LETO XI. ST. 36 (567) / TRST, GORICA ČETRTEK, 27. SEPTEMBRA 2007
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Naši predhodniki in vzorniki
Ko razmišljamo o tem, kaj smo in kaj počnemo, kaj želimo in kam težimo, ne moremo mimo tega, ne da bi pomislili, čigavi dediči smo. Katera koli je že naša dejavnost, ima prav gotovo svoje korenine v prejšnjih generacijah oz. v bližnji in daljni preteklosti. Sami pač izhajamo iz določene duhovne, kulturne in družbene tradicije, kar gotovo vpliva na našo sedanjost, v katero smo vključeni kot posamezniki in kot skupnost.
Vse to se danes kaže tudi v naši dejavnosti: s tiskano besedo se tedensko obračamo na našo javnost ter svojim bralcem posredujemo informacije o tem, kar se dogaja zlasti pri nas. Poleg tega pa skušamo tudi idejno oblikovati zavest bralcev, jim nevsiljivo formirati osebnost in prispevati k njih rasti tudi v medčloveških odnosih.
Novi glas izhaja iz nazorske in kulturne tradicije že prej obstoječih slovenskih tednikov v našem zamejstvu. To so bili zlasti Slovenski Primorec, Katoliški glas in Novi list. Omembe vreden je tudi nekdanji tednik Demokracija. Vsi so temeljili na osnovi krščanskega svetovnega nazora, slovenstva, pluralizma, demokracije in socialne pravičnosti. In po teh načelih delujemo danes tudi mi.
Omenili smo časopise, ki so izhajali pred Novim glasom. Urejevali so jih in vanje pisali tako slovenski primorski duhovniki kot laiki, ki so vse bogato in dragoceno delo opravljali nesebično in brezplačno. Šele v zadnjih letih je prišlo zraven nekaj poklicnih novinarjev, ki skupno z drugimi in z zunanjimi sodelavci ustvarjajo in oblikujejo naš tednik. To so bili predvsem msgr. Mirko Brumat, msgr. Alojzij Novak, duhovnik Stanko Stanič, nato msgr. Kazimir Humar, duhovniki Jože Jurak, msgr. Stanko Zorko, msgr. Lojze Škerl in Dušan Jakomin. Pri reviji Pastirček pa še msgr. Srečko Gregorec in sedaj dekan Marijan Markežič.
Danes bi se radi še spomnili osebnosti, ki ima v tem okviru svoje posebno mesto. In to še zlasti zato, ker prav v teh dneh poteka stoletnica njegovega rojstva. 26. septembra 1907 se je namreč v Idriji rodil msgr. dr. Franc Močnik, dolgoletni odgovorni urednik Katoliškega glasa. Močnik je bil seveda zelo poliedrič-na osebnost, najprej doktor in potem profesor matematike in fizike na goriški klasični gimnaziji - liceju, nato duhovnik vse tja do funkcije apostolskega administratorja goriške nadškofije v delu, ki je bil po vojni priključen Jugoslaviji, in nato nasilno pregnan čez mejo. Tu je nato v dušnopastirskem oziru pripravil ustanovitev slovenske duhovnije pri svetem Ivanu, bil pa je tudi stolni kanonik. Sicer pa je Močnik opravljal veliko vzgojno delo v zavodu Alojzijevišče, kjer je bil tudi ravnatelj in zbiral dijake v dijaških krožkih.
Dr. Franc Močnik je gotovo v Gorici opravil veliko delo zlasti med mladino. Kot že napisano, je zelo skrbel za vsestransko rast predvsem dijaške mladine, za katero je poleg dela v krožkih tudi prirejal zanje poletne počitnice v Žabnicah, kjer je kasneje zgradil kočo sv. Jožefa.
Sam imam, kot sicer premnogi nekdanji dijaki, na vse to lepe spomine. V nas je vzgajal in spodbujal globoko versko in narodno zavest, podpiral našo študijsko in osebno rast. Za vse to smo mu ob stoletnici rojstva iskreno in globoko hvaležni. - Zapustil pa nas je prve dni novemra leta 2000.
Prav Močnikov lik je zato ob še drugih že prej imenovanih osebnostih tudi danes lahko poučen zgled in plemenito vodilo pri našem časnikarskem delu in to v korist in dobrobit celotne naše slovenske skupnosti v zamejstvu.
Po hudi naravni katastrofi v Sloveniji
Pomagajmo, bodimo solidarni s prizadetimi in preizkušanimi!
Kdor hitro da, dvakrat da, pravi slovenski pregovor, ki je tokrat več kot umesten. Po veliki naravni katastrofi v domovini Sloveniji, ko je vodna ujma zahtevala sedem človeških življenj in naredila ogromno gmotno škodo predvsem v Rovtah, v Železnikih, na Cerkljanskem in drugod po Gorenjskem ter v širši Sloveniji, se je sprožila humanitarna akcija zbiranja prepotrebne pomoči za prizadete prebivalce. Slovenska vlada je pod vodstvom predsednika Janeza Janše izjemno hitro ukrepala, obnovitvena dela so v teku, vodna ujma je odnesla tudi Unescov kulturni spomenik bolnišnico Franjo, za katero je slovenski minister za kulturo
Vaško Simoniti zatrdil, da bo v celoti obnovljena.
Pomagajmo tudi mi potrebnim ljudem!
Denar zbiramo v naših uredništvih v Gorici in v Trstu, nabirko bomo osebno izročili naši prijateljici Jožici Ličen iz slovenske Karitas, ki bo poskrbela, da bo prišel neposredno v roke potrebnim rojakom na najbolj prizadetih območjih!
I
Ob 40-letnici mašništva govori doberdobski župnik g. Ambrož Kodelja o svojem poslanstvu
Razstava
Akvareli goriškega slikarja Andreja Kosiča so na ogled v galeriji gradu Dobrovo v Brdih
Gorica, 17. - 22. decembra 2007
Evropska unija je odločila, da bodo ob vstopu Slovenije in ostalih držav vschengensko območje praznovanja tega pomembnega dogodka potekala od 17. do 22. decembra 2007. Kot nam je sporočil tiskovni urad goriške občinske uprave, je med petimi izbranimi evropskimi mesti tudi Gorica, v katero bo prispel Franco Frattini, podpredsednik Evropske komisije ter komisar za pravosodje, svobodo in varnost. Tako je bil g. Frattini obljubil prijatelju in nekdanjemu kolegu v parlamentu, senatorju Ettoreju Romoliju, ko je bil le-ta izvoljen za župana glavnega mesta našega Posočja. Verjetno bosta podpredsednika komisije spremljala italijanski in slovenski minister za notranje zadeve, Giuliano Amato in Dragutin Mate.
Z velikim zadovoljstvom je župan Romoli izjavil, da “prisotnost Franca Frattinija, če bo potrjena, in obeh ministrov za notranje zadeve bo slavnostno obeležila dogodek, ki bo spremenil življenje vseh Goričanov." Ni pa še informacij glede lokacije, kjer naj bi potekala manifestacija. Župan Romoli je nato izjavil, da bi želel izbrati t.i. Rdečo hišo (mejni prehod na Rožni dolini) kot simbolično mesto za mejo, ki je šestdeset let vplivala na družbeno, politično in gospodarsko življenje Gorice in njene okolice.
Pred kratkim je evropski komisar Frattini izjavil slovenskemu veleposlaniku v Bruslju, da bo širitev schengenskega območja pravo božično darilo njegovemu narodu. Izjavo sta z zadovoljstvom sprejela zunanji minister Dimitrij Rupel in celotni slovenski tisk.
Predsedniški kandidat mag. Mitja Gaspari spregovoril o bližnjih volitvah v Sloveniji
[2Lt[ClUrL|KlYCL LneO- LiclLtdllL
»T s
-ell K[:eLuLLie LLi e;[:Lv.ve
Evropske teme - Naše teme
Nemški obrambni minister za sestrelitev ugrabljenega letala
Je opravičljiva sestrelitev ugrabljenega potniškega letala?
Ta velika moralna dilema, kije vse do leta 2001 bila v glavnem le predmet abstraktnih filozofskih razprav, je zadnje čase večkrat belila glavo evropskim in ameriškim državnikom. Ob vsakem odkritju kake teroristične zarote podobne tisti, ki seje leta 2001 zgodila v New Yorku, se je vprašanje po tiho začelo
pojavljati v medijih, a nikoli noben državnik se zadeve ni lotil tako neposredno in radikalno, kot je to pred tednom dni storil nemški obrambni minister Franz Josef Jung (CDU).
V intervjuju je za znano časnikarsko hišo Focus izjavil, da bi, v primeru teroristične ugrabitve potniškega letala, brez pomisleka zaukazal letalo sestreliti, ko bi to postalo nevarno za ostalo civilno prebivalstvo. Opozoril pa je tudi, da bi za tako odločitev ne imel nobene pravne podlage. Še več: piloti, ki bi potniško letalo sestrelili, bi bili obtoženi množičnega zločina nedolžnih potnikov ugrabljenega
letala. Prav zaradi tega je nemško politiko glasno povabil, da bi čim prej zakonsko uredila vprašanje. Kako oceniti Jungov poseg? Gre za politično provokacijo ali pa gre za poizkus uveljavljanja obrambne doktrine, ki postavlja v ospredje varnost države in sistema celo pred življenjem potnikov? Politični analitiki so si soglasni, daje izjava predvsem politična provokacija, ki odraža določena trenja znotraj atipične črno-rdeče koalicije, ki jo vodi Angela Merkel. Kljub temu pa izrečene besede dokaj razvpito in neodgovorno odpirajo zelo delikatno moralno-politično in pravno dilemo.
Na izjave so se takoj odzvale druge politične stranke, predvsem Zeleni in SPD, ki so ostro napadle Junga in opozorile med drugim na nevarnost uzakonitve Jungovih zahtev, saj bi to lahko postalo v prihodnje predmet hudih zlorab. Realni problem pa vsekakor obstaja. Lahko namreč v imenu varnosti večine državljanov izvedemo poboj drugih državljanov? Lahko se torej odločimo za poboj nekaterih, da rešimo življenje mnogih?
Prav na ta vprašanja se je nemško ustavno sodišče že odzvalo in izpostavilo dejstvo, da bi bil zakon, ki ga Jung zahteva, nedvomno protiustaven, saj bi človekovo pravico do življenja vrednotil in obravnaval le na osnovi matematičnih izračunov in torej v luči uveljavljanja pravice življenja večine nad pravico življenja manjšine, kar pa nikakor ni v skladu s temeljnimi ustavnimi določili, ki opredeljujejo in ščitijo človekovo dostojanstvo, predvsem pa pravico do življenja vseh državljanov.
Diskusiji o tej odprti in verjetno nerešljivi moralni in pravni dilemi torej trenutno ni videti konca. Ostaja le ugotovitev, da v kriznih primerih, kot je npr. ugrabitev letala, politik ne odloča več na pravni podlagi, ampak mora sam, v skladu s svojo vestjo, odločati tako, da čim bolj jamči spoštovanje človekovega dostojanstva.
Peter Černič
Letošnje septembrske proslave
80-letnica TIGR-a in 60-letnica priključitve Primorske
Na dnu
V DEMOKRATKO STRANKO ?
ALI JO MALO PODALJŠATE ALI JI VSAJ POPRAVITE IME!
September je značilen mesec v zgodovinskem spominu primorskega človeka. Septembra 1927 so pogumni primorski rodoljubi na Nanosu ustanovili tajno odporniško organizacijo TIGR za boj proti fašističnemu zatiranju. 8. septembra 1943 je kapitulirala fašistična Italija. 15. septembra 1947 je bil večji del Primorske priključen matični Sloveniji v povojni Jugoslaviji.
V zvezi s temi dogodki sta bili dve nadvse pomembni proslavi. 7. septembra je bila v Sežani slovesna akademija ob 80-letnici ustanovitve TIGR. V imenu istoimenskega Društva za negovanje rodoljubnih tradicij je predsednik Marjan Bevk v svojem priložnostnem nagovoru izpostavil predvsem dejansko in politično vlogo te prve protifašistične organizacije pri nas in v Evropi v boju primorskih Slovencev pod Italijo med obema vojnama za priključitev matični državi.
V imenu slovenske vlade, ki je sprejela pokroviteljstvo prireditve, je spregovoril predsednik Janez Janša, ki je v sintetičnem posegu prikazal dolgo zamolčevano vlogo TIGR-a v narodnoobrambnih prizadevanjih za rešitev primorskih Slovencev izpod italijanskega fašizma.
Slavnostni govornik je bil pisatelj Boris Pahor.
Njegov govor je bil v celoti objavljen v Novem glasu 13. septembra. V njem se je tudi kritično dotaknil odnosov med osrednjim slovenskim vodstvom in zamejsko skupnostjo.
Proslava ob 60-letnid priključitve primorske Sloveniji Osrednja proslava ob 60-letnici priključitve Primorske Sloveniji na osnovi uveljavitve pariške mirovne pogodbe z dne 10. februarja 1947 je bila na Tatrah v Brkinih v soboto, 15. septembra. Udeležili so se je številni predstavniki oblasti in veliko število ljudi iz Slove-
Tržič in okolica sta prav gotovo to, saj je slovenska prisotnost zgodovinsko vedno obstajala. Slovenci so pri tem bili aktivni soustvarjalci gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja tega področja.
Za Slovensko skupnost pa je še posebno nerazumljivo dejstvo, da je med podpisniki tudi načelnik svetniške skupine Marjetice v tržiškem občinskem svetu. Slovenska skupnost, ki ima z Marjetico federativen dogovor, je prepričana, da gre za dejanje posameznika, ki nima odobravanja v ostalih svetnikih Marjetice in tudi ne v pokrajinskem tajništvu iste stranke. Zato Slovenska skupnost pričakuje takojšnje posredovanje strankarskih organov, da se ta zadeva takoj razčisti.
Goriško pokrajinsko tajništvo SSk
nije in zamejstva. Uradni govornik je bil zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je imel občuten in na primorske strune uravnan govor, v katerem je sintetično prikazal človeško in zgodovinskopolitično usodo Primorja in Primorcev od prve svetovne vojne do današnjih dni. Naj zato povzamemo glavne poudarke ministrovih izvajanj, ki nazorno odslikavajo dogodke v omenjenem obdobju in pričakovanja po vključitvi v Evropo. Manj srečno poglavje primorske zgodovine se je začelo po prvi svetovni vojni. Pred 63 leti so se v teh krajih spopadli nemški vojaki in primorski partizani. 14. septembra 1944 so nacisti prav tu na Tatrah požgali 41 hiš. Današnja pro-
slava pa je namenjena začetku srečnejše zgodovine, tj. 60. obletnici mirovne pogodbe, priznanja in potrdila, da slovensko Primorje in Primorci spadajo v Slovenijo. Za osvoboditev Primorske so bili potrebni - tako kot kasneje za slovensko samostojnost - prepričanje, premišljenost in pogum. Danes so Primorje in Primorci sestavine slovenske države. Njihov zemljepisni in državni položaj sta se večkrat spreminjala. Primorce najdemo na različnih straneh meja in vojaških spopadov. Nekoč
Povejmo na glas
so skoraj vsi Primorci živeli v tuji državi. Po prvi svetovni vojni so naši očetje zapuščali hiše svojih očetov, dedov in pradedov. Po mirovni pogodbi in še posebej po londonski spomenici so se tokovi obrnili. Konec letošnjega leta ne bo več meja med Slovenci. V Evropski uniji ni več meja. Raznolikost je postala vezivo nove Evro-pe.
Primorska je zahodni - najbolj zahodni - del slovenskega ozemlja. Primorska daje Sloveniji sredozemski značaj in veljavo sredozemske države. Slovenci prebivajo na Primorskem že več kot tisoč let. Zaradi svojega strateškega pomena je bila Primorska predmet pogostih osvajanj, pritiskov in nasilja. Po avstrijskem štetju iz leta 1910 je na Primorskem živelo 266.614 Slovencev. Poleg njih je živelo tudi 170.773 "Srbo-Hr-vatov" in 356.495 Italijanov. Slovencev je bilo v Trstu 56.916, na Goriškem 154.564 in v Istri 55.134.
Po prvi svetovni vojni je praktično vsa Primorska pripadla italijanski državi. Po nastopu fašizma so bile izbira in fronte popolnoma jasne. Bistvo uporništva aktivistov TIGR in primorskih partizanov je bila narodna osvoboditev.
Po drugi svetovni vojni je Primorska večinoma pripadla Jugoslaviji in postala del republike Slovenije. Slovenci so bili nezadovoljni zaradi neuresničenih pričakovanj glede Trsta in Gorice. Medtem ko je hrvaško prebivalstvo spornega ozemlja po zaključku pogajanj v celoti pripadlo republiki Hrvaški, je slovenski živelj ostal v Italiji v tržaški, goriški in videmski pokrajini.
Vrnitev Primorcev in njihova vključitev v Slovenijo sta bili prava rešitev, tako kot je bila prava rešitev vrnitev Slovencev v Evropo. Primorska je vstala in se zravnala. Ob vključitvi Slovenije v EU pa je zadihala s polnimi pljuči.
Alojz Tul
Ko je izzvana celotna politika
Čeprav je bilo zadnje čase dosti govora o zastoju politike tudi v Italiji, in čeprav so se zaradi vse večjih težav pritoževali že sami politiki in to vseh barv, so obtožbe Bep-peja Grilla udarile kakor strela z jasnega, kot bi šlo za stoodstotno presenečenje. Znani komik, satirik in zabavljač je preprosto napadel celotno politiko in celoten sedanji sistem, ki da ni več sposoben zagotavljati tistega razvoja, ki ga državljani zaslužijo. Verjetno bi podobne obtožbe iz ust kogar koli drugega v dveh dneh zbledele in se hitro umaknile poplavi vsakodnevnih novic, ko ne bi bil Grillo deležen tolikšnega odziva in priljubljenosti širokega javnega mnenja. Javno mnenje mu je namreč to pot pritegnilo kot osebnosti, ki skozi smeh razgalja neprijetne resnice, resnice, ki jih ljudje doživljajo na lastni koži, saj so bile potrjene vse mogoče anomalije, predvsem pa njihove posledice, se pravi dražje in nikakor ne boljše življenje. In prav zaradi velikega odobravanja javnosti se je na zajedljive komikove nastope politika morala odzvati, politika v celoti, in tako smo priče drugemu delu zabavnega večera: politika, ki se zlepa ne odzove na pozive pisateljev, humanistov in nemara niti ne kardinalov, se je odzvala na obtožbe zabavljača, ki je bil že pred leti odstranjen iz osrednjih televizijskih oddaj in se s svojimi nastopi seli iz kraja v kraj na robu uradne pozornosti.
V kolikor smo objektivni, moramo priznati, da sedanji časi za nikogar niso lahki. Spreminjanje sveta poteka nenavadno hitro in v
nevidnem vrtincu smo vsi, tla pod nogami se premikajo, pri čemer je normalno, da se v večji meri oklepamo znanega starega in se s težavo pomikamo proti novemu neznanemu. Zagotovo si želimo nenehnega dvigovanja življenjske ravni, toda sredi vse večje energetske in okoljske ogroženosti, sredi krhke ekonomije in borz pod pritiskom, v mislih na žarišča na Bližnjem vzhodu oziroma v Perzijskem zalivu se ne moremo počutiti preveč mirne in srečne. Zato torej pričakujemo, da nas bo v kar največji meri razbremenila učinkovita in dobra politika, politika, ki bo lahko razrešila vse naše probleme, in v kolikor temu ni tako, je politika osrednji krivec. In zato aplavz Beppeju Grillu, ki si je sedanji politiki upal vreči rokavico v obraz.
Zanimivo je, da Grillo ne le obtožuje, ampak je med salvami smeha zelo jasno predlagal troje stvari: v parlamentu naj ne bo mesta za obsojene poslance - torej več etike, volilci naj sami izbirajo svoje kandidate - brez odtujenih strankarskih list, vsak parlamentarec naj ima pravico le do dveh mandatov - za hitrejši in izrazitejši pretok novih obrazov in s tem novih idej. Ti predlogi so za sedanjo politiko seveda zelo vznemirjajoči in zato bo naš komik verjetno deležen kakšne tožbe ali celo hujše nevšečnosti. Ker pa je v preteklosti že predvidel tan-gentopoli in afero Parmalat, ni izključeno, da bo v tem trenutku izsilil korenito reformo sedanjega političnega sistema.
Janez Povše
predvsem v občanih povzročajo nejasnosti in zgrešene predstave.
Posebno težko je razumeti tak način obnašanja danes, ko naša celotna družba gradi na integraciji in spoštovanju različnosti, še posebno tam, kjer predstavlja različnost tipičnost nekega teritorija.
Odziv SSk na pismo tržiških svetnikov
mm I •	*	I	*	V	V»V	•
Zakaj naj bi Trzic izvzeli iz seznama 32 občin ?
Slovenska skupnost, narodna stranka Slovencev v Italiji, je resno zaskrbljena nad pismom, ki so ga podpisali nekateri tržiški občinski svetniki, s katerim zahtevajo izvzetje občine Tržič iz seznama 32 občin, v katerih se bo izvajal zakon 38/2001 za zaščito Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini.
Nerazumljivo je tako ravnanje izvoljenih upraviteljev, ki bi morali dobro poznati zakonska besedila. V primeru zakona 38/2001 kaj takega sploh ni predvideno.
Zato taka dejanja imajo zgolj nizkopolitične namene in
NOVI
GLAS
iMfliMi Ambrož Kodelja
Cerkev mora nuditi mladim novih možnosti
Pred kratkim ste praznovali štirideseto obletnico duhovništva. Dovolite, da Vam najprej čestitam, obenem pa še zastavim nekaj vprašanj.
Ko prebiramo Vaše zapise, za-pažamo, da na Cerkev gledate nekoliko drugače, kot smo navajeni.
Zame je Cerkev skupnost verujočih ali duhovno občestvo in ne politična ali gospodarska institucija. Trenutek vere lahko prihaja v svet politike le po osebnosti kristjana. To je poudaril tudi koncil in ta načela zavračajo vsako obliko katolicizma kot političnega projekta, ki se kot kača še vedno plazi tudi po našem zamejskem prostoru. Govoriti in pričati za resnico pomeni stati zunaj politike in njene nadvlade. Pomislimo samo na nekdanje naše zamejske spolitizirane duhovnike! Zrela krščanska osebnost ne more delovati razceplejno, češ v cerkvi sem vernik, v javnosti pa državljan. Vera je sestavni del človekove osebe. Če je nekdo resnično veren, bo vsako njegovo delovanje, pa naj bo to politično, gospodarsko ali pedagoško, odražalo njegovo religiozno držo. Kristjan laik ima poslanstvo, da krščanske vrednote in krščanski duh vnaša s svojim življenjem in delovanjem v svet, kjer živi in deluje.
V Cerkvi je prišlo do velikih premikov, še zlasti na nekaterih teološkh področjih. Miselni premiki so normalni del vsake družbe. Poglejte samo Biblično področje. Na Bibličnem kongresu v Ljubljani so razpravljali o Stari zavezi pripadniki različnih cerkva. Tu ni šlo za to, kdo ima prav, ampak, kako se ta in ta tekst, včasih samo ena beseda, ena črka ali celo en znak prav tolmači. Kako naj se določeni teksti pravilno predočijo, da niso popačeni, saj pri semitskih jezikih en sam akcent ali znak popolnoma spremeni smisel besede. Tudi z razvojem znanosti in psihologije se na določene probleme v Cerkvi gleda danes drugače kot nekoč. Vzemimo primere samomorov in podobne. Verske resnice ostajajo iste, prav tako tudi verski nauk ni spremenjen. So pa določene spremembe, ki sta jih prinesla čas in življenje. Seveda velikokrat mimogrede zapademo tudi napačnim informacijam bodisi o verskih resnicah ali Cerkvi. Pripomnil bi, kako nesrečno so zapisali v enem od naših zamejskih časopisov, in to celo v uvodniku, ob izidu zadnjih navodil, ki govorijo o latinski maši in o obhajanju evharistije. Tuše je dogodilo tisto, kar je Novarro Valles povedal: "Kot se zahteva od časnikarja, ki poroča o športu, da ve, kaj je šport, in da pokaže nekaj smisla za svoj posel, prav takšne pogoje je treba zahtevati od tistega, ki piše o življenju Cerkve." Danes vsaj nekateri mislijo, da o veri lahko piše vsakdo. Seveda pišejo, vendar kako? Danes se cerkve praznijo. Kaj mislite Vi o tem?
V sodobnem sekulariziranem 5ve-tu ostane edini ustrezni jezik pri oznanjevanju evangelija jezik pričevanja.-Jezusovo naročilo. In priče mi boste...! Kristjan bo našel ustrezni odgovor v evangeliju. Če v Sloveniji po statistiki približno 15 % Slovencev ne sprejema krščanskih vrednot, se upravičeno sprašujemo, kaj je z ostalimi? Kje so, če primerjamo podatke o obisku nedeljske maše v Sloveniji. -Odgovor je lahko tudi ta, da je pri veliki večini njihova vera drugačna, kot smo je navajeni. S tem pa ne moremo reči, da niso verni.
Verni so "po svoje", ker v nekem določenem času niso dobili ustreznega verskega znanja, in to vero "po svoje"potem vlečejo naprej v trdnem prepričanju, da je tako prav. Tu je potem vzrok za takšne in drugačne konflikte med duhovniki in ljudmi. Velika večina si ne želi verskega poglabljanja, saj vidimo, kaj je z verskim tiskom ali gledanjem in poslušanjem verskih oddaj. Skoraj nimamo verskega poglabljanja za odrasle, kot ga poznajo drugod po svetu. Kako malo kristjanov, pa ne samo mladih, tudi odraslih, gre na duhovne vaje, duhovni teden... Zato takega človeka lahko vrtijo na levo in desno vsi, ki pišejo in govorijo negativno o veri in Cerkvi. Velik problem je ob tem tudi naš šolski verouk! Ta je sila pomanjkljiv in velikokrat površen. Poglejte, kako malo časa posvečajo starši otrokom za versko vzgojo in koliko časa za razne izvenšolske dejavnosti! To se potem odraža tudi v otrokovi veri in potem v veri, ki jo kot odrasli živi. Če je nekdo veren in mu Bog nekaj pomeni, bo po vesti eno uro na nedeljo daroval Bogu. Prav tako bo redno dnevno opravil kratko jutranjo in večerno molitev ali prebral kako duhovno misel. Če vse to zraču-namo, nam nanese dobrih petminutna dan. Kaj pa je to? Saj porabimo več časa, ko stojimo v trgovini v vrsti pred blagajno, da poravnamo račun, ali pa doma, ko čakamo na kosilo. Tak kristjan bo tudi videl takšne in drugačne potrebe, ki so v Cerkvi in po svetu, in bo na Cerkev gledal drugače, kot gledajo tisti, ki komaj čakajo, da v njej vidijo pretežno slabo stran. Ob vsem tem pa gre zapravi način češčenja Boga. Liturgija (maša) je za človeka nenehna priložnost za vajo v tem, kako iz naših človeških slabosti in omejenosti priti naproti Bogu v njegovi realni navzočnosti v oltarnem zakramentu.
Da, ampak cerkve se praznijo! Na prvi pogled to drži! To je vidno dejstvo! Vedno so še vrste pred spovednicami na Sv. Gori, na Brezjah, pa tudi po naših župnijah vsaj za Božič in Veliko noč. Čeprav drugače v župnijah vrst pred spovednico skoraj ni. To je zato, ker sodobni človek, in tako tudi kristjan, želi pri določenih osebnih odločanjih ostati anonimen in recimo spoved laže opravi tam, kjer ga nihče ne pozna. Ob praznikih se tudi naše cerkve napolnijo. Mislite, da je to samo folklora? Po naših vaseh je manj prebivalcev, kot jih je bilo nekoč. Prav tako imajo prišleki, ki so se naselili med nami, "svoj odnos do Boga", ki je drugačen od našega. Življenje se je spremenilo in marsikje ljudje prihajajo domov samo še spat. Poznamo cele vasi, ki so postale spalna naselja.Tudi krsti niso vsi le zaradi lepega videza, ampak se velikokrat vidi, da je pri starših živa neka kal vere. Cerkveni pogrebi niso vedno(!) samo zgolj zunanjost. Velikokrat se tedaj Bog na poseben način dotakne naših ljudi. Čeprav narahlo s prstom, dotakne pa se jih, celo tistih, ki so tedaj med mašo pred cerkvijo in klepečejo ...Ko ljudje godrnjajo čez duhovnika, da veliko pričakujejo od njega, ni slabo, saj s tem potrjujejo, da jim nekaj pomenimo. Huje bi bilo, če bi molčali. Tudi tu se odraža neka oblika vere. Vse to moramo upoštevati. Res pa je, da včasih naši verniki mislijo, da ko pridejo k duhovniku, je tako, kot če pridejo v trgovino. Nesporazumi, do katerih prihaja, so velikokrat zaradi verskega neznanja. Tako naši nepoučeni verniki zahtevajo od duhovnika stvari, ki niso
združljive s Cerkvijo. Ob prijaznem pogovoru se vse lahko razreši, ali vsaj razloži. Potrebna sta najprej pogovor in dobra volja. Apostol Pavel je poudaril pomen duhovništva: "Mi ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo!" (2 Kor 1,18-24)
Mladina je bila in bo svojstven problem. Kaj mislite Vi o njej? Na duhovnem področju je treba mladim zagotoviti miselno svobodo, ob tem pa jih voditi ali, kot temu pravimo, duhovno spremljati, seveda nevsiljivo. Cerkev mora dati mlademu človeku prostor in možnost, da se ji približa. Čas, ko je bil točno dolečen model, kdo je veren in kdo ni, je mimo. Ljudje so verni na različne načine, seveda ne smemo mimo dejstva, v kaj verujejo. Če kdo veruje v Boga, še ni rečeno, da veruje tudi v nauk Cerkve. Če ne veruje v nauk Cerkve, potem o takem človeku težko rečemo, da je resnično član Cerkve. To niso majhni problemi. So ljudje, ki imajo velike predsodke do Cerkve kot institucije, vendar so globoko verni! Veliko molijo, prebirajo versko literaturo, otroke vzgajajo v veri Boga, so karikativ-no dejavni, prejemajo tudi zakramente, celo velikokrat jih srečamo v spovednici, vendar do cerkvene institucije čutijo neverjeten odpor, so do nje sila kritični. Nam duhovnikom v takšnih primerih ni lahko, kako naj z njimi postavimo stik in jim Cerkev približamo tudi kot institucijo. Spet drugi so prišli do spoznanja, da ni rečeno, da ima Cerkev vedno prav ali pravico do zadnje besede. Pred nas pridejo z jasnim ugovorom, ki ga velikokrat ni mogoče zavreči, čeprav jim po drugi strani velikokrat ne moremo dati prav. Velika nejasnost je tudi pri moralnih vprašanjih. V naši mladosti je bilo na tem področju marsikaj bolj jasno, danes ni več tako. Pred nas se redno razgrne veliko možnosti in mimogrede zapademo dejstvu, da ni rečeno, da ima Cerkev bolj prav kot drugi. Ob vsem tem pa le moramo upoštevati dejstvo, kdo komu, še zlasti mladim, pomaga oblikovati vest. Mladost je zanje čas, ko si vest oblikujejo, čeprav človek celo življenje dograjuje oblikovanje svoje vesti. Če tega ne dela, se mu lahko dogodi, da se mu vest razformira - oblikovana je po okolju, kjer živi, in bo začel sprejemati ali celo odobravati stvari, ki za kristjana niso sprejemljive. - Zdi se mi, da je pri mladem človeku pomemben njegov odnos do Boga, njegova molitev in kaj so mu vrednote. Še zlasti zadnje so vprašljive. Mu je vrednota domača družina ali mu je ta samo "hotel", kamor pride jest in spat? Mu je vrednota okolje, v katerem živi, ali cesta in "klapa", v kateri se dobro počuti. Kaj mu pomeni župnija ?Je to kraj, kjer se čuti povezan z verujočimi, ali samo kraj, kjer se izkaže, recimo pri petju ali pri kakem zunanjem sodelovanju? Vedno bolj sem prepričan, da duhovniki damo premalo na pomen vzgoje vrednot! Če kdo ima v sebi prirojen čut za vrednote, mu bo ta čut ostal in mu bo pomagal, da bo tudi težave, s katerimi se bo v življenju srečal, prerastel, ker bo branil vrednote, za katere ve, da so zanj nenadomestljive. Ob številu razporok se upravičeno sprašujemo: "Kaj je danes z vrednoto zakonskega življenja? Je družinsko življenje takšno, kot ga oznanja Cerkev, še vrednota?"
