Narodna tn univerzitetna knjižnica v LJubiJani 115706 YU ISSN 0016-7789 RAZPRAVE G EOLO G IIA PO ROO LA YU ISSN 0016-7789 GEOLOGIJA RAZPRAVE IN POROČILA 28/29. KNJIGA GEOLOGIJA LETO 1985/86 28/29. KNJIGA Str. 1 do 358 LJUBLJANA GEOLOGIJA RAZPRAVE IN POROČILA Od leta 1978 dalje (21. knjiga) izhaja GEOLOGIJA dvakrat na leto, v juniju (1. del) in decembru (2. del), da bi imeli avtorji možnost hitreje objaviti svoja dela. Zaradi tehničnih problemov izhajata 28. in 29. knjiga za leti 1986/86 kot celota v enem delu. Uredništvo prosi vse naročnike za razumevanje. Izdajatelja: Geološki zavod in Slovensko geološko društvo, Ljubljana Glavni in odgovorni urednik: Stanko Buser, Yu 61000 Ljubljana, Parmova 33 Uredniški odbor: S. Buser, M. Drovenik, M. Iskra, D. Kuščer, A. Nosan, M. Pleničar in L. Zlehnik Naklada 1000 izvodov Letna naročnina: 3000 din Tisk in vezava: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana, Kopitarjeva 2, leta 1987 V letih 1985/86 financirata: Raziskovalna skupnost Slovenije in Geološki zavod, Ljubljana From 1978 (Volume 21), GEOLOGIJA appears biannually, in June (Part 1) and De- cember (Part 2), to advance our publishing activity by a more rapid printing of the submitted papers. Due to technical difficulties the 28th and 29th volumes for 1985 and 198i6 are being issued in one part. Subscribers are kindly asked by the editorial board for understanding. Published in Ljubljana by the Geological Survey and the Slovene Geological Society Editor-in-Chief; Stanko Buser, Yu 61000 Ljubljana, Parmova 33 Editorial Board: S. Buser, M. Drovenik, M. Iskra, D. Kuščer, A. Nosan, M. Pleničar and L. Zlehnik Subscription price: $ 16 per year Printed by Tiskarna Ljudske prapfCB J-jTrtaljana, Kopitarjeva 2 in 1987 GEOLOGIJA 28/29, 1—358 (1985/86), Ljubljana HOïrgll VSEBINA — CONTENTS Pleničar, M. Akademiku prof. dr. Ivanu Rakovcu in memoriam........... 5 Pleničar, M. Zapustil nas je akademik, profesor dr. Srečko Brodar.......... 7 Paleontologija — Paleontology Pečar, J. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods of Karavanke Mountains (Yugoslavia) and Carnian Alps (Italy)..... 9 Zgornjekarbonski in permijski mezolobidni honetacejski brahiopodi v Kara- vankah (Jugoslavija) in Karnijskih Alpah (Italija).........38 Stratigrafija in paleontologija — Stratigraphy and paleontology Pavlovec, R. & Pavšič, J. Biostratigrafija plasti z rakovicami v Istri..............55 Biostratigraphy of beds ví;ith crabs in Istria.............61 Buser, S. & Radoičić, R. Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima na Krasu u Sloveniji.....................69 Dasycladacean algae in Middle Paleocene miliolid limestones in Kras in Slovenia.........................76 Brezigar, A., Kosi, G., Vrhovšek, D. & Velkovrh, F. Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenjske udorine ... 93 Paleontological investigations of the Plio-Quaternary beds of the Velenje depression.......^ .................114 Pejović, D. & Radoičić, R. Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača — Jadranska karbonatna platforma .........................121 Contribution to the study of Upper Cretaceous stratigraphy of Brač .... 145 Kochansky-Devidé, V. & Ramovš, A. Razširjenost vrste Tanchintongia ogulineci na Velebitu.........151 Distribution of the bivalve species Tanchintongia ogulineci in Velebit ... 154 Mlakar, I. Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub in njihovega južnega obrobja......................157 A contribution to the knowledge of the geological structure of the Sava Folds and their southern border................180 Jelen, B. Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin v vzhodni Sloveniji.................183 Search for organic parameters of the Tertiary sedimentary rocks in the eastern Slovenia. An attempt.................183 Palinologija — Palinology Sercelj, A. Palinološke raziskave v velenjskem premogovnem bazenu ........199 Palynologische Untersuchungen im Kohlenbecken von Titovo Velenje . . . 202 Petrologíja — Petrology Hinterlechner-Ravnik, A. & Mišič, M. Peridotitne nodule v bazaltnem tufu pri Gradu v Prekmurju.......205 Peridotite nodules in alkali basaltic tuff in the Grad area of Prekmurje . . 205 Pamić, J. Kredno-tercijarne granitne i metamorfne stijene u dodirnom području sje- vernih Dinarida i Panonskog strukturnog kompleksa........219 Cretaceous-Tertiary granitic and metamorphic rocks of the adjoining area of the northern Dinarides and Pannonian Mass...........234 Pamić, J. & Injuk, J. Petrološko-geokemijske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hr- vatskoj ..........................239 Petrology and geochemistry of orthogreenschists from Mt. Zagrebačka Gora in Croatia.........................252 Geokemija — Geochemistry Omaljev, V. Theorems and laws defining the distribution of the geological random va- riable ..........................255 Teoreme i zakoni koji definišu raspodelu geološke slučajne prcmenljive . . 267 Omaljev, V. Problematika određivanja geohemijskog fona i šuma na primeru raspodele urana u sedimentima Žirovskog vrha..............271 Determination of the geochemical phone and noise at the example of ura- nium distribution in beds of Zirovski vrh.................289 Premogišča — Coal deposits Hamrla, M. Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov...........293 Light reflectance of some Slovenian coals..............313 Brezigar, A. Premogova plast Rudnika lignita Velenje..............319 Coal seam of the Velenje coal mine................332 Zgodovina geoloških znanosti — History of geological sciences Faninger, E. Die Entdeckung des Zoisits....................337 Odkritje zoisita........................337 Izmenjava mnenj — Discussion Kuščer, D. O tektoniki mejnega območja med Vzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji 343 About the structure of the boundary region between Eastern and Southern Alps in Slovenia......................343 Nove knjige — Book reviews Brian Mason und Carleton В. Moore: Grundzüge der Geochemie.......351 Hans Pichler & Cornelia Schmitt-Riegraf: Gesteinsbildende Minerale im Dünn- schliff ............................352 Werner Zeil: Südamerika......................354 Eckard Wallbrecher: Tektonische und gefügeanalytische Arbeitsweisen .... 354 Daniel Jean Stanley, Forese-Carlo Wezel (ods.): Geological Evolution of the Me- diterranean Basin.......................355 Anton Ramovš: Slapovi v Sloveniji..................356 GEOLOGIJA GEOLOGICAL TRANSACTIONS AND REPORTS RAZPRAVE IN POROČILA Ljubljana • 1985/86 • 28/29. knjiga • Volume 28/29 Akademiku prof. dr. Ivanu Rakovcu in memoriam Slovenska geološka znanost je bila po drugi svetovni vojni tesno pove- zana z imenom prof. Rakovca. Bil je učitelj in mentor dolgi vrsti povojnih geologov. Vse do svoje smrti 3. 8. 1985 je živo in z zanimanjem spremljal njihovo delo, najprej študentov, poz- neje na njihovih delovnih mestih ob reševanju najrazličnejših nalog, pri njihovi strokovni rasti in izpopolnje- vanju. Akademik Rakovec je bil rojen v Ljubljani 8. septembra 1899, torej tik ob koncu preteklega stoletja, v ča- su, ko je tudi Slovenija bila že do- bro znana v geološki strokovni lite- raturi, ko so bile že tiskane prve ge- ološke karte našega ozemlja in ko so bile že napisane prve paleontološke razprave o fosilnih ostankih iz naših krajev. Vendar so vse to v pretežni meri izdelali in napisali tuji geologi. Prof. Rakovec je študiral na takrat še mladi Filozofski fakulteti v Ljub- ljani geologijo, naravoslovje, pred- vsem pa geomorfologijo in paleontologijo. Po diplomi je bil od leta 1926 asi- stent na Geografskem inštitutu ljubljanske univerze, leta 1932 honorarni pre- davatelj, leta 1933 pa docent za geologijo in paleontologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za doktorja naravoslovja je bil promoviran leta 1936 in se nato še izpopolnjeval na univerzah v Freiburgu in v Münchnu. Leta 1939 je postal izredni, leta 1946 pa redni profesor. V razmeroma kratkem času je po drugi vojni vzgojil skupino prvih slovenskih geologov, ki so bili sposobni nadaljevati delo, ki so ga začeli na slovenskem ozemlju ob koncu preteklega in v začetku tega stoletja tuji strokovnjaki. V letih 1952—53 je bil prof. Rakovec dekan Prirodoslovno-matematične fa- kultete, skoraj 40 let pa je bil predstojnik katedre za paleontologijo geološkega oddelka na univerzi. Na tedaj že znanega znanstvenika je postala pozorna kmalu tudi Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti in leta 1946 je postal njen dopisni, leta 1949 pa redni član. Tajnik razreda za prirodoslovne in medicinske vede je bil od leta 1966 do 1975, tajnik razreda za naravoslovne vede pa od 1975 do 1982 6 Mario Pleničar in kot tak je bil v tem času tudi član predsedstva SAZU. Na akademiji je opravljal še druge funkcije: bil je upravnik Inštituta za paleontologijo, do leta 1974 pa predsednik Medakademijskega odbora za favno in floro Jugoslavi- je. Poleg tega je bil tudi dopisni član SANU in JAZU, častni član Slovenskega geološkega društva in Geografskega društva Slovenije, dopisni član Avstrij- skega geološkega društva in Mednarodnega paleontološkega društva. Akademik Rakovec je nadaljeval delo, ki so ga pričeli na Slovenskem že avstrijski geologi, tektoniki in geomorfologi, deloma pa je zaoral — posebno kar zadeva fosilne sesalce — nove brazde v naši paleontološki literaturi. V za- četku svojega delovanja se je ukvarjal z morfogenezo tal s posebnim ozirom na tektonska in neotektonska dogajanja, pozneje je napisal vrsto stratigraf- skih razprav. Zlasti se je posvetil študiju pleistocena z glaciološkega vidika. Preučeval je sledove vulkanizma in paleogeografske razmere. V znanstvenem svetu — doma in na tujem — je užival velik ugled kot poznavalec fosilnih sesalcev. Napisal je vrsto razprav od nosorogovih ostankov iz Dolarjeve jame pri Logatcu do študij o mastodontih, dinoterijih, pleistocenskih svizcih, povod- nem konju iz Pivške kotline, pleistocenske favne iz jame Risovače pri Arandje- lovcu itd. Na podlagi svojih raziskav je razporedil fosilno sesalsko favno, najde- no na slovenskem ozemlju, po stratigrafskih horizontih. Poleg znanstvenih razprav ni zanemarjal popularizacije geološke vede in je napisal številne poljudnoznanstvene članke zlasti v revijo Proteus, pa tudi v druge revije in časopise. V Zborniku, posvečenem njegovemu spominu, ki je izšel pri SAZU že po njegovi smrti leta 1986, je objavljena njegova celotna bibliografija od znanstvenih, strokovnih, poljudnoznanstvenih člankov do ocen in poročil, uredniškega dela in prispevkov za Slovenski biografski leksikon od leta 1927 do 1983. Ves njegov opus obsega 210 tiskanih enot. Akademik Rakovec je bil tudi tesno povezan z ustanavljanjem in razvojem Geološkega zavoda v Ljubljani, kjer so pozneje delali njegovi učenci. Bil je med pobudniki za organiziranje Geološkega zavoda, ki ga je ustanovila vlada LR Slovenije leta 1946 kot samostojno ustanovo pri takratnem ministrstvu za industrijo in rudarstvo. Na Geološkem zavodu Ljubljana je bilo v letu 1985 zaposleno 25 profesorjevih učencev, ki so reševali najrazličnejše naloge od regionalnih in hidrogeoloških do sledenja mineralnih surovin. Značilno za aka- demika in profesorja Rakovca je bilo, da se je vse svoje življenje, prav do smrti zanimal za delo svojih učencev, jim svetoval in se veselil njihovih uspe- hov. Številni »njegovi geologi« so pozneje dosegli naziv doktorja, oziroma magistra geoloških znanosti. V znak priznanja za svoje delo je dobil Kidričevo nagrado (1957), častno diplomo Zveze geoloških društev SFRJ (1974), Red dela z zlatim vencem IL (1949), Red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1970) in Red bratstva in enotno- sti z zlatim vencem (1976). V zadnjih letih življenja je veljala še posebna skrb akademika Rakovca razvoju paleontologije pri nas ter Inštitutu za paleontologijo ZRC SAZU, ki je po njegovi smrti tudi prevzel njegovo ime. Prof. Rakovec nam bo ostal v spo- minu kot veder, duhovit sogovornik z visoko delovno disciplino in neomajnim optimizmom v razvoj naše geološke vede. Mario Pleničar Zapustil nas je akademik, profesor dr. Srečko Brodar Dan njegovega slovesa je bil 27. april 1987. Kakor je bil v Ljubljani malo opazen njegov odhod v bližajo- čih se prvomajskih praznikih, tako je bil neopazen njegov prihod v istem mestu leta 1893. V svojih 94 letih živ- ljenja pa je v slovenski in jugoslovan- ski znanstveni in kulturni zgodovini zapustil globoko sled, saj nam je od- kril doslej neznano paleolitsko in neo- litsko kulturno dediščino. Akademik Brodar je študiral na- ravoslovje na Dunaju, diplomiral v Zagrebu in leta 1939 doktoriral v Ljubljani. Najprej je bil gimnazijski profesor, ki je rad hodil v svojem prostem času v naravo in iskal zani- mivosti. Leta 1938 je tako prišel tudi v Potočko zijalko na Olševi in tam našel kup kosti jamskih medvedov, ki jih je nekdo skrivaj odnašal čez mejo v sosednjo Avstrijo. Ko je zelo odločno zaščitil to nahajališče in ga najprej bežno raziskal, je odkril boga- to zapuščino ledenodobnih lovcev. Lotil se je sistematičnega in poglobljenega dela in po osmih letih trdih naporov je lahko predstavil svetu Potočko zijalko kot nahajališče paleolitske kulture — olševiena. Zbral je kosti 1500 jamskih medvedov in številna orodja ledenodobnega človeka, ki jih je podrobno pre- učil. O tem velikem delu je nedavno izšla pri SAZU obširna monografija. Sedaj se je lotil še raziskovanja drugih paleolitskih pa tudi neolitskih po- staj po Sloveniji. Čeprav so ga v tujini že dobro poznali in ga cenili, pa doma vse do konca druge svetovne vojne ni dobil za svoje znanstveno delo prave pomoči in priznanja. Sele leta 1946 je bil izvoljen najprej za izrednega, nato za rednega profesorja za prazgodovino človeka, kvartarologijp in paleolitik na ljubljanski univerzi. Ustanovil je Inštitut za prazgodovino človeka, ki so ga pozneje preimenovali v katedro za kvartarologijo. S sodelavci, ki si jih je vzgojil, je na široko zaoral ledino pri raziskavah paleolitika in neolitika na 8__Mario Pleničar slovenskem in pozneje tudi drugod po Jugoslaviji. Odkril je številna bivališča pračloveka: Njivice pri Radečah, Spehovko pri Zgornjem Doliču, Mornovo zi- jalko pri Šoštanju, Kostanjevico ob Krki, Jamo pod Herkovimi pečmi na Kozja- ku in številne paleolitske postaje na Krasu: Betalov spodmol pri Postojni, razne jame v okolici Pivške kotline; raziskal pa je še druge, dotlej le delno znane jame. Ker je bil znan po vsej Jugoslaviji, je sodeloval kot tedaj najpomembnej- ši strokovnjak tudi v drugih republikah. Za svoje raziskovalno delo je znal navdušiti mlajše sodelavce, ki njegovo delo danes uspešno nadaljujejo v Sloveniji in zunaj Slovenije. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je že leta 1946 izvolila za svo- jega dopisnega člana, leta 1953 pa za rednega člana. Tako je dobil za svoje delo tudi ustrezno priznanje. Leta 1961 je postal častni doktor ljubljanske uni- verze, deset let pozneje pa njen zaslužni profesor. V letih 1949 in 1960 je pre- jel Prešernovo in leta 1974 Kidričevo nagrado. Poleg tega je prejel več državnih odlikovanj: Red dela z rdečo zastavo, Red zaslug za narod z zlato zvezdo. Red bratstva in enotnosti z zlatim vencem in končno še leta 1974 nagrado AVNOJ-a. Za svojega dopisnega člana ga je izbrala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, bil je častni član Arheološkega društva Jugoslavije in dopisni član K. Obermaier Gesselschaft für die Erforschung des Eiszeitalters und seinen Kulturen (Bonn, Erlangen. Regensburg). Napisal je 39 razprav in eno monografijo (Potočka zijalka z M. Brodarjem), 47 poljudnoznanstvenih razprav, poročil in ocen ter 16 literarnih prispevkov (pod psevdonimom Felicijan). Bil je. prijeten predavatelj, ki je znal podajati snov na privlačen način, saj je vpletal med strokovno snov še številne anekdote iz časov svojih raziskovanj. Marsikaj, kar je predaval, je sam odkril in tako smo študentje posebno sloven- ski paleo- in neolitik spoznavali iz prve roke. Ljubljančani se spominjajo aka- demika Brodar j a kako je še v svojih poznih letih ubiral vsak dan pot na Rož- nik, odkoder se je vračal v svoj kabinet na Filozofski fakulteti. V visoki sta- rosti je obiskal še enkrat tudi Potočko zijalko, kjer je pričel svojo znanstveno in raziskovalno pot. Tako se je postopno poslovil od narave, od svojega dela in življenja, mi pa smo mu hvaležni za vse kar nam je dal in prepustil. Mario Pleničar GEOLOGIJA 28/29, 9—53 (1985/86), Ljubljana UĐK 562.02:551.735.736(497.12)(450.2/4) = 20 Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods of Karavanke Mountains (Yugoslavia) and Carnian Alps (Italy) Zgornjekarbonski in permijski mezolobidni honetacejski brahiopodi V Karavankah (Jugoslavija) in Karnijskih Alpah (Italija) Janez Pečar Graden 2, 61111 Ljubljana Abstract In the preface the definition of terms mesolobid and mesolobidity is given. In Gzhelian of the Karavanke Mountains two distinct forms of rib- bed mesolobid chonetacean brachiopods were found in stratigraphically the same beds. This fact gives evidence for parallel evolution of two rib- bed mesolobid chonetacean stocks. One of them is genus Paramesolobus Afanasjeva, 1975, the other Capillomesolobus n. gen. Both genera are also present in the same beds of Kasimovian of the Carnian Alps. The stra- tigraphical distribution of mesolobid chonetacean genera and species on world scale is given. Paleobiogeography and migration of genus Capil- lomesolobus is outlined. New taxa are Capillomesolobinae n. subfam., Ca- pillomesolobus karavankensis n. gen., n. sp. (Karavanke Mountains, Gzhe- lian), C. pontebbanus n. gen., n. sp. (Carnian Alps, Corona Formation, Kasimovian) and C. heritschi n. gen., n. sp. (Karavanke Mountains, Trog- kofel beds, Sakmarian or Artinskian). Kratka vsebina Uvodoma je podana definicija izrazov mezolobiden in mezolobidnost. V Karavankah sta bili v stratigrafsko istih gželijskih plasteh najdeni dve obliki rebrastih mezolobidnih honetacejskih brahiopodov. To kaže na vzpo- reden razvoj dveh rebrastih mezolobidnih honetacejskih vej. Ena od teh je rod Paramesolobus Afanasjeva, 1975, druga rod Capillomesolobus n. gen. Oba rodova sta bila najdena tudi v stratigrafsko istih plasteh v kasimo- viju Karnijskih Alp. Podana je stratigrafska porazdelitev mezolobidnih honetacejskih rodov in vrst v svetovnem merilu. Kratko je podana paleo- biogeografija rodu Capillomesolobus. Novi taksoni so Capillomesolobinae n. subfam., Capillomesolobus karavankensis n. gen., n. sp. (Karavanke, gželij), C. pontebbanus n. gen., n. sp. (Karnijske Alpe, formacija Corona, kasimovij) in C. heritschi n. gen., n. sp. (Karavanke, trogkofelske plasti, sakmarij in artinskij). 12____ Janez Pečar Introduction Among the chonetacean brachiopods (superfamily Chonetacea) of Upper Carboniferous and Permian of the Karavanke Mountains (Slovenia) the chone- tacean forms with ventral median lobe in median sulcus were also found. It was realised that they belong to two genera. Both genera were also identified in the Upper Carboniferous of the Carnian Alps. Thus Karavanke and Carnian Alps are thought to be the important areas for study of the mesolobid choneta- cean brachiopods. In the present paper the morphological terms "mesolobid" and "mesolobi- dity" are used for those Carboniferous and Permian chonetacean brachiopods in which in the middle of the ventral median sulcus the median lobe or fold is present. Investigations of mesolobid chonetacean forms on generic level The first described mesolobid chonetacean brachiopod species was Chonetes mesolohus Norwood et Pratten, 1855 from Pennsylvanian of USA. The presence of median lobe in ventral median sulcus of chonetacean brachiopod was thus recognised on the species level. On generic level this was done with erection of genus Mesolohus Dunbar et Condra, 1932. Type species for genus Mesolohus vvas Chonetes mesolohus Norwood et Pratten which was originally described and illustrated as capillate species. Welle r et McGehee then (1933, 109) pointed out that in the area from which the material of Norwood and Pratten was derived, there was no capillate form of genus Mesolohus, but only the smooth one. Because of it Weller et McGehee proposed that capillate specimens of Mesolohus are placed in species Mesolohus striatus Weiler et McGehee, 1933, and that smooth species Mesolohus mesolohus lioderma Dun- bar et Condra, 1932 is the type species of genus Mesolohus. Ho are (1964, 315) thought that the exterior of Mesolohus mesolohus decipiens Dunbar et Condra, 1932 is more similar to the original Chonetes mesolohiLs Norwood et Pratten than the variety lioderma. He proposed the specimen of variety deci- piens for the neotype of Mesolohus mesolohus. This application was approved by the International Commission on Zoological Nomenclature. Thus genus Mesolohus was typically smooth. It was logically to place the ribbed mesolobid chonetacean forms in another genus. In this way Afanasjeva (1975, 101) erected the genus Paramesolohus. She placed in this genus also the North American ribbed mesolobid chonetacean species. But Afanasjeva (1975, 103) and earlier Ivanov et Ivanova (1936, 21) noted that the mesolobid chonetacean forms from the Russian Platform are larger and with stronger ribs than the North American Pennsylvanian species. The material from the Upper Carboniferous of the Karavanke Mountains and the Carnian Alps revealed two distinct ribbed mesolobid chonetacean forms in the same beds. One of these is genus Paramesolohus Afanasjeva, 1975. The other forms, which is smaller and with finer ribs than the first is Capillome- solohus n. gen. These facts give evidence for parallel evolution of two ribbed mesolobid chonetacean stocks (Pecar, 1986, 137) differing not only on the generic but probably also on the subfamily level. The process of generic de- signation of the mesolobid chonetacean brachiopods is outlined on fig. 1. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 11 Fig. 1. The development of the generic designation of mesolobid chonetacean brachiopods SI. 1. Razvoj rodovne opredelitve mezolobidnih honetacejskih brahiopodov Previous investigations of mesolobid chonetacean brachiopods in Carnian Alps, Karavanke Mountains and in nearby countries Schellwien (1892, 29, 30) described from the Upper Carboniferous of the Carnian Alps two species now placed in genus ParamesolohiLs; these were Chonetes lohatw; and Chonetes latesiniiatus. Later S c h e 11 w i e n (1898, 360) gave to the species C. lohatus the new name C. sinuosus because the name lo- batiis was preoccupied by C. lobatus Grünewaldt, 1860. Gortani (1905, 538) described from the Carnian Alps subspecies Chonetes moelleri carnicus. In the Lower Permian Trogkofel beds of the Karavanke Mountains the mesolobid chonetacean was identified (S c h e 11 w i e n , 1900, 38) as Chonetes sinuosus. Later H e r i t s c h (1938, 103) ascribed this form to a new species, but he did not name it formally. H e r i t s c h (1931, 10) found Chonetes latesinuatus in the Upper Carboniferous of the Karavanke Mountains. This species was described also from the Upper Carboniferous of Croatia (Kostić-Podgorska, 1949, 79) and Hungary (R a k u s z , 1932, 59). Localities, stratigraphy and age The localities 1 to 5 are in the Karavanke Mountains (Slovenia, northwest Yugoslavia), the locality 6 in the Carnian Alps (northeast Italy: figs. 2, 3). Locality 1. Spodnja počivala. Long known fossil locality, situated in Javor- niški rovt, about 1.8 km to the north of the village of Javornik (the suburb of the town of Jesenice), 0.55 km N 62" E of the mountain Spik 967 m. The locality is situated about 100 m along the water pipeline, above the lower crossing of the latter with the road from Javornik to Javorniski rovt. Dark-grey to black shale contains rich marine fauna. In intercalated marly shale Rugosofusulina alpina antiqua (Schellwien) and Archaeolithophyllum missouriensum Johnson were found indicating the Gzhelian age (Ramovš, 1971, 1389; Hahn et al., 12 Janez Pečar Fig. 2. Location map of the brachiopod collecting sites SI. 2. Položajna skica brahiopodnih najdišč 1977, 138). First paleontological contributions from this locality were those of H er i t sc h (1919, 1931) and of Rakovec (1931). Later Ramovš with co- authors made several paleontological articles from this locality (H a h n G. et al„ 1977). Locality 2. Planina pod Golico. At the third pillar of the cableway to Spanov vrh. About 2.5 km to the north of the town of Jesenice, 1.15 km S 85"E of the mountain Kogel 1122 m. A small outcrop was discovered by J. Bedič, it is about 2 m to the north of the pillar. The brownish, partially weathered shale is thought to be of the Upper Carboniferous age, probably Gzhelian. Locality 3. Planina pod Golico. Near the fifth pillar of the cableway to Spa- nov vrh. This secondary occurence is about 250 m to the east of the locality 2 and topographically some tens of m higher. The age of the dark-grey shale with numerous sponges is supposed to be the same as for locality 2. Locality 4. Planina pod Golico. Between the sixth and seventh pillar of the cableway to Spanov vrh. Secondary occurrence, about 100 m to the east of lo- cality 3 and some tens of m topographically higher. The lithology is the same and the age is supposed to be the same as for locality 3. It must be mentioriied that detailed stratigraphy of localities 1 to 4 is un- known, because the beds are not well exposed. Locality 5. Dolžanova soteska (= Dolžan Gorge). Classical locality of the Trogkofel Limestone in Karavanke Mountains. About 2.7 km to the northeast of town of Tržič, 1.07 km S 690E from mountain Samuha 1172 m. The road from Tržič to Jelendol, about 100 m farther of the second road curve after the road tunnel, on the east side of the road. Rose-red, reddish and greyish reef lime- stone in the abandoned quarry is extending as rocky wall along the road, it is rich in brachiopods and other fossils. This reef limestone is preliminarily named Unit B in the present paper. Grey shale (preliminarily named Unit A) is under- lying and the bedded limestone (preliminarily named Unit C) is overlying. Above Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 13 fossil locality Fig. 3. Detailed location maps A, B, and C, taken from fig. 2 SI 3. Podrobnejše položajne skice A, B in C, vzete iz si. 2 Unit C occurs probably another unit of reef limestone of similar colour as Unit B. The lower part of the Trogkofel Limestone in Dolžanova soteska is briefly stratigraphicaly outlined on fig. 4. This division is based partly on earlier strati- graphycal statements (Teller, 1903; Ramovš, 1961) and on personal ob- servations. Among foraminifers Pseudofusidina rakovcci Ramovš et Kochansky- Devidé and Robustoschwagerina schellwieni (Hanzava) are present in the Trog- kofel Limestone (Ramovš, 1978, 121). The age is considered to be Sakmarian (Waterhouse, 1976, 82; Leven, 1980, pl. 3) or Artinskian (B u s e r , 1979, 20). S C h e 11 w i e n (1900) described the brachiopods from this locality. 14 Janez Pečar Fig. 4. Stratigraphy of the lower part of Trogokofel Limestone in Dolža- nova soteska SI. 4. Stratigrafija spodnjega dela trogkofelskega apnenca v Dolžanovi soteski Locality 6. To the west of Monte Corona. About 200 m to the west of the base of Monte Corona (= Kronalpe = Krone), 0.74 km N 83®W from the top of Monte Corona 1832 m (V en t u r i n i, 1982, pi, 1), in raised western part of the mountain saddle. It is in Italy, a few m from the Italian-Austrian border. Lithologically it is brownish, weathered shale, with lime addition in some pieces of the sample. The thickness of foss'liferous beds is probably less than 1 m. They are rich in marine invertebrates. Dark grey shale is underlying, it is about 20 m thick, appearingly without fossils. Overlying is the shale of thickness of some m, above which lies the quartz conrilomorate up to 5 m thick. There are faults between the locality 6 and the base of Monte Corona. (Venturini, 1982, pl. 1). The area of the locality fi belongs, according to Selli (1963, 51), to Formazione del Corona (Corona Formation). Selli (1963, 51) cited the Gzhelian age for this formation. F r a n c a v i 11 a (1974, 93) ascribed Stephanian A (pro- bably its upper part) or Stephanian B age to the land flora of his locality 119, which belongs to Corona Formation in the vicinity of the present locality 6. Venturini et al. (1982, 311) designated the age of Corona Formation as Stephanian B which is corresponding with Kasimovian (Rotai, 1978, 11). During the field work in 1985 it was not possible to find the S c h e 11 w i e n ' s (1892, 8) bed 6 of his Krone section: from this important bed he described among others the mesolobid brachiopod specics Chonetes sinnosus vSchellwien, 1898. It is possible that the locality 6 is very near to Schellwien's bed 6 of his Krone section both geographically (the horizontal distance to some 200 m) and stratigraphically. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 15 Preservation of brachiopods In the Upper Carboniferous localities 1 to 4 and 6 the brachiopods are pre- served mainly as moulds, rarely as shells. Numerous biota (mostly bryozoans) are found on the moulds of Upper Carboniferous brachiopods, especially from locality 2. This means that biota lived inside shell structure of brachiopods, perhaps after brachiopod death. In the Permian locality 5 the brachiopods are preserved as shells and as moulds. Collections Brachiopods figured herein are reposited at the Katedra za geologijo in pa- leontologijo, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana (KGPL), at Tehniški muzej Železarne Jesenice, Jesenice (TMJ), and at Museo Friulano di Storia Naturale, Udine (GPU). Terminology It was used that of Muir-Wood (1962, 7; 1965, 412) with addition of terminology of Cooper et Grant (1975, 1212). According to the termino- logy of Muir-Wood the following terms are used for ribs: costate, if in the middle part of the ventral anterior margin there are 15 ribs or less on 10 mm of the shell width; costellate, if in the same area there are 16 to 25 ribs; capillate, if 26 ribs or more are in the same area. Measurements, diagrams, statistical analysis, abbreviations Explication is needed for measurement and calculation of the number of ribs at the width of 10 mm in the anterior margin of the pedicle valve. In the middle of the ventral anterior margin the width of 2 to 4 ribs was measured with the ocular micrometer. From this value the number of ribs per 10 mm of the shell width was calculated for each specimen with the use of the percent calculation. For example, the width of 3 ribs in ocular micrometer is 34 micro- meter units. The micrometer value of particular magnification of a particular microscope was measured and calculated earlier; in our case it was 0.031746 mm. Further calculation: 34 . 0.031746 mm = 1.079364 mm. So 3 ribs occur at the width of 1.079364 mm; with percent calculation we get 3 : 1.079364 = X : 10, X = 27.7 ribs. The chonetacean specimen is capillate, because it has more than 25 ribs per 10 mm of the ventral anterior margin. It is suitable to prepare the table of already calculated data for particular microscope magnification, from which we can get the result at a glance. In the mentioned example the width of 3 ribs is 34 micrometer units, and it can be read from the table that it corresponds to 27.7 ribs per 10 mm of shell width. The number of ribs per 10 mm of shell width is useful for quick quantitative description of ribs of chonetacean brachiopods, which can be costate, costellate or capillate. It is useful even for specimens with the whole width less than 10 mm. In the present paper it is thought that the exact method of rib measur- ing with ocular micrometer is quicker than the counting of the number of ribs 16 Janez Pećar on the whole specimen and more exact than the counting of ribs on 1, 2 or 5 mm of the shell width. Many times it is impossible to measure the entire number of ribs on ventral valve because they are not all preserved, but it is usually possible to measure 2 to 4 ribs in the middle of the ventral anterior margin. On the other hand the weak point of this parameter in the present paper is the absence of correlation between it and the shell length. In the present paper the independent variable (on the X axis) is the length of the ventral valve. For each diagram the correlation coefficient (r) for speci- mens of the particular locality was calculated if the number of specimens was sufficent. When r was significant (P < 0.05) the regression line was calculated too (Spiegel, 1975, 263, 270). In diagrams the following abbreviations are used: L length of the ventral valve W maximal width of the valve Nr 10 number of ribs per 10 mm of the width, measured in the ventral anterior margin Nr total number of ribs of ventral an+erior margin. Systematic paleontology Class Articulata Huxley, 1869 Order Strophomenida Öpik, 1934 Suborder Chonetidina Muir-Wood, 1955 Superfamily Chonetacea Bronn, 1862 Family Rugosochonetidae Muir-Wood, 1962 Diagnosis of this family is provided by Hoover (1981, 49) and Arch- bold (1892, 2). Capillomesolobinae n. subfam. Diagnosis: Small, capillate or smooth Rugosochonetidae with ventral median sulcus, in which ^^he median lobe is present or absent. Genera assigned to subfamily: Capillomesolohus n. gen. Meso- lohus Dunbar et Condra, 1932. Tenuichonetes .Ting et Hu, 1978. New undescribed genus, typified by Neochonetes unhonopUcatus, figured by Barkhatova, 1964, from the Sakmarian Nenets Beds, Sula River, Northern Timan Mountains (A r c h b o 1 d , 1982, 2) possibly also belongs to this subfamily. Discussion and phylogenesis: Capillomesolobinae n. subfam. differs from other subfamilies of family Rugosochonetidae by usual presence of ventral median lobe in ventral median sulcus. Material in the present paper reveals that the presence or absence of mesolobidity is somewhat variable intraspecifically. Genera Capillomesolohus, Mesolohus and Tenuichonetes are thought to have phylogenetic connection, in which Capillomesolohus has starting-point po- sition (fig. 5). This genus appeared in Pennsylvanian (Atokan), probably it descended of genus Neochonetes (Sutherland et Harlow, 1973, 31), it lived until Upper Permian (Punjabian). It was a cosmopolitan genus. From genus Capillomesolohus derived the endemic North American Pennsylvanian smooth genus Mesolohus and the likewise endemic Chinese Middle Permian Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 17 Fig. 5. The inferred phytogeny of mesolobid chonetacean brachiopods SI. 5. Domnevna filogeneza mezolobidnih honetacejskih brahiopodov capillate genus Tenuichonetes. In all these three genera the basic morphological characteristics are finely capillate or smooth shell and ventral median lobe in ventral median sulcus (mesolobidity). The possibility that Tenuichonetes evolved from either Mesolohus or Paramesolobus was stated earlier by A r c h - bold (1982, 6). In the present paper it is thought that it possibly evolved from Capillomesolobus. Genus Tenuichonetes has also plications or lobes on lateral parts of the shell. In the original description of the type species of genus Tenuichonetes (Chonetes tenuiliratus Chao, 1928) there is neither a description of mesolobidity nor it can be reliably seen on plate. Mesolobidity of T. tenuili- ratus was described by J ing et Hu (1978, 125) and of T. plicatiform,is described and figured by Lee (1962, 486). The morphology of the fourth possible, undescribed genus of this subfamily, typified by Neochonetes unbono- plicatus, is peculiar: ventral median sulcus in posterior part changes anteriorly to a swollen fold, separated from the lateral flanks of the valve by a valley on either side (A r c h b o 1 d , 1982,2). The material from Upper Carboniferous of Karavanke Mountains and Carni- an Alps shows clearly the difference between finely ribbed mesolobid chonetace- an stock (genus Capillomesolobus) and coarsely ribbed stock whose represen- tatives are also larger (genus Paramesolobiis). Both genera are present in Karavanke Mountains and in Carnian Alps in the same beds; this fact gives the first doubtless evidence for two ribbed mesolobid chonetacean stocks (Pecar, 1986, 137) with parallel evolution. Because of the striking difference between Paramesolobus and Capillomesolobus they are separated on the sub- family level in the present paper. It is possible that their mesolobidity is a phenomenon of convergence. The predecessor of Paramesolobus is unknown. 2 - Geologija 28/29 18 Janez Pečar Fig. 6. Stratigraphie distribution of mesolobid chonetacean brachiopods on the world scale " _ SI. 6. Stratigrafska porazdelitev mezolobidnih honetacijskih brahiopodov v svetovh^n merilu ^ Genus Capillomesolohus n. gen.: 1 C. striatus (Weller & McGehee), 2 C. îhflexus (Girty), 3 C. depressus (Stevens), 4 C. ohsoletus (Sturgeon & Hoare), 5 C. profundus (Sutherland & Harlow), 6 C. pontebhanus n. sp., 7 C. karavankensis n. sp., 8 Capillome- solohus sp. (Gobbett, 1963, 120), 9 Capillomesolohus sp. (Yanagida, 1967, 86), 10 Capil- lomesolohus sp. (Nakamura, 1959, 205), 11 C. heritschi n. sp., 12 Capillomesolohus (?) sp. (Tazawa, 1976, 184), 13 C. permianus (Cooper & Grant), 14 Capillomesolohus sp. (Coogan, 1960, 291), 15 C. (?) lissarensis (Diener), 16 Capillomesolohus sp. (Hayasaka, 1925, 93), Genus Mesolohus Dunbar & Condra, 1932: 17 M. mesolohus (Norwood & Pratten), 18 M. lioderma (Dunbar & Condra), 19 M. euampygus (Girty), 20 M. rochel- lensis R. H. King, 21 M. indistinctus Stevens. New genus, undescribed (typified by Neochonetes unhonopUcatus, figured by Barkhatova, 1964, cited by Archbold, 1982, 2): 22. Genus Tenuichonetes Jing & Hu, 1978; 23 T. tenuiliratus (Chao), 24 T. plicati- formis (Lee). Genus Paramesolohus Afanasjeva, 1975: 25 P. sinuosus (Schellwien), 26 P. latesinuatus (Schellwien), 27 P. carnicus (Gortani), 28 Paramesolohus sp. 1 (present paper), 29 Paramesolohus sp. 2 (present paper), 30 P ivanovae (Afanasjeva), 31 P. luganicus Aisenverg, 32 P. miaokouensis (Chao) Stratigraphical distribution of species of Capillomesolobinae n. subfam. and of genus Paramesolohus is shown on fig. 6. Of great assistance for elaborating this figure were the data of Afanasjeva (1978) and Archbold (1982). Capillomesolohus n. gen. 1986 New genus A — Pecar, p. 137. Type species: Capillomesolohus karavankensis n. sp. Etymology: Capillus (lat.) = hair, because of capillate shell surface; mesolobus, because of morphological similarity with genus Mesolohus. Diagnosis : Small, finelly capillate Rugosochonetidae with ventral me- dian sulcus in which median lobe is present or absent. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 19 Description : Small, subrectangular to subtrapezoidal, shell width larg- er than length. Cardinal extremities moderately acute angled to obtuse-angled. Lateral margins oblique, rounded. Anterior margin medially indented. Surface finely capillate. Growth lines weak. Hinge spines divergent, near right-angled to right-angled. Pedicle valve exterior moderately to markedly convex. Median sulcus originating behind the umbonal region, widening anteriorly, extending to anterior margin. In sulcus median fold is present or absent. Brachial valve exterior concave. Moderately to markedly pronounced median fold in which median sulcus is present or absent. Pedicle valve interior with short median septum, continuing sometimes an- teriorly in low ridge. Adductor and diductor scars weak. Inner surface with radial rows of taleolae which are larger on lateral and anterior margin of visceral area. On lateral and anterior margin of valve taleolae are small. Brachial valve interior with short, wide cardinal process, exteriorly quadri- lobed, interiorly bilobed. Median septum long, high. Anderidia short, thin. Inner surface taleolate, in anterolateral region of visceral area papillose. Inner surface of lateral and anterior margins with small taleolae. Comparison : Capillomesolobus differs from Neochonetes Muir-Wood, 1962 by deeper ventral median sulcus and usual presence of median lobe in it. It resembles much the smooth genus Mesolohus Dunbar et Condra, 1932 in size and morphology, differing from it in capillate surface. It is like Paramesolobus Afanasjeva, 1975 in having often the ventral median lobe in sulcus, but Para- mesolobus is larger, with coarser ribs and is more frequently without ventral median lobe than Capillomesolobus. Both genera sometimes have a nodule on ventral median lobe (pi. 1.14—1.15, 5.5—5.6; Stevens, 1962, pi. 93, figs. 12— 13). Chonetinella Ramsbottom, 1952 differs from Capillomesolobus in absence of ventral median lobe in sulcus and in coarser ribs. Species assigned to genus: Mesolohus striatus Weiler et Мс- Gehee, 1933, North America (Ohio, Illinois, Missouri, Colorado, New Mexico), Atokan and Desmoinesian. Chonetes mesolohus inflexus Girty, 1927, North America (Idaho, Colorado River Valley), Pennsylvanian (Atokan?). Mesolohus depressus Stevens, 1962, North America (Colorado), Atokan. Mesolohus ohsoletus Sturgeon et Hoare, 1968, North America (Ohio), Desmoinesian. Mesolohus pro- fundus Sutherland et Harlow, 1973, North America (New Mexico), Desmoinesian. Capillomesolobus pontebbanus n. sp., Europe (Carnian Alps), Kasimovian. Ca- . pillomesolohus karavankensis n. sp., Europe (Karavanke Mountains), Gzhelian. Capillomesolobus heritschi n. sp., Europe (Karavanke Mountains), Sakmarian- Artinskian. Mesolohus? permianus Cooper et Grant, 1975, North America (West Texas), Upper Leonardian. ?Chonetes lissarensis Diener, 1897, Himalaya, Pun- jabian. Specifically undetermined statements of genus Capillomesolobus: Mesolohus? sp., Gobbett, 1963, 120, Svalbard (Spitzbergen), Asselian?. Mesolobus me- solohus (Norwood et Pratten), Nakamura, 1959, 205, Japan (Honshu), Sakmarian. Chonetes cf. C. latesinuatus Schellwien, Y a n a g i d a , 1967, 86, Indochina (Thailand), Sakmarian. Mesolohus siniLOSus (Schellwien), Tazawa, 1976, 184, Japan (Honshu), Kazanian?. Chonetinella cf. C. sinuosa Schellwien, Coogan, 1960, 291, North America (California), Lower Guadalupian. Chone- tes sinuosus Schellwien, Hayasaka, 1925,93, Japan (Honshu), Punjabian. 20 Janez Pečar Ф Capillomesolobus m Moscovian (Atokan and Desmomeslan) O Capillomesolobus m Kasimovian and Gzhelian W Capillomesolobus m Kasimovian and Gzhelian O Capillomesolobus m Lower Permian Paleobiography and migration: In beds of Atokan age in New Mexico two species of Neochonetes with intermediate characters between Neochonetes and Capillomesolobus (the evolution of ventral median lobe) were described (Sutherland et Harlow, 1973, 26, 27). One of these species, N. whitei, is stratigraphically the possible predecessor of Capillomesolohus. The oldest known species of genus Capillomesolobus, C. striatus (Weiler et McGehee, Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 21 Fig. 7. Paleobiogeography of the genus Capillomesolobus 1 North America (USA), 2 North Africa (the possible Upper Paleozoic position of pre- sent Karavanke Mountains and Carnian Alps), 3 Svalbard (Spitzbergen), 4 Indochina. 5 Central Japan (Honshu), 6 Nepal, 7 West Texas, 8 North California (cratonic block Sonomia) A: 1 C. striatus, C. infletus, C. depressus, C. obsoletus, C. profundus; 2 C. pontebhanus C. karavankensis. B: 2 (#) C. pontebhanus, C. karavankensis; 2 (O) C. heritschi; 3 Capillomesolohus sp. (Gobbett, 1963, 120); 4 Capillomesolohus sp. (Yanagida, 1967, 86); 5 Capillomesolobus sp. (Nakamura, 1959, 205). C: 2 C. heritschi; 3 Capillomesolobus sp. (Gobbett, 1963, 120); 4 Capillomesolohus sp. (Yanagida, 1967, 86); 5 (#) Capillome- solobus sp. (Nakamura, 1959, 205); 5 (O) Capillomesolobus sp. (Tazawa, 1976, 184); 6 C. (?) lissarensis; 7 C. permianus: 8 Capillomesolohus sp. (Coogan, 1960, 291). Maps (Mollweide projection) are modified from Scotese et al. (1979) with addition of data from C. A. Ross et J. R. P. Ross (1985) SI. 7. Paleobiogeografija rodu Capillomesolobus 1 Severna Amerika (ZDA), 2 severna Afrika (možni zgornjepaleozojski položaj seda- njih Karavank in Karnijskih Alp), 3 Svalbard (Spitzbergi), 4 Indokina, 5 osrednja Japonska (Honshu), 6 Nepal, 7 zahodni Texas, 8 severna Kalifornija (kratonski blok Sonomia). Karte (Mollweidova projekcija) so spremenjene po Scotese et al. (1979) z dodatkom podatkov iz C. A. Ross et J. R. P. Ross (1985) 1933) and C. inflexus (Girty, 1927), are from Atokan of North America (fig. 5). On base of these data it can be concluded that genus Capillomesolohus origina- ted in Atokan in North America. It became temporarily extinct there in Upper Desmoinesian (Upper Moscovian). The oldest locality of Capillomesolohus out- side North America is in the Carnian Alps where C. pontebhanus n. sp. is present in Kasimovian. So it can be supposed that Capillomesolohus migrated from the area of its origin in North America (west coast of Pangaea) to the area 22 Janez Pečar of Carnian Alps (east coast of Pangaea). But how this first step of migration of Capillomesolobus was possible? All possible directions of migration betwen North America and the east coast of Pangaea were impeded during Atokan and Missourian (or during Moscovian and Kasimovian) by biogeographic barriers (fig. 7 A) : (1) The land mass (Pangaea) closed the route to the east; it is thought that Euramerica and Gondwana joined together before Atokan (possibly as early as in Chesterian time; C. A. Ross et J. R. P. Ross, 1985, 28), when Capillomesolobus evolved. (2) Migration toward northeast and then to the east was somewhat hampered by cold-water currents; this barrier was possibly not so important because the genus was found also in the Boreal Realm (Gob- bett, 1963, 120; Afanasjeva, 1978, 105). (3) Migration toward south was also inhibited by low temperatures and very long route. (4) Deep ocean closed the route on the west side of Pangaea, but there were also present cra- tonic blocks (C. A. Ross et J. R. P. Ross, 1985, 27) which possibly had some role in migration of Capillomesolobus. Another less probable possibility is that finely capillate mesolobid forms originated independently in Pennsylvanian of North America and in Carboni- ferous in Europe. Further steps of migration of Capillomesolobus are somewhat easier explain- ed (fig. 7 B and C). Capillomesolobus was present in the Lower and Middle Permian at cratonic blocks Honshu and Sonomia, respectively. Summarily it can be said that genus Capillomesolobus was cosmopolitan, present on the east and west coast of Pangaea and also on cratonic blocks in Panthalassa. In comparison with it the genus Paramesolobus was restricted both biogeographi- cally (to the east coast of Pangaea) and stratigraphically (to Upper Carboniferus and posibly to lower part of Lower Permian). Thus the separation of mesolobid chonetacean genera Capillomesolobus, Mesolohus and Paramesolobus has im- portant biostratigraphic and paleobiogeographic implications. Capillomesolobus karavankensis n. sp. PI. 1.1—1.25; fig. 8 A, B; fig. 9 A, B, C 1986 New genus A sp. 1 — Pecar, p. 137, 138, pi. 1, figs. 23—28. Etymology : Karavankensis — after Karavanke Mountains, the area of the localities of this species. Types: Holotype: TMJ 1274. Paratypes: KGPL 5356, TMJ 1219, 1212, 1282, KGPL 5411, TMJ 1278. Type locality, type horizon and age: Spodnja počivala (lo- cality 1), Karavanke Mountains. Dark-grey to black shale. Gzhelian. Localities and material: Locality 1, Gzhelian, 15 specimens (2 conjoined valves, 9 pedicle valves, 5 brachial valves). Locality 2, Gzhelian, 23 specimens (12 pedicle valves, 11 brachial valves). Locality 3, Gzhelian, 1 speci- men (pedicle valve). Diagnosis : Medium size Capillomesolobus with moderately expressed ventral median lobe and moderately pronounced ventral lateral plications. Description : Medium size for genus, subrectangular to subtrapezoidal, shell width greater than length, widest shortly before hinge or at hinge. Cardi- nal extremities moderately acute-angled to obtuse-angled, ears moderately Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 23 Fig. 8. Capillomesolobus karavankensis n. gen., n. sp. A pedicle valve, mould of interior X 8. 1, TMJ 1274, locality 1, Karavanke Mountains, Gzhelian; B brachial valve, mould of interior X 8. 2, TMJ 1224'1, locality 2, Karavanke Mountains, Gzhelian SI. 8. Capillomesolobus karavankensis n. gen, n. sp. A pecljeva lupina, odtis notranjosti X 8. 1, TMJ 1274, najdišče 1, Karavan- ke, gželij; B ramenska lupina, odtis notranjosti X 8. 2, TMJ 1224/1, najdi- šče 2, Karavanke, gželij Fig. 9. Diagrams of the genus Capillomesolobus A length against maximal width; B length against number of ribs on 10 mm of width at ventral anterior margin; C length against total number of ribs at ventral anterior margin At A the regression line for ( + ) is W = 1.49 + ] .31 L, r = +0.82, P < 0,02 SI. 9. Diagrami rodu Capillomesolobus A dolžina proti največji širini; B dolžina proti številu reber na 10 mm širine spred- njega robu pecljeve lupine; C dolžina proti celotnemu številu reber sprednjega robu pecljeve lupine Pri A je regresijska premica za (+) W = 1.49 + 1.31 L, r = +0.82, P <0.02 28__ Janez Pečar pronounced. Lateral margins oblique, rounded, anterior margin medialy widely indented. Surface capillate, in the middle of ventral anterior margin from 52.8 to 73.0 capillae per 10 mm of shell width (fig. 9 A, B, C). Number of capillae increasing on pedicle valve mostly with bifurcation, on brachial valve mostly with intercalation. Growth lines weak. On each side 4 to 5 hinge spines, which are divergent to perpendicular, their angle to posterior margin is 65" to 90". Pedicle valve exterior rather convex in lateral profile, mostly in the proste- rior third of the valve length. Median sulcus originating after umbonal region, moderately deep, widening anteriorly, extending to anterior margin. Median fold in sulcus, originating simultaneously with sulcus or slightly anterior to origin of sulcus, widening anteriorly, extending to anterior margin. Lateral slope gentle, anterior slope steep. Interarea long, narrow, apsacline. Brachial valve exterior concave, most about middle of valve length. Median lobe moderately to profoundly exaggerated. In lobe median sulcus present or absent. Median lobe and median sulcus widening anteriorly, extending to anterior margin. Lateral and anterior slope gentle. Interarea hypercline. Pedicle valve interior with moderately long teeth. Median septum short, extending to one sixth of valve length, posteriorly high, anteriorly lowering and continuing in low ridge. Adductor scars weakly to moderately pronounced. Diductors weak, extending to half of the valve length. Inner surface with radial rows of taleolae, which are larger on lateral and anterior margin of visceral area. On lateral and anterior margin of valve taleolae are small. Brachial valve interior with short, wide cardinal process, exteriorly quadrilo- bed, interiorly bilobed. Alveolus not observed. Median septum long, extending to three fourth of valve length, wide, high. Prosocket ridges short, narrow, sockets narrow. Anderidia short, thin. Inner surface taleolate, in anterolateral region of visceral area short rows of papillae. Inner surface of lateral and anterior margins with small taleolae. Comparison: C. karavankensis n. sp. is larger, with more pronounced ventral median sulcus and more expressed median lobe in it than C. ponteb- hanus n. sp. Exteriorly and interiorly C. karavankensis is similar to C. striatus (Weiler et McGehee, 1933) from Pennsylvanian of North America, including shell size and size of capillae; C. karavankensis has slightly more expressed ventral lateral plications, less hinge spines, which are more perpendicular than those of C. striatus. C. karavankensis is very similar but slightly less convex and with slightly less pronounced median lobe than C. heritschi n. sp. It is also similar externally to Chonetes cf. Ch. latesinuata Schellwien from Sakmarian of Thailand (Yanagida, 1967, 86) and to Mesolohus? sp. from Lower Permian of Svalbard (Gobbett, 1963, 120), but only one specimen from each of those localities is not enough for efficient comparison. C. karavankensis is easily distinguished from Paramesolohus sp. 2 with which it is present in the same beds (pi. 1.24); it is larger and with coarser ribs than Paramesolohus sp. 2. Occurrence: Karavanke Mountains, Gzhelian. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 27 Capillomesolobus pontebbanus n. sp. PI. 2.1—2.25; fig. 9A, B C; fig. 10 A, B 1986 Pecar, p. 137. Etymology : Pontebbanus — after Pontebba, nearby town. Types : Holotype GPU 1778 1. Paratypes: GPU 1779 1, KGPL 54031, GPU 1777 1, 1782, 1783, KGPL 5416 1, 5420 1, GPU 1781, 1784, KGPL 5402'2, GPU 1785, 1786, KGPL 5422/1. Type locality, type horizon and age: To the west of Monte Corona (locality 6,), Carnian Alps. Brownish shale. Corona Formation. Kasimo- vian. Localities and material: Only type locality, 79 specimens (46 pe- dicle valves, 33 brachial valves). Diagnosis: Small Capillomesolobus with weak ventral median lobe in median sulcus. Description: Small for genus, subrectangular, shell width greater than length, the widest part at or shortly before hinge margin. Cardinal extremities from moderately obtuse-angled to acute-angled. Lateral margins oblique, mo- derately rounded, anterolateral extremities narrowly rounded. Anterior margin Fig. 10. Capillomesolobus pontebbanus n. gen., n. sp. A pedicle valve, mould of interior X 9.0, GPU 1779 1, locality 6, Carnian Alps, Corona Formation, Kasimovian; ß brachial valve, mould of interior X 8.9, GPU 1785, the same locality as for A SI. 10. Capillomesolobus pontebbanus n. gen., n. sp. A pecljeva lupina, odtis notranjosti X 9.0, GPU 1779/1, najdišče 6, Karnijske Alpe, formacija Corona, kasimovij; B ramenska lupina, odtis notranjosti X 8.9, GPU 1785, isto najdišče kot pri A 28___ __Janez Pečar medially indented. Surface capillate, the number of capillae in the middle of anterior margin of pedicle valve from 55.9 to 79.2 on 10 mm of valve width. On ventral valve capillae increasing in number mostly with bifurcation, on dorsal valve mostly with intercalation. Growth lines weak. Hinge spines at least four on each side, divergent, near right-angled. Pedicle valve exterior markedly convex in lateral profile, mostly in anterior half of shell length. In anterior profile narrowly convex, most in the middle third of valve width. Umbonal slope steep. Wide, shallow median sulcus origi- nating at about second fifth of shell length, widening anteriorly. In sulcus median lobe present or absent, widening anteriorly, extending to anterior margin. Flanks bounding sulcus forming divergent plications. Lateral slope steep, anterior slope gentle. Interarea long, narrow, anacline to orthocline. Brachial valve exterior rather concave, mostly on the border between post- erior and middle third of valve length. More or less expressed median lobe, widening anteriorly, medially in lobe, sulcus present or absent. Anterior and lateral slope moderately steep. Interarea long, orthocline. Pedicle valve interior with little hinge teeths. Median septum short, extend- ing to one fifth of valve length, narrow, high, continuing anteriorly sometimes in low ridge, which extends to the middle of the valve length. Adductor scars weak to marked, posteriorly pointed, anteriorly semicircular, located at median septum and shortly before it. Diductor scars weak, semicircular, extending to two thirds of the valve length. Interior surface taleolate, taleolae especially large in the transition of the lateral slope into ears. Brachial valve interior with moderatelly large cardinal process, exteriorly quadrilobed. Alveolus small, conical, shallow. Median septum long, thin, extend- ing to four fifth of the valve length, posteriorly low, anteriorly higher. Prosocket ridges short, thin, sockets shallow. Anderidia short, thin. Adductor scars weak. Interior taleolate, taleolae especially large in the transition of visceral area into anterior margin. Compari s ion: C. pontebhanus n. sp. is smaller and with less pronoun- ced ventral median lobe than C. karavankensis n. sp. or C. heritschi n. sp. Be- cause of its much smaller size and because of finer ribs C. pontebhanus is easily distinguished from Paramesolohus sp. 1 which is present in the same beds. C. pontebhanus has distinct ventral median sulcus, finer ribs and different interior in comparison with undescribed species of Neochonetes which occurs in the same beds. Discussion : Paleobiogeographically it is noteworthy that C. pontebhanus n. sp. is stratigraphically the oldest known species of genus Capillomesolohus out of North America (figs. 6, 7 A). Occurrence: Carnian Alps, Kisimovian. Capillomesolobus heritschi n. sp. PI. 3.1—3.9; fig. 9 A, B, C; fig. 11 1900 Chonetes sinuosa Schellwien — S c h e 1 w i e n , p. 38, pl. 9, figs. 17—18. 1938 Chonetes n. sp. — H e r i t s c h , p. 103, pl. 7, figs. 6—7. 1986 New genus A sp. 2 — Pecar, p. 137, 138, pl. 1, figs. 29—32. Etymology: In honor of Austrian geologist Franz Heritsch who recog- nized this form as new species. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 29 Types : Holotype: KGPL 5358. Paratypes: KGPL 5423, 5424, 5357, 5425. Type locality, type horizon and age: Dolžanova soteska (lo- cality 5), Karavanke Mountains. Secondary occurrence of reddish reef limestone, Trogkofel Limestone. Sakmarian or Artinskian. Localities and material: Secondary occurrence (the rubbel of the abandoned quarry) of reddish reef limestone in type locality, 18 specimens (5 conjoined valves, 7 pedicle valves, 6 brachial valves). Unit A in locality 5, 1 specimen (pedicle valve). Unit C between two successions of reddish reef limestone in locality 5, 4 specimens (1 conjoined valve, 3 brachial valves). Diagnosis : Medium size Capillomesolobus with well developed, posteri- orly extending umbonal region and with pronounced ventral lateral plications. Description: Medium size for genus, subtrapezoidal to subrectangular shell width greater than length, hinge usually the widest part. Cardinal extre- mities rectangular to slightly acute-angled, ears not marked. Lateral margins oblique, anterior margin widely indented. Surface capillate, in the middle part of the ventral anterior margin from 50.7 to 84.7 capillae per 10 mm of shell width. In posterolateral regions of brachial valve the lateral parts of capillae turned posteriorly. Hinge spines divergent, their angle to posterior margin is 75" to 85«. Pedicle valve exterior rather convex in lateral profile, the most about the middle of the valve length. Umbonal region extending fairly posteriorly to posterior margin. Median sulcus originating shortly after umbonal region, wi- dening and deepening anteriorly, extending to anterior margin. Medially in sulcus median fold widening anteriorly, extending to anterior margin. Lateral plications bordering median sulcus rather acutely formed. Lateral and anterior margins steep. Fig. 11. Capillomesolobus heritschi n. gen, n. sp. Pedicle valve, mould of interior X 8.7, KGPL 5358, locality 5, rosered reef limestone, Karavanke Mountains, Trogkofel Limestone, Sakmarian or Artinskian SI. 11. Capillomesolobus heritschi n. gen., n. sp. Pecljeva lupina, odtis notranjosti X 8.7, KGPL 5358, najdišče 5, rožnato rdeči grebenski apnenec, Karavanke, trogkofelski apnenec, sakmarij ali artinskij 30 Janez Pečar Brachial valve exterior concave, most near the middle of valve length. Me- dian fold and median sulcus within it are more or less pronounced, widening anteriorly, extending to anterior margin. Pedicle valve interior with median septum, which is posteriorly high, ante- riorly lowering, continuing to median ridge. Muscle scars weak. Visceral area excavated. Inner surface taleolate, in lateral and anterior parts of visceral area papillose, on lateral and anterior margin finely taleolate. Brachial valve interior with short, wide cardinal process, interiorly bilobed. Median septum high. Alveolus small, shallow, conical. Prosocket ridges short. Sockets short, wide, shallow. Inner surface taleolate. Papillae in the anterolateral margin of visceral area, in the middle of each half of visceral area a group of papillae. Other exterior and interior structures were not observed. Comparison: C. heritschi n. sp. is on the average smaller, with more pronounced ventral lateral plications and with stronger umbonal region than C. karavankensis n. sp. In the last two mentioned features and more pronounced median fold it differs from C. pontebhanus n. sp. Stratigraphically interesting but inefficient is comparison with other Lower Permian forms of the genus Capillomesolobus which are represented with only one or a few specimens. The Asselian(?) specimen from Svalbard (Gobbett, 1963, 120) is uncompletely preserved. C. heritschi has a deeper median sulcus and more acutely formed lateral plications of the pedicle valve than the specimen from Sakmarian of Thailand (Yanagida, 1967, 86). Rather similar to C. heritschi is the form from Sakamatozawa Series (Sakmarian) of Japan (Nakamura, 1959, 205). In comparison with Middle and Upper Permian forms of genus Capillomesolo- hus the species C. permianus (Cooper et Grant, 1975, 1266) is similar to C. heritschi but the Lower Guadalupian form from California (C o g a n , 1960, 291) and the Punjabian form from Kitakami Mountains of Japan (Hayasaka, 1925, 93) are larger and differently formed. ^ Discussion: Schellwien (1900, 38) which first described this form from Dolžanova soteska stated that it differs from the Upper Carboniferous species Chonetes sinuosus Schellwien. But he could not decide for erection of a new species. Heritsch (1938, 103) thought that this form is a new species but he did not name it formally. Occurrence : Karavanke Mountains, Trogkofel Limestone, Sakmarian or Artinskiani. Subfamily Rugosochonetinae Muir-Wood, 1962 Genus Paramesolohus Afanasjeva, 1975 Type species: Paramesolohus ivanovae Afanasjeva, 1975. Diagnosis (modified): Medium size, costellate to capillate Rugosocho- netidae with ventral median sulcus in which median lobe is present or absent. Comparison : This genus is larger and with coarser ribs in comparison with Capillomesolohus n. gen., but resembles it because of frequent presence of the median lobe in the ventral median sulcus. Genus Chonetinella Ramsbot- tom can be distinguished by the lack of the median lobe in ventral median sulcus, but the number of ribbs per unit of width can be similar. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 31 Species assigned to genus: Chonetes sinuosus Schellwien, 1898, Carnian Alps, Spain?, Moscovian-Kasimovian. Chonetes latesinuatus Schellwien, 1892, Carnian Alps, Karavanke Mountains, Hungary, Croatia, China, Kasimo- vian-Gzhelian, Asselian?. Chonetes latesinuatus miaokouensis Chao, 1928, China, Spain, Moscovian-Kasimovian, Lower Permian?. Chonetes moelleri carnicus Gortani, 1905, Carnian Alps, Kasimovian. Paramesolobus sp. 1, Carnian Alps, Kasimovian (present paper). Paramesolobus sp. 2, Karavanke Mountains, Gzhe- lian (present paper). Paramesolobus ivanovae Afanasjeva, 1975, Russian Plat- form, Kasimovian. Paramesolobus luganicus Aisenverg, 1895, Donetz Basin, Ka- simovian. Chonetes latesinuatus tsunyiensis Huang, 1932 from the Upper Permian of China is poorly known and probably does not belong to genus Paramesolobus. J i n g et Hu (1978, 126) assigned it to genus Tenuichonetes Jing et Hu. The stratigraphical distribution of the species assigned to genus Paramesolobus is shown on fig. 5. Discussion : The fact tliat the first three known species of genus Pa- ramesolobus were described from the Carnian Alps, illustrates the importance of this area for the study of genus Paramesolobus. These species are: Chonetes sinuosus (described 1892, the name was corrected 1898), Chonetes latesinuatus (described 1892) and Chonetes moelleri carnicus (described 1905). During the work for the present paper the original Schellwien's (1892) specimens here not available in the museum (Halle, German Democratic Republic) where S c h e 11 w i e n cited their repository. Also during the present work the type locality of Chonetes sinuosus in Carnian Alps (bed 6 of the Krone section) was not found. The type localities of other two species in Carnian Alps were not examinated during this work. No original or topotype specimen of Chonetes latesinuatus Schellwien, 1892 is available. This species was described from Spi- riferenschicht near Monte Carnizza, to the west of Monte Corona. Only two specimens of Chonetes moelleri carnicus are now available (Gortani's collection from Monte Pizzul, partially housed in museum in Udine). It is clear that the revision of species from the Carnian Alps will be signi- ficant for the study of Paramesolobus. Further field work in this area with collection of topotype material is needed. The present work reveals that at least two species of Paramesolobus are present in the Upper Carboniferous of Carnian Alps and Karavanke Mountains. Earlier mentioned fact preclude the definitive identification of species of Paramesolobus in the present paper. How- ever, the need of completeness of presentation of mesolobid chonetacean bra- chiopods of the area and the need of comparation of Paramesolobus with Capil- lomesolobus n. gen. make the presentation of data about Paramesolobus neces- sary. The work on this genus is being continued by the author. Paramesolobus sp. 1 PI. 3.10—3.21, 4.1—4.12: fig. 12 A, B; fig. 13 A, B, C 1986 Pecar, p. 137. Locality and material: Locality 6, Corona Formation, Kasimovian, 203 specimens (2 conjoined valves, 124 pedicle valves, 77 brachial valves). Descript io n : Large for genus, subcircular, shell width greater than length, hinge widest part. Ears moderately large and nearly right-angled. Sides 32 Janez Pečar Fig. 12. Paramesolohus sp. 1 A pedicle valve, mould of interior X 5.3, GPU 1791 1, locality 6, Carnian Alps, Corona Formation, Kasimovian; B brachial valve, mould of interior X 5.0, KGPL 5429 1, the' same locality as for A SI. 12. Paramesolohus sp. 1 A pecljeva lupina, odtis notranjosti X 5.3, GPU 1791 1, najdišče 6, Kar- nijske Alpe, formacija Corona, kasimovij; B ramenska lupina, odtis no- tranjosti X 5.0, KGPL 5429/1, isto najdišče kot pri A Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 33 oblique, concave. Anterior margin slightly medially indented. Surface capillate, capillae numbering from 29.7 to 45.2 per 10 mm at the middle of the ventral anterior margin. Number of capillae increasing predominantly with bifurcation on pedicle valve and predominantly with intercalation on brachial valve. Growth lines weak. Posterior margin with at least 5 divergent hinge spines on each side of the beak, they emerge at about 45« to the hinge. Pedicle valve exterior in lateral profile rather convex, the most convex in posterior two thirds of the valve length. In anterior profile the valve is the most convex in the middle third of width. Umbonal region only slightly exten- ding posteriorly to posterior margin. Median sulcus originating shortly anteri- orly to umbo, shallow, widening anteriorly. In median sulcus a weak median fold is present or absent, widening anteriorly. Lateral slope more steep than anterior. Interarea long, narrow, anacline to apsacline. Pseudodeltidium was not seen. Brachial valve exterior moderately convex, in the lateral profile the most convex on the border between the posterior and middle third of length. Shallow median fold originating slightly anterior to umbo, widening anteriorly. In median fold the median sulcus is present or absent, originating simultaneously as median fold, widening anteriorly. Anterior and lateral slope gentle. Interarea long, narrow, hypercline. Hilidium was not seen. Pedicle valve interior with short hinge teeth. Median septum short, thin, continuing anteriorly in low median ridge, which sometimes becomes again higher and septum-like anteriorly. Two paramedian ridges can be present in the middle of the valve. Adductor scars moderately expressed. Diductor muscle scars tear-like, extending to two fifths of valve length. Visceral area pronoun- cedly concave. Interior surface taleolate, taleolae larger on anterolateral border of visceral area and on ears. On lateral and anterior margins taleolae small. Brachial valve interior with small cardinal process, quadrilobed exteriorly, bilobed interiorly. Alveolus small, shallow, conical. Median septum long, exten- ding to three fifth of valve length, thin, posteriorly low, anteriorly becoming higher and wider, then lowering again. Prosocket ridges moderately long, thin, sockets shallow. Anderidia thin. Adductor scars weak, semicircular. Inner sur- face taleolate, especially large taleolae in anterolateral parts of visceral area. Only scarce taleolae on ears. Comparison: Paramesolobus sp. 1 is larger than Paramesolobus sp. 2, has finer ribs, less distinguished ventral median sulcus and less distinguished ventral median lobe in it. It is likely that Paramesolobus sp. 1 is the same species which Schellwien (1892, 29) described as Chonetes lobatus and subsequently (S c h e 11 w i e n , 1898, 360) corrected this name to Chonetes si- nuosus. The lectotype or neotype for this species are not erected in the present paper because neither the original Schellvien's material non the topotype ma- terial are available (locality 6 is probably not the same as Schellwien's bed 6 of Krone section). Comparison with Chonetes moelleri carnicus Gortani, 1905 (two specimens are reposited in museum in Udine, one of them is figured in Gortani, 1905, pi. 14, fig. 17 a, b) shows that this species might be the same as Paramesolobus sp 1, but more material from Gortani's locality will be needed for efficient comparison. Paramesolobus sp. 1 is larger and with finer ribs than P. ivanovae Afanasjeva, 1975. It is smaller and with finer ribs than 3 - Geologija 28/29 34 Janez Pečar 15 L (mm) Fig. 13. Diagrams of genus Paramesolohus A length against maximal width; B length against number of ribs per 10 mm of width et ventral anterior margin; C length against total number of ribs at ventral anterior margin At A the regression line for (л) is W - 11.97 + 0.80 L, r = + 0.61, P <0.01; for (•) is W 4.76 + 1.20 L, r - f 0.61, P <0.01. At C the regression line for (•) is Nr = = 11.61 + 4.53 L, r = + 0.69, P < 0.01 Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 35 SI. 13. Diagrami rodu Paramesolohus A dolžina proti največji širini; ß dolžina proti številu reber na 10 mm širine spred- njega robu pecljeve lupine; C dolžina proti celotnemu številu reber sprednjega robu pecljeve lupine Pri A je regresijska premica za (Л) W = 11.97 + 0.80 L, r = + 0.61, P <0.01; za (•) je W = 4.76 + 1.20 L, r = + 0.61, P < 0.01. Pri C je regresijska premica za (•) Nr = = 11.61 + 4.53 L, r = + 0.69, P < 0.01 36 Janez Pečar P. luganicus Aisenverg, 1985. It is similar to the Chinese species Chonetes la- tesinuatus miaokouensis Chao, 1928. Paramesolohus sp. 1 can be easily distin- guished from the also mesolobid, but much smaller and more finely ribbed species Capillomesolohus pontebhanus n. sp. with vvhich it is present in the same beds. Paramesolohus sp. 2 Pi. 1.24, 5.1—5.23; fig. 13 A, B, C: fig. 14 A, B 1986 Paramesolohus sp. — P e c a r, 137, 138, pi. 1, figs. 14—17. Localities and material: Locality 1, Gzhelian, 13 specimens (2 conjoined valves, 7 pedicle valves, 4 brachial valves). Locality 2, Gzhelian, 73 specimens (4 conjoined valves, 35 pedicle valves, 34 brachial valves). Locality 4, Gzhelian, 1 specimen (pedicle valve). Description : Wledium size for genus, subrectangular to subtrapezoidal in outline, shell width greater than length, widest usually at hinge. Cardinal extremities moderately acute-angled to obtuse-angled, ears of medium size. Lateral margins oblique, straight to slightly convex. Anterior margin medially indented. Surface finely costellate to coarse capillate, in the midle of anterior margin of adult pedicle valve from 20.5 to 33.4 ribs per 10 mm of shell width. The number of ribs increasing on predicle valve mostly with bifurcation, on brachial valve predominantly with intercalation. Some ribs near the posterior margin less distinct or joined together. Growth lines weak. Posterior margin with five to seven divergent hinge spines, their angle is from 40" to 80" with regard to posterior margin. Pedicle valve exterior in lateral profile moderately convex, the most convex near middle of the valve length. Umbonal region extending only a little behind posterior margin. Median sulcus beginning shortly after umbo, widening and extending to anterior margin, it is deep to shallow. In sulcus median lobe is present or absent, originating anteriorly to umbo, widening anteriorly and ex- tending to anterior margin. Flanks bounding sulcus forming two more or less pronounced plications. Lateral flanks somewhat more steep than anterior flanks. Interarea long, narrow, anacline to orthocline. Brachial valve exterior moderately concave, the most near the middle of the valve length. Low median fold originating after umbonal region, widening anteriorly and extending to anterior margin. Medially in the lobe shallow sulcus is present or absent, originating in second third of the valve length. Lateral flanks gently rising. Interarea long, narrow, hypercline. Pedicle valve interior with small teeth. Median septum extending to two fifth of the valve length, thin, lowering anteriorly. Adductor scars inconspicions to moderately pronounced. Diductor scars semielliptical, extending to the end of the first third of the valve length. Visceral disc more concave than valve margins. Interior taleolate, at the anterolateral margins of visceral disc papillose. Fig. 14. Paramesolohus sp. 2 A pedicle valve, mould of interior X 8.7, TMJ 1227 1, locality 2, Karavanke Moun- tains, Gzhelian; B brachial valve, mould of interior X 8.0, TMJ 1222, the same locality as for A SI. 14. Paramesolohus sp. 2 A pecljeva lupina, odtis notranjosti X 8.7, TMJ 1227'1, najdišče 2, Karavanke, gželij; B ramenska lupina, odtis notranjosti X 8.0, TMJ 1222, isto najdišče kot pri A Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 37 38 Janez Pečar Brachial valve interior with short, wide cardinal process, exteriorly quadri- lobed, interiorly bilobed. Alveolus small, shallow, conical. Median septum begins not before anderidia, it is narrow, low, anteriorly sometimes papillose. Pro- socket ridges short, fusing with cardinal process. Sockets narrow. Anderidia short, thin. Anterior adductors weak, posterior adductors inconspicious. Inner surface taleolate, anterolateral margins of visceral disc papillose. Comparison: Paramesolobus sp. 2 is smaller, with coarser ribs, more distinguished ventral median sulcus and more distinguished ventral median lobe in it than Paramesolobus sp. 1. It is very similar or even identical with P. ivanovae Afanasjeva, 1975 and with species which Chao (1928, 22) described from China as Chonetes latesinuatus Schellwien. Paramesolobus sp. 2 is much smaller from P. luganicus Aisenverg, 1985. It can be easly distinguished from Capilllomesolobus karavankensis n. sp. which is present in the same beds (pi. 1.24); Paramesolobus sp. 2 is remarkably larger and has much coarser ribs than C. karavankensis n. sp. Discussion : This species shows a considerable variability of shell width, of expression of ventral median sulcus and of median lobe in it. Various transi- tions between narrow and wide specimens exist, and this variability is thought to be intraspecific. The statements of Chao (1928, 22) were similar; he united both two Schellwien's species Chonetes sinuosus (species with pronounced ventral median lobus) and Chonetes latesinuatus (species with pronounced ventral median sulcus). Variability of ventral median lobe shows also P. ivanovae (Afanasjeva, 1975, 105) which was earlier divided in two different species on the base of presence or absence of ventral median lobe (Ivanov et Iva- nova, 1936, 20, 22). Acknowledgements Prof. Dr. Anton Ramovš, Univerza Edvarda Kardelja, Ljubljana, made numerous suggestions at work and read the manuscript. I am grateful to Jože Bedič, Tehniški muzej železarne Jesenice, for field guidance and for loan of specimens in his care. Thanks to Dr. Giuseppe Muscio, Museo Friulano di Storia Naturale, Udine, Italy, for use of the museum collections and for loan the specimens. I extend my thanks to Dr. Corrado Venturini, Istituto di Geologia e Paleontologia, Bologna, Italy, for field guidance through Upper Paleozoic stratigraphy in Carnian Alps. Marjan Grm photographed the specimens. The figures were drafted by Metka Karer except the figures of brachiopods which were drawn by the author. The English text was corrected by Prof. Dr. Simon Pire. Renata Pečar typed the manuscript. Zgornjekarbonski in permijski mezolobidni honetacejski brahiopodi V Karavankah (Jugoslavija) in Karnijskih Alpah (Italija) Povzetek Med zgornjekarbonskimi in permijskimi honetacejskimi (naddružina Chone- tacea) brahiopodi Karavank (Slovenija) so bile najdene tudi oblike z ventralno mediano gubo v mediani brazdi. Te oblike pripadajo dvema rodovoma. Oba ro- dova sta bila ugotovljena tudi v zgornjem karbonu Karnijskih Alp. V priču- Zgornjekarbonski in permijski mezolobidni honetacejski brahiopodi 39 jočem delu sta morfološka izraza »mezolobidni« in »mezolobidnost« uporabljena za tiste karbonske in permijske honetacejske brahiopode, pri katerih je na sredi- ni ventralne mediane brazde prisotna mediana guba. Prva opisana mezolobidna honetacejska vrsta je bila Chonetes mesolohus Norwood et Pratten, 1855, iz Pennsylvanije ZDA. Prvi izključno mezolobidni honetacejski rod je Mesolohus Dunbar et Condra, 1932. Ta rod je bil po pred- logu H o a r e a (1964, 315) pripoznan kot tipsko gladek. Smotrno je bilo uvr- stiti rebraste mezolobidne honetaceje v drug rod, kar je napravila Afanas- jeva (1975) z določitvijo rodu Paramesolohus Afanasjeva. Po mnenju A f a - n a s j e v e spadajo v ta rod tudi severnoameriške pennsylvanijske mezolobidne oblike. Nadaljno delitev rebrastih mezolobidnih honetacijskih oblik pa je omo- gočil material iz gželija Karavank, v katerem sta v istih plasteh ugotovljeni dve jasno različni mezolobidni rebrasti obliki. Ena od teh je rod Paramesolo- hus Afanasjeva, 1975. Druga oblika, ki je manjša in z znatno drobnejšimi rebri od prve, pripada rodu Capillomesolohus n. gen. Ti podatki kažejo na vzporeden razvoj dveh rebrastih mezolobidnih honetacijskih vej (Pecar, 1986, 137), ki se med seboj razlikujeta ne le na nivoju rodu, temveč verjetno tudi poddružine. Potek rodovne opredelitve mezolobidnih honetacijskih brahiopodov je prikazan na si. 1. Najdišča 1 do 5 so v Karavankah (Jugoslavija), najdišče 6 je v Karnijskih Alpah (Italija; si. 2, 3). Najdišče 1. Spodnja počivala. Je v Javorniškem rovtu pri Jesenicah. Naj- dišče je okrog 100 m vzdolž cevovoda nad njegovim spodnjim križiščem s cesto. V temnem skrilavcu je bogata morska nevretenčarska favna. V vmesnih lapor- nih plasteh najdeni Rugosofusulina alpina antiqua (Schellwien) in Archaeolitho- phyllum missouriensum Johnson kažeta na gželijsko starost (Ramovš, 1971, 1389; Hahn et. al., 1977, 138). Najdišče 2. Planina pod Golico. Pri tretjem oporniku žičnice na Spanov vrh. Najdišče je odkril J. Bedič. Rjavkasti skrilavec je zgornjekarbonske starosti, verjetno pripada gželiju. Najdišče 3. Planina pod Golico. Pri petem oporniku žičnice na Spanov vrh. Starost temno sivega skrilavca je verjetno enaka kot pri najdišču 2. Najdišče 4. Planina pod Golico. Med šestim in sedmim opornikom žičnice na Spanov vrh. Sekundarno najdišče enake litologije in verjetno enake starosti kot najdišče 3. Pripomniti je treba, da podrobna stratigrafija najdišč 1 do 4 ni znana, ker so plasti slabo razgaljene. Najdišče 5, Dolžanova soteska nad Tržičem. Klasično najdišče trogkofelskih plasti v Karavankah, v opuščenem kamnolomu 100 m severno od druge ser- pentine nad cestnim predorom. Gmota rdečkastega in sivkastega grebenskega apnenca z bogato morsko nevretenčarsko favno je v tem času preliminarno imenovana enota B. Nad njo je plastnati apnenec (enota C), nad njim je ver- jetno še ena enota rdečkastega grebenskega apnenca. Stratigrafija spodnjega dela trogkofelskih plasti je prikazana na si. 4. Trogkofelske plasti spadajo v sakmarij (Waterhouse, 1976, 82; Leven, 1980, tab. 3) ali artinskij (Buser , 1979, 20). Najdišče 6, Zahodno od Monte Corona (= Krone). Je 200 m zahodno od spodnjega dela te gore, v nekoliko dvignjenem zahodnem delu gorskega sedla. Litološko gre za rjavkasti, prepereli skrilavec, ponekod s primesjo apnenca. 