L ali v. Da Slovenci res počasi napredujemo, ni čuda, ker si stavimo sami preranogo zaprek na pot. Ta bi bil rad nekoliko bolj npo starem", drugemu je isto, bodi si starina ali novina — revež ni ne tič, ne miš. Vse mu je prav. Tretji so zopet ljudje, ki bi radi, da se kar čez noč prelevimo ter ne ved_, da postanemo s tetn posebna kasta, hočejo, naj bi izgovarjali „1** vsi, povsodi in vselej. Naglost res ni pridna. Tudi v jeziku se ne da, kar od danes do jutri doseči, da bi vsi izrekali infinitivom končnice in opisovalnim deležnikom „1**. Mnogo je temu krivo, da se je doslej premalo pazilo na to. Vsako zrnece nam mora biti dobrodošlo, če se le da uporabiti v to, da ž njim pomoremo naši mladini in s tem naši sveti stvari do željenega smotra. In baš zaglavljeni zadatek ni najdrobnejše zrnece, koje se mora osnažiti in zdrobiti v lepo belo moko. Da smo uprav v tem mnogo za drugimi narodi, to razvidi morda vsak, kogar bode volja, da prečita te skrotnne vrstice. Žalostno, v istini žalostno, a resnično, povsema resuično polje razgrinja se pred našimi očrai .... povsema pusta, malo obdelana zemlja. Mislimo si samo naobraženi svet, našo, slovensko inteligencijo. Kedo pod milim Bogom izgovarja v navadni konverzaciji glagole v omenjenih oblikah pravilno? Ne trdim, da ne morda v govorih, napitnicah i. t. d.; ali sicer v nikakem drugem slučaji. Inaaino tudi takih mož, kateri so pravi narodnjaki in rodoljubi kakor v drugem tako tudi v tem smislu. Mnogo gg. tovarišev je z menoj istih misli, menira, da tudi istega čina. Dal Bog, da bi bila naša večina, ali bojim se Tudi vsa logika in vsa metodiška pra- vila kažejo, da mora biti tako, kakor jezik res učimo, ne pa po izgovoru. Ni prav tako, kakor je, pač pa je prav, kakeršen bi moral jezik biti. Ali da ne zajdem v to prežalostno stran narodnega našega telesa, smelo zatrjujem, da imamo mož, pravih vrlih mož, kateri govor. našo milo materinščino v istini tako lepo, kakor je res sama lepa. Človek, kateri ima čut in srce za čistost jezika, misli si, čuvši take glasove, da nau doni na uho drobljenje slavčka v tihi, skrivnostni majnikovi noči. Zdi se nam, da so taki glasovi slični žuborenju studenčka v mirnem, bujno zelenem gozdu. To je zares nekaj, kar zvedavost nehote sili, da se nam pozornost obrne tja, od koder se po navadni zavijajoči govorici obolelo uho ozdravlja z milo zvočnirni glasovi predivne naše slovenš.ine. Res, to je nekaj, kar bi nam nioralo biti vsem brez izimka pravi pravcati uzor. Saj uže naš estetiški čut, srce samo nam kaže, da jezik, kakeršen govori naša inteligencija (tudi učitelji) ni takov, kakeršen bi moral biti, to je, ta jezik ni književni naš jezik. Kaj pa je? To je kompot od vseh inogočih dijalektov slovenskih; za podlogo ali bazis mu je pa vsakako dijnlekt rojstvenega kraja ali pa kraja, v kojem je bil kedo izrejen. Tako malo nam je na umu čistota v izreki! Uže uho ^amo nam pravi, da končnice ou, au, eu, in se nikako ne morejo ujemati z blagozvcčjem našega jezika. To res nekako diši po rumunščini .... Da bi se hitreje bližali drugim Jugo-slovanom, ako bi izgovarjali 1, kakor v raznih dijalektih, to je nekaj takega, kakor če kdo trdi, da bi bili Eusi, če bi izgovarjali pridevniški genit. 