vera Pečnik, ki članek je razdelila kar po panogah. V primarni sektor je uvrstila najstarejšo gospodarsko panogo - kmetijstvo, ki v teh hribovitih krajih ni preveč do- nosno, zato se nekateri ukvarjajo z dodatno de- javnostjo, čebelarstvom, ribogojništvom in ovče- rejo. Dodatni vir dohodka pa pomeni mnogim delavcem in kmetom tudi gozdno bogastvo, ki se je v teh krajih začelo z gozdarjenjem, s splavar- jenjem in razvojem lesne industrije, ki sega v leto 1901. V terciarni sektor avtorica uvršča obrt, zlasti lončarstvo, ki se je razvilo že v 14. stoletju z zna- nim imenom "Kokarski piskrc". Ostale obrti so čevljarstvo, sedlarstvo, krojaštvo, mizarstvo, v no- 205 12 KRONIKA OCENE. 195-207 1999 vejšem času pa frizerstvo, avtoličarstvo, sobosli- karstvo, cvetličarstvo idr. Tudi v trgovinski dejav- nosti se pojavljajo uspešni posamezniki. Velik pomen v teh krajih Zgornje Savinjske in Zadrečke doline ima turizem z naravnimi danostmi, pred- vsem pa zaradi pridnih in zavednih ljudi. Kratek zapis Vanje Hofbauer predstavi delo- vanje turističnega društva, ki ima komaj deset let in vendar dosega lepe uspehe. Organizira razne prireditve: za zlato harmoniko, rolanje, srečanje motorisfov-oldfajmerjev, karaoke, Miklavževanje in podobno. Obsežen in tehten je članek Franca Firšta z naslovom Gozd in les skozi čas. V uvodni misli poda splošen pomen gozda za življenje in preži- vetje, kajti voda in gozd sta nerazdruženo po- vezana. Nadalje spregovori o nastanku gornje- grajske gospoščino, o upravljanju in gospdarjenju z gozdovi in o njihovem izkoriščanju. Z razvojem splošnega gospodarstva in trgovine se je pov- praševanje po lesu močno povečalo. Ob Savinji in Dreti so narasle vode omogočale splavarjenje in trgovanje z lesom. Avtor podrobno obdela gozdo- ve gornjegrajske gospoščine, agrarno reformo od leta 1918 do 1941, obdobje socialistične Jugoslavije od leta 1945 do 1956, ustanovitev in delovanje lesne industrije od leta 1901 do 1945 in od 1945 do 1997, vse do denacionalizacije gozdov v letih 1991 do 1998. Dr. med. Franc Sirko je v prispevku o zdrav- stvu zapisal, da v kraju ni bilo organizirane zdrav- niške službe vse do prvih let po drugi svetovni vojni. Dotlej so iskali zdravniško pomoč v so- sednjih večjih krajih. Naraščanje potreb v gospo- darstvu je zahtevalo tudi prisotno zdravniško pomoč, ki se je počasi uvajala. Šele leta 1954 je prišel v Nazarje prvi redni splošni zdravnik. Z leti se je zdravstvena služba razširila z ustanovitvijo specialističnih ambulant. O razvoju šolstva pri učiteljih frančiškanih do leta 1941 in od 1945 v Nazarjih, Osnovni šoli Gorici ob Dreti ter Osnovni šoli Šmartno ob Dreti, ki sodijo v občino Nazarje govori prispevek Slavice Pavlic, ki je po arhivskih virih, kronikah šol pri- kazala razvoj posamezne šole. Frančiškani so leta 1786 pričeli s poukom na zasebni osnovni šoli, ki je kasneje postala redna. Poučevali so patri fran- čiškani, ki so bili usposobljeni za poučevanje. Do leta 1919 so se pogosto menjavali. To leto pa je prišel na šolo p. Hubert Marovf, ki je poučeval in vodil solo do leta 1941, ko so Nemci frančiškane izgnali in samostan zasedli. Po letu 1945 in po 155-letnem delovanju frančiškanske osnovne šole je v tem kraju zrasla nova osnovna šola z novimi vzgojno-izobraževalnimi programi in novimi nalo- gami v drugačnem času. Vendar pa je samostan- ska šola z zavednimi slovenskimi duhovniki skozii čas