ZGODOVINA KULTURA JUBILEJI IZOBRAŽEVANJE ZANIMIVOSTI POKROVITELJI OBČINA RAVNE - PREVALJE Čečovje 12 2390 Ravne na Koroškem OBČINA MEŽICA Tkg svobode 1 2392 Mežica OBCINR ČRNA NA KOROŠK€M Center 101 2393 Črna na Koroškem ‘Bralcem, sodelavcem, pokroviteljem in vsem drugim prijateljem ‘Koroškega fužinarja želimo srečno in uspešno leto 1999. Uredništvo Koroški fužinur je ustanovila Železarna Ravne leta 1951. Ta številka je izšla s pomočjo objavljenih pokroviteljev. Izdal in založil jo je Fužinar Ravne, d. o. o., Koroška 14, Ravne na Koroškem. Uredništvo: glavna in odgovorna urednica mag. Andreja Cibron-Kodrin, tehnična urednica Jelka Jamšek. lektoriranje: Miran Kodrin, prof. Tel.: 0602 21 131, int. 6305 (urednica). Fotografije so prispevali navedeni avtorji oziroma avtorji besedil in uredništvo oziroma arhiv Koroškega fužinarja. Tisk: SŽ - Zli’ center, d. o. o., Ravne na Koroškem. Glasilo se po mnenju Ministrstva za informiranje (št. 23/128-92) šteje med proizvode, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po 5-odslotni prometni stopnji. Ponatis prispevkov ni mogoč brez dovoljenja uredništva. VSEBINA OB JUBILEJU MESTA RAVNE NA KOROŠKEM 2 Mag. Karla Oder STOLETNICA ROJSTVA DR. FRANCA SUŠNIKA 4 And rej a C i b ro n-Kod ri n SUŠNIKOVE ŠENTURŠELJCE 8 Miran Kodrin “NAJVEČJI UMETNIK JE ONI, KI V ČLOVEKU UPODOBI DUHA ZEMLJE” Ure slovenščine dr. Franca Sušnika v 7. razredu Gimnazije Ravne v šolskem letu 1951/1952 13 Marjan Kolar 70 LET ROJSTVA LEOPOLDA SUHODOLČANA 17 Greta Jukič SPOMINSKA SOBA LEOPOLDA SUHODOLČANA 20 Majda Kotnik-Verčko AVGUST KUHAR - UREDNIK IN NOVINAR 22 Miroslav Osojnik VARNOSTNI INŽENIRJI SO USTANOVILI FUNDACIJO AVGUSTA KUHARJA 24 Urednica KNJIGE - OBJAVLJENE IN NEOBJAVLJENE Pogovor s pisateljem Marjanom Kolarjem ob njegovi 65-Ictnici 25 Marijan Mauko MOZAIK ŽIVIH PODOB Predstavitev knjige Janeza Mrdavšiča Skozi Soteske 30 Tina Verovnik ČUDOVITI SVET ORGELSKE GLASBE Predstavitev mladega umetnika Marka Motnika 33 Rudi Mlinar RAVENSKI GODBENIKI NAVDUŠILI NAŠE ZDOMCE V BERLINU 35 Brane Širnik PREVALJSKI GODBENIKI ZOPET ZLATI 36 Barbara Gašper OTROCI, KNJIGE IN BRANJE 38 Aleksandra Rose MENJAJ ZNANJE, NE SANJE! Borza znanja Slovenj Gradec se predstavlja 41 Bernarda Mori-Rudolf 30 LET ORGANIZIRANOSTI DELOVNIH INVALIDOV V MEŽIŠKI DOLINI 43 Franc Černe SREČANJE S PRETEKLOSTJO Ob razstavi Leše v času premogovnika 48 Rudi Mlinar UTRINKI IZ PRETEKLOSTI Pevsko društvo Guštanj iz leta 1912 50 Včasih ni bilo poroke brez Guštanjskega godalnega kvinteta 53 Ervin Wlodyga V MEŽICI STA BILA NEKDAJ DVA ŠUMCA 55 Štefan Lednik ZVESTOBA, DOLGA POL STOLETJA Srečanje dolgoletnih članov PD Prevalje 59 Andreja Čibron-Kodrin PROSTOVOLJNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE V SLOVENIJI -KAKO NAPREJ? 60 OB JUBILEJU MESTA RAVNE NA KOROŠKEM Mag. Karla Oder V frančiškanskem samostanu v Gradcu hranijo listino iz leta 1248, na kateri je med podpisniki omenjeno tudi ime Gutenstein. Po do sedaj znanih raziskavah je to najstarejši znani zapis imena, s katerim so skozi stoletja imenovali trg ob sotočju potoka Suhe in reke Meže. Po uradnem preimenovanju in statusni spremembi leta 1952 je trg Guštanj postal mesto Ravne na Koroškem. Starejši prebivalci pa še danes radi rabijo prvo ime. Praznovanju častitljivega jubileja mesta seje pridružil tudi Koroški muzej. Že spomladi je s fotografijami Toma Jeseničnika postavil na ogled Forma vivo, 30 jeklenih skulptur, ki so jih na sedmih mednarodnih simpozijih izdelali umetniki iz različnih držav sveta in so razmeščene v mestu Ravne in v drugih krajih Mežiške doline. Občina Ravne - Prevalje je vrhunec praznovanja načrtovala v jesenskem času. V začetku oktobra je Koroški muzej v sodelovanju s Koroško osrednjo knjižnico in Pokrajinskim arhivom Maribor odprl razstavo Ob 750-letnici prve pisne omembe Guštanja, da bi javnost s pomočjo originalnih dokumentov in predmetov opozoril na nekatera pomembnejša dejstva iz bogate zgodovine mesta. Izhodišče razstavi in njeni podobi, ki ji jo je nadel arhitekt Edi Koraca, je bila naj starejša listina, orumeneli pergament s pečatom O riških, ki so ob bamberških škofih gospodarili Guštanju. Leta 1281 so bamberški podelili grad v fevd Ulriku Vovbrškemu in njegovi ženi Agnezi. V 14. stoletju so gospodarili Guštanju plemiči iz rodu Schaumburg, Aufenstein in Žovnek, 1361 pa je postal deželnoknežji trg. Ena pomembnejših gospodarskih dejavnosti srednjeveških trgov je bila trgovanje na sejmih. Guštanju je cesar podelil pravico do treh letnih sejmov. Na semanji dan je svoje delo opravljal deželski sodnik. Že leta 1317 je v trgu omenjeno deželsko sodišče. V cerkvenoupravnem razvoju Guštanja je bila trška cerkev svetega Egidija, zgrajena že verjetno konec 13. stoletja, tako kol cerkev svetega Antona ob cesti proti Prevaljam, podružnica cerkve Devica Marija na Jezeru na Fari. Šele leta 1861 (začasno že od 1788 do 1795) je postala župna cerkev. Marijino cerkev so ob koncu preteklega stoletja povečali, jo razširili, v podružničnih cerkvah pa so sc ohranile srednjeveške freske in rezbarije -delo slikarjev in rezbarjev s Koroške. Splošno družbeno in politično dogajanje je v kolesje zgodovine ujelo tudi prostor in ljudi ob cesti Kotlje-Pliberk. Tu skozi so ob koncu 15. stoletja pustošili najprej Turki, za njimi pa še ogrska vojska kralja Matjaža. .'Vtanfe VJL Trg Guštanj (iz: Janez Vajkard Valvasor: Topographia Carinthiae, 1688) Le dobrega pol stoletje pozneje je dvorec Gruenfels postal zatočišče protestantskega duhovnika in njegovih somišljenikov. Že leta 1570 so kmetje pod vrhom Plešivca začeli