Ob vsem tem spoznamo, da bi morali tudi starši več moliti za svoje otroke. Enako je z nami
duhovniki: "Če nam je bila zaupana župnija, smo dolžni za župlja-ne moliti! V kolikor tega ne delamo, postane vprašljiva tudi naša vera in naše duhovništvo! Tega se duhovniki zavedamo in mimo tega ne moremo in tudi ne smemo! To naši verniki morajo vedeti in tudi razumeti!" Apostol Pavel nas spodbuja: "Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo!" (Gal 6,1-10). Biti veren je milost, milosti pa ne dobimo tako kot hruško, ki jo utrgamo na drevesu, ali štruco kruha, ki jo kupimo v trgovini.
Duhovni poklici so danes velik
problem. Kako gledate Vi na to?
V juliju letos sem sodeloval pri nekem povzetku s seje zapisnika Komisije za duhovne poklice pri Evropski škofovski konferenci. Tam se je videlo, da so duhovni poklici po Evropi v rahlem porastu. Največji padec v zadnjem letu so ugotovili na Poljskem, čeprav jih je tam še vedno zelo veliko, zlasti redovnikov. V Italiji so škofije, kjer niso imeli nove maše že 30 let ... Se pa premika pri nekaterih redovih in verskih gibanjih, kjer poklici so. Mi Slovenci v goriški nadškofiji imamo zadnja desetletja procentualno lepo število duhovnih poklicev in se tako po statistiki uvrščamo visoko po evropski lestvici. Nastaja pa vprašanje, kje je vzrok, da se mladi danes raje odločajo za redovno skupnost ali za skupnost v duhovnem gibanju, kot pa za škofijskega duhovnika. Odgovor je zelo preprost:, tam vidijo neko gotovost, kakršno pri škofijskem	duhovniku
pogrešamo! O tem bi morali več razmišljati tisti, ki so na škofiji za to odgovorni, pa tudi župljanom ne bi smelo biti vseeno, kako živi njihov duhovnik. Kako malo ljudi po naših župnijah pomaga duhovniku! Tega čuta ni, ker ga našemu verniku nihče ni privzgojil. Spomnimo se le na polpretekli čas, kako so nekateri naši zamejski duhovniki vzgajali na "naše in njihove" in s tem spolitizirali župnijo. To se kot kuga vleče dalje. V tako spolitizirani župniji bo odnos do duhovnika ostal neugoden še naprej. Duhovnikova vloga v župniji je tudi ta, da ljudi povezuje, saj je pred Bogom odgovoren za zveličanje vseh in ne samo ""naših"". To naj bi se odražalo zlasti pri nedeljski maši, ki se redno daruje za vse žive in mrtve v župniji, ali župnijah, ki jih duhovnik upravlja. Velikokrat postane za škofijsko vodstvo duhovnik zanimiv, ko mu kakšna "pobožna duša" prinese na uho kakšen "cukrček", s katerim potem lahko tamkajšnji gospodje, "posladkajo duhovnikovo
življenje". Zdi se, da je za škofijo najvažnejše, da je župnija zasedena, duhovnik jim je velikokrat postranska stvar! Prebrali smo celo, ob nekem intervjuju, da neki zamejski slovenski škofov vikar ni "poznalsvojega duhovnika". Prav žaljivo je bilo napisano in to tudi v našem zamejskem tisku, da škofija pusti mlade duhovnike gniti na podeželju. To je tipičen primer, kako poniževalno gledajo v našem zamejstvu nekateri laiki na naše duhovniško delo. To so dejstva in mimo tega ne moremo in se tudi ne sme! Ni rešitev, da se ob duhovnikovi smrti župnija eno-
stavno priključi sosednjemu duhovniku, čeprav bo z leti tega vedno več! Naših vernikov tudi nismo navadili, da bi na nedeljo sedli v avto in šli k maši v sosednjo župnijo nekako tako, kot z lahkoto gredo v trgovino, čeprav jo imajo doma pred nosom. Končno pa: vedeti moramo, da Bog kliče posameznika in ne mi ljudje! Ko bo naše ljudstvo vredno(!) duhovnikov, redovnikov in redovnic, jih bo tudi imelo. Sedaj jih samo potrebuje! Bog pa bo vedno dal vsakemu duhovniku kot tudi redovniku ali redovnici dovolj milosti, da bo lahko vztrajal tam, kamor je poslan, in to ob novih ali dodatnih nalogah.
To ste povedali zelo lepo, pa vendar?
Da, vendar! Poglejte: v Jezusovem času je bilo nasvetu okrog200milijonov ljudi. Ob odkritju Amerike še enkrat več, okrog 426 milijonov. Od tega 80 milijonov kristjanov. Na začetku dvajstetega stoletja je bila na svetu milijarda in 426 milijonov ljudi, od tega 426 milijonov kristjanov in 200 milijonov muslimanov. Danes je na svetu več kot 6 milijard prebivalcev. Od tega je približno enako število kristjanov in muslimanov, to je 1,4 milijarde ljudi ali 23 % vsega prebivalstva. Vsi ti podatki kažejo tudi na to, da se z dialoško usmeritvijo katoliška Cerkev spreminja in tudi razume svojo vlogo in pomen pri odrešenju človeštva. Tako na zgodovino odrešenja ne gledamo več kot na neko reko, ki teče od izvira do izliva in se s tokom veča, da bi se kot enoten veletok izlila v večnost ob skupnem Kristusovem prihodu. Tak pogled ni več aktualen.
Biti kristjan danes ima dva vidika: to sta molitev in delovanje za sočloveka. Kristjanovo življenje bo skrito in tiho. Tako bodo obstajali ljudje, ki bodo molili in delovali za pravico. Cerkev je vedno bila in ostane Kristus v podobi skupnosti (danes običajno župnije!), ki je vraščena med ljudmi, obstaja za druge in živi samo od Božje milosti in ne od političnih strank in
zdrah. To nam pove, da krščanstvo ni rezervirano samo za neko pobožno elito. Do osebne vere vedno pridemo samo, če živimo v polnosti naše človeško življenje. Božje odrešenje prihaja po Kristusu med ljudi in po ljudeh.
Obstal sem ob misli Etty Hille-sum, ki je “ugasnila" v Auschwit-zu, in je zapisala: "Pomagala ti bom moj Bog, da ne boš ugasnil v meni. Vendar ne morem ničesar zagotoviti vnaprej. Vedno bolj pa mi je jasno, kako nisi ti ta, ki nam moreš pomagati, ampak smo mi tisti, ki moremo pomagati Tebi, in ko delamo to, pomagamo sebi! To je vse, kar moremo rešiti vtem času, in to je tudi edino, ki kaj velja; nekaj malega Tebi v nas, moj Bog!" Ali ni ta misel za sodobnega vernega človeka odličen kažipot?
Kadarkoli kaj napišete o TIGRU, sledijo reakcije. Zakaj?
Pri nas so nekateri, ki mislijo, da je TIGR njihov latifundij, in ko nekdo pride v njihov zelnik, nastane kraval. Kot povsod so bile tudi pri tej organizaciji slabosti, o katerih nekateri ne želijo slišati. Stara resnica je, da so se in se bodo postavili vprašaji objektivnosti pri knjigah, ki jih pišejo sinovi ali hčere o očetih ali materah kot tudi sorodniki, četudi so to lahko vrhunska dela. Takšnim avtorjem ni prav, če kdo napiše nekaj, kar se v knjigi zakriva ali celo potvarja. Takšna dela so velikokrat napisana z osebnega vidika tako, da tisto, kar je bilo slabo, omilijo ali celo pozabijo. Vsi vemo, da so tigrovci sodelovali z obveščevalnimi službami. Znano je z angleško. Dr. Pirjevec je v moskovskih arhivih odkril, da so tudi s sovjetsko, ni pa napisal, s katero. Morda KGB? Obveščevalne službe so si in si bodo izmenjale podatke. Tako so določeni podatki, ki sojih imeli tigrovci, zašli tudi tja, kamor ne bi smeli priti, in je potem prišlo do katastrofe. Ne spuščam se v razpravo, kako in zakaj je do tega prihajalo. To je tudi eno od dejstev, zakaj jih nekateri zavedni, pošteni pa tudi verni Primorci niso marali in imajo do njih tudi danes negativen in kritičen odnos. Tisti, ki bi nam kaj več povedali o tem, so pomrli. Sam sem napisal o TIGRU samo to, kar vem, da je bilo in se lahko napiše, so pa tudi stvari, ki jih zelo dobro poznam, pa molčim, ker me glede njih veže stanovska molčečnost. Druga njihova hiba je bila, vsaj pri nekaterih, sodelovanje s KP kakorkoli že in na kakršenkoli način. Po naročilu KP so škodili določenim zavednim primorskim duhovnikom in tudi vernim Primorcem. Mimo tega ne moremo, četudi nekateri tega nočejo vedeti in to prikrivajo.Vsi vemo, da je komunistična partija imela svojo taktiko. Marsikoga je na videz preganjala, da ni pred ljudmi dajal vtisa, da z njo sodeluje, v resnici pa ga je tajno podpirala, ker je bil njen sodelavec. To ve vsak, ki vsaj malo pozna komunizem. Da je bilo to res, se je odražalo v življenju posameznikov, ki jih imamo za tigrovce, kot tudi drugih, ki niso spadali sem.
Isto se dogaja z našo narodno zgodovino, ki se ukvarja z zadnjo vojno, pa tudi z dogodki po njej. O tem obdobju ne bi smeli pisati zgodovinarji, ki so pred slovensko osamosvojitvijo trobili v komunistični rog. Ker pa je danes pri Slovencih vsemogoče, se dogaja tudi to, in tako vidimo, kaj vse je napisano in koliko potvorjenih dogodkov ostane dokumentiranih, resnični dogodki pa skoraj niso opisani, ker se še vedno tisti, ki jih poznajo, v kolikor so še živi, bojijo povedati resnico. Vsi pa vemo, da prihodnost leži v sedanjosti vsakega posameznika, kot je zapisal Jaspers Karel.
Hvala, ker ste z nami kramljali in veliko lepih uric Vam želimo na vašem, kot sam pravite, kamnitem Krasu!
Jurij Paljk
Foto JMP
27. septembra 2007
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
.ETNIK 62
Prva številka Pastirčka
S prijateljem veselo na šolsko pot!
Kako naj bi se Pastirček še potepal po sončnih planinah, ko pa so se vsi njegovi prijatelji, verjetno s težkim srcem, že poslovili od brezskrbnih počitniških dni in marljivo sedijo v šolskih klopeh, da bi se v tem novem šolskem letu čim več lepega naučili. V 62. letniku se je Pastirček odel, kot sicer vsako leto, s čisto novo obleko. Za naslovno stran 2007/2008 je namreč na Pastirčkovo uredništvo prispelo kar 735 risbic (!) učencev vseh naših šol, pa tudi mnogi posamezniki iz Slovenije in od drugod so navdušeno segli po barvicah. Vsem risarjem in učitelj icam-spodbuj evalkam se Pastirček toplo zahvaljuje. Žirija je imela vse prej kot lahko delo in odločila se je, da bo izbirala nagrajence, ozirajoč se na sporočilnost risbice. Tako bo letos na naslovnici razigrano plavala po sinjini morja ribica živih barv, ki je izšla iz ustvarjalne domišljije Elie Deiurija, tretješol-ca OS O. Župančič iz Gorice. Pastirčkov oblikovalec Walter Grudina jo je grafično obdelal in ji dodal primernega leska.
Čestitke naj gredo prvona-grajencu, pa tudi vsem ostalim, ki so s sodelovanjem pri natečaju dokazali, da imajo Pastirčka res radi in ga bodo tudi letos z navdušenjem prebirali.
Prvo številko so vsi učenci in malčki zadnjega letnika vrtcev ter učiteljice prejeli brezplačno, seveda z željo, da postanejo vsi njegovi zvesti naročniki.
Kot je v urednikovem kotičku povedal Marijan Markežič, je Pastirček ostal zvest svojim smernicam in že ustaljenim rubrikam, nekaj pa je tudi novosti. Osem središčnih strani je seveda namenjenih Pastirčkovi pošti, ki je že v prvi številki zelo bogata in pestra. Več je v njej pesmic, ki so jih poslali učenci OŠ A. Sirk iz Sv. Križa, pa tudi daljši zapis strežnikov iz Slovenskega pastoralnega središča pri sv. Ivanu v Gorici, ki so v avgustu preživeli nepozaben teden v koči sv. Jožefa v Žab-nicah. Priložili so veliko barvno fotografijo s Sv. Višarij, kamor so poromali, da bi počastili našo ljubo Mater.
Stric Maks bo Tjašo in Pastirčka ob pomoči Marijana Markežiča še vodil k odkrivanju slovenskih lepot. Za začetek ju je peljal na Slavnik, morju najbližji tisočak, ki se dviga nad okoliškima planotama Podgorskega Krasa in Matarskega podolja. V teh septembrskih sončnih dneh je izlet nanj gotovo pravi užitek! Po poti "učenosti" bo male prijatelje spremljal "nepogrešljivi" Pacek, saj je postal, kot sam pravi, "vaš šuper errore". Za ljubitelje pravljic je zvesta sodelavka Pa-
stirčka, Mariza Perat, spisala zgodbe in dogodbe škrata Pik-ca in Pokca in mačka Mrnjava. Bogve, na kakšne stezice bodo zvodili bralce! Barbara Rustja bo še naprej opozarjala na lepote del mladinskih pisateljev. Začela je z Josipom Vandotom in njegovimi priljubljenimi Kekčevimi dogodivščinami. Prvošolčkom bo trdo pot učenosti omilila medvedka Metka, tenkočutne ilustratorke Danile Komjanc. Z malimi bralci bodo pesmice V. T. Arharja, ki tokrat predstavlja polžka-prvošolčka, pa tudi Berte Golob, katere tokratni stihi pojejo o ljubki ciklami. Ne bodo manjkale niti pesmice Zlate Volarič, ki je svoj prvi zapis namenila šoli. Ž bralci bodo spet Nebeški prijatelji: prvi na vrsti je sv. Matej evangelist. Na svojem mestu ostaja tudi rubrika Kar lepo po vrsti, ki je zelo primerna za utemeljevanje verskega znanja. Nova rubrika Zapojmo skupaj vabi k petju nabožnih pesmi. Zapis Ministranti O.K. navaja naše strežnike k razmišljanju o njihovi vlogi pri mašni daritvi. Pastirček vabi tudi, naj otroci pišejo SMS prijatelju Jezusu; zato kar na delo!
V letošnjem letu bo Pastirček na svojih straneh spoznaval svet. Za uvod prinaša opis naravnega okolja.
Poleg navedenega so v letošnji prvi številki dopolnjevanke, družabna igra, nasveti za pravilno pripravo mize, uganke, križanke...Vzemite jo v roke in se sami prepričajte o njeni mikavnosti!
Iva Koršič
Pomožni škof Peter Štumpf za Demokracijo
Povojni poboji so madež na Sloveniji
Mariborski pomožni škof Peter Stumpf je v pogovoru za tednik Demokracija dejal, da je o povojnih pobojih na praznik Marijinega vnebovzetja govoril zato, ker so ti poboji resnično madež. Po njegovem mnenju je temeljna dolžnost vsakega človeka, da ima odnos do rajnih. "Če tega ne bomo storili, ne bomo imeli vitalne moči za prihodnost," je prepričan. Stumpf je poudaril, da Cerkev je in bo pobudnica narodne sprave na Slovenskem. "Očitati Cerkvi, da ni nič naredila za spravo, pa je zgrešeno, kajti Cerkev ima zakrament sprave, prek katerega se že spravlja sama s seboj in tudi z nevernimi," je še dodal.
Odločitev vlade o spominskem parku na Teznem me je razveselila, je dejal Štumpf. "To je si-
cer nekaj simbolnega, podobno kot v Kočevju, vendar je treba od simbolnega priti k dejanskemu," je pojasnil in dodal, da je najpomembnejše notranje spreobrnjenje.
Pomožni škof je na podlagi lastnih izkušenj prepričan, da se Slovenci zmoremo spraviti med seboj. Že kot župnik je po njegovih besedah ponudil ljudem roko sprave v smislu, naj dovolijo obnovo cerkvenih objektov, ki so jih porušili med drugo svetovno vojno. "Na praznik vseh svetih sem tam molil za rajne na partizanskih in domobranskih grobiščih," je poudaril in dodal, da je to "ljudi zelo nagovorilo in so pristopili k obnovi".
Štumpf je prepričan, da pri medijskih kritikah Cerkve "ni strokovnega pristopa, ki bi temeljil na raziskovanju in pre-
verjanju informacij". "Presenečen sem, da so nekateri mediji tako sovražno razpoloženi do Cerkve, kot da jih nekdo iz ozadja podpihuje k temu," je še povedal in dodal, da bi za nekatere "Cerkev morala biti ves čas tiho". Je pa po njegovih besedah prijetno presenečen, ker pri nekaterih novinarjih vidi dobro voljo in zato tudi kvalitetne in objektivne prispevke. Pomožni škof tudi ugotavlja, da "pedofilija v zadnjem času postaja nekakšen 'kanonfuter' za napade na Cerkev in to se mi ne zdi prav". Sam sicer meni, da je pedofilija zelo hudo dejanje, s katerim človeka osebnostno uničiš. Prav tako zagovarja hude kazni za tiste, ki jim dokažejo spolno zlorabo otrok.
Štumpf se ne strinja z mnenji, da se Katoliška cerkev veliko premalo posveča svojemu temeljnemu poslanstvu, to je evangelizaciji. "O tem je veliko govoril papež Janez Pavel II., ki je opozarjal, da se mora današnja Evropa, če hoče obstati, vrniti k svojim krščanskim koreninam. Kar koli drugega bi
pomenilo zaton Evrope in Slovenija pri tem ni izvzeta," je pojasnil pomožni škof. Po njegovem mnenju Evropa temelji na treh izročilih: grški filozofiji, rimskem pravu in krščanski veri.
Osebno si želi takšnega predsednika države, ki bo imel jasne vizije in jasna moralna načela. "Želim si tudi, da bi poznal Cerkev ter cenil njeno navzočnost in delo v družbi," je še poudaril.
Štumpf vzrok za primanjkovanje duhovnikov vidi predvsem v pomanjkanju otrok, saj so družine vse manj številne. "K pomanjkanju pa veliko pripomore tudi identifikacija s tem poklicem. To pomeni, da duhovnik v družbi nima svojega prostora, saj še vedno nima urejenega statusa. Je poklic, ki se zdi marsikomu nekoristen in nepomemben, o njem v šolah ne govorijo, ko govorijo o poklicih," je še pojasnil in dodal, da je "mene zelo zaznamovalo, ko so me starši poučili, da o duhovnikih nikoli ne smem misliti nič slabega".
STA
Na javno mnenje poskušajo nekateri vedno znova vplivati s krilatico, da pogled nazaj, v zgodovino, škoduje prihodnosti. Logika krilatice je na prvi pogled brezhibna in ne potrebuje nobenega posebnega utemeljevanja. Razbremenimo prihodnost; odvrzimo preteklost in naredimo prihodnost lahko; naj zaživi v vsem svojem ustvarjalnem naboju. Preteklosti ni mogoče spreminjati, prihodnost pa je še vsa pred nami, v naših rokah, in če bomo pametni, lahko iz nje naredimo svet, "v katerem se bosta cedila mleko in med". A kaj, ko nismo vsi pametni, ampak se med nami vedno najdejo tudi zlobni, ki hočejo prihodnost obtežiti z bremeni preteklosti in preusmeriti pogled s prihodnosti nazaj v preteklost. In mi se v svoji brezmejni naivnosti naenkrat znajdemo pred dvema vrstama ljudi: za prve se nam zdi, da z očetovskim srcem skrbijo za prihodnost in so vredni vsega našega zaupanja; za druge, da brezsrčno in sebično odpirajo rane iz polpretekle zgodovine, še na misel pa jim ne pridejo nove generacije, na katere preži teža nejasne, temne prihodnosti. Nič bolj enostavnega, nič bolj prepričljivega! In hitro se v naše razmišljanje vtihotapi črno-belo gledanje: na eni strani vidimo ljudi z dobrosrčno in očetovsko skrbjo za prihodnost mladih generacij, njim nasproti pa postavimo trdosrčne, zagrenjene, od preteklosti zasvojene konservativce, ki še danes, dolga desetletja po svojem porazu, poraza niso zmožni predelati in sprejeti. Omenjene krilatice, ki govorijo o prihodnosti, zavračajo pa preteklost, imajo svoj namen: ustvariti črno-belo shemo, ki namesto nas samodejno prepoznava v enih nosilce svetle prihodnosti, v drugih temne ostanke časa, ki človeku ni dal poleteti na svobodo.
A pojdimo po vrsti!
Naših pogledov od preteklosti v prihodnost ne preusmerja nihče drug kakor tisti, ki so zadnjih petdeset in več let bili ustvarjalci, protagonisti slovenske zgodovine. Prej so bili varuhi preteklosti; sedaj so vlogo zamenjali in se postavili v vlogo varuhov prihodnosti. Teh istih ljudi, ki so prej živeli na račun preteklosti, sedaj - ko se začenja pogled na polpreteklo zgodovino izčiščevati in spreminjati - preteklost naenkrat ne zanima več. Trdijo, da je škodljivo, odvečno breme, ki ga je treba v prid prihodnosti čim prej odvreči. Zakaj? Sedanji trenutek je za slovensko zgodovino prelomen, s človeškega vidika veliko pomembnejši od politične osamosvojitve Slovenije leta 1991. Po zaslugi majhnega števila naših zgodovinarjev nam prihaja pred oči strahotna podoba zamolčane preteklosti, strahotna podoba tal, po katerih brezskrbno hodimo. Ta tla so posejana z več kakor petstošti-ridesetimi zamolčanimi povojnimi grobišči, z več kakor sto, morda celo dvesto tisoč pomorjenimi žrtvami. O vsem tem večina ni ničesar niti slutila, še manj vedela. To dejstvo preseneča celo strokovnjake same. Dr. Mitja Ferenc, član vladne komisije za prikrita grobišča, pravi, da je komisija v začetku računala na 30-40 takšnih grobišč, iz dneva v dan pa je število evidentiranih zamolčanih morišč raslo. Komisija je nenehno prejemala nova obvestila o lokacijah, ki jih domačini - zaradi strahu - do zdaj niso upali omenjati. Iz tega izhaja čisto preprosti sklep: zavest, v kateri živi današnji slovenski človek, se je napajala iz lažnega spomina. Po 2. svetovni vojni je zgodovinski spomin na t i _	Slovenskem	še	šest-
deset let ostal uj etnik v verigah laži. To je bistvo duha na Slovenskem danes: duh, ki je rasel iz zgodovinske laži.
Resda je bil slovenski prostor pred šestdesetimi leti osvobojen okupatorja, pred sedemnajstimi leti komunistične diktature. S tem pa dokončna svoboda še ni prišla. Zavest slovenskega človeka je ostala še naprej ujetnica laži, ker je živela iz lažnega spomina. Spomin človeka najgloblje določa. To, kar sem, sem iz spomina: določa me spomin na prednike, na to, kar sem od njih vede ali nevede prevzel; določa me spomin na tisto, kar sem se naučil v šolah ali kar sem spoznal iz lastne izkušnje. Bistveni del slovenskega spomina pa je bil zlagan. Zamolčana je bila resnica, da sta prostor in čas, v katerem živimo, nastala na velikem, doslej zamolčanem morišču.
/dalje
26. NAVADNA NEDELJA
Am 6, la. 4;Ps 146; Tim 6, 11-16; Lk 16, 19-31
Prerok Amos posreduje v današnjem berilu Božjo grožnjo lahkomiselnim grešnikom, medtem ko je preteklo nedeljo posredoval grožnjo goljufom (Am 6,1. 4-7; 8, 4-7).
Izvoljeno ljudstvo je versko in politično razdeljeno, a za Boga je eno samo Božje ljudstvo. Zato ima prerok težko nalogo: da namreč zedinja. Njegovo prerokovanje traja le nekaj mesecev, ker ga duhovnik iz Betela zatoži pri kralju in ga izžene kot kršilca javnega reda.
Ko zdaj lahko beremo cele zvezke in tudi knjige o zasliševanju duhovnikov in laikov v domovini, zlasti od 1. 1945 do 1961, ugotavljamo podobne postopke proti Cerkvi. Na dan prihajajo podtikanja, laži, obrekovanja, uporaba nasilja tudi z injekcijami, zato da bi zlomili voljo žrtev ipd. Le da so v modernih časih veliko bolj zaostrene in perfidne kot v času Amosa in ostalih prerokov. Po svetu so iznašli še drugačne meto-
de trpinčenja. Seveda je pri tem na delu tudi hudobni duh, knez teme in laži ter ubijalec ljudi od začetka (Jn 8, 44-45). Toda ni vsa hudobija njegova, saj so grozodeljstva počenjali in jih še počenjajo ljudje pri polni zavesti in hote, tudi s splavi nedolžnih. Danes so nekateri znani morilci še živi, a zakrknjeni in duhovno mrtvi.
A tudi do njih je Bog usmiljen, zah teva pa spreobrnjenje, da smejo upati na njegovo milost. Bog se posmehuje lahkoživcem. Takole beremo: "Poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih, jedo jagnjeta od drobnice in teleta iz hleva. Derejo se ob brenkanju na harfe, mislijo da igrajo na glasbila kakor David. Pijejo vino iz vrčev in se mazilijo z izbranimi olji, ne boli jih pa Jožefov propad. Zato bodo zdaj korakali na čelu izgnancev in rezgetanje veseljakov bo odstranjeno" (Am 6, 4-7). Psalm nas spomni, da je Bog zvest na veke. Zato je na strani zatiranih, lačnih, jetnikov. Gospod odpira oči slepim, dviga potrte, ljubi pravične, varuje tujce. Podpira siroto in vdovo, uničuje pota krivičnih (Ps 146, 6-9).
Apostol Pavel je veliko pisal vernikom, zato da jih je utrjeval v veri. Timoteju, ki ga je postavil
za škofa v Efezu, Tita pa na Kreti, je napisal dve pismi. Danes beremo odlomek iz prvega pisma, kjer Timoteja spodbuja, naj se zavzema za pravičnost, za pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost. Ker je prizadevanje za toliko kreposti, je dovolj, če se potrudimo za eno samo krepost, in naj pozneje pridejo na vrsto ostale. Na prvem mestu se posvetimo veri. Iz nje namreč izhaja skrb za vse ostale. Pavel pravi: "Bojuj dober boj vere" (1 Tim 6, 11-12) in : "Sezi po večnem življenju", v katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami" (v. 12).
Evangeljska prilika sestoji iz dveh delov. V prvem se opisuje spremenjena usoda ubogega Lazarja in bogataša po njuni smrti.
V drugem delu se potrjuje večna veljavnost Mojzesa in prerokov. Pripoved razkriva mišljenje v Jezusovem času o usodi umrlih na onem svetu. Veseljaški bogataš nima imena, o njem piše samo, da je umrl in so ga pokopali. Ubožec pa se je imenoval Lazar ("Bogpomaga "). Bog ga ni pozabil. Teološko sporočilo pa se glasi: medtem ko miloščina rojeva prijatelje za sodni dan, jih brezbrižnost do ubogih določa za večno pogubo.