veliko pripomogla k ohranjanju materinega jezika. Povojni začetki so bili za razvoj šol na tem področju zelo težki, saj niso imele v materialnih pogojev za delo, niso imele lastne stavbe, gosto- vale so v gostilniških sobah in Prosvetnem domu. Šele leta 1960 je Nazarje dobilo novo šolo. Učitelji so se pogosto menjavali, saj je velikokrat ena učna moč poučevala ves dan do 115 učencev. Na Os- novni šoli na Gorici ob Dreti je bila šola usta- novljena 1854 v Pustem polju, po dveh letih so jo preselili v Gorico. Novo šolo so dobili leta 1880. Šola V Šmartnem ob Dreti je pričela z zasilnim poukom leta 1825 in z rednim 1879 v novih prostorih. Delovanje glasbene šole je predstavila Olga Klemše. Šola pokriva področje glasbene dejavnosti za celotno področje Zgornje Savinjske doline in vključuje 180 učencev. Začetki segajo v leto 1970, ko je bila na pobudo staršev ustanovljena prva glasbena skupina, ki je prvotno delovala v sklopu Delavske univerze Mozirje. Glasbena šola Nazarje kot samostojni zavod je bila ustanovljena leta 1993. O kulturni dejavnosti v Nazarjah, Šmartnem in Kokarjih govori prispevek Ivane Žvipelj, ki je zapisala, da je bilo kulturno življenje v navedenih krajih razgibano že pred prvo svetovno vojno. Dejavni so bili zlasti pevski zbori, godbeniki in kulturna dramska dejavnost. Po drugi svetovni vojni pa se je to delovanje še razmahnilo in tako razveseljevalo izvajalce kakor tudi krajane z raznimi prireditvami. V bogatih in bujih gozdovih sirom obeh dolin se je razmahnilo lovstvo, ki ga opisuje prispevek Milana Cajnerja, ki pravi, da se začetki lovstva pojavijo kmalu po ustanovitvi benediktinskega sa- mostana leta 1140. Pomembna prelomnica v raz- voju lovstva je leto 1848, ko sta si pravico do lova izborila tudi kmet in meščan. To je po drugi strani pripomoglo k iztrebljenju nekaterih vrst divjadi. Danes skrbe lovske družine za divjad, ohranjanje lovišč in naravnih dobrin. Ustanavljanje prostovoljnih gasilskih društev je zelo stara dejavnost in s tem tudi skrb za ohra- njanje premoženja krajanov. Gasilstvo na tem območju je predstavil članek Franca Kotnika. Z organizacijo veselic in prostovoljnimi prispevki so prišli do denarja za nakup opreme. Počasi pa so pričeli tudi z gradnjo gasilskih domov. Ustanavljanje krajevnih skupnosti je dokaj mlado, saj so nastale po letu 1945 kot Krajevni ljudski odbori, druge pa precej pozno šele po letu 1963. Za posamezen kraj imajo velik pomen, da krajani sami odločajo o razvoju svojega kraja in njegovih potrebah (vodovod, kanalizacija, nape- ljava telefonskega omrežja ipd.). O etnografskih značilnostih kraja spregovori Jožica Purnat, ki pravi, da v vraže ljudje sicer več 206 47 KRONIKA 1999 OCENE IN POROCiLA, 193-205 ne verjamejo, ohranile pa so se med ljudmi. Tako navade: ob ženitvi, mencanju prosa, navaja pre- govore in reke, ljudsko pripovedništvo, ko so še verjeli v čarovnice, o žal ženah, lončarjih, Turkih in ciganih. Ni kraja v naši lepi Sloveniji, da ne bi imel razvite športne dejavnosti. Tako je tudi Franci Kot- nik prispeval sestavek o športu v Nazarjah, o no- gometu, ko so Nazarčani, Kokrčani in Šmarčani igrali v občinski ligi velikega nogometa in dosegli lepe uspehe. Krajani pa se ukvarjajo tudi s ko- šarko, odbojko in šahom, ter telesno vadbo za kar bi si želeli primerne prostore za svoj šport (te- lovadnice, igrišča). Vsi avtorji so celovito predstavili kraje v Občini