Glasnik SED 22 (1982) 23	12

nam pade v oči je dejstvo, da Levstik ni videl nepremostljivih razlik med predstavniki najvišje fevdalne in „splošno" ljudske plasti. Prej gre za misel, ki je cvetela celo v času kmečkih puntov v 15. in 16. stoletju, da se lahko dialog med razredi vzpostavi med „čistimi" predstavniki — to je med cesarjem in ljudstvom. Vsi vmesni členi pa dialogu niso naklonjeni in ga zavirajo. Seveda pa je možna tudi čistejša „razredna" razlaga: preprost človek se je (skozi Levstikovo pisanje) v 19. stoletju zelo jasno zavedal, da njegova cesarost ni bitje in moč ¡¿ven realnih razmerij sil, marveč predstavnik določenega vladajočega razreda. Ljubezniva topoumnost, ki jo kaže Levstikov cesar Janez, je od „razrednosti" povsem neodvisna. Gre pač za krepak namig na degener iranost habsburžanov, ki jo je še bolj radikalno izpeljal v svojih ifutracijah Smrekar. V Smrekarjevih poustvaritvah se nam pokaže tudi različen odnos do slovenstva in kmetstva v začetku 20. stoletja, posebno če ga primerjamo s sočasnim Maksimom Gasparijem. V istem mediju (risbi) gre za dvoje v temelju različnih odnosov. Za Smrekarja je ljudstvo (ki zajema vse sloje in vmesne sloje) protipol cankarjevskemu „narodu", ki v narodnih nošah razglaša svoj egoizem in branjevsko moralko. Prevedeno v etnološki jezik bi lahko rekli, da je Smrekar kot problem specifičnih odnosov med ljudmi (morda bi lahko zlorabili tudi termin: način življenja) in kot etnološki problem Predstavil odnose med vsemi sloji. Nasprotno pa je Gaspari (ob njem tudi Birolla) poistovetil narod s kmetom, nacionalno kulturo pa s kmečko kulturo, seveda v praznični folklorni preinterpretaciji. Zato je v njegovem likovnem opusu vsa slovenska kulturna dediščina reducirana na ustvarjalnost kmečkega sloja, ki je v Zl"iačilnih nošah in arhitekturno — naravnem okolju večen in nespremenljiv. Zato ni naključje, da Miklovo Zalo, tudi P°d Gasparijevimi vplivi, predstavljajo na zgodovinsko več kot nesmiselni način, saj se kuroški fantje in dečve v bidermajerski kmečki noši (? nekaj baročnimi, retardira-nirrit elementi) vnjskujejo in otepajo s pravcatimi Turki iz Sosne v 16. stoletju. Tu ne gre za rezultat preprostih ljudskih predstav marveč za zavestno „goljufijo" kmet "i njegova noša sta večna, izvirata iz prazgodovine in 9resta tudi v prihodnost. To ni razred ali narod v sobodnem pomenu besede: gre za rešilno bilko na katero se je obešalo slovensko meščanstvo, ki mu je bil kmet v flitski nadčasovnosti nadomestek za galerijo prednikov.
Morda je prav zaradi kasnejših interpretacij Levstikoma besedila (kot primer lahko vzamemo kmetsko — nadčasovno — neopredeljivo Perkovo podobo Krpana) Pravo sporočilo in napredni etnološki pogled izginil pod "aplavinami neoromtičnih interpretacij. Zato je izrazit občutek za zgodovino in njene zakonitosti pri Levstiku kot Svetel žarek v čitalniški in novočitalniški mentaliteti, ki je kar živahna še dandanašji.
IVAN SEDEJ
Sa teku spozna, ku krova na orgla.
(Iz Haloz; zapisala Nežka Vaupotič)
GOSTILNA NA ČATEŽU NAD VELIKO LOKO
Majhna in neugledna razglednica s črno belima slikama je sredi julija leta 1965 potovala s pošto v Veliki Loki v svet in naznanjala, da „dragemu bratu pošiljajo lepe pozdrave z Zaplaza Francka, Mici, Anica in Vilko."