Iz vsega se da sklepati, da je bogataš egoist, ki sam uživa svoje dobrine in ne misli na bližnjega. Opraviti imamo s človekom, ki je pozabil na Boga in se ni oziral na zapoved glede potrebnih. Lazar pa je eden izmed tistih, ki jih Bog rad ima in se zanje zavzema, ker stavijo vse svoje upanje vanj, ker jih mogočneži samo zapostavljajo. Prilika razodeva nevarnost bogastva, ker pogublja, medtem ko uboštvo usmerja v Božjo ljubezen in ne govori, naj bi ubogi pasivno prenašali krivice zaradi nebes, ki jih čakajo, marveč naj se trudijo za pravičnejšo delitev dobrin.
Drugi del prilike dokazuje, da je bogataš pogreznjen v materializem tako, da ne more dojeti duha Sv. pisma. Še prikazen mrtvega ga ne more pripraviti do resnosti življenja in do spreobrnjenja. Tako bolje razumemo Jezusov blagor: "Blagor vsem, ubogi", a "Gorje vam, bogataši!" (Lk 6, 20; Lk 6, 24).
Rešujeta nas poslušanje besede in pokorščina Božji besedi (gl. Poppi, n.d., 444).
Priporočamo se mogočnim nadangelom, sv. Hieronimu, sv. Tereziki Deteta Jezusa, angelom varuhom, Rožnovenski Materi Božji, ki jih častimo te dni.
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
27. septembra 2007
France Cukjati in Pierluigi Castagnetti v Novi Gorici
"Pred nami je meja, ki združuje dva prijateljska naroda"
Pierluiai Castaanetti in Fran
T"\red 60 leti \-J določena A meja ni več meja, ki bi ločevala, ampak	meja,	ki
združuje dva prijateljska si naroda. Prerokba Simona Gregorčiča:
'In Soča bo krvava tekla' se ne sme nikoli več uresničiti. Pred nami je drugačna bodočnost. Bolj prijazna in bolj človeška, če bomo le znali	priznati	in
spoštovati trpljenje -tudi tisto, ki smo ga sami prizadejali." To je ena glavnih misli, ki jih je izrekel predsednik Državnega zbora Republike Slovenije France Cukjati prejšnjo soboto, 22. septembra, na slovesnosti z naslovom Poti spomina in sprave, ki ga je tudi letos priredilo društvo Concordia et Pax iz Gorice in Nove Gorice. Tokratno srečanje je potekalo ob spominu na posledice razmejitve na Goriškem pred 60 leti, poleg visokega gosta iz Ljubljane pa so se ga udeležili tudi podpredsednik rimske poslanske zbornice Pierluigi Castagnetti, go-riški nadškof msgr. Dino De Antoni, koprski pomožni škof msgr. Jurij Bizjak, novogoriški župan Mirko Brulc, goriški pokrajinski odbornik Marko Marinčič, goriška občinska odbornica Silvana Romano, šte-verjanski župan Hadrijan Cor-si, predsednik SSO Drago Štoka in kar nekaj drugih predstavnikov javnih uprav oz. civilne družbe.
Srečanje bi po napovedih moralo potekati na skupnem go-riškem trgu pred severno železniško postajo, a so ga zadnji trenutek premestili v novogoriško cerkev Kristusa Odrešenika. Že v preddverju je Castagnetti izrazil Cukjatiju čestitke za prehojeno pot in izrazil željo, da bi s skorajšnjim vstopom v schengensko območje tudi prebivalci naše zemlje zaživeli v pravem evropskem duhu. Obenem je pohvalil pobudnike srečanja, saj, je rekel, je pomembno, da pri tem tudi Cerkev pomaga javnim ustanovam.
Slavje se je začelo s slovensko
in italijansko himno, za kar so poskrbeli zbor sv. Adalberta iz Krmina in pevci župnijskih zborov z Novogoriškega. Navzoče sta pozdravila predsednik in podpredsednik društva Concordia et Pax, g. Sergio Ambrosi in g. Aleš Rupnik, ki sta podčrtala, da z upanjem gledamo v prihodnost in se z željo po resnici povezani pripravljamo na padec meje. Škofa De Antoni in Bizjak sta uvedla očenaš, nakar je prof. Raoul Pupo podal zgodovinski okvir dogodkov pred 60 leti vse do zadnjih desetletij in današnjih dni, ko se je v "julijski delavnici" razvila logika, usmerjena v preseganje preteklosti, dialog in sodelovanje. Tudi prof. Renato Podberšič ml. je opisal, kako smo po desetletjih tragedij in gorja, ki ga je prizadela mejna ločnica, končno prišli do nove priložnosti, da stopimo na pot medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Prof. Alberto Gašperini je s sociološkega vidika razložil, da je naša meja vse manj otipljiva in vse bolj virtualna, Gorica in Nova Gorica pa vse bolj normalno mesto. Po branju nekaj še vedno živih pričevanj je spregovoril podpredsednik Castagnetti. "Vzhodna meja je bila pravzaprav nek zid," ki je bil bolj ali manj zaprt, je pa spominjal na razlike, nezaupanje in celo na sovraštvo. Fašizem je za sabo pustil hude rane, kruto je na to reagirala tudi jugoslovanska politika. Tukajšnji ljudje in skupnosti so pretrpeli veliko hudega, rane so še žive. In vendar so stopili na pot. Trije veliki očetje nove Evrope,
Adenauer,
Schumann in De Gasperi so imeli velik sen: preseči krajevno politiko in mržnjo ter omogočiti sožitje v veliki Evropi, ki združuje različne zgodovinske poti in kulture. To je smisel politične Evrope, ki predstavlja upanje po dokončni spravi med narodi, predstavlja kraj in sredstvo za dosego miru. "In ni slučaj, da so to bili trije krščanski državniki," je dodal Castagnetti. Pustimo za sabo spomine, ki so zaznamovali to zemljo! Italijani in Slovenci bodimo svobodni v Evropi in skupnem mestu. Gorica lahko na poseben način izraža željo, da ne bi obstajali več taki zidovi, mejne zapreke in bodeče žice. Prizadevajmo si za mir in slogo, saj nas je zgodovina nečesa vendarle naučila!
Predsednik Cukjati je pred evropsko himno, ki je sklenila srečanje, povedal, da je Pariška mirovna pogodba pred 60 leti določila mejo v tej pokrajini, z njo pa dokončno vrnitev Primorske Sloveniji. Na obeh straneh meje so negovali sovraštvo do drugega naroda, molčali pa o trpljenju, ki so ga eni povzročali drugim. Junaki, ki so žrtvovali življenje za svoj narod, zaslužijo naš spoštljiv spomin. "A vedno znova slaviti le tiste vojskovodje in tiste dogodke, v katerih je bilo pobitih največ vojakov in civilistov druge strani, ni dobro izhodišče za prijateljstvo in sodelovanje. Zgodovinske knjige, ki govorijo le o vojnah in krvavih zmagah nad sovražnikom,
ne sodijo več v današnji čas. Namesto spomina na vojne spopade potrebujemo danes spomin na posledice teh spopadov. Namesto občudovanja generalov, ki so osvajali nova ozemlja ali pobijali sovražnike, potrebujemo danes sočustvovanje z žrtvami vojnega nasilja. Te pa so bile tako na eni kot na drugi strani. V trpljenju smo ljudje najbolj 'ljudje'. Z ničemer se ne moremo človeku tako približati kot s spoštovanjem njegovega trpljenja. Šele kdor spoštuje trpljenje naroda, resnično spoštuje tudi sam narod. Kdor pa je sposoben priznati svojo krivdo in se spoštljivo prikloniti celo trpljenju, ki ga je sam povzročil, pa je dokončno očistil sebe in svoje odnose do drugih ljudi, do drugega naroda." Evropa ne bi nikoli našla poti do pomiritve in združevanja, če ne bi svojega spomina z vojaških zmag usmerila v trpljenje, ki ga je povzročila druga svetovna vojna. Prav v trpljenju se človek zlomi ali pa dozori, postane močnejši in boljši. "Goriški narod, tostran in onstran meje, se skozi težke zgodovinske preizkušnje prejšnjega stoletja ni zlomil, ampak je postal zrelejši, močnejši in boljši. Gorica ima vse možnosti, da postane vzorčen primer prijateljskega sodelovanja narodov, ki sta bila nekoč sovražno sprta," je sklenil Cukjati.
DD
Peticija proti širitvi igralništva
Slovenija je mlada država tisočerih možnosti. Ne zakockajmo jih!
Na zborovanju ob začetku pastoralnega leta v Ogleju v petek, 21. t.m., je goriška nadškofija sprejela kot svojo peticijo proti širitvi igralništva. Sprejeli sta jo tudi škofijski Karitas Trst in Videm, ki imata veliko opraviti z odpravljanjem posledic igralništva. V zamejstvu zbiramo podpise po župnijah, raznih organizacijah in v Katoliški knjigarni na Travniku v Gorici, kjer lahko najdete in odda-ste obrazce. Peticijo lahko tudi pošljete na naslov: Koordinacija za omejevanje igralništva, Podraga 78, 5272 Podnanos. Kdor želi podpisati peticijo po internetu, lahko to stori na naslovu http://igralnice.ne-hva-la.com/.
PETICIJA
Pobudniki peticije želimo, da
bi bila Slovenija v svetu prepoznavna kot država z bogato naravno in kulturno dediščino, kot država, v kateri živimo prijazni, gostoljubni in delavni ljudje. Zavzemamo se za blaginjo naše države in načelno nismo proti tujim investicijam, če te spodbujajo ustvarjalnost, blagostanje in srečo posameznikov, družin in vseh prebivalcev.
Na podlagi informacij, ki prihajajo iz izkušenj po svetu razširjenega igralništva, pa smo trdno prepričani, da širitev le-tega v Sloveniji ne prispeva k uresničevanju dolgoročnega in trajnostnega razvoja Slovenije.
Zato od slovenskih oblasti zahtevamo:
• Da sprejmejo moratorij in začasno zamrznejo vse postopke ter spremembo zakono-
daje, povezane z načrtovano izgradnjo megaigralnice na Goriškem ali kjerkoli drugje v Sloveniji.
• Da naročijo neodvisne in celostne raziskave o vplivu vseh trenutno obstoječih igralnic v Sloveniji na življenje ljudi. Te študije morajo biti celovite, upoštevati morajo različne vidike naše resničnosti: kulturne, ekonomske, politične, sociološke,	psihološke, pedagoške, okoljske, epidemiološke in etične.
• Da slovensko javnost seznanijo z rezultati teh raziskav in organizirajo široko in dovolj dolgo javno demokratično razpravo o igralništvu, v katero bodo vključene tudi lokalne skupnosti.
• Da še posebno pozornost posvetijo raziskavi internetnega igralništva, saj je to novejša, še
ne dovolj raziskana oblika igralništva.
• Da že obstoječo igralniško dejavnost obdavčijo tako, da bo upoštevano Pigoujevo ekonomsko standardno načelo; kar pomeni, da mora tovrstna dejavnost sama kriti neposredne in posredne stroške, ki jih ustvarja družbi in okolici.
• Da nemudoma poskrbijo za opozorila o negativnih učinkih igralništva, podobno kot na področju tobaka in da prav tako poskrbijo za preventivne in kurativne programe, ki bodo strokovno pomagali patološkim hazarderjem in njihovim bližnjim. Prvopodpisniki peticije: prof. dr. Boštjan Anko, dr. Evgen Bavčar, Gregor Čušin, Franci Feltrin, mag. Nedžad Grabus, dr. Vasja Kruh, Tone Kuntner, Tone Pavček, Boris Pahor, Žarko Petan, msgr. Metod Pirih, prof. dr. Atilij Rakar, prof. Alenka Rebula-Tuta, Alojz Rebula, Rudi Skočir, Adi Smolar, Marjan Starc, dr. Anton Stres, doc. dr. Aleš Štrancar, msgr. mag. Alojz Uran, prof. dr. Peter Vencelj, Saša Vuga.
Kratke
Slovenska Karitas pomaga ob poplavah
Poplave, ki so v torek, 18. septembra 2007, na Gorenjskem prizadele predvsem Tržič in Železnike, na Primorskem Cerkno, Tolminsko, Baško grapo in Podbrdo ter na Celjskem Letuš in Savinjsko dolino, so povzročile veliko škodo tudi tamkajšnjim prebivalcem. Mnogi so ostali brez osnovnih življenjskih potrebščin, nekateri pa celo brez strehe nad glavo.
V Železnike je Škofijska Karitas Ljubljana že poslala tovornjak in dva kombija nujne pomoči. Na drugih območjih se vzpostavlja mreža prve pomoči z najnujnejšo oskrbo. Župnijske Karitas, ki delujejo na prizadetih območjih, so dobile tudi izdatnejšo podporo mreže Karitas. Slovenska Karitas je za prvo pomoč najbolj potrebnim iz sklada Naravne nesreče že namenila 8.500 EUR.
Vsi ljudje odprtega srca so povabljeni, da po svojih močeh pomagajo vsem prizadetim v poplavah. Svoj dar lahko posredujejo na Slovensko Karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: 02140-0015556761, namen: Poplave, Sklic: 00 6106. Mobitelovi uporabniki pa svoj prispevek v višini 0,96 EUR lahko oddajo tudi s pomočjo SMS sporočila. Na številko 1919 pošljejo ključno besedo KARITAS.
Kreplje / Blagoslov obnovljenih stranskih oltarjev v cerkvi sv. Notburge
Poskusiti je treba, kakšno je notranje veselje, ki ga doživi človek, ki si vzame nekaj časa za prostovoljno delo v blagor skupnosti in zlasti, če se - Bogu v čast - loti obnavljanja cerkva ali cerkvene opreme. To je bil poudarek koprskega pomožnega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka med slovesnim bogoslužjem v podružni cerkvi sv. Notburge v Krepljah pri Dutovljah, kjer so v nedejo, 16. septembra, imeli shod ob praznovanju vaške zavetnice. Krepeljci so v zadnjih letih marljivo poprijeli za delo in poskrbeli, da so obnovili dotrajani zunanji omet, v notranjosti cerkve pa so izvedli več potrebnih sanacijskih del. V letošnjem letu so s finančno pomočjo gospe Milene Brundula Raspopovič iz sosednjih Godenj zgledno obnovili oba stranska oltarja. Levi oltar, ki je posvečen sv. Jožefu, in desnega, ki stoji v čast sv. Rozaliji, je ob množični udeležbi vaščanov in faranov blagoslovil koprski pomožni škof dr. Bizjak, ob katerem so somaševali dutovski župnik g. Bogdan Špacapan in sosednji dušni pastirji ter duhovniki, ki so pred njim službovali v Dutovljah.
Msgr. Bizjaka so Krepeljci pričakali v starodavnih kraških nošah ter ga praznično pospremili do cerkve, kjer sta med doživetim
CLKKE.V SVETU NOTEMJRGE. VKRLFUAli
bogoslužjem pela mešani zbor dutovske fare pod vodstvom Hermana Kjudra na koru in še ženska pevska skupina v narodnih nošah, ki je pod vodstvom gospe Andreje Breščič pela pred stranskim oltarjem.
Po cerkvenemu delu praznika seje vsa vas z gosti pomaknila do bližnjega vaškega doma, kjer so najprej predstavili krajši kulturni program, ki so ga oblikovali člani folklorne in pevske skupine Kraški šopek, pridne gospodinje pa so medtem pripravile imenitno pogostitev za vse prisotne. / MT
Pomožni škof Štumpf pozval mlade k odpravljanju predsodkov
Z mašo, ki jo je vodil mariborski pomožni škof Peter Štumpf, se je začel sklepni del letošnjega praznovanja mladih v Stični. Animatorji so z musicalom predstavili evangelij, sodelovali pa so tudi pri pridigi, ki jo je Štumpf zaključil z besedami: “Opuščajte in odpravljajte predsodke med vami, kajti Jezus vas neizmerno ljubi”. Prireditve seje po prvih ocenah organizatorjev udeležilo okoli 7000 ljudi.
Po besedah Štumpfa je ta dan dan slovenske katoliške mladine “ne mo v tradiciji, ampak tudi v smislu današnjega dne in gesla letošnje Stične”. “Mladi znajo ljubiti zato, ker se znajo darovati. Mladi so danes veliko skupaj, vendar v tišini. V tišini besede in tišini srca. Tukaj v Stični pa mladi spregovorijo,” je poudaril Štumpf.
Ob Štumpfu je somaševal tudi zaporniški duhovnik Robert Friškovec, kije po maši poudaril, da “se da priti iz vsake težave, iz vsakega notranjega zapora, potrebno pa je to poskusiti”. "Mnogo mladih se ustavi in sedijo v svojih težavah, ne iščejo izhoda. Iz vsake situacije obstaja izhod,” je še dodal Friškovec. Med mašo so organizatorji zbirali denar za cente Ecce homo oz. Glejte, človek, v katerem bodo potekali programi za osebe po prestani zaporni kazni. “S hišo za zapornike po prestani kazni želimo uporabnikom ponuditi možnost lažjega vstopa v družbo,” je pojasnil Friškovec.
Naloga animatorjev je, da na odru vodijo program in usmerjajo mlade, da ponavljajo za njimi, da plešejo, da skačejo, je pojasnila animatorka Lucija Tratar. “Letos pa smo si zadali še posebno nalogo, šli smo na ulico med tiste, ki mašujejo malo po svoje in se družili z njimi,” je še dejala.
“Mladi pridemo v Stično zato, da se zabavamo, ker je fajn družba, nekaterim pa veliko pomeni tudi vera,” pa je povedal dijak Žiga iz Ljubljane. / STA
• vi	NOVI
6	27.	septembra	2007	Goriška	glas
Kratke
Velik uspeh MePz Hrast iz Doberdoba
Mešanemu pevskemu zboru Hrast in njegovemu dirigentu Hilariju Lavrenčiču gre vse priznanje za uspešno udeležbo na nedavnih “Mokranjčevih dnevih” v Negotinu v Srbiji. Gre za dolgoletno pomembno glasbeno prireditev, ki se ponaša z zelo strogimi umetniškimi kriteriji. Na tem uglednem zborovskem tekmovanju je naš zbor kot edini predstavnik celotnega slovenskega prostora v ostri mednarodni konkurenci zelo kvalitetno izvedel svoj program in za svoje izvajanje prejel drugo nagrado. Zbor Hrast je tako ponovno izpričal svojo visoko izvajalsko raven, za kar mu gredo vse naše čestitke. / Svet slovenskih organizacij
Ob začetku šolskega leta na Krminskem
Novo šolsko leto seje s starimi nerešenimi problemi začelo tudi na Krminskem. Malčki slovenskega vrtca še zmeraj delijo prostore v kompleksu stavb z zasebnim italijanskim vrtcem, za katerega skrbijo sestre Božje previdnosti. Že dalj časa si Slovenci prizadevamo za preselitev vtrca v drugo stavbo, vendar do rešitve niti letos ni prišlo in domača občina je ponovno podpisala pogodbo s sestrami.
V plešivski šoli, kije poimenovana po L. Zorzutu in jo letos obiskuje 29 otrok, pa se že dalj časa soočajo s prostorsko stisko. Stavbo si je zato ogledal tudi novi pristojni odbornik, ki je povedal, da bi s tehničnega vidika prostore lahko razširili in jih prilagodili, vendar bi bilo potrebnih približno 100.000 evrov, s katerimi danes občinska uprava ne razpolaga. V ta namen bo občina, ki jo vodi župan Patat, naslovila na deželo prošnjo za prispevek 130.000 evrov, ki bi ga črpali iz državnega sklada za šolske stavbe.
0 možnosti, da bi krminskim malčkom in osnovnošolskim otrokom namenili avtonomno stavbo in jih združili ter obenem opustili plešivsko poslopje, pa se letos ne razpravlja.
Predlogi opozicije sovodenjskemu županu
Predstavniki opozicije v občinskem svetu v Sovodnjah so na župana Petejana naslovili pismo s prošnjo, da bi na prihodnji seji občinskega sveta poročal o poteku del na gradbišču nogometnega igrišča. Dela bi se morala končati že do začetka pomladi, potem do poletja, vendar pa so se stvari, kot se zdi, zasukale drugače. Svetniki liste Združeni so zaskrbljeni zaradi velike zamude, saj na gradbišču že več mesecev ni delavcev. Župana posebej naprošajo, da na prihodnji seji poroča o novem roku za dokončanje del, o razlogih zamude pri izvajanju ter o odločitvah, ki jih je ali jih namerava uprava sprejeti v zvezi s tem.
Baklada v Doberdobu z Družinskim triom Novina
V soboto, 29. septembra, bo ob 20. uri po vaških ulicah v Doberdobu že tradicionalna baklada, ki jo organizira Združenje prostovoljnih krvodajalcev iz Doberdoba. Izkupiček večera bo namenjen vzdrževanju doma VIA Dl NATALE, ki nudi brezplačno gostoljubje sorodnikom bolnikov in bolnikom samim na zdravljenju v onkološkem centru v Avianu (PN). Na bakladi bo sodelovala godba na pihala KRAS iz Doberdoba, kije že vrsto let tradicionalni gost te manifestacije in s svojo glasbo pestri vzdušje vseh prisotnih. Novost letošnje baklade je koncert družinskega tria Novina iz Otočca, ki bo nastopal v župnijski dvorani v Doberdobu ob zaključku baklade. Družina Novina je pred leti ustanovila Humanitarno društvo Marijana in Vladke Novina. Društvo zbira denar predvsem za hematoonkološki oddelek Pediatrične klinike. Že 18 let prireja dobrodelne koncerte pod geslom “Samo življenje za druge je vredno življenja”, na katerih dva sinova mame Vladke poprimejo za instrumente.
Grad Kromberk glasbeno prizorišče
Grad Kromberk je bil tudi letos prizorišče zadnjega koncerta mednarodnega festivala dvorne glasbe, ki ga prireja goriško središče Dramsam. Gre za združenje, ki s posebno vnemo goji antično glasbo med 12. in 16. stol. tudi z istoimensko instrumentalno skupino, ki nastopa na številnih festivalih po Evropi. Niz dvorne glasbe so zaobjeli s koncertom v Sloveniji. Z naslovom 0 pomladi, ljubezni in vojni sta ga sooblikovala znani slovenski kantavtor, pesnik in glasbenik Jani Kovačič in skupina Dramsam. Glasbena pripoved je slonela na prepletanju srednjeveških melodij, ki so jih izvajali z antičnimi glasbili; bil je to poklon ljubezni do idealiziranih ženskih figur, kakršne so imeli posebno radi trubadurji. Poleg tega je izstopala seveda osebna interpretacija slovenskega glasbenika, kije dal večeru svoj pečat. Letošnji niz se je začel meseca julija, kromberški večer pa je obsegal enaindvajset koncertov, ki so jih priredili v 16 različnih krajih naše dežele s posebno pozornostjo do zgodovinskih mestnih kotičkov, gradov, trgov in manjših cerkva. Kot je povedal umetniški vodja Paolo Cecere, je bila publika na večerih raznolika in številna, spoznala je, da je to bogato obdobje, ki nima kaj zavidati slavnejšim glasbenim stoletjem in da je to glasba, ki ni namenjena le ožji skupine izvedencev.
Orgelski tečaj za otroke
Mladi orgelski upi
V
V	s
' cerkvi v Rupi se je v letošnjem letu, pod vodstvom Mirka Butkoviča, začel orgelski tečaj za otroke, katerega pobudnika sta g. župnik Viljem Žerjal in voditelj tečaja sam. Namen iniciative, ki jo podpira Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica, je vzpodbuditi otroke, da na enostaven način osvojijo prve osnove glasbe in orgelske tehnike v upanju, da bodo nato študij tudi nadaljevali in pripomogli, da se bo tradicija orgelske glasbe in lepega ter ubranega petja po naših cerkvah nadaljevala tudi v prihodnje. Na tečaj se je vpisalo pet otrok, ki niso imeli no-
benega predznanja. Morali so se torej naučiti najprej brati note, jih počasi zaigrati z eno samo roko in nato z obema. Spoprijeli so se tudi s prvimi osnovami teorije. Z novim šolskim letom, ki se je pravkar začelo, se bo tečaj nadaljeval. Možni so še dodatni vpisi. Kdor želi, lahko za vse informacije pokliče na Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica, drevored 20. septembra 85, od ponedeljka do petka med 8. in 14. uro (tel. 0481 31817).
V četrtek, 27. septembra, nam bodo gojenci tečaja z nastopom, ki bo v cerkvi v Rupi ob 20. uri, prikazali pridobljeno znanje. Pridružili se jim bodo tudi vrstniki iz Mirna. Na koncu bosta zaigrala še Mirko Butkovič in flavtist Fabrizio Nardi iz Štarancana. Vsi ste seveda vabljeni, da se udeležite koncerta.
Ob tej priložnosti vam tudi sporočamo, da bo imel gospod Butkovič v soboto, 20. oktobra, zvečer, samostojni orgelski koncert v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Kaj več o tem dogodku bomo sporočili v naslednjih tednih.
Deželna civilna zaščita za Štmaver in Štandrež
Dva potrebna in pomembna posega
V
V r:
' Štmavru so spet usposobili del ceste, pod katerim je lanskega oktobra prišlo do usada. Za problem se je od vsega začetka zanimal deželni svetnik Mirko Špacapan, ki si je tudi sam večkrat ogledal škodo z deželnima odbornikoma Morettonom in Ia-copom ter z deželnimi funkcionarji Civilne zaščite in odgovornimi družbe IRIS; slednja se je na začetku pravdala z občinsko upravo in ni priznavala krivde za usad, ki naj bi ga povzročilo puščanje vodovodne cevi. Špacapan si je močno prizadeval, da bi režijo prevzela civilna zaščita, saj je bilo jasno, da bi se drugače nerešeno stanje vleklo v nedogled. Cesta, ki je glavni dostop v Štmaver, ima tako nove opornike in povsem nov asfaltni plašč. Dela, ki so bila opravljena v rekordnem času, so stala približno 160.000 evrov.
Drugi pomemben poseg, katerega dela gredo prav te dni h koncu, zadeva sanacijo in utr-
Gostilna Devetak organizira v ponedeljek, 1. oktobra 2007, ob 20.15 v eostilni Devetak na Vrhu sv. Mihaela dobrodelni večer
Težka izguba naj lajša tegobe
PETJE IN BESEDA V SPOMIN NA NEKOGA, KI GAJE ZAHRBTNA BOLEZEN ODTRGALA IZ NAŠE SREDE
Nastopil bo dramski odsek Štandrež, pele pa bodo pevke nekdanjega dekliškega zbora Danica z Vrha sv. Mihaela.
Na večeru, ki ga prirejamo v sodelovanju s sovodenjskimi krvodajalci,
Sp w
bosta prisotna dr. Simon Spazzapan in dr. Alessan-dra Bearz, predstavnika onkološkega oddelka CRO iz Aviana (kateremu je namenjen izkupiček večera).
Čotova družina Devetak
ditev levega brega Soče na območju Štandreža. Tu je v zadnjih letih, predvsem po izgradnji bližnjega jeza, rečna struga postopno spremenila svoj vodni tok in začela izpodjedati krhki breg.
Predsednik rajonskega sveta je na problem opozoril deželnega svetnika Špacapana v začetku leta 2005. Kmalu za tem je svetnik SSk organiziral tehnični ogled odgovornih pri civilni zaščiti. Pristojni so se prepričali o stanju in naposled pripravili okvirni načrt posega. Maja istega leta je deželni odbor odobril načrt nujnih posegov za ponovno vzpostavitev varnih razmer v krajih, ki so utrpeli posebno škodo med poplavami v mesecu novembru leta 2002, in tako je tudi štandreški primer dobil svojo postavko v višini 400.000 evrov. Špacapan je vseskozi sledil zadevi, ki se je birokratsko izkazala dokaj zapletena, saj so finančne postavke izhajale iz državnih blagajn. Poleg tega sta se deželna in občinska uprava obotavljali s pričetkom del, prva, ker je imela že veliko odprtih gradbišč, druga pa, ker je zadevni poseg pri Standrežu presegal po zahtevnosti sposobnosti krajevne uprave. Končno so letos spomladi odprli delovišče; potek del, v vrednosti približno 300.000 evrov, je vestno spremljal predsednik rajonskega sveta Breščak, s katerim si je potek del nekajkrat ogledal tudi svetnik Špacapan.
Nedvomno je na tem mestu problem rešen, ostaja pa dejstvo, da bi se s smotrnejšim upravljanjem okolja in naravnih virov velikokrat lahko izognili nujnosti takih posegov.
Štandreški rajonski svet
Aroganca desnice
Desničarski rajonski svetovalci so prepričani, da si lahko privoščijo tudi v rajonskih svetih samovoljne in arogantne nastope, ker imajo v rokah goriško občinsko upravo. Njihov namen je dokazati, da so oni gospodarji. Pri tem ne štedijo z argumenti in načini postopanja, ki niso najbolj demokratični. V štandreškem rajonskem svetu so grobo napadli predsednika Marjana Breščaka, češ da ne
upošteva njihovih predlogov. Po vasi so tudi razdeljevali letake, s katerimi so pozivali občane, naj se udeležijo javne skupščine, ki jo predsednik skuša bojkotirati. Njihov poziv je padel v vodo, saj so bili na kraju sklica še tisti maloštevilni sedeži prazni. Pri vsem tem naj zabeležimo, da je v štan-
dreškem rajonskem svetu tudi sin goriškega župana, ki se očitno čuti močnega in poklicanega, da zganja demagogijo. Desnica je že nekajkrat pokazala, da ji ni do realnih problemov štandreške skupnosti. Ko je na prvi seji predsednik Breščak predstavil okvirni program delovanja rajonskega sveta, ga je predstavnik desnice skušal prekiniti, češ da nima časa ga poslušati na seji rajonskega sveta in da se javne zadeve rešujejo v gostilni. Lep zgled demokracije. Sicer pa svetovalci desnice ne more imeti v ospredju vprašanje Štandreža, saj večina jih sploh ne prebiva v tem kraju. Predsednik Breščak in ostali slovenski predstavniki so s konkretnimi posegi že večkrat dokazali, da vodijo rajonski svet ob upoštevanju ostalih svetovalcev v skupno dobro. Pri tem uživajo podporo velike večine prebivalstva.