Nazarje od prvih znanih začetkov skozi 750 let delovanja. Občina Nazarje je mlada, deluje od leta 1995, in je že v tem času z delom in uspehi po- trdila pomembnost in upravičenost. Na bogato ilustrirano publikacijo, tiskano na umetniškem pa- pirju z umetniškimi barvnimi fotografijami Ma- tevža Lenarčiča in fotografijami dokumentarne vrednosti so Nazarčani upravičeno ponosni, saj so z njo obeležili svoj prvi občinski praznik - 18. september 1998 in se predstavili slovenski javnosti. Slavka Pavlic 207 Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1320-1782) avtorjev Boža Otorepca in Dragana Matica (cena 8.000 SIT) ter Vladislava Fabjančiča Ljubljanski sodniki in župani I. zvezek Sodniki (1269-1504) uredniki: Ema Umek, Janez Kos in Božo Otorepec (cena 4000 SIT). Za dijake in študente velja polovična cena. i KRONIKA 1999 MNENJE, 209 Mnenje Nataša Kolar: Železnica na Ptuju od 1860 do 1918 V zadnji številki Kronike je bil objavljen prispevek Nataše Kolar, 'Železnica na Ptuju od 1960 do 1918" (Kronika 1998 46, str. 47-54). Zelo pohvalno in razveseljivo je, da se je (še) pojavil pravilni predlog "na Ptuju" namesto "v Ptuju", ki se vse bolj vsiljuje. Uvedba železnice je tudi tukaj pospešila gos- podarski razvoj in prinesla celo vrsto sprememb na različnih področjih življenja, ne samo glede bist- venega izboljšanja prometnih tokov, ampak je vpli- vala celo na navade in vsakdanjih življenja ljudi v krajih skozi ali mimo katerih je bila speljana. Vse to velja tudi za "ptujsko" železnico oziroma progo Pra- gersko-Kotoriba. V članku sicer ni posebej omenjeno in čeprav je skoraj samo po sebi umevno, bi omenil, da gre pri tej železnici za progo normalnega tira (1435 mm). Ta železniška proga je bila in je še danes prevla- dujoča v Evropi. Po statističnih navedbah, naj bi bilo danes na svetu kar 3/5 vseh prog normalno- tirnih, kar vse je in še danes omogoča lažjo in eno- stavnejšo mednarodno železniško prometno pove- zavo. Od širokotirnih prog je bil najbolj razširjen premer 1524 mm, katerega je vpeljala carska Rusija, razširil pa se je še na severno Kitajsko (Mandžurija) in na Finsko, ki je do leta 1917 bila v sklopu ruskega imperija. Od širokotirnih bi kazalo omeniti španske železnice (1667 mm); grške (1000 mm) in norveške (1067 mm), ki so posebnost. V takratni Avsto-Ogr- ski so se gradile tudi ozkotirne železnice, pri nas je bila najbolj znana proga Poljčane-Konjice iz leta 1892 (750 mm), ki so jo po 1. svetovni vojni podalj- šali do Zreč, v šestdesetih letih pa je bila ukinjena, tiri in druge prometne naprave pa odstranjene. V članku avtorica navaja stare mere, dolžinske, površinske in utežne ter njihovo vrednost ali rela- cijo do sedanjih decimalnih mer. Koristno bi bilo navesti, vsaj v opombi, tudi relacijo v okviru posameznih merskih enot, z drugimi besedami: 1 seženj (nem. Klafter) ima 6 čevljev (Fuß), 1 čevelj ima 12 palcev (Zoll), 1 palec ima 12 črt (Linie), 4000 sežnjev je 1 avstrijska poštna milja. Znameniti avtor učbenika je šolarjem mere takole razložil; "Dolgotna mera. Kako dolgo - široko - visoko alj globoko je, merimo po seženih alj klaftrah. - 1 sežen (o) meri 6 šolnov C); 1 ' meri 12 pavcov alj col ("); 1 " ima 12 čert alj lin ("') ... Zemljo merimo na 4 vogle ino jim pravimo štirjaki alj kvadrat klaftre; 1 kvadr. seženj ima 36 štirjaških šolnov ... 1 jarm (Joch) obseže 1600 štirjaških klafter. - Kar je tolstiga, merimo po kočnikah (kubiki). 