nomsko infrastrukturo in proizvajali zmerno inflacijo, ki spodbuja optimalnejšo uporabo obstoječih proizvodnih zmogljivosti.
Zagovorniki modela oblikovanja kapitala dokazujejo, da negativni učinki voja-ikih izdatkov na varčevanje in naložbe prevladajo pozitivni modemizacijski in tehnološki učinek na stopnjo rasti. Za razvite zahodne ekonomije pa naj bi veljalo, da imajo stabilno razmerje med vojaškimi izdatki in skupnimi naložbami države.
Plačilnobilančni model vpliva obrambne porabe na ekonomsko aktivnost dokazuje, da obrambna poraba prikrajša vire in talente najbolj dinamičnim gospodarskim sektorjem. ki praviloma ležijo k izvoznim poslom, ti pa povečujejo ekonomsko rast. Torej pretirano obrambno priz.adcvanje negativno vpliva na ekonomsko rast.
Predstavniki modela tehnološke alokacije zatrjujejo, da izločanje znanstvenih in inženirskih talentov iz civilnega sektorja v vojaško raziskovanje in razvoj (military R&D) negativno učinkuje na inovacije in s tem na razvoj civilnega gospodarstva.
Urednika zbornika opozarjata, da gredo vsi predstavljeni modeli predvsem v smeri iskanja povezave med obrambnimi izdatki in rastjo bruto družbenega proizvoda, le malokrat pa sta omenjeni inflacija in brezposelnost kot posledici obrambne porabe. Tega problema sc lotita urednika v prvem poglavju zbornika.
Ne glede na možen vpliv obrambne porabe na ekonomsko aktivnost določene države lahko ta poraba različno vpliva na različne družbene sloje. Namreč, v smislu »zero sum game« pristopa pomeni povečana obrambna poraba zmanjšanje drugih vladnih izdatkov, torej za kulturo, izobraževanje, znanost, socialo ipd.
V nadaljevanju ztMrnika različni avtorji predstavijo študije primerov posameznih držav (Velika Britanija, Norveška. Japonska. Indija, Južna Koreja. Tajvan. arabske zalivske države), ki sc ukvarjajo z vprašanji politične ekonomije obrambnih izdatkov, kot so vprašanja obrambnih izdatkov in gospodarskega razvoja: modeli vojaških izdatkov; naložbe; povezava med varnostjo, razvojem in blaginjo ter povezava med vojaškim bremenom, ekonomsko rastjo in neenakostjo dohodka.
Metaforično sc lahko izrazimo, da gre v zborniku za politični in ekonomski odnos
med topovi, maslom in razvojem, ki opozarja, da morajo bili prihodnje študije na tem področju tesneje povezane s teorijo »politične strukture in spremembe« oziroma da je treba preseči induktiven pristop k tej problematiki. To jc največji prispevek zbornika, ki pa ima tudi določene omejitve, predvsem kar zadeva »koreladjski koncept«. Korelacije med dinamičnimi vojaškoproračunskimi in ekonomskimi kategorijami namreč vari-irajo v času in prostoru.
Knjiga E. B. Kapsteina ter zbornik S. Chana in A. Mintza (tako kol ludi mnoga druga dela. ki z različnih vidikov zadevajo obramboslovje) imata poleg svoje vsebinske vrednosti Sc dodaten učinek, ki na eni strani opozarja na omejitve obramboslovja kot znanstvene discipline v samostojni državi (širjenje obrambnega establiSmenta nasproti oženju obramboslovne znanstvene skupnosti), na drugi strani pa kliče v doslej obramboslovno domeno druge discipline, v tem primeru ekonomsko znanost, brez katerih bo akademsko obvladovanje obrambnega esiabliSmenla težavno in premalo učinkovito opravilo.
Marjan Maleiič
DANICA FINK HAFNER
Nova družbena gibanja - subjekti politične inovacije
(Znanstvena knjižnica. FDV, Ljubljana 1992)
Trditi jc mogoče, da so družboslovna včdenja zelo spccifična. Ena izmed njihovih posebnosti je ludi, da zelo hitro zastarevajo. Prav zaradi tega se v družboslovju nenehno izpričuje potreba po novih delih, v katerih morajo avtorji osmiSljati že pretečena družbena dogajanja, procese, zakonitosti.
Eno izmed takšnih, omembe vrednih del, ki želi uresničiti pravkar izrečeni smoter, je delo dr. Danice Fink Hafner z naslovom Nova družbena gibanja - subjekti politične
inovacijc. Delo jc v letu 1992 izSlo pri Znanstveni knjižnici FDV v Ljubljani.
Preden bomo poskusili prikazati nekatere bistvene vsebine, o katerih jc v delu govor, opozorimo na nekatere posebnosti avtoričinega dela.