Slovenska skupnost za Morettona
V soboto, 22. septembra, je zapadel rok za predložitev list, ki na deželni in državni ravni podpirajo kandidate za tajništvo v nastajajoči Demokratski stranki. Demokratska stranka bo nov politični subjekt v italijanskem političnem kontekstu, ki nastaja v glavnem iz združitve Marjetice in Levih Demokratov. V tem je direktno soudeležena tudi Slovenska skupnost, narodna stranka Slovencev v Italiji, saj ima SSk federativno navezo z Marjetico.
Slovenska skupnost je že začrtala določene temeljne količke v odnosu do Demokratske stranke. SSk ostaja samostojna politična stranka na narodni osnovi.
SSk sodeluje v procesu ustanavljanja Demokratske stranke in si pri tem prizadeva, da bodo izvoljeni tisti, ki podpirajo pomembnost samostojnega političnega nastopa manjšinske stranke.
Slovenska skupnost se je na deželni ravni opredelila za deželnega podpredsednika Gianfranca Morettona, ki je v preteklosti stranki vedno pomagal in je že obljubil, da bo v primeru izvolitve za deželnega tajnika Demokratske stranke sklenil s SSk povezavo za prihodnje deželne volitve. To bo omogočilo SSk, da na podlagi nove deželne volilne zakonodaje lahko spet nastopi s svojim simbolom in imenom. Prvič bi tako po 15 letih SSK nastopala samostojno. Bodimo ponosni in prepričani ter se pripravimo na prihodnja volilna srečanja, kjer moramo Slovenci pokazati, kaj smo.
J
<
r
GORICA
Mirko Špacapan Mara Černič Damijan Terpin Marilka Koršič Julijan Čaudek Franka Padova n
Božidar Tabaj Mirjam Bratina Silvan Primožič Valentina Jarc Janez Povše Martina Pahor Jurij Paljk Sara Devetak
iToAL
I "f I r >' - . ; _ T-
Likovni izdelki goriških osnovnošolskih otrok, ki so sodelovali na natečaju Polžkov abonma praznuje s Piko Nogavičko ob 10-letnid Goriškega vrtiljaka in ga je razpisal Kulturni center Lojze Bratuž, so sedaj razstavljeni v Velenju ob tamkajšnjem vsakoletnem festivalu Pika Nogavička.
NOVI
GLAS
dačo in pijačo, me pa smo skrbele za zabavo otrok. Z otroki smo se ukvarjali tudi na občinskem prazniku. Pri tem je vsako društvo imelo svojo stojnico. Prosvetno društvo Vrh sv. Mihaela je imelo otroški kotiček, kjer smo mlade zabavale otroke.
Poleg vsega tega smo dekleta Mladinske vokalne skupine Vrh sv. Mihaela nastopale kot gostje na malem koncertu v Postojni, ki ga je organiziral Dekliški pevski zbor ELUM iz Postojne. Novembra pa bomo tudi me organizirale prireditev in povabile ta dekleta.
Najpomembnejši cilj našega programa je sicer revija Corovivo, znan zborovski natečaj, ki bo vTrstu 21. oktobra. Celo poleti smo vadile dvakrat na teden po dve uri. Avgusta pa smo imele tudi "tri dni petja" v Prosnidu. S Saro in pevovodkinjo Matejo smo vsak dan pele po sedem ur. Poleg vsega tega petja pa smo se tudi veliko zabavale. Kuhale smo si same in se veliko pogovarjale. Na tak način smo se bolje spoznale. Upamo, da se bomo na tem natečaju lepo odrezale.
Mladinska vokalna skupina Vrh sv. Mihaela
Iz vrhovske kulturne stvarnosti
Izlet v Slovenijo in priprave
na Corovivo
Prosvetno	Tavčarjev grob, ki je obrnjen pro-	počasi vračal domov,
društvo Vrh sv. Mihaela	ti pisateljevi domačiji. Ob dvorcu,	Letos poleti smo pevke bile zelo
je tudi letos organiziralo	na dvorišču, smo igrali tombolo	aktivne. Junija smo sodelovale pri
enodnevni izlet v Slovenijo. Tokrat smo se odpravili po Tavčarjevih poteh v Škofjo Loko. Odpotovali smo 27. avgusta ob 6.30 izpred gostilne Devetak. Ko smo dospeli do Škofje Loke, nas je tam čakala vodička. Ogledali smo si staro mestno jedro, in sicer Mestni in Spodnji trg. Nato smo se povzpeli na Loški grad in si ogledali tamkajšnji zgodovinski muzej. Pred kosilom smo si ogledali cerkev v Crngradu iz leta 1200. V tej cerkvici smo dekleta tudi nekaj zapele. Kosili smo v bližnji gostilni.
Pot smo nadaljevali
proti Poljanski dolini do Visokega	in loterijo; vsakdo je nekaj zma-	pripravi vsakoletnega kresa, ki že
ter si od zunaj ogledali kmečki ba-	gal. Še pred tem pa smo imeli do-	nekaj let ob kresovanju zagori na
ročni dvorec, last pisatelja	bro malico. Prijeten dan smo skle-	Largi, na Vrhu. Prosvetno društvo
Tavčarja. Tam smo tudi videli	nili s petjem v avtobusu, ki se je	Vrh sv. Mihaela je poskrbelo za je-
Novice iz Laškega
Koncert v prenovljeni cerkvi sv. Nedelje
V soboto, 15. septembra, je bil v obnovljeni cerkvici sv. Nedelje v Selcah lep koncert, ki je zabeležil postavitev novih orgel, naročenih v Celju pri izdelovalcu Simonu Kolarju. Cerkev je iz leta 1996; dal jo je razširiti in posodobiti tedanji župnik Virgulin. Zunanjo oblogo v nabrežinskem marmorju je izdelalo podjetje ronškega odbornika društva Tržič Livia Perica. Za Božič L 2005 je cerkvico neznani požigalec zažgal, a že v enem letu je bilo obnovljenih 250 kvadratnih metrov poda in 400 m lesene strehe. Na novo je bila postavljena notranja oprema in električna napeljava. Letos je župnija sv. Lovrenca, ki jo vodi Ren-co Boscarol in pod katero spada cerkev, s pomočjo raznih darovalcev, med katerimi je Zadružna kreditna banka Doberdob in So-vodnje, dokončala obnovo z nakupom novih orgel. Ta lepi dogodek je župnijska skupnost obeležila s koncertom, ki ga je v glavnem izvajal domačin Mirko
Butkovič. Prav letos je diplomiral v Ljubljani iz orgel. Na večeru sta sodelovala še domači zbor Vox Julja in flavtist Fabrizio Nar-di. Butkovič, ki je med drugim odbornik društva Tržič, je z zborom podal skladbe Roberta Fuh-rera (Laudate Dominum), Lorenza Perosija (Da pacem, Domine), Lodovica Viadana (Exultate iu-sti). S flavtistom pa sta izvedla: Benedetto Marcello (Sonata n.l: Largo in Allegro), Georg P. Tale-mann (Sonata n.l: Andante, Vi-vace, Grave, Allegro), Antonio Vivaldi (Sonata n. 6: Vivace, Fuga da Capella, Largo, Allegro). Sam je preizkusil nove orgle z deli Buxheimerja (Christ ist erstan-den, Christus surrexit) in Bernardina Bottazzija (Alma, Redemp-toris Mater, Ave Regina coelo-rum, Regina coeli laetare, Salve Regina).
V nedeljo se je delegacija občine Škocijan ob Soči pod vodstvom županje Silvie Caruso, odbornika za urbanistiko Danila Defendija in raznih občinskih svetovalcev,
na vabilo občine Divača, udeležila praznovanj 400-letnice cerkve sv. Kancijana nad znamenitimi jamami, kjer ponikne reka Reka. Ob spremstvu domačega župana Matije Potokarja in občinskega tajnika Iztoka Felicijana je delegacija sodelovala pri slovesnem obredu, ki ga je vodil škof Metod Pirih iz Kopra ob somaševanju župnika Tomaža Kodriča in vseh še živečih duhovnikov, ki so kdaj župnikovali v tem kraju. Škof je med pridigo pozdravil italijanske goste in se zahvalil krajanom za izpeljano popravilo strehe in oken obnovljene cerkvice, ki ima
sedaj tudi nov oltar. Ob koncu maše so si delegacije izmenjale darila. Škofa pa so povabili na obisk Škocijana, kjer so pokopani mučeniki - svetniki Kancij, Kancjanila in Kancijan. Tudi gospod župan se je odzval vabilu. Na obisk bo prišel 8. decembra, ko bodo prižgane luči na smreki, ki jo vsako leto občini podari pobratena koroška občina sv. Kancijana ob Dravi. Predsednik krajevne skupnosti Franc Ivančič je povabil laške šolarje na obisk jam in raznih prireditev, ki potekajo tam med letom.
KM
Pomoč Sloveniji
Sovodenjski občinski svetniki skupine Združeni pozivajo občanke in občane, naj se po svojih močeh vključijo v humanitarne akcije za pomoč prizadetim v poplavah, ki so prizadele nekatere predele Slovenije. Med temi je področje Škofje Loke, s katero je sovodenjska občina pobratena, in področje Železnikov, s katerimi je bilo tudi veliko kulturnih in športnih stikov. Ob poplavah je namreč nastala velika škoda in je prišlo tudi do človeških žrtev. Večje število družin je ostalo brez osnovnih življenjskih sredstev.
Nekatere informacije so objavljene tudi na blogu: http://zdruzeni-sovodnje.blogspot.com.
Obvestila
Za žrtve neurja v Sloveniji zbirajo prispevke in darove tudi naše župnije na Goriškem, kjer bo posebna nabirka v ta namen prihodnjo nedeljo, 30. septembra.
V četrtek, 27. septembra, bo s pričetkom ob 18. uri na sedežu zavoda Banca di Cividale Kmečka banka v Gorici (Verdijev korzo 40) odprtje samostojne razstave goriškega slikarja Andreja Kosiča. Goriško pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti sklicuje za četrtek, 27. septembra 2007, pokrajinski svet, na katerem bodo predstavili ustanavljanje Demokratske stranke, vlogo SSk in pripravo na primarne volitve. Zasedanje pokrajinskega sveta bo potekalo na goriškem sedežu stranke s pričetkom ob 20.00. Vabljeni člani in somišljeniki. Vabljeni ste, da obiščete kioske Prosvetnega društva Štandrež, ki bodo tudi letos prisotni na prireditvi "Okusi ob meji” med ulicama Crispi in Roma.
Darovi
Nabirka za poplavljence v Sloveniji: A.T. 100,00 evrov.
Darovi za števerjansko cerkev: Ana z družino v spomin na pok. brata 50,00; N.N. 200,00; druž. Aleša Komjanca namesto cvetja pok. Francu Petejanu 30,00; N.N. 50,00; Damjan Hlede ob blagoslovu novega doma 150,00; tri N.N. dobrotnice za nove prte 90,00; N.N. dobrotnica 50,00; N.N. 50,00; oče ob poroki Hadrijane 500,00; N.N. 20,00; družina ob poroki Nikota 100,00; Lučka H. 40,00; podružnica Banca di Manzano na Bukovju 150,00; Anka in Iči Bogataj 250,00; N.N v zahvalo za srečno opravljeno trgatev
100.00 evrov.
Za cerkev na Jazbinah: N.N. za večno luč 30,00 evrov.
Za cerkveni pevski zbor: Ana z družino v spomin na pok. brata
50.00 evrov.
Števerjanski verniki za misijone: N.N. za lačne otroke v misijonih 25,00; letošnji provoobhajanci za lačne otroke v misijonih 270,00;
Dne 20. septembra se je po poletnem premoru zopet sestal upravni odbor Zveze slovenske katoliške prosvete. Glavne točke dnevnega reda so bili Primorski dnevi na Koroškem in Cecilij anka. Primorski dnevi na Koroškem bodo potekali od 8. do 14. oktobra 2007. Poleg Zveze slovenske katoliške prosvete sodelujeta na tem tradicionalnem srečanju še Krščanska kulturna zveza iz Celovca in Slovenska prosveta iz Trsta. Za Goriško bo poskrbela Zveza iz Gorice. Predstavljene so bile glavne točke programa, ki predvideva: gostovanje gledališke skupine iz
družina provoobhajanca za škofijski misijon na Slonokoščeni obali 300,00; Elija in Fabjan za lačne otroke v misijonih 60,00; N.N. 20,00 evrov.
Čestitke
V torek, 25. septembra, sta si v cerkvi na Vrhu sv. Mihaela po 25 letih obnovila obljubo večne zvestove Avguštin in Gabriella Devetak. Poln koš veselja, zdravja, ljubezni in ... dela jima želimo vsi Čotovi.
Avguštin in Gabriella sta v torek, 25. septembra, praznovala 25-letnico poroke. Ob pomembnem jubileju jima čestita in nazdravlja Prosvetno društvo Vrh sv. Mihaela.
Urška in Bogdan, naj vama sonce sreče in ljubezni sije skozi skupno življenje! Pevska skupina MUSICUM
RADIO SPAZIO 103
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 28. septembra (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: narodno zabavna in zabavna glasba, zborovski kotiček, iz krščanskega sveta, zanimivosti, humor, obvestila. Ponedeljek 1. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound: moderna glasba včeraj in danes, kotiček za popevke Dorda Novkoviča; Živemu se vse zgodi; Zanimivosti in obvestila.
Torek, 2. oktobra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sredo, 3. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Živo srebro-tekoča kovina-Izbor melodij, letrtek, 4. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Štandreža v nedeljo, 7. oktobra, ob 19. uri v farni dvorani v Selah; odprtje razstave slikarja Franka Žerjala v torek ,9. oktobra, ob 18. uri v prostorih Posojilnice Bank Borovlje v Borovljah; srečanje glasbenih šol v petek,
12.	oktobra, ob 19. uri v ljudski šoli v Bilčovsu. Letošnja Cecilijanka, 49. po vrsti, se bo odvijala v soboto 24. in nedeljo 25. novembra v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Posvečena bo skladateljema Lojzetu Bratužu in Pavletu Merkuju. Poleg goriških pevskih zborov bodo sodelovali tudi zbori iz tržaške in videmske prokrajine ter Koroške in Slovenije.
Ob odhodu naše drage mame in matere
MARICE CARRARA vd. KOREN
se iskreno zahvaljujemo g.ž. A. Lazarju, g. dekanu M. Markežiču, msgr. C. Žbogarju in g. kaplanu A. Stasiju za lepe besede tolažbe in za pogrebni obred, sestram Zavoda sv. Družine za molitve, števerjanskemu cerkvenemu zboru za ubrano petje. Hvala sorodnikom, prijateljem in znancem za cvetje, sveče, darove v dobre namene in vsem, ki so pokojno z molitvijo pospremili k počitku do vstajenja.
Žalujoči hčeri Bruna in Jerica ter snaha Marinka z družinami
Emil Komel
iiU
/druženje
cerkvenih	Kulturn
pevskih	^>c Lojze Bratuž
zborov	,On
Koncertna sezona 2007-2008
KLAVIRSKI RECITAL Dubravka Tomšič Srebotnjak
Na sporedu: W.A. Mozart, D. Scarlatti,
L. van Beethoveen, A. Srebotnjak in F. Chopin
Kulturni center Lojze Bratuž
petek, 28. septembra 2007, ob 20.30
Predprodaja vstopnic - Kulturni center Lojze Bratuž, Drevored 20. septembra 85 - tel. 0481 531445
Sestal se je upravni odbor ZSKP
O bližnjih pobudah
Goriški nadškof Dino De Antoni je v nedeljo, 23. septembra, v Štandrežu podelil zakrament sv. birme desetim mladim. Slovesnost je bila v domači cerkvi, ki je bila tokrat še posebno lepo okrašena. Goriški nadškof je nagovoril Greto, Beatrice, Erika, Mateja, Nicolasa, Andrea, Michelo, Matijo, Denisa in Miche-leja ter jih pozval, naj bodo odprtega srca do bližnjega in naj si prizadevajo za potrebe tistih, ki so pomoči najbolj potrebni. Pri tem je omenil hudo naravno katastrofo, ki je prizadela bližnje kraje v Sloveniji. Slovesno bogoslužje sta spremljala otroški zbor pod vodstvom Alessandre Schettino in mešani pod taktirko Tiziane Zavadlav. Na orgle je igral Silvan Zavadlav. Zbrano miloščino so namenili Slovenski ka-ritas za poplavljence.
NOVI
GLAS
Šumijevih besedah zadnjega prikazanega kipa, ki še vedno vsebuje jedro, a ga le prevladuje neka čista, plastična oblika s "poetičnim" pridihom in ki predvsem ostaja v našem spominu po siju, blesku materiala in obliki, se polurni dokumentarec z omembo umetnikove smrti nenadoma konča. Kakor da bi konec dokumentarnega filma namigoval na kiparjevo prezgodnjo, nenadno in tragično smrt, ki je v trenutku presekala niti življenja! In pušča v gledalcu neko nedokončano celoto, ki ne dopušča hipne refleksije...
Dokumentarni film je bil posnet pred desetimi leti, torej ob desetletnici kiparjeve smrti, ko so prav tako potekali slovesni dogodki (spominska prireditev v Biljah, mapa grafičnih listov, knjiga žene Nelide Nemec Živeti z njim, kiparske delavnice, retrospektivna razstava v Goriškem muzeju). Predelan in dokončan je bil v letošnjem septembru in tako se je prikladno vključil v niz spominskih dogodkov. Režijsko taktirko je vodil Matjaž Žbontar, ki je prijazno sledil Šumijevemu scenariju in vanj vpletel tekočo in razumljivo pripoved. Negovan Nemec živi v spominu ljudi, s sodobno tehnologijo tudi na medmrežju, navsezadnje pa je spomin nanj obujen z gibljivimi slikami, v zgodovino slovenske umetnosti pa bo, tudi po zaslugi prof. dr. Šumija, večno zapisan s svojim življenjskim delom.
Petra Paiavan
Negovan Nemec (1947-1987)
Večen v spominu in življenjskem delu
Počastitev dvajsete obletnice smrti kiparja Negovana Nemca so avgusta s prvo izmed razstav začeli v slovenski prestolnici na Ljubljanskem gradu. Sledijo razstave treh galerij z zgovornim naslovom: Negovan Nemec -20 let pozneje. V ajdovski Pilonovi galeriji se bo razstava Rdeče in črno zaključila 28. septembra, predstavitev malih plastik v Mestni galeriji Nova Gorica bo zaključena 2. oktobra, v Galeriji Velenje pa bo odprtje pregledne razstave šele 22. februarja 2008. Vsem ljubiteljem likovne umetnosti je v Biljah, v kiparjevem ateljeju na ogled tudi stalna postavitev del. V torek, 18. septembra, se je v sklopu obeležitve spomina v novogoriškem Kulturnem domu zgodila premiera dokumentarnega filma o Negova-nu Nemcu, katerega scenarij je podpisal lansko leto preminuli slovenski umetnostni zgodovinar prof. dr. Nace Šumi.
Ko smo se že srečali z Nemčevimi skulpturami v različnih materialih, tako na razstavah kakor na prostem (spomeniki NOB na Goriškem), je bil ogled dokumentarca strnjena kronologija njegovega ustvarjanja, ki je nam, gledalcem,
sko veduto" Bilj, pogled pa se vedno bolj osredotoča na Nemčevo rojstno hišo. Po uvodnih besedah kmalu prisluhnemo arhivskim tonskim posnetkom Negovano-vih razmišljanj, ki so podprti z vizualnim gradivom, fotografijami.
Razlage posameznih ciklov (Jedra, Ščiti, Destrukcija, Preboj, Brez izhoda) podaja prof. dr. Nace Šumi, ki s svojo značilno maniro jedrnato izpostavlja bistvene poudarke. Film kot edino vizualno sredstvo lahko
kiparjevo delo fizično naporno, še doda, da se njegova majhna sinova tega zavedata, saj ga spremljata in zato vesta, kako je, če se bosta podala na njegovo pot... Po
pomagal videne kipe uvrstiti v določene razvojne cikle, predvsem pa je osvetlil umetnikovo ustvarjalno vnemo.
Dokumentarec se začenja s "film-
prikaže dejansko dogajanje, gibanje (pa ne sedaj zvijačno pomisliti na futurizem ter njegove likovne značilnosti) in prav to je pomemben del dokumentarca z izseki posnetkov Negovana pri svojem "težaškem" delu v kamnu. Gibljive slike so poudarjene z njegovimi izjavami, da kipar ne more ustvarjati v neki sobi, pač pa potrebuje pritlične prostore ali kar delo na prostem. Ob trditvi, da je
Trst / SSG: predstavitev sezone 2007/2008
Z obrazom svojega časa
Poletna zgodba
O prevajanju 300 km na uro
Berem v sobotni prilogi Dela z dne 18. avgusta 2007 članek Lenarta J. Kučiča Ko je Harry srečal internet in strmim. Dobesedno, z na stežaj odprtimi usti in izbuljenimi očmi!
Že čisto na začetku je rečeno -navajam prosto -, da... ko je neimenovani francoski najstnik pred mesecem dni na dušek požrl zadnje dogodivščine mladega čarovnika Harryja Potterja, je na žalost tudi spoznal, da še dolgo ne bo mogel deliti svojih novih doživetij z vrstniki, ker je pariška založba Gallimard, ki ima pravice za francosko izdajo, sporočila, da bo knjiga izšla šele konec oktobra. Neučakani šestnajstletnik, ne bodi len, je nemudoma sedel k računalniku in v enem tednu, to je tiktak, iz
angleščine prevedel vseh 759 strani romana in jih objavil na svetovnem spletu. Čez nekaj dni so ga obiskali policisti, njega so aretirali zaradi kršitve avtorskih pravic, zaprli so tudi spletno stran in mu zasegli računalnik. V kehi je obsedel le eno noč, saj so ga po zaslišanju spustili, ko so ugotovili, da ni prevajal iz koristolovskih namenov ali kakih drugih nečednih vzgibov. Tudi predstavniki francoske založbe in angleške pisateljice J. K. Rowling so se odrekli tožbi proti temu, po moji sodbi, nadvse podjetnemu in naravnost genialoidnemu mladostniku, pred katerim se, v zvezi z naglico, sloviti Speedy Gonzales lahko skrije.
Dragi kolegi prevajalci obeh spolov, književni in strokovni,
mečkači brez para in počasnele brez primere, si sploh predstavljate s kakšnem tempom jo je ta rosno mladi provansalski mule prevajalsko šibal? 759 strani v enem tednu, je bilo rečeno, torej povprečno je prevedel 108 strani na dan in še kakšno vrstico za navrh, v duhu slovenskega rekla "dobra vaga v nebesa pomaga".
Ni kaj, naglica pri fantovi akcij in reakcija na njegovo zaneseno, a nepreračunljivo početje pri imetnikih avtorskih pravic s policijsko intervencijo vred pa naravnost zgledni podvigi. Pri nas si jih ne moremo niti sanjati, kaj šele predstavljati ali na lastni koži doživeti. Mi smo še vedno prepuščeni, kot v starih časih, iz ruskih step ali sibirskih tajg uvoženi... stihiji (kaj pomeni? Ne vem, a lepo se sliši za občutek brezupja in prepuščenosti samim sebi).
Tam pa: danes daš kaj malce sumljivega na internet in imaš jutri policijo in tožnike že na vratu. Nimaš sploh časa, da bi se kaj zares pregrešil.
Sprašujem se, nejeverno, ali avtor zapisa verjame tej francoski prevajalski pravljici za lahko noč ali dobro jutro? Če verjame, dvomim, da je v svojem življenju prevedel eno samo vrstico.
Morda se o njeni verodostojnosti niti ne sprašuje, ker ga žulijo drugi problemi, ki so tudi povezani z internetskimi uzancami in razvadami in s katerimi se konec koncev lahko strinjam tudi jaz.
Pa še to:
Ko bi bila jaz založba Gallimard, ne bi se samo odrekla tožbi, marveč bi mlademu junaku te poletne zgodbe, ki diši po kislih kumaricah, ponudila tudi stalno službo prevajalca in ga plačevala vsak dan sproti - 50 evrov na uro, kar je velik denar, ne bi se pa šla z njim obračunavanje po polah.
Moj bog, kakšne pravljice nam časniki tudi dandanes pripovedujejo. Saj nas imajo čisto za bedake.
Jolka Milič
Z obrazom svojega časa, tistega časa, ki ga vse bolj zaz-namuje neoprijemljivo in hitro spreminjanje družbe ter poenoteni, globalizirani ekonomski in kulturni modeli; tistega časa, v katerem so "kriteriji vsakršnega vrednotenja, predvsem pa umetnosti vse bolj medli, da je kulturna politika nasploh neartikulirana". A tudi časa, "ko se vprašanja okrog stanja človekovega duha, njegovih notranjih čutenj, čustev in vzgibov sama posebej vsiljujejo kot primarna vprašanja pri razumevanju in iskanju resnic človekovega bivanja in obraza". Temu času je Marko Sosič, umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča, posvetil dvainšestdeseto abonmajsko sezono ustanove, ki jo z ravnateljem Tomažem Banom vodi že tretje leto zapored. Letošnji repertoar so prejšnji teden predstavili na tiskovni konferenci, ki je bila na velikem odru tržaškega Kulturnega doma. Ob gostujočih ansamblih ga bodo izoblikovali domači igralci Maja Blagovič,
Nikla Petruška Panizon, Lara Komar, Vladimir Jurc, Stojan Colja, Janko Petro-vec, Primož For-te in Romeo Gre-benšek. Sezono, ki bo slonela na režiserjih srednje in mlajše generacije, bo novembra uvedla komedija Samomorilec ruskega dramatika Nikolaja Erdmana. Za režijo skrbi Eduard Miller, nekdanji umetniški vodja Mladinskega gledališča v Ljubljani. S tem gledališčem je popeljal v svet slovensko gledališko ustvarjalnost. Sledili bodo drama Kdo se boji Virginije VVoolf (režiserka Nenni Delmestre), Cankarjevo delo Romantične duše (režiser Sebastjan Horvat), komedija Bolha v ušesu (režija Janusz Kica), sodobna drama Mesto tako blizu (režiser Alek-sandar Popovski), slovenska praizvedba enkratne metafore o življenju Maraton v New Yorku z režijo Mihe Goloba (ki bo odprla "malo sceno" tržaškega teatra) in Molierov Namišljeni bolnik (režiser Janusz Kica). Predstava je nastala poleti kot koprodukcija SSG in Primorskega poletnega festivala. Goriški abonenti bodo v sodelovanju s Slovenskim narodnim
gledališčem iz Nove Gorice imeli na voljo nekoliko spremenjen spored: ob predstavah Samomorilec, Kdo se boji Virginije Woolf, Mesto tako blizu in Namišljeni bolnik si bodo v Gorici lahko ogledali še igro Maksima Gorkija Letoviščarji (režija Paolo Magelli), srhljivko Stekli psi (avtor Quentin Tarantino, režija Vito Taufer) in V vlogi žrtve (brata Presnjakov, režija Dino Mustafič) v izvedbi SNG Nova Gorica.
Prodaja abonmajev se je začela v ponedeljek pri gledališki blagajni in mladih pooblaščenih prodajalcih. Vodstvo gledališča je ohranilo lanske abonmajske rede (A, B, C, K, F, T in labilni), prav tako tiste z italijanskimi nadnapisi (A, K, T), novost pa predstavlja dejstvo, da bo za varstvo otrok poskrbljeno tako med predstavami reda K (ob 19.30) kot med tistimi nedeljskega reda C (ob 16. uri). Razveseljiva
novost je tudi popust za abonente istega podjetja ali ustanove. Tudi letos je SSG poskrbelo za svoje najmlajše obiskovalce, katerim so namenjeni trije abonmaji (Zlata ribica, Morski pes in Barakuda - vsi trije v sodelovanju z Glasbeno matico), ponovno bodo zaživeli gledališka šola Studio Art, pesniški večeri v režiji Janka Petrovca (prvi, mednarodno obarvan večer bo v tržaškem Kulturnem domu že v soboto, 29. septembra, ob 19.30) in seveda razna gostovanja ter koncerti. Skratka, pestra in bogata sezona Slovenskega stalnega gledališča, ustanove, ki lahko, kot je bilo poudarjeno na tržaški predstavitvi, pripomore k ohranjanju in razvijanju kulture ter dostojanstva Slovencev v Italiji.
Poljanka Dolhar
Foto Kroma
Ob podpisu dekreta Napolitana v zvezi s seznamom 32 občin
Brez pravega dostojanstva
Ob podpisu dekreta predsednika Giorgia Napolitana v zvezi s seznamom 32 obtin, za katere naj bi veljal globalni zaščitni zakon, ter ob odprtju dvojezične nižje srednje šole všpe-tru Slovenov, smo lahko slišali iz ust nekaterih politikov in medijev vrsto evforičnih izjav kot npr: “To je zgodovinski dogodek", "Danes je lep dan ", "Sanje so se uresničile" ipd., kot da smo bili deležni nekega posebnega privilegija, kar pa zgodovinski dogodki povsem zanikajo.
Italija je Beneškim Slovencem obljubila spoštovanje njihovih narodnostnih pravic npr. že ob plebiscitu leta 1866, ko so se odločali medAvstro-Ogrsko in Italijo, a poldrugo stoletje zatem ni bilo tam še
niti ene same slovenske šole, z izjemo osnovne dvojezične, ki je bila ustanovljena pred dobrim desetletjem in je tudi več let delovala kot zasebna šola. So pa zato oblasti pospešeno zgradile italijansko učiteljišče v Špetru Slovenov (1878), ki je preplavilo Nadiške doline z italijanskim šolstvom. Tako je danes od nekaj desettisočglave slovenske skupnosti ostalo tam, po zaslugi Čedermacev, še nekaj tisoč ljudi, ki zbegano zrejo vate, ko jih nagovoriš slovensko, ne vedoč, ali naj ti spregovorijo v materinem jeziku ali ne.
Po prvi svetovni vojni so bila k Italiji priključena slovenska ozemlja preplavljena z lepaki, ki jih je podpisal italijanski kralj, na katerih je mrgolelo novih obljub za
manjšino. Med njimi tudi zagotovilo, da "če vam je Avstrija dala šole, vam bomo mi dali še več." Doživeli pa smo to, da je bila pod fašizmom poslednja slovenska beseda pregnana iz javnega življenja, celo iz cerkva in z grobov.
