Psihologija Bečaj, Kovačev, Vizjak-Pavšič, Musek, Rajkovič, Zabukovec, Polič, Hojnik-Zupanc Mednarodno društvo T Masaryk Rus, Zumr, Opat, Fauchcr, Gantar-Godina Filozofija Muhovič, Toth, Pihler, Kreft Družboslovje Mcncej, Lešnik, Zalar, Ščetinina-Scver Prevodi
Primorac, Kopic
G.
časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved
z 40776
Anthropos
leto 1995 letnik 27 številka 5-6
Psihologija
Mednarodno društvo T. G. Masaryk
Filozofija Družboslovje Prevodi Povzetki
ČASOPIS ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO TER ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH VED
Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev.
Izdajateljski svet:
dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cvetka Mlakar, dr. Janek Musek, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr. Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek.
Člani redakcije:
dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Čarni (sociologija), dr. France Čeme (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija).
Odgovorni urednik: dr. Janek Musek, dr. Vojan Rus, dr. Frane Jerman
Tehnična urednica in tajnica uredništva: Janja Rebolj
Lektor: Mihael Hvastja
Angleške povzetke prevedel: Andrej Turk
Članki so recenzirani.
Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija:
Anthropos, Filozofska fakulteta. Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 2; telefon 17 69 200
Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun
50100-678-46236
Cena te številke je 1000 tolarjev.
Oblikovanje ovitka: d.i.a. Metka Žerovnik Računalniški prelom: MEDIT d.o.o., Notranje Gorice Tisk: SKUŠEK
Naklada: 1000 izvodov
Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo
Časopis izhaja s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo, Ministstva za kulturo in
Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani.
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-222/92 mb z dne 4. 3. 92 šteje časopis ANTHROPOS za proizvod od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 davka od prometa proizvodov in storitev.
VSEBINA (Anthropos št. 5-6/1995)
I.	PSIHOLOGIJA
5-28	Janez Bečaj: Socialna realnost, socialne predstave, socialni
konstrukcionizem - v čem je razlika med njimi? 29-46	Asja Nina Kovačev: Filogeneza in ontogeneza sebstva in identitete
47-67	Mojca Vizjak Pavšič, Janek Musek. Vladislav Rajkovič:
Razumljivost baz znanja kot dejavnik učinkovitosti eksperimentalnih sistemov za podporo odločanju 68-81	Vlasta Zahukovcc, Marko Polič: Stališča mladostnikov do denarja in
denarnih vprašanj
82-90	Ida Hojnik-Zupanc: Poskus empiričnega vrednotenja zasebnega in
osebnega prostora
II.	MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK
91-94	Vojan Rus: Mednarodno društvo T. G. Masaryk
95	Pismo, ki ga je poslal kabinet predsednika Češke Republike po naročilu predsednika Vaclava Havela
96	Razglas udeležencev mednarodne znanstvene konference
97-101	Josef Zumr: Thomas G. Masaryk - Filozof humanosti in demokracije
(nujnost njegove misli za srednjo Evropo) 102-111 Jaroslav Opat: T. G. Masaryk, analitik krize demokracije nove dobe. 112-119 Evzen Vaclav Faucher: Zakaj se v Franciji po letu 1948 ni govorilo o Masaryku?
120-130 Irena Gantar Godina: T. G. Masaryk kot mislec in Slovenci
III.	FILOZOFIJA
131-154 Jožef Muhovič: Likovna umetnost kol področje semiotične artikulacije 155-171 Cvetka Toth: Kritična ontologija kot obnova naravnega realizma 172-190 Borut Pihler: "Technc - poiesis - praxis - dynamis - phainomcnon -
logos - hcrmencia - diaphora - l'chnos" 191-197 Lev Kreft: Perspektive filozofije
IV.	DRUŽBOSLOVJE
198-212 Mirjam Mcnccj: Duša umrlega kot žival pri starih Slovanih 213-225 Avgust Lešnik: Socialna demokracija na razpotju v letih 1919-1923 226-242 Boštjan Zalar: Liberalizem in človekove pravice 243-248 Katarina Ščctinina Sever: Antične teorije o glasbi
V.	PREVODI
249-255 Zoran Primorac: Inhcrcntnost geometrije v konceptu prostora kot
samostojne entitete 256-260 Mario Kopič: Heglova dialektika samozavedanja
VII. POVZETKI
PRI NASTAJANJU TE ŠTEVILKE SMO SI POMAGALI Z BESANO PODJETJA AMEBIS
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
Socialna realnost, socialne predstave, socialni konstrukcionizem - v čem je razlika med njimi?
JANEZ REČ A J
POVZETEK
Socialne predstave in socialni konstrukcionizem sta pojava, značilna za sodobno socialno psihologijo. Podobna sta klasičnemu pojmu socialne realnosti. Postavlja se vprašanje, v čem se omenjeni pojavi pravzaprav razlikujejo. Analiza nam pokaže, da imajo precej enakih lastnosti: vsi trije pojavi so nadosebni, relativno stabilni, socialno konstruirani in vez.ani na socialno interakcijo. Nekaj razlik najdemo v njihovih funkcijah, ki pa so precej nejasne, pestre in segajo od poenostavljanja prekompliciranega okolja pa do strukturiranja okolja in redukcije anksioznosti.
Analiza na osnovi Piagetovega modela odnosa med organskimi regulacijami in kognitivnimi procesi, s katerim lahko določimo motivacijsko osnovo tovrstnih pojavov, pokaže, da utegne iti za en sam pojav, ki ga je mogoče uvrstiti v širši strukturni model okolja in katerega funkcija je kategorizacija okolja. Poenostavljanje prekompleksnega okolja lahko zavrnemo in prav tako reduciranje človekove anksioznosti. S pomočjo Piagetovega modela je mogoče dokazovati prav nasprotno, da namreč tovrstni pojavi anksioz.nost povzročajo. Socialna realnost, socialne predstave in socialni konstrukcionizem bi lahko torej bili le trije različni vidiki istega pojava.
ABSTRACT
SOCIAL REALITY, SOCIAL CONCEPTS, SOCIAL CONSTRUCTIONISM AND THE
DIFFERENCE BETWEEN THEM
Social concepts and social constructionism, which are typical phenomena in modern social psychology, both resemble the classical notion of social reality. A question arises as to the difference between the three phenomena. An analysis shows that they possess several attributes in common, all being super-personal, relatively stable, socially structured and dependent on social interaction. Although some differences can be found in their functions, these are rather unclear and variegated, ranging from the simplification of the over-complicated environment to the structuring of the environment and the reduction of anxiousness. An analysis based on Piaget's model of the relationship between organic regulations and cognitive processes, by means of which we can determine the motivational basis of such phenomena, suggests that we may be dealing with one and the same phenomenon. The function of this phenomenon, which can be classified into a wider structural model of the environment, is the categorisation of environment. We can refute the simplification of the over-complex environment as well as the reduction of human anxiousness. Indeed, by means of Piaget's model it is possible
to prove the opposite, that is, that anxiety is caused hy such phenomena. Social reality, social concepts and social constructionism could, therefore, he three different aspects o f one and the same phenomenon.
Med pomembne značilnosti sodobne socialne psihologije gotovo spada povečano zanimanje za socialnopsihološke pojave, ki jih je mogoče označili kot supraindivi-dualne. Predvsem mislimo na socialne predstave in socialni konstrukcionizem. Vtis je, da se s tem socialna psihologija vrača k nekaterim značilnostim svojega prvotnega obdobja, saj so bili tovrstni pojavi omenjeni v vseh zgodnjih definicijah te vede. Lindner je leta 1871 ločil individualno psihologijo od socialne in od slednje pričakoval, da bo
"na osnovi preučevanja vzajemnega delovanja več posameznikov v družbi pojasnila pojave in zakonitosti družbenega življenja ljudi" (Zvonarcvič, 1978, 2).
Po Rossu (1908) naj bi socialna psihologija pojasnila uniformnosti v občutenju, prepričanjih ali hotenjih, po McDougallu (1908) pa, kako se oblikuje družbeno mentalno življenje (prav tam). Danes še vedno najbolj uporabljana, izrazito individualistično naravnana definicija G. Allporta, po kateri socialna psihologija preučuje
"....na kakšen način vpliva na mišljenje, občutenje in vedenje posameznikov resnična, namišljena ali implicitna prisotnost drugih oseb" (Allport, 1968),
je nastala pozneje, pod vplivom prizadevanj po objektivnosti in eksperimentalno laboratorijskem pristopu. To je povzročilo, da se je socialna psihologija že zelo zgodaj začela izogibati vsemu, česar se ni dalo dovolj natančno meriti (prim. Morawski, 1986). Pojavi, ki so dišali po metafiziki, so postali nevredni resnega znanstvenega preučevanja. Titchincr je tako npr. v nekrologu ob Wundtovi smrti njegovo ukvarjanje s 'Volke-rpsychologie' pripisal posledicam znanstvenikove senilnosti (Parker, 1989, str. 34) in tako "rešil" znanstvenikov ugled, pridobljen na področju eksperimentiranja. Socialna psihologija je s svojo 'trdo znanstveno' orientacijo na ta način pomembno tudi sama pripomogla k delitvi interesnih področij' s sociologijo, ji skladno z Durkheimovim teoretičnim konceptom prepustila vse, kar je bilo "kolektivnega", in se sama usmerila predvsem v preučevanje vpliva socialnega okolja na posameznika.
Kot vemo, socialna psihologija v tej usmeritvi vendarle ni bila popolnoma enotna. Poleg klasične, predvsem eksperimentalno naravnane, je ves čas obstajala še tako imenovana sociološka socialna psihologija. Pa tudi iz prevladujoče klasične smeri socialnopsihološki pojavi skupinskega značaja niso nikoli popolnoma izginili. Sherif je npr. poznal t. i. 'koncepte', ki naj bi bili nekakšna splošno razširjena iracionalna in /motna prepričanja, ki pomembno oblikujejo socialno vedenje človeških skupin in posameznikov (Sherif, 1967). Avtor je menil, da jih bo znanost s svojimi objektivnimi spoznanji sčasoma odpravila. Iz te Sherifove napovedi lahko vidimo, kako je bil pomen supraindividualnih pojavov v takratnem času podcenjen in kako je bil človek implicitno razumljen predvsem kot racionalno bitje.
Poleg še nekaterih drugih pojavov, je bil v klasični socialni psihologiji ves čas znan tudi pojem "socialne realnosti", čeprav le-ta eksperimentalno ni bila dostopna, niti ni bila nikoli ustrezno definirana. Pojem so uporabljale med drugimi tudi tako pomembne avtoritete, kot npr. Asch (1953), Festinger (1950), Tajfel (Tajfel, Turner,
1986), v današnjem času pa npr. tudi Farr in Moscovici (Farr. Moscovici. 1984) ter Turner (1991).
V	tem okviru se je mogoče vprašati, če je socialne predstave in socialni konstrukcionizem možno razumeti kot korekcijo klasične socialnopsihološke naravnanosti. Kar sama od sebe se namreč ponuja misel, da prvotne definicije socialnc psihologije sploh niso bile tako napačne in da se bo prej ko slej treba vrniti k njim. Z drugimi besedami, za razumevanje človekovega socialnega življenja utegnejo biti pojavi makro (in mezzo) socialne ravni pomembnejši od tistih na mikro ravni. .Še drugače, socialnega vedenja posameznika ni mogoče ustrezno razumeti brez upoštevanja širšega socialnega okolja. Zdi se, kot da se raziskovalci na področju klasične socialne psihologije, ne glede na to. v katero smer gredo, na koncu vedno tako ali drugače znajdejo pred vrati, ki vodijo k preučevanju pojavov nad mikrosocialno ravnijo. Vtis je, da t. i. sociološko naravnana socialna psihologi ja dobiva pomembno prednost pred klasično psihološko.
V	ozadju dileme, s čim naj se pravzaprav ukvarja socialna psihologija, na osnovi česar bi šele bilo mogoče zanesljiveje ugotavljati, kaj vse naj bi bil predmet njenega preučevanja, jc v bistvu zelo preprosto vprašanje človekove socialnc motivacije: Kaj je osnova oz. v čem jc pravzaprav izvor človekovega socialnega vedenja? Raziskovanje je lahko omejeno zgolj na preučevanje vplivanja socialnega okolja na posameznika (G. Allport) le, če izhajamo iz prepričanja, da je človek biološko samozadostno bitje in je socialnost na to osnovo le nacepljena. Kakor hitro pa dopustimo, daje človekova eksistenca možna zgolj v socialnem okolju, iz tega nujno sledi, da le-to ne more bili pomembno zgolj kot dodaten oblikovalec človekovega vedenja, ampak kot eden od pogojev za eksistenco samo. V tem primeru lahko pričakujemo, da obstajajo skupinski pojavi, ki so za človeka eksistenčno pomembni in brc/, njihovega poznavanja človekovega socialnega živl jenja ni mogoče razumeti. Toda, če je tako, na osnovi česa lahko to trdimo?
Ali nam socialna realnost, kot klasični supraindividualni pojav, socialne predstave in socialni konstruktivizem lahko odgovorijo na to vprašanje? Ali socialnc predstave in socialni konstrukcionizem pomenita bistven paradigmatski premik v socialni psihologiji? Ali prinašata spoznanja, ki pomembno spreminjajo razumevanje človekovega socialnega vedenja? In ali sploh gre za različne pojave? To so vprašanja, na katera bomo skušali odgovoriti. Pred tem bomo na kratko analizirali vsakega od obravnavanih pojavov.
SOCIALNA REALNOST
Pojem "socialna realnost" naj bi, v nekoliko drugačnem pomenu, uporabila prva Lewinova sodelavka Mahlerjeva (Gollwitzcr, Wicklund, 1985, 34), se pa v zvezi s tem pojmom vendarle največkrat navaja Festingerjev model iz petdesetih let. Po njem socialna realnost pomeni eno od skrajnosti realnostnega kontinuuma. Drugo skrajnost predstavlja fizična realnost in obe sta v komplementarnem odnosu. Pomanjkanje fizične realnosti naj bi bil prazen prostor, v katerega vstopi socialna. Obe realnosti imata za človeka pomen objektivno obstoječega, oziroma resničnega. Razlikujeta pa se po kriterijih, ki ju določajo. V primeru fizične realnosti je oporna točka fizični svet. katerega lahko vsak posameznik izkusi na enak način: steklo se razbije. letni časi si sledijo v enakem vrstnem redu, stvari padajo navzdol ipd. Posamezniki so v tovrstnih spoznanjih uniformni, vendar ne zaradi medsebojnega usklajevanja, ampak zaradi enakih izkušenj, do katerih pridejo neodvisno drug od drugega.
Socialna realnost je temu nasprotna. Tu referenčna točka ni v fizični realnosti,
dostopni vsakemu posamezniku posebej, ampak v konsenzu, ki se vzdržuje s socialno interakcijo. Uniformnost je dosežena z medsebojnim usklajevanjem. Festinger je predpostavljal, da do takega usklajevanja pride vedno, ko je neka stvar ali dogodek za posameznika kakorkoli pomemben, pa ga v fizični realnosti m mogoče objektivno preveriti oz. določiti. V takem primeru je treba poiskati referenčno točko v drugih ljudeh, tako da se preveri, kaj mislijo oni. Ce mislijo enako, potem je sodba ali mnenje pravilno, resnično, objektivno.
V obeh realnostih je uniformnost nujna, vendar je osnova zanjo drugačna. V fizični realnosti so to enake izkušnje, v socialni pa soglasje. V socialno realnost spadajo tako mnenja, prepričanja, različne sodbe, estetika ipd., pa tudi presoja različnih, sicer objektivno določljivih dogodkov. Torej vse tisto, česar individualno ni mogoče neposredno preveriti. Komplementarnost obeh realnosti pomeni, da se socialna oblikuje zaradi odsotnosti fizične, torej takrat, ko se človek v svojem okolju ne more orientirati samostojno, na osnovi dosegljivih empiričnih podatkih. Socialna realnost je tako v obratnem razmerju s fizično (Festinger, 1950). Motivacijsko osnovo socialne realnosti vidi Festinger v posebnem gonu ("drive") po primerjanju:
"V človekovem organizmu obstaja gon po primerjanju svojih mnenj in sposobnosti" (cit. v: Frey, Irle I, 1984, 77)'.
Festingerjev koncept socialne realnosti je bil precej kritiziran, in sicer v dveh bistvenih smereh. Najprej je problematična komplementarnost obeh realnosti. Večina avtorjev je ne sprejema in trdi, da sta obe realnosti tako prepleteni, da ju takorekoč ni mogoče razločiti. To so npr. Asch (1953), Watzlawick (1976), Montmollinova (1977), Moscovici, Faucheux (1972) in Turner (1991). Prištejemo lahko tudi Tajila, ki govori o socializirani fizični realnosti (Tajfel, Turner, 1986). Najbolj temeljit v kritiki komplementarnega odnosa dveh realnosti je Turner (1991), ki ob tem opozarja, da je prav na osnovi Festingerjevega dela prišlo v socialni psihologiji do napačnega razlikovanja informacijskega in normativnega vplivanja (tu misli seveda predvsem na Deutscha in Gerarda, 1955). Turner (kot tudi večina ostalih avtorjev) opozarja, daje bistven del socialne realnosti socialna norma, ki jo definira kot splošno, s konsenzom sprejeto stališče referenčne skupine do nečesa (Turner, 1991, 148). To je kriterij za preverjanje veljavnosti informacij, primernosti ali neprimernosti vedenja ipd. Seveda pa norma (pa tudi ostali pojavi, ki naj bi po Festingerju spadali v socialno realnost, torej mnenja, prepričanja ipd.) ni omejena zgolj na socialno realnost. Daje tudi pomen in opredeljuje primernost odnosa do posameznih delov fizične realnosti. Le-ta s tem dobi pomene, ki jih sama na sebi nima, in postane "socializirana". Obe realnosti se tako zlepita do take mere, da njuno razločevanje enostavno ni mogoče.
Drugi očitek se nanaša na motivacijsko osnovo socialne realnosti, torej na gon po primerjanju. Ta seveda ni bil nikoli dokazan in prav možno je, da je bil uporabljen preprosto zato, ker drugače ni bilo mogoče zadovoljivo pojasniti, zakaj je človek tako občutljiv na svoje socialno okolje, da se z njim neprestano primerja. Ta možnost je lahko verjetna, ker se je pojem socialne realnosti, v Festingcrjevcm smislu, pojavil v literaturi prej (1950) kot omenjeni gon (1954). Kakorkoli že, motivacijska osnova socialne realnosti naj bi po Festingerju bila v človekovi potrebi (ta je v literaturi sčasoma nadomestila prvotni gon) po vrednotenju svojih mnenj in sposobnosti. Intenziteta primerjanja, katerega funkcija je preverjanje socialne realnosti (social reality testing),
"There exists in human organism a drive to evaluate his opinions and abilities" (L. Festinger: A theory of social comparison procesess, Human Relaiions, 1954, 7, 117).
pa naj bi se stopnjevala skladno s povečanjem nejasnosti oz. nestrukturiranostjo realnosti, s potrebo po ovrednotenju samega sebe ter s tem, v kakšni meri ljudi, s katerimi se je mogoče primerjati, percipiramo kot sebi podobne (prim: Turner, 1991).
Festingcrjev model procesov socialnega primerjanja je bil osnova za Schach-terjevo eksperimentiranje na področju afiliacije (Schachter, 1959) in za preučevanje kognitivnih, socialnih in fizioloških determinant čustvenih stanj (Schachter. Singer, 1962), ki se v literaturi pogosto zmotno navaja kot teorija čustev (prim. Turner, 1991). Posebej Schachterjevo ukvarjanje z afiliacijo je utrdilo vtis, da je človek v osnovi anksiozno bitje. Afiliacija naj bi namreč zmanjševala negotovost in potrjevala primernost določenega vedenja. Toda Schachter je raziskovanje afiliacije kmalu opustil, tako da je v resnici ni dokazal (prim. Aronson, Ellsworth, Carlsmith, Gonzales, 1990), pač pa je le okvirno potrdil Festingerjevo postavko, da človek na osnovi informacij iz socialnega okolja oblikuje predstavo o realnosti, skladno z njo nato percipira tudi samega sebe in na tej osnovi oblikuje vedenje. Prav tu naj bi bil po Gergenu tudi eden od začetkov socialnega konstrukcionizma.
Na osnovi teh, pa še vrste drugih klasičnih socialnopsiholoških eksperimentov je mogoče sklepati, da utegne biti medsebojno primerjanje sicer res trajna in spontana človekova dejavnost, čeprav pride do značilnih reakcij le takrat, ko so percipirane razlike za posameznika dovolj velike in dovolj pomembne (npr. Asch, 1953, Sherif, 1967), ali pa takrat, ko je za posameznika situacija sama na sebi kritična (npr. Schachter, 1959, Schachter, Singer, 1962). Vsem navedenim, tudi eskperimentalno dovolj potrjenim ugotovitvam seveda ni mogoče ugovarjati. Dejstvo pa vendarle je, da razlage, zakaj je človek tako pomembno odvisen od svojega socialnega okolja (in njegove socialne realnosti), vendarle ne dobimo. Potreba (ali gon) po primerjanju nam ne zadošča, ker sama po sebi ni dokazana, niti ni teoretično utemeljena.
SOCIALNE PREDSTAVE
Povzetek različnih definicij tega pojava navajata Potter in Litton takole:
"Socialne predstave so 'koncepti, trditve in pojasnila, ki se pojavljajo v komunikaciji vsakdanjega življenja... Njihov karakter je v bistvu kolektiven...; člani določenih socialnih skupin imajo enake predstave, ki jim omogočajo orientacijo v svetu in zagotavljajo kodirni sistem za socialno izmenjavo.... Socialnc predstave lahko vidimo tudi kot lingvistično utemeljen aparat za aktivno osmišljanje socialnega sveta" (Potter, Litton, 1985a, str. 82).
Moscovici, ki velja za začetnika sodobnega raziskovanja na tem področju, sam pravi, da so socialne predstave
"kognitivni sistemi s svojo lastno logiko in jezikom... (v Farr, 1977)
ter poudarja, da ne gre za
'"mnenja o' ali 'predstave o' ali 'stališča do', pač pa za 'teorije' ali 'svežnje znanj', ki so organizirani po svojih pravilih, za odkrivanje in organizacijo realnosti,... vrednostnega (-ih) sistema (-ov), idej in ravnanj" (prav tam).
Definicija je nejasna, saj ne vemo, kaj naj bi ti 'svežnji znanj', ki so nekaj več kot
'predstava o' ali 'stališče do', vse zajemali. Nekateri kritiki zato pravijo, da so socialne predstave koncept, ki šele išče svojo teorijo (Potter, Litton, 1985a).
Moscovici socialne predstave ostro ločuje od tradicionalnega socialnopsihološkega koncepta stališča. Za razliko od teh naj hi
"socialne predstave ne določale le odnosa do nekega objekta, pač pa tudi objekt sam, tako da je ta iz psihološke perspektive torej konstruiran s socialnimi predstavami" (cit. v Potter, Litton, 1985a).
Tudi Billig opozarja, da pri socialnih predstavah ne gre zgolj za odnos do nečesa, ampak tudi za razumevanje, pojasnitev in vzročno povezovanje nekega elementa z drugimi elementi okolja. To je potem osnova ne le za konkretno ravnanje, ampak tudi za "'teorije', 'zgodbe', 'pravila', 'legende' ipd." (Billig, 1988, 4). V 'svežnje znanj' so vključene tudi vrednote, ideje in različna ravnanja.
Socialne predstave so najtesneje povezane s socialno interakcijo oz. komunikacijo.
"Posamezniki in skupine ustvarjajo predstave s komunikacijo in kooperacijo. Očitno jih ne oblikujejo posamezniki izolirano. Ko enkrat nastanejo, začnejo živeli svoje lastno življenje; krožijo, se spajajo, se odbijajo in privlačijo, omogočajo nastajanje novih predstav, medtem ko stare odmirajo. Socialne predstave so splošno sprejete, okrepljene s tradicijo in so v tem smislu 'socialna realnost sui generis' " (Farr, Moscovici, 1984, 13, poudarek v originalu).
"Bolj kot je izvor pozabljen in konvencionalnost spregledana, bolj postajajo fosilnega značaja. Ideja se postopoma materializira" (prav tam, poudarek je v originalu).
Socialnc predstave so torej v bistvu socialna realnost. Fizična realnost s tem, po Moscoviciju, ni zanikana, je pa v drugem planu. Človek je bolj kot s fizično, določen s socialno realnostjo (Wells, 1987, 437).
"Ne bi želel narediti vtisa, kot da predstave niso skladne z nečim, čemur pravimo zunanji svet. Samo preprosto ugotavljam, da imamo, kar se tiče realnosti, na razpolago zgolj predstave, katerim sta prilagojena tako perceptualni kot kognitivni aparat ... To pomeni, da ni nobene informacije o kateremkoli objektu ali osebi, ki ne bi bila popačena s predstavami. Njihova podoba je zato nujno nejasna in delno nedostopna ("partially inaccessibile") (Farr, Moscovici, 1984, 5).
Človek torej lahko percipira svoje okolje samo skladno s smislom, ki mu ga daje. Zaradi tega so socialne predstave, kot svežnji znanj, prej osnova za prccepcijo kot za percepcijo. Kot socialna realnost 'sui generis' tudi pomenijo nujno strukturiranje okolja. To je primarnega pomena za eksistenco in ima prednost pred 'spoznavanjem', katerega ne more bili brez poprejšnjega strukturiranja.
Funkcije, ki so pripisane socialnim predstavam, so izjemno pomembne. Herz-lichova jo vidi v konstrukciji realnosti, ki določa tako dražljaj kol odgovor nanj (Herz-lich, 1975, 382). Po Moscoviciju naj bi omogočale orientacijo v fizičnem in socialnem prostoru ter omogočale obvladovanje prostora (Farr, 1977, 492), zmanjševale naj bi negotovost posameznika na minimum ter omogočale komunikacijo (Potter, Litton, I985a, 84). Bile naj bi tudi osnova za percepcijo in atribucijo, za oblikovanje socialne interakcije (Hewstone, Jaspers, Lalljee, 1982) ter specifična karakteristika socialne skupine (Herzlich, 1975, 385), ki je osnova socialni identifikaciji (Hewstone in sod., 1982). Če imajo socialnc predstave v resnici vse naštete funkcije, potem gre brez vsakega
dvoma za najosnovnejši socialnopsihološki pojav. Toda, kakšna je njegova motivacijska osnova? Tu pa je Moscovici takorekoč brez odgovora. Najprej pravi, da bi odgovor lahko iskali v treh klasičnih hipotezah, s katerimi je človeku pripisana inten-cionalnost, težnja po notranji stabilnosti in težnja po vedenjski kontroli. Toda Mos-coviciju so te hipoteze presplošne in razmišljanje o motivacijski osnovi socialnih predstav sklene takole:
"Torej moram poiskati drugačne hipoteze, takšne, ki so manj splošne in bolj skladne z rezultati raziskav na tem področju. Zaradi pomanjkanja prostora ne morem obravnavati niti svojih zadržkov niti še naprej utemeljevati svoje teorije. Brez obotavljanja moram povedati, da gre za intuicijo in dejstvo, v katerega sem prepričan, to jc, da je smisel vseh predstav v tem, da naredijo nekaj, kar jc tuje ali neznano samo na sebi za domače. Mislim na to, da so konsenzualni univer/.umi prostor, v katerem se vsakdo želi počutiti varnega" (Farr, Moscovici, 1984, 23-24, poudarek je v originalu).
SOCIALNI KONSTRUKCIONIZEM
Najpomembnejši predstavnik socialnega konstrukcionizma K. Gergen definira ta pojav takole:
"Socialni konstrukcionizem se ukvarja predvsem s pojasnjevanjem procesov, s katerimi ljudje opisujejo, razlagajo ali drugače pojasnjujejo svet (vključno s seboj), v katerem živijo" (Gergen. 1985, 266).
"Jc poskus narediti bolj jasne splošne oblike razumevanja, kakršne obstajajo danes, kakršne so obstajale v preteklosti in kakršne bi lahko bile, če bi bilo kreativno hotenje pač tako usmerjeno" (Gergen, Davis, 1985, str. 4).
Svet, v katerem človek živi, je po tem gledanju artilakt, ki nastane s pomočjo medsebojne izmenjave (human oz. social interchange). Različni koncepti, ki jih uporablja človek, niso refleksija zunanjega objektivno obstoječega sveta v človekovi zavesti, pač pa njegovi lastni, s socialno interakcijo oblikovani konstrukti. ki jih človek doživlja kot pravo, objektivno obstoječo realnost. To seveda pomeni, da je človekovo vedenje o zunanjem svetu v bistvu historičnega značaja, kulturno oblikovano (ne le vplivano) in lahko zavzema različne oblike, ki pa so s funkcionalnega vidika enakovredne. Socialni konstrukcionizem je zato v svojem bistvu radikalen dvom v to, da jc svet resnično tak, kakršen se zdi (Gergen, Davis, 1985, str. 4).
Gergen dokazuje pravilnost svojega modela z navajanjem rezultatov različnih raziskav, iz katerih je razvidno, da so imeli v socialni psihologiji obravnavani koncepti, kot npr. 'otrok', 'materinska ljubezen', 'romantična ljubezen', 'agresivnost', 'čustvo', 'moralnost', 'shizofrenija', 'nasilje v družini' pa tudi 'self, v različnih socialnih prostorih in časovnih obdobjih zelo različne pomene. Poleg tega so taki koncepti običajno povezani s socialnimi, moralnimi, političnimi in ekonomskimi institucijami, s katerimi se medsebojno podpirajo (Gergen, 1985). Trdoživost tovrstnih pojavov očitno ni odvisna od njihove lastne empirične validnosti, pač pa od živosti socialnih procesov, s katerimi se oblikujejo, prenašajo in utrjujejo. To so komunikacija, pogajanja, konflikti ali retorika (prav tam, str. 268). Imajo pa zelo pomemben vpliv na ravnanje v konkretnih situacijah, saj tako ali drugačno razumevanje nečesa pomeni tudi temu ustrezno ravnanje (npr. predstava o vzgoji, o tem, kaj otrok pri določeni starosti zmore, ipd.) (prav tam). Osrednja točka socialnega konstrukcionizma je potemtakem ugotovitev, da določene
oblike vedenja, dogodki ali pojavi, ki jih preučuje družboslovje, sami po sebi ne obstajajo, so le konstrukti, ki nastajajo znotraj določenih kultur in različnih socialnih kontekstov. V tem smislu socialni konstrukcionizcm pomeni "konfrontacijo s tradicionalnim zahodnim konceptom objcktivistične, individualistične in ahistorične znanosti" (Gergen, Davis, 1985, 12), saj je mogoče dvomiti, da je obstoj različnih splošno sprejetih kategorij oz. konceptov z opazovanjem res mogoče potrditi (Gergen, 1985, 267). To seveda potegne za seboj vprašanje, kaj psihologija (in družboslovje nasploh) potem pravzaprav sploh raziskuje, ko se ukvarja z naštetimi problemi. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje, ali se je mogoče uspešno izogniti vsakokratnemu vplivu socialnega okolja. Socialni konstrukcionizem gre tu še veliko dlje: predpostavlja namreč, da so našteti in podobni pojavi lahko z raziskovanjem sploh šele oblikovani. Družboslovje naj bi torej svoj raziskovalno področje v pomembni meri ustvarjalo kar samo - z raziskovanjem.
Osrednja točka socialnega konstrukcionizma tako ostaja ugotavljanje in dokazovanje,
"da človek ni pasivno bitje ali breztelesni intelekt, ki predeluje informacije, pač pa veliko bolj aktiven dejavnik" (Sarbin, Kitsuse, 1994, 2).
Posameznik torej ni zgolj izpostavljen socialncmu okolju, zaradi česar se spreminjajo njegove intrapsihične kategorije (kot to predvideva definicija socialne psihologije G. Allporta), ampak ga prav nasprotno s pomočjo socialnc interakcije sploh ustvarja. Klasično raziskovanje na področju socialne psihologije, ki poteka pod vplivom pozitivistične tradicije, je po mnenju avtorjev, ki pripadajo socialncmu konstruk-cionizmu, v svojem bistvu zgrešeno. Zaradi napačnega razumevanja socialnih pojavov je napačna tudi izbira metodologije. Ta je skladna s "konstruktom" človeka, ki naj bi bil v odnosu do socialnega okolja predvsem pasiven (prav tam). Heretičnost socialnega konstrukcionizma je v tem, da postavlja v dvom prav tisto, kar siccr družboslovje skuša odkriti kot objektivno obstoječe, trdne zakonitosti. Andersen je npr. mnenja, da je znanost v najboljšem primeru le demokratična debatna družba, v kateri konsenz, ki je oblikovan s pomočjo socialnih javnih procesov, daje občutek objektivnosti (Andersen, 1994, 132).
Gergen socialni konstrukcionizem loči od Piagetovega socialnega konstruktivizma in ga vidi bližje "socialni konstrukciji realnosti" Bcrgerja in Luckmanna (1966) (Gergen, 1985). Tudi Sarbin in Kitsuse (1994) povezujeta socialni konstrukcionizcm z Ber-gerjem in Luckmannom, pa tudi z Meadom, Goffmanom, Garfinklom in Kellyjcm. Opozarjata pa tudi na Wundta in Bartletta kot na zgodnejša raziskovalca v tej smeri. Toda čeprav je model v resnici veliko bližji sociološki tradiciji socialne psihologije in sociologiji, pa Gergen na drugem mestu vidi prednike svojega koncepta vendarle v klasični socialni psihologiji: v Lewinu, Festingerju, Schachterju in Pepitoneju (Gergen, 1985, 269). To so avtorji, ki imajo po Gergenu skupno epistemološko orientacijo. Vedenje o zunanjem svetu zanje ni preprosta odslikava tega sveta v posamezniku. Bistveni so procesi, s katerimi se predeluje informacije, in ti so tisti, ki s svojimi značilnostmi (so)oblikujejo tako vedenje. Delo omenjenih avtorjev naj bi izhajalo iz Lewinove premise, da je: "človekova akcija izredno odvisna od kognitivne predelave informacij; vendar ne o svetu, kakršen je, pač pa o svetu, kakršnega si predstavljamo" (Gergen, Davis, 1985, 8). Človek ima vtis, da v taki epistemološki naravnanosti socialni konstrukcionizem predstavlja skrajno točko. Dihotomije med subjektom in objektom takorekoč ni in različne znanstvene formulacije so prej posledica aktivne socialne izmenjave v določenem socialnem kontekstu, kot pa posledica znanstvenikove uporabe objektivnih neosebnih postopkov (Gergen, Davis, 1985, 13). Racionalizem je zato
zamenjan s terminom "socioracionalizem", ki
"lokus znanstvene racionalnosti ne vidi v pameti neodvisnih posameznikov, pač pa znotraj socialnih agregatov" (prav tam).
Vedenje (knowledge) na ta način v socialnem kostrukcionizmu postane prava socialna kategorija: socialni prostor je namreč tisti, ki ga oblikuje, vzdržuje, prenaša, pa tudi spreminja.
Socialni konstrukcionizem, kljub mnogim kar prepričljivim dokazom, da so pomembni pojavi socialnega življenja v resnici socialni konstrukti (prim.: Sarbin, Kit-suse 1994), vendarle ostaja še bolj nejasen kot socialne predstave. Njegovo pomanjkljivost jc mogoče videti predvsem v nepojasnjeni motivacijski in nejasni dinamični osnovi. Izvemo le to, da je za oblikovanje in vzdrževanje socialnih konstruktov zelo pomembna socialna interakcija (oz. human interchange), ki pa ni natančneje definirana. Tudi funkcija je slabo opisana in le posredno lahko sklepamo, da gre predvsem za strukturiranje okolja. Tako Gergena pri obravnavanju konstrukcije socialnega sveta govorita o nastajanju konceptov in pravita:
"Z grupiranjem dražljajev v koncepte ljudje poenostavljajo svet, tako da se je v njem mogoče znajti. Tako poenostavljanje ljudem pomaga prilagoditi se kompleksnemu okolju (complex world). Pomaga pa tudi spominu in jasnemu mišljenju, omogoča komuniciranje" (Gergen, Gergen, 1986, 60) in tudi reducira anksioznost (prav tam, str.
36).
Iz citata lahko sklepamo, da je potemtakem osnovni problem v prekompleksnem okolju, ki ga mora človek ustrezno poenostaviti in v nekakšni očitno temeljni človekovi anksioznosti.
Socialni konstrukcionizem torej v svojem bistvu predstavlja zgolj ugotovitev, da mnogi pojavi, s katerimi se (socialna) psihologija ukvarja z vso raziskovalno resnostjo, v resnici sami na sebi sploh ne obstajajo in potemtakem ahistoričnih lastnosti niti ne morejo imeti. Ne odgovarja pa na vprašanje, zakaj človek svoje socialno okolje oblikuje sam, potem pa vanj verjame kot v objektivno dejstvo. Prav tako ni jasno, kakšen je dinamični mehanizem, s pomočjo katerega konstrukti nastajajo, se vzdržujejo in spreminjajo.
KAJ JE VSEM TREM POJAVOM SKUPNEGA? Pomanjkljive definicije
Najprej lahko ugotovimo, da so vsi trije pojavi pomanjkljivo definirani. Najbolj nejasna je gotovo socialna realnost. Po Fcstingerju naj bi bila komplementarna fizični in naj bi se torej pojavljala zgolj ob pomanjkanju možnosti za individualno, neodvisno preverjanja realnosti. To je bilo sicer od drugih avtorjev zavrnjeno, češ da obojega ni mogoče ločevati, toda ob predpostavljeni zlitosti obeh realnosti je zgolj socialno seveda še težje definirati. Že od Ascha naprej je socialna realnost neke vrste "dodatna vrednost" fizični. Le-ta dobi z njo določen socialno ustvarjen pomen, ki ga sama na sebi nima (Asch, 1953). V tem smislu jc socialna realnost med obravnavanimi pojavi še najmanj konstruktivistična, saj ne pomeni nujno socialno ustvarjenega sveta, pač pa predvsem to, da se človek ne odziva na (fizično) okolje samo na sebi, pač pa skladno s pomenom.
ki mu ga pripisuje. Tako ni čudno, da je pojem "socialna realnost" pogosto kar sinonim za vse, kar je subjektivno, dogovorjeno, skonstruirano, združeno s predsodki ipd., torej za vse tisto, česar se objektivno ne da določiti in je torej socialnega izvora.
Pomanjkljiva se zdi tudi definicija socialnega konstrukcionizma. Da gre za preučevanje procesa, s pomočjo katerega ljudje pojasnjujemo in razumemo svet okrog sebe, je sicer popolnoma sprejemljivo, vendar to ni definicija predmeta preučevanja. Ko pa skušamo ugotoviti, kaj vse je mogoče razumeti pod socialnimi arteiakti, kakršni so koncepti, ki tako razumevanje sestavljajo, pa se pojavijo problemi. Natančnejše definicije koncepta namreč nimamo. V bistvu naj bi šlo za vsoto dražljajev, uvrščenih v isto kategorijo. Nastanejo lahko na osnovi vpliva, ki ga ima zunanji svet na čutila (naravne kategorije), vendar se večina oblikuje s pomočjo socialnega učenja (Gergen, Gergen, 1986, 60). Seveda si ob tem lahko postavimo vprašanje, ali so posamezni koncepti lahko zgolj socialni konstrukti ali pa mešanica objektivnega in subjektivnega? Z drugimi besedami, ali je mogoče oblikovati poljubne koncepte, ne glede na objektivno okolje, v katerem se ta proces odvija? Predvsem pa, ali obstajajo potemtakem različni koncepti, ki utegnejo imeti tudi različne dinamične lastnosti? Odgovora na takšna vprašanja nimamo.
Nekoliko na boljšem glede definicije so socialnc predstave, saj jih imamo vrsto. Toda kritiki opozarjajo, da so presplošne, da bi lahko bile uporabne. Moscovici kritiko sicer zavrača, češ da je nejasna definicija prej prednost kot pomanjkljivost (cit. v Potter, Litton, 1985a), toda dejstvo je, da je raziskovanje pojava, ki ni jasno definiran, samo na sebi nujno problematično.
Ločevanje socialne in fizične realnosti oz. subjektivnega in objektivnega je nejasno.
Vsi trije obravnavani socialnopsihološki pojavi so v večji ali manjši meri kon-strukcionistični, pri čemer pa meja med objektivno danostjo ter socialno konstru-iranostjo ni nikjer jasna. Festingerjeva predpostavka komplementarnega odnosa med fizično in socialno realnostjo je zavrnjena. Očitno je jasno mejo med obema nemogoče določiti, saj je subjektivna in s tem pač spremenljiva.
Socialni konstrukcionizcm ne zanika fizične realnosti, pač pa naj bi nas opozarjal, da to realnost različno percipiramo in interpretiramo (Andersen, 1994, 134). Ali kot pravita Gergen in Davis:
"Konstrukcionizem sicer uspešno opozarja, da jc proces dokazovanja objektivnosti dvomljiv, vendar pa sam ne pomeni nobene alternative za ugotavljanje resničnosti" (Gergen, Davis, 1985, 14).
In to je seveda res. Če socialni konstrukcionizem relativizira predpostavljeno objektivnost in ahistoričnost konvencionalnc znanosti, ker se le-ta ne more izogniti vsakokratnemu vplivu časa in prostora, potem se seveda sam ne more dvigniti nad to. Toda to še ne pomeni zanikanja nekih trajnih, ahistoričnih zakonitosti človekovega socialnega vedenja. Gre le za ugotovitev, da je človekova spoznavnost pogojena oz. odvisna od socialnih determinant kognitivnega predelovanja informacij. Endogenetska episte-mološka orientacija, kamor naj bi spadal socialni konstrukcionizem, ne trdi, da jc vedenje o svetu popoln socialni konstrukt, pač pa le, da določene tendence v človeku, ki vplivajo na mišljenje, kategoriziranje ali predelovanje informacij, prek tega vplivajo na oblikovanje vedenja o svetu v večji meri, kot pa lastnosti tega sveta same na sebi (Gergen, Davis, 1985, 8). Ob takem izhodišču pa je seveda odnos med realnostjo in kon-struktom oz. konceptom nemogoče natančneje določiti. Problem jc enak, kot smo ga
srečali pri odnosu med fizično in socialno realnostjo.
Na enak problem naletimo tudi pri socialnih predstavah. Tudi tukaj namreč odnos med subjektivnim in objektivnim ni jasen. To je razvidno iz predpostavljenega odnosa med konsenzualnim ter rcificiranim univerzumom. Prvi naj bi pomenil 'zdravo pamet' ("common sense"), je v pravem pomenu besede človekova stvaritev in vsebuje obdelavo različnih metafizičnih problemov, kot so pravica, smisel življenja, pomen rojstva in smrti ipd. Reilicirani univerzum pa na drugi strani predstavlja objektivno ugotovljena znanstvena spoznanja o objektivni realnosti, ki ji je človek podrejen. Ustvarjalec prvega univerzuma jc celotna socialna skupina, v drugega jc lahko posvečen le posameznik ali majhna skupina. Moscovici in Farr trdita:
"Naš izkustveni svet in naša realnost sta se razccpila in zakonitosti, ki vladajo v vsakdanjem življenju, očitno nimajo nikakršne zveze s tistimi, ki upravljajo svet znanosti" (Farr, Moscovici, 1984, 18).
Kakšen jc položaj socialnih predstav glede na oba univerzuma, pa ni popolnoma jasno. Po eni strani naj bi se s konsenzualnim univerzumom več ali manj prekrivale, saj Moscovici in Farr pravita:
"Nasprotje med obema univerzumoma ima psihološki pomen. Meja med obema razcepi kolektivno in v resnici tudi fizično realnost na dvoje. Takoj je jasno, da je znanost sredstvo za razumevanje reificiranega univerzuma, medtem ko se socialne predstave ukvarjajo s konsenzualnim" (prav tam, str. 22).
Po drugi strani naj bi pa socialnc predstave bile samostojna kategorija, ki se nahaja med obema navedenima univerzumoma. V tem smislu naj bi bile socialne predstave "v določenem pogledu specifične za našo družbo" (Moscovici, Farr, prav tam, 23), saj naj bi nastajale, kot povzema Billig, predvsem iz abstraktnih, tehničnih konceptov (Billig, 1988, 5). Do socialnih predstav naj bi torej prihajalo na osnovi razvite znanosti. V družbah, ki so na nižjem nivoju tehnološkega razvoja, in brez 'znanosti', prevladuje 'common sense', v pomenu implicitnih, neznanstvenih teorij. O socialnih predstavah naj bi pa začeli govoriti, ko se pod vplivom znanstvenih ugotovitev začnejo primitivne implicitne teorije spreminjati, kar se dogaja s pomočjo dveh procesov, vsi-dranja in objektivizacije. Pri tem se znanstvena dognanja vedno popačijo. Končni rezultat je, da implicitne teorije na objektivnosti pridobijo, eksplicitne pa, nasprotno, izgubijo.
"Na ta način se 'zdrava pamet' spremeni v socialnc predstave. Gre torej za posebno obliko socialnega zavedanja ("social consciousness"), ki je značilno za sodobno družbo" (Billig. 1988. 8-9).
V okviru teorije socialnih predstav sc torej ločijo trije pojmi: konsenzualni univerzum (common sense v smislu implicitnih, neznanstvenih teorij), rcificirani univerzum (znanstvena spoznanja) ter socialne predstave, kot vmesna kategorija, ki se ne more izenačiti z rcificiranim univerzumom. Startna točka jc konsenzualni univerzum, iz katerega se je razvil reilicirani. Ta je nato začel vplivati nazaj na konsenzualnega ter ga spremenil v socialne predstave:
"Znanost jc sprva temeljila na 'zdravi pameti' ("common sense") in jo je naredila manj splošno; sedaj je pa 'zdrava pamet' ("common sense") bolj splošna znanost" (Farr,
Moscovici, 1984, 29).
Na ta način postanejo socialne predstave na eni strani izboljšana nevednost in na drugi prolanirana znanost. Ob tem se pojavi kar nekaj vprašanj v zvezi z jasnostjo ločevanja navedenih pojmov. Tako ne izvemo, zakaj konsenzualni univerzumi niso kar socialne predstave, saj jim po definiciji popolnoma ustrezajo. Tudi ni jasno, kako je sploh mogoče, da se reificirani univerzum tako temeljito odlepi od konsenzualnega in postane znanost, sposobna oblikovanja objektivnih znanstvenih teorij. Če namreč socialne predstave determinirajo tako objekt kot tudi nanj nanašajočo se presojo in so osnova za precepcijo. potem je ta korak k objektivni spoznavnosti zelo vprašljiv. In če to velja za socialne predstave, mora veljati toliko bolj za 'zdravo pamet' (prim. Jahoda, 1988). Z ločevanjem konsenzualnih in reificiranih univerzumov je Moscovici v bistvu naredil enako dihotomizacijo kot Festinger z ločevanjem socialne in fizične realnosti. V resnici se pojmi tudi zelo lepo pokrivajo. Socialne predstave kot vmesna kategorija te dihotomizacije seveda ne morejo razrešiti, zelo lepo pa kažejo na njen osnovni problem, katerega poudarja socialni konstrukcionizcm: če so objektivne informacije že v resnici možne, jih "zdravi razum" vedno popači in spreminja v socialne konstrukte. V teh se torej zrcali neka objektivna danost, vendar nikoli v čisti obliki, vedno je "socializirana".
Končno problem odnosa med objektivnim in subjektivnim seveda ni omejen le na tri obravnavane pojave. Srečamo ga tudi na drugih, brez dvoma osnovnih področjih socialne psihologije, kot je npr. socialna perccpcija. Če je namreč ta odvisna od konceptov ali kategorij, ki so socialni konstrukti in brez njih niti posameznik niti skupina ne moreta preživeti (Tajfel, 1975), potem je na mestu vprašanje, ali človek sploh lahko sprejema čiste, objektivne informacije iz okolja, ne da bi pri tem prišlo do "socializacije dražljajev"? Ta problem za socialno psihologijo tudi ni nov, saj jc nakazan tudi že v subjektivizmu Lewinove teorije polja (prim.: Schellenberg, 1978). Problem za socialno psihologijo gotovo ni nepomemben.
Če strnemo, lahko torej ugotovimo, da nobeden od obravnavanih pojavov fizične realnosti sicer ne zanika, da pa vsi trije človekovo okolje razumejo predvsem kot socialno oblikovano ali kategorizirano. Moscovici v okviru reificiranega univerzuma dopušča možnost, da se posamezniki ali manjše skupine znanstvenikov lahko prebijejo do objektivnega preučevanja in spoznavanja fizične realnosti, socialni konstrukcionizem pa dvomi tudi o tem (Gergen, Gergen, 1986, 58). Priznati jc treba, da imajo zlasti v Kuhnovem delu dobro podporo za svojo trditev (prim. Kuhn, 1974).
Vsi trije pojavi so supraindividualni.
V vseh treh primerih je nosilec pojavov in njihove dinamike socialna interakcija. Za razliko od klasične socialne psihologije, tukaj posameznik ni osrednja točka pojava in tudi ni predmet preučevanja. Moscovici izrecno poudarja, da 'svežnjev prepričanj in stališč' ne gre enačiti s stališči posameznika do različnih pojavov in dogodkov. Seveda pa posameznik sodeluje v oblikovanju, prenašanju, spreminjanju in vzdrževanju socialnih predstav, s čimer tudi utemeljuje zamenjavo Durkheimove oznake 'kolektivne' s 'socialne'. Osnovna raziskovalna kategorija je v vseh treh primerih socialna interakcija, ki posameznike povezuje in omogoča strukturiranje okolja - s pomočjo oblikovanja socialne realnosti, socialnih predstav ali različnih socialnih artelaktov. Z drugimi besedami, nosilec pojava ni posameznik, ampak socialna interakcija - torej določen socialni prostor. To posebej poudarja socialni konstrukcionizem, ki vidi celo lokus znanstvene racionalnosti v socialnem agregatu (Gergen, 1985, 13).
Vsi trije pojavi temeljijo na konsenzu. Ta skupna značilnost seveda sledi že iz
tega, da gre povsod za socialnopsihološke pojave, ki sami na sebi, objektivno ne obstajajo. Resnični so samo toliko, kolikor vanje verjame večina. Festingcr vidi funkcijo socialnega primerjanja, kot osnovni mehanizem socialne realnosti, v preverjanju konsenza: "Cc tudi drugi mislijo enako, potem je res." Enak sklep lahko izpeljemo tudi iz Lewinove trditve, da je "realnost za posameznika v visoki meri določena s tem, kar je socialno sprejeto kot realnost" (v Moscovici, 1984, 9, poudarek J.B.)2. Torej ne gre preprosto za posameznikovo subjektivno popačenje informacije, pač pa za to, da socialni prostor določi kriterije, po katerih se to lahko ali celo mora zgoditi.
Nejasna motivacijska osnova,
Posebej je zanimivo, da noben od obravnavanih pojavov motivacijsko ni dovolj utemeljen. Festingerjcva socialna realnost se naslanja na socialno primerjanje ter na gon po primerjanju, ki jc očitno povezan s stanjem negotovosti zlasti ob percipirani različnosti. Pri socialnih predstavah in socialncm konstrukcionizmu se ne govori o motivacijski osnovi neposredno, o njej lahko le sklepamo prek funkcij, ki so pojavoma pripisane. Socialne predstave naj bi med drugim spreminjale neznano v znano, kar pa je ugotovitev, ki temelji na Moscovicijevi intuiciji. Sicer pa se v definicijah socialnim predstavam največkrat pripisuje strukturiranje socialnega okolja, kar omogoča orientacijo tako v fizičnem kot v socialnem svetu. Funkcija konceptov v socialnem konstrukcionizmu pa naj bi bila v poenostavljanju prekompleksnega okolja, pa tudi v redukciji anksioznosti. V obeh zadnjih primerih manjka utemeljitev, zakaj človek v socialno nestrukturiranem okolju ne bi mogel živeti, zakaj bi bilo treba prekompleksno okolje poenostaviti s socialnimi konstrukti in od kje se vzame anksioznost, ki bi jo bilo treba reducirati?
Nedoločenost motivacijske osnove pomeni seveda tudi nejasnost dinamične podobe obravnavanih pojavov: kako pojavi nastajajo, sc vzdržujejo in spreminjajo? V socialni realnosti je to vprašanje popolnoma zanemarjeno, skoraj nič na boljšem pa ni socialni konstrukcionizem. O dinamičnih procesih se nekoliko govori le pri socialnih predstavah, ki naj bi temeljile predvsem na "vsidranju" ter "objektivizaciji". Oba procesa naj bi imela funkcijo spreminjanja neznanega v znano, pri čemer je razlika v tem,
"da gre pri vsidranju za redukcijo tujih (novih, neznanih) idej na običajne, že obstoječe kategorije in predstave, medtem ko se z objektivizacijo poišče v konkretnem svetu za abstraktni material ustrezen ekvivalent. Kar jc v mislih, se prepozna kot obstoječe v fizičnem svetu" (Farr, Moscovici, 1984, 29).
V obstoj obeh procesov, ki sta zelo podobna Piagctovi asimilaciji in akomodaciji, verjetno ne gre dvomiti, toda celotne dinamične zgradbe socialnih predstav z njima gotovo ni mogoče pojasniti.
Primerjava socialnc realnosti, socialnih predstav in pa socialnega konstrukcionizma nam pokaže, da gre v vseh treh primerih za zelo podobne pojave. Kljub težavam z definiranjem in nejasnostim glede motivacijske osnove vendarle lahko ugotovimo, da gre v vseh primerih za supraindividualne, kulturno oblikovane pojave, ki temeljijo na konsenzu in so relativno stabilni. Njihov nosilec je določen socialni prostor, oblikujejo pa sc s pomočjo socialne interakcije. Podobnost je tolikšna, da je na mestu vprašanje, če sploh gre za različne pojave? Pomembnejša razlika med njimi bi utegnila biti le v stopnji njihove socialnc konstruiranosti, toda tu razlike ne dajejo videz po-
Moscovici navaja citat iz: Lewin K., 'Resolving social conflicts', Harper & Row, 1948.
mcmbnosti, saj nobena smer nima jasnega odgovora, v kakšnem razmerju sta socialno konstruiran svet in objektivna realnost. Zanimivo je, da se s tem vprašanjem literatura ne ukvarja. Popolna odsotnost diferencialnih definicij je prav presenetljiva, čeprav po drugi strani tudi razumljiva. Če se namreč pojavijo problemi že oh definicijah posameznih pojavov, potem je gotovo še težje povedati, kje so med njimi razlike.
Zdi se, da na vprašanje, ali gre morda vendarle le za en sam pojav, ni mogoče odgovoriti zaradi tega. ker v vseh treh primerih ostaja nejasna motivacijska osnova. Nobena smer ne daje zadovoljivega odgovora na vprašanje, v čem natančno je funkcija obravnavanih pojavov, ali pa svojih predpostavk ne zna utemeljiti. Brez tega pa tudi ni mogoče presoditi, ali predstavljajo za sodobno socialno psihologijo kakšen pomembnejši premik ali pa gre zgolj za to, da se je časovno nihalo od poudarjene individualnosti ter pričakovane eksaktnosti zavihtelo v nasprotno smer, k veri v skupinskost in relativnost. Za presojo je potrebna ustrezna oporna točka, ki jo vidimo v pojasnitvi socialne motivacije.
Osrednje vprašanje, ki je naslovljeno na socialno motivacijo, brez dvoma jc, v kakšnem odnosu sta posameznik in njegovo socialno okolje. Predvsem nas zanima, ali je za človeka njegovo socialno okolje eksistenčnega pomena ali pa zgolj oprema, ki se sekundarno nacepi na eksistenčno zadostno biološko osnovo? Od odgovora na to vprašanje je tudi odvisno, če je socialna psihologija sploh lahko prava znanost (v Kuhnovcm smislu). Če je namreč človekova socialna oprema le sekundarnega pomena, potem so socialnopsihološki pojavi nujno le ahistorični, socialna psihologija pa deskriptivna veda. Socialna realnost, socialne predstave in socialni konstrukcionizem bi v tem primeru lahko bili le zanimivi historično in kulturno oblikovani pojavi, relativnega pomena, brez trajnih zakonitosti v svojem pojavljanju.
JE ČLOVEKOVA SOCIALNOST SPLOH EKSISTENČNO POMEMBNA?
Več kot presenetljivo je, da je socialna motivacija iz sodobnih učbenikov socialne psihologije več ali manj izginila. Presenetljivo zaradi tega, ker gre za problem, ki ni v zadostni meri pojasnjen, jc pa za socialno psihologijo temeljnega pomena. Brez jasnega odgovora, koliko in zakaj je človek kot posameznik odvisen od socialnc interakcije (socialncga okolja), pač ni mogoče odkrivati in razumeti osnovnih zakonitosti človekovega socialnega življenja. To je na nek način še posebej presenetljivo zato, ker socialna psihologija sicer brez vsakih težav dokazuje veliko človekovo odvisnost od socialncga okolja.
Med znanimi teorijami socialne motivacije ne najdemo nobene, ki bi lahko zadovoljivo odgovorila na postavljene probleme. Pač pa si lahko pomagamo s Piagetovim modelom odnosa med organskimi regulacijami in kognitivnimi procesi, ki bi ga lahko šteli končno tudi za model socialne motivacije. Predstavljen jc v knjigi z naslovom Biology and Knowledge (1971), ki jc v originalu izšla leta 1967 in predstavlja povzetek avtorjevega življenjskega ukvarjanja z epistemologijo. Piaget izhaja iz nekaj osnovnih predpostavk:
•	Človeški organizem, kot tudi vsi drugi, je odprt sistem, trajno odvisen od okolja in v tem smislu tudi trajno ogrožen. Nujno usklajevanje z okoljem, ki omogoča eksistenco, poteka na osnovi avtoregulacije.
•	Avtoregulacija temelji na medsebojni, zaključeni povezanosti vseh tistih operacij in mehanizmov, ki so nujni za življenje. Posamezni elementi tega zaključenega kroga (gibanje, percepcija, feedback, energija, ...) so torej vsi eksistenčnega pomena.
Odsotnost kateregakoli pomeni tudi koncc eksistence (prim. Pittman, Hcller, 1987; Buck, 1985; Tomkins, 1981).
•	Pomemben del avtoregulativnega kroga predstavlja tudi vedenjski kompleks (knowledge), ki se pri vseh živih bitjih, razen pri človeku, pojavlja v dveh oblikah: kol genetsko posredovano vedenje (instinktivna oprema) ter individualno vedenje o fizičnem svetu, ki predstavlja fenotipsko razširitev instinktivne opreme. Oboje skupaj pomeni, da jc okolje za organizem strukturirano. Sposoben je namreč v njem odčitati posamezna specifična stanja in na njih reagirati s takim specifičnim vedenjskim načinom, ki v danih razmerah ohranja eksistenco.
•	Človekova instinktivna oprema je za eksistenco nezadostna. Piaget govori o razpadu instinkta pri človeku (burst of instinct), pri čemer naj bi izginil predvsem njegov vedenjski del, ne pa energetski. To pomeni, da za človeka po biološki poti okolje ni dovolj strukturirano. Manjka mu zadosten vedenjski repertoar, kar bi samo na sebi moralo pomeniti, daje avtoregulativni krog prekinjen in eksistenca ni mogoča.
Ob nezadostni instinktivni opremi se pri človeku pojavi izjemno kvaliteten kognitivni aparat, ki omogoča nastanek logično - matematičnega vedenja oz. logično matematičnih struktur, kot tretje možne oblike vedenja. Te strukture znotraj avtorc-gulacijskcga kroga prevzamejo manjkajočo funkcijo instinktivnega vedenja (podrobneje v Bečaj, 1993a).
Človekova spccifika po Piagctu je predvsem sposobnost abstraktnega mišljenja in oblikovanja simbolov ter komuniciranje tovrstnih vsebin. Logično matematične strukture se pojavijo kot formalno logična organizirajoča struktura, ki jc uporabna na vsaki vsebini. So relativno samostojne, znotraj sebe uravnotežene in niso vezane na konkretni material. Genetsko posredovana instinktivna vedenjska oprema je tako nadomeščena s konstrukti visoko sposobnega kognitivnega aparata.
Da ima okolje za neko bitje strukturo, pomeni, da je to bitje sposobno v njem registrirati različna stanja in se na njih odzvati z ustreznimi specifičnimi oblikami vedenja tako, da sc s tem vzdržuje cksistcnca. Izraz "struktura okolja" torej nc pomeni dejanske objektivne strukturiranosti različnih snovi, dogodkov, proccsov, predmetov ali bitij, ki ga sestavljajo. Pač pa pomeni sposobnost organizma, da v okolju najprej prepozna stanja (dogodke, pojave, predmete, bitja, ...), pomembna za vzdrževanje lastne cksistencc, potem pa se na njih odzove z ustreznim vedenjskim načinom. Struktura okolja je tako v vedenju, ki ga organizem mora posedovati, da hi sploh lahko obstajal. Ker človeku okolje po biološki poti ni strukturirano v zadostni meri, mora to narediti
sam: posameznim delom (pojavom, procesom, predmetom, bitjem.....) sam določi
različne pomene, v zvezi s tem pa tudi primernost ali neprimernost odzivanja na njih. Za socialno psihologijo je v zvezi s tem pomembno poudariti, da skladno s Piagetovim razumevanjem organizma kot odprtega sistema omenjena vedenjska oprema predstavlja del avtoregulacijskega sklopa, brez katerega ni cksistcnce. To pomeni, da je oprema, ki ta primanjkljaj nadomešča, eksistenčno pomembna in nc le sekundarno naccpljcna na samozadostno biološko osnovo. Zato lahko potrdimo predpostavke tistih avtorjev, ki pravijo, da človek mora svoje okolje strukturirati.
Vendar pa to še ni vse. Za socialno psihologijo je zlasti pomembno, da nove oblike regulacijc ne morejo nastati kot individualni pojavi, do katerih bi se dokopal vsak posameznik zase in na svoj način. Nastanejo lahko samo v skupinah, s pomočjo komunikacije kot skupinski socialni konstrukti. Transindividualni prenos vedenjske opreme nc teče več po biološki poti z razmnoževanjem i/, generacije v generacijo, pač pa takoj in neposredno s pomočjo komunikacije. Ni torej več potrebno, da bi se individualne izkušnje prenašale na potomce s pomočjo genetskega zapisa. Mcdoscbni pre-
nos vedenja tako postane izjemno hiter, socialna interakcija pa dobi izreden pomen: z njo se ustvarja, vzdržuje, spreminja in prenaša določena struktura okolja, ki jo bomo imenovali strukturni model okolja. V tem smislu dobi po Piagctu skupina enako vlogo, kot jo ima "populacija" v genetiki. Skupina je namreč tista, ki oblikuje, prenaša, vzdržuje in spreminja eksistenčno nujno potrebno vedenjsko opremo. Kvalitetni kognitivni aparat s sposobnostjo komuniciranja abstraktnega materiala postane pravo kolektivno orodje za oblikovanje strukturnega modela okolja. Družba postane človeku nadrejena enota ("supreme unit") (Piaget, 1971, 368) in veliki človek jc preprosto presečna točka ali sinteza idej, ki so rezultat kontinuiranega procesa kooperacije (prav tam).
Piagctov teoretični model je za (socialno) psihologijo in tudi za družboslovje v celoti izredno zanimiv. Z njim je namreč mogoče utemeljevati, zakaj je človek od svojega socialncga okolja eksistenčno odvisen. Manjkajočo, eksistenčno nujno potrebno vedenjsko opremo lahko dobi samo od njega. Socialno okolje v tem smislu nc oblikuje posameznika zgolj sekundarno, ampak ga sploh konstituira. Šele skupaj z vedenjskim repertoarjem, ki pride iz socialnega okolja, je regulacijski sistem zaključen in eksistenca možna. Socialno okolje s tem za človeka postane eksistenčna nujnost, njegova osnovna funkcija pa je oblikovanje, vzdrževanje in prenašanje strukturnega modela okolja.
Iz Piagetovih izhodišč jc mogoče izpeljati bistvene lastnosti strukturnega modela okolja. Ker je osnovna funkcija vedenjskega repertoarja omogočiti eksistenčno potrebno orientacijo v okolju (torej strukturiranjc okolja, kar pomeni tudi zagotavljanje osnovne varnosti), mora strukturni model okolja seveda biti dovolj enoten, torej dovolj zanesljiv. Ker ni biološko zasidran v instinktivni opremi, enaki za vso vrsto, niti ni rezultat človekovega direktnega spoznanja objektivne realnosti, seveda mora biti socialni konstrukt (v bistvu torej dogovor), ki temelji na zadostnem konsenzu. Istočasno mora biti relativno stabilen, saj nadomešča realnost samo. Nestabilnost strukturnega modela okolja bi za človeka pomenila razpad realnosti in izgubo orientacije v prostoru. Prav zato je vsak posameznik eksistenčno motiviran za njegov obstoj in tudi vsak spontano sodeluje v njegovem vzdrževanju. Lahko predpostavljamo, da se na tej osnovi oblikuje značilna sociodinamika določenega socialncga prostora s trajnimi in spontanimi procesi.
Iz funkcije strukturnega modela okolja (orientacija v prostoru) in načina njegove konstrukcije (socialni konstrukt) zato logično sledijo naslednje lastnosti:
•	neosebnost (supraindividualnost)
•	konsenz
•	relativna stabilnost
•	uravnoteženost
(podrobneje v Bcčaj, 1993a)
Funkcija strukturnega modela okolja v svojem bistvu določa osnovne značilnosti človekove socialnosti. Seveda pa ta model nikakor nc more doseči enake stabilnosti, kot jo ima na instinktivni osnovi posredovana vedenjska oprema. Instinkt sam po sebi nc more imeti vgrajenega dvoma, kot ga imajo pojavi, ki sestavljajo strukturni model okolja. Zato je mogoče na tej osnovi človeka v resnici videti kot bazično negotovo (anksiozno) bitje, katerega realnost, znotraj katere je edino mogoče živeti, jc odvisna od drugih ljudi. Zato jc vedenje ostalih ljudi za vsakega posameznika tako pomembno in zato je človek na svoje socialno okolje tako zelo občutljiv. Človekova osnovna varnost namreč ni v biološki opremi, pač pa v stalno ogroženih socialnih konstruktih, ki jo nadomeščajo.
Iz Piagctovcga modela odnosa med organsko regulacijo in kognitivnimi procesi torej sledi, da strukturni model sestavljajo pojavi z določenimi lastnostmi. Gre za
supraindividualne socialnc konstruktc, ki temeljijo na konsenzu, so relativno stabilni in nastajajo s socialno interakcijo. Njihova glavna funkcija je strukturiranje okolja in skupaj sestavljajo strukturni model okolja. Iz vsega tega lahko izpeljemo nekaj za socialno psihologijo izredno pomembnih trditev:
•	Pojavi, ki spadajo po svojih lastnostih in funkcijah v strukturni model okolja, predstavljajo eksistenčno osnovo človekovega (socialnega) življenja.
•	Nosilec teh pojavov je socialni prostor in ne posameznik. Ta sicer s svojo aktivnostjo sodeluje pri oblikovanju, vzdrževanju, prenašanju in spreminjanju strukturnega modela okolja, toda za svojo eksistcnco mora to opremo dobiti od zunaj -vedno samo od socialnega prostora.
•	Glavna funkcija pojavov, ki sestavljajo strukturni model okolja, je omogočanje orientacije v prostoru (strukturiranje okolja, osnovna varnost). Toda s tega vidika ni pomembna vsebina teh pojavov, pač pa zgolj njihova prisotnost. Z drugimi besedami, človek nc more eksistirati brez socialnih vrednot, norm ali obravnavanih pojavov, pri tem pa ni pomembno, kakšna jc njihova konkretna oblika. Ahistorični so torej samo funkcija in procesi, ki iz nje izhajajo, medtem ko se vsebina lahko bolj ali manj spreminja. Možnost spreminjanja vsebine posameznih kategorij pa jc omejena s potrebo po stabilnosti.
Sedaj je mogoče odgovoriti na vprašanja, ki smo si jih postavili na začetku. Predvsem nas zanima dvoje: ali gre v primeru socialne realnosti, socialnih predstav in socialncga kostrukcionizma za različne pojave in ali posebej socialnc predstave in socialni konstrukcionizem v socialno psihologijo prinašajo kakšen pomemben napredek?
ALI TOREJ GRE ZA RAZLIČNE POJAVE?
Ugotovili smo, da so lastnosti obravnavanih pojavov in strukturnega modela okolja takorekoč enake: v vseh primerih gre za relativno stabilne supraindividualne socialne konstruktc, ki temeljijo na konsenzu, nastajajo in vzdržujejo pa se s pomočjo socialne interakcije. Medsebojna primerjava socialnc realnosti, socialnih predstav in socialncga konstrukcionizma je, ob siceršnji podobnosti pojavov, opozorila predvsem na dva večja problema. Prvi je v njihovem definiranju, drugi pa v določanju motivacijske osnove. Kar se tiče definicij, se zdijo težave razumljive, saj je jasno, da pojava ni mogoče dobro definirati, če ni znana njegova temeljna funkcija. Te pa spet ni mogoče opredeliti, če nc poznamo njene motivacijske osnove. Kritičen je zagotovo problem motivacije. Prav tu najdemo med obravnavanimi pojavi največ razlik in nejasnosti. Poskusili jih bomo pojasniti z vidika nujnosti socialncga strukturiranja okolja in nato na tej osnovi z večjo gotovostjo presoditi, ali gre v resnici za en sam pojav.
Skladno s Piagetom smo že ugotovili, da jc temeljna funkcija obravnavanih pojavov, kot posebne oblike vedenja, nadomeščanje manjkajoče instinktivne opreme. Lastnosti vseh treh namreč popolnoma ustrezajo definiciji strukturnega modela okolja. To pomeni, da so eksistenčno pomemben del avtoregulacijskega sistema, s pomočjo katerega poteka izmenjava med organizmom in okoljem. V tem smislu jc njihova temeljna funkcija lahko predvsem strukturiranje okolja, kar pomeni njegovo katego-riziranje, osmišljanje in določanje temu ustreznega vedenja. Eksistenčno nujen in zato zadosten razlog za nastanek pojavov, kot so obravnavani, jc nepopolna biološka oprema, ki sama na sebi človeku ne zagotavlja zadostne orientacije v okolju. V tem, in ne v preveliki kompleksnosti okolja, kot to predpostavlja socialni konstrukcionizem, je
potemtakem razlog, da socialna skupina svoje okol je strukturira sama.
Človekovo eksistenčno potrebno vedenje jc socialna konstrukcija, ki temelji na konsenzu. Zato lahko svojo funkcijo opravlja zgolj pod pogojem, da jo večina ljudi, ki sestavlja določen socialni prostor, doživlja kot resničen in objektiven svet, znotraj katerega se posameznik šele lahko znajde, predvideva, načrtuje in sc počuti varnega. Realnost, izven katere ni smotrnega vedenja, jc za vsakega posameznika potemtakem dobesedno v rokah drugih ljudi. V tem je razlog, zakaj jc ta tako občutljiv na svoje socialno okolje, zakaj se znotraj njega neprestano primerja z ostalimi. Posamezniki, ki sestavljajo določen socialni prostor, so drug od drugega trajno odvisni. Zato sc morajo med seboj tudi stalno in trajno primerjati. Pojasnjevanje te dejavnosti z gonom ali osnovno potrebo po primerjanju ni potrebno. Prav tako socialno primerjanje ne more imeti zgolj funkcije preverjanja lastne, individualne ustreznosti v določenem socialnem prostoru, kot je to predpostavljal Fcstinger in na osnovi česar jc nato prišlo do napačnega ločevanja normativnega in informacijskega vplivanja, ki sega vse v današnji čas. Pomembnejša funkcija socialnega primerjanja je vzdrževanje (socialnc) realnosti. Ta končno postavlja kriterije, kaj je dobro, ustrezno ali primerno. Brez socialne realnosti medsebojna primerjava sploh ne bi bila mogoča! Vzdrževati pa sc ne more sama. Vzdržujejo jo lahko samo za to eksistenčno motivirani posamezniki.
Struktura in funkcija strukturnega modela okolja nam lahko pojasni tudi nekoliko skrivnostno anksioznost, ki sc v socialni psihologiji pojavlja nekako od Schachterja naprej in za katero sc običajno predpostavlja, da jo obravnavani pojavi reducirajo. Temeljno človekovo anksioznost je s pomočjo strukturnega modela okolja mogoče potrditi, skriva pa se v njegovih značilnostih. Model jc namreč zato, ker jc socialna konstrukcija in s tem odvisen od konsenza, seveda trajno ogrožen. Kot eksistenčno pomemben del avtorcgulacijskega sistema, s svojo temeljno "nezanesljivostjo" zaznamuje celotno človekovo dejavnost. Posameznik mora biti neprestano na preži, "če je resničnost še resnična". Z drugimi besedami, trajno mora preverjati, ali jo drugi ljudje še podpirajo. Zato jc človek bazično anksiozno bitje - živi namreč v resničnosti, katere "objektivnost" je odvisna od vedenja drugih ljudi. Zato tudi ni nič čudnega, da jc pretežni del vsakodnevne komunikacije namenjen predvsem utrjevanju vrednotnega in normativnega sistema določenega socialnega prostora, kol v novejših študijah dokazuje T. Luckmann (1993, 1994).
Pri tem postane očitno, da je običajna predstava o človekovi anksioznosti napačna. Pojavi, kot so socialna realnost, socialnc predstave, različni koncepti ali pa vrednote in norme, namreč skladno s tem modelom niso dejavniki, ki bi anksioznost reducirali, pač pa jo prav obratno povzročajo - ker so le slab in nezanesljiv nadomestek za biološko posredovano vedenje.
Reduciranje tako povzročene anksioznosti pa v rcsnici poteka s pomočjo procesov, ki zagotavljajo zadostno stabilnost strukturnega modela okolja: poleg konfor-miranja lahko med nje prištejemo še večji del socialnega vplivanja. Popolnoma jasno je, da so lahko njihov nosilec le posamezniki, ki določeno socialno polje sestavljajo. To pa pomeni, da posameznika nikakor ni mogoče videti pretežno v vlogi žrtve skupinskega pritiska, ampak predvsem kot njegovega izvajalca. To samo na sebi nujno sledi iz ugotovitve, da človek brez ustrezne vedenjske opreme, kakršna jc strukturni model okolja, nc more eksistirati. Eksistenčno je namreč motiviran za to, da socialna realnost, izven katere ni življenja, ostaja čimbolj stabilna. Zgodnje teorije konformiranja tega niso upoštevale, videle so le pritisk, ki ga skupina izvaja na posameznika (prim. Turner, 1991 in Moscovici, Faucheux, 1972). Z vidika strukturnega modela okolja jc konfor-miranje seveda osnovni proces, s katerim sc reducira anksioznost oz. vzdržuje socialna realnost. Običajna, na žalost ne samo laična predstava o konformnosti kot podrejanju
posameznika je popolnoma napačna.
Če na kratko povzamemo: socialna realnost, socialnc predstave in socialni konstrukcionizem imajo enako motivacijsko osnovo, ki je v človekovi nepopolni biološki opremi. Predstavljajo eksistenčno nepogrešljiv del vedenjske opreme, ki nadomešča instinktivno. Funkcija obravnavanih pojavov je zato strukturiranje okolja. S tem lahko zavrnemo obstoj posebnega gona po primerjanju, nujnost poenostavljanja prekom-pleksnega okolja ali nujnost redukcije anksioznosti. Bolj natančno, človeka sicer lahko označimo kot bazično anksiozno bitje, toda to jc posledica značilnega strukturnega modela okolja, ki napravi človeka odvisnega od socialncga okolja. Pojavi, kot so socialna realnost, socialnc predstave, konccpti ali pa socialne vrednote in norme človekove anksioznosti nc reducirajo, ampak jo povzročajo!
Tako lahko z dodatno gotovostjo ugotovimo, da gre v primeru socialnc realnosti, socialnih predstav in socialncga konstrukcionizma za en sam pojav, katerega glavna funkcija je strukturiranje okolja. Seveda pa se navedeni pojavi utegnejo razlikovati glede na vsebino oz. raven, na kateri se pojavljajo. Socialna realnost jc najbolj splošna enota in bi jo bilo mogoče razumeti kot nadredni pojem. Moscovicijeva trditev, da so socialne predstave "socialna realnost sui generis" (Mosovici. 1984, 13), se zdi popolnoma na mestu. Socialna realnost bi končno lahko bila tudi sinonim za strukturni model okolja.
Ugotovitev, da gre pri obravnavanih pojavih pravzaprav za eno samo kategorijo, se morda niti ne zdi posebej dramatična, saj so si podobni že po opisu. Kaj se potemtakem spremeni, če rečemo, da je njihov skupni imenovalec strukturni model okolja? Morda najbolj to, da s tem modelom lahko dokazujemo, da morajo pojavi, ki imajo enake lastnosti kot strukturni model okolja (med njimi so poleg obravnavanih pojavov najpomembnejše gotovo socialnc vrednote in socialnc norme), zaradi eksistenčne pomembnosti predstavljati samo jedro ne le socialnega, pač pa celotnega človekovega vedenja. Tako lahko razumemo, zakaj najdemo socialne vrednote in norme takorekoč za vsakim socialnopsihološkim pojavom, od socialnc perccpcije pa do vseh oblik socialnega vplivanja. Pravtako postane bolj razumljivo, zakaj naj bi kategorizacija okolja pomenila "conditio sine qua non tako za preživetje posameznika kot skupine", kot jc trdil Tajfel, (1975, 347). Pri tem jc skoraj neverjetno, da je dinamika socialnih vrednot in norm, kot dveh osnovnih socialnopsiholoških kategorij, več ali manj neraziskana.
Poznavanje motivacijske osnove funkcije pojavov, kot so socialna realnost, socialne predstave in socialni konstrukcionizcm, pa omogoča videti še nekaj, kar imamo sicer neprestano pred očmi, se pa ne zavedamo dovolj, kakšnega pomena jc v resnici za človekovo socialno vedenje. To je supraindividualnost tovrstnih pojavov in predvsem dejstvo, da njihov nosilec ni posameznik, pač pa določen socialni prostor.
Socialna interakcija ima seveda veliko različnih funkcij. Človek lahko v skupini naredi več, hitreje in bolje, kot če bi bil sam. Tudi različne potrebe, ki sicer niso eksistenčno pomembne in so le kulturno pogojene, lahko zadovolji le s pomočjo druženja z ostalimi posamezniki. Toda za vso to spremenljivo, kulturno pogojeno zunanjostjo se skriva veliko pomembnejša dinamična dimenzija, ki temelji na medsebojni eksistenčni odvisnosti. S pomočjo vseh medsebojnih socialnih stikov se v določenem socialnem prostoru oblikuje, vzdržuje in prenaša socialno oblikovani strukturni model okolja. Zaradi svoje značilne socialnc konstrukcije je učinkovit samo pod pogojem, da je skupinski, torej da ga sprejema celotni sistem. In v tej dimenziji posameznika, ki je od strukturnega modela okolja eksistenčno odvisen, ni mogoče dihotomizirati od socialnega okolja. In prav tako ga ni mogoče videti kol nosilca strukturnega modela okolja oz. pojavov, ki vanj spadajo.
Zaradi eksistenčne pomembnosti mora biti dinamika te dimenzije socialne interakcije seveda trajna in spontana. Procesi nastajanja, vzdrževanja, spreminjanja in prenašanja pojavov, ki spadajo v strukturni model okolja, morajo potekati trajno, avtomatično in spontano. Za delovanje te ravni socialne interakcije tudi ni potrebna zunanja kontrola ali zaščita. Posameznik je na njej dobesedno zlit s skupino - obeh elementov preprosto ni mogoče razločiti.
Čeprav socialna psihologija pozna človekovo odvisnost od socialnega okolja, kot tudi pomen socialne interakcije, pa vendarle ne vidi tega, da posameznika in socialnega okolja - v določeni dimenziji socialne interakcije, ni mogoče dihotomizirati. Seveda se mora človek vprašati, kako je mogoče, da do tega uvida ne pride, ko pa so znana vsa dejstva, ki do njega vodijo? Zdi se, da je najbolj verjeten odgovor preprosto ta, da v socialni psihologiji, kot tudi družboslovju nasploh, prevladuje implicitni miselni model o človeku kot biološko samozadostnem bitju, pri katerem je socialnost zgolj sekundarno nacepljena na biološko osnovo. V tem miselnem modelu sta posameznik in njegovo socialno okolje že uvodoma dihotomizirana - in zato druge možnosti preprosto ni mogoče videti, s tem pa tudi ne prave pomembnosti obravnavanih in podobnih skupinskih pojavov. Ta miselni model sicer dovoljuje videti človekovo determiniranost s socialnim okoljem, ki pa je vedno sekundarna. Dobra ilustracija za to so teorije socialnega učenja, med njimi npr. Rotterjeva. Po tem avtorju so
"biološke (prirojene) potrebe tiste, ki v glavnem oblikujejo vedenje v zgodnjem otroštvu. Izkušnje s socialnim okoljem, ki spremljajo zadovoljevanje teh potreb, ustvarijo popolnoma nove potrebe, psihične in socialnc narave. Tc nove, pridobljene potrebe se pozneje pokažejo pogosto kot močnejše od prvotnih, bioloških potreb" (v: Grabitz, 1985, 220).
Večina naučenega psihološkega vedenja ("learned psychological behavior") naj bi bila sestavljena iz šestih obsežnejših potreb, ki jih je sicer mogoče deliti še naprej. To so potrebe po priznanju in statusu, dominantnosti, neodvisnosti, zaščiti in odvisnosti, po ljubezni in sprejetosti ter po fizičnem udobju (Rotter 1971, 60). V takem modelu socialne potrebe sicer lahko postanejo eksistenčno pomembne - vendar le sekundarno. In tako hočeš nočeš ostaja odprto vprašanje, če je to potemtakem sploh nujno. Očitno je namreč vse odvisno od načina in kakovosti zgodnje socializacije, ali drugače, od načina in kakovosti socialnega učenja v tem obdobju. Na osnovi takega miselnega modela lahko nastanejo prepričanja, da je posameznik žrtev pritiska h konformnosti in da so socialne predstave, norme, vrednote in podobni pojavi sredstvo za redukcijo anksioznosti ali pa za poenostavljanje prekompleksnega okolja. V vseh teh primerih sta posameznik in socialni prostor dihotomizirana.
Piagetov model odnosa med organskimi regulacijami in kognitivnimi procesi ruši prav miselno paradigmo človekove biološke samozadostnosti. Socialna oprema po tem modelu nc postane eksistenčno pomembna zaradi otrokove zgodnje odvisnosti v izpolnjevanju osnovnih, biološko utemeljenih potreb, pač pa zaradi pomanjkljive biološke opreme. Izpolni namreč tisti del avtorcgulacijskega sistema, ki ga biološka oprema pušča praznega, je pa za delovanje celotnega sistema, torej za cksistcnco samo, nujno potreben. S tem pa postane dihotomizacija posameznika in socialnega okolja - v tej dimenziji - nemogoča. Posameznik lahko eksistira zgolj z opremo, katere nosilec je socialni prostor. Kot ga ni mogoče dihotomizirati od njegove biološke opreme (in morda raziskovati, kako ta oprema deluje na človekove intrapsihične procese), tako ga ni mogoče dihotomizirati od socialnega okolja. Tako kot biološki dejavniki, tudi del socialnih na posameznika ne vpliva, pač pa ga določa oz. konstituira. Prav v tem je
bistveni paradigmatski premik, ki ga lahko izpeljemo s pomočjo funkcije strukturnega modela okolja iz Piageve teorije. To seveda ne pomeni, da dihotomizacijc posameznika in socialnega prostora ni v drugih dimenzijah, toda tu govorimo le o tistem delu človekove socialnosti, ki temelji neposredno na eksistenčno pomembni motivacijski osnovi.
Socialna oprema, pridobljena v obdobju zgodnje socializacije, potemtakem ni sekundarnega pomena, pač pa konstitutivnega. S tem se seveda njega vloga in funkcija obravnavanih pojavov v svojem bistvu spremenita. Socialni konstrukti, kol posebna oblika vedenja, namreč niso več nekaj dodanega, kar ovira človekovo sposobnost objektivnega spoznavanja, pač pa sama osnova take dejavnosti. Nc gre torej za to, da se človek že v zgodnjem otroštvu naleze različnih vrednot, stereotipov, predsodkov in podobne iracionalne navlake, katerih se potem vse življenje ne more več znebiti in ki prekrivajo ter dušijo posameznikovo "spontanost", "pristnost" ali "resnično individualnost". V resnici človek brez take "navlake" sploh ne more živeti! Možnosti, da dihotomizacija posameznika in skupine v določeni dimenziji socialnega vedenja sploh ni mogoča, pa socialna psihologija ne vidi, niti jc ne zna teoretično utemeljiti.1
Če so naši zaključki točni, potem seveda pomenijo, da je središče človekovega socialnega vedenja socialni agregat, nc pa posameznik znotraj njega. To naj bi, posebej za sociološko naravnano socialno psihologijo, sicer nc bilo nič novega. Paradigmatski premik pa seveda ni v ugotovitvi sami, do katere je končno mogoče priti že na osnovi nekoliko bolj sistematičnega opazovanja, ali pa na osnovi analize opravljenega empiričnega raziskovanja v socialni psihologiji. Stvari se pokažejo v drugi luči šele, ko jih pogledamo z vidika socialne motivacije in ugotovimo, da ni bistvena vsebina obravnavanih pojavov, pač pa njihova funkcija ter dinamika, ki iz nje izhaja. To šele pomembno spremeni razumevanje odnosa med posameznikom in socialnim okoljem ter pomena, ki ga ima za človekovo socialno vedenje socialni agregat, v katerem se nahaja. Problem, posebej klasične socialne psihologije, je v tem, da se je prav tej ravni odpovedala in s svojimi znanstvenimi prizadevanji ostala usmerjena predvsem na posameznika.
Če strnemo razmišljanje, lahko rečemo, da utegnejo biti tako socialne predstave kot tudi socialni konstrukcionizem zelo pomembni področji tako teoretičnega kot empiričnega socialnopsihološkega raziskovanja. Oba pojava sta skupaj s socialno realnostjo verjetno pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Predvsem socialna realnost ni eksotična zbirka različnih človekovih kulturno pogojenih, neracionalnih posebnosti. Kar je pomembno, namreč ni njena pisana zunanjost, pač pa njena funkcija. Ta, in ne vsebina, je ahistorična. To preprosto dejstvo naj bi bilo v socialnem konstrukcionizmu prezrto, verjetno zato, ker motivacijska osnova ni jasno določena. Glavni predmet socialnopsihološkega raziskovanja bi morala biti predvsem dinamika pojavov, nc pa toliko njihova vsebina. Ni torej pomembno, kako neka socialna skupina strukturna svoje okolje, pač pa predvsem dejstvo, da to mora narediti. Drugače, za socialno psihologijo ne bi smelo biti najbolj zanimivo, kakšne vrednote, norme, predstave, koncepte, stereotipe itd. lahko najdemo v določenem okolju. Veliko pomembnejši so procesi, s pomočjo katerih taki pojavi nastajajo, se vzdržujejo in spreminjajo. Sklepamo namreč lahko, da so prav ti procesi tisti, ki so v socialni psihologiji ahistorične in trans-kulturne narave, saj neposredno izhajajo iz eksistenčno pomembne motivacijske osnove, ki mora biti enaka za vse ljudi. To vsaj za klasično, eksperimentalno usmerjeno socialno psihologijo pomeni tudi nujen premik s preučevanja posameznika na preučevanje
Temu problemu, brc/ zadovoljivega odgovora, je bila 1986 npr. posvečena posebna številka British Journal of Social Psychology (Vol. 25, Part 3. Special issue: The individual- society interface).
socialne interakcije. Samo ta je lahko nosilec procesov, ki nas zanimajo. Posebej utegneta biti pomembna procesa normalizacije (oblikovanje norm in sorodnih pojavov) ter konformiranja. Niti o enem niti o drugem že na mezzosocialni ravni, torej takoj ko zapustimo majhno skupino, pravzaprav ne vemo kaj prida.
ALI SOCIALNE PREDSTAVE IN SOCIALNI KONSTRUKCIONIZEM POMENIJO ZA SOCIALNO PSIHOLOGIJO BISTVENO NOVOST?
Končno nam ostane še vprašanje, če socialnc predstave in socialni konstrukcionizem v socialni psihologiji predstavljajo pomemben konceptualni preobrat? Zdi sc, da je odgovor na to vprašanje nikalen. Po eni strani oba pojava nista nič drugega kot zgolj možni konkretizaciji socialnc realnosti. Po drugi strani moramo tudi ugotoviti, da podobne pojave v zgodovini socialnc psihologije (in seveda sociologije) že poznamo. Taki so bili npr. Sherifovi koncepti, Meadov simbolični interakcionizcm, v sociologiji je pa poleg Durkhcimovih kolektivnih predstav treba omeniti vsaj še socialno konstrukcijo realnosti Bcrgerja in Luckmana. Glede na to, niti socialnih predstav niti socialnega konstrukcionizma ni mogoče razumeti kot nova odkritja. Očitno gre bolj za to, da se socialna psihologija znova vrača k skupinskim socialnim pojavom. Kot da se jim preprosto nc more izogniti. Ne glede na to, kakšnih problemov se lotimo na mikro-socialni ravni, in nc glede na to, kakšna vprašanja si zastavimo v zvezi s socialnim vedenjem posameznika, vedno znova se pokaže, da utegnejo biti najpomembnejši odgovori na bistvena vprašanja socialne psihologije skriti na višji ravni socialnc interakcije. Taka vprašanja se nabirajo okoli osrednjega problema: kakšen je pravzaprav odnos med posameznikom in njegovim socialnim okoljem? Socialnc predstave in socialni konstrukcionizem na to vprašanje nc odgovarjajo dovolj jasno in zaradi tega nc morejo pomeniti bistvenega konceptualnega premika v socialni psihologiji. Oba pojava sicer ugotavljata veliko odvisnost posameznika od socialnega okolja, kot tudi pomembnost socialnc interakcije, vendar zaradi nepojasnjene motivacijske osnove za socialno psihologijo to ne predstavlja nič bistveno novega. Kar manjka, je jasna motivacijska osnova, s pomočjo katere bi bilo mogoče začeli razumevali in seveda tudi raziskovati dinamične dimenzije nc lc teh dveh, pač pa tudi vseh ostalih pojavov, ki jih je mogoče uvrstiti v strukturni model okolja.
LITERATURA
Allport Gordon W. (1968): The Hislorieal Background of Modem Social Psychology V: Lindzey Gardner, Aronson Elliot: The Handbook of Social Psychology, Vol. I, second edition, Addison-Wesley Publishing Company.
Andersen Milton L. (1994): The Many and Varied Social Constructions of Intelligence. V: Sarbin T. R.,
Kitsuse J. (ed): Constructing the Social, Sage. London. Aronson E„ Ellsworth P. C., Carlsmith J.M., Gonzales M H. (1990): Methods of Research in Social
Psychology, sec. ed., McGraw Hill, New York. Asch Solomon E. (1953): Social psychology. Second printing, Prentice - Hall, New York. Bečaj Janez (1993a): Dvojna funkcija socialnc interakcije, I. del, Anthropos, letnik 25, št. 1-2, 90-105. Bečaj Janez (1993b): Dvojna funkcija socialnc interakcije, 2. del, Anthropos, letnik 25, št. 3-4, 138-153. Berger Peter L., Luckmann Thomas (1973): The Social Construction of Reality, Penguin University Books. Billig Michael (1988): Social Representation. Objectification and Anchoring: A Rhetorical Analysis. V:
Social Behaviour, Vol. 3, 1-16. Billig Michael (1991): Ideology and Opinions. Sage, London.
Buck Ross (19X5): Prime Theory: An Integrated View of Motivation and Emotion. V: Psychological Review, Vol. 92. No. 3. 3X9-413.
Farr Robert M. (1977): Heidcr. Harre and Herzlich on Health and llness: Some Observations on the Structure of 'representations collectives'. V: European Journal of Social Psychology, Vol. 7, No. 4, 491-504.
Fan Robert M., Moscovici Serge (19X4): Social Representations, Cambridge University Press.
Festinger Leon (1950): Informal Social Communication. V: Cartwright D. Zander A , Group Dynamics, A Harp International Edition, third cd., New York, I96X.
Frey D., Irlc M, (Hrsg.) (19X4): Theorien der So/ialpsychologie I, Kognitive Theoricn. Zwcite Auflage, Vcrlag Hans Huber.
Gergen Kenneth J. (1973): Social Psychology as History. V: Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 26, No. 2, 309-320.
Gergen Kenneth J. (19X5): The Social Constructionism Movement in Modern Psychology. V: American Psycologist, Vol. 40, No. 3, 266-275.
Gergen K. J. (19X9): Social Psychology and the Wrong Revolution. V: European Journal of Social Psychology, Vol. 19, Issue No. 5, 463-4X4. Special Issue: Controversies in the Social Explanation of Psychological Behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebc.
Gergen Kenneth, Davis Keith E. (19X5): The Social Construction of the Person, Springer Verlag .
Gergen Kenneth J , Gergen Mary M. (19X6): Social psychology, Second edition. Springer Vcrlag.
Gollwitzer Peter M., Wicklund Robert A. (19X5). Symbolischc Selbstcrgiinzung. V: Frey D.. Irlc M. (Hrsg.), Theoricn der So/.ialpsychologie III, Motiavtions- und Informationsverarbeitungs- theorien, Verlag Hans Huber.
Grabit/. Hans-Joachim (19X5): Die sozialc Lerntheorie von Rotter. V: Frey D., Irlc M. (Hrsg.), Theorien der So/.ialpsychologie II, Gruppen- und Lcrnthcorien, Verlag Hans Huber.
Herzlich Claudine (1975): Sozialc Vorstellung. V: S. Moscovici (Hrsg.), Forschungsgcbiete der So/.ialpsychologie I, Athcniim Fischer Taschcnbuch Verlag.
Hewstone Miles, Jaspars Jos, Lalljee Mansur (19X2): Social representations, social attribution and social identity: the intergroup images of 'public' and 'comprehensive' schoolboys. V: European Journal of Social Psychology, Vol. 12, 241-269.
Jacobs Robert C., Campbell Donald T. (1961): The Perpetuation of an Arbitrary Tradition Through Several Generations of a Laboratory Microculturc. V: Journal of Abnormal and Social Psychology, Vol. 62, No. 3, 649-65X.
Jahoda Gustav (19X6): Nature, Culture and Social Psychology. V: European Journal of Social Psychology, Vol. 16. 17-30.
Jahoda Gustav (19XX): Critical Notes and Reflections on 'Social Representations'. V: European Journal of Social Psychology, Vol. IX, 195-209.
Kuhn Thomas S. (1974): Struktura naučnih revolucija. Nolit, Beograd.
Luckmann Thomas (1993): Morals in Communicative Processes. Conference on "The young people of Central and Eastern Europe. Social conditions and values in transition." Trento, October X.
Luckmann Thomas (1994): On the Inlcrsubjeclive Constitution of Morals (February 9, 1994), rokopis.
Montmollin Germain dc (1977): L'influence sociale. Press univcrsitaires dc France, Paris.
Morawski Jill G. (19X6): Contextual Discipline: The Unmaking and Remaking of Sociality. V: R Rosnow & M. Geordoudi (cd.), Contextualism and Understanding in Behavioral Science.
Moscovici Serge (19X4): The Myt of the Lonely Paradigm: A Rejoinder. V: Social Research, Vol. 51, No. 4, 939-967.
Moscovici Serge (19X5): Comment on Potter & Litton. V: British Journal of Social Psychology, Vol. 24, 91-92.
Moscovici Serge (I9XX): Notes Towards a Description of Social Representations. V: European Journal of Social Psychology. Vol. IX, 21 1-250.
Moscovici Serge (19X9): Preconditions for Explanation in Social Psychology. V: European Journal of Social Psychology. Vol. 19, Issue No. 5, 407-430. Special issue: Controversies in the Social Explanation of Psychological Behavior, Editors: John Rijsman and Wolfgang Stroebe.
Moscovici Serge, Faucheux Claude (1972): Social Influence, Conformity Bias, and the Study of Active Minorities. V: Advances in Experimental Social Psychology, Vol. 6.
Moscovici Serge, Ricatcau Philippe (1975): Konformitiit, Mindcrheit und sozialcr Einfluss. V: Forschungsgcbiete der Sozialpsychologic 1, Fischer Alheniiuni Taschenbiichcr.
Parker Ian (19X9): The Crisis in Modern Social Psychology - and How to End It. Routledgc, London.
Piagct Jean (1971): Biology and Knowledge, An Essay on the Relations Between Organic Regulations and Cognitive Processes. The University of Chichago Press .
Pittman Thane S., Heller Jack F. (19X7): Social Motivation. V: Annual Review of Psychology, Vol. 3X, 461-4X9.
Potter Jonathan, Litton Ian (1985a): Some Problems Underlying the Theory of Social Representations. V: British Journal of Social Psychology, Vol. 24, 81-90.
Potter Jonathan, Litton Ian (1985b): Representing Representation: A Reply to Moscovici, Semin and Hewstone. V: British Journal of Social Psychology, Vol. 24, 99-100.
Rotter B. Julian (1971): Clinical psychology, sec. ed. Prentice Hall, Englewood Cliffs, New Jersey.
Sarbin T. R , Kitsuse J. I. (1994): Constructing the Social. Sage, London.
Schachter Stanley (1951): Deviation, Rejection, and Communication. V: Cartwright D., Zander A.: Group dynamics, New York.
Schachter Stanley, Singer E. Jerome (1962): Cognitive, Social and Physiological Determinants of Emotional State. V: Gross D. Richard, Key studies in psychology, Hodder & Stoughton, London, 1990.
Schellenberg James A. (1978): Masters of social psychology. Oxford University Press, New York.
Sherif Muzafer (1967): Social Interaction, Process and Products. Aldine Publishing Company, Chicago.
Tajfel Henri (1975): Soxiales Kategorisieren. V: Forschungsgebiete der Sozialpsychologie I, Fischer Athenaum Taschenbticher.
Tajfel H., Turner J. C. (1986): The Social Identity Theory of Inlcrgroup Behavior. V Worchcl S., Austin W. G. (eds): Psychology of Intergroup Relations, nelson - Hall Publishers, Chicago.
Thibaut John W„ Kelley Harold H. (1959): The Social Psychology of Groups. John Wiley & Sons, Inc..
Tomkins Silvan S. (1981): The Quest for Primary Motives: Biography and Autobiography of an Idea. V: Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 41, No. 2, 306-329.
Turner John C. (1991): Social Influence. Open University Press.
Watzlawick Paul (1976): La realla della realta, comunicazione - disinformazione confusione. Casa Editrice Astrolabio, Roma.
Weick Karl E., Gilfillan David P. (1971): Fate of Arbitrary Traditions in a Laboratory Microculture. V: Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 7, No. 2, 179-191.
Wells Andrew (1987): Social Representations and the World of Science. V: Journal of the Theory of Social Behaviour, Vol. 17, No. 4, 433-446.
Zvonarevič Mladen (1978): Socijalna psihologija, II izdanje. Školska knjiga, Zagreb.
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
Filogeneza in ontogeneza sebstva in identitete
AS J A NINA KOVAČEV
POVZETEK
Oblikovanje sebstva in identitete temelji na sposobnosti za samorefleksijo, ki se v človekovi filogenezi in ontogenezi postopoma razvije. Filogenetsko se pred njo pojavlja sposobnost za samoprepoznavanje. Ontogeneza sebstva je dialektičen proces, ki temelji na različnih razvojnih spremembah, predvsem zorenju, spremembah v medosebnih odnosih in neskladju med starimi in novimi identifikacijskimi tendencami.
Človek elaborira svojo podobo na različnih ravneh predstavljanja. Različnim vpletenostim ega v analizo samopredstavitvenih procesov ustrezajo štiri oblike sebstva, ki se razvijejo druga z.a drugo in se ohranjajo tudi na kasnejših razvojnih stopnjah. To so: difuzno sebstvo, javno sebstvo, privatno sebstvo in kolektivno sebstvo.
V posameznikovem razvoju se oblikuje več sebstvenih struktur, ki so vezane na različna življenjska obdobja. Velik vpliv na njihovo oblikovanje ima družbeno okolje. Nastanek sebstva je neposredno povezan s kognitivnim, afektivnim in moralnim razvojem. Njegova konstrukcija se lahko odvija na štirih ravneh. To so: psihofiz.iološka adaptacija, kulturna konstrukcija sebstva, individualna konstrukcija sebstva ter ko-konstrukcija sebstva v akciji in interakciji.
ABSTRACT
PHYLOGENY AND ONTOGENY OF SELF AND IDENTIY
The self and identity formation is based on the capability for self-reflection, which is developed gradually in the process of human phytogeny and ontogeny. Phylo-genetically, it is preceded by the capability of self-recognition. Ontogeny of self is a dialectical process that is based on different developmental changes, above all on maturation, changes in interpersonal relations and incompatibility between old and new identification tendencies.
The human being elaborates its image on different levels of representation. Different ways of ego-involvement in the analysis of self-representation coincide with four self forms, that develop one after the other and remain at later developmental levels. These are: diffuse self, public self, private self and collective self. During the subject's development several self structures are formed. They are bound to different periods of life. Social surroundings have a great influence on their formation. The latter is also in direct connection with cognitive, affective and moral development. Its construction can be carried out at four levels. These are: psychological adaptation, cultural construction of self, individual construction of self, and co-construction of self in action and interaction.
Človekova sposobnost za refleksijo in avtorefleksijo je nujen pogoj za oblikovanje sebstva in identitete. Velja namreč za človekovo vrstno specifičnost, saj se pri drugih živih bitij ne pojavlja. Človeku omogoča, da jc lahko istočasno subjekt in objekt lastnega spoznavanja, to pa jc tudi glavni razlog za nastanek in razvoj njegovega občutka identitete. Subjekt se lahko namreč vpraša: "Kdo ali kaj sem?" in na to vprašanje tudi sam odgovori.
Identiteta kot samospoznavanjc je torej vezana na subjektovo notranjo perspektivo, ki implicira sočasnost njegovega obstoja kot subjekta in objekta lastnega mišljenja. Nanaša se na odnos med aktivnim, spoznavajočim sebstvom in pasivnim, zaznanim sebstvom. Napetost med "sebstvom kot subjektom" in "sebstvom kot objektom" ter človeška sposobnost za samorcfleksijo sla bili predmet številnih razprav in polemik od antike, prek Kanta in Jamesa, do sodobnosti.
Danes uporabljamo izraz "identiteta" največkrat za subjektovo samooprede-ljevanje. Določanje identitete "od zunaj" namreč ni specifično za človeka, saj lahko iz zunanje perspektive določimo tudi identiteto drugih živih bitij, ali cclo neživega, predmetnega sveta. Zato večina avtorjev (Luckmann, 1979) opredeljuje pojem "subjektivne" ali "osebne identitete" kot posameznikov avtorefleksivni proces. Subjekt namreč oblikuje svojo individualno identiteto na podlagi predelave lastnega znanja o sebi in izkušenj s samim seboj. Njegova zavestna avtorcflcksija vključuje introspektivno pre-tresanje lastnih izkušenj in spoznanj ter opazovanja zunanjega sveta in njegovih reakcij nase. Na podlagi njihove primerjave se razvijejo subjektove sodbe o sebi, ki pogojujejo njegovo samoopredeljevanje. Toda njegove izjave o lastnem sebstvu niso nikoli dokončne in popolnoma objektivne. Temeljijo namreč na njegovih implicitnih predstavah, ki (neodvisno od njegove volje) izkrivljajo samopercepcijo in percepcijo drugih. Pogosto jih deformira tudi zavestno filtriranje podatkov v skladu z lastnimi motivi za predstavitev samega sebe in socialne predstave okolice, ki usmerjajo subjektovo percepcijo in mišljenje.
I. FILOGENEZA SEBSTVA IN IDENTITETE Filogeneza samorefleksivnosti
Človekova sposobnost za samorcfleksijo se jc razvijala postopoma, tj. v več stadijih (Bischoff-Koehler, 1989). Kot kriterij za obstoj sebstva lahko namreč uporabimo obe perspektivi človeške refleksivnosti:
•	notranjo (med "sebstvom kot subjektom" in "sebstvom kot objektom", pri čemer jc drugo predmet kognicije prvega in sta oba združena v isti osebi) in
•	zunanjo (med sebstvom in ne-sebstvom oz. med sebstvom in drugim).
Gallup in Suarez (1986) domnevata, da se obe perspektivi pojavljata že pri šimpanzih, tako da lahko predpostavimo, da se prvi zametki sebstva pojavljajo cclo pri njih.
Krewer in Eckensberger (1991) poudarjata, da sovpada razvoj samorefleksije s prehodom z enega vidika sebstva na drugega.
1.	Prvi vidik karakterizira občutenje sebe kot nosilca lastne dejavnosti (agency), "sebstva kot subjekta" (self-as-subject), eksistenčnega sebstva (existential self) in jaza (I).
2.	Drugi vidik imenujemo: "sebstvo kot objekt" (self-as-objeet), koncept sebe (self-concept), kategorično sebstvo (categorical self) in mene (Me).
Prehod med obema vidikoma sebstva bi lahko označili tudi kot prehod z neref-
lcktirancga, naključnega doživljaja središča lastne dejavnosti na simbolično predstavo "lika", tj. na koncept sebe. Temelji na sposobnosti prepoznavanja samega sebe, ki se v rudimentarni obliki pojavlja že pri višjih primatih (tj. šimpanzih) in tvori podlago samorefleksije. To sposobnost določajo s testom prepoznavanja lastne podobe v ogledalu.
Med različnimi raziskovalci filogeneze samorefleksije obstajajo številne polemike o tem, ali se ta sposobnost pojavlja že pri nižjih živalskih vrstah (Gallup in Suarez, 1986) ali ne. Toda v splošnem se je uveljavilo prepričanje, da se pojavljajo v njeni filogenezi tri velike razvojne stopnje (Krewer in Eckensbcrgcr, 1991):
1.	Pripadniki nižjih živalskih vrst še nc prepoznavajo svoje zrcalne podobe. Na prvi stopnji svojega razvoja samorefleksije se do nje vedejo tako, kot da bi bila žival iste vrste.
2.	Pri nižjih primatih se že pojavlja razlikovanje med lastno zrcalno podobo in pripadnikom iste vrste. Za slednjega namreč pokažejo precej več zanimanja, kot za svojo zrcalno podobo.
3.	Pri višjih primatih (na tretji stopnji razvoja samorefleksije) je sposobnost za prepoznavanje lastne podobe v ogledalu že jasno razvita. To je mogoče razbrati iz njihovega vedenja v situaciji, ko imajo npr. na čelu rdeč madež. Dotaknejo sc namreč lastnega čela, ne pa ogledala (Gallup in Suarez, 1986). Ogledalo uporabljajo tudi za opazovanje prikritih delov lastnega telesa.
O sposobnosti za samorefleksijo bi pri višjih primatih še težko govorili. Toda njihova sposobnost za samoprepoznavanje tvori primitivno podlago kasnejšega razvoja samorefleksije pri človeku.
Vloga socializacije pri razvoju samorefleksivnosti
S socializacijsko-teorctičnega vidika je pomembno dejstvo, da socialno izolirani šimpanzi ne prepoznajo lastne podobe v ogledalu in ne manifestirajo enakega vedenja kot tisti, ki živijo v skupnosti. Ta fenomen lahko interpretiramo kot enega od dokazov pomembnosti družbenega okolja za razvoj identitete. Ta je seveda bistveno močneje izražena na višji stopnji filogeneze, t j. pri človeku.
Razlikovanje med seboj in drugim ter oblikovanje "sebstva kot objekta"
Zagovorniki simboličnega interakcionizma poudarjajo, da jc za genezo "sebstva kot objekta" odločilno razlikovanje med seboj in drugim. To globalno kognitivno sposobnost, ki jo opazimo pri primatih, lahko umestimo na področje socialnc kognicije (Eckensbcrgcr in Silbcreiscn. 1980). Vključuje sposobnost za:
•	podoživljanje tujih emocij (tj. empatijo),
•	prevzemanje tuje vloge in perspektive,
•	razumevanje tujih ciljev in namer ter
•	skrivanje lastnih namer pred drugimi.
Kochler (1921) pojmuje omenjene kognitivne sposobnosti kot nadomestno reševanje problemov, ki vključujejo tudi prepoznavanje intcncij pripadnikov iste vrste ter skrivanje lastnih ciljev in namer. BischolT-Kochler (1989) zato poudarja, da obstaja socialna kognicija že na nivoju višjih primatov, tj. šimpanzov. Preproste empatične reakcije (kot npr. odkrivanje čustev), ali razumevanje emocionalnih vsebin izrazov pripadnikov iste vrste, jc mogoče opaziti celo na nižjih stopnjah filogeneze (Bischolf-Koehler, 1989).
Bischoff-Koehler (1989) razlaga filogenetski skok v sposobnostih šimpanzov za samoprcpoznavanje z nastankom treh kognitivnih procesov:
1.	sposobnosti za oblikovanje simbolov (ki jo navaja kot primer simultane identifikacije dveh sočasno predstavljenih predmetov (znaka in označenega) kot dveh med seboj povezanih vsebin),
2.	sposobnosti za konkretizacijo (tj. razlikovanje predmetov in njihovo umeščanje v kategorije), ki je povezana s simbolotvornostjo, ter
3.	sposobnosti za dccentracijo, tj. za opazovanje določene vsebine iz različnih perspektiv.
Te namreč že nakazujejo zametke pojmotvornosti pri šimpanzih in podlago za razvoj sposobnosti za vzpostavitev kritične distance do objekta spoznavanja, ki se pri človeku razvije do skrajne mere, tj. do vzpostavitve distance do samega sebe.
II. ONTOGENEZA SEBSTVA IN IDENTITETE
Dialektičnost kot temeljna značilnost geneze identitete
Nastajanje identitete je vedno dialektičen proces. Malrieu (1980) poudarja tri temeljne značilnosti dialektite njene geneze:
1.	Med vsem, kar omogoča konstrukcijo identitete (tj. organsko enotnostjo, genetskim programiranjem, socialnimi in kulturnimi instrumenti ter normami in ideologijami), obstajajo številna nasprotja, ki povzročajo subjektivizacijo in iskanje identitete.
2.	Identiteta se razvija iz napetosti med privrženostjo preteklim identitetam in identitetam, ki jih je treba še oblikovati. Iz razgraditve pomena prvih prehaja na integracijo novih.
3.	Pri identizaciji gre vedno za izmenjavo med kolektivnimi predlogi in individualnimi poskusi njihovega osmišljanja.
Nasprotja v organizmu, okolju in odnosu med njima
Prvi temelj za oblikovanje identitete je subjektova organska enotnost. Omogoča namreč subjektovo adaptativno vedenje, ki sprva temelji na senzoričnih vnosih, kasneje pa pridobijo precejšnjo vlogo predvsem lingvistične, tehnične in druge intelektualne informacije. Te namreč omogočajo prilagajanje organizma njegovemu fizičnemu in sociokulturnemu okolju. Korteks človeških možganov je prilagojen znakovnemu procesiranju informacij, tako da sta razvoj otrokovega mišljenja in govora tesno prepletena med seboj.
Usvajanje jezika pogojuje tudi usvajanje kulturnih pridobitev. Te doprinašajo k usvajanju ideoloških in moralnih norm, ki določajo posameznikov status v družbi, njegove vloge in vse drugo, kar tvori objektivni temelj njegovega sebstva. V tej strukturi se praviloma pojavljajo konflikti, ki povzročajo spremembo otrokove identitete. Dozorevanje organizma omogoči razvoj novih funkcij in s tem pridobivanje novih izkušenj s svojim neposrednim fizičnim in družbenim okoljem. Otrokov spontani razvoj tako ruši ravnotežje v njegovi notranjosti ter ga sili v usvajanje novih informacij in vedenjskih vzorcev. Neskladje nastopi tudi na ravni kulturnega učenja. Nekatere kulturne pridobitve (npr. govorjenje, pisanje, delovanje otrokovih referenčnih skupin, znanje, ipd.), ki jih otrok postopoma usvoji, mu omogočijo prevzemanje novih vlog in tako tudi spreminjanja identitete.
Malrieu (1980) poudarja, da identitete nc določa posameznikova konslitucija, kot npr. trdijo predstavniki biologističnih usmeritev. Njene organizacije tudi ne determinira nek socio-kulturni tip. Identiteta namreč nastaja v izmenjavah med organizmom, kulturnimi instancami in subjektom, ki se stalno odziva na vsa nasprotja v svojem neposrednem okolju ter na nasprotja med okoljem in lastnim organizmom. Zato je identiteta produkt stalnih de-strukturacij in re-strukturacij.
Dialektika delitev in združevanj
Malrieu (1980) ne verjame v možnost primitivne delitve sebstva v subjektovem psihosocialnem razvoju, ki bi ji sledila integracija pod pokroviteljstvom neke podobe in nato idealnega sebstva. Poudarja, da zasledimo prvo obliko cnovitosti že pri novorojencu. Toda ta vključuje vrsto nasprotij, ki povzročijo različne spremembe. Slednje pripomorejo k diferenciaciji subjektovega notranjega sveta in nasprotujejo prizadevanjem k retotalizaciji.
V teku posameznikovega življenja je mogoče opaziti zaporedje enot. V vsakem razvojnem obdobju jih karakterizirajo:
•	prevlada določenega vedenjskega tipa,
•	prevlada določenega modusa regulacije in
•	prevlada določene stališčne strukture.
Za obdobje od šestega do devetega meseca starosti je značilna prevlada pred-intencionalne eksploracije in emocionalno delovanje na drugega, za adolescenco pa vezanost vedenja na prihodnjo podobo sebstva.
Na subjektivni ravni prepoznavamo enotnost v orientaciji subjektovih želja, navezanosti na določen vedenjski slog, ipd. Posameznik se identificira s tem slogom in ga brani z emocionalnim upiranjem drugačnim vedenjskim slogom, ki mu jih ponuja okolje. Svoje vztrajanje pri istih vedenjskih vzorcih navadno zagovarja s svojo osebno zgodovino ("Tak sem že od nekdaj."). Ta enovitost v njegovem doživljanju in vedenju tvori temelj njegove identitete (Malrieu, 1980).
Subjektova enotnost je stalno izpostavljena različnim spremembam, ki lahko povzročijo njeno delitev. Te se lahko pojavijo zaradi:
1.	maturacije organizma,
2.	sprememb v medosebnih odnosih in
3.	neskladja med starimi navezanostmi in novimi željami.
Ad 1) Eden od izvorov notranjih delitev v subjektovem psihičnem aparatu je dozorevanje organizma. Pojav novih zmogljivosti sproži v posamezniku željo po njihovi realizaciji in izvajanju novih vedenjskih oblik. Usmerjanje k novim objektom zahteva razvoj novih oblik vedenjske regulacije in vstavitev drugega v medosebne odnose.
Ad 2) Druga velika delitev enotnosti se pojavi na nivoju medosebnih odnosov. Z napredovanjem otrokovega usvajanja vedenjskih vzorcev, ki jih predpisuje dana kultura, se odnos odraslih do otroka spreminja. Te spremembe povzročijo delitev njegovih zaznav. Posebno aktualen je ta problem od drugega leta naprej, ko se prične otrok osredotočati na samokontrolo.
Ad 3) Tretja velika delitev subjektove notranje enovitosti se pojavi kot rezultat neskladja med otrokovimi starimi navezanostmi in novimi željami. Največkrat se pojavi okrog šestega leta ali pri predpubertetniku. Tedaj se namreč otrok pogosto identificira z najrazličnejšimi ljudmi in se vključuje v najrazličnejše institucije. Najpomembnejša
med njimi je prav gotovo šola, ki omogoča (poleg znanja, ideoloških standardov in moralnih norm) še nove identifikacijske modele, med katerimi so najpogostejši učitelji.
Damon in Hart (1988) ugotavljata, da karakterizirajo subjektovo samopodobo številne dualitete. Najpomembnejše med njimi so:
•	individualizem - odnosnost,
•	subjektivnost - objektivnost in
•	cnovitost - mnogostranost.
Zato predpostavljata, da sebstva ni mogoče izenačiti z nobenim drugim družbenim konceptom. Ohranja namreč svojo temeljno identiteto neodvisno od časovnega toka in vsakokratnih situacijskih okoliščin. Toda hitro lahko postane predmet kakršnihkoli sprememb.
Malricu (1980) poudarja, da doprinašajo vse delitve otrokove enovitosti. ki se pojavljajo v teku njegovega razvoja, k oblikovanju njegove identitete. Posameznika kot individualno, družbeno in kulturno bitje namreč silijo k njihovemu preseganju in doseganju nove integracije na višji stopnji organizacije. Njihov vpliv seveda ni neposreden in očiten, ampak vplivajo na razvoj otrokovega sebstva prek nezavednih posrednih mehanizmov. Otrokova občutja in čustva ter njegovo vedenje so namreč v kritičnih obdobjih oblikovanja identitete silno divergentna in ambivalentna.
Pri odpravljanju neenotnosti v mišljenju, čustvovanju in vedenju lahko nastopijo precejšnje težave. Toda te navadno niso posledica otrokove nesposobnosti za koordinacijo lastnih psihičnih vsebin in vedenjskih vzorccv, ampak njegove nepripravljenosti za odpoved eni od obeh možnosti in soočenje z njuno nezdružljivostjo.
Uspešnost pri oblikovanju identitete je močno odvisna od uspešnosti pri preseganju notranjih nasprotij in razkolov ter njihovi integraciji v enovito strukturo. Omogočijo jo kognicije o lastnem sebstvu. ki lahko izpolnijo tudi več osebnih in družbenih funkcij (Cairns in Cairns, 1988).
Cairns in Cairns (1988) poudarjata, da lahko koncept sebe, ki ga subjekt razvije na podlagi samorcfleksijc, omogoči:
1.	ohranjanje integrativnosti lastnega sebstva in njegove bazične orientacije,
2.	facilitacijo prilagajanja zunanjemu svetu družbenih in nedružbenih dogodkov,
3.	projekcijo lastnih dejanj v prihodnost s pomočjo oblikovanja načrtov, postavljanja ciljev in sanjarjenja ter
4.	olajševanje prilagajanja fizičnemu svetu.
Pri reševanju nasprotij, ki povzročajo razkole v posameznikovi notranjosti, ima veliko vlogo tudi njegovo družbeno okolje. Večina njegovih notranjih trenj namreč izhaja iz njegovih odnosov z drugimi in njegovega položaja v določeni družbeni skupini. Šele aktivno sodelovanje družbe pri reševanju posameznikovih neskladij in konfliktov omogoči njihovo uspešno predelavo (Malrieu, 1980).
Brez opiranja na identifikacijske modele se otrok nc more formirati kot subjekt in avtonomni izvor lastnih dejanj, ki se zaveda njihovih učinkov in njihovega pomena. Prav tako jih še ne more integrirati v svojo osebno zgodovino in v svoje načrte za razvoj lastnega sebstva. Njegovi identifikacijski modeli so lahko posamezniki ali družbe, tj. bitja, ki delujejo v skladu z določenimi normami. Te se oblikujejo in dograjujejo v institucijah, vsaka od njih pa ima svojo identiteto (Malrieu, 1980). Otrok pridobi del svoje identitete (tj. eksogeno identiteto) s sodelovanjem v njih.
Aktivna udeležba v institucijah še nc zadošča za oblikovanje celostne individualne identitete. Subjekt mora namreč vse svoje eksogcnc ali pripisane identitete ovrednotiti iz lastne, notranje perspektive. Določanje njihovega relativnega deleža v lastni identiteti lahko včasih razkrije tudi zanemarjanje ali zanikanje nekaterih pripisanih identitet.
Subjektova identiteta jc namreč individualna in specifična konfiguracija, ki temelji na dialektičnem usklajevanju svojih komponent in trenj med njimi ter stalnem prizadevanju za njihovo integracijo v enovito celoto.
Nedokončnost sebstvene integracije v subjektovem razvoju
Izid subjektovega boja proti pasivnemu sprejemanju razkolov v lastni notranjosti jc integracija možnosti, ki pred tem še niso bile povezane, ampak so bile preprosto "naložene" druga poleg druge. Toda integracija ni nikoli popolna. Zato je nemogoče doseči absolutno identiteto. Ta namreč še vedno vključuje nejasnosti in dvoumnosti, ki se nanašajo predvsem na:
1.	odnos med biološkim in družbenim ter
2.	odnos med različnimi družbenimi substrukturami.
Ad 1) Biološke nagone je siccr mogoče organizirati v skladu s kulturnimi normami in jih tako na novo osmisliti. Vendar ti še vedno občasno prestopijo meje, ki jih začrtuje dana kultura. Tako ostaja nasprotje med subjektovo organsko naravo ter pridobitvami socializacije in akulturacijc še vedno nerešeno.
Ad 2) Posameznik je razdeljen med subkulture, ki temeljijo na institucijah, delu ter družinskem in družbenem življenju. Njihovo harmonizacijo je mogoče doseči le z vzajemnim usklajevanjem njihovih pomenov. Ta proces jc individualno specifičen.
Nepopolnosti in dvoumnosti, ki se pojavljajo pri reševanju nasprotij in poskusih njihove integracije na višji ravni notranje organizacije, preprečujejo doseganje popolne enovitosti in odpravljanja razkolov. Nerešena nasprotja pa omogočajo tudi formacijo in dograjevanje subjekta in družbe (Malrieu, 1980). So namreč glavni povzročitelji dialektike v posameznikih in med njimi v mreži medosebnih odnosov. Toda ustaljeni družbeni modeli ne zadoščajo za njihovo reševanje. Zato mora subjekt vedno znova oblikovati provizorične načrte za razvoj lastne in družbene identitete, ki temeljijo na predvidevanju usklajevanja njihovih moči v prihodnosti.
Razvoj prepoznavanja lastnega sebstva
Otrok postopoma razvije sukccsivne claboracijc svoje podobe. Te so vedno odvisne od predstav, ki jih oblikuje o sebi in objektih iz lastnega okolja. Določala jih stopnja otrokovega kognitivnega razvoja in narava kognitivnih instrumentov, ki so mu na razpolago. Doseganje nove razvojne stopnje sovpada z otrokovim dozorevanjem, genetskimi determinantami njegovih spoznavnih potencialov, vplivi okolja ter s spontano, avtonomno dejavnostjo. Omogoči mu pridobitev novih spoznavnih instrumentov in s tem tudi reelaboracijo predstav, ki jih je oblikoval v prejšnjem obdobju. Ta poteka vedno po isti razvojni shemi.
Mounoud in Guyon-Vintcr (1980) postulirata odvisnost razvoja samopodobe od podobe drugega in cclo objektov. Na tem poslulatu temelji njuna formulacija hipotez o razvoju samopodobe po modelu konstruiranja objektnih predstav (Mounoud. 1976), ki determinira različne oblike identitete v posameznih razvojnih fazah.
1.	Prva oblika individualne identitete temelji na sinkretični in nedifcrencirani samo-podobi. ki še ne implicira nobene notranje organizacije.
2.	Na naslednji razvojni stopnji oblikuje otrok t. i. "multiplo identiteto", ki temelji na različnih parcialnih reprezentacijah samega sebe. Te še niso usklajene.
3.	Parcialne predstave omogočijo oblikovanje celovite podobe samega sebe na podlagi
integracije sklopa različnih vidikov lastnega sebstva. Zato jc za to fazo značilno oblikovanje "enovite identitete". 4. V zadnji fazi razvoja samopodobc, ki jo postulirata Mounoud in Guyon-Vinter (1980), doseže otrok integracijo lastne identitete v razčlenjen kavzalni in odnosni kompleks. V tej fazi se tako oblikuje "tipična identiteta".
Notranja strukturiranost sebstva iz kognitivne perspektive
Sodobne kognitivno usmerjene razvojno-psihološke teorije razlagajo sebstvo kot strukturo znanja, ki se razvije v teku človekovega razvoja. Takšno pojmovanje se močno razlikuje od večine pojmovanj, ki so prevladovala pred začetkom 20. stoletja in so enačila sebstvo s stalno prisotno dušo.
Greenwaldova (1988) kognitivna teorija sebstvenega razvoja temelji na proučevanju mentalnih predstav z vidika različnih ravni predstavljanja. Pri človeških mentalnih predstavah se (po Greenwaldu, 1988) pojavlja pet ravni, ki so med seboj povezane v hierarhično strukturo. Tako so enote vsake (razen prve) ravni sestavljene iz elementov ravni, ki je neposredno pod njo. Med reprezentacijske enote spadajo: poteze, objekti, kategorije, propozicije in sheme.
Vsaka raven petnadstropne hierarhične strukture predstav modelira kvalitativno drugačne značilnosti okolja. Njena hierarhičnost v predstavljanju je prav v tem, da reprezentacijske enote vsake naslednje stopnje modelirajo tiste značilnosti okolja, ki jih ni mogoče predstaviti na nižjih stopnjah. Greenwald (1988) jih imenuje "nujne značilnosti reprezentacijske strukture". Te oblikujejo prevladujočo identiteto na vsaki novi ravni. Ta se ohrani še na naslednjih ravneh, prej pa se zaradi odsotnosti "nujne značilnosti" te razvojne ravni ni mogla pojaviti.
1.	Poteze predstavljajo bazične senzorne lastnosti (rdeča luč, glasen zvok, visoka temperatura, grenak okus, ipd.). Tiste, ki so povezane z intraceptivno in proprioceptivno stimulacijo, predstavljajo podlago za primitivno ločevanje med seboj in drugimi. Povezujejo se po gestalt principih grupiranja in tako oblikujejo objekte.
2.	Objekti se povezujejo v kategorije na podlagi odnosov razrednega vključevanja. Ti odnosi temeljijo na skupnih lastnostih objektov, ki omogočajo njihovo umestitev v isto kategorijo ne glede na njihove individualne specifičnosti. "Nujna značilnost" tc reprezentacijske ravni je fizična identiteta, tj. ohranjanje objektnosti s pomočjo fizične transformacije potez. Subjekt zaznava lastno sebstvo kot objekt, ki se jasno razlikuje od svojega okolja.
3.	Kategorije so grupacije objektov, ki tvorijo svoj razred na podlagi ene ali več odločilnih skupnih potez. Nujna značilnost kategorialne ravni je abstraktna identiteta, tj. odnos med objekti, ki jim je skupno članstvo v določeni kategoriji. Posameznik identificira lastno sebstvo kot člana kategorije "osebe".
4.	Propozicije so kombinacije kategorij. Navadno vključujejo funkcionalno (oz. dejav-nostno) kategorijo in primeren sklop vzročnih kategorij. V zadnjo skupino umeščamo kategorije agensov, objektov in instrumentov. Nujni značilnosti te ravni sta:
•	delovanje (agency), oz. odnos med dejavnim subjektom in dejanjem v propo-ziciji ter
•	instrumcntalnost, oz. odnos med objektom in dejanjem, ki uporablja objekt.
Na ravni propozicij sebstvo pogosto prevzame vlogo agensa oz. dejavnega subjekta.
5.	Sheme so kombinacije propozicij, ki se povezujejo po določenih pravilih. V to kategorijo spadajo skripti, okvirji in mentalni modeli. Nujne značilnosti tc ravni umeščamo v skupno kategorijo konsistentnosti. Značilna jc za propozicijc, ki so
primerne za so-udeležbo v shemi. Med različnimi oblikami konsistentnosti navaja Grcenwald (1988):
•	različne tipe shem,
•	narativno koherentnost,
•	analogijo,
•	logični dokaz,
•	kognitivno konsonanco,
•	kognitivno ravnotežje,
•	samo-konsistentnost ("self-consistency"),
•	legalnost,
•	moralnost in
•	empirično veljavnost.
Na shematski ravni doseže sebstvo največjo stopnjo spoznavne elaboracijc. Sodeluje namreč v več tipih shem:
a)	Koncept sebe je deskriptivna shema (tj. zbirka med seboj povezanih, komple-metarnih atributov).
b)	Avtobiografski ali epizodični spomin tvori narativno shemo oz. časovno urejanje dogodkov.
c)	Sposobnost za spoznavanje kavzalnih odnosov, ki vključuje predvidevanje sebstva, tvori temelj posameznikovega občutka osebne kontrole ali samo-učinkovitosti.
d)	Logični in kvazilogični odnosi med propozicijami opredeljujejo razred sklepnih shem, ki se raztezajo od ohlapnih zdravorazumskih sklepov do omejenih formalno-logičnih sklepov, ki igrajo pomembno vlogo v samo-kogniciji.
e)	Evaluativna shema sebstva je struktura znanja, ki tvori podlago posameznikovega občutka lastne vrednosti in njegovega samospoštovanja. Najverjetneje vključuje deskriptivne, narativne in sklepne subsheme.
Različni vidiki sebstva iz socialno-kognitivne perspektive
Grecnwald (1988) navaja štiri oblike sebstva, ki ustrezajo različnim oblikam vpletenosti ega ("ego-involvement") v analizo samopredstavitvenih proccsov in evaluacijo lastne vrednosti. Te so:
1.	difuzno sebstvo (pred-sebstvo, ne-sebstvo),
2.	javno sebstvo,
3.	zasebno sebstvo in
4.	kolektivno sebstvo.
Difuzno sebstvo
Difuzno sebstvo predstavlja hedonistični vidik celotnega sebstva. Temelji namreč na notranjih telesnih odzivih na ugodje in neugodje (bolečino). Je najprimitivnejša oblika sebstva, ki ga imenujemo tudi predsebstvo ali nesebstvo. Kronološko se pojavlja pred vsemi drugimi oblikami, celo pred oblikovanjem shematskih predstav. Te namreč niso potrebne.
Javno sebstvo
Javno sebstvo se pojavi, ko prične otrok ceniti oz. pozitivno vrednotiti odob-
ravanjc svojih staršev, avtoritet in vrstnikov. To odobravanje mora bili tako močno, da lahko že tekmuje z notranjim zadovoljstvom zaradi zadovoljitve osnovnih življenjskih potreb, ki je bilo značilno za prejšnje obdobje.
Za razvoj javnega sebstva še ni potreben obstoj kompleksnih shematskih spoznavnih struktur. Toda otrok mora doumeli situacijsko variabilnost primernosti določenega vedenja. Dograjeno javno sebstvo se zato nauči uporabljati evaluativne sheme za ugotavljanje, katero vedenje bodo "pomembni drugi" (npr. odrasli) v določeni situaciji sprejemali in katero zavračali.