graditi cerkev svete Uršule, ki jo je leta 1602 posvetil škof Hren, ključna osebnost protireformacijskega gibanja na Slovenskem. Kje so v drugi polovici 13. stoletja postavili prvi grad, nam danes še ni povsem znano. Tudi za spodnji grad, ki je omenjen v času Aufensteinskih, med leti 1333 in 1360, so še ugibanja. Dvorci, ki danes stojijo na Z razstave Ob 750-letnici prve pisne omembe (iiištanja: glava sv. Janeza Krstnika iz cerkve sv. Janeza na Poljani, izdelek koroške rezbarske delavnice s konca 15. stoletja (last župnišča na Prevaljah) terasah nad mestom in v njegovi okolici, so večinoma iz 16. stoletja. Grad Ravne, Streiteben, so sredi 16. stoletja zgradili Hebenstrciti. Njegovi lastniki so bili Sichteni, Schlangenbergi in od začetka 19. stoletja grofje Thurni, ki so mu nadeli današnjo podobo. Grofje Thurni so že v 17. stoletju v Mežiški dolini pridobivali svinec in kovali železo v fužinah. Na Ravnah so po izgradnji železnice leta 1863 razvijali proizvodnjo kvalitetnih jekel, pri čemer je bil še posebno uspešen direktor Adolf Marischler. Kvalitetno in svetovno znano jeklo je tudi po drugi svetovni vojni predstavljalo jedro uspešnega razvoja. Globoke rane so v razvoj mesta in življenje ljudi zarezale vojne. Posledica vojne na začetku 20. stoletja je nastanek Jugoslavije in s tem državne meje, ki je posegla v tkivo enotne Koroške, tako daje mesto Ravne odrezala od sodnega ter upravnega središča Pliberk in Velikovec. Čas nemške okupacije in fašističnega divjanja se je maja 1945 iztekel prav v tem delu Slovenije. V trgu, danes starem mestnem jedru, so se zgodaj razvile različne obilne dejavnosti, med katerimi je opazen krojaški ceh, ustanovljen leta 1749. Čevljaiji, trgovci in gostilničarji so bili še pred drago svetovno vojno med najštevilnejšimi. Trg pa je vse do danes ostal središče dogajanja. Razvoj jeklarske industrije je v kraj privabil strokovnjake iz tujine in prebivalce sosednjih krajev. Številčna rast prebivalstva je vplivala na razvoj zdravstvene službe, šolstva in dragih dejavnosti. Potreba po športni aktivnosti in kulturnem ustvarjanju je združila posameznike v številnih društvih, ki so ohranila kontinuiteto vse do danes. Med vidnimi osebnostmi v zgodovini mesta je nedvomno dr. Franc Sušnik, štipendist Pilatove ustanove, ki jo je leta 1700 ustanovil župnik Gašper Pilat. Sušnik je s sodelavci ustvari I temelje za delovanje in razvoj gimnazije, knjižnice in muzeja v mestu Ravne na Koroškem. Ustvarjalci zgodovine, ki jo je po letu 1945 na svoj način zaznamovala “Titova štafeta” in še bolj vojna za samostojno Slovenijo leta 1991, so posamezniki, znani in manj znani, delavci, kmetje, zdravniki, profesorji ... Delo človeških rok so stavbe in njihovi detajli. Nekaj teh je skozi oko objektiva videl fotograf Tomo Jeseničnik in jih sestavil v zanimiv kolaž iz leta 1998. Skoraj osemstoletni razvoj mesta Ravne na Koroškem je Koroški muzej predstavil s pomočjo originalnih dokumentov, listin, fotografij in predmetov. Pokrajinski arhiv Maribor, Koroška osrednja knjižnica, Sokličev muzej in Župnišče Prevalje so razstavo obogatili z originali, ki jih hranijo. Dokumentaren in zanimiv je nekajminuten film iz leta 1942, ki kaže podobo trga in bližnje okolice. Njegov lastnik, gospod Jože Borštner, je tako prijetno popestril predstavitev razvoja mesta in s tem razstavo, ki bo odprta do 15. januarja 1999. Vabim vas, da si jo ogledate v Likovnem salonu, kjer je za vas odprta vsak dan, razen nedelj in praznikov, med 9. in 12. uro ter med 15. in 18. uro. Tu lahko dobite tudi knjigo, ki jo je ob tem jubileju izdala občina Ravne - Prevalje v sodelovanju s Koroškim muzejem. V njej so predstavljeni utrinki iz zgodovine mesta, njegov sedanji utrip in arhitektovo videnje urbanističnega razvoja mesta Ravne na Koroškem. Knjiga je opremljena z arhivskim fotografskim gradivom iz Koroškega muzeja in z umetniškimi posnetki mesta mojstra Toma Jeseničnika. Tudi knjigo je oblikoval arhitekt F.di Koraca. (Foto A. Č.) STOLETNICA ROJSTVA DR. FRANCA SUŠNIKA Na Prevaljah in Ravnah se je zvrstilo kar nekaj prireditev v spomin na tega velikega Korošca Andreja Čibron-Kodrin KRATKA BIOGRAFIJA Franc Sušnik seje rodil 14. 11. 1898 v Farni vasi 93 (Prevalje). V letih 1910 do 1916 je obiskoval gimnazijo v Celovcu. V pivi svetovni vojni je bil vodnik in podporočnik v avstro-ogrski vojski, po njej pa je sodeloval v Narodnem svetu za Mežiško dolino. V letih 1919 do 1922 je študiral germanistiko in jugoslovansko književnost, leta 1924 pa je doktoriral iz nemške književnosti. Najprej je poučeval na gimnaziji v Murski Soboti (1922 - 1924), potem leto dni na realki v Beogradu, od leta 1925 do 1941 pa je bil profesor oziroma ravnatelj na gimnazijah in učiteljišču v Mariboru. Leta 1926 se je poročil s Tončko Plešivčnik. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt v Celovcu, pozneje v Dachauu. Leta 1945 je prevzel ravnateljevanje Gimnazije na Ravnali (takrat še v Guštanju). Leta 1949 je zasnoval Študijsko knjižnico, leta 1953 pa je bil med soustanovitelji Delavskega muzeja na Ravnah. V letih od 1961 do 1979 je vodil Študijsko knjižnico. Umrl je 21.2. 1980 v slovenjgraški bolnišnici. NJEGOVE KNJIGE: Prekmurski profili (1929), Jugoslovanska književnost (1930), Pregled svetovne literature (1936), In kaj so ljudje ko lesovi (1968), Opomnje (1978), Poglavja iz svetovne književnosti (1984), Koroški zapisi (1994). Dr. Franc Sušnik je tudi avtor knjižic Gimnazija Ravne na Koroškem (1951/52), Študijska knjižnica Ravne na Koroškem (1970), Študijska knjižnica. Studienbibliothek (1970) in Vorančeva pot (1977); mnogo njegovih prispevkov je raztresenih v različnih časopisih in revijah, bil je odmeven govornik in znan tudi kot pisec svojskih napisov na najrazličnejših spominskih obeležjih v dolini... PRIREDITVE OB STOLETNICI ROJSTVA Predstavitev knjige Dr. Franc Sušnik (1898-1998) in razstava o njegovem življenju in delu D rireditev je potekala 12. 