Po drugi svetovni vojni je Italija podpritiskom zaveznikov sprejela novo Ustavo, katere 6. člen pravi,
"da Republika ščiti s posebnimi normami jezikovne
manjšine". V prehodnih določbah pa je Ustava dodatno obvezala državo, da to stori nemudoma. Kar pa se ni zgodilo, ampak je dvoje manjšinskih zakonov (splošnega in globalnega za Slovence) sprejela s polstoletno zamudo. Globalnega pa so zraven tega desničarske lokalne in državne oblasti polnih
šest let sesuvale z oviranjem njegovega izvajanja. Leta 1954 je Italija podpisala Londonski memorandum, ki si ga pa nobena vlada, ob neprestanem spogledovanju z desnico, ni upala predložiti parlamentu v ratifikacijo in so se potem vlade izgovarjale, da jim npr. Posebnega statuta, kot sestavnega dela sporazuma, ni treba izvrševati, ker nerati-ficiran ni del notranjega prava Italije.
In, končno, Na-politanov podpis še ne pomeni tudi izvajanja zakona. Desničarski župani Trsta, Gorice in Čedada npr., ki se upirajo doslednemu izvajanju zakona,
so se že sestali in posredovali javnosti svoje sporočilo, naj bo izvajanje zakona "razumno" ali z drugo besedo skladno z njihovim videnjem stvari. Kar bi lahko pomenilo, da se bo treba z njimi pogajati, "koliko zakona" bo mogoče uresničiti v treh mestih. V to pa se verjetno državne oblasti ne bodo vmešavale, da ne bi prišlo do zamere.
Tako sta navedena dva dogodka (Napolitanov dekret in odprtje nižje srednje šole v Špetru Slovenov) prej priložnost za žalosten razmislek o nezanesljivosti in verolomnosti naše zahodne sosede kot pa razlog za slavje. Z našimi evforičnimi izjavami ob teh dogodkih pa smo bolj podobni hlapcu, ki se ponižno zahvaljuje za sleherno drobtinico, ki mu prileti z gospodarjeve mize, kot pa pokončnim ljudem z lastnim dostojanstvom.
Milan Gregorič
NOVI
GLAS
Kratke
Ob 75-letnici rojstva dirigenta Antona Nanuta
V Kanalu ob Soči, njegovem rojstnem kraju, pa tudi v nekaterih okoljih in ustanovah, kjer je deloval, so počastili dirigenta Antona Nanuta ob 75-letnici njegovega rojstva. Rojen je bil
13.	septembra 1932. Glasbeno nadarjenost je pokazal že v otroštvu, saj je z 11 leti kot zborovodja in organist nadomestil očeta, ki so ga italijanske oblasti odpeljale v koncentracijsko taborišče. Bil je izredno dejaven in uspešen. Sodeloval je z vsemi pomembnimi slovenskimi skladatelji in glasbenimi poustvarjalci, pa tudi z vrsto uglednih mednarodnih solistov. Dirigiranje je študiral pri prof. Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot mlad dirigent je vodil Zbor Slovenske filharmonije. Leta 1958 je prevzel dubrovniški mestni orkester, v letih od 1957 do 1980 je bil šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, v letih od 1981 do 1998 pa šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenije. Bil je tudi umetniški direktor filharmonije v Vidmu. Po upokojitvi je bil imenovan za častnega dirigenta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Nanut je v tujini najbolj znan slovenski dirigent. Z ansamblom ljubljanske Opere je izvedel in posnel celotno opero Marija Kogoja, v Kanalu ob Soči pa je ustanovil mednarodni glasbeni festival Kogojevi dnevi. Njegovo delovanje je v preteklih desetletjih neizbrisno zaznamovalo slovensko glasbeno življenje.
V njegovo čast je Simfonični orkester RTV Slovenija 22. oktobra v Kulturnem domu v Novi Gorici priredil koncert, dirigent pa je bil sam Nanut. V programski knjižici Kulturnega doma so ob tem zapisali, "da je Anton Nanut v osemnajstih zaporednih sezonah z nezmotljivim glasbenim okusom in s temeljitim poznavanjem simfonične literature botroval programski svežini in uravnoteženosti, ki ju je težko preseči. / M.
Umrl skladatelj Ciril Kren
V Buenos Airesu je 4. septembra umrl slovenski skladatelj in zborovodja Ciril Kren. Rodil se je 29. septembra 1921 na Plešivem pri Medani. Vso svojo glasbeno pot je prehodil v Argentini, kamor je prišel leta 1937. V Argentini je vodil razne slovenske zbore. Med njegovimi deli, ki so bila vsa posneta v
Sloveniji, lahko omenimo: Dekletova molitev, Suita v starem slogu, Medanska uvertura, Simfonična rapsodija in Cantata al mar. Violino je študiral pri Petru Horosanskem, kompozicijo pa pri Luisu Gianneu. Več njegovih simfoničnih del so izvajali tudi Simfoniki argentinskega državnega radia. Samospeve je zlagal za baritonista slovenskega rodu Angela Hrovatina. Poleg simfonične glasbe in samospevov je zložil tudi zborovske in cerkvene pesmi. Bil je član Društva slovenskih skladateljev ter Društva argentinskih skladateljev. Lani jeseni se je udeležil prve konference slovenskih skladateljev iz sveta in Slovenije, ki je potekal v Novi Gorici.
Samostojna razstava na gradu Dobrovo v Brdih
Andrej Kosič, slikar intimnih barvnih naglasov
Galebov šolski dnevnik 2007-2008 v znamenju skavtsko-taborniških veščin
Začetek novega šolskega leta je pravkar za nami in prav te dni je izšel Galebov šolski dnevnik 2007-2008, ki ga že tradicionalno izdaja Zadruga Novi Matajur. Z Galebovim dnevnikom bo med šolarje prispela tudi prva številka v novi šolski sezoni mladinske revije Galeb. Oboje seje rodilov tiskarni Graphart v Dolini, ki si je tako od najmlajših že prislužila naziv “Galebove tovarne.”
Galebov šolski dnevnik je že vrsto let zvest spremljevalec prav vseh učencev in dijakov od prve osnovne pa vse do tretjega razreda nižje srednje šole na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji. Kot že vsa ta leta je tudi tisk novega Galebovega šolskega dnevnika omogočil finančni prispevek Zadružne kraške banke in Zadružne banke Doberdob in Sovodnje, ki se jima je letos pridružila še Finančna delniška družba KB1909. Njihov prispevek omogoča, da je Galebov dnevnik za učence in dijake brezplačen.
Galebov šolski dnevnik bo tudi v tem šolskem letu služil kot dijaška knjižica (razpredelnice za vpisovanje šolskih urnikov, obveznosti, sporočila staršem, opravičila in dovoljenja, govorilne ure, itd.), v njem pa bodo zbrani še koristni naslovi (poštni, telefonski in elektronski) vseh slovenskih šol v Furlaniji Julijski krajini. Znano je, da je revija Galeb in z njo Galebov šolski dnevnik alergična na vsako obliko dolgočasja in suhoparnosti. Prav zaradi tega je vsako leto oblikovanje dnevnika zaupano preverjenim domačim ustvarjalcem, ki dajejo dnevniku svoj pravi pečat originalnosti. “Letošnji Galebov šolski dnevnik je tematsko posvečen 100-letnici skavtstva in ga zato tudi sam posvečam dvema organizacijama, ki sta stebra dela z mladimi in za mlade: tabornikom Rodu modrega vala in Slovenski zamejski skavtski organizaciji,” poudarja urednik Galebovega dnevnika Igor Gabrovec. Z listanjem dnevnika bodo mladi šolarji spoznali delovanje obeh organizacij in se istočasno tudi približali prvinam življenja v naravi, kot so orientacija, vozli in vezi, pridobivanje pitne vode, branje živalskih sledi, kurjenje ognja brez vžigalic itd. Galebov šolski dnevnik je bogat tudi s fotografskim gradivom, ki so ga dali na razpolago skavti SZSO in taborniki RMV. Za izvirne hudomušne ilustracije in skice je poskrbela ilustratorka Jasna Sepin, grafični oblikovalec pa je Peter Ferluga iz tiskarne Graphart.
v. • <5?
2007=2008
O
Z leve: A. Kosič, A. Stibilj Šajn, F. Mužič, A. Malnič
minimalističen. V takem duhu nastajajo njegove zime: zdi se, da je vse pokril sneg, sredi praznin, ki govorijo, ostajajo le še zgovorni detajli. Likovna izraznost se tu podreja drugačnemu atmosferskemu vzdušju. V teh akvarelih beline slikovnega polja imajo svoj pomen. To je nekakšen "fetiš površine, trepetanje belega papirja". In prazen prostor je prostor, v katerega Kosič naseljuje svoje misli. Zime namreč govorijo o počitku narave in človeka, ki potuje v lastne globine.
Kosičeve krajine so učinkovite. To velja za briške vasi, na poseben način pa za Kras, ki je v njegovih delih tudi hladen in trd, toda umetnik ga s svojo lirično poetiko oživlja. Pomislimo na rdeči ruj, ki zažari in zaplamti sredi kamnitih gmajn: formuli-
Ob koncu letošnjega septembra poklanja goriški slikar Andrej Kosič javnosti kar dve samostojni razstavi. Prvo je priredil Goriški muzej, odprli so jo na gradu Dobrovo v petek, 21. septembra, na ogled pa bo do 18. novembra. Drugo prirejata Kulturni dom Gorica in Banca di Cividale Kmečka banka, odprli pa jo bodo v četrtek, 27. septembra, ob 18. uri na sedežu bančnega zavoda na Verdijevem korzu 40 v Gorici. Andrej Kosič v svojih delih ne odkriva le stvarnosti, temveč razkriva tudi samega sebe. To je prejšnji petek v galeriji gradu Dobrovo med drugim povedala umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je s svojo strokovno predstavitvijo uvedla res številne prisotne v svet Kosičevega slikarstva.
Ker je bil prejšnji petek v Sloveniji razglašen za dan žalovanja v spomin na šest žrtev neurja, je "krst" razstave sicer potekal v skrčeni in prirejeni obliki; med drugim je odpadla glasbena točka, sama dela pa so razo-bešena izključno v drugem nadstropju, ker je neurje prizadelo tudi streho gradu. "Vsi imamo v srcih veliko težo. Ni nam vseeno, kaj se je zgodilo," je ob spominu na žrtve in trpeče v tej tragediji povedal direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič, ki je z veliko zbranostjo pozdravil goste in uvedel večer. Za njim je navzoče pozdravil župan občine Brda Franc Mužič in se goriškemu umetniku zahvalil za ta "izredno zanimivi dogodek". Brici znajo ceniti tudi kulturno dejavnost, je dejal in izrazil željo, da bi Goriški muzej v gradu Dobrovem, ki zna biti za take priložnosti posebno zanimiv objekt, še naprej prirejal take pobude. Prireditve sta se udeležila tudi generalni konzul RS v Trstu Jože Šušmelj in goriški župan Ettore Romoli. Slednji je povedal, da je imel dolžnost se udeležiti odprtja, saj je Kosič "ugleden občan, slikar, uspešen podjetnik in zgleden oče". Ker ga pozna že veliko let, "se je ta dolžnost zanj spremenila v prijetno priložnost".
Andrej Kosič je avtor različnih likovnih snovanj, je začela Anamarija Stibilj Šajn. Na gradu Dobrovo se predstavlja kot
akvarelist, saj je prav z akvareli dosegel svoj umetniški vrhunec. To je zahtevna likovna tehnika, tehnika neposrednega, takojšnjega beleženja, ki zahteva neposreden stik z belino in ne dopušča ne popravkov ne oklevanja. Odločilen je prvi dotik čopiča s papirjem.	Do-
gajanje na belini slikovnega polja je neponovljivo in nepopravljivo.	Po
svojem značaju je ta tehnika sorodna slikarjevim karakternim lastnostim, ustreza njegovi notranji podobi. Tako Kosič "govori o svetu videnega, doživetega in občutenega”. Vsebina Kosičevega slikarstva je krajina v svojih neštetih podobah, ruralna in urbana narava njegovega življenjskega okolja, pa tudi s potovanj po Italiji in Sloveniji. Avtorjev pogled je odprt, zato je kompozicijska gradnja odprto zastavljena, kompozicijske zasnove pa so uravnotežene in odražajo vzdušje, ki pomirja. Kosič gradi kompozicijo na dva različna načina, je poudarila umetnostna zgodovinarka: od spodaj proti vrhu, torej od ospredja v globino, kjer avtor stopnjuje svojo likovno pripoved in jo zaključi na nebu; drug način komponiranja pa je bolj ekspresiven: avtor postavi v prvi plan glavni element pripoved-nosti, kot npr. trto, grm ali drevo. V preteklosti je avtor s skoraj fotografsko natančnostjo beležil čisto vsak detajl izbranega motiva. Realnost je bila zavezujoča, avtor ni hotel izpustiti nobene podrobnosti, ki se ji je posvečal s filigransko dovršenostjo. Danes je tega go-stobesedja vse manj, saj v novejših delih občasno opušča natančno beleženje, očiščuje elemente vsebinskosti. Avtor svojo zgodbo v beleženju reducira, to poenostavljanje pa je premišljeno, saj slikar na tak način doseže večjo izpovednost. "Osredotoči se na to, kar je manj, a pove več.” Umetnikovemu razvoju lahko sledimo tudi pri izbiri barv, je še povedala Anamarija Stibilj
Šajn. V preteklosti je slikar	ra se v čipkah drobnih potez,
zajemal iz naravne palete, saj	ki učinkujejo, kot bi ga avtor
je znan kot kolorist, slikar	tkal z ljubeznijo, da bi v pogo-
barvnih razpoloženj z izostre-	reli Kras vdahnil življenje. Iz
nim občutkom za intimne	sveta narave in lepote prihaja
barvne naglase. In vendar si	le en del slikarjeve resnice, je
upa tudi zapustiti sugestivno	še povedala Anamarija Stibilj
moč barv, njihov bogati svet,	Šajn; "drugi del prihaja iz nje-
in se odločiti, da bo v likov-	gove duše",
nem nagovoru bolj asketski,	DD
iie sklada ARDOČ«
Upravni odbor Sklada »D. Sardoč« - Onlus razpisuje natečaj za dodelitev sledečih štipendij:
• pet štipendij v znesku osemsto euro za učence Državne dvojezične osnovne šole v Spetru. Prošnji mora biti priložen družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov;
• šest štipendij v znesku tisoč petsto euro za univerzitetne študente. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: fotokopija univerzitetne knjižice z učnim načrtom in izidi opravljenih izpitov, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov;
• štipendijo v znesku tri tisoč euro za podiplomski študij ali specializacijo. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: potrdilo o opravljenem univerzitetnem študiju s končno oceno, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov.
J/-prošnjah morajo biti navedeni podatki o drugihprejetih štipendijah. Pri dodelitvi štipendij bo upravni odbor upoštevalpredvsem študijske uspehe in potrebe prosilcev na osnovi 5. člena statuta sklada. Štipendije bodo dodeljene do 30. novembra2007. Vse potrebne informacije lahko dobite na spletni strani nmv.skladsardoc.it in pri naslednjih članih odbora: Boris Peric (048132545), Zdravko Custrin (0432707408), Karlo Černič (048178100) in Marica Škerk (3356553150). Zainteresirani naj dostavijo prošnje do 31. oktobru 2007 v %aprti ovojnici na sledeči naslov: SKLAD - FONDAZIONE D. SARDOČ C/O Studio Legale-OdvetniškapisamaSANZIN, ulica Dia^Jt. 11,34170 Gorica.
NOVI
GLAS
Slovenska skupnost za Morettona
V soboto, 22. septembra, je zapadel rok za predložitev list, ki na deželni in državni ravni podpirajo kandidate za tajništvo v nastajajoči Demokratski stranki. Demokratska stranka bo nov politični subjekt v italijanskem političnem kontekstu, ki nastaja v glavnem iz združitve Marjetice in Levih demokratov. V tem je neposredno soudeležena tudi Slovenska skupnost, narodna stranka Slovencev v Italiji, saj ima SSk federativno navezo z Marjetico.
Slovenska skupnost je že začrtala določene temeljne količke v
Fulvia Premolin
odnosu do Demokratske stranke. SSk ostaja samostojna politična stranka na narodni osnovi. SSk sodeluje v procesu ustanavljanja Demokratske stranke in si pri tem prizadeva, da bodo izvoljeni tisti, ki podpirajo pomembnost samostojnega političnega nastopa manjšinske stranke. Slovenska skupnost se je na deželni ravni opredelila za deželnega podpredsednika Gianfranca Morettona, ki je v preteklosti stranki vedno pomagal in je že obljubil, da bo v primeru izvolitve za deželnega tajnika Demokratske stranke sklenil s SSk povezavo za prihodnje deželne volitve. To bi omogočilo SSk, da na podlagi nove deželne volilne zakonodaje lahko spet nastopi s svojim simbolom in imenom. Prvič bi tako po 15 letih SSk nastopala samostojno. Bodimo ponosni in prepričani ter se pripravimo na prihodnja volilna srečanja, kjer moramo Slovenci pokazati, kaj smo.
TRSTI
Igor Švab Eva Fičur Peter Močnik Maja Lapornik Boris Slama Fedora Crevati Leone Edvard Peter Krapež Katja Stopper Bizjak Igor Pavel Merku’
TRST2
Fulvia Premolin Albin Sosič Jelka Daneu Cvelbar Marco Milkovič Sidonija Radetič Fabio Pahor An na Švab Giovanni Peterlin Barbara Živec Marko Pisani
Slovensko kulturno društvo Barkovlje / Pesniški in pevski večer
Sandrin je tudi pred domačim občinstvom zadel v črno
Nabrežina / Kulturni dom
Predstavitev knjige Blagor ženskam
Blagor ženskam - tako se glasi naslov najnovejše knjige izpod peresa Alenke Rebula, ki je letos poleti izšla pri Založništvu tržaškega tiska. Publikacijo so pretekli četrtek predstavili v Kulturnem domu Igo Gruden v Nabrežini. S to predstavitvijo je nabrežinsko društvo v sodelovanju s šempolajskim SKD Vigred in Združenjem podeželskih in kmečkih žena tudi stopilo v novo sezono. Izredno bogat večer, ki ga je povezovala Martina Kafol, so poleg predstavnikov krajevnih društev ter avtorice same obliko-
vali tudi mlade plesalke, ki pod mentorstvom Raffaelle Petronio delujejo v društvu Mladi v odkrivanju skupnih poti, ter glasbenika Lara Puntar in Dario Viviani. Knjiga Blagor ženskam sodi med največje knjižne uspešnice, ki so v zadnjih letih izšle v našem prostoru, saj vlada zanjo izredno veliko zanimanje. Več pohvalnih recenzij je knjiga doživela še pred svojo uradno predstavitvijo. Čeprav nosi publikacija tak naslov, je pretekli četrtek v Nabrežini prevladalo enotno mnenje, da je knjiga primerna za vsakogar, ne
BORZNI TRG
|V-day
Kaj bo s politiko?
V soboto, 8. septembra, so tudi mnogi Tržačani dokazali, da je z uradno politiko nekaj narobe.
Akcija, poimenovana V-day, ki jo je preko svojega bloga sprožil italijanski komik Beppe Grillo, je pri nas kot tudi po drugih italijanskih mestih naletela na izreden odziv. Množica Grillovih somišljenikov je takoj po uradnem odprtju manifestacije ob 10. uri že čakala vrsto, da bi s podpisom podprla reformo volilnega zakona, ki naj bi omejil prisotnost poslancev v parlamentu na dve mandatni dobi, prepovedal možnost kandidiranja že kaznovanim osebam in ponovno uvedel preferenčni glas za volitve za poslansko zbornico in za senat. Odmevnost vsedržavne manifestacije, ki je s prisotnostjo Beppeja
Grilla in številnih gostov (naj omenimo le znanega italijanskega novinarja in odločnega nasprotnika združbe Berlusconi & tovariši, Marca Travaglia, ki je pred nedavnim predaval tudi v Kulturnem domu v Trstu) imela svoj epicenter na Velikem trgu v Bologni, potrjujejo zbrani podpisi: preko 300 tisoč! Dodati gre še pomenljiv podatek, da so V-day priredili tudi v drugih mestih po svetu, od Amsterdama do Cal-garyja, od Moskve do Tokija: Gril-lova centrifugalna težnja, da bi tudi svet seznanjal o položaju italijanske politike, se menda zdi nadvse posrečena.
Pogled na množico pred šotorom V-day-a je bil v totalnem nasprotju s samoto, ki so jo bile deležne postojanke političnih strank na nasprotni strani Borz-
nega trga. Čeprav nam je eden izmed strankarskih sodelavcev pojasnil, da je na tem mestu drugačna situacija, saj zbirajo le podpise za enega vodilnih političnih osebnosti leve sredine, ki bo kandidiral na prihodnjih deželnih volitvah, je bil vsekakor navidezni presledek med uradno politiko na eni strani trga in družbenim protestom na drugi preveč očiten. Tega se je zavedal tudi vladni podtajnik Ettore Rosato, ki smo ga naključno srečali v bližini Grillo-vega šotora. S prijaznim nasmehom, ki pa ni skrival kančka zadrege, je nekdanji tekmec za župansko mesto v tržaški občini priznal, da poleg navideznega razkola med politiko in ljudmi, ki smo mu bili priča na Borznem trgu, obstaja še dejanski, saj "je del politike nezmožen dojeti potrebe družbe. Grillo vsekakor zagovarja pomembne tematike, vendar prava demokracija ne more obstajati brez politike. Strinjam se, da je treba odklanjati politične osebnosti, ki se ne držijo zakonov, ob-
sojati politiko v celoti pa je zgrešeno." Rosato je še opozoril, da nimajo vsa kazniva dejanja iste teže, treba pa je izoblikovati nekoliko bolj strog sistem, ki bi onemogočal komurkoli dostop do institucij. Kaj pa omejitev prisotnosti parlamentarcev na dve mandatni dobi? "Pozor: s principom se lahko tudi strinjam, hudo pa bi bilo, ko bi institucijam nadzorovale zgolj administrativne uprave in ne demokratično izvoljeni predstavniki."
Kot rečeno, je bil Rosato vljuden. Sprva je bil prijazen tudi nekdanji predsednik tržaške pokrajine in vodja ezulskih organizacij Renzo Codarin, ki smo ga srečali nedaleč od kraja, kjer smo zapustili našega prvega sogovornika. Ne glede na bližino V-day šotora je Codarin dejal, da sploh ne ve, čemu se je zbrala taka množica. Novemu sogovorniku so bila zato posredovana vsa potrebna pojasnila, nakar smo ga vprašali, ali bi želel tudi sam prispevati svoj podpis (česar pa žal nismo vprašali
Rosata!): "Ničesar več ne podpisujem na cesti, ker sem imel v preteklosti marsikatere nevšečnosti", je odvrnil Codarin, ki pa je glede predloga o prepovedi kandidiranja že kaznovanim osebam izjavil, da bi bil za to potreben primeren zakon. Ko pa smo mu nalašč spustili bombico in namigni-
li, da odstop iz protesta posledično pomeni privoljenje v obstoječi sistem, je Čodarin kratko malo pozabil na svojo flegmo in rezko, vendar povsem legitimno odvrnil, da "vsak lahko stori, kar želi." Gotovo tudi Grillo in z njim več kot 300 tisoč oseb.
IG
u T"\ eseda nas bo rešila pozabe!"
!■ * S tem stavkom je narečni pesnik Aleksander Furlan, Sandrin po domače, sklenil prisrčen večer, ki ga je njemu v čast priredilo Slovensko kulturno društvo Barkovlje v soboto, 22. septembra, ob predstavitvi njegove pesniške zbirke An popo-dan (Mladika, 2006).
Sklepni stavek je izzvenel kot globoka sinteza vsega, kar je bilo v dvorani na ul. Bonafata povedanega: večer je namreč potekal v znamenju barkovljanskega narečja, ki ga je Aleksander Furlan rahločutno uporabil, da bi ubesedil njemu najžlahtnejši milje: Barkovlje in morje, vzdušje, barkovljansko ženo, nekdanje domove. Skratka oko-lje, v katerem je odraščal (čeprav je pesnik prva leta življenja prebil na Greti) in v katerem se je globoko navezal na ljudi, ki so mu nekoč polnili vsakdan FotoKroma in predvsem dušo. Furlanove poezije so namreč dragocen prikaz take domačnosU, ki je danes ne poznamo več; Šandrino-ve pesmi so ogledalo, v katerem se zrcali enkraten etos dobrih in prisrčnih oseb, ki jih je Furlan spoznal na svoji poti, ter razmer, ki jih je pesnik doživljal v prvi osebi.
Čeprav je bilo lahko pričakovati
naklonjenost prijateljev in domačinov svojemu domačemu 'slavčku', je bilo ozračje na sedežu barkovljanskega društva vsekakor prepredeno s tančico ganjenosti, ki je prisotne zajela predvsem med recitalom Šan-drinovih poezij: branje poezij je bilo zaupano domačim izvajalcem (in tistim, ki jim
barko vij anščina ni tuja), se pravi Klari Bevilacqua, Grazielli Štoka, Evi Scheimer in Ladiju Vodopivcu, ki je s svojevrstnim radostnim zanosom večer tudi povezoval.
Ravno Vodopivec je v svojem uvodu označil Aleksandra Furlana za "literarnega fenomena". Vodopivec je še dejal, da so njegove pesmi "pristne, občutene,
takoj razumljive, saj niso prepredene z zagonetno hermetičnostjo ali odvečnim esteticiz-mom". Gotovo ne preseneča torej, da so nekateri zamejski glasbeniki Furlanove poezije že uglasbili: v preteklosti sta to storila Ubald Vrabec in Dina Slama, njima pa se je pred nedavnim pridružil še Adi Daneu, čigar sk-
ladbo na besedilo Aleksandra Furlana je MePZ Lipa iz Bazovice vključil v svoj repertoar. Ba-zovski pevski sestav vodi Tamara Ražem, ki je na barkovljan-skem večeru s klavirsko spremljavo uvajala posamezne izvajalce pred njihovim branjem.
Srečanje v Barkovljah je dobilo še popolnejšo obliko s pogovo-
rom, ki ga je s pesnikom imela novinarka Ivana Godnik. Uvodoma je Godnikova izhajala iz prepričanja, da lahko postane "mednarodno zanimivo" le to, kar izhaja iz "narodnega": pozitivna provincialnost, se pravi globoka navezanost na lasten kraj, je iztočnica, ki edina lahko vodi v univerzalnost umetniških tematik. Furlanove poezije, v katerih se sredozemski svet zrcali v ljudeh in njihovem jeziku, dodobra odsevajo vez med posebnim in splošnim. Kljub tančici rahlega humorja, ki je zanj še kako značilna, je narečni pesnik v odgovorih odražal vsekakor melanholično spoznanje, da je nekdanje barkovljansko okolje podleglo teži časa. Čeprav v znatno manjšem številu ostajajo v Barkovljah še vedno ljudje, "ki se imajo radi", je dejal Šandrin. Pesniški večer je bil tudi tesno povezan z ljudsko pesmijo 'barkovljanskega kova'. MePZ, ki so ga sestavljali pevci nekdanjega barkovljanskega pevskega sestava, je pod vodstvom Aleksandre Pertot izvedel venček barkovljanskih narodnih pesmi v priredbi domačega glasbenika in zborovodje Milana Pertota.
IG
učenje samospoštovanja. Urednik ZTT Ace Mermolja, ki je knjigo bral med prvimi, je poudaril, da je slednja zelo dobro na-
pisana, izredno bogata pa je seveda tudi vsebinsko. Jasna Merku', ki je knjigi dala grafično obliko, se je njenega branja lotila z veliko
radovednostjo, Rado Jagodic, ki jo je impaginiral, pa jo v branje svetuje tudi moškim. Vera Tuta Ban pa je o knjigi povedala, da jo je kmalu potem, ko jo je začela brati, doživela kot nekakšen učbenik za življenje.
Avtorica sama je v začetku svojega posega poudarila, da je o lastni knjigi zelo težko govoriti. Glavni avtoričin namen je bil seveda ta, da bi vsak bralec v knjigi začutil ljubezen. Najbolj zahtevna naloga je namreč učenje samospoštovanja in lastne ljubezni, saj brez nje ni mogoče ljubiti drugih. Danes pa žal vse več ljudi ne najde prave poti do samih sebe. Knjiga naj jim bo torej sopotnica pri iskanju ljubezni.
Primož Sturman
samo za ženske. Ne gre namreč za enostavno poletno branje, temveč za pravo spoznavanje človekove oz. ženske narave, hkrati pa za
Foto Kroma
Grazie Beppe!!!
Gtuppi Beppe Grillo Trieste, Udine, Gorizia, Pordenone.
NOVI
Boršt / Domača verska skupnost
60-letnica delovanja šolskih sester
V nedeljo, 23. septembra 2007, so se v Borštu s slovesno mašo spomnili 60-letnice prihoda šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. V Borštu namreč že od daljnega leta 1947 deluje tričlanska skupnost šolskih sester. Takoj ob prihodu v vas so sestre ustanovile otroški vrtec, ki so ga obiskovale vse povojne generacije Borštanov, pa tudi številni otroci iz okoliških vasi. Poleg otroškega vrtca, ki ga je skoraj vsa leta vodila sedaj že pokojna sestra Tarcizija, pa so sestre vodile gospodinjske tečaje, pripravljale otroke za prejem zakramentov, učile za razne prireditve ipd. Danes se je dejavnost šolskih sester nekoliko spremenila, kot so se spremenile potrebe v vasi: predstojnica, s. Ber-nardeta, neguje bolnike in vzorno skrbi za hišo in vrt, s. Amabilis pa skrbi, da je vaška cerkev vedno čista in lepo okrašena, širi katoliški tisk, pripravlja otroke na
miklavževanja, božičnice in materinski dan, obiskuje ostarele in bolne. V tričlanski skupnosti je še s. Dora.