Tudi če bi nam „dragi brat" ne povedal, da je bila zbrana družba na romanju na Zaplazu in da je takrat obiskala še gostilno na Čatežu, bi to kaj kmalu spoznali. Obe sliki, cerkve in gostilne, sta namreč opremljeni s pojasnjevalnima napisoma: Romarska cerkev na Zaplazu in Gostilna Stanka Rvnikarja na Čatežu nad Veliko Loko. Že na prvi pogled je vidno, da sta podobi na razglednici fotokopiji starejšega posnetka, ki ga je brez dvoma naročil lastnik gostilne v letih 1925 - 1930. Podoba cerkve je do danes ostala še nespremenjena, prav taka pa so tudi še gostilniška poslopja: enonadstropna stavba, kjer je bila v pritličju gostilna, katere se drži zasteklena veranda, na drugi strani pa prav tako enonadstropna samostojna hiša s trgovino, ki pa je danes ni več.
Po srečnem naključju smo dobili še starejšo sliko, ki so jo hranili v družini Ravnikar. Izhaja verjetno iz let po 1900 in nam kaže precej drugačno stanje. Kljub temu da je gostilniška stavba v arhitekturnem pogledu manj bogata, je posnetek v smislu družbenega ugleda mnogo bolj zgovoren.
Gostilna je bila v pritlični hiši, ki je bila krita s slamo, sosednja hiša, kjer je bila trgovina, pa je že bila zidana v nadstropje in prekrita z opeko. Ta del se je v naslednjih letih zelo malo spremenil, prav tako gospodarsko poslopje S hlevom, ki stoji v podaljšani osi z obema hišama.
Razglednica s poštnim žigom iz leta 1965. (Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani)
Glasnik SED 22 (1982) 24	12

Fotografija družine Ravnikar iz feta okrog 1900. (Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani)
Slika je bila verjetno posneta ob kakšni posebno slavnostni priložnosti; o tem pa samo ugibamo, saj ni nikjer nobenih podatkov, ki bi podpirali trdnejši sklep. Pred gostilno so zbrani vsi domači, sorodniki in posli v „delovno — paradnih uniformah". (Glej gostilničarja ? belim predpasnikom in prodajalca s telovnikom med vrati trgovine'). Skupina domačih stoji in sedi pred okroglo pogrnjeno mizo na levi strani od vhoda v gostilno, na desni pa Sta ob leseni nepogrnjeni mizi z lesenimi klopmi še dva priložnostna gosta. O slednjih ne vemo ničesar, a gotovo je, da ne pripadata ožji družini.
Na reprezentativno podoho gospodarjeve, to je gostil-ničarjeve posesti, so poleg hiš in obrtniških „insignij" (obleka in napisi ali kakšni drugi znaki) spadali tudi vsi posli, dekle in hlapci, konji in imeniten koleselj. Gospodar ni delal razlike med „živo" in „mrtvo" posestjo. Zanimiv detajl na sliki pa je tudi dolga palica, zataknjena nad vhodnimi vrati, s katere so viseli oblanci, znak za gostilno.
Sliki iz let okrog 1900 in 1925-30 se torej kar precej razlikujeta, kažeta pa predvsem gospodarsko stanje, kakršnega je dosegel lastnik gostilne in trgovine v določenih letih. Na tak razvoj je prav gotovo vplivala bližina cerkve na Zaplazu, oziroma božja pot.
Gostilna, ki je bila v lasti Ravnikarjeve družine od okrog 1870 (po ustnih nndatkih), je bila namreč ena od tako imeno/anih božjepotnih ali romarskih gostiln, ki so svoj promet in svoj uspeh gradile na množici vernikov, ki so obiskova t r.prkev ob običajnih romarskih datumih, pa tudi ob navadnih nedeljah z mašami. Ker pa je imela gostilna v Čatežu tudi izjemno dober prometni položaj, si je nabirala goste še s številnimi prevozniki, tako da je bila po izjavah lastnikov tudi furmanska postaja.