Delo sicer ni izrecno pisano za učitelje družboslovja. Morajo pa ga ti temeljito poznati. O njem morajo (spre)govoriti v pedagoškem procesu.
Avtorica se v delu loteva obravnave za današnji čas sila aktualnih vsebinskih tematik. Tematik, ki žele celovito osvediti pojav, imenovan nova družbena gibanja. Pojav, za katerega jc mogoče reči, da je subjekt politične inovacije. V delu so tematike obravnavane tako na teoretični kot empirični ravni.
V	delu jc opredeljen velik del družboslovnega kategorialncga, pojmovnega aparata. Povedano določneje: opredeljene so kategorije, kol denimo - demokracija, družbena gibanja, pohtična paradigma, pohtična kultura. vrednote itd. Učitelji družboslovja morajo dobro poznati vsebine navedenih kategorij.
Povedati je Sc treba, da jc delo opremljeno s številnimi referenčnimi viri, ki jih je avtorica uporabila za njegov nastanek. In zelo zaželeno (nujno) jc, da so (bi bili) učitelji družboslovja zelo dobri poznavalci tudi slednjega.
O katerih konkretnejših, bistvenih vsebinah jc torej v delu govor?
V	uvodnem delu avtorica predstavi vzročne motive nastanka dela. Spregovori o analitičnem modelu, ki ji bo koristil pri raziskovalnem delu. Utemeljuje, da so nova družbena gibanja, ki so v sodobnih družbah vzni-knila v sedemdesetih letih oziroma na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. izrazila, producirala in hkrati bila proizvod kulturnozgodovinskih sprememb v teh družbah. Izreče, da bo posvetila posebno pozornost eni zvrsti subjektov političnih inovacij - novim družbenim gibanjem. Zastavlja si vprašanje, kakšen pojav so (nova) družbena gibanja? Po katerih značilnostih so »družbena gibanja« in v čem so »nova«? Sodi, da sodobna slovenska družba (kot tudi druge postsocialistične družbe) ni niti tradicionalna niti moderna v izvornem pomenu izraza.
V	drugem poglavju sc posveča razmišljanje o novih družbenih gibanjih kot subjektih preobrazbe (socialističnega) političnega reda. V tem kontekstu je Sc posebej smotrno
poudariti njeno opozorilo o drugačnosti novih družbenih gibanj. Ta so (tudi) poosebljala razkrajanje podložniSke politične kulture.
V	tretjem poglavju se bralec lahko sreča z avtoričinimi razmisleki o politično-kultur-nem in normativnem kontekstu preobrazbe socialističnega političnega sistema v Sloveniji v osemdesetih letih. Seveda ni mogoče zaradi prostorske omejenosti prikazali vseh avtoričinih tovrstnih razmislekov. Opozorimo Ic. da sc je v tem kontekstu (Sc) zlasti in zelo zanimivo pobližc zadržati pri mnenjih Slovencev o pojavu novih družbenih gibanj pri nas. Avtorica namreč to tematiko obravnava z navedbo številnih empiričnih podatkov.
Četrto poglavje svoje publikacije pa posveča obravnavi politične elite. To obravnava v kontekstu preobrazbe socialističnega političnega sistema na Slovenskem.
V	petem poglavju jo nova družbena gibanja zanimajo v vlogi subjektov političnih inovacij na Slovenskem v osemdesetih letih. Pri prikazu pluralnosti novih družbenih gibanj svojo pozornosi še posebej osredotoča k enemu izmed takšnih gibanj, ki je na Slovenskem vzniknilo v prejšnjem desetletju. Če ga poimenujemo konkretneje: gre za mirovno gibanje na Slovenskem.
In prav temu namenja svojo globljo raziskovalno pozornost. Torej je Se tudi v naslednjem poglavju govor o leh vsebinah.
Te so zdaj šc osvetljene na konkretnejši, empirični ravni. Avtorica sc zdaj Sc loteva analize političnega procesa razpravljanja in odločanja o pobudi mirovnikov za legalizacijo pravice do ugovora vesti.
Tako kot lahko za sleherno publikacijo rečemo, da je sestavljena iz uvodnega dela (to je napovedi vsebin, ki jih bo obravnavala), glavnega dela (to je same vsebinske obravnave različnih vsebin) in sklepnega dela (to je sklenitve sinteze vsebinske obravnave), velja izrečeno ludi za publikacijo dr. Finkove. Ta v svojem sklepnem delu Sc zelo zanimivo govori o posebnostih politične modernizacije na Slovenskem. Kar jc ludi v tem kontekstu pomembno, je: avtorica opozarja, da je bilo spreminjanje prevladujoče politične kulture eden najpomembnejših dejavnikov globalne politične modernizacije v našem družbenem prostoru. Spreminjanje politične kulture jc potekalo kot prehod od scrvilnc k participativni. Pridajmo
šc, da proccs spreminjanja politične kulture (njenega presnavljanja) v našem družbenem prostoru še ni končan. Še vse preveč so prisotni recidivi politične kulture, ki jo je mogoče (po)imenovati servilna. To je (bo) nujno preseči.