1. in 3. osebe gen. masc. et neutr. na ago mesto ega. Naši južni bratje Hrvati in Srbi res izrekajo opisovalni deležnik v moškeni spolu jednine na o, koji dodajo deblu nedoločnikovemu; ali je to čisti o, nikdar niti nialo sličen kakemu u. In ta 0 se izgubi precej v drugem spolu in številu povzevši svojo prvotno obliko. Drž6 se pa tega pravila pri všeh na 1 se zvršujočih samostalnikih; v tem, ko se je pri nas kolikor toliko uže ukoreničilo, da rekamo raje stol no sto ali stou. Pri glagolu pa kakor navlašč ne gre in ne gre! Ali pomisli, dragi čitatelj, pomisli, udari se po prsih ter pokliči na ponio- barem prav malo, malo čestico estetiškega čuta ter primerjaj hrvatsko-srbske končnice 6, uo, ao, io in one v naših dijalektih: ou, au, eu, iu. No, zdaj pa sodi sam! Ako se ne bodemo drugače približevali Hrvato-Sibom, no da puščamo svoj jezik neolikan, ta pot je silno čudna. — Lepa, da rečem prelepa navada nekaterih učiteljev je, da izgovarjajo te glagolske oblike pravilno ne samo pri jezikovnem pouku, temveč vedno. Prekrasno bi bilo, da bi je izgovarjali tudi v socijalnem živenji, ali to ni povsodi še mogoče; barem učitelji med sabo in v dotiki z inteligencijo naj bi govorili čisto. Tudi v tem slučaji se tnoramo učiti od sosedov svojih. Glejmo Nemce! Njihova inteligenca govori ined seboj večinoma književno, ne samo s ptujci, temveč v javnosti sploh. Ako se snidejo naobraženi Lahi, govor. po možnosti tudi toskanščino. Hrvatska inteligencija (dakako da narodna) govori književni dijalekt z večine. Kako da ne bi mi, Slovenci, ki tolikokrat in tako radi bobnamo po svoji narodni koži, zakaj ne bi tudi nii jeli uvajati mile književne govorice svoje v društva, da bi oživel pravi književni jezik in se opustila ostrižena in oškrnjana mešanica, kakeršno imamo zdaj. Da učitelj mora v šoli govoriti pravilno, to zahtevajo uže didaktiška in metodiška pravila ter vzgojeslovje. Kako n. pr. naj bode učitelj uzor dovršenosti v jeziku, če sam ne govori boljše od drugih. Nasprotje dokazovati, ali sploh trditi, bil bi pravcati ^unsens*1. Od kod naj mladina sliši lepih oblik ter se jim privadi, fje ne baš iz ust učitelja svojega? Ako učitelj tedaj v šoli govorf in izgovarja čisto, priuči se deca lepemu jeziku, da ne bode ta ali on pozneje debelo gledal, čuvši govorico našo. Paziti pa moramo, da se razširja tudi med drugo ljudstvo. Za to sem pa preje omenil, da mora začeti naš naobraženi svet, potem se uže razširi to v nižje kroge; če se ne začne zgoraj, tudi drugodi ne bode napredka. Da se to zgodf, svetovali bi, naj se v raznih krajih snujejo z domoljubnimi močmi društva, kojim naloga bi bila, da se vsak ud zaveže govoriti čisto in pravilno. Kdor bi se pogrešil, plača v hranilnek novčič za sNarodno Šolo", »Društvo sv. Cirila in Metoda" ali nNarodni dom". Glavni pogoj takovih društev bi bil, da udje izgovarjajo liki mora učitelj v šoli brez izjeme „1" v deležnikih in drugodi, končnice nti" pri glagolih čisto; kajti kadar bode jezik tak tudi v izreki, kakor bi moral biti, pridružiino se lehko južuim bratom. Kakor so se včasih odpravljale nemške usiljenke iz slovenske govorice, potom raznih društev, istim načinom dale bi se zmanjševati omenjene napake v govoru našem. Nadejam se, da so mojih misli skoro vsi gg. tovariši; vsaj nam mora biti čistota jezika v šoli uže radi rodoljubja pri srci, kam li, če to zahtevajo tudi vzgojeslovna pravila. Kakor se nam ne dopada in ne more dopadati naloga, ki je niorda stvarno prav dobra, če je pa nesnažna, tako in še bolj mora se našemu estetiškemu ukusu gabiti spakediana govorica, katerega koli dijalekta. Lehko nam nasprotniki očitajo, (da-si po kriveai) da naš jezik ni narodni jezik, ko smo tako otročje boječi, da se ga bojimo svetu pokazati v popolni njegovi krasoti. Res je, kakor se je uže pisalo, da je edina in edino prava pot, ki se strinja z učnim smotrom in s svrho narodno, da začenjamo izgovarjati „1" povsodi in vselej tako, kakor pišemo. Ne, da bi se strašili truda. Naš narod in nasledniki naši iiam bodo za to gotovo od srca zahvalni. V to svrho pomozi Bog in naša jeklena volja! — Ivo od Nanosa.