Zasebno sebstvo
V	nadaljnjem razvoju se prične javno sebstvo soočati s konflikti, ki nastanejo med standardi "pomembnih drugih" (npr. med standardi staršev ali učiteljev ter vrstnikov). Privatno sebstvo nastane delno zaradi težav, ki nastopajo pri reševanju takih konfliktov. Razvije se iz internaliziranih standardov drugih, ki pa so usklajeni in povezani v koherentno celoto. Kot shematska kognitivna struktura vrednoti privatno sebstvo vedenjske možnosti z določanjem njihove konsistentnosti s sklopom medsituacijsko uporabnih vrednot.
Kolektivno sebstvo
Prav tako kot privatno sebstvo, temelji tudi kolektivno sebstvo na internalizaciji standardov, pa tudi na identifikaciji z referenčno skupino ter usvojitvi njenih vrednot in ciljev. Njegov izvor je v otrokovi identifikaciji z družino, ki jo pozneje lahko nadomesti ali dopolni religiozna, rasna, etnična, nacionalna, politična, organizacijska ali profesionalna skupina. Tc omogočajo nadaljnji razvoj kolektivnega vidika sebstva.
Kolektivno sebstvo se razvije tedaj, ko se posameznik sooči s konfliktom med osebnimi cilji in cilji referenčne skupine ter reši konflikt z dajanjem prednosti skupinskim interesom. Toda konflikt lahko nastopi tudi med nekompatibilnimi vrednotami in cilji različnih referenčnih skupin. V tem primeru se mora posameznik odločiti za eno od njih in se identificirati z njo, ali pa porazdeliti svojo pripadnost različnim skupinam tako, da njihovi cilji ne morejo priti v konflikt.
V	teku svojega razvoja razvije posameznik različne oblike sebstva po navedenem vrstnem redu. Značilno za njihov razvoj jc, da se vsak novi vidik sebstva (oz. vsaka nova stopnja njegovega razvoja) priključi tistemu, ki jc že oblikovan. S pojavom nove oblike sebstva, oz. njegovega novega vidika staro sebstvo ne izgine, ampak obstaja in deluje naprej. Tako lahko v odraslem posamezniku sočasno obstajajo difuzno, javno, zasebno in kolektivno sebstvo. Delež vsakega od njih oz. njegova relativna moč inter-individualno močno variira.
STRUKTURALISTIČNO-FUNKCIONALISTIČNE TEORIJE RAZVOJA SEBSTVA
Ontogcnczo sebstva je mogoče predstaviti kot sekvenco kvalitativno različnih sebstvenih struktur, ki so vezane na različna življenjska obdobja. Večina raziskovalcev individualne identitete skuša določiti okvirne starostne meje razvojnih stadijev, vendar so rezultati prizadevanj za njihovo razmejitev odvisni od uporabljenih metod in številnih drugih dejavnikov. Kljub temu obstaja precejšnja podobnost med razvojnimi
trendi v različnih delili.
Razvojnih smernic, težišč in stopenj v razvoju identitete ne smemo pojmovati kot statične principe, ki določajo potek njene ontogeneze po ustaljenem redu. So namreč abstrakcije, oziroma idealni, tipični vzorci, ki sc v realnosti nikoli nc pojavljajo v nespremenjeni obliki.
Največji doprinos k proučevanju razvoja individualnega koncepta samega sebe predstavljajo strukturalno-funkcionalistične teorije. S kvantifikacijskimi pristopi namreč tega fenomena ni mogoče ustrezno pojasniti, saj prikazujejo le interindividualne razlike (Ewcrt, 1983) in se nc osredotočajo na posameznika in njegovo sebstvo. Zato z njimi ne moremo razložiti struktur jaza, moralnega presojanja, socialne kognicijc in logičnega mišljenja. Poleg tega so vprašalniki relativno grobe metode, ki ne temeljijo na poglobljeni in koherentni teoriji.
Stadiji sebstvenega razvoja v strukturalistično-funkcionalističnih teorijah
Krewer in Eckcnsbergcr (1991) podajata pregleden (tabelarični) prikaz temeljnih strukturalistično-funkcionalističnih teorij sebstva. V njem predstavljata splošne trende razvoja sebstva in identitete s poudarkom na kritičnih točkah vsakega razvojnega stadija. Najprej (Tabela 1) predstavljala razvoj intelektualnih kognitivnih komponent sebstva in identitete, kot jih razlagajo Piaget (1932). Locvinger (1966. 1976), Blasi (1988). Noam (1988), Kegan (1982). Tabela je zastavljena kot nekakšen odnosni sistem, ki naj bi omogočil predstavitev vseh pomembnih vidikov sebstva in identitete. Kot prve so navedene faze kognitivnega razvoja po Piagetu. Razvoj mišljenja je namreč nujen pogoj za razvoj sebstva, predvsem samopodobe in samovrednotenja, ki vključujeta miselno predelavo informacij o sebi in njihovo ovrednotenje.
Tabela I: Intelektualni razvoj in razvoj kognitivnih komponent sebstva (Krewer in Eckensberger, /99/j.
avtor	zgodnji; otroštvo	otroštvo		mladost		odraslost
1'iagit	senzomolorična inteligentnost	predopera-livno nazorno mišljenje	konkretne operacije	zgodnje formalne operacije	formalne operacija	postformalne operacije
lolvinc.l-r	predsocialni jaz	impulz.ivni jaz	oportunistični jaz	konformistični jaz	vestni jaz	avtonomija vs. integrirani jaz
blasi		impulzivno sebstvo	samozaščitniško sebstvo	konformistično sebstvo	vestno sebstvo	samozavestno sebstvo
noam		subjektivno fizično sebstvo	recipročno instrumentalno sebstvo	vzajemno obsegajoče sebstvo	sistematično organizirano sebslvo	
klgan	vsrkavajoče sebstvo	impulzivno sebslvo	z.apovcdovalno sebstvo	interpersonalno sebstvo	institucio-alno sebstvo	interindivi-dual. sebstvo
Po predstavitvi kognitivnih komponent sebstva prikažeta Krewer in Eckensbcrgcr (1991) razvoj njegovih normativno-vrednostnih vidikov (Tabela 2). Ti namreč delujejo tudi motivacijsko in tako usmerjajo delovanje. Obe predstavljeni teoriji (Kohlberg, 1958, 1986; Piaget, 1932) pogosto označujemo kot teoriji moralnega presojanja, vendar tudi kot teoriji samospoštovanja ("self-esteem"). Zato ju nekateri avtorji (Habermas, 1983) pojmujejo kot ključni teoriji identitete.
Tabela 2: Moralni razvoj ter razvoj vrednostnih in motivacijskih komponent sebstva (Krewer in Eckensberger, 1991).
avtor	zgodnji: otroštvo	otroštvo		mladost		odraslost
piaglt	predmoral-ni stadij	heteronomija poslušnost	vzajemnost enakost	avtonomija		
kohlbtirg		kazen vs. poslušnost	instrumentalna orientacija	orientacija k interpersonal. strinjanju	družbena orientacija (pravila, zakoni)	orientacija k principom
Kot zadnji (Tabela 3) predstavljata Krewer in Eckensbcrger (1991) še teoriji, ki omogočata določitev vzporednic med sebstvenim in čustvenim razvojem.
Tabela 3: Emocionalni razvoj in razvoj afektivnih komponent sebstva (Krewer th Eckensber^er, 1991).
avtor	zgodnji; otroštvo	otroštvo		mi.aixjst		odraslost
piagi-t	potrebe	interesi	vrednote		ideali	principi
	intraperson alni afekti	intuitivni afekti	normativna čustva		nadarjenost, idealistična čustva	
hoitmann	globalna empatija, nalczljivost čustev	zavedanje trpljenja drugega (ne sebe)	empatija s situacijo neke osebe		empatija s splošnimi primeri	
		predhodniki krivde	sebstvo kot povzročitelj tujega trpljenja	anticipirana krivda	krivda vs. sprostitev	eksistenčna krivda
Teoretično podlago strukturalistično-funkcionalističnega stopenjskega konccpta razvoja sebstva tvori interakcionistični model socializacije. Karakterizirajo ga:
1.	poudarjanje subjektivne konstrukcije sebstva in avtoindukcijc njegovih transformacij,
2.	poudarjanje vplivov socializacije,
3.	poudarjanje ko-konstrukcije sebstva s strani družbenega okolja in
4.	zavračanje koncepta stabilnosti procesov samovrednotenja.
Samoindukcija transformacij sebstva
Interakcionistične teorije poudarjajo primarnost in "samoinduciranost" (Siegcrt in Chapman, 1987) transformacij sebstva oz. njihovo "subjektivno konstrukcijo" (Ryff, 1984). Predpostavljajo namreč, da jih izzove subjektovo daljnosežno iskanje smisla v svetu. Njegov potek naj bi bil usklajen s subjektovo življenjsko zgodovino, tj. s pretresanjem kritičnih življenjskih dogodkov ter reševanjem konfliktov, ki jih je povzročil subjekt sam (Krewer in Eckcnsbcrger, 1991).
Odločilni preobrat se pojavi predvsem v proučevanju mnogostranosti in kontradiktornosti sebstvenih struktur, ki jih dokazuje Piagct. Ta namreč pomeni prehod od "trdega", rcdukcionističnega in kvantitativno usmerjenega proučevanja posameznikovega kognitivnega, moralnega in sebstvenega razvoja, ki temelji na določanju razvojnih stopenj s pomočjo računanja povprečnih vrednosti, k določanju različnih
ravni abstrakcije. Poleg tega je za nov pristop k proučevanju posameznikovega razvoja značilna tudi obravnava regresivnih transformacij sebstva (Noam, 1988). Vključuje predvsem proučevanje t. i. "zamehurjenj", oz. temeljnih, afektivno obremenjenih tem, ki jih posameznik pogosto razčlenjuje še v kasnejših starostnih stopnjah. Te vodijo v nekonsistentnost sebstvenih struktur.
Vloga družbenega okolja v razvoju sebstva in identitete
Vplivi, ki jih poudarjajo klasične teorije socializacije, so v interakcionističnih teorijah potisnjeni v ozadje. Toda vseeno nc zanemarjajo vloge, ki jo družbeno okolje igra v razvoju subjektovega sebstva. Otrokov razvoj namreč vedno poteka v nekem družbeno-kulturnem kontekstu s svojevrstno notranjo organizacijo. Zato obravnavajo "teorije sebstva" (Brim, 1976; Epstein, 1973) najprej njegov razvoj v "semantičnem in pragmatičnem prostoru" znanja in sistemov pravil, ki jih posreduje kultura. Kljub številnim prostim, individualnim prostorom, ki jih omogočajo sodobne družbe, obstaja v sodobnih institucijah starostna stratifikacija, ki odločilno vpliva na razvoj sebstva.
Siegert in Chapman (1987) trdita, da lahko v splošnem opazimo "rahljanje medsebojne odvisnosti med institucionalno opredeljenimi prednostmi in identiteto", Kegan (1982) pa poudarja, da je subjektovo kulturno okolje narejeno tako, da ustvarjajo njegove institucije (družina, šola, mladostniška kultura, ipd.) pogoje, ki izovejo, spodbujajo, olajšujejo, varujejo ali cclo zavirajo in ogrožajo razvoj sebstva.
Vrste socializacijskega dogajanja
Razlikovati je mogoče dve vrsti socializacijskega dogajanja:
•	splošne socializacijske pogoje za razvoj sebstva in
•	posebne socializacijske pogoje, ki so značilni za različne razvojne stopnje (Fischer in Elmendorf, 1985).
V	prvo kategorijo umeščamo predvsem oblike konstruktivnega ali nekonstruk-tivnega (regresivnega in potlačevalnega) soočanja z dogodki, ki determinirajo reševanje kriz in konfliktov. Slednje predstavlja Lempert (1988) kot normativne vidike razvoja sebstva in identitete. Subjektov pristop k njihovemu reševanju je lahko komunikativen in kooperativen (tj. prilagojen sožitju v določeni družbeni skupnosti), ali pa potla-čevalen in asocialen.
V	kategorijo specifičnih socializacijskih pogojev umeščamo tiste dejavnike, ki povzročajo vztrajanje na določeni razvojni fazi ali izzovejo spremembe. Pri pojavljanju večine razvojnih pridobitev na različnih stopnjah individualnega razvoja sodelujejo tudi družbeni dejavniki. Zato pogosto govorimo o "ko-konstrukciji" psihičnih struktur (med katere umeščamo tudi subjektovo sebstvo) in o družbenem deležu v individualnih strukturah. Ta je prešel v središče pozornosti šele v zadnjem času, prej pa so ga pogosto zanemarjali.
Spreminjanje pomena konceptov klasičnih teorij socializacije
V	interakcionističnih modelih socializacijc izgubijo svoj prvotni pomen številni koncepti klasičnih socializacijskih teorij, kot npr. "stabilnost" procesov samovred-notenja v subjektovem razvoju. Rezultati empiričnega proučevanja meril stabilnosti so namreč nekonsistentni. Njihove značilnosti so odvisne od starosti in spola subjektov ter obravnavanih vidikov sebstva (Harter, 1983; Rosenberg, 1986). Zato je kvantifikacija
empiričnih rezultatov pri proučevanju neprimerna. Njihove transformacije so namreč kvalitativne narave. Rezultati njihovega kvantitativnega proučevanja lahko sicer sovpadajo z izsledki kvalitativnih študij, vendar to ni nujno.
KONSTRUKCIJA SEBSTVA NA RAZLIČNIH RAVNEH Konstrukcija sebstva in njegova ekspanzivnost
Zanimiv koncept razvoja sebstva zasledimo pri antropologu Hsuju (Hsu, 1985). Prikazuje namreč izreden domet sebstva od posameznikovih najglobljih in najbolj intimnih nezavednih plasti, prek zavesti in osebnih stikov z neposrednim družbenim okoljem, do najširših družbenih odnosov. V vseh navedenih sferah je mogoče najti odgovor na subjektovo vprašanje o lastni identiteti, tj. "Kdo sem?". Hsu navaja različne nivoje, na katere je mogoče cepiti konstrukcijo pravega sebstvenega jedra. Po različnih kulturnih modelih jc lahko središče sebstva na meji oz. prehodu med zavestjo in nezavednim. I/, subjektovega nezavednega sc nato širi do njegove izrazljive zavesti, od njegovih širokih družbenih vezi do njegovih odnosov do lastne kulturne skupine in do zunanjega sveta.
Psihokulturni model razvoja sebstva in identitete
Eden najkompleksnejših modelov sebstvenega razvoja je Krcwerjcv (1992) psihokulturni model, ki predstavlja različne vire psihične regulacije človeške dejavnosti in nc zanemarja nobenega od njih. Sodobni znanstveni pristopi k proučevanju sebstva namreč pogosto temeljijo na poudarjanju univerzalnih dimenzij njegovega razvoja, manj pa upoštevajo njegove družbene in kulturne determinante. Pri tem zanemarjajo dejstvo, da sta prav družbenost in kulturnost tipični človeški lastnosti, in da sposobnost za ustvarjanje kulture ločuje človeka od živali (Kovačev, 1994a).
Sebstvo jc odvisno tudi od kulturnih dejavnikov, kar dokazujejo rezultati številnih medkulturnih študij. Iz njih je razvidna precejšnja medkulturna variabilnost v delovanju in doživljanju samega sebe. Ta tvori tudi podlago subjektovc individualne in skup-nostne identitete. Že prva je močno odvisna od kulturnih dejavnikov, saj jc poudarjanje individualnosti značilno predvsem za zahodne družbe, medtem ko so razlike v kolektivni identiteti pri pripadnikih različnih družb in kultur še večje. Ta jc namreč odvisna od posameznikovih številnih referenčnih skupin in širših skupnosti ter njihovih konvergenc in divergenc.
Kot odgovor na enostranske univerzalistične teorije sebstva predstavlja Krewer (1992) psihokulturni model razvoja sebstva. Ta siccr nc zanemarja njegovih univerzalnih vidikov, vendar tudi nc poudarja le vpliva kulturnih dejavnikov na organizacijo človeške dejavnosti. Pri njegovem oblikovanju se je opiral na klasični Kluckhohnov in Murraycv (1948) koncept razvoja osebnosti. Slednji temelji na spoznanju, da posameznika pri primerjanju z drugimi ne moremo enotno opredeliti. Na različnih področjih je namreč silno različen. Lahko je:
1.	lak kot vsi drugi,
2.	tak kot nekateri drugi ali
3.	tak kot nihče drug.
Prvi vidik, ki ga poudarjata avtorja, vključuje univerzalne človeške lastnosti, drugi se nanaša na skupne značilnosti pripadnikov različnih skupnosti, tretji pa na spccifične.
individualne lastnosti. Vsi trije vidiki istega subjekta se nanašajo na različne oblike avtokonstrukcije.
Krewer (1992) predstavlja v svojem integrativnem modelu konstrukcije sebstva štiri različne ravni, ki temeljijo na različnih ravneh abstrakcije in samoopredcljcvanja. To so:
1.	raven psihofiziološke adaptacije,
2.	raven kulturne konstrukcije sebstva,
3.	raven individualne konstrukcije sebstva in
4.	raven ko-konstrukcije sebstva v akciji in interakciji.
V skladu z "akcijsko teorijo" ("action theory") vključujejo različni nivoji, ki jih oblikujeta aktivni subjekt in njegov akcijski kontekst, notranja in zunanja področja dejavnosti.
Raven psihofiziološke adaptaci je
Prvi nivo konstrukcije sebstva predstavlja psihofiziološka adaptacija organizma okolju. Vključuje univerzalne temelje razvoja človekovega sebstva in njihovo evolucijo. Ti namreč omogočajo genezo doživljanja lastne subjektivnosti. Vključujejo sredstva in dispozicije, ki omogočajo interakcijo in intersubjektivno izmenjavo. Njihovo ugotavljanje omogoča proučevanje univerzalnih struktur komunikacije med materjo in otrokom (Lang. 1988; Stern.' 1985: Trcvarthen. 1982. 1987).
Univerzalne funkcije sebstva jc mogoče določiti s pomočjo rezultatov medkulturnih študij. Ti namreč omogočajo izločanje tistih funkcij, ki se pojavljajo pri pripadnikih različnih kultur neodvisno od kulturnih dejavnikov. Krewer (1992) navaja kol takšne univerzalne funkcije:
•	razlikovanje med sebstvom in ne-sebstvom,
•	razlikovanje med sebstvom in drugim,
•	razlikovanje med normalnim in abnormnim,
•	koherentnost in konsistentnost zavesti in
•	rcprezentacijo kontrole, ki jo posameznik pripisuje samemu sebi.
Na ravni psihofiziološke adaptacije jc silno aktualno tudi vprašanje filogeneze rcflcksivnosti in avtorefleksivnosti. Ti namreč omogočala organizacijo in simbolično regulacijo dejanj. Organizacijo dejanj opazimo že pri živalih, njihova simbolična regulacija pa je spccifična za človeka. Tudi avtorefleksivnost je njegova posebnost. Njene zametke ugotavljajo pri živalih s pomočjo njihovega prepoznavanja lastne podobe v zrcalu. Toda ta sc pojavlja šele pri višje razvitih primatih (Gallup in Suarcz, 1986).
Eksperimentalno (laboratorijsko) proučevanje tc ravni temelji na ugotavljanju senzomotoričnega in psihofiziološkega delovanja in vzajemne regulacije medosebne komunikacije. Medkulturna primerjava tovrstnih rezultatov omogoča določanje funkcionalnih ekvivalentov pri pripadnikih različnih kultur (Poortinga et al., 1990).
Raven kulturne konstrukcije sebstva
Na naslednji ravni konstrukcije sebstva sc univerzalni temelj človeškega razvoja, ki ga tvorijo preproste reakcije, razraste. Njegovo dograditev omogoči subjektova participacija v določeni socio-kulturni skupnosti, za katero je značilno specifično simbolično izražanje z besedo in dejanjem. Konstrukcijo središča dejavnosti neke osebe uravnavajo pravila kulturnega konteksta njene cksistcncc. Ta pravila uravnavajo akcijo in interakcijo po osebnostnih modelih, ki so značilni za vsakokratno kulturo (Kovačev,
1992a, 1992b).
Kulturno spccifični modeli osebnosti so zanimivi predvsem za etnopsihologijo in simbolično antropologijo, kjer jih tudi najpogosteje proučujejo (npr. Kirkpatrick in White, 1985; Shwedcr in Levine, 1984), vendar so zanimivi tudi za psihologijo kulture. V psihologiji so namreč relativno pogoste študije razlik med individualističnimi in kolektivističnimi kulturami (npr. Cohen-Emerique, 1990; Triandis, 1988, 1990). Največkrat so namenjene ugotavljanju razlik med zahodnimi in drugimi modeli delovanja.
Sodobni postmodernizem ponovno pretresa individualistične modele zahodnih družb. Da bi se izognili etno- in tempocentrizmu, se je treba pri konstruiranju teorij sebstva opreti na kulturno in historično antropologijo, čeprav tudi njuni izsledki niso vedno popolnoma neodvisni od zahodne mentalitete, saj so večino kulturno-antropoloških raziskav izvedli zahodni raziskovalci. Za proučevanje intersubjektivne ko-konstrukcijc dejavnega subjekta so nujne raziskave njegovega kulturnega konteksta (Kovačev, 1992b, 1994c). Tc temeljijo na opazovanju z udeležbo in na kvalitativnih analizah dialoške hermenevtike (Krewer, 1992).
Raven individualne konstrukcije sebstva
Kulturni modeli osebnosti determinirajo tudi individualno konstrukcijo sebstva iz perspektive dejavnega subjekta. Ta se nanaša predvsem na obravnavo ključnih izkušenj in razvojnih nalog v teku ontogeneze. Različni avtorji jo skušajo pogosto osvetliti iz genetične perspektive (Lapsley in Power, 1988). Končni cilj raziskav individualne konstrukcije sebstva je določitev posameznikovega aktivnega doprinosa k oblikovanju lastnega sebstva in identitete ter odnosa med njegovimi samorazvojnimi, identitetnimi načrti in različnimi (realnimi ali imaginarnimi) skupinami poslušalstva.
Markus in Kitayama (1991) poudarjata vpliv razlike med individualističnimi in kolektivističnimi kulturami na individualni ravni. Izraža se namreč kot oblikovanje idioccntričnc ali alloccntrične identitete. Krewer (1992) razlaga ta fenomen kot poudarjanje individualne, sebstvene identitete (l'identitč du moi) ali družbene identitete (1'identite sociale). Triandis (1989) jc tudi dokazal razliko med vplivoma obeh tipov kultur na individualno konstrukcijo sebstva. Kompleksne, individualistične kulture nc izvajajo pretiranega pritiska na posameznike in podpirajo individualno načrtovanje identitete, ki razvija predvsem posameznikovo zasebno sebstvo.
Z metodološkega vidika so za proučevanje te ravni priporočljive predvsem longitudinalne študije in uporaba kvalitativnih metod, ki omogoča rekonstrukcijo subjektivnega pomena biografskih podatkov (Krewer, 1992).
Raven ko-konstrukcijc sebstva v akciji in interakciji
Na četrtem nivoju se oblikuje konkretni subjekt, ki deluje in vzpostavlja interakcijo z drugimi subjekti v vsakdanjem akcijskem kontekstu. Na tem nivoju se oblikuje dialektika med ko-konstrukcijo in rekonstrukcijo modelov delovanja in posameznik lahko bolj ali manj zavestno preskuša različne vidike svoje sposobnosti za delovanje.
Na ravni ko-konstrukcije sebstva v akciji in interakciji se lahko izrazi njegova vloga kot osrednje referenčne točke psihičnega uravnavanja lastne dejavnosti. Markus in Kitayama (1991) npr. poudarjata osrednjo vlogo idioccntričnosti proti allocen-tričnosti sebstva pri kognitivnem, afektivnem in motivacijskem uravnavanju človekovega delovanja. Ta se izraža predvsem v subjektovih instrumentalnih in socialnih dejanjih. Opozarjata tudi na prevlado zahodnega modela v teorijah osebnosti, ki lahko
hitro pripelje do svojevrstne etnocentrične orientacije in neupravičenih generalizacij.
Sebstvo ima pomembno vlogo pri urejanju dotoka informacij in njihovi predelavi. Poleg tega je tudi pomembna referenčna točka organizacije družbenega vedenja. Strategije in motive socialncga predstavljanja neke osebe namreč determinirajo:
•	ohranjanje sebstva,
•	njegova konsistentnost,
•	prizadevanja za povečanje samospoštovanja in
•	prizadevanja za samoverifikacijo.
Z metodološkega vidika so za proučevanje dinamike sebstvenega upravljanja dejavnosti v vsakdanjih življenjskih situacijah najbolj primerne metode eksperimentalne antropologije. Treba je namreč poznati kulturna pravila za organizacijo akcij in
kontekstualne determinante njihovega poteka.
***
Gcertz (1989) poudarja, da lahko omejevanje znanstvenega proučevanja sebstvenega razvoja na njegove univerzalne dimenzije pripelje do ugotavljanja umetnih (tj. ircalnih) skupnih potez med pripadniki različnih skupnosti. To bi lahko tudi onemogočilo razumevanje psihičnega upravljanja vsakdanjih dejavnosti v njihovem realnem družbenem kontekstu.
Krewer (1992) zato trdi, da je prihodnost raziskovanja sebstva in identitete odvisna od upoštevanja komplementarnosti:
•	konstruktivističnih in kontekstualističnih ter
•	strukturalističnih in funkcionalističnih pristopov.
Šele upoštevanje njihove komplementarnosti bo namreč omogočilo ustvarjalno kombinacijo metodoloških postopkov pri proučevanju sebstva in konstrukcijo integrativnih teorij.
LITERATURA:
Bisehof-Koehler, D. (19X9). Spicgelbild und Empathic: die Anfacngc derso/.ialen Kognition. Bern: Huber. Brim, O. G. (1976). Lifespan development of the theory of one self: Implications for child development. V: H. W. Reese (Izd.). Advances in Child Development and Behavior. Vol. II. New York: Academic Press.
Damon, W , Hart, D. (19X8). Self-Understanding in Childhood and Adolescence. Cambridge: Cambridge University Press.
Eckcnsbcrgcr, L. H., Silbereisen (19X0). Soziale Kognitionen. Stuttgart: Klett.
Epstein, S. (1973). The self-concept rcviseted or a theory of a theory. American Psychologist, 2X, 405-416. Ewert, O. (19X3). So/.iobiographische Bedingungcn der Entwicklung moralischer Urteilsfaehigkeit. Koelner
Zeitschrift fucr Soziologie und So/.ialpsychologie, 61-92. Fischer, K. W., Elmendorf, D. M. (19X5). Becoming a different person: Transformations in personality and
social behaviour. Minnesota Symposium on Child, Vol. IX. Gallup, G. G., Suarc/, S. D. (19X6). Self-awareness and the emergence of mind in human and other primates. V: J. Suls, A. G. Grcenwald (Izd.). Psychological Perspectives on the Self. Vol. 3. Hillsdale: Erlbaum Vcrlag.
Gcertz, C. (19X9). Anti-antirclativism. V: M. Krausx (1/d.). Relativism: Interpretation and Confrontation.
Notre Dame: University Press. Grennwald, A. G. (I9XX). A social-cognitive account of the self's development. V: D. K. Lapsley, F. C.
Power (Izd.). Self, Ego, and Identity: Integrative Approaches. New York: Springer-Verlag. Harter, S. (19X3). Developmental perspectives on the self-system. V: P. H. Mussen (Izd.). Handbook of Child Psychology. Vol. IV: Socialization, Personality and Social Development. New York: Wiley and Sons.
Hsu, F. L. K. (19X5). The self and cross-cultural perspective. V: A. J. Marsclla, G. De Vos, F. L. K. Hsu
(Izd.). Culture and Self. New York: Tavistock Publishers. Kegan, R. (19X2). The Evolving Sell. Problem and Process in Human Development. Cambridge. Harward University Press.
Kirkpatrick, J , White. G M. (19X5). Exploring Ethnopsychologies. V: G. M. White, J. Kirpatrick (Izd ).
Person, Self, and Experience. Berkley: University of California Press. Kluckhohn, C., Murray, H. A. (194X). Personality formation: The determinants. V: C. Kluckhohn, H. A.
Murray (Izd ). Personality in nature, society and culture. New York: Alfred A. Knopf. Kochler, W. (1921). Intclligcnzpruefungen an Mcnschenaffen. Berlin: Springer. Kovačev, A. N.(1991). Slepilo znanosti in utvare marionet. Anthropos, 2.1 (4-5), 246-253. Kovačev, A. N. (1992a). Eksistenčne dimenzi je človeka - njihova transformacija in interpretacija. Psihološka obzorja. I (I), XI-X4.
Kovačev. A N. (1992b). The cognitive modelling of the I and its reflection in spatial constructions. XXV
International Congress of Psychology, Brussels, Belgium. Kovačev, A N (1994a). Individualna in kolektivna identiteta ter njuno spreminjanje v osebnostnem razvoju
posameznika in v družbenih spremembah. Doktorska disertaci ja. Ljubljana: Filozofska fakulteta Kovačev, A. N. (1994b). Les influences des cultures differentes sur la revivification de 1'identitd opprimče. Ve Congres International de I'ARIC. Confrontation Theoric - Pratique dans I'interculturel. Sarrebrucckcn: Univcrsitč de Sarrebruecken. Kovačev, A N. (1994c). Le role des representations sociales et des cognitions socialcs en recherche interculturellc de 1'identite. Ve Congres International de I'ARIC. Confrontation Theorie - Pratique dans I'interculturel. Sarrebruecken: University de Sarrebruecken. Krewer, B. (1992). Kulturelle Idcntitact und Mcnschliche Selbstcrforschung. Die Rollc der Kultur in der
positiven und reflcxiven Bestimmung des Menschenseins. Saarbruecken: Breitenbach Publikationen. Krewer, B., Eckensbcrgcr, L. H. (1991). Sclbstcntwicklung und kulturelle Idcntitact. Nr. 147. Arbciten der
Fachrichtung Psychologic. Unitcrsitaet des Saarlandes. Lang, H.-J. (I9XX). Die crstcn Lcbensjahre. Muenchen: Profil.
Lapsley. D. K.. Power, F. C. (Izd.) (I9XX). Self, Ego, and Identity. Berlin: Springer-Verlag.
Lcnipert, W. (I9XX) Soziobiographische Bedingungen der Enlwicklung moralischen Urtcilsfahigkcit.
Koclner Zcitschrift fucr Soziologie und Sozialpsycologie, 61-92. Luckmann (19X0). Lebenswelt und Gesellschaft. Paderborn: Schoeningh.
Malrieu, P. (19X0). Genčse des conduites d'identitd. V: Identity individuellc ct pcrsonnalisation. Colloque
international, Toulouse: Privat Markus, H , Kitayama, S. (1991). Culture and the self: Implications for cognition, emotion, and motivation.
Psychological Review, 9X, 224-253. Noam, G.G (I9XX). The self, adult development and the theory of biography and transformation. V D. Lapsley, C. F. Power (Izd ). Self, Ego, and Identity: Integrative Approaches. New York: Springcr-Verlag.
Poortinga, Y. H., Pieter, F. M . Vijver, F. J. R. van dc (1990). Differences between psychological domains in the range of cross-cultural variations. V: P. J. D. Drenth, J. A. Sergeant. R. J. Takens (Izd ). European Perspectives in Psychology. Vol. 3. New York: Wiley & Sons. Rosenberg, M. (19X6). Self concept from middle childhood through adolescence. V: J. Suls, A. G.
Greenwald (Izd ). Psychological Perspectives on the Self. Vol. 3. Hillsdale: Erlbaum. Ryff, C. (19X4). The subjective experience of life-span transitions. V: A. Rossi (Izd ). Gender in the Life
Course. New York: Aldine, Hawthorne. Shwcder, R. A., Le Vine (Izd.) (19X4). Culture Theory. Cambridge: Cambridge University Press. Siegert, M. T., Chapman, M. (19X7). Idcntitaetstransformationen im Erwachscnenalter. V: H.-P. Frcy, K
Hausser (Izd.). Identitaet. Stuttgart: Enkc. Stern, D. N. (19X5). The Interpersonal World of the Infant. New York: Basic Books.
Trevarthcn, C. (19X2). The primary motives for cooperative understanding. V: G. Butterworth, P. Light
(Izd ). Social Cognition. Brighton: Harvester Press Trevarthcn, C. (19X7). Sharing makes sense: Intersubjectivity and the making of an infant's meaning. V: R.
Steele, T. Theadgold (Izd.). Language Topics. Amsterdam: J. Benjamins. Triandis. H, C. (I9XX). Collectivism versus individualism: A reconccptualization of a basic concept in cross-cultural social psychology. V: G. K. Verms, C. Baglcy (Izd ). Cross-cultural Studies in Personality, Attitudes, and Cognition. London. Macmillan Press. Triandis. H. C. (19X9). The self and social behaviour in different cultural contexts. Psychological Review, 96, 506-520.
Triandis, H. C. (1990). Cross-cultural studies of individualism and collectivism. Nebraska Symposium on Motivation 19X9, Lincoln. London: University ol Nebraska Press.
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
Razumljivost baz znanja kot dejavnik učinkovitosti ekspertnih sistemov za podporo odločanju
MOJCA VIZJAK PA VŠIČ J A NEK M USEK V LADI SLA V RAJKOVIČ
POVZETEK
V pričujoči raziskavi smo na osnovi empiričnega eksperimenta ugotavljali razlike v razumljivosti štirih reprez.entacij znanja v okviru lupine ekspertnega sistema DEX (tabele izpeljanih pravil, odločitvena drevesa, trodimenz.ionalni grafi in uteži pomembnosti posameznih kriterijev) ter skušali pojasniti izvore variabilnosti rezultatov. Lupina ekspertnega sistema DEX, ki je bil razvit v Laboratoriju za umetno inteligenco na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, temelji na metodah kibernetike in umetne inteligence, namenjena pa je iskanju pravilnih odločitev, zlasti pri reševanju kompleksnih, večparametrskih problemov. Kot so pokazali rezultati multivariantnih analiz zbranih podatkov, obstajajo med obravnavanimi repre-zentacijami znanja ekspertnega sistema DEX pomembne razlike v razumljivosti. Najvišje indekse razumljivosti (lK) dosegajo odločitvena drevesa, ki jim sledijo tabele izpeljanih pravil, medtem ko dosegajo trodimenz.ionalni grafi in uteži pomembnosti posameznih kriterijev precej nižje 1Prednosti odločitvenih dreves pred ostalimi obravnavanimi reprezentacijami znanja so v strukturi, ki omogoča hitro prepoznavanje vsebovanih hierarhij ter direktno, kognitivno ekonomično preiskovanje od korena drevesa do ustreznega lista, pri čemer ni potrebno pregledovanje celotnega prikaza podatkov, kar je še posebej pomembno pri bolj kompleksnih reprez.entacijali. Kot je razvidno iz. rezultatov študije, so odločitvena drevesa edina od obravnavanih reprez.entacij znanja, katerih razumljivost bistveno ne upada v pogojih višjih stopenj kompleksnosti. Prav tako njihova razumljivost le malo variira glede na semantično vsebino konceptov kot tudi glede na tip vsebovanih informacij. Izrazito prednost odločitvenih dreves pred drugimi predstavitvami logičnih pravil sistema DEX so pokazale tudi ocene na 7-stopenjskih lestvicah z.a evaluacijo njihove razumljivosti, preglednosti in težavnosti.
ABSTRACT
THE COMPREHENSION OE KNOWLEDGE BASES AS A FACTOR OF EFFECTIVENESS OF EXPERT SYSTEMS FOR DECISION SUPPORT
The present study reports on the results of the experiment to test the compreliensi-hility of four knowledge representation modes in the expert system shell DEX (tables of aggregate rules, decision trees, three-dimensional graphs, regression weights of individual criteria) and explains the sources of variability of the results. The shell of the DEX expert system, developed in the Artificial Intelligence
Laboratory at the Jožef Stefan Institute in Ljubljana, is based on the methods of cybernetics and artificial intelligence and is intended for the search for correct decisions, above all in solving complex, multiparameter problems. As shown by the results of multivariate analyses of the collected data there are significant differences in comprehensibility among the studied knowledge representation modes of the DEX expert system. Decision trees, followed by aggregate rules have the highest comprehension indices (Ic), while three-dimensional graphs and regression weights of individual criteria achieve considerably lower Ic values. An advantage of decision trees over other studied knowledge representation modes is in their structure, which enables quick recognition of the inherent hierarchies and direct, cognitively economical study, from the root of the decision tree to the corresponding leaf, whereby it is not necessary to review the complete presentation of data, which is especially important in more complex representations. As the results of this study showed, decision trees are the only representation mode studied in which comprehensibility does not decrease in conditions of higher levels of complexity. Their comprehensibility also varies very little with respect to the semantic content of concepts or the type of information contained. A distinctive advantage of decision trees over other presentation modes of logical rules of the DEX expert system was also demonstrated by scores on 7-point scales for the evaluation of their comprehensibility, clarity and difficulty.
UVOD
Eno izmed najpomembnejših vprašanj pri izdelavi računalniških ekspertnih sistemov je, kako v računalniku predstaviti znanje o sami problemski domeni, tako da je to znanje mogoče učinkovito uporabljati pri reševanju problemov, da ga je mogoče z lahkoto dopolnjevati in spreminjati, da je v obliki, ki je razumljiva strokovnjaku ekspertu za problemsko domeno in da ga je mogoče verificirati (Rajkovič, 1987; Gaines, 1989; Bralko, 1990; Rajkovič, Bohanec, 1991; Puppe, 1993). Kvaliteta ekspertnega sistema je v glavnem odvisna od obsega in kvalitete njegove baze znanja.
Ekspertni sistemi za podporo odločanju strokovnjaku omogočajo, da v dialogu z računalnikom sistematično izvede potrebne korake v procesu reševanja problema, pri čemer zastavlja računalnik vprašanja o vrednostih, prioritetah in pomembnosti posameznih parametrov, ki so relevantni za določeno problemsko področje (Rajkovič, 1987). Proces odločanja, ki ga običajno podpiramo z ekspertnimi sistemi, se praviloma opisuje kot kvalitativen, ker se ti programi opirajo bolj na človeško presojo kot na obsežne kvantitativne oziroma numerične analize.
Razumljivost, razlaga rezultatov in transparentnost sistemov so temeljni pojmi umetne inteligence (Michie, Bratko, 1986; Kodratoff, 1987; Bratko, Kodratoff, 1989). To še posebej velja za ekspertne sisteme, ki so že v zasnovi namenjeni reševanju problemov na t.i. "mehkih" problemskih področjih (Bohanec, 1990). To so področja, ki niso dosegla zadostne stopnje formalizacije, potrebne za natančne algoritmične rešitve. Problemi na teh področjih se rešujejo z uporabo strokovnega znanja, intuicije in izkušenj, pogosto pa potekajo tudi na osnovi nenatančnih in nezanesljivih podatkov. Nek sistem, ki rešuje ali pomaga reševati take probleme, mora biti zmožen prikazati znanje, ki ga je uporabil pri reševanju problema, in potek sklepanja, ki ga je pripeljalo do rešitve, v taki obliki, da ga uporabnik lahko razume, preveri, po potrebi spremeni ali posreduje drugim ljudem (Bohanec etal., 1992; Vizjak Pavšič, 1994; Bohanec, Bratko, 1994).
Zato je poleg klasifikacijske točnosti eno najpomembnejših meril kvalitete zgra-
jenih odločitvenih pravil v ekspertnem sistemu tudi njihova razumljivost za človeka (Bergadano et al, 1988). Razumljivost je pogosto tako pomembna, da se izmed več predstavitev nekega znanja v določenih primerih namenoma zavržejo predstavitve, ki imajo veliko klasifikacijsko točnost, vendar niso dovolj razumljive (Bohanec, 1990). Tipičen primer je "naivni" Bayesov klasifikator: na mnogih problemskih področjih presega klasifikacijsko točnost, doseženo z nekim drugim algoritmom avtomatskega učenja, vendar sc kljuh temu kasneje v praksi uporabijo rezultati avtomatskega učenja, ki so bolj razumljivi in s tem lažje preverljivi.
Lupina ekspertnega sistema DEX (Decision Expert), ki temelji na metodah kibernetikc in umetne inteligence, je namenjena iskanju pravilnih odločitev, zlasti pri reševanju kompleksnih, večparametrskih problemov (Rajkovič, 1987; Bohanec et al., 1988). Sistem DEX, ki je bil razvit v Laboratoriju za umetno inteligenco na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, omogoča ekspertu oziroma skupini ekspertov, da v sodelovanju z inženirjem znanja oblikujejo računalniško bazo znanja za odločanje. To bazo se nato uporabi za vrednotenje variant, za razlago vrednotenja in primerjalno analizo posameznih variant (Bohanec, Rajkovič, 1990; Bohanec et al., 1995). Bazo odločitvenega znanja v sistemu DEX sestavlja ocenitveno znanje skupaj s kriteriji ocenjevanja, ki so organizirani v drevo. Poleg kriterijev vsebuje baza znanja tudi ekspertna pravila kombiniranja delnih ocen po kriterijih v skupne nadredne occne vse do končne globalne occne ustreznosti variant (Rajkovič, Bohanec, 1991; Rajkovič et al., 1991). Sistem DEX je bil uporabljen v več kot 50 kompleksnih odločitvenih situacijah v okviru različnih industrijskih, vladnih in raziskovalnih ustanov v Sloveniji in v tujini.
Pomembna novost v okviru sistema DEX je možnost različnih predstavitev funkcije koristnosti, ki predstavljajo ključni del baze znanja, in sicer s tabelo osnovnih logičnih pravil, s tabelo izpeljanih pravil, z ekstrakcijo najbolj pomembnih pravil, z odločitvenim drevesom, grafično in z utežmi pomembnosti posameznih parametrov. Gre za prevode iz enega jezika v drugega, pri čemer se spreminja sintaksa, vsebina pa ostaja nespremenjena. Izbor prave, to jc vsebinsko ustrezne in razumljive predstavitve pa je odvisen od problema ter od (pred)znanja in izkušenj uporabnikov - odločevalcev, ki sodelujejo v procesu izgradnje baze znanja oz. njene verifikacije. Pa tudi potem, ko se izbere določen jezik predstavitve, je mogoče nek koncept, se pravi neko funkcijo koristnosti, predstaviti na več načinov. In dalje: celo enake predstavitve je mogoče prikazati na različno razumljive načine. Razumljivost nekega odločitvenega drevesa je lahko na primer večja, če se prikaže grafično, kot pa če se prikaže v linearizirani obliki.
Proccs izgradnje baze znanja vključuje identifikacijo problema, identifikacijo virov znanja, konceptualizacijo, formalizacijo in implementacijo. Ta kompleksen proces poteka praviloma iterativno, pri čemer se na vsakem koraku preverja veljavnost, popolnost in konsistentnost dejstev, pravil in konccptov, vnešenih v sistem. Proces izgradnje baze znanja zahteva tesno sodelovanje med inženirjem znanja in ekspertom za določeno problemsko področje (Hawkins, 1983; Evans, 1988; Wacrn, 1989). Interakcija med predstavniki dveh popolnoma različnih strok, med katerimi naj bi bila komunikacija obojestransko razumljiva tudi na globjih ravneh analize problema, pogosto povzroča velike težave pri vnašanju znanja v sistem (Nealc, 1988; Giarratano, Riley, 1994). Verifikacija in validacija znanja, vnesenega v sistem, je odvisna med drugim od tega. kako dobro ekspert razume in interpretira uporabljene reprezentacijske sheme. Kot so pokazale izkušnje, lahko dobro načrtovane oblike reprezcntacije znanja izboljšajo učinkovitost transfera informacij, s tem da vplivajo na motivacijo eksperta, da so jasne in kognitivno ekonomične in da stimulirajo analitično razmišljanje. Vendar je dejanska uporabnost in učinkovitost različnih načinov reprezentacije znanja, ki se uporabljajo v okviru ekspertnih sistemov, kot opozarja več avtorjev (Bergadano et al, 1988; Monta-
zemi, 1991; Subramanian et al., 1992; Lalomia et al, 1992), relativno slabo raziskana.
V okviru pričujoče raziskave smo skušali na podlagi empiričnega eksperimenta identificirati tiste predstavitve znanja ekspertnega sistema DEX, ki jih ob zahtevani točnosti predstavitve človek najlaže razbere in razume, ter pojasniti izvore variabilnosti rezultatov. S stališča kognitivne psihologije lahko obravnavamo razumevanje posameznih rcprezcntacij znanja kot kompleksen proces reševanja problemov, na podlagi katerega sklepa recipient o odnosih med elementi, ki jih vsebuje predstavitev (Baron, 1988; Fletcher. Bloom, 1988; Musek. 1990, 1993; Trstcnjak, 1980, 1981; van den Brock. 1990). Teorija človekovega sistema predelovanja informacij predstavlja trdne teoretične osnove za nadaljnje raziskave človekovih miselnih procesov. Newell in Simon (1972) opredeljujeta tri glavne dimenzije, vzdolž katerih variira proccs reševanja problemov, to so: dimenzija naloge, dimenzija individualnih razlik in dimenzija delovanje - učenje - razvoj.
Naloga (problem, besedilo, grafična predstavitev podatkov) lahko variira glede na tri širše kategorije spremenljivk: glede na vsebino (abstraktna v.v. konkretna; dvoumna vs. enopomenska; recipicntu poznana v.?, nepoznana) oz. tip vsebovanih informacij (npr. numerični vs. verbalni), glede na kompleksnost (na področju odločanja se kompleksnost praviloma opredeljuje na podlagi števila atributov in števila alternativ) ter glede na zahtevane kognitivne operacije (strategije branja oz. reševanja problema), ki so lahko bolj ali manj naučene, bolj ali manj avtomatizirane in v skladu s tem nalagajo delovnemu spominu večje oz. manjše obremenitve (Kintsch. van Dijk, 1978; van Dijk, Kintsch, 1983; Kintsch, 1988). Kot so pokazale empirične raziskave (Daneman, Carpenter, 1980; Musek, 1990; Baddeley, 1992), obstajajo velike individualne razlike v razumevanju in hitrosti branja ter reševanja problemov, ki korelirajo z individualnimi razlikami v pcrccpciji, pomnjenju, inteligentnosti in v drugih kognitivnih proccsih.
Pričujoča raziskava se je osredotočila na prvi dve dimenziji, to sta: dimenzija naloge in dimenzija individualnih razlik. Na podlagi empiričnega eksperimenta smo ugotavljali, kako razumevanje različnih, vendar informacijsko ekvivalentnih repre-zentacij znanja ekspertnega sistema DEX variira kot funkcija dveh značilnosti problema, tj. kompleksnosti in semantične vsebine, oz. kot funkcija nekaterih osebnih karakteristik, predvsem tistih, ki jih jc v praktični odločitveni situaciji možno opazovati, medtem ko variacije glede na bolj elementarne procese predelovanja informacij niso bile neposredno predmet tega eksperimenta. Različne oblike rcprezcntacij znanja smo proučili tudi z lestvicami razumljivosti, preglednosti in težavnosti.
METODA
Eksperimentalni načrt
Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti razlike v razumljivosti štirih rcprezcntacij znanja ekspertnega sistema DEX in pojasniti izvore variabilnosti rezultatov. V eksperimentalnem delu smo variirali način reprezentacije znanja (Tabela 1). Deset konccptov iz petih problemskih področij smo predstavili na štiri rcprezentacijske načine, izmed katerih zahteva vsak obvladovanje drugačne strategije branja, to so: tabele izpeljanih pravil, odločitvena drevesa, trodimcnzionalni grafi in uteži pomembnosti posameznih kriterijev (Slika 1). Funkcijc koristnosti jc v okviru sistema DEX namreč možno predstaviti na več načinov, pri čemer gre za prevode iste vsebine iz enega jezika v drugega. Iz različnih predstavitev mora odločcvalec razbrati isto vsebino. Prve tri od naštetih rcprczentacij so, v kolikor predstavljajo isto funkcijo koristnosti, informacijsko ekvivalentne, medtem ko vsebujejo uteži bistveno manj podrobnosti.
POGOJ	Kompleksnost	
	1	2
	Probl ..Prob5	Probl..Prob5
Rcprl: izpeljana pravila	65	65
Repr2: odločitvena drevesa	73	73
Repr3: trodimenz.ionalni grali	68	68
Repr4: uteži	60	60
Op.: Način rcprczentacije (Rcprl ..Repr4) je spremenljivka, ki variira med štirimi glede na izobrazbo izenačenimi skupinami poskusnih oseh. Problem (P1..P5) in stopnja kompleksnosti (I -nižja, 2 - višja) pa sta spremenljivki, ki variirata znotraj skupin. V celicah jc navedeno število poskusnih oseb v vsakem eksperimentalnem pogoju.
Tabela 1. Eksperimentalni načrt
CEN. KONKUR,_KAKOVOST PROIZ._TRŽNE ZNAČ. PROIZ.
1.	nadpovp
2.	> povp
3.	povp
4.	podpovp
5.	t
> povp nadpovp
povp *
podpovp
nadpovp
nadpovp
povp
podpovp
podpovp
Legenda oznak: t poljubna vrednost > boljše ali enako < slabše ali enako : interval (od : do)
Tabela izpeljanih pravil nadoovo
	
KAKOVOST	—----
nadpovp podpovp
nadpovp
Legenda oznak: >=boljšc ali enako <=slabše ali enako : interval (od : do)
podpovp
trž:
CENOVNA
KONKURENČNOST 50%
KAKOVOST PROIZVODA 50%
Uteži pomembnosti posameznih kriterijev
podpovp - povp
KAKOVOST
nadpovp
podpovp \W	P"dP°vP
povp CEN. KON.
nadpovp nadpovp Trodimenzionalni graf
Slika I. Pravila za oceno tržnih značilnosti proizvoda, prikazana s tabelo izpeljanih pravil, z. odločitvenim drevesom, s trodimenzionalnim grafom in z utežmi pomembnosti posameznih kriterijev.
Prvi od petih v eksperimentalne namene uporabljenih problemov (tj. nakup avtomobila) jc demonstracijski, medtem ko ostali štirje (to so: problem vrednotenja proizvodnih programov s portfolio analizo, problem ocenjevanja športne nadarjenosti otrok, problem razdeljevanja posojil Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in problem izbiranja kandidata za vodstveno delovno mesto) izhajajo iz realnih odločitvenih situacij, v katerih je bil uporabljen ekspertni sistem DEX. V okviru vsakega sta bila predstavljena dva koncepta, ki sta variirala v stopnji kompleksnosti. Prvi, manj kompleksen je bil opredeljen z dvema atributoma, medtem ko je bil bolj kompleksen opredeljen s tremi atributi. Višjih stopenj kompleksnosti nismo proučevali, ker jih baze znanja sistema DEX ne vsebujejo. Kot je pokazalo teoretično in aplikativno delo (Bohanec et al., 1988), jc namreč metoda večparametrskega odločanja, podprta z lupino ekspertnega sistema DEX izvedljiva ob upoštevanju nekaterih omejitev; med drugimi te, da število parametrov, ki jih ekspert kombinira, ne sme biti večje od štiri, ker človek ni sposoben konsistentno razmišljati o povezavi več postavk. Reševanje realnih odločitvenih problemov pa je pokazalo, da daje najboljše rezultate delo z dvema ali tremi parametri. To na videz ostro omejitev v procesu izgradnje baze znanja rešujemo s strukturiranjem parametrov v ustrezno majhne skupine.
Razumevanje in hitrost branja sta v veliki meri odvisna tudi od individualnih značilnosti recipicnta, kot so znanje, motivacija in kognitivne sposobnosti. V okviru pričujoče študije smo variacije v rezultatih proučevali predvsem z vidika tistih karakteristik, ki jih jc v praktični odločitveni situaciji možno opazovati, tj. predhodno znanje, izkušnje, pogostost uporabe računalnika v različne namene, stališča do računalniške tehnologije ipd.
Vzorec
V raziskavi je sodelovalo 266 oseb, starih od 17 do 30 let, katerih povprečna starost je bila 18.94 let. Med njimi je bilo 100 moških in 166 žensk. Od tega je bilo 76 študentov 1. letnika računalništva (Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo), 32 študentov 2. letnika matematike (Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo), 45 študentov 1. letnika pedagogike (Filozofska fakulteta), 11 študentov 1. letnika Visoke šole za socialne delavce in 102 dijaka 4. letnika Gimnazije Poljane v Ljubljani.
Opis instrumentov
Da bi testirali razumljivost štirih različnih predstavitev znanja ekspertnega sistema DEX, tj. izpeljanih pravil, odločitvenih dreves, trodimcnzionalnih grafov in uteži pomembnosti posameznih parametrov, smo konstruirali štiri različne teste, ki so se razlikovali v reprezentacijah znanja, vendar so vsebovali natančno isti vprašalnik z multiplo izbiro odgovorov (Vizjak Pavšič, 1994). Vsako od omenjenih štirih rcprezcntacij smo uporabili za predstavitev desetih konceptov iz petih problemskih področij z nižjo (dva atributa) oz. višjo (trije atributi) ravnijo kompleksnosti.
Testi so vsebovali enaka splošna navodila in specifična navodila, glede na vsebovane reprczentacije. Vsako od petih problemskih področij smo predstavili z opisom problema. Sledilo je semantično drevo kriterijev, ki je predstavljalo v opisu opredeljene kriterije ocenjevanja ter prikaz domen (definicijska območja) kriterijev. Na tej osnovi so namreč v računalniški bazi znanja opredeljena pravila (funkcije koristnosti) za združevanje delnih ocen po posameznih kriterijih v skupno združeno oceno. V okviru vsakega problema sta bila v testu predstavljena dva koncepta, od katerih je bil prvi manj in drugi bolj kompleksen. Manj kompleksni reprezcntaciji je sledilo 5 vprašanj z multi-
plo izbiro odgovorov, bolj kompleksni pa 10 vprašanj z multiplo izbiro odgovorov.
Vsi testi so uvodoma, poleg navodil za reševanje, vsebovali vprašalnik o socio-demografskih značilnostih preskušanca (starost, spol, fakulteta oz. gimnazija, smer in letnik študija, učni uspeh, izobrazba staršev), o izkušnjah in pogostosti dela z računalnikom ter o stališčih do računalniške tehnologije; in na koncu 7-stopcnjsko lestvico za evaluacijo razumljivosti, preglednosti in težavnosti vsebovane reprezcntacijc ter vprašanja, ki so sc nanašala na težavnost obravnavanih problemov in načine njihove predstavitve.
Postopek
Najprej smo izvedli pilotski eksperiment, na osnovi katerega smo odpravili več pomanjkljivosti v testnem gradivu in v postopku izvedbe eksperimenta. Poskusne osebe so teste izpolnjevale skupinsko in pismeno približno 45 minut. Pred začetkom testiranja so bili testi nakl jučno razdeljeni poskusnim osebam. Sledilo je ustno navodilo o namenu raziskave in o načinu reševanja. Posebej jc bilo poudarjeno, da je testiranje anonimno in da ne zahteva nobenega specifičnega predznanja. Rezultati so bili tabelirani in analizirani z različnimi korelacijskimi in multivariantnimi metodami. Na osnovi povprečnih točkovnih vrednosti, doseženih glede na obravnavanih deset konceptov in glede na vsoto vseh pravilnih odgovorov v testu, smo za vse obravnavane reprczentacije znanja sistema DEX izračunali tudi indekse razumljivosti (IR) na podlagi naslednje enačbe:
f _IP-IN r XP+XN
v kateri označuje P pravilne odgovore in N nepravilne odgovore. IR variirajo od [1, -1], kjer označuje 1 konsistentno pravilne odgovore, -1 konsistentno napačne odgovore in 0 označuje polovico pravilnih odgovorov v okviru testa.
REZULTATI IN DISKUSIJA
Kot so pokazali rezultati multivariantnih analiz zbranih podatkov, obstajajo med obravnavanimi reprezentacijami znanja ekspertnega sistema DEX pomembne razlike v razumljivosti. Najvišje indekse razumljivosti (IR) dosegajo odločitvena drevesa, ki jim sledijo tabele izpeljanih pravil, medtem ko dosegajo trodimcnzionalni grafi in uteži pomembnosti posameznih kriterijev precej nižje IK (Slika 2). Kot jc pokazala multi-variantna analiza variance, so razlike v razumljivosti obravnavanih reprezentacij znanja statistično visoko signifikantne (Wilks' Lambda=.355, p<.000).
Indeksi razumljivosti 0.00000
ul
—i-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1—
aavto »avto atort bport asi'or bspor asian bfti'an akadr bkadr vsota
Konaipti
Legenda
I l7|xlj»na pruvilil	Q Odločitven;« dr<
□ 3-D gTi.fi	M Uteži
Slika 2. Grafični prikaz indeksov razumljivosti reprezentacij znanja ekspertnega sistema DEX glede na različna problemska področja (AVTO ■ problem nakupa avtomobila, PORT - problem vrednotenja proizvodnih programov s portfolio analizo, SPOR -problem ocenjevanja športne nadarjenosti otrok, STAN - problem razdeljevanja posojil Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in KADR - problem izbiranja kandidata za vodstveno delovno mesto) in glede na različne stopnje kompleksnosti (A - nižja, R -višja ).
Rezultati pričujoče raziskave so konsistentni z rezultati eksperimentov Noseka in Rotha (1990) ter Subramaniana et al. (1992), ki so pokazali, da so odločitvena drevesa učinkovitejša osnova za interpretacijo logičnih pravil kot tabele, medtem ko drugih predstavitev niso proučevali, kakor tudi nc razumljivosti rcprezcntacij, v kolikor vari-irajo glede na semantično vsebino, glede na tip vsebovanih informacij ter glede na stopnjo kompleksnosti.
Prednosti odločitvenih dreves pred ostalimi obravnavanimi reprezcntacijami znanja (IR izračunani glede na vsote vseh pravilnih odgovorov v testu znašajo za drevesa 0.55, za tabele izpeljanih pravil 0.32, za trodimenzionalnc grafe 0.26 in za uteži pomembnosti posameznih kriterijev -0.07) so v strukturi, ki omogoča hitro prepoznavanje vsebovanih hierarhij ter direktno, kognitivno ekonomično preiskovanje od korena drevesa do ustreznega lista, pri čemer ni potrebno pregledovanje celotnega prikaza podatkov, kar jc še posebej pomembno pri bolj kompleksnih reprczcntacijah. Kot jc razvidno iz grafičnega prikaza IR, so odločitvena drevesa edina od obravnavanih reprezentacij znanja, katerih razumljivost bistveno nc upada v pogojih višjih stopenj kompleksnosti. Prav tako njihova razumljivost le malo variira glede na semantično vsebino konceptov kot tudi glede na tip vsebovanih informacij.
Izrazito prednost odločitvenih dreves pred drugimi predstavitvami logičnih pravil sistema DEX so pokazale tudi ocene na 7-stopenjskih lestvicah za evaluacijo njihove razumljivosti, preglednosti in težavnosti (Slika 3). Kot najbolj razumljiva, pregledna in najmanj težavna so respondenti occnili odločitvena drevesa, ki so dobila najvišjo oceno na lestvici razumljivosti (5.56), le nekoliko nižjo pa na lcstvicah preglednosti (5.09) in
težavnosti (5.06). Odločitvenim drevesom sledijo izpeljana pravila, katerih povprečna ocena na lestvici razumljivosti je 4.74, na lestvici težavnosti pa 4.21, medtem ko so jih respondenti precej slabše ocenili na lestvici preglednosti (3.79). Pomembno nižje so na vseh treh lestvicah respondenti ocenili trodimcnzionalne grafe in uteži pomembnosti posameznih kriterijev. Trodimcnzionalne grafe so ocenili kol precej nerazumljive (4.22) in težke (3.85), na lestvici preglednosti pa so dobili najnižjo occno izmed vseh štirih reprczcntacij (3.63). Uteži pomembnosti posameznih kriterijev so respondenti ocenili kot najmanj razumljive (4.18) in najtežje (3.55) od vseh Dexovih reprezentacij, medtem ko so na lestvici preglednosti dobile precej visoko occno (4.02), ki jih v tem pogledu uvršča takoj za odločitvena drevesa. Kot jc pokazala multivariantna analiza variance, so obravnavane razlike statistično visoko signifikantne (Wilks' Lambda=,833, p<.0()0).
6.(01
5.000
4.(XXI
3.IXX) -Povprečne occm
2.(100 -
1.IXXI
0.IXX) ->--
I/p
Slika 3. Grafični prikaz, povprečnih ocen posameznih reprezentacij sistema DEX na 7-stopenjskih lestvicah razumljivosti, preglednosti in težavnosti.
Kot jc nakazala raziskava Vesscya in Webra (1986), izhajajo izrazite prednosti odločitvenih dreves iz njihove strukture, ki kombinira značilnosti sekvenčnih reprczcntacij, ki jih tvorijo zaporedja informacijskih elementov in značilnosti diagramskih rcprczentacij, v katerih jc informacija predstavljena prostorsko ter s tem podpirajo oboje, tako serijske kot tudi paralelne strategije procesiranja informacij. Čeprav potekata oba tipa predelovanja informacij hkrati in povezano med reševanjem različnih nalog, so rezultati empiričnih raziskav pokazali, da sekvenčne rcprczentacijc pospešujejo predvsem serijsko, analitično procesiranje in pomnjenje komponent v zaporedju, medtem ko diagramske bolj paralelno, sintetično obdelavo informacij ter pomnjenje vzorca, ki ga posamezne komponente formirajo. Rezultati raziskav so nadalje pokazali, da dodajanje podrobnosti pospeši serijsko procesiranje, medtem ko odstranitev podrobnosti vzpodbudi paralelno procesiranje, ki je potrebno, če naloga zahteva učenje
.pr;iv.
Odl.drcv.	3-D grafi
ReprczcnUicije
Legenda
□ RAZUM □ PRF.GL
(T./LAV
vzorca (Winn, 1989). Z vidika praktične odločitvene situacije, v kateri je treba logična pravila, vnesena v bazo znanja ekspertnega sistema, dopolnjevati in verificirati, to pomeni, da omogočajo odločitvena drevesa bodisi s perccptivnim poudarjanjem vzorca, ki ga tvorijo komponente, bodisi s poudarjanjem posameznih vej, ki potekajo od notranjih vozlov do listov (s pomočjo barv ali zgolj z usmerjanjem pozornosti), hitro in enostavno spreminjanje strategij predelovanja informacij.
Odločitvenim drevesom sledijo glede na dosežene IR tabele izpeljanih pravil, ki so jih respondenti ocenili na 7-stopenjskih lestvicah kot preccj razumljive in nezahtevne, vendar kot precej nepregledne. Kot je razvidno iz grafičnega prikaza IR, razumljivost tabel izpeljanih pravil izrazito upada s stopnjo kompleksnosti rcprezentacijc, odvisna pa je tudi od semantične vsebine koncepta ter tipa vsebovanih informacij. Za vseh pet problemskih področij jc značilno, da so v primerih nižje stopnje kompleksnosti (A - koncepti) IR višji kot pri konccptih višje stopnje kompleksnosti (B - konccpti). V kolikor opredelimo kompleksnost naloge natančneje (po Abelson, Levi, 1985) kot m (število alternativnih izbir) x n (število atributov) ter razvrstimo koncepte na tej osnovi (APORT - 6, AAVTO - 8, ASPOR - 8, ASTAN - 8, AKADR - 10; BAVTO - 9, BSPOR - 12, BPORT - 15, BKADR - 15, BSTAN - 15), postane odnos med stopnjo razumljivosti, izraženo v IR ter stopnjo kompleksnosti reprczcntacije zelo jasno razviden: IR skoraj linearno upadajo z rastjo kompleksnosti tabelarične rcprezentacijc izpeljanih pravil.
Rezultat je konsistenten z ugotovitvijo Larkina in Simona (1987), da sc informacijsko ekvivalentne diagramske (drevesa) in sekvenčne rcprezentacijc (tabele) medsebojno močno razlikujejo v zahtevanih operacijah za predelovanje informacij. Larkin in Simon sta proučevala proces reševanja problemov na podlagi različnih, vendar informacijsko ekvivalentnih rcprezcntacij in ugotavljala relativno težavnost različnih pogojev predstavitve. Ko sta dve reprezcntaciji informacijsko ekvivalentni, jc njuna učinkovitost odvisna od potrebnih operacij za predelovanje informacij, ki jih vsaka od njiju zahteva. Dva seta operacij se lahko razlikujeta v zmožnostih prepoznavanja (re-kognicije) vzorcev, v sklepih, ki jih lahko direktno, hitro in nenaporno izvedeta, in v kontrolnih strategijah (še zlasti v nadzoru preiskovanja). Operacije, ki jih zahtevajo odločitvena drevesa in tabele izpeljanih pravil, se razlikujejo v vseh teh vidikih. Torej so najbolj pomembne razlike med obema načinoma rcprezentacijc podatkov v učinkovitosti preiskovanja in v eksplicitnosti informacij. Ta značilnost je jasno razvidna tudi iz ocen respondentov: medtem ko so drevesa ocenili kot razumljiva, pregledna in nezahtevna, so tabele izpeljanih pravil ocenili kot razumljive in nezahtevne, vendar slabo pregledne.
Kot jc nadalje pokazala analiza rezultatov, je razumljivost tabel izpeljanih pravil v veliki meri odvisna tudi od semantične vsebine problemskega področja (poznana v.v. neznana) ter od tipa informacij (abstraktni vs. konkretni izrazi, kratice vs. neokrajšane verbalne oznake, dvoumni v.v. enopomenski izrazi, verbalne v.v. numerične oznake), ki jih vsebuje koncept. Rezultati so skladni z izsledki raziskav, po katerih ljudje logična pravila lažje razumejo, v kolikor ima relevantno gradivo pomenljivo vsebino. Eksperimenti, v katerih so uporabili različne vrste silogizmov, pogojne stavke in naloge s kartami, so pokazali, da ljudje v vseh primerih mislijo bolj "logično", v kolikor jc vsebina konkretna in poznana (Johnson-Laird, 1983; Ormerod et al.. 1986; Waern, 1989). Tc izsledke je možno razložiti na dva načina. Po prvi razlagi ljudem ni treba misliti logično, ker preprosto uporabijo svoje že vskladiščeno znanje za razumevanje trditev. Pri tem konstruirajo modele realnosti ter claborirajo relacijc v teh modelih in nc razmišljajo na podlagi logičnih opcracij (Johnson-Laird, 1983).
Po drugi razlagi teh izsledkov pa ima poznana vsebina svoj pomen in jo je zato
laže obdržati v delovnem spominu. Količina informacije, ki jo lahko človek obdrži v delovnem spominu, je omejena. Pomenljivo informacijo je lažje povezati v informacijske enote, zaradi česar jo je možno obdržati v spominu v večjih količinah in za daljša časovna obdobja kot abstraktno informacijo. Znan je npr. Katonov eksperiment pomnjenja zaporedja številk 581215192226. Skupina, ki ji je razložil notranjo strukturo števila (serija, ki sc začenja s 5, 8, 12 itd.), si je število zapomnila bistveno boljše. Soroden primer navaja Hirst (1988), ki je uporabil kot eksperimentalno gradivo črke: medtem ko si ljudje zelo težko zapomnijo zaporedje črk, kot jc npr. areposnaemtemeht, pa težav večinoma nimajo več, če ga transformirajo v zaporedje the met means opera, obrnjeno črkovanje prvotnega niza, razčlenjeno v pomenljiv stavek. Tako pomaga pomenljiva vsebina ljudem procesirati logične trditve bolj logično. Večina raziskav logičnega mišljenja je tudi pokazala, da ljudje težje procesirajo negacije kot trdilne stavke. Tudi ta izsledek je možno deloma razložiti kot problem mentalne rcprezentaci je: kako naj si predstavljamo nekaj, česar nt?, deloma pa z vidika zahtevanih operacij, saj zastavljajo negacijc pri procesiranju jezika več operacijskih problemov kot trdilni stavki (Wacrn, 1989).
Procesiranje in pomnjenje abstraktnih v primerjavi s konkretnimi besedami je bilo predmet številnih empiričnih študij tudi v okviru raziskav mentalnih predstav, ki so pokazale, da jc pomnjenje konkretnih besed veliko boljše kot pomnjenje abstraktnih besed (de Vega, Diaz, 1991). Teorija dvojnega kodiranja A. Paivia (1971) predpostavlja, da so konkretne besede običajno kodirane v verbalnem in imaginacijskcm sistemu, medtem ko so abstraktne besede kodirane samo verbalno. Pomnjenje je namreč najboljše, v kolikor se uporabita obe vrsti kodov. To pojmovanje potrjujejo tudi eksperimenti G. Zhanga in H. A. Simona (po Johnson-Laird, 1988), ki sta kitajskim poskusnim osebam prezentirala sete dveh različnih vrst kitajskih pismenk, od katerih so nekatere imele imena, medtem ko jih druga vrsta ni imela. Osebe so si lahko zapomnile okoli šest pismenk, ki so imele imena, vendar niti treh pismenk brez imen.
Omenjene značilnosti človekovega predelovanja informacij se odražajo tudi v izsledkih pričujoče raziskave. Pri konceptih, katerih vsebina je bila respondentom dobro poznana in so vsebovali poznano terminologijo, so dosegali višje indekse razumljivosti. Poleg tega je jasno razviden učinek interakcije med variablama kompleksnosti rcprezentacije in pomcnljivosti vsebovanih izrazov, katerih vpliv se odraža v obremenjenosti delovnega spomina.
Medtem ko je večina respondentov (115) ocenila problem nakupa avtomobila (AVTO) kot najlažji, na drugo mesto pa se je po frekvencah odgovorov (37) uvrstil problem ocenjevanja športne nadarjenosti otrok (SPOR), je večina respondentov (112) ocenila kot najtežji problem razdeljevanja posojil Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (STAN), na drugo mesto po težavnosti pa se je glede na frckvcncc odgovorov (41) uvrstil problem vrednotenja proizvodnih programov s portfolio analizo (PORT). Problem izbire kandidata za vodstveno delovno mesto (KADR) se po težavnosti uvršča med obe navedeni kategoriji problemov.
Zakaj? Probleme, ki so jih respondenti označili kot lažje, so reševali lažje, ker -kot so navajali - gre za aktualno, življenjsko temo, ker vsebino problema poznajo in jih zanima; in dalje, ker so podatki predstavljeni razumljivo in pregledno, ker predstavitev ni preveč kompleksna in obsežna. Nekateri respondenti pa so navedli, da jim je olajšala reševanje numerična opredelitev domen kriterijev.
Probleme, ki so jih respondenti označili kot težje, pa so reševali težje, ker - kot so navajali - gre za nepoznano vsebino problema, zaradi zapletenosti (kompliciranosti) izražanja, zaradi nepoznanih izrazov (pojmov), zaradi okrajšav (kratic); zaradi različno (neenotno) definiranih domen kriterijev, ker si je težko zapomniti definicijska območja
kriterijev; in dalje, ker predstavitve niso znali brati in zaradi izredne zgoščenosti podatkov. Le manjše število respondentov pa je kot razlog navedlo pomanjkanje motivacije za reševanje testa.
Kot jc razvidno iz grafične predstavitve podatkov, dosežejo tabele izpeljanih pravil najnižjo stopnjo razuml jivosti prav pri konceptu BSTAN, za katerega je značilna visoka stopnja kompleksnosti in s stališča respondentov nepoznana vsebina. Po drugi strani pa so za oba problema, ki so ju respondenti označili kot lahka, značilni visoki IR tako v pogojih nizke (AAVTO, ASPOR) kot tudi v pogojih višje (BAVTO, BSPOR) stopnje kompleksnosti predstavitve. Ta značilnost, namreč majhna razlika v IR med manj in bolj kompleksno predstavitvijo, je razvidna tudi pri problemu izbire kandidata za vodstveno delovno mesto (KADR), ki se uvršča med semalično lažje probleme. Za ta problem, ki je v testu zavzemal zadnje mesto, so sicer značilni relativno nizki IR, vendar na podlagi porazdelitve frekvenc manjkajočih odgovorov lahko sklepamo, da nc zaradi težavnosti obeh predstavitev, temveč predvsem zaradi obsežnosti testa. Tisti respondenti, ki so test reševali počasneje, tega zadnjega dela niso uspeli rešiti, ali pa so, da bi pohiteli, odgovarjali površno in napačno glede na to, da jc bil čas reševanja omejen.
Nasprotno pa je za oba problema, ki so ju respondenti označili kot težja, tj. problem razdeljevanja posojil Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in problem vrednotenja proizvodnih programov s portfolio analizo, značilna izrazita razlika med IR, v pogojih nižje stopnje kompleksnosti in v pogojih višje stopnje kompleksnosti, sc pravi med IR pri APORT in BPORT ter med IR pri ASTAN in BSTAN. Torej jc učinek interakcije med obema variablama, ki vplivata na obremenjenost delovnega spomina, tj. kompleksnost reprezentacije in pomenljivost vsebovanih izrazov, iz prezentiranih rezultatov jasno razviden. Da bi bralec lahko sklepal, mora obdržati ustrezno sled v spominu. Kot poudarja A. Trstenjak (1980, 1981), je hkratnost bistvena lastnost vsakega pravega spoznavnega procesa. Kjer ni tc hkratnosti, ni razumevanja. V pogojih nižje stopnje kompleksnosti, ki delovni spomin manj obremenjuje, človek lahko obdrži v kratkoročnem spominu tudi manj razumljive in nejasne referente, medtem ko mu v pogojih višjih stopenj kompleksnosti kapaciteta kratkoročnega spomina več ne dopušča obdržati v spominu vseh ustreznih referentov, v kolikor so nerazumljivi, nejasni ali dvoumni.
Natančnejši vpogled v značilnosti problema SPOR nadalje pokaže, da so domene enotno opredeljene pri vseh kriterijih ter da so izrazi, s katerimi so označene možne vrednosti, razumljivi, nedvoumi in jasno medsebojno razločljivi: neprimeren, sprejemljiv, dober, odličen. Tudi kratice, ki jih vsebujejo reprezentacije logičnih pravil, so nedvoumne: nepr, spr, dober, odi. Na podoben, kognitivno ekonomičen način so opredeljene tudi domene kriterijev pri problemu KADR: nezadovoljiv, zadovoljiv, dober, prav dober, odličen oz. okrajšano: nezad. zad, dob, p.dob, odi.
Nasprotno, pa jc za problem STAN značilna kognitivno obremenjujoča opredelitev domen kriterijev, ki so definirane neenotno, uporabl jeni izrazi pa so precej nejasni in medsebojno premalo razločljivi, npr. pri kriteriju "stanovanje": (1) nc-pred, (2)pred, (3)bolj-prcd, (4)naj-pred; ali pri kriteriju "socialno in zdravstveno stanje družine": (l)ustr, (2)prcd, (3)bolj-prcd, (4)naj-prcd. Eden od respondentov je obravnavani problem povsem točno zaznal: "Nekateri pojmi so težje razumljivi in veliko jc podobnih besed, ki jih težko razvrščam." Medtem ko so vrednosti pri problemu SPOR opredeljene s štirimi lonološko popolnoma različnimi izrazi, sc v primeru STAN pri kriteriju "stanovanje" izraz "pred" ponovi v vsaki od možnih vrednosti, kar lahko povzroči učinek akustične podobnosti (Baddelcy. 1992, 1994). Raziskave so namreč pokazale, da je neposreden priklic serije postavk slabši, v kolikor so si po zvoku podobne, kot čc se razlikujejo. Torej je lažje ponavljati lonološko različne besede, kot lonološko podobno sosledje. Fonološko podobne postavke imajo manj razlikujočih značilnosti in so torej
bolj podvržene pozabljivosti. Številke npr. so v večini jezikov opredeljene s fonološko zelo različnimi izrazi: ena, dve, iri, štiri, pet...; ein, zwei, drči, vier, fiinf...; in japonsko, ichi (1), ni (2), san (3), shi (4), go (5)...
V kolikor so respondenti (večinoma naravoslovne študijske usmeritve) obravnavane postavke v okviru problema STAN kodirali numerično in ne verbalno, so si -v skladu z navedbami - olajšali procesiranje informacij. Na podlagi izsledkov pričujoče raziskave ni možno zaključiti, ali je procesiranje obravnavanih rcprezcntacij lažje oz. težje, v kolikor so postavke kodirane bodisi numerično bodisi verbalno, kajti numerično kodiranje domen kriterijev vsebuje zgolj problem STAN, medtem ko vsebuje problem AVTO numerično kodiranje samo pri dveh parametrih, za vse druge primere pa je značilna verbalna opredelitev domen kriterijev. Da bi osvetlili odnos med razumljivostjo obravnavanih rcprczcntacij in načinom kodiranja domen kriterijev (verbalno vs. numerično) bolj natančno, bi bilo potrebno nadaljnje eksperimentalno raziskovalno delo.
Kot ugotavlja Huber (1980), lahko različni tipi informacij (verbalni v.v. nume-rični), s katerimi so opredeljene postavke, pomembno vplivajo na način procesiranja prezentiranega problema. Numerično opredeljene postavke so reprezentirane v spominu bodisi kot internalni numerični sistem, ali pa so kodirane na lak način, da sc v spominu ohrani količina oz. velikost, ki jo postavka predstavlja (tj. v analogni obliki). Za razliko od numerične, je v nekaterih pogojih odločanja oz. reševanja problemov potrebno verbalno informacijo na nek način transformirati, npr. s štetjem verbalnih stopenj med dvema verbalnima oznakama, kar poveča kognitivni napor pri reševanju.
Kol je na podlagi empiričnega eksperimenta pokazal Huber. jc numerični način kodiranja olajšal procesiranje problema, v kolikor so respondenti uporabili naslednje strategije odločanja v nalogi izbiranja kandidata za vodstveno delovno mesto: max (odločevalcc izdela hierarhijo pomembnosti dimenzij in nato hierarhijo alternativ glede na najpomembnejšo dimenzijo in določi najustreznejšo alternativo - tisto, ki je pri vrhu ordinalne lcstvicc), min (postopek jc enak kot pri max, le da pade izbor na tisto alternativo, ki jc na dnu ordinalne lcstvicc), diff (odločcvalcc ocenjuje razliko med elementi dimenzij in alternativ) in concatenate (odločevalcc kombinira kodirane vrednosti elementov dimenzij odločanja za posamezne alternative in izbere alternativo z največjo kombinirano vrednostjo).
Verbalni način kodiranja pa je olajšal procesiranje problema, v kolikor sta bili kot strategiji odločanja uporabljeni evaluate (odločcvalcc na podlagi kodiranih vrednosti za posamezne alternative glede na določeno pomembno dimenzijo izdela vrednostno lestvico in tako izbere najboljšo alternativo) in criterion (odločevalcc določi neko vrednost dimenzije odločanja kot kriterij za sprejem alternative).
Kot so pokazali izsledki Huberjeve raziskave, jc numerični način kodiranja postavk olajšal tisti tip kognitivnega procesiranja, ki zahteva direktno primerjanje in kombiniranje elementov (max, min, diff, concenate), medtem ko je verbalni način kodiranja olajšal tisto vrsto kognitivnega procesiranja, ki zahteva evaluacijo enega elementa glede na nek internalni ali ckstcrnalni standard (evaluate, criterion). Razlikovanje med tema tipoma kognitivnih procesov velja za temeljno v okviru teorije odločanja (Huber, 1980). Nadaljnje raziskovalno delo bi pokazalo, kakšen tip kodiranja postavk bi bil najbolj ustrezen glede na različne tipe problemov, glede na različne načine rcprezentacije podatkov in glede na različne lipe uporabnikov, npr. z družboslovnim ali naravoslovnim predznanjem. Predpostavljamo namreč lahko, da imajo ljudje različno razvite oz. bolj ali manj avtomatizirane strategije pomnjenja za numerične kot za verbalne postavke, kakor je nakazala tudi raziskava Turnerja in Engla (1989). Na osnovi pričujoče raziskave pa je možno zaključiti, da so s stališča hitrega in
nenapornega razumevanja predstavljenih podatkov najbolj ustrezne take opredelitve domen kriterijev, za katere je značilna razumljivost, nedvoumnost, lahka predstavl jivost označenih količin oz. veličin in jasna razločljivost posameznih vrednosti tako semantično kot tudi fonološko. Nadalje so analize zbranih podatkov jasno pokazale, da informacijsko procesiranje bistveno olajšajo tiste predstavitve podatkov, ki vsebujejo enotno opredeljene domene pri vseh kriterijih.
Rezultati raziskave so nadalje pokazali, da so za trodimenzionalne grafe značilni pomembno nižji IR kot za odločitvena drevesa in tabele izpeljanih pravil pri vseh konceptih, razen pri BSPOR in ASTAN, kjer se približajo razuml jivosti tabel izpeljanih pravil. Tudi na vseh treh 7-stopenjskih lestvicah so jih respondenti occnili signifikantno nižje kot prvi dve reprczentaciji, in siccr so na lestvici razumljivosti dobili povprečno oceno 4.22, na lestvici težavnosti 3.85, na lestvici preglednosti pa so dobili najnižjo oceno izmed vseh štirih reprezentacij, namreč 3.63. Sicer pa so iz grafične predstave IR tudi za trodimcnzionalne grafe razvidna podobna gibanja in stopnje variacij IR v odvisnosti od kompleksnosti, semantične vsebine problemskega področja in tipa informacij, ki jih vsebuje koncept, kot pri tabelah izpeljanih pravil. Torej, razumljivost tro-dimenzionalnih grafov izrazito upada s stopnjo kompleksnosti reprezentacije, odvisna pa je tudi od semantične vsebine koncepta ter tipa vsebovanih informacij. Trodimenzi-onalni grafi dosežejo podobno kot izpeljana pravila najnižjo stopnjo razumljivosti pri konceptu BSTAN, za katerega je značilna visoka stopnja kompleksnosti, s stališča respondentov nepoznana vsebina in kognitivno obremenjujoča opredelitev domen kriterijev. Po drugi strani pa so za oba problema, ki so ju respondenti označili kot lahka, značilni višji IR tako v pogojih nizke (AAVTO, ASPOR) kot tudi v pogojih višje (BAVTO, BSPOR) stopnje kompleksnosti. Ta značilnost, namreč majhna razlika v IR med manj in bolj kompleksno predstavitvijo, je razvidna tudi pri problemu KADR, ki sc uvršča med semantično lažje probleme, čeprav dosega nizke IR. Podobno kot teste izpeljanih pravil, so tudi teste trodimenzionalnih grafov respondenti reševali sorazmerno počasi, zaradi česar število pravilnih odgovorov pri obeh zadnjih konceptih (AKADR, BKADR) opazno upade. Kot smo pokazali za izpeljana pravila, jc učinek interakcije med obema dejavnikoma, ki vplivata na obremenjenost delovnega spomina, tj. kompleksnost in pomenljivost, iz prezentiranih rezultatov jasno razviden tudi v primeru trodimenzionalnih grafov.
Kot je nazorno razvidno iz grafičnega prikaza IR, je za trodimcnzionalne grafe značilen izrazit upad razumljivosti v primeru BPORT. Kot pokaže primerjalna analiza, gre za koncept, za katerega jc značilna visoka stopnja kompleksnosti, po semantični vsebini pa se uvršča med težje razumljive. Poleg tega je reprezcntacija problema PORT (vrednotenje proizvodnih programov s portfolio analizo) edina, ki lomi običajno konvencijo, da vrednosti spremenljivke na vertikalni osi naraščajo od spodaj navzgor. V primeru PORT pa naraščajo vrednosti na vertikalni osi od zgoraj navzdol, kar respondentov, kot je razvidno iz prikazov IR, ni motilo v primeru APORT - v testu konccpt z najnižjo stopnjo kompleksnosti (6), medtem ko je očitno povzročilo pomembno kognitivno obremenitev pri konceptu BPORT -v pogojih višje stopnje kompleksnosti (15). Poleg tega so pri konceptu APORT domene enotno opredeljene pri vseh kriterijih, pri konceptu BPORT pa različno.
Kot je pokazala analiza razlogov, kaj je respondentom pri reševanju testa povzročalo težave, so pogosto navajali, da "trodimenzionalnih grafov ne znajo brati", težave pa so imeli tudi zaradi "slabe razločljivosti ravnin". Za razliko od odločitvenih dreves in tabel izpeljanih pravil, katerih razumevanje temelji na bolj splošno poznanih strategijah branja, je za trodimenzionalne grafe značilno, da ustreznih operacij (mentalnih korakov), potrebnih za njihovo razumevanje, ne obvladujejo predvsem respon-
dcnti z družboslovno prcdizobrazbo, medtem ko so naravoslovcem povzročali bistveno manj težav. Gre za problem, ki ga H. A. Simon in H. J. Larkin označujeta kot problem "vizualne pismenosti". Diagrame namreč lahko uporabljajo samo tisti, ki poznajo konvcncije, na katerih temeljijo. V kolikor niso "grafično pismeni", sc teh konvencij večinoma lahko naučijo. Z vidika praktične odločitvene situacije, v kateri pogosto sodelujejo odločevalci z zelo različnim predznanjem, to pomeni, da je v primeru nepoznavanja trodimcnzionalnih grafov potrebno podati natančna navodila, kako procesirati prezentirano gradivo; siccr lahko prednosti trodimenzionalnc grafične predstavitve podatkov ostanejo neizkoriščene.
Najnižje IR dosegajo v vseh eksperimentalnih pogojih (razen pri konceptu BPORT, kjer je le nekoliko nižji rezultat značilen za trodimcnzionalne grafe) uteži pomembnosti posameznih kriterijev. Medtem ko so bile v okviru prvih treh testov, ki so vsebovali tabele izpeljanih pravil, odločitvena drevesa in trodimenzionalnc grafe, predstavitve znanja informacijsko ekvivalentne v vseh desetih eksperimentalnih pogojih, so bili siccr enaki konccpti z utežmi v zadnjem testu predstavljeni precej manj podrobno, kar v veliki meri pojasni upad IR glede na ostale rcprezentacijc. Uteži pomembnosti posameznih kriterijev so namreč rezultat globalne aproksimacijskc metode (Bohanec, 1990), na osnovi katere iz enačbe hiper ravnine izluščimo uteži, ki sc zaradi medsebojne primerljivosti funkcij običajno normirajo tako, da jc njihova vsota 100 %. Z utežmi je mogoče povsem točno predstaviti funkcijo koristnosti samo, če jc linearna; absolutna točnost predstavitve z utežmi je enaka stopnji linearnosti funkcije.
Uteži pomembnosti posameznih kriterijev so respondenti ocenili na 7-stopenjskih lestvicah kot najmanj razumljive (4.18) in najtežje od vseh reprezentacij ekspertnega sistema DEX, medtem ko so na lestvici preglednosti dobile sorazmerno visoko oceno (4.02), ki jih v tem pogledu uvršča takoj za odločitvena drevesa. Sicer pa je tudi za uteži značilen upad IR z rastjo stopnje kompleksnosti rcprezentacije in variiranje IR glede na semantično vsebino koncepta ter tip vsebovanih informacij. Tudi uteži dosežejo najnižjo točko razumljivosti pri konccptu BSTAN, ki se, kot smo pokazali, uvršča med semantično težje predstavitve logičnih pravil. Učinek interakcije med obema dejavnikoma, ki vplivata na obremenjenost delovnega spomina, tj. kompleksnost in pomen-ljivost, je iz prezentiranih rezultatov, podobno kot pri izpeljanih pravilih in trodimen-zionalnih grafih, jasno razviden tudi v primeru reprezentacije logičnih pravil z utežmi pomembnosti posameznih kriterijev. Za problema AVTO in SPOR, ki sta semantično manj zahtevna, je namreč tako kot pri izpeljanih pravilih in grafih tudi pri utežeh razvidna majhna razlika v IR med manj in bolj kompleksno predstavitvijo, medtem ko je za oba semantično zahtevnejša problema STAN in PORT značilen velik upad IR v pogojih višje stopnje kompleksnosti.
Razumevanje, pomnjenje in priklic prezentiranih informacij je odvisno od kompleksnih interakcij med značilnostmi predstavitve gradiva po eni strani, kar smo predhodno obravnavali, ter kognitivnimi in motivacijskimi značilnostmi recipienta, kot so pozornost, znanje, izkušnje, učne strategije in stališča, po drugi strani. Tudi iz rezultatov pričujoče raziskave so razvidne signifikantne individualne razlike med respondenti v stopnjah razumevanja in hitrosti razbiranja logičnih pravil iz obravnavanih reprezentacij. Kot je pokazala multivariantna analiza variance, obstajajo med respondenti glede na njihovo študijsko usmeritev statistično visoko signifikantne razlike v doseženih točkovnih vrednostih v vseh eksperimentalnih pogojih (Wilks' Lambda-.696, p<.000). Najvišje testne rezultate dosegajo študenti matematike, ki jim sledijo študenti elektrotehnike in računalništva, medtem ko dosegajo preccj slabše rezultate študenti pedagogike in Visoke šole za socialne delavce, najnižje točkovne vrednosti pa so značilne za dijake Gimnazije Poljane (Slika 4).
Povprečne
točkovne
vrednosti

^^^ 1 ^r^ ^^ ^
AAVTO BAVTO APORT BPORT ASPOR BSPOR ASTAN BSTAN A KADR BKADR
Koncepti
Legenda
□ El.	□ Mol. □ Ped. ■ SD □ Gir
Slika 4. Grafični prikaz, odnosa med povprečnimi točkovnimi vrednostmi pri desetih konceptih in študijsko usmeritvijo.
Medtem ko respondenti z naravoslovno predizobrazbo pomembno bolje obvladujejo strategije branja obravnavanih reprezentacij, povzročajo tc operacije družboslovno usmerjenim respondentom očitno precej več težav. Rezultat ni presenetljiv, saj v okviru družboslovnih študijskih programov študenti relativno redkeje uporabljajo npr. znanje, izraženo v utežeh oz. se seznanjajo z grafičnimi načini prikazovanja in interpretacije podatkov, logičnih pravil in zakonitosti, kot v okviru naravoslovnih študijskih usmeritev. Učenje in spomin imata pomembne učinke na relativni kognitivni napor pri uporabi različnih strategij razumevanja prezentiranih podatkov ter na hitrost branja. V tej zvezi se pojavijo pomembna vprašanja o interakciji med kapaciteto delovnega spomina in stopnjo, do katere je uporabljena strategija (zaporedje mentalnih korakov) avtomatizirana in tako zahteva manj kognitivnih naporov ter dopušča človeku več svobode pri uporabi delovnega spomina za druge operacije.
Multivariantna analiza variance je pokazala tudi signifikantne razlike med dosežki respondentov glede na spremenljivko "učni uspeh" (Wilks' Lambda=.784, pc.OOO): najvišje točkovne vrednosti dosegajo respondenti z odličnim učnim uspehom, sledijo jim respondenti s prav dobrim uspehom, slabši pa so bili respondenti z dobrim in zadostnim uspehom (Slika 5). Medtem ko dosežke respondentov glede na njihovo študijsko usmeritev lahko pojasnimo z vidika stopnje avtomatiziranosti ustreznih strategi j branja, lahko predpostavljamo, da so razlike med posamezniki, ki jih pokaže variabla "učni uspeh", v večji meri odraz individualnih razlik v kognitivnih sposobnostih in v motivaciji respondentov.
Povprečne
točkovne
vrednosti
A AVTO BAVTO APORT BPORT ASPOR BSPOR ASTAN BSTAN AKADR BKADR
Koncepti
Legenda
□ 2 □ J □ 4 ■ 5
Slika 5. Grafični prikaz, odnosa med povprečnimi točkovnimi vrednostmi pri desetih konceptih in učnim uspehom.
Izračun Pearsonovih korekcijskih koeficientov med povprečnimi točkovnimi vrednostmi in povprečnimi ocenami na 7-stopcnjskih lestvicah razumljivosti, preglednosti in težavnosti reprezentacij znanja jc nadalje pokazal pozitivno in statistično visoko signifikantno povezanost med obema spremenljivkama v vseh eksperimentalnih pogojih (Tabela 2). Respondenti, ki so dosegali višje točkovne vrednosti, so tudi rcprezentacijc znanja occnjevali višje, listi pa, ki so dosegali slabše testne rezultate, so reprezcntacije znanja ocenili kot manj razumljive, manj pregledne in težavnejše. Z vidika praktične odločitvene situacijc to pomeni, da uporabnikova opredelitev na omenjenih treh lestvicah lahko služi kot sorazmerno dober prediktor (ne)razumevanja uporabljenih reprezentacij logičnih pravil. V kolikor jc izražena occna nižja od 4 na sedem-stopenjski Icstvici, jc mogoče pričakovati precej slabo razumevanje in počasno razbiranje logičnih pravil iz prezentiranih podatkov.
	RAZUM	PREGL	TEŽAV
AAVTO	0.4530	0.1986	0.3979
	p<.000	pc.002	pc.000
BAVTO	0.4457	0.2241	0.3455
	pc.000	pc.001	pc.000
APORT	0.4151	0.2104	0.2992
	pc.000	pc.001	pc.000
BPORT	0.5139	0.3019	0.3728
	p<.000	pc.000	pc.000
ASPOR	0.4616	0.1483	0.3355
	pc.000	pc.022	pc.000
BSPOR	0.3986	0.2307	0.4169
	pc.000	pc.000	pc.000
ASTAN	0.4017	0.2002	0.3542
	pcO.OOO	pc.002	pc.000
BSTAN	0.4981	0.2966	0.4436
	pcO.OOO	pc.000	pc.000
AKADR	0.4489	0.2645	0.3821
	pcO.OOO	pc.000	pc.000
BKADR	0.4290	0.2530	0.3927
	pc.000	pc.000	pc.000
VSOTA	0.5732	0.3074	0.4841
	pc.000	pc.000	pc.000
Tabela 2. Korelacije (Pearsonovi korelacijski koeficienti) med povprečnimi točkovnimi vrednostmi in povprečnimi ocenami na 7-stopenjskih lestvicah razumljivosti, preglednosti in težavnosti reprezentacij znanja.
Na tej osnovi lahko zaključimo, da je v postopku izgradnje haze znanja pomembno, da ekspert oz. skupina ekspertov lahko razmišlja in rešuje relevantne probleme na podlagi različno predstavljenih podatkov in zakonitosti, kajti, kot smo predhodno poudarili, različni, čeprav informacijsko ekvivalentni načini reprezentacije podatkov, vzpodbujajo povsem različne kognitivne procese. Medtem ko vzpodbujajo grafične reprezentacije bolj paralelno, sintetično obdelovanje informacij, značilno predvsem za desno cerebralno hemisfero, pospešujejo verbalne bolj sekvenčne, analitične kognitivne procese, ki so značilni za levo ccrebralno hemisfero. Ker povezuje obe hemisferi interhemisferno živčno nitje (corpus callosum), ki omogoča notranjo koordinacijo in sodelovanje, potekata oba tipa predelovanja informacij hkrati in povezano med reševanjem različnih nalog.
V tej zvezi je pomemben tudi izsledek, da je človek zmožen sprejemati in obdelovati večjo količino informacij, v kolikor so predstavljene v dveh modalnostih, tj. grafično in verbalno, kot če so vse informacije predstavljene zgolj v eni modalnosti; kar so pokazale tako nevropsihološke raziskave (Farah, 1989) kot tudi psihološki eksperimenti, v katerih so uporabili tehnike sekundarnih nalog (Baddeley, 1992, 1994). Zato je v praktični odločitveni situaciji pomembno premostiti komunikacijski prepad med inženirjem znanja in ekspertom oz. skupino ekspertov ter podati natančna navodila, kako procesirati prezentirano gradivo, sicer lahko prednosti, zlasti trodimen-zionalnih grafičnih predstavitev podatkov in uteži, ostanejo neizkoriščene.
Kot je bilo že nakazano, pa odpirajo ugotovljeni rezultati tudi vrsto vprašanj in problemov, ki bi jih bilo treba proučiti z nadaljnjimi teoretičnimi in empiričnimi študijami. Eden od pomembnih vidikov razumljivosti obravnavanih reprezentacij znanja je način kodiranja domen kriterijev, ki jc lahko verbalen ali numeričen. Kot je pokazal Huber (1980), lahko različni tipi informacij (verbalni v.v. numerični), s katerimi so opredeljene postavke, pomembno vplivajo na način procesiranja prezentiranega problema. Nadaljnje raziskovalno delo bi pokazalo, kakšen tip kodiranja postavk bi bil najustreznejši glede na različne tipe problemov, glede na različne načine reprezentacije podatkov in glede na različne tipe uporabnikov, npr. z družboslovnim ali naravoslovnim predznanjem. Predpostavljamo namreč lahko, da imajo ljudje različno razvite oz. bolj ali manj avtomatizirane strategije pomnjenja za numerične kot za verbalne postavke.
Drugo vprašanje, ki ga odpira pričujoča raziskava, je, katera od kombinacij obravnavanih rcprczcntacij podatkov, npr. tabela izpeljanih pravil + trodimenz.ionalni graf oz. uteži pomembnosti posameznih kriterijev + trodimcnzionalni graf ipd., bi dala z vidika razumevanja predstavljenih informacij najboljše rezultate. Nadaljnje empirične študije bi pokazale, katere kombinacije obravnavanih reprezentacij so najustreznejše ter kateri od načinov prikazovanja (sekvenčni vs. simultani) bi dal z vidika razumevanja najboljše učinke.
Pričujoča raziskava na več mestih opozarja na problem "vizualne pismenosti", kot sta ga opredelila H. A. Simon in H. J. Larkin (1987). Diagrame namreč lahko uporabljajo samo tisti, ki poznajo konvencije, na katerih temeljijo. V kolikor niso "grafično pismeni", se teh konvencij večinoma lahko naučijo. V okviru nadaljnjega dela bi bilo treba posvetiti posebno pozornost tudi navodilom oz. učenju strategij branja posameznih reprezentacij ter pri tem upoštevati individualne razlike med recipicnti.
ZAHVALA
Vsem sodelavcem Laboratorija za umetno inteligenco na Institutu "Jožef Stefan" v Ljubljani se iskreno zahvaljujemo za vsestransko pomoč in nasvete pri zasnovi in izvedbi pričujoče študije, še posebej prof. dr. Ivanu Bratku, vodji laboratorija, doc. dr. Nadi Lavrač, doc. dr. Marku Bohancu, dr. Bojanu Cestniku in Božu Urhu, dipl. ing. Ministrstvu za znanost in tehnologijo Republike Slovenije se zahvaljujemo za sredstva, ki so v okviru akcijc "2000 novih raziskovalcev" omogočila to raziskovalno delo.
LITERATURA
baddklky, a. D. (1992). Working Memory. Science. 255, 556-559. baddklky, a. D. (1994). Your Memory. London: Penguin Books, 1994. bakon, J. (1988). Thinking and deciding. Cambridge: Cambridge University Press.
BKRGADANO, F„ MATWIN, S., MtCHALSKI, R.S. & ZHANG, J. (1988). Measuring quality of concept descriptions. Proceedings of the Third European Working Session on learning (EWSL), 1-14. Glasgow.
BOHANKC, M. (1990). Metode za vrednotenje variant in razlago znanja v večparametrskem odločanju.
Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta /a elektrotehniko. BOHANKC, M., GYKRGYKK, L , RAIKOVIč, V. (1988). Večparamctrsko odločanje, podprto z. lupino ekspertnega sistema. Elektrotehniki vestnik, 55, 3-4, 189-198. BOHANKC, M. & RAIKOVIč, V. (1990). DEX: An expert system shell for decision support. Sistemica, 1, 145-158.
bohankc, m., ukh, b. & raikovič, v. (1992). Evaluating options by combined qualitative and quantitative methods. Acta I'sychologica, 80, 67-89
BOHANKC, M. & BRATKO, I. (1994). Trading accuracy for simplicity in decision trees. Machine Learning, 15, 223-250.
BOHANBC, M., RAJKOVIČ. V., SHMOLIč, B. & POGAČNIK, A. (1995). Knowledge-based portfolio analysis for project evaluation. Information & Management. 2X, 293-302.
BRATKO, I & KODRATOFF, Y. (19X9). An analytical report of EWSL-XX. Al Communications. 2. 24-29.
BRATKO, I. (1990). Prolog programming for artificial intelligence. Wokingham: Addison-Wcsley.
DAM-MAN, M.. CAKl-KNTV.K, P. A. (19X0). Individual differences in working memory and reading. Journal of Verbal learning and Verbal Hehaviour, 19, 450-466.
VKGA. M., DIAZ. j. M. (1991). Building referents of indeterminate sentences in the context of short narratives. V: R. h. Logie, M. Denis (Ur.), Mental Images in Human Cognition. Amsterdam: Elsevier (North-Holland).
EVANS, J. STB. T. (I9XX). The knowledge clicitation problem: a psychological perspective. Hehaviour ami Information Technology, 7, I 11-130.
FAKAH, M J. (19X9). Knowledge from text and pictures: A neuropsychological perspective. V: h. Mandl, j. R. Levin (Ur ), Knowledge Acquisition from Text and Pictures. Amsterdam: Elsevier (North-Holland).
FLKTCHHK, C. R & Bl.(X)M, C. P. (I9XX). Causal reasoning in the comprehension of simple narrative texts. Journal of Memory and Language, 27, 235-244.
gainks, B.R. (19X9). Social and cognitive processes in knowledge acquisition. Knowledge Acquisition. i, 39-5X.
GIAKRATANO, J & RILKY, G. (1994). Expert systems: Principles and programming. Boston: PWS.
HAWKINS, D. (19X3). An analysis of expert thinking. International Journal of Man-Machine Studies, IX, I-47.
HIRST, W. (I9XX). Improving memory. V: M. S. Gazzaniga (Ur.), Perspectives in Memory Research. Cambridge MA: MIT Press.
HtlBKR, O. (19X0). The influence of some task variables on cognitive operations in an information-processing decision model. Acta Psychologica. 45, 1X7-196.
JOHNSON-LAIRD, P. N. (19X3). Mental Models: Towards a Cognitive Science of Language. Inference, and Consciousness. Cambridge: Cambridge University Press.
Johnson-Laird, P. N. (19XX). The Computer and the Mind: An Introduction to Cognitive Science. Cambridge. MA: Harvard University Press.
KINTSCH, W. (19XX). The role of knowledge in discourse comprehension: a construction-integration model. Psychological Review, 95. 163-1X2.
KINTSCH, W. & VAN DUK, T. A. (I97X). Toward a model of text comprehension and production. Psychological Review, X5, 363-394.
KODRATOFF, Y. (I9X7). Is AI a sub-field of computer science - or is Al the science of explanations? V: I. Bratko, N. Lavrač (Ur.), Progress in Machine Learning. Wilmslow: Sigma Press.
LALOMIA, M. j., CmVHRT, M. D. & SALAS, E. (1992). Problem-solving performance as a function of problem type, number progression, and memory load. Hehaviour and Information Technology, I I, 26X-2X0.
LARKIN, H. J. & SIMON, H A. (19X7). Why a diagram is (sometimes) worth ten thousand words. Cognitive Science. 11, 65-99.
MICHIK, D. & B KATKO, I (19X6). Expert systems Automatic knowledge acquisition. Wokingham: Addison-Wcsley.
MONTA/hMI. A. R. (1991). The impact of experience on the design of user interlace. International Journal of Man-Machine Studies, 34, 731-749.
MtJSHK, J. (1990). Simboli, kultura, ljudje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
MUSHK, J. (1993). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.
NKALh. I. M. (19XX). First generation expert systems: a review of knowledge acquisition methodologies. The Knowledge Engineering Review, 3, 105-145.
NKWKLL, A. & SIMON, H. A. (1972). Human problem solving. Englcwood Cliffs, NJ: Prentice-Hall.
Noskk, J. T., RtrrH. I. (1990). A comparison of formal knowledge representation schemcs as communication tools: predicate logic vs semantic network. International Journal of Man-Machine Studies, 33, 227-239.
OkMKKOI), T. C„ MANKTHLOW, K. I., ROKSON, E. H., STKWARD, A. P (19X6). Content and representation effects with reasoning tasks in Prolog form. Hehaviour and Information Technology. 5, 157-168.
PAIVIO, a. (1971). Imagery and Verbal Processes. New York: Holt, Rinehart & Winston.
PUITh, F. (1993). Systematic introduction to expert systems: Knowledge representation and problem solving methods. Heidelberg. Springer-Verlag.
RAIKOVIč, V. (19X7). Večparametrski odločitveni postopek, ki temelji na metodah kibernetike in umetne inteligence. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakultetaza elektrotehniko.
RAIKOVIč, v. & BOHANKC, M. (1991). Decision support by knowledge explanation. v: H.G. SOL & J. VKCSKNYI (Ur.), Environments for supporting derision processes, 47-57. Amsterdam: North-Holland.
RAIKOVIč, v., KRISPKR, M., SAGADIN, T., BUKVIč, v. (1991). Razvoj ekspertnega sistema z.a podporo strateškemu vodenju na podjetniški ravni. Celje: Ra/vojni ccnter, Inštitut za raziskave in razvojni inženiring.
SUBKAMANIAN, G. H., NOSKK, J., RAGHUNATHAN, S. P. & KANITKAR, S. S. (1992). A comparison of the decision table and tree. Communications of the ACM, 35, 89-94.
TRSTKN.IAK, A. (1980). Vertikalnost in lateralnost mišljenja v dilemah ustvarjalnosti. Anthropos, 1-2, 157-194.
TRSTKNJAK, A. (1981). Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska matica.
TUKNHR, M. L., ENGLK, R. W. (1989). Is working memory task dependent.' Journal of Memory and Language. 28. 127-154.
VAN DKN BROKK, P (1990). Causal inferences and the comprehension of narrative texts. V: A. C. GRAKSSKR & G. BOWKR (Ur.) Inferences and text comprehension. The psychology of learning and motivation. zv. 25, 175-196. New York: Academic Press.
VAN DLIK, T. A. & KINTSCH. W. (1983). Strategies of discourse comprehension. New York: Academic Press.
WAKKN, Y. (1989). Cognitive aspects of computer supported tasks. New York: Wiley.
VKSSKY, I., WKHKR, R. (1986). Structured tools and conditional logic: An empirical investigation. Communications of the ACM, 29, 48-57.
WINN, W. (1989). The design and use of instructional graphics. V: H. Mandl, J. R. Levin (Ur ), Knowledge Acquisition from Text and Pictures. Amsterdam: Elsevier (North-Holland).
VI/JAK PAVštč, M. (1994). Razumljivost haz. znanja kol dejavnik učinkovitosti ekspertnih sistemov za podporo odločanju. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
Stališča mladostnikov do denarja in denarnih vprašanj
V LAST A ZABUKOVEC MARKO POLIČ
POVZETEK
Avtorja sta raziskovala stališča slovenskih mladostnikov do denarja in denarnih vprašanj ter jih primerjala z. ustreznimi ugotovitvami tujih avtorjev. V raziskavo je bilo vključenih 164 dijakov, 84 iz. poklicne šole in 80 iz. gimnazije. Dijaki so bili stari od 15 do 18 let, oba spola sta bila enakovredno zastopana, izobrazbena raven staršev gimnazijcev pa je bila statistično pomembno višja od iz.obraz.bene ravni staršev dijakov poklicne šole. Iz.obraz.beno raven smo v tem primeru imeli tudi za kazalnik ekonomskega statusa dijakove družine. Čeprav v marsičem podobna, pa so se stališča in mnenja dijakov občasno razlikovala glede na njihovo socialno pripadnost oz. starost. Glede na sorazmerno majhen starostni razpon, se starost ni pojavljala kot ključni dejavnik raz.lik. Odgovori naših dijakov so bili sicer v marsičem podobni odgovorom angleških dijakov, pojavljale pa so se tudi razlike, izvirajoče iz. konkretnih gospodarskih razmer v Sloveniji. Odgovori naših dijakov so bili marsikdaj kompleksnejši od odgovorov angleških, so pa tudi odraž.ali še ne dovolj stabilne razmere prehodnega obdobja.
ABSTRACT
THE ATTITUDE OF ADOLESCENTS TOWARDS MONEY AND MONEY RELATED
ISSUES
The authors studied the attitude of Slovene adolescents towards money and money related issues, and compared their results with those obtained by foreign researchers. The research comprised 164 students, 84 of whom were from a vocational school and 80 from a grammar school. They were aged between 15 and 18 and both sexes were equally represented. Statistically, the education level of the parents of the grammar school students was significantly higher than that of the parents of the vocational school students. In this case, the education level served as an indicator of the economic status of the student's family. The positions and views of the students, though similar in many aspects, occasionally differed, in accordance with their social status and age. The latter was not a key differentiation factor, due to the relatively small age range. The Slovene and the English students responded similarly in many ways, however, there were differences reflecting the current economic situation in Slovenia. Although the answers given by our students were influenced by the unstable economic situation characteristic of the transitional period, they were often more complex than those of their English peers.
Razvoj ekonomske socializacije je kompleksen proces, tesno povezan z intelektualnim razvojem otrok na eni strani in z aktualno politično in ekonomsko situacijo na drugi strani. Ekonomska socializacija vključuje ekonomsko znanje, spretnosti, vedenje in stališča o ekonomskem svetu.
Raziskave, ki so preučevale vprašanja vrednosti, izmenjave,lastnine, prihodkov in dela, so našle kvalitativno različne tipe odgovorov otrok, pomembno povezane s starostjo. Rezultati kažejo, da mlajši otroci razlagajo te pojave v naravnih in fizičnih kategorijah, kažejo izrazit realizem in ne razumejo konvencionalnosti in normativnosti, povezanih s temi pojavi.
Lciser (1983) ugotavlja, da otroci, stari od osem do devet let, razlagajo ekonomske transakcije kot samostojne in neodvisne ter nepovezane z ekonomskim sistemom. Starejši otroci integrirajo svoje ekonomsko znanje, se zavedajo različnih konfliktov in so jih pripravljeni reševati. Otroci potrebujejo različne vire informacij, ki lahko vplivajo na logično strukturo procesa mišljenja.
Nekateri raziskovalci so preučevali problem razumevanja denarja in ugotovili, da je ta razvoj stopenjski. Različni avtorji govore o različnem številu stopenj (od treh do devetih), vendar ne obravnavajo vsi istega starostnega razpona (Lewis in sod., 1995). Strauss (1952) je tako odkril devet stopenj razumevanja denarja pri otrocih, Danzinger (1958) pa naslednje štiri stopnje:
1.	predkategorialno stopnjo, kjer otroci še nimajo gospodarskih kategorij mišljenja;
2.	kategorialno stopnjo, kjer pojmi predstavljajo stvarnost kot izolirana dejanja, pojasnjena z moralnim in voluntarističnim imperativom;
3.	na tretji stopnji je otrok zmožen oblikovanja pojmov o odnosih s pomočjo obstoja recipročnosti med prej izoliranimi dejanji, vendar so ti odnosi še nesistematično povezani;
4.	na četrti stopnji se različni izolirani odnosi povežejo v sistem odnosov ter v širše razumevanje delovanja gospodarskega sistema kot celote.
Danzinger meni, da razvoj stopenj gospodarskega sistema ni zgolj posledica notranjega dozorevanja, temveč je odvisen tudi od izkušenj z denarjem in gospodarske izmenjave. Lewis in sodelavci (1995) navajajo, da so različne raziskave razumevanja denarja in gospodarstva v osnovi odkrile tri glavne razvojne stopnje. Med prvo otroci še ne razumejo vloge denarja v vsakdanjih izmenjavah, čeprav se zavedajo, da je denar potreben. Na drugi stopnji otroci lahko razumejo naravo takojšnje izmenjave, ne pa omrežja izmenjav v denarnem in gospodarskem sistemu, deljivosti denarja in njegovega porekla. Tretjo stopnjo odlikuje razumevanje večine, čeprav ne vseh (npr. dobička, investiranja) vrst izmenjave.
Roland-Levy (1990) navaja, da imajo otroci bolj ali manj enako znanje o gospodarskih odnosih v enaki starosti. V kulturah, kjer je denar "primitiven", otroci v razvoju ne gredo skozi različne stopnje, ker je kolektivna reprezentacija na tem področju neizdelana.
Stacey (1982) je v svoji raziskavi ugotovil, da otroci v starosti od štirih do šestih let povezujejo razumevanje denarja s kupovanjem in šele pri desetem letu razumejo numerično vrednost in denarne transakcije. V približno istem času otroci razvijejo tudi pojme bogastvo, denarna moč, prihodek, lastnina in razredne razlike. V zgodnji adolescenci že najdemo prve zametke razumevanja ekonomskih pojmov, ki so zelo blizu razumevanju odraslih.
V tej zvezi je zanimiva raziskava Marshalla in Magruderja (1960), ki sta preučevala povezanost med znanjem staršev o porabi denarja in znanjem njihovih otrok.
Ugotovila sta, da je to znanje pri otrocih širše, če jim starši tedensko dajejo žepnino in če denar varčujejo. Ugotovila sta tudi povezanost med znanjem o porabi denarja in različnimi izkušnjami z denarjem: žepnina, poraba, zaslužek in varčevanje.
Furnham in Thomas (1984) sta ugotovila, da dobivajo starejši otroci več žepnine in jo tudi bolj pogosto zapravijo v trgovinah kot mlajši. Otroci srednjega razreda so poročali, v primerjavi z otroci delavskega razreda, da si morajo svojo žepnino zaslužiti (domača dela). Ti otroci so tudi dovolili, da jim starši delno nadzorujejo porabo žepnine.
Ista avtorja (Furnham in Thomas, 1984) sta preučevala stališča staršev do žepnine. Ugotovila sta, da matere otrokom bolj zaupajo kot očetje, jim dajejo žepnino in s tem spodbujajo njihovo ekonomsko samostojnost. Starši srednjega razreda dajejo otrokom več žepnine kot starši delavskega razreda. Poleg tega sta tudi potrdila tezo, da starši delavskega razreda smatrajo, da fantje lahko dobijo večjo žepnino kot dekleta. Pokazalo se je, da igra žepnina zelo pomembno vlogo v procesu ekonomske socializacije, saj tako otroku nudi prvo resnično in pravo izkušnjo v razumevanju ekonomskega sveta.
Lciser (1983) in Furnham (1988) sta ugotovila, da sc šele v srednji adolescenci pojavi popolno razumevanje ekonomskih načel. Ekonomska pojmovanja postajajo širša, bolj kompleksna in bolj abstraktna. Predšolski otroci so bolj usmerjeni v zaznavne značilnosti, s pomočjo katerih pridejo do enostavnih zaključkov. Starejši otroci upoštevajo pri svojih zaključkih več dejavnikov, kar pomeni, da je njihovo razmišljanje vedno bolj abstraktno. Starost je tako le okvir, ki pa je v precejšnji meri odvisen od socialnega razvoja otrok. V visoko razvitih deželah, kjer so ekonomski odnosi zelo pomembni, imajo otroci več informacij o tem in je zato njihovo ekonomsko razumevanje širše in kompleksnejše.
Do podobnih rezultatov smo prišli tudi v slovenski študiji (Zabukovec in Polič, 1994): Pri otrocih najdemo različne stopnje ekonomskega razumevanja, od konkretnega do bolj abstraktnega nivoja. Starejši otroci odgovarjajo bolj kompleksno. Pogostost odgovora "ne vem" upada s starostjo otrok.
Stopnja ekonomskega znanja je sorazmerno nizka, razen pri starejših otrocih, ki lahko vidijo problem z različnih zornih kotov in bolj kompleksno. Znanje jc odvisno od njihovih izkušenj in socialnoekonomskih razmer. • Če primerjamo tc rezultate z rezultati prejšnje raziskave (Zabukovec in Polič, 1990), vidimo da jc zaznavanje in razumevanje ekonomskih dogajanj boljše (poraba denarja v trgovini, viri plač, razlogi za odpiranje tovarne). To lahko pripišemo socialnoekonomskim spremembam v tem času, ki so bile izredno hitre in intenzivne. Nekateri vidiki ekonomskih problemov so v odgovorih otrok prevladovali, druge so popolnoma spregledali. To pomeni, da otroci ne vidijo ekonomske situacijc kot kompleksnega dogajanja. Vendar znanje z leti narašča, postaja bolj diskriminativno, kar lahko vidimo skozi različnost odgovorov. Ker jc to obdobje intenzivnih in hitrih sprememb, otroci težko najdejo stabilno referenčno točko pri razlagi ekonomskih pojavov, zato so sorazmerno pogosti odgovori "ne vem".
Walkerjeva (1994) se je usmerila predvsem v stališča mladostnikov in ugotovila, da njihova stališča do kredita in dolga postanejo z leti bolj strpna. Vzroke dolga, ki jih navajajo mladostniki, je razvrstila v dve skupini, v osebni in v svetovni (socialni) sistem. V prvega uvršča predvsem razloge, ki sc nanašajo na posameznikovo vedenje: pretirano zapravljanje denarja, premalo skrbna poraba denarja ipd. Znotraj tega sistema loči še kreditni podsistem, ki vključuje visoke limite na kreditnih karticah in predvsem udobnost plačevanja s kreditnimi karticami. Svetovni sistem vključuje globalne vzroke
dolgov, kot so nezaposlenost, recesija in inflacija, nenaden manjši dotok denarja ipd. Ugotovila jc, da mladostniki višjega socialnoekonomskega statusa bolj poudarjajo globalne vzroke za dolgove kot pa osebne. Prav tako je ugotovila, da nastopajo razlike med različnimi starostmi glede navajanja vzrokov za dolgove. Mladostniki, stari od 14 do 15 let, poudarjajo predvsem pretirano porabo in slabo ravnanje z denarjem kot rezultat neznanja in nerazumevanja financ, globalne vzroke navajajo kot oddaljene. Starejši, 16 do 17-lctniki, poudarjajo predvsem svetovno recesijo in inflacijo, ki povzročita nezaposlenost, ta pa nenaden zmanjšan dotok dohodka, ki pripelje do dolgov. Osebni vzroki so po njihovem mnenju rezultat teh prvih.
Pričujoča raziskava predstavlja poskus ugotavljanja stališč slovenskih mladostnikov do denarja in denarnih vprašanj ter njihovo primerjavo z ugotovitvami tujih avtorjev. Njeni izsledki naj bi nudili koristna spoznanja tako tistim, ki se ukvarjajo z gospodarskim izobraževanjem v naših šolah, kot tudi staršem. Končno je prcccj verjetno, da sc gospodarske navade odraslih utrdijo v obdobju otroštva in mladostništva. Zato ni vseeno, kakšna je v teh obdobjih tovrstna socializacija otrok. Ob tem nc smemo pozabiti, da imajo mladostniki tudi razmeroma veliko kupno moč. Torej je kar nekaj razlogov, ki podpirajo tovrstne raziskave.
METODA
Subjekti: V raziskavi je sodelovalo 164 mladostnikov iz dveh ljubljanskih srednjih šol: H4 iz. poklicne šole in HO iz. gimnazije. V vzorcu sta bila enako zastopana oba spola, dijaki pa so bili stari od 15 do IH let. Izobrazbena raven staršev dijakov, ki so obiskovali gimnazijo, je bila v povprečju bistveno višja od ravni staršev dijakov iz. poklicne šole (X2= 50.54: p-0.000 z.a matere in X2=40.26; p-0.000 za očete). Pri dijakih iz. poklicne šole je bila najvišja izobrazba staršev dokončana srednja šola, prevladovala pa je poklicna šola. pri starših gimnazijcev pa je prevladovala srednja šola, vendar jih je bilo precej tudi z. višjo in visoko iz.obraz.bo.
Gradivo: Uporabila sva dva vprašalnika: sestavljeni vprašalnik "Denar" (Walker. 1994), ki se ukvarja s stališči do denarja, kredita in dolgov, ter vprašalnik Richinsove in Dawsona "Materialistične vrednote" (po Beardenu in sod., 1993), ki vključuje različne materialistične usmerjenosti oz., pomembnost materialnih stvari kot znaka uspeha, njihovo osrednjost v življenju in pomen z.a srečo.
Vprašalnik Denar je sestavljalo 29 vprašanj in trije vprašalniki. Vprašanja so se nanašala na demografske podatke in različne podatke o dijakovih izkušnjah z. denarjem, vprašalniki pa so se nanašali na:
(1)	dolg in njegove vzroke, ki so jih dijaki presojali s pomočjo sedemstopenjske lestvice "zelo pomembno - sploh ni pomembno":
(2)	ugotavljanje zaznane vzročne strukture dolgov, kjer so morali dijaki ugotavljati vzročne odnose med desetimi z dolgovi povezanimi dejavniki (predstavljenimi v kvadratni matriki), tako da so v matriko vnesli "1", če je vzrok v vrstici povzročal tistega v stolpcu, in "0" drugače ter
(3)	mnenja o denarju, kreditu in dolgu, ki so jih dijaki presojali s pomočjo sedemstopenjske lestvice Likertovega tipa "močno se ne strinjam - močno se strinjam".
Vprašalnik Materialistične vrednote je sestavljalo 18 vprašanj; prvih šest je merilo pomembnost materialnih dobrin kot znaka uspeha, naslednjih sedem se je nanašalo na njihovo osrednost v posameznikovem življenju in zadnjih pet na njihov
pomen z.a posameznikovo zadovoljstvo in srečo. V obdelavi smo upoštevali samo vsote točk za posamezne usmeritve in skupno vsoto točk.
Avtorji poročajo o ustrezni zanesljivosti vseh vključenih vprašalnikov: Walker jeva navaja za vprašalnik o kreditu in denarju Ot - 0.81, Richins in Dawson pa za svojega OC =0.80 do 0.88 z.a celotno lestvico. Gre torej z.a visoko zanesljive merske inštrumente. Midva sva dobila z.a vprašalnike o odnosu do dolga, o denarju in kreditu ter o materialističnih vrednotah naslednje vrednosti Cronbachove OC : 0.8177; 0.3924 in 0.2661. To kaže, da je le vprašalnik o dolgovih in njihovih vzrokih dovolj zanesljiv.
Postopek: Anketiranje je bilo iz.vedeno skupinsko. Dijaki so odgovarjali v svojih razredih. Anketiranje je potekalo v aprilu in maju 1995. V tem obdobju ni bilo nikakršnega pomembnega dogodka s področja obravnavane snovi, ki bi lahko vplival na odgovore dijakov.
REZULTATI IN RAZPRAVA
Spoznanja znanih raziskav (Walker, 1994; Lewis in sod., 1995) kažejo, da so stališča do problematike denarja, kredita in dolgov pri mladostnikih, čeprav deloma odvisna od starosti in socialne pripadnosti, vendarle precej podobna. Vpliv teh dveh spremenljivk sva ugotavljala tudi v najini raziskavi. Ugotovila sva, da se večina odgovorov glede na starost in socialno pripadnost ni statistično pomembno razlikovala. Ugotovljene statistično pomembne razlike in nekatere težnje bova prikazala, predvsem pa se bova ukvarjala s stališči v raziskavo zajetih mladostnikov v celoti in jih primerjala z ugotovitvami tujih avtorjev.
Uporaba in odnos do denarja
Ispraševanci menijo, da njihovi starši ne odobravajo preveč dolgov (X = 2.59; SD = 1.68 na sedemstopenjski lestvici "ne odobrava - zelo odobrava") in da so jih razmeroma veliko naučili o varčevanju (X = 2.82; SD = 1.68, na sedemstopenjski lestvici "veliko - nič"). Pri zadnjem odgovoru se pomembno razlikujeta mnenji dijakov iz poklicne šole in dijakov iz gimnazije (F = 4.35; p = 0.0387). Dijaki iz poklicnc šole menijo, da so jih starši več naučili o varčevanju denarja, kot menijo gimnazijci. Glede na socialne razlike med obema skupinama, ko so družine prvih finančno šibkejše, je njihova večja usmerjenost v varčevanje razumljiva. Za dijake so glavni vir denarja starši (78.0%), precej manj pa štipendije (13.4%), honorarno delo (6.1%) in drugo. Pomembno več dijakov iz poklicne šole v primerjavi z gimnazijci ima za glavni vir denarja štipendijo.
Mesečno dobijo večinoma do 10.000 SIT (50%), nekateri pa tudi do 15.000 (20.1%) ali nad 15.000 SIT (15.2%). Dijaki iz poklicnc šole v povprečju dobivajo višje zneske, kar pa gre najbrž na račun štipendij.
Starši dijakom v povprečju skoraj nikoli ne plačujejo za drobna dela, pa tudi žepnina v povprečju ni redna, ampak nekje med "pogosto" in "izjemno". Pogosteje kot dijaki poklicnih šol jo dobivajo gimnazijci, kar gre najbrž spet na račun različnega socialnoekonomskega položaja enih in drugih. Večina (41.5%) jo je začela dobivati med 10. in 15. letom, 18.3% že pred desetim, 1.2% pa po petnajstem. Večino denarja večina zapravi za "luksuz" (82.9%), nekateri (13.4%) pa za eksistenčne potrebe, varčevanje (3%) ali kako drugače. Z njihovimi prijatelji naj bi bilo podobno. V povprečju
se skoraj nikoli ne počutijo izločene, ker nimajo takih stvari kot njihovi prijatelji. Večjih razlik v odgovorih dijakov iz različnega družbenogospodarskega okolja najbrž ni tudi zato, ker so, sicer vse večje, slojne razlike pri nas še razmeroma nove (predvsem v glavah ljudi). Lewis in sodelavci (1995) navajajo ugotovitve, ki kažejo, daje otrokovo znanje o denarju odvisno od njegovih izkušenj z njim, da pa za večino staršev žepnina ni denar za varčevanje. Glede na odgovore dijakov, je tako tudi pri nas. Zdi se, da starši premalo uporabljajo žepnino tudi kot sredstvo ekonomske socializacije.
Če bi na loteriji zadeli nek znesek (našteli so bili naslednji trije zneski: 2000 SIT, 20.000 SIT in 200.000 SIT), bi ga večina (53.7 do 59.1%) - ne glede na višino zneska -zapravila za luksuz, nekateri bi varčevali (8.5% do 32.9%), drugi pa zadovoljili svoje eksistenčne potrebe (3.0% do 11.0%). Delež varčevalcev narašča z višino zneska, medtem ko delež tistih, ki bi zadovoljili eksistenčne potrebe, pada. Pomembno več dijakov poklicnc šole kot gimnazijcev bi za tako dobljen denar zadovoljevalo svoje eksistenčne potrebe oz. varčevalo, ne glede na višino dobljenega zneska (J£2=8.07; p=0.04/X2=18.49;p=0.00/X2=24.33; p=0.00). Rezultata najbrž ni treba komentirati.
Če ne bi imeli dovolj denarja za določen nakup, bi večina (51.2%) počakala, da zbere dovolj denarja, nekateri (34.8%) bi si ga sposodili od staršev, brata ali sestre (11.6%), prijatelja (5.5%), ostali pa bi ga skušali hitro zaslužiti (8.5%) ali pa dobiti kredit (1.8%). Večina (76.2%) si je včasih že sposodila denar od prijatelja, pogosto si ga jc sposodilo 7.9%, zelo pogosto 1.2%, nikoli pa 14.6%. Večkrat so si sposojali gimnazijci. Ta denar je bil namenjen predvsem zadovoljevanju eksistenčnih potreb (40.9%), pa tudi luksuznih (36.6%). Ostali, predvsem dijaki poklicne šole, si ne sposojajo (13.7%). razen nekaterih, ki so denar porabili drugače (9.1%). Spet lahko opazimo bolj ležeren odnos do denarja pri gimnazijcih.
Večina včasih (56.1%) ali redno (36.6%) prihrani del svojega denarja. Za božič so nekateri dobili oblačila ali obutev (28.7%), drugi denar (17.7%), športno opremo (6.7%), kaj drugega (15.2%) ali pa nič (6.7%). Večinoma si želijo za darilo "kaj drugega" (39%), v manjši meri pa oblačila oz. obutev (7.9%), športno opremo (18.9%) ali denar (11%). Večina daril, ki jih bodo dobili za božič ali novo leto, ne bo v povprečju ne izrazito potrebnih ne izrazito luksuznih (X = 4.01; SD = 1.51 na sedemstopenjski lestvici "zelo potrebna - luksuzna").
Dolg in njegovi vzroki
PREGLEDNICA 1: Doly in njegovi vzroki
VZROKI DOLGOV	Starost				Sola				
	15	16	17	18	P	G	Skupni rezultati		
01 Zmanjšanje prihodka	2.47	2.77	2.72	3.52	2.92	2.69			
02. Povečanje želja	4.80	4.77	4.97	5.04	4.82	4.95			
03. Zapravljanje	4.33	4.60	5.02	4.70	4.74	4.69			
04. Čustvena kri/a	4.27	5.17	5.19	5.26	4.88	5.17			
05. Vpliv reklame	5.47	5.41	5.22	5.96	5.37	5.50			
	2.97	3.66	3.62	3.65	3.49	3.55		*	
							1		
07. Nepremišljen proračun	2.83	3.75	3.45	3.78	3.51	3.45	2		
08. Pohlep	4.53	4.92	4.64	4.91	4.58	4.92		....... J - - - -	
09. Udobnost rabe kartic	3.53	4.19	4.38	4.43	4.11	4.24	6		
10. Kupovanje, ker imajo							6		
drugi	4.60	5.13	5.55	5.52	4.95	5.54			
1 1 Zahteve otrok	3.90	3.87	4.19	4.83	4.15	4.09	9		
12. Novi izdelki	4.70	4.96	5.09	6.09	5.08	5.15	10		
13. Visok življenjski standard	4.50	4.68	4.78	5.30	4.51	5.04			
									
									
15. Kriza svetovnega							Id		
gospodarstva	4.10	3.74	4.41	4.78	4.27	4.10			
16. Poman jkanje morale	4.30	4.66	4.83	5.09	4.73	4.70	17		
17. Nizke plače v nekaterih							18		
podjetjih	2.57	2.72	3.09	3.52	3.06	2.80	19	KT	
18. Pomanjkljivo znanje o							21	.....	
denarnih zadevah	3.67	3.58	3.97	3.70	3.69	3.81	22	.... ! .	