Upam, da bo la prikaz vsebin, čeprav jc zaradi svoje prostorske omejenosti površinski. marsikaterega bralca prepričal, da bo prebral avtoričino delo. Želim si, da bi bilo med njegovimi bralci tudi zelo veliko učiteljev družboslovja.
Alojzija Zidan
G. AMBROSINI
Referendum
Bollati Boringhieri. Torino 199.^
Institucija referenduma žc dolgo vrsto let privlači pravna in politološka peresa. Tudi slovenska pravna in politološka misel je pred nedavnim zarezala v to teoretično in politično-izvedbeno izzivno problematiko. F. Grad, D. Zaje, I. Kaučič so 1990. leta v okviru Instituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani izdali kratko, a vsebinsko zaokroženo monografsko študijo Referendum in sprejem nove ustave. Vsakdo, ki sc ukvarja z referendumom, ni mogel tudi mimo zbornika Rcferendums (A Comparative Study of Practice and Theory), ki je izšel pri American Enterprise Institute for Public Policy Research v Washingtonu. Italijanski družboslovci, pravniki, sociologi, politologi, statistiki so v letu 1991 pripravili v okviru Socicta italiana di studi eletorali (SISE) mednarodni simpozij na temo Demokracija in referendum.
Prav pred nedavnim pa je v Italiji zagledala luč sveta monografija Giangiulia Ambro-sinija Referendum (149 strani). Ambrosini nas že v uvodu svoje študije »začara« s stavkom: »Referendum je poslal magična beseda«. Seveda nas branje Ambrosinijevc monografije kaj hitro potisne na realna tla in tako spoznamo, da v instituciji referenduma ni nič magičnega, v referendumu ni nobene
skrivne in neumljive politične moči ali vpliva. Ambrosini ni nikakršen »referendumski gorečnež«. S hladno pravno logiko nam razkriva možnosti, pa tudi meje referenduma, ki ga vsekakor šteje za pomemben pravni instrument političnega sistema. Z referendumom vrniti politiko državljanu? Ambrosi-nijcv odgovor na lo vprašanje ni enosmisel-no. Zaveda se ludi drugih mehanizmov in institucij političnega sistema, še zlasti italijanskega političnega sistema, ki je danes s svojo bolno parlilokracijo, konipcijskimi aferami in klienielizmom v globoki politični, družbeni in moralni krizi.
Avtor Giangiulio Ambrosini jc svojo Studijo. v kateri pravni pristop prevladuje nad politološkim, razdelil v pet poglavij: Nastanek referenduma v političnem sistemu Italije; Delovanje referenduma; Izidi referendumov od leta 1970 do danes; Aktualnost in perspektiva referenduma; Odločitve ustavnega sodišča o referendumih. Družboslovno branje Ambrosinijevega Referenduma razkriva tele značilnosti knjige: a) analitično razmišljanje o referendumu kot instituciji neposredne demokracije, b) primerjalno pravni in delno ludi primerjalno politološki pristop. c) zelo ilustrativno zgodovinsko prikazovanje referendumov v Italiji, č) bogato faktografsko gradivo, podkrepljeno s statističnimi analizami, d) umestitev referenduma v splošno italijansko politično prizorišče. Ob vsem tem pa vendar pogrešam bolj poglobljeno analizo delovanja italijaaskega parlamenta.
Republiko Italijo čakajo v letu 1993 številni referendumi. Ce jc včasih kakšen kmetovalec govoril o »hroSčcvem letu«, italijanski državljan danes lahko govori o letu 1993 kol o »letu referendumov«. Obeta se mu torej malodane politično potratna prava spomladanska sezona referendumov. Italijanski politični sistem, že dolgo časa ujet vsaj delno zastarelo ustavo iz 1948. leta in v sprcneve-davo politično voljo političnih strank, bo v kratkem zelo pogosto vabil k referendumskemu izjasnjevanju. Izidi referendumov bodo važen mejnik v življenju italijanske republike. Nc nazadnje imam lu v mislih referendum, ki se tiče italijanskega volilnega sistema. Zapletenost volilnih sistemov vodi v ugotovitev, da so referendumska vprašanja v zvezi z volitvami pravzaprav bolj ekspertna (strokovna vprašanja, vprašanja za pravne in politične vedcže), ne pa toliko