Te pomembne obletnice so se spomnili s slovesno sveto mašo, ki jo je ob somaševanju domačega župnijskega upravitelja p. Ropreta daroval škofov vikar F. Vončina. Zbrane je najprej nagovoril Tomaž Petaros, ki je sestre in vse prisotne pozdravil v imenu župnijske skupnosti, nato je pozdravila županja Fulvia Pre-molin, ki je spregovorila v imenu občinske uprave. Ob koncu svete maše pa je župnijski upravitelj iz-
ročil sestram priložnostna darila, v imenu Prosvetnega društva Slovenec pa je sestram čestital predsednik društva, Emil Petaros. Med mašo so se hvaležno spomnili tudi s. Tarcizije, ki je dolga leta učila v otroškem vrtcu, otroke učila omike, lepih pesmic in prvih molitvic. Ob koncu svete maše pa je slovesno zadonela zahvalna pesem, Bogu v zah-
je praznovanje nadaljevalo še dolgo časa ob polno založenih mizah in pristni kapljici, ki so jo priskrbeli vaški vinogradniki. Na ogled so bile tudi slike vseh letnikov vrtca, od leta 1947 do leta 2001, in marsikateri izmed prisotnih je lahko svojim vnukom pokazal, kakšen je bil, ko je še zahajal v vrtec.
Borštani so na svoje sestre zelo ponosni in so jim izredno hvaležni za vse, kar so že in kar še bodo do-
valo, da je tistega daljnega leta 1947 poslal šolske sestre v Boršt. Po slovesni maši so se prisotni zbrali v dvorani pri sestrah, kjer se
brega storile v vasi, saj so potrebe, kljub vedno večji blaginji, vsak dan večje.
MP
Z gledališko predstavo v začetek sezone
Zbiranje prostovoljnih prispevkov za poplavljence
log, da sezono začnejo z literarnimi večeri, kot je bila minula nedeljska gledališka predstava. V tamkajšnjih prostorih vadi otroški zbor Ladjica, ki se letos deli na mlajšo in mladinsko skupino, ki sodelujeta pri različnih pobudah. Hkrati tukaj vadita še ženski zbor Devin in moški zbor Fantje izpod Grmade, ki se bosta prvič v letošnji sezoni predstavila na Dekanijski reviji, ki bo potekala 14. oktobra v Šempolaju. Poleg tega vsi zbori sodelujejo na Prešernovih proslavah, raznih literarnih večerih in pri raznih drugih pobudah, v samostojni režiji pa bodo pripravili Božični koncert, ki bo potekal v Šti-vanu in na katerega dajejo velik poudarek, saj ga hočejo obarvati na čim boj originalen način s tem, da bo koncert vseboval tudi recital in da bo torej povezan s tekstom in pesmijo. Vsekakor pa je eden izmed glavnih ciljev sezone 2007/2008 privabiti mlajše in s tem pomladiti zbor.
Treba je še omeniti, da otroški zbor Ladjica, ki se ukvarja tudi z gledališčem, in sicer z lutkami, čaka snemanje igrice, ki so jo predstavili na festivalu v Mavhinjah.
In pa še to za informacijo: vaje pevskih zborov so se začele v torek, 25. septembra.
Jure Kopušar
Obvestila
Društvo	slovenskih
izobražencev bo v ponedeljek, 1. oktobra, začelo svojo novo redno sezono. Prvi večer bo posvečen spominu škofa Lovrenca Bellomija ob obletnici njegove smrti. Pozdravil bo tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, o Bellomijevem liku pa bodo spregovorili Dušan Jakomin, Tomaž Simčič in Peter Močnik. Srečanje bo v Peterlinovi dvorani, Ulica Donizetti 3, z začetkom ob 20.30.
Šolske sestre de Notre Dame iz Sv. Križa pri Trstu vabimo v soboto, 6. oktobra, na celodnevni romarski izlet na Notranjsko. Avtobus bo odpeljal s Trga Oberdan ob 6.30, iz Sesljana ob 6.45, iz Nabrežine ob 6.50, iz Sv. Križa ob 7. uri, s Proseka ob 7.10 in z Opčin ob 7.20. Najprej se bomo ustavili v Starem trgu pri Ložu, kjer bomo v cerkvi molili za duhovniške poklice, priložnost bo tudi za sv. spoved. Sledila bo sv. maša, po maši pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim. Sledilo bo kosilo, po kosilu pa ogled okolice, zlasti pa gradu Snežnik in cerkve na hribu Viševek ter kmetije na Babnem polju z divjimi živalmi. Vabljeni tudi otroci! Vpisi in dodatne informacije na tel. št. 040 220693. Cena romanja znaša
40,00	evrov.
Slovensko stalno gledališče ob skorajšnjem začetku nove
gledališke sezone, ki bo potekala pod naslovom Z obrazom svojega časa, vabi abonente in vse, ki bi želeli pristopiti k abonmaju, na ogled predstave Duohtar pod mus! “Burko s petjem in streljanjem” je po Molierovih motivih spisal igralec in kantavtor Iztok Mlakar, član Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, režijo pa je podpisal Vito Taufer. Predstava je doživela premiero konec pretekle sezone v Gledališču Koper in bo na ogled v Kulturnem domu v Trstu, v petek, 28. septembra 2007, ob 20.30, tudi kot vabilo za vpis abonmaja SSG. Vstopnica za abonente 2007/08 znaša le 2 evra. Informacije dobite pri blagajni SSG, ul. Petronio 4, tel. št. 040-362542.
Darovi
Ob krstu Anje De Luisa darujejo sorodniki - namesto darila -1.080 evrov za potrebe otrok v misijonu p. Danila Lisjaka v Afriki.
MoPZ FANTJE IZPOD GRMADE
vošči
MARIJI BRECELJ
predsednici ženskega zbora Devin, ob njenem lepem jubileju trdnega zdravja in veliko dobrega
ZAHVALA
Šolske sestre iz Boršta se ob priliki praznovanja 60-letnice prihoda sester v Boršt in praznovanja začetka prvega otroškega vrtca v Borštu in Zamejstvu, zahvaljujemo najprej vsem vaščanom, ki so praznik organizirali, pripravili in vsem, ki so kakorkoli pomagali in sodelovali pri tem praznovanju.
Posebno se zahvaljujemo:
Monsg. F. Vončinu, ki je Bogoslužje vodil in za njegove čestitke in spodbude; g. župniku A. Žužku, g. upravitelju p. R.Ropeltu; cerkvenemu pevskemu zboru, kije ubrano obogatil Bogoslužje in poživil družabnost v dvorani; gospe županji F. Premolin za njeno prisotnost, čestitke in darilo; provincijalni predstojnici s. M. Suzani Masten in sosestram za molitve in prisotnost; prosvetnemu društvu Slovenec in pevskemu zboru za čestitke in darilo;
COŠ “F. Vevturini” Boršt - Boljunec - Pesek, za čestitke; vsem vaščanom in ostalim za čestitke in darila.
HVALEŽNE ŠOLSKE SESTRE IZ BORŠTA
V prostorih sedeža pevskih zborov v Devinu je minulo nedeljo potekalo uradno odprtje nove sezone pevskih zborov. Družabno popoldne so s kratko komično igrico popestrili	člani
gledališke delavnice, ki je potekala na Festivalu Drage mladih. Predstavo Kdor išče, najde sta napisala Paolo Tanze in Fabrizio Polojaz, z njunim dovoljenjem pa jo je priredila Lučka Susič. Zgodba pripoveduje o tem, kako se zamejci s celega sveta zberejo v uradu za spreminjanje priimkov v slovenščino. Vsak ima svojo preteklost, ki jo na komičen način predstavi ostalim. Tako se zavedni Openci, Neapelj ča-na, Benečana, Kanadčanka, Argentinca, Afričan in Kitajka pritožujejo nad tem, kako jim oblasti nočejo spremeniti
priimka in jim hkrati odvzemajo pravice. Zgodba se konča z mislijo, da ne moreš sklepati, kakšnega porekla je človek, če ga poznaš samo površinsko. "Vsakdo je lahko Slovenec, saj se po žilah vsakemu pretaka
Slovenijo doletele prejšnji teden. Končni znesek je bil več kot zadovoljiv, saj je bilo zbranih več kot 230 evrov.
Člani pevskih zborov so si za prihajajočo sezono zastavili nove cilje, prišlo pa je tudi do
rdeča kri", pravi stavek iz igre. Ob tej priložnosti so organizatorji zbirali prostovoljne prispevke za žrtve poplav, ki so
nekaterih sprememb v sami strukturi zborov. Ukvarjajo se predvsem z zborovsko dejavnostjo, letos pa so sprejeli pred-
Misijonski krožek - Rojanski Marijin dom
S. Ljudmila Anžič o delu misijonarja v Kambodži
Bliža se mesec oktober, mesec, ki je namenjen spoznavanju dela misijonarjev in zbiranju pomoči zanje. Zato je Misijonski krožek - Rojan, ki deluje v Društvu Rojanski Marijin dom, izkoristil prisotnost misijonarke s. Ljudmile Anžič v Sloveniji in jo povabil v nedeljo, 23. septembra, v rojanski Marijin dom, da predstavi delo misijonarjev v Kambodži. S. Ljudmila Anžič, doma iz Lavrice pri Ljubljani, je stopila v red sester Marije Pomočnice. Ko se je odločila za misijone, je po dvoletni pripravi v Rimu in nato še nekajmesečni pripravi v Londonu pred osmimi leti odšla kot misijonarka v Kambodžo, deželo, ki si še zdaj ni
prav opomogla od brezobzirne diktature Pol Pota in Rdečih kme-rov. Trenutno je s. Ljudmila na krajšem oddihu v Sloveniji, a že čez en teden bo poletela nazaj v Phnom Penh, od tam pa se bo odpeljala z avtobusom na svojo misijonsko postojanko, 5 ur oddaljeni Battambang, ki leži blizu tajske meje. S. Ljudmila je prisotne s svojo zanimivo pripovedjo in z lepimi diapozitivi popeljala v revni svet kamboškegapodeželja. Na življenje prebivalcev vpliva vroče tropsko podnebje, kjer se suho obdobje izmenjuje z deževno dobo in poplavami. Težko ročno obdelovanje riževih polj, nezdrave higienske razmere, majhne revne koče iz palmovih listov, v
katerih živi po deset in več ljudi, pomanjkanje pitne vode, predvsem pa nezaupanje v same sebe vplivajo na to, da ljudje iz dneva v dan skrbijo le za golo preživetje. S. Ljudmila in njene sosestre pa želijo dekleta pripeljati do poklica in jim tako zagotoviti boljšo prihodnost. Zato so v Battamban-gu 1. 1992, ko so si tam ustvarile postojanko, začele s tečaji kuharstva, šiviljstva in s tečaji za tajnice. Postopoma so si zgradile s pomočjo darovalcev raznih narodnosti prostorno hišo, kjer imajo internat in poklicno dvoletno šolo za 80 deklet. Pol dneva je namenjenega opismenjevanju in splošnim predmetom, pol dneva pa praktičnemu pouku šiviljstva. Vmes pa se v šoli naučijo tudi kuharstva, saj morajo izmenično pomagati v kuhinji. Prav tako s sestrami obdelujejo vrt, tako da se naučijo pridelovati tudi druge pridelke. S. Ljudmila je pripovedovala o neštetih težavah, s katerimi se spopadajo sestre, gojenke
in tudi njihove družine, pa ven-	denju prepotrebnega vrtca v žu-	skemu središču podelilo posebno
dar imajo vsa dekleta na slikah	pniji in rešujejo sprotne proble-	priznanje za razvoj šolstva v Kam-
vedno lep, veder nasmeh. Večina	me, s katerimi se prebivalci	bodži, ker so letos v Phnom
prebivalstva je budistične vere,	obračajo nanje. Vse njihovo delo	Penhu odprli šolo, ki je bila fi-
zelo malo je katoličanov. Tista	je odvisno od raznih dobrotnikov	nancirana z darovi, kisojihzbra-
dekleta, ki želijo, imajo v šoli ve-	in mednarodne pomoči. Država	li v Sloveniji prav na pobudo Ra-
rouk. Preden prejmejo sv. krst,	njihovega dela finančno ne pod-	dia Ognjišče,
morajo opraviti triletni tečaj.	pira, a ga sprejema. Tako je kam-	S. Ljudmila Anžič se je zahvalila
Sestre se razdajajo tudi v drugih	boško ministrstvo za izobraže-	vsem, ki podpirajo njeno delo z
krajih, pomagajo osebju pri vo-	vanje Radiu Ognjišče in Misijon-	raznimi prispevki in z molitvijo.
Zagotovila je, da se tudi sestre in dekleta vsak dan v molitvi spomnijo svojih dobrotnikov. Predsednica Društva Rojanski Marijin dom Dorica Žagar se je s. Ljudmili zahvalila in izrazila zadovoljstvo, da je društvo začelo svojo jesensko sezono s tako zanimivim predavanjem, Franko Saksida pa je v imenu Misijonskega krožka izročil sestri prispevek in ji zaželel pri delu veliko uspeha in zadoščenja.
Foto Kroma
NOVI
GLAS
PD RUPA-PEČ
Tradicionalni avgustovski izlet (1)
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Po Odisejevih stopinjah...
Lanskoletno poletno potepanje je izletnike, ki se radi udeležujejo premišljeno izbranih potovanj s prijaznimi člani Prosvetnega društva Rupa - Peč, popeljalo v daljne baltske države, letos pa jih je želja po sredozemski milini zanesla na ogled morda izletniško manj obiskovane, že bolj na jug nagibajoče se italijanske dežele Ciociarie in njene zanimive okolice, vezane na sledove bogatega rimskega cesarstva in na zmeraj privlačno antično mitologijo, pretkano s skrivnostmi. Šestdnevni, z obiski raznih krajev kar natrpani izlet pod vodstvom Iva Kovica, ki ostaja neutrudljiva duša te pobude, čeprav sedaj društvu predseduje Martina Gereon, se je začel v nedeljo, 26. avgusta, ko so
Ivo in njegova žena Jožica. Sicer je Kovic skozi vse potovanje skrbel, da ne bi ostala usta suha, poleg z vodo in kokakolo tudi z rajno domačo kapljico. Vedrega razpoloženja na izletu niso skalile niti želodčne motnje, ki so doletele nekatere izletnike, saj so za dobro voljo pripovedovali smešnice stalni gost Viktor, pa tudi profesorica Nadja, sama vodička in še kdo. Tudi pesem se je oglašala od časa do časa na Kovičevo spodbudo.
Prvi daljši postanek je bil pri Tra-simenskem jezeru, srčaste oblike, ki je s svojim 48 km dolgim bregom četrto največje jezero v Italiji po Garda, Maggiore, Como. Pasja vročina je spremljala tipično kosilo, pri katerem niso manjkali um-brichelli, tip testenine, in črna go-
izletniki v Rupi, nekateri pa v Štandrežu, stopili na udoben avtobus, pod spretnim upravljanjem mladega šoferja Alessandra, in se odpeljali po avtocesti proti Vicen-zi. Tu se jim je pridružila temperamentna Patrizia iz agencije Cali-ba, že dvajset let materinsko skrbna vodička teh rupensko-pečan-skih potovanj. Po pozdravih in razdeljevanju darilnih čepic in torbic je takoj začela usmerjati pozornost na večja mesta, mimo katerih jih je vodila že legendarna
reč pod vodstvom lokalne vodičke Linde, globokega hripavega glasu, iz gaetskega pristanišča odpravili na otok Ponza, največjega v otočju Ponziano, ki pripada Laciju in vanj spadajo še Palmarola, na kateri rastejo tipične palme nizke rasti, Zanone, Ventotene in manjši Gavi. Od obale je oddaljena 22 milj, južno od Circea. Te otoke imenujejo tudi Kirkini otoki, saj naj bi prav tu prebivala čarovnica Kirka, ki je v svoje omamne mreže ujela celo premetenega Odiseja. Vožnja s trajektom je trajala skoraj tri ure, povratna z gliserjem pa približno uro in pol, bila pa je kar utrujajoča, saj je bilo v tem hitrem pomorskem plovilu zadušljivo vroče. Ponza je vulkanskega izvora, v obliki loka,
moljika - tartufo -, ki se sicer ne more kosati z belo, bolj aromatično istrsko. Spomniti je treba, da so ti izleti vsakokrat tudi odkrivanje kulinaričnih značilnosti krajev, za kar vestno vselej poskrbi Patrizia.
Iz Umbrije so pot nadaljevali v Lacij in šli mimo etruščanskega kraja Orte z ohranjenimi nekdanjimi domovi, izdolbenimi v tufu, in tudi ostalinami rimskega vodovoda iz II. stoletja pr. Kr. Ko so se bližali Rimu, so ob avtocesti
avtocesta "del Sole". Vzdolž avtoceste so se razprostirala ogromna polja, na katerih so strnišča opozarjala, da se je pred nedavnim na njih pozibavalo rumeno klasje, saj je bila že v rimskih časih Emilia žitnica Rima. V obcestnih kanalih so se na dolgih nogah sprehajale sive čaplje. V daljavi je bilo slutiti Bologno z božjepotno cerkvijo Sv. Luke na griču Colle della guardia. Preden se je pot nadaljevala mimo vinorodne Toskane, posejane tudi z oljčnimi gaji, iz katerih se dvigajo kot razmejitveni stražarji sloke ciprese - tu poznane kot simbol življenja -, s spominom na še vedno enigmatične Etruščane, v slikovito Umbrijo, so se popotniki okrepčali ob dobrotah, ki sta jih v imenu društva ponudila gospod
lahko opazovali ovce in konje, ki so se pasli na ograjenih pašnikih po pobočjih blagih gričev. Proti večeru so le dospeli do cilja, turističnega mesta Formia, ki se razprostira v Gaetskem zalivu ob Ti-renskem morju, v njenem zaledju pa se dvigajo hribi Aurunci, na katerih so bili zelo vidni znaki požarov, ki so tiste dni, večinoma podtaknjeni!, požirali mediteransko vegetacijo s košatimi brnistrami na čelu. Po negovanih vrtovih pa se bohotijo visoke palme, ogromni fikusi, bugenvilije, na skalnatih predelih pa smokvova opuncija (opuntia ficus indica) in aga-ve. Pljuskajoče morje s peščeno obalo, ki se je širila tik pred hotelom, je prijetno uspavalo trudne potnike. Naslednji dan so se nam-
dolgega 8 km; širina v zalivčku dTnferno meri le 400 metrov, najvišji vrh Guardia pa 280 metrov. Po otoku vodi ena samo pot, ki jo turisti lahko prevozijo z majhnimi avtobusi in iz njih občudujejo čudovito obalo, ki jo v "čipke" izrezujejo nešteti zalivčki pod strmimi skalami sivih, rumenkastih in pepelnatih barv, ki se zrcalijo v sinje morje. Polno je rtičev in čeri, ki se dvigajo iz morja, pa tudi votlin, v katere se zajeda voda in se v njih na čaroben način poigrava svetloba. Obljuden je bil že v prazgodovini, nato so se nanj naselili Aurunci, zatem Feničani in Grki, nazadnje pa Rimljani, ki so ga kolonizirali 1.313. Pustošili so ga morski roparji in Saraceni. V glavnem portiču, v obliki amfiteatra, okoli katerega se tiščijo tipične hiše z ravnim ostrešjem, nekoliko izboklim za zbiranje deževnice, in v starem središču z ozkimi uličicami, ki se vijejo po pobočju, so spomini vseh teh časov, pa tudi žalostnih obdobij, ko so v času fašizma slovenski, doma ne-zaželjeni narodnjaki bili tu konfi-nirani. Že v rimskih časih pa so tukaj preživljale izgnanstvo žene slavnih cesarjev. Sedaj pa te slikovite obale in plaže, na največjo izmed katerih, Chiaia di Luna, vodi rov, izdolben iz tufa iz rimskih časov, uživajo predvsem "vips", ki so si tu zgradili vile, nekatere prav lepo skrite v skalnatih duplinah. V rajsko lepih zalivčkih smaragdnih barv se pa pozibavajo jahtice... Kljub temu ohranja otok v sebi nekaj divjega, pristno naravnega. Žal, so tudi tukajšnje rastlinje prav tiste dni zajeli podtaknjeni ognjeni zublji, ki jih je gasil helikopter.
/dalje Iva Koršič
Glavno središče, z naravno lepoto obdarjenega otoka Ponza, s ptičje perspektive
Naj hujši sovražnik samega sebe
V tej dvorani se je stkal nekakšen varni svet, kjer lahko pride na dan tudi to, za kar v vseh naših poklicnih in družabnih sferah ni časa, pripravljenosti pa še toliko manj. Osebe, ki nocoj, na predstavitvi knjige Blagor ženskam Alenke Rebula Tuta, javno in brez kakega zadržka povedo, da so se podale na pot osebnega razvoja, spoznavanja samega sebe, odpravljanja v sebi vsega tistega balasta, ki ga nosimo, ne da bi pri tem pomislili, kako nam dejansko onemogoča prožno hojo v življenju. Avtorica spregovori o bistvenem pomenu ljubezni do samega sebe.
Enostavne besede za vse prej kot enostaven dosežek. Tako smo odtujeni od nas samih, da sploh ne vemo, za kaj gre. Vsak dan življenja si prizadevamo, da bi ugodili temu ali onemu, zanikamo prepričanja, izbire in (zakaj ne?) tudi neumna dejanja. Celo tako daleč pridemo, da se ne zavedamo več,
kako našo osebo, naše mišljenje, naše odločitve, našo zunanjost dejansko oblikuje nekdo drug.
Izraz "ljubezen do samega sebe" vzbuja v družbi še vedno predstave o new-age vikendih s skupinskem prerešetanju lastnega življenja.
V resnici pa je osnova spoznavanja samega sebe. Kako drugače razumeti žensko, ki desetletja prenaša nasilnega moža, če ne z dejstvom, da je ni nihče v življenju naučil ljubezni in spoštovanja same sebe? In četudi racionalno ve, da je lahko življenje nekaj več, tega ne začuti.
V življenju se postopoma učimo, kako čim manjkrat izgovoriti besedo "ne", zamenjujemo jo s kakim "no, ja", "morda", "samo, da je
tebi v redu" in postopoma tlačimo svoje potrebe ter svoje želje.
Vsak od nas ima pred očmi predstavo o življenjskem obdobju, ko se je najmanj ljubil. Ko je bil mogoče pripravljen iti čez vse in preko vsega, goltati vsakršno krivico, pripravljen sprejemati kakršnokoli obliko pozornosti, v iluziji, da je to ljubezen. In seveda še zdaleč ni bila.
Obdobja, ko si lahko opravičeval vse in si bil pripravljen takoj stopiti v avto, na vlak ali letalo, ne da bi se vprašal, ali resnično poslušaš samega sebe.
Obdobja, ko postavljaš vedno pod vprašaj lastna dejanja, lastno čutenje, sprašuješ se, ali nisi morda sam v zmoti, nikakor pa ne tvoj partner/prijatelj/roditelj/delodajalec. Obdobja, ko verjameš vsem in vsemu, še najmanj pa samemu sebi. Kako bi pa, ko se ne poznaš, ko ne veš, za kaj si rojen in kaj je tisto, kar te osrečuje? Poznam ženske, ki se enačijo z možem in se ne zavedajo vseh sposobnosti, ki jih delajo edinstvene. Moške, ki si ne upajo pred prijatelji izreči nasprotujočega mnenja. Osebe, ki se v vsakdanu stalno in znova osredotočajo na to, kaj bodo drugi rekli, naredili, mislili, pozabljajo pa prisluhniti temu, kar sami mislijo, čutijo, naredijo. Poznam obdobja, ko nam ne uspe se izmuzniti enemu naših največjih sovražnikov: primerjavi z drugimi. Ne zavedamo se, kako nas sama družba sili v to past, ki nas postopoma popolnoma odtujuje od edinstvenosti, ki je lastna vsakemu. Ker je vsak izmed nas edinstven v svojem čutenju, mišljenju, v vodenju svojega življenja skozi vsakdan. In, ker je najhujši sovražnik predvsem odprto uho za to, kar misli bližnji zunaj nas samih, in gluho uho za to, kar govori oseba, ki je v nas.
Fundacija Pot miru je odprla še en muzej v naravi
Lepa, domača slovesnost ob še enem obeležju spomina
Nad planino Zaprikraj je Fundacija Pot miru pripravila uradno odprtje muzeja iz prve svetovne vojne na prostem. Slovesnemu odprtju sta sledila voden ogled obnovljenih položajev italijanske vojske iz prve svetovne vojne ter družabno srečanje z zakusko. Praznika se je udeležilo okoli tisoč ljubiteljev tovrstnega spomina iz Slovenije in zamejstva.
Fundacija Pot miru je v nedeljo, 16. septembra, razveselila ljubitelje zgodovine in narave, ki vse pogosteje izbirajo za izlete v naravo in visokogorje kraje, v katerih so urejene poti po ostalinah in spominskih obeležjih soške fronte v Zgornjem Posočju. Tokratne otvoritve poti, ki je res pravi muzej v naravi, se je od slovenskega ministrstva za kulturo udeležil sekretar dr. Silvester Gaberšček, Zdravko Likar, načelnik UE Tolmin, Ernesta Drole iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Nove Gorice, zgodovinarja mag. Damjana Fortunat Černilogar, direktorica Tolminskega muzeja, in dr. Branko Marušič.
Prisotnim so o pomenu Poti miru in tega muzeja spregovorili: Zdravko Likar, domačin Mirko Kurinčič kot vodj a obnovitvenih del, Ernesta Drole iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Nove Gorice in Jelka Rakušček, predsednica Turističnega društva Drežnica. Prisotni iz zamejstva pa so bili Miha Coren, predstavnik Gorske skupnosti, ter dopisniki nekaterih zamejskih časopisov.
Kot je povedal Likar, je bil tukaj prepih zgodovine tak, da je Posočje večkrat postavil v središče slovenskega, evropskega in svetovnega dogajanja. Tod so se potikale in bojevale mnoge vojske z znamenitimi vojskovodji, tod so potovali kralji in cesarji, predsedniki in slavni politiki. Za te kraje najbolj
burna, tragična in krvava je bila prva polovica 20. stoletja.
Od leta 1915 do leta 1917 je bilo območje Zgornjega Posočja del soške fronte. Tu so se bojevali, trpeli in umirali pripadniki številnih narodov. Iz tega obdobja so se ohranile številne ostaline, kot so strelski jarki, utrdbe, kaverne, spominska obeležja, vojaška pokopališča, kapele.... Predstavljajo zgovorno kulturno in zgodovinsko dediščino Posočja.
gorah v bližini Mosta na Soči. Vodi mimo vojaških pokopališč in kapel, trdnjave Kluže, muzejev na prostem, sotesk Koritnice, Soče in Tolminke, zapuščenih in še živih planin, slapa Kozjaka, kostnic v Kobaridu in Tolminu, spominske cerkvice Sv. Duha v Javorci...
Pot je razdeljena na pet odsekov, ki so različno dolgi in zahtevni. Med izletom je mogoče prenočiti v naseljih, kjer se ti začnejo in končajo, pa tudi v planinski koči na plani-
Tovrstne poti urejajo že vrsto let in o tem izčrpno piše tudi Vodnik po njih. V njem lahko izvemo tudi za namen organizatorja. Obnavljajo ali le zaščitijo, kar je uničil zob časa, in želijo obiskovalcem predstaviti kulturnozgodovinske in naravne znamenitosti tega območja.
Od junija letošnjega leta so najpomembnejše ostaline in spominska obeležja povezani v Pot miru. Slednja se začne v Logu pod Mangartom, pri vhodu v rudniški jašek, imenovan Štoln, konča pa se pri muzeju na prostem na Men-
ni Kuhinja. Pot miru je posebej označena. Po večini poteka po že obstoječih planinskih, vojaških in turističnih poteh. Za tiste, ki bi radi svoj izlet razširili, je lahko izhodišče za zahtevnejše ture na bližnje gore in tudi na dan odprtja so nekateri najprej obiskali te vrhove.
V kratkem bodo Pot miru potegnili tudi na področje Čezsoče in to bo obudilo nekdaj živ stik med to vasjo in vasmi na Drežniški strani, saj so tod nekoč hodili fantje tudi vasovat.