40 Janez Pečar Najdišče pripada formaciji Corona, starostno gre za kasimovij (Venturini et al., 1982, 311). V diagramih so uporabljene naslednje okrajšave: L = dolžina pecljeve lu- pine, W = največja širina lupine, Nr 10 = število reber sprednjega robu pecljeve lupine. V nadaljevanju sledi opis novih nadvrstnih taksonov. Sistematska paleontologija Družina Rugosochonetidae Muir-Wood, 1962 Capillomesolobinae n. subfam. Diagnoza: Male, kapilatne ali gladke Rugosochonetidae z ventralno mediano brazdo, v kateri je mediana guba prisotna ali odsotna. Rodovni sestav poddružine: Capillomesolobus n. gen. Mesolohus Dunbar et Condra, 1932. ?Tenuichonetes Jing et Hu, 1978. Novi, neopisani rod, tipiziran z Neochonetes unhonoplicatus, upodobljen v Barkhatovi, 1964, iz sakmarijskih plasti Nenets, reka Sula, Severno timansko gorovje (Arch- bold 1982, 2), morda tudi pripada tej poddružini. Razpravljanje in filogeneza: Capillomesolobinae n. subfam, se razlikuje od ostalih poddružin družine Rugosochonetidae po običajni prisotnosti ventralne mediane gube v ventralni mediani brazdi. Rodovi Capillomesolobus, Mesolohus in Tenuichonetes so po pričujoči shemi v sorodstvenem odnosu, pri čemer je izhodiščni rod Capillomesolobus (si. 5). Stratigrafsko porazdelitev vrst nove poddružine Capillomesolobinae in rodu Paramesolobus je prikazana na si. 6. Capillomesolobus n. gen. 1986 New genus A — Pecar, p. 137 Tipska vrsta: Capillomesolobus karavankensis n. sp. Etimologija: Capillus (lat.) = las, zaradi kapilatne površine; mesolo- bus, zaradi morfološke podobnosti z rodom Mesolobus. Diagnoza : Majhne, drobno kapilatne Rugosochonetidae z ventralno me- diano brazdo, v kateri je mediana guba prisotna ali odsotna. O p i s : Majhen, subpravokoten do subtrapezoiden, širina večja od dolžine. Sprednji rob mediano zajeden. Površina drobno kapilatna. Prirastnice šibke. Sklepne bodice divergentne, blizu pravokotnih do pravokotne. Zunanjost peclje- ve lupine izbočena. Mediana brazda se navzpred širi. V njej je prisotna ali odsotna mediana guba. Zunanjost ramenske lupine vbočena, v mediani gubi prisotna ali odsotna mediana brazda. Notranjost pecljeve lupine s kratkim septumom. Mišični odtisi šibki. No- tranja površina taleolatna, taleole so večje na lateralnem in sprednjem robu visceralnega predela. Na stranskem in sprednjem robu so taleole majhne. Notranjost ramenske lupine s kratkim, širokim sklepnim izrastkom, navz- ven štirirežnjatim, navznoter dvorežnjatim. Mediani septum dolg, visok. Ande- ridija kratka, tanka. Notranja površina taleolanta, v anterolateralnih delih visceralnega predela papilozna. Notranja površina stranskih robov in sprednje- ga robu z majhnimi taleolami. Primerjava: Capillomesolobus se razlikuje od rodu Neochonetes po globlji ventralni mediani brazdi in po običajni prisotnosti mediane gube v njej. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods__ 41 Po obliki je močno podoben rodu Mesolohus, od njega se razlikuje po rebrasti površini. Capillomesolohus je manjši in ima drobnejša rebra kot Paramesolohus. Paleobiogeografija in migracija: Rod Capillomesolobus se je najverjetneje razvil iz rodu Neochonetes v atokiju (pennsylvanij) Severne Amerike. Tam je začasno izginil v desmoinesiju. Najstarejše znano izvenameri- ško nahajališče rodu Capillomesolohus je v Karnijskih Alpah, kjer je v kasimo- viju ugotovljen C. pontehhanus n. sp. Domnevati je torej možno, da se je rod razvil v Severni Ameriki, torej na zahodni obali Pangee. Nato je migriral na vzhodno obalo Pangee, na področje sedanjih Karnijskih Alp in Karavank. Ta prvi del migracije rodu Capillomesolohus je zaradi biogeografskih barier težko pojasniti (si. 7 A). References Afanasjeva, G. A. 1975, Chonetacea (Brachiopoda) srednego i pozdnego kar- bona Russkoj platformy. Paleont. Zh. 1975 (2), 96—113. Moskva. Afanasjeva: G. A. 1978, Permskie khonetacei (Brachiopoda). Paleont. Zh. 1978 (1), 103—113, Moskva. Aisenverg, D. E. 1985. Novye khonetidy iz karbona Donbassa. Paleont. Zh. 1985 (4), 35-^2, Moskva. Archbold, N. W. 1982, Classification and evolution of the brachiopod family Rugosochonetidae Muir-Wood 1962. Proc. R. Soc. Vict. 94, 1—9, Melbourne. Barkhatova, V. P. 1964 (not seen). Buser, S. 1979, Permij v Karavankah. In: Field meeting on the Paleozoic in Slovenia, NW Yugoslavia, 20—24, 41. Yugoslav Com. IGCP, Project No 5 and 106, Ljubljana. Chao, Y. T. 1928, Productidae of China. Part 2. Chonetinae, Productinae and Richthofeninae. Paleont. Sin. Ser. B, 5 (3), 1—103, Peking. Coogan, A. H. 1960, Stratigraphy and paleontology of the Permian Nosoni and Dekkas Formations (Bollibokka Group). Univ. Calif. Pubi. Geol. Sci. 36 (5), 243—316, Berkeley & Los Angeles. Cooper, G. A. & Grant, R. E. 1975, Permian brachiopods of West Texas, III. Smithson. Contrib. Paleobiol. 19, 795—1921, Washington. Diener, C. 1897, The Permian fossils of the Productus Shales of Kumaon and Gurhwal. Mem. Geol. Surv. India, Paleont. Indica, Ser. 15, 1 (4), 1—54, Calcutta. Dunbar, C. O. & Condra, G.E. 1932, Brachiopoda of the Pennsylvanian System of Nebraska. Bull. Geol. Surv. Nebr. Ser. 2. 5, 1—377, Lincoln. Francavilla, F. 1974, Stratigraphie de quelques paléoflores des Alpes Car- niques. 7" Congr. Int. Strat. Géol. Carbon., C. R., 3, 89—96, Krefeld. Girty, G. H. 1911, On some new genera and species of Pennsylvanian fossils from the Wewoka Formation of Oklahoma. Ann. N. Y. Acad. Sci. 21, 119—156, New York (not seen). Girty, G. H. 1927, Description of new species of Carboniferous and Triassic fossils. Appendix. U. S. Geol. Surv. Pap. 152, 441—446, Washington. Gobbett, D. J. 1963, Carboniferous and Permian brachiopods of Svalbard. Norsk Polarinst. Skr. 127, 1—201, Oslo. Gortani, M. 1905, II. Fossili animali. In: de Regny, V. & Gortani, M., Fossili carboniferi del M. Pizzul e del piano di Lanza nelle Alpi Carniche. Boll. Soc. Geol. Ital. 24, 521—597, Roma. Griinewaldt, M. 1860, Beiträge zur Kenntnis der sedimentären Gebirgs- formationen in den Berghauptmannschaften Jekatherinburg, Slatoust und Kuschwa, sowie den angrenzenden Gegenden des Ural. Mem. Acad. Imp. Sci. St. Petersbourg Ser. 7, 2 (7), 1—144, St. Petersbourg. Hahn, G., Hahn, R. & Ramovš, A. 1977, Trilobiten aus dem Ober-Karbon (Gshelium) der Karawanken/Slowenien. Geol. Palaeont. 11, 135—160, Marburg. Hayasaka, I. 1925, On some brachiopods from the Lyttonia Horizon of the Kitakami Mountains. Jap. J. Geol. Geogr. 4 (3—4), 89—103, Tokyo. 42_ Janez Pečar Heritsch, F. 1919, Versteinerungen aus dem Oberkarbon von Jauerburg — Assling in Oberkrain. Carniola 9 (3-^), 60—67, Ljubljana. Heritsch, F. 1931, Versteinerungen aus dem Karbon der Karawanken und Karnischen Alpen. Abh. Geol. B. A. 23 (3), 3—56, Wien. Heritsch, F. 1938, Die Stratigraphische Stellung des Trogkofelkalkes. N. Jb. Min. Geol. Paläont., Beil. Bd., Ser. B. 79, 63—186, Stuttgart. Hoare, R. D. 1964, Chonetes mesolobus Norwood & Pratten, 1854 (Brachiopoda, Articúlala): Designation of neotype and proposed addition to the official list. Z. N. (S) 1635. Bull. Zool. Nom. 21, 315—317, London. Hoover, P. R. 1981, Paleontology, taphonomy and paleoecology of the Palma- rito Formation (Permian of Venezuela). Bull. Am. Paleont. 80 (313), 1—138, Ithaca. Huang, T. K. 1932, Late Permian Brachiopoda of southwestern China. Palaeont. Sin. Ser. B, 9 (1), 1—138, Peking. Ivanov, A. P. & Ivanova, E. A. 1936, Fauna brakhiopod srednego i verkh- nego karbona Podmoskovnoga basseyna. Chast 1, vypusk 2. Tr. Vses. Nauch. Issled. Inst. Miner. Syrya 108, 1—52, Moskva. Jing, Y. & H u, S. 1978, Brachiopoda of the Kuhfeng Formation in south Anhui and Nanking Hills. Acta Palaeont. Sin. 17, 101—127, Peking. King, R. H. 1938, New Chonetidae and Productidae from Pennsylvanian and Permian strata of north-central Texas. J. Paleont. 12, 257—279, Tulsa. Kostić-Podgorska, V. 1949, Brahiopodna fauna gornjeg karbona iz Like u Hrvatskoj. Geol. anali Balk, poluostr. 17, 73—104, Beograd. Lee, L. 1962, Chonetes plicatiformis Lee (sp. nov.). In: C h z h a n , L. & Li, L. Rane-permskie brakhiopody iz svity Mao-Kau vostochnogo uchatka Chin-Linya. Acta Palaeont. Sin. 10, 472—493, Peking. Leven, E. Y. 1980, Obyasnitelnaya zapiska k stratigraficheskoi shkale permskikh otlozhenii oblasti Tetis. Vses. Ord. Lanina Nauch. Issled. Geol. Inst., 51 p., Leningrad. Muir-Wood, H. M. 1962, On the morphology and classification of the brachio- pod suborder Chonetoidea. Brit. Mus. (Nat. Hist.), 1—124, London. Muir-Wood, H. M. 1965, Chonetidina. In: Moore, R. C. (Ed.), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part H, Brachiopoda, Geol. Soc. Am. & Univ. Kansas Press, 412—439, Lawrence. Nakamura, K. 1959, Some Lower Permian Sakamotozawa brachiopods. J. Fac. Sci. Hokkaido Univ. Ser. 4, Geol. Miner. 10, 199—207, Sapporo. Norwood, J. G.& Pratten, H. 1855, Notice of the genus Choneies as found in the western states and territories with descriptions of eleven new species. J. Acad. Nat. Sci. Philad. 3, 23—32, Philadelphia (not seen). Pecar, J. 1986, Upper Carboniferous and Permian chonetacean brachiopods of Slovenia, northwest Yugoslavia. In: Les Brachiopodes fossiles et actuels, P. R. Racheboeuf & C. Emig (Eds.), Actes du 1er Congrès international sur les Brachiopodes, Brest, 1986. Biostrat. Paleozoique 4, 135—140, Brest. Rakovec, I. 1931, Beiträge zur Fauna aus dem Oberkarbon von Javornik in den Karavanken. Prirodosl. Razpr. 2, 67—88, Ljubljana. R a k u s z , G. 1932, Die oberkarbonischen Fossilien von Dobsina (Dobšina) und Nagyvisnyo. Geol. Hung. Ser. Palaeont. 8, 1—219, Budapest. Ramovš, 4. 1961, O stratigrafiji trogkofelskih apnencev v Karavankah. III. kongr. geol. Jugoslav., Titograd, 93—104, Titograd. Ramovš, A. Biostratigraphische Charakteristik der Oberkarbon-Schichten in den Südkarawanken, NW. Jugoslawien. 6» Congr. Int. Strat. Géol. Carbon., C. R., 4, 1387—1395, Maastricht. Ramovš, A. 1978, Geologija. Univ. Ljubljana, X + 197 p., Ljubljana. Ramsbottom, W. H. C. 1952, The fauna of the Cefn Coed Marine Band in the Coal Measures at Aberbaiden, near Tondu, Glamorgan. Bull. Geol. Surv. U. K. 4, 8—32, London. Ross, C. A. & Ross, J. R. P. 1985, Carboniferous and Early Permian bio- geography. Geology 13, 27—30, Boulder. Rotai, A. P. 1978, Stratigrafiya karbona SSSR i proekt mezhdunarodnoi strati- graficheskoi shkaly. 8" Congr. Int. Strat. Géol. Carbon., C. R., I, 10—21, Moskva. Schellwien, E. 1892, Die Fauna des karnischen Fusulinenkalks. Palaeonto- graphica 39, 1—56, Stuttgart. Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods_ 43 Schellwien, E. 1898, Die Auffindung einer permocarbonischen Fauna in den Ostalpen. Verh. Geol. R. A., 1898, 358—363, Wien. Schellwien, E. 1900, Die Fauna der Trogkofelschichten in den Karnischen Alpen und den Karawanken. Abh. Geol. R. A. 16, 1—122, Wien. Scotese, C. R., Bambach, R. K., Barton, C., van der Voo, R. & Z i e g 1 e r , A. M. 1979, Paleozoic base maps. J. Geol. 87, 217—277, Chicago. Selli, R. 1963, Schema geologica delle Alpi Carniche e Giulie occidentali., G. Geol. Ser. 2, 30, 1—136, Bologna. Spiegel, M. R. 1975, Schaum's outline of theory and problems of probability and statistics. McGraw-Hill Book Company, 372 p.. New York. Stevens, C. H. 1962, Stratigraphie significance of Pennsylvanian brachiopods in the McCoy area, Colorado. J. Paleont. 36, 617—629, Tulsa. Sturgeon, M. T. & Hoare, R. D. 1986, Pennsylvanian brachiopods of Ohio. Bull. Geol. Surv. Ohio 63. 1^95, Columbus. Sutherland, P. K. & Harlow, F. H. 1973, Pennsylvanian brachiopods and biostratigraphy in southern Sangre de Cristo Mountains, New Mexico. Mem. New Mex. Bur. Mines Miner. Resour. 27, 1—173, Socorro. Tazawa, J 1976, The Permian of Kesennuma, Kitakami Mountains: A preliminary report. Earth Sci. 30 (3), 175—185, Tokyo. Teller, F. 1903, Excursion in das Feistritztal bei Neumarktl in Oberkrain. Führer geol. Exkurs, in Oesterreich, 9" Intern. Geol. Kongr., 1—27, Wien. Venturini, C. 1982, Il bacino tordoercinico di Pramollo (Alpi Carniche)- un' evoluzione regolata dalla tettonica sinsedimentaria. Mem. Soc. Geol. Ital. 24, 23—42. 192 Venturini, C., Ferrari, A., Spalletta, C. & Vai, G. B. 1982, La discordanza ercinica, il tardorogeno e il postorogeno nella geologia del Passo di Pramollo. In- A Castellarin&G. B. Vai (Eds.), Guida alla geologia del Sudalpino centroorientale. Guide geol. reg. S. G. I. G., 305—319, Bologna. Waterhouse, J. B. 1976, World correlations for Permian marine faunas. Pap. Dep. Geol. Univ. Qd. 7 (2), 1—232, St. Lucia. Weiler, J. M. & McGehee, R. 1933. Typical form and range of Mesolobus mesolobus. J. Palaeont. 7, 109—110, Tulsa. Yanagida, T. 1967, Early Permian brachiopods from north-central Thailand. Geol. Palaeont. Southeast Asia 3, 46—97. 1967, Tokyo. 44 Janez Pečar Plate 1 — Tabla 1 Capillomesolobus karavankensis n. gen. n. sp. 1—11, 20, 21, 25 Locality 1, Gzhelian. 1, 2 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 2, paratype KGPL 5356; 3—5 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 2, mould of interior X 2, holotype TMJ 1274; 6—9 pedicle valve, exterior and partial mould of interior, ventral view X 1 and X 2, anterior X 2, side X 2, paratype TMJ 1219; 10, 11 pedicle valve, mould of interior, ventral X 2, side X 2, paratype TMJ 1212; 20 brachial valve, mould of exterior X 2, paratype TMJ 1282; 21 bra- chial valve, mould of interior X 3,5, paratype KGPL 5411; 25 cardinal process and brachial valve, mould of exterior X 7, paratype TMJ 1278 12, 13, 18, 19, 22—24 Locality 2, Gzhelian. 12, 13 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 2, KGPL 5412; 18 pedicle valve, mould of interior X 2, KGPL 5414; 19 brachial valve, mould of exterior X 2, KGPL 5415; 22 brachial valve, mould of interior X 2, KGPL 5413; 23 brachial valve, mould of interior X 2, TMJ 1224 1; 24 at left lower corner brachial valve, mould of exterior of the preceding speci- men X 2, TMJ 1224/1. At the upper part of 24 is Paramesolohus sp. 2, pedicle valve, mould of interior X 2, TMJ 1224/2 14—17 Locality 3, Gzhelian. Pedicle valve, exterior, ventral view X 1 and X 2, posterior X 2, side X 2, TMJ 1265 1—11, 20, 21, 25 Najdišče 1, gželij. 1, 2 pecljeva lupina, odtis notranjosti X 1 in X 2, paratip KGPL 5356; 3—5 pecljeva lupina, odtis zunanjosti XI in X 2, odtis notranjosti X 2, holotip TMJ 1274; 6—9 pecljeva lupina, zunanjost in delni odtis notranjosti, ventralno X 1 in X 2, sprednje X 2, stransko X 2, paratip TMJ 1219; 10, 11 pecljeva lupina, odtis notranjosti, ventralno X 2, stransko X 2, paratip TMJ 1212; 20 ramenska lupina, odtis zunanjosti X 2, paratip TMJ 1282; 21 ramen- ska lupina, odtis notranjosti X 3,5, paratip KGPL 5411; 25 sklepni izrastek in ramenska lupina, odtis zunanjosti X 7, paratip TMJ 1278 12, 13, 18, 19, 22—24 Najdišče 2, gželij. 12, 13 pecljeva lupina, odtis zunanjosti X 1 in X 2, KGPL 5412; 18 pecljeva lupina, odtis notranjosti X 2, KGPL 5414; 19 ra- menska lupina, odtis zunanjosti X 2, KGPL 5415; 22 ramenska lupina, odtis no- tranjosti X 2, KGPL 5413; 23 ramenska lupina, odtis notranjosti X 2, TMJ 1224/1; 24 v levem spodnjem kotu ramenska lupina, odtis zunanjosti predhodnega pri- merka X 2, TMJ 1224 1. V levem zgornjem kotu 24 je Paramesolohus sp. 2, pec- ljeva lupina, odtis notranjosti X 2, TMJ 1224 2 14—17 Najdišče 3, gželij. Pecljeva lupina, zunanjost, ventralno X 1 in X 2, zadajšnje X 2, stransko X 2, TMJ 1265 Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 45 46 Janez Pečar Plate 2 — Tabla 2 Capillomesolobus pontebhanus n. gen., n. sp. 1—25 Locality 6, Corona Formation, Kasimovian. 1—3 pedicle valve, mould of exte- rior X 1 and X 4, mould of interior X 4, holotype GPU 1778 1; 4, 5 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 4, paratype KGPL 5403 1; 6—10 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 4, mould of interior, ventral, anterior and side X 4, para- type GPU 1779/1; 11 brachial valve, mould of exterior X 4, paratype GPU 1781; 12, 13 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 4, paratype GPU 1777 1; 14, 15 pedicle valve, mould of interior, ventral and side X 4, paratype GPU 1782; 16—18 pedicle valve, mould of interior, ventral, anterior and side X 4, paratype GPU 1783; 19 pedicle valve, mould of interior X 4, paratype KGPL 5416 1; 20 pedicle valve, mould of interior X 4, paratype KGPL 5420/^1 ; 21 brachial valve, mould of interior X 4, paratype GPU 1784; 22 brachial valve, mould of interior X 4, paratype KGPL 5402 2; 23 brachial valve, mould of interior X 4, paratype GPU 1785; 24 brachial valve, mould of interior X 4, paratype GPU 1786; 25 brachial valve, mould of interior X 4, KGPL 5422/Í1 1—25 Najdišče 6, formacija Corona, kasimovij. 1—3 pecljeva lupina, odtis zunanjosti X 1 in X 4, odtis notranjosti X 4, holotip GPU 1778 1; 4, 5 pecljeva lupina, odtis zunanjosti X 1 in X 2, paratip KGPL 5403 1; 6—10 pecljeva lupina, odtis zunanjo- sti X 1 in X 4, odtis notranjosti, ventralno, sprednje in stransko X 4, para- tip GPU 1779 1; 11 ramenska lupina, odtis zunanjosti X 4, paratip GPU 1781; 12, 13 pecljeva lupina, odtis zunanjosti XI in X 4, paratip GPU 1777 1; 14, 15 pec- ljeva lupina, odtis notranjosti, ventralno in stransko X 4, paratip GPU 1782; 16—18 pecljeva lupina, odtis notranjosti, ventralno, sprednje in stransko X 4, paratip GPU 1783; 19 pecljeva lupina, odtis notranjosti X 4, paratip KGPL 5416 1; 20 pecljeva lupina, odtis notranjosti X 4, paratip KGPL 5420 1; 21 ramenska lupina, odtis notranjosti X 4, paratip GPU 1784; 22 ramenska lupina, odtis notranjosti X 4, paratip KGPL 5402 2; 23 ramenska lupina, odtis notranjosti X 4, paratip GPU 1785; 24 ramenska lupina, odtis notranjosti X 4, GPU 1786; 25 ramenska lupina, odtis notranjosti X 4, KGPL 5422 1 Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 47 48 Janez Pečar Plate 3 — Tabla 3 Capillomesolobus heritschi n. gen., n. sp. 1—9 Locality 5, Trogkofel Limestone, Sakmarian or Artinskian. 1, 2 pedicle valve, mould of interior X 1 and X 2, paratype KGPL 5423; 3—6 pedicle valve, partial exterior and interior, ventral X 1 and X 2, posterior and side X 2, holotype KGPL 5358; 7 brachial valve, mould of exterior X 2, paratype KGPL 5424; 8 brachial valve, mould of exterior X 2, paratype KGPL 5357; 9 brachial valve, mould of exterior X 2, paratype KGPL 5425 Paramesolohus sp. 1 10—21 Locality 6, Corona Formation, Kasimovian. 10, 11 pedicle valve, mould of ex- terior X 1 and X 2, GPU 1787 1; 12 brachial valve, mould of exterior X 2, GPU 1788 1; 13, 14 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 2, GPU 1789/1; 15 bra- chial valve, mould of exterior X 2, KGPL 5426 1; 16, 17 pedicle valve, exterior X 1 and X 2, KGPL 5400; 18, 19 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 2, GPU 1775 1; 20, 21 pedicle valve, mould of interior, ventral and anterior X 2, KGPL 5427 1 Capillomesolobus heritschi n. gen., n. sp. 1—9 Najdišče 5, trogkofelski apnenec, sakmarij ali artinskij. 1, 2 pecljeva lupina, odtis notranjosti XI in X2, paratip KGPL 5423; 3—6 pecljeva lupina, delna zu- nanjost in notranjost, ventralno XI in X 2, posteriorno in stransko X 2, holotip KGPL 5358; 7 ramenska lupina, odtis zunanjosti X 2, paratip KGPL 5424; 8 ra- menska lupina, odtis zunanjosti X 2, paratip KGPL 5357; 9 ramenska lupina, odtis zunanjosti X 2, paratip KGPL 5425 Paramesolohus sp. 1 10—21 Najdišče 6, formacija Corona, kasimovij. 10, 11 pecljeva lupina, odtis zunanjo- sti X 1 in X 2, GPU 1787 1; 12 ramenska lupina, odtis zunanjosti X 2, GPU 1788.1; 13, 14 pecljeva lupina, odtis zunanjosti XI in X 2, GPU 1789 1; 15 ramenska lu- pina, odtis zunanjosti X 2, KGPL 5426 1; 16, 17 pecljeva lupina, zunanjost X 1 in X 2, KGPL 5400; 18, 19 pecljeva lupina, odtis zunanjosti X 1 in X 2, GPU 1775 1; 20, 21 pecljeva lupina, odtis notranjosti, ventralno in sprednje X 2, KGPL 5427 1 Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 49 4 - Geologija 28 '29 50 Janez Pečar Plate 4 — Tabla 4 Paramesolohus sp. 1 1—12 Locality 6, Corona Formation, Kasimovian. 1 pedicle valve, mould of interior X 2, GPU 1790 1; 2, 3 pedicle valve, mould of interior, ventral and posterior X 2, GPU 1791 1; 4—6 pedicle valve, mould of interior, ventral, anterior and side X 2, GPU 1792; 7 pedicle valve, mould of interior X 2, KGPL 5428 1; 8 brachial valve, mould of interior X 2, GPU 1776 2; 9 brachial valve, mould of interior X 2, GPU 1793 1; 10 brachial valve, mould of interior X 2, GPU 1794; 11 brachial valve, mould of interior X 2, KGPL 5429 1; 12 cardinal process and umbo of brachial valve, mould of exterior X 8, GPU 1795 1—12 Najdišče 6, formacija Corona, kasimovij. 1 pecljeva lupina, odtis notranjosti X 2, GPU 1790 1; 2, 3 pecljeva lupina, odtis notranjosti, ventralno in zadajšnje X 2, GPU 17911; 4—6 pecljeva lupina, odtis notranjosti, ventralno, sprednje in stransko X 2, GPU 1792; 7 pecljeva lupina, odtis notranjosti X 2, KGPL 5428 1; 8 ramenska lupina, odtis notranjosti X 2, GPU 1776 2; 9 ramenska lupina, odtis notranjosti X 2, GPU 1793 1; 10 ramenska lupina, odtis notranjosti X 2, GPU 1794; 11 ramenska lupina, odtis notranjosti, KGPL 5429 1; 12 sklepni izrastek in umbo ramenske lupine, odtis zunanjosti X 8, GPU 1795 Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 51 52 Janez Pečar Plate 5 — Tabla 5 Paramesolohus sp. 2 1—4, 9, 15—23 Locality 2, Gzhelian. 1—3 pedicle valve, mould of exterior X 1 and X 2, mould of interior X 2, TMJ 1227 1; 4 brachial valve, mould of exterior X 2, TMJ 1248; 9 brachial valve, mould of exterior X 2, TMJ 1245; 15 juvenile pedicle valve, mould of interior X 2, KGPL 5430; 16 juvenile pedicle valve, mould of in- terior X 2, KGPL 5431; 17 pedicle valve, mould of interior X 2, TMJ 1242; 18 pedicle valve, mould of interior X 2, TMJ 1223; 19 pedicle valve, mould of interior X 2, TMJ 1252; 20 brachial valve, mould of interior X 2, TMJ 1229; 21, 22 bra- chial valve, mould of interior X 2, cardinal area X 8, TMJ 1222; 23 cardinal process, mould of exterior X 8, TMJ 1245 5—8 Locality 3, Gzhelian. 5—8 pedicle valve, exterior, ventral X 1 and X 2, anterior and side X 2, KGPL 5432 10—14 Locality 1, Gzhelian. 10 brachial valve, mould of exterior X 2, KGPL 5433: 11—14 pedicle valve, exterior, ventral X 1 and X 2, anterior and side X 2, TMJ 1214 1—4, 9, 15—23 Najdišče 2, gželij. 1—3 pecljeva lupina, odtis zunanjosti XI in X 2, odtis notranjosti X 2, TMJ 1227 1; 4 ramenska lupina, odtis zunanjosti X 2, TMJ 1248; 9 ramenska lupina, odtis zi^nanjosti X 2, TMJ 1245; 15 mladostna pecljeva lupina, odtis notranjosti X 2, KGPL 5430; 16 mladostna pecljeva lupina, odtis no- tranjosti X 2, KGPL 5431; 17 pecljeva lupina, odtis notranjosti X 2, TMJ 1242; 18 pecljeva lupina, odtis notranjosti X 2, TMJ 1223; 19 pecljeva lupina, odtis no- tranjosti X 2, TMJ 1252; 20 ramenska lupina, odtis notranjosti X 2, TMJ 1229; 21, 22 ramenska lupina, odtis notranjosti X 2, kardinalni predel X 8, TMJ 1222; 23 sklepni izrastek, odtis zunanjosti X 8, TMJ 1245 5—8 Najdišče 3, gželij. 5—8 pecljeva lupina, zunanjost, ventralno X 1 in X 2, sprednje in stransko X 2, KGPL 5432 10—14 Najdišče 1, gželij. 10 ramenska lupina, odtis zunanjosti X 2, KGPL 5433; 11—14 pecljeva lupina, zunanjost, ventralno X 1 in X 2, sprednje in stransko X 2, TMJ 1214 Upper Carboniferous and Permian mesolobid chonetacean brachiopods 53 ■ - ir-;...... GEOLOGIJA 28/29, 55—68 (1985/86), Ljubljana UDK 551.781:56.02(497.13) = 863 Biostratigrafija plasti z rakovicami v Istri Biostratigraphy of beds with crabs in Istria Rajko Pavlovec in Jernej Pavšič Katedra za geologijo in paleontologijo Univerze Edvarda Kardelja Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Kratka vsebina Iz plasti z rakovicami so bili določeni numulitine in nanoplankton. Spodnjelutecijske starosti so te plasti na severovzhodni strani tržaško- pazinskega terciarnega bazena (Gračišče, Roč), srednjelutecijske pa na južnozahodni strani (Pican). Abstract From the beds with crabs Nummulitins and Nannoplankton were de- termined. The Lower Lutetian strata occur on the north-eastern side of the Paleogene basin (Gračišče, Roč) and the Middle Lutetian on the south-western of it (Pican). Uvod V severni in srednji Istri leže nad alveolinsko-numulitnim apnencem in pod flišem oziroma globigerinskim laporjem sivi do rjavkasti laporni peščenjaki in peščeni laporji. Ponekod so precej trdi, drugod mehkejši. V njih so rakovice, zato so dobili ime plasti z rakovicami. Med najpogostejšimi oblikami nastopata Harpactocarcinus punctulatus Desmarest in H. quadrilohatus Desmarest. Samo v enem primerku iz okolice Gračišča je doslej znana podvrsta Harpactocarcinus punctulatus istriensis Bachmayer et Nosan. V okolici Gračišča sestavljajo plasti z rakovicami debelo- in drobnozrnati peščenjaki, peščeni laporji in apneni la- porji. Debelina tega horizonta doseže komaj 10 m. Plasti z rakovicami tudi ni povsod (Bachmayer et Nosan, 1959). Drobne (1979) opozarja, da nastopajo prehodne plasti, to so glavkonitni peščenjak in plasti z rakovicami, vzdolž longitudinalne osi bazena, in sicer bolj proti njegovi sredini. Ob robu bazena jih ni. Ista avtorica to pojasnjuje s tem, da se je pogrezanje začelo v sredini in je morda takrat potekalo še sorazmerno počasi. Kasneje je pod globlje morje prišel tudi robni del bazena, pogrezanje pa je morda potekalo hitreje, tako da ni prišlo do nastajanja »prehodnih plasti«. 56 Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič Nad plastmi z rakovicami so globigerinski laporji, ki jim sledi fliš. Precej časa ni bilo povsem jasno, ali nad plastmi z rakovicami vedno leže globigerinski laporji ali pa sta oba faciesa nastajala ponekod istočasno. Na dveh mestih smo našli dokaze, da vsaj v severni Istri leže plasti z rakovicami pod globigerin- skimi laporji. To je mogoče videti na Steni pri Dragonji. Tudi v Simonovem zalivu pri Izoli je nad alveolinsko-numulitnim apnencem peščeno lapornata plast z redkimi rakovicami, na drugi strani Izole pri nekdanji opekarni pa so precej debele plasti globigerinskih laporjev. To pomeni, da tudi pri Izoli globi- gerinski laporji prekrivajo plasti z rakovicami. Plasti z rakovicami nastopajo tudi v drugih delih Istre na področjih geo- loških zemljevidov 1:100.000 listov Labin (Sikić et Polšak, 1973), Ilir- ska Bistrica (Sikić et Pleničar, 1975) in Rovinj (Polšak et Sikić, 1973). Več nahajališč z rakovicami je okrog Buzeta in Lupoglava, manj jih je vzhodno od Reke in Rečine. Prehod iz alveolinsko-numulitnega apnenca v plasti z rakovicami je postopen (Polšak et Sikić, 1973). Plasti z rako- vicami so tanke, na področju lista Rovinj komaj pet metrov debele. Velik del teh plasti je bil odnesen. Plastem z rakovicami v Istri prištevajo različne tipe kamenin od apnenca do laporja. Ponekod so gomoljasti apnenci, veliko je v teh plasteh glavkonita. Za ugotovitev starosti plasti z rakovicami smo preiskali nekaj vzorcev la- porjev z rakovicami in peščenjakov tik pod njimi iz okolice Gračišča pri Ku- bedu v severni Istri ter iz okolice Roča in Pićna v srednji Istri. Vzorce iz Roča je nabral študent geologije Branko Cermelj. Numulitine Doslej so navajali iz plasti z rakovicami naslednje vrste: Nummulites laevigatus (Bruguière) (Sikić et Pleničar, 1975), Nummulites aturicus Joly et Leymerie (Sikić et Pleničar, 1975), Nummulites perforatus (De Montfort) (Polšak et Sikić, 1973; Sikić et Polšak, 1973), Assilina spira (De Roissy) (Pleničar et al., 1973; Papp, 1962). Glede na spodnje- in srednjelutecijsko starost plasti z rakovicami lahko pričakujemo vrsto Nummulites laevigatus. Vrsta Assilina spira (tip Ass. spira spira; Schaub, 1981) je srednjelutecijska oblika. Zelo verjetno pa tej vrsti prištete asiline iz plasti z rakovicami pripadajo pred kratkim opisani vrsti Assilina istr ana Pavlovec, o čemer bomo še razpravljali. Nummulites aturicus je živel v zgornjem luteciju, N. perforatus pa v zgornjem delu srednjega lute- cija in v zgornjem luteciju. Ti obliki potemtakem ne moreta nastopati v pla- steh z rakovicami, pripadata pa najbrž kaki starejši vrsti iz istih razvojnih nizov. Numulitine so v plasteh z rakovicami precej redke. Okolje, v katerem se je usedal glinasto-peščeni sediment, jim ni ustrezalo. Iz plasti z rakovicami smo mogli določiti le dve obliki: Nummulites polygyratus Deshayes iz Gračišča in Assilina istrana iz Roča. Biostratigrafija plasti z rakovicami v Istri 57 Assilina istrana Pavlovec V plasteh z rakovicami pri Roču v srednji Istri je bila najdena megalosfe- rična oblika vrste Assilina istrana. Takšna asilina je bila že večkrat opisana kot Assilina spira 1 (Pavlovec, 1969; 1975; 1976; Drobne et al., 1977; 1979), da jo je bilo mogoče ločiti od srednjelutecijske Assilina spira spira. Leta 1981 je bila ta oblika opisana kot Assilina istrana iz nahajališča Dol pri Hrastovljah (Pavlovec, 1981). Istega leta je Schaub (1981) opisal pod- vrsto Assilina spira abrardi Schaub iz nahajališča San Vicente de la Barquera v severni Španiji. Obe obliki sta si tako podobni, da ju bo najbrž treba zdru- žiti, vendar revizija še ni narejena. Zato ostajamo pri imenu Assilina istrana za primerke iz Istre. Megalosferična oblika iz Roča ima hišico s petimi zavoji, veliko 3,8 mm. Okrogel protokonh ima premer 0,5 mm. Polkrožen devterokonh je nekoliko manjši. V ekvatorialnem preseku se vidi pet zavojev, od katerih prvi trije enakomerno naraščajo, četrti in peti pa malo hitreje. Zavojni rob je močan in enakomerno debel. Assilina spira abrardi (Schaub, 1981) ima protokonh velik 0,5 do 1 mm, naj- pogosteje med 0,6 in 0,8 mm (tab. 1). Zanimiva je primerjava P a p p o v e (1962) oblike Assilina spira. Hišica megalosferične oblike je velika okrog 7 mm. V sredini je nekoliko odebeljena. V prvih štirih zavojih se po številu sept ujema z vrsto Assilina istrana iz Dola (6, 14, 18 in 26 sept). Obe sta si podobni tudi po kamricah, vendar je pri P a p p u asilina narisana in zato ni mogoče narediti natančne primerjave. Za- vojni rob je pri Pappovem primerku debelejši kot pri tipičnih primerkih Assilina istrana ali Ass. spira abrardi. Pa tudi to je lahko posledica risanja. Tabela 1. Primerjava med Schaubovimi (1981) oblikami Assilina spira abrardi in Ass. istrana (Pavlovec, 1981) Table 1. Comparison between Schaub's (1981) forms of Assilina spira abrardi and Assilina istrana (Pavlovec 1981) SI S2 S3 Stevllo sept v prvem, drugem, tretjem ... zavoju The septa number In the first, sedond, third ... whorl 58 Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič Assilina istrana nastopa skupaj z Ass. tenuimarginata Heim, Ass. äff. expo- nens (Sowerby), Nummulites polygyratus Deshayes, N. äff. praelorioli Schaub in N. äff. gallensis (Heim). Po tej spremljevalni favni je bila uvrščena v srednji del spodnjega lutecija (Pavlovec, 1981). Assilina spira abrardi je iz bio- cone z Nummulites obesus D'Archiac et Haime. Schaub (1981) jo postavlja v spodnji lutecij, natančneje v bazalni lutecij (= spodnji lutecij 1) ali spodnji lutecij 2. Vsekakor sta obe obliki živeli v starejšem delu spodnjega lutecija. Papp (1962) natančnejšega horizonta ne navaja in govori le o spodnjem luteciju. Znane so tudi prehodne oblike med Assilina maior Heim in Ass. spira abrardi (Schaub, 1981). Vendar naš primerek iz Roca tem ne pripada. Nummulites polygyratus Deshayes V glavkonitnem peščenjaku neposredno pod plastmi z rakovicami je bila pri Gračišču najdena vrsta Nummulites polygyratus. Ima tanko in nekoliko valovito hišico, ki je pri edinem dovolj ohranjenem primerku velika okrog 38 mm, medtem ko Schaub (1981) navaja najpogostejše velikosti med 30 in 45 mm. Zavojni rob se precej enakomerno debeli. Zavoji se enakomerno višajo, je pa precej dvojnih zavojev in anomalij. Septa so gosta. V spodnjem delu so poševno postavljena na zavojni rob, v zgornjem delu se močno nagnejo. Neka- tera so v celotni dolžini srpasta, druga se šele v zgornji polovici zelo močno zasukajo nazaj. Pri polmeru 16 mm je 24 zavojev, medtem ko je pri lektotipu na polmer 18,8 mm 25 zavojev (Schaub, 1981), sicer pa je 24 zavojev pri pri- merkih, velikih od 12,5 do 20,5 mm. Numulit iz Gračišča potemtakem spada v variacijsko širino te vrste. Nummulites polygyratus je zgornjecuisijska vrsta. Iz bazalnega lutecija za- hodne Evrope je znan Nummulites aff. polygyratus (Schaub, 1981). Naše primerke uvrščamo po značilnostih v ekvatorialnem prerezu med tipične pred- stavnike te vrste. To pomeni, da je Nummulites polygyratus živel še v spod- njem luteciju (Pavlovec, 1982). Schaub (1981) je v svoji monografiji opisal iz spodnjega in srednjega lutecija novo vrsto Nummulites alponensis Schaub. Holotip je iz spodnjega dela srednjega lutecija. Te numulite so našli tudi v spodnjelutecijskih plasteh na Krku (Schaub, 1981). Od numulitov iz Gračišča se razločujejo po veli- kosti, pa tudi po značilnostih v ekvatorialnem preseku. Schaub (1981) posebej poudarja, da Nummulites alponensis ni prehodna oblika med N. polygyratus in N. millecaput Boubée, ampak oblika, ki se je razvijala vzporedno z linijo Nummulites polygyratus — millecaput. Vendar se ob tem ponovno ustavimo pri problemu razvoja podobnih oblik, kar smo že obravnavali (Pavlovec, 1982). V omenjenem razvojnem nizu se jasno vidi večanje hišic od Nummulites distans proti N. millecaput (Schaub, 1981). Zniževanje zavojev in sept sta v tem razvojnem nizu manj jasna. Vendar ima zgornjelutecijski Nummulites maximus D'Archiac višje zavoje kot srednje- lutecijski N. millecaput. Zato smo že opozorili (Pavlovec, 1982), da se Nummulites maximus po tem in po značaju zavojnega roba bolj približa vrsti Nummulites polygyratus kot N. millecaput. Sedaj imamo še Nummulites alpo- nensis, ki ga laže postavimo med Nummulites distans in N. millecaput kot stranski razvojni niz, ločen od niza N. polygyratus — N. maximus. Biostratigrafija plasti z rakovicami v Istri 59 Možen razvoj omenjenih sorodnih numulitnih vrst bi bil torej takšen: Nummulites distans^ Nummulites polygyratus Nummulites maximus \ Nummulites alponensis —> Nummulites millecaput Nanoplankton Vzorce za preiskave nanoplanktona v plasteh z rakovicami smo vzeli pri Gračišču in Pićnu. Nanoplankton iz Piena je nekoliko bolje ohranjen in šte- vilčnejši, čeprav je število vrst povsod približno enako. V plasteh z rakovicami pri Pičnu močno prevladujeta vrsti Braarudosphaera higelowi Deflandre in Chiasmolithus grandis (Bramlette et Riedel). Nekoliko več je tudi diskoastrov. Takšno razmerje govori o toplem okolju, ki je bilo optimalno tako za diskoastre kakor tudi za hiasmolite. Večje število braarudo- sfer nakazuje zmanjšano slanost vode (B u k r y , 1974), kar si morda lahko razlagamo z bližino kopnega ali z vplivom morskih tokov, pomešanih s sladko vodo. Pri Pićnu smo ugotovili naslednje oblike: Discoaster barbadiensis Tan Braarudosphaera bigelowi Deflandre Zygrablithus bijugatus (Gran et Braarud) Reticulofenestra bisecta (Hay, Möhler et Wade) Prinsius bisulcus (Stradner) Reticulofenestra coenura (Rheinhardt) Nannotetrina cristata (Martini) Braarudosphaera discula Bramlette et Riedel Neococcolithes dubius (Deflandre) Coccolithus eopelagicus (Bramlette et Riedel) Cyclicargolithus floridanus (Roth et Hay) Cyclococcolithina formosa (Kamptner) Chiasmolithus grandis (Bramlette et Riedel) Triquetrorhabdulus inversus Bukry et Bramlette Helicopontosphaera lophota (Bramlette et Sullivan) Reticulofenestra placomorpha (Kamptner) Sphenolithus radians Deflandre Discoaster tani nodifer Bramlette et Riedel Reticulofenestra umbilica (Levin) Micrantholithus vesper Deflandre Fasciculithus sp. Nannotetrina sp. Thoracosphaera sp. Pri Gračišču nastopajo naslednje oblike: Discoaster barbadiensis Tan Zygrablithus bijugatus (Deflandre) Reticulofenestra bisecta (Hay, Möhler et Wade) Reticulofenestra coenura (Rheinhardt) Toweius craticulus (Hay et Möhler) Neococcolithes dubius (Deflandre) Discoaster elegans Bramlette et Sullivan 60 Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič Cyclicargolithus floridanus (Roth et Hay) Cyclococcolithina formosa (Kamptner) Chiasmolithus grandis (Bramlette et Riedel) Discoaster keupperi Stradner Discoaster lodoensis Bramlette et Riedel Sphenolithus moriformis (Brönnimann et Stradner) Reticulofenestra oameruensis (Deflandre) Coccolithus pelagicus (Wallich) Transverpontis pulcher (Deflandre) Reticulofenestra cf. reticulata (Gartner et Smith) Discoaster tani nodifer Bramlette et Riedel Reticulofenestra umhilica (Levin). Presedimentirani kredni vrsti: Arkhangelskiella cymbiformis Vekshina Micula staurophora (Gardet). Starost plasti z rakovicami Za plasti z rakovicami pravita Bachmayer in Nosan (1959), da ni jasno, kateremu delu srednjega eocena pripadajo. V geoloških zemljevidih 1:100.000 listov Trst, Rovinj, Labin in Ilirska Bistrica (Pleničar et al., 1973; Polšak et Sikić, 1973; Sikić et Pleničar, 1975; Sikić et P o 1 š a k , 1973) jim povsod pripisujejo spodnjelutecijsko starost. M u 1 d i n i - Mamu žic (cf. Sikić et Polšak, 1973) jih je uvrstila v biocono z Aca- rinina bullbrooki. V to biocono je dala tudi spodnji del globigerinskih laporjev. V plasteh z rakovicami so našli Nummulites laevigatus, globigerine, globoro- talije, lagenide, anomalinide, morske ježke, školjke in polže. Edino v okolici Piena so bile te plasti uvrščene v srednjelutecijsko biocono z Globigerapsis kugleri (Drobne et al., 1979). Pri ugotavljanju starosti plasti z rakovicami moramo upoštevati tudi starost alveolinsko-numulitnega apnenca pod njimi. Drobne (1977) daje apnence v okolici Kubeda in Sočerge v spodnji lutecij. Tudi na severni strani polotoka pri Izoli so apnenci enako stari. Pri Izoli so v alveolinsko-numulitnem apnencu spodnjelutecijske numiilitine, med drugim Operculina praespira (Douvillé). V širši okolici Gračišča sta v apnencih poleg te vrste še Assilina istrana in Num- mulites laevigatus (Pavlovec, 1982). V glavkonitnem peščenjaku, nepo- sredno pod plastmi z rakovicami pri Gračišču smo našli vrsto Nummulites polygyratus, v plasteh z rakovicami pri Roču pa Assilina istrana. Vse to kaže na spodnjelutecijsko starost plasti z rakovicami. Po nanoflori uvrstimo plasti z rakovicami iz Gračišča v biocono NP 15, ki se imenuje po vrsti Chiphragmalithus alatus (Martini, 1971). To biocono je prvi opisal in jo označil z vrsto Chiphragmalithus quadratus Hay et al. (1967). Njeno zgornjo mejo naj bi določal Discoaster tani nodifer, po Mar- ti n i j u (1971) pa označuje zgornjo mejo vrsta Rhabdosphaera gladius. V na- ših vzorcih smo našli le prvo od omenjenih oblik. Ugotovili smo skoraj celotno združbo te biocone, ki jo Kapellos in Schaub (1973) uvrščata v spodnji del lutecija. V tistem času so se pojavile številne retikulofenestre, množično pa tudi vrsta Cyclicargolithus floridanus, ki postane pogostejša v zgornjem Biostratigraphy of beds with crabs in Istria 61 eocenu in oligocenu. Diskoastri so pogosti v vzorcu iz Piena, pri Gračišču jih je manj. Pri Gračišču so tudi presedimentirane obhke iz zgornje krede, paleo- cena in starejših delov eocena. Po tem sklepamo na razkritost starejših flišev v bližini morskega bazena. Nanoplanktonska združba iz Gračišča kaže na spodnji lutecij, medtem ko je združba iz Piena nekoliko mlajša in jo že B e n i ć uvršča v srednji lutecij (Drobne et al., 1979). Pri Pićnu je tudi zgornji del alveolinsko-numulitnega apnenca srednjelutecijski. Po vsem tem lahko sklepamo na to, da so plasti z rakovicami na severnovzhodni strani tržaško-pazinskega terciarnega bazena (Gračišče, Roč) starejše od onih na južnozahodni strani (Pićan). Biostratigraphy of beds with crabs in Istria Summary The Nummulitins and Nannoplankton were determined from the beds with crabs. Some samples found near Gračišče in north Istria, near Roč and near Pićan in central Istria were investigated. Nummulites polygyratus occur near Gračišče and Assilina istrana near Roč. Near Gračišče there were estab- lished 21 nannoplankton forms and near Pićan 23. The list of the species and subspecies is given in the Slovene text. Assilina istrana is the characteristic representative of this species. Because it is not known yet whether the species Assilina istrana and subspecies Assilina spira abrardi belong to the same species, the name Assilina istrana for the time being remains unchanged. Our samples do not belong to the transitional form between Assilina maior and Ass. spira abrardi. Nummulites polygyratus has the characteristics of the typical representa- tives of this species. Because it has been found in the Lower Lutetian beds, it is evident that this species was not extinct until the Lower Eocene. The development of similar forms of Nummulites polygyratus, N. alponensis, N. millecaput and N. maximus is interesting. It has already been pointed out that Nummulites maximus is more similar, according to the hight of whorls and according to the character of the marginal cord, to the species Nummulites polygyratus than to N. millecaput. Nummulites alponensis could be easier ranged between Nummulites distans and N. millecaput than between Nummu- lites polygyratus and N. millecaput. We suppose that the development of these similar forms is most likely the following: Nummulites distans^' Nummulites polygyratus Nummulites maximus \ Nummulites alponensis -> Nummulites millecaput In the beds with crabs near Pićan the species Braarudosphaera bigelowi and Chiasmolithus grandis prevail. Some discoasters also occur there. This indi- cates warm environment. Greater number of Braarudosphaera indicates the reduction of salinity. This may perhaps be explaned by the nearness of land or by influence of the currents of the sea mixed with fresh water. The strata with crabs on the north-eastern side of Triest-Pazin Tertiary basin (Gračišče, Roč) are of Lower Lutetian age and belong to nannoplankton biozone NP 15. Similar strata on the south-western part of basin are of Middle Lutetian age. 62 Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič Tabla 1 — Plate 1 1, 2 Nummulites polygyratus Deshayes, oblika B — form B Gračišče (Istra), spodnji lutecij — Lower Lutetian Inv. št. — Inv. No. 4878, Katedra za geologijo in paleontologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani 3 Assilina istrana Pavlovec, oblika A — form A Roč (Istra), spodnji lutecij — Lower Lutetian Inv. št. — Inv. No. 4890, Katedra za geologijo in paleontologijo Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani Vse fotografije — Ali photos by Marjan Grm Biostratigrafija plasti z rakovicami v Istri 63 64 Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič Tabla 2 — Plate 2 1 Triquetrorhabdulus inversus Bukry et Bramlette 2 Cyclococcolithina formosa (Kamptner) 3 Prinsius bisulcus (Stradner) 4, 5 Coccolithus eopelagicus (Bramlette et Riedel) 6, 7, 15 Reticulofenestra bisecta (Hay, Möhler et Wade) 8 Reticulofenestra sp. 9, 10 Reticulofenestra placomorpha (Kamptner) 11, 12, 16 Cyclococcolithus floridanus (Roth et Hay) 13, 14 Reticulofenestra coenura (Rheinhardt) SI. 5 pri navadni svetlobi, vse druge pod navzkrižnimi nikoli Fig. 5 under ordinary light, all others with crossed niçois 1500 X povečano 1500 X enlarged Biostratigrafija plasti z rakovicami v Istri 65 5 - Geologija 28/29 66 Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič Tabla 3 — Plate 3 1 Micrantholithus vesper Deflandre 2 Nannotetrina cristata (Martini) 3 Sphenolithus cf. radians Deflandre 4, 5 Braarudosphaera discula Bramlette et Riedel 6 Fasciculithus tympaniformis Hay et Möhler 7, 8 Helicopontosphaera lophota (Bramlette et Sullivan) 9 Reticulofenestra oamaruensis (Deflandre) 10, 11 Chiasmolithus grandis (Bramlette et Riedel) 12 Pontosphaera plana (Bramlette et Sullivan) 13 Neococcolithes dubius (Deflandre) 14 Discoaster mirus Deflandre 15 Discoaster barbadiensis Tan 16 Micula decussata Vekshina SI. 2, 14, 15 pri navadni svetlobi, vse druge pod navzkrižnimi nikoli Fig. 2, 14, 15 under ordinary light, all others with crossed niçois 1500 X povečano 1500 X enlarged Biostratigrafija plasti z rakovicami v Istri 67 68 Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič Literatura Bachmayer, F. & Nosan, A. 1959, Ein bemerkenswerter Crustaceenfund aus Gračišče bei Kubed (Nordistrien). Geologija, 5, 80—85, Ljubljana. Bukry, D.. 1974, Coccolith as palaeosalinity indicators-Evidence from Black Sea. Black Sea Geol. Chem. Biol., Mem. 20, 353—363. Drobne, K. 1977, Alvéolines paléogènes de la Slovénie et de l'Istrie. Schweiz. Pal. Abh., 99, 1—175, tab. 1—21, Basel. Drobne, K. 1979, Paleocene and Eocene beds in Slovenia and Istra. 16th Europ. micropal. coll., 49—64, Ljubljana. Drobne, K., Pavlovec, R. & Drobne, F. 1977, Paleogenske velike fora- minifere s področja med Mežico in Slovenj Gradcem. Razprave Slov. akad. znan. umet., IV. razred, 20, 1—88, tab. 1—23, 3 pril., Ljubljana. Drobne, K., Pavlovec, R. & Benič, J. 1979, Excursion F, Pičan, Istria — Cuisian Lutetian. 16th Europ. micropal. coll., 177—184, Ljubljana. Hay, W. W., Möhler, M. P., Roth, P. H., Schmidt, R. R. & Boudreux, J. E. 1967, Calcareous Nannonplankton Zonation of the Cenozoic of the Gulf Coast and Carribean — Antillen Area and Transoceanic Correlation. Transact. Gulf. Coast Ass. Geol. Soc., 17, 428^80, tab. 1—13. Kapellos, C. & Schaub, H. 1973, Zur Korrelation von Biozonierungen mit Grossforaminiferen und Nannoplankton im Paläogen der Pyrenäen. Eclogae geol. Helv., 66/3, 687—737, Basel. Martini, E. 1971, Standard Tertiary and Quaternary Calcareous Nannoplankton zonation. Proc. II. Plankt. Conf., 739—786, Roma. P a p p, A. 1962, Über die Altersstellung autochtoner Kalke im Profil Pazin— Vranja (Mittel Istrien) und Bemerkungen über den Charakter des Flysches in diesem Gebiet. Verh. geol. BA, 2, 172—176, Wien. Pavlovec, R. 1969, Istrske numulitine s posebnim ozirom na filogenezo in paleoekologijo. Razprave Slov. akad. znan. umet., IV. razred, 12, 153—206, tab. 1—13, Ljubljana. Pavlovec, R. 1975, Razvojni nizi in taksonomska problematika numulitin. Ge- ologija, 18, 61—73, Ljubljana. Pavlovec, R. 1976, Numulitine iz zahodne Jugoslavije. 8. jug. geol. kongres, 2, 239—248, 1 pril., Ljubljana. Pavlovec, R. 1981, Middle Eocene Assilinas and Operculinas in the Dinarids. Zbornik radova. Znan. savjet za naftu JAZU, A 8, 67—76, Zagreb. Pavlovec, R. 1982, Nekaj značilnih numulitin iz fliša Jugoslavije. 10. kongres geologa Jugoslavije. Zbornik radova, 1, 193—200, Budva. Pleničar, М., Polšak, A. & Šikič, D. 1973, Osnovna geološka karta SFRJ 1 :100.000, tolmač za list Trst, 1—68, Zvezni geološki zavod, Beograd. Polšak, A. & Šikič, D. 1973, Osnovna geol. karta SFRJ 1 : 100.000, tumač za list Rovinj, 1—51, Savezni geološki zavod Beograd. Schaub, H. 1966, Nummulitovie zoni i evoljucionnie rjadi nummulitov i asilin. Voprosi mikropal., 10, 298—301, Moskva. Schaub, H. 1981, Nummulites et Assilines de la Téthys paléogène. Taxinomie, phylogenèse et biostratigraphie. Schweiz, Pal. Abh., 104—106, 1—236, tab. 1—115, Basel. Sikić, D. & Pleničar, M. 1975, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000, tumač za list Ilirska Bistrica, Savezni geološki zavod, Beograd. Sikić, D. & Polšak, A. 1973, Osnovna geol. karta SFRJ 1:100.000, tumač za list Labin 1—55, Savezni geološki zavod, Beograd. GEOLOGIJA 28/29, 69—150 (1985/86), Ljubljana UDK 551.71.781:561 (497.12) = 863 Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim mìlìolìdskìm krečnjacima na Krasu u Sloveniji Dasycladacean algae in Middle Paleocene miliolid limestones in Kras in Slovenia stanko Buser Geološki zavod Ljubljana, Parmova 37, 61000 Ljubljana Rajka Radoičić c/o Geološki institut, P.O. Box 275, 11001 Beograd Kratak izvod U više slojeva srednjopaleocenskoga krečnjaka između miliolidskog krečnjaka kod sela Slivje na Krasu pronađena je bogata asocijacija da- zikladaceja. Veoma učestale su cimopolije, osobito vrsta СутороИа elon- gata. Ovom prilikom uvodi se nova vrsta iz roda Clypeina Michelin — Clypeina liburnica. Daje se i emendirana dijagnoza vrste СутороИа pa- ronai Raineri. Abstract In several beds of the Middle Paleocene limestone within the miliolid limestone at the Slivje village in Kras (Slovenia) a rich association of dasycladaceans was found. Very frequent are cymopolias, especially the species Cymopolia elongata. Here a new species genus Clypeina Michelin — Clypeina liburnica is introduced. Also the emended diagnosis of spe- cies Cymopolia paronai Raineri is given. Uvod Stanko Buser Paleocenske krečnjačke alge bile su u Sloveniji prvi puta pronađene u pre- sedimentiranim krečnjačkim odlomcima u paleocenskim flišnim brečama u do- lini Soče (Deloffre et Radoičić, 1978). Drobne i Pavlovec su na primarnom mjestu pronašli (1979) dazikladaceje roda Cymopolia u pa- leocenskim miliolidskim krečnjacima na Goležu blizu Kozine. Dazikladaceje koje opisuju autori u toj raspravi, našli smo prilikom sni- manja detaljnih profila za sedimentološka istraživanja u paleocenskim kreč- njacima na Krasu (D e 1 v a 11 e , 1985). 70 Stanko Buser, Rajka Radoičić Opis profila i nastanak slojeva s dazikladacejama Kod proširivanja ceste, koja vodi iz Materijskog podolja u Tatre, pokazao se približno 1 km zračne linije zapadno od Slivja jedan od najlepše otkrivenih profila u paleocenskim slojevima na slovenskom Krasu (si. 1). Ti slojevi leže sa stratigrafskom prazninom na gornjokrednom krečnjaku koji predstavlja bijeli mikritni krečnjak (mudstone) s rijetkim radiolitima. Gornji dio paleo- censkih slojeva počinje tamnim smedosivim mikritnim donjopaleocenskim ko- zinskim krečnjacima. Oni leže na jasno izraženom reljefu gornjokrednih kreč- njaka. Na tom području kopna faza trajala je duže nego na sjevernijim pod- ručjima između Lipice, Divače i Vremskog Britofa. Zbog toga tu nije bio od- ložen donji dio liburnijske formacije u obliku vremskih slojeva. U kopnoj fazi nastajali su boksiti koji na rijetkim mjestima leže u pličim džepovima gornjo- krednog krečnjaka. Manje džepove crvenkastog boksita nailazimo i u obra- đenom profilu u udubljenjima ceste. Na boksitu ili još češće neposredno na gornjokrednom krečnjaku leži oko 60 metara kozinskoga uglavnom mikritnog krečnjaka koji prema vrhu polako prelazi u srednjopaleocenski miliolidski kreč- njak čija je debljina oko 53 metara. Dazikladaceje se pojavljuju nenadno i masovno oko 5 metara nad granicom između kozinskog i miliolidskog krečnjaka. Debljina horizonta u kojem se pojavljuju dazikladaceje više ili manje je često oko 31 metar (si. 1). Dazikla- daceje su uglavnom u nekoliko do 140 cm debelim slojevima krečnjaka koji po svojoj strukturi pripada packstonu. U krečnjaku s algama je samo malo mi- liolida. Među slojevima s miliolidama i dazikladacejama su više ili manje česti slojevi mikritnog smeđkastog krečnjaka tipa mudstone koji sadrži teksture bioturbacije, pore izsušivanja, detritus mikrokodija i sladkovodnog te brakič- nog je postanka. Taj krečnjak sadrži brojne oogonije haraceja i slabije sačuvane gastropode. Zanimljiv je oko 200 cm debeo sloj krečnjaka s uzorkom br. 11 u kojem je alga Microcodium jako učestala i koju u svojim radovima često spominje Del vali e (1985). Najlepše sačuvane dazikladaceje su u 140 cm debelom sloju s uzorkom br. 5 i one su glavni predmet obrade ove rasprave. Zanimljivi su i najniži slojevi krečnjaka s dazikladacejama. U njima se, naime, pojavljuju samo daziklada- ceje triju nepoznatih vrsta {Clypeina nov. sp., DS-1 i DS-2) koje su prikazane u tabli 6. Cimopolije počinju vjerojatno tek od uzorka br. 4 prema gore. Većina ostalih uzoraka prikazanih u profilu su još u daljnjoj paleontološkoj obradi. U horizontu srednjopaleocenskog miliolidskog krečnjaka na nekoliko mjesta širega zaleđa obrađivanog profila su manji koralni grebeni ili pojedinačni korali. U tom krečnjaku često nailazimo i na brojne komadiće morskih ježeva. Miliolidski krečnjaci nastali su u lagunskom području Dinarske karbonatne platforme koja je vremenom prelazila u nadplimsko područje. Tada je za kratko vrijeme morska sedimentacija bila prekinjena, čak je došlo do erozije još nepotpuno konsolidiranog krečnjačkog dna. U profilu zapaženo je više tak- vih epizoda kratkotrajnog izronjavanja. Sladkovodno-brakični krečnjaci su zbog kratkotrajnog izronjavanja zapunili manje erozijske udubine. Po prekinutoj sedimentaciji uobičajno započinje novi sloj krečnjaka čak s drugačijim tipom sedimenta od onog koji leži u njezinoj podlozi. Na sjevernom rubu Dinarske karbonatne platforme su u paleocenu nastajali grebenski krečnjaci s algama i koralima. Prodiranjem flišnog bazena na kar- SI. 1. Geološki stub u miliolidskim krečnjacima i geološka karta okoline Slivja Fig. 1. Geological column in miliolid limestones and geological map of environs of Slivje 72 Stanko Buser, Rajka Radoičić bonatnu platformu prema jugu su ti krečnjaci bili potpuno razrušeni i presedi- mentirani u flišni bazen. Iz tih sekundarno ležečih krečnjačkih dijelova u fliš- noj breči Deloffre i Radoičić (1978) su opisali krečnjačke alge. Na osnovi čestih korala u horizontu miliolidskog krečnjaka možemo zaklju- čiti da su se korali i dazikladaceje povremeno naselile u obliku manjih patch rifova samo kao pojedinačni primjerci na područje južno od grebena ležeču lagunu. Veliko masovno pojavljivanje dazikladaceja u horizontu miliolidskog krečnjaka govori o postojanju većih alginih biostroma. S obzirom na to da se dazikladaceje pojavljuju uglavnom samostalno između slojeva s miliolidama, možemo zaključiti da je njihovu rast prekinula sedimentacija lagunskog kar- bonatnog blata s miliolidama. Starost slojeva s dazikladacejama Kozinski krečnjak koji leži pod miliolidskim krečnjakom pripada donjem paleocenu (Drobne, 1979). Miliolidske krečnjake na Goležu kraj Kozine su Drobne i Pavlovec (1979), na osnovi značajnih foraminifera uvrstili u srednji paleocen. U obrađivanom profilu kraj Slivja zbog njegove dosadašnje pokrivenosti foraminifere nisu bile obrađene. Isti slojevi s Goleža, kojima je starost točnije bila određena neprekinuto se nastavljaju preko Kozine u materijski antiklinali prema jugoistoku u profilu kraj Slivja. S obzirom na to možemo zasigurno zaključiti da i tu, gdje sadrže tako bogatu asocijaciju dazikladaceja, pripadaju srednjem paleocenu. U gornjem dijelu miliolidski krečnjaci polako prelaze u gornjopaleocenske alveolinsko- numulitske krečnjake. Dazikladaceje koje se pojavljuju u obrađivanom pro- filu samo pojedinačno u višim slojevima miliolidskog krečnjaka ne sežu do vrha tog krečnjaka, več nestaju približno 17 metara pod granicom s alveolin- sko-numulitskim krečnjakom. Starost dazikladaceja je u obrađivanom profilu zasigurno srednjopaleocen- ska. Klipeina nepoznate vrste (Clypeina nov. sp.) i dazikladaceje DS-1 i DS-2, prikazane u tabli 6, su s obzirom na pojavljivanje u najnižem dijelu profila starije od cimopolija s vrstama СутороИа elongata i СутороИа paronai te kli- peine Clypeina liburnica. Interesantno je da se klipeina nepoznate vrste (Cly- peina nov. sp.) i dazikladaceje DS-1 te DS-2 pojavljuju i u paleogenskim kreč- njacima Dubrovačkog primorja. Paleontološki dio Rajka Radoičić Clypeina liburnica nov. spec. Tabla 1, si. 1—3, tabla 2, si. 1—5 Holotip: Primjerak na tabli 1, si. 1, vertikalan-subaksijalan presjek vršnog dijela talusa sa pet pršljenova. Ovaj presjek pokazuje prostranu glavnu osu, nagib grana prema osi i njihov asimetričan oblik u vertikalnom presjeku. Preparat RR-3243, kolekcija algi R. Radoičić. Izotipovi : Više poprečnih, kosih i tangencijalnih presjeka od kojih su neki prikazani na tabli 1 i 2. Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 73 Porijeklo imena: Po liburnijskim slojevima kojima pripada tipski sloj sa algama. Dijagnoza: Klipeina prostrane cilindrične glavne ose sa pršljenovima koji se sastoje od 10 do 14 grana. Grane su valjkasto-zdepastog oblika, dosta krupne, distalno blago zaobljene, one se ležerno bočno dodiruju, a nagnute su prema centralnoj osi pod uglom od oko 55" do 65". U vertikalnom presjeku su asimetrične, nešto ispupčenije u proksimalnom dijelu na donjoj površini prš- Ijena. Dimenzije: Dijametar fosila 0,640—1,120 mm Dijametar glavne ose 0,240—0,400 mm Rastojanje pršljenova (od centra do centra) cca 0,240 mm Broj grana u pršljenu 10—14 O p i s : U krečnjacima ovog lokaliteta Clypeina liburnica je neujednačeno kalcificirana alga. Osobito je slabo kalcificirana glavna osa, te su stoga rijetko očuvani krupniji fragmenti talusa. Grane su različito kalcificirane: nekada je kalcificirana samo tanka membrana, a nekada je to tanji ili deblji sloj sa spo- Ijašnje i unutrašnje strane membrane. Krajevi grana nisu kalcificirani. Gleda- jući neke presjeke dobija se utisak da su i krajevi grana kalcificirani — to su, međutim, horizontalni i subhorizontalni presjeci kroz donji dio pršljena, koji ne prolaze kroz vrh grana. Odnosi : Ako vrstu Clypeina liburnica upoređujemo sa paleogenim kli- peinama, onda je ona najbliža vrsti Clypeina digitata (Parker et Jones) L. et J. Morellet, koja, za razliku od naše vrste, ima izduženo cjevaste grane. Najveću sličnost Clypeina liburnica pokazuje sa krednom vrstom Clypeina pastriki Ra- doičić, koja ima prostranu glavnu osu i skoro horizontalne kratke valjkaste grane unekoliko pravilnijeg oblika. Clypeina liburnica ima veći broj grana u pršljenu, one su nagnute prema glavnoj osi i ispupčenije na donjoj strani pršljena, dakle, u većoj mjeri asimetrične nego one kod C. pastriki. Cymopolia elongata (Defrance) Munier-Chalmas Tabla 3, si. 1—4, tabla 4, si. 1—5 Talus vrste Cymopolia elongata je člankovit. Članci mogu biti veoma razli- čitog oblika (Deloffre et Génot, 1982, si. 8), što je u manjoj ili većoj mjeri svojstveno cimopolijama. Dimenzije članaka takođe veoma variraju, na primjer, dužina članaka kreće se od 1,5 do 12 mm, dijametar fosila od 0,75 do 2,8 mm, a broj grana u pršljenu od 18 do 32 (Deloffre et Génot, 1982, str. 93). Primarne grane su cjevaste, kraće od sekundarnih i malo ili znatno iskošene (iskošeni j e u vrhovima članaka). One nose različit broj sekundarnih grana (3—8), čak grane istog pršljena mogu imati različit broj sekundarnih grana. Cymopolia elongata je tercijarna (paleocen-miocen, ali pretežno paleogena) dazikladacea veoma velikog geografskog rasprostranjenja. Izgleda da je u pa- leogenim terenima Friulija, Slovenačkog Primorja i Istre (Jadranska karbo- natna platforma) veoma učestala (Raineri, 1930; Bignot, 1972). U juž- nijim krajevima koji takođe pripadaju ovoj karbonatnoj platformi, poznati su rijetki nalazi ove vrste na Braču, Hvaru i u okolini Dubrovnika. 74 Stanko Buser, Rajka Radoičić U ispitivanom materijalu Cymopolia elongata je zastupljena brojnim cjeva- stim člancima srednjih i sitnijih dimenzija (u odnosu na poznate dimenzije). Dužina članaka rijetko prelazi 3 mm, dijametar članaka kreće se od 0,45 do 1,05 mm, dijametar centralne ose (spoljašnji kalup) od 0,160 do 0,470 mm, uda- ljenost pršljenova oko 0,160 mm, a dijametar fertilnih ampula od 0,050 do 0,080 mm. Broj sekundarnih grana po jednoj primarnoj od 3—5, najčešće 4. Cymopolia paronai (Raineri) emend. Tabla 5, si. 1—4 Cymopolia paronai Raineri zadugo je bila poznata samo u tipskom lokali- tetu u Friuliju (Colle di Medea). Tek nedavno zabilježeni su nalazi ove vrste u Francuskoj (Segonzac, 1979) i u paleocenu Sardinije (okolina Orosei-a, D i e n i et al., 1985). Raineri (1930) je opisala ovu vrstu samo na osnovu jednog neznatno iskošenog poprečnog presjeka kroz krečnjački članak dosta lošeg očuvanja (si. 2 A), što je bilo nedovoljno za sagledavanje karakteristika vrste. Pritom je, zbog lošeg očuvanja, dobijena pogrešna slika o nekim elementima građe (oblik primarnih grana, veličina i oblik fertilnih ampula). Primarne grane su opisane kao klaviforme (».. rami primarii in numero di 16—18, davati lieveménte attenuati alla base,...«, Raineri, 1930, str. 4). Polazeći od crteža koji je prikazala Raineri, Deloffre i Génot govore o »ramification pri- maires qui sont legerement renflées dans leur partie médiane . ..« (1982, str. 74). Mišljenja smo da ovaj presjek, zbog lošeg očuvanja krečnjačke cjevčice, ne po- kazuje stvarni oblik primarnih grana, nego se radi o sekundarnoj deformaciji pora koje odgovaraju cjevastim primarnim granama. U prilog ovom zaključku govori i sljedeća činjenica: Rita Raineri je u istom radu, na strani 7, SI. 2. A — Cymopolia paronai (Raineri) holotip, i В — Cymopolia elongata (Defrance) х 42, prema Raineri, 1930, str. 5, si. 1 i str. 7, si. 2 Fig. 2. A — Cymopolia paronai (Raineri) holotype, and B — Cymopolia elongata (Defrance) (x 42), after Raineri, 1930, p. 5, iig. 1, and p. 7, fig. 2 Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 75 prikazala i vrstu Cymopolia elongata opisujući njene pršljenove od »circa 22 rami Primarii lievemente davati, attenuati alla base ...«. U prikazanom hori- zontalnom presjeku članka (si. 2 В) vidimo primarne grane proširene u sred- njem dijelu — dakle, ucrtane i opisane na isti način kao i one C. paronai. Međutim, veoma je dobro poznato da primarne grane vrste Cymopolia elongata imaju cjevast oblik. To se osobito jasno vidi u presjeku izolovanog članka koji prikazuje Génot (1980) na tabli 1, si. 7. Dakle, očigledno je da su u oba slučaja presjeci loše očuvanih članaka dali pogrešnu sliku oblika grana, te ih je Raineri opisala kao klaviformne. Druga primjedba odnosi se na oblik i veličinu fertilnih ampula. I u ovom slučaju radi se o sekundarno proširenom prostoru oko fertilnih ampula (u koji su dijelom uključene i sekundarne grane). Na pomenutom crtežu (holotip) zapaža se da sve »ampule« nisu jednake, da su tri u gornjem dijelu crteža nešto sitnije od ostalih. Ovdje posebno privlači pažnju ampula u sredini (si. 2 A, strelica), oko koje vidimo tri sekundarne grane. Očigledno je da je čak i ovdje prostor za samu ampulu uži — ona ni u kom slučaju (imajući u vidu datu razmjeru) ne može imati dijametar veći od 0,120 mm. Jasno je da se o krupnim šupljinama u lijevom dijelu crteža, ne može govoriti kao o fertilnim ampulama. U raspoloživim preparatima krečnjački članci vrste Cymopolia paronai znat- no su rjeđi nego članci vrste Cymopolia elongata, a mahom su i slabije očuvani. Nekoliko presjeka ipak daje dovoljno jasnu sliku njene građe, te se može dati sljedeća emendirana dijagnoza vrste: Cilindrični članci cimopolije prostrane centralne ose koja je u srednjem dijelu članka veća od jedne trećine dijametra fosila. Primarne grane kratke, cjevaste, bez izraženog distalnog proširenja i nešto kraće od takođe cjevastih, samo na krajevima proširenih, sekundarnih grana. U srednjem dijelu članka grane su horizontalne do subhorizontalne. Na krajevima, gdje su obično malo iskošene, one su nešto kraće i zdepastije. Fertilne ampule dosta krupne, okrugla- ste. Dimenzije: Najveća promatrana dužina članka 4,100 mm Dijametar fosila 0,870—1,265 mm Dijametar centralne ose 0,300—0,500 mm Rastojanje pršljenova 0,144—0,160 mm Broj primarnih grana u pršljenu 14—16 Broj sekundarnih grana po primarnoj 4? Dijametar fertilne ompule 0,096—0,112 mm Dužina primarnih grana 0,080—0,112 mm Dužina sekundarnih grana 0,192—0,272 mm Po veličini fertilnih ampula i položaju grana Cymopolia paronai se veoma razlikuje od vrste Cymopolia elongata. Fertilne ampule C. paronai su krupnije, stoga izgledaju zbijenije, te se dobije utisak da Cymopolia paronai ima gušće pršljenove. Odnosno, zbog sitnijih ampula, kao i nešto finijih grana, krečnjački članci vrste Cymopolia elongata su kompaktniji i masivniji. Kao što su Deloffre i Génot (1982, str. 75) primjetili, Cymopolia paronai je najsličnija eocenskoj vrsti Cymopolia paktia Kaever, ali članci ove poslednje imaju znatno užu centralnu osu, a pršljenovi manji broj grana. Inače obje vrste imaju krupne okruglaste fertilne ampule. 76 Stanko Buser, Rajka Radoičić Dasycladacean algae in Middle Paleocene miliolid limestones in Kras in Slovenia Summary The Paleocene beds of the Liburnian Formation which begin in the considered area in the lower part with Lower Paleocene Kozina limestones, overlie with a stratigraphie gap the Upper Cretaceous limestone. The longer interval between Senonian and Lower Paleocene is marked by smaller occurrences of bauxite and karst paleorelief in Upper Cretaceous limestone. In this area the lowest parts of the Liburnian Formation, the Vreme beds, were not deposited. They appear, however, in the neighboring territory extending to the north. The Ko- zina micritic limestone of the mudstone type, which is about 60 meters thick, passes gradually upwards into miliolid Middle Paleocene limestones of the wackestone to packstone type of approximately 53 meter thickness. Dasycladaceans appear suddenly and massively about 5 meters above the boundary between Kozina and miliolid limestone. The thickness of the horizon in which dasycladaceans occur more or less abundantly is around 31 meters. Dasycladaceans appear mostly in beds several centimeters to 40 centimeters thick. In limestone with dasycladaceans miliolids are rare, but they are rock-building between the layers with algae. Microcodium occurs mostly in fragments (prese- dimented), but it is also rock-building in the bed with sample No 11. The best preserved and rock-building dasycladaceans which are the object of investiga- tion in this paper occur in a 140 cm thick bed with sample No 5. In the lower parts of profile appear only dasycladaceans of three unknown species {Clypeina nov. sp., DS-1 and DS-2) which are show on pi. 6. Cymopolias appear most probably with the sample No 4 upwards. Miliolid limestones within which the beds with dasycladaceans occur were deposited in the lagoonal region of the Dinaric carbonate platform. On the north margin of this platform existed during Paleocene true reef limestones with corals and dasycladaceans. Due to the progression of the flysch basin on the platform they were completely destroyed and redeposited as breccia in the Paleocene flysch basin. Corals and dasycladaceans periodically grew in form of small patch-reefs in the lagoon where during Middle Paleocene dasy- cladaceans formed larger biostromes. The miliolid limestones with frequent layers of dasycladaceans belong to the Middle Paleocene. In the upper part the miliolid limestones gradually pass into Upper Paleocene alveolinid limestones. Dasycladaceans which appear in the considered profile only sporadically in higher beds of the miliolid limestone, do not attain the top of this limestone, taut they disappear about 17 meters below the boundary with the alveolinid-nummulite limestone. Clypeina of unknown species (Clypeina nov. sp.) and dasycladaceans DS-1 and DS-2 are in view of their appearing in the lowermost part of profile older than cymopolias with species Cymopolia elongata and Cymopolia paronai and Clypeina liburnica. In the treatise only a part of distinct populations of dasycladaceans, mostly from the bed with sample No 5, are presented. Other specimens are being still paleontologically investigated. A new species of genus Clypeina Michelin — Clypeina liburnica was established. Shown are also certain new species of dasy- Dasycladacean algae in Middle Paleocene miliolid limestones 77 cladaceans which are not described in more detail. Also the diagnosis of species Cymopolia paronai was emended. This species presents together with species Cymopolia elongata the most frequent dasycladaceans in the middle-upper part of the considered profile. Clypeina liburnica nov. spec. PL 1, fig. 1—3, PI. 2, fig. 1—5 Holotype : Specimen in PI. 1, fig. 1, vertical-subaxial section of the top part of thallus with five verticils. In this section appear the wide main axis, inclination of branches to the axis, and their asymmetrical shape in the vertical section. Slide RR-3243, collection of algae R. Radoičić. Isotypes : Several transverse oblique and tangential sections, some of which shown on PI. 1 and 2. Derivation of name: After Liburnian beds to which the type bed with algae belongs. Diagnosis: Clypeina of wide cylindrical main axis with verticils which consist of 10 to 14 branches. Branches are of cylindrical-stout shapes, quite large, distally gently rounded; they are in light lateral contacts, and inclined toward the central axis at angle of about 55" to 65". In the vertical section they are asymetrical, somewhat more convex in the proximal part on the lower surface of the verticil. Dimensions : Diameter of fossil: 0.640—1.120 mm Diameter of main axix 0.240—0.400 mm Distance between verticils (from center to center) appr. 0.240 mm Number of branches in verticil 10—14 Description: In limestones of this locality Clypeina liburnica is a non- uniformly calcified alga. Especially poorly calcified is the main axis which is the reason for rarely preserved larger fragments of thallus. Branches are variously calcified: in cases only the thin membrane is calcified, and in other cases only the thinner or thicker layer from the outer or inner side of membra- ne. End of branches are not calcified. When observing some sections one gets the impression that also ends of branches are calcified — however, these are horizontal and subhorizontal sections across the lower part of the verticil which do not pass through the ends of branches. Comparisons: When comparing Clypeina liburnica with Paleogene clypeinas, then it is closest to species Clypeina digitata (Parker et Jones) L. et J. Morellet, which, in contrast to our species, possesses elongated tubular branches. Clypeina liburnica shown most similarity with Cretaceous species Clypeina pastriki Radoičić which has a wide main axis and almost horizontal short cylin- drical branches of somewhat more regular shape. Clypeina liburnica has more numerous branches in verticil, they are inclined to the main axis and more convex on the lower side of verticils, consequently more asymmetrical than those of C. pastriki. 