11. 1998 v Koroški * osrednji knjižnici, ki od leta 1983 nosi Sušnikovo ime. V spremljajočem programu je nastopil pevski zbor PD Lipa iz Velikovca. Dijaki ravenske gimnazije (Ajda Vasle, Blanka Tacer, Andrej Lojen, Jasna Potočnik in Tomaž Simetinger) so ob spremljavi flavtistke Vojke Močnik predstavili drobce iz Sušnikove literarne zapuščine. Recital je pripravil njihov mentor prof. Miran Kodrin. Slednji je skupaj z višjima knjižničarkama Daijo Molnar in Meto Boštjan ter bibliotekarko Simono Pandev-Šuler sodeloval tudi pri postavitvi razstave o Sušniku. Razstava vsebuje, kot je povedala S. Pandev-Šuler, tri sklope. V knjižnici so zbrali večino likovnih upodobitev dr. Franca Sušnika. Največji poudarek so dali njegovi literarni in znanstveni dediščini ter odmevih nanjo (objave v časopisih, revijah, koledarjih, avtorska dela, ocene, objave v leksikonih, priznanja itd.) Zaradi sodelovanja Sušnikovih sorodnikov, ki so za razstavo prispevali nekaj njegovih predmetov in družinskih slik, (so) si obiskovalci lahko do konca decembra (ogledali) ogledajo tudi Sušnikovo pisalno mizo, palico, pipo ipd. ter spoznajo (spoznali) njegovo zasebno življenje. Bogata je bila tudi Sušnikova korespondenca; razstavljena so lahko bila - zaradi omejenosti prostora - le pisma javnosti bolj znanih Slovencev, nekaj posvetil Sušniku in njegova posvetila drugim ... Sicer pa so sodelavci knjižnice dr. Franca Sušnika predstavili kot pedagoga, knjižničaija in govornika. Razstavo sta oblikovali dipl. arhitektki Anita Potočnik-Slivnik in Blanka Kamnik. Ravnateljica Koroške osrednje knjižnice in glavna urednica (v uredniškem odboru so bili še: profesorji Janez Mrdavšič, Silva Sešel in Franc Juričan ter Mirko Osojnik in Franc Fale) Sušnikovega zbornika prof. Majda Kotnik-Vcrčko je izčrpno predstavila knjigo, ki jo je izdala Koroška osrednja knjižnica, izšla pa je pri Založbi Voranc. Oblikovala jo je Blanka Kamnik, fotografije pa je prispeval Tomo Jeseničnik. Povzemamo nekaj njenih poudarkov. "Naj knjiga trajneje dokazuje, da se v Koroški osrednji knjižnici spoštljivo in odgovorno spominjamo svojih začetkov in svojega ustanovitelja ter njegovega neprecenljivega deleža v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti koroške krajine. Knjiga je sestavljena iz 4 sklopov. Prvega smo naslovili IZBOR DEL DR. FRANCA SUŠNIKA Pri izbiri tekstov nas je vodila Pogačnikova misel o klenem bogastvu in moči Sušnikove besede: iz pisem in pogovorov z avtorji prispevkov pa smo vse bolj spoznavalida se Sušnika spominjajo prav po njegovih odličnih govorih; še posebej v Mariboru. Prav govore je zelo natančno analiziral dr. Bruno Hartman. Sušnik je bil izjemno dober govornik ki se je znal prilagoditi vrsti in ravni poslušalcev ter jih speljati v čar svoje besede. Odločili smo se zn naslednje govore: Ob stoletnici Goethejeve smrti (Ta govor priča o Sušnikovem velikem literarnozgodovinskem znanju, predavanje je imel za mariborsko Ljudsko univerzo 22. marca 1932.); Duhovne osnove naše narodne kulture (govor na Evharističnem kongresu 7. in 8. septembra 1934 v Mariboru); Najbolj je poslušalce prevzel z govorom, ki ga je imel na Slomškovi proslavi 26. novembra 1935 v nabito polni mariborski unionski dvorani, ko se je gibanje za Slomškovo beatifikacijo bližalo vrhuncu; Koroški delež v slovenski književnosti - referat na republiškem zborovanju slovenskih sla\>istov v Črni leta 1964; Ker je učenje umetnost - Sušnikov pogled na šolsko delo - diskusija, ki jo je pripravil kot ravnatelj ravenske gimnazije za novo šolsko leto 1955/56; Spomini na soboško gimnazijo in Ravenska gimnazija sta dokaj esejistično zasnovana sestavka, med katera smo uvrstili govor Prežihovemu Vorancu v slovo; Cretje (malo znan tekst, ki dokazuje, kako živo je spremljal dogajanje v družbi). Drugi sklop nosi naslov BESEDE O DR. SUŠNIKU a začetek smo uvrstili grafološko ekspertizo 1 t Sušnikove pisave (objavljena že v Fužinarju leta 1993, zanjo se je z dr. Antonom Trstenjakom domenil Janez Mrdavšič; še prej pa Bogdan Pogačnik). Mirko Osojnik, nekdanji sodelavec in Sušnikov tajnik, je napisal za zbornik izčrpno biografijo. Dr. Bruno Hartman je raziskal mariborska leta profesorja dr. Franca Sušnika. Mladi, še ne 27-letni germanist in slavist, doktor zagrebške univerze je v jeseni /925. leta prišel v Maribor za srednješolskega profesorja in ostal v mestu vse do vdora nemške armade 1941, dobrih 15 let. Mariborsko obdobje v Sušnikovem življenju sicer ne pomeni viška njegove ustvarjalnosti, ga je pa pripravljalo na širokem razponu delovnih področij. Hartman natančno dokumentira tudi Sušnikovo delovanje v katoliških organizacijah. Natančno analizira tudi Sušnikove govore (ob različnih priložnostih, tudi ob praznikih na gimnaziji). Sušnik se je v Mariboru izkazal tudi kot urednik Našega doma. Urejal je še Slovensko stražo. Hartman prikaže tudi Sušnikovo zagnanost zn knjižničarstvo, ki je v njem rasla od časov, ko je postal knjižničar mariborske Prosvetne zveze (1928). Posebno skrb je Sušnik posvetil knjižnicam organizacij, ki so bile vključene v prosvetno zvezo, pisal je o knjižničarstvu, prirejal tečaje za 110 knjižnic, začel je uvajati tudi potujoče knjižnice. V mariborskih letih se je dr. Sušnik dobro razgledal po knjižničarstvu in njegovi organiziranosti. S temi izkušnjami je lahko po vojni začel na novo organizirati knjižničarstvo in knjižnice na Koroškem. Hartman opozori na skoraj neznano dejstvo, da je bil Sušnik dve leti tudi gledališki poročevalec ljubljanskega katoliškega dnevnika Slovenec o delovanju mariborskega narodnega gledališča. V mariborskih letih je Sušnik objavil 3 knjige: 1929 -Prekmurski profili, umetniško in s premislekom ugledana Sušnikova miza iz njegovega “mariborskega obdobja” (Foto A. Č.) c. ■O podoba Prekmurja v določenem času. Že leta 1930je izšla Jugoslovanska književnost. 