Romarska cerkev na Zaplazu je bila Še pred drugo svetovno vojno ena najbolj znanih in obiskanih romarskih cerkva na Dolenjskem. Njena zgodovina v primeri z nekaterimi zares starimi božjimi potmi ni posebno dolga, saj so se prvi romarji pojavili šele v začetku 19. stoletja, ko je na tem kraju stala skromna Marijina kapelica. Po nekaj prezidavah in povečavah, ki so se Zvrstite v devetnajstem stoletju, so prostorno novo cerkev, kakršno lahko vidimo v glavnem še danes, začeli zidati leta 1906, popolnoma pa dogradili šele leta 1926 (op. 1 / Krajevni leksikon Drnovške banovine, Ljubljana 1937. str. 495).
V Popotovanju od Litije do Čateža je Levstik takole omenil Zaplaz: „ . . .Ta romarska, sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem, Novo zidana je in lepo zmalana . . ." (op, 2 / Fran Levstik, Popotovanje od Litije do Čateža, Ljubljana 1958. str. 47) Tako je bilo bržkone pred letom 1858, ko je božja pot postala že tako znana, da je bito vedno več romarjev, in so namesto skromne prvotne Marijine kapelice sezidali novo. Večja cerkev z župnikom pa je bila takrat samo v Č3težu.
Množice romarjev, ki so se zgrinjale ob Marijinih praznikih (cerkev je posvečena Marijinemu vnebovzetju) v cerkev, so seveda potrebovale poleg dušne tudi telesno hrano. Najbližje naselje je Čatež, kjer je bilo več gostiln, med njimi tudi Ravnikarjeva, o kateri je bil, govor že na začetku. Lahko se pohvali z dovolj doigim neprekinjenim obrtnim stažem, ki je prehajal z očeta na sina vsaj v treh do štirih rodovih. Njena zgodovina je povezana z zgodovino cerkvenih gradenj oziroma z naraščajočim in upadajočim obiskom romarske poti.
Romarske poti so v času velikega obiska, navadno poleti po večjem in že končanem poljskem delu (od 15. julija do 15. avgusta so bile kmetove počitnice, kot so
Glasnik SED 22 (1982) 1
25
rekli včasih), tudi prenočevale ljudi, ki SO prihajali od daleč; to pa so bili najbrž vsi tisti, ki so prihajali peš. Za prenočevanje so jim največkrat odkazali ležišča v gospodarskih poslopjih, saj je bilo sob v hiši ponavadi se za domače premalo.
Dovolj značilna za romarske gostilne je bila tudi prehrana, V času velikih obiskov so bili to litri in litri goveje juhe; to je bilo značilno za gostilne po vsem osrednjem slovenskem ozemlju. Posebnost so bile pa tudi jedilne navade romarjev: utrujeni od dolge poti so si naročali predvsem po svojih skromnih denarnih zmožnostih — za ženske juho z rezanci, za moške pa s kosom mesa.
Gostilna, kamor še danes radi zavijajo popotniki, je torej značilen primer božjepotne gostilne, ki je promet ustvarjala s prevozniki in romarji, kot ga pravzaprav tudi še danes, le da so zdaj prvi obvezno, drugi v večini motorizirani.
TANJA TOMAŽIČ
BIBLIOGRAFIJA
nalog Študentov pze za etnologijo
v LETIH 1980 in 1981
Okrajšave: P — proseminarska naloga, S — seminarska haloga, S1 — seminarska naloga 1, S2 — seminarska naloga 2, D — diplomska naloga, pril. — priloženo slikovno in drugo gradivo Vse naloge so v tipkopisu.
1.1- materialna kultura
1.1.1. Splošno
Račič Mojca: Gospodarska dejavnost in vključevanje vasi Labinje na Cerkljanskem v narodnoosvobodilno gibanje v času 2. svetovne voje. S2, 1981. 75. str.