19. Revščina	2.00	1.85	1.93	2.26	2.07	1.85	23		
20. Bolezen in invalidnost	3.10	2.87	2.41	3.00	2.74	2.80			
21 Božič in počitnice	3.63	4.66	3.83	4.35	4.12	4.15	26		
22. Zasvojenost	3.17	3.38	3.79	3.91	3.33	3.80	27	w	
23. Previsoke obresti	3.50	3.74	3.90	4.39	4.06	3.61			
24. Nesposobnost prilagajanja	4.27	4.11	4.16	4.74	4.57	3.90			
25. Politika in strategija vlade	4.80	4.17	4.36	4.78	4.68	4.19			
26. Stopnja brezposelnosti	2.37	2.64	2.90	3.39	2.86	2.71			
27. Pritisk pri jateljev pri									
nakupovanju	5.37	5.21	5.19	5.70	5.29	5.31			
								Aritmetična sredina	
								1= zelo pomembno; 7=snloh ni	
Legenda:									
P = dijaki iz poklicne šole									
G = dijaki iz gimnazije									
okrepljene številke pomenijo, da je razlika statistično pomembna vsaj na nivoju 0.05									
1 = zelo pomembno; 7 = sploh ni		pomembno							
Preglednica 1 nam kaže mnenja dijakov o vzrokih dolgov. Zelo pomembni ali precej pomembni vzroki so revščina, stopnja brezposelnosti, bolezen in invalidnost, nizke plače in zmanjšanje prihodka. Ostali vzroki so srednje pomembni ali pa že bolj nepomembni kot nc (npr. pritisk prijateljev, lenoba, novi izdelki, kupovanje stvari, ker jih imajo drugi, vpliv reklame in čustvena kriza). Očitno vidijo vzrok dolgov bolj v objektivnih družbenih razmerah, kot pa v osebnostnih dejavnikih. Glede na starost ali šolo ni bistvenih razlik, razen da se s starostjo zdijo vse pomembnejši vzrok dolgov novi izdelki (končno so se skoraj "čez noč" na domačem tržišču srečali s kopico izdelkov, ki jih jc bilo prej možno kupiti le v tujini). Gimnazijci v večji meri menijo, da
do dolgov pride zato, ker ljudje "kupujejo stvari zato, ker jih imajo drugi", dijaki iz poklicnc šole pa, da do dolgov prihaja zaradi "nesposobnosti prilagajanja spreminjajočim se ekonomskim pogojem". Starost in socialnoekonomski položaj očitno še vedno nista odločujoča razlikovalna dejavnika gospodarske socializacije. Prvi najbrž ne pride do izraza zaradi premajhnega starostnega razpona in podobnega položaja dijakov glede na starost, drugi zaradi še vedno razmeroma majhnih razlik v zaznani gospodarski moči njihovih družin. Končno Stacey (po Lewisu in sodelavcih, 1995) ugotavlja, da šele v drugem desetletju življenja postanejo socialne razlike pomembnejši dejavnik gospodarske socializacije. Prejšnji odgovori so pokazali, da do neke mere to že postajajo, vendar še ne zelo izrazito. Končno nc moremo gospodarskega položaja posameznika v celoti povezovati zgolj z izobrazbo.
Zaznana vzročna struktura dolgov
V tem delu raziskave sva se ukvarjala samo z desetimi vzroki dolgov, istimi, ki jih je tudi Walkerjeva uporabila v svojih raziskavah. Preden si ogledamo zaznano vzročno strukturo dolgov, moramo spregovorili nekaj besed o samem postopku analize podatkov. Odgovori vsakega prciskušanca so bili podani v obliki 10 X 10 kvadratne matrike cnic in ničel za vse možne pare vzrokov dolgov. Dobljena skupinska matrika je kvadratna asimetrična matrika binarnih odnosov. Vsaka celica vsebuje vsoto cnic, tj. predstavlja pogostost, s katero so preiskušanci zaznali dva možna vzroka kot vzročno povezana v nakazani smeri. Več prciskušanccv jc vzročno povezovalo posamezen par vzrokov, višje so bile vrednosti v celici, večja jc bila torej zaznana moč vzročne povezave za to skupino. Analizirala sva tako rezultate celotnc skupine, kot rezultate posameznih skupin subjektov (glede na vrsto šole in glede na starost). Pri analizi sva uporabila Luntov (1989) postopek, kot ga je modificirala Walkerjeva (1994). Vzročno omrežje dobimo s povezovanjem vozlišč (v tem primeru 10 vzrokov dolgov) s puščicami. Puščica predstavlja zaznani vzročni odnos med danim parom možnih vzrokov in obenem kaže smer vzročnosti. Zastavlja sc vprašanje, katere povezave je treba vključiti v obdelavo in katere ne, saj je njihovo celotno število preveliko za pregledno predstavitev. Lunt (1989) ponuja "minimalni sistemski kriterij", tj. najnižjo vrednost, pri kateri se vsi obravnavani pojmi z vsaj eno povezavo še vključujejo v omrežje. Pri tem izhaja iz domneve, da množica elementov omrežja pripada istemu sistemu. Najprej torej upoštevamo najvišje število v matriki, nato naslednje najvišje in tako naprej, dokler niso vključeni vsi vzroki. Zagotoviti želimo torej povezano omrežje, tako da bo vsaka obravnavana enota vključena vanj vsaj z eno povezavo. Kljub upoštevanju omenjenega kriterija jc včasih število povezav lahko preveliko za pregleden prikaz. Walkerjeva (1994) uporablja pri razlagi omrežja več pomagal:
položaj vzroka v omrežju, ki je lahko proksimalen (P), tj. drugi vzroki nanj vplivajo, sam pa ne vpliva na druge, distalen (D), ko vpliva na druge vzroke, ti pa nanj nc, in vzajemni (V), ko tako vpliva na druge vzroke, kot ti vplivajo nanj; zapletenost odnosov med vzroki, tj. število povezav posameznega vzroka in splošna smer ali tok vzročnosti v omrežju.
PREGLEDNICA 2: Položaji vzrokov v omrežju: proksimalni (P), (listalni (D) in vzajemni (V)
	VSI				POKLICNA ŠOLA				GIMNAZIJA			
VZROKI	P	D	V	I	P	D	V	I	P	I)	V	Z
1. Nenadno zmanjšanje dohodka	5	1	1	8	5	2	0	7	5	0	1	7
2. Preveliko zapravljanje	2	2	1	6	3	2	1	7	2	1	1	5
3. Nepremišljen proračun	3	1	1	6	3	2	1	7	2	1	1	5
4. Pretirana uporaba kreditnih kartic	0	3	0	3	0	3	0	3	0	3	0	3
5. Slabo razumevanje finančnih odnosov	1	0	0	1	1	0	0	1	1	0	0	1
6. Kriza svetovnega gospodarstva	0	3	1	5	0	4	0	4	0	3	1	5
7. Ljudje postanejo revni	5	1	0	6	5	0	1	7	3	0	0	3
X. Zasvojenost	0	4	0	4	0	4	0	4	0	4	0	4
9. Nezaposlenost	1	3	1	6	2	3	0	5	1	3	1	6
10. Nepričakovano naraščanje želja	1	0	1	3	1	0	1	3	1	0	1	3
Z	18	18	6	48	20	20	4	48	15	15	6	42
Tudi upoštevaje minimalni sistemski kriterij, je število medsebojnih povezav razmeroma veliko, kar kaže na zelo kompleksno sliko, ki jo imajo dijaki o obravnavanem področju. Zastopani so tudi vsi položaji vzrokov. Pri obeh skupinah prevladujejo proksimalni in distalni vzroki, vendar je pri gimnazijcih razmeroma več vzajemnih vzrokov in manj ostalih. To sicer priča o bolj sistemskem pogledu na zadevo pri njih, a morda o manj celovitem. V celoti imajo manj povezav in to predvsem tistih, ki se nanašajo na vzroke, ki vplivajo na revščino. Očitno se teh vzrokov - gre za osebne vzroke - pripadniki socialno šibkejših slojev bolj zavedajo.
Podobno kot Walkerjeva, lahko razlikujemo vsaj dva sistema vzrokov, osebnega in sistemskega (socialncga), ki pa sta med seboj povezana. Osrednji položaj imata dejavnika "nenadno zmanjšanje dohodka" in "revščina", čeprav slednja ne pri gimnazijcih. Medtem ko prvi dejavnik pri prciskušancih Walkerjeve ni tako izrazito vpet v omrežje, pa drugi je. "Nepremišljen proračun", "pretirana uporaba kreditnih kartic", "zasvojenost" in "naraščanje želja" prispevajo k "prevelikemu zapravljanju". Le-to, skupaj s "svetovno krizo" in "nezaposlenostjo", vpliva na "zmanjšanje dohodka". Očitna jc prepletenost osebnih in sistemskih dejavnikov.
Revščina je za gimnazijce bolj posledica sistemskih dejavnikov, za dijake poklicne šole pa v enaki meri tudi osebnih. Predvsem pri "nenadnem zmanjšanju dohodka" se eni in drugi vzroki srečujejo. Na vsak način sta oba sistema vzrokov pri naših izpraševancih veliko bolj prepletena kot pri angleških, kar bi lahko pričalo bodisi o tem, da njune vloge dovolj nc razlikujejo, bodisi o drugačnem, bolj kompleksnem pogledu na obravnavano vsebino.
Mnenje o denarju, kreditu in dolgu
Podrobnejši vpogled v stanje ekonomske socializacijo dijakov ponujajo odgovori na vprašalnik o denarju, kreditu in dolgu. Tu se pokažejo tudi stališča dijakov do obravnavanih vsebin.
PREGLEDNICA 3: Mnenje o denarju, kreditu in dolgu
MNENJE	Starost				Sola		Skupni rezultati	
	15	16	17	18	P	G		
01. Posojilo je dobro,								
omogoča uživanje	2.60	3.74	3.90	4.39	2.51	3.02		
02. Dobro je imeti sedaj in								
plačati kasneje	3.27	4.1 1	4.16	4.74	3.08	3.34		
03. Vzeti kredit je v osnovi								
nanacnn	3.93	3.70	3.10	3.65	3.57	3.47		
1 lul/ut lil/								
04. Raje lačen, kot da								fV.........
kupujem hrano na kredit	2.X7	2.77	2.X3	3.4X	2.92	2.90	!	V
05. Večje nakupe planiram							3	J
vnaprej	5.30	4.91	5.48	5.30	5. IX	5.30	a	-% -
06. Ni dobro bili zadolžen	5.57	5.64	5.XX	6.17	5.62	5.96	5	....... .................... . - . -
07. Kredit jc pomemben del								
življenja	3.83	4.19	4.12	3.39	4.04	3.94	6	
0X. Bolje se zadolžiti, kot							7	Jr
otroci brez daril	3.73	3.47	4.03	3.26	3.76	3.61	S	
09. Pomembno je živeti v							Q	
okviru možnosti	5.73	5.17	6.10	5.83	5.58	5.XI	10	
10. Tudi pri majhnem								
prihodku prihranki	5.23	5.15	5.16	5.22	5.07	5.29	n	
11. Izposojen denar čimprej							12	. JF - - -
vrniti	6.20	6.23	6.22	6.04	6.05	6.35		-ff- - - - -
12. Večina ljudi se preveč								1
zadolži	5.97	5.09	5.21	5.52	5.50	5.20	14	T
13. Kreditne kartice se							IS	
prelahko dobijo	4.93	4.79	4.40	4.65	4.79	4.52	16	
14. Ne maram izposojanja								
							17	
denarja	4.X7	4.57	4.79	5.00	4.79	4.74		2 3 •) S 6
15. Izposojanje denarja je								
včasih dobro	4.27	4.77	4.53	4.17	4.30	4.74		
16. S svojim denarjem rad								
tvegam	2.50	2.74	2.79	3.30	2.69	2.90		
17. Prav je, če si sposodiš.								
da bi otrokom kupil	4.63	4.X3	4.62	3.91	4.63	4.55		
oblačila								Aritmetična sredina
								l=močno sc nc strinjam;
								7=močno sc strinjam
Legenda:
P = dijaki i/, poklicnc šole G = dijaki iz gimnazije
okrepljene številke pomenijo, da jc razlika statistično pomembna vsaj na nivoju 0.05 1 = močno se ne strinjam; 7 = močno sc strinjam
Mnenja o denarju, kreditu in dolgu se bistveno ne razlikujejo ne glede na šolo in nc glede na starost. Dijaki nimajo zelo izrazitega odnosa do kredita. Niso mu preveč naklonjeni (gimnazijci nekoliko bolj kot dijaki poklicne šole) in zadolženost nasploh med njimi ni priljubljena. To se sklada s podatki iz prvega dela raziskave. Po svoje je presenetljivo, saj so bili pri nas krediti dolgo časa zelo popularni, čeprav verjetno ne cenjeni.
Materialistična usmerjenost
Pričakovala sva, da se bo pri mnenjih o dolgu in njegovih vzrokih ter o denarju, kreditu in dolgu pokazal tudi vpliv materialistične usmerjenosti dijakov, saj bi se tovrstna stališča na tem področju morala odražati že zaradi sorodnosti svojih vsebin. Čeprav povezanost ni izrazita, pa je smiselna. Razkriva nam jo analiza s postopkom multidimenzionalnega skaliranja. Ta postopek "prevede" mere podobnosti (v tem primeru korelacijske koeficiente) v medsebojne razdalje med "objekti" v prostoru nizke dimenzionalnosti. V najinem primeru sva izbrala dvorazsežnostno rešitev, čeprav je ta zaradi visokega stresa na sami meji sprejemljivosti. Obravnavali bomo samo skupne podatke.
SLIKA 5: Dvorazsežnostna končna konfiguracija mnenj o denarju in materialističnih vrednot (Stress = 0.205).
. /			......\............						KREDNAPA		
		TVEGAM o				r			O KARTLAHK		
	I/.ponoja pozitivna PLKASDOB			V		INITICP O	VECDOLG O DOLOSLAB		......O............	RAJELACE O	
	IZPOS0OB O						O NEIZPOSO O PRIHRVED O				
	POSDOHRO O	DQLGDAR o				IOZNOSTI O 1/posuja negativna: načrtovanje					
	KREDPOMH o									MVSRECA O	
\ SPOSPRAV V o			J					L	o O ° Materialistične vrednote		
-1.6	-1.2	-O.«	-0.4	(I	0.4	(].«	1.2
Dimenzija I
Materialistična usmerjenost z mnenji o denarju, kreditu in dolgovih torej ni izraziteje povezana. Povečanje želja, čustvena kriza, pohlep, udobnost rabe kreditnih kartic, kupovanje stvari zato, ker jih imajo drugi, zahteve otrok, novi izdelki in visok življenjski standard so statistično pomembno povezani z eno ali več spremenljivkami materialistične orientacije. Večja materialistična orientacija je povezana z nižjo occno pomembnosti naštetih vzrokov dolgov. Pomembnih povezav z mnenji je veliko manj. Predvsem pa so z njo povezani vzroki dolgov, ki nakazujejo potrošniško vedenje (novi izdelki, višji standard itn.). Materialistične vrednote so tesneje povezane z negativnim odnosom do izposoje. Čeprav so naši dijaki bolj materialistično usmerjeni kot npr. Američani, pa se zdi, da naj bi ta usmerjenost počivala na čvrstih temeljih. Torej ne na dolgovih.
PREGLEDNICA 4: Povprečno število točk na testih materialistične usmerjenosti z.a naše dijake in ameriške študente
Lestvica	Slovenci	Američani
Uspeh	18.18 (SD=4.26)	13.8 (SD=4.1) - 14.7 (SD=3.9)
Osrednjost	21.48(SD=4.45)	19.3 (SD=4.0) - 19.8 (SD=4.2)
Sreča	14.61(SD=4.37)	12.8 (SD=4.1) - 13.3 (SD=4.2)
Celotna lestvica	54.27(SD=10.28)	45.9 (SD=9.8) - 47.9 (SD=10.2)
Glede na to, da se vzorca razlikujeta po starosti (dijaki, študenti), gre lahko del razlike na račun tega dejavnika. Po drugi strani pa se materialistične usmeritve naših dijakov niso bistveno razlikovale glede na njihovo starost, kvečjemu se je pojavljala rahla težnja po njenem naraščanju s starostjo. Razlike med dijaki iz obeh šol so nekaj pomembnejše. V celoti so gimnazijci nekoliko bolj (razlike statistično niso pomembne)
materialistično usmerjeni kot dijaki iz poklicne šole (F= 0.87; p=0.35), predvsem na račun pomena materialnih dobrin kot znaka uspeha (F=3.61; p=0.059) in sreče (F=3.13; p=0.08), za dijake iz poklicnih šol pa so te bolj osrednje v življenju kot za gimnazijce (F=1.89; p=0.17). A vedeti moramo, da smo se v tej raziskavi ukvarjali bolj s površinsko strukturo vrednot, kakšna jc globinska, osnovnejša, pa lahko le slutimo.
Rezultati kažejo še razmeroma neizdelane odnose do obravnavanih vsebin. Če je gospodarska socializacija plod izkušenj, si jih naši dijaki nabirajo v nekih še ne povsem določenih in dokončno jasno vzpostavljenih okoliščinah. Končno smo vendarle družba na "prehodu". Vendar pa, ali lahko za standard neke - katerekoli - socializacije vzamemo zgolj izkušnje ene vrste, enega družbenega reda. Ljudje se pač vedno socializirajo glede na konkretne družbeno-gospodarske razmere. Te določajo vsebino socializacije. Ta vsebina se pri nas spreminja, stara izginja, nova pa se šele poraja. In to je priložnost za nove vpoglede v mehanizme njenega nastanka, razvoja in sprememb. Dosedaj opravljene raziskave so se teh vprašanj šele zelo površno dotaknile.
VIRI
Bearden W.O., Nctcnieyer R.G. & Mobley M.F. (1993), Handbook of Marketing Scales. London: SAGE.
Dan/iger, K. (1958), Children's earliest conception of economic relationships, Journal of Social Psychology, 47, 231-40.
Furnham, A. (19X8), Lay Theories, Oxford and New York: Pcrgamon.
Furnham, A. & Thomas, P. (1984), Pocket-money: a study of economic education, British Journal of Developmental Psychology, 2, 205-12.
Leiser D. (19X3), Children's conceptions and economics: the constitution of a cognitive domain, Journal of Economic Psychology, 4, 297-317.
Lewis A., Webley P. & Furnham A. (1995), The New Economic Mind, New York: Harvester Wheatshcaf.
Marshall, H & Magruder, L. (I960), Relations between parent money education practices and children's knowledge and use of money, Child Development, 31, 253-84.
Roland-Lecy, C. (1990), Economic Socialization: Basis for International Comparisons, Journal of Economic-Psychology, 11,3,469-482.
Staccy, B. (19X2), Economic socialization in the pre-adult years, British Journal of Social Psychology, 21, 159-73 .
Strauss, A. (1952), The development and transformation of monetary meanings in the child, American Sociological Review, 17, 275-86.
Walker C M (1994), Economic Man's missing teenage years: adolescents' views about money, credit and debt, In: Antonides G. & van Raaij W.F. (Eds.) Proceedings of IAREP/SABE conference, Part II. Rotterdam: Erasmus University, 581-596.
Zabukovec, V & Polič, M. (1990), Yugoslavian children in a situation of rapid economic changes. Journal of Economic Psychology, I I, 529-43.
Zabukovec, V. & Polič, M (1994), Children's Economic Socialization After Four Years. Proceedings of (he IAREP/SABE Conference, Part III., Rotterdam: Erasmus University, 1176-1193.
PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
Poskus empiričnega vrednotenja zasebnega in
osebnega prostora*
IDA HOJNIK-ZUPANC
POVZETEK
Z raziskavo smo želeli empirično ugotoviti dimenzije zasebnega in osebnega prostora v teorijah Leeja in Lawtona ter povezanost teh dimenzij Z. zdravstvenim stanjem, starostjo, spolom, izobrazbo in socialnim poreklom. Uporabili smo tri statistične metode: faktorsko analizo, regresijsko analizo in diskriminacijsko analizo.
ABSTRACT
AN ATTEMPT TO EMPIRICALLY EVALUATE PRIVACY AND PERSONAL SPACE
Our research tended to examine empirically the dimensions of privacy and personal space according to the theory of Lee and Lawton, and their connections with health state, age, sex, education and social background. The empirical data processing for our research was based on factor, regression and discrimination analysis.
Zasebnost in osebni prostor v strokovni literaturi Zasebnost
Zasebnost je psihološka kategorija, ki jo srečamo pri različnih avtorjih. Terence Lee (1976) meni, da je najbolj uporabno, če zasebnost opredelimo kot optimalni doseg posameznika ali skupine po drugih. Ta opredelitev se ujema z njegovim pojmom socialno - prostorske sheme - to je notranja predstava o okolju, ki si jo na osnovi informacij iz okolja v svoji zavesti oblikuje normalno mobilna oseba. Socialno - prostorska shema jc lahko ugodna, prijetna, zadovoljiva ali pa nasprotno.
Altman (1970) meni, daje zasebnost osnovna potreba v človekovem življenju za oblikovanje avtonomije, samopodobe in identitete. Bolj ko posameznik izgublja kontrolo nad fizičnim prostorom in življenjskimi pogoji, večja jc potreba po občutku pripadnosti določenemu prostoru.
Mlinar (1983) zasebnost implicitno vključuje v dva zakona dostopnosti, ki sta v protislovju: prvi zakon predpostavlja čim lažji dostop do posameznika, skupin in in-
*
Prispevek je bil predstavljen na III. evropskem gerontološkem kongresu v Amsterdamu, .10. 8.-2. 9. 1995.
stitucij, zalo posameznik leži, da si uredi življenje v maksimalno infastrukturno opremljenem naselju; po drugem zakonu pa človek leži k maksimalni kontroli bivalnega okolja, ki predpostavlja maksimalno razpršenost. V prvem primeru je posameznikova zasebnost bolj ranljiva oz. dostopna drugim, v drugem primeru pa je možnost prostorske kontrole večja, vendar je tudi dostopnost do javnega življenja težja.
Pastalan (1970) navaja Westinovo definicijo zasebnosti: "Zasebnost jc pravica posameznika, da se odloči, katere informacije o sebi bo razkril drugim in pod kakšnimi pogoji." To je instrument za doseganje lastnih ciljev in samorealizacije (ibidem). Po empiričnih ugotovitvah Westina (ibidem) obstajajo štiri stanja zasebnosti:
1)	osamljenost - prostorska in socialna izolacija
2)	intimnost - posameznik jc del majhne skupine z neposrednimi medosebnimi odnosi
3)	anonimnost - bolj simbolične kot teritorialne narave; posameznik želi biti neopažen v skupini
4)	zadržanost - psihološka bariera proti neželenemu vsiljevanju
V starosti obstajajo vsi štirje vedenjski vzorci zasebnosti, pogosta pa sta predvsem prvi in zadnji. Do osamljenosti prihaja največkrat zaradi socialne deprivacije in prostorske izoliranosti, ki je posledica slabše fizične gibljivosti predvsem v pozni starosti. Posameznik pa se lahko počuti osamljenega tudi takrat, kadar prostorsko ni izoliran (Townscnd, 1957). Osamljenost se pogosteje povezuje z otožnostjo, žalostjo kot pa z izoliranostjo (ibidem). Čc jc posameznik socialno izoliran, ni nujno, da se počuti tudi osamljenega.
Zasebnost starega človeka je okrnjena predvsem v institucijah, kjer se kaže tudi večja potreba po prostorski izolaciji (Hooyman, Kiyak, 1988). Nasprotno pa se zasebnost lahko razširi do socialne izolacijc v starejših individualnih gospodinjstvih. Socialna izolacija običajno predstavlja indikacijo strokovnim službam za ukrepanje, ker je lahko posledica fizične oslabelosti ali fizične ali mentalne bolezni, kar predstavlja za prizadetega posameznika stresno situacijo (Wcnger, v tisku).
Osebni prostor
Tudi osebni prostor predstavlja psihološko kategorijo, ki pa jc v strokovni literaturi manj obravnavana kot zasebnost. Lee (1976) jc pojem osebnega prostora prevzel po E. Hallu in z njim označuje komunikacijsko interakcijo med dvema ali več osebami. Lawton (1970) je v svoj model ekosistema uvedel pojem osebno okolje (personal environment), ki ga je opredelil bolj določeno kot Lcc. Osebno okolje po Lawtonu sestavljajo pomembni drugi: družinski člani, prijatelji, pomembne avtoritete in male skupine. Enota osebnega prostora je posameznik, sporočila pa potekajo predvsem diadično. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da osebni prostor oblikuje neformalna socialna mreža, ki staremu človeku predstavlja primarni resurs instrumentalne in psihološke pomoči. Interakcija poteka dvosmerno in je stabilna. Osebni prostor lahko presega fizični življenjski prostor, lahko pa z njim delno ali v celoti sovpada. V osebnem prostoru je pomembna še ena dimenzija - to je "prostornost ljubezni" (Trstenjak, 1984). Ta pojem jc uvedel Binswangcr in po njegovem mnenju predstavlja temeljno obliko človeškega obstoja poleg prostornosti fizičnega prostora. "Ljubezen razširja prostor in svobodo okoli sebe" (ibidem). To je izredno pomembna dimenzija, ki jo potrebujejo starejši ljudje v bivalnem okolju.
Načrt empirične analize
Izhajajoč iz teorije T. Leeja in deloma tudi Lawtona, smo poskušali empirično ugotoviti najpomembnejše dimenzije zasebnega in osebnega prostora ter jih povezati z demografskimi in socialnimi variablami ter zdravstvenim stanjem. Uporabljeni so bili že zbrani podatki iz raziskave M. Jezernika "Potrebe in delovni potenciali ostarelih" na reprezentančnem vzorcu slovenske populacije starostnih upokojencev (old age pensioners). Vzorec je obsegal 800 Slovencev v starosti od 55 do 75 let. Vprašalnik je zajemal 177 vprašanj, ki so vključevala kvaliteto stanovanjskega okolja in socialno interakcijo v bivalnem okolju, odnos do dela in pripravljenost za ponovno zaposlitev, prostočasovne dejavnosti, aktivnost v prostovoljnih organizacijah, zdravstveno stanje, psihično počutje, družinsko interakcijo, mnenje o socialnih in zdravstvenih servisih, demografske značilnosti ter socialno-ekonomske značilnosti.
Hipoteza
Z obstoječimi podatki bo možno določiti le nekatere dimenzije zasebnega in osebnega prostora, nikakor pa ne celotne razsežnosti. Tak empirični poskus pa lahko predstavlja dobro izhodišče za nadaljne empirično vrednotenje zasebnega in osebnega prostora.
Metode
Dimenzije osebnega in zasebnega prostora smo opredelili s faktorsko analizo.
Povezanost prostorskih dimenzij s starostjo, zdravstvenim stanjem in izobrazbo smo ugotavljali z regresijsko analizo, s spolom in socialnim poreklom pa z diskri-minacijsko analizo.
Rezultati
Opredelitev dimenzij zasebnega in osebnega prostora
Na osnovi Lecjeve teorije so bile v faktorsko analizo vključene naslednje spremenljivke:
zasebni prostor	osebni prostor
mobilnost bolezni splošno počutje odnos do smrti odnos do prihodnosti smisel življenja osamljenost izobraževanje honorarno delo prostočasovne aktivnosti	sosedski odnosi družinska interakcija prostočasovne aktivnosti izobraževanje honorarno delo
V	prvem koraku je bilo ekstrahiranih veliko število faktorjev: 13 faktorjev za zasebni prostor, 12 faktorjev za osebni prostor. V naslednjem koraku smo za vsak prostor izbrali le tiste spremenljivke, ki so bile močno zastopane v prvem faktorju iz dveh razlogov:
1.	Prvi faktor pojasni največji delež skupnih značilnosti prostora.
2.	Prvi faktor je bil najbolj homogen (vsi ostali faktorji so bili zelo razpršeni, po pomembnosti so izstopale le ena ali dve spremenljivki).
V	drugem koraku je bil vsak prostor opredeljen z enim homogenim faktorjem.
Faktorske uteži za zasebni prostor na prvem faktorju:
spremenljivke	faktorske uteži
mobilnost	0.462
smisel življenja	0.746
odnos do prihodnosti	0.723
odnos do smrti	0.610
osamljenost	0.595
Prvi faktor pojasnjuje 40% skupne variance.
Faktorske uteži za osebni faktor na prvem faktorju:
spremenljivke	faktorske uteži
s kom živi v skupnem gospodinjstvu	0.650
otroci	' 0.750
pogostost srečanj z otroki	0.571
otroci, ki živijo v istem kraju	0.700
odnos z otroki	0.769
izkazovanje pozornosti otrok	0.774
odnos s partnerjem	0.605
pogovori s partnerjem kot	0.468
prostočasovna aktivnost	
pomoč bližnjih sorodnikov	0.442
v primeru bolezni	
Faktor pojasnjuje 42,0% skupne variance. Povezanost prostorskih dimenzij s starostjo, izobrazbo in zdravstvenim stanjem
Uporabljena je bila metoda regresijske analize. V tem modelu predstavljajo prostorske dimenzije odvisne spremenljivke, demografske spremenljivke in zdravstveno stanje pa neodvisne spremenljivke.
Regresijski model povezanosti med dimenzijo zasebnega prostora in neodvisnimi spremenljivkami
XXX a <0.001
xx a <0.01 x a <0.10
Za dimenzijo osebnega prostora ni bilo mogoče oblikovati regresijskega modela, ker so bili koeficienti povezanosti manjši od 0.05.
Povezanost prostorskih dimenzij s spolom in socialnim poreklom
Za iskanje teh povezav smo uporabili model diskriminacijskc analize, ki temelji na tem, da išče zvezo med posamezno neodvisno spremenljivko in vsemi odvisnimi spremenljivkami. V našem primeru so dimenzije zasebnega in osebnega prostora odvisne spremenljivke, spol in socialno poreklo pa neodvisne spremenljivke.
Spol
Povprečne vrednosti skupin po spolu v prostorskih dimenzijah:
	faktor zasebnega p.	faktor osebnega p.
ženske moški	-0.237 0.178	-0.471 0.355
Standardizirani odkloni skupin po spolu v prostorskih dimenzijah:
	faktor zasebnega p.	faktor osebnega p.
ženske moški	1.119 0.858	1.063 0.780
uteži diskriminacijskc funkcije
f. zasebnega p.	0.396
f. osebnega p.	0.903
kanonični korelac. koef.=0.44	sign.0.000
starost
Grupni ccntroidi
ženske	-0.561
moški	0.424
Socialno poreklo
Povprečne vrednosti faktorskih uteži skupin po socialncm poreklu v prostorskih dimenzijah:
	faktor zasebnega p.	faktor osebnega p.
delavsko	-0.023	0.061
kmečko	-0.038	0.023
obrt, trgovina	-0.178	-0.003
uradniško	0.041	-0.426
samostojni poki.	0.080	-0.257
Standardizirani odkloni skupin po socialnem poreklu
	faktor zasebnega p.	faktor osebnega p.
delavsko	1.026	0.963
kmečko	0.949	0.999
obrt, trgovina	1.316	1.069
uradniško	0.851	1.073
samostojni poki.	1.072	1.022
Standardne uteži diskriminacijske funkcije
uteži diskriminacijskc funkcije
f. zasebnega p.	-0.262
f. osebnega p.	0.997
kanonični korclac. koef.=0.13	sign.=0.0373
Grupni centroidi
delavsko	0.068
kmečko	0.013
obrt, trgovina	0.043
uradniško	-0.438
samostojni poki.	-0.278
Interpretacija in diskusija Zasebni prostor
Zasebni prostor pojasnjujeta dve dimenziji, ki smo ju poimenovali mobilnost, občutek varnosti. V tem kontekstu interpretiramo občutek varnosti v psihološkem smislu. Po teoriji Maslowa je potreba po varnosti uvrščena na drugo mesto v hierarhiji potreb, takoj za fiziološkimi potrebami. V vprašalnik, ki meri dimenzijo varnost-ne-gotovost, je Maslow uvrstil tudi vprašanja kot npr.: Ali se vam pogosto zdi, da ni vredno živeti? Ali ste često potrti? Ali se bojite prihodnosti? Ta vprašanja so podobna spremenljivkam, ki tvorijo dimenzijo zasebnega prostora, ki smo jo opredelili kot občutek varnosti. Kot kažejo rezultati, je z občutkom varnosti povezana fizična mobilnost. V enem faktorju sta združeni dve karakteristiki zasebnega prostora, zato te dimenzije ni bilo mogoče enotno poimenovati.
Razpoložljive spremenljivke, ki smo jih lahko uporabili v našem modelu, merijo predvsem psihično dekompenzacijo in mobilnost, oz. z drugimi besedami povedano: socialno izolacijo kot objektivno stanje in osamljenost kot psihično kategorijo. S tem smo se najbolj približali Westinovi opredelitvi zasebnosti, ki jo opredeli s štirimi stanji, med katerimi jc na prvem mestu osamljenost.
Vsebina dimenzij zasebnega prostora implicira tudi statistično pomembno povezanost z zdravstvenim stanjem. Zveza je negativna zato, ker jc lestvica, ki meri zdravstveno stanje, obrnjena (1 - zelo dobro zdravstveno stanje, 5 -zelo slabo zdravstveno stanje). Dobro počutje oz. mentalno zdravje jc najbolj povezano z zdravstvenim stanjem (Harel, 1984), treba pa je poudariti, da je v naši raziskavi šlo za subjektivno oceno in ne za objektivno oceno zdravstvenega stanja. Ker je bila v raziskavo vključena le mlajša skupina starostnikov, lahko subjektivno oceno zdravstvenega stanja povežemo s slabšim počutjem ob prehodu v upokojitev, ki za večino upokojencev predstavlja stresno situacijo.
Izobrazba tudi statistično pomembno pojasnjuje zasebni prostor, vendar slabše kot zdravstveno stanje. Nižja izobrazba je povezana z večjim občutkom ogroženosti. Še posebej to velja za ženske. Ženske se počutijo bolj ogrožene in manj mobilne. Verjetno gre pri tem za psihične korelate. Tudi Accetto s sodelavci (1987) in Jezernik (1980) so ugotovili, da se ženske počutijo bolj bolne kot moški.
Starost pa ni direktno statistično pomembno povezana. Iz korelacijskc matrike, ki kaže povezanost med vsemi spremenljivkami (v tekst ni vključena), pa jc razvidna povezanost med izobrazbo in starostjo, kar pomeni, da obstaja v našem modelu med zasebnim prostorom in starostjo posredna zveza prek izobrazbe. Do take povezave prihaja zaradi narave vzorca, ki vključuje mlade upokojence (55-75 let), zato starost sama na sebi direktno ne vpliva na pokretnost in občutek varnosti.
Osebni prostor
Dimenzijo osebnega prostora smo poimenovali družinska interakcija. Faktor tvorijo spremenljivke, ki so povezane s partnerjem, otroki in bližnjimi sorodniki. Te spremenljivke merijo prostorsko oddaljenost med starši in otroki, komuniciranje med partnerjema ter med starši in otroki in emocionalni odnos med partnerjema in med generacijami. S to opredelitvijo smo se približali tako Leejevi (1976) kakor tudi Lawtonovi (1970) teoretični eksplikaciji osebnega prostora oz. okolja, ki vključuje komunikacijsko interakcijo in odnos med družinskimi člani. V našem modelu se je
pokazala družina kot najmočnejša postavka v življenju starega človeka. Pomen družine za starega človeka ugotavljajo tudi številni drugi avtorji (Townsend, 1957, Stephens, Christianson, 1986, Accetto et al, 1987, Hooyman, Kiyak, 1988, Means, Smith, 1994).
V raziskavi se je pokazala pomembna povezanost družinske interakcije s spolom. Ženske so v družinskem okolju bolj povezane kot moški, pri katerih lahko opazimo večjo distanco. Ta odnos jc zanimivo interpretirati tudi z vidika zasebnega prostora, pri katerem so ženske izražale večjo osamljenost in nemobilnost. Gre za dve možni razlagi: 1) ženske se zaradi občutka nemoči bolj opirajo na družino, 2) na ta način izražajo latentno nezadovoljstvo zaradi prevelike aktivnosti v družini. V prvem primeru gre za beg iz zasebnega v osebni prostor, v drugem primeru pa ravno nasprotno.
Socialno poreklo najbolj diskriminira osebni prostor. Vzorci družinske interakcije se razlikujejo glede na poklicno strukturo v družini. Anketirance bi lahko razdelili v dve skupini: družinsko interakcijo podobno ocenjujejo anketiranci iz delavskih in kmečkih družin, drugače pa listi iz uradniških, obrtnih in družin samostojnih pokliccv. Največje razlike v perccpciji družinske interakcije so med anketiranci delavskega in uradniškega porekla. Tisti, ki izhajajo iz uradniških in obrtniških družin, bolje ocenjujejo družinsko interakcijo, medtem ko tisti, ki izhajajo iz delavskih in kmečkih družin, izražajo slabšo povezanost z družino. Podobno povezanost jc ugotovil tudi Rosenmayr (v: Cowgill, 1972).
Pri zasebnem prostoru pa se kaže manjši občutek varnosti in slabša mobilnost pri anketirancih z nižjim socialnim poreklom, medtem ko je večji občutek varnosti pri anketirancih iz uradniških družin in družin s samostojnimi poklici. Predpostavljamo, da je to povezano tudi z družinsko interakcijo, ki jo slednji ocenjujejo bolj pozitivno.
Sklepne misli
Predstavljena empirična analiza je zgolj poskus empiričnega vrednotenja zasebnega in osebnega prostora, pri katerem so se pokazale tudi omejitve. Uporabili smo spremenljivke, ki so bile na razpolago, zato smo z njimi lahko pojasnili relativno majhen delež razsežnosti obeh prostorov. Kljub temu smo se vsaj delno približali teoretični eksplikaciji Lccja, Wcstina in Lawtona. Nadaljne raziskovanje zasebnega in osebnega modela bi bilo treba zastaviti na naslednjih predpostavkah:
1)	raziskovanje bi dalo boljše rezultate, če bi potekalo eksperimentalno v korakih z variiranjem kombinacij različnih spremenljivk in iskanjem optimalnega pojasnjevalnega modela;
2)	spremenljivke, ki bi po dosedanjih izkušnjah in glede na teoretično opredelitev lahko bile še vključene v pojasnjevalni model zasebnega in osebnega prostora, so naslednje:
zasebni prostor: intimne relacije, dostop drugih do posameznika, uporaba telekomunikacijskih sredstev, individualna avtonomija, samopodoba, osebna identiteta, dimenzije občutka varnosti, mobilnost, prostočasovne aktivnosti, teritorialna opredelitev zasebnega prostora;
osebni prostor: družinska interakcija, medsosedski odnosi, integracija v vrstniške skupine, odnos do "pomembnih drugih", kontakti z osebami organizirane hišne pomoči (home-based services).
3)	merske lestvice morajo biti vsaj ordinalne narave.
Še bolj celovito pa bi empirični pristop dopolnili s kvalitativnimi raziskovalnimi metodami.
Uporabljena literatura
Accetto, B. cl al (19X7), Zdravstveno stanje starejših prebivalcev Ljubljane. Ljubljana: Inštitut za gerontologijo.
Altman, I. (1970), Territorial Behavior in Humans: An Analysis of the Concept. V: Pastalan L.A., Carson D.H. (eds.), Spatial Behavior of Older People, Ann Arbor: The University of Michigan.
Harel, Z. et al (19X4), Social Integration and Mental Health of the Aged, Research on Aging 6, št. 4.
Hooyman, N R., Kiyak, H.A. (19XX), Social Gerontology, Boston: Allyn and Bacon, Inc.
Jezernik. M. (19X0), Potrebe in delovni potenciali ostarelih, Raziskovalno poročilo, Ljubljana: ISU.
Lawton, M P. (1970), Ecology and Aging. V: Pastalan L.A., Carson D.H.(eds.), Spatial Behavior of Older People, Ann Arbor: The University of Michigan.
Lee, T. (1976), Psychology and the Environment, London: Mcthuen Co Ltd.
Means, R , Smith. R. (1994), Community Care; Policy and Practice, Houndmills: Macmillan.
Mlinar, Z. (19X3), Humanizacija mesta, Maribor: Obzorja.
Pastalan, L.A. (1970), Privacy as an Expression of Human Territoriality. V. Pastalan, L.A., Carson, D.H. (eds ), Spatial Behavior of Older People, Ann Arbor: The University of Michigan.
Rosenmayr, L. (1972), The Elderly in Austrian Society. V: Cowgill D.O., Holmes L.D., Aging and Modernization. New York: Appleton-Century-Crofts.
Stephens, S.A., Christianson J, B. (19X6), Informal Care of the Elderly, Lexington: Lexington Books.
Townsend, P. (1957), The Family Life of Old People, London: Routlcdge/Kegan Paul.
Trstenjak. A. (19X4), Ekološka psihologija, Ljubljana: ČGP Delo.
Wenger, C. G. et al. (v tisku). Social Isolation and Loneliness in Old Age: Review and Model Refinement, Ageing and Society.
Zahvala
Zahvaljujem se dr. Anuški Ferligoj za pomoč pri pripravi načrta empirične analize.
MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK
ANTHROPOS 1995 7 5-6
Mednarodno društvo T. G. Masaryk
VOJAN RUS
Slovenski filozofi in družboslovci so storili dva pomembna in perspektivna koraka: aktivno so sodelovali pri oblikovanju novega MEDNARODNEGA DRUŠTVA T. G. MASARYK (ki ima sedež v Pragi) in slovenskega DRUŠTVA T. G. MASARYK ZA FILOZOFSKO ANTROPOLOGIJO, ZA ETIKO TER ZA HUMANISTIČNE IN DRUŽBENE VEDE.
To sta le dva člena v dolgem procesu sodobnega in prihodnjega povezovanja slovenske nacionalne identitete in naprednih perspektiv človeštva: sinteza nacionalnega in občečloveškega.
Kot predlagatelj ustanovitve Mednarodnega društva T. G. Masaryk sem imel pred očmi nujnost obnove in posodobitve najtesnejših vezi med naprednimi Čehi in Slovenci, ki so tkale od Prešerna, Čclakovskcga ter Macha do skupnega boja proti stalinizmu.
Tc vezi - ki so segale daleč prek češke in slovenske meje v evropski in svetovni prostor - je presekala stalinistična akcija Varšavskega pakta proti ČSR leta 1968.
Sedaj tc vezi obnavljamo in posodabljamo.
Med vsemi slovanskimi deželami sta bili prav Češka in Slovenija edini polni tisočletni udeleženki kulturnega razvoja Zahodne Evrope. Vendar sta bili Češka in Slovenija v Zahodni Evropi več stoletij v posebnem položaju: dva mala naroda na neprestanem in vsestranskem udaru kvantitativno velikih, močnih sosedov.
Masarykova teorija in politično delovanje sta bila izredno privlačna zlasti za vse male narode Srednje Evrope in Balkana, ker ste združevala najnaprednejše (nacionalne, evropske in svetovne) vrednote z realistično, vrhunsko uspešno politiko nacionalne osvoboditve ter izvirnega modernega, naprednega in kulturnega nacionalnega razvoja.
Prav nič servilnega niti dogmatičnega ni bilo v tistih naprednih Slovencih ob prehodu iz 19. v 20. stoletje, ki so videli v Masaryku svoj racionalni duhovni in družbeni vzor. Češka je bila zlasti od 15. stoletja in vse do leta 1941 prav v vsakršnem pogledu (gospodarsko, politično, znanstveno, versko, izobrazbeno) daleč pred Slovenijo. Masarykova misel in delovanje sta bila najvišji izraz in sinteza celotne češke naprednosti, ki je bila že s Husom v vrhu evropske in svetovne kulturne in družbene naprednosti. Zato so številni duhovno in značajsko močni Slovenci, ki so aktivno sodelovali v graditvi slovenske samostojnosti (Lončar, Dcrmota, Josip Rus in mnogi drugi), povsem prostovoljno in iz višjih interesov izbrali Češko in Masaryka za svoj racionalni zgodovinski vzor (brez kakršnihkoli nižjih interesov in brez slepega, dogmatičnega podrejanja: Masaryk jc bil tedaj daleč od predsedniške oblasti).
Z Osvobodilno fronto slovenskega naroda pa jc v letu 1941 Slovenija uresničila svojo polno nacionalno osamosvojitev in stopila na pot hitrega in uspešnega gospodarskega in družbenega razvoja. Zato lahko danes Čehi in Slovcnci enakopravno sodelujejo na vseh področjih kot pripadniki vsebinsko (zgodovinsko, mednarodno, kulturno) najbolj podobnih in vsebinsko enakopravnih narodov: takšno je tudi naše sodelovanje v MEDNARODNEM DRUŠTVU T. G. MASARYK.
V ilustracijo zelo podobnih aktualnih in dolgoročnih skupnih mednarodnih interesov Slovenije in Češke naj omenim, da bi preccdenčna diskriminacija, ki jo v Evropski uniji hočejo prav Sloveniji in najprej Sloveniji vsiliti italijanski oblastniki, kot splošna "praksa" zrušila temelje polstolctncga uspešnega demokratičnega razvoja Evropske unije: eden od dveh njegovih temeljev je bil v drugi polovici 20. stoletja tudi enakopraven, demokratičen odnos manjših in večjih narodov v novi Zahodni Evropi. Se pravi: Čehi in Slovenci smo skupaj dolgoročno zainteresirani za dosledno obrambo in graditev demokratične Zahodne, Srednje in Vzhodne Evrope v Masarykovi smeri, ki vključuje poudarjeno enakopravnost malih narodov v demokratičnem svetovnem sistemu.
Josip Rus, prvi predsednik Osvobodilne fronte slovenskega naroda, jc vse od dijaških let poznal in visoko ccnil Masaryka. Upošteval je izkušnje češke revolucije (na čelu katere je bil v letih 1914-1918 prav Masaryk) tudi pri oblikovanju OF: samoodločba in enakopravnost prav vseh narodov; združitev kulture, etike, politike in znanosti v slovenskem antifašističnem gibanju; bistvena vloga človeške osebnosti v graditvi napredne družbe. Poleg čeških pa jc seveda duhovno zrelo vodstvo OF upoštevalo tudi druga napredna evropska in svetovna izkustva (moderni socializem, moderno krščanstvo).
Vendar je bila OF izrazita polariteta občečlovcškega in izvirno slovenskega. Pri tem pa sta za njen nacionalni uspeh in za njen prispevek človeštvu bili najpomembnejši nacionalna izvirnost in ustvarjalnost. OF je bila predvsem plod izvirne slovenske ustvarjalnosti in samoustvarjalnosti, saj jc bolj kot katerokoli drugo gibanje v slovenski zgodovini (vse do danes!) združila vse slovenske samostojno nastale duhovne vrednote in posebne slovenske socialne in mednarodne temelje (ter pogoje).
S tem je OF v vsej dosedanji slovenski zgodovini (vse do danes!) najbolj izrazila in razvila slovensko samostojnost, napredno nacionalno bit in lastno slovensko identiteto. OF jc s svojo bojno in politično uspešnostjo dela svetovnemu antifašizmu nc samo resen in od vseh zaveznikov (npr. od Združenih držav Amerike, od Velike Britanije) priznani prispevek, ampak je po svoji izvirnosti, duhovni globini in politični kvaliteti sodila v sam vrh zahodnoevropskih antifašističnih gibanj (o tem podrobneje v knjigi Na kriznih križpotjih, Ljubljana, 1988).
Sestavni del izvirnega duha OF in uspešnega spopada jugoslovanskih antifašistov s stalinizmom je bila težnja jugoslovanskih in slovenskih antifašistov po duhovni in teoretični izvirnosti in samostojnosti. Že na začetku ostrega in usodnega spopada antifašistične Jugoslavije s stalinizmom sem bil prepričan, da moram kot prispevek naši samostojni poti izdelati tudi samostojno etiko in izvirni filozofski sistem (ker so bili za našo samostojno pot vsi vladajoči svetovni nemarksistični in "marksistični" filozofski abstrakcionizmi nezadostni), kot tudi izvirna dela iz politologije, ekonomije, sociologije in mednarodnih odnosov.
Bistvena sestavina samostojnega duhovnega razvoja Slovenije in izhodišče OF je bila tudi odločna pluralistična usmeritev slovenske filozofije po letu 1960. V uvodnem referatu (objavljen v Praxis, 1967, št. 1/2, str. 144) ob ustanovitvi Slovenskega filozofskega društva leta 1966 je bil soglasno sprejet kot cilj razvoj pluralistične generične filozofije. Ta sklep jc bil sprejet samo v Sloveniji in v nobeni drugi jugoslovanski republiki ter v nobeni drugi "socialistični" deželi, saj so vsevprek in povsod imeli "vodilno vlogo" (ali ontološkega ali antropološkega) marksizma dogmatično povsem za nesporno! Žc zdavnaj je bila pri nas drugačna in skupna pluralistična usmeritev slovenske filozofije. Poudarjeno je bilo, da ta izvirna "generična usmeritev" ni podrejena nobeni filozofski smeri (izrecno: tudi marksizmu ne), ampak da je njen smoter objektivna, znanstveno-kritična sinteza vseh glavnih pozitivnih sestavin vseh dose-
danjih filozofskih smeri. To pa je veljalo in velja - enako kot za vse druge filozofske smeri - tudi za pomembni Masarykov teoretični prispevek.
Sedanja slovenska iniciativa za ustanovitev Mednarodnega društva T. G. Masaryk ni torej nobeno odstopanje od petdesetletne izvirne slovenske družbene in filozofske poti, ampak je dosledno nadaljevanje tc poti v sodobnih pogojih. Obenem s to iniciativo dajemo svoj prispevek tudi k družbenemu napredku v Srednji, Vzhodni in Jugovzhodni Evropi (Balkanu). V pogojih sedanje duhovne in družbene zmede bivših "socialističnih" dežel Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope sta Masarykova misel in praksa izredno aktualno izkustvo (in nikakor obvezujoča dogma ali obrazec!) za povsem samostojno, izvirno in ustvarjalno pot vsake od teh dežel. Masarykova misel in praksa sta lahko zelo aktualno izkustvo za izvirno, ustvarjalno delovanje vsake dežele pri iskanju najustreznejših lastnih odnosov:
med deklariranimi in uresničenimi človeškimi pravicami;
-	med večjimi in manjšimi narodi in manjšinami; med izvirnim in sodobnim krščanstvom;
-	med etiko, moralo, religijo in politiko; med filozofijo, znanostjo in politiko;
-	med delom in kapitalom; med osebo in družbo;
-	med svobodo in družbeno napredno disciplino;
-	med nacionalno identiteto in naprednimi vsečloveškimi tokovi.
Današnja najtesnejša povezanost med naprednimi Čehi in Slovenci jc bila udejanjena v našem skupnem boju proti stalinizmu, ki smo ga zavestno bili kot nujno nadaljevanje vse naše predhodne napredne zgodovine in kulture. Ta skupni ostri štiridesetletni boj ter v njem temeljito preizkušena načela in vrednote najbolj družijo glavne češke in slovenske pobudnike (dr. Josef Zumr, dr. Jaroslav Opat, psiholog dr. Velko S. Rus in podpisani) ustanovitve MEDNARODNEGA DRUŠTVA T. G. MASARYK. Češki in slovenski soborci proti stalinizmu so poudarjeno izpostavili svojo vrednostno in družbeno usmeritev tudi na skupnem simpoziju v Opatiji leta 1969. Njihovi referati so bili objavljeni v prvi številki časopisa Anthropos in s tem je bila jasno opredel jena svetovnozgodovinska vrednostna in družbena usmeritev tega časopisa.
Naj mi bo dovoljeno, da navedem tisto moje stališče v Opatiji pred skoraj 30 leti, ki me je vodilo tudi pri oblikovanju moje nedavne pobude, da se ustanovi Mednarodno društvo T. G. Masaryk:
"Mislim predvsem, da je češko izkustvo po intervenciji petih dežel 21. avgusta 1968 zelo pomembno v pozitivnem smislu. Čehoslovaški odpor stalinizmu je tako pomembno izkustvo, da mu ni para v svetovnem socializmu in v nobeni visoko razviti deželi. V^Čehoslovaški je kultura s svojimi vrednotami že premagala stalinizem, ker je bil tam neoborož.en odpor veliko močnejši od vojne sile. Češka kultura (pod tem razumemo kulturo delu na vseh področjih in tudi kulturo politične organizacije, taktike in discipline) je manifestirala tako nadmoč nad politiko moči, da to ne ho nikoli pozabljeno v zgodovini, četudi bo češko socialistično gibanje doživelo nove udarce in če bo prisiljeno k novim umikom. Na Češkem se je pokazalo, da je kultura lahko istočasno tudi politika, kajti kultura se je oblikovala in je nastopila kot politika... V sedanjem odporu proti stalinizmu se je izrazila tudi stara češka kultura, ki se je izoblikovala že v renesansi in v husitizmu in ki ju ni bilo možno nikoli zadušiti."
Najgloblja zgodovinska zveza med tistimi Čehi in Slovenci, ki so sedaj ustanovili MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK, je v naslednjem: med vsemi odpori stalinizmu po vsem svetu sta bili pred letom 1989 (tu se ne bom spuščal v oceno gibanj v tem in po tem letu) najgloblji gibanji v Češki in Sloveniji. Med vsemi vzhodno-
evropskimi antistalinizmi sta bila češki in slovenski najbolj kvalitetna. Nista bila samo neizoblikovana izbruha (kot v nekaterih deželah), niti samo abstraktni deklaraciji (kot marsikje po svetu), ampak sta edina odločno zoperstavila stalinizmu realno višjo kvaliteto: odločne in obenem realne, mirne politične in gospodarske reforme, ki bi na ploden način pripeljale do bistvene spremembe sistema. Uresničenje smeri čeških in slovenskih reform bi zagotovo vso Vzhodno Evropo že zdavnaj pred letom 1990 pripeljalo v plodno in racionalno "mešano družbo": socialno tržno gospodarstvo; sinteza socialne države, tržišča, neposredne demokracije in političnega pluralizma. Ta družba bi bila visoko nad sedanjo osiromašeno, vsestransko degradirano, demoralizirano in zmešano družbo Vzhodne Evrope in Balkana (ki je skupni otrok dolgotrajne vladavine povsem trhlega ncostalinizma in popolne odsotnosti jasne rcformatorsko-rcvolu-cionarnc smeri neposredno pred padcem stalinizma).
Češko gibanje je leta 1968 zadušila stalinistična intcrvcncija Varšavskega pakta. Slovensko demokratično gibanje pa je še nekaj let kvalitetno nadaljevalo (od leta 1948) uspešni jugoslovanski odpor proti stalinizmu, saj je Slovenija v tem času dosegla pri demokraciji, gospodarskem razvoju, tržnosti, socialni državi in glede mednarodne odprtosti veliko več kol vse "socialistične" dežele.
Po vsem tem se lahko samo skrajna nevednost (ali skrajna brezvestnost) v Sloveniji sprašuje, "zakaj" smo sc "šele" danes spomnili Masaryka. Navedeni dobesedni citat iz mojega referata v Opatiji leta 1969 vsakemu odprtemu, nefanatičnemu človeku nesporno govori: tista najvišja slovanska kulturna dediščina, ki jc utelešena v kulturni plasti češkega husitizma (pri tem seveda kot negativna odpišemo nepotrebna husitska nasilja) in ki jo je v sodobnosti najsijajneje nadaljeval prav Masaryk, številnim zavednim slovenskim antifašistom ni bila v zadnjih 50 letih navzoča samo v mislih. Ta dediščina je bila za številne napredne Slovence ena od duhovnih sestavin našega najbolj tveganega in požrtvovalnega boja v letih 1941, 1948, 1968 in 1975. V vseh teh letih pa so se listi, ki se na videz "čudijo", zakaj "šele danes Masaryk", v najboljšem primeru skrivali v toplih in varnih prostorih, daleč od vseh dantejevskih aren srditega boja za humanizem 20. stoletja in so bili povsem "nevznemirjeni" zaradi ponosnega duha Prešerna, Levstika, Cankarja in Masaryka.
Njihov "šele" je torej njihova stvar, ne naša.
Sodobno bratstvo čeških in slovenskih antifašistov in antistalinistov, ki so sedaj skupaj ustanovili MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK,jc torej utemeljeno v čistem medsebojnem zaupanju vseh. ki so bili ob pravem času (ali pred 30, 40 ali celo pred 50 leti) na čelu svetovnega boja proti stalinizmu in ki se medsebojno spoštujejo, ker v njem vztrajali vse do danes, čeprav so zato osebno imeli velike težave (češki demokrati bolj ccnijo načelno zvestobo sobojevnikov kot slovenski "demokrati").
MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK je zato utemeljeno na močnih in trajnih temeljih sodobne dejavne etike in morale, na polni enakopravnosti in medsebojnem zaupanju vseh udeležencev, na znanstveno temeljito izdelanih in že uspešno zgodovinsko preizkušenih filozofskih in družboslovnih konceptih ter na večstoletnih naprednih tradicijah Češke in Slovenije.
V nadaljevanju objavljamo nekaj značilnih tekstov, ki bodo kar najjasneje pokazali vsebino MEDNARODNEGA DRUŠTVA T. G. MASARYK: pismo, poslano po nalogu prezidenta Češke Republike Vaclava Havela, proglas o ustanovitvi društva, referat predsednika Mednarodnega društva T. G. Masaryk Evzena Vaclava Faucherja na letošnjem simpoziju v Brnu, referat predsednika Kuratorija vseh masarikovskih institucij dr. Josefa Zumra na simpoziju v Ljubljani leta 1993, referat direktorja Masaryko-vega inštituta v Pragi dr. Jaroslava Opata na lanskem simpoziju v gradu Liblice pri Pragi in prispevek dr. Irene Gantar Godina letos v Brnu.
Pismo, ki ga je poslal kabinet predsednika Češke Republike po naročilu predsednika Vdelava Havela (prevod)
KABINET PREDSEDNIKA REPUBLIKE. Odbor zu mednarodno politiko
Spoštovani gospod dr. Vojan Rus LJUBLJANA Porentova /
Praga. 27.10. 1995 KPR 7152/95
Spoštovani gospod doktor,
dovolite mi. da se Vam v imenu predsednika Vdelava Havela zahvalim z.a Vaše obvestilo o ustanovitvi Društva T. G. Masaryk v Ljubljani, pa tudi z.a poslani tekst Vašega predavanja na Masarykovem simpoziju v Brnu.
Gospoda predsednika iskreno veseli, da se je Vaša iniciativa uspešno uresničila in želi novoustanovljenemu društvu veliko uspehov v njegovem delu. Dobrodošle bodo Vaše nadaljnje informacije o predvidenih akcijah in ciljih Društva.
S pozdravom
phdr. Pavel Seifert, predsednik odbora za mednarodno politiko
11908 Praga-Grad, Češka Republika
Razglas
udeležencev mednarodne znanstvene konference "Prva svetovna vojna, moderna demokracija in T. G.
Masaryk"
ki jo je organiziral Inštitut T. G. Masaryka v dneh 22. - 24. septembra 1994 na graščini v Liblicich pri Melmku
Udeleženci konference, Čehi in strokovnjaki iz Bolgarije, Francije, Hrvaške, Italije, Japonske, Kanade, Madžarske, Nizozemske, Poljske, Rusije, Slovaške, Slovenije, ZRN, Ukrajine, ZDA in Velike Britanije, so pozdravili organiziranje te konference in visoko ocenili sprejem, ki ga jc priredil zanje predsednik Češke republike Vaclav Havel na Praškem gradu in udeležbo predsednika Poslanske skupščine Parlamenta ČR Milana Uhdeja na začetku konference.
Konferenca je omogočila zelo spodbudno izmenjavo nazorov med drugim tudi o idejni in nravni dediščini T. G. Masaryka. Ocenila je dosedanje delo Inštituta T. G. Masaryka in se odločila za iskanje možnosti razširitve njegovega delovanja tudi zunaj meja Češke republike. V ta namen je bil izbran pripravljalni odbor, sestavljen iz predstavnikov vseh udeleženih držav. Njegov predsednik bo prof. E. V. Faucher iz Francije. Hkrati je bil ustanovljen češki odbor na čelu s prof. dr. Ljubomirom Novym z Masarykove univerze v Brnu, katerega naloga je pripraviti nujne pravne pogoje za organizacijo Mednarodnega društva T. G. Masaryka s sedežem v Pragi.
Udeleženci konference so pozdravili informacijo direktorja Inštituta o odločitvi, da bo Inštitut T. G. Masaryka od 1. 1. 1995 postal član Akademije znanosti Češke republike. Hkrati so udeleženci iz drugih držav opozorili na neugodne pogoje, v katerih je doslej Inštitut deloval. Nadaljnji razvoj aktivnosti tega Inštituta močno omejuje dejstvo, da domači in tuji raziskovalci doslej niso mogli uporabljati izredno dragocene knjižnice TGM. Arhiv ponuja svoje usluge raziskovalcem v izredno slabih pogojih.
Konferenca se obrača na najvišje predstavnike Češke republike, da bi v duhu dediščine T. G. Masaryka pomagali ustvariti Inštitutu pogoje, v katerih bi lahko bolje izpolnjeval poslanstvo, ki mu gaje naložil njegov ustanovitelj.
Podpisani:
Antonie van den Beld (Nizozemska), Evž.en Vdelav Faucher (Francija), Ev genij Firsov (Rusija), Terez.a Ganza-Aras (Hrvaška), Teodorizchka Gotovska (Bolgarija), Harry Hanak (Velika Britanija), Tadayuki Hayashi (Japonska), Vilmos Heiszier (Madžarska), Roland J. Hoffmann (Nemčija), Tatsuo Ishikawa (Japonska), Jožef Jahlonicky (Slovaška), Jaroslaw Kilias (Poljska), Dušan Kovač (Slovaška). Jiri Kovtun (ZDA). Yvon Lacaze (Francija), Francesco Leoncini (Italija), Luhomi'r Novy (Češka), Jaroslav Opat (Češka), Alexander Ort (Češka), Miroslav Pekntk (Slovaška), Ivan Pop (Ukrajina), Moj mir Povolny (ZDA), Vojan Rus (Slovenija), Gordon Skilling (Kanada), Alain Souhigou (Francija), Wladyslaw Strdž.evvski (Poljska), Ldsz.16 Szarka (Madžarska), dr. Stepan Vidnanskyj (Ukrajina), dr. Ivan Vovkanyč (Ukrajina), Hans-Dieter Zimmermann (Nemčija), JosefZumr (Češka).
MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK
ANTHROPOS 1995/5-6
Thomaž G. Masaryk - Filozof humanosti in
demokracije
(nujnost njegove misli za srednjo Evropo)
JOSEFZUMR. ČEŠKA
Z veseljem ugotavljam, da nc bom oral ledine, ko bom danes v Ljubljani govoril o Thomažu Garriguu Masaryku. Slovenska javnost jc imela možnost, da je Masarykovi teoretični in praktični dejavnosti sledila žc od začetka devetdesetih let 19. stoletja. Pričevanje o tem ponujajo številna poročila in razprave v slovenskih časopisih in strokovnih revijah.1 Nekaj Masarykovih del jc bilo prevedenih tudi v slovenščino.2 Številni slovenski avtorji so se ukvarjali z Masarykovimi pogledi in objavili svoje strokovne rezultate v veliko študijah in monografijah.1 Slovenski filozof in sociolog Ivan Žmavc, ki je veliko let deloval v Pragi, jc bil Masarykov neposredni učenec. Leta 1931 je Masaryk postal častni doktor tukajšnje univerze. Po njegovi smrti leta 1937 je Slovenska filozofska družba priredila slavnostno sejo, o Masarykovi filozofiji pa je govorila izjemna slovenska filozofinja Alma Sodnik.4 Že takrat so se vrednote duhovne kulture naših narodov na pomemben način približale druga drugi.
Ampak od takrat je preteklo že več kot pol stoletja. Gre le še za neoživljivo preteklost, ali pa je ta še vredna, da se vračamo k njej? Menim, da obstaja pomemben razlog za to, da se splača takšne vrednote, ki jih Masarykova dela predstavljajo, na novo preveriti. Evropske postkomunistične države so zašle v nekakšen ideološki vakuum. Prejšnje doktrine ne veljajo več, nove pa se še iščejo. Masaryk jc živel v tem prostoru, natančno poznal njegove probleme, o njih teoretično razmišljal in jih v praksi reševal. Med svojim dolgim življenjem sije nabral kopico izkušenj in se soočal s problemi, ki še danes trajajo. Prav zato bi bilo primerno, če bi te njegove izkušnje izkoristili. Masaryk seveda ni edini, ki nam lahko pomaga doumeti sedanjost in najti orientirne točke za prihodnost. Vendar pa to lahko stori bolje kot marsikdo drug.
V svojem prispevku bi se rad osredotočil na dva problema. Na Masarykovo pojmovanje demokracije in na njegovo dojemanje vprašanja narodnosti. Med obema problemoma obstaja tesna povezava.
Masaryk jc podobno kot nekateri njegovi sodobniki - sociologi in filozofi, npr. Emile Durkheim, Max Weber, Vilfrcdo Pareto, Jacob Burchardt in drugi - svoj čas jemal kot krizno obdobje, ki je nastalo s propadom starega sveta in njegovih trdnih odnosov in vrednot. Masaryk meni, daje to predvsem moralna kriza.
Krizno stanje sodobnega človeka, ki ga jc povzročilo pogrezanjc v oboleli sub-
1	Glej. dr. Jaronnr Dole/al, T.G.Masaryk. Supis tisku v cizfch jazydch. Orhis, Praga 19X3. Bibliografija. Slovinsky-Slovcnacki, str. 233-247. Glej tudi: T.G. Masaryk. Zbornik. Priredila Jugoslovenska-Če choslovačka liga u Beogradu, red. dr. Dragutin Prohaska. Beograd-Praga 1927, str. 274-275.
2	T.G. Masaryk. Svetovna revolucija. Prevedel Fcrdo Kozak. Naša založba, Ljubljana 1936, 520 strani. Za krajša dela glej: Dolež.al, str. 235-237.
3	Irena Gantar Godina, Masaryk in masarikovstvo pri Slovencih. Slovenska Malica, Ljubljana 19X7.
4	A. Sodnik, Osnove Masarykove filozofije. J. Blasnika nasi. Univerzitetna tiskarna in litografija,
Ljubljana 1937.
jektivizcm, iz katerega sta na eni strani nastala notranja razdrobljenost ter intelektualna in moralna anarhija, na drugi strani pa megalomanija in titanizem, sc uteleša v obliki družbenega zla, agresivnosti in vojnih konfliktov. Spremni pojav tega procesa jc tudi naraščajoče število samomorov. Masaryk je temu problemu leta 1881 namenil svoje habilitacijsko delo "Samomor kot masovni družbeni pojav sodobne civilizacijc".-'' V tej knjigi so formulirane temeljne poteze Masarykovega kasnejšega svetovnega nazora.
To krizno stanje sc lahko premosti le s pomočjo koncentriranega truda za ponovno obujenje individualnih moralnih življenjskih načel in hkrati s tem tudi družbenega življenja. Ta moralna načela jc utemeljila reformacija in iz nje izhajajoča novodobna demokratična tradicija. Humanost v smislu splošnega človeškega spoštovanja in ljubezni ter demokracije so v Masarykovem pozitivnem programu glavni pojmi. Masaryk analizira najpomembnejše novodobne evropske in ameriške miselne tokove in ugotavlja, da imata humanost in demokracija šc posebej na Češkem zelo močno tradicijo. Češka reformacija v 15. in 16. stoletju, ki jc predhodnica evropske reformacije, jc povzdignila ideal svobodnega človeštva in dejavne ljubezni do sočloveka kot nujno potreben pogoj za gradnjo božjega kraljestva na zemlji. Oporoka Jana Husa, Čeških bratov, Comcniusa in pomembnih osebnosti narodnega preporoda z začetka 19. stoletja, kot so Palacky in Havličck, po Masarykovem pojmovanju ustvarjajo smisel češke zgodovine. Češka zgodovina torej teži k isti točki kot svetovna zgodovina, ki jo označuje gibanje k demokraciji in k idealom človekove svobode, enakosti in bratstva, torej k idealom francoske revolucije.6 To gibanje jc doseglo svoj vrhunec v prvi svetovni vojni, ki jo Masaryk razume kot svetovno revolucijo in kot dejstvo, da jc demokracija premagala teokratski absolutizem. Z obnovitvijo neodvisne češkoslovaške države, ki naj bi bila zgrajena na temeljih demokracije in humanosti, sc izpolni tudi smisel češke zgodovine.7 Graditev te države ostaja tudi ena izmed Masarykovih trajnejših zaslug. Češki filozof Jan Patočka ocenjuje ta dosežek z naslednjimi besedami: "Takrat se je komaj kdo zavedal, in to velja tudi za danes, da je bilo naše razmišljanje po vojni v znamenju edinstvenega dejstva, ki jc brez primerjave v celotni zgodovini in tudi v zgodovini filozofije. Šc nikoli poprej, ne v antiki ne v srednjem veku in nc v novem veku. sc ni zgodilo, da bi mislec ustanovil državo."8
Če sc sprašujemo po filozofskem temelju Masarykovega pojmovanja zgodovine, ugotovimo, da se v njegovem mišljenju stekata dva navidez nasprotna si tokova. Na eni strani je kot sociolog zahteval znanstveni pristop k analizi družbenih pojavov, sc pri tem skliceval na Comteja, izboljša njegovo klasifikacijo znanosti, uporablja metode statistike, znanstvene psihologije itd., po drugi strani pa sc s tem nc zadovolji in išče globlje metafizične utemeljitve človekovega obstoja in svetovnega dogajanja. Na tem področju postane Platon njegova avtoriteta. Platon je bil celo življenje Masarykov najljubši filozof, o njem je napisal doktorsko disertacijo, v eni od prvih študij, s katero seje predstavil češki javnosti, jc pisal na temo Platona kot patriota, Platonove citate pa najdemo tudi v njegovih kasnejših delih.y To dejstvo ima določeno notranjo logiko. Pri Masa-ryku doseže platonska in novoplatonska tradicija češkega razmišljanja svoj vrhunec. Ta
Thomas C. Masaryk, Samomor kot masovni družbeni pojav sodobne civilizacije. Carl Konegcn, Dunaj IXXI, ponatis I. izdaje: Philosophia, Miinchen 19X2.
Tomaš G. Masaryk, Češka otazka. Snahy a tuzby narodnfho obrozeni. Čas, Praga 1X95. Rcccn/. glej: M(atija) M(urko), Ljubljanski Zvon, 15, 1X95, str. 327-32X.
7 T. G. Masaryk, Svetova revolucc. Za valky a ve valce 1914-191X, Čin-Orbis, Praha 1925. - Die Weltrevolution. Erinnerungen und Bctrachtungen. I9I4-I91X (Svetovna revolucija. Spomini in razmišljanja - op. prev.). Erich Reiss, Berlin 1925; 2. izdaja 1927.
H Jan Patočka, Masaryk. Soubor članku, prednašek a poznamek. Samisdat, Praha 1979, str. 249.
^ Josef Zumr, Masaryk a Platon. In: Rozum a vira. Filozoficky ustav ČSAV, Praha 1991, str. X2-X5.
tradicija sc jc začela žc v srednjem veku pri Janu Husu, se nadaljevala s delom Johan-nesa Amosa Comeniusa. velike reformatorske osebnosti, in se konec 19. stoletja obnovila pri Masarykovcm predhodniku, zgodovinarju, politiku in mislecu Franlišku Pa-lackyju. Pri vseh teh osebnostih je pod vplivom platonizma nastala napetost med nezaželeno resničnostjo in idejo kot zaželenim vzorom, in to je tudi teoretični temelj njihovih reformatorskih prizadevanj.
Iz navedenega sledi, da Masaryk demokracije ni dojemal le kot državne ureditve. Demokracijo jc hkrati dojemal kot humanistični svetovni nazor, iz. katerega izhajajo vsa družbena prizadevanja. Človeškemu ravnanju ponuja dolgoročno perspektivo in orientacijsko točko. Prav zato je zahteval, da sc "sub specie aeternitatis" presodijo družbeni, politični in moralni problemi.10 Masaryk je zavrnil pojmovanje politike kot nekakšne spretne manipulacije z močjo. Vendar pa ni bil zanesenjak. Bil jc praktičen politik in bil je sposoben boriti se za svoje ideale. Načeloma je odklanjal nazor Leva Tolstoja, ki pravi, da se zlu ne moremo zoperstaviti. Prednost jc dajal reformnim spremembam in ne revoluciji, vendar, ko je spoznal, da družbo ogroža agresivno zlo. ni okleval in seje proti njem boril z revolucionarno močjo. To seje zgodilo med prvo svetovno vojno.
Postmoderno obdobje podvomi v objektivno zakonitost družbenega razvoja, v vero v napredek, v obvezujoče moralne kodekse. To obdobje se ustraši vzvišenih idealov. Družbene težave skuša rešiti na pragmatičen način. S tega vidika se lahko zdi. da so Masarykovi pogledi brezupno zastareli. Sam menim, da ne more nobena družba dolgo živeti brez idealov, brez prizadevanj po življenjski rcsnici in brez razjasnjevanja vprašanja, kaj pomeni družbeno dobro. Vsaki taki družbi grozi, da bo živela le z danes na jutri, da se bo spremenila v potrošniško družbo v slabem pomenu besede. Tržno gospodarstvo samo po sebi nc more odrešiti sveta. Današnji Evropi in zahodnemu svetu manjka velik mislec. Če ta manjka v sedanjosti, ga ne bi mogli poiskati vsaj v ne še tako oddaljeni preteklosti?
***
Nekateri avstrijski zgodovinarji krivijo Masaryka, da je uničil Avstro-Ogrsko, in menijo, da bi se Evropa, še posebej srednja Evropa, razvijala drugače, če bi to veliko ccsarstvo obstajalo še naprej.11 Nekateri češki zgodovinarji pa celo domnevajo, da je Češkoslovaška leta 1918 nastala zaradi napake in daje bil njen propad najprej v letih 1938-1939 in nato še leta 1992 le posledica te napake.12 V prvem primeru jc šlo za nesporazum, v drugem primeru pa za zlonamerno interpretacijo zgodovine.
Masaryk sc od vsega začetka svoje politične dejavnosti, od leta 1891, ko jc bil prvič izvoljen za poslanca v skupščini na Dunaju, pa do leta 1914. ko sc je odločil, da bo šel v eksil, obnaša kot lojalen državljan in si prizadeva za notranjo demokratično preobrazbo Avstro-Ogrskc po načelu dosledne svobode vseh narodov. S strahom je opazoval vojaško politiko Avstrije in njenih zaveznic in že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja svaril pred možnostjo vojne, ki naj bi bila v dotedanji zgodovini človeštva najhujša. Avstriji jc svetoval, naj se distancira od imperialistične Nemčije in naj se posveti reševanju svojih notranjih problemov. Miren razvoj gospodarstva in
10 Karel Čapck, Hovory s T. G. Masaykem. Fr. Borovy-Čin, Praha 1946. sir. 300-306. - Gcsprache mit T.
G Masaryk (Pogovori s T. G. Masarykom - op. prev.). Rogner&Bernhart, Miinehcn 1959. ' ' Te poglede je analiziral Thomas Klelecka v delu Sprejem Thomasa Garrigua Masaryka v avstrijskem zgodovinopisju V: Masarykova idea češkoslovenskč stalnosti ve svetle kritiky dejin Ustav T. G. Masaryka, Praha 1993, str. 108-116.
12 Krog avtorjev, zbranih okoli praške revije "Stfdnf Evropa" (Srednja Evropa).
kulture vseh avstrijskih narodov bi lahko utrdil notranji in zunanji položaj monarhije in Avstrija bi potem lahko igrala pozitivno vlogo v evropski politiki. Se leta 1912 je skušal Masaryk s pogajanji v Beogradu zgladiti napetost med Avstrijo in Srbijo in dosegel, da je bila Srbija pripravljena na dialog z Dunajem. S strani Avstrije pa je bila Masarykova mirovna misija zavrnjena.Ko je nato izbruhnila vojna, je Masaryk temeljito analiziral položaj in prišel do spoznanja, da Avstrija in njene zaveznice vodijo nepravično vojno, ki bo vsem evropskim državam prizadela neznansko trpljenje in ki uteleša prav metafizično zlo. Prišel je do prepričanja, da monarhija ni zmožna izpeljati potrebnih reform, da mora biti v tej vojni premagana, in odločil se je, da se bo boril proti njej. Poraz Avstrije bo sproži osvoboditev vseh narodov, ki so živeli v njej, zato si je treba prizadevati za neodvisno češkoslovaško državo. Razpad Avstrije jc povzročila njena militaristična politika in nezmožnost, da bi narodnostna vprašanja rešila na demokratični osnovi. Ne Masaryk, temveč dunajski vojaški in birokratski vladajoči razred, ki gaje podpirala ccrkev, je bil resnični krivec za razpad Avstrije.
Narodnostno vprašanje je bilo za Masaryka ena najpomembnejših težav sodobne zgodovine in tudi praktične politike. Masaryk jc bil prepričan, da so si vsi narodi enakovredni. Zanj so bile nesprejemljive vse teorije, ki bi cn narod ali eno skupino narodov postavljale nad druge, pa naj bo to na rasni osnovi, zaradi številčne premoči ali pa zaradi drugih razlogov. Bil jc tudi nasprotnik vsakega mesianizma, teorije izbranega naroda, ki naj bi mu božja previdnost namenila posebno poklicanost. Leta 1890 je objavil hipotezo, da v družbi poteka naraven razvoj, ki teži k enotnosti vsega človeštva. Ta enotnost naj nc bi bila nerazlična celota, temveč organska cnovitost samostojnih narodnih organizmov. "Razvoj človeštva pelje k fedcraciji ustrezno razvitih družbenih individualnosti."14 V tej enotnosti sveta zavzemajo tudi manjši narodi dostojanstvene položaje. Masaryk je imel pred očmi težek položaj manjših narodov, ki so morali svojo identiteto braniti pred velikimi državami, ki so mejile nanje ali pa jih celo obkrožale. V tekmovalnosti z velikimi državami lahko preživijo le, če bi skladno delovali z zgodovinskimi tcndcncami: "Na svetu nc obstaja nobena moč, ki bi lahko uničila tudi najmanjši narod, če le-ta deluje za ideale človeštva."15 Narodnostno vprašanje lahko torej rešimo Ic na podlagi demokracije in humanosti.
Posebno pozornost jc Masaryk posvetil manjšinskim narodom. Ta problem je bil po nastanku Češkoslovaške republike zelo aktualen. Na Češkoslovaškem jc živelo več narodnostnih manjšin. Poleg zelo številne nemške manjšine, so bile tu še poljska, madžarska, ukrajinska, rutenska in romunska manjšina. V takšnih odnosih jc odgovornost večinskega naroda močno porasla. Slednji mora po Masarykovem prepričanju najprej rešiti težave manjšinskih narodov, se izogniti konfliktom in v duhu tolerance najti ustrezno ravnotežje med vsemi deli prebivalstva. "Naloga večinskega naroda v neki državi, v kateri živijo narodnostne manjšine, je, da odnos manjšine do sebe in do države razumno uravnava. Ne sme čakati na to, kaj bo manjšina hotela, po čem bo vzklikala in klicala; ne sme delati koncesij glede na to, s čimer bi manjšina poskusila za sebe uveljaviti prednosti, temveč mora s pravilno analizo razmer samostojno sestaviti program, kako naj se uravnava položaj manjšine v državi. Ta program mora potem uresničevati prostovoljno oziroma z obveznostjo do sebe in do države in ne le do manjšine, ki jo ta program zadeva."16
Glej: Jaroslav Opat, Masarykovo evropanstvf jako pojem a politicky program. V: Masarykuv sbornfk,
VIII, Ustav T.G. Masaryka, Praha 1993, str. 38-39.
14	T. G. Masaryk, Človek a pri roda. Revija "Kvety", Praha 1890.
15	Prav tam.
16	President T. G. Masaryk k otž/ce nSrodnostnfch menšin. V: Narodnostni obzor, I Červen 1930, Št. I,
Str. 1.
Češkoslovaška republika se jc trudila, da bi spoštovala ta načela do nemške manjšine, ki je takoj po ustanovitvi republike postala sovražna do nove države. Kljub temu pa ji je vlada podelila polno kulturno in politično avtonomijo. Nemci so imeli svoje šole, univerzo, gledališče, revije in časopise, različna društva in organizacije, nemške stranke so bile zastopane v parlamentu in dva nemška ministra sta bila člana vlade. Češkoslovaška pa jc bila med fašističnimi in totalitarnimi državami v Evropi edini otok demokracije. Čeprav ji je v drugi polovici dvajsetih let tega stoletja uspelo, da je z nemško manjšino našla nekakšen modus vivendi, so nekatere napetosti ostale in po letu 1933, ko je Hitler prišel na oblast, je ta manjšina v velikem delu podlegla njegovi demagogiji in zahtevala priključitev k nemškemu rajhu. Češkoslovaška demokracija se ni mogla braniti s svojimi močmi in ko so jo njene zahodne demokratične zaveznice, ki so se umikale pred Hitlerjevo agresivnostjo, izdale, je prišlo do njenega razpada in zatona. Posledice so znane: strašna in kruta druga svetovna vojna. Masarykov nauk je bil pozabljen.
Danes si veliko držav in manjših narodov v srednji in jugovzhodni Evropi prizadeva za demokracijo, preostala Evropa pa svoja demokratična načela le še bolj utrjuje, zato je Masarykova ideja, ki je bila leta 1920 izražena v knjigi "Nova Evropa", spet izjemno aktualna. Gre namreč za prvi pogoj za mirno in demokratično prihodnost v Evropi, ki naj bi bil sinteza "vseh kulturnih elementov, ki so končni rezultat dela vseh narodov".'7 In kar zadeva vlogo majhnih narodov v tem zgodovinskem procesu, lahko brez komentarja prisluhnemo naslednjim Masarykovim besedam:
"Problem malih narodov in držav jc enak problemu tako imenovanih malih ljudi: gre za to, da se spoštuje vrednost človeka, njegova individualnost - ne glede na materialne razlike ... Moderna humanistična ideja priznava pravico šibkejših; v tem tudi tiči smisel vseh prizadevanj po napredku in priznavanju vrednosti človeka; močnejši si bo vedno pomagal sam - zaščita šibkejših in šibkih, zaščita majhnih, posameznikov, korporacij, razredov, narodov in držav jc naloga novega časa. Vsepovsod se povezujejo šibki, zatirani in izkoriščani. Združevanje jc veliki program našega časa ... Resnična federacija narodov pa bo obstajala šele takrat, ko sc bodo narodi sami svobodno in na svojo željo povezovali drug z drugim. Razvoj Evrope se giblje v to smer."
T. G. Masaryk: Bibliografija
Jakovenko. Boris: La bibliographic <Jc T. G. Masaryk. V: Bihliothčquc Internationale de Philosophic, Vol. I, Prague 1935
Jakovenko, Boris: Di Bibliographic ilbcr Th. G. Masaryk (Bibliografija o Th. G. Masaryku - op. prev.). V: Festschrift T. G Masaryk /um 80. Gcburtslage. II. Masaryk als Denker (Jubilejni zbornik T. G Masaryka /a 80. rojstni dan. Masaryk kot mislec. - op. prev.). Pokorny, František: Bibliografie literarnich praci (kniž.nfch i članku) 1. presidenta ČSR profesora dr. T. G.
Masaryka a monografie o nem. V: Naša kniha XI, č. ft-8. Praha. A. Neubert 1930. Bcrkopec, Oton: T. G. Masaryk a Jihoslovanč. Bibliografie do konce roku 1937 Knihy a časopisy. Praha,
slovansky ustav 1938. Bizjak, Z.: Masarykiana v slovinštinč. Čsl. - Jugoslovenska revue 1938. Doležal, Jaromfr: T. G. Masaryk. Soupis tisku v cizfch ja/yefh. Praha. Orbis 1938.
Kovtun, George J.: Tomaš G. Masaryk. 1850-1937. A Selective List of Reading Materials in English.
Washington, Library of Congress 1981. Pojar, Miloš: Masarykovska bibliografie. V: Masarykuv sbornfk, VII. Praha 1992.
Vochoč, Otto, Pechalovii, Z.: T. G. Masaryk. Bibliografie k životu a di'lu. I , Praha, Filozoficky ustav ČSAV 1992.
>7 T. G. Masaryk, Nova Evropa. C. A. Schwetschke, Berlin 1922, sir. 87.
MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK
ANTHROPOS 1995/5-6
T. G. Masaryk, analitik krize demokracije nove dobe.
JAROSLA V O PA T. ČEŠKA
S kriznimi pojavi svoje dobe sc jc Masaryk ukvarjal vse življenje. Dokumenti o tem vsebujejo že mladostni spisi iz njegovih podiplomskih let, srečujemo sc z njimi v vrsti poznejših del in na navsezadnje v Svetovni revoluciji, v Pogovorih s K. Čapkom, E. Ludwigom ter v drugih izvorih iz poznih let Masarykovega življenja.
Za programski spis v tej smeri jc mogoče imeti besedilo o problemu samomora z leta 1881. V predgovoru pravi Masaryk, da sc jc odločil raziskati in doumeti bolezensko, patološko stanje družbe tedanje družbe. Zc tedaj, na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let, je imenoval to stanje bolezen stoletja (devetnajstega). Raziskati pa se ga je odločil kot filozof humanosti in demokracije, da bi z analizo vzrokov samo-morilnosti prispeval k ozdravitvi duhovnega družbenega življenja ter s tem tudi k zmanjšanju pogostnosti samomorov. To je storil zelo pogumno in samozavestno, pa tudi s posebno avtokritičnostjo. Nikakor ni mislil, daje v knjigi nalogo, ki si jo je zadal, tudi do kraja razrešil. Narobe, "kar najbolj vroče" si je želel, da bi bilo napisano mnogo nadaljnjih monografij, ki bi v zadostni meri analizirale vzroke samomorilnosti.1
V knjigi je raziskoval predvsem vpliv raznih verstev na življenje ljudstev. Zavedal sc jc, da bi lahko njegove kritične sodbe razumeli napačno, zato je v predgovoru opozoril, da ga pri njegovi kritičnosti ni vodilo pomanjkanje pietete do tega ali onega verskega čuta. Njegova kritika je bila motivirana etiško, "ob brezobzirnem naporu" spoznati rcsnico; resnico o temeljnih vzrokih duhovne krize sodobnega sveta.
Kmalu po izidu knjige in prvih odmevih nanjo je napisal bližnjemu prijatelju pismo (6. 4. 1881). V skladu s celotno vsebino knjige seje vračal k razlogom, zakaj jo jc pisal. "Brezobzirno" prizadevanje spoznati resnico jc pri njem izviral iz ljubezni do življenja, iz truda, da bi s pomočjo znanstvenega spoznanja prispeval k izboljšanju človeških razmer, k harmoničnemu življenju ljudi. V tej zvezi opozarja v pismu, daje potrebna za tako življenjsko orientacijo "krščanska ljubezen, ljubezen do človeštva, nc pa do tega ali onega nauka". To Masarykovo poudarjanje ljubezni do človeštva, "do človečanstva", bolj kot pa ljubezen do tega ali onega nauka, imam za bistveno pri razumevanju njegovega humanističnega duha. Pri Masaryku ni šlo samo za besede... Kako je sam kot znanstvenik pojmoval krščanstvo in svoj odnos do njega, govori nadaljnji stavek v pismu: "Imam svoje stališče, kakor sta ga imela tudi Hus ali Calvin in mi jc popolnoma vseeno, čc ta ali oni preklinja moj nazor in moje delo". Tu sc kaže Masaryk kot programsko, etično opredeljen, pri tem pa socialno usmerjen individualist. - Pismo dokazuje n jegovo trdno prepričanje, da jc za razvoj družbe optimalna pot pot stalnih reform, zlasti če so uvedene pravočasno: "reformacija ni končana, ampak traja kar naprej", beremo malo dalje. Reformno humanistično bistvo duha cnaintride-sctlctnega Masaryka izpoveduje po moji sodbi s tem v zvezi tale stavek v pismu:
Kdor je spoznal ta svet in njegovo gorje, ne išče boja ampak mir in pokoj.2
MASARYK. T. G. Sebevražda, hromadnym jeveni společenskvm moderni' osvfly. Praha 1926, sir. VIII. Masarykovo pismo je bilo objavljeno leta 1940 v časopisu Česky bratr, sir. 50-52. J. H. Čapck ga je ponatisnil v reviji Naša doba, let. I 1940/47, str. 321-322 z lastnim spremnim besedilom in z naslovom
Tridesetletni Masaryk je dejansko poznal svet kot le malokateri človek ljudi njegove generacije. O svoji poti za spoznanjem je plastično govoril v razpravi Moj odnos do literature.^ Odpiralo mu jo jc znanje vseh svetovnih jezikov njegovega časa hkrati z nenavadno, skoraj trmasto delavnostjo in sposobnostjo občutljivo, a kritično dojemati življenje okoli sebe in tok sveta sploh. Razen češčinc in slovaščinc je od gimnazijskih let bral francosko, nemško, poljsko in nekoliko tudi rusko. Na dunajski univerzi se jc izpopolnil v ruščini in angleščini. Poznavanje latinščine in grščine sta mu omogočala študij tudi v teh dveh jezikih. Na srečo je imel tudi nekaj sijajnih profesorjev. Na Dunaju sta bila to predvsem Franz Brentano in Alois Šembera. Žc tedaj ga je med izrednimi duhovi zgodovine privlačil Goethe, "držal se ga je ko klop", kot se je pozneje izrazil, velik del življenja.4 Za zgled mu je postal predvsem s svojim nadnacionalnim pristopom k ocenjevanju svetovnih problemov. Poleg Goetheja jc postal učitelj v umetnosti in za življenje" Shakespeare.5 Med svojim enoletnim študijskem bivanjem v Leipzigu je mnogo pridobil od profesorjev. Tam jc tudi spoznal svojo izobraženo ženo, Američanko. Z njo je dobil, kot jc napisal pozneje, "intimno pod lastno streho" cclo bogastvo ameriške in angleške literature!6 Znanje večine svetovnih jezikov mu je omogočilo tudi seznanjanje s prevodi del, ki so bila napisana v nesvetovnih jezikih. Kratko in malo, bil je pripravljen izobraževati sc "v vseh literaturah".7
Z močjo tako kultiviranega intelekta se jc žc mladi Masaryk napotil za spoznavanjem skrivnosti sveta, za resnico o njem. Bil je sposoben dojemati velike in manjše probleme in nevarnosti, ki jih je skrivala "bolezen stoletja", razlikovati resnico od ncresnice, laži in zla sploh v dobi, ko ju mnogi njegovi sodobniki sploh niso zaznavali, ali pa so jo podcenjevali ali zavestno spregledovali in ostajali brezbrižni. Masarykov etični duh ni bil ravnodušen do nevarnosti in raznih sil zla, kot znanstvenik jim je trajno posvečal svojo pozornost. Če sc spomnimo mimogrede vsaj naslovov Masarykovih glavnih literarno znanstvenih del iz časa pred prvo svetovno vojno hkrati z njihovo vsebino, bomo ugotovili, da njegovemu kritičnemu interesu ni ušel niti eden izmed velikih problemov, s katerimi se je tedaj soočalo človeštvo in ki so prizadeli narode vsega sveta s polno uničujočo močjo v našem, dvajsetem stoletju.
Praktično se je trajno ukvarjal z duhovno krizo človeka svoje dobe. Njegovo zanimanje za Tolstoja in Dostojevskega, ki se mu jc prebudilo že v študijskih letih na Dunaju in ga je sistematično gojil tudi po prihodu v Prago, sc je izrazilo na predvečer svetovne vojne z izdajo dela o duhovnih tokovih v Rusiji v dveh zvezkih. Njegova kritika titanizma v zbirki esejev iz let 1896-1898, znana pod naslovom Moderni človek in religija, jc bila po moji sodbi cum grano salis pomembna filozofska anticipacija tistega zla, na katerem so temeljili totalitarni sistemi dvajsetega stoletja. Nadalje: kolikšno pozornost je posvetil socialnemu vprašanju in z njim v zvezi ne samo kritiki marksizma; sicer zlasti temu, vendar pa tudi liberalnemu kapitalizmu.. Ker jc bil svetovljansko razgledan, jc prav tako praktično stalno zasledoval tudi razvoj narodnostnih problemov; zlasti na ozemlju Evrope. Podoben pristop je imel tudi k "češkemu vprašanju". Ko jc leta 1895 izdal o tej temi knjigo, jc v predgovoru napisal, da mu pomeni češki problem vprašanje o usodi človeštva. Zanjo mu jc šlo, ko se je žc pred vojno, predvsem pa po vojni, spet ukvarjal s položajem malih narodov v evropski krizi. - Nazadnje jc tudi po krivici pozabljena pozornost, ki jo je posvetil odnosu narava -
3
Novč objevene kredo Masarykovo. (Novo odkrilo Masaryko kredo). MASARYK, T. G. Muj pomer k literature. Šalduv česky roman. Praha. 1994.
4	Prav tam. sir. 39.
5	Prav tam, str. 38.
6	Prav tam, sir. 43.
7	Prav lam, sir. 39.
človek. Niz njegovih člankov na to temo, ki gaje leta 1890 natisnil časopis Kvity, tudi po sto letih nc nagovarja samo ekologov.
Celotno tu samo mimogrede omenjeno Masarykovo literarno znanstveno delo vsebuje po mojem pomembne filozofske temelje realističnega humanizma, humanizma,
ki je po svojih glavnih idejah in načelih tudi danes inspirativen.
* * *
Masaryk seveda ni bil katedrski učenjak, ampak znanstvenik v najboljšem smislu besede. František Fajfr, eden izmed najboljših poznavalcev Masarykove filozofije v obdobju med obema vojnama, je napisal o njej, da je bila ljudem dana kot delo, ki si prizadeva za spremembo človekove nravi, za spremembo stvarnosti tedanjega socialnega življenja v duhu humanističnih idealov.1* S to Fajfrovo pripombo sc strinjam. Dodajam samo to, kar je sicer že splošno znano, da namreč Masaryk sam ni deloval v smeri spremembe dane socialne stvarnosti samo kot mislec, ampak tudi kot mož pomembnih dejanj v realnem življenju. K tej plati njegove dediščine lahko navedemo mnogo primerov. Tu samo nekaj beležk s tega posebej aktualnega področja.
Bil jc eden izmed najboljših poznavalcev narodnostnih problemov svoje dobe. Napor narodov, da bi živeli svobodno, mu je pomenil realnost, ki je dana z naravnim razvojem človeštva, bil je vedno pripravljen podpirati jo v duhu svoje demokratične vizije sveta. Kategorično pa jc zavračal idejo izvoljenih narodov. Povzdigovanje enega, čeprav "prosvetljencga" naroda nad drugimi narodi jc bil zanj način mišljenja tiranov!9 Podobno je vedno zavračal rasizem. Eksplicitno je to storil že na začetku osemdesetih let preteklega stoletja, zlasti (in ne samo) pri kritiki spisa J. A. Gobincaua: Essai sur 1'inegalitč des races. Masarykova značilnost je bila ves čas njegovega življenja vse-človeška humana razsežnost presojanja konkretnih narodnostnih problemov. Zato jc bilo popolnoma naravno, da se je že precej pred vojno ostro spopadal tako s češkimi ultraradikalnimi nacionalisti kot tudi z glasniki ideje velikonemštva in panger-manizma. V okviru svoje svetovno nazorske usmeritve si je pri tem prizadeval za demokratične reforme avstro-ogrske monarhije, da bi jih ohranil kot velesilo. Zato ga del čeških nacionalnih radikalov ni obtoževal samo za nenarodno "avstrijakarstvo", ampak so ga kar izključevali iz naroda. Masarykov sijajni nastop v boju proti branilcem čeških rokopisnih falsifikatov in proti ritualnemu praznoverju, ki je na svojih krilih nosilo val
antisemitizma za tako imenovane hilsneriade, je bil splošno znan.
* * *
Velika preizkušnja plodnosti Masarykovega realističnega humanizma je bila svetovna vojna. Po njenem izbruhu se je Masaryk odločil za boj, za poraz Nemccv in Avstro-Ogrske na strani velesil Antante in za zmago, ki bo prinesla samostojnost češkoslovaški državi. To odločitev, z njenimi realnimi posledicami vred, so nekateri kritiki doma in v tujini Masaryku očitali ter jo označili kot največjo, cclo tragično zmoto njegovega življenja. Taki nazori pa za ugotavljanje objektivne resnice niso kom-petentni. Ljudje, ki so prihajali s takimi nazori, so se praviloma popolnoma izogibali najbolj temeljnim zgodovinskim dejstvom in vprašanjem, ki so v zvezi z njimi: kdo in zakaj je vojno začel, kakšne cilje je pri tem imel in kaj je pomenila v svojih posledicah sama sprostitev zatvornic vojn za Evropo in svet nc samo za štiri vojna leta, ampak s
* FAJFR, František, Osudy Masarykovy filozofie, V: Vudcc generaci I, Praha 1930-1931, str. 91.
9 MASARYK, T. G , Juvenilie. Studie a .stali 1X76-1881, Praga 1993. str. 65.
čim in kako je vojna obremenila narode sveta tudi v nadaljnjem razvoju dvajsetega stoletja! Tem za narode sveta v tej dobi eksistencialnim vprašanjem pa se Masarykovi kritiki izogibajo. Zakaj? Ni mogoče spregledati, da je bila vojna strašno zlo, da so se z njenim izbruhom v ccli Evropi in zunaj nje sprostile velikanske destruktivne sile, ki niso opravljale svojega uničujočega dela samo v vojnih letih, ampak, pretvorjene v podobo različnih totalitarnih in poltotalitarnih gibanj in režimov niso nadaljevale samo zla tudi v pogojih začasnega miru, ampak so po dvajsetih letih pahnile svet v novo, še hujšo vojno katastrofo, kot je bila vojna 1914 - 1918. Ali bi bilo mogoče za misleca in politika tipa T. G. Masaryka, da bi ostal soočen z velikanskim zlom, kakršna je vojna bila, ravnodušen ? Ali bi se moral postaviti na stran tistih, ki so vojno začeli?
Res je, da Masaryk ni mogel predvideti prihodnosti v njenih konkretnih razvojnih oblikah in peripetijah. Kot izobražen demokrat in analitičen duh je zasledoval težnje v razvoju sveta že precej pred vojno, zlasti na področjih, ki so bila nevarna za mir. Poznal je položaj, posebno v srednji Evropi, na Balkanu in v Rusiji kot le malokdo. Velja se zamisliti na tem, da seje prav leta 1913 predstavil svetu z delom Rusija in Evropa v dveh knjigah, ki ju je izdal v Nemčiji v Leipzigu. Februarja leta 1914 je predaval v Miinchnu na Visoki trgovski šoli o položaju na Balkanu. Del predavanj je objavil v avgustovski, že "vojni" številki revije Naša doba z naslovom Avstrija in Balkan. Posebno pomemben dokaz Masarykovega interesa v zvezi z razvojem svetovnega položaja, njegove sposobnosti, ki ga je kvalificirala za analizo tega položaja, je članek Vdlka (Vojna), ki je bil objavljen v isti številki tega časopisa. Analiza razmerja boju-jočih se strani, ki so vojno šele začenjale (časopis je izšel 20. avgusta 1914), je Masa-ryku napovedovala, da lahko v končnem izidu vojne upajo na zmago prej sile Antante kot pa Centralne velesile. Računal je tudi že s tem, da bo vojna spremenila zemljevid Evrope, čeprav je domneval, da ta sprememba "nemara" nc bo prevelika. Z večjo gotovostjo je predvideval "prodorne spremembe v celotnem družbenem sistemu".10
Masaryk v zvezi z vojno nikakor ni bil zaslepljen protinemški ali protiavstrijski šovinist. Njegova odločitev upreti se glavnim rezultatom vojne, ki je bila obupno in to tedaj še nesluteno zlo, je bila racionalna odločitev kar najbolj etično odgovornega demokrata. Takšno je bilo njegovo vedenje tudi v celotnem poteku vojne. Zgled za mnoge druge je lahko njegov memorandum, ki ga je napisal pred koncem leta 1915 v Londonu za potrebe vodilnih britanskih političnih in vojaških krogov. V njem sc jc izčrpno ukvarjal s položajem armad posameznih bojujočih se držav. Predlagal je ukrepe, katerih realizacija naj bi pripeljala države Antante h končni zmagi. Vsebine sorazmerno obsežnega memoranduma tukaj nc bom obravnaval. Navedel bom samo del zaključnega odstavka:
"Program Zaveznikov ne more biti čisti načrt streti Nemčijo, saj petinšestdeset milijonskega naroda (z nemško Avstrijo petinsedemdeset milijonskega) nt mogoče streti. To mora biti načrt obrambe (!), načrt za spodbujanje moralnega in političnega napredka Evrope in človeštva. To je načrt, kako prisiliti Nemčijo, da bi postala človeška, ter sprejela in si osvojila humani program najboljših nemških mislecev."11
Očitno je, da je tudi tukaj, sredi velike vojne, v boju na življenje in smrt, govoril politik, ki je mislil kot Evropejec in državljan sveta daleč vnaprej.
10 Naše doba, let. XXI, št. 11/1914, str. 65.
' 1 Memorandum je prvič objavil R. W. SETON-WATSON v drugi svetovni vojni v knjigi Masaryk in England, Cambridge 1943, str. 153-262. Inštitut T. G. Masaryka pripravlja njegovo objavo v Masarykovem zborniku IX. v češkem prevodu.
* * *
Preizkus zrelosti Masarykovega duha sta postali tudi obe ruski revoluciji leta 1917. prvo, februarsko, ki jc zrušila carizem, jc pozdravil in siccr v telegramu zunan jemu ministru začasne vlade Miljukovu. Označil jo je za "imenitno", pomenila mu je obljubo reda in zmage za Rusijo samo in up na skorajšnji konec vojne in po njem tudi up za demokratični razvoj vsega preostalega sveta.12 Novembrsko, boljševistično revolucijo je takoj nedvoumno odklonil. V odprtem pismu G. V. Plehanovu, ki je bil objavljen še 17. novembra (po ruskem koledarju) v časopisu Jedinstvo, je Masaryk zanikal predvsem upravičenost vstaje. "Kakor hitro je bila Rusija rešena absolutizma, ko je bila proglašena republika, ustanovljen parlament in ustavne svoboščine", jc zapisal, "ni bilo več (za revolucijo) nobenih političnih niti nravnih razlogov ... ". Protivojno agitacijo boljševikov, ki jc razkrajala rusko protinemško fronto, je komentiral: "Boljševiki pridigajo proti vojni, branijo Nemce, vendar nc varčujejo s krvjo svojih bratov", pri čemer "nemška armada napreduje proti Pctrogradu in zaseda rusko ozem-lje." Humanizem Masarykovega duha jc izžareval tudi iz nadaljnjih stavkov v pismu: "neposredni cilj politike je varovati človeška življenja in smotrno razpolagati z narodovimi močmi. Stopnjo barbarstva in resnične kulture merimo po tem, kako znajo osebnosti in narodi varovati človeška življenja in to nc samo v obdobju vojne, ampak tudi v miru ... Vsako revolucionarno gibanje je mogoče presojati po njegovih plodovih."13
Evropejec na čelu države
V strokovni literaturi imajo medvojno Češkoslovaško po eni strani praviloma za državo, ki jc bila za svojo dobo izjemno demokratična in napredna. Bistvena zasluga za to gre Masaryku. Po drugi strani pa jc sama ustanovitev države v nekaterih publicističnih delih kvalificirana kot Masarykova zmota, podobno kot njegov vstop v vojno na strani velesil Antante. Za dokaze temu podobnih sodb se praviloma ne trudijo; kolikor pa se, pa kažejo najbolj pogosto na Miinchen 1938 in njegove posledice, na komunistični prevrat februarja 1948, na izjalovljene upe šcstinoscmdesctcga leta in na razpad Češkoslovaške v letih 1992 - 1993. Nekateri izmed kritikov imajo ta prelomna leta češkoslovaške zgodovine celo za dokaz trditve, da je sam obstoj Češkoslovaške bil v zgodovini nenaravni fenomen. To je ahistorično razmišljanje in ne vodi k spoznanju zgodovinske rcsnicc in k razumevanju njenega smisla.
Masaryk je bil kol filozof in kot politik realist. To je bil tudi pri opravljanju funkcije poglavarja češkoslovaške države prav do pomladi leta 1934, ko ga jc premagala bolezen. Pri svojem zaupanju v demokracijo in njeno prihodnost je bil izjemno trden, a brez večjih iluzij! Iz realističnega videnja in presoje sveta je izvirala tudi njegova sodba, da bi potrebovala češkoslovaška demokracija petdeset let nemotenega razvoja, da bi postala taka, kot si jo je sam želel. Iz istega realizma je izhajalo tudi njegovo prepričanje in svarilo, kot ga je izrazil v Pogovorih s K. Čapkom v obliki vprašanja: koliko Napolenov in Napolcončkov sc bo še moralo spametovati, da bi Evropa in v njej Češkoslovaška lahko živeli v miru! V pogovoru z dopisnikom Reu-terjeve tiskovne agencije marca 1933 jc ocenil češkoslovaško demokracijo kot "premlado in nezrelo"14
12 BENEŠ, Edvard, Svetova valka a naše revoluec. Dokumenty. Praha 1935, str. 615.
11 Masarykovy projevi a reči za valky II, Praha 1920, str. 34.
14 Češkoslovaško dnevno časopisje dne 19. marca 1933, npr. Narodnf osvobozenf in Pravo lidu.
Kakor koli je že bilo pomembno za življenje države, kar je Masaryk - mislec rekel ali napisal, je bilo pomembnejše, kar je na položaju poglavarja države in pri svoji moralni avtoriteti počel. Ustrezna strokovna literatura jc v tem pogledu ostala svojemu profesionalnemu poslanstvu kar prcccj dolžna. Na podlagi laslnega proučevanja ustreznih virov lahko ugotovim, da se je Masaryk izkazal predvsem kot zanesljiv čuvaj demokracije pred silami, ki so jo ogrožale z leve in desne.
Iz literature je znano njegovo ponavljano svarilo, naslovljeno na boljševizirano socialno demokracijo levice, pred poskusi, da bi v nastajajoči državi prevzeli metode ruskih boljševikov. Ko pa so sile te levice pred koncem leta 1920 kljub temu poskušale realizirati to namero (s proglasitvijo splošne stavke), sc jc Masaryk s svojim trdnim in odločnim stališčem glede na nastalo situacijo potrudil za hitro reakcijo in poraz nevarnega poskusa. Od tega trenutka je mogoče beležiti bistveni padec vpliva boljševističnega radikalizma na Češkoslovaškem. Kljub temu je Masaryk še naprej posvečal pozornost temu pojavu. Na začetku leta 1924 je objavil v Peroutkovi Pšftomnosti pod psevdonimom O. Skala takoj tri polemične razprave: Masaryk a Marx, Proti dogmatismu in Knofhcek (Masaryk in Marks, Proti dogmatizmu in Gumbek)15. KPČ, ki jc imela ob svojem nastanku leta 1921 od 340000 do .380000 članov in je bila glede na svojo številčnost med državljani republike najbolj množična sekcija Komunistične intcrnacionale, jc po komajda osmih letih, ko je še vedno delovala legalno, a jc zaradi frakcijskih bojev razpadala, štela le še 20000 članov. Pri življenju jo jc ohranjala samo množična podpora moskovske centrale.
Podobno odločno je ukrepal Masaryk tudi pri različnih, za mlado demokracijo nevarnih pritiskih desničarjev. V prvih mesecih obstoja države so mednje sodili poskusi predsednika vlade Karla Kramar a. ki je hotel vplesti Češkoslovaško v pustolovsko intervencijsko vojno proti nastajajoči komunistični sovjetski državi. Virov, ki govorijo o tem sporu je ccla vrsta. Mednje sodi predvsem dopisovanje med Masarykom in Kramarem, kakor tudi dopisovanje med Masarykom in Benešem iz obdobja pariške konference leta 1919. Lapidarno kratko jc oblikoval Masaryk svoje stališče do Kramar ove zahteve po intervenci ji proti Sovjctom v pismu Benešu z dne 13. juni ja 1919, ko je med drugim napisal: "Dr. Kramar sc izolira tudi med svojimi najbližjimi pripadniki svoje stranke. Ima stare politične vizije ... mrtvega slovanstva, ki izhaja iz nepoznavanja Slovanov; ne razume dobe - misli, da se da boljševizem iztrebiti s streljanjem ,.."16 Lastno predstavo o programsko zasnovani politiki glede oblasti sovjetov (češkoslovaške in širše mednarodne politike) jc oblikoval Masaryk v dveh znanih dokumentih: v memorandumu, ki gaje poslal 10. aprila 1918 iz Tokia predsedniku Wilsonu17 in v novem memorandumu z začetka leta 1922 z naslovom: Pomoč Evrope in Amerike Rusiji, naslovljena zavezniškim državam.IX
In Masaryk kot čuvaj mlade češkoslovaške demokracije pred nevarnostmi fašizma? Od druge polovicc dvajsetih let jc znan njegov razantni nastop proti legionarskemu generalu Radolu Gajdi in njegovim protektorjem na desnici češkega političnega življenja. V knjigi Cesta demokracic III (Pota demokracije III), ki jo je objavil junija tega leta Inštitut T. G. Masaryka. so bila objavljena nekatera javnosti doslej neznana predsednikova stališča, povezana s tem problemom. Kot poglavar države in vrhovni poveljnik armade je Masaryk javno nastopil proti Gajdi leta 1926. V
15 MASARYK, T. G., Cesta demokracic III, Praha 1925, str. 14-23.
.ŠOLLE, Zdenek, Masaryk a Bcneš ve svych dopisech / doby pari/.skych nu'rovych jednanf v roce 1919, II, Praha 1994, str. 303.
17 MASARYK, T. G., Svetova revoluce. Praha 1925, str. 239-242
IX MASARYK, T. G., Cesta demokracic II, Praha 1934, str. 239-242.
nadaljnjih dveh letih seje vračal v aferi "Gajda" v dnevnem tisku v glosah, označenih s skrivnimi šiframi ali celo brez podpisa. 19
Če je bila ena izmed značilnosti sorazmerne stabilnosti medvojne češkoslovaške demokracije dejstvo, da se v njej za razliko od nekaterih drugih držav Evrope niso uveljavile fašistično usmerjene skupine, je bila tudi to bistvena Masarykova zasluga.
Področje, kjer jc bil njegov kritični ustvarjalni duh v praksi izgradnje države najbolj izrazit, pa jc bila narodnostna politika. Včasih je slišati trditev, da je bila Češkoslovaška glede na pisano narodnostno sestavo svojega prebivalstva Avstro-Ogrska v malem. Via facti pa moramo upoštevati, da je ob nastajanju države Nemci in Madžari, ki so živeli v njenih mejah, niso imeli za svojo. Madžari v prvi polovici devetnajstega stoletja celo ob množičnem posredovanju svoje armade. V tem položaju jc bilo povsem naravno, da je nova država po volji svojih glavnih ustanoviteljev, političnih predstavnikov Čehov in Slovakov, privzela ime Češkoslovaška. V mišljenju in državno politični Masarykovi praksi to dejstvo ni imelo nič skupnega z njegovim domnevno neobčutljivim ali celo nacionalistično zaničljivim odnosom do Nečehov v republiki, kakor poskušajo to trditi nekateri Masarykovi kritiki. Resnica je prav nekaj nasprotnega! Masaryk seje zelo dobro zavedal in to bolj od kateregakoli tedanjega politika, da je Češkoslovaška multinacionalna in multikulturna država in da bo njena prihodnost odvisna od tega, koliko jo bodo v veliki večini sprejele za svojo vse njene narodnosti, koliko jim bo ta država jamčila izpolnjevanje njihovih temeljnih človeških pravic.
Zavedal seje, da bo perspektivno za sam obstoj države najpomembnejše reševanje odnosov med Čehi in Nemci, in to tako zaradi svoje številčnosti (približno 22% vse prebivalcev republike) kot tudi zaradi sosedstva z Nemčijo in Avstrijo. Zato jc temu problemu posvečal stalno pozornost. Že 22. decembra leta 1918, dan po vrnitvi iz vojnega eksila domov, seje začel izčrpno ukvarjati s tem problemom. Tudi pri kritičnih pripombah, ki jih jc naslovil na Nemce zaradi njihovega tedanjega zavračanja ČSR kol njihove domovine, je izrazil povsem nedvoumno željo, da se z njimi "odkrito" in "čim prej" sporazume za sodelovanje pri izgradnji države. Prepričal jc Ncmcc, pa tudi vse manjšine v republiki, da bodo imeli v njej vse narodnostne in državljanske pravice.20 Nemci se za svoj narodnostni obstoj ne bi smeli bati in morali bi biti skupaj s preostalimi manjšinami polnopravni državljani države ter delovati za njeno izgradnjo in skupno upravo. Naloga nikakor ni bila lahka. Že zato ne, ker je to pomenilo za Ncmcc na Češkem in Moravskem pomiriti se z izgubo privilegijev, ki so jih v monarhiji kot pripadniki hegemonistično vladajočega naroda vedno imeli.
Politični predstavniki Ncmccv na obmejnih področjih češkega ozemlja so se še pred koncem vojne 21. oktobra 1918 sporazumeli z avstrijskimi Nemci na Dunaju za ustanovitev Deutschosterreich, Nemške Avstrije. Pri tem so se sklicevali na pravico do samoodločbe narodov. Del projektirane nove države naj bi postala tudi obmejna področja zgodovinske Češke in Moravske. V ta namen so na teh področjih še pred koncem oktobra proglasili nastanek štirih nemških samoupravnih tvorb, ki naj bi postale del Nemške Avstrije: Deutschbohmcn v Severni Češki, Sudetcnland na ozemlju Slezije in severne Moravske, Deutschsiidmiihren na jugu Moravske in Bčhmervvaldgau na jugozahodu Češke. Sprejeti ta prizadevanja bi pomenilo onemogočiti nastanek Češkoslovaške ter odreči pravico do samoodločbe Čehom in Slovakom in de facto ponuditi na zgodovinsko češkem ozemlju prostor napadalni in v vojni poraženi ideji panger-manizma.
Masaryk je poznal izhod iz nevarnega kriznega položaja. Že zdavnaj pred vojno se
19	MASARYK, T. G. Cesta demokracie III, Praha 1994, str. 229-231, 235-236, 240-243
20	MASARYK, T. G., Cesta demokracie I, Praha 1933, str. 20.
je popolnoma zavedal pozitivnih vrednot načela samoodločbe in jc kot politik tudi že takrat izhajal iz n jih. Seveda pa je tudi dobro vedel, da lahko radikalni skrajneži pravico do samoodločbe tudi zlorabijo; v primeru velikih narodov kot uveljavljanje protide-mokratskih, hegemonističnih ciljcv; v primeru malih narodov ali manjših narodov, ki so živeli v multinacionalnih državah, pa kot uveljavljanje tudi ultraradikalnih separatističnih ciljev. Perspektivno demokratično izhodišče iz krizne situacije, ki jo je povzročala konfrontacija različnih nacionalizmov, jc lahko ponudilo zainteresiranim stranem samo politiko, ki je bila načelno antihegemonistična in hkrati tudi antisepara-tistična. politiko kompromisov in voljo po dogovarjanju in plodnem mirnem sodelovanju. In tej politiki se je odločil kot demokrat slediti od prvih trenutkov vrnitve z vojne domov in jo trdno uveljavljati.
Od vseh mogočih dokazov te Masarykovc usmeritve naj tu navedem le nekaj stavkov iz njegovega novoletnega govora 1. januarja 1922 dclcgaciji predsedništva Narodne skupščine. "Želim, da bi imela vlada v vseh vprašanjih in še posebej o narodnostnih vprašanjih jasen in določen program ter da bi v skladu z njim tudi pozitivno ukrepala ... Naša država, naša republika, njeno ohranjanje in izpopolnitev zahtevajo politični program, ki mora biti uravnotežen z državljansko vednostjo o lastni in evropski zgodovini, z natančno presojo o vseh odnosih, ki sta jih dala zgodovina in narava. ... naše notranje politike nc morejo in tudi ne smejo narekovati začasni in podrejeni oziri na osebe, stranke in mesta. Vprašanje naše republike je svetovno vprašanje. Evropa in človeštvo sta se zavoljo vojne in mirovne ureditve znašla na stopnji, na kateri je nacionalni šovinizem premagan. Šovinizem je povsod neumnost, ne samo pri malih ampak tudi pri velikih narodih. Šovinizem je zaradi svoje slepote in malenkostne oholosti povsod postal grob svobode in samostojnosti."21
Z duhom navedenega govora je bila prepojena tudi Masarykova dnevna politična praksa pri reševanju zapletenih narodnostnih problemov v državi. Za svoj program je hitro dobil podporo tudi pri nekaterih političnih strankah, tako čeških kot nemških. Pomembno je bilo, da ga je izmed čeških politikov načelno podpiral in z njim plodno sodeloval Antonfn Švehla, ki je bil do leta 1929 predsednik vlade in vodja agrarne stranke, najmočnejše politične stranke v medvojni Češkoslovaški. Med Nemci sta bila njegova glavna partnerja Franz Krepek in Franz Spina za člane agrarne stranke, Mayer-Harting za krščanske socialistc in Ludwig Czech za socialne demokrate. Ob plodnem sodelovanju se je posrečilo v sedmih letih obstoja Češkoslovaške izrazito spremeniti skrajno neugodno neposredno povojno stanje odnosov med Čehi in Slovaki na eni in Nemci na drugi strani. V parlamentarnih volitvah novembra 1925 je oddalo približno 70% nemških volivcev svoje glasove trem nemškim političnim strankam (agrarni stranki, socialnim demokratom in krščanskim socialistom), ki so bile pripravljene podpirati demokratično usmerjeno politiko češkoslovaške države (od tod "aktivistične" stranke). Nemški volivci so v volitvah oddali v celoti 24% vseh glasov, ki so bili oddani na ozemlju republike. V tristočlanskem parlamentu so imeli 71 mest; od tega so imeli predstavniki aktivističnih strank 54 mest. Podobno, z nebistvenimi odmiki, so sc končale tudi volitve štiri leta pozneje, leta 1929.
V menjajočih se češkoslovaških vladah so imeli Nemci od leta 1926 stalno dva ministra. Ob tem je Masaryk že leta 1925 v razgovoru z nemškim zgodovinarjem Helmholtom, ki ga je objavil nemški in češkoslovaški tisk, izjavil, da bi Nemci lahko imeli v sedemčlanski vladi tri ali štiri ministre, kolikor bodo njihovi poslanci v parlamentu priznali obstoječo državo in bodo s tem postali državotvorna vladna stranka. Ko ga jc po tem del češkega nacionalnega tiska za ta govor kritiziral in pozival, naj ga
21 MASARYK, T. G , Cesta dcniokracic II, str. 218.
javno dcmantira, jc Masaryk kritiko zavrnil in vztrajal na svojem stališču. V dnevnem tisku je ponovil, da to, kar je priznal Nemccm, ni nič drugega kot to, na kar ima v demokratični državi glede na rezultate volitev pravico vsaka politična stranka, ki jc pripravljena izpolnjevati vladni program. Poskuse, odrekali to pravico Ncmccm, je označil kot šovinizem, nelojalnost in politični analfabetizem.22
Kakorkoli jc že pomembna sprememba, do katere je prišlo v stališču Nemcev do češkoslovaške države v letih 1918 -1925, in kakorkoli je je že bil Masaryk vesel (to je bila zanj "čudovita in lepa stvar!" jc napisal v pismu Švchli 13. oktobra 1926),23 pa je kot realist ni precenjeval. V govoru predstavnikom parlamenta in vlade jo je označil le kot "prvi korak" in "dober pogoj" za šele zaželeno zbliževanje narodov in narodnosti v republiki.24
V Svetovni revoluciji je Masaryk napisal, da v demokraciji, ki jc vlada vseh nad vsemi, ne gre za oblast, ampak za upravo in samoupravo, za harmonizacijo vseh državotvornih moči v državi.25 V bistvu si je zamislil tako demokracijo žc pred vojno, ko se je zaman prizadeval za politične reforme v okviru habsburške monarhije. To, v čemer tedaj ni uspel, se mu je posrečilo v dvajsetih letih kot poglavarju nove češkoslovaške države. Predvsem zaradi njegovega truda se je začel na Češkoslovaškem oblikovati eden izmed pomembnih modelov političnega vedenja, ki je bil sposoben polagoma demokratično obvladati ne samo najrazličnejše socialnc probleme tedanje dobe, ampak tudi žgoče probleme v odnosih med narodi. Mislim, da sodi to dejstvo, ki ga je preverila zgodovina, med najbolj dragoccnc v ccloti Masarykovc dediščine.
Usoda poti, na katero je stopila Češkoslovaška takoj po končani svetovni vojni, jc bila seveda bistveno odvisna od razvoja odnosov med narodi in državami v evropskem in svetovnem merilu. Masaryk se jc tega dobro zavedal. To jc dostikrat dokazal v obeh knjigah Nova Evropa in Svetovna revolucija. Danes je npr. zanimivo brati, kakšen pomen je pripisoval prav francosko nemškim odnosom. Ocenil jih jc kot "bolne".26 S skrbjo se je izrekel za njihovo ozdravljenje, in da se torej morajo Francozi in Ncmci partnersko v miru dogovorili. V sporazumevanju med obema stranema je videl velik up za Evropo in seveda tudi za Češkoslovaško. Sam jc bil pripravljen k sporazumu "rade volje prispevati po meri svojih moči"27 In ni ostalo samo pri besedah. Češkoslovaška zunanja politika je delovala v duhu Masarykovih namer. Zunanji minister Bencš je bil v tej smeri Masarykov zanesljiv in deloven partner.
Če jc bila obetavna češkoslovaška demokracija kot država na predvečer druge svetovne vojne razbita, jc gotovo na mestu vprašanje o vzrokih njenega poloma. Ti so bili notranji in zunanji. Tudi Češkoslovaška je imela vedno svoje nacionalno šovinistične, hegemonistične in separatistične ali siccr destruktivno usmerjene sile. Tc pa v času Masarykovega življenja niso imele možnosti, da bi sc uveljavile; dokler jc namreč trajal up, da se bodo v razvoju Evrope, predvsem pri njenih velesilah, po svetovni vojni uveljavile sile demokracije. To pa se ni zgodilo. Najprej je klonila pred napadalnim fašizmom v Nemčiji, v državi, ki jc izgubila vojno, demokracija Weimarske republike. Seveda pa tudi vojni zmagovalki, demokratična Francija in Velika Britanija nista prenesli svoje zmage. Nista se znali, dokler je še bil čas, učinkovito postaviti po robu nevarnosti, ki jo je za Evropo pomenila Nemčija, ko je jo obvladal Hitler. Predsednika vlad obeh demokracij sta se celo povezala s Hitlerjem in Mussolinijem, da bi kot
^ MASARYK, T. G., Cesla demokracie III, sir. IIX.
Prav tam, str. 16X.
Prav tam, str. 166.
2(. MASARYK, T. G.. Svetova revoluce, str. 533.
27 Prav tam, str. 514.
Prav tam.
predstavniki štirih evropskih velesil prisilili mlado, še krhko a obetavno demokracijo sredi Evrope, da seje podredila volji fašističnega napadalca.
Masaryku jc bilo češko vprašanje vedno svetovno vprašanje. V predgovoru k svoji knjigi, v kateri se je leta 1895 ukvarjal z vprašanji češkega političnega programa za sedanjost in prihodnost, je napisal, da je češko vprašanje vprašan je usode človečanstva. Zvest svoji filozofsko zasnovani usmeritvi demokrata humanista je postal po koncu vojne glavni porok izgradnje moderne, odprte, svetovno usmerjene demokracije. Da je tako delal in tudi mogel uspešno delati le na ozemlju po obsegu in številu prebivalstva male Češkoslovaške, da je namreč bilo tudi merilo pozitivnega vpliva njegovega pojmovanja demokracije na preostali svet omejeno, so usodno omogočile močnejše sile zgodovine. Tc so navsezadnje tudi vnaprej določile usodo, ki jc čakala gradnjo demokracije po dvajsetih letih. Tisti, ki trdijo, da jc prvotni vzrok češkoslovaške tragedije po usodnem Miinchnu leta 1938 mogoče najti pri Masaryku, se motijo.
Masaryk seveda ni bil odrešenik. Ni odreševal grehov svojih sodobnikov, kaj šele generacij, ki jc prihajala za njim. Ni delal in tudi ni hotel delati čudežnih receptov za bolezni sveta svoje dobe. To mu je bilo bistveno tuje. To, za kar si je predvsem in trajno prizadeval, je bilo človekovo življenje v pogojih miru. v svobodi in v ustvarjalnem delu. Pri tem mu je šlo za izobraženega človeka, ki je pri svojem ravnanju glede na zunanji svet odgovoren, in ki ljubi svoje bližnje kot samega sebe. Proti mesianizmu in nadčloveku vseh vrst, nacionalno, rasno, razredno ali drugače motiviranemu, se jc vedno obračal z vso silo svojega znanstveno utemeljenega in od mladih let globoko etično zasnovanega duha. Vedel je. da so omenjeni in temu podobni miselni tokovi, usmerjeni proti človekovi svobodi. Bil je z vsem svojim duhom demokrat. Če jc moralo človeštvo v dvajsetem stoletju preživeti pekel dveh svetovnih vojn in v mnogih državah sveta živeti v pogojih različnih diktatur, ki so jim vladali ljudje majhnega duha, obsedeni z mesianističnim totalitarizmom, pa to vse bistvo Masarykovega kritičnega zaznavanja sveta in njegovega dejavnega humanizma nikakor ne znižuje, prej nasprotno.
Bistvo Masarykove dediščine, dediščine filozofa, politika in državnika, je sposobno nagovoriti pozitivno inspiralivno tudi pomembne krize sveta naših dni.
Prevedel F. J.
MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK
ANTHROPOS 1995/5-6
Zakaj se v Franciji po letu 1948 ni govorilo o
Masaryku?*
EVZEN VACLAV FAUCHER, FRANCIJA**
Najprej naj razjasnim nekaj glede svojih namenov. Še zdaleč mi ne pride na misel, da hi pljuval v svoj krožnik; ne gre mi toliko za francoske razmere kot take, temveč predvsem za slabost duha na splošno ter za podkupljivost intelektualcev na splošno, v bistvu pa za polarnost kot prvi pogoj za varnost na eni strani ter za neskladnost masarikizma z zahodnim pojmovanjem demokracije na drugi strani. In zdaj k dejstvom.
Strogo gledano je bil izbor leta 1948 napačna odločitev za prelomnico, kajti (citiram iz aktov z zasedanja T G M kot Evropejec in humani.it'): "Marca 1950 je bila zadnja velika priložnost, da smo se na Masaryka spomnili kot simbola demokracije, ki seje preobrazila v ljudsko demokracijo. (...) Potem je bilo okoli njega vse tiho, vsaj za francosko javnost, vse dokler ni bilo od leta 1968 dalje tudi v Češkoslovaški ime in delo prvega predsednika Češkoslovaške republike znova dovoljeno." Pokaže pa se naslednje: v obeh okoliščinah, tako leta 1950 kot 1968, je bil Masaryk uporabljen kot inštrument določenega interesa, ki pa ni veljal njemu, temveč problemom svetovne politike.
Tišina okoli Masaryka si zasluži, da jo podrobneje opišemo. Obvezo o molčečnosti so si naložili slavisti in zgodovinarji, torej tisti, katerih poklicna etika bi pravzaprav zahtevala, da razpravljajo o TGM. To se je zgodilo na precej grob način, ko jc 30. oktobra 1949 statutarni generalni skupščini združenja France-Tchecoslovaquie, v katero so se infiltrirali komunisti, uspelo izbrati takšno predsedstvo, ki je bilo poklicano zato, da slepo in vdano podpira takratno vlado v Pragi. Upoštevajte, prosim, datum: 30. oktober 1949. 28. januarja istega leta, torej devet mesecev prej, jc bil predsedujoči Alliance Franijaise 2 v Češkoslovaški republiki, general Heliodor Pika, obsojen na smrt. Tri tedne kasneje jc glede tega protestiral general Faucher, nekdanji šef francoske vojaške misije v Pragi 3, takrat pa predsednik združenja France-Tchecoslovaquie, in sicer s pismom Klementu Gottwaldu, v katerem jc napisal, da je eden izmed aktov, ki so bremenili Piko, tj. poročilo, ki naj bi ga general Faucher poslal francoskemu obrambnemu ministru, popolnoma izmišljen in to naj bi bile okoliščine, ki naj bi popolnoma spodkopale verodostojnost celotne obtožnice.4 General Pika jc bil usmrčen junija istega leta. Če imamo pred očmi te okoliščine, sc lahko čudimo, da do razcepa znotraj zdru-
Universitč de Nancy 2..
**
© Pri avtorju in za nemško verzijo pri Masarykovem inštitutu v Pragi, z.a slovensko verzijo pri reviji knthropos (Ljubljana).
' Thomas Garrigue Masaryk Europčen et humaniste. Sous la direction de Vladimir Peska et Antione Marfes = Etudes et Documentation Internationales, 29 rue Descartes 75(X)5 Paris - Institute d'Etudes Slaves, 9 rue Michclet 75006 Paris, 1991; str. 260.
2	Neprofitno društvo za pospeševanje francoske kulture v tujini.
3	Churchill gaje v svojih spominih zelo hvalil zaradi njegovega protesta proti mtlnchcnskcmu sporazumu, protest, ki mu je prinesel grajo francoskega generalnega štaba.
4	Karel Kaplan, Procčs politiques a Prague = 1952 La memoire du sičele 19X0, Bruxellcs, Editions Complexe, str. 77.
ženja France-Tchccoslovaquie ni prišlo že prej. Kakorkoli že, komunisti, ki so v združenju postali večinski, so generala Fauchcrja tolerirali kot predsednika in hi ga še naprej, če bi sc sam poenotil z drugimi, česar pa ni storil. Manjšina je izstopila iz združenja in ustanovila Društvo za francosko-češkoslovaško prijateljstvo, ki mu zdaj predsedujem sam in ki sc jc že od samega začetka imelo za nekakšno ustanovo, ki skrbi za Masarykovo dediščino. Zelo poučno jc, čc si pogledamo seznam listih, ki tega koraka niso storili, čeprav bi jih moralo k temu prisiliti njihovo temeljno prepričanje. Naj omenim Pckarjevega učenca profesorja doktorja Victorja Tapieja, skrajnega konservativca, pa slavista Andreja Mazona, ki kljub vsemu ni bil ne komunist nc uporaben idiot. Poklicna bohemistika jc ostala novo ustanovljenemu društvu nekaj tujega. V skladu s tem pa sc je boječe branilo pred tem. da bi o Masaryku javno zavzeli stališče. Edino mesto, na katerem se je v teh svinčenih letih objavljalo o Masaryku, je bil vestnik Društva za francosko-češkoslovaško prijateljstvo. Šele leta 1968, ko jc Masaryk v Pragi spet postal dovoljena tema za pogovor, jc imel ob 50. obletnici Češkoslovaške republike profesor doktor Victor Tapie predavanje na Inštitutu za slovanske študije (Institut d'etudes slaves) v Parizu, kjer jc do TGM pokazal pozitivno naravnanost. Ta prispevek je bil 23 let zakopan v arhivu tega inštituta in je bil natisnjen šele kot dodatek na začetku omenjenega zasedanja. V tem istem predavanju sc Tapie sklicuje na to, da jc na Ecolc Normalc Supčricurc, elitni šoli v Parizu, o Masaryku predaval leta 1948 in 1951. Žc mogoče, a tega ne more nihče dokazati, kajti ta predavanja niso bila nikoli objavljena, okoliščine, ki pridobijo na sporočilnosti, čc pomislimo, kako vneto si visokošolski profesor prizadeva, da bi seznam svojih objavljenih del povečal za en naslov. Edini slavist, ki se je kasneje priključil k društvu, ki je bilo zvesto Masaryku, me je skušal prepričati, da ga razrešim, z argumentom, da je pravzaprav on sam samo še truplo, ki le navidezno živi. Pri tem pa ni bil prikrit komunist, temveč veliko bolj žrtev čistk, ki jih je Pelikan zaukazal na univerzi Karls-Universitiit. Domnevati moram, da jc ravnal po ukazu francoske uprave. Dvajset let kasneje se je taisti uspešno zoperstavil nekemu predlogu za razpustitev, ki je temeljil na žametni revoluciji v Pragi.
