Tone Zagore:- Konradova mati Kot vsak človek na svetu je imel tudi Žagarjev Konrad iz Presečne svo­ jo mater in svojega očeta. Oba je imel rad, čeprav oče ni nič kaj dobro skrbel ra malega fanta, kajti očetu se je zdelo, da to pač ni njegova dolžnost, ker s Konradovo materjo ni bil poročen. To­ da k njej je vedno zahajal in zdelo se je, da jo ima rad. Tudi fantka je kdaj pa kdaj vzel v naročje in se poigra­ val z njim, medtem ko je mati kuhala večerjo, ali pospravljala po hiši. Več let je Gregorjev Martin zahajal k Zagarjevi Mari. V borni kmečki hiši, v kateri je živela Mara s svojim sinč­ kom, je včasih brlela petrolejka pozno v noč in ljudje so se spotikali ob njo, češ, ali ji je po vsej njeni revščini po­ trebno, da sprejema k sebi Gregorje­ vega Martina in ga hrani, ko včasih še eama z otrokom nima kaj jesti. A ljud­ je so jo sodili krivično. Nikoli se ni nihče vprašal, kako bi storil sam, če bi bil na njenem mestu, ali bi se od­ povedal vsemu ali pa bi bilo njegovo življenje še slabše, kot je bilo Marino. Tudi sama se je tega zavedala, zato se ni dosti menila za obrekovanje lju­ di. Vsak človek ima pravico živeti, ka­ kor mu je najbolj drago. Nihče ne mo­ re spremljati njegovih nagibov in urav­ navati njegovih čustev. Vsakomur je svet lep po svoje, saj ga gleda z last­ nimi očmi. In, kar je v srcu lepega ali grenkega, kjer so skriti spomini boga­ tega ali revnega, tja ne more posegati nihče. Ce se Mara in Martin nista poročila, sta imela za gotovo nek vzrok. Morda za to nista imela denarja, mogoče pa ju je bilo strah zaživeti skupaj v skup­ ni revščini. A nekaj ju je vezalo, za­ radi česar se nista mogla nikoli ločiti. To je bil Konrad, majhen, svetlolas kodrast fantek, živ in dober v svojem otroškem srcu. Reven, a lep je bil Marin svet. Toda ne za dolgo. Tisoč devetsto štiriinštiri- desetcga leta spomladi je Martin odšel v partizane. Preden je šel, ji je neko­ liko v skrbeh naročil: »Mara, pazi na Konrada. Morda se ne bova več videla. Nisva poročena, a kljub temu se imava rada...« »Res je, Martin« je ihte odgovorila Mara. »Ne boj se, pazila bom na Kon­ rada. Tako rada ga imam!« »Da, najin je. Se še spomniš, kako lepo je bilo takrat, ko si ga prinesla v to hišo? Štirinajst dni je bil star, ko so te z njim nagnali od doma. Nfei se bala. Rada si šla v to hišo in zmeraj se mi je zdelo da je najina.« »Morda bo nekoč najina. Ko bo ko­ nec vojne, bo na Kozjanskem gotovo lepše. Lahko se bova poročila in ljudje me ne- bodo več obrekovali. Saj vidiš, kako surovi so z menoj vsepovsod,« je tožila Mara. »Celo sestre me sovražijo in ne prizanesejo niti otroku.« Martin jo je tiho poslušal. Kdaj pa kdaj je potrepljal Maro po hrbtu in jo stisnil k sebi. Težko mu je bilo, da bi bil skoraj tudi sam zajokal. Pa ni. Prej je stisnil Mari roko in se zgubil v temi. Pomlad je tistega leta kmalu minila, tudi poletje in jesen. Martin je večkrat prihajal k Mari in Konradu, jima vča­ sih prinesel kakšno malenkost, ki jo je zaplenil v borbah z Nemci ali ustaši, ki so takrat le še bolj poredkoma haj­ kah po Kozjanskem, največkrat pa je prišel praznih rok in pripeljal s seboj še kakšnega svojega tovariša. Mara mu je dala, kar je pač imela. Četudi sta bila zaradi tega kdaj lačna s Konra­ dom, ji ni bilo nikoli žal za hlebcem ajdovega ali rženega kruha. Decembra nekega dne je Martin spet pn.