1936. leta izide Pregled svetovne literature. Za svoje kulturno delovanje je prejel dr. Sušnik kar kmalu državno odlikovanje - red .vv. Save V. stopnje. Proti koncu svojega mariborskega obdobja je Sušnik postal tudi aktivni politik Bil je svetnik v mariborskem mestnem svetu, imenovan v vrsto komisij in odsekov, postal je član krajevnega šolskega odbora, član gledališkega sosveta, bil je tudi v kuratoriju Studijske knjižnice (univerzitetne) itd. 1941. je bil mobiliziran v poveljstvo mariborskega pehotnega odreda. Po zlomu jugoslovanske vojske se je umaknil pred nacisti na Prevalje. Janez Mrdavšič - Sušnikov naslednik v Študijski knjižnici - je pisal o neugasljivi zvestobi in ljubezni dr. Franca Sušnika domačemu kraju. Prof. dr. Janko Sušnik je obudil spomine na svojega očeta, na svojega ujca pa Jože Lodrant. (Oba prispevka sta sicer že bila objavljena.) Dr. Vilko Novak nam je dovolil objaviti tekst o Sušniku in Prekmurju, posebej natančno se je posvetil Prekmurskim profilom (objavljen že v Stopinjah). Dr. Valentin Inzko je označil Sušnika v srečanjih s Koroško čez mejo. Lojze Kozar pa je Sušnika prikazal v svoji izkušnji na izpitu (ponatis iz Stopinj). Skoraj neuresničljiva se je zdela možnost, da bo pisatelj Zorko Simčič napisa! kaj za naš zbornik, in vendar smo prejeli odličen tekst, v katerem je Simčič označil Sušnikov odnos do dijaka z literarnimi ambicijami. Tudi prof. Stanko Janežič je poslal zapis o svojem profesorju slovenščine na mariborski klasični gimnaziji. Bogdan Pogačnik nam zaradi bolezni ni mogel ustreči z novim tekstom, a prav Profesor, povej! govori o velikem spoštovanju Sušnikove osebnosti. V 3. sklopu smo zbrali LITERARNE UPODOBITVE Tj) isatelji Marjan Kolar, Vinko Ošlak, Ignac l Kamenik in Janez Mrdavšič so nam prijazno dovolili objavo odlomkov iz del, kjer se pojavi Sušnik. V 4. sklop smo v obliki barvnih prilog zbrati LIKOVNE UPODOBITVE. Zbornik je zapolnil nekaj vrzeli v našem poznavanju Sušnika. Zagotovo se Korošci premalo zavedamo njegovega bibliotekarskega znanja, tudi njegovo delovanje v Mariboru je temeljito raziskano. Vsekakor pa je še kar nekaj profilov, ki jih bo treba prikazati. Manjka nam temeljita zgodovinska raziskava z dokumenti iz arhivov in s podatki iz korespondence o povojnem obdobju, mogoče še bolj literarnozgodovinsko ovrednotenje njegovega dela. Tudi bibliografija ostaja nedokončana, in sicer iz objektivnih razlogov - gre namreč za dela, kjer je prav tako potrebno črpati vire v drugih knjižnicah oz. ustanovah. Vsa ta področja zahtevajo veliko več časa in denarja, kakor ga je bilo dano nam. ” Slavnostna akademija na Prevaljah Bila je 14. II. 1998 v Družbenem domu. Pred začetkom osrednje prireditve je skladatelj Lojze Lebič odkril doprsni kip dr. Franca Sušnika, delo Stanka Kolenca. Predsednik Sveta KS Prevalje Vlado Pori pa je odkril spominsko ploščo (načrt zanjo je izdelal dipl. inž. Andrej Lodrant, tekst pa je napisal dr. Janko Sušnik), ki jo bodo pritrdili na Sušnikovo hišo. Napis se glasi: “V tej hiši je živel dr. pilil. Frane Sušnik, pobudnik in prvi ravnatelj gimnazije ter študijske knjižnice na Ravnah, književnik in vzgojitelj. V težkih časih slovenske zgodovine pokončen mož, ki je ljudem v naročju Uršjc gore odpiral okno v svet. Ob stoletnici rojstva 14. nov. 1998.” V avli je bila tudi manjša razstava o delu dr. Franca Sušnika; pripravili sojo v Koroški osrednji knjižnici. Slavnostna akademija, ki se je je udeležilo več kot 350 obiskovalcev, je potekala pod sloganom Dr. Franc Sušnik (1898-1998) - zvest domu in rodu. Na njej so s koroškimi ljudskimi pesmimi nastopili pravzaprav vsi pevski zbor i in vokalne skupine s Prevalj: MPZ Vres (z dirigentko Almiro Rogina), Oktet TRO (pod vodstvom Danice Pokeršnik), Koroški kvintet (pod vodstvom Almire Rogina), Kvintet Ajda (pod vodstvom Marjana Berložnika), ŽPZ Karantanija (pod vodstvom Suzane Makič), MePZ DU (pod vodstvom Jožice Ovnič), Mladinski PZ Župnije Prevalje (pod vodstvom Marjana Berložnika) in Župnijski pevski zbor (pod vodstvom Jožka Kerta). Basbaritonist Marko Fink in pianistka Nataša Valant (oba iz Ljubljane) sta pokazala, kako zveni Sušnikovo besedilo Vres kot samospev, ki ga je - posebej za to priložnost - uglasbil akademik Lojze Lebič. Igralec in pesnik Tone Kuntner je prebiral odlomke iz Sušnikovih del in iz njegove korespondence - izbral jih je prof. Tone Sušnik. Poudarek izredno bogate prireditve je bil na nastopih “imenitnih gostov”, kot jih je označil uvodničar dr. med. Janez Gorjanc, ki so nanj obudili “vsak svoj spomin”. Obiskovalci so se resnično počutili, kot da bi se srečali s Sušnikom. Prizadevanje KD Mohorjan in ostalih KD s Prevalj, ki so pripravili Sušnikove dneve, je pohvalil tudi dr. France Bernik, predsednik SAZU, saj jim je v pismu “čestital za obuditev spomina na imenitnega rojaka”. Sušnikov sin Janko je razkril spomine na svojega očeta. Pisatelj Zorko Simčič iz Ljubljane je povzel nekaj Sušnikovih naukov oziroma lekcij, ki jih še zdaj