Spodbuda k preobratu je prišla iz tujine. Leta 1980 je pariški oddelek za slavistiko predramila Ukrajinska svobodna univerza v izgnanstvu v Miinchnu. Slednja se je odkrito opredelila za svobodni svet in ni videla razloga, zakaj nc bi smela jasno pokazati, da po tem, ko je bila ustanovljena leta 1921, brez Masarykove dejavne pomoči nikoli nc bi mogla preživeti. Že leta 1972 ji je uspelo, da jc za sodelovanje pri podobnem načrtu pridobila univerzo v Stuttgartu. Tako je nastala zamisel o mednarodnem kolokviju o Masaryku, ki sta ga skupaj organizirala pariški Inštitut za slovanske študije in Ukrajinska svobodna univerza v izgnanstvu. Zasedanje se je dejansko zgodilo leta 1980 v Parizu. Antioncs Mares, soizdajatelj dokumenta z obžalovanjem poudarja, da ni imelo takšnega odmeva, kakršnega si je zaslužilo. Dejansko sc pariški rektor5 (v francoskcm upravnem sistemu predstavnik ministrstva za kulturo v določeni regiji) ni udeležil slavnostne otvoritve na Sorboni in se zadovoljil z manj kompromitirajočo vlogo zaščitnika. Celo vodja Inštituta za slovanske študije, torej eden izmed obeh organizatorjev prireditve, je moral le-to postaviti v nasprotje z njeno predhodnico leta 1936. Takrat so bili navzoči šef države, ministrski predsednik in predsednik druge ljudske zbornice. Čast je pripadla tistemu, ki jc "najzvesteje služil demokratični svobodi". Še dodatno pa jc pomenljivo dejstvo, da so dokumenti izšli šele 11 let po zasedanju, torej leta 1991. Gotovo se ne motimo pri domnevi, da ti sploh ne bi izšli, če
Prof. dr. Pierre Tahaloni, ekonomist; pred šestimi meseci je bil i/.voljen v akademijo za moralne in politične vede (Academie des Sciences morales et politiques). V tem sta si z Vaclavom Havlom kolega. Častni meč mu je bil podeljen IS. januarja 1996.
se socialistični tabor ne bi zrušil in če sc Vaclav Havcl, takrat v prednostnem položaju, ne bi skliccval na Masarykovo dediščino. Poleg tega jc bilo tudi razpečevanje knjige ovirano. Več avtorjev, tako v Franciji kot v tujini, nikoli niso dobili avtorskega izvoda; nekateri so za objavo svojih prispevkov zvedeli šele od mene.6
Toliko o dejstvih. In zdaj k njihovemu pojasnjevanju. Možne vzroke bom navajal po sistematičnem načelu "od splošnega do Masarykovo spccifičncga".
Prav gotovo ste opazili, da so molčanje organizirali tisti, ki so bili zaradi svojih poklicev odgovorni za češkoslovaško zgodovino in kulturo. Jc pa izkustveno dejstvo, da vsak, čigar poklicni pouk. raziskovanje ali publicistika veljajo avtoritarno vodeni državi, podleže predpisani uporabi izrazov, ki jo od njega pričakuje tisti režim. Kajti, če postane pri oblastnikih v gostujoči državi nepriljubljen, ne dobi več vstopnega vizuma in zmimra svojo lastno poklicno bazo. "Če islamisti kritizirajo islam, tvegajo, da ne bodo več smeli potovati v islamske države, kajti tam se vsaka kritika islama jemlje kot bogokletna, to pa bi pomenilo izgubiti stik s predmetom raziskovanja in se kratko malo odpovedati sebi kot znanstveniku."7 Zaradi teh razlogov ne gre na besedo zaupati nobenemu poklicnemu islamistu. Odkar so sc glede Vietnama razvezah jeziki, nekateri novinarji, ki so poročali o komunističnem Vietnamu in o Kambodži Rdečih Kmcrov, priznavajo, pravi Jean Lacoutrc, da so popolnoma zavestno lagali, deloma iz ideoloških načel deloma pa tudi iz sklicevanja na reklo "čigar kruh jem, tega pesem pojem". Od tistega trenutka, ko je ime Masaryk na Češkoslovaškem postalo prepovedana tema, se o Masaryku v francoski poklicni bohemistiki ni smelo več govoriti.
Organizaciji jc treba šteti v dobro, da so se zahodni režimi zaskrbljeno zavzemali za stabilizacijo zahodno-vzhodnih razmerij moči in za to, da se nc stori noben korak, ki bi moskovske upravitelje v vzhodni in srednji Evropi spravil v zadrego. V okviru svoje vzhodne politike je skušal Willy Brandt utišati Radio Svobodna Evropax; šele na nujno prošnjo Richarda Nixona se jc odrekel teh namenov. Naprave za zaščito meje na nemško-nemški meji so bile izboljšane z javnim denarjem ZRN brez vedenja parlamenta, kar pomeni, da so zahodnonemškt davkoplačevalci prispevali k temu, da jc železna zavesa postala neprepustna.9 Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) jc ignorirala demokratična svobodnjaška gibanja v socialističnih državah in vlade dežel v ZRN, ki so bile v rokah SPD, so Uradu za registracijo kršitev človekovih pravic v Salzgittru ukinile podporo.10 Ta dejstva pa niso značilna le za SPD, kajti tudi Helmut Kohl jc Ericha Honeckerja sprejel kot čisto normalnega državnika, razvedelo pa se jc tudi o privilegiranih odnosih Franza-Josefa StrauBa in šefa tajne policije Schalck-Golodkowskega, ki se mora zdaj zagovarjali pred nemškim sodiščem.11 Roman Hcrzog jc tako lahko v okviru predvolilne kampanje leta 1994, v času ko še ni bil nemški
1 Ki) jc leta 19X6 pri založbi Librairic Academique Perrin izšla knjiga Bernarda Michela La memoirc dc
Prague. Liberie ct conscience nationale dans I'histoire tchcque el slovaquc (322 strani), nismo mogli
verjeli lastnim očem. Ime T.G. Masaryka sc v njej pojavlja na 29 straneh. Da jc lahko francoski
bohemist tako tankočutno, spoštljivo in strokovno podkovano obravnaval Masaryka, jc žc mejilo na
čudež ali pa dopuščalo sum, da je na delu sanx(uničevalni nagon (dejansko jc temu prvencu sledila
knjiga o Sacherju Masochu). Časi so dozoreli.
7 Jcan-Claudc Barreau, De 1'i.slam cn generale ct du mondc moderne en particulier = zbirka Pamphlet, 1991, Paris, Le Pre aux Clercs, str. 16.
u
Le monde, X. september 1995, sir. 12, 4. stolpec. y Der Spiegel 17/1993, str. 62: "Devize za mejo z NDR. Kako se je socialno-liberalna koalicija naskrivaj pogovarjala s SED." (SED = Sozialistische Einheitspartci Deulschlands - Enotna socialistična stranka Nemčije, op. prev.).
Martin Kricle: "Zdaj je treba držali narazen, kar nc spada skupaj." Frankfurter Allgcmcinc Zcitung, 13. januar 1990, sir. 6, 6. stolpec. 1 ' Ta odnos jc WDR spodbudil k temu, da je posnel film Dickc Frcunde (Debela prijatelja), ki mu grozi začasna odredba Maxa Straulta. O tem Der Spiegel, 45/1995, str, 266.
predsednik, domneval takole: "V arhivu vzhodnonemške tajne policije lahko vsaka nemška stranka najde dovolj gradiva, da lahko z njim uniči tekmeca."12 Ne čudi nas torej, da so se pobomiki državljanskih pravic v nekdanji NDR počutili dvakrat ogoljufane: najprej pred preobratom, ko jc Bonn takratnim oblastem v NDR ščitil hrbet, in pa zdaj, ko vlada v Bonnu ščiti neuradne sodelavce vzhodnonemške tajne službe, šc posebej Manfreda Stolpeja, ministrskega predsednika dežele Brandenburg. Oba dogodka sta povezana. Navajam besede Barbcla Bohlcyja iz odprtega pisma nemškemu predsedniku Richardu von Weizsiickcrju na začetku leta 1993: "Priča smo namernemu, cclo zavzetemu molčanju zahodnonemških politikov o odnosih do odgovornih nekdanje NDR. (...) S tem ko zagovarjate Manfreda Stolpeja, opravičujete tudi lastno takratno politiko. (...) Notranjepolitični pritisk bi pred desetimi leti morda s sabo prinesel preobrat v vzhodnoevropskih državah, ali pa najmanj občutek ljudi o lastni vrednosti ter s tem povečal moč njihovega uveljavljanja. Vendar skupni politični cilj vzhoda in zahoda je bil v tem, da se odnosi stabilizirajo, v kolikor so se lahko določene težave pometle pod preprogo. Če nc bi že zdavnaj postalo jasno, kako uničeni so ljudje, okolje gospodarstvo in kultura."13
Pri francoski politiki se pomagaštvo nc pojavlja na tako jasen način, kar je geopatsko pogojeno dejstvo. Francoski predsednik države sc je še ob koncu leta 1989 vneto trudil prepričati Gorbačova, naj se ne odpove NDR. Navesti pa želim še en malo manj znan dogodek, ki neposredno zadeva francosko-češkoslovaškc odnose. Leta 1978 je želelo Društvo za francosko-češkoslovaško prijateljstvo v pritličju Kulturnega centra Georges Pompidou v Parizu pripraviti razstavo o pop pevki Marti Kubisovi, ki je bila takrat pripadnica Charte 77. Prostori so zelo ugodno razporejeni, dan za dnem pa si razstave ogleda približno 5000 obiskovalcev. Ko pa je direktor kulturnega centra izvedel, da med razstavljenimi oziroma poslušanju namenjenimi predmeti niso le slike in pesmi, temveč tudi manifest Charte 77, me jc postavil pred izbiro: ali sc odpovemo manifestu ali pa razstavi nasploh. Njegova utemeljitev je bila: manifest naj bi bil politična izjava in kulturni center mora ostati apolitičen. Moj nasprotni ugovor, da naj bi bila razstava, ki naj bi bila zaradi prireditve Kubisevc odpovedana, pravzaprav komunistično naravnana delavnica CGT, ga je sicer spravila v zadrego, vendar njegove odločitve ni spremenila. Neuspešno sem sc pritožil pri Jacquesu Chiracu, ki jc bil takrat pariški župan in za katerega sem upal, da me bo poslušal, ker jc nekaj čeških izgnancev iz našega društva delalo pri njem kot volilni pomočniki. Nazadnje sem se obrnil na lisk. Dnevnik Liberation je aferi posvetil polovico druge strani. Dan zatem mi je vodja Centra Pompidou dal vedeti, da smem manifest razstaviti. Kot sem izvedel leto kasneje, je bila ta odločitev sprejeta na ministrski ravni. Datum jc zelo pomemben. Predsednik države jc bil takrat Giscard d'Estaing, Francija pa ni imela nobene vlade ljudske fronte. S strani francoske bohemistike to torej ni bila osamljena akcija, čc jc glede Masaryka ravnala v skladu s praškimi prepovedmi: z vladnim lokom jc hodila z roko v roki, prav tako kot pariški rektor, ki se je dve leti kasneje prav gotovo v dogovoru s francoskim zunanjim mini-strstvom de-facto distanciral od kongresa o Masaryku.
Združene države so navidez kazale, da gredo po trši poti. Pa vendar: gradnjo zidu v Berlinu avgusta 1961 so nc lc dopustile, temveč tudi priklicalc. Navajam besede senatorja Fulbrighta, ki je na ameriški televiziji govoril 30. julija 1961, torej tri tedne pred
11
_ po Alainu Debovu, Le Monde, 15. 2. 1994, str. 4, 3. stolpec.
13 Der Spiegel, 12/1993, 22. .3. 1993, str. 26-27. Goethejev inštitut je v kapilalističnih državah organiziral zasedanja o vsakdanu v NDR. Glavni ton teh zasedanj je bil: to so ljudje, kot mi; spijo, kot mi, dihajo, kol mi, zajtrkujejo, kol mi itd. Skratka: vzhodno-zahodne razlike so bile le pol tako siabe. Smisel stvari ni bil zabrisati polarnost, temveč zmanjšati agresivnost, kolikor bolj se je socialistični blok vse bolj zapletal v težave.
gradnjo zidu: "Resnica jc, in iz tega izhajam, da lahko Rusi tako ali tako kadar koli zaprejo mejo. Menim, da se tukaj nc odpovedujemo veliki stvari, (...) kajti če bi želeli mejo zapreti, lahko to storijo žc naslednji teden, in sicer ne da bi to predstavl jalo kršitev pogodbe. Nc razumem, zakaj vzhodni Nemci niso žc zdavnaj zaprli svoje meje, saj menim. da imajo do tega vso pravico."14 Ta navedek bi Honcckerjcvi odvetniki prav gotovo privlekli na piano, če bi sodna obravnava proti njemu tekla še naprej. Verjetno so Honeckerja poslali v Čile prav zato, da bi sc izognili takim neprijetnostim.
Moja razlaga: organizirano molčanje o Masaryku1'' je deloma majhen sestavni del znotraj obširne strategije za ohranjanje polarnosti med vzhodom in zahodom.16 Takšna strategija je sprejemljiva le na podlagi antropološkega17 izreka, po katerem sc človek lahko orientira le znotraj polarno strukturiranega sveta. S katoliškim monizmom je konec. Verodostojna polarnost je prvi pogoj za občutek varnosti.lx
Med drugim so za molk okoli Masaryka značilni vzroki, ki so specifični zanj. Da Masaryk ni kaj dosti maral francoskega načina življenja, je splošno znano. Nasprotno pa v očeh francoskih diplomatov in francoskega zunanjega ministrstva ključna oseba v Pragi ni bil Masaryk, temveč Bcneš, in to že leta 1918 in brez prekinitve do konca republike.19 Francoska mnenja o Masaryku v tem času konjunkturnega viška so pri vsej pozitivnosti opazna predvsem zaradi svoje plitkosti. Edini Francoz, ki se jc resno ukvarjal z Masarykovim svetovnim nazorom in njegovimi senčnimi stranmi, je bil filozof profesor Danici Esscrticr, ki pa ni našel nobenega odmeva. Francoska razsvetljenska javnost jc okoli Masaryka hodila kot mačka okoli vrele kaše. Opredelitev za Masaryka je bila vedno le deklarativne narave, morda celo življenjska laž, ki bi ji Masaryk sam morda dajal podporo. V Svetovni revoluciji začara Masaryk domnevno tako za zahod kot tudi zase obvezujoč pojem demokracije, čigar časovno pogojena smotrnost nas nc more preslepiti glede njegove nedoločenosti. Zakaj ni bilo na primer Češko vprašanje prevedeno niti v francoščino niti v nemščino (v angleščino le deloma šele leta 197 4 20)? Zahod ni smel vedeti ničesar o Masarykovi kritiki liberalizma21. Vendar pa je ta opazna za vsakega, ki jc pozorno prebral nemško disertacijo o samomoru, Svetovno revolucijo, Čapkove Pogovore z Masarykom22. V zadnjem delu Masaryk zase celo zahteva oznako teokrata, kar je nekakšen preobrat v terminologiji, če pomislimo na negativno konotacijo besede teokracija v Svetovni revoluciji, ki pa je le-ta v
14	Der Spiegel, 52/1993, str. 54(26. 12. 1993).
15	Delovanje in uspešnost Collegiuma Carolinuma v Miinchnu pod vodstvom profesorja Ferdinanda Seibta se lahko pojasni s sprejetjem ljudskoi/obrazevalnega naročila, naravnanega na sudetske Nemce, ki so sc naselili na Bavarskem in ki naj bi jih stabiliziralo. Drugače sicer ne gre razumeti izdatne podpore države, ki pripada tej raziskovalni instituciji. Pomembna jc tudi korektnost odnosov Collegiuma Carolinuma do uradnih ustanov v Pragi pred žametno revolucijo.
16	Nekaj islamskih fanatikov v Afganistanu je tc načrte prekrižalo. Vendar jc dolgo trajalo, da so sc Američani (morda v dogovoru s KGB ali GRU'.') opremili s lako imenovanimi stingersi. raketami zemlja-zrak, ki jih za uničenje helikopterjev uporablja preprosti človek. Kolikokrat smo lahko brali: "Upor v Afganistanu sc približuje koncu."
Da bi bila ta antropologija sprejemljiva, bi bilo potrebno še eno predavanje.
Za to, da je bil leta 1936 Masaryk razpihovan kol simbol demokracije v srednji Evropi, ki ji grozi nacizem, najdemo vzrok v tem, da so zahodni režimi dojeli tisto, kar jc bilo na Hitlerjevi Nemčiji nestabilno, dinamično. S tem duhom nemira, stalne revolucije ni mogla zgoditi polarnost, ki bi prinesla občulka varnosti. Vojna je bila neizogibna. Kako pomirjujoči so v primerjavi s leni starci v Krcml ju!
19 Anloine Maris, 'Masaryk vu par les Fran^ais'. Thomas Masaryk. F.uropeen el humaniste op.cit. str. 242.
2" v: The Meaning of Czech history, za založbo Rene Wellck, založba The University and North Carolina Press.
21	s katero nastopa kot prednik komunitarizma
22	Omenil sem le tista dela, do kalerih so imeli zahodni bralci dostop, ne da bi jim bilo treba premostiti jezikovne pregrade.
osnovnem pomenu nima. O tem drugem pomenu francoska elila iz več razlogov ni razpravljala.
Zahodna in predvsem francoska demokracija je vrednostno nevtralna, saj se ima za metodiko iskanja kompromisnih rešitev med različnimi interesi, ki se prav zaradi tega smejo in morajo svobodno artikulirali. Če si dovoli etično izjavo, potem jc slednja zlagana. Za našo temo je še posebej zanimiv nazoren primer spreminjanje zahodnega dialoga o češkoslovaški državi med letoma 1918 in 1938. Na začetku je šlo za to, da bi človeškim pravicam in pravicam narodov v srednji Evropi pomagali k uveljavitvi. ČSSR naj bi v nazadnjaškem vzhodu predstavljala zadnji dosežek idealnih predstav, ki so nastale leta 1789. Dvajset let kasneje je bila brez pomisleka vržena v žrelo nacistom.23 To je bila dejansko kompromisna rešitev, pa čeprav zelo začasna. Masa-rykova demokracija pa jc bila v nasprotju s tem etična naloga, ki ji jc naložen nekakšen Mojzesov lik. Tukaj ni pomembno svobodno oblikovanje interesov, temveč vpliv Mojzesovega lika in njegove všečnosti bogu. Prava politika svojo cclotno dinamiko uravnava iz višje odgovornosti24, kar pomeni iz odgovornosti pred transcendenco.25
Francoska republika pa se je popolnoma nasprotno postavila proti božji milosti in vse do druge svetovne vojne menila, da so verni ljudje ne glede na svoje prepričanje njeni srčni sovražniki. Duhovnik Cadier pripoveduje, da je samo zaradi tega v dvajsetih letih pristopil k socialistični stranki in cclo kandidiral za ljudski parlament, ker je hote! republikanec prepričati o tem, da veren človek ni nujno tudi monarhist in da bi republika dobro ravnala, čc njegovih ovčic, namreč evangeličanov, ne bi več diskriminirala.26 Iz enakega razloga sc danes francoski škofje verbalno izdajajo za dosti bliže levici kot to dejansko so.
Masarykova kritika individualističnega hedonizma ga je vsekakor naredila uporabnega kot prednika idealne ljudske demokracije. Dekan teološke fakultete Josef Hro-madka, zvesti sopotnik češkoslovaške komunistične stranke, ki je celo pozitivno ocenil intervencijo Rdeče armade na Madžarskem leta 1956, je bil Masarykov učenec in bilo bi mu lažje, če bi svojo angažiranost v korist komunistične stranke izpeljal iz Masarykovega Češkega vprašanja. Tega pa ni storil, ker je takrat smel veljati le tovariš Popov. Velikoruska ošabnost ne bi dovolila, da bi se dala potuha nacionalizmu, ki so ga diskriminirali kot malomeščanskega (beri: neruskega).
Nepozabna je bila zasluga Eve Schmidt Hartmann, da je Masarykovc politične misli in kot idealno razumljeno ljudsko demokracijo povezala že leta 198227. Zelo jc verjetno, da so francoski bohemisti sprevideli to povezavo in v tent našli še četrti razlog za molk okoli Masaryka. Kajti pri vsej volji, da bi prišli naproti francoski pomirjevalni politiki in ustrezali oblastem, se je naš individualistični hedonizem upiral misli na
23	Še en primer: premisleki, ki so upravičili prepričljivo akcijo Puščavski vihar v Iraku, so v Bosni izgubili vsakršno doka/no moč. Značilno /.a Francijo: hladnokrvnost, s katero tolerira ogromno število nezaposlenih. Nobenih težav za zahodno demokracijo; svojega interesa za zaposlitev ne artikulira. Stranke nezaposlenih namreč ni.
24	Namenoma uporabljam terminologijo V. Havla, da bi navedel naslednjo anekdoto, ki pikantno dokumentira konflikt med Masarykom in liberalizmom. Eno leto pred preobratom je grofica Marion Donholi kot urednica hamburškega liberalnega tednika Die Zeit zavrnila besedilo, ki gaje poslal Vaclav Havel, in sicer z utemeljitvijo, da besedilu manjka substance. Nekaj mesecev po preobratu jc Die Zeit prosil Vdelava Havla za prispevek, vendar neuspešno.
■ Na kriliko Vaclava Havla o informiranosti glede njegovega sprejema na pariški Akademiji za moralne in politične vede (Acadčmie des Sciences morales ct politiques) je francoska javnost odgovorila z vztrajnim molčanjem.
26 O tej tematiki govori Andre Tardieu v delu Im revolution a refuire (I: 1936; II: 1937).
"T. G Masaryk in ljudska demokraci ja". Hohemia Zeit.ichrifl fiir Geschichte umI Kultur der bolimi.ichen Lander (Češki časopis za zgodovino in kulturo čeških dežel) Mtinchcn Oldenbourg 19X2 (23. z.vezek)/2, str. 370-3X7.
vzpostavitev ljudske demokracije v Franciji. Zatorej ni prišlo v poštev, da hi Masaryka predstavili kot prvega horca za nekakšno idealno ČSSR, kar hi bilo siccr čisto možno, kot nam je pokazala Eva Schmidt Hartmann.2K
Nedemokratična v zahodnem smislu in zato tudi za francoskega raziskovalca nesprejemljiva je končno tudi Masarykova zahteva po znanstveni podkrepitvi političnega programa. Lc strokovnjaki (čeprav nc prav vsi) lahko ustvarjajo politiko. Tudi tukaj se TGM sreča z marksizmom in njegovo znanstveno verodostojnostjo, v enaki meri pa zabrede tudi v konflikt z zahodnim afektom proti tchnokraciji. Po zahodnem razumevanju demokracije ima namreč načeloma vsak pravico voditi državo.
Mogoče bi bilo za silo možno prekiniti molk in nasprotja tako ostro osvetliti, kot sem to storil zdaj. Na žalost se je zahodna bohemistika za trideset let, od leta 1918 do 1948, opredelila z geslom "Masaryk jc naš", kar je bila pobožna samoprevara, pogojena z izolacijsko strategijo. Preklic bi bil preveč sramoten. Šele menjava generacij lahko sprosti jezike. Članek Eve Schmidt Hartmann leta 1982 je lahko nastal le v nemškem kulturnem prostoru.
Razprava
Zelo sem hvaležen Mauriccu Godeju za njegove prispevke k razpravi, v katere sc rade volje spuščam.
1.	Kako sc lahko prepreči, da se v svobodnjaškem sistemu soglasno potlači res-
nica?
Kdor tukaj ponuja reccpt za patent, je slepar. Vedno prihaja v poštev en preventivni ukrep: skrb za laike. Vsaka veda bi si morala izbrati nekaj laikov za dvorne norčke. Laik ne postavlja na kocko nc svojega ugleda ne svoje poklicnc baze, če prelomi pravila politične korektnosti. Zato bi se morali profesionalci varovati pred tem, da bi se laiku posmehovali kot šušmarju ali napol izobraženemu človeku ali geniju za tuhtanje. On lahko svobodno pove, kaj mu leži na srcu, kar jc neskončna prednost, saj strokovnjaki tega ne morejo. Jasno je, da laik dela na kupe napak, razkriva svoje šibke točke, toda kdo drug pa lahko postavlja dvoumna "zelo neumna" vprašanja, ki srednjeročno določeni stroki zagotovijo varnost?
2.	O nosilnosti načela polarnosti.
Da jc Maurice Gode tukaj izrazil svoje dvome, jc popolnoma v redu. O tej na prvi pogled zmotni misli razpravljam v dvanajst ur dolgem predavanju v Evropskem ccntru moje domače univerze. Ideja postane namreč verodostojna, če se njena sposobnost integracije izpelje na raznolikosti podatkov. Prav zato mora bili tudi ta moj prispevek k razpravi za mojega nasprotnika in poslušalce frustrirajoče narave, in tako bo tudi ostalo, dokler ne bom zbral moči in zapisal obširno razpravo. Za zdaj lc toliko: potreba bitja po varnosti sc navadno podccnjujc kot bistven dejavnik (jc odlika transakcijske analize, pri vsej njeni terapevtski pomanjkljivosti, da lahko naše duševne motnje pri-pelje nazaj na konflikt med potrebo po varnosti in legitimno voljo po uveljavljanju; nasprotno pa svojim sovernikom očita ameriški Žid, odvetnik Alan M. Dcrshovvitz, da sc le-ti v korist varnosti prepogosto odpovedujejo chutzpcihu, tj. neustrašnemu uveljavljanju določene zahteve, in se tako preveč enostavno sprijaznijo s svojo vlogo drugorazrednih državljanov29. In poznamo osrednji pomen, ki ga daje strah za golo preživetje v Heglovi dialektiki med gospodarjem in hlapccm). Ker jc ta potreba po varnosti zasidrana v
2X Pri vsepovsod odmevajočem klicanju po smislu bi se verjetno distancirala od svoje ključne poante, ki jc
preoblečena v retorično vprašanje, namreč, ali je TGM "izraz zamude v srednji Evropi'".'
29 Neue Zurcher Zeilung, feljton z dne 4. I. 1993.
najbolj primitivnih filogcnetskih plasteh našega bitja, nas ne sme čuditi, da lahko prikliče raznovrstne kontraproduktivne in celo neracionalne oblike obnašanja.
Za zagotavljanje varnosti obstajata dve obliki obnašanja
Ali se tako zelo razširimo, da postanemo skladni s svetom. To je rimi janski reccpt. hnmensu majestas pacis romancie pomeni nekaj takega kot mir sc zagotavlja s tem, da obstaja le Rim, saj immensus pomeni brezmejen, neizmerjen. Plini j st. je ta izrek sicer razvil v svoje namene, toda tudi v njegovem pomenu ostane naravnan na varnost, kajti enačba, ki pravi 'Rim je svet in obratno', je bila zanj jamstvo za to, da bo tudi bolan in trpeči vedno našel ustrezno zdravilno rastlino, ki jo potrebuje za svojo ozdravitev, pa naj bo ta še tako eksotična. - Čeprav je ustanovitev Umesti, mejnega nasipa pred barbari, na očeh vseh pokazala neizvedljivost tega načrta in svetovno kraljestvo razkrinkala kol utopijo, jc krščanstvo skušalo z enako politiko varnosti, tj. z mislijo o svetovnem kraljestvu. Postkonstantinsko krščanstvo je svetovna religija v toliko, kolikor celotni svet, po katerem - priznam, mrgoli mrčesa, oskrbuje z zakramenti30. Od zdaj naprej jc tako, da jc svet pokrit z betonsko ploščo, po kateri lahko krščanski človek, če se je zaupal cerkvi, brezskrbno hodi. Rezultat je bil naslednji: Rim je bil poln škofovskih priležnic (ki pa so zagnali rimsko gospodarstvo) in tudi napol budni so morali sprevideti, da je bila obljubljena varnost čisti videz. Od tu izvira Lutherjeva misel: mrčesa ni mogoče premagati, lahko ga kvečjemu izločimo, če imamo srečo (čc bi bili za to izbrani, pravi Calvin, opirajoč sc na Avguština). Pojem zveličani svet se opusti (tu je verjetno tudi točka razhajanja med Janom Husom in Luthrom, kajti prvi čisti ccrkvi ni oporekal moči odrešitve).
Nastopil je čas mišljenja po taborih. 'Varno zavetje', s katerim je ubran tako imenovani Luthrov koral ('Varno zavetje je naš Gospod'), imamo vedno bolj za naš cilj. in sicer kolikor bolj katoliška cerkev izgublja vpliv ali pa kolikor bolj prevzema reformatorske ideje.
Ta strateška alternativa preživetja (svetovni imperij proti koncepciji laborov) ima svojo ustreznico v procesu spoznavanja. Obstajata le dva postopka, s pomočjo katerih sc lahko znajdemo v zmedeni raznovrstnosti empiričnega: ali (rimljansko) hierarhično mišljenje (objekt sc spozna oziroma prepozna tako, če mu lahko odredimo predstojnika in včasih reetuma; 'x obstaja' pomeni torej 'jc dobi mesto v svetovni hierarhiji') ali pa (lutrsko) načelo omejitve: kontingentno obstoječi se rekurzivno razcepi, '.v obstaja' pomeni torej 'če x nc bi obstajal, nam množice M nc bi bilo treba razccpiti v dve podmnožici'. Obstoj x-a je torej rezultat razdelitve, ki jo je bilo treba ugotoviti, da bi se rešili pred naraščajočo raznovrstnostjo. V lingvistiki ta alternativa pomeni: dependenčna gramatika proti konstituentni gramatiki; v psihologiji: paranoidno proti shizoidnemu; v zgodovini: Trockyjeva svetovna revolucija proti Stalinovemu nauku socializma v eni državi. V matematiki to načelo prednjači, ker utemeljuje pojem množice; šele potem lahko pojem odnosnosti vzpostavi določen red.
Filogenetsko starejša pot, varna za omejene, ki jc vodila v varnost in v svetovno naravnanost, gre prek razmejevanja. Njegova primitivnost pojasni nič hudega sluteče občutke, s katerimi sodelujemo z nepomirljivim sovražnikom, v utvari, da ga bomo pomirili. Tudi nojevska politika spada pod pojem razmejitev.
30 Čisto drugače pravi Pavel: "Bdite in molite; vaš sovražnik hudič se pla/.i okoli vas. quaerens quem devoret." Tu ne pomaga nobena posvečena voda.
MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK
ANTHROPOS 1995/5-6
T. G. Masaryk kot mislec in Slovenci
IRENA GANTAR GODINA
POVZETEK
Prvi del članka je oris Masarykovih političnih in filozofskih razmišljanj o nacionalnem, socialnem in političnih vprašanjih tedanje Če ške v okviru Habsburške monarhije, ki jih je z.apisal v svojih 'zgodnejših' delih, to je. od 1882 do 1905. V drugem delu pa so orisana nekatera mnenja slovenskih izobražencev in kulturnikov o Masarykovem delu 'Češko vprašanje', ki je izšlo leta 1895 in je močno vplivalo na politične, filozofske in socialne poglede ne le slovenskih izobražencev, marveč tudi politikov. Vsi ti so v Masarykovih mislih skušali najti ideje z.a izboljšanje slovenskih nacionalnih in socialnih razmer v času pred 1. svetovno vojno.
ABSTRACT
T. G. MASARYK AS A THINKER AND THE SLOVENES
In the first part of the article the author presents a short survey of Masaryk's political and philosophical ideas regarting the national, social and political issues of the then Bohemia within the Habsburg Monarchy. Most of these were writen in his 'erlier' works, from 1882 to 1905. In the second part some reviews and critical views on Masaryk's 'Češka otaz.ka' (the Bohemian question), published in 1895, are presented. This work influenced not only the Slovene intelligentista but also some Slovene politicians who tried to find in it the path and ideas for the improvement of the national and social conditions in the Slovenia.
Tomaš Garrigue Masaryk (1850-1937) in njegova misel
Neformalno politično delovanje Masaryka kot realista se je začelo že pred 1890, ko je skupaj z Josephom Kaizlom, Karlom Krama rem in Gollom objavil realistični program dela1, v katerem so imeli v načrtu predvsem izvajanje nove politike, ki naj bi temeljila na večji demokratizaciji, na večji povezanosti z ljudmi, ter bila predvsem neodvisna od vseh obstoječih strank. Toda že 1890 so tako Masaryk kot Kaizl in Kramar vstopili v Mladočeško stranko, ki ga je 1891 izvolila za poslanca v državni zbor. Kot poslanec jc v državnem zboru predložil svojo vizijo češkega in slovanskega programa. Že leta 1893 so realisti prišli v spor s politiko mladočeške stranke, toda le Masaryk je iz stranke izstopil, medtem ko sta Kaizl in Kramar nadaljevala svoje politično delo v stranki. Masaryk jc iz stranke izstopil zato, ker sc mu jc zdela politika
Čas, 1X90, št. 44 (Navih program lidovčho).
mladočeške stranke dvolična: "Bila je v Pragi druga in na Dunaju druga; doma so sc poslanci razburjali, na Dunaju pa jih je vlada pridobivala z malenkostmi."2
Po vrnitvi v Prago se je odločil opustiti politično delo, oziroma začeti znova, z delovanjem med ljudmi, z drobnim delom.3 Predvsem pa se je v tem času posvetil znanstvenemu delu in začel namesto "Athenacuma" izdajati list "Naše doba". V tem obdobju je izdal tudi svoja najpomembnejša dela s področja filozofije malega naroda: 1895 Češko vprašanje. Naša sedanja kriza, Jan Hus; 1896 Karel Havličck in 1898 Socialno vprašanje. V delih jc Masaryk prikazal svoja pojmovanja češkega narodnega vprašanja, razpravljal o poslanstvu naroda, o sredstvih in načinu, kako naj narod gradi in izpopolnjuje svojo kulturo, znanost, gospodarstvo in, nc nazadnje, politično delo.
Toda že leta 1900 je začel ponovno sodelovati v političnem življenju. Ustanovil jc Češko ljudsko stranko, ki so sc ji kmalu pridružili tudi nekateri naprednjaki. zato se je leta 1905 preimenovala v Češko napredno stranko. Kljub temu. da številčno ni bila posebej močna, pa je imela po Masarykovi zaslugi precejšen vpliv. Leta 1907 je bil Masaryk ponovno izbran za poslanca v državnem zboru, kjer sc je zavzemal za široko narodnostno politiko, nastopal proti klerikalizmu in branil avtonomijo univerz.
Njegov ugled se je še povečal, ko jc v zagrebškem procesu leta 1909 in Fried-jungovem procesu leta 1910 razkrinkal avstrijsko protisrbsko politiko. O zagrebškem veleizdajniškem procesu je leta 1909 napisal brošuro "Tako imenovani vclc-izdajniški proces v Zagrebu".4
Leta 1911 jc bil ponovno izvoljen za poslanca in aktivno sodeloval pri raz-jasnjevanju Švihovc afere.
Po začetku vojne je leta 1914 zapustil Prago in v Švici ustanovil Zagranični revolučni komitet. Sam jc skrbel za politično - diplomatske povezave z vladami zavezniških držav. Leta 1915 so Zagranični komitet preimenovali v Narodni svet, ki jc imel svoj sedež v Parizu, vodil pa ga jc dr. Edvard Bcneš. Masaryk se jc ta čas preselil v London, kjer je začel s Setonom-Watsonom izdajati tednik "The New Europe", ki je kmalu postal zelo vpliven. Leta 1916 jc ustanovil Češkoslovaški narodni svet, ki je pred koncem vojne postal Začasna češkoslovaška vlada v Parizu. Predsednik te vlade je postal Masaryk, ki je 18. oktobra 1918 v imenu Začasne vlade proglasil češkoslovaško republiko, že 21. dccembra istega leta pa je bil izvoljen za prvega predsednika češkoslovaške republike.
Kot predsednik republike je leta 1920 in 1925 izdal še dve obsežni deli Nova Evropa in Svetovna revolucija.
Umrl je 14. 9. 1937 v Pragi.
Masarykova filozofska razmišljanja niso toliko značilna po svoji izvirnosti ali iskanju nečesa novega, kolikor so značilna po svoji skrajni skeptičnosti in kritičnosti do skoroda vseh filozofskih struj in smeri5, ki so bile v takratni dobi aktualne. Zavračal je tako idealizem kot materializem, tako skrajni subjektivizem kot skrajni objektivizem. Bil je eden prvih, ki je na čeških tleh oziroma na češki univerzi predstavil francoski in angleški pozitivizem6 s Comtom in Spcncerjem, ki predstavlja tudi temelj njegovih
Karel Čapek, Pogovori s T. G. Masarykom, Ljubljana 19.18, sir. 108.
Die Zeil jc 19 januarja 1895, št. 16, sir. 46, objavil program drobnega dela na Češkem, ki ga je v
časopisu Rozhledy prikazal B. Ilorinck.
Tak zvany velczradny proces v Zahrčbe, Praha 1909.
Kritično o sodobnih filozofskih smereh jc pisal v delu Humanitetni ideali (Iddaly humanimi. Praha 1901); uporabljen prevod L'iddal de I'humanite, Paris 1930. V delu je kritično ovrednotil socializem, individualizem, militarizem, pesimizem, evolucionizem ter delno pozitivizem. V posebnem poglavju se je dotaknil tudi Nielz.schejevc filozofije ter temeljnih načel militarizma in utilitaristične morale. V Čapkovih Pogovorih z Masarykom pravi: "Ko sem predaval o Humu in Pascalu ter opozarjal na
lastnih znanstvenih preučevanj. Jc temelj in nc lc goli posnetek francoskega ali angleškega pozitivizma, kajti za Masaryka so bila enako pomembna čustva in intuicija - prav to pa je pri francoskih in angleških pozitivistih pogrešal. Masarykova filozofija tako ostaja na vmesni noti med skrajnim scicntizmom, kjer v razmerju subjekt - objekt prevladuje objekt, ter idealizmom (Kant), kjer objekt ni nič, je lc subjekt. Masaryk se je zavzemal za enakovredno sodelovanje obeh, subjekta in objekta, kar je imenoval sinergizem.7 Na teh temeljih jc gradil svojo filozofijo religije, filozofijo etike, filozofijo zgodovine. Njegova najpomembnejša dela s tega področja so "Humova skepsa in verjetnostni računa" (1883), "Blaise Pascal, njegovo življenje in filozofija" (1883) ter "Temelji konkretne logike" (1884).x V slednjem jc skušal dokazati nezadostnost empirizma ter pozitivno - znanstvene slike sveta, saj je skušal najti tudi metafizično in religiozno dopolnilo znanosti. Kot resnično empirično znanost je proglasil lc logiko, medtem ko jc bil prepričan, da vsaka druga znanost temelji v psihologiji. Iz tega prepričanja je izhajalo tudi Masarykovo iskanje dopolnitve funkcije filozofije pri spoznavanju človekovih čustvovanj, kar je našel v religiji. Religijo je opredelil kot "glavno in vodilno duševno silo življenja". Zavzemal se je za religijo, ki bi bila zgrajena na znanstveno dostopni resnici; tako bi lahko postala predmet umskega oziroma racionalnega, to jc notranjega presojanja in opazovanja. Masaryk si je prizadeval predvsem za vzpostavitev enakovrednega razmerja med subjektom in objektom, pri čemer mu je bilo najpomembnejše razmerje posameznik - bog. Do tega bi lahko prišli le z religijo, razrešeno spon uradne katoliške cerkve, to je, institucionalne religije, ki bi svoje mesto prepustila nepolitični, neccrkveni, neinstitucionalizirani religiji. Trdil je: "Naše verovanje mora biti prepričanje, ne vera," torej "prepričanje, utemeljena in ne slepa vera".9 Tu je videl možnost nove etike, ki naj bi bila v najtesnejši povezavi z novo religijo: " Hočemo višjo nravnost! Naše verstvo sc mora razodevati v višjih in plemenitejših nravnih nazorih, nravnost mora biti nad bogoslužbo!"10 Višja nravnost je Masaryku pomenila tudi "upor proti materializmu". zato "... verstvo ne sme biti materialistično... Gmota ni izvir nravnega zla, ampak duh; zato premagujemo materializem z višjim nravnim in verskim življenjem, z duševnim življenjem."" Masaryk je postavil religijo v središče nacionalnih, političnih in socialnih zahtev svojega naroda, zato sc jc zavzemal predvsem za "narodno religijo". Kot zgled je navajal reformacijsko gibanje Jana Husa in Češke brate, pri katerih je doseglo "versko reformacijsko stremljenje vzorno popolnost. S tem je bila dana smer novemu verskemu stremljenju: nravna, praktična".12 Masaryk je bil prepričan, da jc na Češkem prišlo do verske krize zato, ker "smo kot narod začeli versko in cerkvcno revolucijo, toda svoje narodne verske naloge nismo dovršili, marveč jo naravnost opustili".Z novo religijo je postavil tudi zahteve po socialnih in političnih reformah: "... potrebujemo višjo nravnost, nego se je doslej razvila, potrebujemo višjo vero, vero, ki bi ustrezala teoretični znanosti in praktično višjemu nravnemu prizadevanju naše dobe, prizadevanju po resnično demokratičnih in
Comla, sem skušal vctloma obrniti pozornost na francosko in angleško filozofijo." (Str. X9.)
7 O Masarykovem sinergizmu je obširnejši pregled napisal Inocenc Arnošt Blaha v delu "T. G. Masaryk, sa vie, sa politique, sa philosophic", Paris-Praha 1923, Edition Orbis, predvsem v poglavju "T. G. Masaryk, Philosophic du synergisme", str. 101-164.
X T. G. Masaryk, Zakladovč konkretnd logiky, Trident a soustava ved. Praha 1XX5.
9	T. G. Masaryk, V boji o naboženstvi, Praga 1904, v prevodu "V boju za vero", Naši zapiski, let. III, 1904-1905, str. 4-7, 19-21, 35-3«, 51-54, 67-71, 102-104, 135-13X (prevedel Dragotin Lončar).
10	Naši zapiski, 1904-05, str. 67.
'' Prav tam. str. 51.
'2 Prav tam. str. 67.
13 Prav tam, str. 13X.
političnih reformah."14 Te zahteve so vseskozi ostale v ospredju njegovega znanstvenega in političnega delovanja tudi vnaprej.
Vsa ta razmišljanja - tako filozofska kot religiozna - so bila tudi del razmišljanj o humanitetnem idealu,15 ki se je izkazal kot osrednja ideja celotne Masarykove filozofije.
Humanitetni ideal je Masaryk proglasil za "temelj vseh novodobnih teženj in zlasti tudi narodnih, kakor že vemo iz Kollarjevega izreka: 'Zakličeš li Slovan, naj se ti vedno odzove Človek'. Od renesanse in reformacije počenši se ustaljuje ta novi etični in socialni ideal poleg krščanskega; ta -ideal postaja kmalu protikrščanski in nadkrščanski: človek - ideja humanitetna, humanitizem." Bistvo novega humanitetnega ideala je videl Masaryk v dejstvu, da je pravzaprav ta ideal nekaj naravnega. "Iščejo se temelji pri-rodne vere in bogoslovja, prirodnega prava in nravnosti, prirodnega (prvotnega) stanja družbe, države, in končno se filozofija opira na prirodni 'zdravi', 'splošni' razum in umetnost stalno bolj živo išče prirodo. Humanitetni ideal je, z eno besedo, nov ideal proti zgodovinsko danemu, staremu."16
Humanitetni ideal se je povezoval z vsemi takratnimi perečimi problemi, to je, z nacionalnim vprašanjem, s socialno politiko, s konkretnimi političnimi problemi pa tudi z raznimi idejnimi gibanji tedanje dobe. V največji meri pa je humanitetni ideal povezoval z usodo naroda oziroma z narodnostno idejo. V Uvodu v delo "Humanitetni ideali" je zapisal: "Humanitetna ideja se v naši dobi pojavlja kot narodnostna ideja. Razumljivo postaja dejstvo, da namreč ni nujno, da si ti ideji nasprotujeta in da bi ravno narodnost, prav kakor človek - posameznik, ne mogla biti humana, humanitetna." Masaryk je večkrat poudaril, da nacionalno vprašanje pojmuje podobno kot Palacky, ki jc v prvi vrsti videl človeka in šele potem ugotavljal njegovo nacionalnost. Znana je misel Palackega, ki jo je uporabljal tudi Masaryk: "Raje imam dobrega Nemca kot slabega Čeha."
V sklopu razmišljanj o humanitetnem idealu je Masaryk obravnaval tudi idejo mednarodnosti in kozmopolitizma. Mednarodnost jc povezoval s humanitetno idejo, da jc "vsak narod enako upravičen truditi se za človeštvo; iz lega vznika misel svetovne organizacije vsega človeštva". Svetovno organizacijo pa si je predstavljal kot svobodno mednarodno organizacijo, "v katero bi vstopili vsi civilizirani narodi z zahtevo po svoji avtonomiji". S tem je zavrnil idejo liberalističnega kozmopolitizma in poudaril, da je to čas, ko je "narodnostna ideja potisnila v ozadje idejo države", kar je bilo v neposredni zvezi z mislijo, da je "hkrati z narodnostno idejo oznanjal 'slovanski kozmopolitizem', kakor ga je Havliček pravilno imenoval... Zgodovina pa uči, da ni samo v manjšem, ampak da jc tudi v večjem enostranski centralizem škodljiv, da mora biti oživljen z avtonomijo naravnih, gospodarskih, kulturnih in tudi narodnostnih celkov. Danes se starejši kozmopolitizem, kakor ga je oznanjal liberalizem, umika pravilnejšemu stremljenju po mednarodni organizaciji svojepravnih kulturnih narodov. S tem stopa država v ozadje pred narodno idejo." 17
Svojo narodnostno filozofijo je Masaryk najobširnejc, v povezavi z etiko; religijo, socialnim vprašanjem in s filozofijo zgodovine, prikazal v delu "Češko vprašanje", pa tudi v drugih, nič manj pomembnih delih.18
14	T. G. Masaryk, Vera in človeška družba, l/bor i/, predavanj na češki univerzi, v Masarykova čitanka, uredil J. Orožen. Ljubljana 1930, str. 49.
15	T. G. Masaryls, klealy, humanitnf, Praha 1946, str. 8.
16	Prav tam, str. 9.
17	Prav tam, str. 10.
Filozofijo zgodovine češkega naroda in filozofijo malega naroda je obravnaval predvsem v delih: 1894 Jan Kolar; 1895 Jan Hus; istega leta je izdal Naše nynejsf krise in Pad strany slaročeskč a počatkovč
Filozofijo zgodovine češkega naroda je podrobno obdelal in razložil v delu "Češko vprašanje", v katerem, kot je sam poudaril v Predgovoru, narodnega vprašanja "ne obravnava v političnem smislu ali v smislu politične prakse, marveč predvsem kot sociološko analizo teh vprašanj..."19 Pomembno pa je predvsem zaključno poglavje z naslovom "Pomen našega narodnega in zgodovinskega preporoda. "Humanost, ki kot celota predstavlja predvsem poziv češkemu narodu, naj ostane humanitetni ideal, za kakršnega so se zavzemali žc Dobrowsky, Kollar in Palacky, "celoten smisel našega narodnega življenja".
V povezavi z nacionalnim vprašanjem se je Masaryk dotaknil tudi problema reševanja socialncga vprašanja, ki ga je enačil, kar jc vseskozi poudarjal, s češkim oziroma nacionalnim vprašanjem. Socialncga vprašanja ni obravnaval le kot reševanje zgolj konkretnih vprašanj in problemov delavstva, marveč predvsem kot emancipacijo družbe, v kateri (katerikoli) narod živi in dela. Zavzemal se jc za celovito emancipacijo, to jc, za emancipacijo od cerkve, od lastnega nacionalizma kakor tudi za emancipacijo v smislu nacionalnc avtonomije. Vse to naj bi bilo izvedljivo z izvajanjem narodno - socialne politike, ki jc v tesni povezavi z narodno filozofijo. Program narodne in s tem socialne politike je Masaryk podal v programu realistične stranke leta 1900, ko je s somišljeniki ustanovil Češko ljudsko stranko, in jo leta 1905 preimenoval v Češko napredno stranko.
Realizem je opredelil kot novo kritično in znanstveno smer in metodo, ki naj bo prisotna na vseh področjih družbenega dogajanja, od kulture do politike. Glavna politična načela realizma je pojasnil v Češkem vprašanju: "Humaniteta kot zahteva po socialnih reformah...", saj je "socialno vprašanje v bistvu češko vprašanje - narod, ki si jc izbojeval svojo narodno ccrkcv, narod, ki se je dvignil za ideale svojih prednikov, bi lahko z rešenim socialnim vprašanjem izpolnil veliko in najbolj narodno dolžnost".20 Ena programskih točk je bila tudi ta. da si jc. realistična stranka prizadevala, v skladu z idejami Palackcga, "v sporazumu z Nemci doseči državno - pravno samostojnost čeških dežel": Politični program realistov je predvidel tudi socializacijo češke politike, češke kulture, kar naj bi bilo, po Masaryku, "dosledno nadaljevanje idej narodnega preporoda: humanitetc danes ne moremo pojmovati abstraktno in ekstenzivno, humaniteta danes pomeni delati tudi za tiste, ki smo jih doslej pri kulturnem delu izločevali..."21 Kajti, ko so opredelili realizem, je bila temeljna opredelitev realizma naslednja: "Realizem je protest proti monopolu izobrazbe, realizem hoče znanstveno in filozofsko izobrazbo socializirati. Odtod tudi politični realistični program - predvsem izdatne socialne reforme, kulturno delo, notranja politika." Zato realizma nismo opredelili kot stranko, marveč predvsem kot smer in metodo, ki naj bo protiutež "pretiranemu historizmu... Stvari, ne zgodovina, stvari, ne razvoj, so realizem, kakor ga razumem..,"22
Ena bistvenih točk programa realistične stranke jc bil boj proti liberalizmu in s tem, po Masaryku, tudi boj proti njegovi posledici, klerikalizmu.
Z delom "Samomor kot množični družbeni pojav moderne civilizacije" je že 1881 češki javnosti predstavil moderno sociološko delo, v katerem je podal kritiko libera-listično - indiferentističnih nazorov, ki so človeka potisnili iz sveta duhovnih vrednot v svet materialnosti in ga duhovno ter čustveno povsem zbegali. (Masarykova teza je, da jc prav s spoznanjem tega dejstva zaslutila svojo možnost cerkev, ki jc v takem položaju uspela pridobiti tako politični kot kulturni vpliv nad množicami ter skušala obvladati
smeru novych; 1X96 Karel Havlfček, Snahy i tu/by politickfho obro/eni' a naše reformace; Češka otžzka, delno pa ludi v delu Ota/ka socialni.
19	T. G. Masaryk, Češka otazka. Praha 1X95, ponalis Praha 1969, str. 7.
20	Prav lam, sir. 220.
21	Prav tam, str. 172-173.
22	Čapek, str. 130.
(udi šolstvo, znanost, kulturo.) Zaradi obojestranske nevarnosti, ki sta jo predstavljala liberalizem in klerikalizem se je Masaryk zavzel za novo, humanizirano etiko, za novo, neinstitucionalizirano religijo, ki bi bila človeku v oporo pri nenehnem izpopolnjevanju samega sebe ter pri humanizaciji cclotnega človeštva.
Med pomembne točke programa stranke je Masaryk prišteval tudi konkretno rešitev socialnega vprašanja, ki ga je povezoval z etiko in humanitarnimi načeli, kakor tudi z nacionalnim vprašanjem. Dobro je poznal in se zavedal temeljnih problemov in nerešenih vprašanj češkega pa tudi evropskega delavskega razreda, toda v rešitvi socialnega vprašanja je iskal predvsem višje vrednote oziroma je ta problem zvedel/zožil na etično vprašanje. V "Češkem vprašanju" je zapisal: "Socialno vprašanje ni le delavsko vprašanje. Socialno vprašanje ni le vprašanje enega razreda ali enega sloja; to je vprašanje vseh. S tem, da delavcu daš, siccr pod pritiskom, splošno volilno pravico, problem rešiš le delno in negativno; problem moramo reševati celovito, kar pomeni dati duhu premoč nad materijo, kar spet pomeni pregnati egoizem. Problem socialnega vprašanja jc morala - nemorala, to je vprašanje nasilja in dejavne humanosti."23 Svoje stališče do socialnih problemov jc navezoval tudi na odnos do socialistične misli oziroma marksizma nasploh. Že 1895 jc o socialni demokraciji zapisal: "Organiziranje socialne demokracije nas neposredno vzpodbuja vse in ne le politične stranke, da bi vzeli človeškost zares... Nekateri vodje so siccr menili, da zahtevajo dovolj, če podpirajo nastanek posebne nacionalne delavske stranke. Delavstvu namreč očitajo mednarodnost in breznacionalnost. Vendar pa delavstvo, ki je vstopilo v mednarodno organizacijo socialnc demokracije, ni ubralo druge poti, kot so jo de facto šli in jo še gredo književniki ipd., to jc pot, po kateri se je razvijala naša literatura. Ni treba posebej omeniti, da je tudi kapital organiziran mednarodno.
Naši delavci so prav tako odvisni od nemških socialno demokratskih idej, kot so bili naši voditelji odvisni od nemške prosvetljenskc filozofije... To, kar jc bil našim litcratom Herder, je našim delavskim voditeljem Marx."24
Tudi očitkov o breznarodnosti socialne demokracije Masaryk ni mogel sprejeti, saj jc menil, da "naša buržoazija ni nič bolj narodna kot delavstvo, če ni celo manj narodna. Zato so vsi očitki o breznarodnosti prazni. Dokler naša literatura in žurna-listika nc bosta skrbeli za duhovno hrano delavstva, toliko časa ne bo vzrokov za takšno obtožbo." Masaryku je bil torej praktični, minimalni program socialnc demokracije blizu in sprejemljiv, medtem ko filozofskih in socioloških temeljev socialno demokratskega programa ni mogel sprejeti. Izhajal je iz stališča, da se je filozofija socializma razvila iz klasične filozofije, in iz tc filozofije 18. in 19. stoletja so potem socialni demokrati črpali materialistične nazore, kajti "t. i. historični materializem so imeli teoretski temelj socialistične politike in filozofije sploh. Pri vprašanjih celovitega svetovnega nazora, pri vprašanjih o poslednjih človekovih stvareh, seveda nc more biti kompromisa... zato samo preprosto ponavljam, da sem odločen nasprotnik materialističnega svetovnega nazora... Zato razlikujem zahteve in posamezne točke socialno demokratičnega programa ter socialnodcmokratska načela; delam razliko med pravičnimi zahtevami tlačenega delavstva in med njemu tujo filozofijo, ki mu jo vsiljuje družbena nepravičnost in naša lenoba."25
Kritične pripombe k Marxovim in Engclsovim nazorom jc Masaryk podal v obsežnem delu "Socialno vprašanje"26 ter v delu "Humanitetni ideali", v katerem je
23	Češka otazka, Praha 1967, str. 231.
24	Prav tam, str. 232.
25	Prav tam, str. 234.
26	T. G. Masaryk, Otazka socialni, Praha IX9X; nemška izdaja z naslovom Die philosophischen und
socializem in historični materializcm obravnaval z različnih vidikov. Svojo kritiko je tu usmeril predvsem na marksistično pojmovanje posameznika in na njegovo vlogo v okviru celotnega človeštva in zgodovine, kar vse je utemeljeval predvsem s citati Feuerbacha in Hegla. Najpomembnejša misel tega "pregleda" se zdi ta, da sta Marx in Engels dvignila "proletarsko množico nad posameznika, to jc, da posameznik, 'jaz' nima, glede na množico, nobenega pomena".27 Zato se mu historični materializem zdi absolutno antiindividualističen, kajti prav zato zavest in individualna zavest nimata za socialiste nobenega pomena. Kar je pomembno, jc kolektivna zavest, zavest prolc-tarskih množic. Kot jc razvidno, jc bil Masarykov poglavitni očitek Marxu in Engclsu ta, da sta ukinila posameznika, vsako posameznikovo iniciativo, delovanje, mišljenje, zavest ter uvedla neko imaginarno množico. "Ukinitev" posameznika je bil očitek, ki ga je naslovil tudi na katoliško vero s tem, da so kristjani iskali ideal v bogu, Marx in Engels pa sta iz človeka napravila proletarca. "Tako jc proletariat postal za humaniteto to, kar je bog za vernike."28
Antiteza socialističnemu kolektivizmu jc bil za Masaryka skrajni individualizem, ki gaje prav tako odločno odklanjal.
Predvsem pa je treba poudariti, da je v praksi pokazal dovolj razumevanja tako za delavsko vprašanje samo kakor za češko socialno demokratsko stranko. Že leta 1900 je ob stavki rudarjev v Kladnu aktivno podpiral njihove zahteve po boljših delovnih razmerah in 8-urnem delavniku. Leta 1905 jc sodeloval na zboru češke socialne demokracije v Pragi, kjer je podprl njihove zahteve po splošni volilni pravici, žc naslednje leto 1906, pa sodeloval v cestnih demonstracijah skupaj s socialnimi demokrati, medtem, ko so socialni demokrati podprli njegovo izvolitev v državni zbor leta 1907.
Masarykov odnos do delavstva, do socialne demokracije pa tudi do marksizma je najbolje orisal sam z besedami: "Vedno sem za delavce in delovne ljudi sploh, često sem za socializem in redko za marksizem."29
V okvirih svoje praktične, politične filozofije je skušal najti tudi argumente za proavstrijsko naravnano politiko, kar bi lahko deloma pripisali tudi vplivu Palackega in Havlička. Problem malega naroda - kar jc najbolj natančno obdelal v "Češkem vprašanju" - jc povezoval z Avstrijo, kajti vseskozi je bil prisoten strah, da bi v primeru propada Avstrije Češko anektirala Nemčija. Obenem tudi ni imel nikakršnega zaupanja v Rusijo in jc bil zato dolgo časa prepričan, da je usoda češkega naroda vezana predvsem na usodo monarhije. Od Dunaja jc zato zahteval pravično narodnostno in gospodarsko politiko, se zavzemal za močno, demokratično in civilizirano državo ter bil velik nasprotnik centralizma. Toda žc zgodaj je uvidcl temeljno nasprotje med Češko in Avstrijo, kar je bilo v nasprotju z idejami Palackega, kajti menil jc, da je Avstrija ne lc politično, marveč tudi moralno vprašanje. Prepričan jc bil namreč, da si češki narod ne more pridobiti neodvisnosti, če se v celotni Evropi ne začne demokratizacija in se ne okrepijo in razrešijo socialni boji. Masaryk se je vseskozi zavzemal tudi za "deavstrizacijo" Češke ne le na področju ustave, marveč na področju cclotnc administracije. Z aneksijsko krizo leta 1908 pa sc je Masarykovo prepričanje v nujnost obstoja monarhije prccej omajalo, zlasti zaradi vedno večjega gcrmanizacijskcga pritiska. Nezaupanje pa se je po velcizdajniškcm in Friedjungovem procesu leta, 1909 še poglobilo, tako da jc bilo njegovo politično delo posvečeno le še ozkim češkim interesom.
sociologischen Grundlagen des Marxismus. Studien /ur socialen Fragc, je izšla 1X99 na Dunaju.
27 Idealy humanitnf, Praha 1946, str. 14.
2X Prav tam, str. IX.
29 Čapek, Pogovori..., str. 113.
Kritični pogledi slovenske politike na Masarykovo delo Češko vprašanje
Masaryk jc bil za mnoge Slovence osebnost, katere nazorom in delu so posvečali veliko razprav, predvsem negativnih s strani katoliške inteligence. Tako jc že sam izid dela Samomor kot množični pojav30, na Slovenskem vzbudil veliko razprav, predvsem negativnih s strani katoliške inlcligcnce. Med prvimi, ki jc polemiziral z Masarykovim razumevanjem liberalizma, klerikalizma in odnosa do religije, je bil Anton Mahnič v Rimskem katoliku leta 1893 (Kdo je dr.Masaryk?). O istem delu je kritično pisal tudi Frančišek Ušeničnik v Katoliškem obzorniku leta 1903 (Katoliška cerkev in kultura. Masaryk o samomoru), leta 1908 pa tudi o Masarykovem razumevanju religije (Ateizem in religija. Masaryk o naboženstvi).
Izid Masarykovega dela Češko vprašanje leta 1895 jc na Slovenskem sovpadel nc Ic z odgovorom slovenskih dijakov na gcrmanizacijo, s tem da so sc raje odločali za praško, to je, slovansko univerzo,31 marveč tudi s problemom poskusa Slovencev uvesti slovenski jezik na celjsko gimnazijo, kar je še poglobilo spore med Nemci in Slovcnci na Slovenskem.32
V takih razmerah je bilo Masarykovo delo na Slovenskem sprejeto s simpatijami in tudi mnogimi pričakovanji. Ta so temeljila predvsem na Masarykovih pojmovanjih malega naroda, socialnega vprašanja in predvsem naravnega prava. Prav v teh nazorih so mnogi slovenski izobraženci in politiki iskali, in nekateri tudi našli, odgovore na vprašanja, ki so se na Slovenskem zastavljala že leta in leta.
Sprva so sc na Slovenskem sprva pojavile samo pozitivne ocene Češkega vprašanja, medtem ko so se bolj kritični zapisi pojavili kasneje, po letu 1906, predvsem pa po letu 1912, ko se je iz Prage začela vračati druga generacija praških študentov.
Med prvimi jc o Češkem vprašanju takoj po izidu poročal sicer zelo na kratko Matija Murko.33 V delu ni videl le praktičnega političnega razmišljanja o češkem vprašanju, marveč predvsem filozofske temelje nacionalne zavesti. Delo je označil kot ključ razumevanja novejše češke zgodovine, kulturnega gibanja in t.i. literarne revolucije ter ga slovenskim bralcem toplo priporočil.
Dve leti po izidu jc v Ljubljanskem Zvonu objavil svoja razmišljanja dr.Ivan Žmavc, filozof in sociolog, ki je bil eden prvih slovenskih Masarykovih študentov. V članku "Masaryk - slovanski filozof"34 jc povzel temeljne točke Češkega vprašanja in dodal tudi svoja razmišljanja o Slovencih kot o malem narodu. Tudi v Novi Dobi, glasilu slovenskih, hrvaških in srbskih študentov v Pragi, jc Žmavc razpravljal o slovenskem vprašanju kot vprašanju malega naroda. Tako kot Masaryk jc nacionalno vprašanje izenačil s socialnim, kajti "čc socijalno vprašanje obsega vse probleme tičoče se človeka kol človeka, razume se, da obseza i narodno vprašanje...Tako je po naši terminologiji narodno vprašanje integralni, bistveni del obče človeškega, socijalncga vprašanja." Zato jc postavil enačaj: "Ako smo torej socijalni političarji, smo to zaradi
■m
Selbstmord als Massencrscheinung der Modernen Civilisation, Wien 1XXI 3' Gl. Irena Gantar Godina, Slovenski doktorji v Pragi od IXX2-1916, Zgodovinski časopis, let. 44. 1990, št. 3, str. 451-456.
32
Kratko notico o tem problemu je napisal tudi Masaryk: Schvaleni ro/.počlu s polo/kou pro školu v Celji - Sbli/cni Jihoslovanu a konservativcu. Naše Doba, vol. U, 1X95, str.1018-1019.
33	Matija Murko, Masaryka T.G. Češka ota/ka, Ljubl janski Zvon 1X95, sir. 327-32X.
34	Ivan Ž.(mavc), Masaryk - slovanski filozof, Ljubljanski Zvon 1X97, sir. 606-610.
tega, ker smo narodnjaki, Slovenci."35
Kasneje jc Žmavc sicer polemiziral z Masarykom, toda ne v zvezi z nacionalnim in socialnim vprašanjem oz. vprašanjem malega naroda, marveč v zvezi z vprašanjem sodelovanja s socialdcmokracijo, v kateri je videl "avantgardo kapitalistnega židov-stva".36
Prva generacija praških študentov, Dermota, Lončar in Ferfolja, pa je na temeljih Masarykovega dela oz. Masarykovih naziranj zgradila in utemeljila svoja idejna in programska izhodišča, ki so jih objavili leta 1901 v Poslanici slovenski mladini.37 Poslanica nt bila lc poziv slovenski mladini, kako delati in delovati, marveč jc neke vrste slovenska inačica Masarykovega programa realistične stranke. Je dokument, ki dokazuje, da so nameravali slovenski realisti uveljaviti Masarykove nazore tudi na Slovenskem. Osrednji del Poslanice jc Lončarjev prispevek Naše filozofično stališče nasproti liberalizmu, klerikalizmu in socialni demokraciji, ki ni lc pregled kulturnega, političnega, socialnega in gospodarskega položaja na Slovenskem, marveč jc tudi njegovo najobširnejše, jasno in povsem dodelano stališče do vseh pomembnejših problemov in vprašanj na Slovenskem, ter deloma tudi vizija delovanja tc neformalne skupine.
V prispevku sc jc Lončar opredelil do socialncga in nacionalnega vprašanja, do slovanske vzajemnosti, do socializma in socialne demokracije, do vere, klerikalizma in liberalizma. Predvsem v delu Češko vprašanje jc našel za Slovence dovolj sprejemljivo razumevanje socialncga in nacionalnega vprašanja, oziroma razumevanje problemov malega naroda. Tako kot Masaryk v Češkem vprašanju, je tudi Lončar zatrdil, da nam "narodnost ni nikak malik, imamo še druge, obsežnejše ideje, in da jih dosežemo, treba mednarodne vzajemnosti. Zato postaja mednarodnost bolj in bolj naravni faktor kakor narodnost, ne kot negacija narodnosti, marveč kot solidarnost in narodnostna strpnost, kot sredstvo v dosego skupnih kulturnih interesov."38
Lončar je opredelil svoje stališče tudi do slovanske vzajemnosti, ki se ni razlikovalo od Masarykovega: "Kritičneje gledamo na slovanstvo in slovansko vzajemnost...", in tako kot Masaryk poudaril, da jc treba na slovansko vzajemnost gledati trezno, in predvsem zelo skeptično na panslavizem in na vlogo Rusije kot vodilne slovanske države.
Pravzaprav so sprejeli vse, kar jc Masaryk zapisal o nacionalnem, socialncm vprašanju, o slovanski vzajemnosti, o kulturni in socialni preobrazbi malega, tj. slovenskega naroda ipd. Prav ta nekritičen povzetek Masarykovih tez so kasneje nekateri slovenski izobraženci in politiki kritizirali in poudarili, da jc nekritično prevzemanje idej oz. rešitev, ki so izhajale iz čeških razmer, za slovenski narod lahko zelo škodljivo. Eden prvih, ki se je oglasil, jc bil Henrik Tuma, od 1908 social demokrat, ki jc v Našem listu objavil vrsto kritičnih misli nc le o slovenskih realistih, marveč tudi o Masaryku. Turna je proti Masaryku nastopal predvsem kot socialist, kot član socialno - demokratske stranke, tako da so bile njegove kritike naravnane predvsem na Masarykovo delo Socialno vprašanje in njegov odnos do socializma.
Sicer pa je najostrejši "napad" doživelo Masarykovo delo leta 1913 v Omladini, izpod peresa Albina Ogrisa,39 enega najradikalnejših članov Narodno - radikalnega
35	Ibid.
36	Pismo Ivana Žmavca Dragotinu Lončarju ob smrti Antona Dermotc , Praga , 30.5.1914. Pismo hrani g. Marko Prepcluh, sin Albina Prcpeluha, tesnega sodelavca slovenskih realistov.
37	Kaj hočemo - Poslanica slovenski mladini, Ljubljana 1901. Tudi Masaryk jc i/dal brošuro s podobnim naslovom Jak pracovat? Predna.šky /. roku 1898, Praga 1X98-1X99.
Nav.d., str. 13
39 Ni vse/lato kar sc sveti, Omladina 1913, str 9-16
gibanja, v Omladini.
Albin Ogris jc pripadal drugi generaciji slovenskih študentov na praški univerzi, kjer je študiral pravo in obiskoval predavanja iz sociologije. Šele po letu 1918 se je vrnil iz Prage v Ljubljano, kjer jc na novoustanovljeni univerzi predaval politično ekonomijo.
V Omladini so bili Masarykovi nazori največkrat objavljeni kot pozitivna predloga narodno-radikalnega delovanja, zato so bila Ogrisova razmišljanja pravzaprav nekaj posebnega. Z vso silovitostjo se je lotil celotnega Masarykovega opusa, od socioloških, filozofskih vse do narodno - kulturnih razmišljanj in del. Prve Ogrisove kritične misli so veljale Masarykovemu delu Samomor kot množični pojav, ki ga je označil kot "zastarelo monografijo", saj ima "že katoliška znanost o tem problemu boljša dela".40
Kritičen ni bil le do Masarykove filozofije zgodovine češkega naroda in humanitetnega ideala; zelo kritičen je bil tudi do del Konkretna logika in Jan Hus, pa tudi do programa češke realistične stranke.
Največ pozornosti je posvetil delu Češko vprašanje, ki - po Ogrisu - temelji na dveh temeljih, na filozofskem in versko-zgodovinskem; Masaryk jc, po njegovem mnenju, realistično filozofijo utemeljil tako, da je "Comteov pozitivizem popravil s St.Millovim psihologizmom, Spencerjev agnosticizcm z versko evolucijsko teorijo in iz te zmesi se je porodila realistična filozofija. Le da je zamenjala socialno mehaniko in statiko družabnega dogajanja s statiko morale, etike in religije...".41
Obenem je Ogris menil, da Masaryk "operira z etiko in enakimi stvarmi ne kot s socialnim produktom, temveč kot s človeku imanentnim in transcendentnim momentom, kar jc, po Ogrisu, vse prej kot realistično. Menil je, da s tem Masaryk "potvarja zgodovino, da najde tam svojo historično paralelo in proglasi potem svoj izum za edino pravo češko narodno filozofijo".42 Ogris je bil tudi oster nasprotnik Masarykove definicije humanitetc, ki naj bi bila filozofski temelj češke reformacije in obenem njen cilj. Trdil je, da je Masaryk zamenjal naravopravno humaniteto s konca 18.stol. s humaniteto češke bratovske enote, ki pa je idejo humanitete prevzela predvsem od Herdcrja. Skliceval se je na najnovejša dognanja dr.Golla, ki so dokazovala, da je prava češka humaniteta temeljila prav na svetem pismu. Ogris je tudi menil, da je bila njihova ideja humanitete predvsem Hcrdcrjeva in zato v bistvu nemška ideja, ideal nemške romantike. Ob tem se je vprašal "Ali to ne diši malo po dogmatizmu, če se predpisuje izmišljeni ideal za ideal "cclega človeštva'?"43 Prepričan je bil, da kaže delo Češko vprašanje "češki ideal kot misel ljudskega bratovstva in demokratične enakosti", medtem ko je v Janu Husu problem že verski. Najpomembnejše pri tem se zdi Ogrisu prav dejstvo, da iz vsega povedanega izhaja, da temelji realizem "na verskem stališču, medtem ko je narodnost v tem primeru ('v najugodnejšem slučaju') le še na drugem mestu. V tem je Ogris videl osrednji problem, posebej za narodne radikale, ki so narodnost vseskozi postavljali na prvo mesto v svojem programu. Ob tem je pozval svoje kolege v struji, naj ne verjamejo v realistično frazo "problem malega naroda", kajti "praktično se ozirajo realisti v prvi vrsti na verski moment in nc morejo najti dosti besed, da očrnijo narodnostni boj, ki je in mora biti po svojem svojstvu agresiven ako naj zmaga" 44
40	Nav.d. , str K)
41	Nav.d., str. I I
42	Nav.d. str. 12
43	Nav.d. str. 13
44	Nav.d., str. 12
Svoja kritična razmišljanja jc Ogris zaključil z razmišljanjem o položaju slovenske mladine in izrazil bojazen, da morda tudi tokrat "vlečejo bolj vznesene besede kot stvarno presojanje dejanskega položaja, kakor da sc pripravlja novo masarykovanje". Zavzel seje za "streznitev" in "hladnokrvnost": "Glejmo s kritičnim očesom razvojnim faktorjem v obraz in pustimo pompozno frazo drugim, kajti: ni vse zlato kar se sveti."45 Ogrisova kritična razmišljanja o Češkem vprašanju pa tudi o drugih Masarykovih delih so bila torej ena redkih, ki so bila objavljena v slovenskem časopisju. Težko jc presoditi, zakaj na Ogrisovo uničujočo kritiko Masaryka in realizma ni bilo nikakršnega odmeva. Morda predvsem zaradi časa, v katerem je izšla; delovanje Narodno-radikalnc struje je bilo v tem času le še formalno, saj se je velik del članstva, t.j. dijaštva priključil Preporodovccm.
45 Nav.d., str. 16
FILOZOFIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
Likovna umetnost kot področje semiotične
artikulacije*
JOŽEF MUHOV1Č
POVZETEK
Običajno si predstavljamo, daje proces artikuliranja umetniških form kot izrazov duhovnih vsebin zgolj "tehnični" problem, ki zadeva predvsem umetnikovo obrtno spretnost. Avtor pričujoče razprave na temelju analize večplastnega razmerja med formalnim in semantičnim v (likovni) umetnosti pokaže in dokaže, da temu ni tako in daje proces umetniške artikulacije kot semiotični proces semantična kategorija par excellence, saj ne služi Zgolj znakovni materializ.aciji vsebin, ampak njihovi vsebinski dograditvi in izpopolnitvi. - Sicer se nam pogosto z.di, da so nam stvari "v glavi" popolnoma "jasne" in da jih je treba samo še naslikati, preliti v zvoke ipd. Ko pa skušamo to jasnost izraziti, se v hipu pokate kopica približnosti, nedorečenosti, nedoslednosti in vrzeli. Tudi pri genijih. Kar poglejmo si v tem oz.iru npr. rokopise Beethovnovih partitur. Znakovna oz. jezikovna artikulacija nam te nedorečenosti in strukturalne praznine z. vso brezobzirnostjo pokaže, hkrati pa nam jih. ker nam omogoča, da se z njimi ukvarjamo na reflektiran in postopen način, pomaga tudi doreči in zapolniti. Med duhovnimi vsebinami in artikulacijo v umetnosti obstaja funkcionalna soodvisnost, razmerje vzajemne artikulacije. ki ne proizvaja substanc, ampak forme, v katerih se dokončno razvije in razodene narava duhovnih vsebin in ravno tako dokončno uredi označevalna materija v skladu z. naravo duhovnih vsebin. - Temeljne ugotovitve razprave je mogoče strniti v naslednjih štirih točkah: 1. da v umetnosti ne gre z.a preprosto kodiranje oziroma z.a nekakšno semiotično šifriranje "ž.e izgotovljenih" vsebin, ampak za njihovo razvijanje s pomočjo artikulacijskih postopkov in strategij: 2. da ima v skladu s tem umetniška artikulacija neizpodbitne semantične konsekvence; 3. da nam je v umetnosti razčlenjenost, preciznost in konsistentnost duhovnih vsebin dostopna Zgolj skozi razčlenjenost, preciznost in organizatorično konsistentnost umetniške forme kot sistema (specifičnih) znakov: in 4. da je - z. oz.irom na to. da veščina operiranja z znaki ni prirojena in tudi ne dana z običajno, vsakdanjo zavestjo, ampak predpostavlja poseben tip mišljenja in razumevanja - z.a ploden kontakt z umetnostjo tako v ustvarjalnem kot v doživljajskem oz.iru potreben poseben vpogled v strukturiranje in organizacijo umetniških znakovnih sistemov in poseben način mišljenja, ki tak vpogled omogoča, torej nekaj, kar bi se po Catherine Z. Elgin in Nelsonu Goodmanu lahko imenovalo (s)likovna kompetenca.
Pričujoča razprava je nastala v okviru posebne raziskovalne štipendije Ftmdacije Alexandra von Humholdta.
Die Vorbereitung dieses Textes wurde (lurch cin Forschungsstipcndium der Alexander von Humboldl-Stiftung ermoglicht.
ABSTRACT
FINE ARTS AS A DOMAIN OF SEMIOTIC ARTICULATION
The articulation of a work of art as the expression of spiritual contents is usually considered to he merely a "technical problem" and, therefore, a matter of the artist's manual skills. The author of this essay, on the basis of an analysis of the complex relation between the formal and the semantic in (fine) art, demonstrates that this is not the case and that the artistic articulation as a semiotic process is a semantic category par excellence, since it not only serves the materialisation of the contents by means of signs but also their completion and perfection. - Apart from that, it often seems that things are absolutely "clear in the mind" and that all one has to do is paint them, pour them into sounds or the like. However, as soon as one attempts to articulate this "clarity", it becomes apparent how much of it is approximate, incomplete, inconsistent and has gaps. This is also the case with genii, as one can see, for example, in Beethoven's handwriting on his scores. While, on the one hand, the articulation by signs or language reveals the incompleteness and structural vacuum in all their ruthlessness, it enables us, on the other, to bring them to completion and fill them out by dealing with them reflex-ively and in stages. In art there is a mutual functional dependency between the spiritual contents and articulation. It is a relation of reciprocal articulation that does not produce substances but forms in which the nature of spiritual contents definitely develops and reveals itself. Just as definitely, the indicative matter arranges itself in harmony with the nature of the spiritual contents. - The essay could be summed up in four basic conclusions. Firstly, art is not simply about some kind of coding or semiotic enciphering of "already elaborated" contents, but about their development by means of articulatory processes and strategies. Secondly, in accordance therewith, artistic articulation indisputably bears semantic consequences. Thirdly, the structuring, precision and consistency of spiritual contents in art is accessible to us only through the structuring, precision and organisational consistence of a work of art as a system of (specific) signs. And fourthly, given that the skill of operating with signs and symbols is neither innate to man nor provided by the ordinary consciousness, but presupposes a specific type of thinking and understanding, one, in order to be creative and fully experience art, needs an insight into the organisation of the artistic systems of signs as well as a specific type of thinking which enables such insight. And this could, according to Catherine Z. Elgin and Nelson Goodman, be called pictorial competence.
"Das Bekunnte ist durum, weil es bekannt ist, noch nicht erkannt." (G. W. F. Hegel)
I. Ekspozieija: Formalismusstreit
Izvor in gibalo vse umetniške ustvarjalnosti je individualno profilirano in os-mišljeno doživljanje sveta.1 Toda doživljanje je skrito v umetnikovi psihi in ni neposredno dejavno ter dostopno opazovanju. Da bi to postalo, mora, kot pravi fraza, "vstopiti v življenje". To pomeni, da mora prebiti okvire subjektivnega psihičnega dogajanja in vstopiti v objektivnost materialnega dogajanja. Vsem oblikam zahtevnejših produktivnih praks, med katere spada umetnost, pa objektivnost materialnega dogajanja najprej stopi nasproti v materiji znakovnosti oz. jezika. Lahko torej rečem, da v umetnosti sestop iz sveta doživljajev v realni svet pomeni toliko kot sestop iz doživljanja v svet znakov oz. jezika.2
Razmeroma nejasen in nediferenciran izraz, "doživljanje" uporabljam na tem mestu zato, da bi v zgoščeni obliki, ki bi ne motila toka razprave, označil kompleksno matrico psihičnih dogajanj, ki so izvor in temelj umetniške ustvarjalnosti. Natančneje bi "doživljanje" lahko opisal z izrazoma "občutenje" in "pojmovanje". - Izraz, "občutenje" pri tem pomeni toliko kot angl. izraz, "feeling", ki ga prevajamo s "čutenje" in "čustvovanje". Svet občutimo s čuti. hkrati pa ga občutimo tudi s čustvi (cf. npr. Alfred N. Whitehead, Adventures of Ideas, New York: The Free Press, str 1X0; David Rapaport, Emotions and Memory, New York: Science Editions. 1961). Občutenje jc torej dvopomenski izraz in dvonivojski proces ovrednotenja impulzov iz zunanjega in notranjega sveta, pri čemer ima to ovrednotenje zelo globoke filogenetske (arhetipične) in zelo intimne ontogenetske (individualne) dimenzije (cf drugi del razprave: b) Formalni aspekt). - Druga oblika ovrednotenja teh impulzov je "pojmovanje". Ta ima nasproten predznak, namreč zavestnega in racionalnega. - Doživljanje kot sinteza občutenja in pojmovanja je torej kompleksen stopenjski proces predelovanja sporočil iz zunanjega in notranjega sveta, v vsem razponu od (arhe)tipičnih nagonskih in emocionalnih reakcij na vsakokratno situacijo do pojmovno artikuliranih kulturnih in individualnih reakcij. V grobem obsega naslednje nivoje: nagonski nivo, emocionalni nivo, miselni nivo, osebnostno-individualni in kulturni nivo, pri čemer so vsi ti nivoji izvori različnih vsebin in različnih vsebinskih poudarkov v dojetju in obravnavi zaznanega. V skladu s tem lahko rečem, da umetniška ustvarjalnost temelji na vzorcih nagonskega reagiranja, vzorcih čustvovanja, vzorcih mišljenja, vzorcih individualnega obnašanja in na kulturnih vzorcih. Lingvisti in umetnostni zgodovinarji (cf. npr. Cf. M. Mothersill, Is Art a Language?, v: Journal of Philosophy, št. 62 1965, str. 559-572; A. Zemsz, Is optique cohererente. La peinture est-elle langage?, v: Revue d'Esthdtique, št. 20, 1967, Zv. 1, str. 40-73; Meyer Shapiro, Recent Abstract Painting (1957), v: M.S., Modern Art. 19th & 20th Centuries, Selected Papers, New York: Georg Braziller, 19X7, str. 322-325; Peter Gerlach, Problemen einer semiotisclien Kunstwissenschaji. v: Roland Posner & Hans-Peter Rcinecke, Zeichenprozesse. Scmiotischc Forschung in den Einzelwissenschaften, Wiesbaden: Athenaion, 1977. str. 262-292) so do uporabe termina "jezik" v zvezi z. umetniško ustvarjalnostjo praviloma rezervirani in nezaupljivi. Menijo, da jc termin v tej zvezi metafora, ki jo uporabljamo samo zaradi nekaterih podobnosti med izražanjem v umetnosti in izražanjem v pravem, verbalnem jeziku. Za to običajno navajajo dva razloga, a) Prvi razlog je v tem, da ni jasno, če so umetniški načini izražanja tudi načini komunikacije med ljudmi, tj. če zares omogočajo medsebojno razumevanje in povratnost informacij, v skladu s katero je v istem komunikacijskem dejanju tudi sprejemnik sporočila lahko oddajnik sporočil, b) Drugi razlog pa je v tem, da ni jasno, če izražanja te vrste vsebujejo dve ravni artikulacije. kar velja za vse do sedaj raziskane jezike, tj raven primarne artikulacije, ki artikulira enote s pomenom (sintaksa), in raven sekundarne artikulacije. ki artikulira enote, ki so same zase brez pomena (fonemi), služijo pa identifikaciji primarnih enot s pomenom.
Ad a) Če definiramo jezik v zelo širokem smislu, kot je lo storil npr. Chritchley (v: R. Deich & P. Hodges, Language without Speech, London: Souvenir Press, 1977, str. 23), tj. kot "izražanje in sprejemanje misli in čustev", se pravi neglede na sredstva, s pomočjo katerih so misli in čustva izražena oz. kodirana in dojeta oz. dekodirana, potem je mogoče reči, da verbalni govor ni edina oblika izražanja, ampak da v tem oziru obstajajo tudi druge oblike (neverbalne) komunikacije misli in čustev, kakršne so na primer oblike izražanja v umetnosti. Težko bi zanikali namen in potrebo umetnika, da sporoči občinstvu svoje misli in čustva o določenem področju življenja, ki je po njegovem mnenju pomembno
To, kar umetnika razlikuje od drugih ljudi, torej ni toliko intenziteta, širina in globina notranjega doživljanja, ampak njegova sposobnost, da svoja doživetja, spoznanja oziroma ideje z ravni psihičnega dogajanja "prevede" na objektivirano raven jezikovno-znakovnega dogajanja; natančneje: v specifične konfiguracije linij, barv, zvokov ipd., ki učinkujejo kot umetne stimulacije in zmorejo doživljajsko znova sprožati v njih zgoščene in izražene življenjske izkušnje in spoznanja. Proces tega "prevajanja" oz. "pretvarjanja" imenujemo (umetniška) artikulacija. Artikulacijo lahko torej definiram kot operacijo prehajanja od neposrednih psihičnih procesov k dogajanjem, kijih posredujejo znaki. Naloga artikulacije je v tem, da posreduje med vsebino psihičnih dogajanj in (materialno ter čutno) obliko, ki je potrebna, da lahko ta dogajanja vstopijo v naše izkustvo. Še več. Naloga artikulacije je, da daje (psihičnim) vsebinam obliko na ta način, da vzpostavlja njihovi naravi odgovarjajoče formalne (!) odnose, torej tako, da jih in-formira, če izhajam pri tem iz izvirnega latinskega pomena besede "informare", ki dobesedno pomeni v-obliko-dajati. V procesu artikulacije tako umetnik
zanj in za druge. Če je vsebina umetnine takšna, dajo občinstvo občuti kot svojo, kot nekaj, kar je del njenega življenja, bo to vsebino sprejela. Kadar umetniško delo na tak način prenese svoje vsebine občinstvu, pa lega najbrž ni mogoče imenovati drugače kot sporočilo. Umetnosti torej lahko prenašajo (specifična) sporočila. Na prvi pogled bolj sporno pa je, če umetniki od občinstva sprejemajo ludi povratne informacije. Mogoče jc dokazati, da lahko. Eden najbol j očitnih dokazov za to je umetnostna kritika. Načini komuniciranja med oddajnikom in sprejemnikom sporočila so v umetnosti sicer manj opazni in veliko bolj posredni kol v verbalnem jeziku, pa še razlikujejo se od ene do druge umetniške panoge, kljub temu pa je treba reči, da ta komunikacija obstaja - in sicer iz zelo preprostega in praktičnega razloga. Če bi je namreč nc bilo. bi ludi umetnosti že zdavnaj nc bilo, ker bi enostavno ne imela smisla. V tem oz.iru lahko prvi ugovor zoper rabo besede "jezik" v zvezi z umetnostjo odpade. Ad b) Neupravičen pa je tudi drugi ugovor, tj. dvom v eksistenco dvojne artikulacije v umetniških načinih izražanja. Odpravlja ga že obstoj določenih specialnih ved, ki se ukvarjajo s proučevanjem dogajanj v umetniški artikulaciji, na primer likovna in glasbena kompozicija (sintaksa), ikonografija, različne umetnostne hermenevtike (semantika), barvna teorija, ritmika, metrika ipd. ("fonologija"). Ker, kot je opaziti že iz. tega nepopolnega naštevanja, med umetnostmi v tem oz.iru obstajajo razlike, je protiargumentacijo za drugi ugovor mogoče izvesti samo na konkretnih primerih. Na tem mestu jo bom iz razumljivega razloga izpeljal na primeru likovne umetnosti. - Likovna teorija je v svojem relativno dolgem razvoju neizpodbitno dokazala, da se artikulacija likovnih sporočil dogaja na dveh povezanih ravninah, na ravni sintakse (kompozicija), kjer se medsebojno kombinirajo enote s pomenom (oblike, liki, figure), in na ravni fotologije (orisnih likovnih prvin, kot so svetlo-temno. barva, točka in linija), kjer se kombinirajo enote z. minimalnim pomenom, ki služijo eksistenci in identifikaciji enot s pomenom. S tem, da se je bila glede na naravo proučevanega predmeta prisiljena konstituirati kot veda s področji, kot so fotolagija (gr. <p<>5, eporo? = luč, nanašajoč se na svetlobo; veda o temeljnih likovnih prvinah), likovna morfologija, likovna kompozicija in likovna semiotika, pa je tudi nazorno pokazala, da likovnega izražanja strukturno ni le mogoče, ampak ga je nujno opisati z v jedru lingvističnimi kategorijami, torej kot spoj treh medsebojno soodvisnih nivojev dogajanja - nivoja sintakse, semantike in fotologije. To pa so ravno tisti nivoji artikulacije, ki jih zahtevajo lingvisti, da neki sporočilni tehniki priznajo status jezika. - Uporaba besede "jezik" v zvezi z umetniškim izražanjem torej ludi s tega stališča ni sporna; seveda z upoštevanjem vseh specifičnosti, ki izražanje v umetnosti razlikuje od izražanja v verbalnem jeziku, ki običajno velja za prototip jezikovnega izražanja (podr. cf. BRAUN, Gerhard, Grundlagen der visuellen Kommunikation, Miinchcn: Bruckmann, 21993; BUTINA, Milan, K problematiki definicije likovnega jezika, Likovne besede, št. 3, 19X7, str. 21-29; BUTINA, Milan, Likovna umetnost in teorija komunikacij, Likovne besede. 14-15-16, 1990, str. 13-21; C<)C(JLA, Bernard & PKYKOUTKT, Claude, Semantique de /'Image. I'our une approche melhodique des messages visuels, Paris: Librairie Delgrave, 19X6; GUMHKHCHT, Hans Ulrich & PFKII-VKR, Ludwig K. (izd.), Materialitiit der Kommunikation, Frankfurt am Main: Suhrkamp, 19XX; LAU/7ANA, Raymond G. & POCOCK-WILLIAMS, Lynn, A Rule System for Analysis in Visual Arts, Leonardo, Vol. 21, št. 4, I9XX; MlTCHKLL, Thomas (ur ). The Lunguage of Images. Chicago: Chicago University Press, 19X0; MlTCHKLL, W. j. T., Picture Theory: Essays on Verbal and Visual Representation, Chicago, IL.: University of Chicago Press, 1995; STINY, G. & Gil's, J., Shape Grammars and Their User, Basel: Birkhauser Verlag, 1975; STINY, George, Pictorial and Formal Aspects of Shape and Shape Grammars, Basel: Birkhauser Verlag, 1975; STINY, George, The Grammar of Form, London: Pion, 19X1).
proizvaja oziroma oblikuje materialne in čutne forme, ki so modalitete bivanja duhovnih vsebin na čutno-nazorni in zato doživljajsko dostopni in preverljivi ravni. Vsakomur je pri tem takoj jasno, da bi brez teh materialnih form nc bilo ničesar, kar bi lahko imenovali umetnost. Ali kot v knjigi Foundations of Modem Art aforistično pravi slikar Amedee Ozenfant: "Kjer ni senzacije, tam ni pcrcepcije; in kjer ni percepcijc, ni emocije. Kdor govori o slikarstvu, kiparstvu, o arhitekturi ali plesu, ta govori o senzacijah, ki jih povzročajo različne snovi, ki so razporejene v določenih oblikah..."3
Če jc torej po eni strani trivialno navajati dejstvo, da sc ncartikulirana umetnina enostavno ni dogodila,4 pa po drugi strani sploh ni tako zelo nesporno in jasno, v kakšnem odnosu jc artikulacija umetniške forme - se pravi struktura njene formalne organizacije - do njene vsebine. V tem oziru obstajajo tako med laiki kot strokovnjaki, še posebej pa med estetikami različnih dob različna mnenja in s tem različni odnosi do čutne in formalne eksistence umetniških form. V grobem in seveda zelo shematično je mogoče ločiti štiri tipe teh odnosov: (a) odklanjanje, (b) indiferentnost, (c) semantično emancipacijo in (d) zavest o nujnosti semantične integracije.
(a)	Za nekatere je čutna konkretnost in (formalna) organizacija umetniških del -tako kot pač vsa čutnost - raztresenost prinašajoč dejavnik in nadležna ovira na poli do osvobojene, čiste duhovnosti, ki jc resnična srž umetnosti. Prava metoda v odnosu do umetniške formalnosti je zanje načrtno razčutenjc (Entsinnlichung) unjetninc, na način, kakršnega priporoča metafizična varianta filozofiranja kot "vaje v umiranju" (Stcrbcn-lcrnen).'' Moder(nistič)ni ustvarjalni korelat takim naziranjem so različne oblike kon-ceptualizmov, ki izhajajo iz predpostavke, daje umetniška praksa možna mimo čutnega zaznavanja in da je predvsem, če že ne zgolj, pojmovna praksa. Značilen in skrajen primer za to je npr. francoski umetnik Yves Klein (1928-1962).
(b)	Spet za druge je artikulacija umetniških form predvsem tehnični problem, stvar umetnikove obrtne spretnosti, njihova formalna organizacija pa sicer nujna, a obenem indiferentna ter ohlapna "embalaža" vsebin in pomenov, za katere zares gre. Primer za to so vse motivno, narativno oziroma ikonografsko fundirane estetike in hermenevtike, ki se v prvi vrsti ukvarjajo "z vsebino ali pomenom umetniških del, za razliko od njihove forme".6 Temeljna značilnost tovrstnih pristopov jc precejšnja vera v avtonomijo vsebin oz. pomenov in. kar od tod sledi, neka "chaotic democracy of readings'", kot je to v knjigi Validity in Interpretation duhovito in kritično poimenoval literarni teoretik E. D. Hirsch.7
(c)	Diametralno različen odnos do snovne in čutne oziroma formalne eksistcnce umetniških form pa imajo tisti, ki jih bom na tem mestu pogojno imenoval "formalisti". Ti so prepričani, da ima snovnost in čutnost označevalne materije takorekoč lastno življenje in samozadostno lepoto, ki za umetniški učinek ne potrebuje nikakršne "globlje" vsebine oziroma pretveze. Učinki, ki jih proizvaja operiranje z označevalno materijo, so edina umetniško zares avtentična in tudi povsem zadostna vsebina. Zagovorniki tega avtonomizma snovi in čutnosti prihajajo večinoma iz vrst ustvarjalcev, se
"In the absence of sensation, ihcre is no perception: without perception, no emotion. (...) In short, anybody talking of painting, sculpture, architecture, dancing, is talking of sensations provoked by different substances disposed in different forms..." (Amcdde Ozenfant, Foundations of Modern Art. New York: Dover Publications, 1952. str. 251).
Cf. J. Charpier & P. Shegers, L' art de to peinture. Paris: Editions Shegers, 1957. str. 474.
Cf. z. B. Karl-Hcinz. Volkmann-Schluck, Einfuhruny in das phitosophixche Denken, Frankfurt am Main:
Klostermann Verlag, 1975, str. 15-22.
Cf. Erwin Panofsy, Studies in Iconotogy. Humanistic Telimes in the Art of Renaissance, New York-Evanston-London: Harper & Row Publishers, 1962, str. 3.
Cf. Eric D. Hirsch, Validity in Interpretation, New Haven-London: Yale University Press, 1967, str. 4-5.
pravi tistih, ki imajo z označevalno materijo neposreden, stalen in zelo pretanjen kontakt. Kdor sam še nikoli ni premagal upora snovi pri oblikovanju in občutil njene oblikotvorne vzpodbude, bo lastno življenje in samozadostnost označevalne materije le s težavo razumel.
(d) Med temi diametralnimi oscilacijami v odnosu do umetniške formalnosti pa se je - v filozofiji in estetiki šele pred nedavnim8 - izoblikovalo tudi neko "posredniško" in "spravno" stališče, v skladu s katerim sta formalnost (materialnost in čutnost) in vse-binskost (ideja, vsebina, pomen) umetniških del partnerska in kooperativna momenta, ki oblikujeta zelo zapleteno in zato v veliki meri zagonetno in nikoli povsem ulovljivo matrico dialektičnih odnosov. V skladu s tem stališčem se iskra umetniške kreativnosti, učinka oz. vsebine prižiga v napetostnem polju med materialnostjo in duhovnostjo. To polje pa je tako heterogeno in kompleksno, da se mu je zgolj z razumom in umom ne le nemogoče približati, ampak se v njegovem okviru celo to "približevanje" samo postavlja pod vprašaj, kakor je menil npr. Theodor Adorno, ko jc v svoji Asthetische The-orie zapisal: "Kdor se v umetnosti giblje zgolj z razumom (verstandnisvoll), jo napravi za nekaj samo(raz)umljivega (selbstvcrstandlichen), kar je od vsega najmanj. Če sc poskušamo mavrici preveč približati, izgine. (...) Z razumevanjem cnigmatični značaj umetnosti ni odpravljen. Tudi najbolj posrečeno interpretirano delo se lahko še naprej interpretira, kot bi čakalo na odrešilno besedo, s katero se bo razjasnila njegova konstitutivna zatemnjenost (Vcrdunklung)".9
Našteti tipi odnosov do artikulirane formalnosti umetniških form kot tipi seveda ne pokrivajo vseh konkretnih, zlasti ne mešanih oz. kombiniranih oblik teh odnosov, ki jih prinaša življenje z umetnostjo. Kot svojevrstna "pretiravanja" oz. posplošitve karakterističnih razmerij pa so po mojem mnenju vendarle dovolj reprezentativna podlaga za dve preliminarni konstataciji. - Prvič, da je umetnostna formalnost kamen spotike in razlog nazorske diferenciacije med ljudmi. Za ene jc nujno zlo, veriga in grožnja duhovnemu življenju, saj nas zapeljuje, ovira in odvrača od bistvenega. Za druge je, nasprotno, čar, užitek, vzpodbuda, tisto konkretno, poživljajoče in izvorno, ki nas aktivira in doživljajsko povezuje. Za tretje pa je enostavno sfinga, ki v istem hipu nekaj kaže in skriva, ki je obenem cvidentna in skrivnostna, blizu in daleč, tako da človek ne ve, kako bi se je lotil. - In drugič, da nam ti raznoliki odnosi s svojimi radikalnimi oscilacijami in zapleteno dialektiko vsemu videzu navkljub dopovedujejo pravzaprav eno samo silno preprosto stvar, namreč, da je vsebina umetniške forme glede na energetske in čutne potenciale označevalne materije hkrati odvisna in neodvisna.
To, kar me v tej razpravi zanima, je prav ta enigmatična hkratna odvisnost in neodvisnost v razmerju med formalnostjo in semantičnostjo v likovni umetnosti in umetnosti nasploh. Pri študiju te (ne)odvisnosti se bom najprej naslonil na spoznanja lingvistov, ki so jih pridobili z raziskovanjem sorodnega razmerja med artikulacijo znakov in mišljenjem v verbalnem jeziku. Ta spoznanja namreč omogočajo posplošitve, zaradi katerih lahko kljub sicer znatnim razlikam, ki artikulacijo v (verbalnem) jeziku
Cf. Albrecht Wellmer, Ober Musik und Sprtiche, rokopis, Berlin 1994: "Die Matcrialitat iler Sprech-zeichen generell ist ersl in der jlingsten Philosophic ins Zentrum des philosophischcn Interesses gertickt. Das Interesse an dieser Materialitat der Sprechzeichen ist aufs cngste verkniipft mit der Kritik an Letztbegriindungsfiguren und an teleologisehen Denkfiguren einer moglichcn letzten Vollendung des Sinns."
Theodor W. Adorno, A.itehtische Tehorie, in: Gesammelte Schriften, Bd. 7, Frankfurt am Main: Suhr-kamp, 1970, str. 185: "Wer bloB verstandnisvoll in der Kunst sich bewegt, macht sie zu einem Selbstverstiindlichen, und das ist sie am letzten. Suchct einer dem Regenbogen ganz, nahe zu kommen, so verschwindet dieser. (...) Durchs Verstehen jedoch ist der Ratselcharakter nicht ausgeldscht. Doch das glllcklich interpreticrte Werk miichte weiterhin verstanden werden, als wartcte es auf das losendc Wort, vor dem seine konstitutive Verdunklung zerginge".
ločijo od artikulacijc v (poetičnih dimenzijah) umetnosti, služijo za izhodišče nadaljnjim razmišljanjem.
II. Izpeljava (I): Semiotična narava umetniške artikulacije in njene (hermenevtične) posledice
Temeljno spoznanje lingvistov v tej zvezi je, da, prvič, med jezikom in mišljenjem obstaja intimnejša povezava in kompleksnejše razmerje, kot običajno mislimo, in drugič, da ima to razmerje dva vidika. Prvi obsega odnos med materialnostjo jezikovnih znakov in duhovnostjo izraženih vsebin, drugi pa relacijo med artikulacijo jezikovnih znakov in vsebino mišljenja. Prvi vidik ima pri tem eksistencialna, drugi pa funkcionalna obeležja.
1. Eksistencialni vidik
Ta je poznan kot neločljivost označenca (signifikata) in označevalca (signi-fikanta)10 v jezikovnem znaku. Za moje pojme ga je zelo učinkovito in nazorno tema-tiziral Ferdinand de Saussure, ko je v Cours de linguistique generale zapisal: "... vsak lingvistični termin jc majhen člen. articulus, kjer se misel ustavi v zvoku in kjer zvok postane znak ideje. Jezik je mogoče primerjati tudi z listom papirja: misel je njegova prednja stran - recto, zvok pa hrbtna - verso; ni mogoče odrezati recto, ne da bi istočasno odrezali verso. Tudi v jeziku ni mogoče ločili zvoka od misli niti misli od zvoka; to bi bilo mogoče storiti samo s pomočjo abstrakcij, katerih rezultat bi bilo ukvarjanje ali s čisto psihologijo ali s čisto fonologijo."11
Struktura opisanih razmerij se ne spremeni, če v citatu besedo "jezik" nadomestim s sintagmo "znakovno izražanje vsebin", ki ne specifizira sredstev, s katerimi so vsebine izražene, besedo "misel" s sintagmo "duhovna vsebina" in besedo "zvok" s širšim izrazom "označevalna materija". S tem dobim posplošitev. ki velja za vse oblike znakovnega izražanja vsebin, neglede na medij izražanja in vrsto znakov. Torej tudi za umetnost. De Saussureovo misel lahko sedaj zapišem takole: vsaka formalna enota umetniškega dela - npr. barvna ploskev, ton ipd. - je majhen člen, articulus, v katerem se duhovna vsebina (misel, emocija) ustavi v označevalni materiji in s katerim označevalna materija postane znak (!) ideje; v umetnosti ni mogoče ločiti materije od duha niti duha od materije, oziroma je to mogoče samo s pomočjo abstrakcij.
Ta neločljivost duhovne in materialne plati pa ima v umetnosti dvojni značaj -substancialnega in formalnega. Naj razložim, na kaj s tem mislim.
a) Substancialni aspekt
Po eni strani je jasno, da lahko neka umetniška vsebina eksistira le, če se "ustavi" oz. "realizira" v čutni materiji, če torej postane funkcija snovi. "Duh," piše Marx, "ima
Terminološko pojasnilo oz. komparacija:
a)	Označenec: lat. signans; fr. signifie /po: F. de Saussure, Cours de linguistique generale, Paris: Payot, 1967, p. 99/; angl. signified-, nem. das Hezeichnete (redkeje), Signifikat (običajno);
b)	Označevalec: lat. signatum; fr. signifumt /po F. de Saussure, ibid./; angl. significant; nem. der Hezeichnende (redkeje), Signifikant (običajno).
" Ferdinand de Saussure, Cours de linguistique generale, Paris: Payot, 1967, str. 157 (odslej cit. F. dc Saussure, Cours).
že od začetka na sebi prekletstvo, da je 'obremenjen' z materijo."12 Zato je "produkcija idej, predstav, zavesti ... najprej neposredno vpletena v materialno dejavnost in materialno občevanje ljudi..."13 Ali kot v romanu Doktor Faustus bolj poetično pove Thomas Mann: "Reče se sicer, da se glasba 'obrača na uho'; vendar dela to samo pogojno, samo v toliko namreč, kolikor je sluh, podobno kot drugi čuti, zastopniško sredstvo in sprejemni organ za duhovno. Morda ... je najgloblja želja glasbe, da bi je sploh ne bilo slišati niti videti niti občutiti, ampak, če bi bilo to mogoče, dojemati v nekem onstranstvu čutov in celo srca, v Duhovno-Čistem. Ker pa je navezana na čutni svet, si mora pač prizadevati za najmočnejšo, da, omamno ponazoritvijo (Ver-sinnlichung) (in zato materializacijo, JM)".14 - V umetnosti lahko duh eksistira samo tako, da ga nosi materija. V tej surovi, "materialistični" formuli jc skrit ekspresivni princip, ki kaže na tiranijo materije, a tudi na njene duhovne potcnce - s katere strani pač pogledamo. Najbolj žlahtna špekulacija in najbolj goreče čustvo sc lahko prebijeta do umetniškega izraza samo tako, da se oprimeta neke materialne substance. Včasih je za to potreben kos marmorja, drugič filmski trak ali računalniški hardware, včasih udarec na struno, ki pretrese ušesa, drugič barvni pigment, ki vzdraži oko, da nato iz možganov vznikne (kot) val občutij in navdiha...
V	umetnosti lahko duh eksistira samo tako, da ga nosi materija, je bilo rečeno zgoraj. A v eni tubi barve - kakšen spekter najrazličnejših izraznih možnosti, oblik in vsebin. Tako kot se iz črk abecede lahko izcimi nesmisel, ali pa se rodi najbolj čudovita pesem, tako je ena in ista barvna snov siccr potreben, a povsem brezbrižen dejavnik kompozicijske zgradbe, ki ji jc material oz. "hrana".15
b) Formalni aspekt
V	umetnosti brez materije ne gre. Vsaj tako, če nc še bolj jasno pa je tudi, da materija še ni umetniško delo. Marmorni blok še ni Michelangelov David in najboljše oljnate barve so nič v primeri z najneznatnejšim Rcmbrandtovim portretom. V umetnosti materija ni pomembna sama zase, zgolj kot substanca. Pomembna je samo toliko, kolikor so se v njej hkrati realizirale umetnikove namere, predstave, pojmovanja, skratka ideje, kolikor so ji te ideje "vdahnile dušo", jo "animirale". V procesu umetniške artikulacije se materija členi, giblje, povezuje in učinkuje kot izraz umetnikove volje, kot izraz njegovega odnosa do nje same, do sveta in do življenja. Členi, giblje in povezuje se torej po nekem, umetnikovi (za)misli ustreznem diktatu, ki v materiji vzpostavlja členitve, odnose in oblike, ki jih ta materija sama na sebi nima. V umetniški artikulaciji se materija iz prvotne, dane oblike spreminja v novo, zamišljeno in s tem "semantizirano" obliko. Skratka: v umetnosti postane materija in-formirana (v-novo-obliko-spravljena) materija. To pa pomeni, da ni več zgolj substanca z energijo fizikalnega dražljaja, ampak informacija, nastala z duhovno kibernetizirano organizacijo takih dražljajev. Njen delež oziroma vsebina ni več zgolj dražljaj (signal), ampak
i ?
Karl Marx, Die deulsche Idetogie, v: Marx/Engels-Gesamtausgabe, Bil. 5, Berlin: Marx-Engels-Verlag, 1932, str. 19-20.
13	lb., str. 15.
14	"Man sage wohl, die Musik 'wende sich an das Ohr'; abcr das tue sic nur bcdingtermaUcn, nur insofern namlich. als das Gehiir, wie die Ubrigcn Sinne, stcllvcrtretcndes Mittel und Aufnahmeorgan fiir das Geistige sei. Vielleicht (...) sei es der tiefste Wunsch der Musik, libcrhaupt nichl gehiirt, noch sclbsl gesehen, noch auch gefilhlt, sondern, wenn das moglich ware, in einem Jenseils der Sinne und sogar des Gemiites, im Geistig-Rcinen vernommen und angeschaul zu wcrden. Allein an die Sinneswell gebunden, nitlsse sie doch auch wiedcr nach starkster, ja berUckcnder Versinnlichung (und deswegen Malerialisierung, Anni. JM) streben..." (Thomas Mann, Doktor Faustus, Berlin-Frankfurt am Main: Suhrkamp & Fischer, 1948, str. 100).
15	Prirejeno po: Pierre Teilhard de Chardin, Le phenomene humain, Paris: Editions du Scuil, 1965, str. 60.
posebna oblika in poseben lip odnosov med dražljaji. Ti odnosi so sicer realizirani v čutni materiji, niso pa več zgolj čutne kvalitete, ampak duhovne, ker jih je proizvedla oz. informirala (za)misel. Energija fizikalnega dražljaja, piše ncvropsiholog J. J. Gibson,16 variira vzdolž preprostih dimenzij, informacija, nastala z organizacijo teh dražljajev, pa vzdolž mnogih kompleksnih dimenzij, ki niso vse fizikalno merljive. Organizacija, zaznava in izkoriščanje teh dimenzij jc odvisno od sposobnosti individua, da vzpostavlja in odkriva invariante v ureditvi fizikalnih energetskih vzorcev, na katere v običajnem življenju ni pozoren.
V umetnosti torej materija ne eksistira zgolj kot substanca, sc pravi substancialno (čeprav je treba dodati, da vedno eksistira tudi kot substanca z določenimi fizikalno-kemičnimi in čutnimi lastnostmi), ampak kot informacija. To pa samo zato, ker je na poseben način duhovno kibernetizirana oziroma organizirana materija. Materija jc v umetnosti "poduhovljena", "semantizirana", svoje običajne lastnosti transccndirajoča materija, ker jc forma in eksistira formalno. Umetnost proizvaja forme, ne substanc.17
Na to dejstvo so nas umetniki vedno, včasih prav drastično in provokativno opozarjali. Zelo izzivalno na primer Igor Strawinsky, ko je v Chroniques de ma vie zapisal: "Fenomen glasbe nam je dan samo zato, da prinese zakonitost in red v stvari... Da bi bil ta red ustvarjen, pa je potrebna in nujna določena formalna konstrukcija. Ko je ta vzpostavljena in je red dosežen, je vse rečeno. Zaman bi bilo iskati in pričakovati še kaj drugega. Prav ta konstrukcija in ta doseženi red pa sta tudi tista, ki vzbujata v nas čisto posebna občutja, ki nimajo nič skupnega z občutki in reakcijami vsakdanjega življenja."18 Stawinskemu bi sicer pri tem lahko kdo očital, da je izraz "konstrukcija" za opis kompleksne narave umetniških form nekoliko preveč tehnicističcn. nikakor pa ni mogoče zanikati, da je skladatelj z njim zelo eksaktno "lociral" poslednji smisel umetniškega prizadevanja in realno bazo najbolj avtohtono umetnostnih doživetij. Ta smisel in baza je formalna konstrukcija ali - kot bi danes rekli - formalna organizacija označevalne materije. S to organizacijo se umetnikov duh naseli v čutni materiji in prav z njo čutna materija postane znakovno-simbolični izraz (umetnikove) ideje. Podobno - in podobno provokativno - misel je leta 1911 zapisal tudi francoski slikar Maurice Denis (I870-IH43): "Naj spomnim, da jc slika, preden postane bojni konj, gola ženska ali kakršna koli anekdota, površina, pokrita z barvami, razporejenimi v določenem rcdu".|l; S to mislijo nas Denis po eni strani opozarja na to, da pred figuralnimi kompozicijami velikokrat zares kar nekako samoumevno pozabljamo, da pred seboj nimamo realnih, ampak le na tak ali drugačen način upodobljene (naslikane) objekte. Istočasno pa izpostavlja še drugo plat tc samoumevnosti, namreč dejstvo, da oblike tudi takrat, ko v naši glavi postanejo bojni konj, golo žensko telo ipd., ne prenehajo bili "površine, pokrite z barvami, razporejenimi v določenem redu", in da zato njihovega pomena ne določa samo predmetna referenca, ampak tudi način, na katerega so v njih barve razporejene v določen red. V ikonografskem oziru predstavljajo Ingresov, Cezannov, Modiglianijev, Malissov, Picassov, de Kooningov... akt isto stvar - namreč golo
16	Cf. James J. Gibson. The Senses Considered us Perceptual Systems. Boston: Houghton Mifflin Co.. 1966, str. 2-3.
17	Cf. F. de Saussure, Cours. str. 157.
IK "Le phčnomčnc dc la musique nous est donnč a la sculc fin d' institucr un ordrc dans les choses... (...) Pour etre rdalisd, il exige done nžcessairement ct uniqucment unc construction. L construction faitc, I' ordre atteint, tout est dit. II serait vain d' y chcrcher ct d' en atleindrc autre chose. C' est precisdmenl cette construction, eel ordre atteint qui produit en nous une Amotion d' un caractčrc lout i fait special, qui n' a ricn dc commun avec nos sensations courantes el nos reactions dues a des impressions dc la vie quolidiennc" (I. Strawinsky, Chroniques de ma vie, Paris: Dcnoel ct Steele, 1935, str. 117-118).
19 Cf. R. Goldwater and R. Treves (cd ). Artists on Art. from the XIV to tell XX century, New-York: Pantehon Books, 1943, str. 380.
človeško (npr. žensko) telo. To, kar jc na njih zares originalno, pa je način, na katerega je predstava iste vizualne strukture (ob)likovno realizirana. Če sledimo temu načinu, pomeni prehod od enega k drugemu delu toliko, kot bi pri tem zamenjali svet.
Pri tem postane povsem jasno, da "konstrukcija" Strawinskega in Denisov "določeni red" barvnih ploskev nista niti sama sebi namen niti stvar umetnikove obrtniške zasebnosti. Njuna vrednost jc v tem in samo v tem, da je organizacija odnosov med dražljaji, ki jih vsebujeta, ekvivalentna informaciji v umetnikovi zamisli, ali še natančneje, (in)formaciji umetnikovega duha. Obe sta nič več in nič manj semantični kategoriji. Gre torej za to, da je organizacija dražljajev v umetniški formi zaradi "invariantnih zakonov narave", kot se izraža J. J. Gibson,20 sposobna nositi umetnikovi duhovni vsebini ekvivalentno informacijo. Ni torej ekvivalencc misli in materije, duha in čutnosti, ampak ekvivalenca informacij. Ker je struktura umetniške forme posledica in rezultat strukture umetnikove (za)misli, jc v obeh urejenih strukturah vsebovana ista informacija, le da se v obeh kaže na spccifičen način. Ker jc ta informacijska ekvivalenca možna, je v umetnosti možna komunikacija. Ko pravim "možna", seveda nočem reči, da je tudi enostavna, saj v umetnosti nikoli ne gre za olajšano in rutinsko komunikacijo, kot na primer v vsakdanjem (!) verbalnem jeziku, ampak za tip namerno otežene komunikacije, za katero je, pravi Meyer Schapiro,21 značilna visoka stopnja nekomunikativnosti, ki nas prisiljuje, da se z njo dalj časa reflektirano ukvarjamo in sc s tem dvigamo nad rutino in samoumevnosti navadnega komuniciranja.
Iz povedanega lahko sedaj izpeljem neko splošno načelo: Duhovna vsebina umetnosti in strukturna organizacija označevalne materije sta samo dve podobi oziroma dva korelativno povezana dela enega in istega pojava - umetniške formed Ali drugače: Na vsako umetniško delo je s tega stališča pojavne logike mogoče gledati kot na konstrukcijo elipse, ki jo hkrati izrisujeta dve žarišči - žarišče duhovne (psihične) koncentracije in žarišče materialne (formalne) organizacije, ki sc cnosmiselno gibljeta v medsebojni povezavi.23
To splošno načelo pa ima seveda nekaj prav tako splošnih konsekvcnc.
Prva je ta, da, ko ga sprejmemo, v umetnosti vsebine in forme ne moremo več obravnavati kot dva ločena in neodvisna faktorja.
Druga je, da se s stališča te splošne (hipo)tcze v umetnosti sleherna duhovna vsebina, kot funkcija označevalne materije, izraža in spreminja s pomočjo njene poseb-
20	J. J. Gibson, The Senses Considered us Perceptual Systems, str. 55.
21	Cf. Meyer Shapiro, Recent Abstract Painting (1957), v: M. S„ Modern Art. 19th A 20th Centuries, Selected Papers, New York: Georg Brazillcr, 19X7, str. 322-325.
22	Ker pomen besede forma nikakor ni enoznačen, je seveda nujno pojasniti, na kaj v tem kontekstu z uporabo te besede mislim. "V manj eksaktni, vsakodnevni rabi se z besedo forma," piše v Filozofskem slovarju Bibliografskega inštituta iz. Leipziga (Philosophisches Wortcrbuch, Bd. I, Leipzig: VEB Bibliographisches Institut, 1975, str. 409), "najpogosteje označuje zunanja oblika, površinska vidna pojavnost stvari, procesov itn. v objektivni realnosti. - V filozofski rabi jc beseda 'forma' pogosto sinonim za strukturo in pomeni celoto odnosov, ki obstajajo med elementi nekega sistema. - Še zlasti pa beseda forma označuje strukturo, tj. relacijski sestav, ki odraža strukturo neke druge (materialne ali ideelne) stvarnosti." Podobne elemente za definicijo pojma "forma", bi lahko našli tudi v drugih slovarjih in enciklopedijah. Pomen besede "forma" obsega torej več vidikov. Po eni strani se izraz nanaša na zunanji videz, oziroma na čutno pojavnost predmetov oz. fenomenov v zunanjem svetu, po drugi je sinonim za strukturo, t j za način (notranje) organizacije odnosov med elementi nekega sistema, po tretji strani pa oznaka za artikulirani in eksplicirani izraz neke (materialne ali duhovne) strukture. Vsi ti pomeni so po mojem mnenju - in to hkrati - bistveni tudi za opis narave umetniških form. Umetniška forma je po eni strani čutna pojavnost, po drugi sistem organiziranih articulusov (znakov), po tretji artikulirani izraz neke duhovne ali/in materialne stvarnosti. Je torej istočasno čutnost, sistem in izraz. Čutnost po svojih senzacijah, sistem po svoji organizaci ji in izraz, po tipu informacije, ki jo vsebuje.
23	Prirejeno po: P. T. de Chardin, I* phenomene humain, str. 57.
ne strukturalne ureditve, zaradi česar je povsem možno, da se poljubno velika (kvantiteta!) vrednost pri prvi veže na poljubno majhno vrednost pri drugi, in narobe; neka izjemno inovativna in dognana ureditev je lahko realizirana v zelo profanem materialu (cf. npr. informel, arte povera) in z neznatnim čutnim apelom (cf. npr. kubizem, mini-malizem).24
Tretja, ki jc pravzaprav samo izpeljava druge, je spoznanje, da je v umetnosti duhovna vsebina toliko bolj polna in popolna, kolikor kompleksnejši in bolje organiziranje formalni ustroj, ki jo nosi in spremlja.25
Četrta pa je refleksija, da v umetnosti obstaja nek zelo določni "skupni imenovalec" in neko nadvse konkretno "integracijsko polje", na katerem se duhovna in materialna plat dejavnosti medsebojno podpirata in navdušujeta; ta "locus" je umetniška forma kot sistem znakov,26 ki je sposoben nositi informacijo in izraz.27
24	Prirejeno po ib., str. 63.
25	Prirejeno po ib., str. 57.
26	Čutnost jc prva, najbolj opazna in, kot sem pokazal, nepogrešljiva lastnost umetniških form. Manj opazna njihova poteza je sistemskost. Toda če pozorneje pogledamo katero koli umetniško delo (sliko, instalacijo, glasbeno kompozicijo ipd.), hitro uvidimo, da imamo pred seboj pravzaprav samo formalni skelet dejanskega procesa avtorjeve ustvarjalnosti, se pravi samo tiste dele oz. "mesta" tega procesa, kjer jc ta zapustil oblikovno sled v prostoru in času. V tej "oblikovni sledi" se zamisel ustavi v obliki in oblika postane znak ideje, kol pravi de Saussure (F. Saussure, Cours, str. 157). Smem torej reči, da so umetniška dela znakovno artikulirani vidiki človekove duhovne napetosti do sveta in samega sebe. Celo več. Vsa brez izjeme so sistemi znakov, saj so vsa po vrsli zgrajena iz elementarnih oblik (elementov), ki so vsaka zase in kot celota sposobne nositi informacijo in izraz. Ta znakovni in sistemski vidik jc umetniškim formam imanenten in jc po mojem mnenju bistven za doživljanje in razumevanje umetniške ustvarjalnosti. In sicer zato, ker jc samo takšna znakovno konzervirana ustvarjalnost popolnoma jasna kreacija, ki jo je mogoče doživljati, jo proučevati in sc do nje vrednostno opredeljevati. Nenazadnje pa tudi zato, ker je samo taka znakovno artikulirana ustvarjalnost ludi verificirana ustvarjalnost, ki je svojo vrednost potrdila s konkretnim rezultatom.
!z.raz v zvezi z umetniškimi formami pomeni dvoje. Po eni strani to, da je umetniška forma kot "sistem organiziranih zaznav" (Abraham A. Moles, Theorie de I'information et perception esthetique, Paris: Denoel, 1972, str. 90-91) posledica oz. formalni korelat strukture umetnikove (za)misli. In drugič, da umetniške forme ne prenašajo zgolj informacij, ampak da le informacije prenašajo na poseben način, namreč lako, da jih doživljajsko poglobijo in individualizirajo. - Tudi /nanosi in filozofija sla sistema simbolov in informacij. Obe sla sferi, s katerima človek najbolj izrazito presega svojo animalno naravo in izkazuje svojo duhovnost. Njuna spoznanja in informacije so eksperimentalno preverjene, utemeljene, temeljito argumentirane itn. Vsi pa predobro vemo, da pogosto ne zmorejo niti prepričati, kaj šele navdušiti. Ob njih srce mnogim lc redko hitreje udari. Čista razumnost proizvede razumno, ne pa psihofizične akcijc. Scle tedaj, ko se ideje in simboli odenejo v učinkovito čutno obliko in začnejo s tem učinkovati tudi na delovanje človekovih endokrinih žlez, po katerih sc sprožajo fizične potrebe in reakcije, se v človeku sproži tudi zagretost in pripravljenost za akcijo. Značilnost umetnosti pa jc prav to, da svojim vsebinam oz. idejam išče in najde učinkovito čutno podobo. Ker torej umetniške forme v celoto in enoto združujejo lako racionalno-organizatorične kot individualizirane afektivno-emocionalne momente, ne odgovarjajo samo na človekove zavestno zaznane in racionalno spoznane potrebe, ampak hkrati tudi na njegove nezavedne in iracionalne potrebe Sposobne so tako sporočati kot navduševali, lako osmišljati kot mobilizirati. Menim, da lo zahlcva precizacijo in utemeljitev. Če sc jc doslej morda zdelo, da imajo umetniške forme v mojem prikazu predvsem organizatorične. konstruktivne in strukturalne razsežnosti, potem moram na tem mestu dodati, da so v njih te razsežnosti realizirane tako, da ne nagovarjajo zgolj razuma, ki jih jc proizvedel, ampak mnogo širše področje - arhetipičnega in intimno individualnega - izkustva. Umetniške forme s svojo neizogibno navezanostjo na čutnost materialov niso lc nosilci intelektualnih struktur, ampak s svojim neposrednim čutnim učinkovanjem na človeški organizem omogočajo široko in kompleksno (miselno, emocionalno in celo afektivno) resonanco teh struktur V njih razum in vsebina postancla armirani razum in vsebina. Temelj umetnosti so čutni dražljaji, ki jih omogoča označevalna materija, kar je bilo v tej razpravi že večkrat poudarjeno. Tc dražljaje sprejemajo čutila in jih prevajajo naprej v palcokorlcks, v katerem so živčni ccntri, ki regulirajo nagonske in emocionalne reakcije, od lod pa gredo impulzi naprej v neokorteks, kjer je sedež, mišljenja in zavesti. Pot impulzov skozi paleokorteks je pri tem primarna in nujna, pot do neokorleksa pa sekundarna in možna. Alfred N. Whitehead (Adventures of Ideas. New
V zvezi z umetniško formo je torej na kratko mogoče reči naslednje: 1. da je ni mogoče enačiti z materialno platjo umetniškega dela (v nasprotju z vsebinsko), niti z vsebinsko (v nasprotju z materialno in čutno), ker je enostavno integracijski prostor obeh; 2. da je funkcionalna povezava sistemske organizacije zaznav in mnogoplastnega ter spontanega odzivaja nanje, zaradi česar je istočasno informacija in izraz, in 3. da prav zato ni neka otipljiva stvarnost oz. mesto, ampak prej neko "ne-mesto", "utopija",28 ki je hkrati evidentna in transcendentna.
Ta del razprave lahko sklenem z ugotovitvijo, da sta v umetnosti materialna in duhovna plat neločljivo eksistencialno povezani, njun skupni imenovalec pa je likovna forma kot sistem znakov.
2. Funkcionalni vidik
Ob tem pa se postavlja še neko čisto poetično vprašanje, če seveda poetiko razumemo tako kot npr. Igor Strawinsky, ki jo jc v svoji Poetique musicale takole opredelil: "... za nikogar od vas ni skrivnost, da poetika dobesedno pomeni toliko kot študij produktivnih postopkov. Glagol poiein (gr. rcotav), katerega izpeljanka je beseda poetika, namreč ne pomeni nič drugega kot 'proizvajati'. Zato poetika antičnih filozofov ne vsebuje nikakršnih liričnih izlivov o naravni talentiranosti in bistvu lepega. Ena sama beseda, techne, je zanje označevala tako lepe umetnosti kot obrti in pomenila poznavanje in študij natančno določenih proizvodnih pravil. Zato ni prav nič čudnega, da se Aristotelova Poetika stalno vrača na pojme, kot so osebno delo, red in
York: The Pree Press, 1967, str. 180) pravi, da v paleokorteksu dražljajski vzorci s svojo obliko proizvedejo določen afektivni ton, ta pa izzove sebi lasten tip emocionalne reakcije, ki da zaznanemu, še preden se tega zavemo, emocionalno vsebino. Tako afekti kot emocije, ki določajo primarno in implicitno vsebino zaznanega, pa imajo zelo globoke arhetipične korenine. Afekti so, pravi David Rapaport (Cf. D. R., Emotions und Memory, New York: Science Editions, 1961), energetska manifestacija nagonov. Nagoni pa so tipična izkustva človeške vrste: na tipične dražljajske situacije odgovarjajo s tipičnimi telesnimi odgovori. Enako lahko za čustva rečemo, da so tipični psihični odgovori na tipične psihične situacije, ki imajo močno psihofiziološko komponento. Psihoanalitično gledano so nagoni in čustva locirani v nezavednem sloju psihc, iz katerega se prebijajo v sloj zavesti v situacijah, katerih osnovna struktura je enaka ali vsaj podobna strukturi tipičnih situacij, iz. katerih so se nagonske in čustvene reakcije razvile (Cf. Milan Butina, Umetnost kol proizvod stiske. Likovne besede 26-27-28, 1994. str. 23). To pomeni, da imajo nagonske in emocionalne reakcije na dražljaje po eni strani globoke arhetipične (in zato obvezujoče) temelje, po drugi strani pa nosijo s seboj celotno bogastvo individualnih izkušenj, ki jih je posameznik pridobil v individualno specifičnih okoliščinah uporabe arhetipičnih nagonskih in emocionalnih reakcij. V skladu s tem načrtno aktiviranje nagonov in emocij, kakršnega prakticira umetnost, zaniha obsežno mrežo generičnih in subjektivnih vsebin, na katere je doživljajoči individuum zelo intimno navezan. - Afektivna in čustvena ovrednotenja zaznanega so naravna nuja individua, saj so po eni strani genetsko vpisana v možgansko strukturo kot obvezni programi reagiranja, po drugi strani pa so enako močno in obvezujoče vpisana v človekovo ontogenetsko izoblikovano reakcijsko matrico. Ko ta ovrednotenja prebijejo prag zavesti, se mora zavest odločiti, ali jih bo izločila, ali pa uporabila v celovitem ovrednotenju izkustva. Znanstveniki jih pri svojem delu navadno izločijo, umetnikom pa so glavna opora in vodilo v njihovi obravnavi človeka in sveta. Seveda pa je treba dodati, da ta nagonska in emocionalna ovrednotenja zaznanega niso vedno in nujno skladna s svetom mišljenja, logike in etike. Med nagoni in simboličnimi projekti lahko pride do konfliktov, ki zahtevajo razrešitev. Če pri tem zmagajo nagoni, so posledice praviloma destruktivne. Lahko pa se nagoni na koristen način vključijo v racionalni in namerni svet simbolov, se jih oprimejo in jim s tem dajo močan doživljajski zalet oziroma "energijo", kot tudi pravimo. Umetniške forme spravo med nagoni in simboli uresničujejo na human način, tj. tako, da energijo nagonov in emocij konstruktivno vgradijo v realizacijo zelo kompleksnih ustvarjalnih ciljev in vsebin (cf. Milan Butina, Mesto likovne umetnosti v celoti kulture. Likovne besede 25, 1993, str. ).
28 Cf. A. Wellmer, Ober Musik und Spruche, rokopis, Berlin 1994.
konstrukcija".29 To vprašanje se glasi: Kakšno naravo in kolikšen akcijski radij ima proces artikulacije znakovnih form, tj. proces, ki v umetnosti posreduje med vsebino in obliko?