1-1-2. Zemljiška razporeditev, naselje; urbanizem
1.1.3. Stavbarstvo
Kocjančič Neda: Odnos Novogoričanov do pokopališč v Novi Gorici, posebej do novo nastajajočega Pokopališča v Stari Gori. P, 1980,
-1-4. Notranja oprema; bivalna kultura, bivanje
Batič Jerneja: Stanovanjske razmere v Židovskem kareju v Piranu pred začetkom izvajanja revitalizacijskega načrta. S, 1980, 30 str., pril.
Brancelj Andreja: Drašiči — spreminjanje podobe belokranjske vasi. D, 1981,62 str., 50 pril.
ISSl'6133^ Mar'eta: Kmečf<;a hiia v vasi Vokl°' S1-
Doki Maja: Stanovanjska kultura novomeškega Brega
v obdobju med obema vojnama in danes. P, 1980. 36 str., Pril.
M-S. Poljedelstvo Živinoreja
Vrtnarstvo, vrtičkarstvo -1«- Sadjarstvo in vinogradništvo
nžič Ivica: Vinogradništvo in vikendarstvo na Trški 9°ri. D, 1980. 50 str., pril.
Kogej Katja: Vpliv posebne predelave sliv na način življenja prebivalcev vasi Šmartno v Goriških Brdih do leta 1959. P, 1980. 20 str., 18 prti.
1.1,9, Lov, ribolov
1.1.10	Nabiralništvo
1.1.11	Čebelarstvo 1,1.12. Rokodeljstvo in obrt
Čebulj Breda: Etnološki prikaz frizerskih salonov v Ljubljani ob primerjavi s frizerskim salonom v Ljubnem ob Savinji. P, 1980. 33 str., pril.
Flis Nevenka: Modno klobučarstvo v Ljubljani, Si, 1981. 29 str,, 12 pril.
Reščič Neva: Biljenski opekarji. Nastanek in razvoj tradicije. SI, 1981. 23 str., 5 pril.
1.1.13	Industrija in rudarstvo
1.1.14	Gozdno gospodarstvo
1.1.15	Orodja, predmeti, naprave
1.1.16	Prehrana
Žebovec Marjeta: Prehrana v vasi Vrbnje. S1, 1981. 23 str.
1.1.17	Noša
1.1.18.	Promet, komunikacijska sredstva in komuniciranje
Ftičar Marija: Promet, komunikacijska sredstva in komuniciranje v vasi Gozd nad Kamnikom. S, 1980. 44 str., 25 pril.
Gabrovec Matej: Promet in komunikacijska sredstva prebivalcev Bela. P, 1980. 24 str., 16. pril.
1.1.19.	Trgovina
1.1.20.	Turizem; turizem na vasi (kmečki turizem)
Gabrovec Matej: Kmečki turizem v občini Ljubljana ViČ-Rudnik. S2, 1981. 46 str., pril.
Kržinič Kornelija: Vpliv oddajanja privatnih sob turistom na način življenja sobodajalcev v Dobrni. S,
1980.	39 str., pril.
Lončar Ksenija: Delovanje in vpliv turističnega društva na življenje krajanov v Cerkljah na Gorenjskem. SI,
1981.	26 str., 4 pril.
Oset Irena: Kmečki turizem oziroma perspektive razvoja kmečkega turizma v Dobrni. P, 1980. 15 str., 11 pril.
Stankovič Milivoj: Turizem. Potovanja geografov II. letnika in gimnazijskih sošolcev. P, 1980. 14. str., 2 pril.
1.1.21.	Gospodarske razmere in proračun (družine ali gospodinjstva)
1.2. socialna KULTURA
1.2.1.	Splošno
1.2.2.	Družinsko sorodstvene zveze
Lenassi Eva: Družina Lenassi. P, 1980. 34 str., pril. Petru Duša: Razlike in spremembe v načinu življenja družin v Trnovem v času od konca t. svetovne vojne do danes. D, 1980. 85 Str., 21 pril.
RoŽ3nec Nevenka: Ženska in njena vloga v družini, SI, 1981. 34 str.