šel. Zatrjeval je Mari, da bo kmalu' konec vojne in potlej se bosta gotovo poročila. Toda Maro je bilo strah teh Martinovih besed. Raje bi videla, ko bi ji Martin tega ne bil pripovedoval. A poslušala ga je rada, pa naj je govoril karkoli že. Ko se je tokrat poslavljal od Mare, je rekel na pol v šali: »Ne pozabi speči potico! Novo leto bo kmalu tu. Prihodnje leto ga bova ob­ hajala že v svobodi.« Mara je res spekla potico za novo leto. Tudi Konrad ji je pri tem poma­ gal. A ko je v bližnji hosti nabiral dračje za peč, je opazil dolgo kolono ustaše v, oboroženih s strojnicami, ki so se vse hitreje približevali vasi. Ko je deček povedal svoji materi, kaj je vi­ del, ga je vsa presunjena stisnila k sebi in dejala s tihim, preplašenim gla­ som: »Da bi le ne bilo kaj hudega! Ce pri­ dejo v vas, nam \>odo gotovo spet vse pokradli in ...« »Mama, kajne da ne bodo streljali ljudi pred šolo, kot so jih zadnjič?« je Konrad na pol v joku prekinil svojo mater. Mati je samo skomignila z rameni. Ni vedela, kaj odgovoriti. Pri ustaših je bilo vse mogoče, samo nič dobrega ne. Sedla je za peč in se žalostna zazrla skozi okno v bližnji gozd. Mislila je na Martina in na borbo med partizani in ustaši, ki je bila neizogibna. Tako zelo jo je bilo strah, kot še nikoli po­ prej. Le s težavo je spekla kruh in pripravila večerjo.. Ko sta Konrad in mati povečerjala, sta sedla na peč, kot je to pozimi na kmetih navada in začela kramljati o drobnih vsakdanjih stvareh. Tedaj pa se je nenadoma oglasil nekje blizu rafal iz strojnice. Mati je skočila s peči in ugasnila petrolejko. Konrad je za­ čel jokati. Prosil je mater, da bi šla k sosedu, toda mati ni hotela iti ni­ kamor. Dvignila je dečka v naročje in ga tesno prižela k sebi. Tudi njo je bilo strah. Streljanje zunaj je bilo vse močnejše. Kdaj pa kdaj je bilo slišati krik in spet streljanje. Vsak hip je kdo padel, ustaš ali partizan. Toda kaj zdaj? Nekdo je s puškinim kopitom udaril po veznih vratih Mari­ ne hiše. Kmalu je sledil drug udarec. Ključavnica na vratih je popustila in vrata so z vso silo tre.ščila ob zid. Kon­ rad je začel silovito jokati in se še moč­ neje oklenil materinega vratu. Tedaj sta skozi hišna vrata skočila dva usta­ ška vojaka z baterijama in naperje­ nima brzostrelkama v rokah. Ko sta zagledala na peči Maro in njenega ih- tečega otroka, sta za trenutek obstala kot okamenela. Iz njunih baterij je po­ šastno žarela svetloba, proti nedolžni­ ma žrtvama. Nato je eden od njiju zakričal: »Gde su partizani!?« — »Ni jih ...« je komaj odgovorila Konradova mati. »Tukaj jih ni.« Tedaj sta ustaša skočila na peč in pograbila otroka. Bila sta močnejša od matere. Strgala sta ji Konrada iz rok in eden ga je s škornjem sunil skozi vrata. Mati se je borila, a brez uspeha. Ko je bil Konrad že zunaj v temi, je zaslišal presunljiv materin krik. Sa­ mo enkrat je zavpila, drugo je bilo že ječanje, ki se je hitro spremenilo v težko nepopisno umiranje. Mati! Edino kar je Konrad imel, so mu ustaši na Silvestrov večer tisoč devet sto štiriinštiridesetega leta zaklali. Ko je drugega dne zjutraj prišel Kon­ rad s sosedovim hlapcem v hišo, je zagledal mater ležati na tleh v krvi, z razmršenimi