Običajno si predstavljamo, če na to sploh pomislimo, da je proces artikuliranja znakovnih form enostranski proccs, v katerem aktivna misel oblikuje pasivno materijo. Ferdinand de Saussure nas je - in to že pred več kot tričetrt stoletja - opozoril, da temu ni čisto tako in da stvari nikakor niso tako enostavne oz. enostranske. "Če abstrahiramo njen besedni izraz," piše v Cours de linguistique generale, "je s psihološkega stališča naša misel brezoblična, nedoločena masa. Filozofi in lingvisti so se vedno strinjali v priznanju, da bi bili brez pomoči znakov nesposobni na jasen in stalen način razlikovati eno misel od druge. Vzeta sama zase, je misel kot meglica, v kateri ni nič nujno omejeno. Ni vnaprej določenih idej in nič ni razločno pred pojavom jezika. Toda ali (jezikovni, JM) znaki nasproti temu zibajočemu se carstvu sami na sebi ponujajo vnaprej omejene biti? Nc, nič bolj. Zvočna substanca ni nič bolj določena niti bolj čvrsta; ni kalup, katerega oblike bi se morala misel nujno oprijeti, ampak plastična snov, ki se tudi sama deli na posebne dele, da bi lahko nastali znaki, ki so misli potrebni. (...) Značilna vloga jezika v odnosu do misli ni v tem, da ustvari materialno, zvočno sredstvo za izražanje misli, ampak da služi kot posrednik med mislimi in zvoki, in to pod takimi pogoji, da njihovo povezovanje nujno privede do vzajemnega omejevanja enot. Misel, ki jc po svoji naravi kaotična, se jc prisiljena precizirati tako, da se razdeli v dele. Ni torej niti materializacije misli niti spiritualizacije zvokov, ampak neko skrivnostno dejstvo, da 'misel-zvok' implicira delitev in da jezik gradi svoje enote tako, da se konstituira med dvema masama. Ponuja sc neka primerjava: zrak v stiku z vodno gladino; ko se atmosferski tlak spreminja, sc vodna površina posledično razdeli v določeno število členitev, valov; to oblikovanje valov lahko služi kot metafora za povezavo mišljenja s snovnostjo zvokov, kot metafora za njuno vzajemno urejanje oz. artikulacijo."30
Temeljna de Saussurcva ideja je torej, da vloga produkcije jezikovnih znakov v odnosu do duhovnih vsebin nikakor ni zgolj v tem, da priskrbi materialno sredstvo za njihovo izražanje, ampak da služi kot posrednik med duhovnimi vsebinami in označevalno materijo, pri čemer to posredništvo privede do vzajemne artikulacije obeh polov. Tak pogled na stvari v jezikovni praksi - vsaj kolikor je meni znano - ni domač niti običajnemu zdravorazumskemu prepričanju niti raziskovalcem verbalnega jezika (semiotiki so tu izjema). Zdravorazumskemu prepričanju zato ne. ker v jezikovni artikulaciji vidi pač le rutinsko "sredstvo" komunikacije, lingvistom pa zato, ker zaradi stroge leksikalne in sintaktične standardizacije, ki bistveno olajšujeta komunikacijo, interna dialektika razmerja med duhovnimi vsebinami in označevalno materijo v verbalnem jeziku manj direktno vpliva na uspeh verbalnega sporočanja in je zato temu primerno tudi manj opazna. Drugače je seveda tam, kjer odnos med duhovnimi vsebinami in označevalno materijo ni - ali vsaj nc v celoti - posredovan in olajšan s kulturnimi konvencijami, ampak je bolj direkten, in kjer sestop iz misli v jezikovno formo ni rutinska, ampak kreativna operacija. Take primere posredništva med duhovnimi vsebinami in označevalno materijo prepoznavam v vseh umetnostih. Zato lahko zapišem, da v de Saussurcvem citatu opisana situacija predstavlja temeljno in kritično situacijo umetnika, ko išče svoji zamisli adekvatno čutno formo in izraz. Ker ima ta (opera-
TU
1. Slrawinsky, Poetique musicale, Paris: J. B. Janin, 1945, sir.. 8-9 (cf. ludi: I. S., Schriftcn und Gespriichc I, Darmstadt: Wissenschafllichc Buchgescllschaft, 1983, S. 175-176).
30 F. dc Saussure, Cours, S. 155-156.
cionalna) situacija - še posebej kar zadeva umetnost - pomembne označevalne in hermenevtične konsekvence, sejo splača podrobneje pogledati.
Začnem lahko z de Saussurcvo mislijo, da so psihična dogajanja, če abstrahiramo njihov jezikovno-znakovni izraz, kot "meglice", v katerih ni nič nujno in natančno definirano. To tezo potrjujejo sodobne psihofiziološke raziskave, ki ugotavljajo, da jc vse delovanje možgan, to osnovo psihičnosti, mogoče razložiti z valujočo porazdelitvijo živčnih vzdraženj in inhibicij v prostoru in času,31 pa tudi raziskovalci t.i. "mentalnih stanj", ki psihičnih dogajanj nc morejo opisati drugače, kot da govorijo o "dinamičnih shemah" in o "funkcionalnih stanjih, ki jih jc nemogoče lokalizirati in izolirati".32
V tem oziru mislim, da ni pretirano reči, da v človeški psihi ni nič povsem stabilnega, trdnega, razločnega in natančno definiranega pred pojavom jezika (kar pa seveda ne pomeni, da pred pojavom jezika in mimo njega v njej ni ničesar, NB!). Psihičnim dogajanjem samim na sebi, kljub siceršnjim kvalitetam, kot so določen akcijski potencial in intencionalnost, neposrednost, živost, fleksibilnost ipd., "nekaj" manjka, "nekaj", kar bi jih stabiliziralo, preciziralo in še posebej (kreativno) verificiralo. In ta "nekaj", pritrjujem dc Saussureu, je posebna lastnost materije, na kateri temelji označevalna praksa. Označevalna materija (npr. barvna snov, kiparska glina, mavec...) sama na sebi sicer ni čisto nič bolj določna in natančno definirana kot duhovne vsebine, ki so "predmet" umetniške kreacije. Ni nikakršen kalup, katerega oblike bi se misel ali emocija lahko kar avtomatično oprijeli, da bi se v njej izrazili. Je pa plastična snov, ki zahteva oblikovanje, tj. členitev, organizacijo in reorganizacijo, da bi lahko nastala vsebini misli in cmocije ustrezna znakovna forma.
Ker so podzavestni impulzi, cmocije in misli kot vsebine umetniške ustvarjalnosti dogajanja z nestabilnim, amorfnim in fluidnim značajem, ki je lasten psihičnim dogajanjem, sama sebe ne morejo ustrezno in do kraja artikulirati. S svojim psihičnim "nabojem" in z iz njega izvirajočo akcijsko regulativnostjo pa lahko artikulirajo označevalno materijo. In sicer tako, da jo v stopenjskem procesu členijo, organizirajo in reorganizirajo do neke, svojemu ustroju oz. naravi adekvatne oblike. Pretveza te materialne (tehnične) členitve in organizacije pa povzroči, da psihična dogajanja oz. vsebine sama sebe ustrezno artikulirajo, se pravi, da se tudi sama logično razčlenijo v smiselno povezane funkcionalne dele, se s tem stabilizirajo, precizirajo, predvsem pa produktivno verificirajo.
Primeri iz likovnega izražanja lahko to dogajanje plastično ponazorijo. Vzemimo kiparja, ki amorfno kepo gline postopoma oblikuje v izraz svoje zamisli, ali slikarja, ki na paleti meša barve in jih nato polaga na platno, kjer nastaja artikulirani zapis njegove misli in emocije. Oba sta, ko iščeta pravi izraz svoji misli ali emociji, prisiljena svoj likovni material členiti, organizirati in reorganizirati, dokler se skozi različne faze proccsa dela iz množice možnosti, ki jih omogoča likovna materija, ne pojavi enovita končna forma, v kateri sta se dokončno razodeli misel in emocija v skladu z izraznimi možnostmi medija in ravno tako dokončno uredila označevalna materija v skladu z naravo misli in emocije.33
Če je v matematiki in filozofiji do neke mere še mogoče verjeti v "čisto" misel oziroma "čisto" duhovnost, in misliti, nc da bi misel obremenjevali z materijo, potem v umetnosti, ki je veliko bolj "obremenjena" z materijo, kaj takega pač ni mogoče. V umetnosti ni "čiste" duhovnosti. Pa ne samo zato, ker bi je brez posredništva ozna-
3' Cf. Paul Chauchard, l^e cerveuu el la conscience, Paris: Editions du Seuil, 1962, sir. 60-64.
32	Cf. npr. Jean-Pierre Changeux, L'homme neuronal, Paris: Editions Fayard, 1983, Richard Rorty, Philosophy and teh Mirror of Nature, Princeton University Press, 1980.
33	Prirejeno po: M. Butina, Slikarsko mišljenje. Od vizualnega k likovnemu, Ljubljana: Cankarjeva založba 1984, str. 233-234.
čcvalnc materije ne mogli zaznati in doživeti, ampak preprosto zato. ker duhovne vsebine, kakršne so izražene v umetniških formah, izven in neodvisno od teh form enostavno ne eksistirajo. Mnogi umetniki to ne le eksplicitno priznavajo, ampak vidijo v tem cclo poseben čar umetniške ustvarjalnosti in njeno posebno izzivalnost. Tako na primer Strawinsky piše: "Ko se spravim na delo, največkrat nimam nobenega jasnega cilja. Čc bi me v tej fazi vprašali, kaj hočem, bi imel z odgovorom velike težave. Znal pa bi vselej povsem precizno povedati, česa nočem."34 Umetnik običajno bolj ve, česa noče, kot pa kaj konkretno hoče. Iz česa pa izvira ta "negativna" regulativnost? Strawinsky jo takole pojasni: "... glasba ni nič drugega kot spekulativni fenomen. Ta izraz pa naj vas ne prestraši. Njegov namen je zgolj v tem, da na začetku glasbenega ustvarjanja dopusti neko predhodno iskanje, neko hotenje, ki se najprej giblje v abstraktnem, da bi nato dalo obliko čisto konkretni materiji. Elementi, na katere ta spekulativna dejavnost meri, so elementi tona in časa. Glasbe si mimo in neodvisno od teh dveh komponent ne moremo niti misliti."35 Umetnost pričenja z neko povsem abstraktno, čisto duhovno dejavnostjo, vendar ta še ni umetniška vsebina, ampak samo osnova zanjo. Je bolj seme, iz katerega lahko, ni pa nujno, ta vsebina zrase. Kljub temu pa je v tem "semenu" na nek način že podan in napovedan status cclote, ki se lahko iz njega razvije. Tako imamo na začetku umetniške kreacije neko paradoksno situacijo: na eni strani neko jasnost (umetnik ve, česa noče), na drugi pa istočasno neko nejasnost (umetnik ne ve, kakšno je tisto, kar hoče, zlasti pa ne ve vnaprej, kako naj želeno doseže). To paradoksalnost je zelo nazorno tematiziral Pablo Picasso, ko je v razgovoru z urednikom Cahiers d'art Christianom Zervosom leta 1935 dejal, da se slika ne izmisli vnaprej, da nima nekega vnaprejšnjega kalupa, ampak se spreminja, tako kot se med delom spreminjajo slikarjeve misli in cmocijc, pri čemer pa jc nekaj nadvse nenavadno, namreč dejstvo, da ostaja izhodiščna vizija od začetka do konca nespremenjena.36
Pred umetniško formo in neodvisno od nje obstaja umetniška vsebina kot slutnja, kot neka nejasna, a močno občutena regulativnost, kot vizija; torej v nerazvitem stanju. Razvije, dokončno konstituira in precizira se šele v procesu umetniške artikulacije, brez katere bi je v tej razviti obliki sploh ne bilo. Če paralraziram Strawinskcga, bi (si) jc izven in neodvisno od umetniške formalnosti ne mogli niti misliti. Do umetniške vsebine imamo neko dolžnost - moramo jo odkriti, takorekoč iz-najli: kot ustvarjalci v procesu artikulacije označevalne materije, kot gledalci oziroma poslušalci pa v organizaciji umetniške formalnosti.
Lahko torej rečem, da sla umetniška artikulacija in formalnost most, ki v umetnosti povezuje potencialnost z aktualnostjo in virtualnost z umetniško realnostjo. Če paralraziram Teilharda de Chardina, bi se veljalo cclo vprašali: Kje bi v umetnosti končal naš duh, če bi se nc nasičeval s kruhom označevalne materije, če se nc bi opil vina čutne nazornosti in bi ga ne okrepila disciplina formalne organizacije? S kako borno močjo in brezkrvnim srcem bi se nam predstavila duhovna vsebina umetnosti, če bi jo (prezgodaj) iztrgali iz formalnega okolja, v katerem in iz katerega raste?37
Iz povedanega je po mojem mnenju nc samo mogoče, ampak nujno potegniti naslednji sklep: v umetnosti proccs znakovne artikulacije nima - in to premosorazmerno s tem, kolikor sc oddaljuje od čisto rutinskega opravila - samo tehničnih (v običajnem pomenu besede), ampak eksplicitno semantična obeležja. Še več. Je semantična kategorija par excellence, saj ne služi zgolj znakovni matcrializaciji vsebin, ampak vsaj toli-
34	I. Strawinsky, Schriften unil Gesprache I, str. 214.
35	Ib., str. 190.
36	Cf. Christian Zervos, Conversations de I'art, Cahiers d' Art, Nr. 10, 1935.
37
Prirejeno po: P. T. de Chardin, Der gottliche Hereich. v: isti, Werke, Bd. 2 Olten-Freiburg im Breisgau:
Walter-Verlag. 1962, str. 1 17.
ko, čc nc šc bolj. njihovi vsebinski dograditvi in i/popolnitvi. Sicer se nam pogosto zdi, da so nam stvari "v glavi" popolnoma "jasne" in da jih jc treba samo (!) še naslikati, preliti v zvoke ipd. Ko pa skušamo to jasnost izraziti, sc - tudi pri geni jih (kar poglejmo si npr. rokopise Beethovnovih partitur) - v hipu pokaže kopica približnosti, nedorečenosti, nedoslednosti in vrzeli. Znakovna oz. jezikovna artikulacija nam tc nedorečenosti in strukturalne praznine z vso brezobzirnostjo pokaže, hkrati pa nam jih, ker nam omogoča, da sc z njimi ukvarjamo na reflektiran in postopen način, pomaga tudi doreči in zapolniti. Med duhovnimi vsebinami in artikulacijo v umetnosti obstaja funkcionalna soodvisnost, razmerje vzajemne artikulacije, ki, kot pravi dc Saussure, ne proizvaja substanc, ampak forme,-'8 v katerih se dokončno razvije in razodene narava duhovnih vsebin in ravno tako dokončno uredi (informira) označevalna materija v skladu z "intencionalnim nabojem" duhovnih vsebin.
V umetnosti jc jasnost, kompleksnost in učinkovitost vsebine odvisna od jasnosti, kompleksnosti in učinkovitosti njene znakovne artikulacije, ali, kar pomeni isto, od jasnosti, kompleksnosti in učinkovitosti znakovne forme, ki jc njen zunanji dvojnik. Misel, ki jo je nekoč zapisal Theodor Adorno, in sc glasi "Lax gesagt ist schlccht (lax, JM) gcdacht,"39 pa kaže, da tako ni samo v umetnosti, ampak cclo v filozofiji in še kje drugje.
Smem torej reči: kvaliteta vsebine sc v umetnosti izraža in spreminja s kvaliteto formalne (semiotične) organizacije, ki ni nič drugega kot razvoj vsebine v obliki. Če jc temu tako, pa lahko dalje logično sklepam, da v umetnosti ni več dovolj natančno reči, da je ena in ista vsebina lahko izražena na tak ali drugačen način, ampak da je drugače izražena vsebina - v isti meri kot se je diferenciral njen semiotični izraz - kratkomalo druga vsebina. Vsebina je - strogo vzeto - to, kar je, samo v obliki, v kateri seje razvila, nc pa v katerikoli obliki. Vsebina (signifikat) in njen znakovni izraz (signifikant), sta tako v opcracionalnem kot v semantičnem oziru absolutno korclativni in koordinirani "količini". V umetnosti ni prevodov, so samo transformacije in interpretacije.
To radikalno, za mnoge v praktičnem oziru docela pretirano tezo bom za trenutek, toliko, da napravim kratek vmesni resume, pustil učinkovati v njeni skrajni in absolutistični obliki.
Če skušam pod dosedanjo razpravo potegniti nekakšno inventurno črto, lahko ugotovim naslednje:
1.	da v umetnosti nc gre za preprosto kodiranje oziroma za nekakšno semiotično šifriranje "že izgotovljenih" vsebin, ampak za njihovo razvijanje s pomočjo artiku-lacijskih postopkov in strategij;
2.	da ima v skladu s tem umetniška artikulacija neizpodbitne semantične konse-kvence;
3.	da nam je v umetnosti razčlenjenost, preciznost in konsistentnost duhovnih vsebin dostopna zgolj skozi razčlenjenost, preciznost in organizatorično konsistentnost umetniške forme kot sistema (specifičnih) znakov
in
4.	da je - z ozirom na to, da veščina operiranja z znaki ni prirojena in tudi nc dana z običajno, vsakdanjo zavestjo, ampak predpostavlja poseben tip mišljenja in razumevanja - za ploden kontakt z umetnostjo tako v ustvarjalnem kot v doživljajskem oziru potreben poseben vpogled v strukturiranje in organizacijo umetniških znakovnih siste-
38 Cf. F. de Saussure, Cours, str. 155-156.
1Q
- 7 T. W. Adorno, Gesanimclte Schriften, Bd. 6 (Negative Dialektik), Frankfurt am Main: Suhrkamp. 1973, str. 29.
mov in poseben način mišljenja, ki tak vpogled omogoča, torej nekaj, kar hi se po Catherine Z. Elgin in Nelsonu Goodmanu40 lahko imenovalo (s)likovna kompetenca.
III. Izpeljava (II): Razlike med (verbalno) jezikovno in poetično komunikacijo
V umetnosti torej odnos med znakovno formo in v njej izraženo vsebino ni kontingent en. Spreminjanje umetniške forme v nobenem primeru ni semantično indi-lerentno ali semantično nevtralno dejanje. V umetnosti je vsaka heteromorfnost istočasno in v istem oziru heterosemantičnost. To dejstvo umetniška sporočila bistveno razlikuje od sporočil verbalnega jezika v navadnem - ne pa tudi poetskem, npr. pesniškem - komuniciranju. Razloga za to sta dva: (1) različen tip odnosa med ozna-čenccm in označevalcem in (2) različnost komunikacijskih intenc.
1. Razlike v signilikat—signilikant relaciji
Izhodišče mojih analiz v prejšnjem delu razprave jc bila dc Saussurcva misel o nujnem artikuliranju duhovne vsebine, ko se naseljuje v označevalni materiji, in ravno tako nujnem artikuliranju označevalne materije, ko se s svojo strukturiranostjo prilagaja duhovni vsebini. Končna forma nastane, ko se misel razčleni v skladu z označevalno materijo in materija v skladu z mislijo. Obe nasprotujoči si - po svoji naravi amorfni in kaotični masi - se v tem procesu nc smeta odpovedati svojim zakonitostim, ampak jih morata podrediti skupnim strukturalnim zahtevam. Razumljivo jc. da si mora misel poiskati ustrezno izrazno sredstvo, se pravi takšno, ki ji bo dovoljevalo, da bo ohranila svojo notranjo strukturo, ki sicer še ni jasna, jc pa že potencialno nastavljena. S tega stališča je seveda poetsko (= umetniško) mišljenje bolj svobodno kot navadni, vsakdanji govor, ali bolje, vzame si več svobode pri izbiri ustreznega materiala in ga tudi svo-bodneje prilagaja svojim potrebam. Svobodneje z ozirom na norme, ki jih je postavila družba, toda ustrezneje glede na svoje potrebe in natančneje v uporabi zakonitosti označevalne materije. Pri tem nujno nastajajo sintetične rešitve, ki jih potem družbena raba lahko sprejme in normira ali pa zavrne. Verbalno komuniciranje v vsakdanji rabi je v tem oziru mnogo manj svobodno. Zaradi potreb čim lažjega in čim bolj neoviranega komuniciranja je v njem namreč odnos med signifikatom in signifikantom posredovan s konvencijami (leksika) in gramatikalnimi standardi (sintaksa), zaradi česar jc dobršen del procesa medsebojnega prilagajanja misli in označevalne materije opravljen na standardiziran način žc pred konkretnim govornim dejanjem.
Stik med signifikatom in signifikantom pa je v verbalnem jeziku manj direkten še iz nekega drugega razloga, ki ga bom lahko pokazal, če poprej podrobneje razčlenim globalno strukturo relacij med signifikatom in signifikantom.
Za začetek naj spet posežem po de Saussureovi razlagi: "Kombinacijo pojma in akustične slike imenujemo znak - toda v tekoči uporabi ta termin navadno označuje samo akustično sliko, npr. neko besedo (arbor itd.). Kadar 'arbor' imenujemo znak, pozabljamo, daje to samo zaradi tega, ker nosi pojem 'drevo', tako da ideja čutnega dela implicira idejo celote. Ta večpomenskost bi izginila, ko bi tri tukaj prisotne pojme imenovali z imeni, ki kažejo drugo na drugega, istočasno pa so si zoperstavljena.
40
Ct. Catherine Z Elgin, Representation, Comprehension anil Competence, v: Social Research, 51 (19X4), str. 905-925; Nelson Goodman & Catherine Z. Elgin, Reconceptions in Philosophy and Other Arts and Sciences, London: Routlcdgc, 19XX, str. 110-117 (nem. prev.: Revisionen. Philosophic und andere Kiinslc und Wisscnschaftcn, Frankfurt am Main: Suhrkamp, 19X9, sir. 148-157).
Predlagam, da obdržimo besedo 'znak' (signe) za naziv celote, da pa 'pojem' (concept) in 'akustično sliko' (image acoustique) zamenjamo z 'označenec' (signifie) oziroma 'označevalec' (signifiant)".41
Ta odnos lahko podrobneje razčlenim, če ga skušam gledati v celoviti semiotični situaciji:
A - izhodišče označevanja so predmeti in pojavi v - zunanji in notranji - stvarnosti, ki jih čutno zaznavamo;
a - ti izzivajo spoznavne procese, v katerih oblikujemo
B - pojme, ki so abstraktni miselni strukturalni modeli predmetov in pojavov iz A; ti modeli so povezani s svojo
b - psihično sliko, ki obstaja kot osnova za znakovno izvedbo in se C - čutno (akustično, likovno, glasbeno...) povnanji v označevalcu, v jezikovnem simbolu, ki
c - kaže na predmet ali pojav, vendar ni ta predmet ali pojav, ampak le simbolični znak zanj, čeprav jc čuten in konkreten.42
To diskurzivno zaporedje lahko postavim v prostorske odnose in dobim naslednjo shemo:
To shemo lahko primerjam z. odnosi v referenčnem lingvističnem trikotniku Ogdcna in Richardsa: 43
Pomen B
4' F. de Saussure, Course, sir. 99.
42	Cf. M. Butina, Slikarsko mišljenje, str.. 243.
43	Cf. Ogden, C. K. & Richards, I. A., The Meaning of Meaning. A Slutly of the Influence of Language upon Thought and the Science of Symbolism, London, 1923, New York, 1923, 51938.
Primerjava pokaže, da se signifikat sicer nanaša na predmet oz. pojav, ki ga označujemo z njim, vendar signifikat predmeta pri tem ne označuje neposredno, ampak prek pomena, prek pojma (concept). Zato je tisto, kar znak v resnici označuje, pojem o predmetu oz. pojavu, ne pa ta predmet oz. pojav sam. Primerjava iz likovne ustvarjalnosti lahko stvar ilustrira. Če deset slikarjev slika (- označuje) isti predmet/motiv, bi, če bi ti slikarji res označevali predmet/motiv, ki ima za vse enake lastnosti in značilnosti, kot rezultat morali dobili deset enakih rešitev. Pa ni tako, saj slikarji dejansko slikajo (= označujejo) svoj odnos do predmeta oz. motiva, svoje pojmovanje tega predmeta oz. motiva. To individualno specifično pojmovanje, ki usmerja njihovo pozornost, pa potem narekuje različen izbor izraznih sredstev in različne oblikotvorne strategije; celo med pripadniki istega sloga, katerih (likovna) pojmovanja so zelo podobna.
V	verbalnem jeziku med znakom in predmetom ni nujne zveze: beseda "stol" ni nujno vezana na ta predmet. Zalo ima lahko vsak jezik svoje akustične slike za isto vrsto predmetov, npr. "chair", "chaise", "Stuhl", "sedia" ... Zveza med predmetom in znakom teče prek pomena (pojma). Znak tedaj ni označeni predmet, ampak označeni pojem, torej simbol za predmet. Navajanje tega dejstva se zdi trivialno, a je potrebno. Sc posebej morda v zvezi z likovno umetnostjo, kjer na to dejstvo, kot nas je s svojo sliko "Ceci n'est pas une pipe" opozoril slikar Renč Magritte (1898-1967), kar nekako samoumevno pozabljamo. Razlika med pomenom in predmetom je v tem. da predmet obstaja realno, v stvarnosti, pomen pa samo v naših možganih, kjer zastopa stvarni predmet, torej simbolično. V verbalnem izražanju prenašamo svoj pomen, oz. svojo idejo predmeta (pojem) v medij zvokov. Zato smo pogosto v položaju, da moramo z zvoki označevali stvari, ki same na sebi niso zvočne. V tem primeru so lahko zvočni (pa tudi njim ustrezni pisni) znaki samo arbitrarni. Da bi takšne arbitrarne znake lahko uporabili za sporazumevanje, so potrebni družbeni dogovori o njihovih pomenih, pa tudi o načinu sestavljanja zvokov v besede in besed v stavke. Takšni kodificirani dogovori vnašajo v uporabo znakov sistematična pravila, pravila jezika. Lahko torej rečem, da je odnos med signifikatom in signifikantom v verbalnem jeziku posredovan. In sicer na dveh ravneh: na ravni enot s pomenom (leksika) in na ravni pravil, ki določajo kombinacijo teh enot (sintaksa). V verbalnem jeziku, zlasti vsakdanjem, torej govorec nima neposrednega slika z označevalno materijo, ampak je ta stik kulturno posredovan z že izgrajenimi znakovnimi oblikami pomenov (besede) in gramatikalnimi formami (matricami) njihove medsebojne kombinacije. Govorec običajno nc ustvarja ne besed ne sintaktičnih pravil, ampak jih le bolj ali manj svobodno in domiselno izbira. Svoboden je samo v teh izbirah. V umetnosti pa je odnos med signifikatom in signifikantom povsem drugačen.
Če je kodifikacija v verbalnem jeziku zelo eksplicitna in v celoti zajema tako primarno kot sekundarno raven artikulacije, pa jc kodifikacija v umetniškem izražanju bolj diskretna in zajema samo izrazna sredstva, v nobenem primeru pa izražene oblike.
V	slikarstvu npr. so raziskani in kodificirani samo elementi, ki služijo konstituiranju oz. identifikaciji enot s pomenom. To so barvni in svetlostni odtenki. Izraz, te kodifikacije so likovne izrazne prvine barva (barvna teorija), svetlo-temno. točka in linija. Ti elementi so še brez določenih slikarskih pomenov, čeprav imajo že svoje minimalne pomene; v tem smislu, da npr. rdeč barvni odtenek povzroča povsem drugačno psihofiziološko reakcijo kot zelen, svetel drugačno kot temen ipd. To kodi-fikacijo naj ponazorim na primeru slikarskih barv, čeprav podobno velja za vsa druga likovna izrazna sredstva in cclo za izrazna sredstva vseh umetnosti sploh. V vsakdanjem svetu so barve preprosto lastnosti stvari in so v prostoru razporejene skupaj z njimi. Lahko bi rekel, da imajo poudarjene predmetne pomene. Nasprotno pa so slikarske barve, da bi jih lahko slikar podvrgel svojim namenom in jim dal svoje pomene, na-
mcrno ločene od teh predmetnih pomenov. Reducirane so na same sebe in so kar se le da nevsebinske. Ali drugače: abstrahiranc so iz naravnih okoliščin tako, da predstavljajo čiste barvne vtise in imajo samo minimalne pomene. Ko torej slikar na svojo paleto naloži takšne čiste barvne snovi, začne delo s čistimi barvnimi abstrakcijami, čeprav so barve kot predmet nadvse konkretne in čutne. Kot že rečeno, velja to tudi za druga likovna izrazna sredstva. Prav v tem pa jc tudi bistvena kreativna vrednost likovnih izrazil. Samo zato, ker so likovna izrazna sredstva na tako visokem nivoju splošnosti, lahko izrazijo vse posebne in subjektivne vsebine, ki si jih je likovnikov duh sposoben zamisliti. Z drugimi besedami to pomeni, da so likovna izrazna sredstva po svoji naravi univerzalna formalna izhodišča, ki so iz sebe sposobna porajati mnoštvo najrazličnejših likovnih posledic in jih jc z veliko svobode mogoče uporabiti za artikulacijo najrazličnejših oblik in njihovih povezav.44
Oblike, ki jih je s temi formalnimi elementi v umetnosti mogoče proizvajati, torej niso kodificirane. Kodificirani, ali bolje konceptualizirani, so samo elementi in pogoji operiranja z njimi. Naj to spet ilustriram na primeru slikarstva. - Ker so slikarski elementi, kot so barva, svetlo-tcmno, točka in linija obenem elementi čutnega zaznavanja, jc predpogoj njihove likovne učinkovitosti, da so njihove povezave in transformacije čutno smiselne, ker jih lahko le tako zaznamo in dojamemo kol nosilce pomenov. Vsak barvni, linearni ipd. izraz mora biti torej čutno smiseln, se pravi, da mora imeti vgrajene zakonitosti čutnega (vizualnega) zaznavanja. Te zakonitosti so v likovni umetnosti predmet raziskovanja, konceptualizacije in učenja (npr. barvna teorija). - Je pa še nekaj. To je odnos likovnega označevalca do vizualno-prostorskih označencev. Ker v slikarstvu, kadar označujemo vidne predmete, ostajamo v istem mediju, se pravi na vidnem področju, moramo v znaku predmeta ohraniti vidno strukturo tega predmeta, npr. drevesa, da bi lahko iz nje gledalci razbrali, za kateri predmet gre. Ta struktura jc lahko predmetu zelo podobna, lahko pa jc tudi zelo abstraktna. To vidno strukturo predmetov, ki je, kot kažejo različne slikarske upodobitve dreves, obrazov, aktov, stolov..., seveda lahko izražena na zelo različne slikarske načine, imenuje Rudolf Arnheim zaznavna kategorija (Wahrnehmungskategoric) oz. nazorni pojem (Anschau-ungsbegriff).45
Kot vidimo, je torej obča struktura odnosa med signifikatom in signifikantom v verbalnem jeziku in v (likovni) umetnosti enaka, vendar pa to nc velja za specifično strukturo lega odnosa, ki je v verbalnem jeziku kodificiran na ravni oblik s pomenom (besede) in na sintaktični ravni, v umetnosti pa na ravni enot z minimalnim pomenom in na ravni kontroliranih pogojev operiranja z njimi. Smisel vsakdanjega govorenja jc prilagajanje duhovnih vsebin standardiziranim konvcncionalnim kodom. Naloga umetnika pa je prav v tem, da ustvari nek nov, osebni idiom - individualni kod, ki odstopa od konvencionalnih pravil.46 Bistvo vsakdanjega govora jc v uporabi koda, bistvo umetnosti pa v njegovem izumu. Ko jc kod enkrat izumljen, se ga lahko naučijo s pridom uporabljati tudi drugi, ki niso nujno umetniki, ampak le spretni posnemovalci. Ti lahko proizvedejo dela v mojstrovem idiomu. In to cclo bolje od njega samega. Umetnost namreč ni v popolnem obvladovanju koda, ampak v njegovem odkritju. To odkritje pa je spet mogoče samo zato, ker v umetnosti odnos med signifikatom in signifikantom v morfološkem in strukturalnem oziru ni kodificiran in standardiziran, ampak v tem smislu odprt.
44	M. Butina, Slikarsko mišljenje, str. 94-95.
45	R. Arnheim. Anschautiches Denken. '/.ur Einheit von liild und liegriff, Kotn: Du Mont Schauberg, 1972, str. 37.
46	Cf. Arthur Kocstlcr, The Act of Creation, London: Pan Books, 197«, str. 3X2.
Če je v verbalnem jeziku odnos med označencem in označevalcem dogovorjen od zunaj, potem je ta odnos v umetnosti nujno vzpostavljen in kibernetiziran od znotraj, tako da se signifikat in signifikant organsko spojita in funkcionalno povežeta do te mere, da deloma zamenjata vlogi. V umetnosti signifikat ni samo signifikat, ampak -kakor sc to žc čudno sliši - tudi signifikantov signifikant (misel artikulira označevalno materijo), in signifikant ni samo signifikant, ampak istočasno tudi signilikatov signifikat (formalna artikulacija dejansko razvija misel). Čim bolj se odmikamo od vsakdanje, avtomatizirane rabe znakov, npr. od vsakdanje govorice, tem manj standardiziran je odnos med označencem in označevalcem in tem bolj intimna postaja njuna zveza. Na koncu prejšnjega dela razprave citirani Adornov stavek, da je "ohlapno rečeno dejansko ohlapno mišljeno", kaže, da jc tako tudi v verbalnem jeziku, kadar ta služi posebnemu tipu produktivnega mišljenja. Ker filozofsko mišljenje misli vsebine, ki jih leksika in sintaksa vsakdanjega jezika nc moreta izraziti, mora filozofija izumljati nove izraze (cf. npr. Derridajevo "differancc"), in nove jezikovne strategije. Zato je filozofski jezik težak in nikakor ni splošno razumljiv. Obenem pa jc tudi veliko bol j kol vsakdanji jezik občutljiv za jezikovne spremembe. Če npr. v Derridajevem terminu "differancc" "a" spremenimo v "e" (difference) nc povzročimo Ic neznatne fonetske spremembe, ampak pravo semantično revolucijo, ki obrne stvari dobesedno na glavo. Ob tem ni odveč spomniti na zakonitost odnosov med t.im. "zunanjostjo" in "notranjostjo" v pojavih, na katero na "metodoloških" straneh svojega znamenitega dela Le phenomene humain opozarja Teilhard dc Chardin,47 na zakonitost namreč, da jc zato, ker sc sleherna "notranjost" (v našem primeru označevana vsebina) kot funkcija pripadajoče "zunanjosti" (znakovnega izraza) spreminja in izraža .v pomočjo posebne (v tem primeru fonetske, gramatikalne) ureditve oz. organizacije tc "zunanjosti", povsem možno, da sc poljubno velika vrednost pri prvi veže na poljubno majhno vrednost pri drugi: neka izjemno dognana ureditev je lahko sad izjemno šibkega dela; neznatna "zunanjost" ima lahko, kol na primer pri celici, izjemno kompleksno organizacijo; čisto majhne jezikovne modifikacije potegnejo za sabo velike in dolgoročne semantične konsekvence.
2. Razlika med semantično in estetsko informacijo
Vsakdanji verbalni jezik in načini izražanja v umetnosti pa nimajo samo različnega odnosa med signifikatom in signifikantom, ampak prav zaradi različnosti tega odnosa tudi različne označevalne intence.
V vsakdanjem jeziku je vsebina navezana na obliko z dogovorom in učenjem. Nasprotno pa je v umetnosti vpisana v njeno organizacijo in strukturo. Zveza med signifikatom in signifikantom jc interna, strukturalna. V tem oziru jc znakovne sestave vsakdanjega jezika razmeroma lahko natančno razumevati in prevajati v druge jezike, saj so ti samo drugačni tipi leksikalnih in sintaktičnih konvencij za standardizirane vsebine. Veliko težje jc že s prevodi filozofskih tekstov, ker pri n jih vsebine in zalo tudi izrazi ter načini izražanja niso standardizirani, zaradi česar lahko vsakršen, še posebej napačen, poseg v strukturo jezikovnega izraza za sabo potegne prav neslutene vsebinske posledice. Naravnost delikatno in v vsakem primeru zgolj približno pa je prevajanje poetskih, npr. pesniških tekstov, katerih vsebina je tako intimno povezana z jezikovno formo, v kateri jc izražena, da sc s spremembo te forme, ki jo nosijo s sabo leksikalno-sintaktične razlike med verbalnimi jeziki, izgubi ne lc njihova izvorna oblika, ampak tudi njihova dejanska vsebina. Na področju umetnosti so prevodi vselej transkripcije, transformacije, interpretacije.... skratka, ponaredki.
47 Cf. T. ilc Chardin, Le fthenomine liumain. str. 63.
Pa vendar se poezija prevaja in da prevajati. Pesem je mogoče uglasbiti. Sliko je mogoče do določene mere opisati z besedami. Podobno je s plesom, filmom... Torej mora vendarle obstajati nekaj, kar se odteguje absolutni zavezanosti znakovni formi, nekaj, kar jo transcendira, nekaj, kar ji uhaja in lahko biva mimo in neodvisno od nje. Ta "nekaj" je Jacques Derrida imenoval "transcendentalni signifikat", "... ki že po svojem bistvu ni odvisen od signifikanta, ampak se mu izmika, mu uhaja in od določene stopnje naprej sploh ni več funkcija signifikanta".48 V nadaljevanju pa vlogo tega posebnega (trans)signilikata natančneje opredeli prav v zvezi s problematiko prevajanja: "Tako bi bilo na primer brez njega nemogoče vsako prevajanje. In tema transcendentalnega signilikata sc jc dejansko razvila prav v navezavi na perspektivo neke absolutno jasne, pregledne in enosmiselne prcvcdljivosti (Ubersetzbarkcit). Znotraj meja svojih možnosti ali vsaj dozdevnih možnosti prakticira prevajanje diferenciacijo (Untcrscheidung) zveze med signifikatom in signifikantom. Cc pa ta diferenciacija ni nikoli povsem jasna, potem je ravno tako malo jasno tudi prevajanje samo, in bi ga bilo zato pravilneje poimenovati z besedo transformacija... (...) Dejansko nimamo in nismo nikoli imeli opravka s 'prevodom' čistih signifikatov iz jezika v jezik ali znotraj istega jezika, tj. s prevodom, v katerem bi signifikat ostal zaradi posredništva označevalnega sredstva (včhicule) docela nedotaknjen (ungetastet)."49
Če skušam ugotoviti, ali v umetnosti obstaja kaj, čemur bi lahko rekli transcendentalni signifikat in kaj konkretno ta sinifikat je, potem se je dovolj vprašati, kaj jc v umetniških sporočilih prevedljivo v druge medije in načine izražanja. Naj si pomagam z dvema konkretnima primeroma. - Če se postavim pred sliko Diega Velasqueza "Predaja Brede" (o. pl„ 307 x 367 cm, Prado, Madrid), lahko brez težav takoj povem, da sta na njej predstavljeni dve skupini za današnji čas nenavadno kostumiranih in opremljenih figur v pokrajini, s konjem v prvem planu. Če se potrudim in poiščem historično zakulisje dela, lahko povem, da jc bila slika naslikana v čast zmage španskega kralja Filipa IV. nad Holandci leta 1525 in da predstavlja situacijo, v kateri poraženi holandski guverner Justin Nassauski predaja ključe trdnjave Breda zmagovitemu španskemu generalu Ambrožu Spinoli. Z besedami bi nato lahko podajal še deskripcijo (vizualno-prostorskih) faktov, kar pa bi komajda imelo smisel, saj bi bilo v prisotnosti dela nepotrebno, v njegovi odsotnosti pa nerazumljivo. - Če si ogledujem sliko Pieta Mondriana "Kompozicija s črno in modro" (o. pl., 1928, 85 x 85 cm, Philadelphia Museum of Art), sem pri prevajanju v besede že na začetku v težavah, saj na sliki pravzaprav ni ničesar, kar bi bilo mogoče smiselno izraziti z besedami. Ker v sliki ni nobene razvidne ikonografije, mi preostane samo deskripcija formalnih faktov z njeno problematično smiselnostjo vred.
V likovnih (umetniških) delih torej obstaja večja ali manjša količina tega, kar je mogoče prevesti v drug izrazni medij. Ob tej ugotovitvi pa se jasno pokaže še dvoje. Prvič, da celotna vsebina umetniške forme nikdar ni brez ostanka prevedljiva v drug medij (beseda nc more nikoli v celoti nadomestiti slike, slika nc filma, film ne glasbe...). In drugič, da se, na kar je v znameniti razpravi Das Kunstwerk im Zeitalter seiner technischen Repmduzierbahrkeit opozoril že Walter Benjamin,50 pri tovrstnem prevajanju izgubi prav tisto, kar jc umetniškemu delu imanentno, samo njemu lastno, njegova "aura".
48	Jacques Derrida, Positionen (Gcspriich mit Julia Kristcva), Graz-Wicn: Bohlau (Edition Passagcn), 19X6, str. 56.
49	Ib., str. 57-5X.
50	Walter Benjamin, llluminationen. Ausgewiihlte Schriften, Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1961, str. 152.
Naj si pomagam še z enim primerom. Vzamem na primer 400 x 250 cm veliko oljno sliko z izrazitimi pastoznimi nanosi in jo "prevedeni" v 15 x 10 cm veliko barvno reprodukcijo. Razporeditev oblik sledi originalu, barve zaradi velike pomanjšavc že precej manj. Toda slika, ki me je poprej s svojo velikostjo naravnost srkala vase, postane sedaj pohlevna, vizualno lahko obvladljiva razglednica. Pastozni nanosi, ki so me prej nczaustavljivo vabili, da se jih dotaknem, in poživljali barvne ploskve, so se skoraj izgubili... Na reprodukciji izhodiščno situacijo komajda še prepoznam, zlasti pa je nc morem adekvatno doživeti. Beuys iz monografije je naravnost ne-Bcuys.
Lahko rečem, da prevodi umetniških form ne morejo zajeti predvsem tistih njihovih vidikov, ki sprožajo in vzpodbujajo personalizirane doživljajske reakcije in ki vsebujejo nestandardizirane oblike pomenov, ki izvirajo iz nestandardizirane in zato sprva nerazumljive organizacije oz. koordinacije formalnih elementov. Lahko pa zajamejo tisto, kar je v umetniških sporočilih standardizirano, prepoznavno, znano... V slikarstvu jc to npr. motivika, ikonografija. Ali drugače: nedostopno jim jc ravno tisto, kar jc v umetniških delih izvirno (= nestandardizirano) in doživljajsko enkratno; zajamejo laHko motivne, narativne in stilne reference, če so te žc ustaljene in zato družbeno standardizirane.
Vse rečeno močno spominja na spoznanja informacijskih teoretikov iz šestdesetih let, ki so vsako sporočilo - še posebej pa umetniška - razumeli kot rezultanto dveh komponent oz. nivojev, semantičnega in estetskega, in v zvezi s tem govorili o semantični in estetski informaciji. Eden osrednjih predstavnikov tc teoretske usmeritve, Abraham A. Moles, definira obe informaciji takole: "Semantična informacija je rezultat tistih odnosov med elementi sporočila, ki so udeležencem komunikacijske verige že enoznačno znani. Mogoče jo je v ccloti in brez ostanka opisali in prevesti v drug medij: semantična informacija spada v svet jasnosti, v absolutni svet".51 "Za razliko od semantične informacije pa estetska informacija učinkovito sprošča predvsem notranja doživljajska stanja, tako da jo lahko psiho-estetiki in celo psihofiziologi - vsaj v tipičnih primerih -zaznavajo in proučujejo zgolj skozi spremembe teh stanj. (...) Estetska informacija je odvisna od kanala, po katerem se sporočilo prenaša, in jo sprememba tega kanala močno predrugači. Simfonija nc more 'nadomestiti' risanega filma, ker je ta po svojem bistvu drugačen. Estetska informacija torej ni prevedljiva, mogoče jo je lc zelo približno transponirati,"52
Čeprav informacijski teoretiki estetsko informacijo preveč navezujejo samo na afcktivno-cmocionalno plat reakcij, ki jih povzročajo umetniške forme, ne vidijo pa v njej logičnih in strukturalnih momentov, jc njihova terminologija zame v grobem uporabna. V skladu z njo lahko rečem, da se s prevajanjem umetniških form v druge medije sporočanja doccla izgubi estetsko sporočilo, ki je njihova srž, pretežno ohrani pa semantično sporočilo. Izgubi se. kot rečeno, originalnost in personalnost sporočila, ohrani pa to, kar je v sporočilu rcferencialno prepoznavno, razumljivo, standardizirano. Na kratko bi lahko rekel, da semantični del sporočila odgovarja na vprašanje "Kaj (je sporočeno, predstavljeno)?", estetski pa na vprašanje "Kako (je to storjeno)?". Za semantično vsebino pričujoče razprave na primer sta tipografija znakov in računalniško oblikovanje relativno nepomembna in dopuščata številne variacije, vse do meje, ko bi bila ogrožena čitljivost. Nikakor pa bi kaj takega nc mogli in ne smeli trditi za semantično sporočilo nekega plakata, saj različne vrste tipografij in načinov obliko-
A. A. Moles, Determinierte Formen, sir. 19.
S?
A. A. Moles, Information.itheorie und ii.Uehti.iche Wcthrnehmung, Kiiln: Du Monl Schaubcrg, 1971, sir. 171.
vanja v gledalcih povzročajo zelo različne reakcije, zaradi česar dobi sporočilo določen doživljajski in zato vrednostni predznak. Kar pa sploh ni nepomembno.
V sporočilih, v katerih jc v ospredju semantična plat, je estetska pogosto v ozadju; v sporočilih, v katerih je v ospredju estetska plat, je v ozadju semantična. Mislim pa, da je v umetnosti najpogostejša in najbolj zaželena prav najtežja varianta nakazanih odnosov, se pravi tista, pri kateri skuša umetnik oba modusa informacij tako nerazdružno povezati, da drug brez drugega enostavno nimata smisla. - Če torej v umetnosti obstaja kaj, kar ustreza Derridajevemu transcendentalnemu signifikatu, potem je s stališča pričujoče razprave treba reči, da je to za samo (estetsko) bistvo umetnosti nekaj postranskega.
FILOZOFIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
Kritična ontologija kot obnova naravnega realizma
CVETKA TČTH
POVZETEK
Nicolai Hartmann s svojo kritično ontologijo vztraja na tem. da je ontologija temeljna filozofska disciplina in kot taka gnoseologiji nadrejena. Pri tem tudi samo naravo spoznavanja razume izrazito ontološko. Spoznanje je po njegovem transcendentni akt. ki presega meje zavesti. Kol tako je torej predmetno naravnano. vendar Hartmann pri tem opušča pojem intencionalnosti, saj je ta preveč zaprt v meje zavesti same. Spoznanje bivajoče ga omogočajo transcendentni akti zavesti, ki so usmerjeni k predmetom, bivajočim po sebi. V tem je pravi smisel predmetne naravnanosti mišljenja, da doseže naravno stališče, tj. svet, predmet in stvari, kakor so te po sebi. Spoznanje je zato dojemanje tega, kar je po sebi. in neodvisno od spoznanja, zato se njegov predmet nikakor ne konstituira najprej šele znotraj spoznavnega procesa. Takšno ontološko utemeljeno spoznanje je podlaga z.a Hartmannovo novo ontologijo, znotraj katere ima zelo pomembno mesto stvar po sebi oziroma posebstvo predmetov, kajti po sebstvo je modaliteta bivajočega.
Kritična ontologija kot obnova naravnega realizma izhaja iz. tega, da je vedenje najprej vedenje o posebstvu svojega predmeta, zato je Hartmann razumel, da naravni realizem ni teorija, tudi ne kakšna doktrina ali teza, temveč temelj, na katerem obstaja vsa človekova zavest o svetu. Pri izgradnji svoje kritične ontologije Hartmann še posebej izpostavlja zavestno opustitev t.i. esencialnega nauka, ki je povezan s spekulativno-metafiz.ičnimi in teleološkimi tendencami in zavrača tradicionalno sholastično ontologijo in njeno deduktivno logiko. Pot njegove nove ontologije je predvsem kategorialna analiza bivajočega, ki se zelo očitno opira na Kanta. Nova ontologija namreč potrebuje novo kritiko čistega uma. toda kritiko, kakor jo je razumel že Kant. tj. kot kritiko apriornega spoznanja. V kontekst teh Hartmannovih prizadevanj sodi še obrat kopernikanskega obrata, pri katerem gre za ontološki obrat, in sicer od intentio oblic/ua k intentio recta in s tem za vključevanje uma v obsežnejši sistem biti. Subjekto-centrična slika sveta je zdaj prekinjena, vendar to ne pomeni izgubo ali celo odrekanje subjektu. S svojo kritično ontologijo je Hartmann skušal na novo utemeljiti bit subjekta oziroma izdelati ontologijo subjekta.
ZUSAMMENFASSUNG
KRITISCHE ONTOLOG1E ALS WIEDERHERSTELLUNG DES NATURIJCHEN REALISM US
Nicolai Hartmann beharrt mit seiner kritischen Ontologie darauf, daji die Onto-logie die grundlegende pliilosophische Disz.iplin darstellt und als solche der Gnoseologie ubergeordnet ist. Dabei versteht er die Natur der Erkenntnis selbst
ausgesprochen ontologisch. Laut Hartmann ist die Erkenntnis ein transz.endenter Akt, der die Grenzen des Bewufitseins uberschreitet. Als solche ist sie daher gegenstandsbez.ogen, wohei jedoch zu betonen ist, dafi Hartmann dabei den Be-griff der Intentionalitdt ausUi/.it, da dieser allzusehr durch die Grenzen des Bewufitseins selbst beschrdnkt ist. Die Erkenntnis des Seienden wird durch transz.endente Akte des Bewufitseins moglich, die auf die ansichseienden Gegen-stdnde gerichtet sind. Darin lie g t der wahre Sinn der Gegenstandsbez.ogenheit des Denkens, dafi sie also den natiirlichen Standpunkt erreicht, d.h. die Welt, den Gegenstand und die Dinge, so wie sie an sich sind. Erkenntnis ist daher ein Erfassen dessen, was an sich ist und unabhdngig von der Erkenntnis. Deshalb konstituiert sich nach Hartmann der Gegenstand keinesfalls' erst innerhalb des Erkenntnisproz.esses. Eine solche ontologisch fundierte Erkenntnis stellt die Grundlage fur die Hartnuinnsche neue Ontologie dar, innerhalb derer das Ding an sich bz.w. das Ansichsein der Gegenstdnde eine sehr wichtige Stelle einnimmt, denn das Ansichsein ist eine Modalitdt des Seienden.
Die kritische Ontologie als Wiederherstellung des natiirlichen Realismus geht davon aus, dafi das Wissen z.uerst Wissen urn das Ansichsein ihres Gegenstandes ist. Deshalb versteht Hartmann, dafi der natiirliche Realismus keine Theorie ist und auch keine Doktrin oder These, sondern eine Basis, auf der sich das ganz.e menschliche Weltbewufitsein vorfindet. Bei dem Aufbau seiner kritischen Ontologie verz.ichtet Hartmann ausdrucklich auf die sog. Essentia-Lehre, die mit spekulativ-metaphysischen und teleologischen Tendenzen verbunden ist. und lehnt die traditionelle, scholastische Ontologie und deren deduktive Logik ab. Der Weg, den seine neue Ontologie einschUigt, ist vor (diem der Weg der kategorialen Analyse des Seienden, die sich unverkennbar an Kant anlehnt. Die neue Ontologie bedarf ndmlich einer neuen Kritik der reinen Vernunft, wie sie schon Kant verstanden hat, d.h. einer Kritik der apriorischen Erkenntnis. In den Kontext dieser Hartmannschen Bestrebungen gehort mitunter auch die Um-kehrung der Kopernikanischen Wende, wohei es sich um die ontologische Um-kehrung von der intentio obliqua z.ur intentio recta handelt. Damit gliedert sich die Vernunft in ein grofieres Seinssystem ein. Das subjektozentrische Welthild ist nun nicht mehr moglich, was jedoch nicht mit dem Verlust oder sogar mit dem Verz.icht auf das Subjekt gleichzusetz.en ist. Hartmann versuchte mit seiner kritischen Ontologie das Sein des Subjekts aufs neue zu begriinden, bz.w. eine Ontologie des Subjekts aufz.ubauen.
1. NARAVNO STALIŠČE KOT AKTUALIZACIJA STVARI PO SEBI
Kakor ugotavlja Hartmann, dejstvo, da je bila spoznavna teorija v novejši filozofiji prevladujoče filozofsko področje, ni ostalo brez posledic za problem biti. Samo spoznavnoteoretski pristop v opredeljevanju biti v bistvu ontologijo kot ontologijo ukinja. Hartmannov poskus obnove ontologije kot kritične ontologije jc dejansko en sam protest proti platonizmu in v tem jc njegova kritika zelo podobna Nietzschejevemu
zavračanju platonizma,1 nc da hi Hartmann pri tem Nietzschcja izrecno omenjal.
Da bi Hartmann ontologijo utemeljil v zadostni meri, izhaja najprej iz pojmovanja spoznavnega problema kot odnosa biti (Seinsverhaltnis). Bistvo tega odnosa je v tem, da je bit do spoznanja povsem transcendentna, kar pomeni, da spoznanje glede predmeta nikakor ne more veljati za konstitutivno, kajti spoznanje predmeta ne konstituira. Po Hartmannovi zelo odločni ugotovitvi je treba iti še dlje in preusmeriti ccloten način gledanja k temu, kar imenuje naravno stališče. Kajti šele v tej "direktni usmerjenosti (intentio recta) spoznanja navzven - na predmet - jc dojemljivo 'bivajoče kot bivajoče'".2 Ontologija jc samo neposredno nadaljevanje tega stališča, ki je izhodišče tudi za znanost, še posebej za naravoslovje. Kot samostojen poskus komentarja k tej Hartmannovi misli je mogoče zapisati, da ta prastari filozofski motiv, parmenidovski 'misliti in biti' pripelje med drugim do uvida: čc spoznavna teorija ni utemeljena ontološko, potem ni prava spoznavna teorija, in če ontologija ni utemeljena spoznavno-teoretsko, potem sploh ni ontologija.
Tudi spoznavna teorija - ne samo ontologi ja - mora po njegovem nazaj k intentio recta, kajti s svojo ujetostjo v intentio obliqua in s tem, da jc predmet njenega spoznavanja spoznanje samo oziroma refleksija, nc dojema niti spoznavnega akta več v njegovi biti. Na vprašanje, kako, je Hartmann podal svoje samostojne odgovore. Temeljito jc prevprašal naravo mišljenja samega, ki je najprej "mišljenje nečesa, kar ni ono samo, ampak je zunaj njega".3 S to "aporijo mišljenja" jc soočal idealizem, v katerem sc jc izšolal in ga pozneje odločno zavračal, kajti mišljenje misli "kaj nemišljenega, ali pravilneje, nekaj, kar obstaja po sebi, neodvisno od njega".4 Mišljenje ni kaj tav-tološkcga, tudi takrat nc, kadar gre za mišljenje mišljenja, ampak je predmetno naravnano. Hartmann pri tem apelira na naravni red, ki jc samo v tem, da je ontologija gnoseologiji predpostavljena in nadrejena, nikakor pa ne obratno; spoznanje jc usmerjeno na bivajoče in kot tako vedno odvisno ob biti.
V soočenju s fenomenologijo, še posebej z njenim pojmom intencionalnosti, Hartmann izrecno poudarja, daje "spoznanje transcendentni akt",5 kar pomeni, da spoznanje presega meje zavesti. Kakor se da razbrati Hartmannov smisel kritike Husserlovega pojmovanja intcncionalnosti, je ta vse preveč zaprt v meje zavesti, v bistvu ostaja zaprt znotraj nje. Spoznanje kot transcendentni akt namreč pomeni, da se vzpostavlja relacija med subjektom in nečim bivajočim, bivajočim pa, ki je dano in ki nikakor ne nastaja šele s spoznavnim aktom. Predmetni svet preprosto je, ničesar nc prekoračuje (trans-cendere), to so lahko samo spoznavni akti, ki so bodisi transcendentni ali imanentni. S tem gre po Hartmannu za temel jni fenomen spoznanja, da jc spoznanje transcendentni akt; ta ugotovitev je odločilnega pomena za ontologijo. Če bi zavest bila ujeta samo v meje svoje imancnce, nikdar ne bi mogla vedeti za kaj drugega kot samo za svoje lastne
Vendar vsak, ki mu je kaj do filozofije, nc bo z raziskovanjem njenih ontoloških temeljev odklanjal platonizma v celoti; z gotovostjo jc trditi, da tudi Hartmann nc, ki strogo ločuje med Platonom in platonizmom. Platonizma sc nc da ukinili, kajli s poskusom njegovega ukinjanja je filozofija sama izpostavljena nevarnosti svojega izginotja. Za trajni prispevek platonizma jc med drugim vsekakor označiti njegovo konstitutivno subjektivnost in pozni srednji vek, skupaj z začetkom novega veka, jc subjektivnosti spet vrnil tisto častno mesto, ki ga je subjektivnost vedno imela pri starih Grkih, čeprav ne v podobi transcendentalizma. Brez. razvile subjektivnosti namreč filozofije ni.
Nicolai Hartmann: Die Erkenntnis ini Lichtc der Ontologie, Mcincr. Hamburg 1982, str. 15. (nadalje ELO)
Nicolai Hartmann: Grundz.iigc cincr Mctaphysik der Erkenntnis, de Gruyter, Berlin 1949, str. 232. (nadalje ME) Ibidem.
ELO, str. 7. Isto še Nicolai Hartmann: Zur Grundlcgung der Ontologie, de Gruyter, Berlin 1965, str.
146. (nadalje ZGdO)
proizvode, tako kot to počne skepticizem oziroma vse teorije, ki enačijo spoznanje z mišljenjem ali s sodbo.
Hartmann poudarja, da "filozofirajoča zavest sestoji v dojemanju sveta, tak, kakršen je".6 Samo transcendentni akt spoznanja omogoča vedenje o bivajočem, o svetu, v katerem sicer zavest biva in samo transcendentni akti zavesti so usmerjeni k predmetom po sebi bivajočim, tj. k posebstvu predmetov. Zato je po Hartmannu analiza transcendentnih aktov zavesti dejansko prvi spoznavni akt, v katerem tudi filozofija samo sebe izkazuje kot spoznavajočo.
Nc glede na zelo pogosto sklicevanje na fenomenološko metodo je Hartmann v poskusu doseči naravno stališče, predmet in stvari, v bistvu opuščal idejo inten-cionalnosti, ko je, zavračal idealizem, aktualiziral predmetnost mišljenja. Pri tem je zelo dosledno izhajal iz pojmovanja mišljenja, ki ga je vedno znova ponavljal, namreč, da je mišljenje dojemanje (Erfassen) tega, kar je. Po njegovem globokem prepričanju je Husserlov zakon intencionalnosti zelo daleč od tega, da bi mišljenje razumel kot dojemanje, dejansko mu je dojemanje docela neznano. Na podlagi tc njegove ugotovitve tudi razumemo, zakaj smisel dojemanja7 razlaga najprej s tem, da je odnos subjekta do njegovega po sebi bivajočega predmeta "popolnoma enostranski, reccptiven",8 celo tako: če predmet določa subjekt, pa subjekt nikakor ne določa predmeta. "Bivajoče, ki jc narejeno za predmet (je objicirano), ostaja nespremenjeno; na njem se nič nc spremeni."9 Samo na strani subjekta se kaj spreminja, kajti v njem se ustvarja vedenje o predmetu in v tem sestoji njegova reccptivnost. Za bivajoče "ostaja objekcija (Ob-jektion) vnanja" in bivajoče obstaja povsem ravnodušno do tega, če in kako jc bilo narejeno za predmet subjekta. "V tem sestoji njegovo posebstvo (Ansichsein). Takšno ravnanje subjekta do česa po sebi bivajočega pa je ravno dojemanje."10
Termin "dojemanje" po Hartmannu siccr vključuje spontanost subjekta, vendar po njegovi ugotovitvi ne pomeni kakšne aktivnosti do objekta, "izčrpa se v sintezi slike" o predmetu. Dojet predmet namreč ostaja po sebi nedotaknjen, nikakor ne postane predstava, misel, spoznavna vsebina, skratka, subjekt ve zanj samo kot po sebi bivajočem. Dojemanje tudi ni "imeti-v-zavesti", kajti v zavesti jc mogoče "imeti" lc "vsebino zavesti", tj. "sliko predmeta", kar pa ni isto kot "imeti spoznavni predmet".11 Zato "imeti sliko ni nič drugega kot forma zavesti, ki je dojemala"12 to, kar jc in ostaja po sebi.
V Neue Wege eler Ontologie je šc natančnejši in naravo spoznanja, predvsem glede na njegovo funkcijo, tj. dojemanje opisuje z izrazom "Zuordnung".13 Pri tem gre za to, da je spoznanje "prirejeno" nečemu ontološko danemu, temu, kar jc po sebi oziroma prirejenost (Zuordnung) je "funkcija reprezentacije".14 Misel je do stvari hetc-rogena, kajti kot opozarja Hartmann, misel pripada duhovni zavesti, toda kot taka jc v svojem odnosu do stvari tem "prirejena" (zugeordnet). Predstava, pojem, sodba niso prirejene samim sebi, temveč nečemu drugemu. "Transcendcnca spoznavnega odnosa" in "prirejenost spoznavnih tvorb" sta med seboj tesno povezana in kot taka omogočata
n Ibidem, str. 148.
7 Znotraj slovenske filozofske misli dobimo glede dojemanja tega. kar je zanimiv izraz, "dojeni", ki ga uporablja Franci Veber. "Samo ob stvarnosti sc lomi tudi vsa nestvarnost, samo naš slvarni dojeni sveta in življenja jc obenem podlaga tudi samemu videzu in varljivemu zdenju." Glej France Vcbcr: Vprašanje stvarnosti, AZU, Ljubljana 1939, sir. 5.
x ZGdO. sir. 148.
9	Ibidem.
10	Ibidem.
11	Ibidem, str. 149.
12	Ibidem.
13	Nicolai Hartmann: Ncuc Wcge der Ontologie, Kohlhammcr, Sluttgarl 1949, sir. 109. (nadalje NWdO)
14	Ibidem.
spoznanje misli in predmeta. Za vsemi temi stališči stoji samo enkratni Hartmannov teoretski napor, utemeljiti spoznavno teorijo ontološko zalo, da bi ontologija zares obveljala za nauk o bivajočem kot bivajočem.
Kot jc iz vseh teh zelo natančnih analiz in stališč razvidno, Hartmann že v delu Metafizika spoznanja sploh ni gradil na intcncionalnosti. Namesto nje postavlja samo čisti objekt po sebi oziroma posebstvo (Ansichsein) predmeta, tako realnega kot tudi idealnega. To jc Harlmannu "odprlo pot do nove ontologije",15 kol ugotavlja daljša uvodna študija v obsežnejšem delu z naslovom Nicola i Hartmann 1882-1982, ob 100. obletnici njegovega rojstva. Tudi Kari Heinz Haag v svoji oceni Hartmanna piše, da ravno v "razlikovanju med 'sliko' in čistim 'po sebi' objektom sestoji bistvo 'kritičnega realizma'".16
Hans-Georg Gadamcr sicer ugotavlja, da je Hartmann zelo očitno "plaval proti toku" z "zgodovinsko zavestjo prežetega filozofiranja",17 kar je nedvomno res. Res pa je tudi, da se jc tega Hartmann zelo zavedal, cclo tako, da mu jc ravno ta njegova uporna drža prinesla izjemno priznanje in, kot vidimo danes, sčasoma sama začela učinkovali zgodovinsko, morda mnogo bolj, kot jc Hartmann to kdaj koli pričakoval. Gadamcr priznava Hartmannu, da jc njegova Metafizika spoznanja spet vrnila čast "posebstvu predmetov" s tem pa še "metafizično tradicijo, s katero jc ostajala Kantova Kritika, povezana v pozitivnem smislu".18 Ta Gadamerjcva ocena je toliko bolj pomembna, ker ne nakazuje smeri raziskovanja Hartmannove misli samo v smislu obnove ontologije, ampak še obnove metafizične tradicije, toda povsem upravičena je ocena, da pri tem ne gre za "vstajenje metafizike".19
Kot prvo v tej smeri si jc treba zastaviti vprašanje in tudi nanj odgovoriti, v kakšnem smislu je obnova ontologije za Hartmanna reaktualizacija pojma metafizike, četudi ne več na tradicionalnih osnovah. V tem smislu jc Hartmann podpiral in nadaljeval Kanlovo kritiko tradicionalne metafizike, predvsem glede njene metode. Gre za spekulalivno metafiziko, nc za metafiziko po področjih. V svojem krajšem delu z naslovom Teleologisches Denken (1951) odklanja tisti "spekulativno-metafizičen motiv" oziroma "metafizično potrebo po jamstvu smisla", ki si na podlagi nepopolno in nesmiselno urejenega sveta prizadeva podati "postulat smisel dajajočega 'absolula'"20 in z njegovo pomočjo opazovali svet. Kot kritično ugotavlja, je ta postulat usmerjal večino metafizičnih sistemov, poskus, ki jc ustvarjal s smislom izpolnjen onstranski svet, smisel, ki jc hkrati utemeljen šc tclcološko in ki naj bi bil razrešitev vseh skrivnosti sveta. Za Hartmanna seveda metafizika in metafizično mišljenje nikakor nc more biti utemeljeno s takimi izhodišči.
Zanimivo je v svoji Etiki (1925) razlagal, daje "etično stvarno" glede na to, kar ga določa "vključeno v obče ontološko".21 Zdaj jc etika z vsemi svojimi problemi kot kakšen "naravni zagovornik človeka" pred metafizičnimi in visoko letečimi špekulacijami
■ Josef Stallmach: Kopernikanischc Wendc in der Philosophic des 20. Jahrhunderts? Cit i/ Alois Jon.
Buch (Hrsg.): Nicolai Hartmann IXX2-I992, Bouvicr, Bonn 19X2. str. 12. (nadalje NH 1XX2-19X2) 1 Kari Hein/ Haag: Zur Lchrc vom Sein in der modernen Philosophic. Cit. i/. Kari Heinz Haag (Hrsg.): Die Lchrc vom Sein in der modernen Philosophic, Akademische Verlagsgesellschafl, Frankfurt 1963, str. 4.
17	Hans-Georg Gadamcr: Wcrtethik und 'praktisehe Philosophic'. Cit. iz: NH 1XX2-I9X2, str. 113.
18	Ibidem.
j o
Josel Stallmach: Ansichsein und Seinverstehcn. Ncuc Wegc der Ontologie bci Nicolai Hartmann und Martin Heidegger, Bouvicr, Bonn 19X7, str. 2. Na istem mestu Stallmach ugotavlja, da obnova ontologije ludi za Heidcggcrja ne pomeni "Aufcrstchung der Mctaphysik", izraz, ki ga jc vpeljal Peter Wust v svojem delu (1920) z istim naslovom. 2 Nicolai Hartmann: Tcleologischcs Denken, de Gruyter, Berlin 1951, sir. 57.
21 Nicolai Hartmann: Ethik, de Gruyter, Berlin 1949, str. 207.
in varuje človekove pravice tako v odnosu do Boga kot do sveta. Metafizika je tista, ki mora postati do etike pravična, zato se po Hartmannu nima etika pred metafiziko kaj opravičevati. Je pri tem Hartmann rešil problem, ki je mučil že Nietzscheja, to jc vprašanje, ki je ta trenutek še vedno zelo aktualno, namreč, kako opredeliti bistvo etike na nemetafizičnih osnovah? V to smer vsaj nakazujejo njegova razmišljanja, da etika človeka "rehabilitira kozmično in metafizično. Zato ne potrebuje kakšnih spekulativnih sredstev. Enostavno se lahko oprijemlje svojih fenomenov. Etika stoji dejstvom bliže kot pa obča metafizika."22 Zaradi tega jc položaj etike močnejši v primerjavi z metafiziko, še posebej v primerjavi s spekulativno metafiziko.
Kot vidimo, je Hartmannova miselna pot zelo samosvoja, samostojna, celo opo-rečniška, toda privlačna plat te njegove drže, ki jc vidna v vseh njegovih delih, je neverjetna elcganca duha, saj mu nikdar ne dovoljuje, da bi svojo kritiko spreminjal v kaj represivnega ali žaljivega. Njegova kritika deluje zelo dialoško, nič polemično, skratka, jc kritika, ki ostaja transparenca, še v pomenu lastne nadgradnje stališč, s katerimi se je v svojem času soočal. Kot tako jo je mogoče ponuditi za zgled tem, ki so sc učili filozofsko razmišljati s pomočjo marksizma in smisel filozofske kritike, žal vse preveč, spreminjali v sistem represije.
V smislu pojmovanja kritike kot lastne nadgradnje sc je treba tudi vprašati, zakaj ni Hartmann intenzivneje razvijal idejo intencionalnosti, saj je ta v filozofskih krogih, s katerimi se jc srečeval, podobno kot historizem, ki mu jc očital, da jc relativizem, postajala vedno bolj aktualna. Razen že omenjenega načelnega vztrajanja pri tem, da je spoznanje transcendentni akt, ki kot tak šele omogoča utemeljiti predmetno naravnanost mišljenja, ki je Husserlov pojem intencionalnosti nc premore zadosti, med drugim ni odveč ugotovitev, da Hartmann ni želel opuščati pojma in pojmovne analize. Nc-pojmovno se da dojeti samo z naporom pojma in tu je Hartmann imel primeren zgled pri Kantu in pri novokantovcih, pri katerih se je temeljito izšolal, v vsej njihovi strogosti pojmovnega mišljenja, ki je v marsičem še danes zgledna, četudi pri tem odklanjamo njihov deklarirani idealizem. Tega je zelo dobro poznal, saj se je žc s svojim habilitacijskim delom Platos Logik cles Seins podrobneje ukvarjal s problemom, kako ontološko utemeljiti spoznanje in odločno odklanjal nadrejenost gnoseologijc ontologiji; pri tem je Hartmann strogo razlikoval med Platonovim naukom in platonizmom.
Med najbolj zanimive plati Hartmannovcga dela o Platonu sodi njegov resen poskus pokazati na izdelano Platonovo teorijo biti, logiko biti, ki jc po izrecnem opozorilu v uvodu k temu delu nikakor ne gre razumeti kot metafiziko biti.23 Hartmann namreč odklanja Platona razumljenega samo kot metafizika in nam ga odkriva kot logika. Platonovo nagnjenje do orfične in pitagorejske teologije, njegova osebna vera v nesmrtnost in onstransko življenje, njegovi estctsko-teleološki pogledi na dobro in lepo, gledano s cclote sveta, so po Hartmannovi ugotovitvi nedvomno izjemen in nesporen kulturnozgodovinski vidik njegovega ustvarjanja in hkrati trajnega učinkovanja. Vendar to dejstvo ne more veljati za odločilno v strogo filozofskem smislu. Posredno iz teh njegovih ugotovitev o Platonu izhaja očitek precejšnjemu delu zgodovine filozofije, ker jc očitno nekritično zamenjavala kulturnozgodovinski pomen s filozofskim.
Rekonstrukcija in s tem ponovno branje Platonovih del nam s Hartmannovo zelo natančno analizo odkriva novega, drugačnega Platona, ne samo pesnika in religioznega človeka, ampak resnega znanstvenika in dialektika, ki si prizadeva utemeljiti logiko biti in nikakor ne samo njeno metafiziko. Dosleden dialektik in pesnik ne bivata vedno v soglasju. Po Hartmannovih zelo podrobnih analizah iz številnih Platovih del je Platon
22	Ibidem.
23	Nicolai Hartmann: Platos Logik des Seins, dc Gruyter, Berlin 1965, str. Ill-VII.
logiko biti najbolj temeljito oziroma zares ontološko utemeljeval vsakokrat takrat, kadar je razpravljal o problemu nebiti in biti. Tako je celotno delo Platos Logik des Seins zelo podrobna analiza problema nebit in bit in z njim sega na različna pojmovna področja, kot npr. doksa, anamnesis, mčthcksis, itd. S pomočjo pojmovne dvojice nebit in bit govori še cclo o materiji, bivanju in dialektiki.
Trajni motiv v njegovem razmišljanju jc načelno odklanjanje platonizma, kajti ta predpostavlja, da kaj gnoseološkega prehaja v ontološko. Ker je po njegovem feno-menologija sama v marsičem restavracija platonizma in idealizma kot takega, jo je moral zavrniti in šel po svoji izrazito samosvoji poti. Hartmanna zato bolj upravičeno označujemo za "kritičnega realista kot pa za fenomenologa v Husscrlovem smislu".24
Nominalizem pojma pri Kantu, znotraj katerega je že Hegel spoznal navzočnost realizma, je tudi teoretsko privlačna tema pri Theodorju W. Adornu, ki je z deik-tičnostjo pojma ravno tako ohranjal odnos subjekt-objekt kot celo najbolj osrednji problem filozofije. Deiktičnost pojma pomeni, da pojem v svoj pomen vključuje tudi kaj nepojmovnega in kaže, kol opozarja že iz starogrščine izhajajoč izraz, na to, kar ni pojem sam. Skratka, kot vidimo danes, možen je povsem gotov sklep, da filozofija, ki se nc odreka pojmovni analizi, nikakor ne more opustiti aktualnosti odnosa subjekt-objekt.
Danilo Pejovič, priznani profesor filozofije na univerzi v Zagrebu, ki je zelo soliden poznavalec Hartmannove filozofske misli, označuje Hartmanna za "utemeljitelja gnoseološkega realizma, iz katerega seje v toku časa razvila realistična ontologija".25 Iz dejstva, da sc v njegovi filozofiji prepletajo vplivi novokantovstva in fenomenologije, mu priznava, da je "prevladal idealizem, ni pa opustil temeljne spoznavnoteoretske usmerjenosti filozofije".26 Njegovo ontologijo označuje za "ontologizirano gnose-ologijo",27 predvsem zaradi odnosa subjekt-objekt, ugotovitev, ki je umestna najprej že zaradi tega, ker si je Hartmann zelo očitno prizadeval za ontološko utemeljitev spoznanja, ki je novejši filozofiji zelo primanjkovala.
Vprašanje, ki se ob Pcjovičevi oceni postavlja, je v tem, mar res ni mogoče ontologije zadosti utemeljiti z odnosom subjekt-objekt? Odgovor s Hartmannove strani jc samo pozitiven, kljub njegovi očitni zavzetosti za fenomenologijo. Je fenomenologija preveč opuščala pojem in pojmovno analizo in s tem nedvomno pozitivno Platonovo izročilo, ki v marsičem sploh omogoča nastanek in razvoj filozofije, namreč dejstvo, da je sredstvo za dojemanje biti pojem? Kakorkoli že, najprej velja prisluhniti Hartmannu, še posebej, ko gre za najbolj temeljne motive njegovega mišljenja. Hartmann se je med drugim zavedal razcepljenosti med subjektom in objektom, Descartesovega ncprevla-danega dualizma med res extensa in res cogitans, vendar je zato toliko bolj vztrajal, da je ta dualizem mogoče odpraviti znotraj področja, ki ga izvorno sicer poraja. Vsekakor ostaja prepričljiv s svojim poskusom izgradnje ontologije, ki je po njegovem trdnem prepričanju ni mimo subjekta in objekta, in nc mimo intentio reeta in intentio obliqua.
Iz ontološko zastavljenega pojma spoznanja, tj. že omenjeno spoznanje kot odnos biti (Seinsverhaltnis) Hartmann razrešuje odnos med subjektom in objektom. V tem odnosu ostaja objekt nasproti subjektu nespremenjen. Do spremembe prihaja samo na strani subjekta, tako da imamo zdaj opraviti z naslednjim: "subjekt - spoznavna tvorba -predmet."28 Kot poudarja, "pripada bil izključno predmetu, ne spoznavni tvorbi",29 zato
24 Herbert Albrecht: Deutsche Philosophic hculc, Schiincniann. Bremen 1969, sir. 86.
Danilo Pejovič: Suvrcmcna filozofija zapada, Malica Hrvatska, Zagreb 1967, str. 81.
26	Ibidem.
27	Ibidem.
28	ELO, str. 9.
29	Ibidem, str. 12.
je, gledano s stališča predmeta, čisto vseeno, kako je, ali pa sploh ni dojet. S takim pojmovanjem spoznavnega procesa in razrešitvijo subjckt-objckt odnosa velja Hartmann za zagovornika t.i. "Gegenstands-Phanomenologic" in ne za "Akt-Phanomcnologic". Ravno to dejstvo omogoča interpretom njegove misli razumevanje tega, zakaj jc neprimerno bolj upošteval Heglovo Logiko in manj Fenomenologijo.
Ontološko utemeljena spoznavna teorija, ki ohranja predmet v njegovi prvobitni danosti, je nujni predpogoj za kritično ontologijo, ki razrešuje nasprotje med naravnim in reflektiranim stališčem, med intentio recta in intentio obliqua, med drugim še tudi s svojim naukom o slojevitosti hiti. Seveda ne moremo tega doccla odmisliti od Platonovega ravnanja, ko v VII. knjigi svoje Države raziskuje, kako različni spoznavno-teoretski načini ustrezajo različnim načinom biti. Pri Hartmannu hi si prej smeli zastaviti vprašanje, kako različni načini biti vplivajo na različne spoznavnoteoretske načine. Kajti podlaga teorije jc najprej realizem oziroma "naravna teza o realnosti je resnični crucis teorije",30 na katerem sc šele porajajo, in tudi začnejo razhajati različna stališča.
Svoje pojmovanje naravne teze o realnosti Hartmann utemeljuje šc s Kantovo pomočjo. Ta namreč v predgovoru k drugi izdaji Kritike čistega uma (B XXXIX) ni brez razloga govoril o "spodbijanju idealizma",31 kajti temu jc očital, da jc kriv za "škandal filozofije". Bistvo tega škandala jc po Kantu v naslednjem: "Četudi sc idealizem ni imel za nevarnega v bistvenih vprašanjih metafizike (kar on sploh ni), pa za vselej ostaja škandal za filozofijo in za obči človeški um, da obstoj stvari zunaj nas (od katerih mi vendar imamo celoten material za spoznavanje, celo za naš notranji čut) mora sprejemati samo na verovanju, in, če komu pride na misel, da o tem podvomi, ne more podati proti nobenega zadovoljivega dokaza."32 Kljub temu da si Kant prizadeva utemeljiti idealizem, mora ohranjati za svoj sistem še "empirični realizem", po Hart-mannovem opozorilu kot "korclat 'transcendentalnega idealizma'",33 kar jc seveda takoj dokazljivo iz poslednjega, tj. četrtega paralogizma čistega uma v Kantovi Kritiki (A 370 in A 375), ki ga Hartmann sicer podrobneje nc analizira.
Kar Hartmanna od Kanta odbija, je to, da bi z realizmom reševal idealizem, zato oporeka žc izrazu "empirični realizem". Realizem po Hartmannu ni kaj posredovanega, tako "naravni realizem ni abstrahiran iz izkustva", kot tak tudi ni "nikakršna apo-steriorna teza", ampak "eminentno apriorna, na kateri stoji vse izkustvo objekta".34 Ker je realizem po Hartmannu to, kar "je zunaj nas in od nas ncOdvisno", samo dejstvo in nič izpeljanega, lahko naravni realizem velja kot "obča apriorna forma konkretne predmetne zavesti nasploh".35
Bistvo naravnega realizma je po Hartmannu samo v tem, da je vsako vedenje, še tako naivno, "vedenje o posebstvu svojega predmeta in ga razume žc vnaprej kot kaj od spoznanja neodvisno bivajočega".36 Ravno to neposredno vedenje o tem, kar jc po sebi, jc osnova naravnega realizma. Zato po Hartmannu "naravni realizem ni teorija, doktrina, ne teza, ampak temelj, na katerem že od začetka obstaja vsa človekova zavest o
30 ME, str. 135.
3' Immanuel Kant: Kritik der rcincn Vcrnunl't, Mcincr, Leipzig 1930, str. 33. Spodbijanje o/.ironia ovržba idealizma "Widerlcgung des Idealismus" nastopa v Kritiki čistega uma šc v smislu Kantovega pobijanja materialnega idealizma pri Descartesu in dogmatičnega idealizma pri Bcrkclcyu. Glej Immanuel Kani: Kritik der reinen Vcrnunft, str. 272-273.
32	Ibidem, str. 33.
33	ME.str. 135.
34	Ibidem.
35	Ibidem.
36	ZGdO, str. 150.
svetu".37 In ker naravni realizem ni teorija, je smiselno govoriti o njem le kot o fenomenu. Kako ga razlagamo, jc že stvar različno usmerjenih teorij, filozofskih in znanstvenih, prav nobena pa tega najbolj osnovnega fenomena nc more ukiniti.
Zaradi izrazito deduktivne logike v sholastični sintetični ontologiji v njej docela sovpadata spoznavni razlog (ratio cognoscendi) in bivalni razlog (ratio essendi). Odkritje stvari po sebi (Ding an sich) s takšno deducirajočo logiko prekinja, in v tem je po Hartmannu njen izjemen pomen. Kant je zato aktualiziral obratno pot, analitiko, toda z njo je v bistvu reševal idealizem, kljub vsem svojim poskusom spodbijanja in ovržbe (Widerlcgung) idealizma. S svojo analitiko sc Kant vse preveč omejuje samo na pogoje spoznanja, kajti njegova analitika je do pogojev biti in predmeta indiferentna, mu očita Hartmann. Toda s stvarjo po sebi je podan konstruktiven nastavek za analitično usmerjeno ontologijo, tj. kritično-analitično, za katero si je Hartmann zelo prizadeval. Stvar po sebi je v kritični filozofiji najbolj kritičen motiv. Šele to, da so ga pokantovci in novokantovci opustili, pomeni opuščanje kritične pozicije. Samo s tem da ga teorija ponovno vrne, jc dana možnost, da Kantova sicer "negativna ontologija" preide v "pozitivno ontologijo".38
V smislu znanstvenega napredovanja, tj. fenomen, aporija, teorija, po Hartmannu fenomen dojemanja in spoznanja pripelje do česa ontološkega, "ontološko globinskega sloja", do "stvari po sebi",39 ki po njegovi ugotovitvi ni samo stvar fenomenologije, ampak še teorije. Omenjeno ugotovitev Hartmann razume z odnosom subjekt-objekt in pri tem najprej izhaja iz vprašanja, kakšna jc sploh relacija med njima. Oba sta medsebojno ločena, drug drugemu transcendentna, toda oba obstajata tudi brez relacije. Vprašanje pa je, ali relacija njuno transccndenco ukinja oziroma, če je sploh pomembna. Subjekt in objekt se v svoji cclotni biti ne izčrpata kot spoznavajoče in spoznano, tako "aporija spoznanja" zaključuje z "aporijo biti", ki jc samo v tem, da se "bistvo predmeta ne izčrpa v svoji biti-predmet za kakšen subjekt".40
2. APORIJE STVARI PO SEBI
Odkritju "stvari po sebi" pripisuje Hartmann izjemen pomen. Na tem "problemskem pojmu" (Problembegriff) so se lomile filozofske usmeritve v 19. stoletju. Realistične teorije so ga occnjevale pozitivno, idealistične so ga skušale preseči, prav vse pa so se po njegovem zapletale v nerazrešljive aporije. Kot prvo omenja Hartmann to, da se jc stvar po sebi pokazala kot problem, ki ga ni mogoče niti rešiti, še manj odstraniti, "niti eliminirati niti dalje reducirati", problem, ki je "vztrajal v svoji neobvladljivi metafizični teži".41
Sama teza o stvari po sebi "pripada k naravni zavesti" 42 ki ni mišljena kot posrednik česa iracionalnega, ampak samo kot teza tega po sebi bivajočega; o njegovi racionalnosti ali ncracionalnosti sc vprašanja na tej ravni ne postavljajo. Toda zanikati stvar po sebi je za Hartmanna isto kot zanikati naravno zavest. To namreč takoj zani-kuje idealizem s svojim znanim izhodiščem, tj. s "stavkom zavesti" (Satz des Bc-wuBtseins), ki pomeni najprej samo, da subjekt ne more nikdar iz sebe in da lahko ve samo za svoje vsebine. Z odločitvijo za "stavek zavesti" po Hartmannu pade še
37	Ibidem.
38	ME,sir. 1X4.
39	Ibidem, str. 60.
40	Ibidem, str. 1X2.
41	Ibidem, str. 22X.
42	Ibidem, str. 229.
odločitev za stvar po sebi. Aporija te odločitve je namreč v tem, da se s "stavkom zavesti" ne obračamo samo proti stvari po sebi, ampak še mnogo bolj proti subjektu samemu.
"Mi poznamo subjekt ravno tako malo kot bit stvari."43 S to ugotovitvijo Hartmann dokazuje: kot imamo o zunanjih stvareh samo predstave o njih, velja isto še za subjekt, da imamo samo našo predstavo o subjektu. Hartmann namreč razširja pojem stvari po sebi na subjekt in izrecno govori o "subjektu po sebi" in "posebstvu subjekta".44 Z opustitvijo naravnega stališča opuščamo še "subjekt po sebi". Tako Hart-mannov program ni samo aktualizacija in rehabilitacija stvari po sebi, ampak tudi subjekta po sebi, kar po njegovem pomeni v njegovi ontološki razsežnosti. Pri tem načelno vztraja na stališču, da eksistenca stvari po sebi ni pogojena z možnostjo njenega izkustva. Zato je "posebstvo (das Ansichscin) modaliteta bivajočega, v prvi vrsti čisto ontološki problem, ki niti znotraj problema spoznavanja nc izgublja svoje ontološke narave".45 Hartmann vidi možno smer razreševanja problema stvari po sebi znotraj ontologije spoznanja, stvar po sebi je namreč modus biti.
Razumevanje stvari po sebi Hartmanna dejansko dokončno profilira v primerjavi z novokantovstvom, fenomenologijo Husserlovega in Heideggcrjevega porekla. Ko primerjamo Hartmanna z vsemi temi omenjenimi smermi, jc treba kot izhodiščno točko razhajanja spet odločno poudariti platonizem. Ravno zaradi platonizma,46 ki ga je odklanjal Hartmann nikdar nc more dejanski smisel fenomenologije razvijati v pomenu nauka o pojavih ali kot pojavoslovje. Zakaj ne?
Izhajati je treba iz njegovega odločnega programa obnove ontologije, ki sega, kot je vidno, tako na področje ontologije kot gnoseologije, njegova že omenjena ontologija spoznanja, obnova, ki vedno znova aktualizira Aristotelovo pojmovanje prve filozofije kot nauka o "bivajočem kot bivajočem". Po Hartmannu je poudarek na bivajočem, ne na biti, kar je isto kot "bivajoče kot takšno".47 S takšnostjo bivajočega Hartmann ne razume dojemanja biti po znanem antičnem vzoru, ki ji enkrat stoji nasproti fainomenon (pojav), drugič gignomenon (nastajanje). Torej tudi bivajočega ne moremo dojemati samo skozi kaj pojavljajočega se in nastajajočega. Ravno nauk o pojavih spravlja ontologijo v tesno bližino s platonizmom, ki seveda ne more mimo delitve na svet pojavov in čistih bistev, kajti s tem se začne vsa metafizična špekulacija o pojavu in bistvu, tj. o bistvogledju, ki ga Hartmann zelo odločno odklanja. Po tej plati jc mogoče dejati, da njegova ontologija zavrača ontologije, ki so naravnane k bistvu in občemu in namesto tega odločno razvija ontologijo v pomenu nauka o bivajočem kot po sebi bivajočem. Iz vsega tega izhaja zelo ostra ločitev med ontologijo in metafiziko, ki gre celo do te mere, da Hartmann, kot je že bilo omenjeno, v marsičem opušča tradicionalni
43	Ibidem.
44	Ibidem, str. 230.
45	Ibidem, str. 23X.
46	Platonizem v svojem najbolj pozitivnem izročilu Hartmann upošteva predvsem na etičnem področju, vendar to ni platonizem, s katerim bi se dalo utemeljevati idealizem. S Platonovo teoretsko pomočjo, njegovim pojmovanjem ideje jc dobil oporo za svojo teorijo vrednot, kajti vrednote niso samo kaj subjektivnega, ampak imajo svojo ontološko samostojnost. "Vrednote so načini biti po platonskih idejah " Tako "materialna etika vrednot" dejansko nadaljuje Platonovo stališče, po katerem so vrednote samostojne bitnosti. Glej Nicolai Hartmann: Elhik, str. 121. Na pozitivnem vrednotenju platonizma pri Hartmannu še posebej vztraja delo, objavljeno v angleškem jeziku avtorice po imenu Eva Hauel Cadwallader: Searchlight on Values. Nicolai Hartmann's Twentielh-Century Value Platonism, Lanham, New York - London 18X4. I/ tega dela velja šc posebej omeniti Uvod, v katerem njegov avtor, Wilhelm H Meister, analizira nekatere vidike pozitivne presoje platonizma pri Hartmannu, kajti nesporno dejstvo je, daje Hartmann platonizem, gledano v celoti ocenjeval negativno in kol lakega zavračal.
47	ZGdO. str. 38.
pomen pojma metafizike in mu glede vsebine skuša dati povsem nov pomen, vendar metafizike nikakor ne ukinja.
Hartmannov poskus obnove in utemeljitve ontologije, ko gre za njegov odnos do občosti, niso brez razloga označevali za nominalizem 4X Hartmann namreč izhaja iz tega, da je obče realno samo "'v' individualnem, kajti samo to ima eksistenco".49 Spor o univerzalijah s tem nikakor ni bil zaključen. Kot kažejo Stegmiillerjevi prispevki, jc bilo celo nujno ta spor prediskutirati na novo, v kontekstu sodobne filozofije. Z gotovostjo je mogoče trditi, da je najnovejši razvoj filozofije omenjeno problematiko znova aktualiziral, vendar po Hartmannovem uvidu očitno na točki, ki je vedno veljala za najbolj kritično, to pa je po njegovem platonizem. Temu je moral, samo po logiki stvari same, oporekati najprej z vzori, ki jih je dobil že pri Aristotelu, čeprav jc pri tem odklanjal še njegovo pojmovanje teleologije.
V Novih poteh ontologije je v mnogočem kot najbolj novo - oziroma naj bi po Hartmannu obveljalo za novo - izpostavil zavestno opustitev t.i. esencialnega nauka in s tem dobil prostor za svojo kritično ontologijo. Esencialni nauk je bil značilen za staro ontologijo in njeno dojemanje bili. Hartmann razlaga, da je bil star nauk o biti povezan s tezo, "da je obče, ki je v essentia zgoščeno v substančno formo, dojemljivo v pojmu", kot tako "določa in daje obliko notranjosti stvarem".50 Zdaj se predstava o svetu podvaja, kajti razen sveta stvari, kamor je vključen tudi človek, je tu še svel bistev, ki povsem nečasovno in nematerialno oblikuje svet čiste popolnosti in najvišje biti. Za to ontologijo po Hartmannu niso najbolj odločilne njene očitne spekulativno-metafizične tendence, ampak predvsem njeno temeljno izhodišče, da je obče "gibalni" in v smeri proti cilju dejaven, tj. "določujoči princip stvari".51 Vedno znova Hartmann opozarja, da je do takšnega nauka prišlo samo na podlagi primerjave s človeškim delom in ta teleološki motiv je značilen že za Aristotela.
Še pred tem je v svojem delu K utemeljitvi ontologije že na začetku tega dela razlagal razliko med bitjo in bivajočim na način, ki izključuje vsakršno možnost iskanja substancc ali absoluta izza bivajočega. Bit in bivajoče namreč nista isto, med seboj se razlikujeta "kot resnica in resnično, stvarnost in stvarno, realnost in realno".52 Že starogrška filozofija po njegovem ni zadosti razlikovala med on in cinai, kar vse je s poznejšim razlikovanjem med ens in esse pripeljalo do nepotrebnih špekulacij o občem, substanci in bistvu. S svojim izrazito nominalistično zastavljenim pristopom in zavestno odločitvijo za aktualizacijo stvari po sebi Hartmann razume, da, samo "formalno vzeto, ni osnovno vprašanje ontologije po bivajočem, temveč po njegovi biti".53 Da je ontologija razumljena kot nauk o bivajočem kot bivajočem narekuje samo dejstvo, da "je bit bivajočega ena kljub vsej svoji raznoterosti. Vsa nadaljnja razlikovanja biti so namreč svojevrstnosti načina biti."54 Po Hartmannu jc praktično nemogoče preučevati bit, ne da bi preučevali bivajoče. Zelo mnogo je stvarnega, realnega, toda napačno je govoriti o stvarnostih in realnostih, kajti stvarnost na vsem stvarnem "je ena, identičen modus biti".55 S temi stališči razumemo, zakaj je po Hartmannu utemeljeno govoriti o ontologiji v smislu nauka o bivajočem kot bivajočem, tostran idealizma in realizma in v tem smislu najprej zadovoljivo dojeti fenomen realnega sveta. Pri tem nikakor nc more
4X
Gottfried Martin: Allgemeine Metaphysik, de Gruyter, Berlin 1965, str. 52.
49	ZGdO, str. 61.
50	NWdO, str X.
51	Ibidem.
52	ZGdO, str. 37.
53	Ibidem, str. 3X.
54	Ibidem.
55	Ibidem, str. 37.
zatajiti pozitivne navzočnosti Aristotelove misli, saj ta izrecno poudarja, da hit ni rodovni pojem,56 tako da njegov nauk o biti upravičeno imenujemo še nauk o enem ali kar henologija.57
Hartmannova razlaga ontologije kot nauka o bivajočem kot bivajočem glede na opisan problemski kontekst, še posebej v primerjavi z Aristotelom, sicer ni vedno ocenjena povsem pozitivno.58 Pri tem je treba najprej izhajati iz zelo očitnega dejstva, da je bil Hartmannov temeljni in glavni problem predvsem izgradnja njegove lastne, tj. kritične ontologije, ki jo je v Metafiziki spoznanja razumel kot "kritično-analitično ontologijo" s katero je odločno zavračal tradicionalno, tj. "dogmatično-konstruk-tivno".59
Kot kritičen realist Hartmann vztraja, da nova ontologija nikakor nc more in ne sme oživljati nekdanjih teleoloških miselnih shem in obnavljati nazore zastarele metafizike. Ne brez razloga se ti poskusi opirajo na Aristotela ali so celo njegova nadgradnja, zato jih je zelo obsojal in zavračal. Ko je v Neue Wege der Ontologie znotraj sodobne fenomenologije opazil "ponovno rojstvo nauka o esenci".60 kljub njenemu naporu, da zaobide metafizične tendence, je začel sistematično graditi na argumentirani kritiki teh tendenc. Novi nauk o biti in s tem vsakršna obnova ontologije se mora do "ontologije bistva" in "nauka o bistvu" strogo distancirati. Nc samo zaradi tega, ker bi se s tem "spet približali substancialnim formam", ampak da bi sc po Hartmannu izognili najprej "osamosvajanju 'občega'",61 ki bi s tem spet postajalo kaj principialnega in temeljnega. Po Hartmannovem uvidu jc namreč izza vsega tega, zavedno ali nezavedno, tendenca izpeljevanja, "postulat deduktivnosti".62 Ta je z njegovo kritično ontologijo, ki gradi na naravnem stališču, povsem nezdružljiv.
Hartmann jc, kot vemo, odklanjal deduktivno logiko, vendar bi bila pretirana trditev, da jc s svojo novo ontologijo zaradi tega dajal prednost indukciji. "Pot" njegove nove ontologije "se predstavlja kot kategorialna analiza",63 ki si izrecno prizadeva biti "postopek", ki se ga ne da reducirati "niti na indukcijo niti na dedukcijo", tudi nc na "čisto aposteriorno in ne na čisto apriorno spoznanje".64 Postopek nove ontologije namreč vključuje "celoten obseg izkustva, tako izkustva vsakdanjosti in praktičnega življenja kakor tudi znanstvenega izkustva".65 Kot sestavni del tako široko pojmovanega izkustva je tudi filozofija sama, z vsemi svojimi številnimi poskusi, napakami, samopopravki.
Nova ontologija kot kategorialna analiza zahteva natančen prikaz, ni pa razumljiva brez osnove, ki jo teoretsko utemeljuje, med drugim, žc omenjena problematika stvari po sebi, ki vključuje še problematiko pojava (Erscheinung) in iracionalnega. Zanimivo jc, da Hartmann že v Metafiziki spoznanja šele po temeljiti analizi omenjenih problemov, skupaj z nekaterimi osnovnimi metodološkimi vprašanji, spregovori o odnosu subjekt-objekt. Izhodišče njegovega kritičnega realizma torej nikakor ni najprej odnos subjekt-objekt, ampak samo stvar po sebi, ki pripelje do aktualizacije tega odnosa.
56	Aristoteles: Metafizika III, 99Xb; VII, I02X; X, l()53b;
57	Valentin Kalan: Dialektika in metafizika pri Aristotelu, MK, Ljubljana 19X1, str. 164
58	Simon Moser: Metaphysik einst und jetz.t, de Gruyter, Berlin 195X, str. 6X.
59	ME, str. 1X6.
60	NWdO, str. I I
61	Ibidem.
62	Ibidem
63	Ibidem, str. IX.
64	Ibidem.
65	Ibidem.
Kako je spoznanje tega, kar je in ostaja po sebi bivajoče, sploh možno? Hart-mannova aktualizacija naravnega realizma je zelo privlačna, tako v soočenju z idealistično filozofsko tradicijo, in še bolj ob dejstvu, da gre Hartmann v času, ko historični materializem že učinkuje, svojo, docela samostojno pot. Nedvomno je vodilo Hart-mannovih razmišljanj znana Aristotelova misel iz IV. knjige Metafizike, ki razume, da je predmet preučevanja prve filozofije "bivajoče kot bivajoče in vse, kar mu pripada po sebi".66 Ko gre za problem tega, kar je po sebi (kath'hauto) ni samo Kant odločilen, ampak že prvi začetki filozofije s svojimi, vsaj po Hartmannu, zglednimi nastavki za ontologijo.
Vsekakor jc Hartmann zelo daleč od tega, da bi si kakorkoli prizadeval za dokončno spoznanje tega, kar jc po sebi, zunaj nas in od nas neodvisno. Sovpadanje biti in mišljenja, tega, vsaj od Parmenida naprej osnovnega filozofskega vprašanja, Hartmann nc pojmuje v smislu absolutne identitete. Ker zavrača absolutno identiteto med bitjo in mišljenjem, med predmetom in spoznanjem, mu uspe ohraniti tako bit predmeta kot bit spoznanja. V tem je izjemno pozitiven prispevek njegovega pojmovanja, da ima spoznanje svojo ontološko samostojnost, tako kot predmet spoznavanja; zaradi tega njegova filozofija nikdar ne ukinja in ne razvrednoti spoznavne teorije. Identiteta spoznavnih kategorij in kategorij biti pa je spet temeljni pogoj za možnost spoznavanja in spoznanja. V tem problemskem kontekstu sc dejansko giblje vsa, najbolj osrednja problematika Hartmannove filozofske misli.
Čeprav jc stvar po sebi izrazito ontološke narave in najprej ontološki problem oziroma modaliteta bivajočega, so pa "aporijc stvari po sebi vse gnoseološke vrste",67 kajti povezane so z izključno neontološko utemeljenimi pojmi. Ena izmed takih aporij je razlikovanje med stvarjo po sebi in pojavom. Idealizem seveda bivajoče po sebi zavrača in s tem nekritično osamosvaja pojav. Po tej plati je mogoče razumeti, zakaj Hartmann ni bil naklonjen filozofijam, ki so preveč poudarjale pojav, nc da bi pri tem zanikal nujnost razlikovanja med stvarjo po sebi in pojavom. Nasprotno, omenjeno razlikovanje je upravičeno, le da ignoriranje porekla in bistva pojava lahko teori jo pojava pripelje do tega, da povsem opusti stvar po sebi. Pojav je "objektivna tvorba zavesti" v subjektu, ki se od objekta razlikuje, stvar po sebi pa je objekt, ki "kot celota zajema to, kar se pojavlja (objicirano) in kar se nc pojavlja (transobjektivno) na njem".68
Tako je tu že spet mesto, kjer Hartmann mora Kanta zagovarjati, ker so idealistične teorije stvar po sebi označevale za dogmatizem v njegovi misli. Ta kritični motiv Kantove misli daje podlago za ontološko utemeljevanje v problemu spoznanja. S svojo pozitivno oceno stvari po sebi gre Hartmann celo tako daleč, da v po sebi bivajočem kot modusu biti, ki zajema ontično realno sfero, vidi šc temelj za ontologijo spoznanja. Pri tem omenja štiri, izjemno pozitivne plati stvari po sebi: 1. tako naravna kot znanstvena zavest predpostavljata stvar po sebi, 2. vključuje jo pojem pojava kot nujni korelat svojega bistva, 3. totaliteta nespoznatnega predmeta (Kantov noumenon) pelje naravnost k stvari po sebi, 4. logično idealna bit po sebi ni možna brez ontično realne.69
Hartmannove trditve o Kantovem pojmovanju stvari po sebi so zelo samozavestne, vendar jih vsak poznavalec Kantove misli mora potrditi kot povsem točne. Eno takih značilnih Kantovih mest iz Prolegomene sc glasi: "Idealizem je trditi, da nc
66	Aristoteles: Metafizika IV, 1003 a, 21-22. Omenjeno Aristotelovo misel dobimo šc v tem slovenskem prevodu: "Je možna znanost, ki raziskuje bivajoče, kolikor je bivajoče, ter tisto, kar z. njim samo od sebe nastopa." Glej Valentin Kalan: Dialektika in metafizika pri Aristotelu, str. 161.
67	ME, str. 233.
68	Ibidem, str. 234.
69	Ibidem, str. 237.
obstoji nič razen mislečih bitij. Druge stvari, ki jih domnevno zaznavamo v zrenju, bi bile samo predstave v mislečih bitjih in jim ne bi ustrezal v resnici noben zunanji predmet. Jaz pa pravim nasprotno: stvari so dane kot predmeti naših čutov in bivajo zunaj nas. Toda o tem, kaj naj so te stvari same po sebi, ne vemo ničesar, temveč poznamo samo njihove pojave, to jc predstave, ki jih ustvarjajo v nas, učinkujoč na naše čute. Priznavam torej, da so telesa izven nas, to je stvari, ki so nam glede tega, kakšne so same po sebi, sicer popolnoma neznane, vendar jih poznamo po predstavah, ki nam jih ustvarja njihov vpliv na našo čutnost in ki jih imenujemo telesa. Ta beseda torej označuje samo pojav tistega nam neznanega, vendar zato nič manj realnega predmeta. Ali to lahko imenujemo idealizem? Saj je ravno njegovo nasprotje!"70 Na podlagi teh Kantovih stališč je razumljivo, zakaj Hartmann njegovo misel postavlja v problemski kontekst, ki ga imenuje "tostran idealizma in realizma", postavitev, ki je utemeljena najprej s tem, da Kantove misli nikakor ne moremo docela jemati za idealizem. Tako nikakor ni naključje, da večina prikazov obdobja od Kanta do Hegla govori o Kantu in o nemškem idealizmu.
Za začetek si smemo zastaviti vsaj eno vprašanje, namreč, kakšno mesto ima Kantova filozofija znotraj Hartmannovega kritičnega realizma. Nedvomno zelo pomembno, v zelo mnogih vidikih celo nosilno, kot je to razvidno iz njegove obravnave stvari po sebi. Vendar Hartmann ni kakšen zaklinjalec Kantove misli, do njega je in ostaja kritičen, predvsem na vseh tistih točkah, k jer jc Kant vse preveč reševal samo idealizem.
Hartmannovo kritiko Kanta je treba razumeti z njegovim siceršnjim pojmovanjem filozofske kritike kot take, ki je po njegovem v tem: "Pravo kritiko ni težko spoznati po tem, da ona načne predpostavke, toda predpostavk nc ustvarja."71 Samo v tem vidi Hartmann "naravno pot novega vpogleda". 2 Med mnogimi, zglednimi primeri tako pojmovanc konstruktivne filozofske kritike, omenja Hartmann tudi Platonovo kritiko iz Teuiteta,73 kjer Platon Protagoru očita njegov relativizem glede pojmovanja resnicc in biti. Kakor se da razbrati smisel filozofske kritike po Hartmannu, naj z njeno pomočjo sledi, iz sicer negativno podanega problema, poskus pozitivne razrešitve in spet je tu Platon zgleden primer, če upoštevamo, kako jc skušal v Sofistu razrešili Parmcnidov problem nebiti. Po tej logiki je mogoče sklepati, da Hartmanna v njegovem kritičnem soočenju s Kantom najprej zanima to, kako podati pozitivne razrešitve pri tistih problemih, ki jih Kant ni uspel podati drugače kot samo negativno, ker jih v bistvu sploh ni razrešil.
Kljub temu ostaja Hartmannov pristop h Kantu za marsikoga zelo vprašljiv, cclo nesprejemljiv. Hartmann sledi temu, da je Kant v marsičem nedorečen, nedorečenost pa, ki Hartmannu služi v oporo za izgradnjo njegovega lastnega kritičnega realizma. Zdaj bi spet kak interpret Kantove misli pripomnil, da Kant vsekakor ni reševal realizma, ampak očitno samo idealizem. Toda ravno soočenje s Hartmannovo filozofsko mislijo glede Kanta in njegovega odnosa do idealizma in realizma, tj. materializma, pripelje vsaj do tega spoznanja, da Kanta ne moremo povsem brez zadržkov imeti za idealista. Tu pa so Hartmannovi argumenti zelo prepričljivi, njegov kritični prikaz Kanta zdaj ni več stvar strinjanja oziroma nestrinjanja. Hartmann seveda Kanta doccla ne odteguje idealistični sopomenskosti, toda Kant po njegovem ni idealist.
Že v svojem predavanju o Kantu v Kantgcsellschaft v Berlinu 13. XII. 1922 je z
Immanuel Kant: Prolegomena, CZ, Ljubljana, str. 9X.
7' Nicolai Hartmann Der philosophische Gedanke und seine Geschichte. Cit. iz Nicolai Hartmann: Kleincre Schriften II, de Gruyter, Berlin 1957, str. 27.
72	Ibidem.
73	Ibidem.
značilno naslovno formulacijo Diesseits von Idealismus und Realismus (Tostran idealizma in realizma) vedno znova načenjal problematiko stvari po sebi, saj ravno ta krepko spodbija Kantov idealizem. V tej zvezi ugotavlja, da je "exemplum crucis kantovcev že od nekdaj bila stvar po sebi".74 Kam torej s stvarjo po sebi. ki v Kantovem sistemu kot idealizmu očitno nima mesta in kot taka povsem prehaja v realizem. Ta pojem (Begriff) so pozneje novokantovci preprosto "eliminirali in ga razglasili za nestvar (Unding), za nepojem (Unbegriff)".75
Vprašanje kantovcev, zakaj se je Kantu s stvarjo po sebi sploh lahko zgodilo kaj tako zelo nedoslednega, je po Hartmannu povsem napačno. Napačno najprej v tem smislu, ker s stvarjo po sebi sploh ne gre za doslednost Kantovega sistema, ampak "za konsekvcnce problema. To je bilo na njem močnejše. Stvar po sebi je zgovorno spričevalo za premoč aporetičnega načina mišljenja pri Kantu."76 Tako je Hartmann ravno s Kantovo stvarjo po sebi dobil oporo za svojo aktualizacijo aporetične metode, ki jo je postavljal za zgled vsem drugim, tako fenomenološki kot tudi dialektični. Zato strogo metodološko gledano kritični realist Hartmann zasluži še oznako aporetik, znotraj fenomenologije ga je najbolj upravičeno imenovati kar aporetik Hartmann.
Zdaj aporetik Hartmann, izšolan z izdatno Kantovo teoretsko pomočjo, samostojno raziskuje smisel, bolje vsebino odnosa med stvarjo po sebi in pojavom. Če se vprašamo, kaj mu daje podlago in nastavek za interpretacijo Kantove stvari po sebi v smeri, ki naj bi Kanta celo odtegnila od idealizma, potem so nastavki za to gotovo že pri samem Kantu. Kajti, kot ugotavlja Gottfried Martin je Kant sicer vpeljal in učil razliko med pojavom in stvarjo po sebi, "ni pa o tej razliki sami več reflektiral", zato ostaja vprašanje, "kako to razlikovanje sistematično razumeti".77 Tudi Platon je razlikoval med idejami in čutnimi stvarmi, vendar je to razliko temeljito reflektiral in v tem je izjemno pozitivna plat njegove misli, ki je po mnenju Gottfrieda Martina Platonovi interpret zelo dolgo niso upoštevali. Skratka, ker Kant pušča razliko med stvarjo po sebi in pojavom nereflektirano, nastajajo s tem za Kantove interprete nemajhni problemi, na katere je v tej zvezi pokazal Heinz Heimsoeth, siccr tesen Hartniannov sodelavcc.78
Hartmann se je zavedal teže omenjenega problema, vendar jc že zelo zgodaj razumel, da Kant v razlikovanju med pojavom in stvarjo po sebi vidi "samo ločitev ne povezanosti".79 Tako gre dejansko mimo tc aporije. Kar Kanta po Hartmannovi ugotovitvi sooča s stvarjo po sebi, jc povsem drug kompleks vprašanj, namreč "iracionalnost, meje spoznatnosti ali meje možnega izkusiva. Šele na tem vprašanju se mu raziskovanje pogrezne v globino."80 Prvi hipni komentar pri bralcu, ki sc sooča z omenjeno Hartmannovo mislijo, je heraklitovska globina, kajti temu, kar je globoko po Heraklitu meja ne moremo prehoditi. Očitno je torej tudi kantovska stvar po sebi s svojo globino to, kar meje racionalnosti presega. Zdaj tudi razumemo, zakaj Hartmann mnogo pred nastankom dela Metafizika spoznanja aporije stvari po sebi sooča s pojmom iracionalnosti. Še enkrat, Hartmann razume, da je posebstvo modaliteta bivajočega, čisto ontološki problem, ki ostaja ontološki celo znotraj spoznavnega problema. Iracionalno pa je samo "modaliteta spoznanja, njegov mejni modus na predmetu" in kot tak "čisto
74	Nicolai Hartmann: Diesseits von Idealismus und Realismus. Cit. i/ Nicolai Hartmann: Klcinere Schriften II, str. 306.
75	Ibidem, str. 307.
76	Ibidem.
77
Gottfried Martin: Allgemeinc Metaphysik, str. 267.
78	Ibidem. V tej /,ve/,i šc posebej prva opomba v paragrafu 61, sir. 356.
79	Nicolai Hartmann: Diesseits von Idealismus und Realismus, str. 307.
80	Ibidenv
gnoseološki problem",81 ontološko indiferenlen, razen ko gre za bit spoznanja samega.
Problem, s katerim se je Hartmann soočal, so meje naše spoznatnosti, kajti subjektov domet spoznavanja je omejen. Ker nespoznatno transcendira vsakršen objekt, zato "ontologija ni teorija predmeta",82 kar pomeni, da Hartmann zelo oporeka vsakršnemu poskusu razumevanja ontologije kot predmetnostne teorije. Spoznanje nikdar ne more izčrpati vse vsebine predmeta, tako "ni ničesar po sebi iracionalnega, iracionalno je samo za nas".83 Zdaj je Hartmannova kritična ontologija dobesedno vpeta med končnost spoznanja, tj. omejenost spoznavnega procesa in očitne neskončnosti biti. V tem smislu je tudi spregovoril o spoznatnem, tj. inteligibilnem delu transobjektivnega in nespoznatnem delu transobjektivnega, o iracionalnem oziroma po njegovem pravilneje o transinteligibilnem. Kakorkoli že razumemo smisel tc Hartmannovc delitve, njen najbolj pomemben in prepričljiv vidik je v tem, ker v spoznavnem procesu, bodisi da gre za spoznatno ali nespoznatno plat, biti nikakor ne ukinja. Tu je in ostaja njegova zaveza ontologiji do kraja dosledna.
Ontološki pomen pojma po sebi jc v tem, ker pomeni vračanje dojemanja biti iz intentio obliqua k intentio recta oziroma gre za obrat iz reflcktiranosti v naravno stališče. Zato tako pojmovana ontologija tega po sebi bivajočega po Hartmannu ustreza naravnemu stališču. Hartmann se zaveda, da je zdaj z opustitvijo subjektivno-idea-lističnega stališča bistveno spremenjen odnos med imancnco biti (Seinsimmanenz) in imanenco mišljenja (Dcnkimmancnz), celo do te mere, da prihaja do obrata kopernikanskega obrata samega. Kajti z obnovo naravnega stališča um ni več nadrejen biti, ampak jc bit nadrejena umu. Kant je s svojim kopernikanskim obratom subjektu pripisal vlogo pola, okrog katerega "se gibljejo objekti in grupirajo; njegova gnoseološka slika sveta je subjektocentrična, vse v njej se vrti okrog stališča uma".84 Z obratom kopernikanskega obrata prihaja do "decentralizacije slike sveta", kajti ontološki obrat, tj. obrat od intentio obliqua k intentio recta vključuje um v obsežnejši sistem biti, ki sc nc ravna po umu, ampak je um v njem kaj "odvisnega in sekundarnega".85 Vendar opustitev subjektocentrične slike sveta po Hartmannu nikakor ne pomeni izgubo subjekta ali cclo odrekanje subjektu. Nasprotno, s svojo kritično ontologijo jc skušal na novo podati podlago temu, kar je bit subjekta oziroma izdelati ontologijo subjekta.
Hartmann sc zelo dobro zaveda, da filozofija nikakor ne more podati dokončnih, enkrat za vselej veljavnih rešitev, torej tudi nc njegova kritična ontologija s svojo kategorialno analizo. S pojmovnim, tj. kategorialnim dojemanjem tega, kar je in ostaja po sebi, se problemi samo šc poglabljajo. Niz nastajajočih problemov zato nikakor ne konvergira, ampak divergira, s tem samo narašča "filozofsko čudenje pred tem nedo-jemljivim".86 Prav gotovo spada med privlačne plati Hartmannovc kategorialne analize biti njegovo pojmovanje filozofskega dojemanja in spoznavanja kot takega, ki ga je opisal z naslednjimi besedami: "Če že kje, potem mora postati jasno v preučevanju kategorij, da poslednji smisel filozofskega spoznanja ni toliko razreševanje zagonetk, temveč odkrivanje čudenja."87 Čudenja tega, da svet je, daje bit, da bivajoče sploh je kot dejstvo, ki preprosto jc.
To povsem nesporno dejstvo - in po Hartmannu filozofija mora ostajati zelo visoko ozaveščeno vedenje o tej bivajočnosti bivajočega - vedno znova sproža spra-
81	ME, str. 238.
82	ZGdO, str. 48.
83	ME, str. 250.
84	Ibidem, str. 287.
85	Ibidem.
86	Ibidem, str. 264.
87	Ibidenv
sevanje, tj. vprašanje vseh vprašanj, kaj je to, kar je. Hartmann nas s svojo ontologijo, ki je in ostaja poskus izreči identiteto bivajočega, nenehno opozarja na to. kar je po sebi, vendar ta po sebi ni nič, kar bi se pojavl jalo kot manifestacija moči kakšnega občega bistva. S svojimi deli kot Zur Grundlegung der Ontologie, Moglichkeit und Wirklichkeit ter Aufhau der realen Welt ne odgovarja samo na vprašanje, s kakšno pravico smemo temelje biti sploh obravnavati s kategorijami, ampak mu gre še izrecno za to, da bi položil temelje novi kritiki čistega uma, ki bi uspela Kantovo negativno ontologijo razrešiti v smeri pozitivne ontologije.
Nujno jc treba nadaljevati s kategorialno analizo bivajočega. ki jo filozofija po njegovem mora resno opraviti. Tako izdelan kategorialni nauk bi se lahko razvil celo v "znanost z lastnimi metodami in lastnimi kompetcncami".88 Pot napredovanja v tej smeri Hartmann vidi samo lam, kjer Kant. Položiti je treba temelje novi kritiki čistega uma. Ta naj omeji apriorno spoznavanje samo zaradi tega, da bi bila s tem filozofskemu vedenju zajamčena objektivna veljavnost. Po njegovem globokem prepričanju je že Kant sam razumel smisel svoje kritike kot kritiko apriornega spoznanja.
88 NWdO, sir. I 13.
FILOZOFIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
"Techne - poiesis - praxis - ctynamis - phainomenon -logos - hermenei'a - diaphora - ichnos"
BORUT PIHLER
POVZETEK
Poskus razvitja mišljenja razlike v prejšnji študiji je bil vezan na hipotezo, da se razlika kot razlika lahko uveljavlja Zgolj in edino, če jo mislimo kot kategorialno formo, pri čemer smo poudarili, da dosega Derridajeva razlika tisto gibanje razlik kot dinamiko razlik, ki ob sopovzemanju Heideggrove ontološke diference postavlja hkrati razliko med krogom metafizike in elipsa postmeta-ftzičnih možnosti, ki se napajajo ne iz. izgube središča, pač pa izhodiščno iz. dinamike dveh središč: pisave in logosa, medtem ko sloni sistem na dinamiki štirih središč: pisave in logosa, ousie in sledi: pri Derridaju najdemo možnosti za takšno izpeljavo: logosa, in s tem hkrati samoprezence z.avesti da ne velja več misliti kot formi biti, pač pa kot opredelitev znotraj sistema, ki ni sistem prez.ence, pač pa sistem diference. Ta sistem diference pa ne predstavlja zgolj nadaljevanja razvijanja mišljenja razlike pri Martinu Heideggru, pač pa razpre na osnovi določenega mesta pri njem problem sledi, ki se znotraj heideggrovske optike še vedno najavija kot sled zabrisane sledi same ontološke diference; v pričujoči študiji smo poskušali razviti naslednje: naznačitev reza, ki po eni struni razpre problematiko sledi, po drugi strani pa poskuša uveljaviti sled, ki ni več vezana na karakter zabrisanosti, pač pa na pozitivni karakter sledi kot simbolne forme, če naznačuje karakter zabrisanosti sledi njeno možnost kot kategorialne forme v tem smislu, da je kot odsotnost in zabrisanost strukturirala metafiziko ravno kot pozabo razlike med bitjo in bivajočim, strukturirala v tem smislu, da jo je omogočala, razpira možnost sledi kot simbolne forme ujetje sledi v postmetafiz.ično mišljenje, ki si večne more privoščiti luksuza ignorance sistema.
ABSTRACT
TŽCHNE - POIESIS - PRAXIS - DYNAMIS - PHAINOMENON - LČGOS -
HERMENEIA - DIAPHORA - ICHNOS
The attempt undertaken in our previous study - to develop the cogitation of difference - derived from a hypothesis that a difference, as such, could only be established when cogitated as a categorical form. We pointed out that, according to Derrida, the difference reaches the movement of differences as their dynamics which, taking into account Heidegger's ontological difference, simultaneously establish the difference between the circle of metaphysics and the ellipse of the post-metaphysical alternatives. The latter do not draw from the loss of a centre but from the dynamics of two centres, namely, the writing and the logos, while the system leans on the dynamics of four centres: the writing and the logos, the ousie and
the trace. In Derrida one can find the possibility for such a derivation of the logos and, consequently, of the self-presence of consciousness. Cogitating can thus no longer be considered a form of being but, rather, a determination within the system - not of presence but that of difference. This system not only ensures the continuation of Martin Heidegger's development of the cogitation of difference, but. on the basis of one of his points, also broaches the question of trace. Seen through the Heideggerian optics, this still appears as the trace of the obliterated trace of the ontological difference itself. In the present study we attempted the following: to present a cross section which would, on one hand, reveal the problem of trace, and, on the other, establish the trace that would no longer be dependent on the character of obliteration but, instead, on the positive character of the trace as a symbolic form. If the obliterative character of the trace denotes its capacity, as a categorical form, to structure, as absence and obliteration, metaphysics as an oblivion of the difference between the essence and the existing, thus rendering metaphysics possible, this would make it feasible for the trace, as a symbol form, to be captured in post-metaphysical thinking which could no longer afford the luxury of ignoring the system.
"La phenomenologie se propose une double tache: conduire d'une part la conscience naive au savoir philosophique, ct d'autrc part faire sortir la conscience singuliere dc son pretendu isolement, de son etrc-pour-soi exclusif, pour l'elever a l'esprit."
Poskus razvitja mišljenja razlike v prejšnji študiji je bil vezan na hipotezo, da se razlika kot razlika lahko uveljavlja zgolj in edino, če jo mislimo kol kategorialno formo, ki živi iz izhodiščnih štirih možnosti razlike: onlične, ontološke, scmiološkc in gra-matološke, pri čemer smo poudarili, da dosega Derridajeva razlika tisto gibanje razlik kot dinamiko razlik, ki ob sopovzemanju Heideggrovc ontološke diference postavlja hkrati razliko med krogom in elipso postmetafizičnih možnosti, ki se napajajo ne iz izgube središča, pač pa iz dinamike dveh središč: pisave in logosa; pri Dcrridaju najdemo možnosti za takšno izpeljavo: logosa, in s tem hkrati samoprezcncc zavesti da ne velja več misliti kot formi biti, pač pa kot opredelitev znotraj sistema, ki ni sistem prezence, pač pa sistem diference. Ta sistem diferčncc pa ne predstavlja zgolj nadaljevanja razvijanja mišljenja razlike pri Heideggru, pač pa razpre na osnovi določenega mesta pri Heideggru problem sledi, ki se znotraj heideggrovske optike še vedno najavlja kot sled zabrisane sledi same ontološke razlike. Za razvijanje naprej bi to pomenilo naslednje: naznačitev reza, ki po eni strani razpre problematiko sledi, po drugi strani pa poskuša uveljaviti sled, ki ni več vezana na karakter zabrisanosti, pač pa na pozitivni karakter sledi kot simbolne forme; če naznačuje karakter zabrisanosti sledi njeno možnost kot kategorialne forme v tistem smislu, da je kot odsotnost in zabrisanost struk-turirala metafiziko ravno kot pozabo razlike med bitjo in bivajočim, strukturirala v tistem smislu, da jo je omogočala, razpira možnost sledi kot simbolne forme ujetje sledi v postmetafizično mišljenje, ki si več nc more privoščiti luksuza ignorance sistema: sled je hkrati na mestu, kjer se dogaja resnica kot kontingenca med dvojnim ni razlike in dvojnim je form sveta življenje in form kot simbolnih form, če so te dejansko na poti k
"ousii", ki jo dosegata svet življenja in svet simbolov; če je razlika dvojni ni, je sled ni in je: tu pa se začenja uveljavljati problem vpisa sledi, in to vpisa, ki ni več vezan na vpis in izbris sledi ontološke diference, pač pa na vpis sledi kot simbolne forme in sledi kot kategorialne forme.
Problem sledi se pri Derridaju v izostreni obliki uveljavi ob koncu njegove študije "Ousta in gramme"; v Heidcggrovem spisu "Anaksimandrov izrek" najde misel, ki nakazuje mesto, kjer se zadeva sledi prvič jasno uveljavi: "Pozaba bitije pozaba razlike med bitjo in bivajočim. /.../ Razlika izgine. Ostane pozabljena. Šele razlikovano, prisostvujoče in prisostvovanje, se razkriva, vendar ne kot razlikovano. Celo zgodnja sled razlike se tako zabriše, da se prisostvovanje uveljavlja kot prisostvujoče in najdeva svoj izvor v nekem najvišjem prisostvujočem." Ta formulacija je za Dcrridaja zelo pomembna. .Stvari so naprej razvijale takole: izbris sledi da hkrati zapušča svojo sled znotraj metafizičnega teksta. Šc pomeni: prisostvovanje lako nikakor ni tisto, kar označuje znak, ali tisto, na kar napotuje sled, to prisostvovanje da je sled sledi ali sled izbrisanja sledi. In samo na osnovi tc predpostavke da lahko metafizika in naš jezik naznačita možnost preseganja metafizike in našega jezika.
Na tem mestu jc za nas pomembno naslednje: Derrida tu jasno naznačuje razliko med pisavo in sledjo; zelo pomembna razlika. In pomembna jc prav ta razlika, ker sicer delujeta in učinkujeta pisava in sled večinoma sinhrono in z roko v roki, kar pomeni, da ju v procesu reprezentacije ni mogoče vedno razločevati. Tisto, kar je za nas v prvi vrsti v nadaljnjem pomembno, je, da smo sled po eni strani tematizirali kot simbolno formo, po drugi strani v sklopu "l'chnos kai graphe" kot kategorialno formo. V tem kontekstu to pomeni naslednje: sam opis reprezentacije velja dojeti v luči "razlike" /"differancc"/, in manj kot razliko področij.
V tej zvezi bodo nastopile določene težave, ki jih bomo skušali mojstriti tako, da bomo za sled kot kategorilano formo skušali uveljaviti nekatere pojme /"difcrence", "sekvence", "distance" in "algoritme"/, ki lahko kot pojmi funkcionirajo znotraj tistega, kar naznačuje grška beseda "to systcma" v smislu "združitve". - Če si prikličemo v spomin tisto, o čemer govori Derrida v zadnji opombi že navedene študije; navaja Plo-tina: da govori Plotin o prisotnosti, se pravi tudi "morphč" kot sledi neprisotnosti "amorfnega" - "to gar ichnos toil amorfon morphe". Zakaj je to potrebno? - To pomeni nadalje: ni protislovje, če mislimo hkrati tisto izbrisano in tisto urezano sledi. V istem smislu da nc obstaja nikakršno protislovje med absolutnim izbrisom "zgodnje sledi" razlike in tistim, kar jo ohranja kot sled v prisostvovanju. Tako si Heidegger po Derridaju ne nasprotuje, če razmišlja nadalje takole: razlika med bitjo in bivajočim lahko postane izkusljiva kot pozabljena zgolj takrat, če se razkrije že s prisostvovanjem prisostvujočega, pri čemer je vpisala sled, ki se ohranja v jeziku, oziroma v besedi, do katere prihaja bit. To pomeni za Dcrridaja naslednje: vse opredelitve takšne sledi - vsa možna imena, ki ji jih lahko damo -spadajo k metafizičnem tekstu. Se pravi ne zgolj opredelitev razlike kot razlike prisostvovanja in prisostvujočega, pač pa tudi že opredelitev razlike kot razlike med bitjo in bivajočim. To so zelo pomembne stvari. Čc se da na osnovi teh razlik razviti razliko med sledjo kot kategorialno formo in sledjo kot simbolno formo, pa se začenja Dcrridajeva študija "Ousia in gramme" v luči te razlike dogajati kot razločevanje problematike pisave od problematike sledi; ustrezneje povedano: to razločevanje je dejansko povezovanje. Postopnost prehoda pisave - "graphe" do problematike sledi - "ichnos" predstavlja problematika "gramme". Tako nastane sklop "graphe-grammč-gramma-fchnos". - Zadnji stavki Derridajcvc študije "Ousia in gramme" predstvaljajo mesto, kjer sc začenja "differancc" dogajati kot prva, oziroma poslednja sled. Koraki so naslednji: če je bit po žc omenjeni pozabi, grški pozabi,
menila in pomenila zgolj bivajoče, je lahko razlika starejša kot bit sama; da bi bila s tem dana neka še nemišljena in še manj vnaprej mišljena diferenca, kot je to razlika med bitjo in bivajočim. Kot take je. pravi Dcrrida. prav gotovo ne bi mogli imenovati v našem jeziku. To je derridajevska "differancc", "razlika", ki se diferira onstran biti in bivajočega; ta razlika bi bila prva ali poslednja sled, če tu sploh še lahko govorimo o izvoru in koncu; takšna razlika bi nas prisilila misliti in tematizirati pisavo brez prisotnosti in odsotnosti, brez zgodovine, arhe ali telosa. - Stvari bi lahko tako v zvezi s problemom sledi tako postavili: sled je vezana na zadevo pisave in zadevo razlike, hkrati na zadevo teksta; če smo jo mi poskušali razumeti na dvojen način, kot simbolno formo in kot kategorialno formo, bi lahko to pomenilo, da se nam lahko kot simbolna forma daje, medtem ko kot kategorialna forma vsakršno dajanje omogoča; kot simbolna forma je možna na naslednji način: lahko omogoča simbolizacijo tistih področij, kjer predstavlja sled fenomen: fizika, astronomija, gramatologija in genetika; kot kategorialna forma "fchnos kal graphe" je vezana na pogoje možnosti vpisa in si podaja roko z matematiko; če je kot simbolna forma vezana na temporalizacijo in spaci-laizacijo. jc kot kategorialna forma zavezana zgolj tcmporizaciji, če pomeni tu tem-porizacija listo, kar Dcrrida poskuša v svojem predavanju o "Razliki" razviti: tem-porizacija ni temporal i zacij a, sam pomen pa je vezan na enega od pomenov francoskega glagola "differcr": "remettre a plus tard, temporiser"; še pomeni: sled kot kategorialna forma in kot zadeva temporizacije oprerira na področju, ki še ni razpoložljivo simbolnemu, ki je vezano na u-prostorjenje in u-časovljenje. "Ichnos kai graphč" zato, ker je pisava tista "kraljevska pot", ki vodi iz temporizacije v temporalizacijo in spa-cializacijo; šc pomeni: na področju sledi kot kategorialne forme ni subjekta, subjekt je vezan na temporalizacijo; "dilferance" kot produkcija razlik pred razlikami zahteva sled kot kategorilano formo, in prav zato lahko govorimo, kot jc to storil Derrida o "sistemu razlike", "systeme de differancc". čeprav tega sistema ni osmislil s kategoriarnimi formami: "Subjektiviteta - tudi objektiviteta - jc učinek razlike, učinek, vpisan v sistem razlike" - (Positions Paris 1972, p. 40); čc jc "sistem razlike", ki ga tu razumemo kot "sistem kategorialnih form", vezan na tcmporizacijo, je hkrati vezan kot sistem, ki omogoča sisteme znotraj temporalizacije in specializacije, na idejo "odprtega sistema": sistem razlike odpira in razpira sistem katcgoralnih form kot možnost vpisovanja razlik: zato jc pisava "kraljevska pot" do simbolnih form in form sveta življenja, zato pisava pred črko; hkrati je vezana ekonomija sledi kot kategorialne forme na princip ne-prezencc, sc pravi na metafizični princip, pri čemer je pisava kot vez med kategorialnim in simbolnim nakazan aspekl kontingence: naznačuje mesto veza kot v(r)cza in povezuje kot vez medsebojno razločene robove. Odnos med kategorialnim in simbolnim, pa tudi med kategorialnim in svetom življenja, bi bil lahko odnos kontingence. Čc operira ekonomski aspekt razlike in kategorialnih form tako, da dejansko ni stvar zavesti, bi lahko rekli, da jc nezavedno strukturirano kot pisava, če je tudi nezavedno, kot pisava, vez s kategorialnim, nikakor pa ne poslednja instanca zavesti, ki mojstri simbolne forme in sc najdeva znotraj form sveta življenja. Nas zanima v pričujoči študiji sled kot kategorialna forma. Ekonomija sledi pa je povezana z ekonomijo razlike. Čc gre za ekonomijo, je očitno, da si velja pojasniti, kaj je s pojmi, s katerimi ta ekonomija operira. V "Posituons" razlaga in interpretira Derrida svoja naziranja, pri čemer so njegova pojasnjevanja izhodiščno vezana na vprašanje "Kaj je z diffčrance?", ki ni dobesedno niti beseda niti pojem /"ni un mot ni un concept"/. Derrida govori tu o "motivu razlike", motivu zalo, ker sam nemi "a" v besedi ne more igrati takšne vloge, da bi le-ta lahko vzpostavljala novo besedo ali pojem, po drugi strani pa vzpostavlja "razlika" ravno s pomočjo tega nemega "a"-ja konceptualne učinke in s tem hkrati
verbalne in nominalne konkretizacije. Če je razlika označevana kot "sveženj", pomeni to za Dcrridaja, da predstavlja "le eroisement historique ct systematique"; to pa pomeni nadalje: njenega tkanja se ne da fiksirati in ustaviti; da jc tako vsaka nova naznaka njenega roba, roba kot definicije, dejansko njena nova naznaka - "une nouvelle marque". Poglavitno pa jc naslednje: če naj bo razlika tisto, kar naznačuje možnost transmetafizičnega diskurza, nikakor nc more postati "beseda-gospodar" /"maitre-mot"/ ali "koncept-gospodar" /"maltre-concept"/, pri čemer da hkrati "zagrajuje" vsak odnos nasproti teološkemu; če ni niti beseda niti koncept, pa se dogaja znotraj tistega, kar imenujemo besede in koncepti, je očitno in Derrida to posebej poudari, da operira "razlika" prek ali cclo skozi verigo drugih konceptov, besed, oziroma tekstualnih konfiguracij in operacij;Derrida omeni tu naslednje "gramme", "reserve", "entame", "trace", "espacement", "blanc", "supplement", ' pharmakon", "marge-marque-marche"; ta veriga solidarnih pojmov ni taksonomično zaokrožena, šc manj pa konstituira po Derridaju leksiko. - (P, 55) - Kot to natančneje opredeli Derrida: te besede niso osnovni sestavni deli, pač pa točke ekonomske kondenzacije - /"foyers dc condcnstation eco-nomique"/ - (P, 55), mesta prehoda, ki so zavezana nizu naznak; razgibana križišča. Nadalje: njihovi učinki pa se nc obračajo zgolj nasproti njim samim, pač pa razširjajo mreže svojih učinkovanj navzven na način kontingence: kontingenca pomeni v tem kontekstu spremenljivost učinkovanj glede na situacijo teksta in sklopa dejstev, ki mu pripadajo. Čc označi Derrida na tak način delovanje in učinkovanje verige solidarnih pojmov, je ta označitev blizu tega, kar smo mi razumeli kot delovanje in učinkovanje kategorialnih form; še pomeni: če sprejmemo, da je možno učinkovanje kategorialnih form zgolj na osnovi tistega, kar sproža "dinamika razlike", potem je delovanje kategorialnih form sicer po meri delovanja Derridajevih solidarnih pojmov, privzemajo pa princip kontingence po eni strani in abdukcijo po drugi strani. Derrida postavi v ospredje namesto kategorialnega strukturiranja niz operacij, hkrati pa jih usmeri na dani zadnji cilj: gre za destrukcijo Heglove "Aufhebung"; mi smo skušali s "kate-gorialnimi formami" in njihovo "dinamiko" doseči nekaj drugega: predpostavka je bila, da sta možni destrukcija in dckonstrukcija zgolj na osnovi možnosti sistema, ki kot "še-ne-sistem" ne predstavlja zgolj dokončevanja metafizike in v metafiziko ujetih pojmov, pač pa omogoča hkrati kot "še-ne-sistem" transformacijo metafizike v smislu njene dopolnitve in rekonstrukcijo mišljenja. Vsak sistem, tudi "zgolj možni sistem", predpostavlja "kategoriale Formung"; v tem smislu jc pri nas razumljena tudi "sled"; če nastopa kot kategorialna forma hkrati s pisavo, lahko to pomeni, da pisava ni zgolj sredstvo vpisa sledi, pač pa kategorialno strukturira ne samo mišljenje, pač tudi tisti "je" sveta življenja in tisti "je" simbolnih form. - Derrida ostaja na tleh dckonstrukcije, in hkrati privzema način pisanja, ki gre na sistem in proti sistemu (Heglovem sistemu). Tveganje je po Derridaju veliko; gre za niz operacij, ki so usmerjene proti Heglovi dialektični špekulaciji; daje to po meri, oziroma v skladu s "splošno ekonomijo" neke vrste splošna strategija dekonstrukcije. Sama naloga tc dckonstrukcije pa jc dvoj-nostne narave, po Derridaju zaobsega dvojno gesto: kot cnost, ki je hkrati sistematična in odrinjena (sic!!!), odmaknjena od same sebe, "une eeriture dedoublče" - "c'est-ii-dire d'elle-meme multipliee": "double scicnce". Vztrajanje pri dvojni gesti pisave bi naj po Derridaju omogočilo "renversement", "preobračanje", ki ni več zavezano metafizičnemu preobračanju, ki pomeni dejansko preobračanje hierarhije; še pomeni, da bi sc naj veriga solidarnih pojmov uveljavila na način, ki ni več zavezan metafizičnemu principu moči in njenemu nihilizmu. Kako jc to moč storiti? - Čc velja po Derridaju najpoprej ugotoviti, da pri klasični filozofski opoziciji nimamo opraviti z miroljubno kocksistcnco dveh nasprotij, pač pa s hierarhijo kot "hičrarchie violente", tako da eden od dveh ter-
minov vedno ukazuje drugemu, tako da zavzema višjo pozicijo, potem velja najpoprej preobrniti hierarhijo. Te faze preobračanja po Dcrridaju ne gre spregledati, ker bi s tem pozabili na "konlliktualno strukturo", konfliktualno in podrejajočo strukturo opozicije. -Nadalje: dekonstrukcija opozicije ni enostavna, ker se sama hierarhija opozicije vedno znova vzpostavlja, kar še pomeni, da predpostavlja vztrajanje v tej fazi dejansko vztrajanje na terenu "dekonstruiranih sistemov" - "systčmes deconstruits"; zato je v novi fazi dekonstrukcijc, dekonstrukcije kot transformacije, potreben nov sistem, nov sistem pa lahko živi zgolj iz kategorialnega slrukturiranja; čc je za fazo dekonstrukcijc dovolj "veriga solidarnih pojmov", predpostavlja faza transformacije "sistem kategorialnih form"; zato sled kol kategorialna forma. Kaj to pomeni?