MM
NOVI
GLAS
Ustanovljena prva katoliška osnovna šola in imenovana njena ravnateljica
Pomoč in solidarnost vseh pri odpravljanju posledic naravne nesreče
V Sloveniji so odpravili tiste posledice vodne ujme, ki se je v dobršnem delu države razdivjala v torek, 18. septembra. S tem so omogočili vsaj kolikor toliko normalno življenje in delo na prizadetih območjih. Razdejanje infrastruktur (cest, mostov, električnih in drugih povezav), podjetij in drugih proizvodnih dejavnosti in stanovanj je bilo tolikšno, da so v nekaterih občilih pisali o sodobni različici apokalipse, svetopisemskih zapisov o grozljivem koncu sveta. Obnova prizadetih krajev in dejavnosti, tudi mnogih porušenih ali poškodovanih hiš, bo zagotovo trajala vsaj nekaj let. Škoda je ogromna in po nepopolnih ocenah znaša vsaj 200 milijonov evrov. Država bo zagotovila večji del sredstev, svoj prispevek pa je že zagotovila tudi Evropska unija, in sicer iz solidarnostnega sklada povezave. Izrednega pomena, od samega začetka ujme tistega tragičnega torka pa doslej, sta solidarnostna pomoč in usklajeno delovanje služb in posameznikov, ki prispevajo k izboljševanju razmer. Pomagali so pripadniki civilne zaščite, gasilci, krajani, številni prostovoljci in v velikem številu tudi pripadniki slovenske vojske. Ponovno se je potrdilo, da je v Sloveniji solidarnost tista vrednota, s katero lahko rešujejo tudi največje probleme in težave tako države kot tudi ljudi. In še pomembno dejstvo: vlada je ob začetku ujme zasedala na Gorenjskem, premier Janez Janša in posamezni ministri pa so obiskali prizadete kraje in
družine in se neposredno vključevali v reševanje sprotnih nalog. Vlada je na izredni seji sklenila, da bo država obnovila tudi legendarno partizansko bolnišnico Franjo nad Cerknem, ki sicer spada v evropsko kulturno dediščino. Minister za kulturo dr. Vaško Simoniti se je med prvimi prebil do tistih nekaj razbitin, ki so ostale od bolnišnice, in tamkajšnjim reševalcem sporočil vest o njeni obnovi. Časnikarka Božena Križnik je v petek, 21. septembra, v uvodniku na prvi strani dnevnika Delo zapisala tudi naslednje: "Slika vodne ujme in njenih posledic se počasi ostri; v živo, pra-
vijo očividci, je še precej bolj tragična, kot kažejo fotografije in posnetki silovitih voda, zrušenih stavb, polomljenega lesa, zmečkane, v blato potopljene pločevine. In šest izgubljenih življenj. Predsednik vlade Janez Janša se že dolgo ni tako globoko dotaknil src državljanov - s preprosto življenjsko modrostjo: da mu je iskreno žal za umrle in njihove svojce, saj je edino življenje nenadomestljivo. Vse ostalo, materialno škodo torej,
bomo že popravili. Morda se komu ne bo zdelo primerno poudarjati, da je k učinkovitemu odzivu vlade verjetno precej pripomogla tudi bližina volitev in silna želja izboljšati svoj ugled. Vsaj zrno sreče sredi katastrofe. Kakor koli, Janez Janša to zna." V Sloveniji je bilo v prejšnjem tednu še veliko drugih dogodkov, političnih in drugačnih, ki pa so ostali v senci spričo naravne ujme. V petek, 21. t.m., se je začela uradna volilna kampanja za volitve predsednika države, ki bodo 21. oktobra. Kandidature je vložilo pet kandidatov, Lojze Peterle, Danilo Turk, Mitja Gaspari, Zmago Je-
linčič-Plemeniti in Elena Pečarič. Morda se jim bo pridružil še eden. V svojih dosedanjih nastopih kandidati niso povedali nič novega ter v bistvu samo predstavljajo svoje že znane poglede in stališča do raznih vprašanj. Javnost se bolj kot za kandidate zanima, zakaj se je sedanji državni poglavar dr. Janez Drnovšek umaknil v zasebnost in tudi ni sprejel tujih državnikov, denimo predsednika italijanske vlade Romana Prodija, med obi-
skom v Sloveniji. Politično združenje Zares, ki ga sestavljajo predvsem nekdanji člani LDS, se bo kmalu preoblikovalo v stranko z imenom Zares. Njen predsednik naj bi postal Gregor Golobič, nekdanji dolgoletni sodelavec predsednika LDS dr. Janeza Drnovška, ki velja za enega najbolj izkušenih slovenskih politikov. Napovedujejo, da bo nova stranka pod vodstvom Gregorja Golobiča spodbudila premike v strankarski politiki, kar bi vplivalo tudi na izide parlamentarnih volitev naslednje leto.
Obsežna predstavitev znanstvenika, jezikoslovca, skladatelja in vsestranskega kulturnega ustvarjalca, Pavleta Merkuja
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša znanstveno-razisko-valnega centra Slovenske akade-mije znanosti in umetnosti je dvojno številko revije Jezikoslovni zapisi posvetil akademiku in ustvarjalcu na številnih področjih, Pavletu Merkuju iz Trsta. O njem je objavljenih 42 razprav domačih in tujih avtorjev. Gradivo obsega skupaj 509 strani.
Ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran je izdal dekret o ustanovitvi prve katoliške osnovne šole v Sloveniji. Delovala bo v okviru Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, za njeno ravnateljico pa je imenoval dr. Marino Rugelj, profesorico matematike na Škofijski klasični gimnaziji. Dejala je, da "šola ne bo namenjena zgolj otrokom premožnejših staršev. Šola bo odprta za vse, družinam, za katere bi utegnilo biti šolanje na zasebni šoli predrago, pa bomo pomagali z raznimi dobrodelnimi skladi. Podobno prakso imamo v Škofijski gimnaziji v Šentvidu."
Marijan Drobež
Kratki
Zaprli bodo veliko manj pomembnih prehodov s Hrvaško
Slovenija se pospešeno pripravlja na vstop države v t.i. schengensko območje, ko bodo odpravljene državne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ki so članice EU. To naj bi se zanesljivo zgodilo že za letošnji Božič ali pa najkasneje do konca tega leta. Slovenija, Italija in Madžarska so se sporazumele, da bodo tudi po uveljavitvi Schengena ostale v veljavi ugodnosti za
prebivalce obmejnih območij na Hrvaškem. Mejo bodo lahko prečkali z osebnimi izkaznicami, vendar bodo morali imeti v njih poseben pismeni vložek, na katerem bodo vpisani njihovi osebni podatki.
Ministrstvo za notranje zadeve Slovenije seje odzvalo na kritike iz Hrvaške, da Slovenija ruši manjše prehode med državama, celo mostove in brvi. Na takšno prakso so opozorili tudi slovenski in hrvaški sindikati. Ministrstvo je odgovorilo, “da se je Slovenija s pridružitvijo schengenskemu sporazumu zavezala k zaprtju 115 lokacij za prehod meje z zapornicami, podiranjem brvi za pešce ali pa s fizičnim zapiranjem.
SNG Nova Gorica / Abonma 2007/2008
Do 29. septembra imajo zamudniki še čas za jesenski vpis abonmaja sezone 2007/2008, ki se bo vila pod vznemirljivim naslovom Igre z ognjem ali Nekateri so za vroče. Abonmajski spored obsega tudi nekaj komedijskih del: koprodukcijsko predstavo v sodelovanju Gledališča Koper Duohtar pod mus!, ki jo je po Molierovih motivih spisal novogoriški igralec in kantavtor Iztok Mlakar, zrežiral pa Vito Taufer, komedijo Dundo Majore renesančnega pisca iz Dubrovnika Marina Držiča, v režiji Borisa Kobala, gostujočo komedijo Namišljeni bolnik slavnega Moliera v koprodukciji SSG Trst in Primorskega poletnega festivala, pa še melodramo Maksima Gorkega Letoviščarji v režiji Paola Magellija, slovensko praizvedbo dramske priredbe filma Quentina Tarantina Stekli psi, v režiji Vita Tauferja, in slovenski praizvedbi Alana Ayckbourna Skrivni strahovi na javnih krajih in rusko uspešnico bratov Presnjakov V vlogi žrtve, v režiji Dina Mustafiča.
Kot znano, imajo abonenti določene ugodnosti. Dodatne informacije vam posreduje SNG Nova Gorica na telefonskih številkah 003865 (predštevilka) 3352247 (blagajna) in 3352215 (stiki z javnostjo). V času vpisa abonmajev je blagajna gledališča odprta vsak delavnik od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.00, ob sobotah od 10.00 do 13.00.
Zgodba o TIGRU je ena najbolj skrivnostnih na Primorskem
Izšla knjiga o nastanku in vlogi gibanja ki je spodbudilo upor zoper fašizem
Ob 80-letnici ustanovitve organizacije TIGR Primorske, jubileju, ki je bil proslavljen nedavno v Sežani, je Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij omenjene organizacije oz. gibanja izdalo knjigo z naslovom Zgodba o TIGRU. Njen avtor je slavist ter narodni in politični delavec z Obale prof. Silvo Fatur, v novem delu pa prispevke ob 80. rojstnem dnevu istoimenskega narodnoosvobodilnega gibanja objavljajo tudi druge znane osebnosti, Marjan Bevk, Boris Pahor in Lucijan Pelicon.
V knjigi je opisana celotna zgodovina organizacije (sicer bolj gibanja) TIGR Primorske od ustanovitve, 8. septembra leta 1927 na Nanosu, prek delovanja in akcij v obdobju fašizma, vključitve njenih članov v partizansko osvobodilno gibanje, gonje in politike povojnih oblasti zoper tigrovsko gibanje in posameznike, pa do obdobja samostojne Slovenije, ko je bil TIGR deležen priznanja, da je bil prvo narodnoobrambno in protifašistično gibanje na Primorskem oz. v Evropi in je tudi prvo začelo upor v Sloveniji, okupirani leta 1941. Marjan Bevk, predsednik društva za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, je v uvodu v knjigo zapisal, "da je zgodba o TIGR-u ena
najbolj skrivnostnih in veličastnih na Primorskem. Pišimo jo in pripovedujmo, čeprav se mi zdi, da ne bo mogla biti nikdar do konca napisana, ker to ni zgodba uradne politike in zgodovinskih arhivov, temveč je zgodba upora duha primorskih ljudi." Pisatelj Boris Pahor pa v svojem prispevku z naslovom Bil je upor duha poudarja, "da je upor potekal v imenu človečanskih pravic, to je pravice do rabe rodnega slovenskega ja-zika, šolanja ob domačih knjigah in združevanja v zvestobi narodni istovetnosti. Uporniki so se pozneje pridružili osvobodilnemu boju in tako nadaljevali na vsenarodni ravni svoj primorski zgodovinski nastop. Žal pa so namesto priznanja od partijskega vodstva doživeli odklon, ker so komunisti hoteli imeti prvenstvo v protifašističnem boju." Zelo umestna in pravilna je ocena dr. Tatjane Rejec, da so bili tigrovci "ljudje, ki so hotelli spet vzpostaviti pravila civilizacije, kot so se razvila v stoletjih, hoteli so zopetno vzpostavitev osnovnih človekovih pravic, ki so jim pripadale po božjih
in človeških postavah."
Glede ustanoviteljstva TIGR-a je v knjigi zapisano, "da se je v začetku jeseni leta 1927, torej pred osemdesetimi leti, na Nanosu zbralo nekaj pogumnih fantov z različnih koncev okupirane Pri-
morske, da bi strnili svoje odporniške sile. Izpričano so bili tam: Zorko Jelinčič, Albert Rejec, Jože Dekleva, Dorče Sardoč, Jože Vadnjal in Andrej Šavli. Svojo or-
ganizacijo so poimenovali TIGR. A TIGR-ovi narodnoobrambni dejavnosti bi / bilo morda najbolje reči gibanje, ki je uživalo podporo po primorskih vaseh in mestih, od Ilirske Bistrice do Bovca in od Postojne do Gorice in Trsta in tudi med primorskimi emigranti v Jugoslaviji."
Poskusi razvrednotenja TIGR-a in voditeljev gibanja pod novim režimom v Sloveniji
V novem delu o organizaciji oz. narodnoobrambnem in protifašističnem gibanju TIGR so opisane različne faze, oblike in značilnosti njegovega delovanja. Pisec in drugi avtorji prispevkov na več mestih dokazujejo, da TIGR ni bil teroristično gibanje kljub nekaterim oboroženim akcijam, ki jih je moralo izvesti, saj se je posvečalo predvsem narodnoobrambnemu in protifašističnemu političnemu delovanju. Tigrovci so prinašali veliko število slovenskih knjig iz Jugoslavije, pri čemer so se pri prehodu meje izpostavljali tveganjem in nevarnostim. Voditelji gibanja niso bili vohuni, kot so jih obtoževali po vojni, saj so se z Anglijo in delno tudi s Francijo povezovali le zato,
ker sta bili omenjeni državi v obdobju med obema vojnama vodilni v boju zoper fašizem in nacizem.
V knjigi so opisane usode vodil-
nih tigrovcev in nekaterih drugih narodnoobrambnih	in
protifašističnih delavcev na Primorskem. Gre tudi za nekatere doslej manj znane podrobnosti. Pretresljiva je bila mučeniška smrt Lojzeta Bratuža, 34-letnega kulturnega delavca, pevovodje in skladatelja v Gorici. Za Božič leta 1936, po polnočnici v Podgori, so ga fašisti aretirali in ga prisilili piti strojno olje, pomešano z bencinom. Zaradi zastrupitve je čez poldrugi mesec v hudih bolečinah umrl. Na skrajnih zahodnih okopih slovenstva je pogumno in ponosno vztrajal beneškosloven-ski duhovnik, pesnik, publicist in prevajalec iz slovenske in drugih slovanskih književnosti v italijanščino, Ivan Trinko-Zamejski. Mnogi vidni Primorci so po drugi svetovni vojni doživeli ljubljanske zapore, denimo Boris Furlan, Slavko Tuta in drugi. S preizkušeno metodo zastraševanja so novi oblastniki dosegli, da so številni predvojni tigrovci, med vojno pa vidni aktivisti oz. partizani, o svojem tigrov-stvu rajši molčali, saj so čutili, da je bolje, če o tem ne govorijo javno. Niso si upali govoriti niti s svojimi predvojnimi tovariši in sodelavci. Soustanovitelja TIGR-a Alberta Rejca, ki je kot ilegalec v Beogradu dočakal konec vojne, so tam aretirali že 1. februarja 1945, ga zasliševali kot angleškega vohuna in za tri mesece zaprli. Rešilo ga je šele posredovanje Ivana Regenta. A poslej ga je imela UDBA nenehno pod nadzorom in ga ovirala pri njegovih publicističnih prizadevanjih. Tone
Černač, vsa leta partizan, se je po vojni umaknil v svojo gozdarsko stroko in lovstvo. Justa Godniča, ki je po letu 1931 deloval v tesni navezi z Zelenom, v letih 1941-1945 je bil partizan, so zaprli že nekaj dni po osvoboditvi. Zagrenjen in razočaran je po izpustitvi živel v Kranju. Dr. Ivana Marijo Čoka so razglašali za agenta tuje obveščevalne službe, zato se je pred pritiski umaknil v ZDA. Februarja 1946 je bil nenadoma odstavljen in odpuščen pisatelj Ciril Kosmač. Naprtili so mu obtožbo, da je nič manj kot angleški vohun, agent obveščevalne službe Intelligence Service. Celo Josip Vidmar, ki je bil po vojni na vrhu slovenske oblasti, je dejal, da je bilo to eno izmed sramotnih dejanj revolucije. Domnevno se je za Cirila Kosmača osebno zavzel pri Titu in Rankoviču in tako se je gonja zoper pisatelja nehala na ukaz iz najvišjega jugoslovanskega vodstva. In nadalje. Prof. Ivan Rudolf, patriot, ki je kot oficir med slovenskimi fanti v severni Afriki vztrajno in uspešno novačil za osvobodilno vojsko, se ni smel vrniti v Slovenijo, ker da je angleški agent. Ob vrnitvi ni smel dlje kot do Trsta. Nova knjiga z naslovom Zgodba o TIGRU se pridružuje drugim publikacijam, ki so o tem narodnoobrambnem in protifašističnem gibanju izšle v zadnjih letih, v obdobju po osamosvojitvi Slovenije. Vsa ta dela tvorijo celoto, vsaka zase pa pomeni posebno pričevanje. Knjiga je izšla v nakladi 1.500 izvodov.
M
na slovesnosti TIGR-a v
NOVI
GLAS
iMftVUi:! mag. Mitja Gaspari
"Nepotrditev na čelu BS ni vplivala na mojo odločitev"
Med predsedniškimi kandidati spada mag. Mitja Gaspari v ožji krog favoritov. Po dolgoletnem delovanju v vladi dr. Janeza Drnovška, s katerim je kot finančni minister sodeloval osem let (1992-2000), je od leta 2001 do letošnjega januarja opravljal funkcijo guvernerja Banke Slovenije. Gre torej za enega od tvorcev slovenske ekonomske tranzicije, pa tudi stvaritelja slovenske monetarne politike. Po uspešno izvedenem prevzemu evra je januarja letos prišla na dan afera o spornih projekcijah slovenskih javnih financ, ki so bile poslane na nekatere evropske institucije. Zaradi te afere je bil mag. Gaspari ob drugi mandat na čelu BS. In odločil se je za predsedniško kandidaturo.
Zakaj se je mag. Gaspari odločil za predsedniško kandidaturo?
Potem ko sem sklenil svojo kariero na področju financ kot guverner, sem premislil svoje življenjske ambicije. Prišel sem do zaključka, da je, glede na uspešnost projektov, ki sem jih doslej izpeljal, glede na svoje ambicije, glede na izkušnje, to primerna izbira. Ne samo moja, ampak tudi izbira vseh tistih, ki me podpirajo.
Kakšno vlogo igra dejstvo, da vas DZ ni potrdil na mestu guvernerja Banke Slovenije januarja letos?
Nobene neposredne zveze ni. Zaplet okoli vaše kandidature za drugi mandat na čelu Banke Slovenije je bil vsekakor eden od dejavnikov pri odločitvi za predsedniško kandidiranje... Nisem tip, ki goji zamere. Mislim pa, da je bil postopek takrat povsem neprimeren. S tem pa se v prihodnje ne bom obremenjeval. Kandidaturo za predsednika republike nisem nikakor jemal kot revanšistično akcijo za januarsko neizvolitev.
Menite, da je bila vaša nepotrditev na čelu BS politične narave?
Da, to je jasno. Jasno je, da je bila politično motivirana. O tem pa nočem več govoriti.
Dejstvo pa je, da tako kot vas ni potrdila desnosredinska državnozborska večina letos, tako nista dr. Arharja leta 2001 potrdila levosredinska večina in predsednik Kučan.
Zaradi korektnosti naj povem, da je bil guverner Arhar imenovan v času vlade LDS, kljub temu da ni pripadal levosredinskemu krogu. Zelo jasne logike pri imenovanju torej ni. Ponavljam pa, da me ne moti to, da nisem bil potrjen. Moti me način, kako je bilo to izpeljano.
V primem, da boste izvoljeni, kako boste sodelovali z vlado? Bo to začetek na novo?
Ne na novo ne na staro. Tako kot veleva ustava. Šlo bo za normalen insitucionalni odnos. Človeški odnosi ne smejo kvariti in ovirati delovanja takih institucij, kot sta predsednik republike in vlada.
Kako torej gledate na trenutne spore med institucijama predsedstva vlade in predsedstva republike?
Spori niso najbolj zaželjeni, ker bi morala država delovati sinhrono, hkrati pa niso niti tako velika tragedija, da bi morala zaradi tega država trpeti. Omenjeni spori lahko nastanejo iz več razlogov. Krivda vsekakor ne more biti samo na eni strani.
Predsednik republike in premier bi se morala vseeno potruditi, da bi se v javnosti manj kregala, a ne?
Ja, pričakovati je normalno sodelovanje. Razlike in razhajanja naj ne bi vplivali na delovanje institucij samih.
Po izjavah dr. Tiirka o partizanstvu in revoluciji in po aferi, ki je tem izjavam sledila, ste vi postali dejansko kandidat levice, kljub temu da svojih prepričanj glede ideoloških sporov v zvezi z drugo svetovno vojno niste nikoli radikalno obešali na veliki zvon. Vi torej predstavljate t.i. levico.
Ja, tako imenovano. Nihče ne more namreč opredeliti, kaj je pri nas svetovnonazorsko levica in kaj desnica. No, moje stališče glede naše polpretekle zgodovine je zelo jasno. Jaz obsojam tako kolaboracijo kot povojne poboje. Govoriti o revoluciji med NOB-jem pa zahteva bolj podrobno analizo obdobja pred 2. svetovno vojno: zakaj je socialna situacija zahtevala bolj radikalne posege? Odgovora na to vprašanje še nimamo. Stanje v stari Jugoslaviji je pokazalo, da si ljudje želijo korenitejših sprememb. Ne govorim samo o komunistih. Sprememb si je želela tudi slovenska cerkev. Vse to je pripeljalo do neljubih dogodkov, ki jim nekateri pravijo državljanska vojna. Zame pa gre predvsem za vprašanje, kdo se je takrat angažiral v boju proti okupatorju in kdo ne. Socialna revolucija se med vojno ni mogla zgoditi, zgodila se je kvečjemu po vojni.
Afera z izjavami dr. Tiirka je dejansko prevesila podporo gospoda Stanovnika, predsednika ZZB, na vašo stran.
Ne vem, kam se je njegova podpora obrnila. Vprašati je treba gospoda Stanovnika. Dialoga med njima pa nočem komentirati, ker v njem nisem bil soudeležen. Ne-
posredne zveze med to zadevo in izrazi podpore, ki jih je kasneje izrekel gospod Stanovnik, ne vidim.
Po mučnem obdobju LDS-a in vzponu Pahorjevega centrizma se danes splača biti kandidat levice v Sloveniji?
Ne govorim v terminih, ali se splača ali ne. Osebno niti nisem kandidat nekoga, sem svoj kandidat. Svetovnonazorski pogledi na državo in gospodarstvo pa me lahko opredeljujejo. Vsekakor ne gre za tako opredelitev, ki jo lahko uokvirimo v parametre kake politične stranke. LDS me je sicer res podprla, ampak ne iz programskih razlogov. Recimo tako, da z LDS-ovci o mnogočem razmišljamo podobno, ne pa povsem enako.
Vam je v tem trenutku, po strankarski krizi, podpora LDS res koristna?
Mnoge stranke so doživele in preživele podobne krize. Sam nimam težav, če me kdo označi za levičarja pod pogojem, da pojasni, kaj pomeni zanj levičarstvo. Opredeljujem se za liberalca v ekonomskem smislu, imam pa tudi socialni čut za družbeno šibkejše. Gre torej za mešanico tržnega gospodarstva in socialnih korektivov. Treba je najti pravo ravnotežje med tema dvema dejavnikoma: večina slovenskih strank v tem "iskanju ravnotežja" je bila doslej neuspešna.
SD se v zadnjem času vse bolj pomika proti centra, "pahorja-nizem" se želi namestiti v politični sredini. Kako vi gledate na ta premik in na izpraznjeno mesto na levici?
Precejšen del volilcev je SD podprl ne zaradi pozitivne podpore programskim odločitvam, ampak zaradi posledice razočaranja nad krizo v LDS. Sam ne vidim posebnega premikanja SD v nobeno smer. Gre bolj za formalne izjave in ne za vsebinske premike. Dejansko stanje bodo pokazale parlamentarne volitve. Na političnem odru se vsekakor dogajajo premiki, ki niso zgolj vezani na obnavljanje LDS ali prenavljanje SD. Tudi na desnici se premika. In prekvasiti se mora še marsikaj, preden bomo dobili po tradicionalnih standardih pregleden politični prostor.
Kako lahko umestimo LDS v ta novi politični prostor?
Nisem član LDS, tako da vam ne morem povedati, kako si vodilni kadri to zamišljajo. Mislim pa, da bi morali iti v kombinacijo, ki sem jo prej omenil: socialno tržno gospodarstvo v Sloveniji še ni dobilo ustrezne politične zasnove. Večina slovenskih strankarskih programov ni jasna in zaradi tega se volilci odločajo za volilno abstinenco. Levosredinski in desnosredinski prostor bo v prihodnosti poln, tako kot je poln tudi danes. Politika se namreč premika: ne nastaja na novo in se ne izgublja.
Kakšno je vaše stališče glede megazabavišča, ki ga načrtujejo v Novi Gorici? Negativno. Ne vidim potrebe za širitev tovrstne dejavnosti na Primorskem. Nova Gorica in severna Primorska sta s Politehniko pridobili pomemben znanstveni center. Država in gospodarski viri bi se morali usmeriti npr. v gradnjo pomembnega mednarodnega raziskovalnega inštituta. To je zame boljši predlog.
V primera, da se megazabavišče zgradi, bo vsekakor kar nekaj novih delovnih mest na voljo...
Ja, ampak nizko kvalitetnih. In
delovna mesta bi bila pretežno namenjena tuji delovni sili. Velike dodane vrednosti torej ni. Gradnja novogoriškega megazabavišča bi pomenila vdor tujega kapitala v slovensko državo. Slovenija pa je splošno znana kot "nepropustna" država na področju sprejemanja tujih investitorjev...
Ja, kako propustna pa je npr. Italija pri pomembnih nacionalnih institucijah, kot so bančništvo, zavarovalnice in energetski posli? Tudi tam ni vključevanja tujega kapitala. Vsak ščiti svoje interese s sredstvi, ki jih pozna.
Ne nasprotujem vdiranju tujega kapitala v Slovenijo, zaželjeno pa je, da so tuje investicije usmerjene npr. v visoko tehnologijo in v učinkovito odpiranje novih delovnih mest. Megazabavišče ne spada v ta kontekst. Področje, ki bi ga tako lahko razvili, je recimo biomedicina in farmacija. Tam si človek želi dodatnega tujega kapitala. Žal pa se tuji kapital v glavnem pojavlja samo v binomu s pojmom prevzem: to spet ne prinaša posebnih dodanih vredno-
slovenskem gospodarstvu. Država se bo morala umakniti iz ekonomske sfere. Obdržati se mora samo tam, kjer obstajajo pomanjkanje konkurenčnosti (v slogu bolje državni kot privatni monopol) ali specifični interesi. Število takih primerov pa je zanemarljivo.
Kako ste gledali na dolgo zgodbo, ki se je vila med belgijskim KBC-jem in NLB-jem? Partnerja nista predstavila svojih stališč dovolj jasno. Že od začetka je vsekakor bilo jasno, da je v primeru NLB mešana lastnina s tremi močnimi partnerji in manjkajočim delom - kotacijo na borzi - empirično dobra rešitev. Spori so bili popolnoma nepotrebni.
Janez Janša jevsvoj vladni program uvrstil tudi močno liberalizacijo trga. Njeni izvajalci naj bi po prvotnih načrtih bili mladoekonomisti. Kljub temu da naveza Janša - mladoekonomisti ni vzdržala, je v zadnjem obdobju slovenska vlada začela res prodajati svoje deleže v številnih podjetjih. Je torej
nost institucij lahko najbolj učinkovito zmanjšuje nepravilne povezave, konflikte interesov in korupcijo. Če kapital že mora vstopiti v politiko, naj to stori odkrito. Naj jasno podpre eno politično stranko tako, da bo ta povezava jasna vsem volilcem. Odgovornosti, ugodnostim posledice takega odnosa so potem zelo jasne.
Po daljšem obdobju pozitivnih makroekonomskih kazalcev je v zadnjem obdobju v Sloveniji začela naraščati inflacija. Je to "davek" evra, nad katerim se pritožujejo tudi mnogi v zahodni Evropi?
Primarno bi bilo treba za pojasnila vprašati vlado. Menim pa, da je rast cen v prehrambeni industriji predvsem posledica tega, da so se povečale cene surovin. Nikakor pa se niso povečale v takem obsegom, kakršen se danes odraža pri končni ceni za potrošnike. Problem je tudi v tem, da je slovenska industrija proizvodnje prehrane zaostala za razvojem drugod. Najprej je bila namreč močno zaščitena s carinskimi predpisi, nato pa smo enostavno "pozabili" na investiranje in tehnološko posodobljanje. Ukvarjali smo se samo še s prevzemi in povezovanjem. Vse to plačujejo danes potrošniki.
Za visoko inflacijo, ki se obdrži za daljše obdobje in ne samo nekaj mesecev, ne moremo kriviti ne evra ne prehrambene industrije. Treba je iskati klasične razloge, da ob relativno visoki rasti država celo vzpodbuja javne investicije tudi z zadolževanjem. To je potem tudi razlog, zakaj prihaja do pritiska cen: zaradi povpraševanja (dodatne investicije) ali zaradi poviševanja stroškov, v primeru da sindikati dosežejo zvišanje ravni plač. Samo zviševanje ravni plač lahko dolgoročno ogrozi konkurenčnost, če se ob tem ne izboljša produktivnost. Ta pa stagnira nekje na ravni 3% - 4% v povprečju.
Hrvaška v zadnjem obdobju ni več samo naš zunanjepolitični problem, postala je tudi notranjepolitični predmet ostre debate. Kakšna bo vaša drža glede tega problema, v primera izvolitve?
Politiki v tem primeru ni uspelo legitimno izraziti nacionalnih interesov v odnosih s sosedo brez notranjih sporov. Bila je torej neuspešna. Zelo pozno smo ugotovili, da je za kakovosten odnos do teh problemov v državi potrebna enotnost ne glede na politično barvo. Sam bi predvsem spodbujal tak način razmišljanja, ki vodi k sporazumu. Na koncu je vedno primarno braniti interese države, katere predsednik si. Tako kot znajo Hrvati skrbeti za svoje nacionalne interese, mora to početi tudi Slovenija. Ob tem ima seveda reševanje medsosedskih problemov za končni cilj prijateljsko rešitev: tega ne smemo pozabiti.
Ob lanski aferi Napolitano -Mesič so mnogi obtoževali slovenske politike, da so reagirali zelo mlačno. Kaj vi menite o tem?
Izjave predsednika Napolitana glede Slovencev in vseh slovanskih narodov so bile popolnoma neprimerne. Takšnih izjav se za dobrososedske odnose ne daje. Popolnoma razumem gospoda Mesiča. Podobno reakcijo sem pričakoval tudi na slovenski strani. To ne bi nič poslabšalo odnosov med nami in Italijo, ker ni šlo za stvaren problem, ampak za napačno izražanje stališč. Slovenija bi morala biti v reakcijah vsekakor bolj energična, ker ni razlogov, da se taki problemi pogrevajo na način, kot ga je izbral Napolitano.
Bi torej vi v svojstvu predsednika republike na omenjene izjave reagirali bolj odločno? Da.
Andrej Čemic
Z leve proti desni: Aloji Peterle, Mitja Gaspari in Danilo Turk
Predsedniški pogovori na Novem glasu
V Sloveniji so volitve za predsednika republike pred vrati. 21. oktobra bodo namreč volilni upravičenci od Kopra do Murske Sobote odločali o novem predsedniku republike. Izvoljeni predsednik bo tretji po vrsti, odkar je leta 1991 Slovenija razglasila samostojnost. Po obdobju Milana Kučana(1990 -2002) in Janeza Drnovška (2002 -2007) se letos za najprestižnejše institucionalno
mesto poteguje pet kandidatov.
Na uredništvu našega tednika smo se odločili, da bomo v naslednjih tednih pripravili intervjuje s tremi favoriti na skorajšnjih volitvah: tokrat objavljamo pogovor z mag. Mitjo Gasparijem, v naslednjih številkah boste lahko brali še intervjuja z dr. Danilom Turkom in evroposlancem Alojzem Peterletom.
Foto
sti. V Sloveniji je npr. veliko tujih bank, to pa ni pomagalo, da bi bančništvo kaj dosti pridobilo ne pri storitvah in proizvodih niti ne v kakovosti.
Je pa tudi res, da so vsi največji bančni zavodi za zdaj še v slovenskih rokah...