1 kočniška klaftra ima 216 kočn. čevlov; 1 kočn. čevl 1728 kočn. pavcov; 1 kočn. pave ima 1728 čert ... 1 Ct ima 100 funtov; 1 funt ima 32 lot; 1 lota ima 4 drahme ... Vag ali teht je veliko; pa vse vlečejo na cente, libre alj funte, lote, drahme, venarce ino zerne ..." (A. Slomšek, Blaže ino Nežica v' nedelski šoli, Celje 1842, str. 85-88). Pri tem opazimo, da so vse mere v okviru dolo- čenega sistema koherentne, nekaj čisto drugega pa je preračunavanje, konkretno iz starega merskega sistema v novega, decimalnega in obratno! Strokov- ni priročniki so operirali s kar 7 decimalkami. Prim.: 1 čevelj = 0,3161023 , (Kari v. Littoow, Vergleichung der vorzüglichsten Maße, Gewichte und Münzen mit den im österreichischen Kaiserstaate Gebräuchlichen ... Wien, str. XVll. "So ist z. B. der Wiener Fuß nach sehr genauen Messungen gleich 0,3161023 Meter oder 79/250 Meter ..." Isti avtor ugotavlja, da je pri zelo preciznih meritvah potreb- no pri preračunavanjih opraviti nujne korekcije, ker je pri preračunavanju iz sežnja v meter in obratno treba računati s plus ali minus 4 milijoninkami metra diference Littrow, n. d. 124). Pri prak- tičnem vsakodnevnem preračunavanju so skoraj praviloma uporabljali 3 decimalke, n.pr.: 1 sež = 1,896 m; 1 m = 0,527 sežnja itd. Ko so z letom 1875 v taJa-afni Avstro-Ogrski začeli uvajati novi oziroma decimalni, imenovan tudi francoski merski sistem, so za boljše razumevanje podrobno, nazorno in praktično prikazali, tudi na računskih primerih stare in nove mere, kako se stara mera spremeni v novo in obratno (Iv. Tomšič, Nova mera in vaga. Koledar družbe sv. Mohora, Celovec 1876, str. 16-32). V članku Nataše Kolarjeve je na strani 48 rečeno, da je merila proga 109.210 čevljev, prera- čunano pa 35.510 m, pravilno je 34.510,3 m. Most čez Dravo na Ptuju je meril 700 čevljev, kar da 221,2 m, ne pa 212,2 m. Drugi izračuni so pravilni, pri tem zadnjem gre (verjetno) za zamenjavo šte- vil, za tiskovno napako. Tudi mere in njihovo povezovanje prispeva k boljšemu razumevanju določenega časovnega ob- dobja. Anton Ožinger 209 1-2 KRONIKA 47 1999 ; Popravek Kronika 46, št. 1-2, 1998 Bizjak Matjaž, Posest župnije Svibno in urbar ljubljanskega kapitlja iz leta 1499 Str. 3, kolona 2 spodaj, v zadnji koloni tabele: 1718 1718 Namesto 6 mernikov bi moralo stati 4 merniki 4 merniki 6 mernikov Str. 12, op. k): Namesto - / bi moralo stati navzdol 210 47_12 KRONIKA 1999 Navodila avtorjem Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola, to je do 16 strani običajnega tipkopisa. Članke je treba poslati na sedež uredništva Kronike, to je Oddelek za zgodovino. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana. * Članki naj bodo napisani na disketi, ki jo priložite obenem z odtisom teksta. Zaželeno je, da so članki lektorirani. Na disketi naj bo članek, povzetek in izvleček. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Na nalepki na disketi naj bo jasno označeno avtorjevo ime in ime urejevalnika. Povzetek naj predstavi glavne rezultate prispevka in naj ne presega dveh strani (60 vrstic rokopisa), razen v izjemnih primerih. Izvleček naj vsebuje kratek opis prispevka (10 vrstic ali manj), vsebovati mora podatke o avtorju: ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo kjer je zaposlen in njen naslov. * Vsebinska razčlenitev članka naj bo pregledna in logična. Slikovno gradivo naj bo