Če se lahko začenja uveljavljali zahteva sistema, in če velja razumeti sled kot kategorialno formo, pa nas bo na tem mestu najpoprej zanimal Dcrridajev poskus dekonstrukcijc in uveljavljanja verige solidarnih pojmov, ki jih omogoča eno samo skupno polje, in sicer polje pisave; polje pisave pa razpira sama dekonstrukcija logosa, ki začenja uveljavljati nasproti središču logosa drugo središče: "graphe". Čc smo mi ti dve središči povezali z dinamiko, tako da lahko govorimo o dinamiki dveh središč, zadošča Derridaju v fazi dekonstrukcije polje pisave, hkrati pa vztraja pri ostajanju znotraj starih dekosntruiranih sistemov; to bi še nadalje pomenilo, da brez sistemov in sistema ne gre. - (sic!) - Naznačitcv dvojnosti samega postopka dekonstrukcije zaobseže Derridajevo razumevanje pisave z dvojno funkcijo; "ecriture double" bi tako pomenila: naznačitev distance in razmaka med dekonstruiranimi sistemi, ki so zavezani dominaciji logosa in vznikom novih konceptov, ki se jih ne da več razumeti s pomočjo zastarelih metafizičnih pojmov. Tovrsten preobrat, oziroma tovrstno vzpostavljanje distance, preobrat, ki je zavezan tistemu, kar Dcrrida imenuje "biface", tudi "biphasage", jc lahko vpisan zgolj v "razcepljeni pisavi" /"eeriture biphide"/; nov konccpt pisave bi tako opravljal dvojno funkcijo: po eni strani provociral preobrat hierarhije "parole/eeriture", po drugi strani pa bi dopustil, da bi delovala pisava znotraj besede same: dez-organizacija metafizičnega sistema gre tako z roko v roki z zavzetjem tekstualnega polja. Takšno tekstualno polje označuje Derrida "le champ textuel groupe", "skupno tekstualno polje", ki zahteva nov način pisanja in novo razumevanje relacij med avtorji; kot poudarja Dcrrida: teksta kot teksta ni več moč zreducirati na enega samega avtorja, da cclo ni več moč znotraj takšnega tekstualnega polja postaviti "pike", da to hkrati pomeni, da se hkrati izgublja pozicija subjekta pisanja. Čc si Dcrrida šc ne postavlja vprašanja "kdo piše, ko nekdo misli, da piše?", pa poskuša nakazati možnost praktik, ki takšno pisanje omogoča; če je resnica konca metafizike kot konca subjekta vezana na "vladavino drhali", ki kot drhal ni subjekt, je vsekakor vprašljivo, ali lahko pisavo prepustimo drhali; čc naznačuje konec metafizike tudi krizo subjekta in subjekta pisave, ki bi naj bila brez subjekta, mora biti brezsubjektni subjekt pisave nekaj drugega kot "skupinski subjekt". Za Derridaja je pomemben stil, po drugi strani pa mu omogoča razgrajevanje "binarnih metafizičnih opozicij" veriga solidarnih pojmov: "pharmakon" ni niti zdravilo niti strup, niti dobro niti zlo, niti znotraj niti zunaj, niti beseda niti pisava; "supplement" ("surplus") ni niti "več" niti "manj", niti nekaj zunanjega niti dopolnitev "complement") nečesa notranjega, niti akcidcnca niti cscnca; "hymen" ni niti zlitje "confusio") niti razločevanje ("distinction"), niti identiteta niti razlika, niti po-užitev ("consomation"), niti devištvo ("virginite"), niti koprena ("voile"), niti razkritje ("devoilement"), niti znotraj ("dedans"), niti zunaj ("dehors"); "gramme" ni niti označevalec ("signifiant"), niti označeno ("signifie"), niti znak ("signe"), niti stvar ("chose"), niti prezenca niti odsotnost, niti pozicija niti negacija; "espacement" ni niti prostor niti čas; "entame" ("načetek") ni niti integriteta, načeta integriteta začetka niti preprost rez
niti enostavna sekundarnost: "Ni/ni, e'est a la 1'ois ou hien ou bien." - (P, 59) Poglavitna opredelitev teh pojmov pa naj bi bila po Derridaju ravno v tem. da jih ni moč povezati v ternarno gibanje heglovske dialektike. To bi pomenilo za nas naslednje: če spominja v določeni meri Dcrridajeva dekonstrukcija Hegla na Adornovo branje Hegla skozi optiko negativne dialektike (tudi pri Adornu ni ternarnega ritma), je tisto močno in bistveno pri Derridaju to, da "negativiteto" nadomesti "razlika": čeprav je tudi "differance" nepo-mirljivo konfliktualna, pa operira na polju, ki jc nezlomljivo, na polju, ki je pred "lo-gosom", in hkrati na polju, ki naznačuje svoje učinke znotraj tistega, kar imenuje Derrida "le texte en general": učinki pisave niso vezani na konkretni tekst, tako da jih tudi policija ni več v stanju mojstriti; v tem je subverzivnost Derridajeve "razlike"; učinki pisave delujejo vedno policiji za hrbtom, čc pomeni tu policija toliko kot "uničevanje tekstov", ki ravno kot teksti subverzivno delujejo na obstoječa razmerja moči. Če je funkcija "razlike" tu tako nakazana, in čc jc njen odnos do "univerzalnega teksta" - /"le texte en general"/ tako naznačen (razlika jc konfliktualna in operira na nivoju teksta, ki sc ga ne na zreducirati na pojem knjige, hkrati pa ne predstavlja kake cclotc knjig), so vezani učinki razlike na sled zabrisane sledi: sled zabrisane sledi pa se da ustrezno razumeti zgolj kot kategorialno formo: kategorialno strukturira nekaj, pri čemer se sama umakne in izmakne; če učinkuje razlika kot temporizacija, učinkuje sled zabrisane sledi kot temporalizacija. medtem ko je konkretni tekst vezana na spacializacijo. Univerzalni tekst - "le texte en general" - jc tekst, ki ga nikoli nc mojstri "referend" -"referend" v klasičnem pomenu besede; to je hkrati tekst, ki ni zavezan stvari v heg-lovskem pomenu besede niti transcendentalnemu "signifie", besedi, ki bi upravljala s celotnim gibanjem teksta. Tako pomeni Derridaju "razlika" odprto verigo /"un chaine ouvertc"/ tistega, kar je naznačeno kot "supplement", "čeriture", "pharmakon", "hymen", "gramme"; v to verigo pa je vpet motiv, ali koncept, operator splošnosti /"opčrateur de Generalite"/: diseminacija /"dissemination"/. Diseminacija je korelativna razliki: discminacija ne operira s poslednjo instanco, hkrati pa je ni moč spraviti v spone definicije; desiminacija jc kot "differance seminale" konceptualno neulovljiva, in to neulovljiva v semantičnem smislu, ker prebijeta njena moč in forma sam semantični horizont. Če jc bila polisemija na poti v to smer, pa je bila še vedno zavezana možnosti enotnega smisla, ali pa tistemu, kar se imenuje "lc signifie principal du texte". In še: diseminacije ne more voditi tak enoten smisel, niti enoten izvor, niti nc more biti vezana na eno eshatološko prczcnco: "Naznačuje neizvedljivo in generativno multiplicitcto." -(P, 62) - Stvari pojasni Derrida podrobneje takole: če vzamemo na znanje razliko med pojmoma "seme" in "semen", in če predstavlja "seme" najmanjšo enoto pomena, bi bil "semen" kot najmanjša diseminacijska enota vezan na to, da najdeva "pomen" kot "vouloir-dire" svoj refleks v pisavi tako, da sc spravlja v gibanje - "sc met a fairc marcher." - (P, 62) - Discminacija tako nima opraviti niti s tistim, kar naj bi bilo hoteno povedati niti s stvarmi kot referenti teksta; če ostaja tako zavezana zgol j pisavi, in čc jc celo v distanci do konkretnega teksta z dominirajočim smislom, jo lahko vežeta zgolj forma in moč: forma ki je zavezana kategorialnemu strukturiranju, in moč, ki pomeni vezanost teksta bodisi na formo kot formo življenja bodisi formo kot simbolno formo, forme sveta življenja in simbolne forme tako niso konkretni teksti s smislom, ki jih ščiti /"sens tuteur"/, pač pa univerzalni teksti: znotraj teh dveh polj univerzalnih tekstov lahko nastajajo kontekstualne enote konkretnih form sveta življenja in simbolnih form; če deluje diseminacija dekonstruktivno v smislu razgrajevanja metafizične dominacije smisla in smislov, lahko ohranja polisemija svojo funkcijo, čc je poprej razumela in na znanje vzela moč in formo pisave. Forma jc tu vezana na karakter polja pisave. - Sam postopek diseminacije onemogoča po Derridaju, da bi se serija semantičnih valcnc
zaprla v strogo definirano formo; to implicira igro manka /"manque"/ in presežka /"surplus"/, igro. ki se nikoli ne more ustaliti v definirani formi ali adekvatnosti, v ustavljeni korespondenci kake simetrije ali homologijc. - (P, 63) - Dve stvari rezultirata iz tega: po eni strani gramalološki pristop ne more pomeniti kritike vsebine, po drugi strani ga z aspekta forme nc zanima zgolj "kod", ali čista igra označevalca, čc jc to značilno za strukturalen pristop. - Če postavlja tako gramatološka dekonstrukcija meje tako nasproti analizi vsebin kot analizi struktur, po drugi strani pa vzpostavlja dislanco do hcideggrovsko razumljene "sledi zabrisane sledi", pri čemer jc ta zabrisanost zabrisanost same pozabe ontološke razlike, sled pa postaja znova temelj, utemeljitev ali izvor, izvor v smislu možnosti uzrtja razlike kol ontološke razlike, lahko ostane njena naloga v poskusu nakazovanja, da ni sled niti temelj niti izvor. Kaj to pomeni? Mi smo jo kot kategorialno formo skušali razumeti znotraj sklopa "ichnos kai graphe", njen odnos do pisave pa kot odnos kontingence: če predstavlja razlika dinamiko razlik pred razlikami, je sled vezana na prvo postavitev razlike, razlike, ki šc ni pisava. Tako se da z gramatološkega aspekta sistema sistematično reprezentirati razmerja med razliko, sledjo in pisavo. V delu "Pisava in razlika" si zastavlja Dcrrida dve vprašanji: kaj je s smislom sledi nasploh ? Kaj jc s smislom pisave v sodobnem pomenu besede? -
Vrnitev k pisavi v sodobnejšem pomenu besede pomeni za Derridaja Freudova uporaba in aplikacija metafor, pri čemer so te metafore uporabljene zato. da bi aludirale na tisto, kar se znotraj uveljavljenega najavlja kot neuveljavljeno. Naslednje, kar je za Derridaja pomembno: Freud da naredi vprašljivo tisto, kar je bilo samo po sebi razumljivo v pojmu pisave - / "il rend cnigmatique (...) ce qu'on croit connaitre sous le nom d eeriture." - (Ecriture et la difference", Paris 1967. p. 296) - Dcrrida hkrati opozori na naslednje: sama uporaba grafičnih podob in metafor sc vleče skozi zgodovino zahodnoevropske filozofije, Freud pa na tem področju naredi nekaj novega: če je prej ta uporaba pomenila fiksiranje spoznavne gotovosti, sc sedaj zgodi nekaj novega: nc gre zgolj za uporabo metafor, pač pa se odpre niz novih vprašanj in rešitev, ki so povezane s problemom pisave in tistega, kar imenuje Derrida "espacement". Kako razumeti Freudovo potrebo po metaforah; kako razumeti njegov drugačen odnos do tistega, kar zaobsega funkcijo pisave? Ker nas bo v nadaljnjem zanimal predvsem sklop "ichnos kai graphe", si velja najpoprej pojasniti, kako vpelje Dcrrida problematiko pisave, ko bere Freuda, na tistem področju, ki jc dejansko pred pisavo kot pisavo v običajnem pomenu besede: pisava operira pred pisavo na tistem področju, ki ga je Freud razumel kot strukturo psihičnega aspekta; struktura psihičnega aparata je predstavljena skozi model na novo razumljene pisave. Vprašanja, ki jih postavi Derrida v tej zvezi: kakšen model /"apparcil"/, aparat, velja konceptualizirati, da bi lahko predstavili pisavo psihičnega /'Tecriture psychique"/; kaj pomeni, da je nekaj takega možno; nadalje: da tako ni vprašanje, da je psihično neka vrsta teksta, pač pa kaj jc tekst in kaj mora biti psihično, da bi bilo lahko reprezentirano kol tekst? -
Čc jc psihični aparat ponazorljiv s pisavo, ali, čc je sam pisava, čc najde Dcrrida pri Freudu v tej zvezi izraze kot "Bahnung" /"le frayage"/, "utrtje" (sledi) in "DilTercnz" /"difference", kako misliti osnovo funkcioniranja psihičnega aparata? - Derrida se na teh mestih spusti v Freudovo razvijanje in razumevanje spomina, ki jc bilo času primerno (1895) utemeljeno v naziranjih naravoslovja, sam poskus pa je temel jil v zahtevi osmi-sliti psihično dogajanje, oziroma elemente tega dogajanja kot kvantitativno določene /"quantitativement dčtcrminčs"/ - (EcD, 298) - po materialnih dclcih. V ospredju je problem spomina. Derridaja zanima tisto, kar postavlja Freuda v določeno distanco do naziranj njegovega časa, namreč Freudovo razlikovanje med "cellules de perception" in "cellules de souvernirs", razlikovanje, ki mu postavlja nasproti hipotezo o "mrežah
kontaktov" /"grilles de contact"/ in "mrežah utrtij" /"grilles dc frayages"/, sc pravi utrtij poti /"chemin", "Bahn"/, utrtij sledi. - Dcrridajeva hipoteza odpre naslednje možnosti: utrtje kot "le chemin trace" zahteva dve novi kategoriji: kategorijo moči /"violence"/ in kategorijo odpora /"resistence"/. Konkretneje je situacija opisana takole: obstaja dvoje vrst nevronov:
1)	- prepustni nevroni /"les neutrons permeables"/, se pravi nevroni, ki nc nudijo nikakršnega odpora /"aucune resistance"/ in se v njih ne ohranja nikakršna sled /"trace"/ vtisov; to so nevroni percepcije /"les neurons de la perception"/;
2)	- druga vrsta nevronov postavlja nasproti kvantiteti držaljajev konkretne mreže in ohranja tako vtisnjeno sled /"la tracc imprimče"/; ta druga vrsta nevronov bi naj tako reprezentirala prvo možnost spomina, ali bolje: prvo reprezentacijo spomina. - (EeD, 299)-
Za svojo konceptualizacijo "pisave" najde tak6 Derrida pri Freudu naslednje:
1)	- psihične kvalitete poseduje samo druga vrsta nevronov;
2)	- ti nevroni so nosilci spomina, hkrati pa nosijo in omogočajo psihične dogodke kot take;
3)	- spomin tako ni ena od lastnosti psihizma, pač pa samo bistvo psihičnega; drugače povedano: "Odpor in hkrati odprtost za utrtje sledi." - (EeD, 299) Kaj to pomeni?
Naslednje zelo pomembno, kar najde Derrida pri Freudovem razumevanju in tematiziranju fenomena spomina kot fenomena sledi, jc spoznanje, da morajo obstajati neenakosti oziroma različne intenzivnosti "odporov nasproti utrtju in različne moči, ali bolje stopnje moči, da nc bi prišlo do redukcije pravih možnosti za izbor smeri mišljenja. Spomin bi tako omogočale razlike utrtij med nevroni "psi". Še pomeni: da tako ne obstaja utrtje brez razlike; da tako sled in spomin ni čisto utrtje, ki bi ga lahko ponovno našli in dobili kot čisto prczenco, ali bolje: enostavno prezenco: "presence simple"; to je, kot pravi Derrida, nczgrabljiva in ncvidl jiva razlika med utrtji. Za samo psihično življenje bi to pomenilo, da ni niti tansparenca smisla niti neprosojnost moči /"opacite de la force"/, pač pa razlika v delu, delovanju in učinkih moči. - Če jc zadeva spomina kot (utrte) sledi vezana na moč utrtja, je tisto, kar to moč uveljavlja, ponovitev, in to v tistem smislu, v kakršnem je za delovanje spomina, ki ne ostaja zgolj spomin, pomembna sama kvantiteta: kvantiteta je pot navzven; ta pot navzven jc vezana na moč in ponovitve. Kot smo nekje drugje napisali: sled zahteva učinkovanje binema s ponovitvijo. - Derridaju gre za naslednje: ko gre za problem sledi kot sledi, nc pridem do njenih možnosti tako, da jih mislimo znotraj razlike med kvantiteto in kvaliteto: da tudi spomin kot sled ne more izvirati iz te opozicije, da lahko osmisli difercnce v produkciji sledi zgolj moment razlike. To bi pomenilo naslednje: čc gre za produkcijo sledi, gre za gibanje /"mouvement"/ "come effort dc la vie sc protčgant ellc-mcme cn differant ..." - (EeD, 56) - Čc je to gibanje razlik vezano na življenje kot sled in vpis sledi, je življenje samo vezano na vnaprejšnjo sled v smislu rezerve "reserve", "Vorrat", na investicijo, ki paradoksalno, ravno kot tisti "ni", samo gibanje razlik omogoča. Tako je treba ločevati med sledjo in učinki sledi. Možnost spomina kot gibanja razlik jc vezana na določen "ni", in samo skozi ta "ni" sc lahko sled brani pred smrtjo: proti smrti se bori z ekonomijo smrti, čc jc smrt per definitionem zavezana tistemu "ni". Sled bi lahko tako omogočale: "ekonomija smrti", razlika, ponovitev in rezerva. Čc gre Derridaju v študiji "Freud in scena pisave" (1966) bolj za zadevo kritike konccpta prezcnce in uveljavitev koncepta "arhisledi" kakor za Freuda kot Freuda, se da razviti iz Freudovih naziranj o spominu in sledi aspekte za razliko, ki se diferira onstran prezcnce. Čc jc življenje vezano na spomin, in če se življenje uveljavlja na osnovi ponovitve, sledi in
razlike, pomeni, da je vezano na nekaj, kar ni ulovljivo v metafizični način prezence, prezence kot "ousie". Da velja misliti življenje kot sled, preden opredelimo bit kot prezenco. - Pri Freudu pa sc da po Derridaju naučiti šc naslednje: da jc treba po eni strani pripoznati "razliko" na izvoru "/a 1'origine"/, hkrati pa se odreči principu primarnosli /"primarite"/: diferirati tako nc more pomeniti "retarder un possibile present", odgoditi nek akt ali pcrccpcijo, ki sta možni sedaj; to možno, pravi Dcrrida, je možno zgolj "par differancc". Čc je temu tako, potem velja misliti razliko onstran principa prezence in hkrati onstran teološkega ali cshatološkega horizonta: zadeva razlike postane bistvena, ko gre za razumevanje "čistih razlik", se pravi razlik kvalitete -"celles dc la qualite", razlik, ki so pri Freudu razumljene kot razlike zavesti - "differences de la conscience"; in še vprašanje; kako naj zavesi razloži in razume kvalitete, kvalitete, ki jo kot kvalitete omogočajo in vzpostavljajo? Če predpostavimo, da so kvalitetc"čiste razlike" /"differences pures"/. - (EcD. 304) - V Freudovem tekstu "Skica znanstvene psihologije" - (1885) najde Derrida naslednji stavek: Zavest nam daje kvalitete, mnogolikost čutnih zaznav, ki se vzpostavljajo skozi drugačnost in katerih drugačnost se diferencira tako, da sledi referencam zunanjega sveta; v tej dru-gosti in drugačnosti obstajajo serije, oziroma podobnosti, vendar nikakršne kvantitete; kako potem nastajajo kvalitete kot razlike zavesti? Očitno je, da se teh kvalitet ne da najti niti v zunanjem svetu niti v psihični notranjosti, ki je kot kvantiteta del tega sveta. -Od kod kvalitete? - Freud pride do spoznanja, da je treba predpostaviti in najti tretji sistem nevronov /"un troisičme systeme de neurones"/, in sicer sistem določene vrste perceptivnih nevronov; ta sistem naj bi bil v stanju zadrževati in ohranjati različne kvalitete; Derrida označuje te kvalitete kot "les sesations conscientes" - (EcD, 304) -Če je prvi dve vrsti nevronov imenoval Freud (1) - nevroni "fi", se pravi prepustni nevroni - "les neurones permeables" in (2) - in nevroni "psi", ki kot kontaklne mreže nudijo odpor vtisom /"impressions"/ - "les neurones comme des grilles de contact"; pojasnjuje pozneje v pismu Flicssu -1.1. 1896, 39. pismo, da je treba med ti dve vrsti nevronov vriniti /"intcrcalcr"/, oziroma interpolirati, "fait glisscr", "schiebcn", nevrone percepcije omega, "les neurones de percepion omega". (EeD. 304) -
Ta interpretacija pa rojeva, kot povzema Dcrrida po Freudu, "nezaslišane težave: "...: nous venons de rencontrer une pcrmčabilite et un frayage qui ne procedent d'aucune quantite. De quoi done?" - (EeD, 304) - Težavno situacijo bi naj rešil sestop do časov-nosti /"temporalite"/, do diskontinuirane časovnosti ali periodične časovnosti. Osnovna težava naj bi bila po Freudu naslednja: če sc ne da motriti pretoka kvantitete kot transferja kvantitete od enega nevrona do drugega, velja po Freudu najti za tretjo vrsto predpostavljenih nevronov "omega", ko gre za naravo pretoka in razumevanje lega pretoka /"l'ecoulemcnt"/ drugačen karakter in opredelitev: ta karakter bi naj imel "une nature temporelle"/. -
Perceptivni nevroni "omega", ki niso v stanju absorbirali kvantitet, se polastijo intervala držaljaja: to je stanje čiste diferenco, difercnce med razmaki - "diasteme". Po drugi strani zahteva konccpt "periode nasploh" - "periode en general" - opozicijo med kvantiteto in kvaliteto: tudi nevroni "psi" posedujejo svoj časovni interval, interval "sans qualitč", "interval monotone". - (EeD, 305) - Taka postavitev bi naj omogočala naslednje: opisati funkcioniranje psihičnega aparata s pomočjo diferenc in čistih situacij "/par des differences et des situations pures"/ in razložiti, kako se kvantiteta dražljaja izraža z združevanjem /"par la complication"/ v nevronih "psi" in kvaliteta s topiko -"par la topique". Najpomembneje za Derridaja pa je naslednje: ko se Freud odreče anatomskih in nevroloških predstav, ki so izključno vezana na kvantitete, stopi na sceno pisave /"ecriture"/: "La trace devcindra le gramme; et le milieu du frayage, un
espaccment chiffre." - (EeD, 305) - Te kvalitete pa lahko zgrabi zgolj konlingcnca, kontingcnca kot vrez, rez vez, prelom, povezava različnih robov: situacija tu ustreza Dcrridajevemu modelu "rez-robova-šiv"; vse lo omogoči, da se začnejo urejati in med seboj povezovati elementi sistema, in to na lak način, da jih več nc obvladuje izključujoč princip kvantitete; med seboj bi se naj povezali trije sistemi nevronov, primarni in sekundarni proces, osrednja tcndcnca živčnega sistema in njegova tcndcnca h kompromisu, indici kvalitete, realitete in misli, seksualni pogoj potisnitve, pogoji zavesti kot perceptivne funkcije ..., slutnja celote sistema: "... la trace commencc a devenir ecriturc." - (EeD, 306) - Tisto, kar je za Dcrridaja še posebej pomembno, in tisto, kar tu še posebej izpostavi, je, da predstavi Freud Fliessu sistem, ki sc je začel izrisavati takorekoč že v zaključnih konturah, z grafemom; in še: osrednje mesto v tem Freudovem pismu zavzemajo besede kot: "znak" /"Zeichcn", "signe"/, "vpis" /"Nicder-schrift", "inscription"/, "transkripcija" /"Umschrift", "transscription"/. Nadalje: usodnega pomena jc za Dcrridaja opredelitev narave "komunikaci je": komunikacija je definirana eksplicitno na osnovi koncepta "sledi" /"Spur", "trace"/ in "odloga" /"retar-dement", "Verspatung"/, na osnovi "d'un present non constituant", odloga, ki je ori-ginarno rekonstituiran izhajajoč iz "znakov" spomina /"a partir des 'signes' dc la memoirc"/; hkrati pa je pozicija žive besede naznačena znotraj sistema stratificirane pisave /"d'ecriture stratifie"/. Freud pojasnjuje to Fliessu takole: gre za izdelavo hipoteze, daje naš psihični mehanizem konstituiran na osnovi supcrpozicij različnih slojev /"superposition de strates", "Aufcinandcrschichtung"/ šc pomeni: od časa do časa je osnova /"le materiel present"/, ki je sestavljena iz sledi spomina /"traces mnesiques", "Erinncrungsspurcn"/, prisiljena v rekonstrukcijo, restruktuiranje /"restrueturation", "Umordnung"/, in v skladu z novimi odnosi v transkripcijo /"Umschrift"/. Bistveno novost svoje teorije pa pojasni Freud takole: sam spomin da ni prezenten. da ni vtisnjen na enkraten in enostaven način, pač pa da sc ponavl ja, da je hkrati zapisan z različnimi vrstami znakov. Teh vpisov bi naj bilo najmanj troje (ali več), pri čemer bi naj bili ločeni med seboj (kot poudarja Freud: nc nujno v topičnem smislu) glede na svoje nevronske nosilce. Pcrccpcija je tu vezana na naslednjo funkcijo: če je njeno dogajanje vezano na nevrone, v katerih se rojevajo posamezne percepcije, če se na tc pcrccpcijc veže zavest, pa v nevronih percepcije ne ostaja nikakršna sled dogodka; če je zavest kot tok vezana na percepcijo, če predstavlja prvi vpis, ki je kot vpis konstituiran na osnovi asociacijskih sklopov, simultanih asociacijskih sklopov, predstavlja nezavedno drugi vpis; predzavedno jc kot tretji vpis vezano na verbalne predstavitve, ki ustrezajo našemu oficielnemu jaz-u /"a notre moi officicl"/; ta druga misleča zavest /"cette consciencc pensante secondaire"/je vezana na oživitev verbalnih reprczcntacij. - (EeD, 307) - Naslednje, kar zanima Dcrridaja pri Freudu: v delu Tolmačenje sanj (1900) sc začenja metafora pisave polaščevati psihičnega aparata hkrati v njegovi strukturi in psihičnega teksta v njegovi vsebini. Če gre Freudu za psihoanalizo, gre Derridaju za metafiziko: v Freudovem delu Tolmačenje sanj najde možnosti za razumevanje pisave, ki ne bi bila ujeta v princip prczcncc. Postopnost izpeljevanj tega razumevanja jc naslednja:sanje sledijo v principu starim utrtjem; v trenutku, ko so stvari tako postavljene, se začenja razpirati možnost razgrnitve teorije, ali celo konccpta, ki bi operiral z določenimi pravili, ko gre za interpretacijo in razumevanje sanj. Vse to manj zanima Dcrridaja, zanj je pomembna metafora pisave, ki jo Freud v tej zvezi takorekoč dobesedno uporablja: intcrprctacija sanj bi naj predstavljala vrnitev v pokrajino pisave /"paysage d'ccriturc"/; te pisave ne gre več razumeti kot fonetične pisave, pač pa kot pisavo kot litografijo pred besedami /"litigraphie d'avant les mots"/, pisavo kot meta-fonetično pisavo, kot ne-lingvistično pisavo, pisavo kot a-logično pisavo: "Logika se
podreja zavesti ali predzavcdnemu, mestoma verbalnih reprezentacij; principu identitete, utemeljujočem pojmu filozofije prezence." - (EcD, 307). Sanje da sc tako premestijo v "gozd pisave" /"foret d'ecriture"/; če jc zadeva tolmačenja sanj ravno tolmačenje, ki živi kot interpretacija od ključa /"clč"/, s pomočjo katerega interpretira, pomeni dejansko ta situacija interpretacije ujetost v tisti krog. ki ga tu ne bomo imenovali hermenevtični krog, pač pa krog pisave: če so sanje prevedljive s pomočjo ključa v diskurzivno pisavo, mora biti na tak ali drugačen način izza simbolnega teksta sanj ta pisava že tu: sanje so tako premestitev izvora pisave, ki postavlja na sceno besede, ne da bi se jih posluževala. Kaj to pomeni? - Očitno gre tukaj, pravi Derrida, za model pisave, ki sc je ne da zreducirati na besedo; če jc temu tako, potem jc očitno, da pisava sanj kot sestop k primarni pisavi ni razvozlijva na osnovi koda, ni dokončno raz-vozljiva, nekaj pa se da kljub temu storiti: po eni strani operira z nizom kodiranih elementov, po drugi strani jc nezvedljiva v svojih operacijah, leksiki in sintaksi: "Le reveur invente sa propre grammaire." - (EeD, 310) Tu ni toliko pomembna individualnost tistega, ki sanja, kakor dejstvo, da obstaja pisava, ki uhaja zahtevi "koda" po prezcnci. Ujetje v prczenco pa je usoda metafizike. Pisavo, ki uhaja zahtevi "koda", imenuje Derrida "1'ecriturc originaire"; ta originalna pisava leži cclo izza de Sausscrjcve redukcije na par signifiant-signifie; kot pravi Dcrrida: ta originarna pisava proizvaja samo spacializacijo in telo znaka, če jc znak vezan na usodo dvojnega obraza: sig-niflant - signifie. Čc je originarna pisava vezana na produkcijo specializacije in telesa znaka, potem topologija ni več na nivoju tako razumljene pisave: Derrida najde pri Freudu nadaljnja pojasnila: topično razumevanje nezavednega dopolni dinamično razumevanje: nezavedno, predzavedno in zavedno tu niso več konceptualizirani kot statična mesta /"topoi"/, pač pa uzrti skozi konflikt dinamično kot nasprotujoče si moči /"widerstrcitcnde Scelcnkriiftc"/; nas tu zanima v prvi vrsti poudarek na dinamiki moči; po drugi strani pa naznačen prehod od "nezavednega" k "zavednemu"; prehod bi naj omogočalo polje pisave: prehod "je", "je" prehod od ene pisave k drugi, sc pravi, da gre za bistvenostni odnos, po drugi strani pa pisava zavesti ni transkripcija, ki bi po-dvojevala pisavo nezavednega, "n'est pas une čeriture derivče et repetitive", kot še poudari Derrida, proizvaja se na orginalni način, tako da je cclo v svoji sekundarnosti originarna in nezvedljiva - /"originaire et irreductible"/. - Sc pomembneje pa je naslednje: da jc potrebno razumeti možnost pisave, zavestne in delujoče v svetu /onstran vidljivosti grafemskega in literarnega/; še pomeni: da velja razumeti delo pisave /"travail d'ecriture"/ kot nekaj, kar kroži kot psihična energija med nezavednim in zavednim. - (EeD, 315) -
Za sam koncept pisave pa ima to po Derridaju naslednje konsekvcnce: ustrezna konceptualizacija pisave jc možna šele takrat, ko nam postane jasno, da nam mundano in objektivistično motrenje pisave ne omogoča dostopanjc do resnice pisave: "mun-danost pisave" je korelativna modelu "psihične pisave", ali. kot šc pravi Derrida husserlijansko: korelativna modelu "transcendentalne pisave". Ni naključje, da si tu Dcrrida pomaga s Husscrlom; to jc eno. po drugi strani vpelje Heideggra; kako je z relacijo Freud - Husserl? Freud jemlje na znanje dvojnostno naravo psihičnega: da velja upoštevati hkrati hkratnost "biti-v-svetu psihičnega - Tetrc-au-monde du psychique" in originarnost "topologije", ki je kot taka nezvedljiva na znotrajsvetnost. Ta razlika kot konstitutivna razlika pa potrebuje dopolnila: "delo pisave" /"travail de l'ecriture", "die Arbeit des Schrifts"/ briše razliko med transcendentalnim in mundanim s tem, ko jo vzpostavlja. Ta paradoks pojasnjuje po Derridaju tista razlika, ki obstaja med Hus-serlovim in Hciddegrovim dojetjem "In-dcr-Wclt-sein"-a. To delo pisave zahteva pojem "ne-transkriptivne pisave". Derrida si poskuša pojasniti, kaj pomeni "nc-transkriptivna
pisava: navede določene Freudove misli in pomisleke v zvezi s tem: (1) - nevarnost blokade energije, če bi ostali pri naivni metaforiki toposa; (2) - nujnost ponovnega premisleka topologije tc pisave; (3) - da samo modelno razumevanje psihičnega aparata pri Freudu še nima ustreznega pendanta v modelu, ki bi ustrezal grafematični koncep-tualnosti, čeprav jc bil Freudov mehanski model že uporabljen za deskripcijo "psihičnega teksta" /"texte psychique"/. - V trenutku, ko je začel Derrida razmišljati skozi optiko "razlike", je postalo jasno, da polje pisave ne more biti več dano znotraj (zaprte) strukture, ujete v "cloture" metafizike, po drugi strani pa jc postalo očitno, da je produkcija razlik pred razlikami vezana na posamezne sisteme, ki so še vedno zavezani "cloture" metafizike; če seje odprl problem (bomo rekli: še vedno metafizični problem) v končnosti ujete neskončnosti, bi to pri Derridaju pomenilo ujetje končne cclote v proces infinitizacije: "...: the conccpt of closure designates a finite totality which is continually breachcd by a movement of infintization." - (Simon Critchlcy: "The Ethics of Deconstruction: Derrida and Lcvinas", Oxford UK and Cambridge USA, Blackwcll 1992, 21993, str. 64) - Derrida dejansko poskuša naslednje: po eni strani uiti metafizičnemu modelu koncepta v "končnosti ujete neskončnosti", po drugi strani uiti topologiji končnosti "pisave": čc najde pri Freudu določena mesta, ki mu to omogočajo, so to mesta, kjer je govor o "dinamični reprczentaciji": "dinamična reprezentacij a" bi naj omogočala mobilnost nečesa, kar kot psihična formacija ni mobilno: mobilne bi naj bile relacije znotraj nje, vpotegnitev "differance" pa omogoči osmislitev dinamike razlik pred razlikami, iz katerih živijo relacije. - Če jc temu tako, potem metafora prevajanja več ne ustreza, ko gre za razumevanje odnosa med tekstom nezavednega in tekstom zavednega. Metafora prevajanja tako nc ustreza, ker implicira zunanjostni odnos, statizem in topologizem, po drugi strani pa transparentnost nevtralnosti, ki je tu ne more biti. "Psihična pisava" ne vzdrži primerjave s "prevajanjem", ker je sama kot taka "energetski sistem" - /"systeme cnergetique"/. diferenciran sistem, ki pokriva celoto "psihičnega aparata" - /"tout l'appareil psychique"/. - (EeD, 316) - Psihična pisava da ne predstavlja navkljub razlikam instanc premestitve pomenov v prosojnosti imobilnega in nevtralnega diskurza: topološka statika nc proizvaja pomena in smisla, pač pa ga nasprotno omejuje; produkcija smisla je funkcija energije, ki pulzira v psihičnem aparatu. - Iz teh lreudovskih spoznanj potegne Derrida zanimive konsekvence, ki so usodnega pomena za njegovo razumevanje metafizike, koncepta pisave in same narave gramatologije; vzpostavljen je tudi radikalen odnos do logoccntizma. Če jc tu metafizika razumljena kot razločevanje med močjo in smislom: moč producira smisel in prostor uveljavljanja in uveljavitve smisla, in to z možnostjo ponovitve, bi naj ta (z)možnost ponovitve odpirala in omejevala delo moči /"le travail de la force"/. Ta moč pa hkrati inavgurira prevedljivost /"traduetiblite"/, kot še pravi Derrida: dela možno tisto, kar imenujemo "govorico" /"le langage"/. Za nadaljnje razumevanje fiksira Derrida naslednjo razliko: nezavedno govori z idiomi, predzavedno obvladuje forma govorice /"language"/; odnos je naslednji: čisti idiom ni govorica; to postane zgolj skozi ponovitve. - Tako ne gre za odnos prevedljivosti: "..., l'origine dc la repetition est le devenir langage dc 1'idiome." - (EeD, 316) - Idiomc nezavednega bi lahko tu označili kot "še-ne-govorico".
Naslednji korak: te sklope velja po Derridaju povezati s tistim, kar je Freud povedal o "moči pisave" /"force de 1'ecriturc"/ kot utrtju /"frayagc"/ v psihičnem ponavljanju /"repetition psyhiquc"/: ta moč kot utrtja odpiranja in razpiranja /"ouverture"/ svoje lastne poti v smislu "U-prostorjenja" - /"ouverture de son propre cspace"/, dobesedno "v-loma" /"cffcraction"/, "u-reza" - "v-reza" poti v tisto, kar se ji upira, "prelom" /"rupture"/, "v-dor" /"irrupton"/, ki vrezujc traso, ta silovit vpis forme, vse to je
misljivo samo v opoziciji nasproti pisavi: čc ustvarja moč utrtja sigilla, sigles,
znamenke, hieroglife, ki sc jih nc da razumeti kot simbole, potem njihov odnos do pisave ni odnos prevajanja, ampak odnos transkripcije; nezavedno je tako področje utrtja, predzavedno in zavedno področji pisave. Čc potegne to Dcrrida iz Freuda, pa opusti po drugi strani Freudov biologizem in nevrologizem: utrtje tako proizvaja "la trace mnčsique", ki kot "nc-vcč-nevrološka sled" še ni zavestni spomin - /"memoire consciente"/. - (EeD, 317) - Tisto, kar je v tem kontekstu šc posebej pomembno, je, bomo rekli, "vrstni red": "metafora utrtc poti", poudarja Dcrrida. komunicira skoz in skoz s tistim, čemur se po francosko reče "retardement supplemcntaire" - /"Nach-traglichkeit"/, rekonstrukcija smisla "post festum" /"apres courp'7, "apres un che-minement", "aprčs du labcur souterrcin d'une impression"; ta impresija je zapustila sled, ki nikoli ni bila zaznana /"perdue"/, ki nikoli ni živela svojega smisla v prczcnci, se pravi v zavesti. - (EeD, 317) - In zdaj najpomembnejša razlika, ki ruši metafizični model, potencialni metafizični model zavesti, če ta stvar tu takorekoč neposredno alu-dira na Platona in Hegla: postskriptum, ki konstituira "le present passe", nc prebuja preteklega smisla, kakor sta to hotela Platon in Hegel, pač pa ga proizvaja. - (EeD, 317) - Če lahko v tem kontekstu govorimo o nečasovnosti nezavednega" /"intemporalite de rinconscient"/, se ta nečasovnost vzpostavlja po Derridaju zgolj v opoziciji do tradicionalnega pojma časa, metafizičnega koncepta časa. - Pri Derridaju je branje tako konceptualizirano na naslednji način: razumeti nečasovnost nezavednega, razumeti to nečasovnost v odnosu do zavesti, zavesti kot prczence; nadalje vzpostaviti relacijo med prezenco zavesti metafizike, logocentrizmom, Heideggrovo destrukcijo metafizičnega razumevanja časa, če je sama bit dojeta po modusu časovnosti, hkrati pa s pomočjo Freuda in distanco do njega priti do tistega koncepta pisave, ki bi lahko dekonstruirala Heideggrovo destrukcijo metafizike. - V nadaljnjem poskuša za svoj koncept pisave "iztisniti" iz Freudovih razmišljanj v tej zvezi nadaljnja razlikovanja: vemo že, kaj je psihični aparat, kako postavi nasproti topičnemu razumevanju Freud dinamično in kakšni problemi izvirajo iz tega: dinamična predstavitev se nikakor ne more odreči projektivni in spacialni reprezentaciji; spacialni reprezentaciji, ker jc sama ideja sistema neločljiva od nje. Kako potem misliti to spacialnost, čc se je nc da dojeti kol homogen in ravnodušen milje dinamičnih in ekonomskih procesov? - Naslednje vprašanje: če v Tolmačenju sanj "metaforični aparat" še ni prirejen "skripturalni analogiji", ki jo sicer že usmerja, po kakšnem modelu funkcionira? - Freud najde zanimivo rešitev: če se s privzemanjem dinamičnega pojasnjevanja ne more odreči v celoti ideji "spacialnosti" in s tem topičnemu motrenju, velja najti metaforo, ki bi novo nastalo situacijo najbolje podala. Freud se zateče k dioptriki: "dioptrični aparat" /"machine dioptrique"/ postane tu metafora, in to metafora, ki onemogoči, da bi misli in psihične formacije zrcducirali na nevrološke bio-sisteme: psihično se tako rojeva med dvema sistemoma, ki sama nista psihične narave; metafora dioptričnega aparata /teleskopa/ pa postane uporabna tudi na drugih področjih; omogoči razumevanje odnosa med percepcijo in sledjo, ki nosi spomin /"trace mnesique"/; še naslednja razlika, ki izskoči iz tega: razlika med psihičnim in psihičnim sistemom; tako nam psihično uide dvakrat: (1) - psihično ni psihični sistem; (2) - grafična predstavitev sistema pa prav tako ne ujame v celoti re-prezentiranega. Če je pisava kot pisava še vedno vezana na "espacemcnt" in kon-sekucijo prezence, se s sledjo kot sledjo (spomina) dogaja nekaj drugega: vezana je na sled zabrisane sledi. Derridaja zanima naslednja razlika: da jc možno "molčeče upro-storjenje" /"espacemcnt silcncieux"/, da so možne "verige pomenov", ki sc več ne podrejajo linearnosti logičnega časa, ki se več ne podrejajo času zavesti oz. predzavednega, "verige pomenov", ki se več ne podrejajo času "verbalne reprezentacije" /"repre-
sentation vcrbale"/. Če postavlja "delo sanj" na sceno "engrame nezavednega" na način slikarstva ali skulpture: označevalci bivajo drug ob drugem "dans un espacc de cohabitation", jih privzema in povzema proces tolmačenja sanj v "govorni niz" /"chaine parlee"/; čc smo tu še ujeti v prehod od spacializacije v temporalizacijo, smo šc vedno ujeti v dojetje sledi bodisi na način vpisa nezavednega, sledi kot simbola, bodisi kot časovnega niza verbalnih rcprczentacij; sled je tu še vedno metafizikum. Če jc metafizikum, lahko to tu pomeni, da jc sled kot spacializirana sled in sled kot tempo-ralizirana sled nekaj, kar jc lahko izbrisano, ali v času zaustavljeno; če tako dojeto sled apliciramo na dojetje spomina, nastanejo po Derridaju naslednje težave: kako zagotoviti trajnost, če jc pisava nekaj, kar se da izbrisati, če je beseda nekaj, kar sc da zaustaviti? -Če je temu tako, velja po Derridaju najti in konccptualizirati nek drug prostor pisave /"un autre espacc d'ecriturc"/ - (EeD, 329); bomo dodali: tudi izvornejši in drugi čas govorjenja. Model za razumevanje našega spomina kot sledi mora vsebovati hkratno prisotnost dveh sistemov: cn sistem zbira zaznave in ne ohranja nikakršne trajne sledi, da bi lahko bil sposoben za nove in nove perccpcijc, medtem ko se ohranjajo trajne sledi v drugem sistemu, ki je lociran izza prvega. Če uporabi Freud v nekem svojem tekstu metaforo "čarobnega notesa", mu ta metafora, ali celo analogija, omogoči naslednje: hkrati zaobsega površino, ki jc skoz in skoz v stanju sprejemati nove dražljaje, po drugi strani pa je v stanju ohranjati trajne sledi; tisto, kar jc pri "čarobnem notesu" kot metafori odločilnega pomena, jc, da jc hkrati globina brez dna /"une profondeur sans fond"/, neskončna ponovitev /"un renvoi infini"/, hkrati pa neranljiva in brezhibna zunanja površina; dvojni sistem vpisovanja zahteva kot dvojni sistem spacializacije, dvojni sistem tcmporalizacije: zahteva sistem govorjenja pred govorjenjem: časovnost govorjenja pred govorjenjem bi bila časovnost sledi; to časovnost bi lahko nakazovala nemška beseda "Anwesung": aspekt združevanja časovnosti in čutnosti. - Čc nas v pričujoči študiji zanima sled kot kategorialna forma v sklopu s pisavo "ichnos kai graphe"/, bi to nadalje lahko pomenilo, da sc da lahko najti znotraj ideje spomina kot "Erinnerung" možnost za razumevanje te kategorialne forme.
Kako poteka sam proces pisanja v dobesednem in prenesenem pomenu besede, kaj se dogaja, ko pišemo; kaj jc s pisavo v tistem smislu, v katerem jo Freud uporablja za ponazoritev delovanja "psihičnega aparata"? - Kaj je s konceptualno linijo utrtje, sled, pisava? - Linerano začenjanje s percepcijo stvari nc pojasnjuje, kjer jc njena dejanska eksistenca vezana na nekaj, kar ni pcrcepcija. Čc je pcrcepcija, da bi bila lahko dejanska percepcija, vezana na celoto psihičnega aparata, in če je kot pcrcepcija pri Freudu in Derridaju dojeta kot "permeabilitč pure aux frayages", potem bi bila s tem blokirana sama možnost "utrtja"; kar bi nadalje pomenilo, da smo pisani, zgolj pisani, da pa se pisava kot pisava ne proizvaja. - (EeD, 335) - Če je očitno, da pcrcepcija kot čista percepcija nc obstaja, pomeni to za Derridaja, da smo pisani zgolj, ko pišemo, in to po instanci v nas, ki je vedno že poprej vzdramila percepcijo, interno ali eksterno. -Če smo pisani, kaj to pomeni za status subjekta pisave? Ali šc drugače: kdo piše, ko smo pisani? - Derrida na tem mestu stvari nc radikalizira, čeprav jih pozneje univerzalizira in zaobseže v svoj premislek metafizike in logocentrizma. V tej zvezi ga zanima Freud in njegova razvijanja. Najpoprej jc očitno, da "subjekt" pisave nc eksistira, v kolikor bi naj ta subjekt predstavljal "solitude souveraine dc 1'ecrivain": subjekt pisave je za Dcrridaja najpoprej sistem, in to sistem odnosov med različnimi nivoji, ki kot sklop organizirajo sceno pisave; - "A 1'intčricur de ccttc scene, simplicite ponctuellc du sujet classiquc est introuvable." - (EeD, 335) - Čc je subjekt pisave "sistem odnosov med sloji" /"coches"/, potem to pomeni za Derridaja, da ni mogoče zrelativizirati in pro-blematizirati suverenosti subjekta pisave na tak način, da zadevo umestimo v optiko
dvojnostnega odnosa: daje namreč pisanje vedno namenjeno drugemu, in da je tako ta drugi tisti, ki součinkuje v procesu pisanja, čeprav ga razumemo kot bralca; ko pišemo za nekoga, sc postavljamo v situacijo, v kateri drugi piše za nas; pomeni, da gre zgolj za razumevanje in na znanje jemanje relacije "emctteur - rčceptcur", "code - message" ...: tudi ni dovolj, če razumemo proccs pisanja kot "dialog", v katerem bi bil subjekt pisanja nekje izza dveh, ki se tega dialoga udeležujeta; čc gre tu Derridaju za problem subjekta pisanja, ga prav tu še vedno postavlja znotraj "psihičnega kot psihičnega", ko uporablja Freuda za pojasnitev svojega samorazumevanja. Kot bomo videli pozneje, izstopi subjekt pisanja v dvojnem smislu s tistega področja, ki ga naznačuje psihično. Derrida poskuša premisliti tisto, kar imenuje Freud "psihični aparat": težava, ki nastopi pri primerjavi ali metafori zacij i psihičnega delovanja s psihičnim aparatom, je v tem, da nosi ideja "aparata" s seboj, ali bolje: v sebi, substanco neživega: "La machine est morte. Elle est la mort. Non parcc qu'on risque la mort cn jouant avcc les machines mais parcc que l'originc des machines est le rapport a la mort." - (EeD, 335) - Metafora stvari siccr ustrezno pojasnjuje, vendar je tisto bistveno pri tem pojasnjevanju, čc ga uporabimo, ravno to, da ne pride do zamenjave med psihičnim in njegovo mehanično repre-zentacijo, mi bi rekli, da pride do razumevanja razlike med tistim psihičnim, med subjektom in njegovimi rcprczentacijami. Subjekt se nc izčrpa niti v psihičnem niti v svojih reprezentacijah. - Čc ostanemo pri problemu sledi in pisave, postane očitno, da se ju nc da zrcducirati niti na psihično niti na njuno mehanično reprezentacijo. Če sc da sled in pisavo osmisliti z živim funkcioniranjem spomina, potem je subjekt kot subjekt pisave prav tako vezan na nekaj, kar ni več dostopno reprezentaciji s pomočjo empiričnih pomagal. Sama empirija nc dosega funkcioniranja spomina, Platonove rešitve pa pri Freudu ne najdemo, ker je šel v smer fiziologije. Če ne sprejmemo Platonove razrešitve, v katero smer velja ubrali pot'.' Dozdevno sc pri Freudu daje razrešitev neposredno: če je ekonomija smrti neposredno vpeta v življenje, ali celo, čc to življenje omogoča, se dozdeva, da je smer odgovarjanja forsirana. Derrida razvija stvari nadalje takole: vprašanja se dajo postaviti eksplicitno, čc je psihični aparat nujno določena "bit-v-svetu" /"etre-dans-le-monde"/ psihičnega, potem utemeljuje to psihično v istem smislu, v katerem smrt utemeljuje življenje; "aparat" je smrt in končnost znotraj psihičnega. Če samo živost metafore utemeljujemo z njeno lastno zgodovinskostjo (razvijala se je od Platonovega dialoga "Phaidros" naprej), se pravi, da sc je s samo idejo psihičnega dopolnjevala in izpopolnjevala, ta še vedno ne zadene narave znotraj-psihičnega. Ujeta je v naravo tehničnega /"technique"/. - To omogoči Derridaju, da naredi korak naprej: če se vprašanja tehnike nc da ujeli v opozicijo med psihičnim in ne-psihičnim, v opozicijo med življenjem in smrtjo, potem je lahko narava tehničnega usojena zgolj tistemu, kar zaobsega pojem "techne". Če je temu tako, lahko stopi pri Derridaju v ospredje pisava kot "razrešitev"; na tem mestu figurira dozdevno v funkciji hcglovskega posredovanja /"Vcrmittlung"/. Derridajeva formulacija je naslednja: pisava tu "techne" kot odnos med življenjem in smrtjo, med prezenco in reprezentacijo. Če najde Dcrrida že pri Freudu delno razvito idejo pisave, jo sam razvije naprej v tem smislu, da postane pisava scena zgodovine in igra sveta /"le jcu du mondc"/. Če je tako ne more izčrpati psihologija kot psihologija /"simple psychologic"/, pomeni to za Freudov diskurz, da psihoanaliza ni enostavna psihologija niti zgolj psihoanaliza.
Čc gre Derridaju za dckonstrukcijo logocentrizma, mu pomeni v tem kontekstu Freudova konceptualizacija možnost prehoda iz zanke platonistične zagraditve /"cloture"/. Težave nastanejo zaradi tega, ker je žc Platon nekaj vedel o pisavi, in jc začel pisati za razliko od Sokrata: če pomeni prehod od Sokrata do Platona že prehod od logosa k pisavi, bi to pomenilo, daje v začetku metafizike vpisan njen koncc: Derrida
ga potegne iz "zagraditve"; če razumemo Platonove ideje kot pisavo, lahko storimo korak naprej; odločilen v tem kontekstu pa je Platon: čc jc prišel do mesta, kjer sc da misliti nastajanje form iz amorfnega, in s tem do sledi, jc tu polje pisave somišljeno, in to nc v smislu igre sveta, pač pa v smislu področja kot področja sledi zabrisane sledi, ki je pred tistim "je" konkretnega vpisa.
Derrida najde nekaj podobnega pri Freudu: pisava bi naj tu dobila možnost v tistem smislu, ki naj bi naznačil možnosti vzpostavljanja odnosa pisave do same sebe: "..., un rapport a soi de la scene historico-transcendentale de 1'čcriture ..." - (EeD, 338); to bi naj po Derridaju pomenilo naslednje: "... s'est dit sans se dire, pense sans s'etrc pense: ecrit et a la fois efface, metaphorise, designe lui-meme, en indiquant des rapports intramondains, representč." - (EeD, 338) - Čc je temu tako, velja po Derridaju to sceno misliti v terminih, ki nc zadevajo več področja psihologije kol posebne znanosti: sceno pisave velja misliti znotraj horizonta scene sveta, kot samo zgodovino te scenc. Freudov poskus jo po Derridaju izhodiščno konceptualizira in se postavl ja vanjo.
Freud da nam jc tako razprl sceno pisave s tistim bistvenim premislekom o tem, kaj jc "utrtje", v čem obstaja"utrtje" /"worin die Bahnung beateht"/: Derrida pa pride s svojo konccptualizacijo do tistega mesta, kjer se lahko začne "užitek sistema", to je mesto, kjer je domišljen koncept "arhi-pisavc", "arhi-slcdi", "arehi-eeriture" kot "cffa-cement": kot izbris prezcnce, subjekta, kot izbrisa njegove lastnosti in kot izbrisa njegovega imena; tu se hkrati znajdemo na področju, ki je onstran konstelacije "zavedno -nezavedno": "Le concept de sujet (conscient ou inconscicnt) renvoi necessaircment a celui de substancc - et done de presence - dont il est nč." - (EeD, 339) - Čc velja narediti korak naprej od Freuda, velja po Derridaju radikalizirati Freudov koncept sledi in ga postaviti onstran prezcnce, onstran metafizike prezence - /"mctaphysique de la presence"/, ki je prisotna v njegovih konccptih zavesti, nezavednega, percepcije, spomina, realnosti in drugih: "la tracc est l'effacement de soi, de sa propre presence, /.../. Une tracc ineffa§able n'est pas une tracc ..." - (EeD, 339) -
Če je sled per definitionem izbrisljiva, pa to nc pomeni, da jc zato razpoložljiva niču: zato velja razumeti "sled zabrisane sledi"; Freud je ni razumel, Derrida jo je razumel kot ukinitev principa "prczence", mi smo jo poskušali razumeti kot področje "binemov" pred vpisom: če jc za sled potreben vpis binema s ponovitvijo, bi bilo področje sledi zabrisane sledi področje binemov brez ponovitve: čc smo v stanju rekonstruirati mesta ponovitev, lahko pridemo do ponovnega vpisa sledi zabrisane sledi: tako dejansko funkcionira spomin, pa ne samo spomin: če jc izbrisljiva sled, pa ni izbrisljiva dinamika binemov pred vpisom; če ustrezno razumemo Derridajevo "razliko", potem vzpostavlja le-ta maso binemov, kot dinamizirano maso, ki lahko po izbrisu vpisa sprejme vase "sled zabrisane sledi"; če je masa binemov pred prezcnco, je funkcija "sledi zabrisane sledi" naznačitev mest" izgubljenih ponovitev": ko razumemo in ujamemo ponovitve, ujamemo sled zabrisane sledi: ta lahko spregovori, čc imamo na razpolago sistem in sklop kategorialnih form, resnica pa postane v tako dojetem kos-mosu kontingenta: "Čc smo rekli 'vez', to součinkuje tudi v tistem, kar smo kot način dejavnosti logosa označili s 'harmonio', čc tudi tu prikličemo v življenje tiste pomene, ki so to grško besedo vzpostaviti: vez, vezava, povezava, oklepaj; prelom; povezava raz-ločenih robov; če postavimo tu v oklepaj dejstva, da ustreza tu pomenska situacija Derridajevcmu modelu 'couppure-marges-couturc' - 'rez-robova-šiv', ki aludira na dve možni središči elipse, je tu vezanost na kontingenco lahko zagotovljena na naslednji način: čc gre pri 'harmonii' za povezavo razločenih robov, lahko vpis tega pomena naznači beseda 'v(r)ez', tako da ima tu zbrane v smislu 'legem' naslednje pomenske sloje: vrez, rez, vez; oklepaj, ki naznačuje mesto vreza; vez, pri čemer jc oblika črke 'r'
zavezana formi mostu, če je most tisto, kar medsebojno kol vez povezuje razločena robova. - To je kontingenta." - (Borut Pihler: "Resnica kot kontingcnca in zahteva sistema", str. L. Referat na prvem slovenskem filozofskem kongresu, 17.-19. oktober 1994, Ljubljana).
Če tu naredimo nekaj korakov nazaj: Dcrrida pride v svoji študiji "Differance" do naslednjih ugotovitev, ki jih formulira na način vprašanja: res je. da lahko govori subjekt na osnovi sistema lingvističnih difcrenc, da je pomenjujoč zgolj edino, če se vpisuje v sistem diferenc (mi bi rekli: če funkcionira na nivoju lingvističnih binemov s ponovitvami); kar bi še nadalje pomenilo, da subjekt ni samemu sebi prezenten brez posredovanja igre lingvistične in semiološke "differance"; sledi vprašanje: toda, ali si ne moremo predstavljati in misliti prezence in samo-prczcnce subjekta pred njegovim govorjenjem in označevanjem, samoprezence subjekta znotraj molčeče in intuitivne zavesti? - Mi bomo na to vprašanje odgovorili negativno in rekli: pred govorjenjem in vpisovanjem je lahko subjekt, čc lahko na tem nivoju sploh govorimo o subjektu), vezan na dinamiko mase binemov pred ponovitvami, se pravi na sled zabrisane sledi: je subjekt na način zabrisane sledi subjekta, razlika kot dinamika razlik pred razlikami pa nc potrebuje subjekta. Bo morekli šc takole: lahko govorimo o prezenci subjekta na nivoju sledi zabrisane sledi, nikakor pa tu ne moremo govoriti o samoprczenci. Če ni samoprezence, ludi ni zavesti; subjekt je, vendar ni dan na način samoprezence, jc izven znakov, vendar ni zavest kot samoprezcnca, jč na način sledi zabrisane sledi. - Če je Heidegger prišel do tistega, kar je imenoval "Lichtung", "clairiere", je to s pozicije mišljenja "differancc" vezano še vedno na tisti privilegij zavesti, recimo pri Hcidcggru na privilegij "tubiti", ki je tako še vedno vezana in ujeta v jezik metafizike. Heidegger je to vedel. Za Derridaja to pomeni naslednje: na znanje velja vzeti tisto, kar je v zvezi z vprašljivostjo prczencc kot onto-teološke opredelitve biti povedal Heidegger; zavest si je očitno jemala v zakup nekaj, kar ji ni pripadalo; Heideggrova "tubit" to ve, vendar ne more uiti iz jezika metafizike: če je "tubit" ob koncu tisti "tu" "svetenja" /"Lichtung"/, razreši Dcrrida problem tako, da postavi na eno stran "razliko", na drugo "sled", in siccr "sled" tistega, ki govori in odgovarja in je tako odgovoren in s tem subjekt, in sicer subjekt znotraj igre form. To bi pomenilo naslednje: če tu "vrh" /"razlika"/ in "prepad" /"sled"/ sovpadeta, in če je to naznaka tistega, kar je Nietzsche s svojo formulacijo poskušal misliti, je lahko naš sistem kategorialnih form vezan na tisto področje, ki ga je Dcrrida nakazal z oznako "igra form": te kategorialne forme držijo skupaj kot sistem forme sveta življenja in simbolne forme, sam6 gibanje sistema pa predpostavlja "gigantomachio peri tes ousias", če jc "ousfa" vezana na svet življenja. Pred samim "vpisom" subjekta v sistem kategorialnih form tako delujejo naslednje štiri "črke": dinamika razlik pred razlikami kot razlika - differance /D/, dinamika mase binemov /B/ kot prvih postavitev prisoslvovanja razlik [0,1], dinamika grafemov /G/, če je grafern minimalna kontrastna enota sledi v sistemu pisave nekega jezika [1,0,1], in dinamika fonemov /F/, če jc lonem najmanjša enota sledi v glasovnem sistemu nekega jezika; vpis subjekta pa je njegovo delo: to jc lahko sistem, to so lahko sistemi; čc pomeni sistem listo, kar nekaj "skupaj" drži v smislu latinske besede "concludcre", je "conclusio" na začetku, ko gre za odnos med sistemom form in svetom življenja, forma izpeljave pa abdukcija: conclusio -maior - minor, abdukcija kol "apagoge"; v tej "apagoge" jc užitek sistema; tu se začne znanost. Domnevna nevrnljiva izguba sedanjosti kot prezence /"Anwcsenheit"/ užitka metafizike in pozneje užitka sveta življenja jc vezana na "delo sistema", ki ga vrača: v tem smislu so kategorialne forme kot "kot morfogenetska kategorialna polja" geneza sveta življenja, ali bolje, omogočajo genezo sveta življenja: če bi rekli na tem mestu, da predstavljajo genezo ontologije
sveta življenja, hi bilo to prav gotovo prenagljeno, na tem mestu prenagljeno: osmislitev kategorialne forme sledi lahko pripravi možnost ontologije, če je sled prehod iz ni v je, če je je opredelitev in učinek sledi. - Pri Derridaju najdemo možnosti za takšno izpeljavo: prezcnce, in s tem hkrati samoprezcncc da ne velja več mislili kot formi biti, pač pa kot opredelitvi znotraj sistema, ki ni sistem prezence, pač pa sistem diference. Heidegger je po Derridaju določene stvari v tej zvezi prebral pri Nietzscheju in Freudu: če sta tako Nietzsche in Freud razmišl jala o in ob motivu razlike, čc jc bila "differance" v njunih tekstih takorekoč poimenovana, je tisto, kar se da pri njiju kot ugotovitev najti, da jc zavest učinek razmerja moči, ki niso njene lastne; tc moči niso nikoli prezentne, pač pa so igra difference in kvalitet; če je pri Nietzscheju bistvo moči še oprcdcljevano kot diferenca kvantitete, je to bistvo šc vedno metafizično bistvo, na način prezcnce ujeto bistvo; uveljavitev kvalitete in kvalitemov, čc to zahteva "svet življenja", je vezana na naslednje štiri aspekte "diference": diference, diferensa, diferende in dvojne robove; pa bi imeli takole: dva diferensa, osem diferenc, deset diferendov, dvanajst dvojnih robov, če so ta števila vezana na dejstvo, da gre v našem sistemu za deset kategorialnih form. Čc živi filozofija v in od razlike, kot pravi Derrida, in če ni v stanju uzreti enakega, ki ni identično, je to enako, ki ni identično, ravno razlika kot odložen in dvojni prehod od enega diferenda do drugega. - Z vpotegnitvijo Nietzschcja bi to pomenilo, da se najavlja razlika kot razvijanje enakega na način enakosti različnosti in ponovitve v večnem vračanju; čc to mogoča nastanek sistema, resnico kot kontingenco in vpis sledi, se mišljenje razlike dopolni v mišljenju sledi in izpolni v mišljenju sistema: če je sled vezana na moč utrtja, je odlog /"remise", "Aufschub"/ vezan na odlog ontologije, odlog ontologije sveta življenja, sistem pa vezan na kontingenco kategorialnih form.
FILOZOFIJA
ANTHROPOS 1995/5-6
Perspektive filozofije*
LEV KREFT
POVZETEK
Podobno kot filozofija tudi estetika ni dosegla univerzalnosti in totalnosti, dosegla pa je globalnost: ni odgovorila na vsa temeljna vprašanja na zadovoljiv način in ni postala nevprašljiv del nekega celovitega filozofskega sistema, je pa prišla na vsak konec zemeljske oble. Misel (Artur Danto), da je filozofija iz nevarne umetnosti naredila nemočno umetnost, ko jo je ujela v svoje mreže, je treba dopolnili z. ugotovitvijo, da je filozofija hkrati skromna in prevzetna. Minervina sova vzleta šele, ko pade mrak, toda kljub temu je prepričana, da je soodgovorna z.a vse, kar se je z.a dneva dogodilo. Zato perspektive estetike niso na poti odpovedi univerzalnosti in totalnosti, ampak na poti refilozofikacije. Še posebej je to očitno na Slovenskem, kjer so perspektive filozofije simbolno povezane s "Perspektivami" iz. šestdesetih let.
ABSTRACT
PROSPECTS OF PHILOSOPHY
Aesthetics, like philosophy, has not reached universality and totality but it has certainly reached all the ends of the earth. It may not have provided satisfactory answers to all the fundamental questions or become an unquestionable component of an integral philosophical system, but it has undoubtedly become global. Artur Danto's saying - that philosophy rendered impotent previously dangerous art by catching it in its nets - should be complemented by the realisation that philosophy is both modest and presumptuous. Although Minerva's owl does not fly until dark falls, it nevertheless feels co-responsible for everything that has taken place during the day. Similarly, the prospects of aesthetics lie in the direction of re-philosophisation, rather than in renouncing universality and totality. This is especially evident in Slovenia, where the prospects of philosophy are symbolically connected with the "Perspektive" (Proscpects) of the sixties.
Besedilo predstavlja /a objavo pripravljen referat na 1. Slovenskem filozofskem kongresu (Cankarjev dom, Ljubljana, 17. - 19. 10. 1994).
Na mednarodnem kolokviju Društva za estetiko (imeli smo ga 13. in 14. oktobra 1994) se jc na naslovno temo srečanja "Vrednostni temelji estetike" na spodbudo Bohdana Dziemidoka iz Gdanska oglasila tudi Kikuko Toyama z Univerze Yamaguci, ki je pripravila referat "Diskurzi o 'neuspehu avantgarde' - Modernistično formiranje in deformiranje generične kategorije 'Umetnost'"1, s katerim se je povsem vmestila v ameriški krog razprav o umetnosti. Z dobršno crudicijo napisan referat je že na prvi pogled vzbudil dve možni misli o položaju filozofije. Prvi je seveda ta, da kljub temu da filozofija ni dosegla univerzalnosti in totalnosti (tako vsaj sama o sebi govori v dvajsetem stoletju), dosega danes določeno svetovnost. Pri estetiki, ki je morebiti malce zamudniška, velja, da se je njena svetovnost začela s Prvim mednarodnim estetskim kongresom leta 1913. Tako vsaj meni K.C. Pandey, Indijec, ki je leta 1972 objavil dve zajetni knjigi s skupnim naslovom "Komparativna estetika"2. Prvi del predstavlja indijsko estetiko, drugi pa pod naslovom "Zahodna estetika" govori o zgodovini estetske misli od Platona do Croceja in se končuje s skupnim poglavjem o sodobni indijski in zahodni estetiki. Filozofija (in z njo estetika) je torej postala svetovna, čeprav lahko priznamo, da filozofska komunikacija v globalni vasi nc poteka ravno pri vodnjaku ali pod vaško lipo, ampak bolj obrobno in velikim medijskim očem oddaljeno.
Druga misel, ki se utrne na prvi pogled in dopolnjuje misel o svetovnosti, pa jc vendarle vprašanje univerzalnosti. Kikuko Toyama (in v tem ji sledi cela šola mlajših japonskih estetikov, ki so vsi po vrsti študirali in raziskovali na Zahodu vsak svoje obdobje ali svojo filozofsko šolo) nikjer v svojem tekstu nc omenja nikakršne japonske komparacijc, korclacije ali paralele temi, ki jo obravnava, hkrati pa to temo obravnava s stališča univerzalnosti, saj na tak način uporablja tako pojem umetnosti kot pojem avantgarde. Pristop, ki ga najdemo pri Pandcyu, je sicer drugačen, torej komparativen, vendar že uporaba naslovnega pojma "indijska estetika" odpira celo vrsto konceptualnih vprašanj (na primer: s katerega stališča se ta misel kaže kot estetika?), in nekatera od njih jc naznačil tudi sam. Ali je potemtakem svetovnost filozofije povezana z njeno človeško univerzalnostjo na način, ki njeno univerzalno zasnovo, nastalo na tleh evropske zavesti, globalizira? In če namesto Husserlovcga uporabimo modernejši ali mo-dnejši Rortyjcv jezik: ali jc filozofija evropski jezik, v katerem se mora ohranjati razgovor Zahoda kol razgovor človeštva (torej lingua franca univerzalnosti in totalnosti)? In če je v tem kaj resnice, kako se bo filozofija dejansko osvobodila vmeščanja tradicionalnih problemov sodobne filozofije v središče tega razgovora (kar terja od nje Rorty)3?
To vprašanje mc vodi k drugemu razmisleku ob referatu, ki sem ga poslušal prejšnji teden. V njem seveda ni govor o tem, da bi lahko kakorkoli filozofirali izven tradicionalnih problemov sodobne filozofije, saj je prav vprašanje koncepta 'umetnost' po avantgardi in po pacifikaciji avantgarde centralni tradicionalni problem sodobne estetike. Pač pa se v njem ob zaključku pojavi kot referenčna točka in usmeritev k razrešitvi delo Arthurja C. Danta "Filozofska vklenitev umetnosti" ("Philosophical Disenfranchisment of Art", 1986)4. Avtor zagovarja trditev, da imamo o umetnosti dvoje nasprotujočih si idej, pri čemer prva trdi, daje umetnost nevarna, druga pa, daje
Kikuko Toyama: "On Discourses on Ihe 'Failure of the Avantgarde' - Modernist Formation and
Deformation of the Generic Category ART", mednarodni kolokvij "Vrednostni temelji estetike -Normative Foundations od Aesthetics", Slovensko društvo za estetiko, Moderna galerija, Ljubljana, 13. in 14. oktober 1994.
K.C. Pandey. Comparative Aesthetics (I Indian Aesthetics, II. Western Aesthetics), Chowkhambra sanskrit Series Office, Varamasi 1972.
Richard Rorty, Filozofija i ogledalo prirode, Vcselin Masleša, Sarajevo 1990, str. 376. Arthur C. Danto, The Philosophical Disenfranchisment of Art, Columbia University Press, 19X6.
umetnost nemočna. Združi ju s trditvijo, da je filozofija ob ugotovitvi, kako je umetnost nevarna, vedno skušala umetnost držati na vajetih in jo zapreti med varne štiri zidove. Pri tem nas ne zanima toliko točnost ali netočnost take analize, ki naj bi razrešila težave s pojmom umetnosti in zaradi katere Danta (z določenimi rezervami, ki jih jc izrazil tudi sam) uvrščajo tako med sopotnike institucionalne teorije umetnosti kot med teoretike postmodernizma, pri katerem je zlasti v Združenih državah poststrukturalizem odigral vlogo filozofske podstati. Zanimata me dve njegovi trditvi, ki ju Kikuko Toyama dosledno povzema. Prva: "Nekdaj nevarna umetnost je bila preoblikovana v neškodljivo in nemočno umetnost s filozofsko ncvtralizacijo, vklenitvijo, podreditvijo." Druga: "Umetnost je razlog, da je bila filozofija izumljena, in filozofski sistemi so v končni instanci kaznilniške arhitekture, ki jih težko zmoremo videti drugače kot v vlogi labirintov, ki naj zadrže pošasti in nas tako varujejo pred globoko metafizično nevarnostjo."5
V tej skrajni drži, ko nek filozof razkrinkava filozofijo kot kaznilnico, v kateri je vklenjena brez krivde kriva umetnost, da nas nc bi grozovitost njenega sporočila ogrozila v samih temeljih, lahko prepoznamo neko lastnost, ki jc ves čas in tudi v obdobju njene svetovnosti povezana s filozofijo. Filozofija se počuti so-odgovorno za vse, kar seje s čemerkoli in komerkoli zgodilo, za vse, kar je in kar omogoča, da nekaj je. Misel, da je filozofija vklenila avantgardno umetnost tako, da jc njen negativno naravnani pojem institucionalizirala v pacificirani koncept, in ji s tem dosodila neuspeh, in misel, da je vsa filozofija pravzaprav način, kako držimo pošasti bivanja pod kontrolo, sta obe pravzaprav izraz filozofske privzdignjenosti. Filozofi so ljudje, ki so prepričani, da je od njihovega dobro ali slabo opravljenega opravila odvisna globalna in univerzalna usoda vsega, kar je. Minervina sova morebiti res vzleta šele, ko pade mrak, vendar je prepričana, daje mrak povzročila sama. Filozofi so ljudje, ki so prepričani, da lahko miselna, kaj miselna, celo tipkarska napaka v filozofskem sistemu povzroči stoletja gorja in nesreč, če nc cclo konec človeštva. Kar poglejte namesto v estetiko na drugo, verjetno še bolj znano polje. V razpadu socializma in detronizaciji marksizma imate dve vidni šoli, ki odgovarjata na vprašanje, kaj in zakaj se je s socialističnim totalitarizmom godilo in zgodilo. Ena išče, kje je bila narejena kateksohenska napaka, in če jo je sprva našla pri Stalinu, jo je kasneje pripisala Leninu, končno ugotovila, da je pot k totalitarizmu trasiral že Marx, in s postmodernizmom zaključila, da je celoten modernizem pestoval totalitarnost v svojih miselnih filozofskih izhodiščih. Druga pa trdi prav nasprotno, da je bila vsa tragedija v napačnem izvajanju odlično zastavljenih zamisli, ker so sc pač zamisli realizirale ob napačnem času in na napačnem kraju z napačnimi ljudmi. Obema pristopoma je skupno, da pripisujeta konceptom, ki jih in ultima analysi izdeluje filozofija, izjemno moč. V zadnji instanci so filozofi bodisi zaslužni bodisi krivi za vse, in filozofija bi bila potemtakem (če upoštevamo še sodobno kritiko, ki leti nanjo iz lastnih vrst) nekakšna kombinacija Atlasa in Sizifa: brezupna aktivnost, bistveno so-odgovorna za stabilnost stvarstva.
Prepotentnost filozofije, ki se kaže v njeni so-odgovornosti za možnost, obstoj in stabilnost univerzalnega in totalnega, pa vendarle ni nekaj ncprotislovnega, saj se izraža tako na prevzeten kot na skromen način. Prevzeten način prepoznamo v njeni trajni želji, da bi se na nek način dokopala oblasti in moči, s katero bi edina znala spremeniti svet v smeri odrešenja in izpolnjenega upanja, pa naj gre za pravo platonsko vladarstvo ali za šilerjansko estetsko vzgojo človeštva. Skromnost prepoznamo v njeni samo-oprcdelitvi, ki ji že od začetka prepoveduje, da bi veljala za modrost samo. Seveda jc ta skromna ljubezen do modrosti zgolj drža, ki jo imajo nefilozofi za lažno skromnost.
Ibidem, strani 6-7 in 12.
Toda pri tem pač velja podobno, kot ne moremo imeti za pravi skepticizem samo tistega, ki sc konča z ugotovitvijo, da si o ničemer ne moremo priti na jasno, ker nam ni dano odstreti tcnčic, ampak tudi in v filozofiji, kot jo poznamo danes, pač predvsem kartezijanski skepticizem, ki sc konča pri določeni nenaivni gotovosti ( tudi o tem govori Rorty že na začetku svoje knjige Philosophy and the Mirror of Nature, 1980)6. Filozofska skromnost ni lažna ali hlinjcna, ampak metodično skrbna. Dantovi trditvi o umetnosti kot nevarni in nemočni hkrati lahko dodamo tudi trditvi o filozofiji kot prevzetni in skromni hkrati. In če si že filozofija lahko pripisuje, da drži umetnost vklenjeno, bi si lahko znanost pripisovala, da drži filozofijo v skromnosti. Vendar je bila filozofija prevzetna in skromna tudi takrat, ko jc šc imela vso znanost za svoj vrt, in imamo zato lahko mirno to kombinacijo prevzetnosti in skromnosti za njeno izvorno dediščino.
Ta dediščina je seveda drža v že omenjenem smislu, in ne realnost. Kajti na to, da bi filozofija dobila kakršnokoli dejansko moč, si danes, upam, nihče več ne upa upati, vendar se zato ne bo odpovedala pretenziji, da ji taka moč pritiče. Tudi iluzijo, da svobodno priobčanje mnenj pripomore k rojevanju resnice, imajo samo še nekateri sodelavci pisem bralcev, nikakor pa nc filozofi.
Mislim, da jc imel od vseh filozofov, ki so se lotevali krize človeštva, krize Zahoda in krize filozofije najbolj prav Karl Jaspers, ki je v "Duhovni situaciji časa" (1932) ugotovil, da "moram hoteti tisto, za kar mi gre, četudi bo prišlo do konca sveta", in iz tega sklepal, da (ob tem, da se ne da ugotoviti, za kaj človeku gre) lahko delovanje iz odpora proti nečemu, kar nezaželeno prihaja, črpa moč samo iz volje za sedanje ostvarjenje lastnega življenja. Tako "v svetu, ki je v vsem postal sumljiv, skušamo s filozofiranjem obdržati smer. ne da bi vedeli za cilj".7
Da je to ostvarjenje prej drža kot dejanje, je razvidno tudi iz estetike. Ta je konec konccv nastala kot disciplina, ki ima v oskrbi povezavo čutnega, lepega in umetniškega v univerzalno in zaključeno znanje in ki si celo lahko domišlja, da se vmešča v filozofski sistem kot most čez brezno, v katerem morebiti prežijo katere od Dantojevih pošasti. Benedetto Crocc jc, na primer, navdušenje nad marksizmom zamenjal za navdušenje nad estetiko in priznal, da jc "v socialistični viziji ponovnega rojstva in odrešenja človeštva po poti dela in z delom zadihal novi zrak vere in upanja"8. V času tvorbe svojega filozofskega sistema v začetku dvajsetega stoletja je estetiko postavil prav v vlogo vizije ponovnega rojstva in odrešitve človeštva in to posebej poudarjal v atmosferi konca prve svetovne morije. Potem ko jc doživel (in to kot antifašist, za razliko od svojega tovariša Gcntileja) šc drugo vojno, jc leta 1947 svojim prvotnim teorijam navkljub moral zapisati ("Filozofija in zgodovinopisje"), da jc poezija edino pravo spoznanje. Zakaj? Ker jc "očiščena vsakega stika s svetom dejanja..."9.
Filozofija, ki je postala svetovna in ostala so-odgovorna za vse (za razliko od znanosti, ki ne more biti odgovorna za nič) in ki jc ohranila držo hkratne prevzetnosti in skromnosti, se stiku s svetom dejanja vendarle nc bo mogla odpovedati, tudi če bi hotela. Tudi kadar se (tako kot Sokrat Faidrosu) pusti speljati iz mesta in jo očarajo lepa počivališča, mora ugotoviti, da je "polja, posestva in drevesa nočejo nič učiti, pač pa ljudje v mestu."10 Crocc nas ni uspel prepričati, da je poezija edino pravo spoznanje, pa tudi vse vrste pozitivizma in antimetafizike nas niso prepričale, da se pravo in cclostno
"	Richard Rorty, I. c., str. 56-57 (in opomba 13).
7	Karl Jaspers: Duhovna situacija vremena, Književna /ajcdnica Novog Sada. Novi Sad 19X7, str. 159.
8	Benedetto Crocc. An Autobiography, Clarendon Press, Oxford 1927, str. 59-60.
9	Benedetto Crocc: "Filosofia c storiografia", v: Discorsi di varia filosofia, 1959, /v. 2, str. 77.
10	Platon, Faidros, Založba Obzorja, Maribor 1969, str. 10.
spoznanje skriva v znanosti in znanstvenosli. Ali hi potemtakem filozofija lahko zdržala oznako edino pravega spoznanja? Da, pod pogojem, da jo še posebej pri vstopu v svet dejanja odlikuje skromna prevzetnost. Ob vstopu v tretje tisočletje bi se njena maksima zmogla glasiti: "Vem, da nič ne vem, in imam za to tudi dokaze."
Skupni tematski okvir prvega slovenskega filozofskega kongresa "Perspektive filozofije" je imeniten že zato, ker namesto zguljenega govorjenja o krizi ali celo koncu filozofije postavlja v ospredje njene perspektive. Čc sem o teh perspektivah nekaj malega na esejistični način napaberkoval v prvem, načelnem delu, pa moram dodati tudi drugi del, ki se tiče okoliščin, pod katerimi sc da to temo razumeti kot združevalno in povezovalno za vse slovenske filozofe in filozofinje. Meni je prva okoliščina pomensko zgodovinska obremenjenost zveze "perspektive filozofije" s čisto določeno skupinsko filozofsko držo, ki je konstituirala neko slovensko revijo z naslovom "Perspektive" tako, da je znotraj skupinske identitete pcrspcktivovcev naslov revije simboliziral in predstavljal filozofsko ozemljen konccpt in da je ta filozofsko ozemljen koncept segel tudi k vprašanjem vzpostavitve in funkcioniranja filozofije na Slovenskem.
"Perspektive" so delovale v zgodovinskih okoliščinah, ki jih je določal sicer z neuspehom stalinizma na naših tleh načeti totalitarizem. Legitimacija, s katero se je upravičevala oblast in iz katere so se pojasnjevale njene poteze, je bila izpeljevana iz monolitnega ideološkega jedra, torej v imenu resnice in večnostnega poslanstva, ki pripadata kolektivnemu subjektu - varuhu svetovnozgodovinskega razreda v obdobju njegove nedoletnosti, in je namesto brezplodnega različnega filozofskega razlaganja obljubljala totalno in epohalno spremembo sveta. V razmerju do takega legitimiranja in funkcioniranja oblasti filozofiranje pač ni bilo kakršenkoli poklic, saj si je lahko lastilo pooblaščeno in povzdignjeno vlogo utcmcljevalca in utrjevalca Icgitimacijske teorije in derivatorja prakse, ali pa odločilno vlogo rušitelja, ki je svetovni zablodi in zlu edini sposoben pristriči lase in ga opehariti za njegovo skrito moč.
"Perspektive" so nastopile v prvi polovici šestdesetih let in filozofijo videle kot razsvetljensko in razsvetljcvalno dejavnost, potekajočo s pomočjo sprostitve in osvoboditve javnega razgovora, v katerem bi tudi oblastna skupina vsaj lingirala, da je samo ena od skupin, saj sicer razgovor bodisi ni možen bodisi nima nobenega smisla. Filozofija jc bila vsekakor napotilo k dejanju in legitimacijska podstat aktivizma, lako kot sta bila odsotnost tc lcgitimacijskc podstati ali zavračanje in onemogočanje javnega razgovora predstavljena kot zlo, ki bo onemogočilo realizacijo upanja. In realizacija upanja v tostranstvu jc motiv filozofiranja, ki je ves čas prisoten. "Perspektive" so sredi totalitarizma gojile filozofsko teorijo, s katero ne bi bilo mogoče ob-upati nad možno spremembo sveta, četudi bi se oblast in (tradicionalna ali partijna) inteligenca do konca spridili.
"Perspektive" so povedale svoje tudi o stanju filozofije na Slovenskem v začetku šestdesetih let, in tisto, kar je bilo tedaj povedanega in kar je bilo s filozofijo tedaj narejenega, je v mnogočem določalo filozofijo pri nas šc dolgo. Tako kot je vsaka generacija beograjskih študentov filozofije morala svojo filozofsko diplomo opraviti tudi tako, da si je ustvarila lastno razmerje do prepovedane in odpravljene filozofije, smo si tudi študentje filozofije v Ljubljani morali najprej prisvojiti in povedati vse, kar jc povezano s perspektivaškim obdobjem in filozofijo pri nas, in iz povedanega narediti lastne zaključke o možni filozofski drži, izhajajoči iz tega, da smo sc pač kot filozofi, četudi smo prišli na prizorišče kasneje, morali obnašati, kot da smo so-odgovorni za postavitev scene in zasedbo vlog.11
' V "Perspektivah" jc seveda filozofskega branja obilo, tako prevodnega (Sartre, Heidegger, Merleau-Ponty. Lowenthal, Goldmann, Vanja Sutlie, Leszek Kolakowski...) kot izvirnega (Veljko Rus,
Zdaj, ko jc prišlo do prvega slovenskega filozofskega kongresa, ki je imel namen, da združi memhra disiecta društev, skupin in posameznikov, ki sc prištevajo oziroma jih je mogoče prištevati k filozofiji na Slovenskem, mislim, da jc čas, da filozofi opredelimo svoj odnos tudi do "Perspektiv" in perspektivaškega obdobja v filozofiji na Slovenskem. Ko sem se pogovarjal v začetku osemdesetih let s sovjetskimi estetiki, sem jih povprašal, kaj se dogaja novega. Odvrnili so mi, da imajo zdaj tudi estetiki nalogo, da opravijo perestrojko v lastnih vrstah in na lastnem polju. Verjetno ni bilo boljšega načina, da se opredeli domet različnih demokratizacij: vse so bile zgolj prijazen način ohranjanja neprijaznega jedinonačalija. Zato se mi zdi nekam neprimerno, da bi bila zdaj, ko sta zmagali demokracija in svobodna konkurenca, naša naloga, da vzpostavimo demokracijo in svobodno konkurenco v filozofiji. Zato je preprosto tudi prepozno, da bi lahko na kakršenkoli način navezovali na filozofsko situacijo "Perspektiv" in odgovarjali na vprašanje o perspektivah filozofije na Slovenskem tako, kot so odgovarjale "Perspektive". Vendar je hkrati treba razmišljati prav iz "Perspektiv", katerih filozofska perspektiva je na nek način tudi naš kongres, saj se da "Perspektive filozofije" razumeti tudi kot "Simpozij o humanizmu" 33 let po tem, ko jc bil odpovedan.
Danes pač nc živimo v totalitarni situaciji, v kateri bi filozofijo ogrožala njena privzdignjena legitimacijska ali prav tako privzdignjena rušilna moč. Živimo v demokraciji, torej v načinu, ki se nc legitimira s pomočjo ideološkega jedra, ampak s pomočjo osnovnošolskega preštevanja, torej z večino. V tej vrsti sveta se mora filozofija upirati lastni nepomembnosti in ne-umnosti demokratičnih okoliščin. Ne vlada monopol, ki bi ga bilo treba z muko razviti v dialog in polilog, ampak svobodna konkurenca, v kateri ima najbolj prav tisti, ki uspe največ svojega blaga plasirati na tržišče idej. Zato filozofiji ni potrebna relativizirajoča drža, ki razbija monopol, ampak dostojanstvo, ki kljub vzpostavljenemu dialogu izhaja iz predpostavke, da nima vsak preprosto toliko prav, kolikor ga je videti.
Filozofija danes tudi ne more biti dialog skupin in šol, v katerem bi potekalo konkurenčno zastavljeno tekmovanje, kdo bo odigral vlogo postavljanja podstati pravilno uglašenemu aktivizmu. Da je filozofska skupinskost manifestacija določene volje do moči, si velja seveda zatakniti za klobuk - tako pač je, in tudi na kongresih se bodo filozofi še naprej zbirali zato, da bodo dokazovali nc samo, da imajo samo oni prav, ampak tudi, da so samo oni zares filozofi. Vendar nas taka zastavitev, če pri njej ostanemo, vodi do neke vrste institucionalne teorije filozofije. Obstaja namreč iz analitične filozofije nastala institucionalna teorija umetnosti, ki ji jc najbolj določno definicijo postavil Dickie leta 1984: "L Umetnik jc oseba, ki z razumevanjem sodeluje pri izdelovanju umetniškega dela; 2. umetniško delo je izdelek take vrste, ki je narejen za predstavitev občinstvu umetniškega sveta; 3. občinstvo je skupina oseb, ki so pripravljene do določene meje razumeti predmet, ki jim je predstavljen; 4. umetniški svet je totalnost vseh sistemov umetniškega sveta; 5. sistem umetniškega sveta je okvir, v katerem umetnik umetniško delo predstavi umetniškemu svetu."12 Pri taki definiciji
Taras Kermauner, Janko Kos...), vključno /, velikim filozofskim polemičnim dialogom med perspektivovci in Dušanom Pirjeveem. Neposredno o položaju v slovenski filozofiji pa najdemo kritične zapise, ki opozarjajo na odsotnost slovenskih filozofov iz. jugoslovanske arene oziroma na njihovo prisotnost pod ravnijo časa in okoliščin, označujejo slovensko filozofijo kot samoobrambni ceh odmirajoče plasti intelektualcev in protestirajo zoper odpoved simpozija v organizaciji Slovenskega filozofskega društva na temo o humanizmu (glej J.K: "Jugoslovanska polemika o mladem Marxu", št. 4, december I960, str. 499-503; T K.: "Blejski sestanek jugoslovanskih filozofov", št. 4, december 1960, str. 504-509; T.K.: "Formalna in stvarna funkcija slovenskih filozofskih institucij", št. 15, januar 1962, str. 621-626).
12 George Dickie, The Art Circle. A Theory of Art, Haven, New York 1984; glej Stephen Daives, Definitions of Art, Cornell University Press, Ithaca and London 1991, sir. 84.
filozofije, ki bi določila filozofa kot zavestnega izdelovalca filozofskih del, filozofsko delo kot izdelek, namenjen predstavitvi pred občinstvom filozofskega sveta; občinstvo kot skupino oseb, ki so sposobne do neke mere zapopasti predstavljena filozofska dela; filozofski svet kot totalnost vseh možnih sistemov filozofskega sveta; in sistem filozofskega sveta kot okvir, v katerem filozof predstavi svoje delo filozofskemu svetu, - bi izgubili (podobno kot pri umetnosti) individualno in transcendentalno pritiklino filozofije hkrati. Ta kongres je zame ugodno in potrebno srečanje, način funkcioniranja filozofskih šol in skupin, ki presega njihovo zamejenost v lastni krog. Vendar filozofija pač ne nastaja niti na kongresih niti v filozofskih svetovih, ampak iz individualnosti, in filozofskost ni tisto, kar filozofski svet, sestavljen iz različnih sistemov, pripozna kot filozofsko. Filozofsko je potem, ko je filozofija skušala postati znanost, pač predvsem tisto, čemur se je skušala odreči in česar sc je skušala otresti, torej metafizični ali transcendentalni domet in dostojanstvo misli, ki ne zmore pokazati na pritrdilna dejstva. Filozofsko jc po drugi plati tisto, čemur se je skušala odpovedati, ko je konkurirala za mesto ideološkega jedra edine resnice, torej pravila svobode uma. V tem smislu menim, da je tudi razrešitev vseh naših težav, tudi disciplinarnih, v refilozofikaciji. In pod refilozofikacijo razumem prevzetnost in skromnost, ki pretendira na celoto, univerzalno in totalno, ne da bi stavila svojo moč na kaj drugega kot na individualnost, in brez zatajitve svobode uma kot sistema pravil, ki konec konccv omogoča tudi prevzetnost tistega, ki je sposoben svojo filozofijo razglasiti za epilog filozofije sploh.
Ko je vročina že ponehala, sta se Sokrates in Faidros poslovila z molitvijo, ki jo jc povedal Sokrates: "Ljubi Pan in vi vsi drugi bogovi, ki ste tukaj, dajte, da postanem lep v svoji notranjosti in da bo vse zunanje, kar imam, moji notranjosti prijateljsko. Za bogatega naj imam modrijana. Tega zlata pa mi dajte toliko, kolikor bi ga ne mogel nositi niti odpeljati noben drug kakor poštenjak."13
Naj ta molitev velja tudi perspektivam filozofije nasploh in na Slovenskem še posebej.
13 Platon, Faidros, Založba Ob/orja, Maribor 1969, str. 79.
DRUŽBOSLOVJE
ANTHROPOS 1995/5-6
Duša umrlega kot žival pri starih Slovanih
MIR J AM MENCEJ
POVZETEK
Avtorica najprej navaja podatke o zapisih verovanj pri Slovanih, ko duša prevzame podoho raznih živali, posebej ptice, ovce, miši in mačke. Omenja teoretične prispevke, ki govore o tem verovanju kot o dvojni prisotnosti umrlega, metempsihozi in zgodnejši stopnji predstave o duši. Nato se omeji na Slovane in njihova verovanja o posmrtnem življenju ter bogu smrti in hkrati bogu živine -Velesu. Veles naj bi bil po mnenju najvidnejših preučevalcev slovanske mitologije bog živine, ker se po starem indoevropskem verovanju dežela smrti zamišlja kot travnik, na katerem se pase živina (duše). Toda na Velesa se je prvotno nanašala tudi arhaična z.vez.a ljuth zveri (medved, volk, lev...), hkrati pa je bil zaščitnik živine pred divjimi zvermi ali pa je celo pošiljal divje zveri nanjo. Podobno funkcijo zasledujemo tudi pri Nikoli in Juriju v slovanski mitologiji - pogosto se jima pripisuje vlogo upravljalcev jelenov, volkov..., hkrati pa sta povezana z. drugim svetom: Nikola, po ljudskih pesmih in drugih verovanjih sodeč, predstavlja nekakšnega vodnika duš na oni svet, Jurij pa naj bi prihajal spomladi iz. dežele smrti. Kaže se tudi etimološka z.vez.a med volkovi, nad katerimi imata oblast, in litavsko vrag, Veles, poleg tega pa se po ljudskih verovanjih duše umrlih pogosto spremene v volkove. Očitno obstajajo paralele med Jurijem (in Nikolo) ter Velesom. Vlogo Jurija kot zaščitnika živine pred divjimi z.vermi in njihovega gospodarja potrjujejo tudi ruske obredne pesmi. Po vsem tem bi bilo mogoče sklepati, da so tudi te z.veri, nad katerimi ima Veles (oz.. Jurij. Nikola) oblast, v resnici duše umrlih, da torej Veles ni le bog živine, temveč tudi bog duš umrlih, ki v obliki raznih živali nadaljujejo svoje življenje na drugem svetu za vodo. Podoba Živali, v kateri si človek predstavlja dušo, pa se je seveda spreminjala v skladu z. moralnimi in drugimi lastnostmi človeka. Verjetno je prvotna razlika obstajala med umrlimi svoje in ne-svoje smrti oziroma med čistimi in nečistimi mrtveci. Oba aspekta Velesa - bog ž.ivine in divja z.ver sta morda nekoč predstavljala dva aspekta duš. V nekaterih slovarjih pa lahko najdemo tudi jezikovno potrditev: beseda skot naj ne bi pomenila samo živine, temveč žival nasploh.
ABSTRACT
THE SOUL OF THE DEAD AS AN ANIMAL IN THE BELIEF OF THE ANCIENT SLAVS
The author starts by quoting records on the beliefs of undent Slavs, according to which the soul of the dead assumed the image of various animals, especially that of a bird, sheep, mouse und cut. She refers to theoretical contributions which interpret such beliefs as a twofold presence of the dead, metempsychosis and an eurly stage in the understanding of soul. She then concentrates on the Slavs and their beliefs in life after death and on Veles, who was considered both the god of
death and of cattle. According to some leading researchers of Slavic mithology, Veles would he the god of cattle given that, in the ancient indoeuropean belief, the land of death was imagined as a pasture on which cattle (i.e. souls) grazed. Originally, however, Veles was associated with the archaic attribute of a wild beast (ljuty z.very) such as bear, wolf and lion. At the same time, he was considered the protector of cattle from wild beasts or, even, the one who set these beasts onto the cattle. A similar characteristic can be found in Nicholas and George from Slavic mythology, who were often assigned the role of deers' and wolves' masters while being connected with the afterworld. Judging from old folk songs and other beliefs, Nicholas represents some sort of souls' guide to the afterworld. while George was believed to come from the land of death every Spring. There is also the etymological link between wolves, over whom they have power, and Veles, meaning the devil in Lithuanian. Besides, according to popular belief, the souls of the deceased often turned into wolves. There are obvious parallels between George (and Nicholas) and Veles. The role of George, as protector of cattle from wild beasts and their master, is also supported by Russian ritual songs. From all this one could conclude that these beasts, over whom Veles (i.e. George and Nicholas) has power, are actually the souls of the dead and that, consequently, Veles is not only the god of cattle but also of the souls of the dead, who in the form of different animals continue their life in the other "world beyond the water". The image of the animal, in which the soul was believed to dwell, had been changing in accordance with the moral and other characteristics of a person. Originally, there probably existed a difference between those who died "their own death" and those who did not die "their own death", that is, between the pure and impure dead. At some stage, the two aspects of Veles - as the god of cattle and a wild beast - might have represented the two aspects of souls. A linguistic confirmation for this can be found in some dictionaries: the word skot means not only cattle but the animal in general.
V zapisih etnologov in drugih preučevalccv slovanskih verovanj pogosto naletimo na zapise o tem, da so si Praslovani nekoč dušo predstavljali kot žival. Tudi v slovstveni folklori - pesmih in pripovedkah - duša umrlega (pa tudi živega) človeka večkrat nastopa v podobi živali. Duša se kot žival pri Slovanih pojavlja v vsaj treh različnih zvezah: za dušo pokojnika velja tista žival, ki jo ljudje prvo opazijo v njegovi bližini takoj po smrti; duša se v obliki živali pojavlja še kasneje, ne neposredno po smrti - tu gre zlasti za tako imenovane nečiste mrtvece, ki ne morejo oditi na drugi svet, pa se zato vračajo, strašijo žive ipd.; žival nastopa predvsem v slovstveni folklori tudi kot splošna podoba duše umrlega. Dušo v podobi živali lahko zasledimo torej pri Slovanih v vseh časovnih obdobjih: takoj v trenutku smrti, v času, ko jc na onem svetu, in v času, ko se vrača, ko jc nekako med obema svetovoma (duše nečistih umrlih, umrlih ne-svoje smrti). Iz nekaj redkih zapisov pa jc tudi razvidno, da duša kot žival lahko zapusti telo celo v času, ko je človek še živ - npr. v spanju, a sc potem spet vrne v telo.
Živali - ljudje se sicer še pogosto pojavljajo pri Slovanih tudi v drugih zvezah (čarovnice, hudiči, demoni ipd. si pogosto nadenejo živalsko podobo; žival se po
ljudskem verovanju poistoveča s človekom oz. izhaja iz človeških prednikov, npr. nevesta ali sestra umrlega brata - kukavica, mož - sokol, človek - medved; demonom se pripisuje živalska podoba ipd. - prim. Moszynski, 1967: 537-578), vendar se bomo na tem mestu omejili zgolj na duše umrlih, ki se prikazujejo v podobi živali.
Živali, v katerih so si Slovani zamišljali duše, so bile različne: to je lahko ptica, mačka, miš, metulj, vešča, muha, kača, zajec, ovca in drugo - celo črv, kresnica, žaba, kuščar... Poljaki verjamejo, da duša ob smrti zapusti telo v ptičji podobi - kot slavec, golobica, kukavica, orel ali pa kot metulj, miš, zajec in drugo (Machal, 1891: 18).
Tudi S. Zečevič omenja različne predstave o duši pri Srbih: dušo v podobi muhe, metulja, ptice in kače, kuščarja ali kake druge živali (Zečevič, 1982: 11).
Včasih je podoba, v kateri si l judje predstavljajo dušo, odvisna tudi od moralnih in drugih potez človeka, ki je umrl: golobica npr. je bila podoba dobre duše, vran zle (Vana, 1990: 134).
Vera v to, da se duša pojavlja v podobi živali, je bila ponekod tako močna, da jc bilo te živali celo prepovedano ubijati, kar pravzaprav zelo spominja na eno od značilnosti totemizma, če je seveda po Levi-Straussu sploh še mogoče govoriti o totemizmu. V nekaterih delih južne Poljske je bilo verovanje o prikazovanju duš v podobi žabe ali močerada tako zasidrano, da si nihče teh živali ni drznil ubiti, saj bi se v njih lahko skrivala človeška duša - ob pogledu nanje so imeli navado celo reči "večni pokoj"!" (Moszynski, 1967: 552)
Poglejmo si sedaj podrobneje nekaj predstav o duši v živalski podobi, ki jih najdemo tudi pri Slovanih.
Ena najbolj razširjenih predstav o duši pri Slovanih pa tudi drugod po svetu je brez dvoma predstava o duši v obliki ptice. Poznali so jo npr. Egipčani, Feničani in mnogi drugi narodi. Šamani verjamejo, da so potomci očetov - ptic (Cambpcll, 1991: 258), včasih pa njihov duh v obliki ptice obiskuje drugi svet (Eliadc, 1985: 169). Tudi Jakuti menijo, da njihove duše po smrti prevzamejo podobo ptice (Eliade, 1985: 165).
Zapise o tej predstavi pa najdemo tudi praktično po vsem slovanskem ozemlju. Najpogosteje duša zapusti telo ali pa sc prikazuje v podobi goloba, kukavice, slavca, lastovice, laboda ali vrana, pa tudi orla, jastreba in race in drugih redkejših vrst:
"Stari Slovania verili, že po smrti človeka vychadza duša z tela v podobe vtaka, ako kačka, slavik, orol, lastovička, kukučka, krkavec (...) a pod. U nas, napriklad v Imeli, taktiež veria, že duša odchadza v podobe vtaka. Aj v Liptovskcj Lužnej (okr. Liptovsky-Mikulas) sa domnievali, ked' neboheho vyniesli na dvor, že jeho duša sedi na streche alebo na strome v podobe bieleho vtaka." (Bcdnarik, 1944: 26)
"Dušička mrtve narozenčho ditete pry poletuje v podobč bile holubičky tak dlouho, dokud otec nebo matka ji svou smrti nevykoupi." (Češka) (Pejml, 1941: 238)
""W gub. Woroneskicj po pogrzebie w domu zmartego stawiaj^ na oknic szklank? lub garnek z wod^ przeze szešč tygodni, \vierz4 bowiem, ze dusza nieboszczyka przez cafy ten czas lataj^c z anioltm po tamtym swiecie, co noc ukazuje si? w swym domu i jak gol^bka k^pic si? w przygotowanej wodzie i pije j? dla ugaszenia pragnienia." (Poljska) (Fischer, 1921: 199)
"...w niezbyt oddalenoj wsi Ratufowie pokazal si? biafy ptak, gdy zmarf jeden z tamtejszych gazdow w obcym kraju. We wsi Cisowie (W od Čz?stochowy) stara, 88-letnia chlopka prawifa, ze kiedy si? zmarfo jej matce, "przylccia/y dwa gof?bie", a jak /.marl m^z - "przyleciaf srogi ptak i roztapierzyf skrzydfa". W pewncj wsi ruskicj pode Lwowem, gdy jednej z chlbpck umarf m^ž na obzyznie, "to toi nočy pryfetiv ptach pid ii vikno i kryčav try razy: Hanko!"" (Moszynski, 1967: 549) Taka predstava je ohranjena tudi v Polesju:
JJynianpHHHMaeT o6pa3 nTHitbi: 3/0310/m, xdpiuyH - dyuia ve/to<iexa. fix eopočeu npuletde, tax xxhtca, iuto dud, hu duu,H, h 11 cuhok npu/ietde, y Koeo xto noMep. JIlo6aH nthhka kak jictht no nojtto, TaK roBopaT, hto ayrna JieTaeT, ayuia ao6poro nejioBeK a.(Sedakova, 1983: 260)
Verovanje, da se duša javlja v podobi ptice, pa najdemo tudi na Slovenskem: "V Črcnšovcih jc živel kmet, ki jc pri delitvi ociganil svojo "bratjo" in si tako na krivičen način prisvojil nekaj denarja. Radi tega mu pa vest ni dala miru; neprenehoma ga je nadihovala, naj krivico poravna. A on tega ni učinil. Da bi vest utišil, jc dal postaviti poleg vasi križ, na križ pa ni dal "vseči" bratjino, temveč svoje ime. Ko je bil križ postavljen, je mislil mož, da je sedaj dobil mir. Pa se jc ukanil. Ko je začel plebanoš blagoslavljati križ, je priletel ptič, se usedel na bližnje drevo in začel peti: "To mo kriš - ne tvo!" To mo kriš - nč tvo!" In kolikrat jc šel kmet mimo križa, je čul glas: "To mo kriš - ne tvo!" (Kelemina, 1930: 142-143)
Ptica je bila ponekod podoba le duše umrlega nekrščenega otroka - na Slovenskem so ga imenovali Movje, Mavje, Morje oz. Navje. To so v bistvu nečisti mrtveci, tisti, ki so umrli t.i. ne-svoje, tj. prezgodnje, nasilne ipd. smrti:
"Pri sv. Bolfangu v Slovenskih goricah si pravijo o movju to-le: 'Movje je mala dcca, ktera brez krsta umrje in po noči okolo leče in si pomoči išče. Movje leče v podobi velikega črnega ptiča precej po 'zdravi Mariji' pa do pol noči ali pa do ene in žvujzda si po zraku, da je ravno tako čuti, kakor da bi ljudje žvujzdali."
"...To ti je črno - kocast ptič, ima močno pripognen kljun, precej dolge kosmate noge in rujave oči, kakor solnce. Na nogah ima preostre in dolge kremplje, s katerimi žvižgajočega človeka napada"; "Koreža" ne morejo trpeti, zvezdna luč pa jim ni zoprna; zvezde jih opominjajo prihodnje sreče v nebesih, korež pa grozovitega ognja v peklu."
"Ko sem bil konec septembra nekaj časa v Jarenini, pozvedoval sem po marsičem, ali zvedel sem le malo: Duše tistih otrok, ki so brez krsta umrli, sc imenujejo Morje in letajo v podobi ptičev pod nebom in nekako čudno žvižgajo..."
"Slovenci med Dravo in Muro pravijo, da leče Navje o mraku po nebom. Nekteri pravijo, da so to duše nekrščenih otrok v podobi črnih ptic." (Pajek, 1884: 107-108)
Duše umrlih nekrščenih otrok se kažejo v podobi ptice tudi v ljudski pripovedi Dana beseda (Prim, tudi Na onem svetu, Šašel, Ramovš, 1936-1937: 14-15):
"...Naposled prideta do vode, ob kateri je stala vrba. Mrtvi je vodo lahko prekoračil, živega pa jc izpodnesla in komaj sc je ujel še za vrbovo vejevje. Toda na vrbi je bilo vse polno črnih ptic in ko se je drevo streslo, so padle nekatere v vodo, a so od tam takoj veselo žvrgoleč odfrčale. In zopet vpraša mrtvi živega, čc bi rad vedel, kaj te ptice pomenijo. In ko mu je ta odgovoril kakor že prej dvakrat, ga mrtvi pouči, da so to tisti otroci, ki so brez krsta umrli in da so zdaj vsi tisti rešeni, ki jih je stresel z vrbe in so odleteli. Nato se jc živi pripravljal, da bi drevo popolnoma otresel in tako rešil vse otroke, toda mrtvi mu je ubranil rekoč, da drugi hoteni tresljaj ni več veljaven. Mrtvi je naenkrat izginil, živi je pa tri dni na svet nazaj hodil." (Kotnik, 1958: 24-25)
Nečiste mrtvece, duše, ki nc morejo na drugi svet, ampak ostajajo "nekje vmes", najdemo tudi v tej "resnični zgodbi" informatorke s Hrvaške v podobi gosi:
"Sad vam bum pak još povedala jednu pravu istinu, koju sam ja sama doživela i kad sam i ja takve nečiste grešne duše videla. Bila sam još čisto mala i nis se još ničesa bojala. A od naše hiže je bil daleko zdenec, i ja sam više put, kad nam je zmajnkalo vode, a imali smo oštariju, išla sama po vodu. Jcmput išla sem baš vu pol noči po vodu, a z menom je išel moj pes i moja mačka. Kad sem išla prek potoka, videla sem najenkrat pun potok samih belih gusk, bilo jih je toliko, i sve su bile čisto bele, samo je imala svaka na sebi nekoliko črnih per. Sve su se kupale i pralc i bilo jih je toliko, da su
komaj stale sve vu vodu. A moj maček i cucek su hili tak vu strahu, da sem jih morala prek potoka nesti. Kad smo išli natrag za pol vure, ni hilo več ni jedne. Ja nis znala, kaj bi to moglo biti, nek sem za nekoliko let pitala g. kapelana, gdo su bile te guske. Gospodin kapelan su mi pak povedali: "Viš, viš, tu imaš lepi navuk, i sama si ga videla. Te bele guske, to su grešne duše, kojc se v potoku perejo od grehov, kajti svako ono črno pero je jen greh. One sc moraju tak dugo prati, dok se čisto nc opereju od grehov, i ako jih ne bu nikdo predi izbavil, morale se boju prati morbit još jezero let." (Bučar, Grešne duše, 1918: 265)
Toda dejstvo, da se relikti dlje ohranijo prav pri obredih in verovanjih v zvezi z nečistimi mrtveci (prim. Scdakova, 1973: 248), lahko kaže na to, da gre pravzaprav za predstavo, ki nekoč ni bila omejena le na nečiste mrtvece, temveč na mrtvece nasploh. O zasidranosti te predstave pričajo tudi pokopališča: v Srbiji na grob ob mrtvečevo glavo postavljajo sliko kukavice ali kukavico, izrezljano iz lesa (Nodilo, 1981: 540). Podobno velja tudi za Bosno in Hum, kjer so na nagrobnikih pogosto izklesane pticc -kot duše pokojnikov (Idrizovič, 1984: 263).
Za dušo - ptico so vzhodni Slovani nekoč cclo potresali zrnje na grob: "Es gibt noch eine besondere Art, der Toten zu gedenken, vielleicht die iilteste: auf den Grabern, scltener an Kreuzwegen, wcrden Samenkorner fiir die Vogel ausgestreut, womit man die gcwohnliche Vorstellung von der Seele als Vogel zu vcrgleichen hat." (Zclcnin, 1927: 33)
Poleg tc pa so s predstavo o duši - ptici povezane še mnoge druge šege ob smrti oz. na dneve mrtvih: v okolici Visokega v Bosni so ljudje na mesto, kjer je v hiši ležal mrtvec, zvečer položili moko in vodo, zjutraj pa pogledali, ali je mrtvečeva duša to jedla oziroma pila - trdno namreč verjamejo, daje mogoče videti sledove ptičjih nog na moki (Balorda, 1976: 84).
Ta predstava jc močno prisotna tudi v slovstveni folklori, npr. v slovenski ljudski pesmi Spokorjcni grešnik, ki se konča tako, da duša spokorjenega grešnika v trenutku njegove smrti odleti na nebo v podobi belega goloba: "...Z neba glas zaslišali so: 'Grešnik, vstani, grešnik, vstani. Grehi so ti odpuščeni.' Grešnik precej seje zdrobil, Zdrobil kakor solnčni prah,
V nebo zletel bel golobec." (Štrekclj, 1980: 496, št. 486, iz Lašič)
Znana jc tudi češka ljudska pesem, ki prav tako omenja dušo, ki je zletela iz telesa:
"Vylecela duša s cčla, Žadcn nčvi, kaj lecela; Sedla ona na hajiček,
Na ten zelcny travniček." (Machal, 1891: 19)
Duša se pojavlja kot ptica tudi v ruskih pogrebnih objokovanjih in je lahko posrednik med tem in onim svetom - prinaša novice z onega na ta svet: nOKOHHHK MO)KeT BepHyTbCH H B 300M0pcJ}H0M oSjiHKe: CovKHAaxb 6yny Ha/iOKny Te rojiOByiiiKy, noKa>KHCb, ripHflH, HaaejKHaa rojioBymKa, XoTb c-nofl KycTbiuiKa ripHAH jxa cepbiM 3aiOLUKOM, H3-nofl KaMbiuiKa stBHCb a a ropnocTajnoujKOM!
3hahhtejibh0 name BCTpenaeTCH b npnneTe o6pa3 nthuhi. BneuiHeit mothbh-PObkoh ero hbji«eTCH to, mto nthtta mo>KeT 6ecnpenHTCTBeiiH0 noKHtiyTb 3arpo-6nbiH MHp, TaK KaK fljiH Hee ne cym,ecTByeT oSbinitbix nperpan. C flpyroii CTopoHbi, B03M0JKH0, HTO O0pa3 nTHU,bI CBH3aH c MOTI1BOM MlipOBOrO flpeBa H Jieca KaK 30HbI o6HTa»H« flyui.
J],yiua-nTHi;a habemaet cbohx po/ictbchhhkob h 0Ka3biBaeT hm noKpoBHTejib-
ctbo:
JleTan-Kocb Tbi ko MHe no yTpaM paHeutenbKO,
H,a no yTpaM paHemeHbKO, no BeiepaM n03AHeuienbK0,
H 6y^y BCTpenaTb Te6a, ropbKaH CHpoTHHyujKa...
jletah ko MHe, CHpOTHHyLUKe, bo hhcto iiojiioiuko,
pacnophjkahca Tbi tam b taacejioii pa6oTyuiKe
H hc 3a6biBafi cbohx mhjimx fleTymeK...
riocTapanca 06 nac, ropbKHx cupoTHHymeK... (Čistjakov, 1982: 125)
Pticc - duše umrlih sc po ukrajinskem verovanju spomladi pridružijo pticam selilkam, ki priletc iz vyrija (dežele mrtvih in hkrati dežele na jugu, na drugi strani morja, kjer prebivajo pticc selilke pozimi), ter posedajo po drevju okoli domačih hiš in prepevajo sorodnikom (Voropaj, 1993:152).
Ena od pogostejših utelešenj duše je tudi ovca. Kot dušo jo najdemo npr. v slovenski ljudski pripovedki Na onem svetu (Šašel, Ramovš, 1936-37: 14-15) oz. Dana beseda iz Kotnikovc zbirke Storij (Kotnik, 1958: 22-25). Pripoved govori o dveh prijateljih, ki sta sc dogovorila, da bosta drug drugemu prišla na poroko. Eden od njiju je umrl še pred poroko, a ko se jc drugi ženil, se je zaradi dane obljube res udeležil njegove poroke - čeprav mrtev. Po poroki mrtvi ženina povabi, naj gre z njim. Skozi grob gresta pod zemljo naprej in na travi zagledata čredo shujšanih ovac - mrtvi razloži, da gre za duše, ki so imele na svetu veliko premoženja, pa ga niso dajale ubogim; nato zagledata čredo debelih ovac - to so duše, ki so kljub majhnemu premoženju veliko dajale vbogajme.
Duše v podobi ovac srečamo tudi v pripovedki Zaklete duše: Nekoč si je poštenjak, ki je spoznal "vso hudobijo tega sveta", zamrmral predse, da bi se najraje pogreznil v zemljo in ne videl ničesar od tega sveta. "Komaj je to spregovoril, je zagledal pred seboj votlino in stopnice vanjo. Na spodnji stopnici je stal človek in se mu prijazno ponudil za vodnika. Poštenjak je odšel ž njim v jamo. Čim dalje sta šla, tem bolj je tema izginjala. Prišla sla v lepo pokrajino. Morala sta preko široke reke, da sta dospela na obširen, z visoko travo obraščen travnik, kjer jima je segala trava do pasu. Na tem travniku se je paslo več tisoč suhih, izstradanih ovac.
Ko sta prekoračila drugo reko, sc je razprostiral pred njima manjši travnik kakor prvi, obraščen s komaj prst visoko travo. Na travniku se je pasla maloštevilna čreda ovac, ki so bile izredno rejenc. (...)
Sredi četrte reke je bil majhen otok, na katerem sla sc trkala dva mršava ovna s takšno silo, da so švigale iskre. Rogove sta imela odbile, kri jima je tekla z glave, sape jima je primanjkovalo, toda kljub temu sta se zaletavala vedno silneje drug v drugega.
Obrežje je bilo strmo, na njem pa jc bilo vse črno koscev, ki so imeli trdo delo (...)
Nato je spremljevalec poštenjaku razložil vse, kar sta videla: Ovce na prvem travniku so bile duše tistih ljudi, ki so živeli v izobilju, a so bili skopi in nevoščljivi. Na drugem travniku so bile duše ljudi, ki so se preživljali s svojim delom in delali tudi za druge. Trkajoča se ovna sta dva kmeta, ki sta sc vse življenje pravdala za staro lesniko,
da sta zapravila svojo zemljo in so ostali njuni otroci brez dote ter so morali služiti pri sosedih za hlapcc in dekle." (Moderndorfer, 1924: 113-115).
Predstava o duši - ovci je zelo stara. Najdemo jo na primer v hrvaški ljudski pesmi, iz katere je po analizi razvidno, da se tu omenja mlad junak - bog vegetacije še v Velesovem svetu, svetu mrtvih (prim. Katičič, 1989a: 50): "Osu se nebo zvijezdama a ravno polje ovcama, zvijezdama nema Danice, ovcama nema čobana, do jedno dete Vidoje i ono ludo zaspalo. Budi ga Jela sestrica: 'Ustani, braco Vidoje, ovce ti za lug zadoše, jednu ti zakla vučica, potekla krvca do mora.'
Cula se žalost do Boga." (Delorko, 1969: 70-71, št. 60)
Seveda pa po drugi strani ta predstava prav tako lahko izhaja iz krščanskega izročila, v katerem so ljudje pogosto slikani kot ovce in Kristus kot njihov (dušni) pastir.
Ena od podob duše jc tudi miš. Pričevanj o duši v njeni podobi sicer ni prav veliko - eno od njih iz Polesja pa pripoveduje o tem, kako je nekemu možu, ki je skupaj z drugimi spal ob vodnjaku, ponoči v snu iz ust skočila bela miš - duša, stekla do vodnjaka, se napila vode in se nato vrnila skozi usta v telo:
flyrny mojkho ybhfletb b bhjic mmiijh: Honeeiuiu Myumunu y neca, 6yy xoAodejb eo3jib uux. A 60č3uh tate cnay mouho, hto y Hero H30 pTa BbicKOHHJia Myui, no6eacajia flo Kojroflua, HariHJiacb - h Ha3afl, b pot. A Apyrne flBoe bhacjih. Tot npocHyjicn h roBopHT: "KaK xce MHe nHTb xoTejiocb!" A to 6biJia flyiua. (Sedakova, 1983: 260)
Toda v severovzhodni Evropi je zelo razširjena slika ene od katoliških zaščitnic mrtvih, ki jc prekrita s podobami miši (Moszynski, 1967: 555). N. Kuret piše o sv. Jedrt, ki sojo zaradi miši na njenih podobah naredili za varuhinjo miši, v resnici pa naj bi izpodrinila neko pogansko žensko božanstvo, ki jc po smrti prevzemala človeške duše v podobi miši (Kuret, 1989: 107).
Pri Slovanih se kot podoba duše pojavlja tudi mačka - v zapisih ljudskih verovanj, pa tudi v pravljicah.
Duša neke umrle "čarovnice" se v tem zapisu upodablja v podobi črne mačke: "Bila je ena cupranca, ki je mleko jemala kravam. Ko je umrla, je na njenih prsih čepu črn maček in čudno gledal. To je bila njena duša." (Pripoved Zofije Kordiš, rojene 1925, iz Piše; navedeno po: Rožman, 1992: 58)
Ponekod na Češkem so imeli mačko za vodnika duš umrlih na oni svet, zato se mački ni smelo približati:
"Nekde sc drive verilo, že kočky po smrti duše na onen svet prevažeji a nesmel proto nikdo kočee ubližit." (Pejml, 1941: 234)
Očitno je torej, da je bila predstava o duši - živali med Slovani nekoč trdno zasidrana. Kaj pa je podlaga za tako verovanje? Gre morda le za nekakšno predstavno obliko duše, ki naj bi se pojavila na tisti začetni stopnji razvoja človeštva, ko je človek dušo prikazoval kot žival (kasneje pa naj bi se duša antropomorfizirala in še kasneje popolnoma dematerializirala in poduhovila), kot meni H. Bicgeleiscn, na katerega so
očitno vplivale evolucionistične ideje? Se morda v tem verovanju kažejo sledovi vere v selitev duš, kot meni E. Morin in deloma tudi H. Biegelcisen? Ali pa gre zgolj za nekakšno dvojno pojavljanje mrtveca - kot živali na tem in hkrati kot človeka na drugem svetu, kot trdi L. Levy-Bruhl?
Pojav, da se duša v ljudskih verovanjih zamišlja kot žival, so nekateri znanstveniki že omenjali, saj to verovanje ni omejeno zgolj na Slovane, pač pa ga je mogoče najti praktično po vsem svetu.
L. Levy-Bruhl v svoji knjigi Lame primitive navaja mnoge primere po svetu, ko se duša zlasti v prvih dneh po smrti pojavlja v podobi živali (Lčvy-Bruhl, 1963: 360).
Tako je npr. na Floridi neki človek zasadil drevje na svoj vrt in kmalu zatem umrl - malo kasneje so videli, da se je med tem drevjem pojavil bel kuskus, zelo redka žival. Menili so, da je to umrli, in so ga klicali po njegovem imenu. Po mnenju Lčvy-Bruhla jc bil umrli torej hkrati "tindalo", to je človek, ki nadaljuje svojo eksistcnco na drugem svetu, in žival, ki se je pojavila med drevjem na njegovem vrtu (Levy-Bruhl. 1963:
360).
Tudi v Motlavu mislijo, da so podgane, ki pridejo pojest hrano in vodo, ki ju pustijo na grobu vsaj pet dni po smrti, mrtveci. Na Salomonovih otokih, Floridi, Ysabclu in Savi menijo, da sc mrtveci naselijo v morske pse (Levy-Bruhl, 1963: 360 -
361),	za mrtvece pa imajo ponekod tudi aligatorje, kuščarje, ptice.
Toda na Novih Hebridih obstajajo cclo ljudje, ki se lahko že v času življenja spremenijo v morske pse, to pa je pojav, ki je po Lčvy-Bruhlovem mnenju posplošen tudi na mrtve - človek torej lahko, kot že rečeno, po njegovem mnenju hkrati živi na tem svetu (kot žival) in na drugem svetu (Levy-Bruhl, 1963: 362).
Katera žival je umrli, je v San Cristovalu odvisno od tega, kje je pokopan mrtvec. Če ga vržejo v morje, se seveda inkarnira v ribo, zlasti v morskega psa, lahko pa tudi v hobotnico, želvo, krokodila, ražo... Včasih začne človeka, ko ostari, obiskovati kaka žival - ta postane kasneje bivališče tega človeka, ko umre. Njegovi otroci teh živali potem nc smejo jesti, ubijati ipd., saj jih imajo za mater oz. očeta (Levy-Bruhl, 1963: 362-363).
Živali, ki se pojavijo po smrti človeka in veljajo za mrtveca, npr. morski psi, po Levy-Bruhlovem mnenju niso le duše umrlega, temveč umrli sami, ki žive dvojno življenje - kot umrli na onem svetu in hkrati kot žival na tem (Levy-Bruhl, 1963: 364).
Da gre resnično za nekakšno "bi - presenco človeka", dokazuje po njegovem mnenju tudi običaj s Samoe, kjer ubitega, za katerega se ne ve natančno, kje je umrl, pokopljejo kot žival - toda to, kar pokopljejo, naj ne bi bila njegova duša, temveč umrli sam. Na poti, kjer je umrl, razsprostrejo kos blaga in čakajo na kakšno žival, npr. na mravljo, kuščarja... - ko pride, jo zavijejo v blago ter odnesejo, da bi jo pokopali, saj nepokopani mrtveci povzročajo nemir..." (Levy-Bruhl, 1963: 364-365)
Levy-Bruhl torej meni, da je človek po verovanju ljudi po smrti dvojno prisoten: kot žival na tem in kot človek na drugem svetu:
"Cette representations "irrationnclle", et qui nc peut pas etre rcnduc claire, de morts qui mčnent dans l'autre mondc unc vie semblablc a la vie terrcstre, et qui sont en mčme temps des serpents familiers, frdquentant la maison oil ils ont vecu, n'a rien qui doivent nous surprendre... Ellc implique, simplement, comme elles, la bi-presence de ces individus qui sont a la fois hommes et animaux." (Lčvy-Bruhl, 1963: 375)
Toda če razmislimo o njegovi hipotezi natančneje, se zdi, da je Levy-Bruhl spregledal dejstvo, da duša človeka po verovanju velike večine ljudstev ne odide takoj po smrti v onstranstvo. Pri Slovanih npr. je rok za odhod v onstranstvo štirideset dni po smrti (ali najkasneje eno leto), pri Vlahih sedem let (primerjaj Sedakova, 1983: 248, Gasparini, 1951-52: 14-17; Unbcgaun, 1948: 439; Zcčevič, 1968: 48). Pred tem rokom
duša namreč še ostaja nekje okoli hiše oz. mesta, kjer je umrla, zato v tem času ljudje izvajajo mnoge obrede za dušo, ki po tem roku prenehajo: nastavljajo ji vodo, prižigajo sveče, puščajo hrano ipd. Da takega verovanja ne poznajo zgolj Slovani, temveč tudi ljudstva, ki jih je preučeval Levy-Bruhl, kažejo njegovi lastni zapisi: med ljudstvom Lhota-Nagas nihče ne sme ubiti nobenega živega bitja tedaj, ko je pri hiši mrlič, pa naj bo to večja žival, ptica ali insekt, dokler niso tabuirani dnevi (dnevi "gcnne") mimo, tj. ko duša dokončno odide v deželo mrtvih - pač iz strahu, da ne bi ubili mrliča v drugi podobi. (Levy-Bruhl, 1963: 369).
Če torej duša potrebuje nekaj časa, preden odide na drugi svet, v deželo mrtvih, potem pravzaprav nc moremo govoriti o bi-prescnci človeka. Človekova duša sc namreč v podobi živali pojavi že v trenutku smrti ali takoj zatem, v času torej, ko še ni prispela na drugi svet, ko po ljudskem verovanju "prava smrt" (odhod mrtvega z območja živih) sploh še ni nastopila.
Ali je torej v tem primeru bolje govoriti o metempsihozi, o selitvi duš?
Francoski antropolog smrti E. Morin namreč o prepričanju, da jc duša žival, ki jo prvo opazijo ob truplu, piše v svoji knjigi L'hommc et la mort kot o metempsihozi: Poleg težnje primitivnih ljudi, da trdno verjamejo, da se umrli član njihove družine ponovno utelesi v otroku, ki se je rodil po njegovi smrti, je obstajala tudi težnja, da se pokojnika prepozna v prvi živali, ki je, opažena v bližini trupla, zbežala od njega (Morin, 1981: 126).
Že Poljak H. Biegcleiscn jc pisal o veri v duše, ki blodijo po svetu v podobi živali, kot o metempsihozi (Bicgeleisen, ?: 35). Za metempsihozo naj bi šlo po njegovem n>-enju tudi v predstavah, znanih iz srednjeveške tradicije, o dušah, ki odletijo s čela umrlega v podobi muhe ali metulja oziroma v podobi kake druge živali (Bicgeleisen, ?: 36). Toda na drugem mestu piše o tem verovanju kot o materializaciji duše - eni od zgodnejših stopenj razvoja o predstavah o duši: naslednja stopnja naj bi bila vera v človeško podobo duš (antropomorfizam), zadnja pa dematerializacija duše, duhovna substanca (Biegcleiscn, ?: 29).