lasmi, tu in tam zlep­ ljenimi s strnjeno krvjo. Planil je k njej in jo začel tresti za roko. Jokal je a njegove solze je niso prebudile. Le­ žala je sredi hiše zaskrbljena a mrtva. Kdo ve, na kaj je mislila v zadnjem trenutku svojega življenja. Mogoče na Martina, če tudi umira v tem trenutku, ali na svojega malega, ljubljenega otroka. Mali Konrad je nekaj dni hodil k zmrznjeni gomili svoje matere in tam jokal. Čakal je Gregorjevega Martina, svojega očeta, če bo prišel od kod^ & tudi njega ni büo več od nikoder. 60-Ielnîca Mo2frsfie Itoče Preden se poslovi leto od nas, je umestno, da se spomnimo 60-letn:ce priljubljene turistične postojanke na Goleh nad Mozirjem — Moz rske koče. Spomladi leta 1893 so ustanovili v Ljubljani Slovensko planinsko društvo (SPD) in že 28. avgusta istega leta je bil v Mozirju ustanovni občni zbor Sa­ vinjske podružnice SPD. Pripravil ga je poverjenik društva, gornjegrajski nadučitelj Franc Kocbek, ki je bil tu­ di izvoljen za načelnika. Svoj sedež je podružnica imela v Gornjem gradu. Leta 1925 so ga prestavili v Celje, kjer je še sedaj. Kocbek je bil načelnik podružnice nepretrgoma do leta 1927, ko se je za ponovno izvolitev zahvalil. Od tega leta dalje so načelniki podniž- nice Celjani. Da bi usmerili turiste v Golti, jim je bilo treba nuditi na njih zavetišče. Podružnica pa ni imela sredstev, da bi zgradila kočo, zato je Kocbek pri ljub­ ljanskem škofu Missiji izprosU dovo­ ljenje, da so se smeli turisti zatekati v lovsko kočo na Golteh. To pa ni bilo dolgo potrebno, zakaj I^ocbek je nago­ voril Moziirjane, da so leta 1896 posita- vili na Golteh Mozirsko kočo. V Kro­ niki trga Mozirje beremo: Za zgraditev slednje, t. j. Mozirske koče moramo omeniti požrtvovalnost in zasluge trža- na Leopolda Goričarja, in potem: Za vzdrževanje te planinske postojanke do današnjega dneva (t. j. 1. 1926) pa si je stekel največjih zaslug naš tržan Mar­ tin Suster, ki je neutrudljiv posetnik planinskega zavetišča našega na Med- vedjaku, kjer mu bajne gorske vile ba­ je pomlajajo vedno telo in srce. Ta koča je odgovarjala potrebam skoraj četrt stoletja, zakaj šele leta 1920 jo je bilo treba povečati. Kocbek piše o njej v Savinjskih Alpah: Mo­ zirska koča (1344) stoji pod Loko na Golteh nad Mozirjem Zgrajena je bila leta 1896, povečana pa leta 1920. Koč* ima obednico s kuhinjo, eno sobo s 4 posteljami, v podstrešju sobo z 2 po­ steljama in skupno ležišče s 6 žimnica- mi. Studenec se nahaja zahodno od koče, 20 minut oddaljen. Koča je oskr­ bovana od 1. julija do 15. septembra. V stari Jugoslaviji se je turizem to­ liko razvil, da je podružnica leta 193t zgradla vzhodno od stare koče nove, v katero so preselili kuhinjo in jedil-' nico, v podstrešju pa pripravili skupne ležišče. Kljub temu je bil takratni oskrbnik Lovro Les jak vedno v stiski, kako prenočiti vedno večje število tu­ ristov, pa tudi smučarjev, ki so našli na Golteh prav pripravne terene. Zato je kar na svojo roko leta 1935 zgradil tako imenovano Lovretovo kočo v ju­ govzhodni smeri od prve koče. Toda V njegovih rokah je ostala le tri leta. Kupila jo je podružnica, tem laže, ker se je Lovre preselil. Tako je bilo stanje na Golteh ob prl- četku druge svetovne vojne. Medtem so avgusta 1942 zgorele vse tri stavbe; ne