pomni. Sušnik je svojim učencem polagal na srce, da je jezik najdražja dota, ki smo jo dobili od staršev; da je treba gojiti ljubezen do resnice; daje treba rasti v življenju, vsak dan -kdor ne napreduje, nazaduje; da se je treba truditi, da nič dobrega ne nastane brez (ruda; da je lahko pionir novih dni le tisti, kije dedič, kdor ima korenine v preteklosti in kdor pozna preteklo resnico; da se ljubezen do sveta začne z ljubeznijo do lastne rojstne hiše, kraja... Simčič je mladim zaželel, naj bodo dediči tudi nepozabnega Sušnika. Dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof je v svojem zapisu (prebral ga je njegov odposlanec g. Lesnika) orisal Sušnikov odnos do vere. Maša mu je bila sožitje s Kristusom, soniolitev in sotrpljenje z njim. Izpostavil je tudi znani Sušnikov govor na Slomškovi proslavi leta 1935. Izvedeli smo tudi, da je škof Gregorij Rožman Sušniku rekel: “Ti imaš dar pesništva...” Dr. Reginald Vospernik, ravnatelj Zvezne Gimnazije za Slovence v Celovcu, je obudil spomine na srečanja z dr. Sušnikom. Poudaril je, da le-ta ni bil “nikoli krivičen do kulture soseda” ... “Profesor, povej, kaj so pravila življenja” -nastop celovških in ravenskih dijakov ter predstavitev knjig, ki so izšle ob stoletnici V uvodu v prireditev (18. 11. 1998 v Družbenem domu na Prevaljah) je povezovalec Janez Gorjanc prebral tudi pozdravno pismo predsednika republike Milana Kučana. Dokazujoč misel, ki jo je v pozdravnem pismu že za akademijo zapisal dr. France Bernik, da je “prav, da se tudi mlade generacije seznanijo s Sušnikovim delom”, so imeli na sredini prireditvi glavno besedo dijaki Gimnazije Ravne in Zvezne gimnazije za Slovence iz Celovca. Prvi so ponovili recital iz Sušnikovih del in prebrali zgodbo iz Senturšeljc (pridružila pa se jim je še pianistka Helena Buhvald), drugi pa so se predstavili s petjem in z muziciranjem (mešani zbor ter instrumentalni ansambel pod vodstvom mag. Romana Verdena; mešani mladinski zbor pod vodstvom mag. Stanka Polcerja). Na prireditvi sta spregovorila tudi ravnatelja obeh ustanov. Prof. Marjeta Borstner je poudarila, da je Sušnikov duh stalni sopotnik gimnazijskega utripa; tudi vezi med gimnazijama, ki jih je rodilo prijateljstvo dr. Franca Sušnika in dr. Jožka Tischlerja, se od takrat niso pretrgale -Sušnikova ideja enotne Koroške živi naprej v šolskem vsakdanu (športna srečanja, obiski dijakov, srečanja profesorskih zborov...). Tudi ravnatelj dr. Reginald Vospernik je spregovoril o sodelovanju, ki sedaj poteka pod “duhovnim pokroviteljstvom velikega moža” ... V drugem delu prireditve je sledila predstavitev knjig, ki so izšle ob stoletnici Sušnikovega rojstva. O Zborniku je bilo več besed v predprejšnjem poglavju, o Šenturšeljcah (ki jih je letos izdal in založil KD Mohoijan, uredil jih je prof. Tone Sušnik, za grafično opremo je poskrbela dipl. inž. arh. Anita PotoČnik-Slivnik, slike so delo Antona Repnika, naslovnica pa akademskega kiparja in slikaija Andreja Grošlja) je v tem Fužinarju objavljen samostojen prispevek, zato namenimo nekaj več besed drugima dvema tiskoma. Prof. Stanko Janežič je predstavil Sušnikov Rožni venec. Prvič je izšel leta 1938 pri Založbi in tiskarni sv. Cirila. Besedilo izhaja iz sv. pisma, tokratni ponatis pa vsebuje barvne fotografije slik Petra Markoviča iz bazilike v Brestanici (iz leta 1911). Knjižica (zdaj je izšla pri Slomškovi založbi) je velika 15 x 15 cm, ima pa v primerjavi s prvo več strani (z 32 na 48). “Sušnikovo besedilo za posamezno sliko je kratko in jedrnato, spoštljivo, prilagojeno svetemu pismu - ujema se s slikami domačega slikarja.” Knjiga - spremno besedo sta napisala dr. Jožef Smej in prof. Tone Sušnik - je bila ob predstavitvi zaradi tehničnih težav še v tisku. Prof. Ludvik Sočič, glavni in odgovorni urednik Prekmurske založbe, je spregovoril o Prekmurskih profilih. Prvič so izšli leta 1929 - ob 10-letnici priključitve Prekmurja k slovenskemu nacionalnemu ozemlju. Takrat jih je izdala Slovenska straža iz Maribora. V knjižici so zbrani podlistki, ki so leta 1924 izhajali v Slovencu. “To je Skladatelj Lojze Lebič je odkril kip dr. Sušnika. (Foto Ocepek) bil Sušnikov prvi večji literarni nastop v javnosti.” Dr. Sušnik je v Minski Soboti preživel dve leti (1922-24), novo okolje je opazoval z distance in analitično. Po besedah Vilka Novaka so “Sušnikovi profili tista zvrst slovstvenega pisanja, ki jo imenujemo esej, to je oblika črtice, ki je pol pripovedna, pol informativna, ki duhovito in izvirno, kdaj tudi v humoristični in satirični, zbadljivi luči pretresa pereče dnevne politične, družbene, literarne dogodke”. V založbi so se za ponatis odločili zaradi “izobraževalnih tendenc” (knjižico želijo položiti na mizo mlajšim generacijam, tamkajšnja študijska knjižnica pa je imela doslej le en primerek). Nova izdaja Prekmurskih profilov je za 8 strani debelejša od prve, vsebuje pa tudi opombe prof. Metke Fujs in uvod dr. Vilka Novaka. Po Sočičevih besedah so Prekmurci dr. Sušniku iz globin srca hvaležni, da jim je postavil to čudovito ogledalo. Sklepna beseda na Sušnikovih dnevih 1998, ki nameravajo postati tradicionalni, je pripadla “motorju in duši praznovanja ob stoletnici rojstva dr. Sušnika” - inž. Jožku Kertu, ki je z zadovoljstom naštel vse, kar je literarnega, glasbenega in kiparskega nastalo ob praznovanju. SUcSNIKOVE SENTUBSEIiJCE Miran Kodrin "<ŠOPEK KOROŠKIH PROFILOV" V letih 1940 in 1941 so v Kmečki ženi nepodpisane izhajale Šenturšcljce. Avtor svoje identitete ni prikril niti s psevdonimom, kot je to storil v "skrivnem cvetu" (1) - dijaškem listu Vzbudi