Čc naj verjamemo hipotezi o nadaljevanju življenja umrlega v podobi živali, se moramo seveda najprej vprašati, ali jc, če se pri tem omejimo zgolj na Slovane, kje izpričana vera starih Slovanov v kakršnokoli obliko posmrtnega življenja, saj bi verovanje vanj pomenilo, da je izpolnjen prvi pogoj za verovanje v metempsihozo.
O tem, ali so Slovani verjeli v neko obliko življenja še po smrti, so mnenja različna. Thictmar iz Merseburga piše v svoji kroniki, da se s smrtjo vse konča: "Ne muti canis obprobrio noter inlittcratis et maxime Sclavis. qui cum morte temporali omnia putant finiri haec loquor..." To potrjuje tudi Nestorjeva kronika, iz katere je implicitno razvidno, da Slovani, v nasprotju z Grki, niso poznali drugega sveta. Nasprotno pa Kozma praški pravi takole: "Jtem sepulturas quae ficbant in sylvis et campis alquc scenas quas ex gentili ritu faciebant in biivis et in triviis quasi ob animarum pausationem, item ct jocos profanos quos super mortuos suos inancs cientes manes ac induti facicm lavis bacchando cxercebant exterminavit." (navedeno po: Lčger, 1984: 163 -164). Pa tudi Thietmar na nekem drugem mestu omenja, da naj bi imela duša v prejšnjem življenju drugačno dolžnost kot v sedanjem, kar bi bilo po mnenju Z. Vanc lahko indic za to, da so Slovani nekoč verjeli v rcinkarnacijo (Vana, 1990: 133). Če upoštevamo še najnovejše izsledke na tem področju (prim. Ivanov, Toporov, 1965, 1974), potem o tem, da so Slovani resnično verjeli v neko obliko življenja po smrti, skorajda nc more biti dvoma.
Vladar dežele smrti je bil pri Slovanih bog Veles, katerega "kraljestvo" seje širilo za vodo (prim. Ivanov, Toporov, 1974: 66). Toda Veles ni le bog onstranstva, je tudi
"skotij b" hog, kot je zapisano v Kijcvski (Nestorjevi) kroniki iz leta 907.
Beseda skot pomeni v ruščini "živina". To pa ni tudi njen edini pomen, kot pravi L. Legcr. Za besede iz Nestorjeve kronike, da je Veles bog "stoke", meni, da so pod peresom krščanskega kronika dobile prezirljivo konotacijo, pomen boga preprostih ljudi, norcev - ruska beseda skoti, naj bi imela tak dvojni pomen (Legcr, 1984: 97).
Ivanov in Toporov pa atribut "skotiji." bog, ki je bil pripisan Vclesu, razlagala drugače: Po starem vseindoevropskem verovanju se je dežela mrtvih prikazovala kot pašnik. Če je bog Vclcs bog dežele mrtvih, potem bi bilo seveda jasno, zakaj se mu pripisuje tudi omenjeni atribut (Ivanov, Toporov, 1974: 67).
Zvezo med Vclesom in živino kaže tudi šega odpiranja vrat, s čimer se osvobodi živina, ki stoji za njimi. Ivanov in Toporov v tej šegi prepoznavata motiv osvobajanja duš umrlih - živina naj bi torej predstavljala duše umrlih ljudi (Ivanov, Toporov, 1974:
71).
Če je torej onstranstvo pašnik, potem so duše umrlih upodobljene kot živina, ki sc pase na njem. Morda s to razlago lahko pojasnimo vsaj pogosto slovansko predstavo o duši umrlega kot o ovci?
Toda Vclcs jc po drugi strani ludi bog, na katerega sc jc prvotno nanašala arhaična zveza ljuti> zveri, kot dokazujeta Ivanov in Toporov. Ta divja zver je bil včasih medved, včasih sivi volk, pa tudi lev, ris... Hkrati pa jc Vclcs tudi zaščitnik živine pred divjimi zvermi - nanj se obračajo ljudje s prošnjami, naj ubrani njihovo živino pred medvedom, levom, volkovi. In šc več - Veles tudi pošilja divje zveri nad živino, kadar se razjezi na ljudi (prim. Ivanov, Toporov, 1974, 57-65).
Podobno vlogo imata ponekod tudi Nikola in Jurij: v zvezi z nekaterimi živalmi -npr. volkovi in jeleni sc kot njihova zaščitnika oz. nekakšna upravljalca pojavljata najpogosteje sv. Jurij in sv. Nikolaj. Tako po verovanju Slovanov postane volk(odlak) tisti človek, na katerega vrže sv. Jurij volčjo kožo. Enako verovanje poznajo tudi v Armeniji. V okolici Czestochowa pa ljudstvo meni, da v volkove spreminja ljudi sv. Mikolaj (Moszynski, 1967: 544). Tudi pri vzhodnih Slovanih jc zelo razširjeno verovanje, da z volkovi upravljajo sveti Jurij, sveti Mikolaj ali pa sam Bog (Moszynski, 1967: 573), medtem ko so to vlogo pri južnih Slovanih prevzeli ludi sv. Sava, sv. Martin oz. Mrat. sv. Andrej, sv. Mina pri Bolgarih in še kdo.
Vera v to, da je Jurij voditelj in glavar volkovom, volčji pastir, je bila po Navratilovem zapisu sodeč znana nekoč tudi v okolici Karlovca in v Rusiji:
"- Na Jurjevo - tako pripoveduje ondol (v okolici Karlovca - op. M. M.) kmet ("seljak") zbero se vsi volki ("svi vunci") na jedno mesto in čakajo sv. Jurija. Ta prijaše na ognjenem kozlu ("vatrenom jarcu") ter odkaže vsakemu, kdc mu bode "lov" loviti in kaj vse delati. (Arkiv VII.; 239). - Sv. Jurij je tedaj po narodnem praznoverju i volčji ("vučji") pastir. Prim, tudi "Arkiv VII.; 222-224 poročilo iz Ivanič-grada." (Navratil, 1888: 137)
"Strinjaje sc s Hrvati v hrvatsko-slavonskom kraljestvu pravi i ruski narod, da je sv. Jurij voditelj in glavar..volkom (= volčji pastir); da jih on zbira okrog sebe ter odkazuje kraj. kdc in ob čem naj živi;...da jezdari na Jurjevo sv. Jurij Hrabri po gozdih na belem konju ter odkazuje volkom vsakemu svoje delo ("razdact volkami nakazy) po ruskem pregovoru: "Čto u volka v zubah, to Egorij dal." (kar jc volku v zobeh, to je Jurij dal). (Afan. I.; 709-710; navedeno po: Navratil,' 1988: 147)"
Sveti Jurij se pojavlja tudi v zvezi z jeleni, ki imajo prav tako določeno vlogo v Vclcsovcm kultu: med vepskimi pastirji, ki so za svojega zaščitnika prevzeli Vlasija (Velcsa), je krožila legenda, da so nekdaj na kraj obrednega žrtvovanja živine pritekli jeleni in losi (Ivanov, Toporov, 1974, 58). V mestu Okum na Kavkazu stoji ccrkev sv.
Jurija, ki jo krasijo jelenji rogovi - to meščani razlagajo s pripovedjo o tem, kako se je nekoč vsako leto v noči z 22. na 23. april (to je pred dnem sv. Jurija) pojavil pred cerkvijo jelen z velikimi rogovi, ki ga je, kot so verjeli ljudje, pripeljal sam sveti Jurij. Po ritualnem uboju živali so meso pojedli, rogove pa zataknili na ograjo. Toda nekoč je jelen zakasnil in razžaljen obstal pred udarcem s palico - od tedaj dalje ni sv. Jurij nikdar več pripeljal jelena v Okum. Moszynski meni, da gre v resnici za žrtvovanje sv. Juriju, saj so tudi v gorskem delu Abhazije še pred nedavnim poznali darovanje jelena. Mnoga plemena z gorskega Kavkaza pa so poznala običaj, da so pred odhodom na lov obljubljala sv. Juriju rogove jelenov v zameno za pomoč pri lovu. Po vsem tem Moszynski sklepa, da je sv. Jurij nadomestil neko pogansko božanstvo, ki jc upravljalo z živalmi, ponekod pa prevzelo podobo belega jelena (npr. pri Čečenih), in ga primerja z ruskim gozdnim demonom Lcšijem, ki je po ljudskem verovanju prav tako upravljal z živalmi:
"... šw. Jerzy zastepuje w podobnych wypadkach dawnc poganskic bostwo (...) ktore mi a/o rz^dzič dzikimi zwierz?tami, niekedy zrest^ samo przybieraj^c postač jele-nia biafcj mašci (tak - u Czeczencow). Nicktore cechy tego b6stwa (zwlaszcza rz^dzenie przezen zwierzyn^) zblizaj^i je do vvielkoruskiego lešnego demona, zwanego leszym. Zobaczymy nižej, že i owemu demonowi dawano obietnice ztozenia ofiar i faktycznic skfadano je dla zapewnicnia sobie powodzenia w fowach. Poza tym - o czym juž po czfšci wicmy - i šw. Jerzy wyst?pujc u Stowian jako pan zwierzyny (w szczegolnošci wilkow), tak že zdublowanie poganskicgo lešnego bostwa czy demona wfedaj^cego zwierzyny przez tego šwi?tego powtarza si? zarowno na Kaukazie, jak i u Stowian. " (Moszynski, 1967: 577)
Toda kdo pravzaprav sta sv. Jurij in sv. Nikolaj v slovanski mitologiji? Očitno je, da sta oba nadomestila neko praslovansko mitsko osebo ali pa celo več oseb, v različnih kombinacijah.
Nikolaj-Mikula vsaj pri južnih Slovanih, kot lahko sklepamo iz srbske pesmi in deloma iz nekaterih hrvaških različic, predstavlja nekakšnega vodnika duš na drugi
svet:
"Raslo drvo sred raja -plemenita dafina. Plemenito rodila, zlatne grane spustila, lišče joj je srebrno. Pod njom sveta postelja, svakog cveta nastrta,-ponajviše bosiljka i rumene ružice; na njoj svetac počiva, sveti otac Nikola. K njem dolazi Ilija, mironosna vojvoda; pa besedi Ilija, mironosna vojvoda: "Ta ustani, Nikola, da idemo u goru, da pravimo korabe, da vozimo dušice s ovog sveta na onaj!" Al' besedi Nikola:
"Okan'der se, Ilija, mironosna vojvodo! danas jeste nedelja, u njoj s' ništa ne delja, več se krsti i venča, ruse kose češljaju, belo lice umiva." Opct veli Ilija, mironosna vojvoda: "Ustaj gore, Nikola, da idcmo u goru, da pravimo korabc!" Al' ustade Nikola, odšetaše u goru, napraviše korabc, prevezošc dušice s ovog sveta na onaj; a tri duše ne mogu: jedna duša griješna: kuma na sud vodila; druga duša griješna: s komšijom sc mrazila; trcča duša najgrešnija: devojku je skudila."
(Največi grijesi, Karadžič, 1969: št. 209, str. 101-102)
Tudi v ukrajinski folklori je prevoznik duš na drugi svet sv. Nikola (Uspenskij, 1982:57). Na Poljskem je gospodar na božično večerjo povabil tudi duše umrlih, ki jih jc med drugim lahko zastopal sv. Mikolaj. Da je Nikola zasedel funkcijo Velesa pri vzhodnih Slovanih, je obširno dokazoval B. A. Uspenskij (Uspenskij, 1982).
O sv. Juriju, ki jc nasledil slovanskega Jurija-Jaryla. ki prihaja iz irija /vyrija, sta pisala že V. V. Ivanov in V. N. Toporov (Ivanov, Toporov, 1965: 85; 1974: 183), R. Katičič pa je dokazal, da gre za Pcrunovega sina, ki se spomladi vrača v deželo živih v podobi konja (Katičič, 1989; Bclaj, 1990).
Obe osebi, tako Jurij kot Nikola, sla torej na neki način povezani z deželo mrtvih in Vclesom, spadata v njegovo semantično sfero oz. deloma prevzemata njegovo funkcijo. Enako so tudi volkovi, nad katerimi imata oblast, povezani z drugim svetom. P. Skok v etimološkem slovarju srbskega in hrvaškega jezika omenja možno etimološko zvezo med besedama "volk" in litavsko "velnias" v pomenu vrag (Skok, 1973: 636). Toda litavsko velnias "vrag" je v resnici Veles, bog onstranstva (prim. Ivanov, Toporov, 1974: 66). Na volkove in nečisto silo se nanašajo enake prepovedi, pa tudi iz raznih verovanj so jasno razvidne paralele med volkovi, hudičem in nečistimi silami (prim. Zelcnin, 1930: 32-41). Kot zanimiva paralela se kaže volk v kontekstu romunskih pogrebnih obredov in mitičnih predstav, v katerih nastopa kot vodnik duš na drugi svet (Svešnikova, 1990: 128-129). Po verovanju iz Roža se duše nečistih umrlih (v tem primeru grešnih papežev) prikazujejo po smrti v podobi volkov (Šašel-Ramovš, 1936-1937: 17), sicer pa so predstave o volkodlakih oz. vampirjih splošno razširjene.
Po vsem navedenem tako morda ni potrebno razlagati oblasti, ki jo imata Jurij in Nikola nad nekaterimi divjimi živalmi, z iskanjem paralel med Jurijem in ruskim gozdnim demonom Lešijcm, kot meni Moszynski. Prej bi lahko rekli, da se njuna
skupna vloga kaže v njuni funkciji vodnika ali nekakšnega upravitelja nad dušami umrlih, ki se pojavljajo v podobi živali, v funkciji, ki jo ima Veles. Lcši je seveda tudi ena izmed manifestacij Velesa (prim. Uspcnski j, 1982: 85-99).
Ta vloga Jurija kot upravitelja z divjimi živalmi je jasno vidna tudi iz nekaterih ruskih obrednih pesmi, v katerih je Jurij naprošen (tako kot včasih naprošajo Velesa), da odžene divje zveri tja, od koder je prišel, to jc za goro in vodo, v Velcsov svet, da bi se živina (stoka) na miru pasla:
BaTtoiiJKa Eropnfi, / MaKapnir npenoAOČHbiii!/ Ciiacn tiauiy ckothhky,/ Bcio «HBOTHHKy -/ B riojie h 3a rtojieM, / B Jiecy 3a ropaMH,/ 3a hpokhmh AOJiaMu!/ Bojncy, MeBeflio -/ IleHb Aa K0Ji0Aa, / JJa Sejia« 6epe3a,/ JJpeBecHHHbHfi KaMerueK!/ HauiHM-to tejienbkam -/ TpaBKa-MypaBKa,/ 3enenehbkhh jiy>kok... Eropiiii satbko xpa6pbiii,/ MaxapHH npenoA6Hbiii!/ Cnacn itarny CKOTHHKy,/ Bcio >KHBOTHHKy / B nojie h 3a nojieM, / B jrece h 3a jiecoM, / 3a jiecoM - jiecaMH / 3a KpyTbtM ropaMH!/ BojiKy c MeABeaeM -/ fJettb a KOJioAa,/ rio-3a-Mope Aopora!/ 3anuy c JiHcuefi -/ TopKaH ocHHa/ flo caMyto BepuiHHy!/ BopoHy c Boponoii -/ KaMeuieK APecBHttbiH!/ MaTyuJKe ckothhkc, /Been >khbothhkc -/ TpaBKa-MypaBKa,/ 3ejienenbKHH Jiy>kok (navedeno po: Katičič, 1989a: 49)
Jurij v teh ruskih pesmih očitno predstavlja tudi zaščitnika živine pred divjimi zvermi. Tudi ta njegova vloga se staplja z vlogo Velesa, ki naj bi bil po ljudskem mnenju zaščitnik živine pred divjimi zvermi, hkrati pa jc sam v zavesti ljudi gospodar zveri (Ivanov, Toporov, 1974: 57-60).
Bi lahko torej sklepali, da so tudi te zveri, nad katerimi ima Veles (oz. Jurij in Nikola) moč oz. so kar sinonim za njega samega, v bistvu duše umrlih? Je morda, glede na vse naštete primere, ko se duše umrlih prepozna v podobi živali, mogoče sklepali, da je Veles torej bog dežele mrtvih, v kaleri duše umrlih po ljudskem prepričanju nadaljujejo s svojim onstranskim življenjem kot živali - nc zgolj kot živina, ampak v podobi raznih vrst živali? Da torej ni dovolj govoriti lc o skupnem indoevropskem verovanju o deželi mrtvih kot pašniku, na katerem bi sc pasla živina, temveč širše o pojmovanju duš umrlih, ki kot živali žive dalje na drugem svetu za vodo (morjem, reko...). P. Skok v svojem etimološkem slovarju navaja, da praslovansko beseda skot ne pomeni zgolj "živina", ampak "žival" na splošno, enak pomen pripisujejo besedi skot tudi Vitczovič (bestia, skot, živinče...), Bjelostenec (skot, pecus, animans, bestia, bcllua), Voltigijin (bestia, Vich), Šulek (Thicr, Bcstie) (prim. Rjcčnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, dio XV, 1956:294). Tudi staroslovanski pomen tc besede je bil "zoon" (Žuravlcv, 1981:38). Tako lahko uvrstimo v semantično polje Velesa tudi druge živali -kot duše umrlih. Seveda pa se je žival, ki jc predstavljala dušo, kot jc bilo rečeno že uvodoma, kasneje spreminjala v skladu z moralnimi in drugimi lastnostmi umrlega. Verjetno jc prvotna razlika obstajala med umrlimi, ki so umrli "svoje", in tistimi, ki so umrli "ne-svojc" smrti, ti. nečistimi umrlimi. Morda sta bila oba aspekta Velesa - bog živine in divja zver pravzaprav dva aspekta duš...
Moszynski jc med drugim opozarjal tudi na jezikovno sorodnost med besedama življenje in žival - žival naj bi bila po njegovem mnenju po ljudskem verovanju nekakšen nosilec življenja (Moszynski, 1967: 539-540) - torej ne bi bilo nenavadno, da bi se v zavesti ljudi duša pojavljala prav v podobi živali.
Na vsak način se zdi, da vsaj pri Slovanih v zvezi s tematiko duša - žival ne moremo govoriti nc o bi - prcscnci človeka po smrti, ne o metempsihozi (saj duša v podobi živali nc nadaljuje svojega življenja naprej, ampak se v tej podobi zgolj odpravi v deželo mrtvih oz. "živi" tam dalje kot žival). Verjetneje je namreč, da so si stari Slovani predstavljali duše v obliki živali, da lahko kvečjemu govorimo o simbolični
predstavitvi duše v podobi živali in tako pritrdimo mnenju L. V. Thomasa, ki meni, da "žival lahko simbolično predstavlja del osebnosti, npr. človekovo dušo" (Thomas, 1980: 125).
Literatura:
Balorda Janko, Običaji oko smrti i pogreba u okolini Visokog, Etnografska grada ANU BIH, knjiga XX,
odd. društv. nauka, knjiga 16, Sarajevo 1976, str. 77-X7 Bednarik Rudolf, Cintoriny na Slovcnsku, Bratislava 1972
Belaj Vitomir, Hodili - goniti. Drugi aspekl jednoga praslavenskog obreda /a plodnost, Studia ethnologica
Vol. 2, Zagreb 1990, str. 49-76 Bczlaj France, Slovansko *iri.ji>, *vyri,ji> in sorodno. Onomastica Yugoslavia VI., Ljubljana 1976 Biegcleiscn Hcnryk, Smicrč w obri;dach, zwyczajach i wierzeniach ludu polskiego. Warszawa, leto neznano Bučar Franjo, Narodne pripovjetke. Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavcna, knjiga XXIII., Zagreb 191X, str. 265
Burszta Jožef. Kultura ludowa Wielkopolski, Tom 3, Poznan 1967 Campbell Joseph, Primitive Mythology, The Masks of God, Arkana 1991
Čistjakov V. A., Predstavlenia o dorogoe v zagrobnyj mir v russkih pohoronnyh pričitaniah XIX-XX.
vekov, Obr'ad i obr'adovyj fol'klor, Moskva 19X2, str. I 14-127 Delorko Olinko, Ljuba Ivanova, hrvatske starinske pjesme sakupljene u naše dane po Dalmaciji, Split 1969 Drobnjakovič Borivoje, Etnologija naroda Jugoslavije I., Beograd 1960 Eliadc Mirz.ea, Samanizam, Novi Sad 19X5 Fischer Adam, Zwyczaje pogrzebowe ludu polskiego, Lwow 1921 Gasparini Evel, I riti popolari Slavi, Vcnezia 1951-1952 Idrizovič Nusrct, Kolo bosanske škole smrti, Zagreb 19X4
Ivanov V. V., Toporov V. N., Slavjanskije jazykovyje modclirujuščijc semiotičeskije sistemy, Moskva 1965 Ivanov V. V., Toporov V. N., Issledovanija v oblasti slavjanskich drevnostej, Moskva 1974 Karadžič Vuk Stefanovič, Srpskc narodne pjesme I.. Beograd 1969
Katičič Radoslav, Hoditi - roditi, Tragom tekstova jednoga praslavenskog obreda plodnosti. Studia
ethnologica Vol. 1, Zagreb 19X9 a, str. 45-63 Katičič Radoslav, Dalje o rekonstrukciji tekstova jednoga praslavenskog obreda plodnosti, Zagreb 19X9 b, str. 35-47
Katičič Radoslav, Dalje o rekonstrukciji tekstova jednoga praslavenskog obreda plodnosti (II), Studia
ethnologica Vol. 3, Zagreb 1991, str. 35-41 Kelemina Jakob, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930 Kotnik France, Stori je. Koroške narodne pripovedke in pravljice II., Celovec I95X
Kuret Niko, Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Prva knjiga,
Ljubljana 19X9 Lčger Louis, Slovenska mitologija, Beograd 19X4 Levy-Bruhl Lucicn, L' amc primitive, Paris 1963 Levi-Sstrauss Claude, Totemizam danas. Beograd 1979 Machal Hanuš, Nakres slovanskdho bajeslovi. Praha 1X91 Morin Edgar, Čovek i smrl, Beograd 19X1
Moszyinski Kazimierz, Kultura ludowa STowian, Tom II., Kultura duchowa, Warszawa 1967 Moderndorler Vinko, Narodne pripovedke iz Mežiške doline, Ljubljana 1924
Navratil J., Slovenske narodne vraže in prazne včrc, primerjane drugim slovanskim in ncslovanskim,
Jurjevo, Letopis matice slovenske I9XX, str. 132-151 Nodilo Natko, Stara vjera Srba i Hrvata, Split 19X1 Pajek Josip, Črtice iz duševnega žitka staj. Slovencev, Ljubljana 1XX4 PcjmIL Karel, Čcsky lid ve svych nazorech, obyčejčch a poverach, Praha 1941 Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, dio XV, Zagreb 1956
Rozman Irena Jelena, Magijski in religiozni labu v (tradicionalni) kulturi Slovencev (Na primeru mesta Brežice in vaške okolice), diplomska naloga na Oddelku za etnologijo in kullurno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ljubljana 1992 Sedakova O.A.. Matcrialy k opisaniju polcšskogo pogrebal'nogo obr'ada, Polešskij etnolingvističeskij
sbornik, Moskva 19X3, str. 246 -262 Skok Pctar, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, Knjiga treča, Zagreb 1973
Svetinova T. N., Volk v kontekste rum'inskogo pogrebal'nogo obra'da, Issledovanija v oblasti balto-
slavjanskoj duhovnoj kultury, Pogrebalnij obrjad, Moskva 199(), str. 128-134 Šašel Josip, Ramovš Franc, Narodno blago iz Roža, Maribor 1936-1937 ŠtrekcljKarel, Slovenske narodne pesmi, I. del, Ljubljana 1980 Thomas Louis-Vincent, Antropologija smrti I., II., Beograd 1980
Unbegaun B.O., La religion des ancicns Slaves, La religion des ancicns Slaves, Mana 2, Les religions de
I'Europe anciennc III., Paris 1948 Uspenskij B. A., Filologičeskie raziskanija v oblasti slavjanskih drevnostej, Moskva 1982 Vana Zdenek, Svet slovanskych bohu a dčmonu, Praha 1990 Voropaj Oleksa, Zvičaji našogo narodu, Kijiv 1993
Zečevič Slobodan, Samrtni ritual i neki običaji kulta mrtvih u stanovništva vlaškog govornog jezika Krajine
i Ključa, Glasnik etnografskog muzeja 30, 1967, Beograd 1968, str. 47-78 Zečevič Slobodan, Kult mrtvih kod Srba, Beograd 1982
Zclenin Dimitrij, Russische (Ostslavische) Volkskundc, Grundriss der Slavischen Philologie und
Kulturgeschichte, Berlin-Leipzig 1927 Zelenin Dimitrij, Tabu slov, Sbornik muzeja antropologiji i etnografiji IX, Leningrad 1930, str. 1-167 Žuravljev A. F., K etimologiji slav. *skot, Etimologija 1981, Moskva 1983
DRUŽBOSLOVJE_ANTHROPOS 1995 / 5-6
Socialna demokracija na razpotju v letih 1919-1923
AVGUST LEŠNIK
POVZETEK
V pričujočem prispevku avtor predstavlja zaključke svoje disertacije "Razcep v mednarodnem socializmu /1914-1923/", v kateri z z.godovinsko-sociološkega vidika analizira dogajanje, vzroke in genezo razcepa socialne demokracije pred. med in neposredno po prvi svetovni vojni.
Avtor z. opravljeno analizo - na podlagi dostopnih dokumentov ter spisov protagonistov socialdemokratskega in komunističnega gibanja - utemeljuje in argumentirano dokazuje, da je bil razcep v mednarodnem socializmu (1919-1923) posledica treh nasprotujočih in medsebojno nespravljivih si ideologij in struj znotraj delavskega gibanja, ki so se borile z.a naklonjenost in z.a prevlado nad delavskim razredom, tako v nacionalnih kot v mednarodnih okvirih. 1. desnica je vztrajala pri reformah kapitalizma v okviru parlamentarnega boja: 2. levica je v revoluciji videla pogoj z.a spremembo obstoječega družbenega reda in v diktaturi proletariata zamenjavo z.a burioaz.no demokracijo (diktaturo); 3. center je ločeval socialno demokracijo, ki bo mogoča šele v brezrazredni družbi od politične, ki vedno predstavlja določeno obliko razredne vladavine - diktaturo, pa naj gre z.a burioaz.no ali proletarsko. V tem kontekstu se z.rcali tudi ključna dilema obravnavane zgodovinske dobe: reformirani kapitalizem ali socialistični družbeni red. Seveda pa o socializmu ni mogoče govoriti, če ni sposoben sožitja z demokracijo, saj je demokracija tip politične ureditve, ne pa tip družbe.
ABSTRACT
SOCIAL DEMOCRACY AT CROSS-ROADS IN THE YEARS BETWEEN 1919 AND 1923
In the article the author presents the conclusions of his dissertation The Split in International Socialism (1914-1923). From the historical and sociological viewpoints he analyses the events, causes and genesis of the split within the social democratic movement which occurred immediately after the First World War and resulted in the communist and social democratic wings. The author, on the basis of accessible documents and papers by protagonists of the social democratic and communist movements, gives reasons and demonstrates argumentatively that the split in international socialism between 1919 and 1923 was the consequence of three opposing and irreconcilable ideologies and currents within the labour movement, which struggled for the support of and rule over the working class, both at national and international levels. Firstly, the Right insisted upon reforming capitalism through parliamentary struggle. Secondly, the Left regarded a proletarian revolution as a necessary condition for changing the existing
capitalist social system, and the dictatorship of the proletariat as a substitute for the existing bourgeois democracy (dictatorship). Thirdly, the Centre made a distinction between social (economic) democracy, which could only be possible in a classless society, and political democracy, which always represents some form of rule by one class over others, i.e. a dictatorship, be it bourgeois or proletarian. The key dilemma of the discussed historical era: re formed capitalism or a socialist social order can also be considered in this context. Of course, it is not possible to speak about socialism, if this is unable to co-exist with democracy. Democracy, after all, is a type of political order not society.
jjc jji Jj{ S|j >J<
Razumevanje kompleksnosti in spccifike v mednarodnem delavskem gibanju v obdobju 1919-1923 nedvomno pomeni zgodovinski ključ za razumevanje današnjih politično-tektonskih premikov v vzhodni Evropi, ki jih je simbolično sprožil padce berlinskega zidu 200 let po padcu Bastije; še posebno, ker bomo morali slejkoprej odgovoriti na bistveno vprašanje, kako se je gibanju, ki je povzročilo razccp v socialdemokratskih vrstah v specifičnih razmerah prve svetovne vojne, uspelo obdržati na zgodovinskem prizorišču vse do današnjih dni, kajti njegov zaton objektivno sega že v leto 1923!
*****
Opredelitev problema
Temeljni problem oziroma predmet pričujočega prispevka1 jc vprašanje, če posplošim in poenostavim, "socialdemokratska reforma" ali "komunistična revolucija?". To vprašanje, ki so si ga zastavili in o njem razpravljali "marksistični" teoretiki že pred dobrim stoletjem, še vedno nima trdnega, niti teoretskega niti praktičnega, odgovora. Če pogledamo vprašanje historično, potem so sprva razpravljali o problemu "revolucija -reforma" zgolj teoretično, z oktobrsko rcvolucijo in z vstopom socialdemokratov v koalicijske meščanske vlade po prvi svetovni vojni, pa jc problem dobival vse bolj praktične oziroma politične razsežnosti. In prav ta "praktična" dimenzija problema, ki naj služi utrjevanju te ali one politike, je (in še vedno) odločilno vpliva tudi na objektivnost in kritičnost razprav na to temo. Večina avtorjev, pa naj se skriva pod plaščem "metafizike" ali "dialektike", obravnava dvojico "reforma - revolucija" kot izolirani in izključujoči si kategoriji in nc kot dva neločljiva pola družbene vsebine, ki ju ni mogoče ločiti. Takšen pristop skriva v sebi še nerazumevanje pojma "socialne revolucije", ki jo večina avtorjev obravnava in zreducira na pojem politične revolucije oziroma prevzema politične oblasti. Na enostranskost razprav, ki jih v svetu ni malo, pa poleg ideološkega pristopa, še največkrat usodno vpliva neupoštevanje zgodovinskosti, analize družbenega prostora in časa, v katerem so sc revolucionarni in reformistični procesi odvijali in prepletali. "Zgodovinarji so pogosto iskali 'razlago' pri sociologih,
V prispevku avtor predstavlja zaključke osrednjega dela svoje disertacije "Razcep v mednarodnem socializmu /1914-1923/", ki jojc branil IX. I. 1993 na Filozofski fakulteti v Ljubljani pred komisijo, ki sojo sestavljali: redni prof. dr. Marjan Britovšek (mentor), redni prof. dr. Ludvik Carni in redni prof. dr. Rudi Rizman.
bili so v zmoti; naravnejc jc, da sociologi poiščejo razlago v zgodovini", opozarja G. Gurvitch. Prav tako se v mnogih razpravah zrcali tudi nedopustno posploševanje (politični pragmatizem) ter vsiljevanje razumevanja teh proccsov z vidika današnjega časa (tedanji teoretiki so končno odgovarjali lc na vprašanja svojega časa!). In ne nazadnje, mnogi avtorji odpirajo in vežejo vprašanje "revolucija" ali "reforma" zgolj na 'ekskluzivnost' oktobrske revolucije, kar daje lažen vtis, da je problem takrat tudi nastal. Zaradi utemeljenega dvoma v verodostojnost doslej objavljenih raziskav, ki vzroke razcepa v mednarodnem socialističnem gibanju največkrat preprosto pripišejo oktobrski revoluciji in boljševiški 'nestrpnosti', v pričujočem delu proučujem problem širše, skozi prizmo zgodovinske analize. Upravičenost takšnega - zgodovinsko-sociološkega -pristopa utemeljuje že na videz formalno vprašanje: kaj pomenijo ločnice -socialdemokracija pred, med in po prvi svetovni vojni. Ali gre pri tem le za preprosto prilagajanje obči historični periodizaciji, ali pa predstavljajo ta podobdobja nove kvalitete, ki se razlikujejo in delno zanikajo predhodne. V odgovoru na to pomembno vprašanje sc skriva pogled na videnje problema v vsej njegovi kompleksnosti. Večina avtorjev si tega vprašanja sploh nc zastavlja, kar jih vodi (hote ali nehote) v takšno ali drugačno manipulacijo: socialdemokratsko gibanje označujejo zgolj za reformistično, ki mu stoji nasproti revolucionarno (boljševiško) gibanje in seveda tudi obratno. Pri tem je potrebno opozoriti še na nerazumevanje izraza "socialna demokracija", ki šele ob koncu prve svetovne vojne dobi tisto vsebino in pomen, ki ga ima šc danes; do takrat pa so ta izraz obče uporabljali kot splošno ime za revolucionarne delavske stranke, zlasti za tiste, ki so sprejele marksizem kot osnovo svojega pogleda na svet. In prav neločevanje - časovno gledano - dveh vsebin istega pojma največkrat botruje manipulacijam in črno-bclim razpravam o socialdemokratski "demokraciji" in komunistični "diktaturi". To tezo potrjuje žc sama geneza nasprotujočih si teoretskih pogledov (alternativ) na perspektivo nacionalnega in mednarodnega delavskega gibanja ter širšega družbenega razvoja nasploh, ki so se izoblikovali v okviru socialdemokratskega gibanja pred prvo svetovno vojno, in ki so šele v novih pogojih, ki jih jc prinesel svetovni spopad, dobili potencialne možnosti za svoje udejanjenje. Šele takšno izhodišče - upoštevanje in razumevanje geneze socialdemokracije pred prvo svetovno vojno - nam omogoča širše in objektivnejše videnje in razumevanje razccpa, ki je nastal v okviru socialdemokratskega gibanja ob koncu prve svetovne vojne ter sc skristaliziral v dve ncpomirljivi gibanji: v komunistično in socialdemokratsko.
Socialdemokracija pred prvo svetovno vojno
Uvodoma smo povedali, da je bistveni predmet raziskave vprašanje, ali jc opredelitev za "revolucijo" oziroma "reformo" botrovala razcepu gibanja na komunistični in socialdemokratski tabor. Opravljena analiza za čas pred prvo svetovno vojno pove, da je obča naravnanost organiziranega delavskega gibanja že od ustanovitve temeljila na perspektivi bodoče svetovne socialnc revolucije, kar je moč razbrati v programski usmeritvi prve intcrnacionalc: "Osvoboditev delavskega razreda ni niti krajevna, niti nacionalna naloga, temveč je družbena naloga, ki obsega vse dežele, kjer obstaja moderna družba". Analiza tudi kaže, da so si bili v "združenju" enotni glede ciljcv, nikakor pa ne glede uporabe sredstev za dosego le-teh. V nenehnih idejnih sporih, ki so pretresali heterogeno organizacijo (marksisti, proudhonisti. bakunisti, blanquisti), jc ideja socializma v svoji marksistični obliki vse bolj postajala prevladujoča ideologija mednarodnega delavskega gibanja, čeprav niti v 70. letih še ni obstajalo to, kar danes običajno imenujemo "marksizem". Vendar bi pri Marxu zaman iskali anticipacijo poznejših kontroverz med "reformisti" in "revolucionarji", oziroma
med desnico in levico znotraj marksističnih gibanj. Za Marxa vprašanje ni bilo v tem, čc so delavske stranke reformistične ali revolucionarne in tudi nc, kaj pravzaprav pomenijo ti izrazi. Problem jc bil, kako preseči različne manifestacije nezrelosti, ki so zavirale razvoj razrednih proletarskih gibanj in jih zadrževale pod vplivom različnih oblik demokratskega radikalizma, ali pa so jih poskušali istovetiti z različnimi tipi utopij za dosego socializma, predvsem pa so cepili enotnost ekonomskega in političnega boja.
Postopno oblikovanje množičnih delavskih strank, v katerih jc vedno bolj prevladoval marksizem - takšen kakor ga je opredelila in razumela predvsem nemška socialdemokratska stranka (v erfurtskem programu, 1891) - ter revolucionarno "marksistično" gibanje v nerazvitih agrarnih deželah vzhodne in južne Evrope so pripeljali do razvoja II. internacionalc in ji dali svoj pečat. Okoliščine, ki so pospeševale množičnost gibanja in so po letu 1890 postale kar preccj splošne, so bile legalnost, ustavna politika in razširitev volilne pravice. Nasprotno pa so se močno spremenile revolucionarne možnosti, kakor so bile tradicionalno pojmovanc. Razprave in kontroverze med socialisti iz obdobja II. intcrnacionale odsevajo vprašanja, ki so izbruhnila iz teh sprememb. Z ustanovitvijo nove Intcrnacionale se je zastavljalo vprašanje njene bodoče organiziranosti: ali vzorec I. internacionale - kot enotne socialistične stranke - še ustreza novemu času. Engelsovo stališče je dobilo večinsko podporo: "V razmerah delovanja množičnih samostojnih nacionalnih socialističnih strank ni mogoč enak način usmerjanja mednarodnega gibanja, zlasti nc obnova centralistične vloge Generalnega sveta... Intcrnacionala lahko v obstoječih razmerah dosega zadovoljive rezultate z rednimi kongresi". Prolctariatu posameznih dežel je bilo tako prepuščeno, da se samostojno organizira, kar je bilo poudarjeno s sklepom Internacionalc (1893), da naj bo prvi del programa socialdemokratskih partij vseh dežel, v katerem je izražena potreba po ekonomskem prevratu, za vse partije enako formuliran, da pa se drugi del, ki navaja sredstva, ki jih velja uporabiti, prilagodi ekonomskim in političnim razmeram v vsaki deželi. Za razliko od prve, so v drugi internacionali članice postale avtonomne organizacijsko enote, ki so medsebojne stike ohranjale predvsem v obliki periodičnih mednarodnih kongresov; vrhovni organ je bil kongres, medtem ko je skupni organ MSB /Mednarodni socialistični biro/ opravljal zgolj naloge informativnega središča. Oblikovanje milijonske množične delavske partije je ustrezalo razmeram in jc bilo sploh mogoče edinole v kapitalističnih deželah z razvito socialnoekonomsko strukturo in bogato demokratično tradicijo, zato je toliko bolj razumljivo, da organizacijski vzorec, ki ga je kominterna prevzela od prve in nc druge internacionalc, ni mogel ustrezati zahodnoevropskim socialdemokratskim strankam.
Proti koncu prejšnjega stoletja so se s "krizo marksizma" dejansko zamajali marksistični temelji Internacionale; temelji gibanja, ki si je zastavilo za cilj preosnovo obstoječega družbenega reda, in ki je v revoluciji videlo "babico zgodovine". Uspehi, ki jih jc delavski razred dosegal prek buržoaznih institucij v obdobju mirnega razvoja kapitalizma, so gibanje osredotočili na neposredne cilje ter obenem sprožili razpravo o marksističnih "resnicah". V tej teoretski "krizi" se je pravzaprav odprlo vprašanje "revolucije" in "reforme" kot dveh antagonizmov. Bernstein se je leta 1899 s svojim občim demokratizmom in z zavračanjem "blankizma" postavil na stališče, da gre edina logična pot v socializem skozi izgradnjo demokracije: "Demokracija je hkrati sredstvo in cilj. Je sredstvo boja za socializem in jc oblika uresničitve socializma... Načelo demokracije je ukinitev razredne nadvlade, četudi to ne pomeni dejanske ukinitve razredov. Socialna demokracija se mora brez pridržkov postaviti na tla splošne volilne pravice in demokracije... Prehod iz kapitalistične družbe v socialistično (ne iz buržoaznc diktature v proletarsko) se mora odvijati postopno, z uporabo demokracije."
Nova, t.i. desna usmeritev se bo praktično uveljavila šele po prvi svetovni vojni, ko bo dala socialdemokratskemu gibanju tudi nov pečat. R. Luxemburg v zavračanju nove usmeritve opozarja, da "smisel te teorije praktično ni nič drugega kakor nasvet, naj socialna demokracija opusti socialni prevrat kot svoj končni cilj, socialna reforma pa naj bi se nasprotno prelevila iz sredstva razrednega boja v namen tega boja", ter ugovarja Bcrnsteinu z nesmiselnostjo ostrega zopcrstavljanja revolucije in reforme: "Odkar so na svetu razredne družbe in odkar je razredni boj bistvena vsebina njihove zgodovine, je bilo namreč zavzetje politične oblasti vselej prav tako cilj vseh razvijajočih se razredov kot tudi izhodišče in zaključek slehernega zgodovinskega obdobja... Zakonska reforma in revolucija nista dve različni metodi zgodovinskega napredka... Vsakokratni pravni red je namreč samo produkt revolucije. Medtem ko je revolucija politični ustvarjalni akt razredne družbe, je zakonodaja nadaljnje politično vegetiranje družbe. Zakonska reforma pač nima svoje lastne, od revolucije neodvisne gonilne sile... Kdor se torej odloči za pot zakonske reforme namesto (in v nasprotju) za zavzetje politične oblasti in za družbeni prevrat, dejansko ne izbere mirnejše, varnejše in počasnejše poti k enakemu cilju, ampak tudi drug cilj, namreč namesto novega družbenega reda samo nebistvene spremembe v starem redu." Odgovor R. Luxemburg je jasen: dilemo "revolucija ali reforma" je povzročilo nerazumevanja dialektične prepletenosti in ncločljivosti obeh kategorij.
V zgolj teoretska razglabljanja je globoko zarezala ruska revolucija 1905-1907 z vrsto novih in konkretnih dilem, ki so v širšem smislu terjala novo primerjavo zgodovinskostrukturalne značilnosti Rusije in zahodne Evrope. Razumeti mehanizem ruske revolucije in ga primerjati z mehanizom evropskih revolucij je pomenilo postaviti na trdni zgodovinskoteoretični osnovi taktična vprašanja socialnc demokracije, kot so odnosi z drugimi družbenimi in političnimi silami ter odnos do skromnih ustavnih reform, na katere jc bil prisiljen carizem. Toda za rusko socialno demokracijo je pomenilo še nekaj bolj odločilnega: opredeliti samo sebe in razjasniti razcep med boljševiško in menjševiško frakcijo. Ruski socialni demokrati so bili vsekakor prvi. pred katerimi se je postavilo praktično vprašanje proletarskega vodstva v demokratični revoluciji, kot tudi vprašanje odnosa delavskega razreda do male buržoazije in predvsem do kmetov; RSDDS ni mogla mehanično prenesti izkušenj evropskih delavskih strank, katerih dejavnost se je razvijala v okoliščinah buržoaznodemo-kratičnih svoboščin in sorazmerno mirnega razvoja kapitalizma, v caristično Rusijo. Medtem ko so menjševiki vztrajali na sporazumu z liberalno buržoazijo in zavrgli idejo o prevzemu oblasti s strani revolucionarnih množic ter povzdignili vlogo dume kot občcnacionalnega središča, so boljševiki poudarili, da sc ne vedejo nihilistično do parlamentarnih oblik boja: "Socialni demokrati so za njihovo uporabo, toda razkrinkati morajo 'parlamentarni kretenizem', to jc zaneseno vdanost v to. da jc parlamentarni boj edina poglavitna oblika boja; v revolucionarnem trenutku glavna oblika boja ni ustavna oziroma zakonita, temveč neposreden boj množic". Noben model, ki sta ga takrat ponujali obe frakciji, ni uspel, in revolucija 1905-1907 je bila poražena. Kljub temu je takratna razprava v ruski socialni demokraciji ponudila zelo bleščečo predstavo o dveh miselnostih dveh strategij (in v tem kontekstu samo pritrdila razpravi R. Luxemburg o "socialni reformi in revoluciji"), od katerih je ena - boljševiška - postala deset let kasneje navidezni zgodovinski zmagovalcc, ne da bi zaradi tega poražena stran izgubila na veljavi in pomenu.
Naraščajoča imperialistična nasprotja v desetletju pred prvo svetovno vojno so Internacionali postavili šc zahtevnejši problem - sprejetje jasnega stališča do vojnega vprašanja. Tu ni šlo samo za teoretična vprašanja, pač pa za oblikovanje konkretne taktike socialdemokracijc - tako v nacionalnih kot mednarodnih okvirih - ob
morebitnem vojaškem spopadu svetovnih razsežnosti; še več, šlo je za preverjanje moči načela "intcrnaeionalizma" v praksi. Odgovor soglasno sprejete kongresne resolucije (Basel 1912) je bil nedvoumen: z vsemi sredstvi seje potrebno boriti proti vojni, čc pa bi do nje prišlo, jo je treba izkoristiti za pospešitev socialnc rcvolucije. S tem ko je bil v Baslu imperializem označen kot edini, ki jc odgovoren za prihodnjo vojno, sc jc hkrati poglabljala temeljna razprava, ki je socialiste napotila k ponovni proučitvi lastnih stališč do perspektiv, ki jih je odprl imperializem. V teh razpravah se je izoblikovalo nekako troje usmeritev, čeprav nc izražajo avtomatično tradicionalne ideološke delitve na revizioniste, ortodoksne in revolucionarje. Na skrajni desnici SDS se jc utrjevala smer, ki si je hotela prilastiti nacionalistični sistem vrednot in ekspanzionistične namere vladajočih razredov. Pripadniki te smeri že dalj časa niso več verjeli v možnosti revolucijc in v bistvu niso več računali z mirom (kdor se jc oblikoval kot marksist, je zagotovo sklepal, da so gospodarske potrebe prevladovale nad sanjavim humanizmom); nasplošno so priznavali nujnost po kolonialni politiki, saj so v njej prepoznavali vprašanje življenja ali smrti za narod in njegov delavski razred in pripravljeni so bili sprejeti tudi spopad samo zato, da bi svoji deželi ponudili takšno možnost (npr. A. Labriola); zaradi tega so v imenu nacionalne obrambe vedno glasovali za zahtevane vojne kredite. Tudi levica jc soglašala, da imperialistična nasprot ja vodijo v vojno, toda v nasprotju z desnico, jc v njej videla približevanje revolucijc: "Boj za razdelitev zaostalih družb je za imperializem življcnskega pomena, pri čemer je militarizem nujno gibalo. Zaradi tega je vojna med imperialističnimi deželami neizogibna, toda iz nje bo izšla revolucija. Pacifizem (ccntristov) je zato prevara in proletariat sc mora pripraviti na revolucijo z množičnim političnim bojem in šc posebej z bojem proti militarizmu, ki predstavlja najpomembnejši člen" (R. Luxemburg). Toda vse to so lc stališča skromnih manjšin; najvidnejši predstavniki Intcrnacionale (ortodoksni marksisti) vse do leta 1914 še vedno upajo, da bo zmagal mir. Verjamejo v novo analizo imperializma (Kautsky, Hilferding), v t.i. superimperializem, kjer finančni kapital preseže nasprotja in se osredotoči k procesu nekonfliktnega izkoriščanja, k začetku neke solidarnosti, iz česar naj bi izhajalo, da je vojna nemogoča; na podlagi takšne perspektive sc je mogoče obrniti k notranjemu militarizmu in dati prednost propagandi. S tem niso slabili samo strah pred vojno, temveč je postajala vse bolj šibka prav zahteva po revolucionarnem boju.
Z objavo avstrijskega ultimata Srbiji (25. julija 1914), je vojna nevarnost visela nad Evropo. Na zadnji, najusodnejši konferenci v zgodovini II. internacionalc (Bruselj, 29.-30. julija), je vladalo optimistično razpoloženje; nenaden izbruh vojne v Evropi se jc delegatom zdel nemogoč. Na zasedanju niso obravnavali vprašanja, kako naj ravnajo socialistične stranke v primeru splošnega spopada; ves akcijski program Internacionalc so vezali na bližnji mednarodni kongres v Parizu, do katerega pa ni nikoli prišlo. Odtlej so morale nacionalne sekcije ukrepati same, brez skupne koordinirane taktike; prepuščene so bile volji in predvsem predstavam svojih voditeljev.
Začetek svetovne vojne je dejansko povzročil zlom II. internacionalc, tako s formalnega (prekinitev zvez med posameznimi socialdemokratskimi strankami, nezmožnost sklica MSB in mednarodnih konfcrcnc) kot tudi z vsebinskega vidika (notranji idejni razkroj). Res jc, da je število članov socialističnih strank in sindikatov, ki so bili povezani s strankami, šlo "v milijone"; vendar realno gledano, socialna demokracija v nobeni državi ni imela tolikšne moči, da bi lahko zavrla vojni spopad. Zato ne preseneča podatek, da so sc skoraj vse socialistične stranke v vojskujočih deželah izrekle za obrambo nacionalne kapitalistične države; obvezale so sc, da opustijo razredni boj in sprejmejo državljanski mir. Šc več, vodstva SDS so se povezala z vrhovi vladajočih razredov in z vsemi svojimi silami - tako moralno kot politično - podprla
vojno in imperialistične interese svojih meščanskih vlad. Mednarodno razredno solidarnost proletariata je izrinila socialnošovinistična ideologija, ki je pripomogla, da so se SDS pričele združevati na ravni interesov imperialistične buržoazije, nc pa na načelih mednarodne delavske solidarnosti. MSB je ustavil svojo dejavnost in se med vojno ni nikoli sestal. Z ironijo in ogorčenostjo jc Rosa Luxemburg zapisala, da so spremenili svetovnozgodovinski poziv Manifesta komunistične stranke v klic: "Proletarci vseh dežel, združite se v miru, v vojni pa si porežite vratove!".
Socialdemokracija med prvo svetovno vojno
Internacionalo so - vse do poraza in poloma v letu 1914 - njene notranje strujc (desnica, center, levica) razumeli kot mednarodni forum, primeren za reševanje občih problemov evropskega delavskega gibanja. Četudi so obstajala principialna nesoglasja in spori glede taktike, posebno med radikalnimi marksisti in rcvizionisti, niti Lenin niti ostali predstavniki marksistične levice v evropski socialdemokraciji niso nikdar postavljali zahteve, da se Internacionalo zamenja z neko boljšo in primernejšo organizacijo. Šele z izbruhom svetovne vojne, potem ko je dokazala svojo življcnsko nesposobnost, jc Intcrnacionala v svojem vsebinskem in oblikovnem pomenu dospela v središče kritike levice. Od tedaj dalje se jc odprl proces globlje socialnopolitične diferenciacije v evropskih socialdemokratskih strankah, posebno med relormistično večino in manjšinsko marksistično levico. Leve sile, ogorčene nad kapitulacijo vodstev svojih strank in opustitvijo internacionalne solidarnosti v korist vojne politike nacionalnih vlad, organizirajo opozicijsko dejavnost, ki s februarsko in oktobrsko revolucijo v Rusiji dobiva vse močnejšo spodbudo. Desne sile, večina uradnih vodstev socialdemokratskih strank (socialšovinisti), sc postavijo na stran vojne politike svoje buržoazije in izgubijo vsako zvezo s principi samostojne politike delavskega razreda. Centristična struja (socialpacifisti), ki je predstavljala pretežen del socialističnih strank, obsoja politiko vodstev in se ponekod tudi organizacijsko izdvaja, vendar se ne odloča za pot samostojne revolucionarne akcije. V okviru razprav, na mednarodnih konferencah socialistov med vojno so se izoblikovali različni pogledi do značaja svetovne vojne in možnosti njene preobrazbe v svetovno proletarsko revolucijo kot tudi različna stališča do perspektiv bodoče organiziranosti proletariata na mednarodni ravni. Ta proccs idejne diferenciacije se jc v končni fazi zaključil s politično polarizacijo znotraj delavskega razreda - na levico, desnico in center - ki sc je po vojni manifestirala v organizacijski delitvi na komuniste in socialiste, tako v nacionalnem kot internacionalnem pogledu.
V kontekstu omenjene diferenciacije nc gre prezreti dejstva, da so vse do leta 1914 boljševiki poudarjali, da ne želijo "ustvariti svoje lastne usmeritve v socializem"; sprejemali so enoten vzorec socialnc demokratske partije za vse dežele, razen za Rusijo. Ob začetku svetovne vojne jc Lenin spričo razpada II. intcrnacionale in še posebej potem, ko so nemški socialni demokrati podprli vojno, začrtal obrise nove zvrsti stranke v mednarodnih razsežnostih, stranke, ki naj bi posnemala boljševiško. V tem cilju je bilo v letih 1914 do 1917 njegovo angažiranje v emigraciji osredotočeno na oblikovanje novega idejnega in organizacijskega jedra ruskih in evropskih socialdcmokratov-intcrnacionalistov; prežemalo jih je troje osnovnih idej: vojna, intcrnacionala in rcvolucija. Temeljni okviri bodoče - III. intcrnacionale - se oblikujejo in nastajajo v kontekstu Leninovih teoretičnih naporov, da kritično obvlada zgodovinsko vsebino imperialistične vojne v vseh njenih idejnih in taktičnih konsckvencah. Ideja nove marksistične in revolucionarne intcrnacionale, ki jo je iznesel v oktobru 1914, jc pri Leninu prisotna vse do njene ustanovitve. V svoji kritiki in analizi zloma Intcrnacionale
se Leninu pridružuje vrsta evropskih levičarjev (K. Licbknecht, F. Mehring, R. Luxemburg, K. Zetkin, tribunisti /A. Pannckoek, H. Gorter/, pa tudi Trocki). R. Luxemburg je npr. v članku "Prenovitev Internacionale" nc samo ugotavljala zlom Nemške socialnc demokracije in z njo Internacionale, marveč je tudi obsodila zagovor vojne in kritizirala tezo Kautskega, da med vojno razredni boj preneha;2 zahtevala je, da marksizem socialnc demokracije preseže kontcmplativno-interpretativni odnos do stvarnosti in da socialistično gibanje razvije poleg prvega elementa (razumevanje obstoječega) v marksizmu tudi drugega: "dejavno voljo, da zgodovino ne samo razume, ampak jo ustvarja". Z zaostritvijo zgodovinske alternative: ali imperializem ali socializem? ter zahtevo po odločni samokritiki proletariata je R. Luxemburg v tem svojem spisu opredelila nekatere bistvene ideje, ki jih je natančneje in obsežneje obdelala v "Krizi socialne demokracije" (1916). Čeprav vsi ti znani predstavniki evropske Icvicc odločno žigosajo izdajo "socialšovinistov", pa nihče od njih ne postavlja zahteve po oblikovanju nove organizacije tako kategorično kot Lenin, saj deloma le računajo na prenovitev stare Intcrnacionale. Poleg tega v njihovih pojmovanjih zahteva po prenovi Internacionalc ni utemeljena v nekem širšem - celovitejšem konceptu, z vidika perspektiv svetovnega revolucionarnega proccsa. Kljub temu pa so prav ti protagonisti odigrali najpomembnejšo vlogo v protivojni agitaciji in v oblikovanju platforme levice; okoli njih so se zbirale številčno sicer šibke skupine, ki pa bodo sčasoma poslale center revolucionarnega gibanja v svojih deželah.
Primerjalno gledano, sta si levica in center dokaj enotni v occni. da je svetovna vojna poslcdica imperialističnih nasprotij. Različnost njunih pogledov se kaže v oceni perspektive Internacionale (prenovitev stare ali ustanovitev nove intcrnacionale), kot tudi v oceni možnosti preobrazbe imperialistične vojne v državljansko; ccnter se zavzema za mir in v nasprotju z levico kategorično zavrača delovanje v smeri revolucionarnih družbenih pretresov. V nasprotju z levico in centrom je desnica podprla imperialistično vojno in vojne interese svojih - nacionalnih buržoazij; interna-cionalistična načela jc podredila interesom vladajočih razredov. Vojno jc ocenjevala in prikazovala kot "obrambo domovine" ter pozivala na "državljanski mir" in na oblikovanje "enotne nacionalne fronte".
Nedvomno je zimmerwaldsko gibanje pospešilo proces diferenciacije v mednarodnem delavskem gibanju, ki jo karakterizira postopna slabitev pozicij socialšovinistov ter krepitev ccnlra in zimmcrwaldske levice; socialpacifistično gibanje, ki je v začetku dajalo ton zimmerwaldskemu gibanju, je z nadaljevanjem vojne dobivalo vedno močnejše socialno-rcvolucionarno obeležje. Akcije zimmcrwaldovcev so seveda naletele na odpor reformistov in MSB, saj so v končni konsckvcnci pomenile cepitev obstoječih socialdemokratskih strank ter slabitev pozicij socialreformistov vseh barv na eni in porast vpliva internacionalistov na drugi strani. Toda Leninova politika združevanja raznovrstnih levih sil, heterogenega porekla in sestave, kakršna je bila socialdemokratska opozicija, je beležila samo delen uspeh. Po eni plati jc boljševizem presegal meje Rusije, ustvarjal si je nove mednarodne povezave, izčiščeval svojo lastno internacionalistično pojmovanje ter ustvarjal pogoje, da bi se lahko okoli tega pojmovanja združile tiste sile svetovnega socializma, ki so odločno nasprotovale vojni; po drugi plati pa jc še nadalje ostajal v hudi osamitvi. Položaja Rusije in razvitih zahodnih držav sta se razlikovala in sta sprožala razhajajoče sc odzive. Na boljševizmu jc bila še
"Svetovna vojna cepi socialiste na ra/lične tabore, in to pretežno na ra/lične nacionalne tabore. Intcrnacionala ni sposobna, da bi to preprečila. To pomeni, da v vojni ni učinkovito orožje, v svojem bistvu je mirovni instrument. Njena velika historična naloga jc boj /a mir, razredni boj v miru." (Kautsky)
nadalje prilepljena etiketa o ekstremizmu in scklašlvu. toliko bolj, ker so hili boljševiki ločeni od poglavitne struje evropske levice - ki so jo tedaj predstavljali predvsem nemški spartakovci - zaradi idejnih in političnih nesoglasij. V tedanjem trenutku prav gotovo ni bilo moč razmišljati o vodilni vlogi boljševikov v okviru revolucionarnega socializma. Za to, da bi se ta položaj lahko spremenil v radikalnem smislu, so bile potrebne dolgoročne revolucionarne akcijc. ki bi bile zmožne podeliti boljševiški politiki verodostojnost; to seje zgodilo z ruskim "oktobrom".
Protivojno gibanje množic, vzpodbujeno s stavkovnim (ekonomskim) valom, ki je bilo največkrat spontano, jc vedno bolj terjalo od socialističnih in sindikalnih vodstev konkretno opredelitev do vojne in možnosti njene preobrazbe v državljansko - v socialistično revolucijo. Če je bila ta opredelitev v vrstah uradnih vodstev socialdemokratskih strank - s pojavom zimmerwaldskcga gibanja - šc razumljena bolj kot teoretično vprašanje in njeno postavljanje kot znak nestrpnosti posameznih skupin, pa bo od tedaj dalje (zaradi "vsiljenega" boja za "svoje" množice) postala temelj, na katerem sc bo izvršila idejna in organizacijska diferenciacija. Oktobrska revolucija je samo še pospešila in poglobila ta proces: opredeljevanje za njene ideje in izkušnje je postalo osrednje vprašanje ("za ali proti" revoluciji), okoli katerega sc jc izvršilo pregrupiranje sil v evropskem in svetovnem delavskem gibanju.
Organizacijski razcep v socialdemokratskem gibanju (1919-1923)
Dolgotrajen proces prestrukturiranja znotraj evropske socialne demokracije (v okviru stare - druge internacionalc) na tri temeljne struje: dcsnico-centcr-levico, sc je po koncu svetovne vojne manifestiral v organizacijskem preoblikovanju nekdaj formalno enotnega socialnodemokratskega gibanja v tri nove idejnopolitične usmeritve in gibanja: v drugo (bernsko). tretjo (moskovsko) in nekoliko kasneje v drugo in pol (dunajsko) internacionalo. In kakšni so bili programski cilji treh International?
Naloga Komunistične intcrnacionale (KI) naj bi bila združiti vse "zdrave" prvine mednarodnega socialističnega gibanja v revolucionarna marksistična jedra, ki bi v posameznih deželah prevzela vlogo revolucionarnih vodstev - štabov revolucije; v njih naj bi se vzajemno dopolnjevali, krepili in podpirali ruska in mednarodna revolucija. Prav ta idejna heterogenost bo stalni spremljevalec KI. še posebno v njenem prvem obdobju (1919-1923), vse do sprejetja novega kurza na 5. kongresu KI (1924) - procesa boljševizacije (= stalinizacije)-1 KP in njenih sekcij - ki bo trasiral pot Stalinovi hegemonizaciji in dogmatizaciji Kominterne.
Taktiko in strategijo, ki jo je začrtal ustanovni kongres KI. je moč razbrati iz sprejetih programskih dokumentov. KI jc pozvala svetovni proletariat v boj za osvojitev državne oblasti, kar bo šele omogočilo uničenje politične oblasti buržoazije. Nadalje je okvalificirala buržoazno demokracijo kot diktaturo buržoazije in v uvedbi sistema sovjetov videla tisti temelj proletarskc demokracije, ki bo presegal buržoazni
Ko govorimo o procesu "boljševizacije" KI, moramo opozoriti na nedoslednost rabe tega termina. Ni bilo malo število pisccv v preteklosti, ki so avtorstvo "boljševizacije" KI preprosto in nekritično pripisali Leninu, in nc Stalinu. To demagogijo jc pravzaprav zakrivil predsednik IKKI G. Zinovjev na 5 kongresu KI (julija 1924), ko seje v prid sprejetja linije t.i. "levega" kurza - novega obdobja v razvoju KI (stalinizacijc) - skliceval na stališča, tedaj že pokojnega Lenina: "Boljševizem jc ustvarjanje monolitne centralizirane organizacije, ki v svojih vrstah soglasno in bratsko rešuje razhajanja, kot nas je učil Lenin" (Komunistička intcrnacionala, knj. VI: Stenogrami i dokumenti 5. kongresa KI, Bcograd-Gornji Milanovac 19X2, str. 437); obenem pa jc namerno zamolčal Leninovo izrecno opozorilo, povedano na 3. kongresu KI (1921): "sprejetje 'levih neumnosti' bi pomenilo konec Komunistične internacionale!" (Ibidem, knj. III, str. 304).
parlamentarizem oziroma razdvojenost med zakonodajno in izvršno oblastjo, ter povezal volilno bazo z organi upravljanja. Na ekonomskem področju je KI postavila zahtevo po ekspropriaciji buržoazije in prenosu produkcijskih sredstev v družbeno lastnino proletarske države. KI sc jc nadalje zavzela za ponovno afirmacijo principa proletarskcga intcrnacionalizma, za koordinacijo mednarodne revolucionarne aktivnosti, kot tudi za vzpostavitev zvez z narodnoosvobodilnimi gibanji v kolonialnih deželah.
Dokumenti KI odražajo izrazito odklonilen odnos tako do socialdemokratskih strank, vključenih v obnovljeno II. (bernsko) intcrnacionalo, kakor tudi do ccntrističnih struj. Vzrok ostremu levemu kurzu KI je bilo prepričanje v bližnjo (evropsko) proletarsko revolucijo, ki bo razbila vse družbene in politične strukture zatiranja: poudarjena je bila potreba po "lomljenju" meščanskih institucij ter pomen "neposredne akcije" in "odkritega boja" zoper državo (odklanjanje slehernega "kompromisa", bojkotiranje sleherne oblike parlamentarnega delovanja, zavračanje aktivističnega dela v reformističnih sindikatih), prav tako pa tudi zahteva, da je treba opirati upravljanje v okviru proletarskcga reda na takšne množične organizacije, kot so bili npr. sovjeti. Toda poraz revolucije v Nemčiji, propad "sovjetskih" poskusov na Madžarskem in na Bavarskem, je že v drugi polovici 1919 prispeval, da se predvsem pri Leninu in Trockcm začenja uveljavljati v bolj ali manj jasni obliki spoznanje, da se bo revolucionarni proccs v Evropi razvijal veliko počasneje in veliko manj premočrtno, kot pa so bili upali. To je vodilo v razpravo o ccli vrsti ključnih vprašanj, kot so vprašanje pomena boja znotraj institucij meščanske države, odnos do tradicionalnih organizacij razrednega gibanja (socialistične stranke in sindikatov) ter vprašanje revolucionarne stranke. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi distanciranje od tistega levičarstva v lastnih vrstah, ki je temeljilo na utopičnem radikalizmu. 2. kongres KI (1920) - ki je sicer bolj poznan po zavračanju vsakršnega sodelovanja z desnimi reformističnimi SDS, medtem ko s centrističnimi partijami (z "21. pogoji za sprejem v KI") postavlja zelo jasno razmejitveno črto - jc na podlagi iznešene Leninove kritike levičarstva, v diskusijah o parlamentarizmu in sindikatih sicer kritično occnil omejenost obeh institucij, toda obenem podprl delovanje komunističnih partij skozi t.i. legalne oblike (parlament, sindikate) ter s tem začrtal novo taktiko KI, ki jc bila delno v nasprotju s prvo. Z razpravami na 2. kongresu KI se je v glavnem končalo prvo obdobje spopada, v katerem sta se soočala boljševizem in levi komunizem; šlo je za spopad med revolucionarnim realizmom in strujo, ki pogosto ni upoštevala stvarnosti.
Vzporedno s prizadevanji boljševikov in evropske levice za ustanovitev nove internacionale, je potekala akcija večinskih reformističnih socialdemokratskih strank -obremenjenih s politiko "nacionalne obrambe" v svetovni vojni ter močno oslabljenih z odcepitvijo levih in ccntrističnih grup iz njenih vrst - da v povojnih pogojih obnovijo "drugo" (bernsko) intcrnacionalo. Idejni razkol v mednarodnem socialističnem gibanju je bil - spričo teoretično-taktičnih razlik do temeljnih vprašanj tedanjega časa: vojne, miru, revolucijc, socializma - premočan, da bi lahko prišlo do "sprave", do ponovne združitve mnogoterih socialističnih struj v enotno organizacijo. Osrednja pozornost bernske konference desnih in centristov (februarja 1919) je bila osredotočena na dva ključna, "usodna" problema za morebitno združitev socialističnega gibanja: 1. vprašanje vojne odgovornosti in 2. vprašanje "demokracije in diktature". Glede 1. vprašanja je, spričo razccpa v mednarodnem socializmu, prevladal skupni interes velikih socialističnih strank iz obeh vojnih taborov in nevtralnih dežel, da se znova "združijo" in - na podlagi "obojestranske splošne odveze za njeno kapitulacijo" ob izbruhu svetovnega spopada - obnovijo II. intcrnacionalo. Večja razhajanja so sc pokazala pri obravnavanju drugega problemskega sklopa - v stališčih do boljševiške revolucije in do
levih sil bivše II. intcrnacionale. Medtem ko je desnica vztrajala, da je pogoj za uveljavitev in ohranitev socialistične družbe "demokracija" ter zavračala za socializem nesprejemljive "metode diktature, ki bo pripeljala do državljanske vojne in v končni fazi do diktature reakcije", so se centristi ogradili od vsakršne obsodbe boljševiških stališč, ker bi to samo "oteževalo združevanje proletariata vseh dežel v prihodnosti". Tudi na konferenci v Luzcrnu (avgusta 1919) si ccntristi še naprej prizadevajo za normalizacijo odnosov z ruskimi boljševiki in - kljub odklonilnemu stališču do socialnc demokracije, ki ga je zavzel 1. kongres KI - še naprej verjamejo v možnost oblikovanja "enotne fronte" delavskega razreda znotraj neke Internationale, ki bi temeljila na načelih "razrednega boja in brez kompromisarstva z meščanskimi strankami". Desničarska večina se je pri zavračanju pobud in stališč centrističnc manjšine sklicevala na principe parlamentarne demokracije, ki zavračajo vsakršno obliko diktature in s tem seveda tudi boljševiški sistem. In prav na nasprotujočih si stališčih do boljševiške Rusije jc spodletel poskus obnovitve II. intcrnacionale; pod vplivom splošnega evropskega revolucionarnega vrenja in nestrinjanja s politiko večine, so sc pričele ccntristične SDS idejno vse bolj oddaljevati od bemske intcrnacionale, kar je vodilo k prekinitvi zvez z bernsko in posamičnih pogovorov z moskovsko internacionalo.
Čas centrističnim pobudam ni bil naklonjen, saj jc bila KI na vrhuncu svojega revolucionarnega vzpona. Po splošnem prepričanju "Moskve" so dozoreli objektivni zgodovinski pogoji za razvoj evropske revolucije; razmah komunističnega gibanja ovirata samo dve prepreki - "levo sektaštvo", kateremu pozicija KI ni dovolj revolucionarna, ter "ccntrističnc struje", ki igrajo dvojno politiko: na eni strani nikakor ne želijo pretrgati stikov z II. internacionalo, na drugi pa se priglašajo v KI. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi sprejetje "21 pogojev za sprejem v KI", dokumenta, ki je zahteval od posameznih socialističnih in delavskih strank, predvsem centrističnih, nedvoumno stališče do ruskega oktobra in KI. Izzvana diferenciacija, katere cilj jc bila dokončna idejna homogcnizacija gibanja, je prinesla "Moskvi" lc delni uspeh. "Pogoji", ki so bili izrazito aktualnopolitično naravnani, so zalo v nadaljnjem razvoju KI (od leta 1921) postopoma izgubljali svoj prvotni značaj.
Sklic dunajske centrističnc konference (februarja 1921) je bil pravzaprav odgovor oziroma odraz nestrinjanja ccntristov s politično usmeritvijo tako II. kot III. intcrnacionale: prvi so dali vedeli, da se s svojo politiko podreja interesom buržoazije, kar je nesprejemljivo v času revolucionarnih nastopov proletariata in prebujanja kolonialnih ljudstev, drugi pa odgovorili, da ne sprejemajo diktiranih "21 pogojev" in zato ustanavljajo svojo internacionalo. Poskus tako moskovske kot bernske international, da "prisilijo" centristc, da se vendarle odločijo in podredijo eni ali drugi strani, v letih 1920-21 še ni uspel. Cilj ustanovitve dunajske intcrnacionale je bil povezati cclotni svetovni proletariat v skupno mednarodno organizacijo: "Izpolnitev tc ključne naloge", je ocenjcval F. Adlcr, "ni možno pričakovati niti od okrnjene defenzivne II. intcrnacionale, v kateri ni večinskega dela ruskega proletariata niti od enostranske ofenzivne KI, v kateri ni angleškega proletariata." Ccntristična intcrnacionala je zato predlagala, da bi na skupnem zasedanju s KI reševali temeljno vprašanje nadaljnjega razvoja mednarodnega delavskega gibanja - vprašanje zgodovinske perspektive in presoje zgodovinske situacije - ali sploh lahko šc pričakujemo socialistično svetovno revolucijo v doglednem času, potem ko sc jc po usihanju revolucionarnega vala kapitalistični družbeni red obdržal. V podkrepitev predloga so navedli Leninovo stališče iz leta 1914, da svetovna vojna odpira epoho svetovne revolucije; objektivni pogoji so bili torej dani in samo od iniciative revolucionarnih delavskih strank je bilo odvisno, ali bodo sposobne izpeljati revolucijo... Toda ob zasedanju dunajske konferencc, je ugotavl jal F. Adlcr, ni bilo več nikakršnih simptomov za revolucijo, kot jc bilo to v času
Zimmerwalda. Stranke, ki so pripadale mednarodnemu "centru", so se opredeljevale za srednjo pot med socialdemokratskim reformizmom in boljševiško revolucijo; njihovo idejno usmeritev so utemeljili predstavniki avstromarksizma. V spremenjenih (mirnih) družbenih okoliščinah, so videli pot v socialistično družbo znotraj reformiranega kapitalizma. Za razliko od desnice, so avstromarksisti priznavali možnost vzpostavitve diktature proletariata z revolucionarnimi metodami, čeprav so v praksi dajali prednost osvojitvi oblasti po mirni poti, s parlamentarno večino: "Demokratična pot boja za oblast, v primeru odpora buržoazijc pa pripravljenost na diktaturo proletariata..." (O. Baucr).
Medtem ko sta se bernska in dunajska internacionala orientirali na parlamentarno pot borbe za oblast ter v pogojih postopne stabilizacije kapitalizma množili svoje vrste z delavci razvitih dežel Evrope in Amerike, je moskovska internacionala svoje akcije še naprej usmerjala na zrušenje kapitalizma po revolucionarni poti. V vrhovih KI so sicer vse do 3. kongresa še optimistično računali v uspeh umetno izzvanega razcepa (z "21 pogoji"), katerega realizacija je - po mnenju Moskve - pogojevala uspeh svetovne socialistične revolucije, toda želje sc niso skladale z realnim stanjem v večini evropskih dežel, celo ne v deželah, kjer je bila revolucionarna kriza najgloblja. Razcep z reformizmom je v večini primerov povzročil odtujevanje delavskih množic od komunistov, predvsem v sindikalnem pogledu; nacionalnc KP, razen redkih izjem, so postajale vse bolj manjšinske ("sektaške") stranke, brez večjega vpliva na sindikalno in politično strategijo proletariata. Na spremenjene okoliščine se KI, kljub opozorilu Lenina in Trockcga - da bo revolucionarni proces dolgotrajen - ni adekvatno odzvala, saj jc 3. kongres (1921) jc a priori odklanjal vsakršno sodelovanja s socialdemokratskimi strankami in njihovimi sindikati ter na ta način zaviral pot k politiki "enotne fronte".
Taktika "enotne delavske fronte", ki jo je pobudila dunajska internacionala, jc bila zamišljena kot obrambna politika, s katero naj bi sc proletariat zoperstavil vse močnejši ofenzivi lastnikov kapitala in meščanske države. Komintcrna, ki je bila "prisiljena", da se sooči z realnim stanjem revolucionarne oseke, jc podprla idejo "enotne fronte" in skupno konferenco treh intcrnacional (Berlin, 1922). Skupno srečanje ni uspelo; potrdilo je sum, da je vsak tabor prišel na konferenco s svojo računico, ki naj bi jo vnovčil v skupni politiki: taktiko "enotne fronte" so razumeli kot možnost uveljavitve in vsiljevanja "svoje" ideologije nad celotnim delavskim gibanjem. Neuspeh dunajske internacionale, da bi združila razcepljeno organizirano delavsko gibanje, jo je približal k idejno bližji Drugi intcrnacionali.
V letu 1923 so potegnjene še zadnje kl jučne poteze: na eni strani je s porazom nemškega "oktobra" konec upanja Kominternc oziroma Moskve v skorajšnjo evropsko socialistično revolucijo, na drugi strani pa pride po neuspelem poskusu oblikovanja "enotne fronte" do strnitve socialdemokratskih vrst, konkretno do združitve bernske in dunajske intcrnacionale v Socialistično delavsko intcrnacionalo. S tem je bil zaključen proces grupiranja socialističnih sil na dve temeljni formaciji: komunistično in socialdemokratsko. Ti momenti so odprli nova obdobja v razvoju mednarodnega socialističnega in komunističnega gibanja v letih 1924-1939, ki se vsebinsko bistveno ločijo in delno zanikajo obravnavano obdobje, še posebno, če imamo v vidu genezo Kominternc v kontekstu specifičnega razvoja v Sovjetski zvezi - predvsem teorijo in prakso stalinizma v vsej njegovi širini in globini, kot tudi neposreden vpliv le-tega na strateško usmeritev Kominternc. In prav zato zaključkov obravnavanega obdobja 1914-1923 ni moč preprosto posplošiti na celotno obdobje med obema svetovnima vojnama, saj bo terjalo od raziskovalcev še temeljito analizo, in to na podlagi vse bolj dostopnih kominternskih arhivskih dokumentov.
Sklep
Opravljena analiza potrjuje, da je bil organizacijski razcep v mednarodnem socializmu (1919-1923) posledica treh nasprotujočih in medsebojno ncspravljivih si ideologij in struj znotraj delavskega gibanja, ki so se borile za naklonjenost in za prevlado nad delavskim razredom. Če povzamemo: 1. desnica jc vztrajala pri reformah kapitalizma v okviru parlamentarnega boja; 2. lcvica je v revoluciji videla pogoj za spremembo obstoječega družbenega reda in v diktaturi proletariata zamenjavo za buržoazno demokracijo; 3. center je ločeval socialno demokracijo, ki bo mogoča šele v brezrazredni družbi, od politične, ki vedno predstavlja določeno obliko razredne vladavine - diktaturo, pa naj gre za buržoazno ali proletarsko. Dilema "reforma ali revolucija", gledano z zgodovinske perspektive, ostaja. Nedvomno pa pritrjuje stališču R. Luxemburg: "Kdor se odloči za pot zakonske reforme namesto za družbeni prevrat, izbere drug cilj, namesto novega družbenega reda samo nebistvene spremembe v starem redu." In v tem je srž vprašanja in odgovora na dilemo obravnavane zgodovinske dobe: "reformirani kapitalizem" ali "socialistični družbeni red". Seveda pa o socializmu ni mogoče govoriti, če ni sposoben sožitja z demokracijo, saj je demokracija tip politične ureditve, nc pa lip družbe.4
Zaradi omejenosti prostora sem se v prispevku namerno izognil citiranju virov; bralca opozarjam, da se pri svojih trditvah sklicujem na bibliografijo, uporabljeno v svojem delu "Razcep v menarodnem socializmu (1914-1923)" (Koper 1994), kjer podrobno in celovito obravnavam pričujočo tematiko.
DRUŽBOSLOVJE
ANTHROPOS 1995/5-6
Liberalizem in človekove pravice
BOŠTJAN ZAIAR
POVZETEK
Liberalizem pristaja na koncept družbene ureditve, ki temeljni na avtonomnem posamezniku, ki je odgovoren z.a svoj osebni razvoj. Predpogoj z.a to postavko pa je v tem, da država zagotavlja in varuje svobodo posameznika. Temeljni argument članka je v tem, da je tako določen predpogoj pomanjkljiv in Z.ato neustrezen, saj ne zagotavlja ravnovesja med človekovo svobodo in njegovo družbeno odgovornostjo. Poleg tega pa je takšen koncept tudi nepravičen spričo velikih raz.lik, ki obstajajo med ljudmi, in so posledica (ne)srečnih dogodkov oziroma naključij, na katere posamezniki nimajo vpliva.
Če Želimo, da pravo o človekovih pravicah prispeva svoj delež k vzpostavljanju naravnega ekvidistančnega ravnovesja in k splošnemu oziroma uravnoteženemu civilizacijskemu napredku, moramo sprejeti integralen koncept človekovih pravic, ki ho, kolikor je to mogoče, zagovarjal vsebinsko prepletenost in nedeljivost državljanskih, političnih, socialnih, ekonomskih, kulturnih, informacijskih, ekoloških in drugih pravic.
Integralen koncept človekovih pravic pa bi seveda zahteval spremembo stališč relevantnih političnih akterjev, ki so varuhi obstoječega principa deljivosti in razmejitve statusov človekovih pravic, glede načela pravičnosti in vloge oziroma funkcije, ki (naj) jo opravlja pravo človekovih pravic.
ABSTRACT
LIBERALISM AND HUMAN RIGHTS
Liberalism stands for a concept which is grounded on autonomous individuals who are also accoutable for their personal development. The bacis condition for the realisation of this idea is the state guaranteeing and protecting the freedom of the individual.
The article crilisiz.es the above mentioned basic condition as a deficient and therefore inappropriate one, since it does not create a balanced relation between freedom and social responsibility of the individual. Furthermore, this concept is even injust, because of the tremendous differences in capabilities possessed by individuals; those differences are definitely important consequences of the (un)fortunate accidents or better chaotic events which essentially effect one's life and on which the individual has no influence at all.
If we want the human rights law to make a meaningful and relevant contribution to the search for natural equidistance and better balanced development of society as a whole, we have to adopt a more integral concept of human rights which would protect substantial interdependency and indivisibility of civil, political.
social, economic, cultural, informational, ecological and other human rights to the utmost possible extent.
However, the integral concept of human rights would demand a change of the position of the present political actors and guardians of the existing principle of the divisibility of human rights, regarding the question what is (in)just and what is the role or function of human rights in the modern society.
"Predpostavimo, da želim leteti proti vzhodu. Če ob tem veter piha s severa, bo letalo neslo proti jugovzhodu. Zaradi tega ga bom usmeril proti severovzhodu - tako bo letelo proti vzhodu in pristalo točno tam. kjer želim. Ali ni tako tudi s človekom? Če ga enostavno sprejmemo takšnega kakršen je, - potem ga naredimo še slabšega, kakršen je: če pa nanj gledamo kot na nekoga, ki naj nekaj postane ■ potem ga lahko v želeni smeri vzgojimo. Tega mi ni rekel učitelj letenja, ampak so to Goethejeve besede.'
1.	Uvod
Ni dvoma, da Slovenija nove razvojne paradigme ni več zaupala modelu, ki smo mu rekli: socialistični samoupravni sistem. To jc razvidno že iz pomena in mesta, ki ga zavzemajo človekove pravice v novem konstitutivnem aktu države Slovenije. Zalo v tem prispevku nc nameravam nič bistvenega dodati kritikam socialističnega samoupravnega sistema, ampak želim osvetliti liberalni konccpt človekovih pravic.
V nasprotju s socialističnim samoupravnim sistemom sc je liberalizem po mojem mnenju pravilno opredelil za konccpt družbene ureditve, ki temelji na (avtonomnem) posamezniku, ki je odgovoren za svoj osebni razvoj. Prek tega jc tudi mogoč napredek celotne družbe. Pogoj za to je, da država zagotavlja in varuje svobodo posameznika.
Pri taki opredelitvi temeljnega pogoja pa je liberalni konccpt po mojem mnenju že pomanjkljiv. V naslednjih poglavjih bom poskušal to pomanjkljivost, ki ima več vidikov, razčleniti in predstaviti kot izziv oziroma razvojno priložnost modernih družbenih regulacij.
2.)	Kulturno-civilizacijski problem liberalnega koncepta
Avtorji liberalnega koncepta, ki jc v moderni formalno-pravni obliki prišel na dan z ameriško Deklaracijo o neodvisnosti (1. 1776) in s francosko Deklaracijo o pravicah človeka in državljana (1. 1789), so izhajali iz racionalislične naravno-pravne teorije, ki nas uči, da so vsi ljudje po naravi enaki in svobodni ter nosilci določenih trajnih, prirojenih, naravnih pravic, ki obstajajo odkar obstaja človek.2
Takšen duh časa jc bil odraz spleta različnih, cclo kontradiklornih vplivov, in najbrž nc bom zgrešil, če za to priložnost izpostavim:
• judovsko-krščansko tradicijo, ki jc človeka postavila za gospodarja vsemu živemu
Franki V., Bog podsvijesti: Psihoterapija i religi ja. Zagreb: Oko iri u jutro, 19X1: X2.
Pavčnik M., Perenič A. Praktikum za uvod v pravoznanstvo. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni lisi RS,
1991: XX.
na zemlji3;
•	grško filozofijo (naravno-pravni nauk stoikov; "gnothi seauton"4);
•	rimsko pravo (varstvo zasebne lastnine in status državljanstva, ki nista bila univerzalno priznani pravici);
•	filozofsko misel 18. stoletja, ki je obudila ločevanje tistega, kar naj bi bilo racionalno, od neracionalnega in ki bi ji lahko postavil, za to temo relevanten, skupni imcnovalec v delih Johna Locka, saj prav njemu očitajo, da je njegov klasični liberalizem utemeljil celotni etos kapitalizma in ga tudi moralno opravičil.5
Če so morda ti našteti in tudi drugi vplivi dajali človeku različna napotila, kaj naj bo njegovo vodilo v življenju (vera; vera, ljubezen in upanje; razum; ali pa kar volja do moči), je po drugi strani nesporno, da so bile rezultat te mešanice vplivov moderne pravne ureditve, ki so človeku dale posebno, ločeno mesto v kozmosu. Kajti ob tem, ko pripisujemu institucionalizaciji človekovih pravic glavno zaslugo za osvobajanje in zaščito ljudi pred avtoritarnostjo in zlorabami oblastnikov, tudi nc moremo mimo dejstva, da se je človek s takšnim konceptom ločil od ostale žive narave. Namesto da bi sebi pripisal tudi največjo odgovornost, ker ima največjo sposobnost in moč, si je dovolil le največjo svobodo.
Ni potrebno, da bi natančneje identificiral in dokazoval posledice te svobode, zato pa velja reči, da ta problem razvite države danes blažijo s pravili notranjega in mednarodnega prava. Ekološki standardi, sistemi zaščite naravne dediščine, mednarodne pogodbe o zaščiti planeta pred različnimi vrstami onesnaževanj postavljajo meje svobodni gospodarski pobudi.
Na nivoju mednarodnega prava so države sprejele veliko število konvencij, ki so pravno-formalno zaščitile že marsikatero živalsko vrsto. Poleg tega smo z mednarodnimi pravili skušali regulirati tudi posege v Antarktiko, odprto morje in morsko dno zunaj meja državne jurisdikcije in celo v Luno ter ostala nebesna telesa.
Žal pa mednarodno pravo ni učinkovito, ker nima ustreznega aparata prisile. Večkrat je bilo celo zlorabljeno za to, da se je legitimiziralo izkoriščanje naravnih bogastev le od najbolj razvitih držav sveta. Zato menim, da bi moralo biti notranje pravo ob meddržavni koordinaciji glavni instrument reševanja ekološkega problema, kljub temu da gre za globalni problem.
Na nivoju notranjega prava se lahko pohvalimo, da smo na primer pojem zdravega življenjskega okolja že vključili v pravo človekovih pravic. Ustava Republike Slovenije v določilu 1. odst. 72. člena pravi, da "...ima vsak v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja".6 Vendar ta pravica ni klasična, temeljna človekova pravica iz II. poglavja Ustave, ampak je vključena v III. poglavje, ki nosi naslov: "Gospodarska in socialna razmerja". Omenjeno pravico bi torej teorija uvrstila v tretjo ali četrto generacijo človekovih pravic, kar ni tako pomembno. Pomembno je, da se je
Sveto pismo stare zaveze. Maribor: Lavantinski škofijski ortlinariat, 1958: 1, 24-31. "Gnothi seauton" je napis na preročišču v Delfih in pomeni: spoznaj samega sebe. V tem smislu je zanimiva primerjava s sodobnim "prerokom" podjetništva P. F. Druckerjem. ki opozarja, da mora biti samospoznavanjc ("self-knowledge") temeljno vodilo vsakemu zaposlenemu v post-kapitalistični družbi (Drucker P. F The Post-Capitalist Executive. Harvard Business Review, 1994, maj - junij: 115-122). Locke pravi, da človek pridobi lastninsko pravico nad vsem. kar je rezultat njegovega dela; lastninska pravica pa jc sveta in nedotakljiva pravica posameznika in po svoji vrednosti nad vsakim drugim ciljcm (Lockc J. The Second Treatise of Government. New York: The Liberal Arts Press, 1952: 16-30). Ustava Republike Slovenije. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1991.
V moderni teoriji je mogoče zaslediti razmejitev na več generacij človekovih pravic. Tako jc npr. možna razmejitev na t i. klasične človekove svoboščine, ki pomenijo I generacijo; v II. generacijo sodijo ekonomske, socialne in kulturne pravice; III. generacijo pa predstavljajo kolektivne pravice, kot so npr. pravice manjšin, pravica do razvoja, pravica do samoodločbe, pravica do zaščite okolja itd. (Rouillcr, C.
zakonodajalec oziroma predlagatelj odločil, da ta pravica ni večna, nezastarljiva in nima temelja v antropološkem bistvu človeka. Bogu ali kozmičnem redu, oziroma da je posameznik ali določena skupina ne more iztožiti pred sodiščem. Zato jo je uvrstil v III. poglavje Ustave, v druščino ostalih pravic, ki zaradi neiztožljivosti uživajo t.i. pozitiven status.
Odraz drugačnega, kritičnega gledanja na mesto človeka v naravnem redu so tudi poskusi, da bi živalim zagotovili iztožljivo varstvo pravic pred sodišči. Začetek v tej smeri najbrž pomeni besedilo na koncu 4. odst. 72. člena Ustave RS. Lahko se vprašamo, za kakšno utemeljitvijo bo stala naravno-pravna teorija, ko (če) bo ta ideja realizirana?
Nadalje naj opozorim na pojem "intergenerational ethics", ki se pojavlja v strokovni literaturi. Gre za to, da bi moral sodobni družbeni razvoj upoštevati legitimen interes prihodnjih generacij, ki sedaj in tu nimajo svojega predstavnika, niti volje oziroma moči. Pojavljajo se predlogi, da bi angažirali ombudsmana za prihodnje generacije oziroma posebno sodišče ("court of generations").8
Kot poseben primer lahko navedem zahtevo, ki se je uveljavila znotraj novejše discipline strateških (nacionalnih) razvojnih študij za 21. stoletje. Te študije, ki postajajo vse bolj aktualne in nujen element politike državnih organov, morajo zadostiti naslednjemu kriteriju: izbrane nacionalne strategije ne smejo prinesti negativnih posledic za prihodnje rodove.9
Zgoraj naštete stvari lahko razumemo kot voljo, da se človeka zaustavi v njegovem neodgovornem uživanju svobode in pravic, postavi pred odgovornost in s tem v bolj harmoničen odnos z ostalo živo in neživo naravo.
3.) Antropološki vidik človekove svobode in pravice do zasebne lastnine
"Prav čudno bi bilo, da bi se vsa narava, vse zvezde, pokorile večnim zakonom, majhna, pet čevljev visoka žival, pa bi, preziraje te zakone, vselej lahko ravnala tako, kakor bi se ji v njeni muhavosti zljubilo... Človek je v celem odvisno bitje, kakor je vsa narava odvisna in ne more biti izjema med ostalimi bitji.10
Tudi sam verjamem, da človek po naravi ni svobodno in suvereno bitje, ki bi ga vodil le zdrav razum. Razen tega sploh ni enostavno biti (do neke mere) svoboden, ker to hkrati pomeni tudi biti (do iste mere) odgovoren oziroma zavedati se svoje odgovornosti. Enostavno pa ni zaradi tega, ker ni vsakdo enako opremljen za življenje v svobodi oziroma odgovornosti.; obstajajo ogromne razlike med ljudmi v podedovanih in priučenih sposobnostih, poleg tega pa v življenju redno pride do velikih sprememb teh sposobnosti, ki so posledica nesrečnih dogodkov.
Na ta način se približam kritikom liberalizma (npr. Alasdair Mclntyre), ki pravijo, da to, za čemer človek resnično hrepeni, ni avtonomija in samoaktualizacija, ampak varen, stabilen in urejen položaj v družbi." Če tej tezi dodam ugotovitve antropologa Christophcrja Boehma, da so ljudje pripravljeni del svoje svobode zamenjati za pri-
Le pacte international relatif aux droits civils et politiques. Revue de droit suisse, 1992, II: 109). V krog relevantnih človekovih pravic kontinuirano in počasi prodirajo nove pravice, ki jih različni avtorji razvrščajo v različne generacije človekovih pravic. Zato bom v nadaljevanju spregledal to vrsto razmejevanja in se raje osredotočil na razmejitev, ki jc bolj relevantna za pričujoči tekst; to jc na delitev pravic, ki imajo pozitiven in negativen status
x Slaughter A. R., Why We Should Care for Future Generations Now'.' Futures, 1994, zv. 26, 10: 1083.
9	Garret J. M„ National 21st. Century Studies. Futures, 1990, zv. 22, 4: 339-354.
10	Voltaire, Filozofski pomenki in članki. Ljubljana: Cankarjeva založba, I960: 124.
1 1 The Economist. The Politics of Restoration 1995; 24.11. - 6.1.: 69.
memo nagrado v smislu zaščite pred nasiljem in ekonomskimi tveganji,12 potem se še toliko bolj zaostrijo vprašanja o človekovi svobodi.
Teh dilem nisem odprl zato, ker bi si jih drznil razrešiti, ampak sem želel poudariti, da ne gre za to, ali je človek svoboden ali nc. Gre za to, da naj bo človek čim bolj politično ter ekonomsko svoboden in odgovoren. Človek jc namreč tisti, ki ima sposobnost, da družbena dogajanja kljub vsemu (kaosu) naredi bolj zavestna. To pomeni, da naj bo družbeni sistem liberalen zaradi tega, da bi vsak "individuum" kot enkraten in neponovljiv, svoboden posameznik, odgovoren za svoj osebni razvoj, izkoristil in do najvišje možne mere razvil svoj talent.
Vendar svobode nc bi smeli postaviti za končni cilj, kajti v tem primeru, kot rečeno, človeka odtrgamo od sveta in zanemarimo, da je človek tudi družbeno bitje. Odgovornost (tudi v smislu povezanosti in medsebojne odvisnosti) je namreč druga komponenta antropološkega bistva človeka. Z drugimi posamezniki in bitji jc človek, hote ali nehote, vede ali nevede, povezan in z njimi vstopa v medsebojne odnose, ki nc temeljijo samo na tekmovanju, ampak tudi na sodelovanju. Zato človek ni odgovoren samo sebi, ampak tudi drugim.
Konfucij in psihoanalitik Weininger o tem pravita, da se človek sploh nc more izpopolniti v svoji avtentičnosti, če ni zvest obema - svoji osebni (samoizpopolnjevanje) in družbeni plati (človek v družbi). Jaz in Ti sta namreč vzajemna pojma; če ni nobenega Ti, potem tudi ni nobenega Jaza in tako nam nc preostane nič več." Najvišji (najnižji) "individuum" je zato tudi najvišji (najnižji) "socius"; ob tem, ko sc vzajemno dopolnjujeta, morata tvoriti primerno ravnovesje.14
Ravno to drugo komponento (človek v družbi) liberalizem zaenkrat sprejema le kot nujno potrebno korekcijo principa svobode, ne pa kol temeljni in enakovredni konstitutivni element tega, čemur E. Fromm pravi družbeni značaj ("social charactcr").15
Glede antropološkega vidika pravice do zasebne lastnine jc treba reči, da je v vrednostnem smislu liberalizem vezal človekovo bistvo (znotraj katerega jc svoboda le ena od dveh temeljnih komponent) na pravico do zasebne lastnine z napačnega konca.
Človekovo bistvo jc namreč neodvisno od njegove posesti. Sem to, česar nimam; če kopičim lastnino okoli sebe, s tem nc bogatim tega, kar sem. O tem lepo uči šola antropologije, ki nam jc dostopna v Novi zavezi. Gre za anekdoto o srečanju med Jezusom in bogatinom, ki si je srčno prizadeval priti v nebeško kraljestvo.16 Obratna zveza, ki bi morala biti civilizacijski imperativ modernih pravnih ureditev, pa jc, da mi je omogočeno v zunanjem svetu objektivirati tisto, kar sem, v stvari, ki jih imam;17 in v tem smislu bi morali institucionalizirati vez med svobodo, odgovornostjo, pravico do zasebne lastnine in človekovo samoaktualizacijo.
Na ta način pridem do enega ključnih problemov liberalizma - to je pravne re-
12 Bochm C.. Egalitarian Behavior and Reverse Dominance Hierarchy. Current Anthropology 1993, zv. 34, 3: 245.
1 T
-	Konfucij, Pogovori. Ljubljana: Cankarjeva založba, 19X9: 25-26.
-	Weininger O., Spol in značaj. Ljubljana: Analccta, 1993: 146.
14	Gre za hkratnost procesov individualizacije in socializacije, ki ni možna samo na ravni posameznika, ampak poteka tudi na ravni nacionalnih skupnosti, kjer smo priča naslajanju novih pravno-suverenih držav in njihovemu medsebojnemu povezovanju v mednarodno skupnost. Za obe ravni bi morala veljali t i. "positive sum game", kar pomeni, da se ti proccsi nc smejo izroditi v samozadostnost, izgubo lastne idenlilele ali celo v zanikanje identitete drugega.
15	Fromm E., To Have or To Be? Harper&Row, 1976: 133.
16	Evangelij po Sv. Mateju. Sveto pismo novega zakona. Ljubljana: Bogoslovna akademija, 1925: 19, 16-26. Enako so o tem paradoksu lastniške eksistence učili oziroma pisali: G. Buda, K. Marx, K. Jaspers, G. Marcel, E. Fromm, A. Einstein.
17	Hegel G. F., The Philosophy of Right. Chicago: Benton, 1952: 44.
gulacije načinov pridobivanja zasebne lastnine na nivoju (ne)gospodarskih organizacij. (O tem bom govoril v poglavju 4.b.)
Popredmetenost in volja do moči prek kopičenja materialnega bogastva so seveda stvari, ki so globlje vsidranc v človekovi naravi. Vendar lahko liberalizmu očitam, da je ta del človekove narave samo še spodbudil. Seveda mi na tem mestu ostaja le, da obžalujem, ker človek svoje religioznosti ni usmeril in uresničil med drugim tudi v lastnem razpredmetenju. V. Franki meni, da bi razpredmetenost znotraj lastniške družbe zaprla vrata možnosti manipuliranja z ljudmi.18
Tudi od uradne katoliške ccrkvc, ki jo sicer moli dejstvo, da je delo (kreatura) zagospodovalo nad človekom,19 ne pričakujem rešitve tega problema. Po mojem prepričanju ostaja obramba pred opisanim manipuliranjem še naprej stvar intimne sfere vsakega posameznika.
4.) Vidik (ne)pravičnosti liberalnega koncepta
Tako se danes v liberalni družbi, ki jo zaznamuje blagovni fetišizem in njegova posledica - prevlada ekonomije nad vsemi delnimi sistemi družbe, vse odvija po tržnih principih. Na podlagi naravnih in priučenih sposobnosti ter na (največkrat) podedovanih statusih lahko človek v liberalnem pravnem sistemu prejema (samo) tiste nagrade, ki mu jih izkaže trg, ne glede na to, ali gre za zdravnico ali lastnika nočnega lokala.
Zakaj liberalna pravna ureditev ne bi smela izhajati samo iz načela: "vsak po svojih sposobnostih in sam je kriv, kdor jc odrinjen na (čez) rob družbenega dogajanja"?
Najprej zato, ker se nihče od nas ni potegoval za to, da bi prišel na ta svet. Ne moremo reči, da jc (nc)pravično, če je nekdo rojen v urejeni, izobraženi, premožni, ugledni družini, nekdo drug pa v neurejenih razmerah, revščini, itd., ker produkcija konkretnega človeka (za zdaj še) ni rezultat vnaprej določene družbene regulacije. Lahko pa rečemo, da jc nepravično, če na podlagi teh bistvenih razlik, ki nastanejo med ljudmi bodisi ob rojstvu ali kasneje, postavimo model, ki priviligira ravno tiste, ki imajo ob tem že tako ali tako več sreče in zmožnosti, namesto da bi raje pozitivno diskri-minirali (v zakonsko določenih primerih) tiste, ki le sreče niso imeli oziroma so podpovprečno zmožni. Gre za ljudi v določeni starosti, invalide, bolne, revne, brezposelne in tiste, ki jih prizadanc naravna nesreča.20
Liberalizem sicer pristaja na to, da se prek sistema obdavčevanja del dohodka prelije iz bogatih žepov v blagajno socialnc države. Država nato to pomoč razdeli tistim, ki so po vnaprej postavljenih kriterijih do nje upravičeni. Vendar gre za pomoč, ki ima cilj zagotoviti določeno (minimalno potrebno) stopnjo socialncga miru oziroma še sprejemljiv nivo konfliktnosti v državi. Te oblike socialnc pomoči lahko politiki vključijo v svoje programe in obljube za volilcc. To pomeni, da se z njimi trguje na političnem prizorišču in sc jih zlorablja. Liberalizem seveda nc pristane, da bi te oblike socialne pomoči postale temeljne državljanske pravice, iztožljive pred pristojnimi sodišči. Kajti na ta način bi liberalizem kršil svoje temeljno pravilo, da je vsakdo
i y
Franki V., Nečujan vapaj /a smislom. Zagreb: Naprijed, 19X7: 51. 9 Jane/ Pavel II.. Okrožnica o človeškem delu Tiskarna Krcsija, 19X1.
20 Strah pred pravično pozitivno diskriminacijo v (zakonsko) določenih primerih sc kaže na primer v določilu 2. odst. 52. člena Ustave, ki pravi, da imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. To namreč sploh ni sporno in ludi ni dovolj. Ti državljani morajo bili deležni pozitivne diskriminacije pri dostopu (v marsikatero javno institucijo v Sloveniji šc fizičnega dostopa nimajo) do izobraževanja, rekreacije, poklicnega usposabljanja itd. Šele ko bomo zagotovili te stvari, bomo lahko rekli, da živimo v visoko civilizirani družbi.
upravičen do vseh nagrad, ki mu jih izkaže trg. Zaradi velikih statusnih razlik, ki jih trg producira med ljudmi, takšen koncept nc stori nič več kot to, da vzdržuje družbo na mejni stopnji konfliktnosti. Zanašanje samo na "nevidno roko" Adama Smitha nas vzdržuje v tem, kar je njegov škotski kolega Thomas Hobbes imenoval "vojna vseh proti vsem".21
Na nivoju znanstvenih razprav je v opisano nepravičnost verjetno najbolj dregnil John Ravvls, profesor na harvardski univerzi, s svojo teorijo pravičnosti.22 Vendar ga je v temeljni ideji za 50 let prehitel slovenski sociolog Andrej Gosar. Gosarjevo zavzemanje za socialno etiko, ki bi dajala smernice za blaginjo skupnosti, zaznamujejo, tako kot pri Ravvlsu, zlasti:
•	pravičnost kot temeljna vrednota v družbi;
•	socializacija materialne in intelektualne lastnine (čim več ima kdo, tem manj jc to samo njegovo, tem bolj je tudi oskrbnik, dolžen imetje uporabljati v občo korist);
•	potreba po specifični, pravični dohodkovni politiki, ker v tržnem gospodarstvu ni neposredne vzročne zveze med delom in plačilom in ker jc treba v okviru določenega narodnega gospodarstva vse dohodke smatrati za celoto;
•	brezdelne dohodke je treba uporabiti v občo korist;
•	delavci morajo imeti pravico, da sodelujejo pri razdeljevanju dobička v podjetjih.23
Gosarja oziroma popularnega Rawlsa navajam zaradi tega, ker ju velja povezati s tistim, ki je to idejo (verjetno) prvi vgradil v teorijo o človekovih pravicah. Gre za T. H. Marshalla, ki je leta 1949 objavil esej z naslovom "Citizenship and Social Class", v katerem seje zavzel za institucionalizacijo socialnih pravic kot temeljnih, državljanskih pravic.24
V nadaljevanju bom pustil ob strani omenjeno temeljno nepravičnost liberalnega koncepta in se raje osredotočil na dve nedoslednosti znotraj obravnavanega koncepta.
Tako kot avtorji liberalnega konccpta iz 18. stoletja tudi. sodobni liberalni ekonomisti in sociologi vidijo osnovni vzvod družbenega napredka v zvezi med individualno svobodo in pravico do zasebne lastnine. Do tu zadeva (razen v že opisanem smislu) ni sporna.
Prva nedoslednost pa se pokaže ob tem, ko ti vplivni možje ne vidijo oziroma nočejo videti, da ekonomska svoboda posamezniku omogoča več možnosti za dejansko uresničevanje vseh drugih pravic, ki mu gredo po pravu (kulturnih, socialnih, informacijskih ...), ne pa samo državljanskih in političnih pravic.25
Drugo nedoslednost pa vidim v tem, da ima liberalni koncept vgrajeno pravilo, ki ni v skladu s (sicer izhodiščnim) načelom univerzalnosti človekovih pravic in zadeva vprašanje načinov pridobivanja zasebne lastnine; gre za pravico do participacije na ustvarjenem dobičku na nivoju (ne)gospodarskih organizacij.
V reviji "The Futurist" lahko preberemo, da so ZDA, Kanada in Škotska države z veliko helerogenostjo oziroma najdaljšo zgodovino individualistične kulture, imajo pa tudi največjo količino kriminala. Čeprav na tej skali pogrešam podatke za količino kriminala v Rusiji ali pa na primer v Južnoafriški republiki (Johanesburg), verjamem tezi, da je več kriminala tam, kjer ni homogene kulture in ludi lam kjer je na primer prišlo do sesutja reda vrednot, kjer individualistična kultura izrazito prevladuje nad komunitaristično in kjer so velike razlike med bogatimi in najrevnejšimi. (Stephens G. The Global Crime Wave. The Futurist 1994, maj-junij: 56-65.)
22	Rawls J., The Theory of Justice. Cambridge Massachusetts: Harvard University Press, 1971.
23	Gosar A., Sodobna socialna etika. Ljubljana: Rokus, 1993.
24	King D. S., Waldron J., Citizenship, Social Citizenship and the Defcnce of Welfare Provision. British
Journal of Political Science 19X8, zv. IX, IV, oktober: 418. 75	...
-	Friedman M., Odnos med ekonomsko in politično svobodo. V Rizman R.: Sodobni liberalizem.
Ljubljana: KRT, 1991: 147.
-	Hayek F. A., Usodna domišljavost. Ljubljana: KRT, 1991: 38-39.
V naslednjih dveh podpoglavjih želim potrditi in osvetliti ta dva konkretna in medsebojno nerazdružna elementa, ki ju liberalizem premišljeno vzdržuje v modernih pravnih ureditvah.
4. a.) Princip (ne)deljivosti človekovih pravic na nivoju mednarodnega in notranjega prava
Šele leta 1948 je mednarodna skupnost na nadnacionalnem nivoju (OZN) sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki pomeni prvi mednarodni akt - standard s področja človekovih pravic za države podpisnice. Iz preambule jc razvidno, da so podpisniki deklaracije izhajali iz stališča, da imajo naštete pravice svoj temelj v človekovi naravi. Hkrati s tem so človekove pravice postavili za temelj svobodi, pravičnosti, miru v svetu ter kot sredstvo za zagotovitev družbenega napredka in višjega življenjskega standarda.26 Zanimivo je, da kompozicija deklaracije ne vzpostavlja nobenih razlik med statusi državljanskih, političnih, socialnih, ekonomskih in kulturnih pravic. Splošna deklaracija torej izhaja iz načela nedeljivosti ("indivisibility") in medsebojne odvisnosti ("interdependency") človekovih pravic. Takšen konccpt so zagovarjale številne resolucije, sprejete na nivoju OZN; npr. resolucije št. 41/117 iz leta 1986, št. 42/102 iz leta 1987, št. 43/113 iz leta 1988.27
Vendar države članice OZN niso hotele podpreti in udejanjiti takšnega koncepta človekovih pravic.
Na mednarodnem nivoju sc je razmejitev statusov državljanskih in političnih pravic na eni strani ter ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic na drugi strani zgodila s sprejemom dveh mednarodnih paktov. Leta 1966 jc Generalna skupščina ZN sprejela Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah.
Na nivoju evropskega prava jc ta razmejitev statusov pravic nastala s sprejemom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ureja državljanske ter politične pravice in Evropske socialnc listine. Evropska socialna listina vsebuje ekonomske in socialne pravice, kot so na primer: pravica do varnih in zdravih delovnih pogojev, pravica do poštenega plačila, pravica do poklicnega usposablanja, pravica mater in otrok do socialncga in ekonomskega varstva, pravica do socialnc in zdravstvene pomoči itd.
Obe evropski listini izhajata iz istih temeljev kot Splošna deklaracija o človekovih pravicah, le da se želi prek njiju doseči tudi večjo enotnost med članicami evropske skupnosti.28
Čemu takšna razmejitev statusov pravic?
Države so prenesle koncept z nacionalnega na mednarodni nivo. To pomeni, da imajo socialnc, ekonomske in kulturne pravice t.i. pozitiven status. Pravice, ki imajo pozitiven status, državam ničesar ne prepovedujejo, ampak le nalagajo določene programske obveznosti, kot so na primer: socialna in ekološka funkcija lastnine, zagotovitev stanovanj, preprečevanje brezposelnosti idr. Glavna obrazložitev jc v tem, da te pravice niso razvite do te mere, da bi jim bilo mogoče zagotoviti učinkovito in neposredno sodno varstvo, kakor jc to pravilo pri političnih in državljanskih pravicah, ki
26	Universal Declaration of Human Rights. A Compilation of International Instruments. New York: United Nation, 19X8: 1-7.
27	Yearbook of the United Nations. New York: Martinus Nijoff Publishers, 1988: 528-529.
-	The European Social Charter. Strasbourg: The Directorate of Human Rights, 1992.
-	Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms. Council of Europe. The Directorate of Human Rights, 1991.
imajo zato negativen status.
Takšno stališče je sprejel tudi slovenski zakonodajalec oziroma sestavi jalci Ustave RS.29 V Ustavi RS so v drugem poglavju, ki nosi naslov "Človekove pravice in temeljne svoboščine", uvrščene tiste pravice, ki imajo negativen status. V III. poglavju pa so pod naslovom "Gospodarska in socialna razmerja" uvrščene socialnc in ekonomske pravice. Kljub temu. da tudi II. poglavje Ustave vsebuje programska določila, kot so npr.: država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo; država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere (3. odst. 57. člena in 3. odst. 53. člena), ima opisana argumentacija razmejitve statusov pravic podporo tudi na Ustavnem sodišču RS. Izjema jc stališče (ločeno mnenje), da bo lahko Ustavno sodišče za temeljno človekovo pravico priznalo tudi kakšno drugo, ki jo bodo npr. vsebovale mednarodne listine ali pa sc bo uveljavila skozi zakonodajo in sodno prakso, kar pomeni, da sploh ni razloga, da bi negativen status odrekali pravici, ki je žc v Ustavi, a ni v II., ampak v III. poglavju.30
Koncept delitve pravic na temeljne človekove - politične in državljanske pravice na eni strani ter ekonomske, socialne in kulturne pravice na drugi strani je sicer z vidika temeljnega liberalnega načela smiseln in konsistenten, vendar ne zagotavlja tolikšne stopnje socialne varnosti in ne služi toliko ideji miru, kot bi sicer lahko, čc bi poskušali, kolikor jc mogoče, udejanjiti načelo nedel jivosti človekovih pravic.
Vendar pa vsebinska prepletenost in medsebojna odvisnost človekovih pravic ni samo pravno načelo. Od učinkovitega varstva pravice do enakopravnega dostopa do izobrazbe je pravgotovo odvisna tudi kvaliteta uresničevanja vseh političnih in državljanskih pravic.31 Ravno tako ni mogoče vsebinsko ločili pravice do svobodne gospodarske pobude ali sodelovanja pri upravljanju (ne)gospodarskih podjetij od pravicc do svobodnega izražanja itd.
Omenil sem že, da imamo tudi v II. poglavju Ustave t. i. programske določbe. Večja napaka pri ustavnem razmejevanju pravic na II. in III. poglavje pa je bila storjena, ker smo v III. poglavje vključili pravicc, ki sodijo v II. poglavje. To velja na primer za pravico do svobodne gospodarske pobude, ki ji jc že Ustavno sodišče dodelilo status iztožljivosti.
Tudi pravici do stavke in sindikalne svobode sta iztožljivi na podlagi mednarodnega prava, ki je veljaven v RS, čeprav sta v Ustavi vključeni v III. poglavje.
Pravica do sodelovanja pri upravl janju (ne)gospodarskih organizacij bi morala biti temeljna človekova pravica. Njena iztožljivost je v slovenskem pravnem redu najbrž vprašljiva, čeprav ji na drugi strani Kazenski zakonik RS nudi visoko stopnjo zaščite.32
V moderni, urejeni in stabilni državi bi morala biti tudi pravica do primernega stanovanja temel jna državljanska pravica. Pravica do primernega stanovanja je nujna in dovolj konkretna oziroma določena, da bi bila lahko iztožljiva. Zalo stanovanjski problem, s katerim so brez dvoma tesno povezani tudi drugi vidiki družbenega življenja, ne bi smel bili prepuščen samo tržni regulaciji. Ravno tako bi morali v krog
29	Predlog Ustave Republike Slovenije. Poročevalec Skupščine RS, 1991, št. 30.: 2-20.
30	-Odi.Ust. 39/1. str. 102-104.
- Približno dve leti po sprejemu omenjene odločbe je Ustavno sodišče priznalo slalus iztožljivosti pravici do svobodne gospodarske pobude, ki je v Ustavi vključena v III. poglavje (Odi Ust. 63/111. str. 309-31 I . Odi Ust. yK/l 11 467-469). 3' Vrhovno sodišče Indije je v zadevi "Mohini Jain/Država Karnataka" (1992) zagovarjalo stališče, da ni mogoče zagotoviti pravicc do življenja in dostojanstva posamezniku brez učinkovitega varslva pravice do izobrazbe. Sodišča očitno ni motilo dejstvo, da pravica do izobrazbe sploh ni vključena v indijsko ustavo (Gomez M., Social Economic Rights and Human Rights Commissions. Human Rights Quarterly 1995, zv. 17, št. I: 156)
32 Kazenski zakonik RS, Ur. list Rs št. 63/94.
iztožljivih pravic vključili pravico do pravičnega nagrajevanja znotraj (nc)gospodarskih organizacij.
Vsekakor bomo v Sloveniji naredili veliko napako, čc bomo ostali pri takšni logi razmejitvi pravic, za kakršno so se odločili relevantni politični akterji ob sestavljanju Ustave. Sodna praksa bi morala biti tista, ki bi dajala končne odgovore na vprašanje, katere pravice iz III. poglavja Ustave so iztožljive in katere ne.
Ob tem ko za nekatere pravice najbrž res obstajajo objektivne ovire za to, da pridobijo status iztožljivosti (npr. pravica do dela), se zdi, da pri ostalih pravicah tičijo ovire v ideologiji liberalizma. Zato najbrž ni zgolj slučaj, da so se temeljne pravice, ki izvirajo iz dela (pravica do stavke, sindikalne svobode in sodelovanja pri upravljanju) znašle v III. poglavju Ustave in s tem, v formalno-pravnem smislu, v bistveno podrejenem položaju glede na klasične, t. i. liberalne pravice.
Če torej liberalizem res vidi v osebnem razvoju posameznika pogoj za napredek družbe, potem njegovih temeljnih pravic ne bi smel reducirati na politične in državljanske, ampak bi moral izhajati iz integralnosti človekove osebnosti in njegovih potreb, ki vsekakor zadevajo tudi pravicc iz naslednjih generacij. Poleg tega tudi ne smemo pozabiti, da je temeljna naloga države ravno v tem, da zadovoljivo in pravično zaščiti svoje državljane in tudi druge pred tveganji (bolezni, nesreče, itd.) ter kriminalom (vojnami), ki so stalnice v človekovem življenju.
Na tem mestu lahko opozorim na Deklaracijo OZN o pravici do razvoja (1. 1986), ki izhaja iz takšnega integralnega koncepta človekovih pravic in odgovornosti za njegov osebni in družbeni razvoj. Temeljni konccpt deklaracije zaznamuje načelo nedeljivosti in medsebojne prepletenosti človekovih pravic. Človeka postavlja za temeljni subjekt razvoja, zato naj aktivneje sodeluje pri njegovem kreiranju in uživanju sadov.33 V tem smislu se deklaracija približuje ideji "aktivnega" oziroma "neorepublikanskega" državljanstva. ki se ne prebija samo v znanstvenih krogih, ampak jo nekatere države že upoštevajo kot realno in možno paradigmo razvoja v prihodnosti.34
Koncept aktivnega državljana naj ne bi pomenil, da je državljanstvo le status, ki prinaša določene pravice in samo tiste dolžnosti, ki jih državljan sprejme na podlagi svobodnega dogovora ("private citizenship"). Koncept aktivnega in javnega državljanstva nalaga državljanom tudi določene dolžnosti, s čimer sc vzdržuje določena stopnja družbene integracije. S povečanjem individualne odgovornosti se vzpostavi ravnovesje med individualizmom in družbenostjo, nc da bi se pri tem zmanjšala ekonomska racionalnost državljanov. Za to je nujno potrebno dati državljanom več (moči) priložnosti, varnosti in čim bolj enake štartne možnosti tudi prek dejanskega uresničevanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Kajti tudi naštete pravice imajo funkcijo angažiranja in hrabrenja posameznika v njegovem izpopolnjevanju ter etičnem delovanju v družbi.35 Zato jc zmotno stališče, da pomenijo socialne in ekonomske pravice oviro ekonomskemu temelju sodobnih kapitalističnih družb.
Prepričan sem, da bi uzakonitev, varovanje in uresničevanje teh pravic nudila
•■ Declaration on the Right to Development. Yearbook of the United Nations. New York: Martinus Nijoff Publishers, 19X7: 717-721
34	- Galbrailh K. J., The Good Society Considered: The Economic Dimension. Journal of Law and Society 1994. /.v. 21., št. 2.: 165-170.
-	Gre na primer /a nacionalno študijo "Burgcrschap in praktijken" Nizozemskega znanstvenega sveta za vladno politiko i/ leta 1992.
35	- Turner B. S., Outline of a Theory of Citizenship. Sociology 1990, zv. 24. St. 2: 1X9-217
-	Oldficld A., Citizenship: An Unnatural Practice'.' The Political Quarterly 1990, zv. 61., št. 2 : 177-1X7.
-	Freeman M., The Philosophical Foundation of Human Rights. Human Rights Quarterly 1994, zv. 16., št. 3: 491-514.
večje možnosti za bolj uravnotežen razvoj, v katerem hi sodelovali in pridobivali vsi, nc pa samo tisti, ki so že tako ali tako bolj zmožni. V tem vidim enega od strateških izzivov modernih družbenih ureditev.
Žal ostaja moč mednarodnih deklaracij, kot je Deklaracija o pravici do razvoja, na nivoju neučinkovite kolektivne izjave volje, ki nobene države podpisnice v ničemer ne obvezuje.
"Kreiranje nove civilizacije" tako ostaja še naprej v rokah politikov. Zdi sc, da Clintonov liberalizem, ki je obljubljal državljanom in državljankam več priložnosti, s tem pa tudi več odgovornosti, počasi zamenjuje Gingrichev koncept, ki naj bi (med drugim) ustvaril "družbo odprtih možnosti" in prek decentralizacije vrnil moč državljanom.36
Seveda ostaja odprto vprašanje, kaj se v resnici skriva za takšnimi javno izrečenimi formulami. Ne verjamem, da bodo intelektualni otroci A. Smitha, A. Ha-miltona in A. de Tocquevilla "novo civilizacijo kreirali" v smislu socializiranega liberalizma, ki ga zagovarjam v tem prispevku. Čc si izposodim prispodobo, to pomeni, da ne bodo poslušali Viktorja Frankla - profesorja nevrologijc. psihiatrije, logoterapije in utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske šole, ki jim je predlagal, da kipu Svobode na vzhodni obali pridružijo kip Odgovornosti na zahodni obali.37
4.b) Diskriminativna ureditev načina pridobivan ja zasebne lastnine
V	socializmu smo skušali kot odgovor na kapitalizem uveljaviti dominacijo dela nad kapitalom. Pravico do upravljanja, ki jc bila priznana lc kot kolektivna in ne individualna pravica, smo vezali na delo - na delovni kolektiv. Delo in kapital smo ločili, kapital pa sploh ukinili. Formalno-pravno je bila ukinjena pravica do razpolaganja z družbenim kapitalom. Opisana ukinitev lastnine je imela za posledico, da pravica do prisvajanja ustvarjenega dobička v podjetjih formalno-pravno ni temeljila niti na delu niti na kapitalu. Klub temu je takšen brezlastninski sistem v praksi poznal prelivanje dobička (med drugim tudi) v plače zaposlenih v podjetjih, zato lahko rečemo, da smo poznali določen sistem razdeljevanja dobička med zaposlene ("profit-sharing"), ki pa seveda ni vključeval tudi ustreznega sistema participacije na izgubi ("risk-sharing").
V	primerjavi s socialističnim samoupravnim sistemom, ki konflikta med delom in kapitalom sploh ni priznaval (čeprav je dejansko obstajal), zasebnolastninski sistem priznava tako interes dela kot interes kapitala v podjetjih in ju poskuša upravljati na svoj način.
Za obravnavano temo je relevantno, da je zasebnolastninski sistem temeljne pravice v podjetju (pravice do upravljanja, nadzora in prisvajanja dobička) vezal na kapital.
Vendar je tudi delo v zasebnolastninskem sistemu postopoma in vedno bolj postajalo temelj zlasti za pravico do sodelovanja pri upravljanju podjetja in tudi za pravico do nadzora nad poslovanjem. Sprva je to bila samo stvar konkretnih pogajanj med delodajalci in sindikalnimi predstavniki. Danes pa praktično ni več uspešne poslovne politike managerjev, ki ne bi iskala optimalnih oblik participacijc zaposlenih, saj so ugotovili, da le-ta prinaša boljše rezultate poslovanja.
Pravici delavcev do sodelovanja pri upravljanju podjetij in do nadzora nad
36	- Clinton B., Inavguracijski govor. Washington, 20. I. 1993.
- Gingrich N.. Newt's Brave World. Forbes, 27. 2. 1995, 93-97.
37	Franki V., Nečujan ... op. cit. str. 5X.
poslovanjem sta tako v nekaterih evropskih pravnih ureditvah že sprejeti v krog zakonskega urejanja. Na nivoju predlagane pravne ureditve Evropske unije sta pravici dclavccv do nadzora in soupravljanja vključeni v Predlog statuta evropske družbe, ki ga spremlja Predlog direktive o sodelovanju zaposlenih pri upravljanju evropske družbe, in v Predlog pete direktive o strukturi delniške družbe in pravicah ter obveznostih njenih organov.38
Nikakor pa nc uspe takšna institucionalizacija pravici dclavccv, da participirajo na ustvarjenem dobičku. Ta pravica ostaja dosledno vezana na kapitalsko stran.39
Zakaj jc tako? Je to slučaj; morda bi kršili načelo pravičnosti, če bi bilo drugače urejeno? Ali pa je prav to tista bistvena značilnost liberalnega kapitalizma, ki je siccr v nekaterih primerih lahko stvar pogajanj ("negotiable"), nikakor pa nc sme postati temeljna, iztožljiva človekova pravica?
Kakršnikoli so že odgovori na ta vprašanja, je zanimivo, da se spomnimo na utemeljitelja liberalnega kapitalizma Johna Locka, ki je dejal, da posameznik s svojim delom, ki gaje vložil v kultiviranje zemlje, ne pridobi samo pravice do sadov svojega dela, ampak celo do delovnih sredstev.40 Za vzdrževalce liberalnega konccpta je takšno stališče očitno preveč socialistično.
Če se pri iskanju argumentov, da gre res za diskriminacijo, spustim na bolj ekono-mističen nivo, potem ne morem mimo dobitnika Nobelove nagrade za ekonomijo Roberta Solowa z Ekonomske fakultete Tehnološkega inštituta iz Massachusettsa, ki je leta 1956 in 1957 z dvema člankoma postavil tezo, da tiči ključni faktor ekonomske rasti v tehnologiji, znanju, inovaciji, nc pa v kapitalu ali povečanju delovne sile 41
Njegovo tezo danes potrjujejo izračuni in ugotovitve, da jc nivo produktivne uporabe znanja tisti faktor, ki določa stopnjo gospodarske rasti 42
Tudi dela znanih sociologov in sociologinj, kot so na primer: Peter F. Druckcr ("Concept of the Corporation", 1949; "Postcapitalist Society". 1993), Danici Bell ("The World and the United States in 2013", 1987), Alvin Gouldner ("The Future of Intellectuals and the Rise of New Class", 1979), John Naisbitt in Patricia Aubcrdcne ("Reinventing the Corporation" 1986), govorijo za to, da se je ekonomija dobrin spremenila v ekonomijo znanja ("knowledge economy"), da postaja inteligenca najštevilnejši razred ter vir gospodarskega in družbenega napredka, kar ima za posledico, da se jc finančni kapital kot produkcijski faktor podredil intelektualnemu kapitalu in da tisto, kar smo nekoč imenovali delo (kot vložek v podjetje), danes pomeni znanje - intelektualni kapital.
S tem, ko jc klasično fizično delo zamenjano z intelektualnim delom (gre za
Bulletin of the European Communities. Supplement 5/19X9.
39	Komisija Evropske unije sicer že dalj časa poudarja pomembnost participacije zaposlenih v kapitalu podjetja, ker v njej vidi sredstvo za bolj pravično razdelitev bogastva, možnost za zagotovitev primerne gospodarske rasti brez inllatornih učinkov, spodbudo in večjo motiviranost zaposlenih za uspeh podjetja in s tem večjo produktivnost ter konkurenčnost na trgu. Vendar jc rezultat dela Komisije zaenkrat le poseben predlog ("Proposal for a Council Recommendation concerning the promotion of employee participation in profits and enterprise results - including equity participation"), ki je še v fazi proučevanja v Evropskem parlamentu ter Ekonomskem in socialnem svetu. (Completing the Internal Market. Community Social Policy - Commission of the European Communities, 1992, zv. 6: 146-147.)
40	Locke J., The Second ... op. cit. str. 16-30.
4' Marshall E., Robert Solow: dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo. Pregled, 19X9, št. 245: X-9.
42 - Romcr M. P., Endogenous Technological Change Journal of Political Economy. 1990, II. St. 5: 71-102.
-	Pfeffcr J . Competitive Advantage Through People. California Management Review, 1994, zv. 36. St. 2: 9-2X.
-	Becker S. G., Murphy M. K., Tamura R.. Human Capital Fertility and Economic Growth. Journal of Political Economy, 1990, zv. 9X. St. 5: 12-37.
produktivno uporabo znanja, informacij, socialncga kapitala), ki je prevzelo celo strateško vlogo produkcijskega faktorja, jc torej nesporno, da dobiček ustvarjata tako delo (nefinančni kapital) kot tudi finančni kapital. Tudi za vlaganje finančnega kapitala v uspešne (ne)gospodarske organizacije in izvrševanje nadzora nad poslovanjem teh organizacij je potrebna uporaba določenega znanja, informacij, podjetniških sposobnosti, skratka intelektualnega kapitala. Zato bi moralo v (nc)gospodarskih organizacijah veljati, da ima vsak pravico do rezultatov svojega dela. Gre za pravico do pravičnega nagrajevanja.
Kljub nedoločenosti omenjene pravicc (v odprtem tržnem gospodarstvu ni neposredne vzročne zveze med delom in plačilom, problem vrednotenja intelektualnega dela in dela v skupinah), ki bi se konkretizirala v podjetjih v odvisnosti od položaja podjetja na trgu, organizacijske kulture, poslovne dejavnosti in na podlagi različnih relevantnih meril (zahtevnost del, stopnja odgovornosti, individualni prispevek, stopnja rizika ipd.), bi morala biti ta pravica zakonsko zaščitena in kršitve sankcionirane od pristojnih sodišč oziroma arbitraž.
Ekonomska demokracija je siccr v razvitih tržnih gospodarstvih aktualna tema ("Empoyce Stock Ownership Plans" v ZDA, v Veliki Britaniji in na Japonskem; različni sistemi, kot so na primer: "profit- sharing", "gain sharing", "individual incentive plans", "group incentive plans"), vendar zaenkrat ostaja to stvar poslovnih odločitev vodstev podjetij, ki se na ta način izognejo nezaželenim prevzemom podjetij ("hostile-takeover") ali pa v ekonomski demokraciji vidijo zgolj spodbudo zaposlenim za boljše delo. bolje izkoriščen delovni čas idr.
Nikakor pa ni v modernih pravnih ureditvah ekonomska demokracija del prava o človekovih pravicah. Očitno tudi ni komponenta načela demokratične ureditve in načela pravne ter socialne države, kar smo Slovenci vključili celo v konstitutivni akt države.43
Na ustavnem nivoju smo namreč ta razmerja rešili tako, da smo delo postavili v službo kapitala; nc samo s tem, ko nismo institucionalizirali ekonomske demokracije, ampak tudi zato, ker smo temeljne pravice, ki izvirajo iz dela, vključili v III. poglavje Ustave 44
Za sklepno misel tega podpoglavja bi lahko izbral oceno, da za zdaj relevantni politični akterji šc niso sprejeli ideje, da niti negiranje kapitala v imenu dela niti poveličevanje kapitala na račun dela in njuno ločevanje ne more biti formula, ki bi vodila k civilizacijskemu napredku. Institucionalni pogoji za civilizacijsko napredovanje v prihodnosti bodo vzpostavljeni šele takrat, ko bomo prekinili s prakso vzpostavljanja nasprotja med delom in kapitalom (prek njunega ločevanja in pravne neenakovrednosti) in namesto tega raje težili k pravni enakovrednosti pravic, ki izvirajo iz dela s pravicami, ki izvirajo iz kapitala.
43	Za Slovenijo je zanimivo, da avtorji modela lastninskega preoblikovanja podjetij izrazito podpirajo idejo ekonomske demokracije, ob tem pa nimamo na institucionalnem nivoju nikjer uzakonjene in varovane pravice zaposlenih, da participirajo na lastnini oziroma dobičku podjetja.
44	Zaradi tega se nc morem strinjati s tezo, da danes nismo več priče nasprotju med delom in kapitalom, kar naj bi bila temeljna značilnost kapitalistične družbe (Galbraith J. K. The Good Society ... op. cil. str. 165). Na tem meslu velja posebej opozoriti tudi to, da papeške (socialnc) cnciklikc žc od leta 1X91 dalje (Rcrum novarum. Quadragesimo anno. Mater ct magistra, Laborcm exerccns) govorijo o nujnosti vzpostavitve bol j uravnoteženega odnosa med delom in kapitalom, kar bi lahko dosegli prek uresničitve pravičnejšega nagrajevanja ter pravicc delavcev, da participirajo v lastnini in pri upravljanju podjetij (Janez. XXIII. Okrožnica: Mater et magistra: Tipografija Poliglotta Vatikana, 1962: 12).
5.) Instrumcntalizem kot filozofsko-pravna utemeljitev človekovih pravic
Čc hi skušal poiskali filozofsko-pravno utemeljitev človekovim pravicam in konceptu, ki ga zagovarjam v tem prispevku, potem naj najprej preskusim ius-nalu-ralizem oziroma naravno-pravno teorijo.
Po tej teoriji naj hi imele določene pravicc svoj temelj v Bogu, naravnem redu ali antropološkem bistvu človeka. Obstajale naj bi odkar obstaja človek nc glede na to, ali so vključene v pozitivno pravo ali ne. Tudi če bi jih pozitivno pravo hotelo odpraviti, jih nc bi moglo; obstajale bi naprej zoper vsako pozitivno-pravno regulacijo.45
Ob takšni razlagi velja najprej zastaviti vprašanje, kalcrc so tiste človekove pravice, ki imajo temelj v antropološkem bistvu človeka (če izberemo to možnost interpretacije)? Ali so to res samo politične in državljanske pravicc, ki imajo negativen status, ne pa tudi ekonomske, socialnc, kulturne, informacijske pravice? Nadalje lahko zastavim vprašanje, ali res obstajajo načelo enakosti pred zakonom, volilna pravica, prepoved mučenja in druge temeljne človekove pravicc neodvisno od časa in prostora?