da bi bile med vojno obnovljene. Takoj po vojni so postavili na me­ stu nekdanje Lovretove koče lep pla­ ninski dom, ki mu pa usoda ni bila mila. Dne 5. julija 1950 je nastal na Golteh po neprevidnosti velik gozdni požar, čigar žrtev je bil p>oleg štirih stavb pastirskega naselja tudi novi planinski dom. In zopet je bilo treba graditi. Ze pri­ hodnje leto je stal nov dom, ki na­ pravi na vsakega obiskovalca prav prijeten vtis. In še ena novost! Leta 1953 so postavili na mestu prve koče prostoren dom, ki nosi ime Smučarsldl dom XIV. divizije. Tako je ustreženo p>otrebam turistor in smučarjev v vsakem pogledu. Želeti bi le bilo, da bi stavbama bila usoda poslej milejša, kakor je bua doslej. Antični spomenilil Vitanja Bogata prazgodovina naših krajev se odraža v neštetih večjih in manjših najdbah, posejanih širom po Sloveniji. Imamo predele kot Kočevje, okolica Planine, prostor med Savinjo in Savo in okolica Vitanja, kjer so izkopanine redke, ali pa jih ni. Važni so ti »otoki«, ker tudi v antiki niso predstavljali Rimljanom strateških točk in se ti za­ nje niso zanimali. Zato je vsaj del prejšnjega prebivalstva — Keltov, ob­ držal v teh odročnih pokrajinah svoje običaje. Tako nam lahko vitanjsko rimskodobno gradivo osvetli, kako so Kelti stopnjema pronicali v rimsko omiko. Kelti so bili močan prazgodovinski narod s svojim družbenim redom, ki je služil za vzor kasnejšemu fevdalnemu. Ločili so se torej v plemstvo, oprode in kmete. Gradili so svoja utrjena gradišča z močnimi obzidji. Vladarji okrožij so v I. stoletju pred n. št. pri­ čeli ko\'ati srohr" denar, v katerega so vtisnili svoje ime. Kotlina, v kateri leži Vitanje, je sko­ raj od vseh strani zaprta z visokimi hribi. Tako je težko verjetno, da bi v prazgodovini peljala pot po soteski Hu- dinje, kot danes. Pot se je vila verjetno po obronkih Paškega Kozjaka in Po­ horja. Se danes je med ljudstvom živa govorica o »rimski cesti«. Ta naj bi vodila visoko nad dolino. Po antičnem zemljevidu »Tabuli Peutingeriani« je vodila cesta Celeia—Colatio (Slovenj Gradec) v neposredni bližini Vitanja. Tu naj bi ležalo, če je starejše mne­ nje pravilno, mesto Upellae. Oddaljeno je bilo od Celja 21 km, in od Slovenj Gradca 24 km. Čeprav sedaj iščejo Upellae v bližini Velenja, je vendarle Ireba obe mnenji preveriti. Verjetno je proti Vitanju vodila pot, ki se je odcepila pri Stranicah od an­ Skica vklesane podobe K^ta na nagrobniku iz Vitanja tične ceste Celeia—Petovio in se dvig­ nila k dvojni planoti pri Sv. Vidu naé Vitanjem. Lani so na nižji planoti od­ krili grob, obdan s škriljastimi plošča­ mi. Zal je raziskovalec prišel prepozno, da bi mogel rešiti gradivo. Se kosti umrlega so izginile neznano kam. Ostal Skica ostanka rimskega groba pri Šentvidu je le prazen grob in nekaj obdajajočih plošč. Verjetno pa ta grob ni bil osam­ ljen, kajti v začetku tega stoletja se 20 metrov severneje odkrili dvoje na­ grobnikov. Rimska navada je bila, da so pokopavali ob cestah. Tako je lahke nižja planota obširno grobišče pred naselbino. Verjetno so od tod pripeljali dvoje nagrobnikov, ki so danes vzidani v Vitanju. Ohranjena imena na teh nagrobnikih so le v dveh primerih rimska. In sicer je to Silvanus Maxima in Septimius Secundinus, vojak II. ital­ ske legije. Na