se, Staven! (1915/16), kjer je bil kot pesnik in urednik Radomirov; kasneje je bil v časopisu Naš dom, ki ga je v letih 1927/29 tudi urejal, Tone z Uršlje gore in Jože Ivarlnik; v številnih tiskih partizanskih tehnik je bil pesnik Lenart; po osvoboditvi pa P. Ravenski. Te štiri psevdonime si je izbral dr. Franc Sušnik. Kratko pripovedno prozo je objavljal že v dvajsetih in tridesetih letih v revijah in časopisih Dom in svet, Slovenec ter Slovenska straža, ki jo je leta 1936 tudi urejal. Prozo v Kmečki ženi je zvrstno opredelil kot zgodbe z domačih hribov in jim dal skupni naslov Scnturšeljce. Izraz je v opombi razložil v prvi številki leta 1940 (najveijelneje) urednik - "šenturšcljce = rododendron; tako imenujejo okoli Uršlje gore to planinsko cvetje". Ocenjevalci Sušnikovega literarnega dela so te njegove ubeseditve (vseh je 15) podobno kot dijaški rokopisni list skorajda spregledali. Večinoma so se osredotočili na bolj znane knjige: Prekmurski profili (1929), In kaj so ljudje ko lesovi (1968) in Opomnje (1978). Stanko Kotnik (2) je med drugim zapisal, da "se je (F. Sušnik, op. M. K) začel vse bolj obračati k rodni deželici, nenehno jasneje čuteč, kako je do poslednjih vlaken svojega bitja nezadržno povezan z njo kakor antični Anlej, brez česar si tvornega vraščanja v širše narodno občestvo ni mogel predstavljati. Je pa to pokrajino čas res tako svojevrstno zgnetel, da ima odnos med njo in njenimi ljudmi skoraj enkratni značaj. Nastajati so začeli koroški 'profili’ - J fJi a.f) ei^a. ribntK Štrkov! r fu.jc.in ^^lkoVQ_ luiin*, & Vu-mc. P »*emo Henri It,,*, _ &OVn,‘ll<; Praln,' \ N Ene, \i S mrečnik: H iiiooi (J.f 1194*, !T.bfl<6*Rlc Nekdanji pogoni na potoku Sumcu na Stržovem in Mrvovem v Mežici - stanje po letu 1776 Posirne (Ime je verjetno napisano nečitljivo, prav je gotovo ... prek Poljane, op. avtorja.) je tudi v vsakem času dobro uporabna. e/ Ta vas leži med hribi, ki prevladujejo na vseh straneh. f/ Drevesa v hribovskih gozdovih so visoka. Razpršeni domovi na teh okoli ležečih hribih spadajo vsi k tej farni cerkvi. V opisu Mežice so torej omenjeni samo mlini, ne pa tudi fužine. Ob končni obdelavi kart pa so fužine nedvomno že obstojale, “druga” struga Šumca je bila tedaj že opuščena, zato ni vrisana, opisa kraja pa ob koncu dela, kot kaže, niso dopolnjevali. Pri ponovnem pregledovanju gradiva v Arhivu Slovenije sem izvedel, da imajo dve izvedbi kart. Prve imenujejo kopije, so starejše, nastale pa so po prvih terenskih posnetkih. Druge, posebej arhivirane, ki v čitalnici niso na razpolago, imenujejo originali. Te karte so malo večje, bolj natančne in očitno dopolnjevane pozneje -ob končni obdelavi gradiva. Struga spodnjega dela “drugega” Šumca seveda tudi v njih ni vrisana. Pač pa so na Šumcu, z drobnimi zvezdicami, ki nedvomno ponazarjajo vodne pogone, označeni mlini in tudi fužine, ki jih na kopijah ni. Ko je tako odpadla možnost, da bi o strugi “drugega” Šumca vendarle našel dokumentirane podatke o načrtih, sem se podal v podrobnejše terenske oglede rokavov Šumčevega povirja ter v sklepanja. Ugotovil sem naslednje: Vodo iz struge “drugega” Šumca so ob graditvi fužin ali kmalu po tem, ko so že obratovale, speljali v glavno strugo na odseku pod Stržovim mlinom in v pozneje ali istočasno zgrajeno Stržovo žago, in sicer s prekopom terena v dolžini okoli 30 m (glej skico). Tako so dobili za močne pogone v fužinah več vode, kar je bilo pomembno posebno pozimi, ko je voda zmrzovala. Drugo nevšečnost pa je predstavljalo dejstvo, da je imel Stržčvi mlin vodo napeljano iz glavne Šumčeve struge po dolgih rakah. Ta voda seje izlivala v strugo “drugega” Šumca. Zaradi tega je fužinam še dodatno primanjkovalo vode. Na terenu pa lahko opazimo, da so prvotno najbrž nameravali urediti preusmeritev vode že više, v Stržovem gozdu. O ponesrečenem poskusu takšne napeljave vode pričata dva nedokončana prečna jarka. Ko se jim ni posrečilo v celoti izkopati prvega, so poskušali še z drugim, a tudi ta trasa je bila očitno prezahtevna. S prekopom pod mlinom (strugo “drugega” kraka Šumca so zaradi značilnosti terena tudi precej poglobili) so pridobili primeren padec in tam postavili še žago. Za njen pogon pa sta sedaj skrbeli že obe vodi: odtekajoča od mlina in tista od “drugega” Šumca. Gornji del “drugega” Šumca pa so više, na Stržovem, še zajezili in napravili Stržovi ribnik. Ta je, poleg zadrževalca vodnega toka in rezervoarja, poslej služil tudi za gojenje rib, pozimi pa za napravljanje ledu za ledenice, pa tudi za otroško drsališče. Pri postavljanju fužin grofa Thurna iz Pliberka so morali “odstopiti svoje lokacije” tudi trije mlini, in sicer: Mrvovi mlin za Čorejevo fužino, Kivov mlin za Kivovo fužino in Obenarjev mlin za zadnjo fužino “pokrco”. Med gradnjo fužin in reguliranjem Šumčeve struge ob njih so tedaj ali malo pozneje postavili tudi Stoparjev mlin in Stoparjevo podkovsko kovačnico. V tistem času so nato regulirali in izboljšali podoba središča Mežice (Foto A. Č.) cestišče takratne deželne ceste Mežica-Reht-PIiberk od Žagmojstra proti Stržovemu, ki ga je poprej ob nalivih pogosto preplavljala in zasipavala voda iz vzporedno tekočega, a plitvejšega korita “drugega” Šumca. Strugo čez Keupovo in za župniščem pa so sčasoma zasuli in tam uredili travnike ter polja. Še pri nedavni zidavi hiš ob spodnjem delu Podjunske ulice so nekateri graditelji pri izkopu za kleti naleteli na sledi struge s kamenjem in prodom. Nekdanja pomembna “energetska” vloga Šumca je v Mežici že davno pozabljena. Vseeno pa je Šume vreden, danes morda še bolj kot nekdaj, spoštovanja in varovanja. Že