Ker so po ustaljeni praksi evropskih ustavnih sodišč tudi pravne osebe nosilci nekaterih ustavnih pravic, kot sta na primer pravici do svobodnega podjetništva in enakosti pred zakonom,46 si lahko zastavimo vprašanje, ali so tudi ustavne pravicc pravnih oseb utemeljene v njihovem antropološkem bistvu? Kako bomo utemeljili pravicc živali, prihodnjih generacij, celo robotov, kar nas po napovedih futurologov tudi še čaka v prihodnosti?47
Če bi kljub temu vztrajali na tem, da imajo človekove pravicc svoj temelj v človekovi naravi, potem ima že bolj prav Alasdair Maclntyrc, ki pravi, da so naravne človekove pravicc fikcija; vsakomur, ki skuša znanstveno dokazati njihov temelj obstoja, spodleti.48
Seveda pa ni niti dovolj niti prav, da ostanemo pri tezi, da so človekove pravice zgolj fikcija.
Druga možnost utemeljevanja človekovih pravic bi lahko bila ius-pozitivistična. Po tej teoriji je pozitivno pravo samo sebi opora in zato ne potrebuje nobene posebne filozofske ali religiozne podlage. To pomeni, da sc mora vsako pravno pravilo uporabljati in izvajati že samo zaradi tega, ker je postavljeno za pravo, in tudi v primeru, da jc kričeče nepravično.
Poleg nevarnosti, da bi se družbena razmerja urejala na nepravičen način, bi sc problem strogega pozitivističnega pristopa zaostril v tistem pravnem sistemu, kjer sodba nima teže pravnega vira. Kajti če sodnikom in sodnicam ni omogočeno kreiranje pravic in temeljnih standardov s tega področja, je s tem prizadejana ogromna izguba za pravičnost, pravno varnost, red in najbrž tudi za stabilnost v državi.
Strinjam se s tistim stališčem naravno-pravne teorije, ki vidi oporo pravu v načelu pravičnosti, in ravno tako s stališčem zagovornikov pozitivno-pravne teorije, ki trdijo, da ni pravicc brez. prava; to pomeni, da ni pravicc, če lc-ta ni uzakonjena, pogodbeno dogovorjena ali priznana s konkretno sodno odločbo.
Tisto, kar bi želel na tem mestu posebej izpostaviti, pa jc ideja instrumentalizma kot filozofsko-pravne utemeljitve človekovih pravic.
45	Pitamic L., Pomen temeljnih (človekovih in državljanskih) pravic. Nova revija. 1990, april-julij, št.96/99: X5X.
46	Mavčič A., Odprta vprašanja ustavnosodnega varstva temeljnih pravic. Podjetje in delo, 1994; št. 5/6: 623.
47	McNally P., Inayatullah S., The Rights of Robots: Technology, Culture and Law in the 21st. Century. Futures, I9XX, /v. 20, št. 2: I 19-136.
48	Maclntyrc A., After virtue: A Study in Moral Theory. London: Duckworth, I9X1, 65-67.
Jack Donelly po mojem prepričanju utemeljeno zavrača stališče tistih, ki so človekove pravice utemeljevali v človekovi naravi z nasprotno tezo. Človekova narava jc odvisna (med drugim tudi) od zakonitih pravic oziroma odgovornosti. To pomeni, da je treba teorijo o človekovih pravicah razumeti kot teorijo o človekovih zmožnostih za njegov etični razvoj.49 Človekove pravicc so torej instrument, ki naj omogoči, da se človek in z njim družba približa svojemu idealu, ki je v perspektivi nedoločen. Uzakonitev, varovanje in uresničevanje političnih, državljanskih, ekonomskih, socialnih, kulturnih, informacijskih pravic oziroma dolžnosti (pojem pravice namreč nujno vključuje tudi element dolžnosti kot drugo plat iste vsebine) je zato nepogrešljiv, čeprav tudi nezadosten pogoj za človekovo izpopolnjevanje v svobodnega in hkrati odgovornega člana skupnosti. Ker verjamem, da je človek iz psihoanalitičnega vidika oboje -empirična aktualnost in idealna možnost,50 in to velja po mojem prepričanju tudi za družbo, je instrumentalna narava človekovih pravic toliko bolj prikladna.
Pri zagovarjanju dveh osnovnih idej iz tega prispevka (nedeljivost človekovih pravic in institucionalizacija pravic ekonomske demokracije), ne morem mimo dveh posebnih ciljev, ki naj bi jih zadovoljil predlagani konccpt.
Model želi zadovoljiti načelo pravičnosti (kot je bilo predstavljeno v 4. poglavju), saj mora biti pravičnost v zakonodaji, sodstvu in v vseh uradnih postopkih oziroma dejan jih uradnih oseb temel jna vrednota.51 Brez tega ni družbe, lahko pa je država.
In končno: opisana razširitev človekovih pravic, njihovo dosledno uresničevanje in varovanje bi okrepilo civilno družbo in s tem vzpostavilo večje ravnovesje v t.i. triadi, ki jo sestavljajo tržno gospodarstvo, politična (pravna) država in civilna družba.
6. SKLEP
Temeljna vloga prava, in znotraj tega človekovih pravic ter odgovornosti, ostaja še naprej, in vedno bolj, v civiliziranju kaosa, iz katerega se človek rodi in v katerem živi. Pravo mora kanalizirati, meliorirati, postaviti meje naravni človekovi volji do moči, ki bi se sicer sproščala le prek izključevanja in eksploatacije šibkejših, ter vzpostaviti pogoje za bolj harmonična razmerja na Zemlji.
Integralni koncept človekovih pravic in odgovornosti, kot je bil predstavljen v tem prispevku, jc instrument, ki bi lahko služil izgradnji bolj varne, mirne in pravične družbe.
Problem je očitno v tem, ker se zanj nc ogrejejo pravi akterji ("actors").52 Imamo argumente in parlamentarno demokracijo, nimamo pa novih, lako vplivnih prosve-titeljev, kot so bili na primer: Thomas Jefferson, John Adams, marquise dc Condorcct, Montesquieu, Diderot, Voltaire, Rousseau, Hume.
Pravgotovo jc preveč omejena trditev, da lahko človekovo zgodovino enačimo z zgodovino izključevanj in premagovanj šibkejših.53 S tega vidika ima bolj prav Nietzsche, ki pravi, da so volja do moči, prilaščanje, premagovanje šibkejših itd.
49	Donelly J., The Concept of Human Rights. London: Croom Helm, 19X5.
50	Norton L. D. Personal Destinies: A Philosophy of Ethical Individualism. Princeton University Press, 1976:16
5' V pravnih ureditvah so že od samega začetka uveljavljene in povsem upravičene tudi izjeme tega principa; npr. načelo: "nemo contra se edere tenetur" v kazenskem procesnem in civilnem pravu
52	Pojem "akterji" uporabljata Jacques Dclors in Jean - Claude Morel v knjigi "The European Challenges Post - 1992: Shaping Factors, Shaping Actors", ki stajo izdala Jacqucmin A. in Wright D. leta 1993.
53	Stone C. D., Should Trees have Standing: Toward Legal Rights for Natural Objects. 1974. Los Altos, CA William A. Kaufman.
temeljne značilnosti življenja na Zemlji.54
Vendar me je v tem prispevku bolj zanimalo vprašanje, ali so res tudi družbene ureditve ves čas koncipirane v tej smeri in nagrajujejo oziroma priviligirajo tiste, ki so že tako ali tako v boljšem položaju in imajo več sreče, tudi na račun manj sposobnih in šibkejših.55
Tudi sam menim, da bo takšna ocena prvič resno prišla pod vprašaj šele takrat, ko bomo dobili socialne, ekonomske in druge pravice iz t.i. naslednjih generacij kot temeljne in iztožljive človekove pravicc. To pa hkrati tudi pomeni, da bi morali pred tem relevantni akterji spremeniti odnos do principa pravičnosti.
UPORABLJENA LITERATURA:
Acampora, R. Ralph. 1994. Using and Abusing Nietzsche for Environmental Ethics. Environmental Ethics; Vol. 16 No. 2: 187-194
Becker, S. Gary in Murphy, M. Kevin in Tamura. Robert. 1990. Human Capital Fertility and Economic Growth. Journal of Political Economy, oktober. Vol. 98, No. 5: 12-37.
Boehm, Christopher. 1993. Egalitarian Behavior and Reverse Dominance Hierarchy. Current Anthropology, Vol. 34, junij. No. 3: 227-254.
Bulletin of the European Communities, Supplement 5/89.
Clinton, Bill. 1993. lnavguracijski govor. Washington, dne 20. I. 1993.
Completing the Internal Market. 1992. Community Social Policy - Commission of the European Communities, Vol. 6, januar.
Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms. 1991 Council of Europe. The Directorate of Human Rights.
Declaration on the Right to Development. 1986. Yearbook of The United Nations. New York: Department of Public Information, Vol. 40: 717-721.
Donelly, Jack 1985. The Concept of Human Rights. London: Croom, Helm.
Drucker, F. Peter. 1994. The Post-Capitalist Executive. Harvard Business Review, maj-junij: 115-122.
Evangelij po Sv. Mateju. 1925. Sveto pismo novega zakona. Ljubljana: Bogoslovna akademija, knjiga 7: 1-101.
Franki, Viktor. 19X1. Bog podsvijesti: Psihoterapija i religija. Zagreb: Oko tri ujutro.
Franki, Victor. 19X7. Nečujan vapaj za smislom. Zagreb: Naprijcd.
Freeman, Michael. 1994. The Philosophical Foundations of Human Rights. Human Rights Quarterly. Vol. 16, No. 3: 491-514.
Friedman, Milton. 1991. Odnos med ekonomsko in politično svobodo; v knjigi: R. Rizman, Sodobni liberalizem. Ljubljana: Knjižna zbirka KRT: 147-159.
Fromm, Erich. 1976. To Have or to Be? Harper&Row.
Galbraith, K. John. 1994. The Good Society Considered: The Economic Dimension. Journal of Law and Society, Vol. 21. junij. No. 2: 165-170.
Garret, J. Martha. 1990. National 21st. Century Studies. Futures, Vol. 22., maj, No. 4: 339-354.
Gingrich, Newt. 1995. Newt"s Brave World. Forbes, dne 27. 2.: 93-97.
Gomez, Mario. 1995. Social Economic Rights and Human Rights Commissions. Human Rights Quarterly, Vol. 17, No. I. 155-169.
Gosar, Andrej. 1993. Sodobna socialna etika. Ljubljana: Rokus.
Hayek, A. Fricdrich. 1991. Usodna domišljavost. Ljubljana: Knjižna zbirka KRT 69.
Hegel G. F. 1952. The Philosophy of Right. Chicago: Benton.
Jacquemin, Alexis in Wright David. 1993. The European Challenges Post - 1992: Shaping Factors, Shaping Actors; Edward Elgar Publishing Company.
" "Life itself is essentially appropriation, injury, overpowering of what is alien and weaker..."(Acampora R. R., Using and Abusing Nietzsche for Environmental Ethics. Environmental Ethics, 1994; zv. 16, št. 2: 1X7-194.)
55
McNally in Inayatullah na to vprašanje odgovarjata pritrdilno in med tiste, ki so izkoriščani štejeta delavstvo, ženske, naravno okolje, zunanje kolonije; po njunem mnenju Ic-te glavni akterji družbenih dogajanj razumejo kot manj sposobne (..."as the other, as less than human, as less than the agents of dominance"...), zato jim tudi nc pripadajo določene pravice (McNally P., Inayatullah S. The Rights ... op. cit. str. 121).
Jane/ XXIII. 1962. Okrožnica Mater cl magistra. Tipografia Poliglotta Vatikana.
Jane/, Pavel II. 1981. Okrožnica o človeškem delu (Laborem cxercens). Cerkveni dokumenti 13, Tiskarna Kresija.
Ka/enski zakonik RS, Ur. list RS št. 63/94.
King, S. Desmond in Waldron, Jeremy 1988. Citizenship, Social Citizenship and the Defence of Welfare Provision. British Journal of Political Science, Vol. 18, 4. del, oktober: 4IS-443.
Konfucij. Pogovori. 1988. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Locke, John. 1952. The Second Treatise of Government. New York: The Liberal Arts Press.
Maclntyre, Alasdair. 1981. After Virtue: A Study in Moral Theory. London: Duckworth.
Marshall, Eliot. 1989. Robert Solow: dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo. Pregled št. 245: 8-9.
Mavčič, Arne. 1994. Odprta vprašanja ustavnosodnega varstva temeljnih pravic Podjetje in delo, št. 5/6: 622-635.
McNally, Phil in Inayatullah, Sohail. 1988. The Rights of Robots: Technology, Culture and Law in the 21st. Century. Futures, Vol. 20, april, No. 2: I 19-136.
Norton, L. David. 1976. Personal Destinies: A Philosophy of Ethical Individualism. Pinccton University Press.
Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča. 1993. Ljubljana: Založba Nova revija; 1. letnik zbirke, št. 30: 102-104.
Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča. 1995. Ljubljana: Založba Nova revija; III. letnik zbirke, št. 63: 309-31 I in št. 98: 467-469.
Oldfield, Adrian 1990. Citizenship: an Unnatural Practice?The Political Quarterly; Vol. 61, No. 2: 177-187.
Pavčnik, Marjan in Pcrenič, Anton. 1991. Praktikum /a uvod v pravo/nanstvo. Ljubljana: Uradni list RS.
Pfeffer, Jeffrey. 1994. Competitive Advantage Through People. California Management Review, Vol. 36, No. 2: 9-28.
Pitamic, Leonid. 1990. Pomen temeljnih (človeških in državljanskih) pravic. Nova revija, letnik IX, april-julij, št. 96/99: 856-860.
Predlog Ustave Republike Slovenije. 1991. Poročevalec Skupščine Republike Slovenije. Ljubljana, št. 30: 2-
20.
Rawls, John. 1971. The Theory of Justicc. Cambridge Massachusetts: Harvard University Press.
Romer, M. Paul 1990. Endogenous Technological Change. Journal of Political Economy, II. del, No. 5, oktober: 71-102.
Rouiller, Claude. 1992. Le Pacte international rclatif aux droits civils et poliliques. Revue de droit suisse, Heft 2: 107-131.
Slaughter, A. Richard. 1994. Why We Should Care for Future Generations Now? Futures, Vol. 26, No. 10, december: 1077-1085.
Stephens, Gene. 1994. The Global Crime Wave. The Futurist, maj-junij: 22-28.
Stone Christopher D. 1974. Should Trees Have Standing: Toward Legal Rights for Natural Objects, Los Altos, CA William Kaufman.
Sveto pismo stare zaveze. 1958. I. del. Maribor: Lavantinski škofijski ordinariat.
The Economist. 1995 The Politics of Restoration, 24.11 .- 6.1.: 67-70.
The European Social Charter. 1992. Strasbourg: The Directorate of Human Rights.
Turner, S Bryan. 1990. Outline of a Theory of Citizenship. Sociology, Vol. 24, No. 2. maj: 189-217.
Universal Declaration of Human Rights. 1988. A Compilation of International Instruments. New York: United Nations.
Ustava Republike Slovenije. 1991. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
Voltaire. 1960. Filozofski pomenki in članki. Ljubljana: Cankarjeva založba, Mala filozofska knjižnica.
Weininger, Otto. 1993. Spol in značaj. Ljubljana. Analecta.
Yearbook of The United Nations. 1988. New York: Department of Public Information, Vol. 42, Martinus Nijoff Publishers: 528-529.
Yearbook of the United Nations. 1987. Martinus Nijoff Publishers: 717-721.
DRUŽBOSLOVJE
ANTHROPOS 1995/5-6
Antične teorije o glasbi
KATARINA ŠČETININA SEVER
POVZETEK
Članek predstavlja prvi del širše zasnovanega prispevka o antičnih stališčih o glasbi. Govori o grški musike kot enotnosti verzu, plesa in glasbe do 4. stol.pr.n.št. ter zlasti o Platonovem in v nadaljevanju Aristotelovem razumevanju glasbe, dotakne pa se nenazadnje postaristotelovskih glasbenoteoretskih prizadevanj. Namen obravnave je tudi prikaz, ozadja na katerem se oblikujejo antična stališča o glasbi in ki se odlikuje po specifičnem odnosu do lepega in umetnosti.
ABSTRACT
ANTIQUE VIEWS ON MUSIC
The article presents the first part of a more extensively conceived text on antique views on music. It deals with the Greek musike as a unity of verse, dance and music until the 4th century BC and highlights Platon's and in addition Aristotle's thoughts on music. Furthermore, it makes references to postaristotelian theoretical achievements concerning music. The aim of the contribution is eventually the presentation of the background, on which the antique views on music are founded and which distinguishes itself by the specific relation to beauty and art.
Beseda musike se je prvič pojavila pri Pindarju. Izpeljana je iz besede muza in pomeni "muzičen". Musike je pridevnik, rabi pa se v samostalniškem pomenu. Dopolnjena z besedo tchne, kot v tehnč musike, pomeni umetnost muz.
Musike nc moremo enačiti z glasbo v današnjem pomenu besede, torej z glasbo zahodne duhovne tradicije. V musikč nahaja glasba evropske tradicije svoje izvorno mesto.
Do konca 5. stol. pr. n. št. lahko govorimo o tesni povezanosti glasbe in jezika. Glasba ne nastopa kot samostojno estetsko področje, dasiravno je obstajala inštru-mentalna glasba, pač pa je imanentna jeziku. Njena vsebovanost v jeziku, verzu, govoru jo postavlja v širšo celoto, v resničnost, ki nosi ime musike .
Posamične elemente musikč bomo razčlenjevali na podlagi teksta "Musik und Rhythmus bci den Griechen" T. Georgiadesa.
Grško pesništvo jc za Georgiadesa neposreden dokaz spojenosti glasbe in jezika. Je vir, iz katerega lahko črpamo znanje o musike. V ta namen vzame Georgiades Pindarjevo 12. pitijsko odo in jo predstavi v vseh značilnostih fenomena musike.
Pindar je pisal ode po naročilu in v njih slavil zmagovalce tekmovanj (pitijska so bila poleg olimpijskih najbolj znamenita). 12. pitijska oda je nastala v čast Midasu; ta je
leta 490 pr. n. št. zmagal na pitijskem tekmovanju v umetnosti igranja na avlos. Oda poziva mesto Agrigent na Siciliji, naj sprejme ovenčanega Midasa, ki je v umetnosti igranja na avlos premagal Grčijo, in prikazuje nastanek umetnosti igranja na avlos, umetnosti, ki naj bi jo iznašla Atena, ko je zaslišala tožbe sestra obglavljene Meduze. Gre za poseben modelni napev, ki ga je Atena, po izročilu, prenesla ljudem in ki se jc utrdil kot model za predstavljanje ali izražanje vsake presunljive tožbe. Inštrument, ki jc objektiviziral žalost, seje imenoval avlos.
Oda ima obliko zborovske pesmi: vsebina je izražena v verzih, ki v sebi sočasno utelešajo glasbo in se z zborom uresničujejo kot plesno gibanje. Oglejmo si najprej tisto, kar deluje kot vezni člen zborovske pesmi - ritem.
Značilnosti grškega ritma se pokažejo v njegovi konfrontaciji z zahodnim. Osnova grškega ritma, ki sc definira kot urejenost tonov oz. zlogov v času, jc preprosta. Tvorita jo dve časovni vrednosti ali kvantiteti: kratkost (u) in dolžina (—). Kvantiteti stojita praviloma v odnosu 1:2 (— = uu o = ••). Vcrzni ritmi nastajajo iz različnih sestav dolžin in kratkosti, tako tudi Pindarjcva kitica zborovske pesmi.
Ko skušamo grški ritem opredeliti glede na zahodnega, se nam med njima pokaže niz nasprotij. Grški ritem se od zahodnega razlikuje v dvojem: v tem, da izvira iz jezika, in v ritmični kakovosti. Grški ritem ima dve časovni enoti, medtem ko zahodnega odlikuje mnogoterost časovnih vrednosti in raznovrstne sestave teh vrednosti, pomešane s časovnimi presledki - pavzami. Medtem ko grški ritem sestavlja zaporedje dveh časovnih enot. nastopa zahodni kot sočasnost raznolikih časovnih vrednosti. Značilnost zahodnega ritma je načelo takta. Takt je trdno merilo, ki ni vsebovano v posamičnih odnosih notnih dolžin, ampak v cclotnem ritmičnem poteku ustvarja red. Taktna ritmika suponira ponavljanje enake mere, ki ni identična s konkretnim ritmom. Tako se oblikuje prazna, to se pravi, še ne s konkretnimi ritmičnimi vrednostmi izpolnjena shema. Ritem, ki zatem sprejme tako nevtralno razčlenitev časa, jc raznolik in dinamičen.
Grški ritem ne pozna nadrejene enotnosti, ki kot redno vračajoči se impulz, takt, zaznamuje zahodni ritem. Ritmične premene namreč lahko vsebujejo različno število časovnih vrednosti. Če vzamemo za časovno enoto kratkost (u), vsebuje premena: "uu—" 4U, premena "—u—" pa 5u, poleg tega, kot ugotavlja Georgiades pri razčlenjevanju 12. pitijske ode, lahko nastopajo še dodane časovne vrednosti (npr. proste dolžine). Iz tega sledi, da na podlagi ritmičnih premen posamičnih verzov nc bi mogli postaviti trdne mere, ki se lahko pojasni s taktom. Treba jc izhajati iz najmanjše časovne enote in ugotoviti, koliko takšnih enot je v ritmičnih tvorbah, ki nastajajo s seštevanjem dveh časovnih enot.
Grški ritem je statičen, nastaja z ohlapnim sestavljanjem ritmičnih tvorb, malih, čvrstih teles - dolžine in kratkosti.
Zahodna mera kot prazen čas je omogočala hkratno izpolnitev v različnih glasovih; v grškem ritmu pa je večglasnost izključena, saj v osnovi grške časovne enote leži mera kot izpolnjeni čas.
V naslednjem odstavku se bomo seznanili z vsebino 12. pitijske ode, zlasti s tistim delom, ki govori o izvoru posebne vrste glasbe, glasbe avlosa.
Še prej pa se vprašajmo, kako je z možnostjo rekonstrukcije grške glasbe. Kako je zvenela grška glasba? Ali imamo notne zapise? Kakšen jc bil sploh zapis grške glasbe?
Georgiades v knjigi Musik und Rhythmus bei den Griechen navaja tri razloge, zaradi katerih oživitev grške glasbe ni mogoča.
Prvič, število skladb, ki so se ohranile, ni zadostno, da bi si mogli ustvariti splošno
sliko o grški glasbi. Drugič, večina ohranjenih primerov datira iz časa po Kristusu, to pa pristnost zapisanega rclativizira. Tretjič pa ne vemo, kakšno je bilo razmerje med notnim zapisom in zvokom, saj bi morali natančno poznati ne le grški tonski sistem, pač pa tudi nenapisana pravila, ki so jih pri izvajanju glasbe upoštevali.
Za veljavnost notnega zapisa mora obstajati tudi neko merilo. To merilo predstavlja na sistemu /notnem črtovju temelječi zahodni glasbeni zapis, ki grafično predstavi višino določenega tona in potek v času. Grki zapis ni bil glasbeni zapis, temveč "Sprachschrift" ali jezikovni zapis. Da jc bil zapis zahodne glasbe Grkom neznan, priča po Georgiadesu tudi dejstvo, da glasba pri Grkih ni predstavljala samostojnega duhovnega področja.
Avlos je pihalni inštrument, podoben današnji oboi, po izrazu blizu človeškemu glasu. Glas s pomočjo dihanja izraža občutke subjekta, občutke radosti in trpljenja in isto zmore tudi pihalni inštrument. Kaj lahko uresniči glasba na avlos? Izrazu afekta sorodno držo. Igra na avlos sicer ni sam izraz afekta, temveč njegova umetniška ponovitev. Gre za posebno vrsto glasbe, za glasbo kot predstavljanje izraza. Poleg avlosa je bil najpomembnejši inštrument pri Grkih - lira. Glasba, ki jo jc posredoval ta inštrument, ni bila predstavljanje izraza, marveč čudenje nad zvenenjem kot takim. Glasba avlosa in glasba lire zrcalita dvoje pojmovanj sveta, ki sta nasprotni in komplementarni, saj po Georgiadesu vsebujeta možnosti cclotnc glasbe. Avlos ponazarja stanje subjekta, lira pa jc osveščanjc tega, kar nas obdaja.
Kaj je tisto, kar izvaja glasbenik? V Pindarjevi zborovski pesmi se napev, ki gaje iznašla Atcna in ga predala ljudem, imenuje nomos oz. polikelalos nomos (božanski zgled). Po tem zgledu izvajalec na avlos - avlet - vsakokrat na novo ustvari človeški napev. Pri tem je pomembno, da umetnost glasbenika nc obstaja v svobodni iznajdbi primerov, ampak v ustvarjalni izpeljavi nomosa. Nomos se postavlja kot ideal, ki ustvarja podlago za sleherno uresničitev. Zgledov, nomosov, jc več. Obstajali so nčmosi s petjem, pa tudi popolnoma inštrumentalni nomosi, čeravno so instrumente praviloma uporabljali pri petju in plesu.
Povedali smo že, kako tesno se je glasba prepletala z jezikom in verzom. Georgiades nam razlaga, da je imel grški jezik v obliki verza popolnoma glasben zven "...so war das cinc Art Musik."1 Da je grški verz zvenel kot glasba, izhaja iz posebne narave grškega jezika, iz njegove posebne glasbene lastnosti, ki sc kaže v ritmu. Jezik, njegovi zlogi - dolžine in kratkosti - so tudi zgled za ritme.
V nasprotju z zahodnimi jeziki, pri katerih sta poudarek in z njim povezana dolžina/kratkost zloga odvisna od tistega, ki govori, sta v grškem jeziku dolžina in kratkost zloga objektivni lastnosti besede. Trajanje zloga je neodvisno od pomena, izraza ter volje govorca; gre za objektivno kvaliteto zloga. Grški verzi se oblikujejo iz grških besed tako, da jc že vnaprej določeno zaporedje zlogov, s katerimi se pokrivajo. Danes je težko deklamirati grške verze, saj se ritmi izpolnjujejo v subjektivnem postopku govorjenja kot korelat pomenske povezave in tako v nasprotju z naravo grškega jezika. Poleg tega pa bi bilo za pristno rekonstrukcijo grškega verza po Georgiadesu nujno tudi to, da bi bil glede na duhovno držo - današnji človek identičen s starogrškim. "Denn Rhythmus, Musik, auch die Sprachc als Erklingen, sind, sagten wir keine fertigen Gegenstiinde, sondern cin Tun. Sic existicren jeweils nur als Gegenwart, als Ausserung unseres eigenen Ich. Sie sind fur die Zeit ihrcr Verwirklichung mit dem Ich
T.Georgiades: "Musik unit Rhythmus bci den Griechcn". Rowohlt Hamburg, 1958, sir. 26.
identisch. Daher ist es sinnlos, das alte Erklingen 'historisch gctreu', den grieschischcn Vers restlos rekonstruiran, gleichsam photographisch genau nach der Natur wiedergeben zu wollen."2
Pindarjevi spevi se ne le deklamirajo, ampak se istočasno uresničujejo kot chords - "celota plesa in petja" /Platon, Zakoni 654b/. Ritma si ni mogoče zamišljati izolirano, abstraktno, kot glasbeni pojav, saj je bil tesno povezan z občutkom za telesno, za ples; to kažejo tudi termini stopica, thesis, arsis. Stopica kot izraz za mero, za določeno sestavo dolžin in kratkosti; thesis kot poudarjeni zlog/doba, ki pomeni postavljanje noge na tla, padanje, pogrezanje, povešanjc in ga označimo z "—"; arsis kot nepoudarjeni zlog/doba, ki pomeni dviganje in je označena z "u". Georgiades v tej povezavi navaja razčlembo daktila: —uu. Pri težjih ritmih, ki niso nastali s pogostim ponavljanjem stopicc, pa se ne ve, kako je potekala delitev na thesis in arsis. Vsekakor jc pomembno to, daje bilo verze mogoče izplesati.
Kakšne so značilnosti grškega jezika, ki tvorijo podlago za prej omenjeno enotnost verza in glasbe? Grški jezik vsebuje muzikalno zvočno telo, ki zaradi podobnega odnosa do sveta čutov, kot ga ima umetnost, torej zaradi neposrednosti deluje avtonomno. V ritmu tvorita glasbeno zvočno telo in jezik enotnost. Korenine ritma segajo do plesa in z njim povezanega občutka telesa, do predduhovne plasti, od tam pa navzgor do jezika, do logosa. Neposredno učinkujoča ritmično muzikalna zmožnost se ne uresničuje le v glasbi in plesu, temveč tudi v besedi sami.
Staro grščino imenuje Georgiades neke vrste glasbo, ki jc imela hkrati sposobnost imenovati stvari. Beseda je imela svojo lastno ritmično voljo, ki ni bila poslušna jezikovni volji subjekta, ampak je živela neodvisno življenje z lastno substanco. Grška beseda ni zvenela subjektivno, dinamično, patetično. Drža grškega jezika je statična. Iz nje izhajajoča stava besed, kot pri Pindarjevi odi, daje statičen glasbeni ritem.
V	grščini so torej, kot razlaga Georgiades, v določenem smislu prosto vržene besede med seboj povezane s pomensko neoznačenim statičnim ritmom. Tako je treba dopustiti, da posamične besede delujejo statično in šele v subjektu, z duhovno dejavnostjo, vzpostavijo enotnost smisla. Grška stava besed terja torej duhovno dejavnost oz. "diese Zusammcnarbeit zwischen den objektiv gesetztcn Wortcrn und dem Subjekt".3
V	tem smislu, pravi Georgiades, jc imela musikč kot duhovna dejavnost / vzgoja močan vpliv na etos. To pa je bilo mogoče, ker je musike temeljila na grškem jeziku kot posebnem nosilcu smisla.
Grški jezik in grški verz torej ustvarjata skupnost in skupnost oblikujočo moč, kakršne si danes ni več mogoče predstavljati. V grški skupnosti ni bilo ločitve med aktivnimi govorci in pasivnimi poslušalci, aktivni so bili vsi. Njihova dejavnost se jc zrcalila v participaciji na telesno čvrstem, trdnem nosilcu smisla, ki ga imenujemo grški verz.
Musike je bila torej dramski, zborovski dogodek s petjem in plesom, ki je imel obenem izjemno vzgojno moč. Zato je ne smemo enačiti z umetnostjo, ki v Pindarjevi odi nastopa v povezavi z umetnostjo igranja na avlos. Musike jc bila več kot umetnost, bila jc dejanje, dejavnost, ki je temeljila na jeziku.
Proti koncu 5. stol.pr.n.št. je pojav novega ditiramba nakazal razpad musike. Spremembe so se najbolj razločno pokazale v ritmiki. Do tedaj je namreč le jezik določal ritem, sedaj pa so bile vpeljane tudi druge časovne vrednosti, recimo - "nad-dolžine". Sprememba v obravnavi verza pa kaže na spremembo jezika samega. Ta je
T. Georgiades: "Musik und Rhythmus bei den Griechcn", Rowohlt Hamburg, 1958, sir. 33. T. Georgiades: "Musik und Rhythmus bei den Griechen", Rowohlt Hamburg, 1958, str. 48.
namreč postopoma izgubil ritmično čvrstost in postal orodje v službi govorečega.
Verz je izgubil svojo izvirno obliko in se spremenil v stavek brez ritmičnega spoja. S tem je tudi trajanje zlogov postalo odvisno od subjekta. Musike jc razpadla na prozo in glasbo.
Vse do Platona se antični misleci niso sistematično ukvarjali s pojmom lepega in umetnosti.
Pri Hcziodu, Homerju in Pindarju, kot nam pove Ernesto Grassi, so se pojavile besede "mimesis", "lepo", "umetnost" le kot opisna poimenovanja in ne kot predmet zavestne refleksije. Ob pregledovanju antičnih fragmentov, v katerih se v kakršnikoli povezavi nahaja "lepo", je treba upoštevati, da v predplatonskih tekstih "lepo" in "dobro" pogosto sovpadata.
Pri Hcziodu pojmu dobrega v začetku ni pripadal moraličen pomen. "Dobro" je bilo povezano s koristnim, smotrnim, dovršenim, šele zatem je prišel na vrsto moraličen pomen, glede na neko človekovo kvaliteto, npr. pravičnost. Če jc dobro v pravilnosti, npr. pravilni izbiri dnevov za setev, vsebuje takšen premislek neko nazornost harmonične igre, ki pomakne dobro na področje lepega. "Lepo" je vezano na zaznavne oblike, prek teh pa označuje harmonijo in dovršenost neke stopnje biti.
Hcziodovo delovanje jc močno povezano s pojavom rapsodov v 7.stol.pr.n.št. Potujoči pevci so deklamirali dele Homcrjevih epov, pa tudi svoje lastne verze. Epske pesmi opisujejo glasbene prizore, v katerih so imenovani inštrumenti kot: forminks, kitharis, avlos, sirinks. V Heziodovem času sta izvajalca na kitharis in avlos posebej imenovana kot kitarist in avlet. Po Homerju je postala pomembna inštrumentalna igra, razcvet pa sta doživeli tudi kitarodia in avlodia.
Poglejmo sedaj, v kakšni povezavi nastopa "lepo" pri Homerju, in nato situacije, v katerih pesnik omenja glasbo oz. glasbene inštrumente.
V	svoji knjigi "Die Theoric des Schonen in der Antike" Grassi navaja predvsem odlomke iz Odiseje; na podlagi teh skuša ugotoviti, kaj pomeni "lepo" za Homerja. V teh odlomkih nastopa "lepo" v povezavah z glasom, predmeti, ljudmi in bogovi. "Lepo" je tudi pri Homerju povezano s čutnim dojemanjem in označuje stopnjo dovršenosti, ki jo dosega z lepim obdano in s tem tudi bogovom bližje življenje.
V	orisih glasbenih prizorov, prizorov petja, sta pri Homerju igrala pomembno vlogo inštrumentalna spremljava in ples (kolo). Omenjena sta tudi forminks in avlos. Spremljevalni inštrument pevca je bil forminks, redkeje kitharis. V najstarejših virih ni popolnoma jasno, ali sta bila forminks in kitharis dva različna inštrumenta. Velikokrat nastopata tako, da sta njuna pomena identična in zamenljiva. Tako se zdi v Odiseji, da mora biti kitharis podoben inštrument kot forminks, v Iliadi pa sta inštrumenta omenjena v prizoru, ko nek deček igra na zveneči forminks - kitharis. Poleg teh dveh strunskih glasbil (forminks jc imel baje od 3 do 5 strun, kitharis od 4 do 18, največkrat pa 7) so bili tu šc pihalni inštrumenti: avlos, sirinks, salpinks. Avlos Homer imenuje trojanski inštrument, sirinks trojanski in pastirski inštrument, salpinks pa jc v neki prispodobi omenjen kot "inštrument z glasno štimo".
Glasbi se v mitih in legendah, v katerih najprej nastopa, pripisuje magična moč in božanski izvor. Prvi pa se je z njo teoretično spoprijel Pitagora (580-500). Njegova spoznanja nam posredujejo zapisi njegovih učencev in poznejši viri.
V	osnovi Pitagorove filozofije leži nauk o številih. Število je tisti princip, ki določa bivajoče in postavlja meje. V njem se razodeva kozmos kot povezanost reda in nasprotje kaosu. Izhajajoč iz tega, je pitagorejec Filolaos določil bit sveta in stvari kot enotnost različnega, kot harmonijo, ki jo ustvarjajo razmerja med števili. Ta najdemo tudi v osnovi tonskih razmerij, zato je glasba dokaz pitagorejske ontologije. Se pravi, da ima glasba za svoj predmet tiste principe, ki obvladujejo celoten kozmos - števila in
harmonijo. Pitagorejci so v ujemajočih se sozvočjih (simfoniai) iskali števila, skušali so razjasniti odnos med simfoniai in dolžino strune. Z merjenjem strune so prišli do tonskega materiala:4
1/4 1/3 1/2 2/3 3/4 8/9 1
celotna dolžina strune = osnovni ton
8/9 dolžina strune = cel ton (interval med kvinto in kvarto)
3/4 dolžina strune = kvarta
2/3 dolžina strune = kvinta
1/2 dolžina strune = oktava
1/3 dolžina strune = duodecima (kvinta čez oktavo) 1/4 dolžina strune = dvojna oktava
V	"Priročniku o harmoniji" Nikomahosa iz Gerase (2. stol.pr.n.št.), ki poroča o Filolaosu, se prvič pojavijo strokovni glasbeni izrazi: kvinta se imenuje "v sredi med visokim" in ponazarja interval med visokimi strunami kitharisa ali lire. Oznake tonskih višin (hipate, mese, nete) pa so izpeljane iz zgradbe in urejenosti strun imenovanih inštrumentov: hipate kot najbolj oddaljena struna da od sebe najgloblji ton, mese -srednja struna, nete - izvajalcu najbližja struna, ki zveni najviše. Pa o tem pozneje.
Glasba je v kontekstu pitagorejske filozofije pomaknjena prek območja akustike: "Sie wird zur Wissenschaft der verniinftigen Seinsordnung."5
V	t.i. harmoniji sfer, v kateri so glasbena sozvočja temelj neslišnih sozvočij gibajočih planetov, sta glasbena teorija in astronomija "posestreni". O tem piše Platon v 7. knjigi svoje Države. Kakor lahko ugotovimo iz omenjenega teksta - Platon soglaša s pitagorejci, hkrati pa tudi ironizira pitagorejski način ugotavljanja tonskih razmerij -intervalov. "Govorijo o nekih zgostitvah in nagibajo ušesa, kakor da bi hoteli čisto iz bližine ujeti še en ton. Nekateri trdijo, da med tonoma še nekaj slišijo, in to naj bi bil najmanjši interval, ki rabi kot enota za merjenje. Drugi oporekajo temu in menijo, da tona zvenita popolnoma enako. Obojim pa ušesa več veljajo kot razum."6 Nadalje pravi Platon, da pitagorejci v akordih iščejo številčna razmerja, nc da bi se povzpeli do resničnih problemov in se povprašali, katera števila so harmonična in katera ne ter zakaj. Platon takšna prizadevanja sicer označi kot koristna za raziskovanje lepega in dobrega, vendar jim ne pripisuje višje spoznavne vrednosti.
4
5
6
Pričujoča shema je povzeta po shemi iz "Musik und Rhythmus bei den Grieehen" T. Georgiadesa. Historisches Wiirterbuch der Philosophic, Basel und Stuttgart 1971 —»/Musik/. Platon, Država, Ljubljana, DZS 1976, str. 254.
PREVODI
ANTHROPOS 1995 / 5-6
Inherentnost geometrije v konceptu prostora kot
samostojne entitete
ZORAN PRI M OR AC
POVZETEK
Ta članek je poskus, da bi določili vprašanje uporabe geometrije oziroma vprašanje izbire geometrijskega sistema, ki je inherenten prostoru, v odvisnosti od sprejetega koncepta prostora. Če sprejmemo koncept prostora kot samostojno entiteto, je nemogoče, da bi eksperimentalno oziroma na podlagi materialnih dejstev določili inherentno geometrijo. Ena možnost je, da geometrijo prostora določimo z. definicijo, druga pa. da inherentno geometrijo ne definiramo. V tem primeru nam uporabna geometrija ne odgovori na vprašanje, katera geometrija je "resnična", ampak kateri geometrijski sistem je ustreznejši z.a opisovanje. Drugi koncepti prostora, ki jih v tem članku nismo mogli obravnavati, bi imeli do navedene problematike drugačen odnos.
ZUSAMMENFASSUNG
INHARENZ DER GEOMETR1EIM BEGRIFF DES RAUMES ALS UNABHANG1GES ENTITAT
Dieser Artikel ist ein Versuch die F rage der Sachlage der praktischen Geometrie z.u bez.eichnen, beziehungsweise die Frage der Auswahl des geometrischen Systems, welches im Raum inhdrent ist in Abhangigkeit von der annehmbarer Konzeption des Raumes. Die Annahme der Konzeption des Raumes, als unabhdngiges Entitdt ist mit materiellen Tatsachen, das heifi, die inhdrente Geometrie experimentell zu bestimment, ausgeschlossen.
Eine der Mdglichkeiten ist die Geometrie des Raumes mit einer Definition z.u bestimmen. die andere Mdglichkeiten ist die Geometrie des Raumes mit einer Definition z.u bestimmen, die andere Mdglichkeiten ist die inhdrente Geometrie uberhaupt nicht zu definieren und in diesem Fall gibt die praktischen Geometrie keine Antwort auf die Frage, weche Geometrie "wahrhqftig" ist, sonder welches geometrisches System deskriptive ist.
Die andere Konz.eptionen des Raumes, die in diesem Artikel nicht betrachtet wurden, werden einen anderen Verhdltnis z.ur erwahnten Problematik haben.
L Uvod - zastavitev problema
Že Evklid jc formuliral geometrijo kot aksiomski sistem. V strukturi evklidske geometrije je prisoten peti izrek.1 Njegova "nejasnost" in "nerodnost", glede na prejšnje štiri izreke, je napeljevala mnoge mislece, da so skozi stoletja iskali način za njegovo odstranitev ali so, v najboljšem primeru, hoteli pokazati, da izrek ni neodvisen od ostalih, kar pomeni, da se lahko dokaže kot teorema. Ti poskusi niso bili uspešni. Tako so lahko prišli samo do rezultatov, ki so kazali, da obstajajo alternativni principi, med katerimi bi vsak lahko imel logično funkcijo, ki jo je imel tudi peti izrek.2
Razlago za takšen izid so našli v 19. stoletju. Ruski matematik Nikolaj I. Loba-čevski s kazanske univerze je bil prvi, ki se jc odločil, da bo objavil odkritje nc-evklidskc geometrije. Z zamenjavo Evklidovcga petega izreka (po njem lahko skozi točko, ki ne leži na dani premici, potegnemo neskončno število premic, ki ne sekajo te premice) je dobljen nov geometrijski sistem. Tudi nemški matematik B. Riemann je izdelal neevklidsko geometrijo, v kateri vzporednice sploh ne obstajajo. Tako sta se poleg geometrije evklidskega tipa pojavili še dve geometriji in s tem jc bila cvklidska geometrija odstranjena s prestola apodiktične gotovosti.
Pomembno je dejstvo, da vsebujejo vse alternativne geometrije, če jih opazujemo kot aksiomske sisteme, notranjo konsistenco. Z ustrezno korespondenco med geometrijami lahko izvedemo prevajanje matematičnih sistemov tako, da protislovnost enega geometrijskega sistema potegne za seboj protislovnost drugega in obratno.3 Dani sistemi izražajo iste stvari na različne načine.
Ta opis geometrijskih sistemov se nanaša na matematično konsistentnost, njihova "resničnost" pa je postavljena na isto raven. Takšen pristop poudarja aksiomsko dimenzijo geometrije. Poleg njega pa obstajajo tudi drugi pristopi, kot sta na primer metoda diferencialnih invariant, metoda projektivne definicije naraščanja itd.
S pojavom različnih geometrijskih sistemov se jc izostrila razlika med aksi-omskim in uporabnim delom geometrije, kar je pripeljalo do ločevanja geometrije na "aksiomsko" in "uporabno".4 Ena od sprejetih definicij uporabne geometrije jc, da je leta veda o strukturi fizičnega prostora. Nc glede na to, ali je ta definicija popolna, kaže na tesno vzajemno vez med pojmom uporabe in pojmom prostora.
Pri ilustraciji povezanosti pojmov prostora in geometrije si lahko pomagamo s stališči I. Kanta, ki geometriji dajejo status posebne vede, ki določa lastnosti prostora.''
Evklidov peti i/rek pravi:" Čc ena premica seka dve premici tako, da je vsota dveh notranjih kotov na eni strani manjša od dveh pravih kotov, potem se ti dve premici, čc jih dovolj podaljšamo, sekata na isti strani premice, na kateri so ti koti."
Takšen je na primer princip o tem, da se lahko sko/i točko, ki nc le/i na dani premici, potegne vzporedna premica, ali princip, daje vsota kotov v trikotniku enaka dvema pravima kotoma. Kot ilustracijo lahko navedemo Poincarčjcv citat:" Na primer teoremo Lobačcvskcga 'Vsota kotov nekega trikotnika je manjša od dveh pravih kotov' prevajamo:' Čc so strani krivočrtnega trikotnika krožni loki, ki bi podaljšani navpično sekali lundamcntalno ravnino, bo vsota kotov tega krivočrtnega trikotnika manjša od dveh pravih kotov.' Ne glede na to, kako daleč bi šli na ta način s konsekvcncami hipotez Lobačevskega, nas te ne bi pripeljale do protislovnosti... Sicer pa ta interpretacija ni edina in lahko bi konstruirali več besedišč, analognih predhodnemu, ki bi nam dopuščala, da s preprostim prevodom transformiramo teoreme Lobačevskega v teoreme navadne geometrije" (Poincarč H., Znanost
i hipoteza, Zagreb, 19X9, str.41).
F. Nagel slikovito opisuje to ločevanje." Najpomembnejše je razlikovanje geometrije kot discipline , katere edini cilj je odkriti tisto, kar aksiomi ali postulati logično povlečejo za seboj, in geometrije kot
panoge, ki skuša postaviti materialne resnične trditve o posebnih empiričnih dejstvih." (F. Nagel, Struktura nauke, Beograd: Nolit, 1974, str. 194)
On pravi:" Geometrija je znanost, ki sintetično določa lastnosti prostora, pa vendar a priori ... Vendar sc mora ta opazka (misli se na prostor, op.a.) nahajati v nas a priori, tj. pred vsakim opažanjem, ne
Prostor in čas sta zanj čisti formi, in sicer prostor kot forma za zunanje čutilo in čas kot forma za notranje čutilo. Kantovo dokazovanje in razlaga, da jc prostor forma a priori, temelji na metafizičnih in transccdentalnih argumentih. Prav transcedcntalni argumenti o prostoru izvirajo iz geometrije. Lahko bi jih poimenovali tudi epistemološki argumenti, ker so vzeti neposredno iz možnosti čiste matematike. V času, ko je Kant ustvarjal svojo idejo o prostoru, ncevklidski geometrijski sistemi še niso obstajali, tako da je samo evklidska geometrija določala lastnosti prostora. Apodiktično jasnost evklidske geometrije je postavil pod vprašaj poznejši razvoj geometrije.
Če sprejmemo dcfinicijo uporabne geometrije kot znanosti o strukturi prostora, v transcedentalnem ali empiričnem pomenu, potem se nam nujno vsiljuje vprašanje izbire ene od alternativnih geometrij kot inherentne prostoru. Iz tega sledi, da k izrazu inhe-rentnost razumemo, da je eden od geometrijskih sistemov pri opisu fizičnega prostora "resničen". Pravzaprav se lahko zastavi vprašanje: ali sploh obstaja inherentna geometrija, in če obstaja, ali se lahko opredeli?
Preden preidemo na problematiko izbire inherentne geometrije, moramo podati nekatera izhodišča, ki sc nanašajo na pojem prostora.
V	zahodni filozofski tradiciji se lahko z analizo koncepta prostora označita dva karakteristična koncepta prostora,6 in sicer pojmovanje prostora kot samostojne entitete in pojmovanje prostora kot imanentne lastnosti (telesa, polja itd.). Kljub temu da imata ta koncepta svojo zgodovinsko genezo, to ni relevantno za nadaljno analizo. Zadostuje že dejstvo, da sta prisotna v dojemanju prostora kot objektivni rcaliteti.7 Lahko rečemo, da se ustrezni koncepti pojavljajo paradigmatično, se pravi, da je pri obravnavi fizične realnosti vedno prisoten eden od konceptov prostora, zavedno ali tudi ne.
Takšni koncepti prostora imajo ustrezen odnos do uporabne geometrije. Ker obstajajo različni koncepti, lahko pričakujemo, da je problem uporabnosti geometrije oziroma njene inherentnosti odvisen od samega izbora določenega koncepta. Da bi rešili problem inherentnosti geometrije, moramo poiskati razmerje med uporabno geometrijo kot znanostjo o strukturi prostora in ustreznim konceptom prostora.
V	tej obravnavi bomo skušali analizirati razmerje med inherentnostjo ustrezne geometrije in konccptom prostora kot samostojne entitete.
2. Sama geometrija prostora
Za ilustracijo vloge geometrije v takšnem konceptu lahko uporabimo stališča Isaca Ncwtona, ki jc tipičen predstavnik zagovornikov koncepta prostora kot samostojne entitete.8 S sprejetjem neoplatonistične ideje je Newton predvidel cksistcnco absolutnega
empirično. Vsa geometrijska stališča so apodiktična, tj. združena z, zavestjo o njihovi nujnosti, na primer stališče: prostor ima samo tri dimenzije; seveda takšna stališča ne morejo biti empirične presoje, niti se iz njih ne morejo izpeljati" (Kant, I., Kritika čistog uma, Beograd: Kultura, 1970, str. 66). Glej na primer Z. Primorac, "Dihotomične koncepcije prostora u Zapadnoj filozofskoj tradiciji, Filozofska istraživanja, 10/3, Zagreb, 1990,str. 821-849.
S pojmom "objektivna realiteta" razumemo, da se dani koncepti nanašajo na predvidevanje, da fizični prostor eksistira neodvisno od subjektivnega odnosa do njega. Seveda pa obstajajo v zahodni filozofski tradiciji tudi drugačna stališča, vendar jc prejšnje stališče za nas relevantno pri analizi inherentne geometrije.
Geometrija je pomenila znanost o strukturi prostora že v Newtonovem času. V osemnajstem stoletju jc takšno pojmovanje razvil Eulcr, ki jc trdil:"Prostor je pravi predmet preučevanja geometri je, ki raziskuje telesa, če so ta razprostrta, neodvisno od neprebojnosti in inercije, torej je predmet geometrije pojem, ki je dosti bolj splošen kot pojem telesa, saj nc zajema samo teles, ampak tudi vse stvari, ki so samo prostorske, brez neprebojnosti, če takšne obstajajo. Od tod sledi, da morajo vse lastnosti, ki se v geometriji deducirajo iz. pojma prostorskosti, obstajati v telesih, čc so ta prostorska" (Ibid., p. 192).
prostora. Absolutni prostor ostane po svoji naravi vedno isti in negibljiv tudi brez kakršnegakoli odnosa do nečesa zunanjega. Kljub spreminjanju teles se prostor ne spremeni. Glede na to, da prostor vsebuje telesa, hkrati pa je večen in neskončen, vsebuje več popolnosti kot telesa. V končni instanci je prostor pravzaprav ena od božanskih lastnosti in predstavlja senzorium Boga.
Poleg filozofsko - teoloških motivov je Ncwtonu kot empiriku ustrezal takšen koncept prostora, oziroma obstoj okvirja, ki omogoča opis gibanja.9 Prostor omogoča tudi razprostrtost fizičnih objektov, vendar je ne določa. S tem sc loči čista razteznost prostora od razteznosti fizičnih objektov.
Od tod sledi dejstvo, da obstaja razlika med geometrijo, ki pripada prostoru samemu na sebi, in geometrijo fizičnih objektov. V svoji matematični aktualnosti prostor sprejema vse geometrijske figure, v fizični virtualnosti pa je "prejemnik" ali platonska "hora".
V konceptu prostora kot samostojne entitete ni možna eksperimentalna določ-ljivost inherentne geometrije prostora. Materialna dejstva določajo celoto eksperimentalnih danosti etalona prostora iz celote fizičnih objektov in z ustreznimi meritvami omogočajo verifikacijo določenega geometrijskega sistema. V konccptu prostora kot samostojne entitete je ta postopek nemogoč.
Res je, da na primer merilo, ki je dano v obliki "trdega" telesa, zavzema del absolutnega prostora, toda prostor je glede na telo, neodvisen oziroma telo nima "čiste" razteznosti, tako da sprememba dimenzij merila (deformatibilnosti) ne more implicirati spremembe geometrijske strukture prostora. Kot drugi primer bi potem lahko z geometrijsko premico, kar se pogosto počne, določili inherentno geometrijo prostora na podlagi geometrijskega vedenja tega žarka. V samem konccptu prostora kot samostojne entitete to nima moči argumenta, ker ni možna identifikacija svetlobnega žarka z geometrijsko premico, ampak samo aproksimativno sprejemanje; in če se svetlobni žarek vede po zakonih neevklidske ali evklidske geometrije, še ne moremo sklepati, da je to hkrati geometrija prostora. Geometrijsko vedenje svetlobnega žarka ni določeno samo z geometrijo prostora kot potencialno možno, ampak tudi z nekaterimi fizikalnimi razlogi, kot je na primer vpliv fizikalnega polja ipd.
Če bi poenostavili, ker se s "čisto" razteznostjo oziroma s samim prostorom ne morejo izvajati eksperimenti kot s skupkom fizičnih objektov, zalo ni eksperimentalne določenosti inherentne geometrije. Na podlagi tega lahko izpeljemo sklep, da sc inhe-rentna geometrija prostora na sebi lahko določi samo z definicijo. Nikakršni eksperimenti in njihovi rezultati ne morejo zavreči ali potrditi "resničnosti" te geometrije.
Tu lahko zastavimo naslednje vprašanje: če je evklidska geometrija dana po definiciji kot inherentna geometrija samega prostora, ali je možno to inherentnost pripisati kateremukoli drugemu geometrijskemu sistemu?
Odgovor mora biti pritrdilen. V principu jc lahko katerikoli geometrijski sistem definiran kot inherenten prostor na sebi. V praksi sc najpogosteje definira cvklidski sistem kot geometrijski sistem, ki pripada prostoru samemu po sebi. Vzrok za to jc v dejstvu, da vsebuje ta geometrija glede na druge geometrijske sisteme določene pred-
Popolno določitev samega prostora kot referentnega sistema se pojavlja v drugem Newtonovcm zakonu. Drugače povedano, osnovne enačbe dinamike pravijo, da je pospešitev enega fizičnega sistema oziroma sile odvisna od izbire koordinatnega sistema. Ta relativnost sile ni nikakor ustrezala Newtonu, ker je imela sila fundamentalno vlogo. Čc ne želimo uvesti sile, potem mora obstajati privilegiran sistem, ta sistem pa je pravzaprav prostor sam na sebi. Prav tako je nujno določiti absolutni prostor kot referentni sistem za razločevanje absolutnega gibanja kot dejanskega od relativnega navideznega gibanja. Glej na primer Bas C. Frassen, "Newton's Arguments Absolute Space"(v: An Introduction to the Philosophy of Time and Space, New York: Columbia University Press, 1985, p. 110).
nosti. Navedli bomo samo dve prednosti, kot sta, pogojno rečeno, epistemološka in "psihološka" prednost.
Epistemološka prednost evklidske geometrije je glede na neevklidske geometrijske sisteme v genetični povezavi dane geometrije in pojma samega prostora. Pojem samega prostora ima svojo zgodovinsko genezo, v kateri je imela evklidska geometrija posebno mesto.10
Druga prednost je vsebovana v določeni matematični "preprostosti" do drugih geometrijskih sistemov, ki ima pri konstrukciji pojma na sebi ustrezno psihološko prednost.
Slikovito11 se to lahko prikaže z metričnim pristopom geometrijskim sistemom, kjer eno od pomembnih mest zavzema pojem ukrivljenosti prostora. Obstaja tesna povezanost med ukrivljenostjo prostora in geometrijo, ki sc v njem realizira. Tako sc npr. evklidska geometrija realizira v prostoru ukrivljenosti ničel (R=0), geometrija Lobačevskega v prostoru negativne ukrivljenosti (R<0), Riemannova geometrija v prostoru pozitivne ukrivljenosti (R>0).
Z matematičnega stališča je ekvivalentnost geometrijskih sistemov prisotna. Pri tem bi različnost obstajala v variaciji vrednosti ukrivljenosti prostora. Ti geometrijski sistemi ne morejo biti ekvivalentni, če jih opazujemo z epistemološkega stališča, ker Evklidovc geometrije ni mogoče opazovati kot sistem, ki se realizira v prostoru ukrivljenosti ničel, ampak v prostoru, v katerem ta pojem sploh ni potreben.
Pri koncepciji samega prostora je lahko to dejstvo relevantno. Neevklidski sistemi, ki nujno uvajajo pojem ukrivljenosti nam, za razliko od evklidskega vsiljujejo nekatere dodatne lastnosti prostora na sebi, ki ustrezajo pojmu ukrivljenosti. Z definiranjem inherentne geometrije ncevklidskega tipa jc pojmovna konstrukcija samega prostora zaplc-tenejša.
V takšni koncepciji prostora je ena temeljnih težav možna in dejanska razlika med geometrijo samega prostora in geometrijo fizičnih objektov.
S pomočjo naslednjega primera bomo poskušali razložiti to različnost. Sicer se ta primer uporablja v epistemoloških obravnavah. Predstavljajmo si, da je notranjost nekega kroga naseljena z dvodimenzionalnimi bitji, krožnica pa je meja njihovega sveta. Prav tako se predvideva, da je absolutna temperatura T = c (k2 - c2) dana s formulo v katerikoli točki, kjer je "c" neka konstantna proporcionalnost.
Najprej predvidevamo, da imajo vsa telesa v vesolju enak koeficicnt širjenja pri segrevanju in da se toplotno ravnotežje med telesi in njihovo okolico vzpostavlja trenutno.
Od tod sledi, da bo v takšnih okoliščinah dolžina vsake palice proporcionalna njeni absolutni temperaturi. Nekemu opazovalcu, ki ni del tega nenavadnega sveta, se bo zdelo, da se palice, ki se bližajo krožnici, manjšajo. Prebivalec tega sveta ne more nikoli prispeti do njegovih meja in geometrija, ki jo uporablja ta prebivalec, bo ne-
Za slikovitost vsebinske povezanosti evklidske geometrije in pojma samega prostora lahko uporabimo način, s katerim Newton razlaga dejstveno neskončnost. Kot argument uporablja prav peti izrek, ki jc sporen. Newton pravi, da če opazujemo trikotnik, v katerem bomo povečali enega od kotov osnovnice, se bo v tem primeru vrh neprenehoma oddaljeval od nje, ko pa koti postanejo suplementarni, to je, ko ustrezne strani trikotnika postanejo vzporedne, se bodo stranice srečale nekje v neskončnosti. In nihče nc more reči, ali jc to namišljena ali dejanska neskončnost. (Glej: Newton, I , Mathematical Principles of Natural Philosophy, 1729, Trans, by A. Motte, F. Cajor, Berkeley: University of California, 1962.)
' ' O tej matematični preprostosti jc govoril že Poencarč:"... (evklidska geometrija) je najpreprostejša ne samo zaradi naših miselnih navad (vzorcev) ali nc vem kakšne neposredne intuicije, ki bi jo imeli o ev-klidskem prostoru. Najpreprostejša jc po sebi, prav tako kot jc polinom prve stopnje preprostejši od polinoma druge stopnje. Formule sferne trigonometrije so bolj komplicirane od formul ravninske trigonomet-ri jc in lako bi jih videl tudi analitik, ki ne hi poznal njihovega geometrijskega pomena." (Ibid., str. 47)
evklidska geometrija tipa Lobačevskega.
Tu se lahko izpostavijo naslednje možnosti. Opazovalec, ki se nahaja zunaj kroga, lahko vsebuje koncept prostora kot samostojne entitete, pri tem je inherentna geometrija evklidskcga tipa. Ta opazovalec razlaga odstopanje geometrije, to je vedenje fizičnih objektov po zakonih neevklidske geometrije v krogu z enim fizikalnim vzrokom - termičnim širjenjem. Stanje je relativno preprosto. Za opazovalca znotraj kroga pa obstajata dve značilni možnosti. Če predvidevamo, da opazovalec znotraj kroga ima prav tako pojem samega prostora, potem je prva možnost ta, daje z definicijo postavljena geometrija Lobačevskega inherentna danemu prostoru. V takšnem primeru se fizični objekti vedejo po zakonih te geomerije in niso potrebni nikakršni fizikalni vzroki kot dodatni pogoji. Drugi primer je, da opazovalec definira neko geometrijo drugačnega tipa, na primer evklidskcga; takrat sc mora stanje v krogu razložiti z nekimi fizikalnimi razlogi, oziroma je v končni instanci potrebno uvesti hipotetični pojem univerzalne sile.12
Od tod izhajamo, da jc nemogoče določiti, ali se fizični objekti vedejo po zakonih ustrezne geometrije, ker jim to potencialno omogoča sam prostor s svojo inherentno geometrijo, ali pa gre še za neke fizikalne vzroke. Če se geometrija svetlobe vede po zakonitostih evklidske geometrije, ki jc inherentna samemu prostoru, potem ni treba uvajati dodatnih fizikalnih pogojev v takšen koncept prostora. Vendar kot smo to videli v prejšnjem primeru, le-ti lahko obstajajo. To pomeni, da je ta skladnost navidezna in ne resnična. V primeru da se geometrija prostora in geometrija fizičnih objektov ne ujemata, je treba poiskati neke fizikalne pogoje, ki privedejo do različnosti. Če teh fizikalnih pogojev ne moremo odkriti ali pa sploh ne obstajajo, potem moramo uvesti hipotetični pojem univerzalne sile. To kaže, da obstaja absolutna razlika med geometrijo prostora in geometrijo fizičnih objektov.
Ker ne moremo izvajati eksperimentov s prostorom in njegovo razteznostjo, kot je to možno s fizičnimi objekti, se lahko v praktičnem pomenu izognemo definiranju inherentne geometrije. Praktična geometrija v takšnem primeru eliminira problem inhe-entnosti in njen položaj je določen v ustrezni ravnini ter konvenciji. Kateri geometrijski sistem bomo uporabili, je vprašanje praktičnosti in preprostosti, ne pa vprašanje "resničnosti"ene od ponujenih alternativ.
Kot nazoren prikaz odnosa do praktične geometrije kot konvencije lahko vzamemo stališča H. Poincarča.13
Če analiziramo koncept prostora, ki ga sprejema, bomo takoj opazili prisotnost pojma prostora kot samostojne entitete. Samo za ilustracijo lahko navedemo Poin-carejev citat, ki govori o odnosu med telesom in prostorom:
Predvsem, kaj razumemo z geometrijskimi lastnostmi telesa? Predvidevamo, da gre za razmerja med telesom in prostorom. Te lastnosti so nedostopne eksperimentom, ker se eksperimenti nanašajo samo na medsebojne relacije teles ... Ko rečemo, daje ta ali tisti del nekega telesa v stiku s tem ali delom nekega drugega telesa, kažemo stališče, ki se nanaša na medsebojne odnose med dvema telesoma, nc pa na njun odnos glede na prostor.14
11
Tu se prav tako uvaja univerzalna sila po definiciji in ta je posledica uporabe takšnega koncepta prostora. O pojmu univerzalnih sil glej na primer: Reichcnbach, H., Radjanjc naučne filozofije, Beograd, Nolit, 1946.
13 Glej: Poincare, H., Science et Methode, Paris: Flammorion, I90X; Toretti R., Philosophy of Geometry from Reimann to Poincare, Dordrecht: Rcidel, 1978; Goldberg, S., "Henri Poincarč and Einstein Theory of Relativity", Journal of Physics, 1976.
'4 Ibid., str. 230. E. Nagel je v svojih delih opazil naslednje Poincarčjcvo stališče:"Šc več, on (Poincarč) je predvideval, da je predmet geometrije idealen prostor, v katerem ni možno izvajati eksperimentov" (ibid., str 230).
S sprejetjem tega koncepta takoj pridemo do različnosti med geometrijskimi lastnostmi telesa in prostora, v katerem ne moremo izvajati eksperimentov, ki hi lahko nakazovali inherentno geometrijo. Zato je Poincarč izhajal iz hipoteze, da nc obstaja samo en geometrijski opis fizičnega sveta, fizičnih objektov, ampak da obstaja vrsta ekvivalentnih opisov.15 Lahko predvidevamo, daje vsak opis točen, navidezna razlika med njimi pa nc zadeva njihove vsebine ampak samo jezik, s katerim so izraženi ti opisi. Poincarč pravzaprav premakne problem resničnosti ene geometrije na njeno ustreznost.
Ni treba iskati vzrokov za sprejemanje ene in ne druge geometrije v prostorskih ali fizičnih strukturah objekta, ampak praktične prednosti, ki jih lahko ima en sistem analize in notacije pred drugim sistemom.
Relevantno sc nam zdi dejstvo, da jc takšno stališče do uporabne geometrije možno na podlagi sprejetja koncepta prostora kot samostojne entitete. Kot smo že navedli, v takšnem konceptu nc moremo eksperimentalno določiti inherentne geometrije. Ker konvcncionalisti nc želijo definirati inherentne geometrije, tudi uporabna geometrija oziroma geometrija fizičnih objektov nima moči inherentnosti, ampak se pojavi samo vprašanje ustreznosti.
Na koncu le kratke razprave lahko rečemo, da s pojavom različnih geometrijskih sistemov prihaja do izostritve razlik med aksiomskim in uporabnim delom geometrije. Alternativne geometrije nam vsiljujejo vprašanje, katera med njimi jc "resnična" geometrija, oziroma katera je inherentna prostoru? Odgovor na to vprašanje bo odvisen od ustreznega koncepta prostora, tj. razteznosti, na katero se nanaša uporabna geometrija.
S sprejetjem koncepta prostora- kot samostojne entitete lahko dobimo inherentno geometrijo samo z definicijo. Vendar če ne želimo definirati geometrije samega prostora, potem praktična geometrija, ki se nanaša na fizične objekte, nima moči inherentnosti. V takšnem primeru se geometrijski sistemi ne izbirajo po kriteriju "resničnosti" ampak "ustreznosti".
3. Zaključek
Položaj uporabne geometrije in določanje inherentnega geometrijskega sistema prostora sta odvisna od ustreznega koncepta prostora ali razteznosti, ki jo sprejemamo.
V konceptu razteznosti samostojne entitete je nemogoče določiti inherentne geometrije z materialnimi dejstvi oziroma eksperimentalno. Enega od vzrokov lahko najdemo v dejstvu, da pripadajo geometrijski objekti samemu prostoru, v katerem se v principu ne morejo izvajati eksperimenti, katerih rezultati bi določili "resnično" geometrijo.
S sprejetjem danih konceptov, se pojavita naslednji možnosti: prva, da se inherentna geometrija prostora določi z definicijo; druga, da se sploh nc definira inherentna geometrija, pri tem uporabna geometrija ne da odgovora na vprašanje, katera geometrija je "resnična", ampak kateri geometrijski sistem je ugodnejši za opisovanje.
Drugi koncepti prostora, ki jih v tem tekstu nismo obravnavali, imajo drugačen odnos do uporabne geometrije in inherentnosti geometrijskega sistema.
prevedel: Zvezdan Markovič
15 Ko Poincarč govori o izboru geometrije, navaja:"Izkušnja nas vodi k temu izboru, vendar nam ga ne vsiljuje. To nam omogoča, da spoznamo ne kalera geometrija jc najbolj resnična, ampak kalera je najugodnejša" (ibid., str. 60). Ko govori o prilagodljivosti geometrije, pravi: "To pomeni, da sc je z naravnim izbiranjem naš um prilagodil pogojem zunanjega sveta in daje sprejel lislo geometrijo, kije najbolj koristna za vrsto, oziroma z drugimi besedami, najbolj ugodna. To se popolnoma ujema z našimi sklepi, da geometrija ni resnična, ampak daje koristna - uporabna" (ibid., str. 72).
PREVODI
ANTHROPOS 1995 / 5-6
Heglova dialektika samozavedanja
MARIO KOPIČ
POVZETEK
Gre za raz.lago znane Heglove paradigme o gospodarju in hlapcu. V Heglovi konstrukciji stoji na začetku zahodne evropske civiliz.acije dvoboj, ki se odvija zaradi pripoznanja, v katerem poraženi rešuje svoje življenje tako. da se udinja zmagovalcu kot hlapec. Hlapec pridobiva s svojim delom - nasproti zgolj už.i-vajočemu in od njega odvisnemu gospodarju - samostojnost in samozavedanje. V tem prispevku pridemo do sklepa, da dialektika, mišljena kot princip družbenega napredka, ž.e od svoje naravnanosti vladajoči ideologiji postane sluga hlapčevske miselnosti.
ABSTRACT
HEGELS DIALECTICS OF SELF-AWARENESS
The paper presents an explanation of Hegel's famous paradigm about the master and his servant. In Hegel's construction, western European civilisation begins with a duel in which the loser seeks to save his life by offering himself to the winner as servant. Through his work the servant acquires independence and self-awareness, unlike the master who merely enjoys and is dependent upon him. In this paper we come to the conclusion that dialectics, understood as a principle of social progress, from its orientation towards the ruling ideology become the servant of the servile mentality.
V okviru svojega vseobsegajočega prikaza izkušnje zavesti (BewuBtsein) skozi zgodovino na njeni poti k duhovnemu kraljestvu - ki le ponekod do neke mere ustreza enkratni poti evropske zgodovine - izhaja Hegel iz tega, da je težnja za vzajemnim pripoznanjem (Anerkennung) najgloblje gibalo vsakega posameznega samozavedanja (SelbstbewuBtsein), to je vsakega po sebi in za sebe obstoječega živega bitja.1 Ta izhodiščna predpostavka je v določenem smislu rdeča nit celotne Heglove filozofije, ne
Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Phiinomenologie des Geistes, Samtliehe Werke (SW) 2, Stuttgart - Bad Cannstatt 1964, str. 149, 147, Glej tudi Hans-Georg Gadamer, "Hegels Dialektik des SelbstbewuBtsein", v: Materialen zu Hegels Phiinomenologie des Geistes, i/.d. H. F. Fulda in Dieter Henrich, Frankfurt am Main 31976, str. 217-242.
le na področju kritičnega, ampak tudi teoretičnega. Predstavlja krščansko verzijo klasičnega grškega pojmovanja, da človek najde in razume samega sebe samo v okviru svoje polis, v okviru skupnosti svobodnih in enakopravnih meščanov.2 S krščanskega stališča je namreč vzajemno pripoznanje temelj vsake duhovnosti, kakor v družini, občini in državi kot tudi v vseh drugih človeških skupnostih. Najprej pa je lastno ljubezni med ljudmi v Bogu. To enostavno grško-krščansko misel, katere sodobno naravo sta opazila že Kant in Fichte, posebej slednji, je Hegel odločno povezal s spekulativnimi interesi uma in jo povzdignil na višino najbolj občega dialektičnega načela.3 Uporabil jo je celo kot metodično napotilo za razumevanje absolutnega duha.
Po Heglovih besedah obstaja samozavedanje "samo kot pripoznano", samo toliko, kolikor realizira "enotnost same sebe v svoji drugobiti (Andcrssein)".4 Njegova resnična zadovoljitev ni mogoča brez "intersubjektivnega" posredovanja. Da bi lahko potrdilo svojo identiteto, se mora vsako samozavedanje podvojiti, izstopiti iz sebe, pripoznati svojo razliko. Toda poleg notranje izkušnje samospoštovanja je nujno potrebna tudi zunanja izkušnja tujega pripoznanja. Samo tako se samozavedanje lahko zares vrne k sebi, lahko izkusi resnico svojega obstajanja. Od tod tolikšna napetost in "ljubosumnost" v odnosih med posameznimi samozavedanji. V začetku pripoznanje dejansko tudi ni nič drugega kot borba za pripoznanje. Ta borba je surova in neizprosna, ker je v njej na kocki življenje. To pa ni borba do smrti, do fizičnega uničenja nasprotnika, kajti v tem primeru nc bi moglo priti do nikakršnega pripoznanja. Udeleženci v borbi morajo preživeti, morajo ohraniti zavest o svojem sebstvu (Selbst), da bi sploh lahko dosegli stopnjo svobodnega samozavedanja.
Prvi rezultat te borbe je sicer prej enostavno in neenako prisvajanje drugega kot pa dejansko spoštovanje. V strahu pred smrtjo, tem "absolutnim gospodarjem",5 slabši popušča, se odreče zahtevi, da bi bil pripoznan kot enakopraven, in se podredi močnejšemu. Tako nastaneta dve nasprotni obliki zavesti, samostojna in nesamostojna zavest, ki ju Hegel - očitno glede na njune zgodovinske konkretizacije - poimenuje "gospodar" in "hlapec".
Borba se seveda ne konča z vzpostavitvijo nesimetričnega odnosa odvisnosti - ki predstavlja za eno stran navidezno zadovoljitev, za drugo pa prehudo ponižanje -, ampak se še naprej zapleta in razplamteva. Čeprav je gospodar po svojem bistvu "bit za sebe", hlapec pa "bit za drugega",6 nobeden od njiju ne ostane v istem položaju za vedno, kol prikovan na to svojo določitev. Ne samo to, tako eden kot drugi sta potegnjena v daljnosežni proces gibanja in spreminjanja, v katerem vsak postopno spoznava tisto "po sebi in za sebe umno", kar nujno pelje k ukinjanju razlike med njima v občem samozavedanju.7
To je znana Heglova dialektika gospodarja in hlapca, ki je konec tridesetih let našega stoletja dospela v središče filozofske pozornosti ter postala celo predmet ostrih filozofskih in političnih sporov, zanjo pa mnogi naši sodobniki tudi verjamejo, da pred-
O deležu antičnih in krščanskih motivov pri nastanku Heglove filozofije glej Bruno Liebrucks, Sprache und Bewufitseins 111.: Wege zum Bewufitsein, Frankfurt am Main 1966, str. 106-114, 134-136, 152-171, 215-218, 229-235.
3	O tem glej Ludwig Siep, Anerkennung als I'rinzip der praklischen Philosophic. Untersuchungen zu Hegels Jenaer Philosophic des Geistes, Freiburg - MUnchen 1979, str. 22-23, 34-36; Josef Simon, Wahrheit als Freiheit. Zur Entwicklung der Wahrheilsfrage in der neueren Philosophic, Berlin - New York 1978, str. 239-243.
4	G. W. F. Hegel, Phiinomenologie des Geistes, str. 149, 148.
5	Ibid., sir. 156.
6	Ibid., str. 154.
7	Ibid., str. 176-177.
stavlja vrhuncc geneze modernega sveta. Celo veliki filozof jezika Bruno Liebrucks je poudaril, da je Hegel s tem, ko je napisal to kratko poglavje, odkril "svetovno-zgo-dovinsko" spremembo družbenih odnosov in "najavil začetek novega obdobja, v katerem ni ne gospodarja nc hlapca, ampak obstajajo samo svobodni ljudje".8
Sporno pa je, koliko je Hegel dejansko uspel v skladu s svojo izhodiščno predpostavko prikazati prehod posameznih samovolj v občo umno voljo. Pravzaprav, koliko mu je uspelo pojasniti pomanjkanje moderne meščanske svobode in enakosti s pomočjo borbe za vzajemno pripoznanje. Kajti njegov miselni tok ne ustreza povsem proklamiranemu načelu. Problem jc namreč v tem, da jc dialektična pot do svobode v Fenomenologiji duhu opisana kot proces, ki sc dogaja v zavesti hlapca, nc pa tudi v zavesti gospodarja, in da je odločilno vlogo v tem procesu dobil odnos hlapca do stvari, do predmeta dela. Kot da je samoumevno, da sc prednost vedno nahaja na strani šibkejšega! In kot da jc samoumevno, da predmetno posredovanje lahko nadomesti in celo povsem zamenja izkušnjo medčloveških odnosov!
Problem je še toliko večji, ker Hegel niti v kasnejši verziji dialektike hlapca in gospodarja v Enciklopediji filozofskih znanosti - kjer jc prvotni načrt precej spremen jen in dodelan9 - ni odstranil vseh dvoumnosti. Čeprav razvoja k svobodi samozavedanja ne povezuje več v največji meri s posredniško vlogo stvari oziroma z delom hlapca na danem neobdelanem materialu, jc Hegel vseeno še naprej poudarjal prednost zavesti hlapca nad zavestjo gospodarja, prepričan, da hlapec poseduje občo voljo žc s samim tem, ko je v službi tuje volje.10 Kot da mu ni jasno, da bi se razvoj k občemu samozavedanju moral odigrati tudi v zavesti gospodarja in nc le v zavesti hlapca, če naj ta razvoj vzpodbuja in usmerja težnja za vzajemnim posredovanjem. Hegel spregleduje, da mora gospodar tudi skrbeti za hlapčevo življenje, ne pa samo izvajati svojo samovoljo. Prav tako, kot mora tudi hlapec skrbeti za gospodarja, ne pa samo brzdati svojo samoživost. Drugače sicer ni mogoče pripraviti prehoda k pripoznanju umnega, občega, skupnega. Nosilca dialektičnega razvoja morata biti v enaki meri tako hlapec kot gospodar, ne pa le eden izmed njiju. To sc Heglu v Enciklopediji izmakne.
Zatorej ni čudno, da je mladi Karl Marx, ki je verjel, da jc izpod Heglove "mistične lupine" odkril "racionalno jedro" njegove metode," izpeljal neverjetno poenostavitev. Seveda nc poljubno in slučajno, ampak odgovarjajoč na globlje zahteve in potrebe časa. S poudarjenim političnim žarom je Marx enostransko razložil dialektiko gospodarja in hlapca kot model povsem negativne dialektike, kot borbo med družbenimi razredi, v kateri delavski razred pripravlja in omogoča resnično svobodno človeško družbo, mimo razreda kapitalistov in nasproti njemu. Pri tem je poudaril, da Heglov ideal občega samozavedanja, to jc samozavedanja, ki pripoznava drugo samozavedanje kot svobodno in od njega tudi ve, da je kot tako samo pripoznano, nima univerzalnega smisla in pomena, ampak se realizira samo prek potlačenega in ponižanega razreda.
Po njegovem mnenju se proletariat bistveno razlikuje od buržoazije in nima po njej nobene potrebe. Proletariat jc pravi predstavnik človeškega rodu, njegovo resnično človeško jedro, medtem ko jc buržoazija samo njegova osamosvojena abstrakcija. Zato
Bruno Liebrucks, Sprache und Hewufitsein V.: Die zivei Revolutions der Denkungsurt, Frankfurt am Main 1970, str. 95. Zgrešenost vseh poskusov, da bi fenomenologijo samozavedanja povezali z realno zgodovino, jc pokazal Otto Poggclcr, Hegels Idee einer Phdnomenologie des Geisles, Freiburg -MUnchen 1973, str. 231-298.
9	Glej Karl Ulmer, "Die zweifache Dialektik in der Entwicklung zur Frciheit bci Hegel", v: Der Idealismus und seine Gegenwart, izd. U. Guzzoni - B. Rang - L. Sicp, Hamburg 1976, str. 418-423.
10	G. W. F. Hegel, System der Philosophic III., SW 10, str. 280-289.
11	Karl Marx, Das Kapital I, MEW 3, Berlin 1962, str. 18.
jc edina možna oblika odnosa med njima borba do uničenja. V tej borbi mora proletariat buržoazijo "ukiniti", ne pa samo "posredovati" svojega bodočega obstoja z njenim sedanjim obstajanjem.12 Tako je Marx sprcvrgcl Heglovo osnovno namero in se izneveril njegovemu izvornemu samorazumevanju.
Povsem v skladu z Marxom, deloma pa tudi pod vplivom Hcideggra, je eden od najbolj znanih novejših razlagalcev Heglove filozofije Alexandre Kojeve odšel tako daleč, da jc celo vso Fenomenologijo duhu razumel kot poveličevanje človeškega dela, kot povzdigovanje predmetne, proizvodne, ustvarjalne človeške dejavnosti. Po njegovih besedah je gospodar "eksistencialna slepa ulica", hlapcc pa izvor vsakršnega človeškega, družbenega in zgodovinskega napredka.1-' Iz tega izhaja naprej, da pripada bodočnost edino hlapcu-delavcu, ki ustvarja in oblikuje samega sebe s tem. ko spreminja svet okoli sebe, nc pa tudi gospodarju-vojščaku, ki je parazit na tujem telesu in ki lahko samo neusmiljeno porablja tisto, kar so proizvedli drugi.
Navkljub privlačnosti in zapeljivosti Heglove dialektike gospodarja in hlapca, toda neodvisno od nedoslednosti njenega prikaza, je treba reči. da že samo Heglovo osnovno načelo vzbuja velike dvome. Posebej, čc težišče prenesemo na družbeno področje ter najprej upoštevamo pravne, politične in psihološke vidike njegove realizacije. To načelo celo postavlja pod vprašaj ves Heglov transcendentalni načrt svetovne zgodovine. To pa zato, ker pristransko določa potrebo za vzajemnim pripoznanjem kot najglobji gibalni motiv vsakršnega človeškega delovanja. Moteč in odbijajoč je poudarjeno optimistični značaj lega načela, njegovo plebejsko-moralistično obeležje.
Na to napotujc že prcdlilozofski pomen zloženke Anerkennung v nemškem jeziku. Preden je to besedo Fichtc vnesel v filozofski jezik in ji dal kar največjo filozofsko težo in pomen, je bila v rabi najbolj v poslovnem prometu, pomenila pa je samo javno sprejemanje in potrjevanje kakega faktično ugotovljenega odnosa.14 Napeljuje na misel, da je ideal človekovega duhovnega kraljestva skrojen bolj po meri hlapca kot po meri gospodarja ter da je do obče sprave (Versohnung) več prvemu kot drugemu. Zato ni nič čudnega, da številni Heglovi učenci in nasledniki reducirajo in simplificirajo njegovo prizadevanje. Posebej napačno vrednotijo družbeno-zgodovinske posledice tako razumljenega prizadevanja. Zanje jc lahko končni izid borbe za pripoznanjc samo zmaga hlapca nad gospodarjem, nikakor pa nc spontana notranja vzporedna preobrazba hlapca in gospodarja v novega, resnično svobodnega človeka.
Vseeno pa ta vrednostna ocena ni povsem točna in primerna, pa naj bo sumničenje Heglovega temeljnega načela, češ da daje prednost hlapcu na račun gospodarja, da je bolj na strani nesamostojne kot samostojne zavesti, še tako točno in upravičeno. Težnja za pripoznanjem ni namreč nikakršna prvotna potreba človeka kot takega, ni nikakršno izvorno človeško hotenje, nikakršna prvobitna človeška zahteva, ampak izpeljana človeška potreba, potreba nekega določenega tipa človeka. To je potreba, ki je nastala iz perspektive šibkega in strahopetnega človeškega bitja.
Gilles Deleuze jc dobro opazil, da iz Heglove slike gospodarja "od vse povsod opreza hlapcc", da je cclo Heglov gospodar v temelju "zmagoviti suženj", kajti lc suženj si želi doseči pripoznanjc po merilih veljavnih vrednot, medtem ko želi resnični gospodar ustvariti nove vrednote.15 Močan in pogumen človek nc potrebuje tujega
12	Karl Marx, Heilige Familie, MEW 2, Berlin 1959, str. 147. Glej Dietrich Biihler, Memkrilik der Murxschen Ideologiekritik, Frankfurt am Main 1971, str. 1.15-151.
13	Alexandre Kojfcve, Introduction it la lecture de Hegel, Paris 1947, str. 25, 28, 30-31.
14	Glcj Wolfgang Janke, "Anerkennung. Fichlcs Grundlcgung des Rechtsgrundes", v: Kunt-Studien 82/2, 1991, str. 197-218.
15	Gillcs Dclcu/e, Nietzsche und Philosophie, Milnchcn 1976, str. 14-15, 88-91.
pripoznanja, ni odvisen od tujega mišljenja, se nc uklanja tujim pričakovanjem. Njemu je edinole in zgolj do lastnega samospoštovanja. Sam sebi je najvišji sodnik. Gospodar in hlapec nista samo začasni, prehodni obliki človeškega obstajanja, ki bosta enkrat v bodočnosti prešli v drugo, menda višjo, popolnejšo obliko človeškosti, ampak stojita eden napram drugemu kot smrtna sovražnika, ki izražata in zastopata bistveno drugačne življenjske interese in se vedno znova vračata kot nezvedljiva razlika.
prevedel: Franci Zore
UDK 316.6 JANEZ BEČAJ
SOCIALNA REALNOST, SOCIALNE PREDSTAVE, SOCIALNI KONSTRUKCIONIZEM - V ČEM JE RAZLIKA MED NJIMI' Socialne prestave in socialni konstrukcionizem sta pojava, značilna za sodobno socialno psihologijo. Podobna sta klasičnemu pojmu socialne realnosti. Postavlja se vprašanje, v čem se omenjeni pojavi pravzaprav razlikujejo. Analiza nam pokaže, da imajo precej enakih lastnosti: vsi trije pojavi so nadosebni, relativno stabilni, socialno konstruirani in vezani na socialno interakcijo. Nekaj razlik najdemo v njihovih funkcijah, ki pa so precej nejasne, pestre in segajo od poenostavljanja prekompliciranega okolja pa do strukturiranja okolja in redukcije anksioznosti.
Analiza na osnovi Piagetovega modela odnosa med organskimi regulacijami in kognitivnimi procesi, s katerim lahko določimo motivacijsko osnovo tovrstnih pojavov, pokaže, da utegne iti za en sam pojav, ki ga je mogoče uvrstiti v širši strukturni model okolja in katerega funkcija je kategorizacija okolja. Poenostavljanje prekompleksnega okolja lahko zavrnemo in prav tako reduciranje človekove anksioznosti. S pomočjo Piagetovega modela je mogoče dokazovati prav nasprotno, da namreč tovrstni pojavi anksioznost povzročajo. Socialna realnost, socialne predstave in socialni konstrukcionizem bi lahko torej bili le trije različni vidiki istega pojava.
UDK 159.922
AS J A NINA KOVAČEV
FILOGENEZA IN ONTOGENEZA SEBSTVA IN IDENTITETE
Oblikovanje sebstva in identitete temelji na sposobnosti za samorefleksijo, ki se v človekovi filogenezi in ontogenezi postopoma razvije. Filogenetsko se pred njo pojavlja sposobnost za samoprepoznavanje. Ontogeneza sebstva je dialektičen proces, ki temelji na različnih razvojnih spremembah, predvsem zorenju, spremembah v medosebnih odnosih in neskladju med starimi in novimi identifikacijskimi tendencami.
Človek elaborira svojo podobo na različnih ravneh predstavljanja. Različnim vpletenostim ega v analizo samopredstavitvenih procesov ustrezajo štiri oblike sebstva, ki se razvijejo druga za drugo in se ohranjajo tudi na kasnejših razvojnih stopnjah. To so: difuzno sebstvo, javno sebstvo, privatno sebstvo in kolektivno sebstvo.
V posameznikovem razvoju se oblikuje več sebstvenih struktur, ki so vezane na različna življenjska obdobja. Velik vpliv na njihovo oblikovanje ima družbeno okolje. Nastanek sebstva je neposredno povezan s kognitivnim, afektivnim in moralnim razvojem. Njegova konstrukcija se lahko odvija na štirih ravneh To so: psihofiziološka adaptacija, kulturna konstrukcija sebstva, individualna konstrukcija sebstva ter ko-konstrukcija sebstva v akciji in interakciji.
UDK 681.5.01 MOJCA VIZJA K PAVŠIČ JANEK MUSEK VLADISLA V RAJKOVIČ
RAZUMLJIVOST BAZ ZNANJA KOT DEJAVNIK UČINKOVITOSTI EKSPERIMENTALNIH SISTEMOV ZA PODPORO ODLOČANJU
V pričujoči raziskavi smo na osnovi empiričnega eksperimenta ugotavljali razlike v razumljivosti štirih reprezentacij znanja v okviru lupine ekspertnega sistema DEX (tabele izpeljanih pravil, odločitvena drevesa, trodimenzionalni grafi in uteži pomembnosti posameznih kriterijev) ter skušali pojasniti izvore variabilnosti rezultatov. Lupina ekspertnega sistema DEX. ki je bil razvit v Laboratoriju za umeno inteligenco na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, temelji na metodah kibernetike in umetne inteligence, namenjena pa je iskanju pravilnih odločitev, zlasti pri reševanju kompleksnih, večparametrskih problemov. Kot so pokazali rezultati multivariantnih analiz zbranih podatkov, obstajajo med obravnavanimi reprezentacijami znanja ekspertnega sistema DEX pomembne razlike v razumljivosti. Najvišje indekse razumljivosti (IR) dosegajo odločitvena drevesa, ki jim sledijo tabele izpeljanih pravil, medtem ko dosegajo trodimenzionalni grafi in uteži pomembnosti
_________________________________________i
posameznih kriterijev precej nižje IR. Prednosti odločitvenih dreves pred ostalimi obravnavanimi reprezentacijami znanja so v strukturi, ki omogoča hitro prepoznavanje vsebovanih hierarhij ter direktno, kognitivno ekonomično preiskovanje od korena drevesa do ustreznega lista, pri čemer ni potrebno pregledovanje celotnega prikaza podatkov, kar je še posebej pomembno pri bolj kompleksnih reprezentacijah. Kot je razvidno iz. rezultatov študije, so odločitvena drevesa edina od obravnavanih reprezentacij znanja, katerih razumljivost bistveno ne upada v pogojih višjih stopenj kompleksnosti. Prav tako njihova razumljivost le malo variira glede na semantično vsebino konceptov kot tudi glede na tip vsebovanih informacij. Izrazito prednost odločitvenih dreves pred drugimi predstavitvami logičnih pravil sistema DEX so pokazale tudi ocene na 7-stopenjskih lestvicah za evaluacijo njihove razumljivosti, preglednosti in težavnosti.
UDC 681.5.01 MOJCA VITJA K PAVŠIČ JANEK MUSEK VLADISLAV RAJKOVIČ
THE COMPREHENSION OF KNOWLEDGE BASES AS A FACTOR OF EFFECTIVENESS OF EXPERT SYSTEMS FOR DECISION SUPPORT
The present study reports on the results of the experiment to test the comprehensibility of four knowledge representation modes in the expert system shell DEX (tables of aggregate rules, decision trees, three-dimensional graphs, regression weights of individual criteria) and explains the souaes of variability of the results. The shell of the DEX expert system, developed in the Artificial Intelligence Laboratory at the Jo/ef Stefan Institute in Ljubljana, is based on the methods of cybernetics and artificial intelligence and is intended for the search for correct decisions, above all in solving complex, multiparameter problems. As shown by the results of multivariate analyses of the collected data there are significant differences in comprehensibility among the studied knowledge representation modes of the DEX expert system. Decision trees, followed by aggregate rules have the highest comprehension indices (Ic), while three-
_________________________________________i
dimensional graphs and regression weights of individual criteria achieve considerably lower lc values. An advantage of decision trees over other studied knowledge representation modes is in their structure, which enables quick recognition of the inherent hierarchies and direct, cognitively economical study, from the root of the decision tree to the corresponding leaf, w hereby it is not necessary to review the complete presentation of data, which is especially important in more complex representations. As the results of this study showed, decision trees are the only representation mode studied in which comprehensibility does not decrease in conditions of higher levels of complexity. Their comprehensibility also varies very little with respect to the semantic content of concepts or the type of information contained. A distinctive advantage of decision trees over other presentation modes of logical rules of the DEX expert system was also demonstrated by scores on 7-point scales for the evaluation of their comprehensibility, clarity and difficulty.
UDC 316.6 JANEZ HECAJ
SOCIAL REALITY, SOCIAL CONCEPTS, SOCIAL CONSTRUCTIONISM AND THE DIFFERENCE BETWEEN THEM Social concepts and social constructionism, which are typical phenomena in modern social psychology, both resemble the classical notion of social reality. A question arises as to the difference between the three phenomena. An analysis shows that they possess several attributes in common, all being super-personal, relatively stable, socially structured and dependent on social interaction. Although some differences can be found in their functions, these are rather unclear and variegated, ranging from the simplification of the overcomplicated environment to the structuring of the environment and the reduction of anxiousness.
An analysis based on Piaget's model of the relationship between organic-regulations and cognitive processes, by means of which we can determine the motivational basis of such phenomena, suggests that we may be dealing with one and the same phenomenon The function of this phenomenon, which can be classified into a wider structural model of the environment, is the categorisation of environment. We can refute the simplification of the over-complex environment as well as the reduction of human anxiousness. Indeed, by means of Piaget's model it is possible to prove the opposite, that is, that anxiety is caused" by such phenomena. Social reality, social concepts and social constructionism could, therefore, be three different aspects of one and the same phenomenon.
UDC 159.922
ASJA NINA KOVAČEV
PHYLOGENY AND ONTOGENY OF SELF AND IDENTIY
The self and identity formation is based on the capability for self-reflection, which is developed gradually in the process of human phylogeny and ontogeny. Phylogenetically it is preceeded by the capability for self-recognition. Ontogeny of self is a dialectical process that is based on different developmental changes, above all on maturation, changes in interpersonal relations and incompatibility between old and new identification tendencies.
Human being elaborates its image on different levels of representation. Different ego-involvements in the analysis of self-representation coincide with four self forms, that develop one after the other and remain on the later developmental levels. These are: diffuse self, public self, private self and collective self.
During the subject's development several self-structures are formed. They are bound to different periods of life. Social surroundings have a great influence on their formation. The latter is also in a direct connection with cognitive, affective and moral development. Its construction can be carried out on four levels. These are: psychological adaptation, cultural construction of self, individual construction of self, and co-construction of self in action and interaction.
UDK 159.922.8(479.12):336 VLASTA ZAHUKOVEC MARKO POLIČ
STALIŠČA MLADOSTNIKOV DO DENARJA IN DENARNIH VPRAŠANJ
Avtorja sta raziskovala stališča slovenskih mladostnikov do denarja in denarnih vprašanj ter jih primerjala z ustreznimi ugotovitvami tujih avtorjev. V raziskavo je bilo vključenih 164 dijakov, 84 iz poklicne šole in 80 iz gimnazije Dijaki so bili stari od 15 do 18 let, oba spola sta bila enakovredno zastopana, izobrazbena raven staršev gimnazijcev pa je bila statistično pomembno višja od izobrazbene ravni staršev dijakov poklicne šole. Izobrazbeno raven smo v tem primeru imeli tudi za kazalnik ekonomskega statusa dijakove družine. Čeprav v marsičem podobna, pa so se stališča in mnenja dijakov občasno razlikovala glede na njihovo socialno pripadnost oz. starost. Glede na sorazmerno majhen starostni razpon, se starost ni pojavljala kot ključni dejavnik razlik. Odgovori naših dijakov so bili sicer v marsičem podobni odgovorom angleških dijakov, pojavljale pa so se tudi razlike, izvirajoče iz konkretnih gospodarskih razmer v Sloveniji Odgovori naših dijakov so bili marsikdaj kompleksnejši od odgovorov angleških, so pa tudi odražali še ne dovolj stabilne razmere prehodnega obdobja.
UDK 159.937.52 IDA HOJNIK-ZUPANC
POSKUS EMPIRIČNEGA VREDNOTENJA ZASEBNEGA IN OSEBNEGA PROSTORA
Z raziskavo smo želeli empirično ugotoviti dimenzije zasebnega in osebnega prostora v teorijah Leeja in Lawtona ter povezanost teh dimenzij z zdravstvenim stanjem, starostjo, spolom, izobrazbo in socialnim poreklom. Uporabili smo tri statistične metode: faktorsko analizo, regresijsko analizo in diskriminacijsko analizo.
UDK 7.04
JOŽEF MUHOV1Č
LIKOVNA UMETNOST KOT PODROČJE SEMIOTIČNE
ARTIKULACIJE
Običajno si predstavljamo, da je proces artikuliranja umetniških form kot izrazov duhovnih vsebin zgolj "tehnični" problem, ki zadeva predvsem umetnikovo obrtno spretnost. Avtor pričujoče razprave na temelju analize večplastnega razmerja med formalnim in semantičnim v (likovni) umetnosti pokaže in dokaže, da temu ni tako in da je proces umetniške artikulacije kot semiotični proces semantična kategorija par excellence, saj ne služi zgolj znakovni materializaciji vsebin, ampak njihovi vsebinski dograditvi in izpopolnitvi. - Sicer se nam pogosto zdi, da so nam stvari "v glavi" popolnoma "jasne" in da jih je treba samo še naslikati, preliti v zvoke ipd. Ko pa skušamo to jasnost izraziti, se v hipu pokaže kopica približnosti, nedorečenosti, nedoslednosti in vrzeli. Tudi pri genijih. Kar poglejmo si v tem oziru npr. rokopise Beethovnovih partitur. Znakovna oz. jezikovna artikulacija nam te nedorečenosti in strukturalne praznine z vso brezobzirnostjo pokaže, hkrati pa nam jih, ker nam omogoča, da se z njimi ukvarjamo na reflektiran in postopen način, pomaga tudi doreči in zapolniti. Med duhovnimi vsebinami in artikulacijo v umetnosti obstaja funkcionalna soodvisnost, razmerje vzajemne
_________________________________________i
artikulacije, ki ne proizvaja substanc, ampak forme, v katerih se dokončno razvije in razodene narava duhovnih vsebin in ravno tako dokončno uredi označevalna materija v skladu z naravo duhovnih vsebin. - Temeljne ugotovitve razprave je mogoče strniti v naslednjih štirih točkah: 1. da v umetnosti ne gre za preprosto kodiranje oziroma za nekakšno semiotično šifriranje "že izgotovljenih" vsebin, ampak za njihovo razvijanje s pomočjo artikulacijskih postopkov in strategij; 2. da ima v skladu s tem umetniška artikulacija neizpodbitne semantične konsekvence; 3. da nam je v umetnosti razčlenjenost, preciznost in konsistentnost duhovnih vsebin dostopna zgolj skozi razčlenjenost, preciznost in organizatorično konsistentnost umetniške forme kot sistema (specifičnih) znakov; in 4. daje - z. ozirom na to, da veščina operiranja z. znaki ni prirojena in tudi ne dana z običajno, vsakodanjo zavestjo, ampak predpostavlja poseben tip mišljenja in razumevanja - za ploden kontakt z umetnostjo tako v ustvarjalnem kot v doživljajskem ozira potreben poseben vpogled v strakturiranje in organizacijo umetniških znakovnih sistemov in poseben način mišljenja, ki tak vpogled omogoča, torej nekaj, kar bi se po Catherine Z. Elgin in Nelsonu Goodmanu lahko imenovalo (s)likovna kompetenca.
UDC 7.04
JOŽEF MUHOVIČ
FINE ARTS AS A DOMAIN OF SEMIOTIC ARTICULATION
We normally imagine that the process of the articulation of works of art as forms of expression of the spiritual contents is mainly a "technical" problem, so to speak merely a matter of manual skills of the artist. By reason of the analysis of the complex relation between the formal and the semantic in (Fine) art the author points to and proves with the essay on hand that this is not the case and that the process of artistic articulation as semiotic process is a semantic category par excellence since it not only serves the materialization of contents by signs but completion and perfection as regards their contents. - Besides that, it often seems to us that matters are absolutely "clear in the head" and that all we still have to do is paint them, pour them into sounds and the like. Nevertheless, when attempting to articulate this "clarity", instantaneously much which is approximate, incomplete, inconsequent and has gaps becomes apparent. Also for genii this is true; let us look for example at the handwriting of Beethoven on his scores to this end. The articulation by signs, respectively language demonstrates the incompleteness and structural vacuum in all ruthlessness and helps us at the same time, since it puts us in a position to deal with it reflexively and in stages, to bring it to completion and fill it out. Between spiritual contents
_________________________________________I
and articulation a mutual functional dependency, a relation of reciprocal articulation exists in art, that does not produce substances, but forms in which the nature of spiritual contents definitely develops and reveals itself and where the indicative matter arranges itself just as definitely in harmony w ith the nature of the spiritual contents. - Basic determinations of the essay could be summed up in the following four items: 1. In the field of art not the simple coding respectively some enciphering by signs of "already elaborated" contents are concerned, but their development with the help of articulatory processes and strategies; 2. the artistic articulation in accord therewith has indisputably semantic consequences; 3. in the field of art structuring, precision and consistence of spiritual contents is accessible to us only through structuring, precision and organizational consistence of the artistic form as system of (specific) signs; and 4. since the art of operating w ith signs respectively symbols is not innate to man and also not provided by ordinary consciousness, but necessitates a specific type of thinking and understanding, for a fruitful contact with the art - with regard to creativity as well as experience - the insight into the structuring and organization of the artistic systems of signs and a specific type of thinking, enabling this insight, is necessary, i.e. something, that according to Catherine Z Elgin and Nelson Goodman could be called pictorial competence.
UDC 159.922.8(479.12):336 VLASTA ZABUKOVEC MARKO POUČ
THE ATTITUDE OF ADOLESCENTS TOWARDS MONEY AND MONEY RELATED ISSUES
The authors studied the attitude of Slovene adolescents towards money and money related issues, and compared their results with those obtained by foreign researchers. The research comprised 164 students, 84 of whom were from a vocational school and 80 from a grammar school. They were aged between 15 and 18 and both sexes were equally represented. Statistically, the education level of the parents of the grammar school students was significantly higher than that of the parents of the vocational school students. In this case, the education level served as an indicator of the economic status of the student's family. The positions and views of the students, though similar in many aspects, occasionally differed, in accordance with their social status and age. The latter was not a key differentiation factor, due to the relatively small age range. The Slovene and the English students responded similarly in many ways, however, there were differences reflecting the current economic situation in Slovenia. Although the answers given by our students were influenced by the unstable economic situation characteristic of the transitional period, they were often more complex than those of their English peers
UDC 159.937.52 IDA HOJNIK-ZUPANC
AN ATTEMPT TO EMPIRICALLY EVALUATE PRIVACY AND PERSONAL SPACE
Our research tended to examine empirically the dimensions of privacy and personal space according to the theory of Lee and Lawton, and their connections with health state, age, sex, education and social background. The empirical data processing for our research was based on factor, regression and discrimination analysis.
UDK 32.01 Masaryk T.G. IRENA GANTAR GOMNA T. G. MASARYK KOT MISLEC IN SLOVENCI
Prvi del članka je oris Masarykovih političnih in filozofskih razmišljanj o nacionalnem, socialnem in političnih vprašanjih tedanje Češke v okviru Habsburške monarhije, ki jih je zapisal v svojih zgodnejših' delih, to je, od 1882 do 1905. V drugem delu pa so orisana nekatera mnenje slovenskih izobražencev in kulturnikov o Masarykovem delu 'Češko vprašanje', ki je izšlo leta 1895 in je močno vplivalo na politične, filozofske in socialne poglede ne le slovenskih izobražencev, marveč tudi politikov. Vsi ti so v Masarykovih mislih skušali najti ideje za izboljšanje slovenskih nacionalnih in socialnih razmer v času pred 1. svetovno vojno.
UDK 111.852
LEV KREFT
PERSPEKTIVE FILOZOFIJE
Podobno kot filozofija tudi estetika ni dosegla univerzalnosti in totalnosti, dosegla pa je globalnost: ni odgovorila na vsa temeljna vprašanja na zadovoljiv način in ni postala nevprašljiv del nekega celovitega filozofskega sistema, je pa prišla na vsak konec zemeljske oble. Misel (Artur Danto), da je filozofija iz nevarne umetnosti naredila nemočno umetnost, ko jo je ujela v svoje mreže, je treba dopolniti z ugotovitvijo, da je filozofija hkrati skromna in prevzetna. Minervina sova vzleta šele, ko pade mrak, toda kljub temu je prepričana, da je soodgovorna za vse, kar se je za dneva dogodilo. Zato perspektive estetike niso na poti odpovedi univerzalnosti in totalnosti, ampak na poti refilozofikacije. Še posebej je to očitno na Slovenskem, kjer so perspektive filozofije simbolno povezane s "Perspektivami" iz šestdesetih let.
UDK 1 Hartmann N.
CVETKA TOTH
KRITIČNA ONTOLOGIJA KOT OBNOVA NARAVNEGA
REALIZMA
Nicolai Hartmann s svojo kritično ontologijo vztraja na tem, da je ontologija temeljna filozofska disciplina in kot taka gnoseologiji nadrejena. Pri tem tudi samo naravo spoznavanja razume izrazito ontološko. Spoznanje je po njegovem transcendentni akt, ki presega meje zavesti. Kot tako je torej predmetno naravnano, vendar Hartmann pri tem opušča pojem intencionalnosti, saj je ta preveč zaprt v meje zavesti same. Spoznanje bivajočega omogočajo transcendentni akti zavesti, ki so usmerjeni k predmetom, bivajočim po sebi. V tem je pravi smisel predmetne naravnanosti mišljenja, da doseže naravno stališče, tj. svet, predmet in stvari, kakor so te po sebi. Spoznanje je zato dojemanje tega, kar je po sebi, in neodvisno od spoznanja, zato se njegov predmet nikakor ne konstituira najprej šele znotraj spoznavnega procesa. Takšno ontološko utemeljeno spoznanje je podlaga za Hartmannovo novo ontologijo, znotraj katere ima zelo pomembno mesto stvar po sebi oziroma posebstvo predmetov, kajti posebstvo je modaliteta bivajočega.
Kritična ontologija kot obnova naravnega realizma izhaja iz tega, da je vedenje najprej vedenje o posebstvu svojega predmeta, zato je Hartmann
_________________________________________1
razumel, da naravni realizem ni teorija, tudi ne kakšna doktrina ali teza, temveč temelj, na katerem obstaja vsa človekova zavest o svetu. Pri izgradnji svoje kritične ontologije Hartmann še posebej izpostavlja zavestno opustitev t i. esencialnega nauka, ki je povezan s spekulativno-metafizičnimi in teleološkimi tendencami in zavrača tradicionalno sholastično ontologijo in njeno deduktivno logiko.
Pot njegove nove ontologije je predvsem kategorialna analiza bivajočega, ki se zelo očitno opira na Kanta. Nova ontologija namreč potrebuje novo kritiko čistega uma, toda kritiko, kakor jo je razumel že Kant, tj. kot kritiko apriornega spoznanja. V kontekst teh Hartmannovih prizadevanj sodi še obrat kopernikanskega obrata, pri katerem gre za ontološki obrat, in sicer od intentio obliqua k intentio recta in s tem za vključevanje uma v obsežnejši sistem biti. Subjektocentrična slika sveta je zdaj prekinjena, vendar to ne pomeni izgubo ali celo odrekanje subjektu. S svojo kritično ontologijo je Hartmann skušal na novo utemeljiti bit subjekta oziroma izdelati ontologijo subjekta.
UDK I Hartmann N.
CVETKA TOTH
KRIT1SCHE ONTOLOGIE ALS WIEDERHERSTELLUNG DES
NATURLICHEN REALISMUS
Nicolai Hartmann beharrt mit seiner kritischen Ontologie darauf, daB die Ontologie die grundlegende philosophische Dis/iplin darstellt und als solche der Gnoseologie iibergeordnet ist. Dabei versteht er die Natur der Erkenntnis selbst ausgesprochen ontologisch. Laut Hartmann ist die Erkenntnis ein trans/endenter Akt, der die Gren/en des BewuBtseins uberschreitet. Als solche ist sie daher gegenstandsbe/ogen, wobei jedoch /u betonen ist, daB Hartmann dabei den Begriff der Intentionalitat auslaBt, da dieser all/usehr durch die Gren/en des BewuBtseins selbst beschrankt ist. Die Erkenntnis des Seienden wird durch trans/.endente Akte des BewuBtseins moglich, die auf die ansichseienden Gegenstande gerichtet sind. Darin liegt der wahre Sinn der Gegenstands-be/ogenheit des Denkens, daB sie also den natiirlichen Standpunkt erreicht, d h. die Well, den Gegenstand und die Dinge, so wie sie an sich sind. Erkenntnis ist daher ein Erfassen dessen, was an sich ist und unabhangig von der Erkenntnis. Deshalb konstituiert sich nach Hartmann der Gegenstand keinesfalls erst innerhalb des Erkenntnispro/esses. Eine solche ontologisch fundierte Erkenntnis stellt die Grundlage fiir die Hartmannsche neue Ontologie dar, innerhalb derer das Ding an sich b/w. das Ansichsein der Gegenstande eine sehr wichtige Stelle einnimmt, denn das Ansichsein ist eine Modalitat des Seienden.
Die kritische Ontologie als Wiedertierstellung des natiirlichen Realismus geht davon aus, daB das Wissen /uerst Wissen um das Ansichsein ihres Gegenstandes ist. Deshalb versteht Hartmann. daB der natiirliche Realismus keine Theorie ist und auch keine Doktrin oder These, sondern eine Basis, auf der sich das gan/e menschliche WeltbewuBtsein vorfindet. Bei dem Aufbau seiner kritischen Ontologie verzichtet Hartmann ausdriicklich auf die sog. Essentia-Lehre, die mit spekulativ-metaphysischen und teleologischen Tenden/en verbunden ist, und lehnt die traditionelle, scholastische Ontologie und deren deduktive Logik ab.
Der Weg, den seine neue Ontologie einschlagt, ist vor allem der Weg der kategorialen Analyse des Seienden, die sich unverkennbar an Kant anlehnt. Die neue Ontologie bedarf namlich einer neuen Kritik der reinen Vernunft, wie sie schon Kant verstanden hat, d.h einer Kritik der apriorischen Erkenntnis. In den Kontext dieser Hartmannschen Bestrebungen gehort mitunter auch die Umkehrung der Kopernikanischen Wende. wobei es sich um die ontologische Umkehrung von der intentio obliqua /ur intentio recta handelt. Damit gliedert sich die Vemunft in ein groBeres Seinssystem ein. Das subjektozentrische Weltbild ist nun nicht mehr moglich, was jedoch nicht mit dem Verlust oder sogar mit dem Verzicht auf das Subjekt gleichzusetzen ist. Hartmann versuchte mit seiner kritischen Ontologie das Sein des Subjekts aufs neue zu begriinden, bzw. eine Ontologie des Subjekts aufzubauen.
UDC 32.01 Masaryk T.G. IRENA GANTAR GODINA
T. G. MASARYK SA A THINKER AND THE SLOVENE
In the first part of the article the author presents a short survy of Masaryk's political and philosophical ideas regarting the national, social and political issues of the then Bohemia within the Habsburg Monarchy. Most of these were writen in his 'erlier' works, from 1882 to 1905. In the second part some reviews and critical views on Masaryk's 'Češka ota/ka' (the Bohemian question), published in 1895, are presented. This work influenced not only the Slovene intelligentsia but also some Slovene politicians who tried to find in it the path ans ideas for the improvement of the national and social conditions in the Slovenia.
UDC 111.852
LEV KREFT
PROSPECTS OF PHILOSOPHY
Aesthetics, like philosophy, has not reached universality and totality but it has certainly reached all the ends of the earth. It may not have provided satisfactory answers to all the fundamental questions or become an unquestionable component of an integral philosophical system, but it has undoubtedly become global. Artur Danto's saying - that philosophy rendered impotent previously dangerous art by catching it in its nets - should be complemented by the realisation that philosophy is both modest and presumptuous. Although Minerva's owl does not fly until dark falls, it nevertheless feels co-responsible for everything that has taken place during the day. Similarly, the prospects of aesthetics lie in the direction of re-philosophisation. rather than in renouncing universality and totality. This is especially evident in Slovenia, where the prospects of philosophy are symbolically connected with the "Perspektive" (Prosepects) "Prospects" of the sixties.
UDK I65.6/.7 HORUT PIHLER
TECHNE - POIES1S - PRAXIS - DYNAMIS - PHAINOMENON -LOGOS - HERMENEIA - DIAPHORA - ICHNOS
Poskus ra/vitja mišljenja razlike v prejšnji študiji je bil vezan na hipotezo, da se razlika kot razlika lahko uveljavlja zgolj in edino, če jo mislimo kot kategorialno formo, pri čemer smo poudarili, da dosega Derridajeva razlika tisto gibanje razlik kot dinamiko razlik, ki ob sopovzemanju Heideggrove ontološke diference postavlja hkrati razliko med krogom metafizike in elipsa postmetafizičnih možnosti, ki se napajajo ne iz izgube središča, pač pa izhodiščno iz dinamike dveh središč: pisave in logosa, medtem ko sloni sistem na dinamiki štirih središč: pisave in logosa, ousie in sledi: pri Derridaju najdemo možnosti za takšno izpeljavo: logosa, in s tem hkrati samoprezence zavesti da ne velja več misliti kot formi biti, pač pa kot opredelitev znotraj sistema, ki ni sistem prezence, pač pa sistem diference. Ta sistem diference pa ne predstavlja zgolj nadaljevanja razvijanja mišljenja razlike pri Martinu Heideggru. pač pa razpre na osnovi določenega mesta pri njem problem sledi, ki se znotraj heideggrovske optike še vedno najavlja kot sled zabrisane sledi same ontološke diference; v pričujoči študiji smo poskušali razviti naslednje: naznačitev reza, ki po eni strani razpre problematiko sledi, po drugi strani pa poskuša uveljaviti
1
sled, ki ni več vezana na karakter zabrisanosti, pač pa na pozitivni karakter sledi kot simbolne forme, če naznačuje karakter zabrisanosti sledi njeno možnost kot kategorialne forme v tem smislu, da je kot odsotnost in zabrisanost strukturirala metafiziko ravno kot pozabo razlike med bitjo in bivajočim, strukturirala v tem smislu, da jo je omogočala, razpira možnost sledi kot simbolne forme ujetja sledi v postmetafizično mišljenje, ki si več ne more privoščiti luksuza ignorance sistema.
UDK 291.2(367)
MIRJAM MENCEJ
DUŠA UMRLEGA KOT ŽIVAL PRI STARIH SLOVANIH
Avtorica najprej navaja podatke o zapisih verovanj pri Slovanih, ko duša prevzame podobo raznih živali, posebej ptice, ovce, miši in mačke. Omenja teoretične prispevke, ki govore o tem verovanju kot o dvojni prisotnosti umrlega, metempsihozi in zgodnejši stopnji predstave o duši. Nato se omeji na Slovane in njihova verovanja o posmrtnem življenju ter bogu smrti in hkrati bogu živine - Velesu. Veles naj bi bil po mnenju najvidnejših preučevalcev slovanske mitologije bog živine, ker se po starem indoevropskem verovanju dežela smrti zamišlja kot travnik, na katerem se pase živina (duše). Toda na Velesa se je prvotno nanašala tudi arhaična zveza ljuty zvery (medved, volk, lev...), hkrati pa je bil zaščitnik živine pred divjimi zvermi ali pa je celo pošiljal divje zveri nanjo. Podobno funkcijo zasledujemo tudi pri Nikoli in Juriju v slovanski mitologiji - pogosto se jima pripisuje vlogo upravljalcev jelenov, volkov..., hkrati pa sta povezana z drugim svetom: Nikola, po ljudskih pesmih in drugih verovanjih sodeč, predstavlja nekakšnega vodnika duš na oni svet, Jurij pa naj bi prihajal spomladi iz dežele smrti. Kaže se tudi etimološka zveza med volkovi, nad katerimi imata oblast, in litavsko vrag, Veles, poleg tega pa se po ljudskih verovanjih duše umrlih pogosto spremene v volkove. Očitno
_________________________________________i
obstajajo paralele med Jurijem (in Nikolo) ter Velesom. Vlogo Jurija kot zaščitnika živine pred divjimi zvermi in njihovega gospodarja potrjujejo tudi ruske obredne pesmi. Po vsem tem bi bilo mogoče sklepati, da so tudi te zveri, nad katerimi ima Veles (oz. Jurij, Nikola) oblast, v resnici duše umrlih, da torej Veles ni le bog živine, temveč tudi bog duš umrlih, ki v obliki raznih živali nadaljujejo svoje življenje na drugem svetu za vodo. Podoba živali, v kateri si človek predstavlja dušo, pa se je seveda spreminjala v skladu z moralnimi in drugimi lastnostmi človeka. Verjetno je prvotna razlika obstajala med umrlimi svoje in ne-svoje smrti oziroma med čistimi in nečistimi mrtveci. Oba aspekta Velesa - bog živine in divja zver sta morda nekoč predstavljala dva aspekta duš. V nekaterih slovarjih pa lahko najdemo tudi jezikovno potrditev: beseda skot naj ne bi pomenila samo živine, temveč žival nasploh.
UDC 291.2(367) MIRJAM MENCEJ
THE SOUL OF THE DEAD AS AN ANIMAL IN THE BELIEF OF THE ANCIENT SLAVS
The author starts by quoting records on the beliefs of ancient Slavs, according to which the soul of the dead assumed the image of various animals, especially that of a bird, sheep, mouse and cat. She refers to theoretical contributions which interpret such beliefs as a twofold presence of the dead, metempsychosis and an early stage in the understanding of soul. She then concentrates on the Slavs and their beliefs in life after death and on Veles, who was considered both the god of death and of cattle. According to some leading researchers of Slavic mithology, Veles would be the god of cattle given that, in the ancient indoeuropean belief, the land of death was imagined as a pasture on which cattle (i.e. souls) grazed. Originally, however, Veles was associated with the archaic attribute of a wild beast (Ijuty /.very) such as bear, wolf and lion. At the same time, he was considered the protector of cattle from wild beasts or, even, the one who set these beasts onto the cattle. A similar characteristic can be found in Nicholas and George from Slavic mythology, who were often assigned the role of deers' and wolves' masters while being connected with the afterworld. Judging from
_________________________________________I
old folk songs and other beliefs, Nicholas represents some sort of souls' guide to the afterworld, w hile George was believed to come from the land of death every Spring. There is also the etymological link between wolves, over whom they have power, and Veles, meaning the devil in Lithuanian. Besides, according to popular belief, the souls of the deceased often turned into wolves. There are obvious parallels betw een George (and Nicholas) and Veles. The role of George, as protector of cattle from wild beasts and their master, is also supported by Russian ritual songs. From all this one could conclude that these beasts, over whom Veles (i.e. George and Nicholas) has power, are actually the souls of the dead and that, consequently, Veles is not only the god of cattle but also of the souls of the dead, who in the form of different animals continue their life in the other "world beyond the water". The image of the animal, in which the soul was believed to dwell, had been changing in accordance with the moral and other characteristics of a person. Originally, there probably existed a difference between those who died "their own death" and those who did not die "their own death", that is, between the pure and impure dead. At some stage, the two aspects of Veles - as the god of cattle and a wild beast - might have represented the two aspects of souls. A linguistic confirmation for this can be found in some dictionaries: the word skot means not only cattle but the animal in general.
UDC 165.6/. 7 BORUT P1HLER
TECHNE - POIESIS - PRAXIS - DYNAMIS - PHAINOMENON -LOGOS - HERMENEIA - DIAPHORA - ICHNOS
The attempt undertaken in our previous study - to develop the cogitation of difference - derived from a hypothesis that a difference, as such, could only be established when cogitated as a categorical form. We pointed out that, according to Derrida, the difference reaches the movement of differences as their dynamics which, taking into account Heidegger's ontological difference, simultaneously establish the difference between the circle of metaphysics and the ellipse of the post-metaphysical alternatives. The latter do not draw from the loss of a centre but from the dynamics of two centres, namely, the writing and the logos, while the system leans on the dynamics of four centres: the writing and the logos, the ousie and the trace. In Derrida one can find the possibility for such a derivation of the logos and, consequently, of the self-presence of consciousness. Cogitating can thus no longer be considered a form of being but, rather, a determination within the system - not of presence but that of difference. This system not only ensures the continuation of Martin Heidegger's development of the cogitation of difference, but, on the basis of one of his points, also broaches the question of trace. Seen through the Heideggerian
_________________________________________1
optics, this still appears as the trace of the obliterated trace of the ontological difference itself. In the present study we attempted the following: to present a cross section which would, on one hand, reveal the problem of trace, and, on the other, establish the trace that would no longer be dependent on the character of obliteration but, instead, on the positive character of the trace as a symbolic form. If the obliterative character of the trace denotes its capacity, as a categorical form, to structure, as absence and obliteration, metaphysics as an oblivion of the difference between the essence and the existing, thus rendering metaphysics possible, this would make it feasible for the trace, as a symbol form, to be captured in post-metaphysical thinking which could no longer afford the luxury of ignoring the system.
UDK 329.14 "1919/1923" AVGUST LEŠNIK
SOCIALNA DEMOKRACIJA NA RAZPOTJU V LETIH 1919-1923 V pričujočem prispevku avtor predstavlja zaključke svoje disertacije "Razcep v mednarodnem socializmu /1914-1923/", v kateri z zgodovinsko-sociološkega vidika analizira dogajanje, vzroke in genezo razcepa socialne demokracije pred, med in neposredno po prvi svetovni vojni.
Avtor z opravljeno analizo - na podlagi dostopnih dokumentov ter spisov protagonistov socialdemokratskega in komunističnega gibanja - utemeljuje in argumentirano dokazuje, da je bil razcep v mednarodnem socializmu (1919-1923) posledica treh nasprotujočih in medsebojno nespravljivih si ideologij in struj znotraj delavskega gibanja, ki so se borile za naklonjenost in za prevlado nad delavskim razredom, tako v nacionalnih kot v mednarodnih okvirih.: I. desnica je vztrajala pri reformah kapitalizma v okviru parlamentarnega boja; 2. levica je v revoluciji videla pogoj za spremembo obstoječega družbenega reda in v diktaturi proletariata zamenjavo za burž.oaz.no demokracijo (diktaturo); 3. center je ločeval socialno demokracijo, ki bo mogoča šele v brezrazredni družbi od politične, ki vedno predstavlja določeno obliko razredne vladavine - diktaturo, pa naj gre za buržoazno ali proletarsko. V tem kontekstu se zrcali tudi ključna dilema obravnavane zgodovinske dobe: reformirani kapitalizem ali socialistični družbeni red. Seveda pa o socializmu ni mogoče govoriti, če ni sposoben sožitja z demokracijo, saj je demokracija tip politične ureditve, ne pa tip družbe
UDK 342.7:329.12
HOŠTJAN ZALAR
LIBERALIZEM IN ČLOVEKOVE PRAVICE
Liberalizem pristaja na koncept družbene ureditve, ki temeljni na avtonomnem posamezniku, ki je odgovoren za svoj osebni razvoj. Predpogoj za to postavko pa je v tem, da država zagotavlja in varuje svobodo posameznika.
Temeljni argument članka je v tem, da je tako določen predpogoj pomanjkljiv in zato neustrezen, saj ne zagotavlja ravnovesja med človekovo svobodo in njegovo družbeno odgovornostjo. Poleg tega pa je takšen koncept tudi nepravičen spričo velikih razlik, ki obstajajo med ljudmi, in so posledica (ne)srečnih dogodkov oziroma naključij, na katere posamezniki nimajo vpliva.
Če želimo, da pravo o človekovih pravicah prispeva svoj delež k vzpostavljanju naravnega ekvidistančnega ravnovesja in k splošnemu oziroma uravnoteženemu civilizacijskemu napredku, moramo sprejeti integralen koncept človekovih pravic, ki bo, kolikor je to mogoče, zagovarjal vsebinsko prepletenost in nedeljivost državljanskih, političnih, socialnih, ekonomskih, kulturnih, informacijskih, ekoloških in drugih pravic.
Integralen koncept človekovih pravic pa bi seveda zahteval spremembo stališč relevantnih političnih akterjev, ki so varuhi obstoječega principa deljivosti in razmejitve statusov človekovih pravic, glede načela pravičnosti in vloge oziroma funkcije, ki (naj) jo opravlja pravo človekovih pravic.
UDK 781(37/38) KATARINA ŠČET/N1NA SEVER ANTIČNE TEORIJE O GLASBI
Članek predstavlja prvi del širše zasnovanega prispevka o antičnih stališčih o glasbi. Govori o grški musike kot enotnosti verza, plesa in glasbe do 4. stol. pr. n. št. ter zlasti o Platonovem in v nadaljevanju Aristotelovem razumevanju glasbe, dotakne pa se nenazadnje postaristotelovskih glasbeno-teoretskih prizadevanj Namen obravnave je tudi prikaz ozadja na katerem se oblikujejo antična stališča o glasbi in ki se odlikuje po specifičnem odnosu do lepega in umetnosti.
UDC 342.7:329.12
HOSTJAN ZALAR
LIBERALISM AND HUMAN RIGHTS
Liberalism stands for a concept which is grounded on autonomous individuals who are also accoutable for their personal development. The bacis condition for the realisation of this idea is the state guaranteeing and protecting the freedom of the individual.
The article critisizes the above mentioned basic condition as a deficient and therefore inappropriate one, since it does not create a balanced relation between freedom and social responsibility of the individual. Furthermore, this concept is even injusl, because of the tremendous differences in capabilities possessed by individuals; those differences are definitely important consequences of the (un)fortunate accidents or better chaotic events which essentially effect one's life and on which the individual has no influence at all.
If we want the human rights law to make a meaningful and relevant contribution to the search for natural equidistance and better balanced development of society as a whole, we have to adopt a more integral concept of human rights which would protect substantial interuependency and indivisibility of civil, political, social, economic, cultural, informational, ecological and other human rights to the utmost possible extent.
However, the integral concept of human rights would demand a change of the position of the present political actors and guardians of the existing principle of the divisibility of human rights, regarding the question what is (in)just and what is the role or function of tiuman rights in the modern society.
UDC 781(37/38) KATARINA ŠČETININA SEVER ANTIQUE VIEWS ON MUSIC
The article presents the first part of a more extensively conceived text on antique views on music. It deals with the Greek musike as a unity of verse, dance and music until the 4th century BC and highlights Platon's and in addition Aristotle's thoughts on music. Furthermore, it makes references to postaristotelian theoretical achievements concerning music. The aim of the contribution is eventually the presentation of the background, on which the antique views on music are founded and which distinguishes itself by the specific relation to beauty and art.
UDC 329.14 "1919/1923"
AVGUST LEŠNIK
SOCIAL DEMOCRACY ON CROSSROADS IN THE YEARS
BETWEEN 1919 AND 1923
In the present article the author represents the conclusions of his dissertation "The split in the Internationa] Socialism /1914 to 1923/"; he analyses, from historically-sociological point of view, the events, causes and genesis of the split in the social-democratic movement into the communist and social-democratic wings, which in the organizational sense took place immediately after World War I.
The author, on the basis of accessible documents and papers by protagonists of social-democratic and communist movements, gives reasons and proves argumentatively that the split in the international socialism between 1919 and 1923 was a consequence of three opposing and irreconcilable ideologies and currents inside labour movement, which struggled for affection of and rule over the working class both on national and on international levels. Firstly: the Right insisted upon reforms of capitalism through parliamentary struggle; secondly: the Left saw proletarian revolution as the necessary condition for the change of the existing capistalist social system, and the dictatorship of the proletariat as a substitute for the existing bourgeois
_________________________________________I
democracy (dictatorship); thirdly: the Centre made a distinction between social (economic) democracy, which will only be possible in a classless society, and political democracy, which always represents some form of rule of a class over other classes - a dictatorship, be it a bourgeois or proletarian one. In this context also the key dilemma of the discussed historical era can be regarded: a reformed capitalism or the socialist social order. Of course it is not possible to speak about socialism, if it is not capable of coexistence w ith democracy, democracy, after all, is a type of political order and not a type of society.
UDK 510.21:514 ZORAN PRIMORAC
INHERENTNOST GEOMETRIJE V KONCEPTU PROSTORA KOT SAMOSTOJNE ENTITETE
Ta članek je poskus, da bi določili vprašanje uporabe geometrije oziroma vprašanje i/bire geometrijskega sistema, ki je inherenten prostoru, v odvisnosti od sprejetega koncepta prostora. Če sprejmemo koncept prostora kol samostojno entiteto, je nemogoče, da bi eksperimentalno oziroma na podlagi materialnih dejstev določili inherentno geometrijo. Ena možnost je, da geometrijo prostora določimo z definicijo, druga pa, da inherentno geometrijo ne definiramo. V tem primeru nam uporabna geometrija ne odgovori na vprašanje, katera geometrija je "resnična", ampak kateri geometrijski sistem je ustreznejši za opisovanje. Drugi koncepti prostora, ki jih v tem članku nismo mogli obravnavati, bi imeli do navedene problematike drugačen odnos.
UDK 1 Hegel G. W.F.: 159.922
MARIO KOPIC
HEGLOVA DIALEKTIKA SAMOZAVEDANJA
Gre za razlago znane Heglove paradigme o gospodarju in hlapcu. V Heglovi konstrukciji stoji na začetku zahodne evropske civilizacije dvoboj, ki se odvija zaradi pripoznanja, v katerem poraženi rešuje svoje življenje tako, da se udinja zmagovalcu kot hlapec. Hlapec pridobiva s svojim delom - nasproti zgolj uživajočemu in od njega odvisnemu gospodarju - samostojnost in samozavedanje. V tem prispevku pridemo do sklepa, da dialektika, mišljena kot princip družbenega napredka, že od svoje naravnanosti vladajoči ideologiji postane sluga hlapčevske miselnosti.
UDC 1 Hegel G.W.F : 159.922
MARIO KOPIC
HEGELS DIALEKTIK DES SELBSTWUBTSEINS
Von hier aus wird die beriihmte Hegelsehe Dialektik von Herr und Kneeht verabschiedet. In Hegels Konstruktion steht am Anfang der abendlandischen Zivilisation der um Anerkennung gefiihrte Zweikampf, in dem der Untergebene sein Leben dadurch rettet, daB er sich dem Sieger als Kneeht verdingt. Durch seine Arbeit erlangt dann der Kneeht, gegeniiber dem bloB geniessenden und auf ihn angewiesenen Herm, Selbststandigkeit und SelbstbewuBtsein. Aus diesem Artikel ergibt sich aber, daB Dialektik, gedacht als Prin/ip gesellschaftlichen Fortschritts, schon vom Ansa t/ her /ur HerrschafLsideologie im Dienst der knechtlischen Gesinnung wird.
UDK 510.21:514
ZORAN PRIMORAC
INHARENZ DER GEOMETRIE IM BEGRIFF DES RAUMES ALS
UNABHANGIGES ENTITAT
Dieser Artikel ist ein Versuch die Frage der Sachlage der praktischen Geometrie /u be/.eichnen, be/iehungsweise die Frage der Auswahl des geometrisehen Systems, welches im Raum inharent ist in Abhangigkeit von der annehmbarer Kon/eption des Raumes. Die Annahme der Kon/eption des Raumes, als unabhangiges Entitat ist mit materiellen Tatsachen, das heiB, die inharente Geometrie experimentell /u bestimment, ausgesehlossen.
Eine der Moglichkeiten ist die Geometrie des Raumes mit einer Definition /u bestimmen, die andere Moglichkeiten ist die Geometrie des Raumes mit einer Definition /u bestimmen, die andere Moglichkeiten ist die inharente Geometrie iiberhaupt nicht /u definieren und in diesem Fall gibt die praktischen Geometrie keine Antwort auf die Frage, weche Geometrie "wahrhaftig" ist, sonder welches geometrisches System deskriptive ist.
Die andere Konzeptionen des Raumes, die in diesem Artikel nicht betrachtet wurden, werden einen anderen Verhaltnis /ur erwahnten Problematik haben.
časopis za psihologijo in filozofijo ter za
sodelovanje humanističnih
ved