78 Stanko Buser, Rajka Radoičić Cymopolia paronai (Raineri) emend. Pl. 5, figs. 1—4 Cymopolia paronai Raineri was long known only in the type locality in Friuli (Colle di Medea). Only recently finds of this species in France (Segon- zac, 1979) and in Paleocene of Sardinia (environs of Orosei, D i e n i et al., 1985) have been noted. Raineri (1930) described this species only on the basis of a slightly inclined transversed section through a calcareous segment of rather poor state of preservation (fig. 2 A) which was insufficient for establishing the characte- ristics of the species. Besides, due to poor preservation, a wrong picture on certain structural elements was obtained (shape of primary branches, size and shape of fertile ampullae). The primary branches are described as claviform (". .. rami primarii in numero di 16—18, davati lievemente attenuati alla base . . .", Raineri, 1930, p. 4). Starting from sketch shown by Raineri, Deloffre and Génot speak of "ramifications primaires qui sont légèrement renflées dans leur partie médiane . . (1982, p. 74). According to our opinion this section, due to poor state of preservation of the calcareous, does not show the real shape of primary branches, but it presents secondary deformation of pores which correspond to tubular primary branches. This conclusion is sup- ported also by the following fact: Rita Raineri in the same work, on page 7, showed also the species Cymopolia elongata, describing its verticils of ".. . circa 22 rami primarii lievemente davati, attennuati alla base . . .". In the presented horizontal section (fig. 2 B) one can see primary branches widened in the middle part — consequently drawn and described in the same manner as those in C. paronai. However, it is well known that primary branches of species Cymopolia elongata have a tubular shape. This is especially clearly seen in the section of the isolated segment shown by Génot (1980) on PI. 1, fig. 7. It is therefore obvious that in both cases the sections of poorly preserv- ed segments presented a wrong picture of the shapes of branches which Raineri then described as claviform. The second remark concerns the shape and size of fertile ampullae. Also in this case we deal with secondarily widened space around fertile ampullae (in which partly also secondary branches are included). On the mentioned drawing (holotype) it may be seen that all "ampullae" are not equal, that three of them in the upper part of the drawing are slightly smaller than the others. Here the attention is drawn especially by the ampulla in the center (fig. 2 A, arrow), around which three secondary branches are seen. It is obvious that even here the space for the ampulla itself is narrower — its diameter (consider- ing the given scale) can exceed by no means 0,120 mm. It is clear that large vugs in the left part on the drawings cannot be referred to as fertile ampullae. In the available slides the calcareous segments of species Cymopolia paronai are considerably less frequent than segments of species Cymopolia elongata, and they are as a rule also more poorly preserved. Several sections nevertheless give a sufficiently clear picture of its structure, so the following emended diagnosis of species could be given: Cylindrical segments of wide central axis which is in the middle part of segment wider than one third of diameter of fossil. Primary branches short. Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 79 tubular, without expressed distal widening, and also somewhat shorter than equally tubular, only at ends widened secondary branches. In the middle part of segment branches are horizontal to subhorizontal. At ends, where they are usually slightly oblique, branches are somewhat shorter and stouter. Fertile ampullae quite large near-spherical. Dimensions : Highest observed length of segment 4.100 mm Diameter of fossil 0.870—1.265 mm Diameter of central axis 0.300—0.500 mm Spacing of verticils 0.144—0.160 mm Number of primary branches in verticil 14—16 Number of secondary branches after the primary branch 4? Diameter of fertile ampulla 0.096—0.112 mm Length of primary branches 0.080—0.112 mm Length of secondary branches 0.192—0.278 mm According to number of fertile ampullae and position of branches Cymo- polia paronai differs considerably from species Cymopolia elongata. Fertile ampullae of C. paronai are larger, and they appear therefore moer compressed and one gets the impression that Cymopolia paronai has denser verticils. Further due to smaller ampullae and to somewhat thinner branches, the calcareous segments of species Cymopolia elongata are more compact and massive. As noted by Deloffre and Génot (1982, p. 75), Cymopolia paronai is the most similar to Eocene species Cymopolia paktia Kaever, but segments of the latter have a much thinner central axis, and verticils have a smaller number of branches. Besides, both species have similar large roundish fertile ampullae. Literatura Bignot, G. 1972, Recherches stratigraphiques sur les calcaires du Crétacé su- périeur et de l'Eocène d'Istrie et des régions voisines. Essai de révision du Liburnie. — Trav. Lab. Micropaléon., 2, Paris. Deloffre, R. & Radoičić, R. 1978, Algues calcaires (Dasycladales) du Palèocéne de Slovénie (Yugoslavie), Bull. Cent. Rech. Explor. Prod. Elf-Aquitane, 2, Pau. Deloffre, R. & Génot, P. 1982, Les Algues Dasycladales du Cénozoique. Bull. Centre Rech., Expl.-Prod. Elf-Aquitaine, Mém. 4, Pau. D e 1 v a 11 e , D. 1985, Mikrofazielle Untersuchung der Kreide Tertiär-Grenze in NW Jugoslawien (Slowenien). Diplomarbeit. Universität Heidelberg. (Manuscript). Dieni, I., Massari, F. & Radoičić, R. 1985, Palaeocene DasycLadalean Algae from Orosei (Eastern Sardinia), Mem. di Sc. Geol., Vol. XXXVlll Padova. Drobne, K. 1979, Paleogene and Eocene Beds in Slovenia and Istria. 16th Europ. Micropal. Coll., Ljubljana. Drobne, K. & Pavlovec, R. 1979, Excursion K, Golež-Paleocene, Ilerdian, Cuisian. Guidebook of the Europ. Micropal. Coll., Ljubljana. Génot, P. 1980, Les Dasycladacées du Paléocène supérieur et de l'Eocene du Bassin de Paris, — Mém. Soc. Géol. France, 138, Paris. Radoičić, R. 1938, Daziklad-acee Cylindroporella parva n. sp. iz gornje krede Libije i Clypeina pastriki n. sp. iz gornje krede Dinarida i Libije, Glas CCCXXXV SANU, Od. pr. mat. nauka, knj. 49, Beograd. Raineri, R. 1930, Dasycladaceae nel »Liburnico« del Colle di Medea (Friuli), Mem. R. 1st. Geol. Univ. Padova, voi. 8, Padova. Segonzac, G. 1979, Algues calcaires du Thanétien d'Espéraza (Aude) (Dasy- cladacées, Corallinacées), Bull. Soc. Hist. nat. Toulouse, Toulouse. 80 Stanko Buser, Rajka Radoičić Tabla 1 — Plate 1 J—3 Clypeina liburnica nov. spec. (X 70) 1 Vertikalan-subaksijalan presjek, holotip, prep. RR-3243 Vertical-subaxial section, holotype, slide RR-3243 2 Kos presjek, prep. RR-3241 Oblique section, slide RR-3241 3 Poprečan, malo iskošen presjek, prep. RR-3241 Slightly oblique transverse section, slide RR-3241 Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 81 6 - Geologija 28/29 82_ __Stanko Buser, Rajka Radoičić Tabla 2 — Plate 2 J—5 Clypeina liburnica nov. spec. (X 70) 1—3 Poprečni presjeci, prep. RR-3242 i RR-3243 Transverse sections, slides RR-3242 and RR-3243 4 Iskošen tangencijalan presjek pršljena, prep, RR-3241 Tangential-oblique section of the verticil, slide RR-3241 5 Tangencijalan presjek kroz dva pršljena, prep. RR-3246 Tangential section through two verticils, slide RR-3246 Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 83 84 Stanko Buser, Rajka Radoičić Tabla 3 — Plate 3 1—3 Cymopolia elongata (Defrance) Munier-Chalmas (X 35) 1—3 Kosi presjeci, prep. RR-3245 i RR-3244 Oblique sections, slides RR-3245 and RR-3244 4 Cymopolia cf. elongata (Defrance) Munier-Chalmas (X 35) Kos presjek, prep. RR-3246 Oblique section, slide RR-3246 Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 85 86 Stanko Buser, Rajka Radoičić Tabla 4 — Plate 4 1—4 Cymopolia elongata (Defrance) Munier-Chalmas (X 35) 1 Tangencijalan iskošen presjek, prep. RR-3245 Tangential-oblique section, slide RR-3245 2 Kosi presjeci, prep. RR-3245 Oblique sections, slide RR-3245 3 Poprečan presjek, prep. RR-3245 Transverse section, slide RR-3245 4 Kos presjek, prep. RR-3241 Oblique section, slide RR-3241 5 Cymopolia gr. elongata (X 35) Prep. RR-3244 Slide RR-3244 Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 87 88 Stanko Buser, Rajka Radoičić Tabla 5 — Plate 5 1—4 Cymopolia paronai (Raineri) emend. (X 35) 1, 2 Iskošeni vartikalni presjeci, prep. RR-3244 i RR-3245 Vertical-oblique sections, slides RR-3244 and RR-3245 3 Kos presjek, prep. RR-3239 Oblique section, slide RR-3239 4 Malo iskošen poprečan presjek, prep. RR-3242 Slightly oblique transverse section, slide RR-3242 Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 89 90 Stanko Buser, Rajka Radoičić Tabla 6 — Plate 6 1 Clypeina nov. sp. (x 60) Kosi presjeci, prep. RR-3232 Oblique sections, slide RR-3232 2 Dazikladacea DS-1 (nov. gen. nov. sp.) x 60, malo iskošen vertikalan presjek, prep. RR-3232 Dasycladacean DS-1 (nov. gen. nov. sp.) (х 60), slightly oblique vertical section, slide RR-3232 3, 4 Dazikladacea DS-2 (nov. gen. nov. sp.) x 60, različiti kosi presjeci, prep. RR-3242 i 3232 Dasycladacean DS-2 (nov. gen. nov. sp.) (x 60), various oblique sections, slides RR-3243 and 3232 Dazikladacejske alge u srednjopaleocenskim miliolidskim krečnjacima 91 GEOLOGIJA 28129, 93—119 (1985/86), Ljubljana UĐK551.782.791.794:56.02(497.12) = 863 Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenjske udorine Paleontological investigations of the Plio-Quaternary beds of the Velenje depression Aleksander Brezigar Geološki zavod Ljubljana, Parmova 37, 61000 Ljubljana Gorazd Kosi in Danijel Vrhovšek Institut za biologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana France Velkovrh VTO za biologijo. Biotehniška fakulteta. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Kratka vsebina Paleontološke raziskave velenjske premogonosne skladovnice vključu- jejo palinološke analize, raziskave malakofavne in analize kremenovih alg. Palinološke analize so potrdile pliocensko starost premogonosnih plasti. Večji del premogove krovnine pripada zgornjemu pliocenu, naj- višji del pa villafranckiju. V spodnjem delu skladovnice obstaja iglasta fosilna »Taxodium flora«, ki preide navzgor v oscilacijsko nihanje listav- ske faze. Malakofavno dobimo v dveh horizontih. Spodnji horizont se nahaja v premogovi plasti in tankem neposrednem krovninskem delu. Najpogostejše vrste so Valvata (Cincinna) interposita, Prososthenia ovata in Planorbis hians. Zgornji horizont, ki je od spodnjega ločen z debelo skladovnico jezerskih usedlin, pa označujejo Melanopsis spinicostatus, Bithynia sp., Pyrgula sp., Prososthenia n. sp. in Planorbis n. sp. Pregled kremenastih alg v premogovih krovninskih plasteh je potrdil, da je tam razvit jezerski facies. Tik nad premogom prevladujejo perifitonske vrste, katerim sledijo euplanktonske. V villafranckijskiih plasteh pri vrhu skladovnice diatomej nismo našli. Paleontološke preiskave so vključevale še pregled pojavov makroflore, analize ostrakodov ter pregled ostankov sesalcev. Pojasnilo: Prispevek »Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenjske udorine« je bil podan na Simpoziju o geologiji Šaleške kotline v Titovem Velenju leta 1983. V skrajšani obliki je pod istim naslovom izšel v Geološkem zborniku 3, 1983, Odsek za geologijo, Ljubljana, v celoti pa naj bi izšel v Geološkem zborniku 6. Ker ta zaradi denarnih težav ni izšel, objavljamo celoto šele sedaj. Prispevek podaja stanje raziskav v letu 1983 in ga kasneje nismo spreminjali. 94 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh Abstract Paleontological research of the Velenje coal measure sequence inclu- des the palynological examinantions, the investigations of malacofauna and the analyses of diatoms. The pollen analyses confirmed the Pliocene age of the coal measures. The majority of the hanging wall strata belong to Upper Pliocene, its topmost part to Villafranchian. The coniferous type "Taxodium flora" in the lower part of the Pliocene sequence yields place upwards to the oscilatory presence of foliage plants. The analysis of malacofauna permitted the identification of lower horizon, encompass- ing the coal seam and a portion of succession just above it, marked by the association of Valvata (Cincinna) interposita, Prososthenia ovata and Planorbis hians. An upper horizon, which is separated from the former by a thick succession of limnic sediments, is characterised by Melanopsis spinicostatus, Bithynia sp., Pyrgula sp., Prososthenia n. sp. and Planorbis n. sp. The study of diatoms proved the presence of aquatic (limnic) facies. The perifitonic species prevail just above the coal seam, followed up by an euplanctonic suite. No diatoms were detected just at the top of the sequence in Villafranchian. The paleontological investigations included also a short account of macroflora, the analyses of ostracods and a review of mammals' rests. Uvod V letih od 1980 do 1982 smo izvedli obširne raziskave velenjske premogo- nosne skladovnice, med njimi tudi paleontološke. Že raziskovalci iz prejšnjih obdobij so dognali, da gre večinoma za sladkovodni močvirski in jezerski raz- voj plasti s fluvialnimi vložki. Dalj časa že tudi uvrščajo plasti v pliocen, leta 1964 pa so z najdbo mastodontov v vrhnjem delu skladovnice dokazali villa- franckij. Ni pa bil jasen prehod iz pliocena v villafranckij, pomanjkljivi so bili tudi kriteriji za povezovanje posameznih členov v skladovnici. Zato smo leta 1980 začeli s sedimentološkimi raziskavami, katerih osnova so bile paleon- tološke raziskave. Paleontološke raziskave so zajele palinološke analize, malakofavno, analize kremenastih alg in druge fosilne ostanke. Raziskovali smo jedra vrtin. Položaji vrtin s posameznimi raziskavami so prikazani glede na lego premoga v Šaleški dolini na sliki 1. Palinološke analize vzorcev je opravil dr. A. Sercelj, ki po- daja svojo razpravo posebej v tej številki Geologije. Villafranckij postaljamo v pleistocen. Ime pliokvartar uporabljajo v tol- maču za list Slovenj Gradec (M i o č , 1978, 42) in s tem označujejo villa- franckijske fluvialne peske in peščene gline pri vrhu velenjske skladovnice. Izraz pa je uporabljen tudi za starostno označbo neotektonskih udorin v obliki »Plio- kvartarni bazeni« (M i o č , 1978, 50, 52). Zato že nekaj časa označujemo celotno velenjsko skladovnico kot pliokvartarno. V tej razpravi sta pod pliokvartarjem mišljena villafranckij in del pliocena skupaj. Dosedanje raziskave Aleksander Brezigar Na poti od Šentvida do Šoštanja je nekje na področju današnjih Raven Studer (1829, 750) opisal nizke griče iz sive gline in jih domnevno uvrstil v diluvij. B o u é je leta 1835 (Rolle, 1860, 4) omenjal laporje z lignitom in s polži ter školjkami iz skupin Planorbidae, Paludinae in. Limnaeidae. Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 95 96 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh Rolle (1857, 448) je pisal o sladkovodnih plasteh z mehkužci, posebno s pa- ludinami. Uvrstil jih je v starejši terciar s pripombo, da bi jih po zunanjosti lahko dali tudi v mlajši terciar. Se danes je pomembna Rolle jeva razprava iz leta 1860, kjer je opisal geološke razmere Šaleške doline in okolice ter obdelal mehkužce. Navaja tri nahajališča fosilnih mehkužcev. Prvo je bilo pri Šoštanju, kjer je določil polže Planorbis nitidus Müller, Planorbis umbilicatus Müller, Planorbis crista Linne, Planorbis hians Rolle, Paludina (Bithynia) ungeri Rolle, Paludina (Hydrobia) limnicola Rolle in školjko Anodonta limnicola Rolle. Pri nekdanji cerkvi Sv. Jurij pri Skalah (»škalska cerkev«) je našel polža Melanopsis spinicostatus Rolle, pri Pesju pa polža Planorbis hoernesi Rolle in Valvata stiriaca Rolle. Skupaj je določil 10 vrst mehkužcev, omenja pa še ostanke rib. Sklepal je, da so »šoštanjske plasti« s premogom nastale pred poledenitvami v kvartarju in po mlajšem terciarju. Z izjemo diluvialnih usedlin jih je imel za najmlajše na tedanjem Štajerskem in naj bi bile celo mlajše od plasti v Dunajski kotlini, morda enako stare ali še mlajše kot plasti pri Moosbrunnu pri Dunaju. Plasti z melanopsidi pri škalski cerkvi ter laporje in gline z lignitom pri kmetu Lukežu (današnje Lazišče) ter pri Sv. Martinu (Smartin) je na strani 19 uvrstil v zgornji pliocen. V isti razpravi je dodana priloga U n g e r j a , ki je paleon- tološko obdelal makro in mikrofloro. Tako je pri Pesju določil algi Chara esheri Alex. Braun in Chara stiriaca Unger ter grm Viburnum paradisiacum Unger. Pri Skalah je določil drevo Rhus meriani Heer. Mikroskopske analize premoga so pokazale, de je le-ta nastal večinoma iz iglavcev. Med njimi ome- nja Peuce acerosa. »Soštanjsko lignitno nahajališče« so kasnejši raziskovalci primerjali s plast- mi pri Moosbrunnu (S t ur, 1871, 611; Hoernes, 1903, 1013), kar je Rakovec (1968 a, 325) ovrgel z utemeljitvijo, da so le-te spodnjepliocenske starosti. Z najdbo ostankov Tapirus hungaricus H. v. Meyer je Teller (1889) potrdil pliocensko starost premogove krovnine. To vrsto imajo danes za sinonim vrste Tapirus arvernensis Croiz. et Job. (Rakovec, 1968 a, 303). Njegove ostanke so leta 1888 našli pri gradnji izvoznega jaška Franc Jožef (danes stari jašek Skale) na globini 60 metrov, to je 82 metrov nad premogovo plastjo. Na odvalu istega jaška so okrog 1890 našli fragment zgornjega molarja, ki naj bi izviral iz iste krovnine kot tapir. Teller (1891) ga je pripisal vrsti Mastodon arvernensis Croiz. et Job., kar je danes Bunolophodon arvernensis Croiz. et Job. (Rakovec, 1968 a, 301). Vendar je zaradi slabe ohranjenosti določitev nezanesljiva. Leta 1898 je izšel Tellerjev vodnik h geološkemu zemljevidu Mozirje. V njem je peščen in prodnat pokrov pri vrhu skladovnice opisan ločeno od »šoštanjskih plasti« s premogom. Ta pokrov je Teller označil kot »starejše fluvialne usedline porečja Savinje« pliocenske starosti ter navedel nahajališča pri škalski cerkvi, Skalskih Cirkovcah in drugod. Za področje pri škalski cerkvi je zapisal, da leži prodnat pokrov nad laporjem s polžem Melanopsis spinico- status (Teller, 1898, 125). Enaki opisi so v njegovem vodniku iz leta 1896 (Teller, 1896). Po Rakovcu (1951 b, 176) podajamo, da sta starost premogove krovnine določala še Schlesinger in Vetters. Prvi ji je pripisal srednjeplio- Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 97 censko starost, drugi (1947, 21) pa mladopliocensko. Rakovec (1968 a, 325, 301) pravi, da sta Bach in Schlesinger skladovnico postavila v levan- tin. Vendar je Schlesinger levantin postavljal v srednji pliocen, Bach pa v spodnjega. Schlesinger tudi pravi, da je vrsta Bithynia ungeri iz velenjske krovnine enaka vrsti B. ventricosa Gray iz lignitov v Cluju v Ro- muniji in da so v obeh premogovih kotlinah skupne še vrste Planorhis hians, P. crista in Chara esheri (cf. Rakovec, 1968 a, 325). Petrascheck (1926 29, 324) je celotno premogonosno skladovnico ozna- čil kot levantinsko. Leta 1933 je Rakovec pisal o srednjepliocenski (levantinski) krovnini premoga, fluvialne usedline v pokrovu pa je primerjal z belvederskim prodom pri Dunaju iz srednjega in zgornjega pliocena. O srednjepliocenskih premogo- nosnih plasteh govorita tudi Rij avec (1951, 61) in Pleničar (1956, 57). Rakovec (1933, 174; 1951a, 16) je po Rol le j u (1860) povzel opis mehkužcev in pri nekaterih uporabljal drugačno nomenklaturo. Brez točnega položaja najdbe je navedel še prisotnost školjke Unio batavus Bartsch, polža Lymnaea sp., ostanke ostrakodov in rib. Rolle (1860, 39) kot Rakovec (1951 a, 17) sta poudarila, da kažejo melanopsidi na tekočo vodo, Bulimus (Bithynia), Planorhis in Valvata pa na stoječo vodo. Tudi Rij avec (1951, 60) je povzela seznam fosilnih ostankov po Rol- le j u (1860) in Tel 1er j u (1889, 1891), določila pa je še školjko Pisidium sp. ter dva primerka polžev rodu Nerithodonta. Kvalitativne palinološke analize so opravili Wey land in sodelavci (1958, 77). V temno sivem vzorcu z lignitom so določili pelod številnih iglavcev, listavcev in drugih rastlin. Osnova za stratigrafsko določitev velenjske skladovnice sta deli Ra- kovca (1968 a) in S e r C 1 j a (1968). Rakovec je paleontološko obdelal ostan- ke sesalcev, ki so jih leta 1964 našli pri razkrivanju površine (Drobne et al., 1964: Pohar, 1965). Ostanki so ležali v severovzhodnem delu Šaleške doline na pobočju, kjer je nekoč stala škalska cerkev (Sv. Jurij), točneje kakih 190 m severozahodno od te cerkve (si. 1). Raztreseni so bili v različnih nad- morskih višinah od +387 do +410 m v peščenih in glinastopeščenih usedlinah rumenkaste in zeleno sive barve (Drobne, 1967, 311). Pod glavnim nahaja- liščem, to je od kote +387 do +394 metrov, je Sercelj (1968, 388) omenil številne lupinice moluskov in ostankov apnenib alg, ki so ležali v sivi karbo- natni glini. Tako smemo sklepati, da je nekdanji Rolle j ev horizont z me- lanopsidi pri škalski cerkvi (nadmorska višina +440 m) biostratigrafsko enak horizontu z zgoraj opisanimi moluski. Glavno mastodontovo nahajališče je torej ležalo tik nad plastjo z moluski in sicer na nadmorski višini +400 metrov. Rakovec je določil mastodonta Bunolophodon (Anancus) arvernensis Croiz. et Job. in Zygolophodon borsoni Hays, nahajališče pa uvrstil v spodnji villa- franckij. S palinološkimi analizami je to starost potrdil tudi Sercelj (1968). Ta je mastodontovo nahajališče ločil na tri dele. V spodnjem delu ( + 387 do + 399 m) prevladujejo iglavci, posebno smreka (Picea) in bor (Pinus). Smreka je dosegla okrog 40 "/o vr ednosti. Že na področju mastodontovega nahajališča na koti okrog I 398 m njena vrednost pade na 25 "/o. Srednji odsek od 399 do 405 m višine je sterilen, v zgornjem odseku od +405 do +410 m pa prevladuje 7 - Geologija 28/29 98 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh jelša (Alnus). Različne vrste jelše dosežejo tudi nad 50 "/o skupne vrednosti drevesnih pelodov, medtem ko doseže smreka le še okrog 10*Vn. Sercelj je palinološko preiskal tudi vrtino PT-9 63 okrog 450 metrov južnovzhodno od nahajališča mastodontov III, z ustjem na koti +392 m. Pri- čakovali so, da bodo dokazali zvezni prehod med pliocenom in pleistocenom, kar pa se ni zgodilo. 160 m dolg odsek od površine skozi premog do glinaste talnine premoga je bil uvrščen v zgornji pliocen (Sercelj, 1968, 379 in 393). Vrtina PT-9 63 je bila globoka 210,8 m, na 194,3 m je naletela na triadno pod- lage. Premog v tej vrtini je ležal od globine 143,8 do 168,3 m. Stratigrafsko neuvrščenih je +orej os+alo 26 metrov talninske gline. Zgornjepliocensko skladovnico v vrtini PT-9 63 je Sercelj razdelil na odseka A in B, odsek B pa še na pet pododsekov. Za odsek A (160 do 115 m) je navedel kot značilno iglasto termofilno fazo deloma še terciarnega značaja. Prevladujeta smreka (Picea) in bor (Pinus). Pojavljajo se še drugi iglavci, kate- rih vrednost ni velika, kažejo pa na vegetacijsko sestavo odmirajoče »Taxodium flore«. Za odsek B (115 do 7,7 m) so značilna oscilacijska nihanja listavske faze, v kateri je postajala vse pomembnejša bukev (Fagus). Od nekaj odstotkov je njena vrednost proti vrhu narasla na 30 "/o skupne vrednosti drevesnih pelodov. V vrtini PT-9 63 je Sercelj našel še zeleno algo Botryococcus sp., ki je najpogostejša v zgornjem delu njegovega odseka B. O velenjskih mastodontih in pelodnih analizah so razpravljali še večkrat (Rakovec, 1968 b; 1970 in 1973; Marković-Marjanović, 1977). Mikuž in Pavšič (1980) poročata o novi najdbi tapirja. Njegove ostan- ke so našli pri kopanju prezračevalnega jaška Šoštanj (blizu vrtine S-22t 77) na globini 125 m. Paleontološke raziskave Malakofavna Aleksander Brezigar in France Velkovrh Malakofavna nastopa v dveh odsekih, ki sta ločena z debelo sterilno skla- dovnico. V zgornjem odseku ležijo fosilni ostanki malakofavne v glini in melju, v spodnjem pa v trdnem laporju ali laporastem glinovcu. Zgornji odsek kamnin z malakofavno označujemo s črko E, spodnji pa z A. Ostanke lahko večinoma razločujemo že makroskopsko. Vrste smo določevali po naslednji literaturi: Bukowski (1896), Bru- si na (1897, 1902), Fuchs (1877), Es u et Girotti (1974), L o že k (1964), Wenz (1923—30) in Rolle (1860). Zgornji odsek z malakofavno E delimo na tri pododseke: E:t V najmlajšem pododseku nastopajo izluščene hišice Melanopsis spinicostatus. Najdene so bile v vrtini P-6p 79 na globini 73 m (si. 1) in pri Sv. Juriju v Skalah (Rolle, 1860). E) Sledi pododsek, kjer so melanopsidi v združbi z drugimi polži. To opazu- jemo v vrtini PF-5 81 na globini 16 do 40 m. Združbo sestavljajo Bithynia ungeri, Melanopsis spinicostatus, Prososthenia sp., Lymnaea sp., Planorbis hians, Planorbis n. sp., Valvata sp., Pyrgula sp. in školjka Pisidium sp. Pri polžih Bithynia ungeri so bili najdeni večinoma pokrovčki, zelo redko hi- šice. Celotna združba nastopa le na obrobju nekdanjega jezera. Primerjamo jo lahko z Rollejevima najdiščema pri Šoštanju in Pesju. Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 99 E/ V najstarejšem pododseku Ei najdemo samo pokrovčke polžev. Ti so obstoj- nejši kot hišice in se zato lažje ohranijo. Natančnejša determinacija ni možna, vendar so si navidezno podobni. Pripisujemo jih vrsti Bithynia ungeri. Ta pododsek nastopa v mnogih vrtinah tako na sredini udorine kot na obrobju. Na sredini udorine je razvit samo pododsek Ei, torej brez pododseka E^, na robovih pa kot nadaljevanje pododseka E2. Možno je, da so bili pokrovčki pododseka Ei prinešeni z obal v globlje dele nekdanjega jezera in da torej v tem primeru ne gre za fosile na primarnem mestu. Tudi spodnji odsek A delimo na tri pododseke: A:¡ Za zgornji pododsek je značilna vrsta Prososthenia oblonga Bronn. Zaen- krat je bila najdena le v vrtinah PF-5 81 in PT-20 81, torej bölj na obrobju. Spremljata jo vrsti Prososthenia ovata Bronn in Valvata (Cincinna) inter- posita Stefani, katera je lahko velika do 6 mm. Ponekod nastopajo še Pla- norbis hians, Limnaea sp., Gyraulus sp., Planorbis sp. in Unionidae. Opisana združba leži nad premogom in v zgornjem delu premogove plasti (si. 10, vrtina PF-5 81, vzorec iz globine 231,5 m). A'} V tem pododseku nastopajo vrste Valvata (Cincinna) interposita (osebki veliki okrog 2 mm), Prososthenia ovata in Planorhis hians. Ta biocona preide navzdol v biocono z enako sestavo, le da je zraven še katera starejša, sicer redka, vendar značilna vrsta. Določene so bile ?Tanousia sp., ?Sandria sp. in Valvata cristata O. F. Müller. Pododsek Ao je bil ugotovljen v številnih vrtinah v osrednjem delu nekdanjega jezera predvsem tik nad premogom, v bolj obrobnih legah pa tudi v zgornjem delu premogove plasti (npr. PM-6p 80, globina 480,4 m). V zgornjem delu premogove plasti so v posameznih vrtinah nekatere posebnosti. V vrtini S-13r 80 na globini 459 m je najpogostejša Valvata (Cincinna) interposita, vendar spet velika oblika (do 4,5 mm), ki jo sprem- ljata Prososthenia ovata in Planorbis hians. V vrtini PO-9p 80 so na globini 433,2 do 436,9 m le veliki osebki Valvata (Cincinna) interposita. A/ V trdnih lapornih vložkih med premogom najdemo več kot 1 cm velike polže iz družine Planorbidae. Zaradi močnih pritiskov so ponekod popol- noma sploščeni. Določili smo Planorbarius sp. in Carinogyraulus sp. Pogosti so tudi ostanki školjk. Na slikah 2 in 3 sta prikazani Valvata (Cincinna) interposita in Prososthenia ovata kot najpogostejši vrsti v premogovi krovnini. Mehkužce je fotografiral F. Velkovrh. Kremenaste alge Danijel Vrhovšek in Gorazd Kosi Pri oceni paleoekoloških pogojev pogosto uporabljajo podatke o fosilnih in subfosilnih kremenastih algah oz. diatomejah (Stockner, 1972). Poleg ne- katerih drugih skupin alg so kremenaste alge v sedimentih jezer najbolje ohranjene in so zato tudi najpomembnejše za paleolimnološke raziskave (Bradbury, 1975). Njihova prisotnost v nekaterih sedimentih omogoča ob poznavanju njihove ekologije vpogled v tedanje življenjske, podnebne in druge razmere (Palmer, 1969). Delno spoznamo tudi ontogenetsko stanje vodnega biotopa. SI. 2 — Fig. 2 Valvata (Cincinna) interposita Stefani, X 15 Vrtina P-4up '78, globina 272 m Borehole P-4up/78, depth 272 m SI. 3 — Fig. 3 Prososthenia ovata Bronn, X 15 Vrtina P-4u 78, globina 274 m Borehole P-4u/78, depth 274 m Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine_101 Z našimi raziskavami smo želeli ugotoviti vrstno sestavo, število in zapo- redje pojavljanja posameznih vrst v treh vrtinah. Zasledovali smo spreminjanje ontogeneze tedanjega vodnega biotopa. Zaradi težav pri taksonomski obdelavi kremenskih alg smo podrobneje pregledali le vrste, ki so se pojavljale v več- jem številu. Metodika Pod vodstvom dr. Bogomirja Jelena, dipl. ing. geol., je vzorce za mikro- skopsko obdelavo pripravila Marija Horvat, geol. teh. Vzorce smo nato raz- redčili z destilirano vodo do 100 ml. Na objektno stekelce smo kanili 0,2 ml homogenega vzorca, ga posušili in dodali euparal. V tako pripravljenih trajnih preparatih smo kremenaste alge določevali in šteli pod svetlobnim mikrosko- pom. Število alg smo preračunali na 100 ml vzorca. Za determinacijo in slikanje vrst smo uporabili vrstični elektronski mikroskop z Instituta za biologijo v Ljubljani. Nekaj primerov teh alg je prikazanih na slikah 4, 5 in 6, fotogra- firala jih je Olga Urbanc-Berčič. Slika 7 prikazuje diatomeje v zbrusku iz trdnega laporja. Kremenaste alge smo določevali po naslednji literaturi: Lowe (1974), H a w o r t h (1976) in Marciniak (1969). Ekološke značilnosti pa smo pri- merjali s podatki, ki jih navajajo Crabtree (1969), Davidova (1969), Przybylowska-Lange (1978) in Rehakova (1983). Opazovanja V spodnjih plasteh vrtine S-13m 80 (si. 8 a) od 453,0 do 413,5 m prevladujejo Fragilaria sp., Epithemia sp. in Cymbella sp. To so alkalofilne in perifitonske alge, značilne za močvirja ali nizka jezera, kjer jim svetloba omogoča rast po dnu. Epithemia sp. in Cymbella sp. so številčno močno zastopane samo v najnižji plasti (453,0 m), v višjih plasteh pa v neznatnih količinah ali jih ni. Planktonske diatomeje, ki so značilne za globlja jezera, se začno pojavljati množično v plasti, kjer se zniža množina perifitonskih vrst (394,0 m). Od tu navzgor so številčnejše samo planktonske vrste. Najprej se pojavi Cyclotella comta (Ehr.) Kütz, ki je neodvisna od pH in je značilna za oligotrofna jezera zmernega pasu. Prisotna je v celotnem profilu, največ pa je je med 394,0 in 288,0 m. Skupaj z njo nastopa diatomeja Melosira granulata Ralfs, ki je tudi neodvisna od pH in je značilna za eutrofna jezera. Veliko je je pri 385,0, 369,0 in 361,7 m, v neznatnih količinah pa do 288,0 m. Od 277,6 m navzgor je Cyclo- tella comta redkejša, vrste Melosira granulata ni več, pač pa se razvije Cyclo- tella kützingiana Twait. Ta se potem pojavlja do 227,0 m, še višje pa jo za- menja Cyclotella ocellata Pant. Zadnji dve sta značilni planktonski vrsti eutrof- nih jezer neodvisni od pH. V vrtini PO-7p 80 (si. 8 d) dobimo podobno zaporedje. V najnižjih plasteh (465,8 m) je največ ostankov rodov Fragilaria sp. in Epithemia sp. Na 446,0 m jim sledi Melosira granulata. Višji vzorci do globine 296,8 m vsebujejo vrsto Cyclotella comta, ki je najpogostejša pri 338,0 m. Pri 296,8 m jo zamenja Cyclo- tella kützingiana. V vrtini PF-5 81 (si. 8 c) je spet podobno zaporedje vrst kot pri prejšnjih dveh vrtinah, vendar ne v istih globinah. Pri 228,0 m opazimo masovno nasto- panje alg Fragilaria sp., Epithemia sp. in Cymbella sp. Nekoliko višje pri 225,0 m prevlada Melosira granulata, še višje pa vrste iz rodu Cyclotella. 102 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh SI. 4. Planktonska diatomeja Cyclotella corata (Ehr.) Kütz. Fig. 4. Planctonic diatom Cyclotella comta (Ehr.) Kütz. Sl. 5. Planktonska diatomeja Cyclotella comta (Ehr.) Kütz. Fig. 5. Planctonic diatom Cyclotella comta (Ehr.) Kütz. Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 103 SI. 6. Planktonski algi Melosira granulata Ralfs in Cyclotella ocellata Pant Fig. 6. Planctonic algae Melosira granulata Ralfs and Cyclotella ocellata Pant SI. 7. Diatomeje in piritna sferula v trdnem laporju, X 65 Vrtina S-13m 80, globina 346,6 m Fig. 7. Diatoms and spherule of pyrite in firm marl, X 65 Borehole S-13m 80, depth 346.6 m 104 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh SI. 8. Vertikalna razporeditev rela- tivne gostote kremenastih alg Fig. 8. Vertical frequency distribu- tion of diatoms Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 105 Zaključek V vseh treh vrtinah je enako zaporedje pojavljanja alg. V spodnjih plasteh so vselej alkalofilne perifitonske vrste značilne za začetno fazo jezerskega razvoja ali za močvirja in nizka jezera. To so Fragilaria sp., Epithemia sp. in Cymbella sp. Sledijo značilne planktonske alge globljih oligotrofnih (Cyclo- tella comta) in eutrofnih jezer (Melosira granulata). Proti vrhu se jim pridru- žita Cyclotella kützingiana in Cyclotella ocellata, ki sta predstavnici eutrofnih jezer. Spodnja plast s perifitonskimi algami je pri vrtini S-13m 80 med 453,0 in 413,0 m, pri vrtini PO-7p 80 med 465,0 in 446,0 m, pri vrtini PF-5 81 pa med 228,0 in 225,0 m. , Ostali fosilni ostanki Aleksander Brezigar Iz krovnine premoga smo preiskali tudi ostrakode. Vzorce je preiskala 2i- vadina Skerlj, dipl. ing. geol. Ostrakodi so slabo ohranjeni in jih ni bilo mogoče natančneje določiti. Ugotovljen je bil le rod Candona. Večina lupin je od juve- nilnih oblik. Rakci so se plazili po vodnih rastlinah ali so kopali po melju. Živeli so na peščenem ali meljastem jezerskem dnu v relativno hladni in plitvi obalni vodi. V glinovcih in meljevcih z masivno teksturo se pojavljajo ostanki listov, ki so poogleneli ali ohranjeni kot odtisi. Z izjemo Rollejevega prispevka (1860) paleontološko še niso obdelani. Skupaj z listi najdemo ostanke semen, redkeje vejic, iglic in podobno. Zanimivo je, da so iglice redke, čeprav so v okolici tedaj prevladovali iglavci. V talnini in pleistocenskem delu krovnine (si. 9) najdemo subvertikalne ostanke tankih rastlinskih stebelc. V talnini so navadno obdani s sideritno oblogo. Globlje v talnini in visoko v pleistocenski krovnini pa nastopajo le debele pooglenele veje. V paleontoloških izpirkih so ribje koščice, luske, zobje in vretenca. Najdemo jih v celotnem jezerskem razvoju krovnine. V odsekih z mehkužci redno na- stopajo še alge Chara sp. Posamezne morda presedimentirane primerke najde- mo tudi drugod. Prevleke alg so ponekod vidne že makroskopsko. V pliocenskih vzorcih iz južnega dela udorine (npr. S-21u 77) so pogoste presedimentirane in poškodovane foraminifere oligomiocenske (egerijske) sta- rosti. Izredno redke so kosti sesalcev. Večino so jih našli v krovnini, zelo redko so tudi v premogu. Fosili v velenjski skladovnici Aleksander Brezigar Tu povzemamo izsledke iz predhodnih poglavij in iz literaturnih virov. Re- zultate starejših raziskav smo rekonstruirali in jih uporabili pri raziskavah v velenjski skladovnici. Paleontološkim podatkom smo dodali kratke litološke opise prikamnin. Razvrstitev fosilov in litološki opis kamnin v velenjski skla- dovnici prikazuje slika 9. V velenjski skladovnici so posamezni členi označeni z rimskimi številkami in velikimi črkami. Prehodi so postopni. Oster prehod je le med premogom SI. 9. Geološki stolpec s fosili Fig. 9. Geologie column with fossil remains Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 107 in krovnine. Med podlago in premogonosno skladovnico je tektonsko erozijska diskordanca. Nad predpliocensko podlago leže bazalne plasti oz. bazalni odsek, ki ga označujemo z rimsko številko 1. V njem so zelenkasti peščeni melj, meljasti peščeni prod in meljasti pesek, v najnižjem delu pa dobimo skalnate samice in odlomke iz okoliških predpliocenskih kamnin. Debelino odseka cenimo okoli 150 m. Od makroskopskih fosilnih ostankov najdemo v tem odseku le posa- mezne pooglenele veje, kamnine so pelodno sterilne. Plasti bazalnega odseka so nastale na kopnem. V neposredni talnini z oznako 11 se povprečna zrnatost usedlin zmanjša. Se vedno nastopajo zeleni peščeni melji in zelene peščene gline, poleg njih pa še sive gline in posamezne pole premogove gline. V melju in glini so peščena zrna razvrščena brez reda. Te plasti so na sredini udorine debele okrog 250 m. Tudi v neposredni talnini je malo fosilov. Pogosti so le poogleneli odlomki vej. V meljih in glinah so ponekod okrog 1 mm debela subvertikalna rastlinska stebelca. Preizkušanci tega odseka iz vrtine P-7r 75 so bili pelodno sterilni. Na južnem obrobju so bile najdene v teh plasteh presedimentirane foraminifere in drugi fosilni ostanki. Le-ti so tudi v krovninskih plasteh, ker pa predstav- ljajo alohtone fosile, jih ne bomo več omenjali. Plasti neposredne talnine tvo- rijo prehod iz kopnega v močvirje. Premogov horizont delimo na spodnji jalovinasti del (III), debel do 50 m in zgornji kvaliteten oz. čisti odsek (0), debel do 160 m. V jalovinskem delu se izmenjujejo premog, premogova glina in siva glina z vložki zelenega peščenega melja. V kvalitetnem odseku je premog brez jalovinastih vložkov. Poredka izjema je trden lapor sive ali rumeno oranžne barve. V premogu smo našli nedoločljive kosti sesalcev, v tankih lapornih vložkih pa velike polže iz dru- žine Planorbidae ter lupine školjk. V zgornjem delu premogove plasti so ostan- ki Planorbis sp. in Valvata interposita. Pri vrhu premoga v robnih severnih delih kadunje se pojavljajo laporji z biocenozo, ki je enaka oni v neposredni krovnini. V njih ležijo torej ostanki rib, makrofavne, kremenastih alg in alge Chara sp. Palinološke analize kažejo, da je premog nastal v subtropskem močvirju »Taxodium flore«, jalovinasti laporni vložki pa v plitvih sladkovodnih mlakah. Nad premogom leži do 5 m debela plast rumenooranžnega dokaj trdnega laporja z makrofavno (A), ki se ponekod pojavlja tudi kot laporasti glinovec. Med polži so značilne vrste Valvata (Cincinna) interposita, Prososthenia ovata in Planorbis hians. Spremljajo jih še druge vrste polžev ter školjke iz družine Unionidae, dalje ostrakodi. Chara stiriaca in Chara esheri ter ribji zobje in koščice. Množično nastopajo perifitonske vrste kremenastih alg Fragilaria sp., Epithemia sp. in Cymbella sp. Ugotovljena je bila tudi zelena alga Botryococcus sp. Ker živijo polži in školjke današnjih jezer pretežno v litoralu, to je do glo- bine okrog 10 m (Kukal, 1971), smemo sklepati, da je nastala plast A v pht- vem sladkovodnem jezeru. Tudi perifitonske kremenaste alge kažejo na enako okolje. Navzgor sledi debela skladovnica iz sivega glinovca z masivno tekturo (B in D), z ostanki listov ter školjkastim ali nepravilnim lomom. V sredini te skla- dovnice je debel odsek glinovca z laminirano plastovitostjo (C). Posebno v zgor- nji polovici te debele skladovnice so številni vložki peska in peščenega proda. 108 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh Del B je debel okrog 30 m, odsek z laminiranimi vložki C okrog 120 m, zgornji masivni del D pa okrog 100 m. Za odseka z masivno teksturo B in D so značilni ostanki listov in semen. V laminiranih delih odseka C listov ni. V odsekih B, C in D so še kremenaste alge in ribje koščice. Alga Botryococcus sp. je najbrž najpogostejša v odseku D (vrtini PT-9 63, S-13m 80), ostrakodi pa nastopajo v B in D. Tapirus arver- nensis je bil najden v zgornji polovici odseka C, številne kosti sesalcev pa v ne- posredni krovnini premoga, torej v B. Izjemoma se ponekod na severnem ob- robju pojavljajo posamezne školjke iz družine Unionidae (si. 10). Med polovico in drugo tretjino odseka C je floristična meja. Termofilna »Taxodium flora« preide v oscilacijska nihanja listavske (bukove) faze (vrtine PF-5 81, PO-7p 80, S-14t 77, S-13m 80, PT-9 63; si. 13). Za odsek D so značilne relativno visoke vrednosti Pinus in Picea (bor in smreka). V odsekih B, C in D masovno nastopajo euplanktonske vrste kremenastih alg (si. 11). Njihove vrednosti še posebno narastejo v odseku C, to je v odseku z laminiti. Tu sta Cyclotella comta in Melosira granulata v vrtini S-13m 80 številčno v stotinah X 10"' osebkov (v 1 cm'' usedline), v PF-5 81 pa Cyclotella sp. kar v tisočih X 10' osebkov. Veliko manj je diatomej v tretji vrtini (PO-7p 80), ki leži v bližini izvora debeloklastičnih usedlin. Skoraj vsi pozitivni vzorci v tej vrtini pripadajo odseku C. Množina diatomej v odseku C je ra- zumljiva. Diatomeje se v jezerih eksplozivno razmnožijo (zacvetijo), če nasto- pijo najboljši življenjski pogoji. Navadno je to pozno pomladi. Po odmrtju se vsedajo v tankih, manj kot milimeter do nekaj milimetrov debelih pasovih, tako imenovanih neglacialnih laminah (varvah). Zimsko-poletna lamina je po Lermanu (1978, 309) sestavljena iz več pasov (si. 12). Makroskopsko lahko ločimo spodnji temen do črn pas bogat z organskimi snovmi, na njem leži pas z diatomejami, zgoraj pa imamo svetel do bel pas bogat s kalcitom. Odseki B, C in D so torej nastali v profundalu ali v globokem jezeru. V zgornjem delu jezera je bila voda alkalna, kar dokazujejo diatomeje in alga Botryococcus sp. V zgornjem odseku z makrofavno (E) leži sivo zelen in siv laporast melj z vložki peska, redko peščenega proda. Na sredini udorine doseže debelino okrog 100 m. V spodnjem delu odseka E najdemo pokrovčke polža Bithynia ungeri s. lat. V zgornjem delu in v bolj obrobnih legah pa nastopa združba Melanopsis spinicostatus, Bithynia ungeri, Prososthenia sp. in Planorhis n. sp. Najdemo še Chara esheri. Chara stiriaca, ostrakode, maloštevilne diatomeje, ribje ostanke in algo Botryococcus sp. V drobnozrnatih peskih so ponekod poogleneli ostanki vej, v spodnjem delu E pa izjemoma neizraziti in zelo slabo ohranjeni ostanki listov. Debelina odseka E in globine usedlin z mehkužci se od vrtine do vrtine zelo spreminjajo (si. 10). Po palinoloških analizah sklepamo, da iz odseka D ostajajo relativno visoki odstotni deleži Picea in Pinus. V nekaterih vrtinah so bile ugotovljene najvišje vrednosti teh prav pri vrhu E (PO-7p 80, PF-5 81, P-7r 75). Ob koncu odseka D in v E doseže višek bukev—Fagu.s (PT-9 63, PO-7p 80, P-4t 78, S-21u 77), le v vrtini P-7r 75 je nastopil njen višek nekoliko prej. Odsek E je nastal v plitvem jezeru, pokrovčki polžev pa so bili prinešeni verjetno tudi v nekoliko globlje jezero. Polž Melanopsis spinicostatus, ki ga SI. 10. Položaj malakofavne v vrtinah Fig. 10. Position of malacofauna in boreholes 110 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh SI. 12. Sestava jezerske neglacialne varve (prirejeno po Lermanu, 1978, 309). I—III faze sedimentacije v enem ciklu Fig. 12. Structure of limnic nonglacial varve (modified after Lerman, 1978, 309). I—III zones of sedimentation in one cycle Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 111 najdemo le v najvišjem delu E, pa že kaže na tekočo ali priobalno nemirno vodo. Odseka F in G gradi svetlo zeleni peščeni melj s peščenimi vložki. Ponekod in v prekinjenih pasovih nastopata še premogova glina in premog. Za odsek F je značilen živo moder železov fosfat vivianit. V odsekih F in G so peščena zrna v melju ostroroba in razvrščena neenakomerno. Skupaj sta debela največ 90 m. V F in G najdemo nekaj milimetrov debela subvertikalna rastlinska stebelca in posamezne pooglenele dele vej. Pelod smo našli le na jugu in vzho- du udorine, drugod so bili preizkušanci sterilni. Primerjamo lahko podatke S-21u 77 do globine 96 m, S-22t 77 do globine 32 m ter spodnji del odseka ma- stodontovega nahajališča, kjer so po S er d j u (1968) prevladovali iglavci. Se naprej se nadaljuje relativno visoka udeležba peloda Pinus in Picea. F in G se od E razlikujeta po tem, da imata bistveno povišane vsebnosti Alnus (jelša), bukev (Fagus) pa praktično izgine. Primerjava podatkov mastodontovega nahajališča (Sercelj, 1968) in no- vejših spoznanj kaže, da lahko polž Melanopsis spinicostatus izjemoma seže še v spodnji del F + G. Osamljeni melanopsidi v glini pri škalski cerkvi (Rolle, 1860) in sivo zelenem melju ter pesku v vrtini P-6p 79 na globini 73 m tvorijo sloj, ki je ekvivalenten sloju z moluski iz talnine mastodontovega nahajališča. Odseka F in G sta nastala v prehodnem obdobju med jezersko in kopno fazo. Navadno ju uvrščamo kar v kopno obdobje, pri čemer so bila ponekod razvita plitva vejnata barja jelše (Alnus). Podnebje je postajalo hladnejše. Razvoj velenjske premogovne skladovnice zaključuje rumeni peščeni melj (H) z rdečimi prevlekami iz železovih oksidov in hidroksidov. Na sredini Ša- leške doline je erodiran, na severu doline pa debel le okrog 15 m. Na skrajnem severnem obrobju postopoma prehaja v 100 ali več metrov debeli zasip. Pri paleontoloških raziskavah v letih 1980 do 1982 v odseku H nismo našli fosilov. V spodnjem delu tega odseka pa leži mastodontovo nahajališče iz leta 1964. Raziskovalci navajajo namreč rumeno in zeleno sivo barvo plasti nahajališča (Drobne et al., 1964 — rokopis; Drobne, 1967), ki jo je možno uvrstiti le v najnižji del odseka H. Palinološke analize iz mastodontovega nahajališča kažejo relativno bogato razvito jelšo (Alnus). Pri vrhu nahajališča je bila določena alpska drežica (Sela- ginella selaginoides), ki je mrzlodobna arktična rastlina (Sercelj, 1986, 392). Plasti H so nastale na kopnem. V njihovem spodnjem delu so bila razvita redka plitva močvirja, kar dokazujejo tanki vložki glin z organskimi snovmi, če vzorci niso pelodno sterilni, pa tudi pelod jelš. Velenjska skladovnica je prekrita s preperinsko prstjo ali s tankimi recent- nimi aluvialnimi nanosi, kar označujemo s črko I. Na osrednjem delu udorine je celotna skladovnica debela okrog 1000 m, s se- vernimi fluvialnimi podaljški vred pa okrog 1200 m. Od tega zavzemajo villa- franckijske plasti okrog 100 m, s fluvialnim pokrovom na severu pa 300 m. Starost plasti Aleksander Brezigar V letih 1980 do 1982 smo določevali starost plasti s pomočjo palinoloških analiz. Preiskali smo celoten premogov horizont, krovnino in del neposredne talnine. Bazalnega odseka v tem času raziskave niso zajele. 112 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh Velenjska skladovnica predstavlja kontinentalen sedimentacijski razvoj s po- stopnim prehodom iz pliocena v villafranckij. V pliocen uvrščamo premogov horizont in manjši del krovnine do floristične meje »Taxodium flora« — listav- ska (bukova) flora. Pod pliocenom mislimo zgornji pliocen in morda del sred- njega pliocena. Večino krovnine, to je del odseka C od floristične meje navzgor ter odseka D in E uvrščamo v zgornji pliocen, odseka F in G v prehod pliocen — villafranckij, odsek H pa je villafranckijske starosti. Fluvialni nanosi na severnem obrobju, po Tel 1er j u (1898, 124) imenovani »starejše fluvialne usedline porečja Savinje«, predstavljajo nadaljevanje odseka H in so villafranc- kijske starosti. Ostro postavljena stratigrafska meja bi bila v velenjski skladovnici umetna. Zato celotno skladovnico označujemo kot pliopleistocensko oziroma pliokvartar- no. Na sliki 9 smo odseka F + G uvrstili v villafranckij. Uvrstitev sloni pred- vsem na litološko-facielnih značilnostih, saj pri dnu F + G favnistično floristič- ne značilnosti še nimajo jasnega stratigrafskega značaja. Med G in H v višini mastodontovega nahajališča postane starost villafranckijska, kar je potrjeno tudi z najdbami mastodontov. SI. 13. Razmejitev med »Taxodium floro« in listavsko (bukovo) fazo Fig. 13. Boundary between "Taxodium flora" and foliage plants (Fagus) phases Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 113 8 - Geologija 28/29 114 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh Povezovanje plasti Aleksander Brezigar V celotni skladovnici sta določeni dve kronostratigrafski meji oziroma mejna odseka. To sta floristična meja »Taxodium flora« — listavska faza ter meja pliocen — villafranckij. Raziskave velenjske krovnine zahtevajo po- drobnejšo delitev, zato smo kamnine ločili po facielnih (litoloških) odsekih. Povprečne kamninske lastnosti namreč sledijo tem odsekom. Ker je sedimen- tacijske odseke mogoče spoznati makroskopsko, je korelacija tako dokaj eno- stavna in dopušča tudi povezovanje rezultatov starejših raziskav z novejšimi. Na slikah 10, 11, 13 in 14 prikazujemo korelacijo med vrtinami. Položaja pre- rezov s slike 14 sta prikazana na sliki 1. Iz slik 13 in 14 vidimo, da je floristična meja »Taxodium flora« — listavska faza enakomerna krivulja, pač pa se po- samezni sedimentacijski odseki po debelini in globini spreminjajo glede na lego v prostoru. Na obrobju pa tudi izginjajo. Floristična meja nam predstavlja izohrono. Ce to umetno pomaknemo navzgor, kot je prikazano na sliki 14 b, preide izohrona iz ene sedimentacijske enote v drugo, na sliki 14 b iz sedi- mentacijske enote D v E. Vse to kaže, da so v različnih delih nekdanjega je- zera nastajale različne vrste usedlin istočasno. Zaradi opisanih značilnosti povezujemo odseke velenjske skladovnice le litofacielno. Za vsakdanjo rabo razločujemo odseke kar na podlagi terenskih pregledov jeder. Paleontological investigations of the Plio-Quaternary beds of the Velenje depression Introduction Paleontological investigations carried out in the Velenje area include the palynological examinations, diatom analysis, determination of macrofauna and other fossil remains. A great deal of the material examined was recovered from borehole cores. The position of boreholes, in which particular investiga- tions were carried out, is shown in Figure 1. Stratigraphie positioning of strata, and conclusions about sedimentary environment, could be done on the basis of gathered data. Previous investigations Aleksander Brezigar Early geological investigations already ranged the Velenje beds as belonging to Pliocene. The finding of fossil mammals in 1968 {Bunolophodon arvernensis, Zygolophodon borsoni), supported by pollen analyses, gave evidence of Villa- franchian. Macrofauna was studied already by Rolle (1860), the rests of mastodons and tapir by Teller (1889; 1891) and Rakovec (1968 a). Pa- lynological research was done by Sercelj (1968). Paleontological investigations of the Plio-Quaternary beds of the Velenje depression 115 Paleontological investigations Macrofauna Aleksander Brezigar and France Velkovrh The study of macrofauna revealed the existence of two Pliocene faunal horizons. The lower horizon (A) starts just above the Velenje coal stratum, but somewhere on the periphery already in coal and is several metres thick. The fossil association in coal includes Valvata sp. and Planorhis sp. Immediately above it, there are Valvata (Cincinna) interposita, Prososthenia ovata and Planorhis hians. The upper horizon (E) is situated (in the middle of the Salék valley), its depth from 100 to 200 m under the earth's surface. It is marked by operculums of Bithynia sp., and continues upwards with the association of Melanopsis spinicostatus, Bithynia ungeri, Prososthenia sp., Planorhis hians and Planorhis n. sp. The horizon comes to an end with snails of Melanopsis spinicostatus. It does, locally extend also into the base of Villafranchian. The association of the gastropods points out to a stagnant, relatively shallow water environment, except for melanopsides, which lived in running waters. Figures 2 and 3 present two most frequent species, occurring immediately" above the coal stratum. Diatoms Danijel Vrhovšek and Gorazd Kosi In order to determine the past environmental changes in the water body, sediment cores from the Velenje basin were studied by means of diatom analysis. Two phases can be distinguished in the succession. The first has an alkaliphilus character due to high frequencies of periphytic Fragilaria, Epithe- mia and Cymhella species, while in the upper part of the second, the sediments show a significant change in the composition of diatom communities. The diatom communities of these parts are characterized by dominance of plankto- nic Melosira and Cyclotella species, which are typical for eutrophic water bodies. The results of diatom analysis are presented in Figures 4, 5, 6, 7 and 8. Other fossil remains Aleksander Brezigar The sediments were systematically examined for ostracods. Unfortunately, they are not preserved, and genus Candona could be defined only. The Velenje formation harbors also macroflora, especially fossil leaves, fish bones and teeth, remains of Chara sp., allochthonous foraminiferas from older geologic times, etc. The bones of mammals can rarely be found as well. 116 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh Discussion of fossil remains Aleksander Brezigar The Velenje succession can be conveniently divided into several sedimentary units, which have been marked by roman number and capital letters, as shown in Figure 9. The distribution of fossil remains is given here, together with lithological characteristics of the strata. The basal beds (marked I), overlying the basis, consist of sandy clay and silt, and silty gravel with boulders. Coalified wood remnants can be found here and there. Immediately below the coal (II) there are green sandy silts and sandy clays, containing rests of coalified branches and locally subvertical plant stems, incrusted probably with siderit. The coal stratum is divided into a lower portion, which is rich in clayey mineral matter (III), and an upper one of relatively clean coal (0). From the palynological evidence can be con- cluded that the coal originated in a subtropical swamp from a "Taxodium type" flora. Rare marly intercalations within the coal contain shells of mol- luscs, fish bones, microfauna and microflora. Overlying the coal stratum, there is a thin layer of orange marl or marly claystone (A), containing microfauna, periphytonic diatoms, fish bones and other fossil remains. Follows a thick succession of massive claystone (B and D), in the middle of which there are laminated layers (C). Schematic representation of a typical limnic nonglacial varve is given on the fig. 12. Intercalations of sand and gravel appear in its upper part. Characteristic feature of sections B and D are fossil leaves. Moreover, all three sections contain euplanctonic forms of diatoms and fish bones. Remains of tapirs (Tapirus arvernensis) were found in sections B and C. The palyno- logie evidence and the sedimentary development point to a floristic boundary somewhere between the middle and the second third in section C. Above this boundary the thermophilic "Taxodium flora" passes over, by oscilatory change, into the Fagus phase. The section, which follows upwards (E), consists of greenish gray and gray marly silt with intercalations of sand. It contains remains of snails prevail- ingly, microflora, microfauna, fish bones. Section F and G are built up of light green siltstones and clays with inter- calations of sand. Black bituminous clay and argillaceous coal occur in places. Fossil remains are scarce, the palynological content here and there hardly of interest. The sedimentary sequence terminates by yellow reddish — mottled sandy silt (H). Remains of mastodons (Bunolophodon arvernensis and Zygolophodon borsoni) were found in the lower part of this section in 1964. Near the top of mastodons' finding place, rests of Selaginella sp., an arctic plant, were found. The Velenje succession is topped by weathered soil, talus and recent allu- vium (I). From lithological and paleontological evidence can be concluded, that the basal section I is of terrestrial origin. The section II is a transitional swamp- -stage deposition, which culminated in the formation of coal stratum (III and 0). The overlying beds A originated in a shallow freshwater lake, whereas the sections B, C, D accumulated in a deeper lake, which become shallower again as reflected in section E. Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 117 Sections F and G originated in a terrestrial and swampy environment, with the section H of purely terrestrial origin. Stratigraphy Aleksander Brezigar The Velenje succession was laid down in a continental basin, the formation of which was conditioned by tectonic displacement at the time of transition from Pliocene to Villafranchian. The strata sequence, including coal and part of superimposed beds till the floristic Taxodium-Fagus boundary, belongs to Pliocene. The overlaying beds, represented by part of section C and sections D and E, belongs to Upper Pliocene. Sections F and G are transitional to Villafranchian, with section H of Villafranchian age. Since the transition is gradual the succession's age could be conveniently designated as Plio-Pleistocene or Plio-Quaternary. Correlation Aleksander Brezigar In the entire succession there are two chronostratigraphic boundaries: the floristic Taxodium-Fagus boundary and that separating Pliocene from Villa- franchian. The division is meaningless from the point of view of technical investigations of strata in the coal field. For this purpose facial and lithological characterisation, and respective division of strata is relevant. The research hitherto carried out proved facial and lithological dependences of physical properties of strata. The correlation of strata is shown in Figures 10, 11, 13 and 14. Positions of sections in Figure 13 are presented in Figure 1. In Figure 14 can be seen isochrons, passing from one sedimentary unit to another. Literatura Bradbury, J. P. 1975. Diatom stratigraphy and human settlement in Minnesota. Geol. Soc. Am. spec. Pap., 171, 74. Brusina, S. 1897, Grada za neogensku malakološku faunu Dalmacije, Hrvatske i Slavonije. Jug. Akad. znan. um., 18, 1—21, 1—43, tab. 1—21, Zagreb. Brusina, S. 1902, Iconographia molluscorum fossilum in tellure terciaria. 1—10. tab. 1—30, Zagreb. Bukowski, G. 1896, Die Levantinische Molluskenfauna der Insel Rhodos. Denkschr. Akad. Wiss. math.-nat. Cl. 63, 64—69, tab. 7—11, Wien. Crabtree, K. 1969, Post-glacial diatom zonation of limnic deposits in North Wales. Symp. on Paleolimnology., Mitt. Internat. Ver. Limnol., 17, 165—171. Davidova, N. N. 1969, Postglacial history of lakes Ladoga and Onega according to Diatom analysis of bottom sediments. Symp. on Paleolimnology, Mitt. Internat. Ver. Limnol., 17, 371—378. Drobne, K. 1967, Izkopavanje mastodonta v Skalah pri Velenju. Geologija, 10, 305—312, Ljubljana. Esu, D. & Girotti, O. 1974, La Malacofauna Continentale del Plio-Pleisto- cene dell'Italia Centrale. I. Paleontologia, Geol. Romana, 11, 203—293, 136 figs, Roma. Fuchs, Th. 1877, Studien über die Jüngeren Tertiärbildungen Griechenland Denkschr. Akad. Wiss. math.-nat. Cl. 37, 1—42, tab. 5, Wien. Haworth, E. 1976, Two late-glacial (late devensian) diatom assemblage profiles from Northern Scotland, New Phytol., 77, 227—256. 118 Aleksander Brezigar, Gorazd Kosi, Danijel Vrhovšek, France Velkovrh Hoernes, R. 1903, Bau und Bild der Ebenen Österreichs, 4, Verlag Tempsky, Verlag Freytag, Wien, Leipzig. Kukal, Z. 1971, Geology of recent Sediments. Acad. Publish. House Czechoslov. Acad. Sc., Acad. Press, London, New York, Prague. Lerman, A. 1978, Lakes chemistry, geology, physics. Springer Verlag, New York, Heidelberg, Berlin. Lowe, R. L. 1974, Environmental requirements and pollution tolerance of fresh- -water diatoms. U. S. Depart. Comm. Nat. Tech. Inform. Serv. L o ž e k , V. 1964, Quartärmollusken der Tschechoslowakei. Raspr. Ustred. Ust. Geol., Praha. Marciniak, B. 1969, Die ersten Ergebnisse der Diatomeenanalyse der spät- glazialen Sedimente des Mikolaykisees (NO-Polen). Symp. on Paleolimnology, Mitt. Internat. Ver. Limnol., 17, 344—350. Marković-Marjanović, J. 1977, On the limit Upper Pliocene-Lower Pleistocene in Yugoslavia. Giornale geol., 41 1, 2, 179—185, Bologna. Mikuž, V. & Pavšič, J. 1980, Nova najdba fosilnega tapirja pri Velenju. Proteus, 42 6, 222—224, Ljubljana. Mioč, P. 1978, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list Slovenj Gradec. Zvezni geol. zavod, Beograd. Palmer, C. M. 1969, A composite rating of algae tolerating organic pollution. J. Phycol, 5, 78—82. Petrascheck, W. 1926 29, Kohlengeologie der österreichischen Teilstaaten, I, II. Kattow. Buchdruck. Verlags, Katowice. Pleničar, M. 1956, Razvoj pliocena v Sloveniji. Prvi jug. geol. kongr., 55—58, Ljubljana. P oh ar, V. 1965, Najdba mastodonta v pliocenskih plasteh v Skalah pri Velenju. Varstvo narave, 2—3, 211—214, Ljubljana. Przybylowska-Lange, W. 1978, The late and postglacial diatom succes- sion in the Družno lake sediments. Pol. Arch. Hydrobiol., 25 1, 2, 337—340. Rakovec, I. 1933, Geološko-paleontološki oddelek. Vodnik narod, muz., prirod, del. 119—185, Ljubljana. Rakovec, I. 1951a, Naši kraji v pliocenski dobi. Proteus, 14 1—2, 10—18, Ljub- ljana. Rakovec, I. 1951 b, O najdbi mastodonta (Mastodon arvernensis Croiz. et Job.) na Štajerskem, Razprave Slov. akad. znan. umet., 4. razred, 171—202, Ljubljana. Rakovec, I. 1968 a, O mastodontih Šaleške doline. Razprave Slov. akad. znan. umet., 4. razred, 11 8, 299—350, tab. 1—5, Ljubljana. Rakovec, I. 1968 b. Über das älteste Pleistozän Yugoslawiens. Anz. österr. Akad. Wiss. Math. — nat. KL, 105 8, 169—176, Wien Rakovec, I. 1970, O osteološkim razlikama između vrsta Bunolophodon (Anan- cus) arvernensis (Croiz. et Job.) i Zygolophodon borsoni (Hays). Spomenica članova Srpske akad. nauka umet., 44, 241—247, tab. 1—4, Beograd. Rakovec, I. 1973, Razvoj kvartarne sesalske favne Slovenije. Arheol. vestnik. Slov. akad. znan. umet., 1. razred. 24, 225—270, tab. 1—3, Ljubljana. Rehakova, 1983, Diatom succession in the postglacial sediments of the Komo- rany Lake, North—West Bohemia, Czechoslovakia. Hydrobiologia, 103, 236—241. Rij avec, L. 1951, Pliocen v Šaleški dolini. Arhiv Odseka geol. FNT. Ljublja- na (dipl. delo v rokopisu), Ljubljana. Rolle, F. 1857, Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen Weiten- stein, Windisch—Gratz, Cilli und Oberburg in Unter—Steiermark. Jb. Geol. R. A., 8 3, 403—465, Wien. Rolle, F. 1860, Die Lignit Ablagerung des Beckens von Schönstein in Unter- Steiermark und ihre Fossilien. Nebst einem Anhange der Pflanzenreste der Lignit- Ablagerung von Schönstein von F. Unger. Sitzungsber. Akad. Wiss. math.-naturw., 41, 7—55, tab. 1—5, Wien. Stockner, J. G. 1972. Paleolimnology as a means of assessing eutrophication. Verh. int. Verein. Limnol., 13, 1018—1030. Studer, B. 1829, Ueber die Gebirgs-Verhältnisse am südöstlichen Rande der Alpen-Kette. Leonard's Zeitsch. Min., 23 2, 730—778, Heidelberg. Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenj ske udorine 119 Stur, D. 1871, Geologie der Steiermark. Verlag Geogn.-mont. Ver. Steiermark. Graz. Sercelj, A. Г968, Pelodna stratigrafija velenjske krovnine plasti z ostanki ma- stodontov. Razprave Slov. akad. znan. umet., 4. razred, 11 8, 377—397, Ljubljana. Teller, F. 1889, Ein pliocäner Tapir aus Südsteiermark. Jb. Geol. R. A., 38, 729—772, tab. 14—15, Wien. Teller, F. 1891, Mastodon arvernensis Croiz. et Job. aus den Hangendtegeln der Lignite des Schallthaies in Südsteiermark. Verh. Geol. R. A., 15, 295—297, Wien. Teller, F. 1896, Erläuterungen zur Geologischen Karte der östlichen Ausläufer der Karnischen und Julischen Alpen (Ostkarawanken und Steiner Alpen). Verlag Geol. R. A., Wien. Teller, F. 1898, Erläuterungen zur Geologischen Karte Prassberg a. d. Sann. Verlag Geol. R. A., Wien. Vetters, H. 1947, Erläuterungen zur Geologischen Karte von Österreich und seinen Nachbargebieten. Geol., B. A., Wien. Weyland, H., Pflug, H. D. & Pantić, N. 1958, Untersuchungen über die Sporen — und Pollen-Flora einiger jugoslawischer und griechischer Braunkohlen. Palaeontographica, 105, B., 1—4, 75—99, Stuttgart. Wenz, W. 1923—30, Gastropoda extramarina terciaria. Foss. Catalogus, I., Ani- malia, 1—4, Berlin. GEOLOGIJA 28/29, 121—150 (1985/86), Ljubljana UDK 551.763:56.02(497.13) = 862 Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača — Jadranska karbonatna platforma Contribution to the study of Upper Cretaceous stratigraphy of Brač Desanka Pejović Simina 19, 11000 Beograd Rajka Radoičić c/o Geološki institut, Karađorđeva 48, 11000 Beograd Kratak izvod Biostratigrafija dijela senona sjevernog Brača data je na osnovu uvida u biotu sedimenata okoline Pučišća, Sutivana, područja Supetar-Spliska, istočno od Povalja i u Voščici. Pored toga, dat je biostratigrafski pregled srednjeg dijela gornjokredne serije JZ Brača, a predloženo je i izdva- janje nekih formacija koje tek treba da budu detaljnije opisane. Pironaea milovanovici (najmlađa u »evolutivnom nizu« pironea), koja je smatrana indeks fosilom gornjeg mastrihta, u seriji Brača nalazi se u krečnjacima kampanske starosti. Stratigrafsko rasprostranjenje roda Pironaea Meneghini je, dakle, kampan i mastriht. Rod Colveraia Kling- hardt, takođe, je istog stratigrafskog raspona. Keramosphaerina tergestina pojavljuje se, najverovatnije, u gornjem santonu a iščezava u toku gornjeg kampana. Abstract The biostratigraphy of a part of Senonian of the northern part of the Brač island is given on the base of biota of beds in the areas of Pučišća, Sutivan, Supetar-Spliska, east of Povalje and Voščica. Also the bio- stratigraphic outline of the middle part of the Upper Cretaceous series of the southwestern part of Brač is presented, and distinguishing of certain formations proposed, which have still to be described in more detail. Pironaea milovanovici (the youngest in the "evolutionary series" of pironeas) which was considered the index fossil of the Upper Maas- trichtian, in the succession at Brač occurs in limestones of Campanian age. The stratigraphie extension of genus Pironea Meneghini is conse- quently Campanian and Maastrichtian. The genus Colveraia Klinghardt has the same stratigraphie range. Keramosphaerina tergestina appears most probably in the Upper San- tonian, and it disappears during the Upper Campanian. 122 Desanka Pejović, Rajka Radoičić Prije dvadeset godina (Pejović et Radoičić, 1968) izložile smo prethodne rezultate biostratigrafskog proučavanja jednog dijela gornjokredne serije Brača. Uskoro potom su neki od raspoloživih podataka ukazali na po- trebu provjere i korigovanja date stratigrafske sheme.^* Nažalost, osim dopun- skog oprobavanja u veoma malom obimu (zapadni Brač) opsežnija biostrati- grafska proučavanja ove materije nisu bila nastavljena. Jasnijem sagledavanju biostratigrafije senona na Braču doprinjela su upoređenja osobito sa sličnim se- rijama zone Gavrovo-Tripolitza u Grčkoj (F 1 e u r y , 1970, 1973, 1977, 1979, 1980, 1984). Cak i stari podaci kojima danas raspolažemo upućuju na stratigraf- ski interesantne zaključke te ih, korigujući istovremeno i neka naša ranija shva- tanja, bilježimo u najkraćim crtama. Izvjestan broj kontrolnih preparata urađen je u okviru teme F-12, SANU. Novija proučavanja na Braču U okviru vodo istražnih radova na ostrvu Braču tokom 1957. i 1958. (N a - s t i ć, 1958) rađena je i geološka karta ostrva u razmjeri 1 : 25.000. Prema ovoj karti, kao i prema Geološkoj karti SFRJ 1 : 500.000, najstariji sedimenti Brača (cenoman) otkriveni su u jezgru djelimično polegle deformisane anti- klinale u području Vidove gore i sjeverno od Milne na zapadnom Braču. Prema N a s t i ć u et al., u terenima istočnog Brača antiklinalna struktura je veoma blago zasvođena i zatalasana, a njena osa tone prema istoku (sl. 1 i 2). Tokom posljednjih godina obavljena su istraživanja na Braču mahom sa naftno-geološkog vidika (б e b e č i ć , 1980; Ercegovac et al., 1981 ; J e - laska et al., 1981), a provedena su i veoma detaljna proučavanja depozicio- nih sredina jednog dijela serije Brača (J e 1 a s k a et O g o r e 1 e c , 1983). Bogati rudistnom faunom, osobito senonski krečnjaci Brača, probuđivali su interes rudistologa, o čemu svjedoči veći broj radova u kojima su ili opisani, ili citirani brojni rudisti (Milovanović, 1960, 1984; Sladić-Trifu- nović, 1966^67 a, b, 1967, 1969, 1978, 1979 80, 1981, 1983; Pejović et Radoičić, 1968; Polšak et Mamužić, 1969; Pejović, 1970,1986; Polšak u: Jelaska et al., 1981). Iz senonskih krečnjaka Brača opisano je više novih vrsta i podvrsta hipuritida i radiolitida: Vaccinites atheniensis gruhici Sladić-Trifunović, Vaccinites hraciensis Sladić-Trifunović, Vaccinites conicus adriaticus Sladić-Trifunović, Bournonia adriatica Pejović, Bournonia quadripinnae Pejović, Bournonia parva Pejović, »Kuehnia hraciana« Pejović (gornji kapak Radiolites angeiodes, Pejović, 1984), kao i jedan novi rod Rajka Milovanović sa dvije nove vrste R. spinosa i R. pejovicae. Polšak i Mamužić (1969) navode sa Brača i dvije nove podvrste: Hippurites (Orbig- пуа) lapeirousei n. subsp. i Bournonia excavata n. subsp., ali one nisu opisane. Biostratigrafski pregled srednjeg dijela kredne serije jugoistočnog Brača U profilu sjeveroistočno od Milne, koja obuhvata oko 500 m stuba (sl. 3), srednjem i gornjem cenomanu pripisujemo više od 150 metara. Karakteristika ove sukcesije starije gornje krede je znatno učešće algalnih (stromatolitskih — sl. 4) i kriptalgalnih laminila i slojeva sa ostreidama (ostrejskih kokinita). * vidi primjedbe 1 do 10. Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 123 Rudisti se javljaju povremeno, manje ili više učestali ili u slojevima i bancima radiolitidskog kokinita, kao i oni sa rekvijenidama. Cenomanski sedimenti Brača predstavljaju dio jedne formacije za koju predlažemo da se uvede pod imenom Milna formacija. Naslage starije od ovih o kojima ovdje govorimo, tj. od srednjeg cenomana (alb, donji cenoman), ta- kođe ulaze u sastav ove formacije. Znatan dio Milna formacije, koja je vezana za unutrašnje prostore karbonatnih platformi, čine međuplimatski sedimenti, a uzevši u cjelini ona uključuje slojeve od plitke potplimatske do natplimatske sredine. (Radi lakšeg snalaženja u materiji koju izlažemo u ovom tekstu, ime- novaćemo i druge formacije koje tek treba da budu detaljno opisane.) Mikrofosilnu skupinu u početnom dijelu pregledanog stuba čihe: Thaumatoporella parvov esiculi j era (Raineri) Cretacicladis minervini Luperto-Sinni Favreina sp. Biconcava bentori Hamaoui Cuneolina sp. Nezzazata simplex Omara Nubecularidae Pseudorhapydionina dubia (De Castro) Pseudorhapydionina laurinensis (De Castro) »Tetrataxis« sp. Trochospira sp. Triloculina, kvinkvelokulina, fišerinidi i drugi foraminiferi. U radiolitidskoj populaciji ovih slojeva uglavnom se javljaju Eoradiolites liratus (Conrad), Eoradiolites spp., Eoradiolites franchii Parona i Sauvagesia spp. Naviše je biota sve monotonija (što je skoro redovna pojava u sedimentima ove starosti), stoga ni nemamo podataka na osnovu kojih bismo precizno po- vukli granicu između cenomana i turona. Smatramo da i pored toga pretpo- stavljena granica (si. 3) neće pretrpjeti znatnije pomjeranje. Ustvari, ovdje nam nedostaju finija promatranja o tome da li je uopšte (i kako) izražen diskon- tinuitet koji je prisutan u ovom dijelu gornjokrednog stuba u dinaridskim prostorima: u serijama karbonatnih platformi, kao i u serijama nekih basen- skih područja. Kvalitativna promjena u pogledu paleontološkog sadržaja uočena je na približno 170. metru stuba pojavom vrste Aeolisaccus kotori Radoičić, a nepo- sredno potom i pojavljivanjem hipuritida i radiolitidskih rodova Biradiolites, Distefanella i dr. sa vrstama: Hippuritella resecta (Defrance) Biradiolites angulosus d'Orbigny Biradiolites sp. Distefanella raricostata Slišković i Durania cf. gaensis (Dacqué) Valja napomenuti da je u unutrašnjosti dinaridskih karbonatnih platformi pojava vrste Aeolisaccus kotori i hipuritida istovremena, ili skoro istovremena. Nivo sa tim fosilima, koji pada u donji turon, treba smatrati granicom forma- cija, ustvari to bi već bio početak nove formacije. Sedimenti ove formacije imaju najveće rasprostranjenje na platou ostrva, u pojasu Vidove gore — stoga 124 Desanka Pejović, Rajka Radoićić SI. 1. Prikaz rasprostranjenja nekih sedimenata na ostrvu Braču, prema geološkoj karti Nastića, Josipovića, Novakovskog, Cubrilovića et Cubrakovića, 1957 58 (uprošćeno) 1. Izdanci najstarijih sedimenata (»cenoman«) — Outcrops of oldest beds (»Cenoma- nian«); 2. Sekvenca sa muglama rožnaca u okviru formacije Dol — Sequence with chert nodules within Dol Formation; 3. »Sprudna facija« tj. formacija Pučišća — »Reef facies«, i.e. Pučišća Formation; 4. Naslage koje bi najvećim dijelom trebalo da pri- padaju formaciji Voščica — Beds belonging most probably mainly to Voščica Forma- tion; 5. Paleogen — Paleogene; 6. Ostale formacije — Other formations Sedimenti formacije Brač nalaze se eksterno od formacija Pučišća i Voščice (sjeverni i jugoistočni obalni pojas). U okviru ove formacije, autori karte izdvojili su negdje i do 5 litoloških članova Deposits of the Brač Formation occur beyond the Pučišća and Voščice Formations (northern and southeastern coastal belts). Within this formation, in places up to 5 lithological members were distinguished by authors of the map predlažemo da se uvede pod imenom Vid formacije. Njena gornja granica nije nam jasna — najvjerovatnije je da doseže u stariji senon do pojave semipela- ških sedimenata (Dol formacija) ili, na zapadnom Braču, do njihovih lateralnih ekvivalenata. Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 125 Fig. 1. Distribution of certain beds on Brač Island, according to geological map by Nastić, Josipović, Novakovski, Cubrilovič and Cubraković, 1957'58 (simplified) Aeolisaccus kotori je vanredno učestao fosil kroz više od 170 metara stuba, potom se njegova učestalost smanjuje, osobito nakon daljih 60—65 metara (rjeđi su slojevi eolisakus pakstona), a postupno se povećava učešće foraminifera i rudista. U najnižim slojevima, uz Aeolisaccus kotori i taumatoporele, forami- niferi su prilično rijetki (diskorbidi, poneka monšarmontija ili neki drugi fora- minifer), a počevši od približno 240. metra mjestimično se zapaža nešto brojnija foraminiferska skupina koju čine: diskorbidi-rotaline Moncharmontia gr. apenninica (De Castro) Nummofalotia apula Luperto-Sinni Nummoloculina robusta Torre Pseudocyclammina sphaeroidea Gendrot Trochammina sp. (gr. picardi) i dr. Iz ovih slojeva potiče manja zbirka rudista (premda je tu već bilo moguće sakupiti daleko bogatiju zbirku). Ovdje bilježimo nalaze: Biradiolites aff. angu- 126 Desanka Pejović, Rajka Radoićić SI. 2. Prikaz položaja krečnjaka formacije Pučišća u profilima kroz istočni dio ostrva (prema Nastiću et al.; uprošćeno) Fig. 2. Position of limestone of the Pučišća Formation in profiles across eastern part of the island (according to Nastić et al.; simplified) losus d'Orbigny i Bournonia sp. na oko 340. metru, a približno između 390. i 400. metra Biradiolites quadratus d'Orbigny, Biradiolites angulosus d'Orbigny, Bournonia gr. excavata (d'Orbigny), Durania sp., Gorjanovicia sp. i Radiolites sp. Oko tridesetak metara ispod sloja sa Vaccinites atheniensis (Ktenas) i Ne- rinea pailletei d'Orbigny, uz već pomenute foraminifere, pojavljuju se Dicyclina schlumhergeri Munier-Chalmas, Rotorbinella scarsellai Torre i sve češći rizličiti rotalidi. Ove sedimente smatramo santonskim. Santon-đonjokampanska vrsta Gorjanovicia costata Polšak ovdje je nađena desetak metara ispod sloja sa Vaccinites atheniensis. Kroz daljih 10—15 metara od sloja sa V. atheniensis zapaženi su krečnjaci sa uglavnom istim (prilično rijetkim) foraminiferima. Profil dalje nije kontinuirano praćen. Rasjedi u ovom dijelu terena izgleda da ne remete u većoj mjeri stratigrafski redoslijed te se u okolini Ložišća uđe u mlađe gornjokredne sedimente sa bogatom i raznovrsnom faunom rudista i foraminifera. U okolini Ložišća nisu zapažene keramosferine (osim ako nisu izuzetno rijetke), pa bi se moglo pretpostaviti da je to dio stuba ispod pojav- ljivanja keramosferina. U krečnjacima koji su promatrani u široj okolini Lo- žišća (tridesetak metara stuba) dominiraju foraminiferi i rudisti: Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 127 SI. 3. Rasprostranjenje pojedinih fosila, grupa fosila i formacija u stratigrafskom stubu jugozap-adnog Brača. Debljine približno procijenjene Fig. 3. Distribution of individual fossils, groups of fossils and formations in strati- graphical column of southwestern Brač. Thicknesses approximately estimated Accordiella conica Farinacci Dicyclina schlumhergeri Munier-Chalmas Minouxia lobata Gendrot Murgella lata Luperto-Sinni Pararotalia tuherculifera (Reuss) Rotalia spp. i drugi foraminiferi, zatim Biradiolites martella (Parona) 128 Desanka Pejović, Rajka Radoićić SI. 4. Algalni (stromatolitski) laminit Milna formacije, sjeverno od Bola Fig. 4. Algal (stromatolitic) laminile. Milna Formation, north of Bol Bournonia africana Douvillé Bournonia excavata (d'Orbigny) Durania austinensis (Roemer) Gorjanovicia acuticostata Polšak Lapeirouseia pervinquierei (Toucas) Lapeirouseia sp. Milovanovicia dohrunensis Slišković i dr. U ovim slojevima alge se javljaju podređeno — Aeolisaccus kotori, Bacinella irregularis, »Cayeuxia«, taumatoporele.