priloženo posebej. Fotografije naj bodo na hrbtni strani označene z legendo. Legenda (podnapisi) z navedbo nahajališča vira naj bo priložena na posebnem listu. * Vse opombe morajo biti pisane enotno. Ko delo prvič citiramo navedemo celoten naslov: ime in priimek avtorja, naslov dela (če gre za članek še revijo ali zbornik v katerem je bil objavljen), kraj in leto izida in strani. Pri nadaljnih navedbah pišemo le priimek avtorja, kratici n.d. (navedeno delo) in strani. Pri citiranju arhivskih virov navedemo najprej arhiv, nato ime fonda ali zbirke in signaturo oz. številko fascikla, škatle ali arhivske enote. Če navajamo isti arhiv večkrat, lahko uporabljamo uveljavljeno kratico, ki jo prvič navedemo v oklepaju ob polnem naslovu. Na koncu teksta navedemo kratice in vire ter literaturo, ki smo jih uporabljali. Pri kraticah uporabljamo določila Slovenskega biografskega leksikona in si jih ne izmišljamo sami. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi revija. Vračamo seveda slikovno gradivo in odklonjene članke. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so tudi strokovno recenzirani, recenzentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike 211 47 1-2 KRONIKA 1999 Tea Anžur, dipl. zgodovinar, arhivistka. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 12, Poskus ustanovitve Univerzitetne akademske menze v 30-tih letih Prispevek na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) in drugih virov obravnava problem prehranjevanja prve jugoslovanske generacije študentov pred drugo vojno. Poudarek je na poskusu ustanovitve predvojne akademske menze, ki jo je skušala Univerza pridobiti za svoje študente vendar do realizacije ni prišlo. Prispevek se dotakne še študentskih domov, saj so bile v njih tudi nekatere menze za akademike. Irena Lačen Benedičič, kustos - višji arhivist. Muzej Jesenice, SI-4240 Jesenice, Prešernova 45 Pridobivanie železa v jeseniških plavžih Prispevek obravnava razvoj metalurških naprav in pridobivanje surovega železa na Slovenskem. Zgodovinski pregled plavžev s posebnim poudarkom na jeseniških lokacijahi in plavžih v tem stoletju, ! dopolnjuje splošen opis plavža s plavžnimi napravami, njegovo delovanje in njegove proizvode - ] produkte. Sledimo vzponu in zatonu plavžarstva na Jesenicah oziroma rušenju plavžev in plavžnih j naprav ter njihovemu pomenu danes. i France Benedik, j muzejski svetovalec, i Gorenjski muzej, SI^OOO Kranj, Tomšičeva ulica 44 i Seznam ulic, cest in trgov v mestu Krani - nastanek, poimenovanja in njih spremembe i Ulice, ceste in trgi nekega mesta odražajo splošno sliko tega naselja. Tudi Kranj v dogajanjih zadnjih šestdeset let ni bil nikakšna izjema. Režim Kraljevine Jugoslavije, nacistični okupacijski sistem, kot tudi sistem Titove Jugoslavije in nazdnje demokratični sistem samostojne Republike Slovenije, si je prilastil in vsak za svoje obdobje podredil poimenovanje ulic, cest kot tudi trgov. ; Jože Curk, J arhivski svetovalec, ravnatelj Pokrajinskega arhiva Maribor v pokoju, i Cimpermanova 5, SI-1000 Ljubljana j I O nekaterih nerešenih problemih ptujske topografije Avtor v svojem analitičnem sestavku obravnava tri topografsko nedorečene probleme iz ptujske urbane zgodovine: usodo rečnega prehoda v zadnjih dveh tisočletjih, vključevanje dominikanskega samostana v i mestno strukturo ter povezovanje gradu in mesta v enovito renesančno koncipirano trdnjavo. > Tatjana Dekleva, prof. zgodovine in umetnostne zgodovine, arhivistka. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 12 Petdeset let podeljevania Prešernovih nagrad študentom Univerze v Ljubljani j Prispevek na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani 1 predstavlja petdesetletni razvoj podeljevanja Prešernovih nagrad študentom ljubljanske univerze od prve : podelitve v letu 1949 dalje. j 213 i KRONIKA 1999 Marjan Drnovšek, višji znanstveni sodelavec. Inštitut za slovensko izseljenstvo, ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 Slovenski izseljenci na pragu Amerike Avtorjeva pozornost je namenjena ameriški priseljenski zakonodaji in njenemu vplivu na odhajanje Slovencev v ZDA v času množičnega izseljevanja na prelomu v 20. stoletje. Prvi stik z Ameriko so Slovenci dobili ob prihodu, ko so spoznali tudi oba sprejemna priseljenska centra. Castle Garden (1855-1890) in Ellis Island (1892-1954). Avtor navaja nekatere osebne izkušnje izseljencev ob prihodu v newyorsko pristanišče v 19. in z začetka 20. stoletja. Tudi New York je navdušil s svojo velikostjo, živahnostjo življenja in modernizmom na eni strani, na drugi pa odbijal zaradi slabih izkušenj priseljencev z raznimi goljufi. Slovenskim prislejencem je po letu 1908 pomagala tudi newyorska Družba sv. Rafaela, v kateri je imel vodilno vlogo slovenski frančiškan Kazimir Zakrajšek. nataša Polajnar Frelih, mag. umetnostne zgodovine. Slovenski verski muzej, SI-1295 Ivančna Gorica, Stična 17 Rokodelski red ljubljanskih kamnosekov in zidarjev iz leta 1676 Cesar Leopold I. je 6. oktobra leta 1676 potrdili rokodelski red s svoboščinskimi členi za ljubljanske in hkrati vse na Kranjskem delujoče zidarje in kamnoseke. Red je bil sestavljen po vzoru graške in drugih bratovščin, z 29 členi pa nam omogoča vpogled v delovanje ljubljanske glavne zidarske in kamnoseške bratovščine oz. ceha, posredno pa nas seznanja tudi z organiziranostjo ljubljanskih kamnoseških delavnic, v katerih so bili poleg manj zahtevnih kamnoseških del, izdelani tudi številni baročni kamniti oltarji, prižnice in druga kamnita cerkvena oprema, ki so še danes ohranjeni sirom po Sloveniji. Barbara Pešak Mikec, prof. zgodovine in sociologije, arhivistka. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Mestni trg 27 Občinske volitve v kranjskem srezu 1933 in 1936 Prispevek podrobno opisuje razmere v kranjskem srezu v času občinskih volitev v letih 1933 in 1936. V samo treh letih, ki so minila med enimi in drugimi, so se politične razmere popolnoma spremenile. V letu 1933 je na političnem prizorišču dominirala režimska Jugoslovanska nacionalna stranka in z njo slovenski liberalci, medtem, ko so bili klerikalci v opoziciji. Režimci so jih skušali politično onemogočiti na različne načine. Rezultati volitev so bili temu primerni - večino županov v občinah in članov občinskih odborov, je dobila režimska stranka. V letu 1936 so se razmere obrnile. Na oblast so skupaj z novo stranko Jugoslovansko radikalno zajednico, prišli ljudje, ki so bili prej v opoziciji, dobili pa so tudi večino županskih mest in mest v občinskih odborih. Renato Podbersič, diplomirani zgodovinar, podiplomski študent. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 , Ivan Krstnik Coronini, goriški vojskovodja in cesarski vzgojitelj Članek obravnava v slovenskem zgodovinopisju žal skorajda prezrtega Ivana Krstnika Coroninija i (1794-1880), goriškega grofa, ki je prehodil pot od vojaka do generala v avstrijski vojski in se odlikoval na raznih bojiščih. Med drugim je bil tudi vzgojitelj (1836-1848) mladega Franca Jožefa Habsburškega. Po koncu vojaške kariere se je naselil v Šempetru na goriškem podeželju in se posvetil vodenju družinskega posestva. 214 _l_12 KRONIKA 1999 Dragan Potočnik, j mag.. Pedagoška fakulteta Maribor, Oddelek za zgodovino, SI-2000 Maribor, Koroška Mariborski Nemci v letih 1918-1941 Po končani prvi svetovni vojni je imela nemška manjšina v Mariboru dokaj močan gospodarski položaj. \ Lahko je vplivala na socialno odvisne sloje prebivalstva. Mariborski Nemci so v času med obema i vojnama skrbno čuvali in gojili svojo identiteto. Imeli so svoja društva, dva časopisa, v mestu je bil tudi j sedež seniorata nemške evangeličanske cerkve. Po letu 1933 so se usmerjali vse bolj nacisttično in v letu 1941 odigrali vlogo pete kolone. Barbara Satej, prof. zgodovine in dipl. bibliotekarka. Oddelek za zgodovino. Filozofska fakulteta, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Slovenska ženska 1900-1918 i Na kratko je prikazan položaj in vloga slovenske žene na različruh področjih v letih 1900-1918, v • obdobju, ko so dokazale, da so enako sposobne in enakovredne moškim. Prvi poskusi ženskega gibanja ; pred letom 1900 so namreč prerasli v aktivno delovanje, ki je svoj višek doseglo v 1. svetovni vojni, ko, so ženske pokazale svoj pogum, odločnost in samozavest. Takrat sta se združili meščanka in delavka, ]d\ ju je kot enakovredno partnerico sprejel tudi moški svet. Nina Vodopivec, študentka etnologije in kulturne antropologije, SI-1000 Ljubljana, Poljanska 15 Podoba ženske v listu Naša žena med leti 1945 in 1951 V prispevku poskušam osvetliti podobo povojne ženske, ki jo je med bralkami v letih med 1945 in 1951 širil list za delovno ženo - Naša žena. Pri tem spremljam ženski lik pri njegovem spreminjanju, vzporedno pa sledim spreminjajočem odnosu med časopisom in žensko. Namen mojega članka je bil spoznati povojni profil časopisa in odkriti njegovo odvisnost oziroma ujetost v povojno ideologijo in politiko. Sliko povojnega pogleda na žensko sem dopolnila s pogovori informatorjev. Igor Weigl, dipl. umetnostni zgodovinar, SI-2250 Ptuj, Potrčeva 50/a, Prenova gradu Podčetrtek v letih 1715-1723 Grof Ignacij Marija Attems (1652-1732), sodi med pomembnejše naročnike baročne umetnosti na j Štajerskem, ob prenovi gradu Podčetrtek v letih 1715-1723 pa je sodeloval v vlogi arhitekta. Članek j obravnava tudi slikarja Franca Ignacija Flurerja in njegova dela pred letom 1723, zaključuje ga j vrednotenje gradu Podčetrtek j 215 I KRONIKA 47 1999 Katja Zvanut, dipl. umetnostna zgodovinarka, mlada raziskovalka. Narodni muzej Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20 Meščani Ljubljane in njihova mestna hiša Prispevek skuša opozoriti na mesto, ki so ga podobe kot nosilci vizualne komunikacije imele v vsakdanjiku poznosrednjeveškega in zgodnjenovoveškega mesta. S pomočjo ovrednotenja pomena starega ljubljanskega rotovža kot simbola mestne avtonomije, njegovega položaja znotraj mestnega tkiva ter rekonstrukcije in interpretacije njegove slikarske in kiparske opreme avtorica opozarja na vlogo, ki so jo podobe imele pri izgradnji (samo)identitete ljubljanskih meščanov na prehodu iz poznega srednjega v zgodnji novi vek. ; 216