od leta 1926 namreč oskrbuje Mežico z odlično pitno vodo, med letoma 1983-1987 pa je prevzel še napajanje okoliša Prevalj in Raven. Viri: - Arhiv Slovenije: Gradivo Jožefinskih vojaških merjenj. - Kcimtner Landesarchiv Celovec: Davčna rektifikacija Marije Terezije, Fasc. 106. - Štefan Lednik: Mežica 1994 - o podobi in preteklosti kraja, Mežica 1994. - Zapisi ustnih izročil. Današnja ZVESTOBA, DOLGA POL STOLETJA Srečanje dolgoletnih članov PD Prevalje Andreja Čibron-Kodrin (Besedilo in fotografiji) V Planinskem društvu Prevalje se lahko pohvalijo, da imajo-glede na število krajanov na Prevaljah -največ članov med koroškimi PD. Posebej pozorni pa so do dolgoletnih planincev; septembra letos so v gostilni Kristan oziroma Sonjak pripravili 2. srečanje članov, ki so v društvu že 50 in več let. Podelili so jini priznanja, člani sedanjega UO so jim predstavili delo odsekov, z diapozitivi sojih “popeljali” na Kilimanjaro in Mont Blanc ter prisluhnili njihovim spominom. Kot je poudaril predsednik PD Prevalje Ivan Komprej, so jubilanti nosili največje breme obnavljanja koče na Uršlji gori, ki sojo med vojno požgali partizani. Nekateri od njih pa so pozneje sodelovali tudi pri graditvi njenega prizidka, ki sojo spremljale številne prepreke. A kot je povedal tedanji društveni predsednik Stanko Lodrant, so jih prevaljski planinci uspešno zmogli, ravnajoč se po izreku: “Kjer je volja, tani je pot. ” Slavljence je pozdravil predsednik PD Prevalje Ivan Komprej Franc Kešpret, predsednik komisije za članstvo, je jubilantom čestital “za neomajno zvestobo idealom planinskega društva”. Poudaril je, da je PD Prevalje “velika družina", saj šteje že 1.823 članov (13 A-članov, 1.234 B-čIanov in 576 C-članov) ali 44 več kot lani. PD Preval je je sicer že v preteklih letih postalo "krepko društvo", tudi po zaslugi takšnih “uršljegorskih grč”, kot so jubilanti. Lani jih je bilo 36, letos pa 20. V zadnjih letih se je spremenila tudi ponudba v planinski postojanki na Uršlji gori, je udeležencem družabnega srečanja razložil predsednik gospodarskega odbora Jože Merc. V koči dobiš skorajda vse, kar si zaželiš, vendar pa je v delo vključenih tudi veliko več ljudi kot nekdaj. Planinskega doma ne oskrbujejo več z osličkom Monijem, ki se ga starejši planinci še spominjajo, temveč z Priznan je za dolgoletno zvestobo je od Ivana Koniprcja in Franca Kešpreta dobil tudi Stanko Lodrant, nekdanji dolgoletni predsednik PD Prevalje. džipom. Ker v vodstvu društva vedo, da sedemdesetletniki in osemdesetletniki ne zmorejo več poti na Uršljo goro, so jim ponudili prevoz z društvenim vozilom, saj je na rednih oskrbovalnih vožnjah ob vozniku v njem še dovolj prostora za tiste, ki se želijo razgledati z njenega vrha. Kot so sami povedali, pa si starejši planinci še vedno želijo na izlete. O tovrstni dejavnosti društva j im je spregovoril Kristijan Krajger, predsednik izletniškega odseka. Društvo ima 10 planinskih vodnikov, ki naj bi letos izpeljali 19 pohodov. Čeprav si organizatorji izletov prizadevajo, da bi le-te (če se le da) zasnovali variantno, tako da bi se jih lahko hkrati udeležili različno pripravljeni planinci, si senioiji želijo lažjih tur, pogrešajo pa tudi več informacij o društvenih prireditvah. Njihove pripombe bodo UO PD nedvomno v pomoč pri nadaljnjem delu. V PD Prevalje tudi z druženjem, kakršno je bilo jesensko (že pred leti pa so začeli podeljevati priznanja za 25- in 40-letno zvestobo), uspešno povezujejo generacije planincev; izkušnje in modrost starejših članov ter smele načrte mlajših odbornikov. Kljub velikemu številu elanov se z drobnimi pozornostmi znajo približati posameznikom (pri tem ni nepomembna računalniško podprta baza podatkov o članstvu). Zato se njihov cilj, da 80-letnico društva prihodnje leto okronajo z 2.000 člani, sploh ne zdi neuresničljiv. PROSTOVOUNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE v SLOVENIJI - KAKO NAPREJ? UVOD Nedavno sprejete spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju v svojih določilih zavezujejo vse ponudnike prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj za doplačila, da uskladijo vsebino zavarovanj z zahtevami tega zakona. V nadaljevanju objavljamo nekaj osnovnih dejstev o novostih na področju prostovoljnega zavarovanja, za kakšne spremembe gre in kako k spremembam pristopa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. VSEBINA ZAKONSKIH SPREMEMB Prostovoljno zdravstveno zavarovanje poznamo pri nas že od leta 1993. Zanj seje odločilo skoraj 1,4 milijona prebivalcev, ki so si s tem zagotovili določeno zdravstveno varnost. Doslej sta takšno zavarovanje izvajala le Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pri katerem je zavarovanih prek 1,1 milijona prebivalcev Slovenije, in Adriatic, d. d.. Spomladi letos pa je Državni zbor RS sprejel spremembe in dopolnitve zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki se nanašajo prav na to področje. Zakon določa, da morajo vse zavarovalnice, ki izvajajo zavarovanje za doplačila do polne cene zdravstvenih storitev, to organizirati kot dolgoročna zavarovanja in oblikovati zavarovalno-tehničnc rezervacije za starost. Realna višina premije bo rezervacije tudi zagotavljala. Prav tako nalaga Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), da za izvajanje tega zavarovanja ustanovi specializirano zavarovalnico v obliki vzajemne družbe. USTANAVLJANJE VZAJEMNE DRUŽBE Ta družba naj bi bila ustanovljena do konca letošnjega leta. Kljub intenzivnim pripravam pa še niso izpolnjeni vsi pogoji, da bi zaživela že z novim letom. Bo pa vsekakor