^* Sjeverni Brač (Sutivan-Voščica) Okolina Pučišća U okolini Pučišća može se promatrati jedan od najljepše otkrivenih profila kroz: 1. formaciju semipelaških ili pretežno semipelaških krečnjaka koja obuhvata i sekvencu sa manjim muglama rožnaca (u višem dijelu: sitne ostreide — Pycnodonta cf. vesicularis (Lamarck) — i tri sloje ostrejskog kokinita). 2. krečnjake sprudnog kompleksa s. 1. — formaciju Pučišća (glavni pojas eksploatacije ukrasnog kamena, tab. 1), i 3. kroz stariji dio jedne krečnjaško-dolomitske formacije koju karakteriše ritmično smjenjivanje sedimenata potplimatske do natplimatske sredine (dio formacije Brač). Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 129 Tabela 1. Krupni foraminiferi i rudisti u sedimentima formacije Pučišća Table 1. Large foraminifers and rudists in deposits of the Pučišća Formation Biradiolites lumbriooides Biradiolites sp. Bournonia fourtaui Colveraia sp. Gorjanovicia aoutioostata Katzeria hercegovinaensis ?Milovanovioia sp. Praeradiolites sp. Pseudopolyconites laskarevi Radiolites angeiodes Rajka pejovicae Rajka spinosa Pironaea sp. (cf. îmilovanovici) Hippurites cf. heritschi Hippurites spp. Vaccinites conicus adriaticus Vaccinites spp. Biradiolites spp. Bournonia cf. excavata Bournonia spp. Colveraia variabilis Gorjanovicia sp. Lapeirouseia sp. Medeella sp. Milovanovicia sp. Praeradiolites boucheroni Pseudopolyconites campobassoi Pseudopolyconites laskarevi Radiolites angeiodes Radiolites spp. Rajka spinosa Pironaea milovanovici Hippurites heritschi Hippurites spp. Vaccinites conicus adriaticus Vaccinites ultimus Formaciju semipelaških ili pretežno semipelaških krečnjaka (u kojoj se, izgleda, mogu razlikovati dva člana) treba opisati na osnovu jednog od profila u pojasu Pučišća-Dol te je imenujemo Dol formacijom. Rasprostranjena je u središnjem dijelu ostrva, prema Nas tiču (1958, str. 21) najveću debljinu ima u okolini Pučišća, a bočno prelazi u druge litološke članove senona. Na geološkoj karti N a s t ić a i dr., sekvenca sa muglama rožnaca prati se u dijelu formacije od Dubrava, južno od zaliva Papratnjak, do povljanske Luke (sl. 1). U slojevima nižeg i srednjeg dijela formacije (fini bioklastični vakston sa malobrojnim pelaškim mikrofosilima) nađene su Pithonella multicava Borza, 9 - Geologija 28/29 130 Desanka Pejović, Rajka Radoićić Pithonella ovalis (Kaufmann), Stomiosphaera spp., Globotruncana linneiana (d'Orbigny), Marginotruncana coronata (Bolli) i heterohelicidi. Iz srednjeg di- jela (gdje su sve češći slojevi vakston-paksona, a podređeno se javlja i grejn- ston) pomenućemo vrstu Nummojalotia cretacea Schlumberger. U najvišim slojevima ove i najnižim slojevima formacije Pučišća nemamo opservacija (10—15 metara stuba pokriveno drobinom^'). Sudeći po utisku stečenom u okol- nim terenima, ovaj prelaz je postupan. Formacija Pučišća: iz praktičnih razloga, u daljem tekstu, sedimente for- macije Pučišća pominjaćemo i kao »pironejske« ili »pironejsko-sabinijske« slo- jeve, premda se ne radi o sprudu sa pironejama, sabinijama i drugim rudi- stima. Rudistni sprud in situ, koji je bio izvorište bioklastičnog materijala za perisprudni areal, nije poznat na Braču. U krečnjacima formacije Pučišća (skeletni-rudistni pakston, rudistni grejnston-flotston) nalaze se samo nanešeni rijetki krupni odlomci pironea, burnonija, hipurita, vakcinita, joufija, sabinija i drugih rudista. Sukcesivno sakupljenu zbirku kroz formaciju Pučišća čine: — Hippurites heritschi (Kuehn) Hippurites spp., — Biradiolites sp. Bournonia cf. excavata (d'Orbigny) Pseudopolyconites sp. Rajka spinosa Milovanović Pironaea milovanovici (Kuehn) Vaccinites conicus adriaticus (Sladić-Trifunović) Vaccinites ultimus (Milovanović) Vaccinites spp. — Joufia reticulata Boehm Pseudopolyconites sp. Radiolites angeiodes (Lapeirouse) Vaccinites sp. i drugi radiolitidi i hipuritidi Sahinia sp. Iz »pirenejskih« krečnjaka ovog lokaliteta S 1 a d i ć - T r i f u n o v i ć (1981) zabilježila je nalazak vrste Colveraia variabilis Klinghardt (rod Colveraia u našim terenima — Brač i Hvar, prvi put spominju Milovanović i Gru- bić, 1969). Pored kolveraja, koje je našla i zapadno od zatona Pučišća, u Cesminovoj luci i Tešišću, ona pominje i vrste Pseudopolyconites campobassoi Sladić-Trifunović i Pseudopolyconites laskarevi Milovanović i Sladić. Mikropaleontološke analize krečnjaka iz kamenoloma nisu rađene. Među- tim, u višem dijelu istih krečnjaka na zapadnoj strani zatona nađen je Side- rolites viđali Douvillé. U najmlađem dijelu profila (više od desetak metara stuba, a to je samo stariji dio formacije Brač koja je potpunije otkrivena idući prema zapadu) bilježimo prisustvo sljedećih slojeva: — sa rijetkim rudistima Bournonia adriatica Pejović i Distefanella cf. radoi- cicae, girvanelama i malobrojnim foraminiferima (diskorbidi, orbitolinide, Pseudocyclammina sphaeroidea, Stensioina sp. i dr.), — sa giropleurama, — sa akteonelama i foraminiferima. Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača_131 — sa girvanelama i rijetkim foraminiferima — Stensioina surrentina, »Mon- charmontia« sp."* (muljevit algalni krečnjak, okcast), — sa radiolitidima, — sa detritusom rudistnih ljuštura (skeletni pakston) i malobrojnim foramini- ferima, — foraminiferski pakston: Accordiella conica, Biconcava cf. hentori, Dicyclina sp., Minouxia lobata, »Moncharmontia« sp., Nummofalotia apula, Nummo- loculina cf. robusta, Nubecularidae, Pseudocyclammina sphaeroidea, Rotor- binella scarsellai, Stensioina surrentina, Trochammina sp. itd. — sa hipuritima, radiolitidima i giropleurama, i — sa diskorbidima, sa diskorbidima i harofitama (uz brečizirane partije). Pod nazivom »slojevi sa diskorbidima« podrazumjevamo nekoliko varijanti krečnjaka koji pored diskorbida i njima srodnih i sličnih oblika (В i g n o t et Cadet, 1972; Luperto-Sinni, 1976) mogu nositi i rjeđe druge fora- minifere, ostrakode, mikrogastropode, a često, u mastrihtskoj sukcesiji, i haro- fite. To su uvijek krečnjaci tipa vakstona i madstona, deponovani u mirnim zaštićenim prostorima, u sredinama smanjenog saliniteta (brakični do skoro slatkovodni ambijenti). Područje Povalja U području Povalja rasprostranjeni su veoma fosilonosni krečnjaci prven- stveno sa rudistima i foraminiferima — dijelom lateralni ekvivalenti »pironej- sko-sabinijskih« slojeva u Pučišćima. Kroz više od desetak metara najstarijih promatranih krečnjaka istočno od Povalja, zapaženo je obilje foraminifera, algalni fragmenti, mnoštvo sitnih školjki, a u jednom od tih slojeva nađeni su i brahiopodi — Rhychonella difformis globata Arnaud.'"^* Pored ovog tipa kreč- njaka (foraminiferski grejnston) bilo je i slojeva sa rijetkim pelaškim mikro- fosilima — pitonelama i stomiosferama. U foraminiferskom grejnstonu kon- statovani su: Accordiella conica Farinacci Biconcava cf. bentori Hamaoui Cuneolina sp. Dicyclina schlumbergeri Munier-Chalmas Marsonella trochus (d'Orbigny) »Moncharmontia« sp. Nummoloculina sp. Operculina spp. Pseudocyclammina cf. massiliensis Maync Pseudocyclammina sphaeroidea Gendrot Rotalia saxorum d'Orbigny Scandonea mediterranea De Castro Trochammina sp. nubekularide, drugi foraminiferi, taumatoporele, bacinele, »kajoksije« i druge alge. Mlađi slojevi (? 10—15 metara) pretežno su krečnjaci istog tipa (grejnston, pakston). U njima se, 5—6 metara ispod slojeva otkrivenih u napuštenom ka- menolomu, pojavljuju prve rijetke sitne keramosferine uz gore pomenutu 132 Desanka Pejović, Rajka Radoićić skupinu kojoj dodajemo: Coxites sp., Pararotalia sp., Stensioina surrentina i algu Vermiporella tenuipora Conrad."* U kamenolomu su sakupljeni rudisti: Bournonia excavata (d'Orbigny) Gorjanovicia acuticostata Polšak Hippurites heritschi (Kuehn) Radiolites angeiodes (Lapeirouse) Rajka spinosa Milovanović Rajka sp. (aff. pejovicae) Vaccinites atheniensis (Ktenas) Vaccinites hraciensis (Sladić-Trifunović) U narednim slojevima keramosferine su mjestimično veoma učestali fosili. To su, inače veoma fosilonosni krečnjaci: sa stromatoporoidima, kladokorop- sisima, usamljenim koralima, sa nerineama, akteonelama i drugim gastropodima, sitnim lamelibranhiatima i mnoštvom rudista, često u položaju rašćenja (bio- stromi sa rasutim individuama, sa rjeđim ili gušćim asocijacijama rudista i ru- distnim cestarima). Iz oko 10—15 metara stuba sukcesivno je sakupljena zbirka koja predstavlja samo djelimičan uvid u bogatu rudistnu faunu ovih slojeva: — Bournonia excavata (d'Orbigny) Hippurites colliciatus (Woodward) Hippurites aff. matheroni montsecana (Vidal) Lapeirouseia sp. Plagioptychus sp. Pseudopolyconites sp. Rajka spinosa Milovanović (tipski sloj) Vaccinites sulcatissimus (Douvillé) — Bournonia adriatica Pejović Hippurites bioculatus Lamarck Hippurites heritschi (Kuehn) Radiolites nouleti (Bayle) — Bournonia voiontzeki Pejović Fundinia hiscopulata Sladić-Trifunović i Pejović Rajka pejovicae Milovanović Vaccinites loftusi (Woodward) i, potom, — Distefanella cf. radoicicae Pejović Pored keramosferina, akordiela, skandonea, monšarmontija, nubekularida i drugih već pomenutih foraminifera u ovim slojevima nađene su još Dictyop- sella sp., orbitolinide, Rotorbinella scarsellai, Tetraminouxia gibosa Gendrot, a zatim Planorbulina cretae (Marsson), Lituola cf. grandis (Reuss) i veoma loše očuvan foraminifer, možda Murciella gr. renzi Fleury. U djelomično pregledanim mlađim slojevima nisu primjećene keramosfe- rine. Inače one nose istu skupinu mikrofosila (uz učestalije krupne dicikline u pojedinim slojevima), ali je, naizmjenično sa ovim, bilo i krečnjaka sa diskor- bidima i algalnim strukturama, kao i onih sa giropleurama (što ukazuje na sličnost sa sukcesijom mlađom od formacije Pučišća u okolini Pučišća). U Voščici (IJI od Povalja) razvijeni su isti fosilonosni krečnjaci sa keramo- sferinama kao u okolini Povalja. Pregledom dijela serije, počevši od jednog sloja sa Vaccinites atheniensis i Radiolites squamosus, akordielama, diciklinama, monšarmontijama i drugim foraminiferima, dobijeni su sledeći podaci: Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 133 — Slojevi koji leže preko krečnjaka sa V. atheniensis, a koji nose Hippurites bioculatus, Hippurites spp., lapejruzeje i druge rudiste, zatim stromatoporoide, kladokoropsise, gastropode i mikrofosilnu zajednicu identičnu onoj koju smo naveli kod Povalja, sadrže rijetke sitne keramosferine (najvjerovatnije su to prve keramosferine u stubu). — Idući naviše keramosferine su učestalije. Rudistna populacija odgovara onoj u okolini Povalja. Prilikom pregleda ovog profila (1963. godine) dobile smo utisak da su ovdje čak brojnije ne samo keramosferine, nego i kladokorop- sisi, stromatoporoidi (do 20 cm prečnika), nerinee i drugi rudisti. — Potonje keramosferine zapažene su u krečnjacima oko onih sa Distefa- nella cf. radoicicae i Bournonia bournoni. — Najzad, u narednih desetinu metara bilo je i dalje krečnjaka sa akor- dielama, koksitesima, minuksijama, »monšarmontijama«, numofalocijama, orbi- tolinidama, reticulinelama i dr. Naizmjenično sa njima javljaju se krečnjaci sa diskorbidima, rjeđim drugim foraminiferima i girvanelama, a to je već, kao i u Povljama, početak ritmičnog smjenjivanja ambijentalno različitih plitko- vodnih sedimenata, što je karakteristično za najmlađu formaciju gornje krede Brača — za formaciju Brač. Šire područje Supetra Sjeverno od Donjeg Humea, idući prema Supetru, susreću se semipelaški krečnjaci kao oni u Pučišćima (Dol formacija), ali, Izgleda, uz veće učešće dolomitskih partija. Mi krof osili: pitonele, stomiosfere, heterohelicidi i, veoma rijetko, globotrunkane — Glohotruncana gr. linneiana. Iz narednih »pironejsko-sabinijskih« krečnjaka u napuštenom kamenolomu potiču probe sa Orhitoides tissoti Schlumberger, Orhitoides fissoti douvillei (Silvestri) i Planorbulina cretae (Marsson). U istim sedimentima nešto istočnije, u kamenolomima južno od Spliske, prema Škripu, sakupljeni su: Biradiolites sp. Hippurites sp. Lapeirouseia sp. Milovanovicia sp. Pironaea milovanovici (Kuehn) Pseudopolyconites sp. Radiolites sp. Vaccinites conicus adriaticus (Sladić-Trifunović), zatim Agerostrea sp. Chlamys sp. Pycnodonta vesicularis (Lamarck) Vola sp., a u završnim slojevima formacije Orhitoides tissoti Schlumberger Siderolites viđali Douvillé Gorjanovicia sp. Hippurites sp. Joujia reticulata Boehm Meedella sp. Praeradiolites boucheroni Bayle Sabinia sp. i giropleure. 134 Desanka Pejović, Rajka Radoićić U okolini Supetra i prema Spliskoj, između »pironejsko-sabinijskih« kreč- njaka i paleogena, otkrivena je serija koja, kao i najviši dio stuba u Pučišćima, pripada najmlađoj formaciji gornje krede Brača — formaciji Brač. Njezin mlađi član ovdje nedostaje (formacija ima potpun razvoj samo u širem području Sutivana). To je sukcesiija izrazito regresivnog karaktera u kojoj se naizmje- nično smjenjuju ambijentalno različiti plitkovodni sedimenti, od plitkih pot- plimatskih (povremeno nešto jače cirkulacije) do natplimatskih (si. 5), od čisto marinskih do brakičnih ili skoro slatkovodnih. Ovi posljednji su sve češći u višem dijelu serije. Lateralne promjene takođe su jedna od karakteristika ove formacije. Nepotpuno razviće formacije Brač, kao ovdje u okolini Supetra i Spliske, uslovljeno je ranom emerzijom pojedinih prostora. U starijem dijelu formacije Brač, iznad Supetra, u sedimentima koji slijede preko »pironejsko-sabinijskih« krečnjaka, uočeno je nekoliko slojeva (forami- niferski pakston i grejnston) sa veoma bogatom i raznovrsnom zajednicom foraminifera: Biconcava cf. bentori Hamaoui Bolivinopsis sp. Cuneolina sp. ?Cyclopseudedomia Minouxia lobata Gendrot »Moncharmontia« sp. Murciella cuvillieri Fourcade Nummojalotia apula Luperto-Sinni SI. 5. Algalni (stromatolitski) laminit, kriptalgalni laminit i tanki prošloj ci mikrita Brač formacije, okolina Postire Fig. 5. Algal (stromatolitic) laminite, cryptalgal laminite and thin interlayers of micrite, Brač Formation, surroundings of Postira Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača_135 Nummoloculina sp. Raadshoovenia salentina (Papetti Tedeschi) Raadshoovenia sp. Stensioina surrentina Torre Tetraminouxia globosa Gendrot Trochammina spp. Trochospira i dr. Potom se naši podaci odnose na najmlađe kredne sedimente kot Supetra (25—30 metara stuba). Nekoliko puta kroz ove slojeve konstatovane su murciele — Murciella sp. aff. renzi Fleury, Murciella sp. i rijetke radhovenije — Raad- shoovenia cf. salentina. Pomenućemo da su iz istog intervala prema Spliskoj sakupljeni rudisti Bournonia adriatica, Bournonia fourtaui, Lapeirouseia sp., Lapeirousella orientalis, Praeradiolites bucheroni i Pseudopolyconites sp. Između Supetra i Spliske najmlađi kredni krečnjaci su dosta prekristalisali (paleokarst, boksit). Jedan od ovih slojeva, pored rađhovenija i murcíela, sadrži fragmente mastrihtske dazikladacee Cymopolia anadiomenea Elliott. U obalnom pojasu Spliske promatran je prilično prekristalisao foraminifersko-algalni grejn- ston u kome se, pored rijetkih rađhovenija i brojnih drugih foraminifera, ta- kođe, nalaze fragmenti Cymopolia anadiomenea i drugih dazikladacea. Granica kreda-tercijar u okolini Supetra obilježena je boksitičnim horizon- tom. Do emerzije ovog prostora došlo je, najvjerovatnije krajem donjeg ma- strihta. Kredni krečnjaci, kako se to veoma lijepo vidi između Supetra i Spliske, bili su intenzivno karstifikovani, a vjerovatno, dijelom i erodovani. Prije de- ponovanja boksitične materije (pukotine i »džepovi« sa boksitom) bili su izlo- ženi bioerozionom dejstvu slatkovodnih algi koje su koristile pukotinske pu- teve i pore isušivanja. Sjeverozapadni Brač Na sjeverozapadnom Braču, gdje je najpotpunije razvijen gornji senon (da- kle, i puno razviće formacije Brač), pregledan je stub od oko 80 metara počevši od krečnjaka sprudnog kompleksa (formacija Pučišća: skeletni, rudistni grejn- ston-flotston, skeletni pakston sa stomiosferama i sitnim rotalidima, pakston sa Planorbulina cretae, Pararotalia tuberculifera i dr.) pa do paleogenih sedi- menata. Narednih desetak do petnaest metara ostavili su utisak paleontološki mono- tonih sedimenata (u donjem dijelu bio je zapažen sloj algalnog bindstona sa Pseudolithothamnium album. Bacinella irregularis i drugim algalnim struktu- rama). Potom se naišlo na skeletno-foraminiferski grejnston sa krhotinama ježeva i mekušaca te sa: Cuneolina sp. Cyclogira sp. »Moncharmontia« sp. Murciella aff. renzi Fleury Nummofalotia apula Luperto-Sinni Raadshoovenia salentina (Papetti & Tedeschi), milioliđima, diskorbidima i dru- gim foraminiferima. Tri probe iz daljih 30—35 metara pokazale su prisustvo murciela i rađho- venija koje su ovdje prilično rijetki fosili. Potom se, u sljedećih nekoliko slo- 136 Desanka Pejović, Rajka Radoićić jeva, javlja jedna nova vrsta roda Nummoloculina (uz druge foraminifere i algu Vermiporella tenuipora Conrad), a tu je zapažen i sloj nubekularidskog bind- stona. Slojevi ovog intervala (Fleuryjeva »zona sa rapidionininama«: Mur- ciella, Raadshoovenia, Rhapydionina, Cyclopseudedomia) ne obiluju rudistima, premda su mjestimično učestali. Osim giropleura iz nižeg dijela bilježimo vrste: Bournonia sp. Plagioptychus sp. Praeradiolites sp. i Radiolites squamosus d'Orbigny, a iz višeg, Bournonia bournoni (Des Moulins) Bournonia fourtaui Douvillé Radiolitella maestrichtiana Pejović, i Radiolites squamosus d'Orbigny. Najmlađi senonski sedimenti sa Rhapydionina liburnica (Stäche) i Laffiteina mengaudi (Astre) razvijeni su samo u širem području Sutivana. To su slo- jevi sa: bolivinopsisima »Broeckinella arabica«'* Dicyclina sp. diskorbidima Minouxis lobata Gendrot »Moncharmontia« sp. rotalidama, rotalinama, Stensioina surrentina Torre Stensioina spp. Spiroplectammina sp. Tetraminouxia gibosa Gendrot i drugim foraminiferima (uz indeks fosile). Krečnjaci ovog tipa javljaju se naizmjenično sa onima koji nose diskorbide- rotaline, ostrakode i / ili harofite, a kojih je sve više u mlađem, završnom dijelu formacije (gdje je bilo i izronjavanja). U srednjem i donjem dijelu slo- jeva sa Rhapydionina liburnica i Laffiteina mengaudi nađu se krečnjaci i dolo- mitizirani krečnjaci sa Lapeirouseia crateriformis i Bournonia bournoni, dok giropleure dolaze do granice, ili skoro do granice kreda-tercijar (što zavisi od toga da li su potonji kredni slojevi oni sa harofitama). Kad ovdje govorimo o najmlađim krednim slojevima to ne znači da su u pitanju stvarno najmlađi sedimenti gornjeg mastrihta — veoma je vjerovatno da je do prekida u sedi- mentaciji došlo nešto prije kraja mastrihta. Najstariji paleogeni sedimenti su ovdje algalni laminiti, slojevi sa harofi- tama, sa diskorbidima, ostrakodima i harofitama, sa ostrakodima, sa manje ili više učestalim stomatopsisima (u pregledanom profilu stomatopsisi su bili znat- no rjeđi nego istočnije kod obližnjeg zaliva Livka — sl. 6) i različitim algalnim strukturama,''* a koji su identični kozinskim slojevima s str. u Istri (В i g n o t, 1972). Kada se govori o sukcesiji mlađeg senona zapadnog Brača, valja dati i slje- deći podatak. U prostoru južno od Krtina, a sjeverno od uvale Bobovišće, pro- matrani su krečnjaci koji leže neposredno ispod »pironejsko-sabinijskih« slo- jeva, a pripadaju donjem dijelu formacije Pučišća. U njima su nađeni: Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 137 SI. 6. Stomatopsisi u kozinskim slojevima zapadno od Livka uvale Fig. 6. Stromatopsises in Kozina beds west of Livka uvala Dicyclina schlumhergeri Munier-Chalmas diskorbidi-rotaline Minouxia sp. Nummojalotia apula Luperto-Sinni Nummoloculina robusta Torre Reticulinella sp. Rotorbinella scarsellai Torre Stensioina surrentina Torre i drugi foraminiferi, zatim Cladocoropsis sp., i rudisti Biradiolites lumbricoides Douvillé Bournonia fourtaui Douvillé Colveraia sp. Durania sp. Gorjanovicia acuticostata Polšak Hippurites cf. heritschi (Kuehn) Katzeria hercegovinaensis Slišković Radiolites angeiodes (Lapeirouse) Rajka pejovicae Milovanović Rajka spinosa Milovanović Vaccinites conicus adriaticus (Sladić-Trifunović) i dr. Dakle, u donjem dijelu formacije Pučišća, javlja se skupina fosila u veoma velikoj mjeri slična onoj u Povljima i Voščici. 138 Desanka Pejović, Rajka Radoićić Stratigrafski komentar Medu rudistnom faunom pironee su smatrane izuzetno stratigrafski značaj- nim rodom (Milovanović, 1935, 1957, 1960). Postojala su dva razloga za to: znatno geografsko rasprostranjenje (Iran, Turska, Grčka, Bugarska, Ju- goslavija, Italija, Španija, sjeverna Afrika) i evolutivni niz za koji se smatralo da omogućava trodjelnu podjelu mastrihta. Prema Milovanoviću, Pironaea milovanovici je gornjomastrihtska vrsta. S obzirom na to da je na Braču preko »pironejskih« slojeva ležao znatan dio stuba: sa burnonijama, lepejruzejama, lafiteinama i Rhapydionina liburnica, krečnjake sa Pironaea milovanovici uvrstile smo u srednji mastriht (Pejović i Radoičić, 1968). Ovim, praktično neznatnim, pomjeranjem naniže vrste P. milovanovici nisu se mogli izbjeći drugi stratigrafski problemi: automatski smo morale dati širi raspon vrsti Vaccinites atheniensis (izgledalo je da su pironee stratigrafski apsolutno jači argument). Time je bilo povezano i odre- đivanje starosti slojeva sa keramosferinama (koji su na Braču dijelom lateralni ekvivalenti »pironejsko-sabinijskih« krečnjaka). Postojeća mišljenja o starosti vrste Keramosphaerina tergestina bila su tada veoma različita (vidjeti: Bignot, 1972, str. 208), a i danas su, premda u manjoj mjeri. Radeći na reviziji liburnijskih slojeva Istre i Dalmacije, Big- not je još u prvim bilješkama (1966, 1967, 1971; Bignot et al., 1968 a, b) zastupao gledište o njihovoj donjosenonskoj starosti. Njegov zaključak je da Keramosphaerina tergestina obilježava »un horizon au sommet du Senonien inférieur (»Santonien« terminal des auteurs« — 1972, str. 208, 1975, str. 19), što je potom često bilo prihvaćeno (Fleury, 1970, 1977, 1980; Luperto- Sinni, 1976; Combes et al., 1981; Mamužić et al., 1983). Valja istaći da je u prvo vrijeme proučavanja keramosferinskih slojeva kod nas, gledište P o 1 š a k a (1963) bilo da keramosferine imaju raspon konijak-kampan, dok je Bus er (1965) smatrao da pripadaju »zgornjemu delu santonija, kampaniju in verjetno še spodnjemu delu maastrichta«. Slično keramosferinskim naslagama, o starosti slojeva sa Rhapydionina liburnica (na Braču: sa R. liburnica i Laffiteina mengaudi) dugo su postojala oprečna mišljenja (v.: Bignot, 1972, str. 218). Pripisivanje ovih sedimenata mastrihtu (Radoičić, 1960; Farinacci, 1965; Farinacci et Ra- doičić, 1965; Pejović et Radoičić, 1968) osporio je Bignot. Pre- ma Bignot u (1972, str. 262, tab. 10) Rhapydionina liburnica javlja se u srednjem dijelu senona od kojeg je izuzet mastriht, iako takvom datiranju nisu dati valjani dokazi. Proučavajući gornjokredne serije u zoni Gavrovo-Tripolitza u Grčkoj, Fle- ury je (1970, 1973, 1977, 1979, 1980), pored ostalog, doprinio i poznavanju stratigrafije mlađeg senona u prostorima perijadranskih karbonatnih platformi u kojima su, upravo u mlađem senonu, otkrivene doskora nepoznate asocijacije foraminifera. Najzad, Fleury je dao valjane dokaze o mastrihtskoj starosti slojeva sa Rhapydionina liburnica i Laffiteina mengaudi. Prema F 1 e u r y j u (1980, str. 44, si. 8) »zona sa R. liburnica i L. mengaudi« dolazi preko »zone sa rapidionininama« {Murciella, Cyclopseudedomia, Raadsho- ovenia, Rhapydionina) koja, u gornjem dijelu, uključuje slojeve sa mastrihtskom asocijacijom Orbitoides media, Omphalocyclus macroporus, Siderolites calcitra- Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 139 SI. 7. Rasprostranjenje (puna linija) i odnosi formacija i rasprostranjenje sedime- nata (isprekidana linija) .sa Rhapydionina liburnica i Laffiteina mengaudi (Fleuryjeva zona Cs В-7) i sedimenata sa murcielama i radhovenijama (Fleuryjeva zona Cs B-6) u seriji sjevernog Brača, kao i slojeva sa Keramosphaerina tergestina na istočnom Braču. Debljine cijenjene približno Fig. 7. Distribution (full lines) and relationships of formations, and distribution of deposits (dotted lines) with Rhapydionina liburnica and Laffiteina mengaudi (Fleury's zone Cs B-7) and beds with murciellas and radhovenias (Fleury's zone Cs B-6) in the series of northern Brač, and beds with Keramosphaerina tergestina in east Brač. Thicknesses approximately estimated poides. Ovim je stratigrafski položaj prvopomenute zone pouzdano određen: »gornji mastriht« (tj. viši donji i gornji mastriht — Fleury, sl. 8). Slojevi sa murcielama i radhovenijama na zapadnom Braču (sl. 7) leže ispod onih sa Rhapydionina liburnica i Laffiteina mengaudi, a nešto iznad nivoa sa 140_Desanka Pejović, Rajka Radoićić Orhitoides tissoti i Siderolites viđali, odnosno sa pironeama i sabinijama. Prem- da pojavljivanje vrste Orhitoides tissoti pada u gornji santón, sklone smo pret- postavci da ovdje obilježava jedan nivo, vjerovatno, u gornjem kampanu (u sličnim serijama u Grčkoj, dok se prema F 1 e u r y j u , nivo sa O. tissoti javlja nešto niže — oko granice santon-kampan). Sedimenti koji bi po svojim faci- jalnim odlikama mogli nositi orbitoide javljaju se samo u okviru formacije Pučišća. Više od desetak analiza iz gornjeg dijela formacije Pučišća, u nekoliko lokaliteta izmedju Pučišća i sjeverozapadnog Brača (što ne smatramo dovoljnim za uvid u mikropeleontološki aspekt krečnjaka), pokazale su da ovi sedimenti nose foraminifere Planorbulina create, Orhitoides tissoti, Orhitoides tissoti dou- villei i Siderolites calcitrapoides. Dakle, dobiveni podaci govore o premastriht- skoj starosti formacije Pučišća, čak bi se mogao isključiti viši dio gornjeg kampana (eventualni nalazak vrste O. media, budući da se ona pojavljuje u gor- njem kampanu, ne bi, dakle, utjecao na zaključak o kampanskoj starosti »piro- nejskih« slojeva Brača). Izmedju nivoa sa Orhitoides tissoti i slojeva sa radho- venijama i murcielama (Fleuryjeva zona sa rapidionininama) na zapadnom Braču nalazi se praktično neznatan dio stuba. Prema F 1 e u r y j u zona sa rapidionininama (Murciella, Raadshoovenia i dr.) odgovara većem dijelu gornjeg kampana i jednom dijelu donjeg mastrihta. Prihvatanjem ove interpretacije »pironejsko-sabinijski« slojevi na Braču od- govarali bi srednjem dijelu kampana. Donji dio formacije Pučišća, u kome nisu nadjene pironee, vjerovatno je donjokampanski. U tom slučaju bi krečnjaci sa Pycnodonta cf. vesicularis (gornji dio Dol formacije) bili santonske starosti. Posjetičemo da je i Polšak (1967, str. 34) u terenima južne Istre zabilježio masovno prisustvo vrste Pycnodonta vesicularis u »santonskom potkatu senona«. Pomjeranjem u mastriht slojeva sa murcielama i radhovenijama, odnosno tuma- čenjem da je na Braču razvijen samo gornji dio Fleuryjeve zone sa rapi- dionininama »pironejsko-sabinijski« krečnjaci došli bi u gornji kampan. Zasad, međutim, nema osnova ovakvom tumačenju. Nasuprot tome, vezivanje nivoa sa Orhitoides tissoti za stariji kampan (ili santon-kampan), značilo bi da su »pironejsko-sabinijski« slojevi santonski ili santon-kampanski, što nam takođe ne izgleda vjerovatno. Keramosphaerina tergestina je prisutna u seriji istočnog Brača gdje se, vje- rovatno, može govoriti o punom razviću slojeva sa keramosferinama. Samo u jednom profilu u okolini Povalja promatran je manji dio stuba ispod prvih ke- ramosferina. Stoga nemamo dovoljno podataka za sagledavanje stratigrafskih odnosa u tom dijelu senonske serije. U Povaljama su to bili krečnjaci sa sitnim školjkama, sa Rhynchonella difformis glohata i brojnim i raznovrsnim bento- skim foraminiferama, kao i oni sa rijetkim pelaškim mikrofosilima (pitonele, stomiosfere) koji bi mogli biti ekvivalenti dijela Dol formacije. Foraminiferska zajednica ovih slojeva pominje se u santonu, postoji takođe tokom kampana, a neke vrste i tokom mastrihta. O izuzetno bogatoj bioti krečnjaka sa keramosferinama već je govoreno. S obzirom na postojeće nesaglasnosti u datiranju pojavljivanja i iščezavanja keramosferina, a radi potpunijeg uvida u paleontološki sadržaj tih sedimenata, na tabeli 2 daje se pregled mikro i makr of osila koji su konstatovani u slojevima sa keramosferinama na Braču (uz napomenu da je ovo ipak nepotpun uvid u bogatu biotu tih slojeva). Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 141 Vaccinites atheniensis (santon-donji kampan) nađen je na zapadnom Braču, u području Bobovišća, u slojevima koje ubrajamo u santon (najvjerovatnije srednji dio santona). Foraminiferska zajednica u tom dijelu serije je veoma monotona i siromašna. Medjutim, nalazi se u seriji istočnog Brača, u okolini Povalja i Voščice, Vaccinites atheniensis uz bogatu i raznovrsnu faunu rudista i foraminifera (neposredno prije, a i nakon pojavljivanja keramosferina®*) u slo- jevima koji se, najvjerovatnije, mogu pripisati najvišem santonu i , ili donjem kampanu. Naglašavamo da su slojeve sa V. atheniensis u Povaljama, Polšak i M a m u ž ć (1969) uvrstili u 5. cenozonu (santon-donji kampan). Luperto-Sinni (1976, str. 311, tab. 37—42) prikazala je grupu orbi- tolinida iz slojeva sa keramosferinama u provinciji Murdje (JZ od Barija). Sku- pina ostalih foraminifera skoro je identična onoj u keramosferinskim slojevima Brača. Fleury (1970) je takođe prikazao sličnu skupinu iz lokaliteta Klo- kova u Grčkoj. Isti autor (1980, str. 45) izdvaja »zonu sa orbitolinidama K i Moncharmontia appenninica s. s.« neposredno ispod »zone sa rapidionininama«, a pripisuje je donjem kampanu. U proučavanim serijama Grčke, grupa »orbito- linida К« javlja se počevši od vrha santona kroz veći dio donjeg kampana. Valja pomenuti da grčkim serijama nivo sa Orbitoides cf. tissoti dolazi u do- njem dijelu slojeva sa »orbitolinidama К« (Fleury, 1980, str. 44, si. 8) gdje iščezavaju keramosferine. Orbitolinide se, takođe, javljaju u senonu istočnog Brača: u višem dijelu slojeva sa keramosferinama, ali i nakon njihovog iščeza- vanja. U Pučišćima se rijetke orbitolinide nalaze samo u bazi formacije Brač (neposredno preko krečnjaka sa sabinijama). Pomenuto je da se potonje keramosferine javljaju oko sloja sa Distefanella cf. radoicicae^'** — a to je u ovom dijelu Brača karakterističan nivo praćen i u priobalnom pojasu okoline Pučišća, gdje obilježava početak formacije Brač. U foraminiferskoj zajednici nakon potonjih keramosferina nema značajnijih promjena (tabela 2: foraminiferi obilježeni zvjezdicom) te iščezavanje ove vrste ne bismo mogli vezati za ekološke motive. U tom dijelu stuba, naizmjenično sa foraminiferskim i rudistnim krečnjacima, javljaju se i krečnjaci sa cijanoficea- ma i diskorbidima-rotalinama, što takođe govori o pripadnosti postkeramos- ferinskih slojeva formaciji Brač. Sumirajući izložene podatke došle smo do zaključka da se Keramosphaerina tergestina na Braču pojavljuje, najvjerovatnije, u gornjem santonu, a da do njenog iščezavanja dolazi u toku gornjeg kampana. Finija biostratigrafska pro- učavanja sedimenata ispod prvih keramosferina, kao i slojeva mlađih od kera- mosferinskih, doprinijeće preciznijem datiranju momenta pojavljivanja i išče- zavanja ove vrste u seriji Brača. Slojevi sa keramosferinama dio su facijalno homogene sukcesije koja se ambijentalno razlikuje od istovremenih sedimenata (dio Dol formacija i forma- cija Pučišća) u Pučišćima. Deponovani su u unutrašnjim prostorima djelimično do znatno otvorene karbonatne platforme. Ovu sukcesiju karakteriše prisustvo rudistnih biostroma kombinovanog tipa: sa rasutim izolovanim individuama, rjeđim ili gušćim asocijacijama rudista i rudistnim čestarima, kao i velika razno- vrsnost biota (to je najraznovrsnija biota u čitavoj krednoj seriji Brača). Sma- tramo da na osnovu profila u Voščici (ili, eventualno u okolini Povalja) treba definisati formaciju Voščica, koja će, najvjerovatnije, obuhvatiti i sedimente nešto starije od onih sa keramosferinama. 142 Desanka Pejović, Rajka Radoićić Foraminiferi : Accordiella conica* Biconcava cf. hentori BolivinoTpsis sp. Cuneolina sp. Coxites sp.* Dicyclina schlumhergeri Dicyclina sp.* Dictyopsella sp. Dis corbidae* Gaudillaupidina Lituola cf. grandis'' Marsonella trochus Minouxia lobata* "Moncharmontia" sp.* ?Murciella sp. Murgella lata Nubecularidae* Nummofalotia apula* Nummoloculina robusta Nummoloculina sp. Operculina sp.* Orbitolinidae* " ' Pararotalia tuberculifera Planorbulina cretae" tseudocyclammina massiliensis Pseudocyclammina sphaeroidea* Reticulinella sp.* Rotalia saxorum Rotalia spp. Rotorbinella scarsellai* Scandonea mediterranea* Stensioina surrentina* Tetraminouxia gibosa* Trochammina spp. A 1 g a e : Aeolisaccus kotori* Bacinella irregularis* "Caysuxia" sp.* Girvanella * Thaum. parvovesiculi fera* Vermiporella tenuipora* Makrofosili : Anthozoa* Cladocoropsis cf. mirabilis* Stromatoporoidi* Acteonella sp. Nerinea spp. Gastropoda div. gen.* Plagioptychus sp. Bournonia adriatica* Bournonia excavata Bournonia wiontzeki Fundinia biscopulata Gorjanovicia acuticostata Hippurites bioculatus Hippurites colliciatus Hippurites heritschi Hipp, matheroni aff. montsecana Hippurites vesiculosus Lapeirouseia spp. Pseudopolyconites sp. Radiolites angeiodes Radiolites nouleti Rajka pejovicae Rajka spinosa Vaccinites atheniensis Vaccinites braciensis Vaccinites loftusi Vaccinites sulcatissimus Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 143 SI. 8. Kamenolom u Pučišćima (formacija Pučišća) snimljen 1963. godine. U gornjem dijelu kamenoloma veoma se lijepo vide najstariji sedimenti (do- lomiti i krečnjaci) formacije Brač Fig. 8. Quarry in Pučišća (Pučišća Formation) taken in 1963. In the upper part of the quarry are well visible the oldest deposits (dolomites and lime- stones) of the Brač Formation Kalkareniti formacije Pučišća deponovani su u prostranom zasprudnom ulegnuću koje je ispunjavano bioklastičnim materijalom, uglavnom rudistnim detritusom, sa rudistnog spruda (banka) koji se nalazio neposredno eksternije. Detaljnija biostratigrafska proučavanja senona istočnog Brača neophodna su radi daljeg rasvjetljavanja odnosa formacija Pučišća i Voščice, koje se, iz- gleda, u tom dijelu Brača miješaju ili samo djelimično miješaju. Prema geo- loškoj karti Nastić a i dr. (1957 58), krečnjaci Voščice leže preko »sprudne facije« tj. preko »pironejsko-sabinijskih« slojeva, ali su negdje prikazani i kao dijelom lateralni ekvivalenti. Tabela 2. Foraminiferi, alge i makrofosili u slojevima sa keramosferinama na istoč- nom Braču (prema raspoloživim podacima) Table 2. Foraminifers, algae and macrofossils in beds with keramosphaerinas in east- ern Brač (according to available data) * vrste koje se javljaju i nakon iščezavanja keramosferina — species which occur also after disappearance of keramosphaerinas ** vrste nađene samo u gornjem dijelu ovih slojeva — species found only in the upper part of these beds *** u slojevima oko ili neposredno iza potonjih keramosferina, u grupi orbitolinida javlja se i Abrardia mossae (u smislu Luperto-Sinni) — species found around or immediately after the mentioned keramosphaerinas; in the group of orbitolinids appears also Abrardia mossae (in the sense of Luperto-Sinni) 144 Desanka Pejović, Rajka Radoićić Događaji koji su se odigrali tokom gornjeg kampana doveli su do promjena rezultata kojih je najmlađa kredna formacija izrazito regresivnog karaktera — formacija Brač. Granica izmedju formacija Pučišća i Brača veoma je jasna u čitavom pojasu od sjeverozapadnog kraja ostrva, pa sve do Povalja (sl. 8). Donja granica Brač formacije istočno od Povalja nije u istoj mjeri uočljiva (sudeći prema informativnom promatranju tog dijela serije) prvenstveno zbog facijalnih karakteristika podinske Voščica formacije, ali i zbog unekoliko iz- mijenjenih odlika same Brač formacije (što se zapaža idući postupno prema istoč- nom kraju ostrva). Učestalo smenjivanje sredina počevši od gornjeg kampana odrazilo se osobito na rudistnu faunu u kojoj su sve češće giropleure. Prema uvidu koji ne možemo smatrati zadovoljavajućim, u sukcesiji mlađoj od »piro- nejsko-sabinijskih« slojeva (formacija Brač: viši ili najviši kampan i mastriht) pored giropleura javljaju se Bournonia adriatica, Bournonia bournoni, Bourno- nia fourtaui, Bournonia sp., Distefanella cf. radoicicae, Lapeirouseia craterifor- mis, Lapeirousella orientalis, Praeradiolites boucheroni, Pseudopolyconites spp., Plagioptychus sp., Radiolitella maestrichtiana, Radiolites squamosus i Vaccinites sp. Sedimenti otkriveni u jugoistočnom obalnom pojasu Brača, od krajnjej_stoč- nog rta ostrva preko Sumartina do Hrvatske luke, prema pomenutoj geološkoj karti, treba takodje da pripadaju formaciji Brač, i to njenom starijem dijelu (nepotpun razvoj formacije, kao u području izmedju Supetra i Spliske). Pogovor Mišljenje da je Pironaea milovanovici kao najmlađi član evolutivnog niza pironea, karakterističan fosil gornjeg mastrihta održalo se dugo, prije svega zbog toga što su proučavani slojevi sa pironeama u unutrašnjim Dinaridima i istočnoj Srbiji mastrihtske starosti (pominju se uz Omphalocyclus macroporus, druge orbitoidide i Siderolites calcitrapoides). Na Braču je nađena u sedimenti- ma starijim od višeg gornjeg kampana (ako bi se prihvatila neka od pomenutih mogućih interpretacija, moglo bi se govoriti o njihovoj donjokampanskoj sta- rosti, ili o tome da su to čak slojevi najvišeg santona-donjeg kampana). Zaklju- čak je, dakle, da su se pironee pojavile znatno ranije, što je slučaj i sa baretija- ma. Njihovo vertikalno rasprostranjenje je kampan i mastriht. Rod Colveraia Klinghardt takođe je istog stratigrafskog raspona. Veći broj foraminiferskih vrsta i rodova za koje se smatralo da iščezavaju prije mastrihta ovdje nalazimo čak u slojevima sa Rhapydionina liburnica i Laffiteina mengaudi (Cuneolina, Moncharmontia apenninica compressa, Num- mofalotia apula, Minouxia lobata, Tetraminouxia, Stensioina surrentina). Inte- resantno je da u inače veoma sličnim serijama zone Gavrovo-Tripolitza u Grč- koj neke od ovih vrsta iščezavaju znatno ranije (F e 1 u r y , 1980). Primjedbe 1. Dobijeni na odredbu samo izolovani primjerci vrste Keramosphaerina tergestina Stäche, uzeti su u prvo vrijeme, shodno Stacheu (Radoičić, 1958), kao fosili danskog kata u okviru gornje krede. Docnije, budući da su nađene sa rudistima, a pošavši od toga da su pironejski slojevi mastrihtske Contribution to the study of Upper Cretaceous stratigraphy of Brač_147 starosti, keramosferine su smatrane mastrihtskim fosilima (Radoičić, 1960; Pejović et Radoičić, 1968), premda je ubrzo postalo jasno da su, kao i krečnjaci sa pironeama Brača, stariji od mastrihta. 2. Taumatoporele se javljaju (mjestimično čak veoma učestale) kroz čitavu seriju gornje krede Brača. U daljem tekstu, prilikom nabrajanja fosila, uglav- nom ćemo ih ignorisati (kao i ostrakode). 3. Kamenolom u Pučišćima (si. 8) je danas nakon više od dvadeset godina, znatno proširen. Ako bi bio otkriven najviši dio Dol i stariji dio Pučišća for- macije, to bila bi prilika da se detaljno prouči taj dio senonskog stuba. 4. Presjeci foraminifera koji podsjećaju na vrstu Moncharmontia apenninica compressa, po mišljenju De Castro-a (usmeno saopštenje) ne pripadaju rodu Moncharmontia. 5. Rhynchonella difformis glohata Arnaud javlja se u tipskoj oblasti (Cha- rente, Francuska) u santonu i kampanu (F a g e , 1934). 6. Rijetki presjeci cjevčica u kojima su vidljive pore pokazali su da je u pi- tanju ova vrsta (pore najčešće nisu vidljive, pa bi se reklo da su to neki krupni eolisakusi). De Castro (1974) iz slojeva približno iste starosti pominje krup- ne eolisakuse, te je moguće da su i to loše očuvane vermiporele. 7. Christodoulou je (1972) prikazao ovu vrstu iz slojeva sa Rhapydio- nina liburnica i Laffiteina sp. na ostrvu Kastelorizo (Dodekaneska ostrva, Mala Azija, Grčka). Fleury (1973) pominje istu vrstu takođe u slojevima sa Rh. liburnica i Laffiteina mengaudi u zoni Gavrovo—Tripolitza u Grčkoj. Nakon revizije tipske Broeckinella arabica Henson, Cherchi et Schroeder (1978) zaključili su da ovaj mastrihtski foraminifer ne pripada vrsti Broeckinel- la arabica. 8. Kada se govori o najstarijim paleogenim sedimentima, valja reći da po- stoji izvjesna razlika između profila na krajnjem zapadu ostrva i onog u oko- lini Supetra. Zabilježićemo i to da je u prvim paleogenim slojevima okoline Supetra nadjen Cretacicladus cf. minervini Luperto-Sinni. 9. Valja naglasiti da se vrsta Keramosphaerina tergestina Stäche pominje u plitkovodnim sedimentima platformnog tipa u himalajskoj oblasti Kine, ali u sedimentima paleogena — tj. »Pre middle Eocene« (Y u n t o n g et al., 1979, str. 42). Vjerovatno je u ovom slučaju riječ o stratigrafskoj interpretaciji u smi- slu Stache-a. 10. Distefanella cf. radoicicae zasad je na Braču nađena samo u bazi for- macije Brač, u gornjem kampanu, dok je na Hvaru (bez uvida u stratigrafski stub senona) pripisana starijem senonu. Ustvari, vertikalno rasprostranjenje ove distefanele treba tek da se utvrdi. Contribution to the study of Upper Cretaceous stratigraphy of Brač Preliminary biostratigraphic data concerning a part of the Upper Cretaceous series of the island of Brač were presented twenty years ago (Pejović et Radoičić, 1968), but some of the available data have soon indicated the need for a revision of the given stratigraphie scheme which assumed Maastrich- tian age of the limestone with Pironaea milovanovici (and the consequent infer- ence of Maastrichtian age for beds with Keramosphaerina tergestina). More 10 - Geologija 28/29 146 Desanka Pejović, Rajka Radoićić detailed investigation in the island, unfortunately, was not continued as planned. However, using the same material, the stratigraphy of the Upper Senonian of Brač is scrutinized today in a different light (including correction of some of the earlier concepts). The present note is generally concerned with foramini- feral and rudist faunas from certain sediments in northern Brač. Also the biostratigraphy of the Cretaceous succession in SW Brač is presented. The characteristics of several formations yet to be introduced are outlined (Milna Fm., Vid Fm., Pučišća Fm., Brač Fm. and Voščica Fm.) The biostratigraphic review of the intermediate part of the Upper Cretaceous series in SW Brač is given, using a section north-east of Milna which covers about 500 meters of the column (Fig. 3). Biostratigraphy of a part of the Seno- nian in northern Brač is described from an insight in biota of sediments in sections near Pučišća, Sutivan, Supetar-Spliska area, east of Povija and at Voščica (Fig. 7). Pučišća. From Pučišća to the northern coast of the island, are outcropping: (1) Semipelagic or prevalently semipelagic limestones with infrequent pelagic microfossils (Glohotruncana linneiana, Marginotruncana coronata, Pithonella multicava, Pithonella ovalis, Stomiosphaera), also bearing ostreids — Pycno- donta cf. vesicularis — trough the upper part; the Dol Formation. (2) Skeletal, rudist packstone, grainstone-floodstone of the Pučišća Forma- tion (rudist fauna in this formation from three localities is given in Table 1). Sediments of the Pučišća Formation deposited in a spacious back reef depres- sion which had been filled with bioclastic material from the rudist bank. A rudist bank in situ, with Pironaeae and Sabiniae, has not been known in Brač; it was externally located, marking the northern platform margin. The lower part of the formation (insufficiently uncovered here) seems to include locally biostrome type sediments (cf. Voščica Formation). (3) The oldest beds of clearly regressive limestone-dolomite formation — the Brač Formation, which is more exposed toward the west (Fig. 1). The Brač Formation is characterized by an alternating succession of envi- ronmentally various shallow water sediments, from subtidal (periodically stronger circulation) to supratidal, from purely marine to brackish or nearly freshwater, more frequent upward in the formation. Lateral facial changes are one of the Brač Formation characteristics. The incomplete development of the formation, like that near Supetar and Spliska, is a result of an early emer- gence. Supetar-Spliska. Between the Pučišća Formation and the Palaeogene deposits in the Supetar-Spliska area, only the older member of the Brač Formation is developed: beds with Murciella and Raadshoovenia (Fleury's zone with Rhapy- dionininae) where, in the topmost part, the Maastrichtian dasyclad Cymopolia anadiomenea was found. The Cretaceous Palaeogene boundary is marked by a bauxite occurrence. The uppermost Cretaceous limestone is much recrystallized and very karstifield (bauxite occurs in pockets and fractures). This space must have emerged in the Lower Maastrichtian. Before the deposition of bauxite (Palaeocene), karstifi- ed Cretaceous limestones were exposed to freshwater algal action, mostly that of Microcodium which used fracture paths and desiccation pores to penetrate quite deep into the Cretaceous basement. Contribution to the study of Upper Cretaceous stratigraphy of Brač 147 Sutivan area. The Brač Formation is fully developed in the northwest of the island: its older member — beds with Raadshoovenia and Murciella, and the younger member — beds with Rhapydionina liburnica, Laffiteina mengaudi and »Broeckinella arabica« (Flery's zone with Rhapydionininae and zone with Rhapydionina liburnica and Laffiteina mengaudi). A break in sedimentation is supposed in the Upper Maastrichtian. With the exception of Gyropleura, rudist are less common in the Brač For- mation sediments near Sutivan. Beds of this formation (for the considered localities) bear Bournonia adriatica, B. bournoni, B. fourtaui, Distefanella cf. radoicicae, Lapeirouseia crateriformis, Lapeirousella orientalis, Praeradiolites boucheroni, Pseudopolyconites spp., Radiolitella maestrichtiana, Radiolites squamosus, Vaccinites sp., Plagioptychus sp. Povija—Voščica. Keramosphaerina tergestina is a very common fossil in a part of the series in eastern Brač. A smaller part of the column, below the first Keramosphaerinae is observed only in a locality east of Povija. These are limestones with Rhynchonella difformis globata and abundant pelecypods, then grainstone with Accordiella conica. Biconcava cf. bentori, Moncharmontia apen- ninica compressa, Pseudocyclammina sphaeroidea, Scandonea mediterranea and others. Foraminiferal and rudist fauna from the beds with Keramosphaerinae is given in Table 2. Last Keramosphaerinae occur around the bed with Distefanella cf. radoicicae which is the marker level in this Brač area, traced also in the coastal belt near Pučišća where it marks the lowermost bed of the Brač Formation. Varia- tions in the foraminiferal community, after the last Keramosphaerinae, are insignificant, therefore the disappearance of this species cannot be associated with ecological reasons. Keramosphaerina tergestina occurs in the Senonian series of the Brač probably in the Upper Santonian, and disappears during the Upper Campanian. Beds with Keramosphaerina tergestina are a part of the facially homogenous succession, which environmentally differs from the contemporary sediments at Pučišća (part of the Dol Formation and the Pučišća Formation). They are de- posited in the areas of partly to considerably open carbonate platform. The succession is characterized by rudist biostromesr scattered isolated individuals, thinner or denser associations and rudist thickets, and a great diversity of biota. Using the section at Voščica, it is proposed to introduce the Voščica Formation, which will probably include also the sediments somewhat older than those with Keramosphaerina. Among rudist fauna, Pironaea is considered a stratigraphically extremly important genus. There are two reasons for this: the considerable geographic distribution (Iran, Turkey, Greece, Bulgaria, Yugoslavia, Italy, Spain, North Africa) and the "evolutionary stage" which was believed to allow a tripartite division of the Maastrichtian (Milovanović, 1935, 1960). Since the beds with Pironaea are overlain (in Brač) with a large part of the column, limestones with Pironaea milovanovici (Upper Maastrichtian) were considered Middle Maastrichtian (Pejović et Radoičić, 1968). But this did not help solving other problems: the species Vaccinites atheniensis had to be given a wider 148 Desanka Pejović, Rajka Radoićić range Pironaea seemed to be an absolutely stronger stratigraphie argument), which decided the age definition of the beds with Keramosphaerina tergestina. Vaccinites atheniensis occurs in Santonian sediments (Middle-Upper) in SW Brač, and in lower beds with Keramosphaerina in eastern Brač areas. Hence, the distribution of this species on the island of Brač is Upper Santonian-Lower Campanian. While the occurrence of Orhitoides tissoti falls in the Upper Santonian, it is considered here to mark a level in the Upper Campanian. Pironaea milovanovici occurs, on Brač, in beds which are positively older than the uppermost Campa- nian. If one of other possible interpretations were accepted (e. g. that Orhitoides tissoti here was Lower Campanian), then the Lower Campanian age of limestone with Pironaea milovanovici could be considered, or even the uppermost Santo- nian-Lower Campanian age. Hence the conclusion that genus Pironaea, like genus Barrettia, appeared much earlier; their stratigraphie range is Campanian and Maastrichtian. The same range is shared by the genus Colveraia. A number of foraminiferal species considered to disappear before the Maastrichtian are found here even in beds with Rhapydionina liburnica and Laffiteina mengaudi {Cuneolina, Moncharmontia apenninica compressa, Num- mofalotia apula, Minouxia lobata, Tetraminouxia, Stensioina surrentina and others). It is noteworthy that some of these species, in similar series of Gavrovo- -Tripolitza zone in Greece, disappear much earlier. Literatura B i g n o t, G. 1966, Le Crétacé supérieur et l'Eocène inférieur de la region de Vremski Britof (Slovénie, Yugoslavie). Etude préliminaire. C. R. Acad. Se. Paris, T. 262, Paris. B i g n o t, G. 1967, Présence de Murciella cuvillieri Fourcade dans le Liburnien des environs de Trieste. C. R. somm. Soc. géol. France, fase. 2, Paris. Bignot, G. 1971, Contribution à l'étude des espèces liburniennes des genres Rhapydionina Stäche 1913 et Rhipidionina Stäche 1913. Rev. Microp. 13, 4, Paris. Bignot, G. 1972, Recherches stratigraphiques sur les calcaires du Crétacé supérieur et de l'Eocène d'Istrie et des régions voisines. Essai de révision du Liburnien. Trav. Lab. Micropal. Univ. Paris, VI, no 2, Paris. Bignot, G. 1975, La transgression éocène et les terrains liburniens en Dalmatie septentrionale (Yougoslavie), Rev. Micropal. 8, 1, Paris. Bignot, G., Chorowicz, J. & Dupeuble, P. A. 1968 a. Précision stratigraphiques sur les formations du Crétacé supérieur et de l'Eocène au Nord de Split (Dalmatie, Yougoslavie). C. R. somm. Soc. géol. France, fase. 6, Paris. Bignot, G. & Guernet, C. 1968 b. L'âge de la transgression du Crétacé supérieur dans la region Larymna au Nord des lacs thébains (Grèce). Rev. Micropal., 10, 4, Paris. Bignot, G. & Cadet, J. P. 1972, Sur la stratigraphie des couches de passage du Crétacé au Tertiaire, le Liburnien de Dalmatie et d'Hercegovine méridionales (Yougoslavie). C. R. somm. Soc. géol. France, fase. 7, Paris. B u s e r, S. 1965, Starost plasti s Keramosphaerina (Bradya) tergestina (Stäche) v slovenskih Dinaridih. Geologija 8, Ljubljana. Cherchi, A. & Schroeder, R. 1978, Revision of the type of Broeckinella arabica Henson (Foram.) from Qatar Peninsula (Arabia). N. J. Geol. Paläont. M. H., 9, Stuttgart. Christodoulou, G. 1972, Observations on the geological structure of Kastelo- rizo Island (Dodecanesus) and the age of its limestones. Bull, of the Geol. Soc. of Greece, T. 9, Athens. Prilog stratigrafiji gornje krede ostrva Brača 149 Combes, G. J., Fourcade, E., Masse, J. P. & Philip, J. 1981, Ob- servations statigraphiques et paléontologiques sur la Crétacé de la zone du Parnasse (Grèce). Trav. du Com. int. pour l'étude des Bauxites, de l'Alumine et de l'Aluminium 1981 (11), no 16. Ac. Youg. des Se. et des Arts, Zagreb. De Castro, P. 1974, Su alcune nuove miliolidi del Senoniano del Mediterraneo. Ist. Paleont. Univ. Napoli, pubi, 54 (VI Colloque Africain de Micropaléontologie Tu- nis, 1974). Ercegovac, M., Vitorović, D., Hollerbach, A. & Jelaska, V. 1981, Organopetrographic and organogeochemical characteristics of Upper Cretaceous lime- stones with bitumen of Splitska and Škrip (island Brač). In: Symposium "Complex Oil-geological Aspects for offshore and coastal Adriatic areas". JAZU, Radovi 2 SN, Ser. A, 8, Proceedings I, Zagreb. F age, G. 1934, Les Rhynchonelles du Crétacé supérieur des Charentes. Bull. Soc. géol. France, s. 5, v. 4, Paris. Farinacci, A. 1965, »Laffiteina marsicana«, nuova specie di Rotalide nel Cal- care maestrichtiano a »Rhapydionina liburnica« di M. Taschio (Marsica). Riv. Ital. Pai. Str., 71, fase. 4, Milano. Farinacci, A. & Radoičić, R. 1965, Correlazione fra serie giuresi e cre- tacea dell'Appennino centrale e delle Dinaridi esterne. Ric. Sci., T. 34 (HA), Roma. Fleury, J. J. 1970, Le Sénonien et l'Eocène à microorganismes bènthoniques du Klokova (zone du Gavrovo, Akarnanie, Grèce continentale). Rev. Micropal. 13, 1, Paris. Fleury, J. J. 1973, Sur l'âge Crétacé terminal (Maastrichtien) des couches a Rhapydionina liburnica (Stäche) de la zone de Gavrovo-Tripolitza (Grèce continen- tale et Péloponèse), C. R. somm. Soc. géol. France, fase. 4, Paris. Fleury, J. J. 1977, Deux Rhapydioninae (Foraminifères, Alveolinidae) d'affinités américaines dans le Crétacé supérieur de Grèce (zone de Gavrovo-Tripolitza). Rev. Micropaléont., 20 2, Paris. Fleury, J. J. 1979, Le genre Murciella (Foraminifère, Alveolinidae) dans le Crétacé supérieur de Grèce (zone de Gavrovo-Tripolitza). Geobios, t. 12'2. Lyon. Fleury, J. J. 1980, Les zones de Gavrovo-Tripolitza et du Pinde-Olonos (Grèce continentale et Péloponnèse du Nord). Evolution d'une plate-forme et d'un bassin dans leur cadre alpin. Soc. Géol. Nord. Pubi. no. 4. F1 e u r y , J. J. 1984, Senalveolina aubouini n. gen. n. sp., Alveolinidae nouveau du Sénonien de Grèce. Rev. Micropaléont., 27 3, Paris. Fourcade, E. 1966, Murciella cuvillieri n. gen. n. sp. Nouveau Foraminifère du Sénonien supérieur du Sud-Est de l'Espagne. Rev. Micropaléont. vol. 9 '3, Paris. Jelaska, V., Zupanič, J., Mamužić, P. & Polšak, A. 1981, Facijalne karakteristike senonskih »bituminoznih« karbonatnih naslaga kod Splitske (o. Brač). In: Excursion Guidebook, Symposia »Complex Oil-geological Aspects for Offshore and Coastal Adriatic Areas«. JAZU, Radovi ZSN, Ser. A, 8, Zagreb. Jelaska, V. & Ogorelec, B. (with contribution by M. Ercegovac) 1983, The Upper Cretaceous depositional Environments of the Carbonate Platform on the island of Brač. Contribution to Sedimentology of Some Carbonate and Clastic Units of the Coastal Dinarides; Excursion Guide-book, 4th I.A.S. Regional Meeting, Split 1983, Zagreb. Luperto-Sinni, E. 1976. Microfossili senoniani delle Murge. Riv. Ital. Pa- leont., 82, no 2, Milano. Mamužić, P., Korolija, B., Grim a ni, M. & Šimunić, A. 1983, Geo- loški stup kroz naslage krede (raspona g. cenoman-d. senon) središnjeg dijela polu- otoka Pelješca. Geol. vjesnik, 36, Zagreb. Milovanović, В. 1935, Rudistna fauna Jugoslavije II. Geol. anali В. P. knj. XII, sv. 2, Beograd. Milovanović, В. 1957, Paralelizacija gornjeg senona na osnovu rudista i fora- minifera. II Kongres geologa Jugoslavije, Sarajevo. Milovanović, В. 1960, Stratigraphie du Sénonien dans les Dinarides Yougo- slaves d'après les Rudistes. Bull. Soc. géol. France, ser. 7, t. II, Paris. Milovanović, B. 1984, Dva rudistna roda iz Dinarida. Vesnik Zavoda za geol. geof. istraž. ser. A, knj. XLII, Beograd. 150 Desanka Pejović, Rajka Radoićić Milovanović, B. & Grubić, A. 1969, Gornji senon sa rudistima u Dinari- dima (Vrbovački slojevi). III Simpozij Dinarske asocijacije, Zagreb. Nastić, V. 1958. Vodoistražni radovi na ostrvu Braču. Knj. I. F. s. d. Zavoda za geol. geof. istraž., Beograd. Nastić, V., Josipović. J., Novakovski, T., Cubrilovič, P. & Cu- braković, V. 1957 58, Geološka karta ostrva Brača 1 : 25.000. F. s. d. Zavoda za geol. geof. istraž., Beograd. Pejović, D. 1970, Two new Species of Rudists from the Maastricht Sediments of the Island of Brač. Bull, scientif.. Sect. A, t. 15, no 7—8, Zagreb. Pejović, D. 1984, On the Upper Valve of Rudists with Revision and Amenda- tion of Some Genera. Bulletin T. LXXXVI de I'Acad. Serbe des Sciences et des Arts, Classe Sci. nat. et math.. Sci. nat. no 25, Beograd. Pejović, D. 1986, New Bournonias from the Senonian of Brač. Bull. Acad. Serbe des Sciences et des Arts. Classe Sci. nat et math., Sci. nat. 28, Beograd (u štampi — in press). Pejović, D. & Radoičić, R. 1968, Prilog biostratigrafiji najmlađeg senona na ostrvu Braču. Prvi Kolokvij o geologiji Dinaridov 1966, I, Ljubljana. Polšak, A. 1963, Stratigrafija krednih naslaga područja Ličke Plješivice i Plit- vičkih jezera. Geološki vjesnik, 15 2, Zagreb. Polšak, A. 1967, Kredna makrofauna južne Istre. Paleont. jugoslav. 8, Zagreb. Polšak, A. 1970, O problemima interpretacije stratigrafije gornje krede u Di- naridima na temelju makrofosila. VII Kongres geologa SFR Jugoslavije 1970, 1, Zagreb. Polšak, A. & Mamužić, P. 1969, Nova nalazišta rudista u gornjoj kredi Vanjskih dinarida. Geološki vjesnik, 22, Zagreb. Radoičić, R. 1958, Izvještaj o mikropaleontološkoj analizi krečnjaka Brača. F. s. d. Zavoda za geol. geof. istraž., Beograd. Radoičić, R. 1960, Mikrofacije krede i starijeg tercijara spoljašnjih Dinarida Jugoslavije. Paleont. jug. Dinarida, A, 1, Titograd. Sladić-Trifunović, М. 1966 67 a. Paleontološke osobine vrste Hippurites atheniensis Ktenas. Zbornik Rud. geol. fak., 9—10, Beograd. Sladić-Trifunović, М. 1966 67 b, O pironeama sa ostrva Brača. Zbornik Rud. geol. fak., 9—10, Beograd. Sladić-Trifunović, М. 1967, Hippurites braciensis n. sp. i biostratigrafski značaj nekih senonskih hipurita. Geol. anali В. P., knj. ХХХ11Г2, Beograd. Sladić-Trifunović, М. 1969, Hippurites conicus i Hippurites conicus adri- aticus n. subsp. Geol. anali В. P., knj. XXXIV, Beograd. Sladić-Trifunović, М. 1978, Hippurites heritschi i mastrihtski rudistni nivoi u senonu kod St. Bartholoma (Kainachbecken, Austrija). Geol. anali В. P., knj. XLVI, Beograd. Sladić-Trifunović, М. 1979 80, Pseudopolikoniti i kolveraje iz mastrihta Podjarda (Poggiardo) u Apuliji. Geol. anali В. P. knj. XLIII—XLIV, Beograd. Sladić-Trifunović, М. 1981, Prvi nalazak rudistnog roda Colveraia u mastrihtu Jugoslavije (ostrva Brač i Hvar). Geol. anali В. P. knj. XLV, Beograd. Sladić-Trifunović, М. 1983, Paleontološke karakteristike i biostratigrafski značaj pseudopolikonita. Geol. anali В. P. knj. XLVII, Beograd. S e b e č i č , В. 1980, Problemi migracije i akumulacije ugljikovodika i naftno- geološke osobine karbonatnih naslaga Dinarida (hipotetski trendovi migracije ugljiko- vodika). Nafta, 31,2, Zagreb. Yuntong, L., Yizhen, L., Daning, W., M e n g r o n g , S., X i u y u , S'., Chongyou, W. & Shijie, W. 1979, The Tetiary Sistem of China, in: Strati- graphy of China. Second All-China Stratigraphie Congress, 1979, Beying. GEOLOGIJA 28/29, 151—155 (1985/86), Ljubljana UDK 551.736:56.02(497.13) = 863 Razširjenost vrste Tanchintongia ogulineci na Velebitu Distribution of the bivalve species Tanchintongia ogulineci in Velebit Vanda Kochansky-Devidé Rakovčeva ul. 5, 41(X)0 Zagreb Anton Ramovš Katedra za geologijo in paleontologijo, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Kratka vsebina Školjka Tanchintongia ogulineci, določena prvič leta 1978 v 2. coni permijskega apnenca velebitske karbonatne serije, je bila najdena še drugje v enakem apnencu, pa tudi v temno sivem, belo pik-astem dolo- mitu. Apnenec spada v zgornjekungurijsko stopnjo, dolomit pa v razpon zgornji artinskij-spodnji kungurij. V pikastem dolomitu se da razlikovati več fosilifernih con. V 2. coni permijskega apnenca, imenovani tudi cona s Neoschwagerina craticulifera, sta bila najdena še greben morskih gob in novo najdišče številnih brahiopodov. Abstract Tanchintongia ogulineci was determined 1978 from the 2nd limestone zone of the Permian Velebit carbonate series. Beside the type locality some other occurrences were found now in the same rock as well as in a dark gray, white-dotted dolomite variety. The limestone belongs to the Upper Kungurian stage, while the stratigraphie range of the dolomite is Upper Artinskian-Lower Kungurian. Different fossiliferous zones could be distinguished in the dotted dolomite. A sponge-reef and a new bra- chiopod occurrence have been found in the 2nd zone of Parmian limestone, otherwise also designated after Neoschwagerina craticulifera. Ko sva se pripravljala na 16. mikropaleontološki kolokvij, sva si ponovno ogledala fosilonosne permijske sedimentne kamnine v Brušanih in Baških Oštarijah. Pri drugem ogledu je sodelovala Zora Velimirović, mikropaleonto- loginja Industroprojekta (Zagreb). Po kolokvijski ekskurziji sta preučevala omenjeni razvoj permijskih plasti prof. dr. F. Kahler (Celovec) in asistentka J. Sremac (Zagreb). Za sodelovanje se vsem lepo zahvaljujeva. Detajlne geološke karte okolice Brušanov in Oštarij, ki jih je objavil S a - lop e k (1942), so za to območje še vedno zanesljive in po novih raziskova- njih so nastale le majhne razlike. 152_Vanda Kochansky-Devidé, Anton Ramovš Velebitski permij je svetovno znan po bogatem razvoju in fosilih. Na de- beloklastični pisani »seriji Košna« z vložki apnenca, — ki potrjujejo korelacijo plasti Košna s trogkofelskim razvojem »ortneškega tipa« — leži serija dolomita in apnenca, debela okrog 900 m, ki se deli na tri cone apnenca, ločene z različki dolomita. Permijska karbonatna serija Velebita se začne z ozko cono temno sivega in črnega apnenca z vrsto Eoverheekina salopeki Kochansky-Devidé. Sledita temno sivi pikasti dolomit in svetli saharoidni dolomit, ki vsebuje vlož- ke druge in tretje cone črnega apnenca z vrstama Neoschwagerina craticulifera (Schwager) in Yabeina syrthalis (Douvillé). Vrhnje, najdebelejše plasti sivega dolomita, tako imenovanega mejnega dolomita, so siromašne s fosili in posto- poma prehajajo v spodnjetriasni dolomit. Velika školjka Tanchintongia (= Shikamaia?) ogulineci Kochansky-Devidé je v velebitskem permiju bolj razširjena, kot je bilo prvič objavljeno (Ko- chansky-Devidé, 1978). Razen bogatega tipskega najdišča na koti 1001 severozahodno od Crnih Gred nad cesto Brušane-Oštarije je pri Brušanih še eno bogato najdišče, in sicer pod mostom v strugi potoka Suvaja južno od bru- šanske cerkve. Nanj je opozoril geolog J. Ogulinec, potem ko je bil opis vrste že objavljen. Nadalje je J. Sremac tanhintongijo našla v zgornjem delu jarka Milašnovac severozahodno od kote 820. Preseki manjših primerkov pa se naj- dejo tudi drugje v drugi coni permijskega apnenca z vrsto N eoschwagerina craticulifera, npr. ob glavni cesti Brušane-Baške Oštarijè, na kraju, kjer apne- nec druge cone prehaja čez cesto zahodno od kote 907 m. Posamezni preseki tanhintongije se dobe v široki golici Kalvarije pod Velnačko glavico v Brušanih. Vsa najdišča, navedena zgoraj, leže v drugi coni permijskega apnenca. Ob cesti Brušane-Oštarije pa je bila Tanchintongia najdena tudi v pikastem dolo- mitu, in sicer v Paripovem jarku, ki je izmed vseh jarkov najgloblji, ker je na prečnem prelomu. Starost pikastega dolomita je zgornji artinskij-spodnji kun- gurij ( = chihsij po novi razdelitvi). Po alpski razdelitvi ustreza ta uvrstitev zgornjim trogkofelskim do spodnjim grödenskim plastem. Genotip roda Tan- chintongia je spodnjepermijski, medtem ko izvira T. ogulineci iz druge cone apnenca, ki spada po starosti v zgornji kungurij in ustreza srednjim grödenskim plastem v Alpah. Zato sva pomislila, da je dolomitna vrsta morda starejša od vrste T. ogulineci. Toda tipični veliki primerek dokazuje, da gre tudi tu za vrsto T. ogulineci. Boyd et Newell (1979, 7) mislita, da je Tanchintongia kongenerična s školjko Shikamaia Ozaki, 1968. Podobne permijske velike grebenske školjke so v zadnjih 12 letih opisane iz Akasake na Japonskem, iz Afganistana, Male- zije, Tunisa, Irana in s Krete v Grčiji. Ker so ostanki slabo ohranjeni, bo po- trebna revizija — kot pri litiotidah — ko bodo najdeni lepo ohranjeni pri- merki. Od kote 842 pri Paripovem jarku ob cesti proti Brušanom lahko sledimo zaporedju fosilonosnih con pikastega dolomita na dolžini kakih 250 m. Na začetku profila se razteza prečni prelom. V spodnjem delu zelo strmih plasti nahajamo v debelini nekaj metrov preseke alge Permocalculus fragilis (Pia), nato pa cono belih kristalastih pik, debelo deset metrov; v pikah prevladujejo micije, vmes bi lahko bile tudi sferoidne fuzulinide rodov Staffella, Sphaeru- lina in Eoverbeekina. Po desetih praznih metrih sledi cona dolomita s koralo Waagenophyllum sp. (n. sp.?), debela 20 m. O grebenskem razvoju ne bi mogli Razširjenost vrste Tanchintongia oguhneci na Velebitu 153 govoriti, ker plasti niso debelejše kot drugje. Poleg tega sestavlja tudi ta vrsta roda Waagenophyllum povsem rahle prstaste kolonije; čaše so precej oddaljene druga od druge, leže navadno posamezno v kamnini in nikakršnih ostankov drugih grebenskih organizmov ni opaziti. Po kratkem presledku brez fosilov sledi ozka cona z ostanki alg gimnokodiacej in po ponovnem presledku fosilov cona velikih kristalastih belih pik, debela en do dva metra. Zelo redke so za- obljene rombične pike, ki bi po obliki in velikosti ustrezale aksialnim prese- kom neošvagerin. Takšne velike bele pike opazujemo ponekod v temnem do- lomitu že prej, vendar jih v seznamu fosilov pikastega dolomita Kochan- sky-Devidé (1965, 106) ni navedla, ker jih ni našla nikjer v tako velikem številu kakor tu. Tako je zgodnji razvoj neošvagerin vsekakor nenavaden in je prava škoda, da se jih ne dà določiti. V vrhnjem delu temnega dolomita naj- demo ob cesti tipični pikasti dolomit z majhnimi kristalastimi pikami micij in stafelid, kakršnega imamo na začetku cone in pri Skvadri v Brušanih. Gosto drobno pikasti dolomit pod belim saharoidnim dolomitom se je pokazal pod aluvialnimi naplavinami tudi pri kopanju temeljev za hotel in ribogojnico v Skvadri. S primerki bogato permijsko brahiopodno favno je začel določevati S a 1 o - pek (1942). Sedaj je ta taksonomsko obdelana in obdelava je v tisku (Sre- mac, 1986). Favna izvira večinoma iz enega najdišča v drugi coni permijskega apnenca nad dolino potoka Milašnovac WNW od Brušanov. Tu so bile najdene v izoliranem bloku poleg brahiopodov, gastropodov in cefalopodov tudi greben- ske oblike koral, morskih gob in briozojev. Tako bogata združba makrofosilov ni bila najdena nikjer drugje v coni apnenca. Leta 1968 se je ob razširitvi in delni rekonstrukciji ceste Brušane—Oštarije ter poznejši površinski eroziji tik ob cesti pokazala grebenska golica, polna različnih kalcispongij. Golica je široka okoli štiri metre in leži v spodnjem delu druge cone apnenca kakih pet metrov nad njeno podlago. V tem grebenu je še eno najdišče enakih brahio- podov kot nad potokom Milašnovac. Kakor tam, prevladuje tudi tu vrsta Martinia velehitica Sremac. Ti brahiopodi so se verjetno naseljevali na zava- rovanem kraju za spongijskim grebenom ali pa so se mrtvi primerki kopičili na nagnjenem morskem dnu, omejenem s pregrado grebena; tako v Milašnovcu kakor tu je namreč bogastvo primerkov vezano na grebenske oblike. Tretje naj- dišče brahiopodov je na Crnih Gredah nad glavno cesto; ni grebenskega tipa in ni tanhintongij, vsebuje večinoma produktide. Poseben problem pomeni sedimentologija dolomitno-apnenčaste serije sred- njega in zgornjega permija, ki jo v tuji literaturi večkrat že imenujejo »vele- bitska«. Prav gotovo so vse dolomitne cone kakor tudi tri ozke cone apnenca in še dva lokalna pasova apnenca južno od Brušanov nastajali v plitvem mor- ju, saj nikjer ne manjka zelena alga Mizzia velehitana Schubert, ki je obenem najpogostejši mikrofosil. Poleg nje nahajamo še druge dasikladaceje {Mizzia, Vermiporella, Velehitella, Anthracoporella, Atractyliopsis, Salopekiella, Lika- nella, Eogoniolinopsis in druge), torej gre v celotni seriji za povsem plitvo mor- je. Tu in tam so nakopičene gimnokodiaceje; to bi moglo pomeniti določeno poglobitev, ni pa nujno, ker drugod najdemo na Velebitu gimnokodiaceje sku- paj z dasikladacejami. Samo zgornjepermijski dolomit, pikasti dolomit pa le lokalno, sta ponekod brečasta. Dolomitna breča je verjetno nastala ob prelomu. Drugi sedimenti so nastali v mirni vodi, lokalno v okolju turbiditnih tokov, 154 Vanda Kochansky-Devidé, Anton Ramovš saj se V posameznih plasteh apnenca periodično na en do dva centimetra izme- njavata med seboj finozrnati in drobnozrnati material. Detajlno sedimentološko bi bilo treba raziskati posebno zanimivo medsebojno menjavanje skrilavega črnega bituminoznega apnenca, debelega dva do deset milimetrov, z debelo plastovitim apnencem, conalno bogatim s fosili. S sedimentološkega vidika je enako zanimivo kontinuirano menjavanje dolomita z apnencem brez prehodnih kamnin. Posebno pozornost zasluži plitvo morje, ki je tako dolgo trajalo na ve- likem prostoru. Podrobno je bila na terenu in mikropaleontološko proučena permijsko-tri- asna meja, ki je najlepše razgaljena pod Velnačko glavico in pomeni postopen prehod med obema sistemoma (Ramovš et Kochansky-Devidé, 1981). Končno bi rada še enkrat opozorila, da sta osnovni nalogi v raziskovanju permija v Velebitu determinacija in analiza ostale makrofavne (gastropodov, cefalopodov, koral in spongij) ter podrobni sedimentološki študij celotnega per- mijskega sistema in posebej mlajšega karbonatnega zaporedja, tj. srednjega in zgornjega permija. Distribution of the bivalve species Tanchintongia ogulineci in Velebit Summary New occurrences (5 localities) of the bivalve species Tachintongia ogulineci Kochansky-Devidé are recorded from the Permian limestone of the Upper Kun- gurian (= Chihsian) stage. This time the same species is evidenced also in a dark, white dotted dolomite. The stratigraphie range of the latter is Upper Artinskian-Lower Kungurian. Different fossiliferous zones could be recognized in the dotted dolomite exposed artificially in the section Paripov jarak-Brušane along the widened road Brušane-Oštarije. At the beginning of this section a transverse fault cuts the strata. There large sections of Permocalculus fragilis (Pia) occur followed by a zone of small white crystallized dots of Mizzia and alike small spheroidal fusulinids (Staffella, Sphaerulina, Eoverheekina). The most developed zone is that of Waagenophyllum sp. (n. sp.?) twenty meters thick. After a narrow Gymnocodium zone a remarkable zone one to two meters thick follows showing abundant white dots resembling Neoschwa- gerina by size. Several rounded rhombic sections occur among them. At the top of the dark dolomite Mizzia-iike dots appear again. All the fossiliferous zones are interbedded with barren intercalations. Farther towards Brušane a sponge-reef was found in Permian limestone otherwise characterized by N eoschwagerina craticulifera. Brachiopods occur at the reef. They appear to have lived in the rear of the barrier-reef. Never- theless their relicts might have accumulated on the sloping sea-floor. Brachio- pods associated with sponges and corals have already been observed earlier in a limestone block lying northeast of the Milašnovac brook. The Mizzia remains are abundant in both Middle and Upper Permian dolo- mite and limestone. This is good evidence of the deposition of the Velebite carbonate sequence in shallow water conditions. Razširjenost vrste Tanchintongia oguhneci na Velebitu 155 Literatura Boyd, D. W. & Nevell, N. D. 1979, Permian Pelecypods from Tunisia. Amer. Museum Novitates, 2686, 1—22, New York. Kochansky-Devidé, V. 1965, Karbonske i permske fuzulinidne foramini- fere Velebita i Like. Srednji i gornji perm. Acta geologica 5 (Salopekov zbornik); Pri- rodosl. istr. Jugosl. akad. 35, 101—150, Zagreb. Kochansky-Devidé, V. 1978, Tanchintongia — eine aberrante permische Bivalve in Europa. Paläont. Z. 52, 3 4, 213—218, Stuttgart. Ramovš, A. & Kochansky-Devidé, V. 1981, Permian-Ttiassic boun- dary at Brušane Village in Velebit Mt. Geologija 24 2, 327—330, Ljubljana. S a lo p e k, M. 1942, O gornjem paleozoiku Velebita u okolini Brušana i Baških Oštarija. Rad Hrvat. akad. znan. umj., Matem.-prir. razr. 247 (85), 218—272, Zagreb. Sremac, J. 1986, Middle Permian Brachiopods from the Velebit Mt. (Croatia, Yugoslavia). Palaeont. jugosl. akad. 35, Zagreb. (V tisku; in press). GEOLOGIJA 28'29, 157—197, (1985 86), Ljubljana UDK 551.735.736.761:551.243(497.12) = 863 Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub in njihovega južnega obrobja A contribution to the knowledge of the geological structure of the Sava Folds and their southern border Ivan Mlakar Geološki zavod Ljubljana, Parmova 37, 61000 Ljubljana Kratka vsebina Karbonska skladovnica kamenin je razčlenjena v superpozicijske enote in podenote, znotraj narinjenih paleozojskih in pretežno karbonatnih me- zozojskih plasti pa sta definirana prvi in drugi del dolskega nariva. Naj- večja pozornost je namenjena razmeram v globini in na stiku med alohto- nimi kameninami ter paravtohtonom. Ovrednotene so dosedanje interpre- tacije in nakazana nova rešitev tega problema. Abstract The Carboniferous succession of beds has been subdivided into super- posing units and subunits. Within the overthrusting Paleozoic and mainly Mesozoic beds the first and the second part of the Dolsko overthrust have been defined. Most attention is allotted to the structure in the depth, and at the contact between the allochthon beds and the parautochthon. Evaluated are earlier interpretations, and a new solution of this problem proposed. Uvod V zvezi s problematiko skladiščenja zemeljskega plina na ozemlju SR Slo- venije smo proučevali Posavske gube med Ljubljano in Litijo ter njihovo južno obrobje. Kritično smo pregledali literaturne podatke in zbrali številne nove informacije o geološki zgradbi tega prostora. Raziskave je omogočilo podjetje Petrol iz Ljubljane, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Kratek pregled dosedanjih raziskav Popoln seznam strokovne literature, ki se nanaša na območje listov Ribnica in Ljubljana, sta nanizala B u s e r (1974) in P r em r u (1983) v tolmačih k ome- njenima listoma. Opozorimo naj le na dela, ki so pomembna za interpretacijo zgradbe obravnavanega ozemlja. 