NLB je zdaj tretjinsko v lastništvu tujega kapitala, države in privatnih slovenskih lastnikov. Če pogledate donosnost te banke, boste opazili izboljšave. Ni opaziti, da bi NLB zaostajala za primerljivimi bankami v Evropi. Samo lastništvo šene določa kakovosti in učinkovitosti poslovanja.
Je slovenska tranzicija sklenjena?
Vprašanje je, kako se tranzicija definira. Po mojem mnenju je Evropa v obdobju globalizacije v tranziciji. Slovenija je pred kratkim postala neodvisna tržna ekonomija. Evropske države so ta proces speljale v obdobju petdesetih let, Slovenija pa mora to skleniti v krajšem roku. Slovenija je bila v svoji tranziciji uspešna: le malo držav iz vzhodne Evrope se lahko pohvali s tako uspešnim, solidnim, vzdržnim in kakovostnim trendom razvoja.
Paradoks slovenske tranzicije je ta, da je odpoved tujemu kapitalu večkrat pomenila tudi ohranjanje državnih lastništev v številnih panogah, predvsem preko paradržavnih skladov... Slovenija je padla v situacijo, značilno za Mussolinijevo korporativno Italijo. Vavčarska privatizacija, t.j. slovenski način iz-peljanja privatizacije, je pripeljala do posebnega korporativnega gospodarstva, ki nima zadostne prožnosti in elastičnosti. Največji problem v teh razmerah sta KAD in SOD s svojo veliko udeležbo v
Janševa vlada bolj liberalna od številnih vlad v desetletnem obdobju LDS-a?
Zelo vesel bi bil, če bi to bilo res. Žal ni. Umiki skladov KAD in SOD iz raznih podjetij so pogosto netransparentni. Prodaje gredo mimo borze, mimo javnih ponudb. Umik je včasih samo navidezen, ker so novi lastniki večkrat prav tako povezani s politiko. Če želimo liberalizacijo izvajati bolj transparentno, moramo začeti pri KAD-u samem: zmanjšati je treba njegove upravljalske zmožnosti, razpršiti bi bilo treba naložbe v različne oblike premoženja, ne samo v gospodarske družbe in delnice. S tem premoženjem bi bilo treba upravljati tako, kot se na primer upravlja premoženje iz naftnega bogastva: odličen primer je Norveška s svojim naftnim skladom. Glavni cilj takih skladov, kot je KAD, ni aktivno upravljanje podjetij, skrbeti mora, da so donosi na njegovo premoženje taki, da bo lahko zagotovil ustrezne prihodke za pokojninski sitem.
Očitki o netransparentnosti, ki letijo na današnjo vlado, so v preteklosti leteli tudi na prejšnje...
Ja, upravičeno. Takrat in danes. Hiba slovenske tranzicije so tudi političnoekonomske transverzale: naveza Kučan - Jankovič, brata Šrot, lobi Janša -Bavčar, pa tudi (nekdanji) LDS-ovi podporniki iz vrst podjetnikov...
Očitno se dobro in hitro učimo od tujih zgledov. Eden od takih zgledov je bila tudi Italija ob koncu osemdesetih let v prejšnjem stoletju. To niso neobičajne stvari. Politika in ekonomija iščeta medsebojni vpliv. Transparent-
NOVI
GLAS
Ob začetku nove športne sezone	Svet slovenskih organizacij
V moštvenih panogah čim	Zasedanje
boljšim rezultatom naproti Izvršnega odbora
Prišel bo oktober in zimska športna sezona, ki nas bo - nekako kot šolsko leto - spremljala naslednjih devet mesecev, trka na vrata oziroma se je že začela, kot lahko sodite po okvirčku z rezultati, ki ga ponovno objavljamo. Kaj nas čaka v letošnjem športnem letu v moštvenih panogah? Marsikaj, tudi letos bo živahno in pestro, upajmo uspešno.
Nogomet je, kot vemo, nacionalni šport in žogobrcarji so prvi stopili na igrišča v boj za prvenstvene točke. Začnimo torej pri njih. V elitni ligi ali A ligi amaterjev bosta tudi letos igrali okrepljeni vrsti Vesne in Juventine. V Križu se ne
skrivajo več in odkrito merijo visoko, čeprav je mogoče za napredovanje v poklicni nogomet (D liga) še prerano. V Standrežu pa so
najeli veliko igralcev predvsem z namenom, da se izognejo lanskim mukam (dodatne tekme po bledem prvenstvu) pri lovu na obstanek. V promocijski ligi repenski Kras z atrakcijo
Belorusa Sergeja Alejnikova (nekdanjega veznega igralca reprezentance Sovjetske Zveze in Juventusa) na klopi odločno cilja na preboj na višjo raven ob bok omenjenima ekipama. V prvi amaterski ligi lahko največ pričakujemo (uvrstitev v končnico za napredovanje?) od trebenskega Primorca, proseško Primorje in Sovodnje pa bi rada obdržala ligo. Breg in Zarja/Gaja imata za drugo amatersko ligo čisto ugledni postavi (oboji bodo igrali na pravkar prenovljenih igriščih v Dolini oziroma Bazovici!), Mladost pa bo v tretji kategoriji igrala v prvi vrsti domačim nogometašem in
navijačem v zadovoljstvo. Končno, po lanski mili zimi se nam najbrž obetajo ob robu pravokotnikov letos nižje temperature...
Pa smo pri košarki. Borovci, edini slovenski predstavniki na državni ravni, bodo skušali doseči miren obstanek v C ligi. Jadran pa bi se po izpadu iz C1 v C2 rad čim prej spet vrnil v višje nadstropje. V D ligi bo Breg potrjeval mesto pri vrhu (se mu bo končno posrečil prestop?), prava novost pa je združitev med Kontovelom in Sokolom, ki je sicer predstavljala res težaven poletni porod.
Od moških vendarle k nežnemu spolu. Odbojkarice Sloge so zopet ponesle slovensko igro pod mrežo v C ligo, kjer tudi
želijo ostati, in verjamemo, da jim namera lahko mirno uspe. V D ligi bo boljše rezultate kot lani naskakoval Bor/Breg, med četrtoligašicami pa spet pozdravljamo Kontovelke (ki so lani napredovale iz prve divizije) in Goričanke Govolleya (ki jim je spet uspelo sestaviti šesterko za igranje na deželni ravni).
Pri moških bosta v C ligi vedrila vzhodno-kraška Sloga Tabor in štandreški Val, ki ju mogoče lahko pričakujemo v tržaško-goriškem derbiju za najvišja mesta. Sovodenj ska Soča pa je spet odkupila pravico do igranja med tretjeligaši in bo letos skušala obstanek doseči tudi na igrišču. V D
ligi je ambiciozna zlasti goriška 01ympia, pri drugi ekipi Sloge pa bi rosno mladi fantje radi v malem ponovili lansko pravljico, ki jih je privedla vse do nenadejanega finala. Moštvene panoge bo na najvišji ravni tudi letos predstavljal Polet Kwins v Al ligi v hokeju na rolerjih. Pričakujemo, da se bodo openski konji tudi letos znali prebiti do play-offa za sam državni naslov. Pri ženskah pa bodo v namiznem tenisu igralke Krasa nastopile (upajmo ravno tako uspešno kot lani) v ugledni A2 ligi. Za konec, spomladi bomo predvidoma spet sledili moški vrsti Gaje v teniški ekipni B ligi.
Srečno vsem!
HC
Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij, ki je zasedal 19. septembra, je z zadovoljstvom sprejel vest, da je predsednik italijanske republike Giorgio Napoli-tano podpisal seznam 32 občin. Sedaj ima zakon 38/2001 odprto pot do izvajanja in upati je, da ne bo več takih zastojev, ki so pogojevali uvajanje zakona celih sedem let.
V nadaljevanju seje je bila pozornost posvečena medijem v Sloveniji. Predsednik Štoka je Izvršni odbor seznanil s pobudo generalnega konzula Jožeta Šušmelja, ki je na sedežu slovenskega konzulata v Trstu sprejel predstavnike medijev z obeh strani meje. Srečanje je bilo koristno zaradi izrečene spodbude k večjemu poročanju o Slovencih v zamejstvu. Pri tem je bilo poudarjeno, da sicer nekateri mediji to dokaj redno izvajajo, vendar obstajajo pomanjkljivosti v glavnih vsedržavnih medijih. Sicer je bila pri tem izpostavljena tudi finančna plat, ki vpliva na to situacijo. Po drugi strani pa je 10 bil mnenja, da vendar gre za pomemben del slovenskega narodnega tkiva, ki je aktivno soudeležen pri vsestranskem razvoju slovenskih koristi. Predsednik Štoka je poudaril, da bi bila to ustrezna tema, ki bi jo moral obravnavati Svet za Slovence v zamejstvu pri predsedstvu vlade.
Izvršni odbor SSO je nadvse pozi-
V zadnjih časih Matjaž ni hotel več biti umetnik svojega življenja. Lahko rečemo, da je iskal neko pot. Vendar ni iskal poti, ki bi ga privedla do želje, da bi njegovo življenje polagoma postajalo umetnina. Minilo je že nekaj časa, odkar se je odločil, da svojega življenja ne bo več vzel v roke. Ni ga hotel več modelirati, kakor modelira kipar, pri ustvarjanju, svojo umetnino. Kipar skuša dajati svojemu kipu estetsko obliko. Tudi Matjaž, če bi želel, bi lahko še naprej skrbel, kot je to storil do nedavnega, da bi bilo njegovo življenje izoblikovano, kot je izoblikovan kip pravega kiparja. Toda trenutno Matjaž ni hotel biti kipar.
Svojega življenja ni hotel modelirati, morda zato, ker je bil prepričan, da biti kipar mu ni všeč. Ali zato, ker se mu je, žal, trenutno, njegovo življenje tako gnusilo, še več, kot so se mu gnusili vsi, ki so bili okrog njega-
Matjaž je iskal iluzorni užitek v tistih svetovih, ki so neresnični. Zanj pa so bili tisti neresnični svetovi pravi svetovi, svetovi, v katerih se je, predvsem v zadnjih časih, odkar se je pogosto družil z Bojanom, vsaj navidezno, dobro znašel, in še posebno takrat, ko je bil na potovanjih.
Tudi v teh trenutkih je bil Matjaž na potovanju. Veselo in sproščeno je jahal na mehkem hrbtu snežnobelega galeba, ki je bil neverjetno velik. Galeb bo letel visoko nad Atlantskim oceanom, kot če bi sledil ravni precizni premici. Pripeljal ga bo v Združene države. Kako je bilo prijetno leteti na njegovem hrbtu! Ni bilo absolutno potrebno, da bi se Matjaž držal galeba. Bilo je, kot da bi bil popolnoma prilepljen na galebov hrbet, kot
tivno ocenil tudi odprtje nižje srednje šole v Špetru. Bila je zares lepa in doživeta slovesnost, ki je prisotne navdala z novim elanom za prihodnost slovenske narodnostne skupnosti v Benečiji. SSO priznava, da je odprtje nižje
Foto DPD
srednje šole predvsem zasluga staršev, ki so se za to borili in tudi ob zaviranjih in zamudah niso izgubili poguma ter vztrajnosti. Predsednik Štoka se je sicer zahvalil vsem članom SSO-ja, ki so bili pri tem aktivno in požrtvovalno soudeleženi, predvsem članom v videmski pokrajini.
Z zaskrbljenostjo pa je SSO sprejel novico o zadnjih dogodkih, ki so prišli vjanostvobčini Tržič, kjer se v zadnjih tednih stopnjuje pritisk na občinsko upravo, da bi se izpisala iz seznama občin, v katerih se bo izvajal zakon 38/01 za zaščito
da bi se bilo njegovo telo združilo z galebovim telesom. Eno telo... Sedaj je potoval dalje in mislil, da se je med potovanjem nad Atlantskim oceanom združil z galebom in mu je bilo prijetno, zelo prijetno... "Boris, kje je Matjaž? Ni se še vrnil domov!" se je nenadoma oglasila Matjaževa mati, ki ji ni uspelo zaspati. Prižgala je svetilko, ki jo je imela na nočni omarici.
"Bo s prijatelji," je zaspano odgovoril Matjažev oče, kot da bi ga sinova odsotnost ne skrbela preveč.
"Boris, je pozno, zelo pozno!" je pripomnila žena in gledala
na zapestno uro, ki je imela krajši kazalec na številki tri. "Nehaj vendar, Nora! Jutri moram vstati zgodaj! Moram v Turin! Poslovno! Ne grem na zabavo!"
"Jutri?" je ironično rekla Matjaževa mati možu in ga takoj popravila:
"Danes, danes! Ne vidiš koliko je ura?" Mož je imel veliko skrb, da bi se njegovi posli lepo odvijali in da bi stranke zadovoljil. Trenutno ni imel drugih velikih skrbi.
Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Nesprejemljivi so toni, ki jih nekateri razširjajo med prebivalstvom, s tem da delijo hudo žaljive letake tako do posameznih ljudi kot do Slovencev nasploh. SSO je sicer seznanjen s tem, da je tržiški župan Pizzolito že dal zagotovila, da izpis ne pride v poštev. Po drugi strani pa je tudi res, da kaj takega zakon sploh ne predvideva. Izvršni odbor SSO je tudi zaskrbljen zaradi gradnje megazabavišča na Goriškem. Zadnje novice kažejo, da imajo pri tem odločilno besedo občine. Če se po eni strani poudarjajo pozi-
"Ne kriči, Nora, boš zbudila Ivano!" se je mož jezil na ženo. Nora pa si v tistem trenutku za sina ni dajala miru.
"Boris, kje je Matjaž, kje je Matjaž? Si ga slišal? Je kaj klical?" Matjažev oče ni bil sploh v skrbeh.
"Nora! saj mu ne manjka denarja v žepu, bo že prišel!” Matjaževa sestrica se je oglasila iz svoje sobe, v kateri je, na polički, svetila lučka, ki je imela obliko zvezde repatice. Mati ji jo je bila nastavila, da bi deklice, ponoči, ne bilo strah teme. Slišala je zaskrbljeno mamo in njene nogice so bose hitro pritekle v sobo staršev.
"Mama, mama, kje je Jaž?" Mati jo je stisnila k sebi, nekoliko anksiozno, zaradi skrbi, ki jih je imela za sina.
"Spi, Ivana, Jaž bo prišel."
Potem ko je Matjaž končal svoje potovanje, se je nenadoma znašel v temnem parku pred železniško postajo. Sedel je polzleknjen na klopi, na kateri je bilo polno drobtinic.
Nočna ptičica se je približala Matjažu ter kljuvala drobtinice, eno za drugo. Matjaževe oči, izmučene in utrujene od potovanja, niso imele ne moči ne volje, da bi pogledale čudovito nočno ptičico. Blizu Matjaža je stala polprazna pločevinka piva. Na tleh je nedaleč od ptičice ležala brizgalka, ki jo je Matjaž, nekaj časa prej, držal v desni roki in si prepričano vbrizgnil v žilo ... nikakršega snežnobelega galeba, temveč pogubno črnega. Oglasil se je Matjažev oče. "Molčita, jutri jaz moram v službo!"
"Ne, mami, jaz hočem Jaža!" je nekoliko sramežljivo in jokavo rekla materi Matjaževa sestrica. "Ja, tudi jaz hočem Jaža, Ivana!" se je pogumno oglasila Nora in hčerkico močno stisnila k sebi.
/dalje Elena Cerkvenič
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 25. septembra, ob 14. uri.
Zgodba iz današnjih dni
Utripajoče duše 11.
NOGOMET
Elitna liga: Juventina - Pordenone 0:1,
Vesna - Fincantieri 0:2.
Promocijska liga: San Lorenzo - Kras 2:3.
1. amaterska liga: Primorec - Medeči 1:3, Pieris -Primorje 2:0, San Giovanni - Sovodnje 3:0.
2. amaterska liga: Breg - Esperia 0:0, Zarja/Gaja - Begliano 1:0.
3. amaterska liga: Mladost - Fiumicello 0:0.
tivni gospodarski učinki, ki naj bi jih prinesel tak objekt, po drugi strani je pomanjkljivo posredovanje informacij, ki zadevajo socialni vpliv igralništva na teritorij in družbo, še posebno kar se tiče odvisnosti, vpliva mamil in prostitucije. Tudi se ne more spregledati dejstva, da bo taka struktura resno pogojevala razvoj gospodarskega modela. Nevarnost je, da bo ta model vedno bolj odvisen od megazabavišča, kar je skrb vzbujajoče. SSO je mnenja, da bi v celotnem procesu morali biti direktno udeleženi občani sami.
NOVI
GLAS
Najti je treba rešitve
Razmere na našem planetu so resne
Protokol, ki so ga podpisali na Japonskem v Kyotu leta 1997, je zahteval, da vse bogatejše države do leta 2012 znižajo emisije toplogrednih plinov (ogljikov dioksid, metan, dušikov oksid, CFC in ozon) za šest odstotkov glede na izpuhe iz leta 1990. Države podpisnice Protokola so se trudile, da bi prišlo do zaželenega rezultata, vendar ni bilo pričakovanega uspeha. Medtem je namreč naraslo in še narašča število držav, ki napredujejo z izredno hitrostjo in bodo kmalu krive za polovico vseh izpustov kvarnih plinov. Te napredujoče države, med katere spadata predvsem Kitajska in Indija, bi se morale tudi aktivno vključiti v globalno prizadevanje za znižanje količine plinov, ki v biosferi povzročajo pojav tople grede.
Po Protokolu je bilo mišljeno, da se bo z določenim znižanjem toplogrednih plinov dosegla še njihova stabilizacija v biosferi. Samo
z znižanjem emisije pa kaže, da se ne bo dalo rešti tega ekološkega problema: treba je določiti tudi tisto koncentracijo toplogrednih plinov, ki naj bi se
ne presegala. Stabilizacija naj bi bila pod tisto mejo, ki postane škodljiva za življenje. Dosegli pa je ne bomo leta 2012, kot je načrtoval Protokol.
Znanstveniki so namreč opazili, da se spremembe dogajajo hitreje in bolj intenzivno, kot so napovedovali v poročilu leta 2001. Tako lahko zagotovo pričakujemo nadaljnje naraščanje temperature, in sicer za 0,2 stopinje Celzija vsakih deset let, dvig globalne temperature do konca stoletja pa je odvisen od človekovega ravnanja. V najboljšem primeru bo ta narasla za 1,8 stopinje. Če se bodo izpuhi toplogrednih plinov nadaljevali z
enakim tempom kot do sedaj, se bo v povprečju temperatura povečala za 4 in v skrajnem primeru za 6,4 stopinje Celzija. Ze danes je jasno, da imajo podnebne spremembe veliko večje razsežnosti, kot so pričakovali. Svet se je povezal tudi na ta način. Zaradi onesnaževanja v razvitih državah zahodne Evrope in ZDA se je drastično spremenilo podnebje v podsaharski Afriki. Sušam je zaradi izostanka padavin sledila lakota. Tako smo čisto konkretno za lakoto v Afriki krivi tudi mi. Da bo treba nekaj korenito spremeniti, so spoznali tudi v ZDA, kjer se do sedaj uradno niso vključevali v mednarodna prizadevanja za izboljšanje okolja.
Nevarnosti za človeka in okolje se občutijo, ko naraste koncentracija ogljikovega dioksida v zraku preko 450 ppm (delčkov na milijon); trenutno ga je 370 ppm. Po sedanjem trendu porabe energetskih virov, deforestacije in rasti industrije nas bi tja pripeljalo verjetno proti koncu tega stoletja. Posledice bi bile katastrofalne: polarni led bi se stopil, zvišala bi se gladina oceanov, slabe letine, več bolezenskih okužb in prisotne bi bile potencialne nevarnosti na ekosisteme. Svetovna družba bi torej morala dobiti soglasje, da stabilizira vse toplogredne pline v intervalu med 450 in 550 ppm. Ta cilj bi se dalo
doseči šele ob koncu tega stoletja.
Letošnjega zasedanja Mednarodnega sveta za klimatske spremembe se je udeležilo več kot štiristo znanstvenikov in članov delegacij iz sto tridesetih držav. Vse države, prisotne na tem zasedanju, so se obvezale, da bodo poskrbele za ukrepe proti onesnaževanju biosfere. Sprejeli so tudi sklep, da morajo do konca tega stoletja doseči stabilizacijo toplogrednih plinov v ozračju, z znanstvenimi analizami bo pa treba dosežke periodično monitorirati. Pri udejanjanju teh sklepov se pa stvari nekoliko zataknejo, saj na zadnjem srečanju G8 v Nemčiji je predstavnikom uspelo se dogovoriti le za polovično znižanje toplogrednih plinov do leta 2050, za stabilizacijo teh pa ni bilo soglasja.
Vlade vseh držav, vključno z novimi industrijskimi velesilami, se bodo morale še dogovoriti za strategije, ki bi bile najboljše za dosego ciljev, ki so si jih zadale. To bo sprožilo tržne spodbude za znižanje emisij škodljivih plinov, potenciranje znanstvenega raziskovanja na področju porabe primerne vrste energije in prenos novih tehnologij iz bogatih držav na revne. Te strategije nas bodo gotovo manj stale, kot pa če nič ne naredimo.
Marija Ščuka-Kerže
Mama, zlata mama!
Vedno več Italijanov se po ločitvi vrača k mami
V Italiji se odstotek zakonskih zvez, ki se končajo z ločitvijo, povečuje, hkrati pa se vedno več ločenih moških po razpadu zakona zateče nazaj pod varno okrilje svoje matere. Vsak peti
Italijan se tako po ločitvi vrne v domače ognjišče, je poročala STA. “Ločeni moški pogosto nimajo druge izbire; običajno izgubijo stanovanje, ki ga sodniki največkrat dodelijo njihovim nekdanjim soprogam in otrokom. Zaradi plačevanja preživnin pa ostanejo brez sredstev za nakup novega stanovanja, tako daje vrnitev k staršem edina rešitev,” ocenjuje italijanski demograf Massimo Livi Bacci, ki je še dodal: “Izvorna družina je za Italijana opora. V Italiji še vedno obstaja velika solidarnost med generacijami. Družinske vezi so zelo močne. Družine tudi večinoma finančno pomagajo ločenim ženskam." V Italiji seje število ločitev v zadnjih letih podvojilo, odstotek pa je še posebno velik na severu države.
kratka in edina od osmih, ki nam jo je uspelo prehoditi, a občutek, kako izgledata Zreško Pohorje in Rogla, smo pa vseeno dobili.
Ob vrnitvi se je Vitarin prtljažnik med novim, nekoliko močnejšim nalivom spremenil v previjalno mizico, in ko je bila ritka čista in suha, smo se odpeljali še proti dobrih dvajset kilometrov oddaljenemu Črnemu jezeru. Tam nas je čakalo še tričetrt ure hoje v obe smeri, ki je bila zanimiva predvsem zaradi podlage, šotnega barja, in zaradi lepo urejene poti, ki je obiskovalce vodila po lesenih deskah, da se jim (nam) ne bi med hojo preveč udiralo v mehka tla, pa tudi zato, da edinstvene naravne podlage ne bi preveč poškodovali. Na obrežju Črnega jezera smo srečali nam podobno, a številnejšo družino. Oče je naj mlajšo, še ne deset mesecev staro punčko prenašal v nahrbtniku, zraven mame pa sta korakali dve starejši, že šoloobvezni sestrici. Malo smo poklepetali o pohodništvu z malimi otroki, izmenjali nekaj vljudnostnih vprašanj, potem pa smo se vsak po svoje posvetili temu, zaradi česar smo prišli, opazovanju jezera in njegove okolice. Zdravo in bohotno rastlinje je v različnih odtenkih zelene barve z vseh strani objema-
lo zamolklo temno gladino jezera. Mir in tišina. Za naša, onesnaženega zraka vajena pljuča že kar strupeno čisto ozračje. Vsekakor vredno obiska.
S sprehodom nazaj do avtomobila so se naše prve skupne pohodniške počitnice zaključile. Nekoliko jih je pokvarilo slabo vreme, a vseeno smo obkljukali tri pohodniške poti, kar za štiri dni niti ni malo, če prištejem še dva daljša sprehoda in regenerativno namakanje v vroči vodi tamkajšnjih term, pa smo skoraj že presegli pričakovanja.
Mulo se je izkazal za potrpežljivo pohodniško bitje, kar mi veliko pomeni, saj bo večina naših dopustov in počitnic tudi v prihodnje zelo podobnih tem, uspešno zaključenim. Daleč od množic, last minute, ali inclusive, itd. ponudb in čim bližje naravi, ohranjanju stika s samim sabo. Vsaj do Natanove zgodnje pubertete (to je baje zdaj že tam okoli devetih let), ko si bom lahko naravo in stik s samim sabo verjetno nekam vtaknil, in ko se bo treba prilagoditi njegovim novim željam in potrebam. Le kaj bo za devetletne mulce "in" čez devet let?
/konec Nace Novak
Pohodništvo nekoliko drugače (2)
Z "mladičem" na hrbtu po Zreškem Pohorju in okolici
Nedelja je bila pravi dan za naskok na Roglo. Resda je bilo parkirišče pred hotelom Planja zabasano in je vsenaokrog mrgolelo nedeljsko razpoloženih sprehajalcev in počitnikoval cev, kar nama z Jano običajno ni najbolj všeč, a če je bila to cena za lepo vreme, sva jo rade volje plačala in dodala še mastno napitnino. "Samo, da bo Natan O.K.!" je bil najin moto.
Zaradi slabe vesti, ki naju je grizla še od prejšnjega večera, sva ga za tokratni izlet oblekla kot medveda. Rogla se seveda nahaja približno 1100 metrov nad Zrečami, tako da nisva niti najmanj pretiravala, kar se je med potjo samo še potrdilo. Fantina je dobil čez plenice najprej zimske žabe, ki so mu šle še komaj gor, in debel spodnji del trenirke. Zgoraj je imel majico s kratkimi in dolgimi rokavi, volneno jopico in debel zgornji del trenirke s kapuco. Na stopalca sva mu obula še en par toplejših nogavičk in sandale (čevljev mu še nisva kupila), čez vse to in precej nad kolena pa so prišle še Janine tople pohodniške nogavice. Pa trak čez ušesa, seveda.
Stlačiti v vse omenjeno odetega Natana v nahrbtnik je bila tudi prava umetnost. Trakove je bilo treba nekoliko zrahljati, in ker je tistih varnostnih zaponk na otroškem nahrbtniku cel kup, je bilo potrebnega kar nekaj časa, da se to uredi. Natan je medtem besno brcal in sitnaril, kar počne vedno, ko ga staviva noter. Če se ne bi takoj, ko je na hrbtu, vsakič nasmejal do ušes, bi ga v rugzak niti ne silila, a tisti nasmeh in dobra volja ob ritmu hoje povesta vse. Mali v nahrbtniku uživa. Zanimivo mu je in udobno. Dovolj udobno, da ga med vsakim neko-
liko daljšim izletom vsaj za nekaj deset minut zmanjka.
Izmed osmih označenih pohodniških poti na Rogli sem izbral tisto, ki je vodila do 30-metrskega razglednega stolpa na višini 1517 metrov, se spustila do planinskega doma na Pesku in Mašinžage ter
Nekje na polovici stolpa sem naenkrat pomislil, da je takšno vzpenjanje z mladičem na hrbtu precej drzno in neodgovorno. "Kaj če popusti kateri od paskov, kaj če se mali sunkovito nagne v eno stran, kaj če..mi je začelo šibati po glavi. Varovalna ograja se mi je zdela
se prek sedla Komisija in Ostroušcice ponovno povzpela do hotela Planja. Seveda so me ostale, daljše, napornejše in zato zanimivejše poti vlekle kot magnet, a tokrat je šlo za družinsko navezo in tisto nekaj, kar sem nosil na hrbtu, je razmagnetilo vse želje po samopotrjevanju. V predstavitvi izbrane poti je pisalo, da je dolga 6 kilometrov in zahteva uro in pol hoje. Naša "ekspedicija" je za krožni obhod potrebovala dobre tri ure.
Že po petnajstih minutah hoje smo prišli do razglednega stolpa. Tam me je ponovno zavedla do nedavnega veljavna "solo" filozofija. Brez pomislekov sem se začel z Natanom na hrbtu vzpenjati po krožnih stopnicah. Jana je ostala s fotoaparatom v rokah na trdnih tleh.
bilo zelo živahno. Malo najbrž tudi zato, ker se da do omenjenega doma brez težav pripeljati z avtomobilom. Natan je tam prvič v življenju videl osla (takega na štirih nogah, da ne bo pomote - onih na dveh nogah je srečal že kar nekaj), a sva bila nad tem bistveno bolj navdušena midva z Jano, ki sva iz tega naredila cel dogodek. Kakorkoli že, bil je lep osel.
Kratka in šibka ploha nam ni zagrenila življenja. Ker smo s hojo nadaljevali skozi gozd, je bila dovolj že strehica, ki ščiti pred sončnimi žarki, in mali je bil O.K. Po Janinem poročanju je z zanimanjem opazoval okolico, ki je bila nekaj posebnega zaradi neverjetnega števila mravljišč. Metrske kupole, prave metropole mravelj so rasle povsod okoli nas.
"Če tu padeš in obležiš, so te do večera samo še kosti," je rekla Jana in tiho sem se strinjal.
Od najnižje točke pri Mašinžagi smo se začeli vzpenjati in počasi vračati nazaj proti izhodišču krožne poti. Resda je bila
z vsakim korakom bolj nizka in neprimerna, dotrajane lesene stopnice vse bolj negotove. Z eno roko sem nagonsko prijel Natana za nogo, da ga ujamem, če se zgodi karkoli nepredvidljivega.
Na vrhu me je sicer pričakal res veličasten panoramski razgled na vsenaokrog razprostirajoče se, bujno zeleno, z iglavci na gosto poraščeno Pohorje, ki pa mu ni uspelo potlačiti novega neprijetnega občutka zaradi nezrelega dejanja. O tem, kako je vzpon in razgled doživljal Natan, žal ne morem poročati, ker ga nisem videl. Kakšnih pripomb ali pritožb (brc ali cukanj za lase) nisem bil deležen, tako da mu prav hudo vendarle ni moglo biti.
Od razglednega stolpa smo se po prelepi gozdni poti spustili do planinskega doma na Pesku, kjer je