ustanovljena najpozneje do jeseni prihodnjega leta. Ves ta čas bodo vse osebe, prostovoljno zavarovane pri Zavodu, imele zagotovljene pri njem vse pravice na način, kot so sklenile zavarovalne pogodbe. Zato so strahovi in določena namigovanja, da bi utegnile z novim letom ostati brez kritja, povsem neutemeljeni. Po ustanovitvi nove vzajemne družbe ni pričakovati, da bi se položaj in pravice zavarovancev poslabšale. V bistvu gre bolj za pravno-formalno in organizacijsko spremembo, po kateri bo prišlo do še večje razmejitve nalog pri izvajanju obveznega in prostovoljnega zavarovanja v Zavodu. Ta ne bo vplivala na varnost oseb, ki so že zavarovane pri Zavodu in ki bodo “prenešene” na novo družbo. V tej družbi lahko celo pričakujejo nekatere ugodnosti, kijih v sedanji ureditvi ni bilo mogoče povsem zagotoviti. Nova družba, ki jo ustanavlja Zavod, bo delovala po načelih vzajemnosti in ji bo v ospredju zadovoljevanje interesov članov - zavarovancev. Po tej svoji naravnanosti se bo bistveno razlikovala od drugih zavarovalnic, ki so organizirane kot delniške družbe, katerih cilj je ustvarjanje dobička. Pristop, ki temelji na vzajemnostnih odnosih na področju zdravstvenega zavarovanja, je značilen za večino evropskih držav. Prva prednost, ki izhaja iz te oblike neprofitnih zavarovanj, je dolgoročna naravnanost, kar onemogoča špekulativnost pri cenovnih politikah. Z vzajemnimi zavarovanji namreč skušajo v Evropi na področju prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, ki so tesno povezana s pravicami s področja obveznega oz. osnovnega zdravstvenega zavarovanja, vzpostaviti dolgoročno zdravstveno varnost prebivalstva. Ugotavljajo namreč, da bolezen in njeno zdravljenje ne moreta biti predmet zgolj dobička delničarjev. To v realnosti pomeni praviloma postavljanje kratkoročnih zavarovanj in izvajanje posebnih pogojev oziroma zavračanje ljudi z večjimi zdravstvenimi tveganji (bolni, starejši). Druga prednost takšne ureditve je v dejstvu, da so njeni člani istočastno zavarovanci in lastniki ter upravljalci družbe in si tako sami določajo pravila pri uresničevanju skupnih interesov. Tako za vzajemna zavarovanja velja pravilo, da se v njej tudi morebitni presežki prihodkov nad stroški namenjajo članom oz. zavarovancem in za izboljšanje njihovih bonitet. MEDGENERACIJSKA IZRAVNAVA IN DOLGOROČNA VARNOST PROSTOVOLJNIH ZAVAROVANJ Vzajemnostni odnosi v novi družbi, ki jo ustanavlja Zavod, tako predvidevajo medgeneracijsko izravnavo stroškov, s katero bo omogočena tudi starejšim in zdravljenja bolj potrebnim osebam dosegljivost prostovoljnega zavarovanja za doplačila in ustrezno zdravstveno varnost. Takšna medgeneracijska izravnava je pridobitev, ki jo poznajo skoraj vse evropske države, in je ena izmed značilnosti socialne politike in naravnanosti družbe. Novost, ki izhaja iz zakona in bo uresničena z ustanovitvijo Zavodove družbe, je tudi uvedba zavarovalno-tehnienih rezervacij za starost. To bodo posebna sredstva, ki jih bodo mlajši zavarovanci vplačevali in varčevali za svoja starejša leta, ko so stroški za zdravljenje v povprečju 3- in večkrat višji kot v mladosti. Te rezervacije so poroštvo, da bo družba zagotavljala zdravstveno varnost svojim članom praktično dosmrtno. To je eno izmed pomembnih dejstev in ena od novosti, po katerem se bo družba po vsej verjetnosti razlikovala od drugih zavarovalnic, ki ne izvajajo teh zavarovanj po načelih vzajemnosti. V NOVO LETO TOREJ Z NORMALNIM IZVAJANJEM PROSTOVOLJNIH ZAVAROVANJ Na koncu velja tako še enkrat poudariti, da sc ob novem letu za zavarovance Zavoda ne bo zgodilo nič usodnega in da jim ni treba sprejemati kakršnihkoli novih odločitev o svojem zavarovanju. Sklenjene večletne pogodbe so namreč veljavne in zavezujejo oba partnerja, zavarovance in Zavod. K normalnemu izvajanju obveznosti brez pretresov za zavarovance pri uvajanju sprememb zavezuje Zavod tudi zakon. Vendar bi tudi brez zakonskega določila Zavod v celoti izpolnil svoje obveznosti, kot jih je že doslej v zadnjih šestih letih. Zato ni razlogov za zaskrbljenost in še manj za nasedanje nekaterim netočnim informacijam, po katerih naj bi Zavod z novim letom celo prenehal izvajati prostovoljna zavarovanja in zagotavljati pravice iz sklenjenih pogodb. O vseh pomembnih aktivnostih za ustanovitev nove vzajemne družbe in vseh novostih na področju izvajanja prostovoljnega zavarovanja bo Zavod pravočasno in sprotno obveščal javnost in svoje zavarovance. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije POKROVITELJI ® (J V5MERQETIKfl • RAVNE d.o.o. f^l ^ 2390 Ravne na Koroškem, Slovenija Kor LA sž OPREMA RAVNE.*" pnevmatika, hidravlika, orodja in tehnološke linije oška c. 14, 2390 Ravne na Koroškem, Slovenija (j^M SLOVENSKE ŽELEZARNE ] [rav^ie| METfiL • RAVNE d.o.o. 2390 Ravne na Koroškem • Slovenija 23 [ K Dj d.o.o. Na Šancah 80 90 Ravne na Koroškem f %) SLOVENSKE ŽELEZARNE NOŽI • RAVNE d.o.o. 1 2390 Ravne na Koroškem • Slovenija HIV SLOVE N J GRADEC (jj^) SŽ-STROJI IN TEHNOLOŠKA OPREMA d.o.o. Iravnei RAVNE na Koroškem Ravne na Koroškem • Slovenija TRANSKM PREVOZI-SERVIS-TRGOVINA O 0 2392 MEŽICA Ob Meži 11 Varovanje oseb in premoženja Urejanje okolja v® gad v d.o.o. VZMETI 1 Podjetje za prOiZVOdf Koroška c.14, SI-2! LAVNI*«* IjO vzmeti n stabilizatorjev 390 Ravne na Koroškem • 4V ' ■ \ SLOVENSKE ŽELEZARNE L 1 r center ao.o. podjetje za proizvodnjo, storitve, sposabljanje in zaposlovanje invalidov Koroška cesta 14 2390 Ravne na Koroškem - GRAFIČNA DEJAVNOST - LESARSKA DEJAVNOST - GOSTINSTVO študijska knjižnica VP 260/1998 e 658(497 12)(085 3) 3004740 COBISS o ►