158_Ivan Mlakar Med najstarejšimi raziskovalci moramo omeniti L i p o 1 d a (1857) in K o s - s ma t a (1903, 1905, 1913). Winkler (1923) je podal tektonsko sintezo, ki zajema velik del slovenskega prostora, Tornquist (1929) pa se je ukvarjal predvsem z rudišči. Po drugi svetovni vojni so tod raziskovali Germovšek (1955), Rako- vec (1954, 1955), Ramovš (1954, 1955, 1963, 1965) in Grad (1961). Zdaleč največ podatkov sta zbrala B u s e r (1965, 1969, 1974) in zlasti Premru (1974, 1975, 1976, 1980, 1983). Iz novejšega obdobja moramo ome- niti še Kuščerjeve (1975) kritične pripombe k dosedanjim tektonskim in- terpretacijam tega ozemlja, tektonsko sintezo M i o č a (1976, 1981) in poročila o geofizikalnih raziskavah, ki so jih opravili 11 o t i ć v letu 1979 ter Ravnik in V i d a leta 1984. Metodika dela Podatki o zgradbi obravnavanega ozemlja izpred druge svetovne vojne te- melje na skopih in premalo natančnih geoloških informacijah, zato smo naj- večjo pozornost namenili novejši literaturi. Kot izhodišče za zbiranje novih podatkov so nam služile Osnovne geološke karte SFRJ, listi Kranj (Grad et Ferjančič, 1974, 1976) in Postojna (Pleničar, 1967, 1970), zlasti pa Ljubljana (Premru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969, 1974) merila 1 : 100.000 s tolmači ter seveda neobjavljene karte merila 1 : 25.000, ki so bile osnova za izdelavo Osnovne geološke karte. Poleg teh podatkov smo s pridom uporabili rezultate lastnih raziskav, ki smo jih v obdobju od leta 1980 do 1986 opravili na tem prostoru v zvezi s pro- učevanjem nekaterih rudišč svinca, cinka in barita. Tako razpolagamo z zelo natančnimi geološkimi kartami merila 1 : 5.000 (izdelanimi z metodo evidentira- nja in kartiranja vseh izdankov) območij Pleše, Podlipoglav, Maljek in Besnica, izven obravnavanega prostora pa s kartami objektov Marija Reka, Trojane— Znojile, Cešnjice, Zlatenek ter Ponoviče in Cirkuše. Pri interpretaciji razvoja karbonskih skladov (na kartah in v tolmačih k listom Ljubljana, Kranj in Rib- nica so raziskovalci uporabljali oznako permokarbonske, torej permsko-karbon- ske plasti) smo upoštevali tudi izkušnje, zbrane na Idrijskem in Cerkljanskem ter na območju rudišča Zirovski vrh v preteklih letih. Obsežno območje iz permsko-karbonskih skladov med Ljubljano, Litijo in Savo smo pregledali vzdolž vseh pomembnejših cest, nekaterih kolovozov in grap, saj se tod grupira večina izdankov. Pri tem so imeli seveda prednost pro- fili, orientirani prečno na potek geoloških struktur, torej v smeri sever—jug. Podobno metodologijo smo uporabljali pri proučevanju južnega obrobja Po- savskih gub med Igom, Grosupljem, Višnjo goro in Primskovim ter spet pazili zlasti na mesta, kjer smo si po podatkih Osnovne geološke karte obetali po- membnih informacij. Med takimi lokacijami naj opozorimo na tiste, kjer se javljajo permsko- karbonske plasti sredi triasnih — karbonatnih skladov, stičišča prelomnih si- stemov, problematičnih narivnih ploskev itd. Kot osnovo za prikaz vseh zbranih podatkov oziroma tektonsko sintezo smo uporabili Osnovno geološko karto, spodnji del lista Ljubljana (Premru, 1983) in zgornji del lista Ribnica (B u s e r, 1969) pri čemer pa smo morali podatke Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 159 shematizirati, vendar karta še vedno prikazuje vse bistvene elemente zgrad- be (sl. 1). Na sliki 1 posebej opozarjamo na natančno proučena območja, omejujemo posamezne tektonske enote, poimenujemo prelome, pri deformacijah radialnega in tangencialnega tipa pa s posebnimi oznakami ločujemo podatke, privzete iz Osnovne geološke karte, od subjektivne interpretacije. Na skrbno izbranih, karakterističnih regionalnih profilih A do E v smeri sever—jug prikazujemo odnose med različnimi tektonskimi enotami (sl. 2), na sliki 3 pa podajamo shematsko razčlenitev zgradbe. Razvoj karbonskih skladov V dosedanji geološki literaturi o Posavskih gubah se večina podatkov na- naša na sestav karbonskih kamenin, o njih razvoju, katerega poznavanje je predpogoj za reševanje strukturne problematike obravnavanega ozemlja, pa je precej manj podatkov. Po ugotovitvah Ramovša (1954, 212) leži na skrilavcu peščenjak, nato pa konglomerat. Rakovec (1955, 15) govori o dveh horizontih, spodnjem pretežno iz glinastega skrilavca ter zgornjem iz kremenovega peščenjaka in konglomerata. Tudi Grad (1961, 107) je menil, da sta peščenjak in konglo- merat najmlajša med karbonskimi usedlinami. Na podlagi razmer v zahodni Sloveniji, podatkov z natančno preiskanih območij v Zasavju ter terenskih obhodov je razvoj karbonskih skladov na obravnavanem prostoru naslednji. Karbonsko skladovnico lahko razdelimo na tri enote prvega reda, ki smo jih označili z a, b in C (sl. 3). Brez natančnih sedimentoloških podatkov ne vemo, ali naj enote obravnavamo kot tri formacije ali kot člene ene in iste formacije. V tej razpravi govorimo o superpozicijskih enotah. Enota a sestoji iz temno sivega do črnega glinovca z nekaj lečami in polami meljevca, ki je ponekod (Cešnjice—Zlatenek, Trojane) nekoliko bituminozen. Ker se kamenina javlja v podlagi vseh svinčeno-cinkovih rudišč v Posavskih gubah, jo v tehničnih poročilih večkrat označujemo kot talninski skrilavec. Debeline superpozicijske enote a ne poznamo, saj je erozija na območju Posavskih gub razkrila kvečjemu 300 m teh skladov, ki se pokažejo običajno le v globokih dolinah (Besnica, Maljek). Največji izdanek teh kamenin je po naših ugotovitvah na območju Sostra in Orel, v sosednji antiklinali pa v coni Krašnja—Blagovica ter severno od tod. Sostrško in blagovško območje sta na listu Ljubljana (P r e m r u , 1983) ustrezno označeni, seveda brez opredelitve lege skladov v stratigrafskem stolpiču. Kamenine enote b sestoje pretežno iz grobih klastitov — kremenovega pe- ščenjaka in konglomerata. Na podlagi doslej zbranih podatkov smo enoto b razčlenili v 3 podenote, in sicer bi, bo in h-,\. Za podenoto bi je značilno hitro menjavanje drobnozrnatega ali zelo drob- nozrnatega peščenjaka, meljevca in muljevca. Sedimentološko je sklade proučil Skaberne v profilu pri Podlipoglavu leta 1981. Na dolžini 6,75 m je raziskovalec ugotovil 33 sekvenc, ki so bile debele od 5 do 40 cm, povprečno pa 16 cm. Podobne razmere smo ugotovili na območju Maljeka. Vse kaže, da so komaj 50 do 80 m debeli skladi podenote bi razviti 160 Ivan Mlakar SI. 1. Tektonska karta območja Ljubljana-Litija Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 161 Fig. 1. Tectonic map of the Ljubljana-Litija region 11 - Geologija 28/29 162 Ivan Mlakar SL 2. Geološki profili Fig. 2. Geological sections Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 163 1 ugotovljena in domnevna geološka meja, 2 smer in vpad plasti, 3 superpozicijske enote karbonskih plasti, .4 karbonski glinovec, 5 karbonski kremenov peščenjak; rast- linski ostanki, 6 kremenov konglomerat, 7 kremenov konglomerat s prodniki in bloki apnenca, 8 kvartarne usedline, 9 jurske plasti, 10 zgornjetriasne in jurske plasti, 11 zgornjetriasne plasti, 12 srednjetriasne plasti, 13 spodnjetriasne plasti, 14 paleozojske plasti, 15 mlajši paleozoik, 16 grödenske plasti, 17 karbonske in permske plasti, 18 karbonske plasti, 19 starejši paleozoik, 20 erozijsko-tektonska diskordanca, 21 mlado- terciarni prelom, 22 močan mladoterciarni prelom, 23 močan mladoterciarni prelom po interpretaciji avtorja, 24 relativno pogreznjeni blok, 25 narivna ploskev višjega reda, 26 narivna ploskev višjega reda po interpretaciji avtorja, 27 narivna ploskev nižjega reda, 28 os sinklinale, 29 os antiklinale, 30 natančno preiskano ozemlje (avtor 1980—1986), 31 seizmični profil, 32 geoelektrične sonde, 33 stara rudarska dela (Pb, Zn, Ba) 1 Proved and supposed geologic boundary, 2 Strike and dip of strata, 3 Superpositional units of carboniferous beds, 4 Carboniferous clay shale, 5 Carboniferous quartz sand- stone; tree remains, 6 Quartz conglomerate, 7 Quartz conglomerate with pebbles and blocks of limestone, 8 Quaternary sediments, 9 Jurassic beds, 10 Upper Triassic and Lower Jurassic beds, 11 Upper Triassic beds, 12 Middle Triassic beds, 13 Lower Triassic beds, 14 Paleozoic beds, 15 Late Paleozoic, 16 Groden beds, 17 Carboniferous and Permian beds, 18 Carboniferous beds, 19 Early Paleozoic, 20 Erosional-tectonic unconformity, 21 Late Tertiary fault, 22 Main late Tertiary fault, 23 Main late Ter- tiary fault according to author's interpretation, 24 Relatively sunk block, 25 Thrust plane of the 1st order, 26 Thrust plane of the 1st order according to author's interpre- tation, 27 Thrust plane of the 2nd order, 28 Axis of syncline, 29 Axis of anticline, 30 Region investigated in detail (this author, 1980—1986), 31 Seismic sounding, 32 Geoelectrical sounding, 33 Old mining works (Pb, Zn, Ba) Legenda k sl. 1, 2 in 3 Explanation to figs. 1, 2, and 3 164_Ivan Mlakar regionalno in se bodo pokazali, zaradi litoloških karakteristik, kot pomemben reperni horizont. Superpozicijska podenota bo sestoji pretežno iz peščenjaka. Gre za številne, debele sekvence iz različno zrnatih sivih bolj ali manj sljudnatih kremenovih peščenjakov. Nekatere sekvence se pričenjajo z dobro sortiranim konglomera- tom z zrni belega kremena in lidita, katerih velikost le tu in tam presega 6 mm, redko katere sekvence pa se zaključijo z meljevcem ali celo glinovcem. Najstarejši in najmlajši deli sekvenc so debeli od nekaj dm do nekaj m in se javljajo kot ozki, dolgi pasovi. Medtem ko so skladi podenote 02 na malješkem prostoru debeli okrog 750 m, se proti zahodu na območju Besnice stanjšajo na 600 m, pri Podlipoglavu pa naglo na vsega 80 m, na kar smo na shematskem prikazu zgradbe (si. 3) po- sebej opozorili. Poleg tega smo opazili, da se delež glinovca v smeri proti za- hodu zmanjšuje. Zgornji del superpozicijske enote h, ki ga označujemo s simbolom ba, grade poleg drobnozrnatega, dobro sortiranega konglomerata tudi kamenine z nekaj cm velikimi prodniki belega kremena ter lidita in se javljajo predvsem v spod- njem delu te enote. Ponekod se konglomerat menjava s peščenjakom. Gre za več debelih sekvenc in malokatera se konča z nekaj decimetri meljevca ali glinovca. Celotne debeline podenote b,$ ne poznamo, saj je deloma že erodirana. Na malješkem prostoru gre vsaj za 250 m, na območju Podlipoglava pa za več kot 600 m kamenin. Posebej naj opozorimo na dejstvo, da se proti zahodu v konglomeratu po- večuje delež apnenih prodnikov in splak glinovca. Pri Podlipoglavu je R a - movš (1954) v konglomeratu našel celo bloke apnenca. Ramovš et Jur- k o v š e k (1976) poročata, da so na tem mestu v apnencu doslej dokazali silur- sko, devonsko in srednjekarbonsko favno. Pri ogledu te pomembne lokacije v grapi 300 m WSW (262") od domačije Osredkar, in sicer v višini 375 m, smo pazili zlasti na razmere v podlagi kon- glomerata. Okrog 5 m visoka konglomeratna stena je del večjega konglomeratnega bloka, ki leži na zahodu normalno na peščenjaku podenote bg vzdolž grape pa meji neposredno na glinovec enote a. Pod previsno steno je v podlagi konglomerata črna glina, na katero je opo- zoril že Ramovš (1954); elementi stične ploskve so 290 25" (slika 1). Ugotovljene razmere izključujejo možnost, da bi konglomerat ležal na gli- novcih enote a transgresivno. Stik v podlagi je narivna ploskev. Konglomerati z več 10 cm velikimi bloki apnenca, peščenjaka in glinovca so na tem območju posebnost, pripadajo brez dvoma spodnjemu delu super- pozicijske podenote b-j (si. 1, 3) in zaslužijo še temeljito sedimentološko obdelavo. Na pregledanem ozemlju nismo mogli nikjer z gotovostjo ugotoviti skladov superpozicijske enote c, kakršne poznamo na Sovodenjskem, kjer sestoje iz sivega glinovca, debelega okrog 300 m, z vložkom lapornih kamenin v zgornjem delu pri Fužinah. Verjetno pripadajo tem skladom glinovci na jugovzhodnem obrobju grajske vzpetine (Orlov vrh), na Rožniku in pri Podutiku, brez dvoma pa peliti južno od rudišča Knapovže. Drugod v posavskih gubah vzhodno od Ljubljane in južno od Save je ta enota, kot vse kaže, že erodirana. Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 165 Severno od Save smo nedavno odkrili tako imenovane krovninske skrilavce (enota c) v debelini vsaj 200 m in z vložkom iz grobih klastitov (50 m nad skladi superpozicijske enote b) pri Ponovičah. Skoraj gotovo pripadajo tej superpo- zicijski enoti tudi glinovci, ki se po podatkih OGK list Ljubljana (P r e m r u , 1983) javljajo ob severnem obrobju litijske antiforme nad Lazami in Jevnico. V primerjavi s podobnimi skladi superpozicijske enote a, gre na videz za manj bituminozne kamenine; pri preperevanju dobe glinovci tu in tam rožnat odtenek. Razlik v sestavi kamenin zaenkrat še ne poznamo. Poudariti moramo, da glinovci enote c nikjer ne leže neposredno na kon- glomeratu, temveč jih loči peščenjak, ki doseže debelino do nekaj 10 m. Sedi- mentološke raziskave bodo pokazale upravičenost uvajanja nove superpozicijske podenote z možno oznako b4. V zvezi z reševanjem celotne problematike povezane s karbonskimi skladi je pomembna zlasti nova ugotovitev, da nimamo opraviti le z eno, temveč z dvema debelejšima litološkima enotama iz glinovca, ki imata v stratigrafski lestvici različno lego. Novih podatkov o razvoju karbonskih skladov ne moremo uskladiti tudi s stratigrafskim stolpičem, kakršnega je prikazal Premru (1983, 38), kjer so v litijski podconi različni litološki členi brez reda razvrščeni po vertikali. Pač pa se strinjamo s Premrujevo oceno (1983, 16), da znaša celotna debelina permsko-karbonskih skladov na območju lista Ljubljana okrog 2.000 m. Na malješkem prostoru znaša namreč samo debelina podenot bi, 02 in bs 1050 m. Računati moramo še z erodiranimi skladi enote c, z delom skladov podenote bg in seveda s celotno debelino talninskega skrilavca (enota a). Zelo okrnjena debelina karbonskih skladov pri Podlipoglavu pa znaša vsaj 730 m. Na sosed- njem listu Kranj omenjata Grad et Ferjančič (1976) debelino najmanj 1000 m. Starost obravnavanih plasti je še vedno sporna. Nekateri raziskovalci (Ra- kovec 1955, 165) govore o hochwipfelskih skladih iz srednjekarbonskega ob- dobja, Ramovš (1965, 343) pa trdi, da je vsaj del »hochw^ipfelskih skladov« v Posavskih gubah iz trogkofelske stopnje, domneva pa, da so vsi ali vsaj pre- težna večina »hochwipfelskih plasti« Posavskih gub permske starosti, in sicer pretežno iz trogkofelske stopnje. Tudi B u s e r (1974), Grad et Ferjančič (1976) ter Premru (1983) dopuščajo na podlagi doslej najdenih fosilov mož- nost, da je del obravnavanih kamenin permske starosti. Plasti označujejo s sim- bolom C, P in govore o permokarbonskih, torej permsko-karbonskih skladih. Jelen v palinološko preiskanih vzorcih glinovcev z območja Podlipoglava, Pleš in Maljeka ni našel fosilnega inventarja. Pač pa sta nedavno zakonca Jurkovšek odkrila v kremenovem peščenjaku na litijskem prostoru nahaja- lišča s številno makrofloro, ki govori za westfalij A (Kolar-Jurkovšek et Jurkovšek, 1985, 1986). Po naših ugotovitvah so rastlinski ostanki iz peščenjaka podenote b^ (sl. 1). Karbonska starost srednjega dela obravnavane skladovnice kamenin je torej nedvoumno dokazana, še vedno pa ostaja odprto vprašanje starosti podenote bs in enote c. Ne izključujemo možnosti, da se s superpozicijsko podenoto bs pri- čenja nova strukturna etaža, ki vsaj deloma ali kot celota pripada permu. Vendar moramo poudariti, da nismo nikjer našli prepričljivega dokaza o diskor- danci v podlagi. 166 Ivan Mlakar Glinovce z vložki lapornih kamenin na Sovodenjskem pri Fužinah (enota c), ki sta jih Jelen in Kolar-Jurkovškova brezuspešno proučevala pa- linološko in na konodonte, bi v tem primeru lahko imeli za bočni in časovni ekvivalent ortneškega paleozoika, katerega permsko starost je dokazal Ra- movš (1963, 1965). Tudi navidezna konkordanca med »hochwipfelskimi« in grödenskimi skladi, na katero je opozarjal ta raziskovalec (Ramovš, 1965), govori v prid taki razlagi. Prisotnost močne tektonsko-erozijske diskordance znotraj nekdanjih karbonskh skladov bi ob pomoči izotopskih in geokemičnih raziskav olajšala tudi rešitev problema starosti Pb, Zn, Sb in Ba rudišč v Po- savskih gubah. Hidrotermalna rudišča, pretežno žilnega tipa, se po naših po- datkih javljajo predvsem v grobih klastitih superpozicijske podenote ba in za- htevajo prisotnost prelomov in razpok, katerih nastanek bi lahko povezovali s predpostavljeno, postwestfalsko (A), verjetno astursko tektonsko fazo. Dejstvo, da so klastiti z vložki karbonatnih kamenin pri Lanišču in Škofljici permske starosti (Ramovš, 1965), naših domnev ne izpremeni. Kot bomo vi- deli kasneje, pripadajo omenjene kamenine alohtonemu, drugemu delu dolskega nariva; razvoja teh mladopaleozojskih skladov pa nismo podrobneje proučevali. Naj bo starost kamenin takšna ali drugačna, gre pri obravnavanih skladih v intervalu od enote a do podenote b;î za regresijski niz usedlin. Hitra spremem- ba v debelini podenot ba in b;î na območju Podlipoglava in Besnice, kakor tudi prisotnost blokov apnenca, peščenjaka ter splak glinovca, pa govori za nekdanjo bližino razgaljene podlage, na kar je opozoril že Ramovš (1954, 217). Nasprotno pa se pričenja s konglomeratom superpozicijske podenote h¿ trans- gresijski niz usedlin, ki se verjetno konča šele z nastopom saalske orogenetske faze oziroma začetkom odlaganja grödenskih skladov. Vse dokler nakazana problematika ne bo rešena v celoti, ne kaže kamenin starostno točneje opredeljevati. Na območju litijske antiklinale se držimo starih ugotovitev in govorimo o karbonskih skladih, podobne še nepreiskane plasti v okviru drugega dela dolskega nariva pa na naši dokumentaciji previdno ozna- čujemo s simbolom Pzo. Izraz permsko-karbonske plasti (C, P) uporabljamo samo v primeru, če se sklicujemo na starejše podatke. Z genetskega aspekta je Premru (1983, 56) označil obravnavane plasti kot usedline molasnega tipa s prostranega morskega šelfnega bazena z močnim dotokom materiala s kopnega. Novejši podatki pa kažejo na rečno sedimenta- cijsko okolje (Kolar-Jurkovšek et Jurkovšek, 1986), kar bo treba preveriti še s sedimentološkimi metodami. Tektonska zgradba ozemlja Čeprav je pojem litijska antiklinala v strokovni literaturi že dolgo prisoten, nas pogled na Osnovno geološko karto list Ljubljana (Premru, 1983) o tem ne prepriča. Skladi namreč vpadajo v vse smeri v prostoru; ne izstopajo niti jedro niti krila gube. Ta ugotovitev velja tudi za karte merila 1 : 25.000. Na prisotnost antiforme bi lahko sklepali kvečjemu po diametralno nasprotnih vpadih v krovninskih triasnih in jurskih plasteh. Taka slika je morda posledica ponesrečeno izbranih karakterističnih vpadov, bolj verjetno pa prisotnosti gub nižjega reda, morda tudi več faz gubanja z raz- lično orientiranimi osnimi ravninami, in seveda neotektonskih deformacij. Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 167 Sele z upoštevanjem nove razčlenitve karbonskih skladov v superpozicijske enote in podenote razkrijemo prisotnost antiforme prvega reda. Talninske skri- lavce (enota a), ki so jedro gube, smo našli v dolini Besnice in na malješkem prostoru približno na zveznici vzhod-zahod, vendar v spodnji tretjini karbon- skega kompleksa. Nasprotno pa najdemo kremenove konglomerate, ki lahko nastopajo na velikih površinah le v okviru podenote b;i in so visoko v profilu karbonske skladovnice, predvsem na severnem in južnem obrobju te cone, torej na krilih antiforme (sl. 1). Pretežni del Posavskih gub pri današnjem erozijskem stadiju je iz kamenin podenote h-2, pri čemer pa ne izključujemo možnosti, da so v globokih dolinah, grapah ali ob Savi še tu in tam razgaljeni glinovci enote a. V pregledanih območjih, ki so na listu Ljubljana (Premru, 1983) označena kot peščenjak, meljevec, skrilavec in konglomerat (simbol 70), gre po naših ugo- tovitvah za tanjše konkordantne vložke bolj grobih ali drobnih klastitov znotraj peščenjaka podenote h¿. Nenavadne, nepravilne oblike takih con pogojuje, poleg že omenjenih faktorjev, tudi razgibana morfologija terena. Os antiklinale 1. reda poteka po naši interpretaciji (sl. 1) vzdolž srednjega dela doline Besnice, nato pod Jančami proti Stangi in Zavrsniku, od tod pa na območje Mamolja, kjer talninski skrilavci jedra gube spet izdanjajo na površini. Jedro gube 1. reda, zlasti pa njeno južno krilo, je precej deformirano, kar je v pravem nasprotju s severnim krilom gube, ki zavzema obsežno ob- močje vse do Save. Ena izmed gub 2. reda je prisotna na območju Podlipoglava, na drugih me- stih pa bi jih lahko odkrili šele z zelo natančnim geološkim kartiranjem. Nekoliko drugačne so razmere na zahodnem obrobju litijske antiforme. Na ozemlju vzhodno od vasi Sostro izdanjajo, po naših ugotovitvah, talninski skrilavci (enota a) na velikih površinah in se nadaljujejo na območje Orel, Rudnika in Sv. Urha. Sam Golovec pa ima sinklinalno zgradbo z jedrom iz pe- ščenjaka podenote 02. Na območju Ljubljanskega gradu so za Mestnim, Starim in Gornjim trgom razgaljeni predvsem kremenovi konglomerati, na njih pa je nekaj kremenovega peščenjaka; skladi skoraj gotovo pripadajo najvišjemu delu podenote b^. Na grebenu Orle-Golovec-Ljubljanski grad najdemo torej proti NW čedalje mlajše plasti. Podatki Osnovne geološke karte in kart merila 1 : 25.000 so premalo natanč- ni, da bi podali geometrijo prisotnih gub. Nanizamo lahko samo informacije z območij, ki smo jih sami na drobno preiskali. V Malješkem potoku ima osna ravnina gube vertikalno lego, odnos kril proti tej ravnini pa je normalen, vendar že s prehodom v izoklinalni tip. Oblika slemena je zaobljena. Os gube poteka v smeri E-W in položno tone proti zahodu. Pri Podlipoglavu je osna ravnina gube usločena proti severozahodu, je ver- tikalna ali vpada strmo v to smer. V tem primeru je severno krilo položnejše, južno pa bolj strmo. Gre torej za tip nekoliko poševne gube z vergenco proti jugovzhodu. Odnos kril proti osni ravnini je normalen, sleme pa je zaobljeno. Gubo na območju Besnice zajame geološki profil B (sl. 2). Zanimivo je, da imajo subvertikalno lego tod skladi severnega krila gube, sleme gube je zaob- ljeno, južno krilo pa položno tone proti jugu. Na območju severno od Save smo nedavno odkrili močno narivno ploskev 168 Ivan Mlakar z vpadom proti NW znotraj karbonskih plasti, ki poteka od Cirkus proti SW v smeri vasi Konj. Grobi klastiti superpozicijske enote b so narinjeni na gli- novce enote c. Govorimo o lebeški luski, ki smo jo poimenovali po gradu Lebek ali Ljubek 3,5 km NWN od Ponovič. Kje poteka narivna ploskev južno od Save, še ne vemo. Narivne deformacije nižjega reda seveda lahko pričakujemo znotraj karbonskih skladov tudi drugod v Zasavju. Na izostanek permskih in skitskih plasti med karbonskimi in srednjetrias- nimi skladi na južnem obrobju litijske antiklinale so opozorili že Kossmat (1905, 73; 1913), Tornquist (1929) ter Rakovec (1955, 72). Tornquist je menil, da so triasne plasti v neposrednem stiku s karbonskimi kameninami zato, ker so se odlagale oz. transgredirale na že erodirano karbonsko podlago. Kossmat in Rakovec pa sta trdila, da gre za deformacije lokalnega zna- čaja. Podobno razlago je ponudil Kuščer (1975, 218) in menil, da imamo opraviti z manjšimi premiki, nastalimi v zvezi z gubanjem na meji med trdnimi in mehkimi plastmi, ki jih ne moremo imeti za narive. Na območju Litije je Grad (1962, 109) zagovarjal tektonski karakter tega stika. Podatki Osnovne geološke karte list Ljubljana (Premru 1983) kažejo, da stik permsko-karbonskih skladov z mlajšimi kameninami na njihovem južnem obrobju ni nikjer normalen oziroma da ne moremo niti na enem mestu govoriti o normalnem prehodu južnega dela litijske antiklinale v Dolenjski kras, kot lahko preberemo v literaturi (Rakovec, 1955, 72; Germovšek, 1955). V »normalnem« stiku s permsko-karbonskimi kameninami je le ostanek gröden- skih skladov vzhodno od Mamolja, pri čemer pa gre za erozijsko tektonsko diskordanco. Povsod drugod so na karti meje označene kot tektonske. V več 10 km dolgi coni od vasi Volavlje, preko hriba Doben, Smartna pri Litiji, Pustega Maina in dajje na vzhodnem obrobju naše karte, je na listu Ljubljana obravnavani stik označen pretežno kot narivna ploskev z vpadom proti jugu, SW ali SE, ki jo na številnih mestih sekajo krajši, različno orien- tirani neotektonski prelomi. Severno od tod leže tu in tam triasne karbonatne plasti na permsko-karbonskih kot tektonske krpe (npr. Gradišče vzhodno od Litije). Premru (1974) je uvedel pojem dolskega nariva; v našem primeru imamo opraviti z njegovim južnim krakom. Premrujeva interpretacija je v principu točna, o čemer smo se prepri- čali na več mestih (Prežganje, južno od Zavrsnika, Gradišče itd.). Natančnejše raziskave bi morda pokazale odstopanja, ki bi se odražala v drugačnih kombi- nacijah narivnih in prelomnih deformacij, vendar ti popravki bistveno ne spre- menijo tega koncepta. Z upoštevanjem podatkov o razvoju sedimentacije na ozemlju listov Ljub- ljana (Premru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969, 1974) ter naših novih in- formacij s Trojanskega upravičeno sklepamo, da na stiku s karbonskimi skladi ponekod manjka celo 800 m usedlin. Od tega pripada najmanj 100 m srednje- in zgornjepermskim kameninam, okrog 300 m skitskim plastem, ostalo pa naj- mlajšim superpozicijskim enotam karbonske skladovnice kamenin. Edino pri Smartnem naj bi se s karbonskimi plastmi stikale skitske kame- nine, drugod so v taki legi srednjetriasni skladi, na enem mestu pa celo kar- nijske plasti. Skitske kamenine so se ohranile še pri Smicu (E od Trebeljevega), Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 169 kjer smo našli lepe izdanke rdečega sljudnatega meljevca ter rožnati dolomit z jasno vidno oolitno strukturo. Kose takih kamenin pa smo opazili v grapi pod hribom Polšnik. Skoraj gotovo imamo opraviti z novo narivno enoto niž- jega reda (sl. 3) ali pa gre za tektonske odstružke, kar bi pokazale bolj na- tančne preiskave. Rešitev problema bi pripomogla k osvetlitvi mehanizma na- stanka dolskega nariva, interpretacije pa v bistvu ne bi spremenila. Na videz drugačne so geološke razmere v 6 km dolgi coni Pugled-Polšnik, kjer se karbonske in triasne plasti stikajo v ravni črti kljub razgibani morfo- logiji terena. Narivna ploskev je zginila s površja zaradi deformacijskega efekta — grezanja jugovzhodnega bloka, ob močnem subvertikalnem, prečno dinarskem prelomu. Na območju Podmolnika najdemo spet take odnose med karbonskimi in tri- asnimi plastmi, kakršne poznamo iz osrednjega in vzhodnega dela naše karte. Po podatkih listov Ljubljana (Premru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969) vpadajo triasne plasti 1. dela dolskega nariva, kot smo poimenovali to narivno enoto, proti jugu in SW. Zato najdemo v teh smereh čedalje mlajše kamenine. Medtem ko so v okviru obravnavane narivne enote na vzhodnem obrobju karte skoraj izključno srednjetriasni skladi, je zahodno od Litije čedalje več zgornje- triasnih plasti. Karnijske kamenine najdemo najprej kot erozijske ostanke, nato kot sklenjene pasove, na območju Pleš in Grosupljega pa imamo skoraj izključno noriške plasti. Po naši interpretaciji so najmlajše kamenine v okviru te narivne enote dachsteinski apnenec (Debeli hrib) in liasni skladi (Pijava gorica); ene in druge kamenine najdemo kot erozijske ostanke. Prvi del dolskega nariva se javlja kot upognjena ali drugače deformirana plošča, debela od nekaj 100 m do preko 1000 m. Nariv karbonskih plasti na triasni dolomit med Crnim potokom, Bogen- šperkom in Dobravo je opazil že Grad (1961, 110). Tudi po podatkih P r e m r u j a (1983) leže na jugovzhodnem obrobju lista Ljubljana permsko-karbonske plasti na srednjetriasnem dolomitu, prekrivajo pa jih grödenske kamenine. Take razmere najdemo vse do Debeč. Gre za skoraj 20 km dolgo, zelo razvejano in nekaj 100 m do 3 km široko cono iz teh kamenin. Potek kontakta s srednjetriasnimi plastmi v podlagi je povsem odvisen od morfologije terena. Zato se pridružujemo mnenju Grada in Premruja ter stik obravnavamo kot narivno ploskev, ki pa je seveda tu in tam deformi- rana z neotektonskimi prelomi. Govorimo o drugem delu dolskega nariva (sl. 3). Zgradba obravnavanega območja je pravilno prikazana na regionalnem geološkem profilu C-D v okviru lista Ljubljana (Premru, 1983) in razvidna z našega geološkega prereza E na sliki 2. V primeru, da zanemarimo splošne geološke podatke in skušamo razmere na stiku Posavskih gub z dolskim narivom na vsak način razlagati kot defor- macije lokalnega pomena oziroma z vrzeljo v sedimentaciji, nas lega paleozoj- skih plasti v okviru drugega dela dolskega nariva dokončno prepriča o prisotno- sti narivov na obravnavanem prostoru. Pri predpostavljenem vpadu narivne ploskve 10" lahko, z upoštevanjem debeline skladov, privedemo karbonske kamenine na anizični dolomit šele z narivanjem velikostnega reda vsaj 4 km. Na severovzhodnem obrobju lista Ribnica je po Buserjevih podatkih 170 Ivan Mlakar (1969) v krovnini grödenskih plasti še normalno zaporedje skitskih in srednje- triasnih kamenin. V podaljšku te cone na list Ljubljana (Premru, 1983) pa se z grödenskimi plastmi ob narivni ploskvi stikajo različni triasni horizonti. Morda gre za preslabo usklajeno delo avtorjev različnih kart ali pa je taka razlaga pravilna, saj je stik različnih geoloških sredin običajno tektonska predispozicija za nastanek narivnih ploskev. Problem je drugorazrednega po- mena in na tektonsko sintezo nima bistvenega vpliva. Na karti in sliki 3 smo upoštevali en in drugi podatek ter na karti posebej izdvojili pas paleozojskih skladov. Zahodno od Debeč se javlja nov tektonski fenomen, in sicer neznatne, izolirane krpe mladopaleozojskih kamenin, torej pojav, ki ga na prvi pogled ne moremo logično povezovati z razmerami na doslej opisanem predelu. Izdanki paleozojskih kamenin sredi karbonatnih skladov so na listih Ljub- ljana (Premru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969) sicer vrisani, vendar iz tega ne moremo napraviti daljnosežnih zaključkov. Razmere smo podrobneje proučili, saj smo prav v teh krpah videli rešitev interpretacije tektonske zgradbe širšega prostora. Na območju vasi Poljane je B u s e r paleozojske in spodnjetriasne plasti z vseh strani omejil s prelomi, kar dopušča dve razlagi; permsko-karbonske plasti lahko pripadajo litijski antiklinali, in sicer močno dvignjenemu bloku, ali pa so najstarejši člen narinjenega, drugega dela dolskega nariva. V stranski grapi, 400 m zahodno od Poljan, smo našli dokaz, da leže permsko- karbonske plasti na triasnem dolomitu, in izmerili elemente vpada zaglinjene narivne ploskve, ki znašajo 120 20". Pomembni podatek smo vnesli tudi na našo karto (si. 1). Po Buserjevih podatkih si proti jugozahodu povsem normalno slede grödenske in skitske plasti. Informacije so točne, vendar jih lahko nekoliko dopolnimo. V grapah južno od vasi Poljane leže na permsko-karbonskih plasteh nekaj 10 m debeli skladi sivega litičnega peščenjaka, ki ga na Zirovskem obravnavamo kot uranonosni člen. Sledi rdeči muljevec in končno rdeči peščenjak ter konglo- merat. Nekaj metrom črnega dolomita v krovnini bi lahko pripisali zgornje- permsko starost, sive rauhwacke, pasnat apnenec in dolomit v menjavi s sljud- natim meljevcem in peščenjakom pa so po litofaciesu tipične spodnjeskitske kamenine. Ugotavljamo torej podoben razvoj proti jugu nagnjenih grödenskih in spodnjeskitskih skladov kot v zahodni Sloveniji. Severozahodno od tod najdemo slične razmere na jugovzhodnih pobočjih hriba Kožereje pri Trebeljevem. Majhen izdanek permsko-karbonskih kamenin je na listu Ljubljana (B u s e r, 1969) z jugozahodne strani omejen z narivno ploskvijo, vendar so tod razmere nekoliko drugačne. Proti jugu si namreč slede, kot pri Poljanah, še grödenski skladi, temen dolomit, verjetno zgornje- permske starosti, in končno spodnjeskitski litostratigrafski horizonti. Kot kaže naša karta (si. 1), so paleozojske plasti najstarejši člen neke normalne superpozicije skladov z vpadom proti jugozahodu, narivna ploskev v podlagi pa se po našem mnenju prisloni k močnemu dinarsko usmerjenemu prelomu pod nivojem današnjega erozijskega reza. Na območju vasi Polica se permsko-karbonske plasti pokažejo izpod skitskih skladov in so na severozahodu omejene s prečno dinarskim prelomom. Na listu Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 171 Ribnica (B u s e r , 1969) je stik permsko-karbonskih in skitskih kamenin podan kot tektonsko erozijska diskordanca. Neznaten izdanek permsko-karbonskih in grödenskih kamenin pod skitskimi skladi je ugotovil B u s e r tudi pri Višnji gori. Na južnem pobočju Debelega hriba nad vasjo Dole so na karti merila 1 : 25.000 vrisali neznaten izdanek permsko-karbonskih kamenin, ki pa ga na listu Ribnica (B u s e r , 1969) niso evidentirali. Stik črnega, močno sljudnatega glinovca in meljevca z dachsteinskim apnencem je proti jugozahodu nagnjena narivna ploskev. Ob močnem dinarsko usmerjenem prelomu na jugozahodu pa so poleg spodnjeskitskega dolomita ukleščeni tudi karnijski klastiti. Zanimive geološke razmere najdemo na območju hriba Molnik, katerega najvišji deli so iz grobih permsko-karbonskih klastitov. Premru (1983) je stik s triasnim dolomitom v podlagi genetsko opredelil kot narivno ploskev. Kontakt na severnem pobočju hriba smo obhodili in Premrujevi ugo- tovitvi lahko samo pritrdimo. Geološko zgradbo območja rudišča Pleše smo pred leti natančno proučili in jo lahko dobro uskladimo z razmerami na doslej opisanih izdankih. Zgornje- paleozojske plasti z nekaj grödenskega peščenjaka leže na glavnem dolomitu. Narivna ploskev je sicer upognjena, vendar visi generalno proti severu pod kotom okrog 15". Na paleozojske sklade so narinjene spodnjeskitske kamenine in nato še nekateri srednje- in zgornjetriasni horizonti. Ozemlje so razsekali različno orientirani neotektonski prelomi (sl. 1). Jugozahodno od tod se na dveh mestih in sicer pri Škofljici in Zelimljah, izpod skitskih kamenin pokažejo permsko-karbonski skladi. Gre torej za situacijo tipa »Polica«. Zahodno od Tabora izdanjajo samo skitske kamenine, permsko-karbonskih erozija še ni načela. Vsi opisani, izolirani izdanki paleozojskih in skitskih kamenin med Polja- nami in Zelimljami so del ene in iste narivne enote, ki pripada drugemu delu dolskega nariva; njih medsebojno zvezo so prekinili erozija in neotektonski prelomi. V močno pogreznjenih blokih (Polica, Zelimlje) narivna ploskev v podlagi ni vidna, drugod (Poljane, Dole, Pleše) pa se jasno kažejo odnosi s prvim delom dolskega nariva. Skladi drugega dela obravnavane enote vpadajo generalno proti jugozahodu, zato najdemo v tej smeri čedalje manjše plasti. Medtem ko se na predelu vzhodno od Debeč ta narivni paket kamenin po naši interpretaciji konča s srednjetrias- nimi skladi, najdemo jugozahodno od tod ponekod tudi mlajše stratigrafske člene. Tako so južno od kraja Leskovec ohranjene zgornjetriasne plasti. Skladi prvega in drugega dela dolskega nariva so omejeni s poševnimi rezi. V okviru ene in druge narivne enote pa se javljajo brez dvoma še defor- macije tangencialnega tipa nižjega reda. Tako smo na območju kamnoloma Sadinja vas pri Podlipoglavu znotraj zgornjetriasnih dolomitov prvega dela dolskega nariva lahko opazovali spodnjeskitske kamenine, omejene z narivnimi ploskvami in položnim vpadom proti jugu. Na Osnovni geološki karti list Ribnica (B u s e r , 1969) je v okviru drugega dela dolskega nariva stik med permsko-karbonskimi in skitskimi skladi povsod podan kot tektonsko-erozijska diskordanca. 2e pri natančnem kartiranju območja rudišča Pleše v letih 1980 in 1981 172_Ivan Mlakar smo podvomili o pravilnosti take interpretacije. Tudi v okviru sedanjih raziskav nismo nikjer našli dokazov za tako razlago. Zgornja strukturna etaža, torej skitske plasti, se ne pričenjajo z bazalnimi tvorbami (kot npr. breča, konglome- rat), na kontakt pa nalegajo različni skitski litostratigrafski horizonti, in to na majhnih razdaljah. Poleg tega so grödenske plasti razvite enako kot v zahodni Sloveniji in ne kaže, da bi se odlagale v majhnih, izoliranih sedimentacijskih bazenih oziroma ponekod ne bi bile odložene. Tudi prisotnost zgornjepermskih kamenin v dolomitnem razvoju je že dokazana na tem delu Posavskih gub (Premru, 1983). Menimo, da grödenske in zgornjepermske kamenine ponekod izostajajo zaradi tektonskih deformacij tangencialnega tipa, ne pa zaradi vrzeli v sedimentaciji ali erozije. Prisotnost deformacij v tem delu stratigrafske lestvice je pogostna tudi v zahodni Sloveniji, saj je stičišče kompetentnih in nekompetentnih ka- menin zelo pogosto predispozicija za nastanek narivnih ploskev. Na naši karti (si. 1) smo zato kontakt med zgornjepaleozojskimi in skitskimi skladi povsod genetsko označili kot narivno ploskev. Pri tektonski rajonizaciji oziroma opredeljevanju, kateremu delu dolskega nariva pripada posamezni blok, na vzhodnem območju karte ni bilo problemov. Prvi in drugi del dolskega nariva sta tu ločena s praktično neprekinjenim pasom zgornjepaleozojskih kamenin. Zahodno od Dobena pa so nam služili kot izhodišče odnosi paketov skladov do repernih točk, kakršne so npr. Poljane in Pleše. Tektonska okna, podatki vrtin in rudarskih del v Idriji dokazujejo, da je v zahodni Sloveniji prisotna narivna oziroma krovna zgradba velikostnega reda do 30 km, o čemer danes ne dvomi noben raziskovalec. Podatki so zbrani in obdelani v več razpravah (Mlakar, 1969; Placer, 1973). Tako močne deformacije tangencialnega tipa ne morejo zamreti na kratki razdalji, zato lahko podobne razmere pričakujemo tudi vzhodno od tod, torej na območju Posavskih gub v ožjem smislu, ki so predmet naše razprave. V nasprotju z razmerami v zahodni Sloveniji, tu »avtohtona podlaga« v tektonskih oknih ne izdanja na površju, globokih rudarskih del ni, kar velja tudi za vrtine. Ce upoštevamo še specifične razmere na stiku dolskega nariva in dolenjskih karbonatnih plošč, je razumljivo, da so predpostavke o krovni zgradbi tega ozemlja ostale na nivoju geoloških hipotez. Zgornjetriasne, jurske in kredne plasti južnega obrobja naše karte imajo preko Žužemberka, Kočevskega Roga in Racne gore (list Ribnica — B u s e r , 1969) zvezo z enako starimi plastmi Krima, Cerknice, Logatca, Postojne in Nanosa na listu Postojna (Pleničar, 1967). Gre za obsežno karbonatno plat- formo, ki je na sosednjem listu Postojna brez dvoma »avtohtona podlaga« glede na nariv Trnovskega gozda in Škofjeloškega ozemlja. Rešitev problema, kje poteka meja med »avtohtono podlago« in alohtonim 2. delom dolskega nariva na vzhodni polovici lista Ribnica (B u s e r , 1969), ni posebno zahtevna. Jurske plasti z območja hriba Medvejek ter vasi Dob so preko prehodnih skladov (simbol T, J) pri Radohovi vasi in Stični v nepretrgani zvezi z zgornjetriasnimi kameninami severno od tod. Srednjetriasni skladi na prostoru Debeče—Primskovo pa so najmlajši litostratigrafski člen v super- poziciji narinjenih plasti 2. dela dolskega nariva, ki prične s paleozojskimi Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 173 kameninami. Stik z »avtohtono podlago« postavljamo tod vzdolž močnega, z di- narskimi prelomi razsekanega prečno dinarsko usmerjenega preloma, ki smo ga poimenovali višnjegorski, po kraju Višnja gora. S podobnim razmišljanjem lahko točno fiksiramo to mejo tudi na območju med krajema Žalna in Luče, vendar se tod jurske plasti »avtohtone podlage« ob višnjegorskem prelomu stikajo neposredno z zgornjetriasnim dolomitom 1. dela dolskega nariva. Mnogo bolj zapletene so razmere na vmesnem območju južno od Višnje gore, kjer bi npr. zgornjetriasni dolomit Polževa teoretsko lahko pripadal prav vsem trem tektonskim enotam. Pravilno rešitev bi dalo le zelo natančno delo na terenu. Na območju Mlačeva in Ponove vasi smo predvideli stik glavnega dolomita 1. dela dolskega nariva s skladi »avtohtone podlage« vzdolž jugozahodnega podaljška višnjegorskega preloma, in sicer pod pliokvartarnimi usedlinami. Zahodno od tod se razmere spet zapletejo. Zdi se, da vse kamenine v 4 do 6 km široki coni med iškim in struškim prelomom pripadajo bodisi prvemu ali drugemu delu dolskega nariva. Skladi so se ohranili v tektonskem jarku. Sele zahodno od iškega preloma bi zgornjetriasne in jurske plasti spet lahko prišteli k »avtohtoni podlagi«, saj so skladi v nepretrgani zvezi z enako starimi kameninami Krima in Logaške planote, ki brez dvoma pripadajo paravtohtonu. Bistvo problematike pri fiksiranju kontakta med dolskim narivom in par- avtohtonom je v tem, da se tod slučajno stikajo »avtohtone« in alohtone ka- menine, ki so v stratigrafskem stolpiču blizu skupaj. Nepoznavanje prisotnosti tega problema je vzrok, da so bile tektonske interpretacije tega prostora doslej nejasne in protislovne. Zanesljiv odgovor o pripadnosti posameznih, danes še problematičnih blokov k eni ali drugi tektonski enoti bo dalo predvsem na- tančno proučevanje faciesov. Na podlagi Premrujeve tektonske rajonizacije osrednje Slovenije iz leta 1980 (sl. 9) lahko sklepamo, da je dolski nariv visoko v narivni zgradbi širšega prostora. Podlaga — torej karbonski skladi našega ozemlja pa spadajo k isti enoti kot paleozojske kamenine škofjeloško-polhograjskega ozemlja; Premru (1980) govori o žirovskem narivu. Pod karbonskimi skladi litijske antiklinale torej lahko pričakujemo kame- nine »avtohtone podlage« oziroma plasti, ki so po legi ekvivalent tistim v po- lj ansko-vrhniških nizih in na Logaški planoti ter seveda onim z južnega ob- robja naše karte. Razpolagamo s skromnimi podatki, na podlagi katerih lahko predvidevamo globino »avtohtone podlage«. V poročilu iz leta 1979 daje 11 o t i ć iz Geofizike Zagreb rezultate poizkus- nih refleksijsko-seizmičnih raziskav na treh lokacijah, in sicer Mengeš, Šmartno in Barje (sl. 1). Na prvih dveh mestih kažejo dobljeni refleksi na globino najmanj 1200 m, vendar raziskovalec poudarja, da ni jasno, ali ustrezajo kontaktu mezozojskih in permsko-karbonskih plasti ali pa so odziv na morebitne diskontinuitete znotraj permsko-karbonskih skladov. Leta 1984 sta Ravnik in Vida izvedla na območju Janč geoelektrične raziskave. Uporabila sta metodo navidezne specifične upornosti (NSU) in sku- šala ugotoviti kontakt med nizkoupornostnimi permsko-karbonskimi kameni- 174 Ivan Mlakar nami in visokoupornostnimi karbonatnimi skladi v podlagi. Izmerila sta 5 glo- bokih geoelektričnih sond, ki so ležale približno na 4 km dolgem profilu s smerjo ENE—WSW (si. 1). Raziskovalca poročata, da so s to metodo ugotovili kontakt med nižjeupor- nostnimi permsko-karbonskimi kameninami in njihovo podlago, ki je verjetno karbonatna. Kontaktna površina je konveksna glede na zemeljsko površje. Debelina permokarbona pri Gabrjih znaša 1 km, na obeh krajih profila, pri naseljih Besnica in Tuji grm (pri Jančah) pa okoli 2 km. Ker je geofizikalni profil v primerjavi s celotno strukturno zgradbo terena kratek, avtorja poudar- jata, da lahko privzamemo debelino 1,5 km kot povprečno le za geofizikalno raziskani del ozemlja. Raziskovalca še opozarjata, da kvaliteta terenskih meritev zaradi velikih električnih motenj naravnega in industrijskega izvora ni bila zadovoljiva, zato je treba obravnavati interpretirane rezultate le kot velikostni red iskanih de- belin (Ravnik et Vida, 1984). Na sliki 1 smo poleg vsake geoelektrične sonde vpisali njeno nadmorsko višino, pod to vrednostjo pa absolutno koto domnevne karbonatne (?) podlage. Iz karte je poleg tega še razvidno, da ima geoelektrični profil v prostoru ne- ugodno lego, saj prav na tem območju predvidevamo razcepitev neotektonskih prelomov. Tako ležita sondi 2 in 3 prav na tektonskem vozlišču, sonda 4 je vzhodno od tod, ostali dve sondi pa sta zahodno od močnih dinarsko usmerjenih pre- lomov. Sonde so bile torej locirane v različnih tektonskih blokih, kar je za interpretacijo rezultatov neugodno. Zdi se, da so najbolj uporabni rezultati sond 1 in 5, ki ležita v istem bloku in iz katerih lahko sklepamo, da vpada stična ploskev paleozojskih in karbo- natnih kamenin proti jugu pod kotom okrog 10". Iz podatkov sond 2 in 3 pa bi morda lahko previdno sklepali na močne deformacije v podlagi, ki se javljajo v območju dinarsko usmerjenih prelomov (dviganje vmesnega bloka). Nasprotno pa sonda 4 nakazuje enake globine kot sonda 1, čeprav leži severneje, kar govori za apikalni, izravnani del antiforme (profil C na sliki 2). Do predpostavke, da je stik med paleozojskimi in karbonatnimi kameninami »avtohtone podlage« antiklinalno upognjen, pridemo tudi z upoštevanjem sploš- nih geoloških razmer. Po podatkih Premruj-a (1974, 1977, 1980) lahko na ozemlju osrednje Slovenije razlikujemo vsaj dve močnejši fazi narivanj, prvo v ilirsko-pirenej- skem orogenetskem ciklusu med srednjim eocenom in srednjim oligocenom v Zunanjih Dinaridih in drugo v rodanski fazi na prehodu miocena v pliocen v Južnih Alpah. Glede na Premrujevo dokumentacijo iz leta 1980 je nariv permsko- karbonskih skladov na karbonatne plasti podlage iz prvega obdobja, dolski nariv pa iz druge faze narivanj a. Na listu Ljubljana (Premru, 1983) je jasno razvidno, da vpada narivna ploskev v podlagi dolskega in litijskega nariva na severnem obrobju litijske antiklinale proti severu, tista na jugu pa v obratno smer. Narivna ploskev je torej konveksno upognjena, pri čemer ima os antiforme smer E—W. Brez dvoma gre za deformacijo, ki je nastala po narivanju Južnih Alp na Zunanje Dinaride pri usmeritvi glavne, maksimalne napetosti v smeri N—S. Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub_177 Istočasno so se upogibale tudi paleozojske plasti (nastala je litijska anti- forma), usločila pa se je seveda tudi že prisotna starejša narivna ploskev v pod- lagi. Podobne anti- in sinforme poznamo tudi v zahodni Sloveniji. Različne mehanske lastnosti karbonatnih plasti »avtohtone podlage« ter na- rinjenih paleozojskih skladov dopuščajo možnost, da os antiforme v podlagi in os antiforme v žirovskem narivu prostorsko ne sovpadata, sta pa skoraj gotovo subparalelni. Globino karbonatne podlage lahko predvidevamo, kot smo že poudarili, predvsem na podlagi geoelektričnih sond iz leta 1984 in se nahaja nekje na absolutni koti —1200 m. Ker os litijske antiklinale tone generalno proti E, je verjetno »avtohtona podlaga« v tej smeri čedalje globlje. Seveda je treba raču- nati tudi z undacijo ene in druge osi gube. Danes še ne vemo, kakšne kamenine se javljajo pod talninskim karbonskim skrilavcem v jedru litijske antiforme. Po prvi inačici lahko računamo s kar- bonskimi skladi, morda pretežno v klastičnem razvoju, vse do karbonatnih plasti »avtohtona«. Glede na favno v prodnikih apnencev iz karbonskega kon- glomerata pa sta Ramovš (1954, 216) in Grad (1961, 102) domnevala, da so vzhodno od Ljubljane pod karbonskimi skladi devonske in silurske kamenine. Pri tem se seveda odpirajo številna vprašanja v zvezi z globino in genetskim karakterjem stika, razvojem staropaleozojskih plasti ter nenavadnim sovpa- danjem območja z bloki apnenca, peščenjaka in glinovca z vzhodnim, neotek- tonskim obrobjem Ljubljanskega polja (reaktiviranje starih — varističnih struktur). Na geoloških prerezih smo problematični interval označili s posebnim simbolom. Nasprotno pa je »avtohtona« — karbonatna podlaga v jedru litijske antiforme skoraj gotovo iz zgornjetriasnih in morda še jurskih kamenin. Na podlagi različnih podatkov smo skušali utemeljiti prisotnost kamenin »avtohtone podlage« na južnem obrobju naše karte in v globini v jedru litijske antiforme. Najbolj zanimiva ter obenem zelo problematična pa je povezava obeh fenomenov, ki zahteva daljšo obrazložitev. Predpostavljeno geološko zgradbo v globini na južnem obrobju litijske antiforme prikazujemo na profilih A do E na sliki 2. Na prerezu C vpada predpostavljena narivna ploskev med paleozojskimi skladi in »avtohtono podlago« po geoelektričnih podatkih pod kotom 10" proti jugu. Z ekstrapolacijo teh razmer se ta na absolutni koti —1900 m prisloni k močnemu prečno dinarsko usmerjenemu pugledskemu prelomu. Neotektonski prelom ne more povzročiti izklinjanja neke narivne enote. Pod dolskim narivom morajo biti torej ohranjeni paleozojski skladi žirovskega nariva. Kot kaže slika 1 so se pretežno karbonatne, mezozojske plasti dolskega nariva ohranile v tektonskem jarku med prečno dinarsko usmerjenima pre- lomoma. V primeru, da bi vpadni kot 10" ekstrapolirali tudi na območje tek- tonskega jarka bi bil stik paleozojskih skladov s karbonatno podlago v ravnini višnjegorskega preloma že na absolutni koti okrog —3500 m, kar smo prikazali na profilu Bi. V tem primeru bi se morala »avtohtona podlaga« jugovzhodno od višnje- gorskega preloma dvigniti za okrog 4 km, kar je glede na splošne geološke raz- mere povsem nesprejemljivo. 176 Ivan Mlakar Zato upravičeno domnevamo, da se v okviru omenjenega tektonskega jarka obe narivni ploskvi, ki omejujeta paleozojske plasti, spet izravnata in visita celo v obratno smer. Skok ob višnjegorskem prelomu bi ob istočasnem stan j- šanju žirovske narivne enote v tem primeru znašal manj kot 1000 m. To pa je velikostni red premikov ob prečno dinarsko usmerjenih prelomih. Točno poznavanje razmer pri Ortneku bi olajšalo interpretacijo naših regio- nalnih geoloških profilov. Trogkofelski skladi na tej lokalnosti bi teoretsko lahko pripadali »avtohtoni podlagi« (erozijsko okno), narivni enoti znotraj paravtohtona, žirovskemu ali pa dolskemu narivu. V zadnjih dveh primerih bi imeli opraviti z veliko tektonsko krpo. Tako razlago je ponudil Mioč (1976, 1981), vendar si je glede na razmere, kakršne prikazuje Osnovna geološka karta list Ribnica (B u s e r , 1969), ne bi upali zagovarjati. Kot tektonske krpe je raziskovalec tolmačil tudi izdanke permsko-karbonskih in skitskih kamenin pri Zelimljah; ohranile so se npr. v želimeljsko-ribniškem tektonskem jarku. Šibka točka te tektonske interpretacije je v prikazovanju stika med žirov- skim nari vom (raziskovalec uporablja oznako posavska navlaka) in dinarskim šelfom kot proti severu padajoče narivne ploskve, česar na terenu ne more nihče dokazati, saj jo maskira dolski nariv oziroma višnjegorski prelom. Tudi za obstoj tektonske krpe Ortnek raziskovalec ni navedel konkretnih dokazov, ki bi jih lahko preverili na terenu. Interpretacija, kakršno je podal Premru z območja stika »avtohtone podlage« in dolskega nariva, zasluži še posebno pozornost. Tudi ta raziskovalec je obravnaval kontakt omenjenih tektonskih enot kot narivno ploskev, ki izda- nja na površini in vpada proti severu (Premru, 1980, si. 9). Stik je lociral vzdolž trase, kjer se javljajo izolirani izdanki permsko-karbonskih kamenin pri Poljanah, Kožereji in Dolah. Po tej interpretaciji, ki je sicer Premru ni ilustriral z nobenim konkret- nim profilom, bi se morali skladi žirovskega nariva naglo izkliniti (verjetno kot čelo nariva s poleglo antiklinalo) nekje pod dolskim nari vom, kot smo prikazali na regionalnem profilu Bi. Razlaga, kakršno zahtevajo Premrujevi podatki, ima več šibkih točk. Kot smo že pokazali, izolirani izdanki zgornjepaleozojskih kamenin pri Polja- nah, Kožereji itd., niso zmečkanina žirovskega nariva v coni izklinjanja, temveč leže visoko nad njim, narivna ploskev z vpadom proti severu pa tod ni prisotna. Poleg tega se javljajo kamenine »avtohtone podlage« več kilometrov južneje, kot je domneval Premru. Na Osnovni geološki karti list Ribnica (Bus er, 1969) in v tolmaču (Bu- ser, 1974) rešitev te problematike ni nakazana, kajti pojmov dolski nariv in avtohtona podlaga takrat na tem prostoru še niso poznali. Raziskovalci so celo menili, da je meja med severno ležečimi Posavskimi gubami in južno ležečimi mezozojskimi grudami postopnega značaja in ne predstavlja ostre in jasne črte. Ponekod, kot npr. pri Plešah, pa gre za narivni rob, kjer so permsko- karbonske plasti Posavskih gub narinjene proti jugu na glavni dolomit dolenj- sko-notranjsko mezozojskih grud (B u s e r , 1974, 35). Danes vemo, da velja definicija o postopnem prehodu med paleozojskimi in mezozojskimi skladi za drugi del dolskega nariva, pri Plešah pa gre za narivni Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub_177 stik med prvim in drugim delom te enote. Rudišče Pleše se torej ne nahaja v permsko-karbonskih skladih Posavskih gub, kot smo menili doslej, temveč v zgornjepaleozojskih kameninah drugega dela dolskega nariva. Podatek je važen za reševanje metalogenetskih problemov širšega prostora ter iskanje novih baritnih rudnih nahajališč. Na tem mestu naj opozorimo še na Buserjevo (1974) rajonizacijo ozemlja na različne grude, kot npr. želimeljsko-ortneško itd., pri čemer naj bi bile meje blokov neotektonski prelomi. Nasprotno pa je Premru (1980, sl. 9) v okviru naše »avtohtone podlage« oziroma Zunanjih Dinaridov izdvojil več narivnih paketov kamenin. Brez natančnega dela na terenu se ne moremo odločiti, ka- tera razlaga je pravilna. V prid Wink 1er j evi (1923, 212) interpretaciji, ki v Posavskih gubah predvideva velik krovni nariv z juga proti severu velikostnega reda 15—20 km, nismo našli nobenih dokazov. O narivanju Dolenjskega krasa na južni rob Posavskih gub v litijskem prostoru je pisal kasneje tudi Grad (1961, 109). Raziskovalce je verjetno zavedla prisotnost narivnih ploskev z vpadom proti jugu, kar pa seveda ni kriterij za določanje smeri narivanja. Tudi naša nova razlaga tektonskih razmer na stiku dolskega nariva in do- lenjskih karbonatnih plošč ima šibko točko. Preseneča dejstvo, da vzdolž 25 km dolge trase višnjegorskega preloma, kjer predvidevamo stik »avtohtonih« in alohtonih kamenin, noben raziskovalec ne omenja narivnih ploskev, izdankov ali vsaj zmečkanine paleozojskih kamenin. Vendar so pri slabo razgibani narivni ploskvi s konstantnim vpadom proti severu in pri neizrazitem reliefu dani pogoji, da paleozojski skladi žirovskega nariva nikjer ne pridejo na površje. Na Osnovnih geoloških kartah list Ribnica (Buser, 1969, 1974) in Ljub- ljana (Premru, 1983) so raziskovalci registrirali številne deformacije radial- nega tipa, ki pripadajo različnim prelomnim sistemom. Pomembnejše od njih sta Buser in Premru tudi poimenovala, nekatere oznake pa so iz sta- rejšega obdobja. Tako omenja žužemberški, savski in laniški prelom že Ra- kovec (1954, 1955). Na našo karto (sl. 1) smo vnesli vse močnejše — poimenovane — prelome in tiste, ki so se nam zdeli pomembni za tektonsko interpretacijo ozemlja. S posebno oznako pa smo evidentirali trase prelomov (po naši koncepciji), ki niso preverjene z delom na terenu. Najbolj popolno študijo o neotektonskih prelomih v tem delu Slovenije je objavil Premru (1976). Premalo poznamo razmere na terenu, da bi lahko podali oceno pravilnosti teh ugotovitev zlasti glede absolutne in relativne sta- rosti prelomnih sistemov. Naše pripombe so splošnega značaja, z nekaterih aspektov pa lahko dopolnimo staro interpretacijo. Pogled na tektonsko karto ozemlja (sl. 1) nas prepriča, da so dinarsko usmer- jeni prelomi (NW—SE) najbolj markantne oziroma najpomembnejše neotekton- ske deformacije na obravnavanem prostoru. Podobno kot v zahodni Sloveniji imajo ti prelomi tudi tod regionalni značaj, zato smo s posebnimi simboli povezali segmente, za katere menimo, da spadajo skupaj. Kljub razgibani mor- fologiji terena potekajo prelomi premočrtno, zato se pridružujemo mnenju starejših raziskovalcev, da imajo subvertikalno lego. Od poimenovanih prelomov se nam zdi najbolj sporen savski prelom (R a - 12 - Geologija 28/29 178 Ivan Mlakar kovec 1954, Premru 1976, 1983), ki naj bi potekal nekaj km vzhodneje od Litije. Pri natančnem proučevanju malješkega prostora v letu 1984 smo sicer ugo- tovili dinarsko usmerjeni prelom, vendar smo ga zaradi manjše intenzitete označili kot mamoljski po kraju Mamolj. Številnih dinarsko usmerjenih prelomov, ki so na listih Ljubljana (Prem- ru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969) sicer evidentirani, raziskovalci niso po- imenovali. Prelom, ki poteka mimo Iga dalje proti Kureščku, smo imenovali iški po vasi Ig, tistega, ki se vleče od Škofljice mimo Tabora v dolino Struga, pa struški. Tudi močni prelom ki je znan z območja Grosuplja in se na vzhodnem obrobju Ljubljanskega barja priključi dobrepoljskemu, ni bil poimenovan; oznaka grosupeljski prelom zanj najbolj ustreza. Enega izmed krakov žužemberškega preloma bi lahko poimenovali brezovški po vasi Brezovo. Kazalo bi poimenovati tudi močni prelom, ki je bil evidentiran v bližini Stične in se nadaljuje proti NW mimo Poljan, Kožereje do hriba Polšnik ter se po naši interpretaciji povezuje s tistim v dolini Gostinca in s segmentom, predpostavljenim pri Domžalah. Uvajamo oznako stiški prelom po Stični ozi- roma po lokaciji na dokazanem delu trase. Od stiškega preloma se odcepi vezni prelom, ki poteka mimo Debeč in se prisloni k subparalelnemu topliškemu prelomu. Govorimo o debeškem prelomu, poimenovanem po vasi Debeče. Močan, a nepoimenovan je tudi prelom, ki poteka mimo kraja Primskovo; deformacijo označujemo kot primskovški prelom. V okviru natančnega proučevanja rudišča Pleše v letih 1980 in 1981 smo registrirali in poimenovali še dva manj pomembna dinarsko usmerjena pre- loma, in sicer pleškega po vasi Pleše ter Pavšarjevega po domačiji Pavšar. Tudi s sedanjimi raziskavami v dolini Besnice smo odkrili dinarsko usmer- jeni prelom in ga označili kot Tablar j ev po kmetiji Tablar. Preseneča ugotovitev, da so od prečno dinarsko usmerjenih prelomov (NE—SW) poimenovali samo brezo viško-viški prelom (Premru, 1983), in še ta je domneven ter se nahaja pod kvartarnimi naplavinami Ljubljanskega polja. Drugod so raziskovalci sicer ugotovili prisotnost prečno dinarskega si- stema prelomov, toda nobenemu niso pripisali večjega pomena in regionalnih razsežnosti. Menimo, da imajo prečno dinarsko usmerjeni prelomi pri interpretaciji tektonske zgradbe tega prostora vsaj enako vlogo kot dinarski.. Na geološki karti list Ljubljana (Premru, 1983) najbolj izstopa premo- črtni stik med karbonskimi in triasnimi skladi v coni Pugled—Polšnik. Menimo, da gre za enega najpomembnejših prečno dinarsko usmerjenih prelomov na obravnavanem prostoru in se po naši interpretaciji proti severovzhodu nada- ljuje znotraj karbonskih kamenin ter pogojuje markantni zmik triasnih plasti vzdolž Save 5 km severovzhodno od Litije. Prelom smo poimenovali po znanem hribu Pugled kot pugledski prelom. Bolj problematično je točno lociranje pugledskega preloma v smeri proti SW, kajti zgradba območja Molnik—Brezje—Pleše je nenavadno zapletena. Menimo, da obravnavani prelom tod pogojuje kontakt različnih delov dolskega Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub 179 nariva in se nadaljuje pod aluvialno naplavino globoko zajedene doline proti premogišču Orle. Jugozahodnega podaljška tega preloma ne poznamo, vendar smo ga nakazali pod usedlinami Ljubljanskega barja. Od 8 do 10 km jugovzhodneje izstopa na listu Ribnica (B u s e r , 1969) snop prečno dinarsko usmerjenih prelomov, ob katerih se stikajo prav različne ka- menine. Najverjetneje imamo opraviti z dvema krakoma enega in istega pre- loma razsekanega z dinarsko usmerjenimi dislokacijami; po kraju Višnja gora smo prelom poimenovali kot višnjegorski in smo ga med tekstom že večkrat omenili. Take razmere opazujemo na odseku med grosupeljskim in debeškim pre- lomom. Vzhodne j e od tod razmere niso več tako jasne in naša interpretacija zahteva vzdolž dinarskih prelomov dolge desne zmike, kar bi kazalo preveriti. Na ozemlju zahodno od grosupeljskega preloma na listu Ribnica (B u s e r , 1969) niso vrisali prelomne deformacije, ki bi jo lahko obravnavali kot jugo- zahodni podaljšek višnjegorskega preloma. Prepričani smo, da ta obstaja, vendar je prekrita s kenozojskimi usedlinami. Višnjegorski prelom je po našem mnenju deformacija prvorazrednega pomena, saj na celotni dolžini razmejuje dolski nariv od »avtohtone podlage«. Pri kartiranju območja Maljek v letu 1984 smo registrirali manj pomemben prečno dinarsko usmerjeni prelom in ga po potoku Striglovec označili kot štriglovski prelom. Proti jugozahodu se prelom verjetno nadaljuje mimo Gradišča in Smartna pri Litiji proti kraju Leskovec. Na drugi strani stiškega preloma pa ima enako smer dislokacija, ki s severozahoda omejuje izdanek permsko-karbonskih ka- menin pri Polici. Tudi pri proučevanju rudišča Pleše smo pred leti ugotovili dva manj pomembna preloma tega sistema in ju označili kot vrhovški in Lampičev pre- lom. Na območju Besnice pa smo na novo evidentirali Pečarjev prelom; poime- novali smo ga po domačiji Pečar. Menimo, da poteka prečno dinarsko usmerjeni prelom tudi med grajsko vzpetino in Golovcem. Zaradi grezanja severozahodnega bloka se stikajo gli- novci enote c (Orlov vrh) neposredno k peščenjakom podenote bg; govorimo o Gruberjevem prelomu. Izmed nepoimenovanih prelomov naj omenimo še tistega, ki se po podatkih Osnovne geološke karte list Ljubljana (Premru, 1983) javlja na jugovzhod- nem obrobju Ljubljanskega polja in bi ga po vasi Sostro lahko označili kot sostrški prelom. Izmed prelomov s smerjo vzhod—zahod izstopa na listu Ljubljana prelom vzdolž reke Save, ki ga je Premru (1983) označil kot polšniški. Znotraj permsko-karbonskih skladov in na njihovem južnem obrobju so raziskovalci registrirali več takih prelomov (nekatere s fotogeološko metodo), vendar v naši tektonski sintezi nobeden nima pomembne vloge. Bolj pogostni in pomembni so meridionalno usmerjeni prelomi (N—S). Premru (1976, 1983) opozarja zlasti na potresno aktiven ljubljanski prelom na območju samega mesta. Subparalelno z njim poteka fotogeološko določeni prelom na vzhodnem obrobju Ljubljanskega polja, ki smo ga po naselju Zalog označili kot zaloški. 180_Ivan Mlakar Njegov južni podaljšek je verjetno prelom pri rudišču Pleše, ki ga je opazil že Bus er (1974, 36). Zahodneje od rudišča je v literaturi večkrat omenjen laniški prelom (npr. Rakovec, 1955), ki v kombinaciji s proti zahodu nagnjeno narivno ploskvijo zaplete razmere na tem prostoru. Daleč proti vzhodu je Premru (1983) poimenoval še litijski prelom. Zanimivo je, da raziskovalci znotraj permsko-karbonskih skladov litijske antiklinale niso ugotovili prelomov tega sistema in tudi na naših natančno proučenih območjih (Besnica, Podlipoglav, Maljek) jih nismo našli. Precej več meridialno usmerjenih prelomov je registriral B u s e r (1969) na listu Ribnica, vendar nobenega ni poimenoval. Močan prelom s smerjo N—S so na karto vnesli južno od Grosuplja in bi ga po vzpetini Tabor lahko označili kot taborski prelom. Severovzhodno od tod pritegne pozornost prelom, ki poteka mimo vasi Leskovec; oznaka leskovški prelom zanj zato ustreza. Nastanek prelomnih sistemov in njih karakteristike je podal Premru (1976, 218, 224). Tudi po naših ugotovitvah so dinarsko in prečno dinarsko usmerjeni prelomi brez dvoma med najmlajšimi tektonskimi deformacijami na pregledanem ozemlju, saj sekajo vse plikativne in narivne strukture. Eni in drugi prelomi so nastali istočasno oziroma pod istim napetostnim stanjem pri usmeritvi glavnih, maksimalnih napetosti približno v smeri N—S in vertikalno lego B osi napetostnega elipsoida. Dinarsko usmerjeni prelomi so dominantni, prečno dinarski pa podrejenega pomena. Prelomi obeh sistemov so subverti- kalni. Vse kaže, da ob dinarsko usmerjenih prelomih prevladujejo poševni desni zmiki velikostnega reda vsaj nekaj 100 m, ob prečno dinarskih pa so se bloki premikali za več 100 m vertikalno. Nastala je stopničasta zgradba. Med iškim in struškim prelomom se je izoblikoval do 6 km širok, v dinarski smeri potekajoči tektonski jarek. Genetsko enaka, a v prečno dinarski smeri orientirana struktura pa je nastala med pugledskim in višnjegorskim prelo- mom; v strukturnih depresijah so se na enem in drugem mestu ohranili skladi dolskega nariva. Po mnenju P r e m r u j a (1976, 1983) se je neotektonska aktivnost na tem prostoru pričela po spodnjepliocenski peneplenizaciji. V upravičenost razčle- njevanja neotektonske aktivnosti v 19 faz ter problematiko reaktiviranja pre- lomov (Premru, 1976) se. zaradi pomanjkanja točnih podatkov ne spuščamo. A contribution to the knowledge of the geological structure of the Sava Folds and their southern border Summary The Carboniferous beds of the Sava Folds (Figs. 1, 2) may be subdivided into three superposed units of the first order, a, h and c (Fig. 3). The oldest unit a consists of dark grey argillite, and is at least 300 m thick. The unit b can be divided into subunits h\, ba and hs, the first subunit consisting of fast interbedding of fine sandstone, siltstone and argillite, the second one mainly of grey quartz sandstone, and the third one of quartz conglomerate. The total thickness of beds of unit b attains at least 1000 m. Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub_183 The unit c consists of argillite, but most of it was eroded. It attains in western Slovenia a thickness of 300 m. The age of the subunit bs has been lately proved by macroflora as West- phalian A (Kolar-Jurkovšek et Jurkovšek, 1985, 1986). The distribution of lithological units in the Zasavje region supports the pre- sence of an antiform. The argillites of the unit a are found in the core, and the conglomerates in the flanks of the fold whose axis strikes easterly. The contact with Triassic beds on the southern margin of the Litija anti- form is of overthrust character. Premru (1974, 1980, 1983) writes of the Dolsko overthrust which has been subdivided in detail by author of this paper. In the first part of the Dolsko overthrust occur mostly the Middle and Upper Triassic carbonate rocks. ITie second part of the overthrust starts by Upper Paleozoic beds and terminates by the Upper Triassic beds. Both over- thrusted sheets, which are at least several hundred meters thick, dip towards S or SW, and they are delimited downwards and upwards by inclined cuts. The Upper Triassic and Jurassic beds of the southern margin of the map (Fig. 1) are in continuous connection with beds of the same age in western Slovenia which are considered parautochthon. The overthrust structure of the order of magnitude of 30km as proved in the Idrija region (Mlakar, 1969, Placer, 1973) cannot die out on such a short distance, and therefore we consider also below the Paleozoic beds of the Sava Folds the presence of Mesozoic beds of the parautochton. According to the results of seismic and geoelectrical measurements the high resistance carbonate beds occur in the depth of about 1.5 km. In contrast to the earlier interpretations of the structure of this territory the overthrust plane between the allochthon and the parautochthon does not crop out anywhere on the surface, but attains in the depth the subvertical neotectonic Višnja gora fault of cross-Dinaric strike, as shown in Fig. 2. Literatura Buser , S. 1965, Geološka zgradba južnega dela Ljubljanskega barja in njego- vega obrobja. Geologija 8, Ljubljana. B u s e r, S. 1969, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000, list Ribnica. Zvezni geološki zavod, Beograd. B u s e r , S. 1974, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač lista Ribnica. Zvezni geološki zavod, Beograd. Germovšek, C. 1955, O geoloških razmerah na prehodu Posavskih gub v Do- lenjski kras med Stično in Sentrupertom. Geologija 3, Ljubljana. Grad, K. 1961, Geološke razmere v okolici Litije. Geologija 7, Ljubljana. Grad, K. & Ferjančič, L. 1974, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000, List Kranj. Zvezni geološki zavod Beograd. Grad, K. & Ferjančič, L. 1976, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list Kranj. Zvezni geološki zavod, Beograd. 11 o t i č, J. 1979, Probni seizmički radovi u okolici Ljubljane. Geofizika, Zagreb. Kolar-Jurkovšek, Т. & Jurkovšek, В. 1985, Nova najdišča paleozojske flore V Posavskih gubah med Ljubljano in Litijo. Razprave IV. razr. SAZU, Ljubljana. Kolar-Jurkovšek, T. & Jurkovšek, B. 1986, Karbonska (westfalijska) makroflora iz Zavrsnika. RMZ 33 1—2, Ljubljana. K o s s m a t, F. 1903, Überschiebungen in Randgebiete des Laibacher Moores. C. R. IX. Geol. Intern., Vienna. Kossmat, F. 1905, Über die tektonische Stellung der Laibacher Ebene. Verh. Geol. R. A., Wien. 182_Ivan Mlakar Kossmat, F. 1913, Die Adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Geol. Ges. 6, Wien. Kuščer, D. 1975, Ali so Posavske gube zgrajene iz narivov. Geologija 18, Ljub- ljana. Lipoid, M. V. 1857, Geologische Aufnahmen in Krain. Jahrb. Geol. R. A., VIII Sitzungen, Wien. Mioč, P. 1976, Prilog poznavanju tektonskih odnosa granične cone istočnih Po- savskih bora i dinarskog šelfa. II. godišnji znanstveni skup sekcije za primjenu geo- logije, geofizike i geokemije znanstvenog saveta za naftu SAZU, Zagreb. Mioč, P. 1981, Tektonski odnosi savske navlake prema susjednim jedinicama u Sloveniji te njena veza sa širim jugoslovenskim područjem. Nafta 32/11, Zagreb. Mlakar, I. 1969, Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlj-a. Geologija 12, Ljubljana. Placer, L. 1973, Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija 16, Ljubljana. Pleničar, M. 1967, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000, List Postojna. Zvezni geološki z-avod, Beograd. Pleničar, M. 1970, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list Postojna. Zvezni geološki zavod Beograd. Premru, U. 1974, Tfiadni skladi v zgradbi osrednjega dela Posavskih gub. Geo- logija 17, Ljubljana. Premru, U. 1975, POs-avske gube so zgrajene iz narivov. Geologija 18, Ljubljana. Premru, U. 1976, Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija 19, Ljubljana. Premru, U. 1980, Geološka zgradba osrednje Slovenije. Geologija 23/2, Ljub- ljana. Premru, U. 1983, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000, list Ljubljana. Zvez- ni geološki zavod, Beograd. Premru , U. 1983, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list Ljub- ljana. Zvezni geološki zavod, Beograd. Rakovec, I. 1954, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. I. Jug. geol. kongres — Bled, Ljubljana 1956. Rakovec, L 1955, Geološka zgodovina Ljubljanskih tal. Zgodovina Ljubljane, Ljubljana. Ramovš, A. 1954, Karbonski konglomerati na vzhodnem obrobju Ljubljanskega polja. Geologija 2, Ljubljana. Ramovš, A. 1955, Razvoj paleozoika na Slovenskem. Prvi jugoslovan. geol. kongres 27—34, Ljubljana. Ramovš, A. 1963, Biostratigraphie der Trogkofelstufe in Jugoslawien. N. Jb. Geol. PaläontoL Mh. 1963 7, 382—388, Stuttgart. Ramovš, A. 1965, O »hochwipfelskih skladih« v posavskih gubah in o »karbon- skih plasteh« v njihovi soseščini. Geol. vjesnik 18 2, Zagreb. Ramovš, A. & Jurkovšek, B. 1976, Srednjekarbonski prodniki v trogkofel- skem konglomeratu pri Podlipoglavu. Geologija 19, Ljubljana. Ravnik, D. & V i d a, M., 1984, Geoelektrične raziskave območja Lenart-Cerk- venjak in Janč, Ljubljana. Tornquist, A. 1929, Die Blei — Zinklagerstätte der Savefalten von Typus Li- tija. Berg und Hüttenmännische Jb., 77/1—27, Wien. W i n k 1 e r , A. 1923, Über den Bau der östlichen Südalpen. Mitt. Geol. Gesell., Wien. GEOLOGIJA 28'29, 183—197, (1985 86), Ljubljana UDK 551.78:553.98(497.12) = 863 Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin v vzhodni Sloveniji Search for organic parameters of the Tertiary sedimentary rocks in the eastern Slovenia. An attempt Bogomir Jelen Geološki zavod Ljubljana, Parmova 37, 61000 Ljubljana Kratka vsebina V letih od 1981 do 1983 napravljeni poizkus raziskave o nastanku in pojavljanju nafte in zemeljskega plina v vzhodni Sloveniji ni uspel zaradi številnih težav. Zato članek prinaša le nekatere rezultate optične in ke- mične -analize organske snovi in mineraloške analize kamenine. Pokazale so, da je organska snov v spodnjemiocenskih plasteh, kjer je geotermična stopnja visoka, že na metagenetski stopnji pretvorbe. Zunaj območja vi- soke geotermične stopnje je organska snov zgornjeoligocenskih plasti na prehodu iz diageneze v katagenezo. Tudi ostali organski parametri kažejo, da so lahko bile spodnjemiocenske plasti v severovzhodni Sloveniji ma- tična kamenina. Abstract The study of the formation and occurrence of oil and gas in eastern Slovenia was undertaken during the years 1981 to 1983. The attempt was not successful due to many difficulties. Results of optical, chemical, and mineralogical analysis carried out on well core samples are presented. It appears that the organic matter form the Lower Miocene sedimentary rocks is at the outset of the metagenesis in the parts where geothermal gradient is high. Other organic parameters indicate that the Lower Mio- cene beds in north-eastern Slovenia can be reasonably considered as a possible source rock. Uvod V vzhodni Sloveniji so ležišča in pojavi nafte ter zemeljskega plina. Prido- bivanje in iskanje novih ležišč teče tam že nekaj desetletij. Vse dosedanje raziskave pa niso bile zasnovane na temeljnih poznavanjih izvora, razmer nastajanja in migriranja ogljikovodikov. Ne poznamo tudi možnosti za nastanek nafte in zemeljskega plina drugod po Sloveniji. Hiter razvoj instrumentalnih analiznih metod po šestdesetem letu je pripeljal do novih pogledov, ki niso bili upoštevani v raziskavah na nafto in zemeljski plin v Sloveniji in tudi ne 184 Bogomir Jelen v Jugoslaviji. Rezultat novih pogledov je organsko geokemični in geološki model takšnih raziskav, po zgledu katerega sem načrtoval raziskavo. Nameraval sem z instruméntame analizo in geološko-temperturno-časovnim modelom za- četi ocenjevati možnosti nastanka fosilnih ogljikovodikov v Sloveniji. Z razisko- vanjem sem pričel tam, kjer so že ležišča in pojavi fosilnih ogljikovodikov. V letih od 1981 do 1983 sem v okviru usmerjenega raziskovalnega programa Nafta, plin in termalne vode izvedel začetne poizkusne določitve organskih parametrov sedimentnih kamenin v vzhodni Sloveniji. Analizne metode sem izbral glede na raziskovalne možnosti in razpoložljiva finančna sredstva. Številne težave, nakopičene predvsem okoli pridobivanja vzorcev in instrumentarnih analiz, so me vodile h kasnejši odločitvi, da s takšno raziskavo preneham. Zato članek samo obvešča o poskusu takšne raziskave in o nekaj dobljenih rezultatih. Načrtovanje raziskave in metodika dela Izhodišče modela za iskanje možnosti za nastanek fosilnih ogljikovodikov, ki sem ga nameraval uporabiti, je ugotavljanje treh med seboj neodvisnih organskih parametrov kamenin: 1. količine organske snovi, 2. kvalitete organske snovi in 3. zrelosti organske snovi. Kvaliteta organske snovi (tip kerogena), ki je odvisna od biokemične zgradbe izhodne organske snovi, določa genetični potencial orgnske snovi in tipe ter relativne količine iz nje nastalih ogljiko- vodikov. Količina organske snovi (TOC — skupni — totalni organski ogljik) določi genetični potencial kamenine in pove, ali je lahko nastala zadostna koli- čina ogljikovodikov, potrebna za migracijo. Zrelost organske snovi (dosežena faza ireverzibilne kemične pretvorbe organske snovi, ki je odvisna od tempera- ture in časa) pove, v kateri fazi je nastajanje ogljikovodikov, katere faze so že potekle in kakšen je delež v prejšnjih fazah nastalih ogljikovodikov. Ne pove pa, v katerem geološkem času so posamezne faze potekale. Vsi trije parametri naj bi se prikazali v obliki loga (zapisa sprememb z globino), kajti posamezni vzorci so nezanesljivi pokazatelji tendence porazdelitve vrednosti parametrov. Ko so dosežene določene vrednosti parametrov, so izpolnjeni trije pogoji za matično kamenino. Četrti pogoj, iztisljivost nastalih ogljikovodikov, še ni merljiv. Sledi faza raziskave, ko moremo določiti položaj matične kamenine v geo- loškem modelu. V tej fazi je zelo pomembno pravilo poznavanje litostratigrafije in kronstratigrfije. Kronostratigrafija se običajno postavi po biokronologiji. Zatem se v geološki model vrišejo izolinije zrelosti, izračunane iz matema- tičnega odnosa med kinematiko kemične pretvorbe organske snovi, tempera- turo in časom. Izolinije zrelosti na geološkem modelu določajo čas in kraj na- stanka ogljikovodikov ter posredno migracijske in kolektorske razmere v okolici. Druga in tretja faza tega modela raziskave temeljita na nekaterih predpo- stavkah omenjenega odnosa in geološkega modela. Zato je približnost tega, v praksi potrjenega modela raziskovanja, tem manjša, čim bolj se geološki in matematični model približujeta ničelni hipotezi. Za določitev organskih parametrov kamenine je na razpolago veliko število instrumentarnih analiz. Glede na raziskovalne in finančne zmožnosti sem ra- ziskavo omejil na fizikalno-kemično analizo kerogena. V času raziskovanja do- Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin 185 segljive analize metode so izbrane tako, da so za ocenitev potencialnosti kame- nine za nastanek ogljikovodikov potrebni parametri po možnosti kontrolirani vsaj po enkrat (tab. 1). Določitev TOC in atomskega razmerja H C ter O/C je bila napravljena na Kemijsko tehnološkem sektorju REK E. Kardelja v Tr- bovljah. Masnospektrometrično analizo '^C in ^^C so opravili na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani. Merjenje odsevne sposobnosti huminita in vitrinita ter mikroskopiranje v odsevni svetlobi sem izvedel na Odseku za geologijo, FNT, Univerza E. Kardelja v Ljubljani. Raziskavo organskega faciesa v presevni svetlobi sem opravil na Geološkem zavodu v Ljubljani. Indeks kristaliničnosti illita je bil prav tako izmerjen na Geološkem zavodu Ljubljana. Pri analizah, ki sem jih sam izvedel, sem se držal pogojev merjenja in do- ločitev, ki jih priporočajo Stach et al. (1975) in S t a p 1 i n (1969). Električna napetost v merilnem delu instrumentiranja za merjenje odsevne sposobnosti Tabela 1. Uporabljene analizne metode za ocenitev količine, kvalitete in zrelosti kerogena Table 1. Applied analytical methods for kerogen characterization 186 Bogomir Jelen organskih klastov oziroma maceralov premoga med merjenjem ni bila zado- voljivo stabilizirana, zato so izračunane R,, vrednosti huminita in vitrinita pri- bližne (Ro — odsevna sposobnost organskih klastov in maceratov premoga v imerzijskem olju v odstotkih). Zaradi zahtev raziskave sem vztrajal pri analiziranju jeder vrtin. Prizadeval sem si za izdelavo logov, pa čeprav s postopnim dopolnjevanjem. Uspelo mi je zagotoviti si vzorce iz petišovskega naftno-plinskega polja v vrtini 2 od globine 2868 do 3148 metrov in iz globin 117 ter 315 metrov nad njim v vrtini 1. Vrzel med 315. in 2868. metrom sem poskušal zapolniti z vzorci jedra vrtine 3 med 700 in 875 metri. Ker je bila vrtina 3 izvrtana na soboškem masivu, sem spre- menil geološke pogoje merjenja zrelosti organske snovi. Se dostopni deli jedra vrtine 4 so omogočili raziskavo kamenine spodnjemiocenske starosti (R i j a v e c , 1976), za katero Pleničar (1973) misli, da je matična za ogljikovodike se- verovzhodne Slovenije. Zunaj območja pojavljanja ogljikovodikov v severo- vzhodni Sloveniji sem za raziskavo iskal prevrtane starejše terciarne plasti. Zanimala me je predvsem zrelost organske snovi nad andezitnimi vulkanskimi izlivi. Podatki o vrtinah in vzorcih za raziskavo Mesta vrtanja vrtin kaže slika 1. Statigrafski položaj vzorcev in njihove današnje globine so prikazani na slikah 2 in 3. Vrtina 1 (Petišovci premog — 1'81). Vrtina je bila izvrtana nad petišovskim naftno-plinskim poljem. Končno globino 450 m je dosegla v zgornjepontijskih plasteh (podatka sta iz rokopisnih poročil inž. K. G r a d a in inž. 2. S k e r 1 j). Vzorci za raziskavo: Vrtina 2 (Petišovci gas — 6 81). Vrtina je bila izvrtana v petišovsko naftno- -plinsko polje. Ustavili so jo'v členu čentiba murskosoboške formacije na globini 3200 m. Začetek člena čentiba je na globini 2002 m (podatki iz rokopisnega poročila inž. B. Vrbanovca in inž. J. Novaka). Za vzorčevanje sem imel na razpolago jedra vrtine od globine 2868 do 3148 metrov. Vzorci za ra- ziskavo: Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin 187 SI. 1. Položajna skica vrtin z raziskanimi vzorci Fig. 1. Sites of the wells studied Vrtina J (Moravske Toplice — 6 82). Vrtina je bila izvrtana na soboškem masivu. Dosegla je globino 907,0 m. Jedrovali so med 730,0 in 902,0 metra. Jedrovani del vrtine je pontijske starosti (podatki so iz rokopisnih poročil dr. L. 2 1 e b n i k a in inž. Z. Skerlj). Vzorci za raziskavo: Vrtina 4 (Benedikt —2 74 (76)). Vrtina je prevrtala spodnjesarmatijske, badenijske in karpatijske plasti. V plasti ottnangijske starosti so zavrtali pri- bližno na globini 266 m. Na 757. metru pa so zavrtali v metamorfno podlago terciarnim plastem (Novak, 1977, Rij avec, 1976). Za vzorčevanje so bili dostopni ostanki jedra med 533. in 724. metrom. Vzorci za raziskavo: 188 Bogomir Jelen SI. 2. Stratigrafski položaj raziskanih vzorcev Fig. 2. Stratigraphie horizons studied SI. 3. Današnje globine raziskanih vzorcev Fig. 3. Present-day depth of the studied core samples Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin 189 Vrtina/vzorec Globina Kamenina Barva Starost 4/1 533,0 m muljevec temno siva ottnangij 4/2 718,50 m meljasti lapor temno siva ottnangij 4/3 724,0 m meljasti lapor temno siva ottnangij Vrtina 5 (Rogatec — 1/79). Vrtina leži zunaj območja pojavljanja ogljiko- vodikov v severovzhodni Sloveniji. Zavrt^a je v temno sivi peščeni glinasti lapor zgornjeoligocenske starosti. Na globini 616,0 m je dosegla andezit in se v njem ustavila na globini 660,20 m. Bituminološko-luminiscentna analiza la- porja je pokazala povišane vrednosti bitumnov smolastega in oljno-smolastega tipa (podatki iz rokopisnih poročil inž. K. G r a d a , dr. L. Rij avec in dr. J. P a v š i č a). Vzorci za raziskavo: Ocenitev organskih parametrov in možnosti za nastanek ogljikovodikov Rezultati analiz so prikazani v tab. 2 do 6 in na sl. 4. Pretvorba organske snovi pontijskega stratigrafskega nivoja v vrtini 1 in 3 je na stopnji srednje diageneze. V tej fazi kemične pretvorbe nastajajo diage- netski plin CH4 in CO2 ter heteroatomski bitumni. Za nastajanje ogljikovodikov je organska snov na diagenetski stopnji pretvorbe nedozorela (tab. 7, sl. 4). Z vrednostmi R,, je določen rang premogu pontijskega stratigrafskega nivoja. Premog v vrtini 1 lahko po DIN standardu uvrstimo v prehod med mehkim in trdim premogom, v vrtini 3 pa v temni trdi rjavi premog. Z ozirom na globino in lego na soboškem masivu pretvorba organske snovi v vrtini 3 ni dosti na- predovala glede na pretvorbo v vrtini 1. V petišovskem naftno-plinskem polju je pretvorba organske snovi na globini od 2868,0 do 3147,90 metra dosegla srednjo katagenetsko stopnjo, ki je opti- malna za nastanek tekočih ogljikovodikov (tab. 7, sl. 4). Na globini 3147,90 m se že približa fazi lomljenja ogljikovih verig nastalih tekočih ogljikovodikov. Koliko časa so te plasti v optimalni fazi nastajanja tekočih ogljikovodikov, bi pokazal geološko-temperaturno-časovni model. Organska snov nižje ležečih pla- sti, globine ne poznamo, je torej že prešla optimalno fazo nastajanja tekočih ogljikovodikov in je v optimalni fazi nastajanja »mokrega« plina, še nižje pa suhega plina (CH4, CO2, H2S in N2). V vrtini 4 je dosežena takšna zrelost or- ganske snovi. V vzorcih ugotovljeni organski facies ima majhen genetični po- tencial za nastanek ogljikovodikov. Med pretvorbo odda največ CH.i in CO2 ter nekaj aromatične nafte, katere količina je odvisna od deleža mikroorganizmov. 