ostalih napisih so imena izključno keltska: Bardo, Messor, Catur, Restumarus, Armianus, Dumba, Mogia, Loucita itd. Nadvse zanimiv je tipično keltski nagrobnik, do l metra visok steber, na katerem je upodobljen pokojnik. Na­ grobnik nima napisa in so podobni napisi silno redki. V Sloveniji jih po­ znamo le iz Vitanja, Trojan in Trsta. Tudi drugod po Evropi ni podobnega vitanjskemu. Na vitanjskem spome­ niku je namreč ob strani glavne figure še dvoje moških postav. Izdelava figur je zelo primitivna. Zaradi tega je pa ravno nagrobnik zanimiv. Keltski spomeniki se niso mogli ohra­ niti, ker so bili leseni. Vitanjski na­ grobnik je nastal pod rimskim vpli­ vom. Vendar je ohranil bolj kakor ka­ teri drugi shematizacijo oseb in je glava podobe na desni strani izdelana po istem vzoru, kot so izdelovali obra­ ze že stoletja prej, tako na svetovno- znani vaški situli. Ravno v tem pa je važnost nagrobnika, ker predstavlja vez med dvema zgodovinskima epohama. Prazgodovinska koncepcija in rimski vzor sta kumovala izdelku tako, da bo vitanjski spomenik važen člen v po­ znavanju provincionalne rimske do­ mače umetnosti. Da nagrobnik ne bi ostal osamljen, bo potrebno v prihodnje usmeriti po­ zornost vseh, še posebej pa domačinov, da tudi najmanjšo najdbo prijavijo mu­ zeju ali strokovnjaku. Majhen trud bi bil lahko sčasoma bogato poplačan. Koftek V., Petru P. FRAN ROS: TRDI OREHI za bistre glave UGANKE 1. Okrogla je, a žoga ni, čeprav ni brez lupine. Prijetno usta nam sladi, ko nudi vitamine. Iz krhljev je sestavljena, nam z juga je nabavljena. ' 2. Vrh strehe noč in dan čepim in kot da pipico kadim, iz mene večkrat leze dim, pod njim pa človek si pogrel pozimi bo telo vesel in še kosilo toplo imel. 3. Po eni-strani vsa sem bela. Obrni me! In razodela se lepa ti podoba bo. A ti ovlaži me z vodo in me pritisni na ovoj, poženi v rdeči me zaboj in ko črn poljub dobirn, lahko v široki svet zletim! 4. Pišem dobro, toda brati nikdar ne bom mogel znati. Vsa lesena mi je koža, a svinčeno imam srce. Strah me je ostrine noža, ki me žre od dne do dne, končno pa do kraja sne. 5. Človeku na nosu sedimo, ušes se njegovih držimo, nejasni pogled mu ostrimo, dokler se nekoč ne zdrobimo. 6. Moj dom je žep. Vogale štiri imam. Prijelna vloga ni, ki jo igram. Z menoj si nos prijema marsikdo in meni prepusti, kar ni lepó, da prav mehko v tkanino bo zavito, kar naj ostalo bi pred svetom skrito. 7. Zelo okrogel se vam zdim, tako da se že kar valim. Ce moj želodec kdaj je prazen, mi glas zveneč je in prijazen, ko pa docela sem nalit, mi govor tih je kot ubit. Skoz odprtino sok mi lije, naj s pametjo ga človek pije! Rešitev: 1. pomarariča, 2. dimnik, 3. •poštna znamka, 4. svinčnik, 5. očala, иб. žepni robec, 7. vinski sod. TRGOVSKO PODJETJE j CELJE, STANETOVA 19 nudi raznovrstno usnje in čevljarske potrebščine ter se priporoča za obisk in nakup. — Želimo kupcem in dobaviteljem srečno novo leto 1957 Lesnina - Ljubljana PRODAJALNA CELJE — Telefon 26-14, 23-48 nudi vseh vrst pohištva, pisarniške opreme, les in lesne izdelke po naj­ nižjih cenah. — Svojim odjemalcem in dobaviteljem žeU srečno novo leto 1957 AVTOOBNOVA CELJE - MEDLOG želi svojim cenjenim strankam in vsemu delovnemu ljudstvu mnogo sreče in uspehov v novem letu 1957