190 Bogomir Jelen Tabela 2. Rezultati analiz vzorcev jedra vrtine 1 pri Petišovcih Table 2. Source-rock data of core samples from the 1st well near Len- dava (Petišovci) Tabela 3. Rezultati analiz jedra vrtine 2 pri Petišovcih Table 3. Source-rock data of core samples from the 2"^ well near Lendava (Petišovci) Razlaga znakov pri tabelah 1 in 2 For explanation see table 1 and 2 Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin 191 192 Bogomir Jelen Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin 193 13 - Geologija 28/29 194 Bogomir Jelen SI. 4. Vzorci s poznanim razmerjem H/C in O/C na van Krevelenovem (dopolnila Tissot & Welte, 1978) diagramu Fig. 4. Studied core samples with known H/C and O/C atomic ratio in the van Krevelen diagram. Sheme of ke- rogen evolution from Tissot & Welte (1978) Zgodnjo metagenetsko stopnjo pretvorbe organske snovi v vrtini 4 dokazu- jejo rezultati treh analiznih metod (tab. 5, sl. 4). Na ostanek organskega ogljika (rezidualni ogljik) v spodnjemiocenskih plasteh je pred kratkim pokazala tudi piroliza (rock — eval analiza) vzorcev iz vrtine Murski gozd-6 od globine 3200 do 3800 metrov. Po skali umerjenja paleotemperatura — stopnja pretvorbe organske snovi odgovarja na globini 3400 m izmerjeni temperaturi Ro ^ 2,0. Ugodna je tudi ocenitev kvalitete in količine organske snovi v vrtini 4. Amorf- ni do semiamorfni organski facies je lahko zelo primeren za nastanek ogljiko- vodikov. Njegov genetični potencial je odvisen od sestave, ki pa na stopnji metageneze ni več določljiva. Semiamorfni del pa je le pokazal prisotnost lig- ninsko-humusne snovi v organskem faciesu. Čeprav analiza ò ^®C ne da povsem dobrih in analitičnih podatkov, sem kljub temu poskušal z njeno pomočjo pri- bližno ugotoviti kvaliteto organske snovi. Primerjava vrednosti ô vzorcev iz vrtin 4 in 5 (tab. 5—6), kjer je sestava organskega faciesa vzorcev iz vrtine 5 poznana, pokaže, da je bilo razmerje H/C v vzorcih iz vrtine 4 večje kot v vzorcih iz vrtine 5 (glej na sl. 4). Količina TOC presega povprečno vrednost klastičnih matičnih kamenin. Ce vrednosti TOC pomenijo ostanek organskega ogljika, potem je bila izhodna količina ogljika vsaj dvakrat tolikšna. Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin 195 Tabela 7. Stopnje pretvorbe in zrelosti organske snovi. Diagene- za, katageneza, metageneza in metaimorfoza po Tissot & Welte, 1978 Table 7. Stages of transformation of organic matter. Diagenesis, catagenesis, metagenesis and metamorphism after Tissot & Welte, 1978 Parametri organske snovi, kakršni so bili ugotovljeni v vrtini 4, podpirajo Pleničarjevo (1973) domnevo, da so spodnjemiocenske plasti matična ka- menina za nafto in plin v severovzhodni Sloveniji. Stopnja pretvorbe organske snovi zunaj območja pojavljanja ogljikovodikov v severovzhodni Sloveniji je v zgornjeoligocenskih plasteh v vrtini 5, odloženih nad andezitnimi kameninami, na prehodu iz diageneze v katagenezo. Vrednosti Ro 1 se ne ujemajo s podatki ostalih analiznih metod, vrednosti Ro okoli 0,5 pa so z njimi usklajene (tab. 6, si. 4). Bituminološko-luminiscentna analiza je pokazala povišano vsebnost bitumnov smolastega in oljno smolastega tipa, ker organska snov prične na prehodu iz nedozorelosti v dozorelost oddajati več heteroatomskih, smolastih bitumnov. Kvaliteto organske snovi določajo mejne vrednosti H C med kerogenom II in III. 196 Bogomir Jelen Zaključek Srednjediagenetsko stopnjo pretvorbe pontijskega stratigrafskega nivoja skladno potrjujejo R,„ SCI, kurilna vrednost premoga in stopnja gelifikacije. Razlika med pretvorbama v vrtini 1 in 3 ni izrazitejša, ker je geotermična stopnja na obeh krajih podobna. Dobljeni razliki je vzrok samo večja globina. V vrtini 2 je bila na globini 2875 m izmerjena temperatura 125 "C. Na skali umerjena paleotemperatura — stopnja pretvorbe organske snovi tej tempera- turi odgovarja vrednost R„ med 0,9 in 1. Izmerjeni vrednosti R,,, na osnovi katerih sem določil srednjekatagenetsko stopnjo pretvorbe, se dobro ujemata z vrednostima na skali umerjenja. Zgodnja metagenetska stopnja pretvorbe, ugotovljena v spodnjemiocenskih plasteh v vrtini 4 med 533,0. in 724,0. metrom, je kar presenetljivo visoka. Do- kazujejo jo rezultati treh analiznih metod. Geotermična stopnja je talm še danes zelo visoka. Na globini 635 m doseže temperatura 65 "C (Novak, 1977). Podobnost s stopnjo pretvorbe v spodnjemiocenskih plasteh v vrtini Murski gozd — 6, kjer po skali umerjenja paleotemperatura — stopnja pretvorbe or- ganske snovi odgovarja na globini 3400 m izmerjeni temperaturi Ro ^ 2,0, je lahko prepričljiva. Tako naj bi organska snov spodnjemiocenskih plasti prešla diagenetske in vse katagenetske faze nastajanja ogljikovodikov in je v fazi oddajanja »suhega« plina. Tudi preostala dva parametra sta ugodna. Zdajšnja vsebnost TOC, ki že presega povprečno vrednost za klastične matične kamenine, je pri določeni stopnji pretvorbe najmanj polovica izhodnega organskega ogljika. Kvaliteta or- ganske snovi, ki je na stopnji metagenetske pretvorbe, je nedoločljiva. Po pri- merjavi organskih faciesov in vrednosti ô ^^C predpostavljam večji genetični potencial (večje razmerje H'C) organske snovi v vrtini 4, kot ga ima kerogen II—III v vrtini 5. Zgornje ugotovitve podpirajo Pleničarjevo (1973) domnevo, da so spodnjemiocenske plasti lahko matična kamenina za nafto in plin v severo- vzhodni Sloveniji. Organska snov v vrtini 2 raziskanega intervala je bolj neprimerna za nasta- nek ekonomskih količin ogljikovodikov zaradi tipa organske snovi, strukturi- ranega kerogena III, in ker so vrednosti TOC dosti pod povprečjem klastičnih matičnih kamenin. V vrtini 5 določena pretvorba kaže, da je organska snov od zgornje- oligocenskih plasti navzgor, vsaj južno od Haloz, za nastanek ogljikovodikov nedozorela. Zahvala Raziskava je bila odvisna od instrumentarnih analiz, ki so jih napravili dr. T. Dolenec, inž. M. Mišič in inž. T. Zuža. V merjenje odsevnosti organskih kla- stov in maceralov premoga me je uvedel C. Gantar. Citiranje podatkov iz svojih rokopisnih poročil so dovolili inž. K. Grad, dr. L. Rijavec, inž. Z. Skerlj in dr. L. Zlebnik. Vsem se toplo zahvaljujem za sodelovanje in pomoč. Poizkus iskanja organskih parametrov terciarnih sedimentnih kamenin_197 Literatura Novak, D. 1977, Benedikt — 2 pri Lenartu v Slovenskih goricah. Proteus 39, 357—358, Ljubljana. Pleničar, M. 1973, Možnost nastajanja naftnih nahajališč v Halozah in Sloven- skih goricah. Rudarsko-metalurški zbornik, 191—197, Ljubljana. R i j a v e c , L. 1976, Biostratigrafija miocena v Slovenskih goricah. Geologija, 19, 53—82, Ljubljana. Stach, E., Mackowsky, M. Th., Teichmüller, M., Taylor, G. H., Chandra, D. & Teichmüller, R. 1975, Textbook of coal petrology. 428 pp. Gebrüder Borntraeger, Berlin. S t a p 1 i n , F. L. 1969, Sedimentary organic matter, organic metamorphism, and oil and gas occurrence. Bull. Petrol. Geol. 17, 47—66, Ottawa. Tissot, B. P. & Welte, D. H. 1978, Petroleum formation and occurrence. 538 pp.. Springer-Verlag, Berlin. GEOLOGIJA 28/29, 199—237. (1985/86), Ljubljana UDK 561:551.782.791(497.12) = 863 Palinološke raziskave v velenjskem premogovnem bazenu Palynologische Untersuchungen im Kohlenbecken von Titovo Velenje Alojz Sercelj Biološki inštitut ZRC SAZU, Novi trg 5, 61000 Ljubljana Kratka vsebina Palinološko so bile preiskane krovninske plasti 11 globokih vrtin iz raznih lokacij Velenjskega premogovnega bazena. Vrtina Pt-9 je dala stratotip gornjepliocenske vegetacije, pri vseh drugih pa so zaradi ne- homogenosti pelodonosni le posamezni odseki, ki se bolj ali manj ujemajo s stratotipom. Vendar so te analize le omogočile ločitev krovnine v plio- censke in pleistocenske odseke različne debeline. Auszug Die Sedimente des Hangenden aus 11 Tiefbohrungen, durchgeführt an verschiedenen Stellen des Kohlenbeckens von Titovo Velenje, wurden palynologisch untersucht. Die Tiefbohrung Pt-9 ergab einen guten Stra- totyp der oberpliozänen Vegetation, während in anderen wegen der Inho- mogenität der Sedimente nur einzelne Abschnitte pollenführend sind. Je- doch kann man auf Grund dieser Untersuchungen, pliozäne und pleisto- zäne Abschnitte von unterschiedlicher Stärke trennen. Prvo palinološko raziskavo mešanega premogovnega vzorca iz rudnika je opravil Pantić (Weyland et al., 1958). Pelod je v premogu slabo ohran- jen in so navedeni le taksoni, ki jih je bilo tedaj mogoče določiti. Zato najbrž tudi ni bila opravljena kvantitativna analiza vsaj manjšega števila posameznih vzorcev. V publikaciji je navedenih dvajset taksonov, in to po morfološki nomenklaturi, delno kot definitivno določenih, delno le tipološko primerjanih z drugimi nahajališči, ali kot nov tip. S pelodnimi analizami 160 m globoke vrtine Pt-9 s severovzhodnega roba kadunje, ki zajema premog in krovnino, smo dobili pelodni stratotip za srednji in zgornji pliocen velenjske kadunje (Sercelj, 1968). Ker vrtina obsega precejšen časovni razpon, je razumljivo, da je skupna palinoflora veliko boga- tejša s taksoni, seveda na različnih sukcesijskih in časovnih stopnjah. V spodnjem delu, to je v premogu in v delu krovnine, so značilni predvsem iglavci »taksodijske flore« — Taxodium, Sequoia, Cupressaceae, Sciadopitys. Zastopana je še vrsta drugih iglavcev; Pinus tip diploxylon in P. tip haploxylon. 200_Alojz Šercelj Picea excelsa, Picea omorïkoides, Abies, Cedrus, Tsuga, Pseudotsuga ter Cyca- dineae. Tako visokih pelodnih vrednosti peloda Pseudotsuga-Larix, kakršne je za premogovnike v Kočevju in Kanižarici ugotovila Budnar-Tregu- bov (1961), nismo ugotovili niti tu niti v Kočevju (Sercelj et Dozet, 1982). Iglavsko floro so kasneje vedno bolj izpodrivali listavci in pri vrhu profila je prevladovala listavska vegetacija, v kateri je končno dosegla prvo mesto bukev. Seveda je bila to »terciarna« bukev z najmanj dvema vrstama, najver- jetneje Fagus cf. crenata in F. cf. feroniae, od katerih je ena zahodni in druga vzhodni element. Pri makroskopskem pregledu jeder iz vrtine smo vedno znova opazovali, da pri tej in tudi pri vseh kasneje preiskovanih vrtinah med makroskopskimi ostanki prevladujejo odtisi listov in semen listavcev {Fagus, Acer, Carpinus, Alnus). Redko smo dobili odtise iglavcev {Taxodiaceae, Cupressaceae). Pelodna slika pa kaže dominacijo iglavcev. Tafocenoze so pač slika krajevno in časovno ozko omejene vegetacije. Med listavci so pomembni predvsem Fagus (dve terciarni vrsti), Carya, Pte- rocarya, Engelhardtia, Juglans, Nyssa, Ilex, Zelkova, Ostrya, Castanea, Carpinus, Quercus, Tilia, Ulmus in drugi. Ta pelodni diagram je služil za primerjavo pri kasnejših palinoloških raziskavah v velenjskem bazenu, saj dovolj razločno kaže značilno postopno spreminjanje vegetacije. To pomeni, da v tem dolgem obdobju še ni bilo ostrejših klimatskih motenj in pretresov. Tudi sediment je v tej vrtini homogen — peščena in bolj ali manj karbonatna glina, kar pomeni usedanje v mirnem jezerskem zalivu. Vse to kaže, da predstavlja pelodni diagram realno sliko razvoja vegetacije do konca pliocena. Drugi profil, z najdišča mastodontov na pobočju pod nekdanjo vasjo Skale pa kaže že čisto drugačno vegetacijo, čeprav je profil oddaljen od vrtine Pt-9 komaj 500 m. V tem profilu ni več visokih vrednosti peloda terciarne bukve. Drugi terciarni elementi so sicer še zastopani v pelodni sliki, vendar z nižjimi odstotnimi vrednostmi. Palinocenoza kaže, da je med vrhnjim delom vrtine Pt-9 in bazo mastodontovega profila vegetacijska vrzel. Po tem sklepamo, da je pod profilom z mastodonti še skladovnica sedimentov iz vmesnega obdobja, v kate- rem je, sodeč po učinkih na vegetacijo, prišlo do poslabšanja podnebja. Ohla- ditve so morale biti med tem časom kar precejšnje, saj se je takrat pojavila alpska drežica {Selaginella sélaginoides), ki je arktični element. Podoben primer imamo tudi v vrtini Jug-2 v Križevcih (Sercelj, 1969). Ker ima flora tega obdobja še precej terciarnih elementov, pa vendarle kaže znamenja ohladitve, smo uvrstili ta profil v čas začetnih plestocenskih ohladitev, villafrankij. Tako so tudi v teh plasteh najdeni ostanki mastodontov villa- frankijske starosti (Rakovec, 1968). Takšno uvrstitev dopušča tudi pri- merjava z najbolj znanim villafrankijskim profilom v kraju Leffe pri Bergamu (Lona et Follieri, 1957). Kasnejše obsežnejše raziskave raznih plio-pleistocenskih flor v nahajališčih severne Italije so izkristalizirale mnenje, da naj bi bila ločnica med pliocenom in pleistocenom oziroma villafrankijem tako imenovana tiberijska faza oziroma njen zgornji del. Glavna značilnost te ločnice je zaton taksodijske flore in tej sledeča zmerno hladna vegetacija, hkrati z naselitvijo školjke Arctica islandica v Mediteranu (Lona et Bertoldi, 1973). Pri nas nismo mogli sprejeti Palinološke raziskave v velenjskem premogovnem bazenu 201 upada taksodijske flore za pliopleistocensko mejo, ker pelodni diagram vrtine Pt-9 ne kaže, da bi bile po postopnem upadanju taksodijske flore nastopile kakršnekoli spremembe v vegetaciji kot posledica klimatskih sprememb. Flo- ristično podobo je spremenil le postopen prehod na listavsko vegetacijo s ter- ciarnimi elementi. Močnejša ohladitev in prave spremembe v vegetaciji so nastopile šele v časovnem presledku med vrhom profila Pt-9 in bazo mastodon- tovega profila. Ta odsek pa tu manjka. Taksodijska flora je bila torej pri nas v zatonu že pred tiberijsko fazo, čeprav se njeni elementi občasno pojavljajo tudi kasneje. Tako nam je za velenjsko kadunjo kot edino mogoča plio-pleisto- censka ločnica ostal značilni upad bukve in nekaterih drugih terciarnih taksonov {Cedrus, Sciadopitys, Pseudotsuga-Larix). Ti elementi so bili tudi pri raziskavah novejših vrtin biostratigrafska ločnica. Novejše vrtine (P7-r/75, P3-t/76, S14-t/77 S22-t/77, S21-u/77, P6-p/79, P12-s/79, P0-7p/80, S13-m/80, PF-s/81) so stratigrafsko bolj zapletene, kajti izvrtane so bile na sredini premogovne kadunje, v katero so se pahljačasto zlivale vode s severa. Zato jezerske sedimente prekinjajo zdaj tu zdaj tam fluvialni vložki ter sta sedimentacija in palinocenoze v vsaki vrtini nekoliko drugačni, tako da ju ni mogoče v celoti korelirati. Vsem skupen je le upad listavcev z bukvijo. V tem se še najbolj ujemajo rezultati vseh raziskav: elektrokarotaže, stratigrafije, malakologije in palinologije. Toda za nadrobnejšo korelacijo bo potrebnih še veliko primerjav. Sklepi Večina palinoloških raziskav v velenjskem premogovnem bazenu je bila opravljena v krovnini. V premogu je pelod slabo ohranjen, v močno razkrojeni ksilitični komponenti pa ga sploh ni. Vse preiskane vrtine se po pelodni vsebini sicer v glavnem ujemajo, v nadrobnostih pa je le težko korelirati posamezne odseke. Ujemajo se v tem, da imamo v spodnjem delu še bolj ali manj rudiment- no taksodijsko floro, ki v zgornjem delu postopno prehaja v listavsko, toda še vedno s terciarnimi elementi, med katerimi dominira bukev z najmanj dvema vrstama. Cas upada bukve in z njo tudi terciarne listavske vegetacije ter dvig kvartarnih iglavcev smo postavili kot mejnik med pliocenom in pleistocenom. Takrat se tudi prvič pojavi arktični element Selaginella selaginoides (kot v Me- diteranu Arctica islandica). Upad taksodijske flore pri nas še ne more pomeniti plio-pleistocenske ločnice tako kot v Italiji, ker se je pri nas to zgodilo prej, pa naj je to bilo zaradi klimatskih ali zgolj zaradi edafskih vzrokov. Ce primerjamo pliocenske flore v Sloveniji in na Hrvaškem — iz Kočevja in Kanižarice (Budnar-Tregubov, 1961), Ivanjca (Š p o 1 j a r i č , 1952), Lepavine (E r c e g , 1960) — z velenjsko, bomo med njimi našli malo podob- nosti, razen skupnih elementov. Lahko bi jih označili kot bolj ali manj samo- stojne flore raznih odsekov pliocena. To je razumljivo, saj nobena vegetacija ali flora ne more trajati v enaki sestavi milijone let. Najboljši dokaz je post- glacialna vegetacija, katere razvoj je prešel v pičlih deset tisoč letih štiri ali pet različnih gozdnih faz, in to v približno enakih klimatskih razmerah. Zato tudi ne moremo govoriti o pliocenski vegetaciji Slovenije ali Jugosla- vije, saj se flore petih bližnjih nahajališč ujemajo le v nekaterih skupnih 202_Alojz Sercelj elementih, manj pa po (palino)cenozah. Pravilneje bo torej označevati fosilne flore po nahajališčih in ne po regijah, na primer: pliocenska flora Lepavine, pliocenska flora Kočevja, Titovega Velenja, Kanižarice, tako kot je navada v monografijah. Palynologische Untersuchungen im Kohlenbecken von Titovo Velenje Zusammenfassung Die erste palynologische Untersuchung der Braunkohle von Titovo Velenje ist im Rahmen eines Forschungprojektes an Braunkohlen der Balkanhalbinsel durchgeführt worden (Weyland, Pflug et Pantić, 1958). Wie aus den Abbildungen auf Tafel 13 ersichtlich, ist der Erhaltungszustand der Pol- lenkörner schlecht. Das ist wahrscheinlich auch der Grund, dass nur zwanzig Taxa bestimmt werden konnten. Sie werden nach der morphologischen No- menklatur angeführt. Nur einen Teil davon haben die Autoren mit den bota- nischen Taxa in Beziehung gebracht, einige dagegen sind nur als Typen ange- geben. Erst die palynologischen Untersuchungen der Braunkohle und des Hangenden aus der Tiefbohrung Pt-9 von 160 m Stärke am nordöstlichen Rand des Kohlen- beckens haben einen guten Stratotyp ergeben (Sercelj, 1968). Da dieser Teil des ehemaligen Sees offensichtlich eine ruhige Bucht war, ist die Sedimentation gleichmässig und somit auch die Pollenablagerung stö- rungsfrei vor sich gegangen. Das ist der Grund, dass das Pollendiagramm als mehr oder weniger ununterbrochen angesehen werden kann. Ein starker Beweis ist der störungsfreie Entwicklungsverlauf der Vegetation. Von einer Koniferen- flora mit Taxodium, Sequoia, Cupressaceae, Cedrus u. a. im unteren Teil ging die Vegetation allmählich in eine Laubholzvegetation über, in welcher die Fagus (mit zwei Arten) die höchsten Pollenwerte erreicht. Diesem Profil wurde das pliozäne Alter zugesprochen. Der daneben liegende, jedoch stratigraphisch superponierte Aufschluss mit Skelettresten von Mastodonten weist aber eine Pollenflora auf, die von der- jenigen in Pt-9 stark abweicht. Die üppige Laubholzflora, insbesondere der Bu- chenwald, sind inzwischen stark zurückgedrängt worden. Da noch ein mar- kantes arktisches Element, Selaginella selaginoides, in dieser Vegetation er- scheint, durfte der Schluss gezogen werden, dass dieses Profil schon dem Pleistozän angehöre. Somit fällt auch die plio-pleistozäne Grenze in den Zeit- raum zwischen dem obersten Teil des Profils Pt-9 mit Buchen-Maximum, und die Basis des Mastodonten-Profils, das zusammen mit den Mastodonten in das Villafranchium zu setzen ist (Rakovec, 1968; Sercelj, 1968). Im Vergleich mit den reichen plio-pleistozänen Floren in Italien (Lona et Follieri, 1957; Lona et Bertoldi, 1973) sollen die wichtigsten Un- terschiede angeführt werden. In Italien haben die Taxodium-Floven erst am Ende der Tiberischen Phase ihren Untergang erlitten und sind von einer mäs- sig kühlen Vegetation ersetzt worden, was von den Autoren als Folge einer Klimaverschlechterung und zugleich als die Grenze Pliozän-Pleistozän ange- sehen wird. Es sind die Lokalitäten Stirone, Castell'Arquato, Pietrafitta, Villa- franca d'Asti und Leffe. Zur Zeit der Vegetationsänderung haben sich im me- diterranen Raum Arctica islandica und Hyalina baltica angesiedelt. Palinološke raziskave v velenjskem premogovnem bazenu 203 Zur gleichen Zeit war aber in der weiten Umgebung von Titovo Velenje und auch von Križevci in Nordkroatien im Profil Jug-2 »arktische« Selaginella selaginoides vorhanden, wie die Pollenanalyse zeigt (Sercelj, 1968, 1969). Die später untersuchten Profile von 10 Tiefbohrungen in mittleren Teil des Kohlenbeckens egaben Grundsätzlich dasselbe Vegetationsbild: Im unteren Teil mit Elementen der Taxodium-Fiora, im oberen überwiegen die Laubhölzer mit mehr oder weniger Fagus. Quartäre Schichten dagegen sind meist sehr arm an Pollen oder sogar pol- lenfrei. Diese Erscheinung scheint von den Sedimentationsverhältnissen ab- hängig zu sein. Der mittlere Teil des Beckens war im Pliozän Mündungsbereich der Abflussgewässer vom Pohorje-Gebierge, während im Pleistozän der See schon mehr oder weniger in Verlandung begriffen war, worauf meist terre- strische Sedimente hindeuten. Jedoch konnte man trotz dieser ungünstigen Verhältnisse alle Tiefbohrun- gen durch Abwechslung von Koniferenfloren und Rückgang der Buchen-Laub- waldvegetation einigermassen korrelieren. Literatura Budnar-Tregubov, A. 1961, Mikropaleobotanička istraživanja uglja iz Kočevja i Kanižarice. Vesnik Zav. geol. geofiz. istraž., A. 19, 277—286, 4 tabele, 3 table, Beograd. Erceg, B. 1960, Analiza spora i polena iz lignita Lepavine. Geol. vjesnik, 13, 133—144, tab. 1—3, Zagreb. Lona, F. & Bertoldi, R. 1973, La storia del Plio-Pleistocene Italiano in alcune sequenze vegetazionali lacustri e marine. Atti Acc. Naz. Lincei — Memorie, Ser. 8, 11, Sez. 3, 1—47, fig. 1—17, tav. 1—13, Roma. Lona, F. & Follieri, M. 1957, Successione pollinica della serie superiore (Günz-Mindel) di Leffe (Bergamo). Veròff. Geobot. Inst. Rübel Zürich, 34, 86—98, fig. 1—5, Bern und Stuttgart. Rakovec, I. 1968, Ö mastodontih šaleške doline. Razprave Slov. akad. znan. umet., 4. razred, 11/8, 299—350, tab. 1—5, Ljubljana. Sercelj, A. 1968, Pelodna stratigrafija velenjske krovnine — plasti z ostanki mastodontov. Razprave Slov. akad. znan. umet., 4. razred, 1Í 10, 377—397, Ljubljana. Šercelj, A. 1969, Palinološke raziskave staropleistocenskih sedimentov iz severne Hrvatske. Razprave Slov. akad. znan. umet., 4. razred, 12/6, 243—255, tab. 1 Ljubljana. Šercelj, A. & Dozet, S. 1982, Prispevek h kronostratigrafiji premoških, pliokvartarnih in kvartarnih usedlin v kočevski kotlini. Rudarsko-metalurški zbornik, 29 2—3, 111—120, tab. 2, Ljubljana. S p o 1 j a r i Ć , Z. 1952, Anatomska i polenanalitska istraživanja nekih lignita iz sjeverne Hrvatske. Prirodosl. istraž., JAZU, 25, 129—226, tab. 1—4, Zagreb. Weyland, A., Pflug, H. & Pantić, N. 1958, Untersuchungen über Spö- ren- und Pollenflora einiger jugoslawischen und griechischen Braunkohlen, Palaeonto- graphica, B, 105, 75-124, Taf. 1—18, Stuttgart. GEOLOGIJA 28 29, 205—218 (1985 86), Ljubljana UDK 552.33:549.08:551.78(497.12) = 863 Peridotitne nodule v bazaltnem tufu pri Gradu v Prekmurju Peridotite nodules in alkali basaltic tuff in the Grad area of Ptekmurje Ana Hinterlechner-Ravnik in Miha Mišic Geološki zavod Ljubljana, Parmova 33, 61000 Ljubljana Kratka vsebina Peridotitne nodule smo našli vključene v plasteh alkalnega bazaltne- ga tufa in tufita, ki se razprostirajo med limničnimi plastmi najmlajšega pliocena na območju Grada v Prekmurju. Glede na sodobni kemijski model lupinasto zgrajene Zemlje predstavljajo peridotitne nodule drobce zgornjega plašča. Podajamo kemijske, mineralne ter strukturne značil- nosti peridotitnih nodul in vulkanskih kamenin. Z rentgensko difrakcij- sko metodo smo v tufu alkalnega bazalta določili habazit, phillipsit, anal- cim, Ca-montmorillonit, thenardit in sadro skupaj z ohranjenimi prvot- nimi vulkanskimi minerali. Ugotovljena mineralna združba je posledica diageneze ob plitvem pogrezanju mladih kamenin. Abstract Peridotite nodules in alkali basaltic tuff and tuffite intercalated in Late Pliocene sediments of limnic origin occur in the Grad area of Prek- murje, and represent regarding the present chemically zoned model for the Earth structure its upper mantle fragments. Chemical and mineral compositions for a peridotite nodule and an alkali basalt fragment are given. By X-ray powder diffraction method in the alkali basaltic tuff the mineral association chabazite, phillipsite, analcime, Ca-montmorillonite, thenardite, and gypsum together with inherited volcanic minerals was determined, indicating diagenetic mineral facies. Uvod Zemljin plašč prekriva tanka lupina, ki jo imenujemo skorja. Skorja je zelo tanka plast siala, ki se je v zgodovini Zemlje izdiferencirala iz njenega plašča. Skorja preprečuje, da bi bil plašč neposredno dostopen raziskavam. Ker pa je Zemlja topla, obstojajo v njeni notranjosti konvekcijski tokovi. Pri posebnih pogojih in samo na nekaterih mestih Zemlje prinašajo konvekcijski tokovi v zgornjem plašču material tega dela plašča v skorjo ali pa celo na površje. Tak material Zemljinega plašča so glede na sedanji geofizikalni model o zgradbi Zemlje tudi peridotitne nodule, ki so vezane na vulkanske kamenine alkalne bazaltne sestave. Pri nas jih najdemo v severovzhodni Sloveniji. Ogledali si bo- mo geološke pogoje nastopanja ter strukturne, mineralne in kemijske značilno- sti teh kamenin. 206 Ana Hinterlechner-Ravnik, Miha Mišič Geološke razmere Plasti bazaltnega tufa in tufita so razširjene pri nas samo kot manjši ero- zijski ostanki na Goričkem (si. 1). Lepo so odkrite v dveh opuščenih kamnolomih v okolici Grada, kjer so jih nekoč izkoriščali za gradbeni kamen. Vulkanski drobci so se mešali s sedimentnimi v limničnem okolju. Večjih izdankov bazalta ni. Jugozahodno od zaselka Kaniža izdanja izpod bazaltnega tufa okrog 12 m^ velika golica črno sivega bazalta (Ciglar, 1979). Bazaltni izdanek nima enot- ne strukture, kar kaže na periferni del bazaltnega izliva. Z vrtanjem pa je bilo dokazano, da nima večjega obsega. Predstavlja samo večji blok, ki so ga ver- jetno prinesli gosti kalni tokovi tufskega in sedimentnega materiala. Ker na našem terenu nimamo primarnih lavinih izlivov, so za določanje vrste magme pomembni vsi večji kosi in 'bloki bazalta. Debelina tufskih skladov pri Gradu je samo nekaj sto metrov. Ta material je bil zaradi močne vulkanske eksplozije prinesen najdlje od izvornega po- dročja. Deloma je verjeten tudi kratek prenos materiala v vodi. Glavni center vulkanskega delovanja je bil v sosednji Avstriji v bližini meje, na območju Klöcha, Gleichenberga in še severneje, kjer so ohranjene vulkanske oblike ter debele plasti lave in tufa (W i n k 1 e r , 1926, 1927; T o 11 m a n n , 1985). Glede na podatke Osnovne geološke karte SFRJ Goričko in tolmača k njej (Pleni- čar, 1968, 1970) so bazaltni tufi in tufiti vključeni v zgornjepliocenske deloma sprijete plasti kremenovega rečnega proda, peska, laporja in gline. Po zadnjih SI. 1. Lokacija bazaltnega tufa s peridotitnimi nodulami pri Gradu, Prekmurje Fig. 1. Location map of basaltic tuff with peridotite nodules at Grad, Prekmurje Peridotitne nodule v bazaltnem tufu pri Gradu v Prekmurju 207 avstrijskih podatkih (Flügel et Neubauer, 1984) je vulkanizem neko- liko mlajši in ga uvrščajo v obdobje pliocen/pleistocen, kar meni sedaj tudi Pleničar (ustmeno sporočilo). Na izravnani relief bazaltnih tufov in tufitov so odložene samo do nekaj 100 m debele plasti kremenovega proda in peska, s katerimi se konča pogrezanje tega dela obrobja Panonske kotline (Fuchs, 1980). Ta najmlajša faza vulkanizma je v sosednjem območju Avstrije in Madžar- ske na vzhodnem obrobju Alp tolmačena kot končna faza terciarnega vulkaniz- ma. Vulkanizem je posledica popolne subdukcije oceanske plošče; zato se je povišala gostota toplotnega toka, kar je še vedno značilno za Panonsko kotlino Teoretično imajo alkalne bazaltne magme, ki vsebujejo od alkalij kalij in na- trij, najgloblji izvor med bazaltnimi lavami. Izhajajo iz zgornjih delov plašča, to je iz globine okoli 100 km. Nastajajo z delnim do 5 "/o taljenjem plašča, ki je peridotitne sestave (H o 11 o w a y , 1976). Dokaz za to so svetlo zelene peridotitne nodule, ki jih nosijo s seboj. S silnimi s plini bogatimi erupcijami so te magme zdrobile dele plašča in skorjo kontinentov ter po razpokah prodrle na Zemljino površino. Zato alkalne magme nosijo s seboj razen drobcev plašča še drobce skorje, ki jih lahko najdemo tudi v tufu pri Gradu. Značilnosti bazalta in njegovega tufa Vulkanski pojavi so vezani na magme, ki vsebujejo le malo hlapnih snovi, med temi predvsem H_0 in COo. Vendar se ti plini pri hitrem adiabatskem dvigu magme po globokih razpokah ob velikem padcu tlaka glede na tistega, pri katerem je magma nastajala, razširijo, eksplozivno sproste in povzročajo silne erupcije z drobljenjem zelo viskoznega magmatskega materiala. Tako so nastale tudi piroklastične bazaltne kamenine pri Gradu. Po velikosti drobcev opazujemo prehode med drobnozrnatim, grobozrnatim in brečastim vulkan- skim materialom; drobnozrnati je bolj pogosten. V nekaterih drobcih so še ohranjeni številni plinski mehurčki — votlinice, večinoma zapolnjeni s sekun- darnimi minerali, med katerimi so zanimivi zlasti zeoliti. Eksplozivna bazaltna magma je trgala ob prodiranju dele plašča in skorje. Tako najdemo v plasteh razen vulkanskih številne kose metamorfnih kamenin: aplitni gnajs, sljudnati gnajs, blestnik in kvarcit z različnimi mikrostruktu- rami. Onečišćen je tudi sam bazaltni material. V njem namreč najdemo posa- mezna zrnca kremena in kvarcita, ki jih je bazaltna magma zajela in so sedaj vanj vključeni (tabla 1, sl. 1). Razen tega so padali vulkanski delci v limnično sedimentacijsko območje, kjer so se usedali kremenovi peski in prodniki ter glinasto-karbonatna snov. Zato tuf večinoma prehaja v tufit. Od primesnih mineralov je pogosten muskovit, zelo redka sta granat in turmalin, ki izhajajo iz razpadlih metamorfnih kamenin. Primes so tudi intraformacijsko presedi- mentirani mladi finozrnati kalcitno-kremenov peščenjak in laporasti drobci. V tufskih plasteh najdemo številne koščke lesa. Tuf je porozen, vendar trdno sprijet. Vezivo med bazaltnimi drobci tufa in tufita so prah in bolj fini vul- kanski drobci, deloma rekristaliziran kalcit, klorit, glinasta snov in zeoliti. Osnova bazaltnih drobcev je pod polarizatorjem neenotna, kriptokristalna, motna in vključuje neprosojen prah, verjetno hematit. Le redki vulkanski drob- ci so ohranjeni kot prosojno rjavkasto steklo s številnimi mikroliti. Drobci so 208 Ana Hinterlechner-Ravnik, Miha Mišič spremenjeni. Ustrezno se megaskopsko črna barva svežih tufskih bazaltnih drob- cev spremeni v rjavkasto. Spremembe v drobcih najverjetneje ustrezajo pa- lagonitizaciji. V drobcih so ohranjeni magmatski idiomorfni, delno nataljeni in nalomljeni vtrošniki kakor tudi majhni kristali avgita, redkeje olivina in rogovače (tabla 1, si. 1). Drobne plagioklazove letvice in K-glinenec niso po- gosti. Nekateri večji avgitovi kristali so značilno conami in lamelami. Jedro kristalov in nekatere cone so verjetno zaradi primesi kroma izrazito zelene. Fluidalno strukturo fragmentov, ki je pogosta, nakazujejo drobni usmerjeni zgoraj našteti minerali in stisnjeni mandlji (tabla 1, si. 2 in 3). Rogovača ne nastopa samo kot vtrošnik, temveč tudi kot samostojen do 3 cm velik svež kri- stal. Zrna rogovače, ki je megaskopsko črno zelena, v mikroskopu pa rjavkasta, so redko tudi intenzivno zelena ali brezbarvna. Na nekaj mestih je rogovača kalcitizirana. Veliki kristali amfibola so zrasli že v plašču. Njihova rast je po- sledica nastanka alkalnih bazičnih talin amfibolove sestave in ali metasoma- toze, vedno ob prisotnosti vode. Prvi ali drugi način nastanka se odraža v večji ali manjši količini slednih prvin (K u r a t et al., 1980). Amfibol najdemo tudi v peridotitnih nodulah. Svež, po mikrostrukturi nehomogen vzorec bazalta pri Kaniži, ki ga je pri- nesel K. Ciglar, smo kemijsko in rentgensko analizirali (tabela 1). Prav rent- genski podatek, da vsebuje kamenina veliko količino nefelina, nas je spodbudil za kemijsko analizo. V mikroskopu nefelina nismo mogli ugotoviti. Torej na- stopa v polprosojni osnovi bazalta. Od kemijsko določene vrednosti kremenice pa smo morali odšteti 11 ut. "/o nefelinovemu bazaltu vsekakor tuje, vendar v mikroskopu določene klastične kremenove primesi, da smo v normativni se- stavi lahko izračunali nefelin, ki je ugotovljen rentgensko. Analizirano kame- nino označujemo kot alkalni bazalt oziroma natančneje kot nefelinov bazanit. Med vulkanskimi in vulkansko-sedimentnimi delci, ki so se odložili v vodi, pride takoj ob usedanju in kasneje ob pogrezanju plasti pri naraščajočih tem- peraturah ali tlakih postopno do vedno novih medsebojnih reakcij, ki vodijo preko diageneze v metamorfozo. Vulkanski pesek in prah, ki ga sestavljajo vulkansko steklo in visokotemperaturni vtrošniki, kot so pirokseni, olivini in rogovače, od trenutka usedanja v sedimentnem bazenu glede na nizko tempe- raturo, nizek tlak in prisotnost vode s komplicirano ionsko sestavo niso v rav- notežju. Zato postaneta neobstojna. Prve nove mineralne asociacije so med seboj lahko samo v približnem ravnotežju. Večinoma so prve spremembe vezane na drobnozrnato osnovo, ki lepi preostala reliktna zrna izhodnih kamenin. Nove minerale najdemo tudi v spremenjenih steklastih fragmentih, v žilicah in v mandljih. Prvi novi minerali so zaradi fine zrnavosti optično neopredeljivi, deloma zaznavni le kot spremenjeno vulkansko steklo. Zato je potrebno pri preiskavi spremenjenih vulkanskih kamenin in tufskih sedimentov uporabiti rentgensko difrakcijsko tehniko. Razen struktur in podedovane vulkanske mineralne sestave, ki smo jih lahko ugotovili že optično, smo za stopnjo sprememb pri litifikaciji raziskanega bazaltnega tufa in tufita rentgensko določili poleg klastičnega kremena in mus- kovita, magmatske rogovače, avgita in hematita pomembne habazit, phillipsit, analcim, levy nit (?), thenardit, sadro, Ca-montmorillonit in goethit. Med vsemi naštetimi zeoliti smo v mikroskopu z gotovostjo lahko ugotovili samo dobro Peridotitne nodule v bazaltnem tufu pri Gradu v Prekmurju 209 kristaliziran phillipsit. Vsi ostali so skriti v polprosojni osnovi spremenjenih drobcev bazaltnega stekla in v vezivu med njimi. Phillipsit je poleg kalcita v vezivu preiskanih vzorcev najbolj pogost mineral, nastopa pa tudi v mand- Ijih vulkanskih drobcev in v zelo tankih žilicah. Vendar opazujemo v mandljih nekaterih drobcev samo klorit ali pa kalcit. Phillipsit tvori žarkovito vlaknate agregate. Vlakna so dolga do 0,2 mm. Žarkovito vlaknati agregati so večinoma conarno grajeni. Posamezne cone so brez barve, vendar so izmenično rahlo rjavkaste zaradi primesi gline ali pa limonita. Vlakna kažejo rahlo razliko v stopnji dvoloma (tabla 1, sl. 2 in 3; tabla 2, sl. 1, 2, 3 in 4). Mineral phiUipsit (( X- Ca, K, Na).-, [Al,ôSinO.jo] . 10 H2O) in njegova združba s habazitom ((Ca, Na^) [Al2Si:|Oi-2] . 6 H2O), analcimom (Na [AISÍ2O6] . H2O), levy- nitom (?) ((Ca, Na2, K2) [AI2SÍ4O12]. 6 H2O), thenarditom (Na2S04) (T r ö g e r , 1979), sadro in Ca-montmorillonitom sta bila v Sloveniji prvič določena (sl. 2). Po literaturnih podatkih pa je phillipsit precej razširjen zeolit, ki kristalizira ob habazitu, analcimu in vsaj delno avtigenem montmorillonitu v zelo različnem okolju. Tako je prisoten v vulkanskih geotermalnih območjih (K ristmann s- dóttir et Tomasson, 1978), v mladih diagenetsko spremenjenih globo- komorskih sedimentih (I i j i m a , 1978; Stonecipher, 1978) in v konti- nentalnem rečno-jezerskem ali bolj zaprtem slanem alkalnem jezerskem okolju (Ser sale, 1978; Surdam et Sheppard, 1978). Glede na sedimente in nanje vezane bazaltne vulkanske drobce, ki so razširjeni na raziskovanem ozemlju, ustrezajo geološke razmere, v katerih so rasli ugotovljeni diagenetski minerali, kontinentalnim rečnim in jezerskim — limničnim. Phillipsit je avtigen mineral, ki nastane iz spremenjenega alkalnega bazalt- nega stekla. Tudi v sedimentih, kjer je bil ugotovljen phillipsit, je bila kemično ali pa optično vedno določena vsaj primes bazičnega vulkanskega stekla ali palagonita. Zeolit phillipsit je značilen za mlade kamenine, katerih starost je mlajša od spodnjega pliocena. V starejših nastopa namesto phillipsita klinopti- lolit (Karstner et Stonecipher, 1978). Vendar je za rast klinoptilolita potrebna večja vsebnost kremenice, visoko razmerje Si Al in nizko razmerje Ti/Al (Stonecipher, 1978). Zelo pomembna je ionska sestava pornih vod, ki je po literaturnih podatkih zelo komplicirana. Značilen za združbo phillipsita s habazitom je tudi analcim, ki pa ga v naših vzorcih ni veliko. Medtem ko habazit in phillipsit v zaprtem hidrografskem okolju slanih alkalnih jezer lahko kristalizirata neposredno iz spremenjenega alkalnega bazaltnega stekla oz. gelaste snovi, pa kristalizira analcim iz že ob- stoječih zeolitov (Surdam et Sheppard, 1978). Ta mineral naj bi bil tudi zaradi manjše vsebnosti vode glede na prva dva zeolita obstojen pri ne- koliko višji temperaturi. V raziskanih mladih bazaltnih tufih in tufitih smo ugotovili ohranjene kri- stale avgita, olivina in manj pogosto plagioklaza, večinoma spremenjeno ne- prosojno rjavkasto steklo osnove vulkanskih fragmentov ter novo rast zeolitne združbe habazit, phillipsit, analcim s thenarditom, sadro in Ca-montmorilloni- tom. Rast zeolitov pripisujemo diagenetskim procesom po usedanju vulkanskih bazaltnih delcev v limničnem sedimentacijskem območju. Mineralna združba je značilna za zgodnje stanje hidratacije vulkanskega stekla. 14 - Geologija 28/29 Tabela 1. Kemijska sestava Table 1. Chemical composition Mineral composition by X-ray powder diffraction s 11 ut. % klastičnega kremena je optično ugotovljena primes, ki je odšteta SiO^ content is reduced for 11 wt. % with regard to included optically determined quartz clasts » preračunan na 2 ut. % - content arbitrarily reduced to 2 wt. % Kemijska analiza - Chemical analysis : Metalurški inštitut, Ljubljana Peridotitne nodule v bazaltnem tufu pri Gradu v Prekmurju 211 212 Ana Hinterlechner-Ravnik, Miha Mišič Peridotitne nodule Kamenine plašča so tiste kamenine, ki nastopajo med zgornjo površino Zemljinega jedra na globini 2900 km in Mohorovičićevo (MOHO) diskontinuiteto v podlagi kontinentalne kakor tudi tanjše oceanske skorje. Plašč je za razliko od sialične skorje ultramafične sestave. Geofizikalno je za plašč značilno veliko povečanje hitrosti longitudinalnih seizmičnih valov in tudi odsotnost strižnega valovanja v območjih, kjer pride do delnega nataljevanja in do nastajanja bazičnih magem. Kamenine plašča, ki ustrezajo geofizikalnemu modelu zgradbe Zemlje in so prodrle skozi Zemljino skorjo, so raznovrstne. Dvignjene zgornje dele plašča najdemo v razprostranjenih ofiolitnih conah na dnu oceanov, kjer nastaja nova Zemljina skorja. Skozi debelo kontinentalno skorjo pa so prodrli raznovrstni drobci plašča s kimberliti in z alkalnimi bazaltnimi magmami. Med kameninami na Zemljini površini izhajajo kimberliti iz največjih globin, to je iz globine 200 do 300 km., in vsebujejo raznovrstne vključke plašča. S sil- nimi, s plini bogatimi erupcijami so te ultramafične kamenine zdrobile plašč in skorjo kontinentov ter po lijakasto oblikovanih razpokah, imenovanih diatre- me, prodrle do Zemljine površine. Fragmenti plašča pa izhajajo tudi iz plit- vejših delov plašča, to je iz globine okoli 100 km. Tam nastajajo z delnim ta- ljenjem peridotitnega plašča bazaltne magme alkalne sestave. Prav peridotitne nodule, ki so značilno vezane na alkalne bazaltne vulkanske kamenine, so geo- loški dokaz za globino nastajanja izhodnih magem. O izvoru nodul pa mnenja niso enotna. Te lahko predstavljajo povprečno sestavo plašča, vendar na globini, ki je manjša od tiste, iz katere izvirajo kimberliti. Morda so nodule produkt delne diferenciacije in kristalizacije prvotne alkalne bazaltne magme na samem mestu njenega nastanka. Lahko pa so zgornji del osiromašenega plašča, ki ni genetsko vezan na obdajajočo bazaltno talino in ga je prodirajoča magma na svoji poti proti površju odtrgala od plašča. Peridotitne nodule ali gomolje, ki jih najdemo v tuf ih pri Gradu, smo nekoč imenovali bombice (Hinterlechner-Ravnik et Ravnik, 1986/87). So ovalne, pa tudi nekoliko oglate oblike in dosežejo velikost od enega do ne- kaj centimetrov. Nekatere olivinove nodule obdaja črn, nekaj milimetrov debel bazaltni ovoj. Velikost zrn v nodulah je srednja. Oblika zrn je panalotriomorfna, sami robovi zrn so rahlo ovalni. Usmerjena rast zrn ni izražena. Glavni mine- ral je olivin, primesi so ortôpiroksen, rjavkasto zeleni klinopiroksen in drobni alotriomorfni temno rjavi spinel. Našli smo eno samo zrno drobnega rahlo ze- lenkastega amfibola. Minerali se ločijo po barvi že megaskopsko. Olivin je ru- menkasto svetlo zelen, pa tudi izrazito zelen. V zadnjem primeru je tudi v zbrusku rahlo zelenkast. Po kotu optičnih osi 2 V, ki znaša približno ± 90", ustreza Mg-različku, natančneje prehodu med forsteritom in hrizolitom. Orto- piroksen je temno umazano zeleni optično pozitivni enstatit, ki prehaja v bron- cit. Izmerjeni kot optičnih osi je 2 Vz = 84". Glavna smer širjenja valovanja Y je vzporedna s pravokotnico na prvi pinakoid; opazujemo rahla odstopanja vzporednosti zaradi deformacije kristalov. Količinsko razmerje med naštetimi minerali je različno. Našli smo precej čiste olivinove nodule, ki ustrezajo osi- romašenemu peridotitu dunitu. Kemijsko analizirani vzorec pa pripada Iher- zolitu (tabela). Kemijska analiza te nodule se dobro sklada s silikatno analizo ksenolita iz Kapfensteina v Avstriji (vz. Ka 168), za katero menijo Kur at Peridotitne nodule v bazaltnem tufu pri Gradu v Prekmurju_213 et al. (1980), da predstavlja tudi na podlagi vsebnosti redkih elementov precej primitiven vzorec Zemljinega plašča, ki je ušel obsežnemu procesu delne nata- litve. Olivino va zrna zaradi notranje napetosti valovito in trakasto neenotno po- temnjujejo (tabla 1, sl. 4). To je posledica velikega tlaka na že kristalizirani ma- terial v plašču ob prodiranju bazaltne magme, ki je nodule nosila s seboj iz plašča proti Zemljinemu površju. Avstrijski raziskovalci so izračunali na podlagi kemijske sestave dotikajočih se mineralnih parov temperaturo kristalizacije nodul na 940«—1100 "C. Pri tem je vladal tlak 15—27 kbar. Glede na ta po- datek izvirajo peridotitne nodule, ki jih je vzorčevala alkalna bazaltna magma v zgornjem plašču, iz približne globine 50—80 km. Različna sestava ksenolitov kaže na različno stopnjo delnega taljenja zgornjega plašča (K u r a t, 1971 in K u rat et al., 1980). Visokotemperaturna in visokotlačna magmatska mineralna združba peri- dotitnih nodul ustreza sestavi zgornjega plašča. V Zemljini skorji ta združba ni obstojna in preide v metamorfne ekvivalente, med katerimi je v zgornji skor- ji razširjen serpentinit. Peridotitne nodule pri Gradu so relativno dobro ohra- njene, ker so geološko gledano mlade. Plasti, v katerih nodule nastopajo, se po usedanju niso globoko pogreznile in zato niso metamorfno spremenjene. Vendar so zaradi površinskega preperevanja nodule le redko popolnoma sveže. Večinoma so rahlo limonitizirane, zelenkaste barve zrn pa imajo zato še rahel rjavkast nadah. Nodule zaradi preperevanja tudi niso trdno vezane, temveč razpadajo v pesek. Odkar sta opuščena oba kamnoloma pri Gradu, je sveže vzorce še teže najti. Zaključek Peridotitne nodule, kakršne najdemo v mladih tufih in tufitih alkalnega ba- zalta pri Gradu v Prekmurju, tolmačijo sodobni geofizikalni modeli o lupinasti zgradbi Zemlje kot fragmente zgornjega plašča, ki jih je bazaltna magma pn prodiranju proti Zemljini površini prinesla s seboj. Podana je kemijska analiza večjega fragmenta alkalnega bazalta in peridotitne nodule. V bazaltnemu tufu smo razen kristalov, ki so nespremenjeni podedovani iz vulkanske dejavnosti, z rentgensko difrakcijo ugotovili značilno diagenetsko združbo zeolitov: habazit, phillipsit ter analcim s Ca-montmorillonitom, thenarditom in sadro. Združba kaže na zgodnje stanje v hidrataciji alkalnega bazaltnega stekla v limničnem okolju. Zahvala Članek je bil napisan v okviru raziskovalne naloge, ki jo je financirala Ra- ziskovalna skupnost Slovenije. Za izdelavo fotografij se zahvaljujeva Cirilu Gantarju in Vladu Segalli, FNT Ljubljana. 214 Ana Hinterlechner-Ravnik, Miha Mišič Tabla 1 — Plate 1 SI. 1. Vzorec 75/37535/79. Bazaltni tufit. Spremenjen drobec vulkanskega stekla s ko- rodiranim olivinovim kristalom (levo), drobec kvarcita (desno). V osnovi fini spre- menjeni vulkanski drobci, zrna kremena in avtigen kalcit. Nikola navzkrižna Fig. 1. Sample 75/37535/79. Basaltic tuffite. Altered basaltic glass fragment including a crystal of corroded olivine (left side) and a quarzite fragment (right side). Matrix made up of fine altered glass fragments, quartz grains, and very fine-grained authigenic calcite. With crossed niçois SI. 2 in 3. Vzoiec 41/37588/79. Spremenjen fragment stekla z bazaltnem tufu. Razpo- tegnjene vesikule nakazujejo fluidalno strukturo. Zapolnjene so s phillipsitom, redkeje s kloritom in kalcitom. Drobec kvarcita (Q). Nikola paralelna in navzkrižna Figs. 2 and 3. Sample 41/37533/79. Altered glass fragment in a basaltic tuff. The elongated vesicles, indicating fluidal texture, are filled with fibroradial phillipsite, less often with chlorite and calcite. A quartzite fragment (Q). Without and with crossed niçois SI. 4. Peridotitna nodula v bazaltnem ovoju (spodnji rob). Paralelne deformacijske lamele v forsteritu. Ortopiroksen je zrno z razkolnostjo. Nikola navzkrižna Fig. 4. Peridotite nodule in a basaltic envelope (at bottom). Parallel deformation lamellae in a forsterite crystal; orthopyroxene with cleavage. With crossed niçois Peridotitne nodule v bazaltnem tufu pri Gradu v Prekmurju 215 216 Ana Hinterlechner-Ravnik, Miha Mišič Tabla 2 — Plate 2 SI. 1 in 2. Vzorec 53225'86. Spremenjen bazaltni tuf. Drobci stekla so rjavkasti in povsem neprosojni. Vezivo med njimi je vlaknato radialen phillipsit. Nikola paralelna in navzkrižna Figs. 1 and 2. Sample 53225/86. Altered basaltic tuff. Glassy fragments are brownish and not transparent. They are cemented by fibroradial phillipsite. Without and with crossed niçois SI. 3 in 4. Posnetek phillipsita (PH) in habazita (CH) z vrstičnim elektronskim mikro- skopom Figs. 3 and 4. Scanning electron micrograph of phillipsite (PH) and chabazite (CH) Peridotitne nodule v bazaltnem tufu pri Gradu v Prekmurju 217 218 Ana Hinterlechner-Ravnik, Miha Mišič Literatura Ciglar, K. 1979, Poročilo o geološkem kartiranju in raziskavah bazalta pri Gradu v Prekmurju. 1—5 in priloge, Arhiv Geološki zavod Ljubljana. Flügel, H. V. & Neubauer, F. 1984, Steiermark. Erlaüterungen zur geolo- gischen Karte der Steiermark 1 :200 000. Geol. Bundesanstalt, 1—127, Wien. Fuchs, W. 1980, Das Inneralpine Tertiär. In: Oberhauser, R., Ed., Der geologische Aufbau Österreichs. Herausgegeben von der geologischen Bundesanstalt. Springer-Verl., 452—483, Wien. Hinterlechner-Ravnik, A. & Ravnik, D. 1986 in 1987, Zgradba Zem- lje, njena dinamika in kamenine plašča na Slovenskem. Proteus št. 1, 34—40, št. 3, 106—111, št. 5, 193—197 in št. 7, 266—270, letnik 49, Ljubljana. H o 11 o w a y , J. R. 1976, Earth, interior of. McGraw-Hill Encyclopedia of Sci. and TechnoL, 165—166. Ii j ima, A. 1978, Geological occurrences of zeolite in marine environments. In: Sand, L. B. & M u m p t o n, F. A., Eds., Natural zeolites. Pergamon Press, 175—198, Oxford. Karstner, M. & Stonecipher, S. A., 1978, Zeolites in pelagic sediments of the Atlantic, Pacific, and Indian Oceans. In: Sand, L. B. & M u m p t o n , F. A., Eds., Natural zeolites. Pergamon Press, 199—220, Oxford. Kristmannsdóttir, H. & Tomasson, J., 1978, Zeolite zones in geo- thermal areas in Iceland. In: Sand, L. B. & Mumpton, F. A., Eds., Natural zeolites. Pergamon Press, 277—284, Oxford. K u r a t, G. 1971, Granat-Spinell-Websterit und Lherzolit aus dem Basalttuff von Kapfenstein, Steiermark. Tscherm. Miner. Petr. Mitt., Bd. 16, H. 4, 192—214. Kurat, G., Palme, H., Spettel, B., Baddenhausen, H., Hofmei- ster, H., Palme, Ch. & Wänke, H. 1980, Geochemistry of ultramafic xenoliths from Kapfenstein, Austria: evidence for a variety of upper mantle processes. Geo- chim. and cosmochim. acta. Vol. 44, 45—60. Pleničar, M.,' 1968, Osnovna geološka karta SFRJ Goričko 1 : 100 000, list Goričko. Zvezni geološki zavod, Beograd. Pleničar, M. 1970, Osnovna geološka karta SFRJ 1 :100 OOO. Tolmač za list Goričko in Leibnitz. Zvezni geološki zavod, Beograd. Ser sale, R. 1978, Occurrences and uses of zeolites in Italy. In: Sand, L. B. & Mumpton, F. A., Eds., Natural zeolites. Pergamon Press, 285—302, Oxford. Stonecipher, S. A. 1978, Chemistry of deep-sea phillipsite, clinoptilolite, and host sediments. In: Sand, L. B. & Mumpton, F. A., Eds., Natural zeolites. Pergamon Press, 221—234, Oxford. Surdam, R. C. & Sheppard, R. A. 1978, Zeolites in saline, alkaline-lake deposits. In: Sand, L. B. & Mumpton, F. A., Eds., Natural zeolites. Pergamon Press, 145—174, Oxford. Tollmann, A. 1985, Geologie von Österreich. Bd. 2. Franz Deuticke, 1—710, Wien. Tröger, W. E. 1979, Optical determination of rocks-forming minerals. In: Bambauer, H. U., Taborszky, F. & Trochim, H. D., Eds., E. Schweiz. Verlagsbuchh., 1—188, Stuttgart. Winkler, A. 1926, Geologische Spezialkarte der Republik Österreich 1 : 75 000, Blatt Gleichenberg, Zone 18, Kol. XIV, Nr. 5256. Geologische Bundesanstalt, Wien. W i n k 1 e r , A. 1927, Erläuterungen zur geologischen Spezialkarte der Republik österrreich, Blatt Gleichenberg. Geologische Bundesanstalt, 1—164, Wien. GEOLOGIJA 28/29, 219—237. (1985/86), Ljubljana UDK 552.3.42.43.46:551.763.78(497.13) = 862 Kredno-tercijarne granitne i metamorfne stijene u dodirnom području sjevernih Dinarida i Panonskog strukturnog kompleksa Cretaceous-Tertiary granitic and metamorphic rocks of the adjoining area of the northern Dinarides and Pannonian Mass Jakob Pamić Geološki zavod, Sachsova 2, 41000 Zagreb Sažetak U radu su prikazane geološko-petrološke karakteristike granitnih i metamorfnih stijena koje se javljaju u zoni Bukulja-Cer-Motajica-Mosla- vačka gora, u dodirnom području sjevernih Dinarida i Panonskog struk- turnog kompleksa. Granitima i metamorfnim stijenama te zone pripi- sivana je skoro 100 godina prekambrijska do heroinska starost, no bez ikakvih dokaza. U radu se prezentiraju izotopni podaci koji, međutim, dokazuju krednu i tercijarnu starost tih stijena. Stijene granitne asoci- jacije obuhvačaju različite varijetete granita, granodiorita, kvarcnih monconita, kvarcnih diorita i gabra. Udružene metamorfne stijene su predstavljene pretežno različitim varijetetima gnajseva, tinjčevih škri- Ijavaca i amfibolita Abukuma tipa. U diskusiji je iznesena pretpostavka da stijene kredno-tercijame granitne asocijacije s prostorno udruženim metamorfnim stijenama predstavljaju površinske relikte drevnog mag- matskog luka i da su one mogle nastati u području subdukcione zone duž koje se vršilo konzumiranje mezozojske oceanske kore dinaridskog dijela Tetisa. Abstract The paper deals with geology and petrology of granites and asso- ciated metamorphic rocks stretching in the zone Bukulja-Cer-Motajica- Moslavačka Gora in the adjoining area of the northern Dinarides and Pannonian Mass. The granites and metamorphic rocks of the zone have been treated through many decades, but without any evidence, as Pre- cambrian to Hercynian in age. In the paper are presented isotopie data which point to their Cretaceous to Tertiary age. Rocks of the granite association include varieties of granite, granodiorite, quartz monzonite, quartz diorite and gabbro. The associated metamorphic rocks are re- presented by varieties of gneiss, micaschist and amphibolite of the Abu- kum-type. It is presumed that the Cretaceous-Tertiary rocks of the gra- nite association and the associated metamorphic rocks represent super- ficial relics of an ancient magmatic arc and that they originated close to subduction zone along which was consumed the Mesozoic oceanic crust of the Dinaridic part of the Tethys. 220_Jakob Pamić Uvod U geološkoj građi Dinarida, u njihovim istočnim graničnim dijelovima prema Srpsko-makedonskoj masi i Karpatima te u sjevernim prema Panonskoj masi, ističe se isprekidana zona izgrađena od mladih kredno-tercijarnih granita koji su često udruženi s različitim metamorfnim stijenama. Mada je ta zona velikim dijelom zaplavljena mlađim neogenskim sedimentima, naročito u nje- nim sjevernim dijelovima prema Panonskoj masi, ona je ipak prostorno jasno izražena i predstavlja individualiziranu geološku cjelinu. Najjužnije pojave mladih alpinskih granita javljaju se na području Kopaonika, odakle se prema sjeveru nastavljaju do Bukulje te naglo povijaju prema zapadu i preko Cera i Boranje nastavljaju preko Motajice i Prosare u sjevernoj Bosni, a završavaju na Moslavačkoj gori. Navedena zona kredno-tercijarnih granita može se, dakle, pratiti na dužini od oko 400—500 km. M i h o 1 i ć (1950) je prvi određivao izotopnu starost stijena iz ove zone i stroncijumovom metodom dobio da bukuljski granit i granulit imaju starost od po 185 milijuna godina što, po današnjim geokronološkim skalama, odgo- vara središnjim dijelovima donje jure. No, prva sistematska radiometri j ska istraživanja proveo je D e 1 e o n (1969) koji je na dvadesetak uzoraka granita s Kopaonika, Bukulje, Boranje, Cera, Motajice i Moslavačke gore dobio Rb/Sr izotopne starosti koje kolebaju u rasponu od 10 do 90 milijuna godina. Gotovo tri četvrtine izotopnih podataka odnosi se na granitne stijene iz istočnih di- jelova zone s Kopaonika, Bukulje, Boranje i Cera, a samo mali dio na granite Motajice i Moslavačke gore. D i vi j an et al., (1978) objavljuju K/Ar podatke za monconitsko-grano- dioritske stijene cerske i straženičke mase; na monomineralnim frakcijama muskovita i biotita izotopna starost koleba od 17 do 18 milijuna godina što odgovara donjem do srednjem miocenu. U najnovije se je vrijeme, u okviru različitih studijskih i tematskih radova, određivala izotopna starost ne samo na uzorcima granita već i na nekim pratećim metamorfnim stijenama u području Motajice, odnosno Moslavačke gore, kao i na uzorcima iz nekoliko bušotina između dva navedena područja, tako da je sad raspoloživa faktografija o izotopnoj starosti tih stijena kom- pletni ja. Cilj ovog rada je prikazati osnovne geološko-petrološke karakteristike gra- nitnih i metamorfnih stijena iz zone Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora, pri čemu će se posebna pažnja posvetiti njezinim zapadnim dijelovima (slika 1). Novi radiometrijski podaci ne samo da potvrđuju već ranije izneseno mišljenje 0 kredno-tercijarnoj starosti granita već dokazuju da i prateće metamorfne stijene, ili bar jedan njihov dio, na nekim od navedenih lokaliteta također 1 tercijarno-kvartarni pokrivač — Tertiary-Quaternary cover; 2 tercijarni vulkaniti — Tertiary volcanics; 3 gornjokredno-paleogeni fliš — Upper Cretaceous-Paleogene flysch; 4 metamorfozirane gornjokredno-paleogene stijene Abukuma tipa — meta- morphosed Upper Cretaceous-Paleogene sequence of the Abukuma-type; 5 pretežno trijaski sedimenti — mostly Triassic sediments; 6 ofiolitna zona — Ophiolite zone; 7 semimetamorfne stijene mlađeg paleozoika — Young Paleozoic semimetamorphic rocks; 8 metamorfni kompleks slavonskih planina — metamorphic complex of the Slavonian Mountains; 9 veća granitna tijela — larger granite bodies; 10 Karpati — Carpathians Kredno-tercijarne granitne i metamorfne stijene 221 222_Jakob Pamić padaju u navedeni stratigrafski raspon. Pretpostavlja se da kredno-tercijarni graniti i prostorno udružene metamorfne stijene predstavljaju površinske re- likte drevnog magmatskog luka ispred kojeg se nalazila subdukciona zona duž koje se vršilo konzumiranje mezozojske oceanske kore dinaridskog dijela Tetisa. Geološka problematika kredno-tercijarnih granita i metamorfita U nas je dugo vrijeme prevladavalo mišljenje, koje nije bilo potkrepljeno adekvatnim egzaktnim podacima, da su naše granitne stijene pretežno pre- kambrijske starosti (Kat z er, 1926, i dr.), a kasnije kaledonske ili variscij- ske (Simić, 1953, i dr.). Tek pred petnaestak godina je Del eon (1969) iznio prve radiometrijske podatke na osnovi kojih je dokazao da granitne sti- jene Jugoslavije pripadaju različitim orogenetskim ciklusima. Pri tome je po- kazao da granitne stijene Kopaonika, Bukulje, Cera, Boranje, Motajice i Mo- slavačke gore imaju Rb/Sr izotopnu starost koja odgovara stratigrafskom rasponu kreda — tercijar. Istina, on granitne stijene navedenih područja ne izdvaja kao neku zasebnu zonu, nego ih smatra produktima regionalnog »pod- mladivanja« vezanog za određenu fazu metamorfizma koje se odigralo u toku alpinske orogeneze. Ovakvo mišljenje je sasvim razumljivo ako se imaju u vidu tadašnji pristupi regionalno-geološkim razmatranjima koji su bili uvje- tovani okvirima koje je davalo tada prevladavajuće učenje o geosinklinalama. Ne ulazeći na ovom mjestu u detalje tih interpretacija, treba naglasiti da je D e 1 e o n sa svojih dvadesetak izotopnih odredbi, međusobno sasvim dobro usaglašenih, dao prve egzaktne podatke koji dokumentiraju kredno-tercijarnu starost granita u zoni Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora. Sto se tiče starosti metamorfnih stijena koje su prostorno udružene sa spomenutim granitima također je prevladavalo mišljenje da su one prekam- brijske ili paleozojske starosti. Metamorfne stijene Motajice i Prosare K a t z e r (1926) stavlja u azoik, a Varićak (1966) u hercinski orogenetski ciklus. Metamorfne stijene oko granitnog tijela Cera i Boranje predstavljene su argi- lošistima, pješčenjacima i vapnencima karbonske i permske starosti (Simić, 1938). Metamorfne stijene i prateći graniti Moslavačke gore su po mišljenju K ocha (1899) arhajske, a po mišljenju Jurkovića (1962) hercinske sta- rosti. Važno je istaći da nijedno od navedenih mišljenja nije potkrepljeno adekvatnim dokazima, pa izgleda sasvim opravdano izneseno mišljenje da je starost kristalastih tvorevina u našoj zemlji bila sve do otkrivanja fosilnih osta- taka u njima i početka izotopnih određivanja predmet čisto spekulativnih shvaćanja (Pantić et al., 1972). Iz prikazanih podataka proizlazi da su graniti i prateće metamorfne stijene u zoni Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora po ranijim shvaćanjima treti- rane kao jedinstvena geološka cjelina koja je nastala ili u prekambriju, ili u paleozoiku, odnosno u hercinskom ciklusu. Kao što je D e 1 e o n prvi napravio veliku promjenu u geološkom defini- ranju naših granita, tako je revolucionarnu promjenu u tretmanu metamorfnih stijena u toj granitno-metamorfnoj zoni učinio Pantić sa suradnicima. Naj- prije su argilošistima i filitima Motajice, koje je K a t z e r stavljao u azoik, a Varićak u svoj gornji kompleks paleozojskih škriljavaca, utvrđene vrste polena koje su karakteristične za gornju kredu i paleogen (Pantić et Jo- Kredno-tercijarne granitne i metamorfne stijene 223 v anovi Ć, 1970). Na temelju tih podataka se zaključilo da su metamorfne stijene na Motajici nastale na račun okolnih gornjokredno-paleogenih sedime- nata djelovanjem energetskog fluksa uvjetovanog granitnim intruzijama (Pa- mić, 1977 i Šparica et al., 1980). Pantić et al., (1972) su u filitima južno od Bukulje, koji su ranije sma- trani paleozojskim, našli također vrste polena karakteristične za gornju kredu i paleogen. No, primjer bukuljskog granitnog masiva i udruženih okolnih me- tamorfnih stijena najbolje ilustrira različite pristupe u geološkom razmatranju mladih granitno-metamorfnih kompleksa graničnih dijelova sjevernih Dinarida i Panonske mase. Naime, granitno-metamorfni kompleks Bukulje rasprostire se preko dodirnih dijelova listova osnovne geološke karte Gornji Milanovac i Kragujevac. Identične stijene: okcasti gnajsevi i različiti tinjčevi škriljavci te prateći graniti su na listu Gornji Milanovac uvrštene u paleozoik (F i 1 i p o - v i ć et al., 1978) i kontinuirano se nastavljaju na list Kragujevac gdje su interpretirane jednako kao i u motajičkoj seriji gornjokrednih sedimenata koji su intenzivno metamorfozirani (В r k o v i ć et al., 1980). Dakako, ni ovdje nisu metamorfne promjene detaljno petrološki izučene. Aleksić i Pantić (1972) smatraju da ove metamorfne stijene odgo- varaju »gornjim sjajnim škriljavcima« (schist lustre) Alpa, a također navode prisustvo metamorfita gornjokredno-paleogene starosti i južnije od Bukulje u području Jastrepca. Na temelju ovog kratkog prikaza navedenih podataka može se zaključiti da u zoni Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora dolaze mladi alpinski graniti s kojima se zajedno javljaju sinhrone metamorfne stijene nastale, uglavnom, na račun okolnih gornjokredno-paleogenih flišnih sedimenata. Starost granita je potkrepljena preliminarnim izotopnim podacima D e 1 e o n a (1969), a sta- rost nižemetamorfoziranog dijela metamorfita dokumentirana je na nekoliko mjesta palinološkim određivanjima Pantića i suradnika. Osnovne petrološke karakteristike metamorfita i stijena granitne asocijacije Granitne stijene iz nekoliko masiva u zoni Bukulja-Cer-Motajica-Mosla- vačka gora detaljno su petrološki proučene, a postoje i određeni podaci za okolne metamorfne stijene. Iako ovaj članak nije petrološkog karaktera, dat ćemo osnovne karakteristike magmatskih i metamorfnih stijena iz nekoliko područja u navedenoj zoni (tabela 1). Stijene granitne asocijacije su po sastavu dosta raznovrsne. Pretežu raz- ličiti varijeteti granita (npr. leukokratni, aplitoidni) uz koje dolaze granodio- riti i kvarcni monconiti koji čak dominiraju na Boranji i Ceru. Inače, sami graniti, prema klasifikaciji Streckeisena (1973), padaju većinoma u polje granita, a samo boranjski u polje granodiorita te stoje na granici prema kvarc- nim dioritima (slika 2). Na Moslavačkoj gori se javljaju i gabri, a izgleda i pri- jelazne intermedijarne stijene. Raznovrstnost stijena granitne asocijacije ilustriraju priloženi QLM i KaO + NaaO—FeO + MgO—CaO trokomponentni dijagrami koji su urađeni na osnovi raspoloživih kemijskih analiza stijena sa Bukulje, Cera, Boranje i Mo- slavačke gore (slika 3). Oni nam pokazuju, promatrano u cjelini, da se radi o izdiferenciranoj asocijaciji granit-granodiorit-kvarcni monconit-gabro koja je 224_Jakob Pamić Kredno-tercijarne granitne i metamorfne stijene 225 15 - Geologija 28/29 226 Jakob Pamić SI. 2. Srednji modalni sastavi granitoidnih stijena Motajice-M, Bukulje- Bu i Boranje-Bo Fig. 2. Average modal compositions of granitic rocks from Mts. Mota- jica-M, Bukulja-Bu and Boranja-Bo prema novijim shvaćanjima karakteristična na tzv. I-granite (Chappell et White, 1974; Beckinsale, 1979; Chappell, 1984). Ako se uzmu u obzir i drugi kriteriji, teško je jednoznačno genetski defi- nirati granitne stijene iz zone Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora. Istina, odsustvo u granitima granata, a naročito kordijerita, uzima se također kao značajka za genetsko definiranje I-granita. Međutim, u I-granitima je sadržaj NaaO visok, a u S-granitima nizak (obično manji od 3,2'»/o), dok je obrnuta situacija sa sadržajem K2O (kod S-granita oko 5 '®/o). Naši graniti doduše imaju uvijek manji sadržaj K2O od 5 <'/0, no količina NaaO rijetko prelazi 3,2 Vo. Na- dalje, kod magmatskih I-granita karakterističan je visok odnos FegOa : FeO što se odražava prisustvom magnetita u mineralnoj paragenezi akcesornih minerala, za razliku od S-granita koji karakteristično sadrže ilmenit. No, što se tog kri- terija tiče, treba objektivno istaći da se u dosadašnjim petrološkim studijama nije obraćala posebna pažnja na razlikovanje tih dvaju opakih minerala. Prema gore navedenim elementima kredno-tercijarni graniti zone Bukulja- Cer-Motajica-Moslavačka gora mogli bi pripadati i S-granitima. Toj pretpo- stavci ne ide u prilog i činjenica da se ponegdje u okolnim gornjokrednim sedimentima, kao npr. na susjednoj Požeškoj gori (Pamić et Sparica, 1983), javljaju i sinhroni bazaltno-riolitni ekvivalenti. FeO+MgO CaO SI. 3. QLM (a) i КгО + КагО — FeO + MgO — CaO (b) trokomponent- ni dijagrami za stijene granitne asocijacije Fig. 3. Triangular diagrams: QLM (a) and K20+Na20 — FeO + MgO — CaO (b) for rocks of the granite association 228_Jakob Pamić Nedavno su Karamata et Đorđević (1980) razmatrali problematiku porijekla gornjokredno-tercijarnih magmi u istočnim dijelovima najistočnijih dijelova zone Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora koje se rasprostiru u Sr- biji. Po njima su sve granitne stijene istočnih Dinarida tercijarne starosti i pri- padaju kalijumskoj provinciji, a nastale su iz magmi krustalnog (kontinental- nog) porijekla. Iako ovu problematiku nisu razmatrali u okvirima novijih genetskih razdioba stijena granitne asocijacije, iz njihovog zaključka proizlazi da bi tercijarne granitne stijene istočnih Dinarida pripadale S-granitima. Navedene razlike u genetskim razmatranjima pokazuju, u stvari, da se radi 0 vrlo složenoj problematici i da će za njeno daljnje rješavanje biti potrebno sakupiti mnogo bogatiji faktografski materijal. Metamorfne stijene nisu dovoljno detaljno, a ni ravnomjerno študirane. U okolici granitnih masiva zone Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora karakte- ristično se spominje prisustvo kontaktnometamorfnih stijena — hornfelsa, od- nosno komita i skarnova, npr. na Moslavačkoj gori (Т u ć a n , 1953, В a r i ć 1956 i 1972), Boranji (К aramata, 1955), Bukulji (D i v 1 j a n , 1961) i Ceru (Knežević, 1962). No, u tom metamorfnom kompleksu dolaze i regionalno metamorfozirane stijene te je između njih i kontaktnometamorfnih stijena vrlo teško povući odredeniju granicu. Zato je sasvim opravdana sumnja Vragoviča (Vragović et Majer, 1980), koji, raspravljajući o problematici hornfelsa Moslavačke gore, postavlja pitanje da li su to uopće hornfelsi, odnosno kon- taktnometamorfne stijene. S druge strane. Varićak (1966) je na Motajici uvrstio škriljavce i druge stijene grinšist facijesa u »paleozojske škriljce«, a migmatite, gnajseve, tinjčeve škriljavce i amfibolitske škriljavce i komite u »kontaktnometamorfne stijene«. Navedeni primjeri pokazuju da postoji određena neusaglašenost u petrolo- škom tretmanu metamorfnih stijena koje se javljaju zajedno s granitima u zoni Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora. Sasvim je sigurno da će se u njihovom budućem izučavanju trebati tražiti jedinstveniji petrološki pristup 1 ujednačenije kriterije. No, bez obzira na tu neusaglašenost, dosad raspoloživa faktografija za Мо- tajicu i Prosaru dozvoljava pretpostavku da se tamošnje metamorfne stijene tretiraju kao progresivna metamorfna sekvencija koja je nastala regionalnim metamorfizmom u PT-uvjetima grinšistnog i amfibolitskog facijesa na račun okolnih gornjokrednih sedimenata. Na Motajici se lijepo ističe prijelazno pod- ručje koje je uzorkovano u dolinama Osovice i Streljačkog potoka na njezinim jugoistočnim obroncima, a koje je uključeno u Katzerov azoik, odnosno Vari- ćakov gornji kompleks paleozojskih škriljavaca (slika 4). Mikroskopska obrada sakupljenog materijala pokazuje kod pelitskih stijena povećanje stupnja kri- staliniteta sericita, odnosno muskovita i strukturno-teksturne promjene u sli- jedu: šejl ^ slejt -> filit i slijedu lapor laporoviti šejl -> kalcitni filit, kao i na pratećim psamitskim stijenama: pješčenjak -> metapješčenjak škriljavi metapješčenjak -> muskovit-kvarcni škriljavac, te u karbonatnim: vapnenac -> rekristalizirani vapnenac mramor. Bez obzira na naglašenu neusaglašenost u petrološkim interpretacijama metamorfnih stijena iz zone Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora, ipak se može reći, na osnovi dosad raspoloživih podataka (tabela 1), da metamorfni kompleks ove zone ima neke svoje zajedničke karakteristike i specifične oso- Kredno-tercijarne granitne i metamorfne stijene 229 SI. 4. Geološka karta područja Motajice — shematizirana po podacima Varićaka (1966) Fig. 4. Geological map of the area of Mt. Motaj ica — shematized on the basis of Varićak's (1966) data bine. On je pretežno izgrađen od gnajseva i tinjčevih škriljavaca uz koje do- laze podređenije mramori i amfibolitski škriljavci. Članovi nižemetamorfnog dijela progresivno metamorfozirane sekvencije su zeleni škriljavci, filiti i kal- citni filiti. U mineralnoj paragenezi ovih metamorfnih stijena ističe se prisustvo anda- luzita i kordijerita koji su utvrđeni na Moslavačkoj gori, Motajici, Ceru i Bo- ranji. Kako su kordijerit i andaluzit karakteristični minerali za metamorfne sekvencije tzv. Abukuma tipa (W i n k 1 e r , 1974), nije isključeno da meta- morfni kompleks u zoni Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora pripada tom tipu i po tome je jasno individualiziran u odnosu na ostale metamorfne kom- plekse u dodirnom području sjevernih Dinarida i Panonske mase. Preliminarni izotopni podaci Izotopni podaci za granite i prostorno udružene metamorfne stijene iz zone Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora prikazani su u tabeli 2. U nju su uklju- čeni već ranije objavljeni podaci D e 1 e o n a (1969) temeljeni na Rb/Sr metodi. Zanimljivo je da su sva izotopna određivanja obavljena na monomineralnim frakcijama tinjaca, češće biotita a rjeđe muskovita. Nova izotopna određivanja 230_Jakob Pamić K/Ar metodom obavljena su pretežno na monomineralnim frakcijama biotita, a rjeđe i na rogovači, ili čak i na paru rogovača-biotit. Za istočne dijelove zone, odnosno za granitne stijene Bukulje, Cera i Boranje imamo samo Deleonove Rb'Sr starosti koje su međusobno dobro usklađene. Naime, svih deset podataka padaju u raspon od 29 do 11 milijuna godina, što odgovara stratigrafskom rasponu gornji oligocen do srednji miocen. Za Motajicu i susjedne oblasti sada imamo kombinirane Deleonove Rb/Sr i nove K/Ar podatke. U tim rezultatima treba podvući onaj koji se odnosi na uzorak iz bušotine Visoka Greda kod Lipovljana (južne padine Psunja) jer su izotopne starosti dobivene na paru rogovača-biotit izdvojenom iz biotit-amfi- bolitskog škriljavca. Provjere radi, obje izotopne starosti monomineralnih frak- cija urađene su u dva laboratorija i dobivani podaci pokazuju relativno malu neusaglašenost za rogovaču: od 48,5 do 43,2 milijuna godina, što odgovara srednjem eocenu, i nešto veću za biotit: od 38,5 do 27,2 milijuna godina, što pada u raspon viši donji oligocen do srednji dio gornjeg oligocena. Prema uobičajenim kriterijima koji se koriste u izotopnoj geologiji, odnosno u K/Ar metodi (Dalrymple et Lanphere, 1969), veća eocenska starost, od- ređena po rogovači, mogla bi odgovarati vremenu postanka stijene, odnosno vremenu metamorfizma, a niža biotitna nekoj mlađoj fazi zagrijavanja. Deleonovi Rb/Sr podaci za motajičke granite utemeljeni na radiometrijskim određivanjima na biotitu i muskovitu daju jedan podatak od 72 milijuna go- dina (granica kampan-mastriht), a tri podatka u rasponu od 28 do 17 milijuna godina (granica oligocen-miocen do srednji miocen). Međusobno su usklađeni j i podaci za Moslavačku goru s okolicom. Istina, dva izotopna podatka: Rb/Sr od 90 milijuna godina na biotitu iz granita i K/Ar od 88 milijuna godina na rogovači iz amfibolitskog škriljavca odgovaraju gra- nici senon-turon. No, najveći dio podataka, šest od ukupno 9, pada u interval od 70 do 57 milijuna godina, što odgovara stratigrafskom rasponu mastriht-kraj paleocena. Posebno se ukazuje na podatak iz bušotine Križ jer su na mono- mineralnoj frakciji biotita iz biotitnog granita obavljena kontrolna određivanja u dva laboratorija, a dobivene izotopne starosti međusobno lijepo usklađene (razlika je samo oko 5 "/o). Jedino je biotit iz bušotine Vrbovec dao nižu K/Ar starost od 27 milijuna godina, što odgovara kraju oligocena. Može se pretpo- staviti da ova starost označava, vjerojatno, neko kasnije zagrijavanje biotita, dok prevladavajuće više starosti označavaju primarnu starost. Ova pretpostav- ka je dosta realna, mada se temelji većinom na određivanjima biotita, jer su K/Ar starosti dobivene na biotitu kontrolirane pouzdanijim К/Аг starostima na rogovači. Interesantno je istaći da kordijeritni tinjčevi škriljavci s jugozapadnih pa- dina Psunja kod sela Trnakovca daju K/Ar starost od 74 milijuna godina, što također pada u navedeni najizraženiji raspon izotopnih starosti u Moslavačkoj gori. Iz navedenih i prodiskutiranih podataka o izotopnoj starosti granita i pra- tećih metamorfnih stijena u zoni Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora mo- žemo zaključiti slijedeće: 1. Dosad raspoloživi broj izotopnih podataka (ukupno 30) svakako nije dovoljan da bi se već sada mogla dati koherentna slika o evoluciji granitnog magmatizma i pratećih metamorfnih procesa. To će biti moguće tek kada se Tabela 2. Podaci izotopne starosti granita i metamorfita iz zone Bukulja-Cer-Mota- jica-Moslavačka gora Table 2. Isotope ages for granites and metamorphic rocks from the zone Bukulja-Cer- -Motajica-Moslavačka Gora ^ Svi Rb/Sr podaci iz rada Deleona (19б9) - All Rb/Sr ages according to Deleon (1969) * Starosti uzoraka koje je odredio A. Lovrić na čemu mu mnogo hvala Ages determined kindly by A. Lovrić 232_Jakob Pamić bude raspolagalo s većim brojem radiometrijskih podataka i kada među njima bude bilo i Sr-izohrona. 2. No, i trideset izotopnih podataka, koji su međusobno dobro usklađeni i dobiveni korištenjem dviju radiometrijskih metoda (K/Ar i Rb/Sr), zatim kon- trolirani u dva laboratorija i provjeravani na paru rogovača-biotit, već sada predstavljaju solidnu dokumentaciju za krednu i tercijarnu starost granita i pratećih metamorfnih stijena, tim više što je izotopna starost metamorfita usaglašena s njihovom geološkom starošću koja je dokumentirana paleoflo- rističnim podacima. Svi zasad raspoloživi podaci ukazuju da se granitni mag- matizam i prateći metamorfizam odigrao u intervalu između subhercinske i savske faze. 3. Najveće starosti odgovaraju granici turon-senon, no one se zasad temelje na određivanju samo dva uzorka. Mnogo veći broj uzoraka daje izotopne starosti koje odgovaraju stratigrafskom rasponu mastriht-kraj paleocena (veći- na uzoraka s Moslavačke gore i biotit iz granita Motajice) i idu do u srednji eocen (rogovača iz bušotine Visoka Greda). Vrlo su izražene i izotopne starosti u rasponu od 18 do 25 milijuna godina koje odgovaraju granici oligocen-miocen do zaključno karpata. Moglo bi se pretpostaviti da veće starosti odgovaraju starosti granitnog magmatizma i pratećem metamorfizmu, dok niže starosti mogu ukazivati na mlađe zagrijavanje, a ovo se može vezati s donjom do srednjomiocenskom vulkanskom fazom koja je inače jako izražena u području Panona. No, nije isključeno ni da je ova vulkanska faza u dubljim nivojima bila popraćena i plutonskim procesima. Diskusija Gornjokredno-tercijarñe granitne i metamorfne stijene izgrađuju zonu Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora koja se nastavlja dalje na jug duž kon- takta istočnih Dinarida i Srpsko-makedonske mase. Južno od te zone, u granič- nom području sjevernih Dinarida i Panona, javlja se zona gornjokredno-paleo- genih fliševa čiji su sjeverni dijelovi isprobijani mladim alpinskim granitima i na račun kojih su nastale prateće regionalno metamorfozirane sekvencije s an- daluzitom i kordijeritom, inače karakterističnim mineralima metamorfnih sek- vencija Abukuma tipa. Već je ranije rečeno da površinske izdanke kredno-tercijarnih granita i metamorfita dodirnog područja sjevernih Dinarida i Panonske mase, zajedno s pratećim andezitima i dacitima i njihovim tuf ovima, možemo shvatiti kao površinske dijelove (relikte) drevnog magmatskog luka koji se protezao duž aktivnog ruba dinaridskog dijela Tetisa u području sučeljavanja s evroazij- skom pločom ili njezinim dezintegriranim dijelovima (Pamić, 1977). Ispred tog magmatskog luka, na njegovoj padini i u susjednom rovu, nastajali su tur- biditni sedimenti kredno-paleogenog fliša (Jelaska, 1978). U takvoj geo- dinamskoj interpretaciji može se južno područje kredno-paleogenih fliševa, koje južnije graniči sa susjednom ofiolitskom zonom Dinarida, shvatiti kao površinski dio reliktne subdukcione zone, koja se rasprostirala ispred spome- nutog magmatskog luka i duž koje se u pravcu sjevera, odnosno sjever-sjeve- roistoka obavljala subdukcija mezozojske oceanske kore dinaridskog dijela Tetisa. Kredno-tercijarne granitne i metamorfne stijene 233 Dakle, granitne i metamorfne stijene zone Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora mogle su nastati u području subdukcijske zone i magmatskog luka u za- vršnim stadijima zatvaranja dinaridskog dijela Tetisa kao rezultat kolizije afričke i evroazijske ploče, odnosno njezinih dezintegriranih fragmenata. Duž tektonski veoma aktivne zone odvijala se, kroz duže geološko vrijeme, snažna magmatska aktivnost koja je dovela do povećanja energetskog fluksa i prouzro- kovala znatne izmjene geotermijskih gradijenata na račun čega su u uvjetima regionalnog metamorfizma progresivno izmijenjeni okolni gornjokredni se- dimenti. Metamorfizam se odvijao u PT-uvjetima grinšistnog i amfibolitskog facijesa regionalnog metamorfizma, a nije isključeno da su u plićim intruzivnim nivojima nastajale grinšist-amfibolitske mineralne parageneze Abukuma tipa i u uvjetima kontaktnog metamorfizma (formiranje skarnova i hornfelsa). Danas raspoloživa faktografija ne omogućava precizniju rekonstrukciju evolucije ovog magmatskog luka. Raspoložive izotopne starosti ukazuju da se većina granitnih intruzija odigrala u stratigrafskom rasponu koji odgovara mastrihtu do zaključno paleocenu, što nam govori da je u to doba već bila razvijena ova geološka struktura, a također i da se u to doba vjerojatno od- igrala najsnažnija magmatska aktivnost. Neki izotopni podaci ukazuju da se granitni magmatizam odigravao i na granici turona i senona. U svakom slučaju dosad raspoloživom faktografijom danas je praktički nemoguće rekonstruirati početne stadije formiranja magmatskog luka. Budući da je on genetski vezan za procese subdukcije mezozojske oceanske kore, nije isključeno da počeci egzi- stiranja magmatskog luka, pa time i granitnog magmatizma ne padaju i ranije. Završne stadije postojanja magmatskog luka, odnosno početne faze njego- vog razaranja trebalo bi vezati za početne stadije egzistiranja današnjeg Pa- nonskog kompleksa. Nakon definitivnog formiranja glavnih navlačnih struktura u okolnim Dinaridima započinje pirinejska faza u prostoru današnjeg Panona formiranje malih bazena u lokalnim ekstenzionim oblastima vezanim za velike horizontalne rasjede. Danas postoje mišljenja da su sistemi konjugiranih ho- rizontalnih rasjeda pravca kretanja sjeveroistok i sjeverozapad uvjetovali istoč- no-zapadnu ekstenziju velikog područja između današnjih Karpatida i Dina- rida, odnosno u području Panona (R o y d e n et al., 1982; H o r w a t h , 1984). Prema tome, relikti drevnog magmatskog luka sačuvani u današnjoj zoni Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka gora, koja predstavlja najsjeverniji dio Di- narida — područja izrazite kompresije, stoje danas u kontaktu s južnim di- jelovima Panonskog strukturnog kompleksa — s područjem izrazite ekstenzije Zemljine kore. Pri sučeljavanju (koliziji) afričke i evroazijske ploče, odnosno njezinih dezintegriranih dijelova (jadranski i mezijski blok), započinju u pod- ručju današnjeg Panona procesi ekstenzije, istanjivanja Zemljine kore, vjero- jatno kao posljedica relativno visokog izdizanja peridotitskog plašta. Ovi su procesi morali dovesti ne samo do djelomičnog razaranja magmatskog luka, nego i do njegovog zaplavljivanja mlađim sedimentima Panona. No, u tom se razdoblju odigrala i najsnažnija vulkanska aktivnost koja je dala u donjem i srednjem miocenu andezite s dacitima i čestim tufovima u okolnim miocenskim sedimentima u području već samo djelomice sačuvanog magmatskog luka južno od njega, a andezitbazalte, također s tufovima, u njegovoj pozadini, od- nosno sjeverno od njega. Moguće je da su u toj fazi u dubljim nivoima nastajala i mlađa granitna tijela. Energetski fluks vezan za snažan vulkanizam, odnosno 234_Jakob Pamić magmatizam uzrokovao je retrogradne promjene koje se odražavaju i u djelo- mičnom zagrijavanju ranije obrazovanih stijena granitno-metamorfnog kom- pleksa. Dakle, prikazana zona kredno-tercijarnih granita i metamorfnih stijena je produkt specifičnih geodinamskih procesa koji su se odigravali krajem mezo- zoika i u starijem tercijaru u području aktivnog ruba dinaridskog dijela Tetisa, odnosno u području kolizije afričke i evroazijske ploče. Ona i u današnjoj građi Dinarida ima važnu funkciju jer markira površinsku granicu između izrazite promjene u debljini Zemljine kore, odnosno predstavlja granicu između područja izrazite kompresije (Dinaridi) i područja izrazite ekstenzije (Panonski strukturni kompleks). Zahvaljujem se akademicima I. Jurkoviću, S. Karamati i N. Pantiću za ko- risne diskusije i primjedbe u toku pisanja manuskripta. Cretaceous-Tertiary granitic and metamorphic rocks of the adjoining area of the northern Dinarides and Pannonian Mass Summary A discontinuous zone of granitic and metamorphic rocks stretches along the line of Mts. Eukulja-Cer-Motajica-Moslavačka Gora in the easternmost and northernmost parts of the Dinarides close to the Serbo-Macedonian and Pan- nonian Masses (Figure 1). It prevailed through many decades an opinion, but without any evidence, that the granitic and metamorphic rocks of the zone are of the Precambrian or Paleozoic ages. Deleon (1969) was the first to document by Rb Sr method the Upper Cretaceous and Tertiary age of the granitic rocks from the mentioned localities. On the other hand, Pantić and his coworkers have determined Upper Cretaceous and Paleogene pollens in the previously presumed Precambrian and Paleozoic shales and phyllites associated with granites (Pantić et Jovanović, 1970; Pantić et al., 1972). The main petrological features of rocks of the Cretaceous-Tertiary granite association are presented in Table 1. According to Streckeisen's (1973) classification granitic rocks are represented mostly by granite, granodiorite, quartz monzonite and quartz diorite (Figures 2 and 3) associated in some places with gabbro. The presented data indicate that the granitic rocks of the zone Bukulja-Cer-Motajica-Moslavačka Gora have some characteristics both of S- and I-granites (Chappell et White, 1974; Beckinsale, 1979; Chappel 1, 1984). But the fact that the rocks of granite-granodiorite- diorite-gabbro association are accompanied in some places by penecontempo- raneous rhyolites with subordinate basatls (Pamić et Sparica, 1983) points to a presumption that they might represent I-granites. The associated metamorphic rocks are represented by contact metamorpho- sed hornfelses and calc-silicate rocks as well as by regionally metamorphosed gneisses, micaschists, amphibolites, marbles, greenschists and phyllites. The rocks originated under PT-conditions of greenschist and amphibolite facies and they characteristically contain cordierite and andalusite pointing to the Abu- kuma-type metamorphism. Transitional parts between Upper Cretaceous car- bonate and clastic sediments and lower metamorphosed parts of the Abukuma- Cretaceous-Tertiary granitic and metamorphic rocks 235 type metamorphic sequence is well exposed on the southeastern flanks of Mt. Motajica (Figure 4). The Upper Cretaceous sediments grade without any interruption into lower metamorphosed rocks, and this is shown by the fol- lowing succesions: shale slate ^ phyllite; marly shale marly slate calc phyHite; sandstone metasandstone schistose metasandstone musco- vite-quartz schist, and limestone recrystallized limestone marble. Table 2 comprises earlier D e 1 e o n ' s (1969) Rb'Sr and our new K 'Ar data for granites and some of the associated metamorphic rocks. The data presented point to the following conclusions: (1) It cannot be given a coherent picture on the evolution of granite magma- tism and the accompanied metamorphic processes on the basis of the radio- metric data so far available. (2) However, the isotope ages are obtained by two radiometric methods mostly on monomineralic fractions of biotites, but also of hornblendes and on the pair biotite-hornblende, and some of radiometric determinations have been carried out in two isotope laboratories. Most of the isotope data fall in the interval between 74 and 17 Ma and they represent evidence for Upper Cre- taceous to Miocene age of granites and the associated metamorphic rocks. It must be stressed that the isotope ages of metamorphic rocks are fairly con- cordant with their geological ages obtained by paleofloristic determination. (3) Higher isotope ages are probably related to main magmatic and meta- morphic phases, and the lower ones probably to a subsequent phase of heating. The latter event can be correlated, at least partially, with strong Miocene volcanic activity manifested by frequent occurrences of basalts and andesites. The exposures of Cretaceous and Tertiary granites and metamorphic rocks together with the accompanied volcanic rocks and their tuffs can be under- stood as superficial parts of a relict ancient magmatic arc. It stretched along the active margin of the Dinaridic part of the Tethys which collided with the Euroasian plate or their disintegrated parts (Pamić, 1977). Upper Cretaceous- Paleogene flysch sediments originated on the slope of the magmatic arc and in the adjacent trench whose axial parts probably mark ancient subduction zone along which was consumed the Mesozoic oceanic crust of the Dinaridic part of the Tethys. A precise evolution of the magmatic arc cannot be reconstructed on the basis of data so far available. Most of the isotope data fall in the stratigraphie span between the Upper Cretaceous and Early Paleogene pointing to the as- sumption that the magmatic arc existed at that time. Final stages of its existence can be connected with initial phases of the formation of the Panno- nian basin. After the main thrust and imbricated structures were formed dur- ing the Pyrenean phase in the adjacent Dinarides, in the area of the present Pannonian Mass small basins along large horizontal faults originated (R o y d e n et al., 1982; Horwath 1984). It can be concluded that relics of an ancient magmatic arc, preserved in the present zone Bukulja-Cer-Motajica-Prosara as the northernmost part of the Dinarides, are in contact with the southernmost parts of the Pannonian Mass. As distinguished from the compressional belt of the Dinarides, in the area of the present Pannonian basin started the processes of extension and attenuation of the crust probably as the consequence of the high uplift of the upper mantle. 236 Jakob Pamić These processes might have brought about the partial destruction of the magmatic arc. Accordingly, the present zone of Cretaceous-Tertiary granitic and meta- morphic rocks originated on account of specific geodynamic processes which took place during the Upper Cretaceous and Early Tertiary in the area of the active continental margin, i. e. in the collisional area between the African and Euroasian plates. The zone of Cretaceous-Tertiary granitic and metamorphic rocks marks in the present structure the superficial boundary between the areas of distinct thicknes differences of the Earth crust, i. e. the boundary between the compressional area of the Dinarides and the extensional area of the Pannonian Mass. Literatura Aleksić, V. & Pantić, N. 1972, Mezozojski i paleogeni metamorfiti i dalja istraživanja u južnoj grani alpske geosinklinalne oblasti. Zap. Srp. geol. druš. za 1968—1970 g., 221—233, Beograd. Barić, Lj. 1956, Biotitno-kordijeritni škriljavac s andaluzitom i silimanitom iz Jaske potoka u Moslavačkoj gori. Geologija, 2, 145—167, Ljubljana. Barić, Lj. 1972, Kontaktnametamorfni mramori iz okolice Podgarića u Mosla- vačkoj gori (Hrvatska). VII. Kongr. geol. SFRJ, 2, 1—28, Zagreb. Beckinsale, R. D. 1979, Granite magmatism in the tin belt of south-east Asia. In: M. P. At her ton and J. Tarney (Eds.) "Origin of granite batholiths", 33—44, Shiva Pubi. Limited, Kent. B r k o v i ć , T., Radanovič, Z. & Pavlović, Z. 1980, Osnovna geološka karta SFRJ 1 :100 000. Tumač za list Kragujevac. Sav. geol. zavod, Beograd. Chappell, В. W. 1984, Source rocks of I- and S-type granites in the Lachlan Fold Belt, southeastern Australia. Phil. Trans. Roy. Soc. London, A, 310, 693—707, London. Chappell, B. W. & White, A. J. R. 1974, Two contrasting granite types. Pacific Geol., 8, 173^174, Tokyo. Dalrymple, B. G. & Lanphere, M. A. 1969, Potassium-argon dating. W. H. Freeman and Company. San Francisco. Deleon, G. 1969, Pregled rezultata određivanja apsolutne geološke starosti gra- nitoidnih stena u Jugoslaviji. Radovi Inst. rud.-geol. istr. isp. nukl. sirovina, 6, 165—182, Beograd. D i V 1 j a n , S. 1961, Rezultati ispitivanja gnajseva planine Bukulje. Glas. Prirod, muz.. A, 14/15, 147—170, Beograd. Divljan, S., Mihailović-Vlaič, N. & Cvetić, S. 1978, Prikaz novijih shvatanja o genezi granitoidnih stena Cera (zapadna Srbija). IX. Kong. geol. SFRJ, 2, 314—321, Sarajevo. Filipović, I., Pavlović, Z., Rodin, V. & Marković, O. 1978, Os- novna geološka karta SFRJ 1 :100 000. Tumač za list Gornji Milanovac. Sav. geol. zavod, Beograd. Horwath, F. 1984, Neotectonics of the Pannonian and the surrounding mountin belts: Alpes, Carpathians and Dinarides. Ann. Geophysics 2 (2), 147—^154, Budapest. Jelaska, V. 1978, Stratigrafski i sedimentološki odnosi senonsko-paleogenog fliša šireg područja Trebovca (sjeverna Bosna). Geol. vjes., 30, 95—118, Zagreb. Jurkovič, I. 1962, Rezultati naučnih istraživanja rudnih ležišta Hrvatske. Geol. vjes., 15 (1), 249—294, Zagreb. Karamata, S. 1955, Petrološka studija magmatskih i kontaktnometamorfnih stena Boranje. Glas. Prir. muz., A, 6 (1), 1—30. Beograd. Karamata, S. & Đorđević, P. 1980, Origin of the Upper Cretaceous and Tertiary magmas in the eastern parts of Yugoslavia. Bull. Acad, serbe seien, et arts, 72, 99—108, Beograd. Katzer, F. 1926, Geologija Bosne i Hercegovine (Azoik i paleozoik), Sarajevo. Kredno-tercijarne granitne i metamorfne stijene_239 Knežević, V. 1962, Postanak i petrokemijski karakter magmatskih i kontaktno- metamorfnih stena Cera. Zbor. Rud.-geol. fak., 7, 191—201, Beograd. Koch, F. 1899, Prilog poznavanju Moslavačke gore, Rad JAZU, 139, 1—28, Za- greb. M i h o 1 i ć , S. 1950, The absolute age determination of the magmatic rocks. Jour. Chem. Soc., 666, 3402—3405, London. Pamić, J. 1977, Alpski magmatsko-metamorfni procesi i njihovi produkti kao indikatori geološke evolucije terena sjeverne Bosne. Geol. glas., 22, 257—291, Sarajevo. Pamić, J. & Sparica, M. 1983, Starost vulkanita Požeške gore. Rad JAZU, 404, 183—198, Zagreb. Pamić, J., Krkalo, E. & P r o h i ć , E. 1984, Granitne stijene sjeverozapad- nog dijela Moslavačke gore u sjevernoj Hrvatskoj. Geologija 27, 202—^212, Ljubljana. Pantić, N. & Jovanović, D. 1970, O starosti »azoika« ili »paleozojskih škriljavaca« na Motajici na osnovu mikroflorističkih podataka. Geol. glas., 14, 190^14, Sarajevo. Pantić, N., Ercegovac, М. & Aleksić, V. 1972, O starosti metamorfnih tvorevina u okolini Kragujevca. Zapis. SGD za 1965—1970. god., 217—219, Beograd. Royden, L., Horwath, F. & Burchfiel, B. C. 1982, Transform faulting, extension, and subduction in the Carpathian-Pannonian region. Geol. Soc. Amer. Bull., 93, 717—725, Washington, D. C. S i m i Ć, V. 1938, O facijama mlađeg paleozoika u zapadnoj Srbiji. Ves. Geol. inst, kralj. Jugoslavije, 6, 83—108, Beograd. S i mié, V. 1953, Magmatizam i metalogenija naših granitoidnih stena u vezi sa volframovim orudnjenjem. Ves. Zav. geol. geofiz. istr., 10, 191—253, Beograd. Streckeisen, A. L. 1973, Plutonic rocks, classification and nomenclature. Geotimes, 18 (10), 26—30, Washington, D. C. Sparica, M., Juriša, M., Crnko, J., Simunić, A., Jovanović, C. & Zivanović, D. 1980, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. Tumač za list Nova Kapela, Sav. geol. zavod, Beograd. T u Ć a n , F. 1953, Nov prinos poznavanja kristalastih stijena Moslavačke gore. Spomenica Miše Kišpatića, Jugosl. akad. znan. i umjet., 39—69, Zagreb. Varićak, D. 1966, Petrološka studija motajičkog granitnog masiva. Pos. izd. Geol. glas., 9, 1—170, Sarajevo. Vragovi č, M. & Majer, V. 1980, Prilozi za poznavanje metamorfnih stijena Zagrebačke gore, Moslavačke gore i Papuka (Hrvatska, Jugoslavija), Geol. vjes., 31, 295—308, Zagreb. Winkler, H. G. F. 1974, Petrogenesis of metamorphic rocks. Springer Verlag, Berlin-Heidelberg-New York. GEOLOGIJA 28 29, 239—218 (1985 86), Ljubljana UDK 552.43:550.4(497:13) = 862 Petrološko-geokemijske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hrvatskoj Petrology and geochemistry of orthogreenschists from Mt. Zagrebačka Gora in Croatia Jakob Pamić Geološki zavod, Sachsova 2, 4100Ü Zagreb Jasna Injuk Institut »Ruder Bošković«, Bijenička c. 54, 41000 Zagreb Sažetak U radu se obrađuju ortogrinšisti sensu lato Zagrebačke gore (ili Med- vednice) među kojima su odvojeni: metadijabazi, zeleni škriljavci s. str. s podređenim epidotskim, stilpnomelanskim i sericitskim škriljavcima te amfibolitski škriljavci. Većina tih stijena ima jasan bazičan, a po nor- mativnom sastavu i nekim geokemijskim osobinama i jasan toleitski ka- rakter. Na osnovi sadržaja i rasporeda imobilnih mikroelemenata na kraju se diskutira o protolitu zelenih škriljavaca i o geotektonskim uvjetima for- miranja. Abstract The paper deals with greenschists sensu lato of Mt. Zagrebačka Gora (or Medvednica) which can be grouped into: metadiabases, greenschists s. str. with subordinate stilpnomelan epidote and sericite schists, and amphibolites. Most of the rocks are basic, and based on major and trace element contents, and CIPW norms they display a distinct tholeiitic af- finity. On the basis of immobile trace elements it is presented a discussion on possible protoliths of greenschists and their geotectonic setting of formation. Uvod Zeleni škriljavci Zagrebačke gore (Medvednice) poznati su u geološko-pe- trološkoj literaturi već više od stotinu godina. Mada se spominju u brojnim radovima, a u nekima su čak detaljno i petrografski opisani, dosad nisu u do- voljnoj mjeri geokemijski definirani. U toku 1984. i 1985. godine prvonavedeni autor je radio u Zagrebačkoj gori i pri tome sistematski sakupio uzorke na nekoliko profila. Ti su uzorci naknadno 240_Jakob Pamić, Jasna Injuk obrađeni mikroskopski i na osnovi tih podataka izvršen je odabir reprezentativ- nih uzoraka koji su detaljnije geokemijski izučavani. Cilj ovog rada je da se dadu osnovne geokemijske karakteristike ortogrinšistnih stijena središnjih dijelo- va Zagrebačke gore. One imaju jasan toleitni karakter, kao i većina zelenih škri- ljavaca prekambrijskih grinšistnih pojaseva od kojih se, međutim, jasno razli- kuju u sadržaju i raspodjeli nekih imobilnih mikroelemenata. Kratak pregled dosadašnjih literaturnih podataka O geologiji Zagrebačke gore objavljen je veliki broj radova od kojih ćemo spomeniti samo one koji su od značaja za zelene škriljavce. Petrografski podaci o zelenim škriljavcima započinju se prikupljati još sredinom prošlog stoljeća. Vukotinović (1873) navodi da je veći dio Za- grebačke gore izgrađen od diorita koji prelaze u zelene škriljavce. Foetterle (1861/62) smatra da je glavna masa planine izgrađena od kristalastih škriljava- ca, diorita, dioritnih škriljavaca te kristaliničnih vapnenaca. Pilar (1881) je iznio mišljenje da je zapadni dio Medvednice izgrađen pretežno od škriljavaca s kojima se javljaju i eruptivne stijene, pretežno dioriti, podređeno i dijabazi. Sistematska geološka istraživanja započeo je Gorjanović-Kramber- g e r (1890, 1907, 1908 i dr.) koji je uradio i geološku kartu Zagrebačke gore u mjerilu 1 : 75.000. Na osnovi mikroskopskih određivanja Kocha navodi pri- sustvo melafira, dijabazporfirita, olivinskih dijabaza i gabra te različitih škri- ljavaca: filita, tinjčevih škriljavaca i zelenih škriljavaca. Iz spomenutih Kocho- vih petrografskih odredbi proizlazi da su zeleni škriljavci jako raznovrsni, kako u strukturno-teksturnim karakteristikama, tako i u mineralnom sastavu. Gorjanović-Kramberger odvaja zelene škriljavce glavnog trupa, za- jedno s »bljesnicima« i filitima kao prekambrijske tvorevine, od okolnih bru- silovaca i vapnenaca koje je uvrstio u karbon, no ta podjela je bez adekvatne dokumentacije. U zapadnim dijelovima Zagrebačke gore postavio je granicu »orijentalnog kopna« i okolnih alpinskih tvorevina. K i š p a t i ć (1895. i 1918) daje petrografski prikaz zelenih škriljavaca Za- grebačke gore. Njihovu mineralnu paragenezu sačinjavaju: albit, hornblenda, klorit, epidot i kalcit te titanit, magnetit, rjeđe biotit i kvare, dok je piroksen našao samo u jednom izbrusku. On daje i četiri kemijske analize zelenih škri- ljavaca, a u zasebnom poglavlju opisuje filite u kojima je našao granat i disten. M i h o 1 i ć (1957) je odredio izotopnu starost dva uzorka zelenih škriljavaca sa Zagrebačke gore, i to U/Pb metodom; dobio je vrijednosti od 750 i 790 mi- lijuna godina što odgovara prekambriju, odosno gornjem proterozoiku. M a r i ć (1959) je među zelenim škriljavcima Medvednice izdvojio stijene masivnog i škriljavog habitusa, inače identičnog mineralnog sastava. Utvr- đuje istu mineralnu paragenezu kao i Kišpatić, uz neke manje razlike: plagioklas je po njemu zastupljen andezinom, a ne albitom, dok je amfibol uralit, a ne hornblenda. On zelene škriljavce uvrštava u aktinolit-klorit-epi- dotski subfacijes i smatra da su oni nastali metamorfozom od gabro-dijabaza u »ranom alpskom paroksizmu«. C r n k o V i ć (1963) smatra da zeleni škriljavci Medvednice predstavljaju jedinstvenu stratigrafsku cjelinu i njih veže za određene sedimentacijsko-mag- matske procese unutar staropaleozojske (?) geosinklinale. Petrološko-geokemijske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hrvatskoj 241 Sikić et al., (1979) iznose novo mišljenje da su sve metamorfne stijene Zagrebačke gore, uključujući i zelene škriljavce glavnog trupa, devonsko-kar- bonske starosti. Na osnovi petrološke obrade Raffaellija, metamorfne stijene su podijelili po Jungu i Roquesu na zone х i уо. U metamorfnim zonama у^ izdva- jaju slijed gabro-dioritnih ortometamorfita, zatim slijedove aluminijskih, kvarc- feldspatskih, karbonatnih, željezom obogaćenih i kalcijsko-feromagnezijskih pa- rametamorfita od kojih prva tri dolaze i u zoni х. Interesantno je istaći da je Raffaelli u željezom obogaćen slijedu odredio po prvi puta na Medvednici klori- toidne škriljavce. Devonsko-karbonsku starost tih stijena temelje na odredbama konodonti koje je obavio Đurdanović (1969). No, treba objektivno istaći da je Đurdanović odredio devon-karbonske konodonte samo u kristalastim vapnencima. U najnovije vrijeme je dokazano na osnovi, odredbi graptolita da dio metamorfnog kompleksa Zagrebačke gore pripada donjem siluru (Sremac et Mihajlović-Pavlović, 1983). Nedavno su Vragović i Majer (1980 i 1980a) detaljno opisali već spomenute kloritoidne škriljavce s Puntjarke na Medvednici koje im je ustupio Crnković; izgrađeni su od »bijelog tinjca«, kvarca, malo klorita, te pločasto- -prutićastog kloritoida. Osnovni petrografski podaci Materijal za petrološku i geokemijsku obradu sakupljen je u središnjim i zapadnim dijelovima Medvednice u kojima izrazito prevladavaju metamorfne stijene, uključujući zelene škriljavce (sl. 1). Snimljen je profil i obavljeno si- stematsko uzorkovanje u dolini potoka Bliznec u čijim nizvodnim dijelovima dolaze i filiti s mramorima (točke 1—4 i 44—49), a u uzvodnim — zeleni škri- ljavci (točke 30—43), te istočno od njega (50—58). Zeleni škriljavci su uzorko- vani i na lijepo otvorenim izdancima u zasjecima asfaltne ceste južno od Sljemena (točke 5—13) .te ispod glavnog bila sve do Kraljičinog zdenca (uzorci 13—21) te odatle uzvodno u gornjim tokovima Medveščaka (uzorci 61—69). U terenskom je radu sakupljeno na navedenim profilima ukupno 125 uzo- raka raznovrsnih metamorfnih stijena od čega nešto više od 2/3 pripada zelenim škriljavcima. Daleko najveći broj od njih otpada na zelene škriljavce »glavnog trupa« za koje se od ranije smatra da su ortometamorfnog porijekla. Parameta- morfni zeleni škriljavci koji alterniraju s filitima u rubnim dijelovima Med- vednice nisu obuhvaćeni ovim radom. Kao što je već naglasio Koch, među zelenim stijenama Medvednice dolaze vrlo raznovrsnis stijene i, zapravo, veliko je pitanje da li je i petrološki is- pravno da se sve one označavaju zelenim škriljavcima. Budući da su one i do- sad tako označavane, mi ćemo u ovom radu, da bismo izbjegli konfuziju, sve zelene stijene glavnog trupa Medvednice tretirati kao zelene škriljavce sensu lato. I pored petrografske raznovrsnosti, mineralna parageneza zelenih škrilja- vaca Zagrebačke gore dosta je ujednačena. U njoj dolaze, kako su to već utvr- dili Kišpatić (1895) i Marić (1959), slijedeći minerali: plagioklas, am- fibol, klorit, epidot, odnosno klinocoizit, sericit, biotit, kvare i kalcit kao bitni sastojci, dok su među akcesornim utvrđeni: titanit, magnetit, apatit, rutil i cir- kon. Od navedenih minerala kroz ovaj rad su detaljnije određivani samo pla- gioklasi; teodolitno-mikroskopskom metodom utvrđeno je da sastav plagioklasa 16 - Geologija 28/29 242 Jakob Pamić, Jasna Injuk SI. 1. Shematizirana geološka karta obrađivanog dijela Zagrebačke gore (Sikić et al., 1979) s mjestima uzorkovanja Fig. 1. Schematized geologic map of the investigated area of Zagrebač- ka Gora with sampling locations — Sikić et al., 1979 1 neogeno-kvartarni sedimenti — Neogene-Quaternary sediments, 2 kred- no-paleogene sedimentne i magmatske stijene — Cretaceous-Paleogene sedimentary and igneous rocks, 3 pretežno filiti i mramori — mostly phyllites and marbles, 4 zeleni škriljavci — greenschists varira od 3 do 16 "/n an (mjereno ukupno 18 zrna iz pet različitih uzoraka) što je usaglašeno i s rentgenoskopskim podacima. Uz njih su sasvim pouzdano određeni K-glinenci s ortoklasnom optikom, kao i mineral stilpnomelan, što je provjereno i rentgenoskopskom metodom (Rentgenska ispitivanja obavio je D. Slovenac, na čemu se mnogo zahvaljujemo). Navedeni bitni minerali kombiniraju se na različite načine i u različitim modalnim odnosima, pa onda, u zavisnosti od toga i razlike u strukturno-tek- sturnim osobinama, među zelenim škriljavcima Medvednice može se izdvojiti nekoliko grupa stijena. 1. Metadijabazi se dosta često susreću i na njih otpada oko 20®/o od svih obrađivanih zelenih stijena. Za njih je karakteristično da imaju ofitsku struk- turu, rijetko i đijabazno-zrnastu, s tim da ponekad pokazuju znakove slabe metamorfne rekristalizacije. Mogu biti sitnozrni (veličina zrn^a do 0,5 mm), srednjozrni (veličina zrna oko 1 mm) i krupnozrni (veličina zrna 2 mm, pa Petrološko-geokemijske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hrvatskoj_245 i više), tako da ovi posljednji u stvari, prelaze već u ofitske gabre. Rijetko se nailazi i na porfirno-ofitske varijetete; utrusci veličine do 3 mm uronjeni su u sitnozrno-ofitsku masu. Tekstura je pretežno masivna, nekad i slabo do umjereno škriljava, pri čemu je uvijek jasno sačuvana ofitska struktura. U mineralnom sastavu metadijabaza ističe se idiomorfni prizmatski plagio- klas koji, kako je prije navedenio, odgovara albitu do kiselom oligoklasu. Pla- gioklasi su rijetko kada potpuno sviježi; obično se u njima nalaze manje do umjerene količine sekundarnih uklopaka među kojima se ističu sericit i klorit. U intersticijama između plagioklasa dolaze feromagnezijski minerali, u pra- vilu alotriomorfno do hipidiomorfno razvijeni. Među njima je najčešći amfibol, koji je predstavljen zelenom hornblendom, rjeđe vlaknastim aktinolitom. Cest je i zelenkasti klorit koji se nekad jasno razvija po amfibolu, dok je epidot, odnosno klinocoizit podređeniji. Rijetko se u intersticijama naiđe na manje količine kvarca. 2. Zeleni škriljavci s. str. su najčešće stijene i na njih otpada oko 50 "/o od svih određivanih zelenih stijena. Za ove stijene je karakteristično da im u sastavu preteže obično zelenkasti, željezom obogaćeni klorit, uz koji još dolaze kao bitni sastojci: albit do kiseli oligoklas, epidot, odnosno klinocoizit, zatim amfibol, sericit i kvare. Strukturno-teksturne karakteristike zelenih škriljavaca s. str. dosta su raz- novrsne. Oni imaju granoblastične, lepidogranoblastične i porfiroblastične strukture, a s obzirom na magmatski karakter protolita često se nailazi na reliktne dijabazno-zrnaste strukture. Većinom su to sitnozrne stijene i veli- čina zrna rijetko kada prelazi 1 mm. Tekstura im je redovito paralelna i izra- žena u folijaciji ponekad plisiranoj do mikroboranoj. Zeleni škriljavci s. str. imaju promjenljivi modalni sastav. Obično su to izrazito mezokratne stijene s jasnim protezanjem klorita, no kod nekih albit prevladava nad kloritom. I u jednom i u drugom slučaju, uz klorit, obično još dolaze epidot, amfibol, rjeđe sericit i kvare. No, u ovoj se grupi još ističu i epidotski škriljavci, tj. stijene u kojima je epidot najzastupljeniji sastojak. Pored njega se još javljaju albit do kiseli oligoklas, klorit, amfibol te sericit i kvare. U ovoj grupi stijena su utvrđeni i varijeteti u kojima količinski dominira sericit, a uz njega još dolaze kiseli oligoklas do albit, klorit, epidot, kvare i rje- đe uralit. Modalni odnosi su promjenljivi, no kako je ovdje sericit najzastuplje- niji mineral, to sve te stijene predstavljaju različite varijetete sericitskih škri- ljavaca. U nekim zelenim stijenama dolazi podređeno, pored navedenih minerala, i stilpnomelan u vidu prizmatskih kristala s jasnom bazalnom, ali i uzdužnom kalavošću i pleohroizmom u žutoj i tamnocrvenosmeđoj boji. Njegovo prisustvo smo provjeravali i na rentgenogramu na kojem je jasno izražen pik 13,0 A koji dokazuje prisustvo stilpnomelana. Istina, ističe se još jedan stilpnomelanski pik od 11,9 A koji se preklapa sa sepiolitom. No, tu mogućnost prisustva sepiolita isključuju paragenetski odnosi. Mada stilpnomelan dolazi kao sporedan sastojak u nekim grinšistima, nje- govo prisustvo je genetski značajno jer ukazuje da su ti grinšisti nastajali pri povišenom tlaku (W i n k 1 e r , 1967). To su, inače, zeleni škriljavci u kojima prevladavaju klorit i albit do kiseli oligoklas, uz manje amfibola, epidota i kvar- 244 Jakob Pamić, Jasna Injuk ca; utvrđeni su u izvorišnom dijelu Blizneca pod glavnim vrhom Sljeme. Važno je istaći da Raffaelli također spominje prisustvo stilpnomelana, i to u sukcesiji sa željezom obogaćenih parametamorfnih stijena u kojoj je odredio i kloritoidne škriljavce (Sikić et al., 1979). 3. Amfibolitski škriljavci su, također, dosta česte stijene i na njih otpada oko 1/3 od svih ispitivanih zelenih stijena. To su stijene koje se makroskopski ne mogu razlikovati od prikazanih zelenih škriljavaca s. str., jer su i one obično zelene boje i imaju sitnozrni metamorfni sklop. Međutim, mikroskopska ispiti- vanja pokazuju da u tim stijenama količinski preteže amfibol koji nije detaljnije određivan; vlaknasti varijeteti sigurno pripadaju aktinolitu, a individualizirani pojedinačni prizmatski kristali vjerojatno zelenoj hronblendi. Pored amfibola dolaze inače isti minerali kao i u zelenim škriljavcima s. str.: kiseli oligoklas do albit, epidot, klorit, te veoma rijetko kvare i sericit. I ovdje je modalni sa- stav promenljiv, no uvijek uz količinsku dominantnost amfibola. Amfibolitski škriljavci imaju različite strukture: granoblastičnu, nematobla- stičnu, nematogranoblastičnu i porfiroblastičnu, a nekad i reliktnu ofitsku, ili čak i reliktnu hipidiomorfno zrnastu što dokazuje da predstavljaju ortometa- morfne stijene nastale iz dijabaza i gabrodijabaza. Najčešće su to sitnozrne stijene i veličina zrna im rijetko kada dosegne do promjera 1 mm. Tekstura je redovito paralelna, obično s jasno izraženom folijacijom, a nematoblastična struk- turni varijeteti imaju i jasno linearan sklop. Rjeđe se paralelna tekstura odra- žava u vrpčastim i lećastim izdvajanjima promjenljivog modalnog sastava. Sve su navedene stijene vrlo često ispresijecane žilicama i lećama, nekad i nepravilnim gnijezdima sekundarnih minerala. U žilnoj paragenezi izrazito do- miniraju kvare i kalcit. Ponekad se kvarc-kalcitne žilice ulažu duž ss-površina pa se u izbrusku dobiva privid kao da su i oni primarni sastojci zelenih škrilja- vaca. Pored kalcita primjećen je i limonitizirani karbonat, najvjerojatnije anke- rit i / ili siderit. Pored kalcita i kvarca u žilicama dolaze još klorit, albit, zatim epidot, a ri- jetko i amfibol. Karakteristično je i prisustvo metalnih minerala koji nekad dolaze u tolikoj količini da se radi o pravim rudnim impregnacijama (najčešće pirita). Nažalost, rudni minerali, kao uostalom i prozirni, dosad nisu detaljnije proučavani. Rezultati geokemijskih ispitivanja Za geokemijska ispitivanja odabrano je ukupno deset uzoraka različitih ze- lenih škriljavaca i sadržaji makroelemenata (u utežnim procentima) i elemenata u tragovima (u //g g — ppm) prikazani su u tabeli 1. Iz nje se vidi da zeleni škriljavci Zagrebačke gore predstavljaju bazične stijene; kod većine uzoraka se sadržaj SiOs kreće od 43 do 50 "/o. No, treba istaći da su sve te stijene u odre- đenom stupnju desilificirane jer sadrže 2 do 16 "/o kalcita (vezanog obično za kalcit iz sekundarnih žilica). Analize nekih stijena kad se preračunaju na 100 "/o bez sadržaja kalcita i vode, pokazuju sadržaje SiOo oko 51—52 Vo, neke i nešto više, što ukazuje na slabo izražen dioritski karakter tih stijena. Sadržaji nekih makroelemenata dosta su ujednačeni, dok drugi pokazuju određena kolebanja koja su inače karakteristična za stijene iz grupe zelenih škriljavaca, a zavise od promjena u mineralnom sastavu. Kod feromagnezijskih Petrološko-geokemijske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hrvatskoj_245 Tabela. 1. Sadržaj makroelemenata i mikroelemenata u zelenim škriljavcima Zagre- bačke gore Table 1. Major and trace element contents of greenschists from Mt. Zagrebačka Gora 53 metadijabaz - metadiabase; 31-1 porfirski metadijabaz - porphyric metadiabase; 13-3 Q+Ms+Ab+Ch+Ep škriljavac - schist; 8-1 Q+Ab+Ch+Ms skriljavac - schist; 23 Ep+Ch+Ab škriljavac - schist; 40 Sp+Ep+Q+Ab+Ch škriljavac - schist; 54-4 Am+ +Ep+Ab+Ch škriljavac - schist; 53-2 Ep+Ch+Ab amfibolitski škriljavac - amphibolite schist; 13-4 Ch+Ep+Ab amfibolitski škriljavac - amphibolite schist; 54-2 EpH-Ab+ +Ch amfibolitski škriljavac - amphibolite schist; Ab albit - albite; Ch klorit - - chlorite; Ep epidot - epidote; Am amfibol - amphibole; Ms muskovit - muscovite; Q kvarc - quartz; Sp stilpnomelan - stilpnomelane MDL minimalna granica odredjivanja - minimal determination limit 246 Jakob Pamić, Jasna Injuk elemenata, čija količina varira najčešće od 10 do 15 "/o, ističe se jasno prevla- davanje feri-željeza nad fero-željezom, a ukupna količina željeza je uvijek veća od količine MgO; odnos ukupnog željeza prema MgO kreće se obično od 2 do 5. Sadržaj CaO, također, je dosta visok i iznosi od 8 do preko 15 Vo, u zavisnosti od sadržaja epidota, amfibola i kalcita. Prisustvo albita do kiselog oligoklasa uvjetuje i dosta visok sadržaj NaoO koji obično varira od 3,80 do 5,39 ®/o, dok je sadržaj К^О dosta nizak i kreće se od 0,04 do 1,46 "/o. S povećanim sadržajem NaiO posebno se ističu metadijabazi (uzorci 53 i 31—1), te zeleni škriljavci s. str. koji sadrže veću količinu albita i kiselog oligoklasa. Od ostalih mikroelemenata dosta je ujednačen sadržaj Al^O;! koji obično koleba između 14 i 15 ®/o. Vrlo je karakterističan i povećan sadržaj P^Or, koji varira od 0,25 do 0,51 «/o. S druge strane, količina TÍO2, mada dosta ujednačena (1,56—2,24 »/0), nešto je povećana u odnosu na uobičajen sadržaj tog elementa u zelenim škriljavcima. Količina H0O+ je, također, povećana i kreće se naj- češće od 2 do 5 "/0 što je uvjetovano prisutnošću klorita, epidota, amfibola i sericita. U tabeli 2 prikazani su podaci petrokemijskog proračunavanja. Prema Nig- glijevim vrijednostima većina zelenih škriljavaca Zagrebačke gore ide u grupe leukogabroidnih, rijetko gabroteralitskih, teralitgabroidnih, pa i dioritnih mag- mi. Ukoliko se prihvati mišljenje da su zeleni škriljavci grinšistnih pojaseva za vrijeme metamorfizma pretrpljeli male kemijske promjene, odnosno da su one imale uglavnom izokemijski karakter (Н a 11 b e r g et al., 1976), onda bi nam navedeni podaci Nigglijeve klasifikacije mogli ukazivati na kemizem ba- zičnog protolita iz kojeg su nastale ortogrinšistne stijene Zagrebačke gore. Normativni CIPW sastav (tabela 2) pokazuje jasan toleitni karakter ispiti- vanih zelenih škriljavaca. Kako sedam od ukupno deset uzoraka sadrže i norma- tivni olivin, to bi zeleni škriljavci Medvednice imali pretežno olivin-toleitni karakter. Treba napomenuti da asociacije bazičnih zelenih škriljavaca, naro- čito one iz prekambrijskih grinšistnih pojaseva kontinentalnih štitova, imaju, u pravilu, jasro izražen toleitni karakter (Winchester et Floyd, 1976). Toleitni karakter zelenih škriljavaca dokumentira i priloženi dijagram SÌO2 : FeC/MgO (М i y a s h i r o , 1975) na kojem većina točaka pada u polje toleita (sl. 2 a). Nasuprot tome, na često upotrebljavanom dijagramu AFM izra- ženo je rasipanje točaka s tim da ih većina pada uz krivulju prosječne kalcij- sko-alkalijske (linija 3), a manji uz krivulju prosječne toleitne serije stijena (linija 2). U razmatranju problematike pripadnosti vulkanskim serijama u novije vrijeme mnogo se koriste različiti diskriminacioni dijagrami urađeni na temelju sadržaja određenih mikroelemenata. Winchester et Floyd (1979) su konstruirali dijagram PžO-.iZr, i na tom dijagramu (sl. 3 a) oko 80 "/0 točaka zelenih škriljavaca Medvednice leže u polju toleita. Nešto je slabije izražen toleitni karakter i na dijagramu (sl. 3 b) Cr.-FeO'^/MgO (М i y a s h i r o , 1975). Iz navedenih se primjera vidi da su rasipanja točaka obično više izražena na onim diskriminacijskim dijagramima na kojima se među korištenim kom- ponentama nalazi ukupan sadržaj željeza (FeC^). Rasipanje točaka zelenih škriljavaca Medvednice na takvim dijagramima sasvim je razumljivo, ako se ima u vidu da su oni često, no neravnomjerno prožeti sekundarnim žilama u čiji sastav ulaze kao bitni sastojci pirit i željezoviti karbonat. Petrološko-geokemi j ske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hrvatskoj 247 Tabela 2. Nigglijeve vrijednosti i normativni CIPW sastav Table 2. Niggli's values and CIPW norms Posebno je instruktivan dijagram TiOorZr'PoO-, (Winchester et Floyd, 1976) na kojem su ucrtane točke zelenih škriljavaca iz prekambrij- skih grinšistnih pojaseva Kanade, Australije i Indije, ali i polje abisalnih (oceanskih) toleita (si. 4). Kao što se vidi na toj slici, dok točke zelenih škri- ljavaca iz prekambrijskih grinšistnih pojaseva pokazuju veliko -rasipanje, dotle je oko 80 "/o točaka zelenih škriljavaca Medvednice koncentrirano u polju abi- saln.ih toleita. U poslednje vrijeme se u petrologiji, također, mnogo koriste brojni diskri- minacijski dijagrami po kojima se određuje geotektonski položaj ne samo 248 Jakob Pamić, Jasna Injuk SI. 2. a — Miyashirov dijagram SiO^rFeO^/MgO, i b — trokomponentni dijagram FeOxrNaoO + K¿0:Mg0 Fig. 2. a — Miyashiro's diagram Si02:Fe0x/Mg0, and b — triangle diagram FeO^: Na.,0 + K^OiMgO SI. 3. a — dijagram P^O^rZr, i b — dijagram Cr:FeOx/MgO Fig. 3. a — diagram PoOjiZr, and b — diagram Cr:FeOx/MgO 1 zeleni škriljavci Medvednice — greenschists from Mt. Medvednica, 2 zeleni škri- ljavci Chitaldruga u Indiji — greenschists from Chitaldrug, India Petrološko-geokemi j ske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hrvatskoj 249 različitih magmatskih asocijacija, nego i njihovih metamorfnih derivata. Pea ree et al., (1977) razmatrali su migrativnost makroelemenata pri pro- cesima metamorfizma i došli do zaključka da su medu njima FeO'^, MgO i AUO.î najmanje migrativni i na temelju statističke obrade velikog broja ana- litičkih podataka uradili diskriminacijski dijagram za bazične i intermedijarne vulkanske stijene (si. 5). Na tom dijagramu zeleni škriljavci Zagrebačke gore pokazuju velika rasipanja; veći dio točaka leži u polju kontinentalnih bazalta, a preostale se nalaze u gotovo svim izdvojenim poljima. Dakle, po tom se dija- gramu ne može povući neki određeni zaključak. Jednoznačan zaključak se ne može povući ni korištenjem diskriminacijskih dijagrama koji su urađeni na temelju sadržaja imobilnih elemenata u trago- vima. Na dijagramu Zr:Zr Y (si. 6 a) sve točke zelenih škriljavaca Zagrebačke gore leže u polju kontinentalnih (»within-plate«) bazalta (P earce et Nor- ry, 1979). S druge strane, na najčešće upotrebljavanom trokomponentnom di- jagramu Ti:Zr:Y (P earce et Cann, 1973) većina točaka zelenih škrilja- vaca Medvednice leži u polju bazalta (si. 6 b) koji su karakteristični za struk- ture magmatskih lukova. Dakle, u sadašnjoj se situaciji raspoloživom geokemijskom faktografijom De može izvući pouzdan zaključak o geotektonskom položaju, odnosno ambi- jentu u kojem su nastali protoliti zelenih škriljavaca Zagrebačke gore. 250 Jakob Pamić, Jasna Injuk SI. 5. Trokomponentni dijagram Fe0x:Mg0:Al20;¡ Fig. 5. Triangle diagram Fe0x:Mg0:Al20;j a zeleni škriljavci Medvednice — greenschists from Mt. Medvednica, b »bazalt-andeziti« iz arhajskih grinšistnih pojaseva Kanade, Australije, Afrike i Indije — »ba- salt-andesites« of Archaean greenschist belts from Canada, Australija, Africa and India 1 oceansko otočje — ocean islands, 2 kontinenti — con- tinents, 3 otoci na centrima spredinga — spreading center islands, 4 orogena područja — orogenic areas, 5 srednjooceanski hrbtovi i morsko dno — ocean ridges and ocean floor SI. 6. a — dijagram Zr:Zr/Y i b — trokomponentni dijagram Ti 100:Zr:Yx3 Fig. 6. a — diagram Zr:Zr/Y, b — triangle diagram Ti 100:Zr:Yx3 Petrološko-geokemi j ske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hrvatskoj_251 Diskusija O geološkem položaju zelenih škriljavaca glavnog trupa Zagrebačke gore postoje dva različita mišljenja: 1. Gorjanović-Kramberger (1907) i neki drugi smatraju da su oni prekambrijske starosti, za razliku od okolnih brusilovaca i vapnenaca koje stavljaju u karbon. Ovo mišljenje potkrepljuju znatno kasnije objavljeni podaci o U Pb izotopnoj starosti (М i h o 1 i ć , 1957). 2. Sikić et al., (1979) su sve metamorfne stijene Medvednice, uključujući i zelene škriljavce glavnog trupa, uvrstili u devon i karbon na temelju odredbi konodonti (Durdanović, 1969) iz kristalastih vapnenaca iz rubnih dijelova planine. Oni smatraju da se radi o metamorfoziranom vulkanogeno-sediment- nom kompleksu, a sami zeleni škriljavci glavnog trupa nastali su, po njima, na račun stijena gabro-dioritskih magmi koje su se utiskivale u seriju paleo- zojskih sedimenata. Prema najnovijim paleontološkim podacima bi jedan dio okolnih metamorfnih stijena pripadao i siluru (Sremac et Mihajlović- -Pavlović, 1983). Zeleni škriljavci sensu lato glavnog trupa Zagrebačke gore mogu se podi- jeliti po svojim strukturno-teksturnim karakteristikama te mineralnom i mo- dalnom sastavu na metadijabaze, zelene škriljavce s. str., s kojima dolaze po- dređeno epidotski, sericitski i stilpnomelanski škriljavci, te amfibolitske škri- ljavce. Većina tih stijena ima jasan bazičan, a po normativnom sastavu i jasan olivin-toleitski karakter. Protoliti zelenih škriljavaca Medvednice, odnosno primarne bazične mag- matske stijene iz kojih su one postale, imaju kako po sadržaju makroeleme- nata, tako i mikroelemenata, toleitni karakter koji je jasno izražen i kod stije- na prekambrijskih grinšistnih pojaseva. Međutim, ove posljednje imaju ovijek karakteristično snižen sadržaj K2O i pripadaju tzv. niskokalijskim bazaltima što nije redoviti slučaj kod zelenih škriljavaca Zagrebačke gore čiji srednji sadržaj iznosi 0,46 "/0. Također su vrlo izražene razlike i u sadržaju TÌO2 koji je u starim grinšistnim pojasevima u pravilu nešto snižen, a kod grinšista Med- vednice nešto povišen. No, naročito je karakteristična razlika u sadržaju cirko- nijuma. On je jakO' nizak (obično oko 40 do 70 //g/g) u zelenim škriljavcima prekambrijskih grinšistnih pojaseva, dok je u zelenim škriljavcima Zagrebačke gore izrazito povećan i najčešće iznosi 200 do 350//g/g (Winchester et Floyd , 1976 i 1979). Navedeni geokemijski podaci pokazuju da ne postoji pozitivna korelacija između zelenih škriljavaca Zagrebačke gore i identičnih stijena prekambrijskih grinšistnih pojaseva. Ovaj zaključak, utemeljen na geokemijskim podacima, potkrepljuje izneseno mišljenje o geološkom, odnosno stratigrafskom položaju zelenih škriljavaca glavnog trupa Medvednice (Sikić et al., 1979). Prikazani geokemijski podaci ne omogućavaju povlačenje nekog određenog zaključka o geotektonskom položaju, odnosno ambijentu u kojem je nastala primarna asocijacija bazičnih stijena-protolita, odnosno primarni magmatsko- -sedimentni kompleks. Malo je vjerojatna mogućnost koju sugerira dijagram Zr:Zr/Y (P earce et Norry, 1979) da bi protoliti zelenih škriljavaca Med- vednice odgovarali kontinentalnim bazaltima. Po najviše i najuspešnije kori- štenom dijagramu Ti:Zr:Y (P e a r c e et Cann, 1973) primarne bazične stije- 252_Jakob Pamić, Jasna Injuk ne koje su dale zelene škriljavce Medvednice odgovaraju bazaltima koji se karakteristično javljaju s andezitima subdukcionih zona, odnosno orogenetskih pojaseva. Zahvala Zahvaljujemo kolegama P. Raffaelliju i К. Sikiću za korisne sugestije i dis- skusije koje smo dobili pri pisanju manuskripta. Petrology and geochemistry of orthogreenschists from Mt. Zagrebačka Gora in Croatia There are two opinions on the geologic position of greenschists from central parts of Mt. Medvednica: (1) They are of the Precambrian age as distinguished from surrounding slates and limestones of the presumed Carboniferous age (Gorjanović-Kramberger, 1907 and others). This opinion was sup- ported much later by M i h o 1 i ć (1957) who got U Pb ages of 750 and 790 Ma. (2) Sikić et al., (1979) have included all metamorphic rocks of Medvednica (or Zagrebačka Gora), together with greenschists of its central parts, within the Devonian and Carboniferous on the basis of paleontological determination of conodonts (Đurdanović, 1969). They are of the opinion that this is a metamorphosed volcanic-sedimentary complex in which greenschists from the central parts of Mt. Medvednica themeselves originated on account of igneous rocks of gabbro-diorite composition invading Paleozoic sediments. Most re- cently, Sremac and Mihajlović-Pavlović (1983) presented evidence that some parts of the surrounding semimetamorphic rocks might belong to the Silurian as well. Greenstones sensu lato from the central parts of Mt. Zagrebačka Gora can be grouped as follows: metadiabases, greenschists s. str. with subordinate epi- dote, stilpnomelane and sericite schists, and amphibolites. Most of the rocks are basic, and according to their chemical composition and CIPW norms they display a distinct tholeiitic affinity. Based on major and trace element contents the protolith of greenschists of Mt. Zagrebačka Gora must have been also of tholeiitic affinity which is also characteristic for ancient Precambrian greenstone belts. But the latter cha- racteristically contain decreased amount of KgO and belong to low-potassium basalts. By contrast, the average KoO content of Medvednica greenschists is 0,46 percent. There are also some differences: (1) TiOa content is slightly in- creased when compared with Precambrian greenschists, and (2) greenschists of Mt. Zagrebačka Gora contain commonly 200 to 350 ppm of Zr what is much higher than in Precambrian greenstones (Winchester et Floyd, 1976 and 1979). Consequently, based on geochemistry, there is not a positive correlation between greenschists of Mt. Zagrebačka Gora and Precambrian greenstones. This conclusion supports the opinion on geological position of greenschists of the central parts of Mt. Zagrebačka Gora presented by Sikić et al., (1979). The available data on immobile trace elements do not make possible a de- finite conclusion on geotectonic setting and environment under which the pri- mary volcanic-sedimentary complex, i. e. the protolith originated. Diagram Petrološko-geokemi j ske karakteristike ortogrinšista Zagrebačke gore u Hrvatskoj 253 Zr:Zr/Y (P earce et Norry, 1979) suggests that the protolith might have been formed under continental environment. On the other hand, the diagram Ti/100: Zr:Yx3 (P earce et Cann, 1973) points out that the protolith of greenschists of Mt. Zagrebačka Gora might have originated in the subduction zone (Fig. 6). Literatura Crnković, B. 1963, Petrografija i petrogeneza magmatita na sjevernoj strani Medvednice. Geol. vjes., 16, 63—100, Zagreb. Durdanović, 2. 1969, Konodonte i njihovo značenje za stratigrafiju paleo- zoika Hrvatske s kratkim osvrtom i na druga područja u Jugoslaviji. Magist. rad, Prir. — mat. fakultet, Zagreb. Foetterle, F. 1861/62, Aufnahmen im nordwestlichen Croatien. Bericht aus Agram. Jb. Geol. R. A. 12 (1), 80—123, Wien. Gorjanović-Kramberger, D. 1890, Die praepontische Bildungen des Agramer Gebirges. Glas. Hrv. naravosl. druš., 5, 151—164, Zagreb. Gorjanović-Kramberger, D. 1907, Die geotektonische Verhältnisse des Agramer Gebirges und die mit denselben im Zusammenhang stehenden Erschein- ungen. Anhalt Abhandl. Preuss. Akad. Wiss. 1—30, Berlin. Gorjanović-Kramberger, D. 1908, Geologijska pregledna karta kralje- vine Hrvatske i Slavonije, sa tum.ačem. Izd. Geol. povj., 1—75, Zagreb. Hallberg, J. A., Johnston, C. & Bye, S. M. 1976, The Archaean Marda igneous complex. Western Australia. Precambrian Res., 3, 11—136, Cannbera. Kišpatić, M. 1895, Potresi u Hrvatskoj. Rad JAZU, 122, 1—94, Zagreb. Kišpatić, М. 1918, Die Eruptivgesteine und kristallinische Schiefer des Agra- mer Gebirges. Glas. Hrv. prirodoslov. druš., 30 (1—4), 1—24, Zagreb. M a r i Ć , L. 1959, Mineralne facije u metamorfnim stijenama Medvednice (Zagre- bačke gore). Geol. vjes., 12, 205—218, Zagreb. Miholić, S. 1957, Nuklearna geologija. Geol. vjes., 11 229—259, Zagreb. Miyashiro, A. 1975, Tholeiitic and calc-alkalic series: a critical review. Pe- trologie, 1, 177—^187, Nancy. Pearce, J. A. & Cann, J. R. 1973, Tectonic setting of basic volcanic rocks determined using trace element analyses. Earth Plan. Scie. Letters, 19, 290—300, Amsterdam. Pearce, J. A. & No r r y, M. J. 1979, Petrogenetic implications of Ti, Zr, Y and Nb variations in volcanic rocks. Contrib. Mineral. Petrol., 69, 33—47, Berlin. Pearce, T. H., Gorman, B. E. &Birkett, T. X. 1977, The relationship between major element geochemistry and tectonic environment of basic and inter- mediate volcanic rocks. Earth Plan. Scie. Letters, 36 121—132, Amsterdam. Pilar, D. 1881, Grundzüge der Abyssodynamik. Zugleich ein Beitrag zu der durch das Agramer Erdbeben von 9. Nov. 1880 neue angeregten Erdbebenfrage. Comm. Verl. Univ. Buchhandl. Albrecht R. Fiedler, p. p. 220, Zagreb. Sremac, J. &Mihajlović-Pavlović, M. 1983, Graptoliti Medvednice (Zagrebačke gore). Rad JAZU, 404, 65—68, Zagreb. Sikić, K., Bäsch, O. & Simunić, A. 1979, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. Tumač za list Zagreb. Sav. geol. zavod, Beograd. Vragović, М. & Majer, V. 1980, Prilozi za poznavanje metamorfnih sti- jena Zagrebačke gore. Moslavačke gore i Papuka (Hrvatska, Jugoslavija). Geol. vjes., 31, 295—308, Zagreb. Vragović, М. & Majer, V. 1980 a, Kloritoidni škriljci u metamorfnim kompleksima u sjevernoj Hrvatskoj (Jugoslavija). Geol. vjes. 31, 287—294, Zagreb. Vukotinović, Lj. 1873, Trećegorje u okolini zagrebačkoj. Rad JAZU, 23, 1—17, Zagreb. Winchester, J. A. & Floyd, P. H. 1976, Geochemical magma type dis- crimination: application to altered and metamorphosed basic igneous rocks. Earth Plan. Scie. Letters, 28, 459—469, Amsterdam. 254 Jakob Pamić, Jasna Injuk Winchester, J. A. & Floyd, P. A. 1979, Geochemical discrimination of different magma series and their differentiation products using immobile elements. Chemical Geology, 20, 325—343, Amsterdam. W i n k 1 e r , H. G. F. 1967, Petrogenesis of metamorphic rocks. Springer Verlag, Berlin—Heidelberg—New York. GEOLOGIJA 28 29, 255—269 <1985 86), Ljubljana UDK 550.4.01:553 = 20 Theorems and laws defining the distribution of the geological random variable Teoreme i zakoni koji definišu raspodelu geološke slučajne promenljive Veljko Omaljev Geoinstitut, Rovinjska 12, 11000 Beograd Abstract This paper treats the theoretical basis of distribution of population of chemical elements (atoms) in a geological body according to 6 theorems and 3 laws of distribution. The mathematical background of these theo- rems and laws of distributions of geological random variables are well beyond the framework of this paper; this material has been presented in a paper at the 27<'> International Geological Congress, Moscow, on August 6, 1984. By the dual nature of a sample as a unit magnitude the existence of two geological populations is introduced within a statistical sample that represents the elementary population of the investigated chemical element within a geological body. This finding represents an important discovery that modifies the methodology of statistical investigations in geology (geochemistry). This author has directed his efforts to further develop- ment of this new methodology of statistical study of distribution of che- mical elements in geological bodies. Kratak izvod U ovom radu je data teoretska osnova raspodele populacije hemijskih elemenata (atoma) u geološkom telu pomoću 6 teorema i 3 zakona raspo- dele. Matematička osnovica ovih teorema i zakona raspodele geološke slučajne promenljive prevazilazi obim ovog rada, koji predstavlja refe- rat izložen na 27. Međunarodnom geološkom kongresu u Moskvi dana 6. avgusta 1984. godine, te je zato izostavljena. Dvojna priroda probe kao jedinične veličine uslovlj-ava postojanje dve geološke populacije izučavanog hemijskog elementa u geološkom telu. Ovo saznanje predstavlja otkriće, a ono suštinski menja metodo- logiju statističkih ispitivanja u geologiji (geohemiji). Napori autora su usmereni na razradu ove nove metodologije statističkih izučavanja raspo- dele hemijskih elemenata u geološkim telima. 256_ Veljko Omaljev From the geochemical point of view, atoms of chemical elements are the basic building elements of geological bodies of the Earth's crust. The concept of an atom is identical to the concept of a chemical element (Vernadskiy, 1983). The geological population of a chemical element in a geological body is, in its essence, the population of atoms of a certain kind. This population is infinitely large, continuous and uncountable even in relatively small geological bodies or their parts (samples). Geological population of atoms of a chemical element is a natural pheno- menon of statistical character and it obeys the law of large numbers. The atoms react, thus producing minerals which constitute geological bodies. The distribution of the geological population of chemical elements is indirectly connected to the distribution of minerals in a geological body. Redistribution of the population of atoms in minerals has the character of separation in the sense that considerable differences in concentrations of che- mical elements are made on the level of elementary volumes (these volumes correspond, in dimension, to mineral grains in rocks). The basic geological population of atoms of a chemical element in a geo- logical body cannot be investigated directly. Therefore sampling methods have been developed as a means of practical investigation of geological bodies. Sampling is an experiment which reveals concentrations of elements in a samp- le; these concentrations are statistically reliable events (the content of an element is always realized, taking into account also the conditional "zero", below the threshold of the analytical method). A sample being the material representative of a geological body constitutes a unit value, while the set of samples represents the basic geological popu- lation of the element, i. e., it is the statistical sample of a geological body. The characteristics of a geological population in a statistical sample are attributed to the basic geological population of an element in a geological body. The distribution of a chemical element in a geological body is defined by means of a statistical sample in 6 theorems and 3 distribution laws. These theo- rems and laws will be presented and commented in this paper. The theoretical basis of these theorems and laws lies beyond the scope of this paper; it has been presented in previous publications (Omaljev, 1977, 1978, 1982a). Theorem 1: A sample, being the material representative of a geological body, has two characteristics: 1) the unit mass of the sample material (q), and 2) the unit mass of the investigated chemical element (X), shown by concen- tration (x) as a measure of the contents of its atoms; this represents the geo- logical information. The sample material consists of the atoms of all present elements, therefore the sum of atomic masses makes the unit mass of the material of a sample (q). The unit mass of an investigated element (X) consists of its atoms and it is a part of the mass contained within the sample matter. The unit mass of a sample (q) represents the "wrapping" for the unit mass of the investigated chemical element (X). This fact is of extreme importance, and it is the basis of the new methodology of statistical investigation of the geological population distribution. The unit mass (of samples) represents the "quantum" in statistical investigations; it can be accepted or rejected. Theorems and laws defining the distribution of the geological random variable_257 The concentration of a chemical element (x) in a sample, being the measure of the chemical element's contents in the mass of the sample, is represented as follows: X X = — q and for the unit mass equal to unity (q = 1), it is X = X i. e. this is unit concentration, and it is numerically equal to the unit mass of an investigated chemical element (X). In this way, the unit concentration (x) unites the two characteristics of the unit volume of the sample (v): 1) the unit mass of a sample (q), and 2) the unit mass of an investigated chemical element (X); these is information about a geological population according to characteristics of (q) and (X). A set of samples of which consists the statistical sample is also a geological population. This geological population is related to the sample's characteristics; i. e. the statistical sample contains two geological populations: 1) the popula- tion of samples as unit masses of material (q), and 2) the population of unit masses of an investigated chemical element (X). The statistical sample as a geological population is of discrete (corpuscular) character. The number of data is finite and countable. On the other hand, the basic geological population in a geological body is infinitely large, continuous and uncountable. In order to overcome the discrete nature of a statistical sample, which has to be fulfilled in order to represent the basic geological po- pulation in a geological body, an infinitely large number of data is required. Depending on the thereshold of sensitivity of the statistical investigation, it is possible to define a conditionally large number of data in a statistical sample; this infinitely large number is defined when the relative frequency of the unit mass of a sample (q) becomes, conditionally, equal to zero. For example : Theorem 2: Unit masses of sample material (q) and unit masses of an in- vestigated chemical element (X) are functions of concentration (x); they are represented by symbols f(x) and f.\(x). Graphically, the illustration of these functions can be a dual polygon, a dual histogram, or a dual diagram (fig. 1, 2, 4 and 5). Concentration (x), as an independent geological variable, is plotted on the abscissa, while the dependent variables, f(x) and f.x(x), are plotted on the ordinate. 17 - Geologija 28/29 258 Veljko Omaljev Theorems and laws defining the distribution of the geological random variable_259 The dual nature of polygons, histograms and diagrams is derived from the fact that two geological populations exist within a statistical sample. The pillars of dual histograms (fig. 1, 2, 4 and 5) represent the intensities of the function f(x) and they contain pillars which represent the function fx(x). However, it is only a graphical representation, since both widths are the same on the ab- scissa. These functions are: f(x) — The relative frequency distribution of the sample's material unit masses (q) versus the independent geological variable (x). fx(x) — The relative frequency distribution of the investigated chemical ele- ment's unit masses in the sample's material (X) versus the independent geological variable (x). The quotient of concentrations of chemical elements in a sample (Na/K, Th/U) has also the property of an independent geological variable. If more concentrations of chemical elements are investigated in a sample (multicomponent sample analysis), then all investigated elements (components) have their own geological populations. Unit masses of each of the elements behave like functions (dependent geological variables) of concentrations of each of the investigated chemical elements. In a two-component system there are 6 functions (unit mass of a sample q, and each of the two investigated elements X and Y is a function of two con- centrations X and y), while in three-component systems there are 12 functions, etc. In multi-component systems the number of functions grows rapidly, and therefore the investigation of these systems becomes extremely complicated. Theorem 3: The statistical scale is a standardization measure of the inde- pendent geological variable (x); it defines the position and size of each of the classes and isolines of concentration (geochemical equidistance) of an investi- gated chemical element on the abscissa of the histogram (diagram) and on the geochemical map. The relief of the geochemical field, according to the new definition given by the author (Omaljev, 1982 b, 1983), is basically similar to the relief of Earth's surface. The graphical methods of topography and of gfeochemical field representation have to be, basically, the same; both surfaces, are presented by isolines of potential on geochemical maps: 1) elevation for topography, and 2) concentration intensities of an investigated chemical element for the relief of the geochemical. Of course, the equidistance standardization has to be done according to the same principles. Geochemical equidistance is a number which shows the interval between adjacent concentration isolines; its standardization is called the »statistical scale«. Fig. 1. The normal (symmetrical) distribution of geological random variable a) Dual histogram of distribution of functions f(x) (pillars) and fx(x) (full pillars) b) Density curves of distribution of functions f(x) and fx(x) c) Commutative curves of distribution of functions F(x) and Fx(x) SI. 1. Normalna (simetrična) raspodela geološke slučajne promenljive a) Dvojni histrogram raspodele funkcija f(x) (stubovl) i fx(x) (puni stubići) b) Krive gustine raspodele funkcija f(x) i fx(x) c) Kumulativne krive raspodele funkcija F(x) i Fx(x) Theorems and laws defining the distribution of the geological random variable_261 The linear statistical scale is the ratio of unity to the geochemical equidi- stance, and it is presented in the usualy way (1 : 1, 1 : 2, 1 : 5, 1 : 10, 1 : 100, etc.). Geochemical equidistance is the interval of concentration variation of each of the classes on the abscissa of dual histograms. It is essential that the value "zero", for concentration, is placed at the coordinate origin. The logarithmic statistical scale is defined in a similar way: it is the ratio of unity to the geochemical equidistance in logarithmic relations. The loga- rithmic geochemical equidistance is represented by equal segments on the logarithmic abscissa (log x — fig. 2). As we move the decimal point, the whole relative numbers of logarithms correspond to decades of natural numbers; that is what we call "logarithmic decades". Logarithmic decades are equal segments on the logarithmic abscissa (log x). Logarithmic geochemical equidistance must contain the whole logarithmic decade or its whole number quotient. Logarithmic statistical scale is denoted by "log 1 : 1" (the whole logarithmic decade), "log 1 :5 (1/5 of the logarithmic decade), "log 1 : 10" (logarithmic decade divied in 10 parts — fig. 2), etc. Theorem 4: The distribution of the geological random variable is defined by three parameters: 1) mathematical expectation (//) of the population (ari- thmetical mean x of the statistical sample), 2) median (M), and 3) median of the investigated chemical element (Mx). The medians divide geological popu- lation in two halves (the depleted one and the enriched one) according to the mass of material (q) and according to the mass of an investigated chemical element (X). Theorem 5: Mathematical expectation (//) of the population (arithmetical mean x of the statistical sample) is the common point (the intersection point) of the density curves f(x) and fx(x) and it is the point of equalization of unit relative frequencies (X^/JT X = q/I q = 1/N) of these functions. The mean contents, of a chemical element in a geological body is the mean value E(x) of the geological random variable, and it represents mean concen- tration of the atoms of an investigated chemical element. This value is unk- nown, and there is no method for accurate determination of mathematical expectation. For this reason arithmetical mean is introduced as an estimator of the mathematical expectation, being the mean contents. Mathematical expectation (arithmetical mean), graphically taken, represents the intersection point (fig. 1, 2, 4 and 5) of the density curves f(x) and fx(x); this points corresponds to the equalization point of relative frequencies of unit masses (q) and (X) of these functions (X» = q/^" q = 1/N). The value of mathematical expectation (arithmetical mean) is equal to the ratio of areas under the density curves fx(x) and f(x): Fig. 2. The lognormal distribution of geological random variable a) Dual histogram of distribution of functions f(x) (pillars) and fx(x) (full pillars) b) Density curves of distribution of functions f(x) and fx(x) c) Cummulative curves of distribution of functions F(x) and Fx(x) SI. 2. Lognormalna raspodela geološke slučajne promenljive a) Dvojni histogram raspodele funkcija f(x) (stubovi) i fx(x) (puni stubići) b) Krive gustina raspodele funkcija f(x) i fx(x) c) Kumulativne krive raspodele funkcija F(x) i Fx(x) 262 Veljko Omaljev Median (M) is a numerical value of the concentration of the investigated chemical element of the central member of the statistical sample population. It represents the grouping central of a geological population of the statistical sample, but it does not have the character of the mean value E(x). The population of unit masses of an investigated chemical element (X), in a statistical sample, has its own median of an investigated element (Mx). It is the middle member of the set which divides the population in two halves so that each of them contains, approximately, one half of the atoms, i. e. of the mass of an investigated chemical element. Function fx(x) and median Mx are new in statistics (Omaljev, 1977, 1978, 1982a). Moduses (Mo and Mox) are the most frequent members of the set of samples and they are positioned at the maximus of density curves f(x) and fx(x). Com- plex geological populations consist of several partial populations which have their own moduses. Modus is not the characteristics parameter of the distri- bution, like the mean contents (x) and medians (M and Mx), as defined by Theorem 4. Theorem 6: The position of a geological population on the abscissa of the independent geological variable is defined by the interval of concentration of a chemical element (Xmax — Xn,¡n, being the element of a geochemical field) in the samples of the statistical sample. Outside of this interval the geological random variable is not defined. The form of the density curve f(x) is strictly dependent on the character of the distribution; of the geological random variable; the determination of the distribution type is based on this fact. Five density curve types have been described (fig. 3) so far (B o g a t s k i y , 1963). This author is, however, of the opinion that there are only three types of the geological random variable distribution (Omaljev, 1978, 1982a): 1) The symmetrical distribution 2) The left-asymmetrical distribution 3) The right-asymmetrical distribution The type of the geological random variable distribution is mathematically defined by the relation (position) of parameters which represent the grouping centre of the statistical sample's data. On the basis of Theorem 4 these are: 1) mathematical expectation of the population (arithmetical mean of the stati- stical sample), 2) median (M), and 3) median of an investigated chemical ele- ment (Mx). The laws of the geological random variable distribution mathematically define the distribution type. First law: The position of the mathematical expectation of the population (arithmetical mean of the statistical sample) in symmetrical distribution, ap- proximatelly coincides on the abscissa with the median (M): Theorems and laws defining the distribution of the geological random variable 263 Fig. 3. The types of density curves of distribution of geological random variable 1 Normal (symmetrical) distribution, 2 Left-asymmetrical distribution, 3 Right-asym- metrical distribution, 4 Left-asymmetrical hyperbolic distribution, 5 Right-asym- metrical hyperbolic distribution SI. 3. Tipovi krivih gustina raspodele geološke slučajne promenljive 1 Normalna (simetrična) raspodela, 2 levoasimetrična raspodela, 3 desnoasimetrična raspodela, 4 levoasimetrična hiperbolična raspodela, 5 desnoasimetrična hiperbolična raspodela Symmetry of the density curve f(x) is defined with respect to the median (M) as a result of Theorem 4. The normal distribution (fig. 1) is the special case of absolute coincidence of mathematical espectation (arithmetical mean) and median (x = M); it represents the central ("zero") position within the spectrum of various density curve forms caused by the left (positive) or right (negative) asymmetry, or, in other words, by the different degrees of flatness. Second law: The position of the mathematical expectation of the population (arithmetical mean of the statistical sample) on the abscissa, in the left-asym- metrical distribution (positive assymetry), is between the two medians: The left (positive) asymmetry (fig. 4) might be of various shapes, even hyperbolic in the extreme case. By application of the logarithmic statistical scale, the elongatior. of the curve to the right side is eliminated (logarithmic abscissa "compresses" the curve to the left side), and therefore the second law is also called the "logarithmic law". 264_ Veljko Omaljev Theorems and laws defining the distribution of the geological random variable_265 Numerous authors refer to the logarithmic law as to the "lognormal law" of distribution (Ahr ens, 1963; Rod ionov, 1961; C a r 1 i e r , 1964; and many others). However, the lognormal density curve f(x) is only the special case when it becomes symmetrical with respect to its median M (fig. 2). The same effect is gained if we apply the exponential relations on the ab- scissa (x"^), for m not equal to one (m = 1 is the linear relationship), and there- fore the second law can be generalized as the "exponential law" of distribution. Logarithm is only a special form of exponential relations, so the logarithmic law is a special case of the exponential law of geological random variable di- stribution (the second law). This problem has not been considered with full attention in literature, and that is the reason for different interpretations of analysis of the left-asym- metrical distribution of a geological random variable. Third law: The position of the mathematical expectation of the population (arithmetical mean of the statistical sample) on the abscissa, in right-asym- metrical distribution (negative asymmetry), is to the left of medians: x < M< Mx Right (negative) asymmetry (fig. 5) may take various forms, up to the hyperboUc density curve f(x). For this type of distribution a procedure for the elimination of elongation to the left side has not been found yet. Some density curve forms, in the case of left-asymmetrical and right- asymmetrical distribution types, are symmetrical with respect to the normal distribution median. It is the result of the law of large numbers in the course of generation of basic geological populations. It also means that there is unity between the processes of accumulation of chemical elements in nature. On the basis of central limit theorem's assumptions all distributions show a tendency towards the symmetrical (normal) distribution, and this is the reason why it has the central position in the spectrum of different density curves forms (fig. 3). The characteristics of the geological random variable distribution are mathe- matically defined by the distribution parameters (Theorem 4), while their mu- tual relations define the distribution type. Distribution parameters are unique for all types of density curves, while the distribution laws unify the treatment of these parameters. The application of exponential and logarithmic relations on the abscissa is used only to symmetrize the density curves f(x) with respect to their medians. Bearing this in mind it is not possible to use the geometrical or exponential mean to calculate the mean value E(x). According to Theorem 5, the mathematical expectation (arithmetical mean) is the only estimate for the mean value E(x)._ Fig. 4. The ideal left-asymmetrical distribution (positive asymmetry) of geological random variable a) Dual histogram of distribution of functions f(x) (pillars) and fx(x) (full pillars) b) Density curves of distribution of functions f(x) and fx(x) c) Cummulative curves of distribution of functions F(x) and Fx(x) SI. 4. Idealna levoasimetrična raspodela (pozitivna asimetrija) geološke slučajne promenljive a) Dvojni histogram raspodele funkcija f(x) (stubovi) i fx(x) (puni stubići) b) Krive gustine raspodele funkcija f(x) i fx(x) c) Kumulativne krive raspodele funkcija F(x) i Fx(x) 266_ Veljko Omaljev Teoreme i zakoni koji definišu raspodelu geološke slučajne promenljive 267 Teoreme i zakoni koji definišu raspodelu geološke slučajne promenljive Izvod Osnovni elementi grade geoloških tela zemljine kore, sa aspekta geohemije, su atomi hemijskih elemenata. Geološka populacija elemenata (atoma) u geolo- škom telu je beskonačno velika, neprekidna i neprebrojiva. Ova osnovna po- pulacija nije dostupna direktnom opažanju i zato su razvijene metode oproba- vanja. Proba predstavlja jediničnu veličinu, a skup proba čini statistički uzorak koji predstavlja osnovnu populaciju. Raspodela elemenata (atoma) u geološkim telima je definisana sa 6 teorema i 3 zakona raspodele. Teoretska osnova ovih teorema je ranije izložena u publi- kacijama (Omaljev, 1977, 1978, 1982a). Teorema 1: Proba kao materijalni predstavnik geološkog tela ima dva obe- ležja: 1) jediničnu masu materijala probe (q) i 2) jediničnu masu ispitivanog hemijskog elementa (X) iskazanu koncentracijom (х) kao merom zastupljenosti njegovih atoma, što predstavlja geološku informaciju. Koncentracija elementa se izražava odnosom х = X'q, a za jediničnu masu materijala probe ravnu jedinici (q = 1) dobijamo da je jedinična koncentracija brojno jednaka jediničnoj masi hemijskog elementa u probi (х = X). Kao posledica teoreme 1 u statičkom uzorku postoje dve geološke populacije: 1) populacija proba kao jediničnih masa materijala (q) i 2) populacija jediničnih masa ispitivanog elementa (X) u probi. Statistički uzorak, kao populacija, ima diskretan karakter; broj podataka je konačan i prebrojiv. Zavisno od praga osetljivosti, moguće je definisati uslovno beskonačno veliki broj podataka u statističkom uzorku; a to je broj podataka kada je relativna frekvencija jedinične mase probe uslovno jednaka nuli (q/^" q = l/N = 0 e/o). Teorema 2: Jedinične mase materijala probe (q) i jedinične mase ispitivanog hemijskog elementa (X) su funkcije koncentracije (х); što predstavljamo sim- bolima f(x) i fx(x). f(x) — Raspodela frekvencija jediničnih masa materijala probe (q) po neza- visnoj geološkoj promenljivoj (х). fx(x) — Raspodela frekvencija jediničnih masa ispitivanog hemijskog elementa (X) u masi probe po nezavisnoj geološkoj promenljivoj (х). Grafička ilustracija ovih funkcija može biti dvojni poligon, histogram ili dijagram. Na apscisu se nanose vrednosti nezavisne geološke promenljive (х), a na ordinatu vrednosti funkcija f(x) (stubovi) i fx(x) (puni stubići) kao za- visne geološke promenljive (njihove frekvencije). Fig. 5. The ideal right-asymmetrical distribution (negative asymmetry) of geological random variable a) Dual histogram of distribution of functions f(x) (pillars) and fx(x) (full pillars) b) Density curves of distribution of functions f(x) and fx(x) c) Cummulative curves of distribution of functions F(x) and Fx(x) SI. 5. Idealna desnoasimetrična raspodela (negativna asimetrija) geološke slučajne promenljive a) Dvojni histogram raspodele funkcija f(x) (stubovi) i fx(x) (puni stubići) b) Krive gustine raspodele funkcija f(x) i fv(x) c) Kumulativne krive raspodele funkcija F(x) i Fx(x) 268 Veljko Omaljev Odnos koncentracija hemijskih elemenata u probi (Na'K, Th/U) takođe ima osobine nezavisne geološke promenljive. Teorema 3: Statistička razmera je mera standardizacije geološke nezavisne promenljive (х), koja određuje položaj i veličinu svake klase i izolinije kon- centracije (geohemijsku ekvidistancu) ispitivanog hemijskog elementa na apscisi histograma (dijagrama) i geohemijskoj karti. Geohemijska ekvidistanca je interval koncentracije između susednih izolini- ja. Statistička razmera je odnos jedinice prema geohemijskoj ekvidistanci, a ona može biti linearna (npr. 1 : 1, 1 : 10, 1 : 100 //g/g) i logaritamska (npr. log 1 : 10, log 1 : 20 //g/g). Teorema 4: Raspodela geološke slučajne promenljive je određena sa tri parametra: 1) matematičkim očekivanjem (//) populacije (aritmetičkom sredi- nom X statističkog uzorka), 2) medijanom (М) i 3) medijanom ispitivanog hemij- skog elementa (Мх). Medijane dele geološku populaciju na dve polovine (osiro- mašenu i obogaćenu) po masi materijala (q) i po masi ispitivanog elementa (X) u probi. Teorema 5: Matematičko očekivanje (//) populacije (aritmetička sredina х statističkog uzorka) je zajednička tačka (tačka preseka) krivih gustina f(x) i fx(x) i predstavlja tačku izjednačenja jediničnih relativnih frekvencija (Xs/2 X = q/2 q = l/N) ovih funkcija. Srednji sadržaj izučavanog hemijskog elementa u geološkom telu E(x) je srednja vrednost geološke slučajne promenljive (matematičko očekivanje //). Ova veličina je uvek nepoznata, a u praksi se umesto nje uzima aritmetička sredina izučavanog hemijskog elementa u statističkom uzorku (reprezentu geo- loškog tela). Teorema 6: Položaj geološke populacije na apscisnoj osi geološke slučajne promenljive (х) je određen intervalom varijacija koncentracija hemijskog ele- menta (Хшах — Xmin kao elementom geohemijskog polja) u probama statističkog uzorka. Van intervala variacija geološka slučajna promenljiva nije definisana. Tip raspodele geološke slučajne promenljive, odnosno forma krive gustine f(x) je matematički određen položajem parametara raspodele (po teoremi 4) na apscisnoj osi. Zakonima raspodele definisan je tip raspodele geološke slučajne promenljive, i to: Prvi zakon: Položaj matematičkog očekivanja populacije (aritmetičke sredine statističkog uzorka) na apscisnoj osi kod simetrične raspodele približno se poklapa sa medijanom (M): X M < Mx Normalna raspodela je specijalan slučaj simetrične raspodele, kada se ma- tematičko očekivanje (aritmetička sredina) potpuno poklapa (po brojnoj vred- nosti) sa medijanom (х = M). Theorems and laws defining the distribution of the geological random variable_269 Drugi zakon: Položaj matematičkog očekivanja populacije (aritmetičke sre- dine statističkog uzorka) na apscisnoj osi kod levoasimetrične (pozitivna asi- metrija) raspodele je između dve medijane: Primenom logaritamskih odnosa na apscisi (log х) može se eliminisati leva ìsimetrija krive gustine f(x) i zato se drugi zakon još naziva »logaritamski ^akon«. Treći zakon: Položaj matematičkog očekivanja populacije (aritmetičke sredi- le statističkog uzorka) na apscisnoj osi kod desnoasimetrične (negativna asi- metrija) raspodele je levo od medijana: Za desnoasimetrične raspodele nije pronađen postupak eliminacije asimetrije krive gustine f(x). Parametri raspodele (po teoremi 4) su jedinstveni za sve tipove krivih gustina, a zakoni raspodele odbacuju mogućnost različitog tretmana pomenutih parametara. Primenom logaritamskih (i eksponencijalnih) odnosa na apscisi nezavisne geološke promenljive (х) služi samo za formalizaciju u smislu posti- zanja relativne simetrije krive gustine f(x) u odnosu na svoju medijanu (М), a nikako ne daju mogućnost primene geometrijske ili eksponencijalne sredine za izračunavanje srednje vrednosti E(x). Matematičko očekivanje (aritmetička sredina) je jedina vrednost za srednju vrednost E(x) geološke slučajne pro- menljive, što je definisano teoremom 5. References A h r e n s , L. H. 1963, Lognormal-type distribution in igneous rocks. Geochim. et Cosmochim. Acta, 27, 4, 333—343. Bogackiy, V. V. 1963, Matematiéeskiy analiz razvedocnoy seti. M.: Gosgeol- tehizdat, pp. 195, Moskva. earlier, A. 1964, Contribution aux méthodes d'estimation des gisements d'uranium: Rapport CEA — R 2332, pp. 360, Paris. Omaljev, V. 1977, Geostatističko ispitivanje rudnog tela V-1 u ležištu urana Zirovski vrh. Radovi IGRI, 11, 125—151, Beograd. Omaljev, V. 1978, Teorijska osnova nove metodologije ispitivanja raspodela korisnih komponenti u prirodnoj sredini. Radovi Geoinstituta, 12, 245—274, Beograd. Omaljev, V. 1982a: Characteristics of the distribution of the geological random variable. Rudarsko-metalurški zbornik, 29, 2—3, 133—154, Ljubljana. Omaljev, V. 1982b: Prilog definisanju geohemijskog polja, fona i šuma (fers- mana) na primeru raspodele bakra u ofiolitima Puste Tušimlje. Zapisnici Srpskog geološkog društva za 1981. godinu, 57—68, Beograd. Omaljev, V. 1983, Povodom 100. godišnjice rođenja A. E. Fersmana i 120. go- dišnjice rođenja V. I. Vernadskog — predlog novih termina u geohemiji i biogeohe- miji. Radovi Geoinstituta, 16, 5—'20, Beograd. Rod ionov, D. A. 1961, K voprosu o lognormal'nom raspredelenii soderžaniy elementov v izverženih gornih porodah. Geohimija, 4, 324—327, Moskva. Sarapov, I. P. 1965, Primenenie matematičeskoy statistiki v geologii. M.: Nauka, pp. 259, Moskva. Vernadskiy, V. I. 1983, Očerki geohimii, 7-e (4-e russkoe) izdanie. M.: Nauka, pp. 422, Moskva. GEOLOGIJA 28/29, 271—291 (1985/86). Ljubljana UDK 550.4:553:552.5(497.12) = 862 Problematika određivanja geohemijskog fona i šuma na primeru raspodele urana u sedimentima Žirovskog vrha Determination of the geochemical phone and noise at the example of uranium distribution in beds of Žirovski vrh Veljko Omaljev Geoinstitut, Rovinjska 12, 11000 Beograd Kratak izvod U ovom radu je dat primer određivanja vrednosti geohemijskog fona i geohemijskog šuma, po novim definicijama autora kao parametara geo- hemijskog polja, za kompleks klastičnih sedimenata i orudnjenja šireg područja ležišta urana Zirovski vrh (površine oko 3 km^). Ovaj rad, uz primenu novih pojmova i termina, predstavlja praktičnu razradu nove metodologije statističkih ispitivanja u geohemiji (dvojni histogrami). Ranije su formiranim statističkim uzorcima dodate tri probe sa višim sadržajima urana, da bi se dobio srednji sadržaj urana za širi prostor ležišta od 10,2 fig/g, što predstavlja vrednost lokalnog geohemij- skog fona urana za istraživani prostor ležišta. Određivanje geohemijskog šuma je izvedeno u tri kombinacije s obzi- rom na usvojene vrednosti praga geohemijskih anomalija. Sva ispitivanja su izvedena u l(>garitamskoj statističkoj razmeri »log 1 :20« ¡ug/g. Abstract The paper presents an example of determining the values of geoche- mical phone and geochemical noise, in accordance with the new defini- tions given by the author for parameters of the geochemical field, in the sedimentary clastites complex and mineralisation in the wider area of the uranium deposit Zirovski vrh (area approximately 3 km^). The paper represents practical elaboration of a new methodology of statistical analysys in geochemistry (dual histograms) by application of new con- cepts and terms in geochemistry. To earlier formed statistical samples were added three specimens with higher uranium content in an attemp to obtain an average uranium content of 10.2/¿g/g for the wider area of the deposit, what represents the value of the local geochemical uranium phone for the wider area of the deposit. The determination of geochemical noise was conducted in three com- binations, with regard to the adopted values of threshold of geochemical anomalies. All analyses were done on the logarithmic statistical scale »log 1 : 20« fig/g. 272_ Veljko Omaljev Uvod Problematici određivanja geohemijskog fona elemenata u stenama nije po- klonjena odgovarajuća pažnja. Ova konstatacija nije karakteristična samo za našu geohemijsku praksu, već je to stanje koje je momentalno nedovoljno izučeno (definisano) na svetskom nivou. Stanje nedovoljnog poznavanja složene problematike određivanja geohemijskog fona u stenama kao geohemijskim sredinama uslovljava pojavu višeznačnog rešenja, prisutnog u praksi. Ovoj problematici se pristupa rutinski, bez teoretske razrade goehemijske suštine pojma »geohemijski fon«. Prilikom izrade doktorske disertacije, autor se susreo sa ovom problemati- kom (1976—1979. godine), a uvidevši da pojam »geohemijski fon« nije dovoljno jasno definisan nije ga upotrebio u tekstu disertacije (Omaljev, 1982a). Slična je situacija i kod drugih autora, koji izbegavaju (koliko je to moguće) upotrebu termina »geohemijski fon« u publikacijama, a u izveštajima se može naići na veoma različito definisan način izračunavanja geohemijskog fona. Međutim, u diskusijama se nastupa kao da je u vezi sa geohemijskim fonom sve jasno, što dovodi do zaobilaženja izjašnjavanja pojedinaca, zaklanjajući se iza savremenih autoriteta u geohemijskoj nauci. Autor ovog rada smatra da je takvo stanje u geohemijskoj nauci neodrživo, prvenstveno iz praktičnih razloga i zato je pristupio teoretskom izučavanju geohemijske suštine pojma »geohemijski fon«. Rezultati ovih izučavanja objav- ljeni su u predavanjima, referatima i ostalim publikacijama (Omaljev, 1982b, 1982c, 1983a, 1983b) te ih je za razumevanje ove problematike neophodno upoznati. U ovim publikacijama su analizirani postignuti rezultati u smislu novih definicija pojmova »geohemijsko polje«, »geohemijski fon« i »geohemijski šum« elemenata u geološkim telima. Izučavanja raspodele hemijskih elemenata u stenama kao geološkim telima svode se (po mome mišljenju) na izučavanje forme reljefa geohemijskog polja, kao polja uticaja vektora jediničnih koncentracija izučavanog elementa (Omaljev, 1982b, 1982c, 1983a, 1983b). Osnovni' parametar geohemijskog polja su geohemijski fon i geohemijski šum izučavanog elementa, a koji se odnose na numeričko izražavanje veličine »zasićenosti«« izučavane geohemijske sredine (stene kao geološkog tela) atomima izučavanog elementa. Reljef geohemijskog polja je najjasnije grafički izražen (predstavljen) izo- linijama koncentracija izučavanog hemijskog elementa na geohemijskoj karti. Međutim, najjasnija grafička predstava reljefa geohemijskog polja elementa je dvojni histogram, koji je autor definisao u brojnim publikacijama (Omal- jev, 1978, 1979, 1982d, 1982e, 1984). Prilikom prospekciono-istražnih radova na Zirovskom vrhu, u periodu od 1960. do 1966. godine, obavljeno je sporadično geohemijsko uzorkovanje njegovih crvenih i sivih klastičnih sedimenata. Pri prospekcijskom istraživanju uranove mineralizacije na Zirovskom vrhu nije bilo sistematskog litogeohemijskog uzorkovanja (litogeohemijske prospekcije), a pomenute litogeohemijske probe uzimane su usputno, uz petrografska i mineraloška izučavanja klastičnih sedi- menata, kao i uz mineraloško-geohemijska izučavanja uranove mineralizacije. Radiometrijske analize na U, Th i K uradili su R. Nedimović i S. Gojković Problematika određivanja geohemijskog fona i šuma_ 273 u Radiometrijskoj laboratoriji Geoinstituta u Beogradu (u periodu od 1961 do 1966. godine). Problematici određivanja lokalnog geohemijskog fona urana u crvenim i sivim gredenskim sedimentima Žirovskog vrha dosad nije poklanjana odgo- varajuća pažnja. Prilikom hidrogeohemijske prospekcije urana na Zirovskom vrhu (P o k r a j a c , 1962 — rukopis) uzet je mali broj litogeohemijskih proba da bi se mogao odrediti lokalni geohemijski fon urana u njegovim sivim i crvenim gredenskim slojevima. Ocena srednjih sadržaja U, Th i К, kao i odnosa Th U od strane Protića i Gojkovića (1965 — rukopis) je bila dugo u upotrebi kao vrednost geohemijskog fona, a sami autori nisu pomenute srednje sadržaje definisali kao geohemijski fon izučavanih radioaktivnih ele- menata u ovim stenama. Analizu količina urana u stenama Žirovskog vrha uradio je Pire (1977) na osnovu dostupnih podataka iz izveštaja i publikacija. Ocena količina urana u ovim stenama izvedena je preko srednjeg sadržaja urana, a Pire nije upo- trebio termin geohemijski fon. Autor je statistički obradio raspodelu U, Th i K (1979) u gredenskim slo- jevima Žirovskog vrha na osnovu 484 litogeohemijske probe. Srednji sadržaji izučavanih radioaktivnih elemenata mogu se smatrati geohemijskim fonom za gredenske slojeve Žirovskog vrha (sa izuzetkom ležišta urana), ali autor u ovom radu nije upotrebio termin »geohemijski fon«. Slično je i sa raspodelom U, Th i K u alevrolitima, psamitima i psefitima Žirovskog vrha (Omaljev, 1982e), srednji sadržaji predstavljaju lokalni geohemijski fon izučavanih radio- aktivnih elemenata (sa izuzetkom ležišta urana), ali autor nije upotrebio ovaj termin. U ovom radu se izlaže problematika određivanja vrednosti geohemijskog fona i geohemijskog šuma na primeru sivih klastičnih sedimenata ležišta Zi- rovski vrh i na osnovu litogeohemijskih proba uzetih u ranijem periodu istra- živanja uranove mineralizacije ovog ležišta. Statistički uzorci su dopunjeni probama orudnjenja urana (3 probe), da bi se dobio lokalni geohemijski fon urana za ležište Zirovski vrh koji je jednak oceni srednjeg sadržaja urana za kompleks stena sa orudnjenjem urana celog ležišta približne površine oko 3 km2 (Omaljev, 1982a). Ispitivanja su izvedena u logaritamskoj statističkoj razmeri »log 1 :20« //g/g. Parametri geohemijskog polja Parametri geohemijskog polja, po novim definicijama autora (Omaljev, 1982b, 1982c, 1983a, 1983b), su geohemijski fon i geohemijski šum (za koji autor predlaže naziv »fersman«), U bogatoj geohemijskoj literaturi nema, sem izuzetka starijih publikacija, definicija geohemijskog fona kao parametra koji ima primenu u praksi istočnih zemalja (uključujući i Jugoslaviju). Ostalo je nejasno ko je prvi upotrebio termin »geohemijski fon« za srednji sadržaj izučavanog hemijskog elementa u stenama kao geohemijskoj sredini. Nejasno je šta zapravo znači reč »fon« u slučaju njegove upotrebe kao parametra srednjeg sadržaja. Predpostavljam da se ovde misli na pojam »nivo«, jer se u literaturi na ruskom jeziku često sreće fraza »na fone«, misleći »na nivou« nečega. No, postoji verovatnoća da 18 - Geologija 28/29 274_ Veljko Omaljev reč »fon« ima poreklo od francuske reči »fond«, što znači osnova nečega ili pozadina nečega (usmeno saopštenje S. Pirea). Slično značenje ima engleska reč »background«, što takođe znači osnova ili pozadina nečega, a upotrebljava se u geohemijskoj literaturi u istom značenju kao francuski »fond« ili ruski »fon«. Polazeći od definicije Fersmana (1953, 1958) za geohemijski termin »klark«, kao »srednjeg sadržaja hemijskog elementa u geohemijskom sistemu«, autor je izložio svoju definiciju geohemijskog fona kao »srednjeg sadržaja hemijskog elementa u geološkom telu« (Omaljev, 1982b, 1982c, 1983a, 1983b). Fersmanov termin »klark« predstavlja (po našem mišljenju) »globalni geohemijski fon« i zato su ovi parametri na jednak način definisani. Međutim, definicija gehemijskog fona u »Geologičeskom slovaru« (1978) je: »Fon geohemijski je srednji sadržaj elementa u steni određenog tipa, koje zauzimaju značajne površine, a nisu vezane sa konkretnim ležištima«. Ona sadrži značajnu dilemu šta da se radi sa ležištima mineralnih sirovina, odnosno sa lokalnim geohemijskim fonom stena u kojima se ležište nalazi. Ova ograni- čenja u velikoj meri destimulišu istraživače da se odlučnije pozabave lokalnim geohemijskim fonom za konkretna ležišta metaličnih mineralnih sirovina, od- nosno sa geohemijskim fonom geološke formacije u kojoj se konkretno ležište nalazi. Nova definicija geohemijskog fona (Omaljev, 1982b, 1982c, 1983a, 1983b) dozvoljava određivanje vrednosti lokalnog geohemijskog fona za rudo- nosne geološke formacije i ležišta mineralnih sirovina. Pri tome se mora voditi računa da se okonturi deo geološkog tela za koji se računa geohemijski fon, jer bez okonturenog volumena (odnosno mase stene), pojam srednjeg sadržaja hemijskog elementa u geološkom telu nema matematičkog smisla. U mojoj definiciji uzimam da je »fon« reč grčkog porekla i da znači »zvuk«, a kao takva upotrebljava se u akustici. Na taj način »geohemijski fon« definišem kao »zvuk (signal) prisutnih atoma« izučavanog elementa u okonturenom geo- loškom telu. Međutim, činjenica je da ostaje problem konkretnog određivanja vrednosti geohemijskog fona za rudonosni deo geološke formacije, a naročito za konkretna ležišta (sa najužom okolinom). Ovaj problem nije nerešiv, ali zahteva objektiv- nost istraživača kod formiranja statističkg uzorka da verno predstavlja geološko telo koje se ispituje, odnosno geološku populaciju atoma izučavanog elementa u njemu. Svaka greška u formiranju statističkog uzorka vodi u grešku od- ređivanja srednjeg sadržaja elementa (geohemijskog fona), bilo u smislu osiro- mašenja, ili što je znatno češći slučaj, u smislu njegovog obogaćenja. Napori savremenih istraživača su jednostrano usmereni (definicijom geohe- mijskog fona) ka eliminaciji geohemijskih proba »na koje su uticali rudonosni procesi«, odnosno koje su »kontaminirane izučavanim elementom«. Pri tome se nije vodilo računa da je »kontaminacija« rudnim elementom bitna karakte- ristika rudonosne geološke formacije ili ležišta (u smislu kompleksa stena i orudnjenja). Smatram da je na taj način veštački bitno promenjen karakter geohemijske sredine u kojoj se nalazi ležište mineralne sirovine, što se bitno odražava na rezultate geohemijskih izučavanja. Metalogenetski pristup u geo- hemijskim izučavanjima zahteva uzimanje kompleksa stena-orudnjenja u geo- hemijskim izučavanjima. Problematika određivanja geohemijskog fona i šuma__275 Rudonosni procesi predstavljaju migraciju rudnih elemenata, a pri tome dolazi i do njihove akumulacije ili rasejavanja. Od naučnog i praktičnog značaja je saznati veličinu akumulacije rudnog elementa u rudonosnoj formaciji ili konkretnom ležištu. Privođenje rudnog elementa u stenu kao geohemijsku sredinu dovodi do karakterističrAh promena u statističkoj raspodeli izučavanog elementa, koji se može sagledati na dvojnom histogramu. Populacija rudnog elementa u ležištu je složena jer se sastoji iz nekoliko parcijalnih populacija — reliktnih (singenetskih) i novostvorenih (epigenetskih). Postoji interes za odva- janje reliktnih od novostvorenih parcijalnih populacija elementa, što je mo- guće izvesti na dvojnom histogramu. Novostvorene parcijalne populacije rudnog elementa nalaze se u logaritam- skom repu (Omaljev, 1979, 1982e) i predstavljaju »geohemijske anomalije«, uključujući i orudnjenje (Omaljev, 1982b, 1982c, 1983a, 1983b). Operacijom odvajanja logaritamskog repa od reliktne (singenetske) parcijalne populacije rudnog elementa u ležištu (rudnoj formaciji), u stvari, odsecamo orudnjenje od okolnih stena konkretnog ležišta. Srednji sadržaj singenetskog dela populacije je parametar reliktnog geo- hemijskog polja, koji je po intenzitetu ograničen pragom geohemijskih anoma- lija. Geohemijske anomalije (uključujući i orudnjenje) treba shvatiti kao »zvuč- ni signal« mineralizacije, a tada se geohemijsko polje singenetskog dela popu- lacije ponaša kao »geohemijski šum«, koji ometa prijem tog korisnog signala. Predloženo je imenovanje geohemijskog šuma terminom »fersman« (Omal- jev, 1982b, 1982c, 1983a, 1983b). U ovom radu držimo se termina »geohemijski šum« da ne bi došlo do incidenata u vezi s koriščenjem termina pre njegovog usvajanja. »Background« kao geohemijski termin u literaturi na engleskom jeziku, kao i termin »fond« na francuskom jeziku, u suštini odgovaraju pojmu »geohemijski šum« izučavanog elementa. Predpostavljam da nema bitne razlike u suštini ovih termina, bez obzira što »background« i »fond« nisu jasno definisani kao elementi (parametri) geohemijskog polja. Termin »geohemijski fon« na ruskom jeziku u suštini ne odgovara niti mojemu terminu »geohemijski fon« niti novom pojmu »geohemijski šum«, već se nalazi nekako na sredini. Termin »geohemijski fon« po novoj definiciji autora nema analoga u svet- skoj geohemijskoj literaturi, sem izuzetka Fersmanovog termina »klark« (koji mi definišemo kao »globalni geohemijski fon«). Na engleskom i francuskom jeziku se upotrebljavaju bezlični (opšti) nazivi »srednji sadržaj« (mean, average concentration, la teneur moyenne). U literaturi na ruskom jeziku se takođe ponekad nalazi termin »srednji sadržaj« kada se želi iskazati nivo akumulacije rudnog elementa u rudonosnoj sredini (na taj način se nadoknađuje nedostatak ruskog termina »geohemijski fon«). Kao meru akumulacije hemijskog elementa u izučavanoj geohemijskoj sredini (geološkem telu), Fersman (1953) je uveo pojam »klark koncentracije ili koeficijent koncentracije«, kao odnos »lokalnog klarka sa klarkom cele zemljine kore«. S obzirom na nove definicije geohemijskog fona i geohemijskog šuma, definišemo dva koeficijenta koncentracije (Omaljev, 1982b, 1982c, 1983a, 1983b): »Koeficijent koncentracije Klarka« (Кс) je odnos geohemijskog fona 276 Veljko Omaljev sa klarkom, i »Koeficijent koncentracije Fersmana« (Kf) je odnos geohemijskog fona sa geohemijskim šumom. Smatram da koeficijent koncentracije Klarka izražava geohemijsku speci- jalizaciju izučavanog geološkog tela, a koeficijent koncentracije Fersmana izražava metalogenetsku specijalizaciju. Statistički uzorci sivih sedimenata Statistički uzorak koji predstavlja osnovnu populaciju urana u sivim kla- stičnim sedimentima sive subformacije Žirovskog vrha je formiran ranije (Omaljev, 1979). Najveći broj geohemijskih proba (302) je uzet sa površine i iz istražnih radova ležišta urana Zirovski vrh u širem smislu, po konturi koju je autor dao u svojoj monografiji (Omaljev, 1982a), a koja obuhvata sivu subformaciju na kojoj je bilo bušenja do 1977. godine, površine oko 3 km^. Samo 7 geohemijskih proba je uzeto van ove konture, 5 proba sa Žirovskog vrha in 2 probe iz okoline Sovodnja. Ukoliko bismo eliminisali probe uzete van konture ležišta, srednji sadržaj urana u statističkom uzorku bi se promenio tek na trećoj decimali (od 7,176 na 7,178//g/g), a forme krivih gustina ostaju neizmenjene. Zato smo ostali na kompletnom statističkom uzorku sivih klastičnih sedimenata ležišta urana Zirovski vrh od 309 litogeohemijskih proba. Ove geohemijske probe su prvenstveno uzimane u sterilnim ili veoma slabo mineralizovanim stenama i zato su sadržaji urana uvek ispod 100 //g/g. Zato ovaj statistički uzorak ne odgovara osnovnoj geološkoj populaciji urana za širi prostor ležišta Zirovski vrh, jer u njemu postoje i rudna tela urana. Ranije je bio ocenjen srednji sadržaj urana za širi prostor ležišta (oko 3 km^) na vrednost od 10,2//g/g (Omaljev, 1982a). Da bismo dobili srednji sadržaj urana (10,2 ^/g/g) dopunili smo statistički uzorak sa tri litogeohemijske probe sa slede- čim koncentracijama urana: 146 //g/g (sivi konglomeratični peščar), 348 i 472 //g/g (sivi peščar), sve iz jame na horizontu 580 m ležišta Zirovski vrh (tabela 1). Statistički uzorak sivi alevrolit nije mogao biti posebno statistički izučavan zbog premalog broja podataka (12 proba). Detaljan opis ostalih statističkih uzoraka dat je ranije (Omaljev, 1979, 1982e), a sada dajemo samo promene koje su se desile nakon proširenja statističkih uzoraka uključenjem u njih proba sa visokim koncentracijama urana. Dvojni histogrami parcijalnih i kolektivnog statističkog uzorka prikazani su na si. 1, a opisi se nalaze u odgovarajućim odeljcima. Tabela 1. Struktura statističkog uzorka ležišta urana Zirovski vrh, sa parametrima raspodele urana (u //g/g) Problematika određivanja geohemijskog fona i šuma 277 SI. 1. Dvojni histogrami raspodele urana u ležištu Zirovski vrh Fig. 1. The dual histograms of uranium distribution in the Zirovski vrh ore deposit 278_ Veljko Omaljev Promene se odnose samo na dužinu, odnosno na intenzitet logaritamskog repa. Dužina logaritamskog repa je ranije bila ograničena (Omaljev, 1979, 1982e) samo na II log dekadu, a sada imamo tri probe u III log dekadi (sl. 1). Naročito su velike promene u formi krive gustine funkcija fx(x) koja predstavlja raspo- delu relativnih frekvencija urana (kao elementa), jer ove tri probe učestvuju sa preko 30 "/o od ukupne količine urana u kolektivnom statističkom uzorku sivih klastičnih sedimenata ležišta. Populacija urana u sivim psefitima je kompaktnija u odnosu na populaciju u sivim psamitima, gde je jasno da postoje mnogobrojne parcijalne populacije i u I log dekadi (sl. 1, pod a). To je svakako posledica vrlo složenih geohemijskih uslova migracije urana u sivim psamitima, što je uslovilo stvaranje mnogo- brojnih populacija urana, uključujući i one iz logaritamskog repa koje pred- stavljaju geohemijske anomalije (orudnjenje urana). Dalja razmatranja parci- jalnih populacija uram u I log dekadi nije predmet ovog rada. Ona ipak zaslužuje detaljnija izučavanja, jer se u tom delu populacije kriju zagonetke stvaranja uranovog orudnjenja u ležištu Zirovski vrh. Sivi psamiti Populacija urana u sivim psamitima ležišta urana Zirovski vrh je pred- stavljena statističkim uzorkom od 180 podataka-proba, nakon uključenja dve probe orudnjenja urana. Sivi peščari su najznačajnije stene ležišta, a u kolektiv- nom statističkom uzorku učestvuju sa 57,69 ^/o po broju podataka. Neizvesno je stvarno učešće sivih psamita u stenama ležišta Zirovski vrh, a dobij a se utisak da je njihovo količinsko učešće na prostoru ležišta manje. Raspodela urana je logaritamska (po drugom zakonu raspodele, O m a 1 j e v , 1978, 1982d), sa param.etrima raspodele M = 5,l/0 in ? »/0 (nemški predlog). Med novejšimi postopki ugotavljanja zrelostne stopnje premoga omenimo še fluorescenčno mikroskopijo, ki se je razvila z diagnostiko lipoidne organske snovi pri raziskavah ogljikovodikov. Uporabna je tam, kjer ni vitrinita. Nekatere maceralije namreč fluorescirajo pri osvetlitvi s kratkovalovno svetlobo. Naj- bolj in vedno fluorescira eksinit v odvisnosti od svoje narave in zrelosti. Inerti- nit ne fluorescira, vitrinit pa le izjemoma. Fluorescirajo tudi nekateri različki bitumenov. Metoda monohromatske fluorescenčne fotometrije potrebuje ustre- zen standard in za zrelost ni diagnostična. Boljša je metoda spektralne analize fluorescence v vidnem delu spektra; oblike krivulje spektralne porazdelitve, valovne dolžine viškov (A max) ter »rdeče-zeleni kvocient« (razmerje intenzitet pri 650 nm in 400 nm) so parametri ranga (Teichmüller, 1974, 1981 ; S t a c h et al., 1975; Teichmüller et Ottenjann, 1977; Alpern, 1980; Ja- cob, 1980; Volkmann, 1982; Robert, 1981, 1985). Intenziteta fluorescence eksinita z rangom pada in je obratno sorazmerna optični odsevnosti. Največja je pri srednji odsevnosti huminita okrog 0,6 "/o Ro, z rastočo zrelostjo pa pojema in izgine pri vrednosti odsevnosti med 1 in 1,3 »/oRo. Nastajanje tekočih ogljikovodikov Določevanje odsevnosti vitrinita premogov ali v sedimentih razpršenega rastlinskega detritusa je ena od metod opredelitve stopnje maturacije organ- ske snovi v naftnih matičnih kameríánah. Odsevnost vitrinita je indikator njene termične transformacije. Nafta se tvori v matični kamenini iz pretežno lipoid- nih snovi le pri določenem zrelostnem stadiju, ki ga označujeta spodnja in zgornja meja odsevnosti vitrinita približno R„®p = 0,5 "/o ter = 1,3 "/o (slika 2). Tem mejam odgovarjata približni temperaturi 50 "C in 150 "C oziroma spodaj stadij svetlega rjavega premoga, zgoraj pa plinskega črnega premoga z okrog 30 "/o hlapnega. Tedaj se tudi pričenja migracija ogljikovodikov (Barten- stein et Teichmüller, 1974; Stach et al., 1975; Teichmüller et Ottenjann, 1977; Alpern, 1978; Ammoso v et al., 1980; Teich- müller, 1981; Robert, 1981, 1985). Perspektivna temperaturni interval, v katerem lahko nastanejo v matični kamenini tekoči ogljikovodiki, imenujemo »naftno okno«. Njegov globinski do- Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov 301 seg je odvisen od temperaturnega gradienta. Kjer termalna transformacija or- ganske snovi še ni dosegla kritične zrelosti, to je pri vrednostih pod 0,5 "/o R,,, se pojavlja le zgodnje diagenetski (biogeni) plin, pri višjih stadijih katageneze med vrednostmi 1,3 in 3 Vo R„ pa mokri ali suhi (termogeni) plin. Pri še višjih vrednostih tudi proces nastajanja plina preneha. Tej zgornji meji odgovarjajo premogi z okrog 93 "/o ogljika in 5 "/o hlapnega. Za ugotavljanje stopnje organske maturacije so še drugi načini, kot npr. barva spor, spektralna fluorescence eksinita, piroliza, plinska kromatografija in spektroskopske metode (Robert, 1985). Med njimi je optična metoda od- sevnosti vitrinita hitra in enostavna, zahteva pa seveda pravilno identifikacijo organskih fragmentov. Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov Splošno o odsevnosti Merjenje optične odsevnosti polirane površine premoga je raziskovalna me- toda, ki je v uporabi skoraj štiri desetletja. Postopek je standardiziran (ICCP, 1957-75; Alpern, 1980). Obseg odsevnosti v olju znaša od 0,15 "/o za šote do največ 16 "/o za organski grafit. Odsevnost vitrinita lahko nekoliko variira tudi v istem premogu iz nasled- njih vzrokov: — neenakost merjenih vitrinitnih različkov, — submikroskopski vključki in impregnacije bitumenske, smolaste ali glinaste primesi v teh različkih, — vpliv oksidacije (preperevanja), — vpliv sedimentacijskega okolja, litologije in termalne prevodnosti, — neenakost politure preparatov. Razlike v odsevnosti različnih huminitnih maceralij, ki so lahko absolut- nega velikostnega reda celo do ± 0,1 ®/o (Künstner et al., 1980), so po Teichmüllerjevi (1981) pogojene z različno stopnjo biokemičnega razkro- ja ter variacijami v stopnji gelifikacije raznih rastlinskih komponent. Tudi Jacob (1980) meni, da gredo razlike na račun facialno pogojenih različkov vitrinita. Razlike v odsevnosti so opazili tudi drugi raziskovalci, ki so mace- ralije različno poimenovali, kot npr. vitrinit A in B, homokolinit in heteroko- linit, psevdovitrinit in še drugače (Koch, 1969). Eliminacija teh potencialnih razlik je možna tako, da za merjenje izberemo kar le mogoče enoten in čist gelast različek: ulminit ali gelinit pri mlajših in kolinit pri zrelejših premogih. Maceralij e skupin intertinita in eksinita za rangiranje po odsevnosti ne pri- dejo v poštev. Odsevnost prvih niha med 3 in 6 ®/a Ro že pri nizkih zrelostnih stadijih premogov, pri drugih pa je skoraj vedno občutno nižja od odsevnosti vitrinita. Pojav odsevnosti in njeno naraščanje je v zvezi z urejanjem notranje zgrad- be huminske snovi premoga pri procesu oglenitve. Aromatski kompleksi po- stopno kondenzirajo, reducirajo pa se nearomatske grupe. Zvezen proces se odraža v izpreminjanju kemijskih, fizikalnih in tehnoloških lastnosti premogov. Neko značilno stanje v zgradbi se doseže pri odsevnosti okrog 1,5 "/o Ro; takrat je vsebnost aromatskega ogljika največja in kisika najmanjša, premogi imajo 302 ____Milan Hamrla najmanj vode, najboljše koksne lastnosti in vrsto drugih fizikalnih skrajnosti (Teichmüller, 1962). Urejanje aromatskih kompleksov v nekake lamele več ali manj vzporedno plastovitosti, verjetno tudi pod vplivom tlaka, je vzrok anizotropiji, ki je z rastočim rangom vedno močnejša. Vpliv oksidacije (preperevanja) na odsevnost vitrinita so intenzivno pro- učevali zlasti z vidika samovžiga in izpreminjanja koksnih lastnosti premoga. Narava in pogoji oksidacije so seveda lahko zelo različni. Počasna oksidacija pri nizki temperaturi je preperevanje premogov na zraku, na primer na izdan- kih premogovih slojev ali pod vplivom podzemnih voda. Tak premog spremeni kemizem, toplotna vrednost se zniža, izgube se reološke in spremene še druge tehnološke lastnosti. Oksidacija pri nizkih temperaturah pa le zelo malo vpliva na strukturno-konstitucijsko zgradbo vitrinita, ki je za optično odsevnost odlo- čilna. Ta ostane skoraj nespremenjena. Da ni bistvene razlike med odsevnost jo svežega, neoksidiranega premoga in premoga, ki je bil podvržen naravnemu preperevanju, je dokazoval Chandra (Stach et al., 1975). Isto velja tudi za umetno oksidacijo. Nasprotno pa je Marchioni (1983) opazoval nepra- vilna odstopanja odsevnosti oksidiranih in neoksidiranih premogov v relativ- nem razponu od 6 do 20 "/o Ro, po vsej verjetnosti v odvisnosti od temperaturne oksidacije. Vpliv zmerne oksidacije je za pričujoče delo zanemarljiv. Omenjamo ga le v toliko, ker del vzorcev izhaja iz izdankov, odvalov in zbirk ter je bil več ali manj oksidiran. Sele oksidacija pri visokih temperaturah nad 150 ®C od- sevnost vitrinita občutno poveča v odvisnosti od vrste dejavnikov, kot so tem- peratura, zrelost in vrsta premoga, trajanje oksidacije, granulacija, hitrost pre- toka kisika itd. Pod mikroskopom se kaže v nastanku oksidacijskih robov. Drugi dejavniki v zvezi z možnimi razlikami v odsevnosti vitrinitnih raz- ličkov, zlasti mladih premogov, so pri tej preliminarni raziskavi manj po- membni. Meritve in rezultati Optično odsevnost smo merili na 34 priložnostnih vzorcih slovenskih pre- mogov iz raznih nahajališč in na dveh iz Istre ter enem iz Srbije. Pretežno kosovne preparate, skupno 50, je pripravil Ciril Gantar na Odseku za geologijo FNT Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Preparati so orientirani poljubno ali približno pravokotno na slojevitost. Vzorci premogov so iz zbirk Geološkega zavoda Ljubljana in avtorja, nekaj jih je bilo svežih iz vrtin in jamskih del, nekaj pa ponovno nabranih na terenu. Za merjenje odsevnosti sta služila deloma fotometrična aparatura Odseka za geologijo FNT, ki jo sestavljata Leitzov mikroskop Ortholux in fotometer MPE z napetostno stabilizacijo, monohromatorjem in galvanometrom z občut- ljivostjo 10~®A za delec skale, deloma Berekov fotometer na Leitzovem mikro- skopu KPM. Uporabljen je bil Leitzov imerzijski objektiv 25X0,65, pri čemer je premer površine merjenja pri Berekovem fotometru 0,08 mm, pri fotometru MPE pa 0,01 mm. Vrednosti odsevnosti, merjene z obema aparaturama, so dobro primerljive in odstopajo za nekaj enot le v drugi decimalki. Preciznost obeh aparatur je praktično enaka. Lomni količnik imerzijskega olja (ni = 1,51585) je bil določen na Abbejevem refraktometru. Kot standarda odsevnosti sta služila Leitzova Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov 303 steklena prizma R 9 ter sintetični safir z odsevnostima v olju 1,252 ^¡o in 0,588 "/a za standardno valovno dolžino X = 546 nm. Ta je pri instrumentu odseka FNT nastavljiva z monohromatorjem, pri Berekovem fotometru pa smo uporabili Leitzov zelenii filter 53 {I = 527 nm) in odsevnost računsko korigirali za stan- dardno valovno dolžino. Temperatura pri merjenju je znašala med 22 in 24 "C. Za vsak vzorec smo naredili v povprečju 27 meritev in iz aritmetične sredine odčitkov izračunali srednjo odsevnost. V tabeli 1 navedene vrednosti ¿o merjene srednje povprečne odsevnosti R„ za huminitno-vitrinitno maceralijo preiskanih vzorcev. Merjeni so bili maceralni tipi eu-ulminit in tekstoulminit, pa tudi gelinit, pri zrelejših različkih telokolinit in gelokolinit. Pričakovane in opazovane razlike med merjenimi odsevnostmi različkov R,, huminita, mogoče pogojene tudi z oksidacijo, so približno istega velikostnega reda kot preciznost in primerljivost obeh aparatur. Natančnost podatka zelo grobo ocenimo na R„ Vo ± 0,05. V rezultatu je zato odločilna in značilna prva decimalka, druga pa ni zanesljiva. Po A 1 p e r n u (1980) je za malo in srednje zrele premoge prva decimalka srednje odsevnosti odločilna vedno, kadar je diagnoza vitrinita zanesljiva. Ker v tej raziskavi težav z indentifikacijo ma- ceralij ni bilo, je podatek srednje optične odsevnosti zanesljiv najmanj v prvi decimalki. Taka natančnost je za preliminarno raziskavo zadostna. Za tri premoge višjega ranga so bile merjenje tudi najnižje in najvišje re- lativne odsevnosti, ki so navedene v tabeli 2. Čeprav je orientacija preparatov slučajna, se skrajne merjene vrednosti dokaj dobro skladajo z vrednostmi premogov analognega ranga. Pri optično anizotropnih premogih se sicer kot karakteristični parameter uporablja Rmax- Vendar je tu srednja odsevnost R„ dopustna karakteristika, če je anizotropija (Rmax — Rmin) < 0,2 »/o (Teichmüller et al., 1979; Stach et al., 1975). V tabeli 1 so navedeni še nekateri podatki, ki preiskane premoge karakterizi- rajo. Ti podatki iz različnih virov so neenotni ter imajo zato le orientacijsko vrednost. Diskusija in zaključki Jugoslovanski standard iz 1. 1984 razdeli premoge na 5 vrst: lignit, lignitni rjavi premog, rjavi premog, črni premog in antracit. V vrsto črnega premoga gredo tisti, ki imajo 5 do 10 "/o skupne vlage, 15 do 40 "/o (upp) hlapnega ter to- plotno vrednost nad 30 MJ kg (vpp). Lgniti in rjavi premogi se razdele po deležu skupne vlage in katrana še na 30 podvrst. Po standardu je lignit premog z več kot 40 "/o skupne vlage in toplotno vrednostjo 23 do 25 M J kg (vpp). Ce je pri »razdelitvi« črnih premogov na eno samo vrsto prevladoval tehno- loški aspekt, saj take premoge pri nas uporabljamo le kot gorivo, je smiselnost delitve rjavih kar na 30 podvrst po parametru vsebnosti katrana še bolj vpra- šljiva. Tudi parametra odsevnosti jugoslovanski standard še ne pozna. Z njim bi zrelostni položaj premogov in njihovo vrednost sodobneje karakterizirali. Seda- nja razvrstitev služi le za grobo prakso, za podrobnejšo opredelitev pa ni upo- rabna. Tudi karakterizacija lignita je pomanjkljiva, saj je lignit litotip, katerega bistvena značilnost je prisotnost grobega ksilita, ki je za tehnologijo dobivanja in oplemenitenja odločilna sestavina. 304 _ Milan Hamrla Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov 305 20 - Geologija 28/29 306 _ Milan Hamrla Tabela 2. Merjene skrajne vrednosti odsevnosti vzorcev Table 2. Measured extreme reflectance values Pogostnost srednjih povprečnih optičnih odsevnosti za 34 vzorcev slovenskih premogov ter njihov položaj glede na zrelostni rang in JUS delitev kaže slika 3. Pri nadaljnji oceni podatkov odsevnosti je zanimiva vrednost tega parametra za stratigrafijo premogonosnih plasti. Direktna opredelitev starosti premogov po odsevnosti seveda ni možna, ker ta ni le funkcija časa, ampak predvsem krajevno in časovno spremenljivih paleogeotermičnih pogojev oglenitve. Zato je relativna primerjava ranga in geološke starosti možna kvečjemu le lokalno in pri enostavni geotermični zgodovini premogišč. Obratno lahko iz znane geološke starosti sedimentov in optičnih parametrov sklepamo na termično zgodovino. Geotermična zgodovina današnjega slovenskega prostora je bila v geološki preteklosti gotovo dokaj nestalna. Zlasti v obdobju alpidske orogeneze, ko je premikanja zemeljske skorje spremljal še magmatizem, nastali sedimentami bazeni pa so se hitro polnili in poglabljali. Razmerje srednje povprečne odsev- nosti in absolutne starosti obravnavanih premogov kaže slika 4. V principu je linearno; razpršene vrednosti definirajo pas, iz katerega izstopajo le premogi Konjiške gore in prav posebno premog iz Sege. Izrazito anomalen rang tega premoga se kaže tudi na sliki 5, ki predstavlja razmerje odsevnosti Ro in predpostavljenih največjih debelin prekritja. Nagib spojnice litostratigrafsko analognih premogov proti abscisi izraža povprečen gradient oglenitve Čeprav so vrednosti za globine zelo približne, se kažeta vsaj dva gradienta: manjši s povprečno vrednostjo okrog 0,01 "/o Ro/lOO m za zgornjemiocenske in pliocenske premoge ter večji z vrednostjo okrog 0,024 "/a Ro/100 m za paleogenske premoge Istre, zreškega in konjiškega pasu ter zgornjekredne premoge. Oligo- censki premogi laškega pasu nakazujejo zelo položen gradient, ostali (oligocen- ski?) pa strmejšega. Slika bo jasnejša, ko bo na razpolago več bolj natančnih podatkov. Izrazito anomalen položaj premoga iz Sege kaže na lokalno metamorfozo, ki ga je oplemenitila. Isto velja, sicer v manjši meri, tudi za premoge Konjiške gore, mogoče celo za premog Trobnega dola. Iz tabele 1 vidimo, da se gibljejo vrednosti odsevnosti najmlajših premogov zgornjemiocenske in pliocenske starosti med 0,20 in 0,28 "/o Ro. Nizka je tudi odsevnost krmeljskega premoga, kateremu sicer pripisujejo tortonsko starost (Pleničar et Premru, 1970). Nasprotno pa kaže premog Kanižarice, ki Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov 307 je uvrščen v pont (Petrascheck, 1921/22; Bukovac et al., 1984), rang oligocenskih premogov laškega pasu. Večina naših mladih premogov vsebuje ksilit, ki je v tipični obliki razpoznaven vse do ranga R,, okrog 0,30 "/o. Petro- grafsko odgovarja tekstinitu. Več ali manj pasasti medli rjavi premogi kažejo razpon srednje odsevnosti R„ približno med 0,28 in 0,40 "/o. Temen dopleritski ksilit v njih je pogosten (Süss, 1959). Taki so premogi laškega in senovškega pasu, delno celjskega in ptujskega pasu, pa tudi že omenjena Kanižarica. Temu rangu pripada največji del naših premogov. Skupina svetlih rjavih premogov ima R,, vrednosti odsevnosti med 0,40 in 0,60 ^/c. Temu rangu pripadajo premogi dela koroškega, celjskega, vzhodnega dela laškega in istrskega pasu, ki so po stratigrafskem položaju dokaj različni. Tako premog iz Sel pri Slovenj Gradcu ni identičen s tistim iz Leš, ki je sarmatske starosti (Struci, 1970). Visoki rang premoga iz Trobnega dola pa v primerjavi z drugimi premogi laškega pasu kaže na možne lokalne termične vplive; za bližino vulkanskega centra govori 130 m debela plast andezitnega tufa v krovnini premogovega sloja. Spodnjeeocenski premog iz Sečovelj se z odsevnostjo 0,52 "/o R« uvršča v sku- pino svetlega rjavega premoga. Istrsko-primorski premogi so sicer zaradi svoje visoke vsebnosti organskega žvepla specifični in klasifikacija po kemizmu pri 308 Milan Hamrla SI. 4. Razmerje med merjenimi srednjimi povprečnimi odsevnostmi R„ in starostjo premogonosnih plasti Fig. 4. Relationship between measured mean random reflectance values R„ and ab- solute age of coal-bearing beds A Zgornjemiocenski in pliocenski premogi — Upper Miocene and Pliocene coals Al Helvetski premogi? — Helvetian coals? B Oligocenski premogi laškega in senovškega pasu — Oligocene coals of Laško and Senovo belts? Bi Ostali oligocenski ? premogi — Other Oligocene ? coals C Eocenski istrski premogi — Eocene coals of Istria D Paleogenski premogi zreškega in konjiškega pasu — Paleogene coals of Zreče and Konjice belts E Zgornjekredni premogi — Upper Cretaceous coals Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov 309 310 Milan Hamrla njih odpove (Hamrla, 1959). Sečovljam genetsko analogni so premogi istrskega pasu, katerih odsevnost v južni smeri lahno raste v skladu z večjo debelino pokrova oziroma nekoliko višjo starostjo. Srednja optična odsevnost Ro za premog Pičnja je 0,59 Vo, za Rašo pa 0,64 "/o. Omeniti je vredno, da so srednjo optično odsevnost R,, za Rašo merili še Seyler 0,67 "/o (K r e u 1 e n , 1952), Hamrla 0,63 "/o (1959) in Teichmüller 0,69 »/o (1974). Razlike so v skladu z zgoraj ocenjenim razponom natančnosti meritev. Premogi s srednjo povprečno odsevnostjo R„ nad 0,60 ®/o pripadajo črnim premogom. Taki so zgornjekredni premogi primorskega pasu. Premog iz Vrem- skega Britofa z 1,0 "/o R„ je že izrazito anizotropen. Primerjava z občutno nižjimi vrednostmi zgornjekrednih premogov iz Zreč ter Grahovega (Srbija) vsiljuje misel, da je vremski premog stratigrafsko celo nekoliko starejši. Premogišča zreškega okoliša so vezana na več premogonosnih horizontov, katerih stratigrafija je že dolgo problematična. Shematsko jih pokažemo na sliki 6. Samo plasti najnižjega premogovnega horizonta (sloj »pucka«) so bile nesporno določene kot campan-maastricht (Mioč et Znidarčič, 1978; Pavšič et Pleničar, 1981), premog pa ima srednjo optično odsevnost 0,795 VoR„. Zanimivo je, da ima zgornjesenonski premog iz Grahovega v Srbiji povsem isto odsevnost (Hamrla, 1952). Naslednji višji premogov sloj v zreškem prostoru (straniški sloj) najdemo v bazi tanke skladovnice pretežno laporastih straniških plasti, ki leže diskordantno na krednih apnencih. Njim sledi s ponovno diskordanco debela skladovnica grobih, kompaktnih klastitov, ki v nekaj horizontih vključujejo posamične tanjše premogove sloje (Rugljev, Edvardov, Osredkov in radanski sloj). Slednji je po višini dobrih 200 m nad straniškimi plastmi. Srednja optična odsevnost R„ vseh teh premogov znaša od 0,785 do 0,74 "/c, pri čemer vrednosti navzgor padajo. Ker gre za skoraj enak zrelostni rang premogov v geološko ozkem prostoru, lahko sklepamo, da med njimi tudi časovno ne more biti velike razlike. Zato se zdi upravičen sklep, da straniške plasti pripadajo diskordantnemu paleocenu. Povsem ista odsevnost srednjeeocenskega premoga Lepene nad Jesenicami (M i k u ž , 1979) tak sklep podpira. Na danij v zreškem prostoru merita tudi Pavšič et Pleničar (1981). Sledeča diskordantna klastična skladovnica z navedenimi sloji premoga bi bila potemtakem tudi paleogenske starosti, po vsej verjetnosti eocenske; prodniki numulitnih àpnencev v tem okolišu so že dolgo znani. Pri teh zaključkih je razvoj pri Zrečah podoben razmeram na avstrijskem Koroškem pri St. Paulu, Krappfeldu in Guttaringu, kjer leže terestične paleocenske plasti na zgornje- krednih plasteh, nad njimi pa spodnjeeocenske usedline s sloji premoga (Ober- häuser, 1980). Temu sedimentacijskemu prostoru zreške usedline tudi pri- padajo. Nad grobimi klastiti pri Zrečah slede navzgor z nerazločno diskordanco podobne klastične helvetske plasti (Mioč et Znidarčič, 1978). V njih smo z vrtino 5 59 našli tanko polo premoga (zgornji radanski sloj), katerega odsev- nost Ro je z 0,415 ®/o bistveno nižja od odsevnosti nižjih slojev. Ta rang je identičen rangu helvetskega premoga iz Sel pri Slovenj Gradcu z Ro vrednostjo 0,44 "/o. Verjetno gre za iste plasti, ki jih je presekal post-panonski labotski prelom, pri čemer je bilo vzhodno (zreško) krilo pomaknjeno za okrog 15 km proti jugovzhodu. Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov 311 312 _ Milan Hamrla Relativno visoko odsevnost okrog 0,90 "/o R,, kažejo premogi Konjiške gore in bližnjega okoliša. Najvišjo srednjo odsevnost 1,47 "/o R,, pa ima premog iz Sege pri Makolah, ki je tipičen koksni premog s 24 "/o (vpp) hlapnega in izrazito optično anizotropijo. Premogi okoliša Konjiške gore in Boča so vezani na bazalni del več sto metrov debele skladovnice temno sivih glinasto-meljastih laporjev, ki so od R o 11 e j a (1858) dalje znani kot soteške plasti. Skrilava kamenina mestoma sliči karbonskim ziljskim skrilavcem, kar omenja že Zollikofer (1859). Te premogonosne in mestoma bituminozne plasti se preko Konjiške gore nadaljujejo še dalje proti zahodu, proti vzhodu pa tonejo pod terciar Haloz. Buser (1977) misli, kot že Hoernes (1893) pred njim, da bi utegnile biti eocenske starosti. V novejšem času jih uvrščajo v helvet (Aničic et Juriša, 1985; Rijavec L. ustno sporočilo). Rang teh premogov in mestoma filitski značaj premogonosnih plasti kažeta vpliv lokalnega termičnega metamorfizma, ki je bil najverjetneje pogojen z rupelskim andezitnim vulkanizmom v tem predelu (Drovenik et Ple- ničar, 1980). Visoko zrelost premoga v Segi lahko pojasnimo z visokim lokalnim toplotnim pretokom, vzročno povezanim z vulkanskim centrom severno od Rogaške Slatine, le nekaj kilometrov južno od Sege. Eruptivni center z av- tohtonim andezitom je bil tu dokazan z vrtinami. V nekoliko bolj oddaljenem območju Konjiške gore bi bil termični vpliv tega centra že ustrezno manjši. Drugi magmatski vplivi, kot npr. skriti magmatski prodori ob južnem robu metamorfnega kompleksa Centralnih Alp, kjer se periadriatski šiv nadaljuje v balatonski črti, so sicer možni, vendar o tem za zdaj ni nobenih dokazov. Iz navedenega bi sledil sklep, da je premogonosna formacija Sege starejša od rupelskega andezitnega vulkanizma in mlajša od zgornjeeocenskih numulitnih in alveolinskih apnencev Suštarice (Drobne et al., 1979). Najverjetneje je spodnjeoligocenske starosti. Fosilna flora iz Sege tak sklep podpira (Engel- hardt, 1902). Najvišjo optično odsevnost vitrinita v Sloveniji ima za zdaj karnijski premog z Orel pri Ljubljani. Srednja odsevnost R„ znaša 4,50 ®/o, kar ga opredeljuje na prehod od črnega premoga k antracitu. Optična anizotropija je izrazita. Tako visok rang govori za metagenezo, pogojeno predvsem z dolgotrajnim debelim prekritjem. Navedene vrednosti odsevnosti vitrinita, ki je indikator stopnje zrelosti organske snovi v sedimentih, so uporabne tudi pri karakterizaciji naftogene potencialnosti plasti in formacij, katerim preiskani premogi pripadajo. Del navedenih odsevnosti kaže na zrelostni stadij »naftnega okna«, predvsem pri premogih severovzhodne in jugozahodne Slovenije. Višji zrelostni rang vitrinita govori kvečjemu za prisotnost plina, odsevnosti nad 3 "/o R,, pa za sterilnost. Preliminarna raziskava optične odsevnosti je obsegla zaenkrat le slučajne vzorce dobre tretjine znanih slovenskih premogišč. Ustrezna dopolnitev z novi- mi, natančnejšimi vzorčevanji in podatki bo omogočila boljše zaključke. Light reflectance of some Slovenian coals 313 Light reflectance of some Slovenian coals The coal deposits, occurrences and shows in Slovenia can be conveniently arranged in 13 individualized coal belts, which are concentrated and aligned mainly in its eastern part. Suitable names have been given to them (Fig. 1). Over 90 localities are comprised therein. Some coal fields are economically important. The majority, however, are occurrences and shows only with limited or no economic importance. As to the age the coals range from Upper Triassic to Pliocene. Facially and typally they are manifold with limnic-paludal humic types prevailing. The paralic lagunal types are found in southwestern part of Slovenia in the Littoral and Istria belts. They were deposited in stagnant water under oxygen-deficient conditions and involve sapropelic matter. The detailed stratigraphie position of some coal-bearing beds is still to be solved. In this paper a brief prefatory account of the coal evolution is given, stres- sing the concept of the irreversibility of the coalification process and the im- portance of rank parameters. Thermal history of the accumulated organic mat- ter is essential for its evolution. However, the rank attained can be achieved through different combinations of time and temperature. On the other hand the macerai composition of a coal reflects its genetic characteristics and de- termines its properties. Huminite-vitrinite is the most important macerai group, the humic materials appearing in a number of submacerals and macerai types which are competent for coal rank determinations and hence for the reflectance ranging. Furthermore, the division of coals and various classifications are briefly resumed. Some national classifications are compared with the Yugoslav stan- dard division of coals to five groups (Fig. 2). It is based on the total moisture content and the calorific value, for the "black coal" and anthracite groups also on the volatile matter content, the latter parameters on daf basis. The coals of lower rank are divided into 3 groups: lignite, lignitic brown coal and brown coal. They are subdivided into 30 subgroups according to the total moisture content {af basis) and the yield of tar {daf basis). The "black coal" and anthra- cite groups are marked by less than 10 and 5 percent of total moisture and less than 40 and 15 percent of volatiles correspondingly, both higher than 30 MJ kg in calorific value. The recent attempts and proposals for a universal classification of solid fuels are briefly discussed. They are based on a number of parameters expressed as numerical codes. All of them include the huminite-vitrinite reflectance. A short account of rank stage determination in low rank coals by fluoresc- ence microscopy of exinite is briefly given, too. As in coal evolution the temperature change is of essential importance also in hydrocarbon generation. The temperature is controlled basically by the depth of burial and the heat flow density, both factors affecting decisevely the degree of maturation of organic matter in sediments. The huminite-vitrinite reflectance is the indicator of the degree of organic maturation. It is well known that the main phase of oil formation in the source rocks corresponds to a vitrinite reflectance interval between 0,5 and 1,3 "/o Ro ("oil window"). At lower and higher ranks gas is formed, the upper gas phase ending at a catagenic stage corresponding to a vitrinite reflectance of ca 3 ®/o Ro. 314 _ Milan Hamrla The huminite-vitrinite reflectance in a coal is subject to small variations which are due to various factors. The botanical, facial and decompositional differences in humic matter are considered the major cause for a scatter up to ± 0,1 about the mean "/c R,, value. The oxidation at lower temperatures (weathering) reportedly does not affect perceivably the vitrinite reflectivity although it does change its chemistry. The reflectance values of weathered and fresh coals are therefore equivalent. In this study the vitrinite reflectance in oil was determined for 34 occasional samples of different Slovenian coals of various provenance: collections, under- groung workings, boreholes, old dumps and outcrops. The polished surfaces of preparations have been oriented randomly or roughly perpendicularly to the banding. The reflectance measurements have been carried out partly with the equipment of the Geological department of the University of Ljubljana consisting of a Leitz MPF photometer on Ortholux microscope with mono- chromator and the galvanometer sensivity lO'^A per scale interval, partly with the Berek photometer on a Leitz KPM microscope, owned by the Ljub- ljana Geological survey. A Leitz 25 X 0,65 oil immersion objective and an 8- power ocular were applied. Though the field of measurement of both devices is not equal the reflectance values are comparable with deviations appearing in the second decimal only. The precision of the instruments is practically the same. The refractive index of the oil has been checked with an Abbe refracto- meter. Two reflectance standards were used: the Leitz glass prism R9 and a synthetic sapphire with reflectance in oil 1,252 ®/o and 0,588 "/o respectively, at a standard wavelength of 546 nm. In average 27 measurements on different vitrinite bands were made for each preparation and the mean value was calculated as the arithmetic mean. The huminite-vitrinite mean random reflectance values of the measured samp- les are given in Table 1. Taking into consideration the variations in reflectance of huminitic macérais, the possible weathering effects and the comparability and precision of the instruments, the data occuracy has been roughly estimated at ± 0,05 to the "/o R,, values. The data shown are hence deemed accurate and characteristic at least in the first decimal. In Table 1 some established or assumed additional data are presented: stra- tigraphy and absolute ages, maximum depth of burial and basic coal rank para- meters, the latter collated from various sources for general information only. Maximum and minimum reflectances have been measured for three clearly anisotropic coals (Table 2). From the frequency diagram of the mean random reflectance values R„ for the measured Slovenian coals can be seen that the majority occupies the reflectance intervals 0,20 to 0,60 Vo R,, and 0,75 to 1,0 VoR,,, hence appertaining to lower ranks of lignitous as well as bituminous coals (Fig. 3). Higher coali- fication exhibit the medium volatile coking coal of Sega and the anthracite of Orle, the former uniquely anomalous, the latter highly mature and charac- teristic for the Ljubljana coal belt. Optical anisotropy is also well evident in the Upper Cretaceous coals of the Littoral belt. The relationship of measured mean random reflectance with the absolute age of investigated coals shows a general positive correlation (Fig. 4). The re- Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov_315 lationship of reflectance v^ith maximum depth of burial indicates the time- unstable paleogeothermic gradients (Fig. 5). An attempt was made to apply the reflectance of coals as an aid in strati- graphic considerations. In the narrow Zreče coal district where several uncon- formably positioned coal horizons overlie the coal-bearing Upper Cretaceous beds, the very close vitrinite reflectance values of coals cannot but point to a closeness in the stratigraphy, thus strongly indicating the presence of the Paleogene beds (Fig. 6). Un unclear unconformity separates them from the overlying Helvetian beds previously considered as the sole Tertiary member in this area. On the other hand, the anomalously high rank of the Sega coal, and to a lesser degree also of the adjacent coals to the west in the Konjice belt, can be explained by a local geothermal high coinciding with the Rupelian andesitic volcanism which is evident in that area. Other causes of the locally elevated heat flow density are unlikely. The age of the coal-bearing Sega sequence is consequently pre-Rupelian, the beds probably belonging to Lower Oligocene. As a direct indicator of the thermic transformation of organic matter in sediments, the established coal ranks also can be applied in the preliminary assessment of the hydrocarbon potential of the sedimentary beds. The preliminary rank study of the Slovenian coals embraced not more than a good third of the known coals. When adequately supplemented with new data of additional properly selected and sampled coals, more and better conclusions will be rendered. Literatura Alpern, B. 1978,, Optical properties of palynomorphs and petroleum potential. Proc. IV int. P-alynol. Conf., Lucknow (1976—77) 1, 110—125. Alpern, B. 1980, Kérogène, ch. 11: Pétrographie du kérogène. Ed. B. Durand, Edition Technip, Paris. Alpern, B. 1981, Pour une classification synthétique universelle des combu- stibles solides. Bull. Centres Rech. Explor.-Prod. Elf-Aquitaine 5, 2, 271—290, Pau. Ammosov, I. I. ,Gorškov, V. I. &Grečišnikov, N. P. 1980, Paläo- geothermische Kriterien der Verteilung von Erdöllagern. Zeitschr. f. ang. Geol. 26, 12, 644-646, Berlin. Aničić, B. & Juriša, M. 1985, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list Rogatec. 76 p.. Zvezni geološki zavod, Beograd. Bartenstein, H. & Teichmüller, R. 1974, Inkohlungsuntersuchungen, ein Schlüssel zur Prospektierung von paläozoischen Kohlenwasserstoff-Lagerstätten. Forstschr. Geol. Rheinld. u. Westf. 24, 129—160, Krefeld. Buntebarth, G. 1979, Eine empirische Methode zur Berechnung von paläogeo- thermischen Gradienten aus dem Inkohlungsgrad organischer Einlagerungen in Se- dimentgesteinen mit Anwendung auf den mittleren Oberrhein Graben. Fortschr. Geol. Rheindl. u. Westf. 27, 97—108, Krefeld. Buntebarth, G. 1980, Geothermie. Springer Verlag, Berlin. Bukovac, J., Poljak, M., Šušnjar, M. & Čakalo, M. 1984, Os- novna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tumač za list Črnomelj. 63 p.. Savezni geo- loški zavod, Beograd. B u s e r, S. 1977, Osnovna geološka karta SFRJ 1 :100.000. Tolmač lista Celje. 72 p.. Zvezni geološki zavod, Beograd. Demann, W., Radmacher, W. & Mantel, W. 1954, Die Interna- tionale Klassifikation der Steinkohlen. Brennst.-Chm. 9/10, 35, 129—143, Essen. 316 Milan Hamrla Drobne, K., Pavlovec, R. & Drobne, F. 1979, Mikrofosilne ka- rakteristike starejšega paleogena na zahodnem obrobju Panonskega bazena. Zbor. radova IV. znanstv. skup. za naftu JAZU, 155—172, Zagreb. Drovenik, M., Pleničar, M. & Drovenik, F. 1980, Nastanek rudišč v SR Sloveniji. Geologija 23/1, 1—157, Ljubljana. Engelhardt, H. 1902, Tertiärpflanzen von Stranitzen, Schega und Radeldorf in Steiermark. Beitr. Paläont. Geol. Österr.-Ung. u. Orients XIV, Wien and Leipzig. Francis, W. 1954, Coal — its formation and composition. Edward Arnold (Publishers) L^d., London. Hamrla, M. 1952, Prispevek h geologiji produktivnega senona na področju Grdeličke klisure v južni Srbiji. Geologija 1, 243-261, Ljubljana. Hamrla, M. 1959, O pogojih nastanka premogišč na krasu. Geologija 5, 180 do 264, Ljubljana. Hoernes, R. 1893, Die Kohlenablagerungen von Radeldorf, Stranitzen und Lubnitzengraben bei Rötschach und von St. Britz bei Wöllan in Untersteiermark. Mitth. d. naturw. Ver. f. Stmk., Jahrg. 1892, 29, 275—295, Graz. ICCP, 1957. International handbook of coal petrography, 1. izd. (z dodatki iz 1971 in 1975). C.N.R.S., Paris. Jacob, H. 1980, Die Anwendung der Mikrophotometrie in der organischen Petrologie. Leitz Mitteil. f. Wissensch, u. Tech. VII, 7, Wetzlar. Jugoslovanski standard JUS B. HO. 001. 1984 (a) Premog — splošna razvrstitev. Zvezni zavod za standardizacijo. Pravilnik št. 50-10166/1 z dne 1984-06-28. Uradni list SFRJ št. 45 84, Beograd. Jugoslovanski standard JUS B. HO. 005. 1984, (b) Naravna trdna go- riva — razvrstitev rjavih premogov in lignita v vrste po deležu skupne vlage in katrana. Zvezni zavod za standardizacijo. Pravilnik št. 50-10166/1 z dne 1984-06-28. Uradni list SFRJ št. 45 84, Beograd. K a r w e i 1, J. 1855, Die Metamorphose der Kohlen vom Standpunkt der physi- kalischen Chemie. Z. Dtsch. Geol. Ges. 107, 132—139, Stuttgart. Koch, J. 1969, Heufigkeitsverteilungen von Vitrinit-reflexionswerten und re- flexionsmässig unterscheidbare Vitrinite. ICCP poročilo. K r e u 1 e n , D. J. 1952, Sulphur co.al of Istria. Fuel 31, 4, 462—467, London. Künstner, E., Sontag, E. & Süss, M. 1980, Zur petrographischen Bewertung von Braunkohlen für die Praxis — Möglichkeiten, Fortschritte und Pro- bleme. Zeitschr. f. ang. Geol. 26, 5, 237—243, Berlin. Marchioni,D. L. 1983, The detection of weathering in coal by pétrographie, arheologic and chemical methods. Int. J. of Coal Geol. 2, 231—259, New York. McCartney, J. T. & Teichmüller, M. 1972, Classification of coals according to degree of coalification by reflectance of the vitrinite component. Fuel 51, January, 64—68, London. M i k u ž, V. 1979, Srednjeeocenski moluski iz Lepene. Geologija 22/2, 189—224, Ljubljana. Mioč, P. & Znidarčič, M. 1978, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list Slovenj Gradec. 74 p.. Zvezni geološki zavod, Beograd. Oberhauser, R. 1980, Der geologische Aufbau Österreichs. Springer Verlag, Wien; New York. Pavšič, J. & Pleničar, M. 1981, Danijske plasti v Sloveniji. Zbornik referatov 2, 13—20, Odsek za geologijo FNT Univerze E. Kardelja v Ljubljani. Petrascheck, W. 1921/22, Kohlengeologie der österreichischen Teilstaaten; II. Allgemeine Kohlengeologie. Berg- u. Hüttenmänn. Jhrb. 79/70, 3, Katowice. Pleničar, M. & Premru, U. 1970, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. 61 p.. Tolmač za list Novo mesto. Zvezni geološki zavod, Beograd. Robert, P. 1980, Kerogen, ch. 12: The optical evolution of kerogen and geo- chemical histories applied to oil and gas exploration. Ed. by B. Durand, Edition Technip, Paris. Robert, P. 1981, Classification of organic matter by means of fluorescence; application to hydrocarbon source rocks. Int. J. of Coal Geol. 1, 101—137. Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov 317 Robert, P. 1985, Histoire géothermique et diagenèse organique. Bull. Centres Rech. Explor.-Prod. Elf-Aquitaine, Mem. 8, Pau. Rolle, F. 1858, Geologische Stellung der Sotzka Schichten. Sitzb. d. k. Akad. d. Wiss., XXX, 24—25, Wien. Stach, E., Taylor, G. H., Mackowsky, M. Th., Chandra, D., Teichmüller, M. & Teichmüller, R. 1975, Stach's textbook of coal petrology. Gebr. Bornträger, Berlin-Stutgart. Süss, M. 1959, The petrography of xylites. Forschungs. A 148, 14—33, Freiburg. Struci, I. 1970, Stratigrafske in tektonske razmere v vzhodnem delu severnih Karavank. Geologija 13, 5—20, Ljubljana. Teichmüller, M. 1962, Die Genese der Kohle. Compte rendu du quatr. congrès des études et de géol. du Carbonifère (Heerlen, 1958) III, 699—722. Teichmüller, M. 1971, Anwendung Kohlenpetrographischer Methoden bei der Erdöl — und Erdgasprospektion. Erdöl und Kohle-Erdgas-Petrochemie ver. m. Brennstoff-Chemie 24, 2, 69—76, Hamburg. Teichmüller M. 1974, Entstehung und Veränderung bituminöser Substan- zen in Kohlen in Beziehung zur Entstehung und Umwandlung des Erdöls. Fortschr. Geol. Rheindl. u. Westf. 24, 65—112, Krefeld. Teichmüller, M. 1981, Braunkohlenmikroskopie — Entwicklung und Stand der Methoden. Fortschr. Geol. Rheindl. u. Westf. 29, 449—468, Krefeld. Teichmüller, M. & Ottenjann, K. 1977, Liptinite und lipoide Stoffe in einem Erdölmuttergestein. Erdöl und Kohle-Erdgas-Petrochemie ver. m. Brenn- stoff—Chemie 30, 9, 387—398, Hamburg. Teichmüller, M. , Teichmüller, R. & Weber, K. 1979, Inkohlung und Illit-Kristallinität. Vergleichende Untersuchungen im Mesozoikum und Paläo- zoikum von Westfalen. Fortschr. Geol. Rheinld. u. Westf. 27, 201—276, Krefeld. Volkmann, N. 1982, Die Anwendung fluoreszenzmikroskopischer Arbeitsme- thoden in der Petrologie von Weichbraunkohlen. Freib. Forsch. H. C 377. Bergak. Freiberg. Zollikofer, Th., 1859, Die geologischen Verhältnisse des Drannthales in Untersteiermark. Jb. Geol. R. A. 10, 209—216, Wien. GEOLOGIJA 28/29, 319—291 (1985/86). Ljubljana UDK 553.96:551.782.791:551.24(497.12) = 863 Premogova plast Rudnika lignita Velenje Coal seam of the Velenje coal mine Aleksander Brezigar Geološki zavod Ljubljana, Parmova 37, 61000 Ljubljana Kratka vsebina Članek opisuje lego in obliko premogove plasti Rudnika lignita Velenje (Slovenija, Jugoslavija). Premogišče so pričeli raziskovati že pred več kot sto leti. Lignit je pliocenske starosti. Njegova plast ima v vseh sme- reh obliko sinklinale, pri čemer je njen južnovzhodni del tektonsko po- škodovan. Proti robovom se tanjša in izklinja, proti severozahodu pa se razveja v množico tankih jezikov. Podlago velenjske udorine gradijo tri- asne, oligomiocenske in miocenske plasti. Udorino zapolnjujejo spodaj klastične usedline, ki navzgor prehajajo iz glinastih in premogovo gli- nastih plasti v en do 165,8 m debel premogov sloj. V krovnini premoga leži klastična jezerska skladovnica, ki se pri vrhu zaključuje s terestrič- nimi villafranckijskimi usedlinami. Abstract The article deals with the position and the shape of the coal-bearing area, exploited by the Velenje coal mine (Slovenia, Yugoslavia). First investigations of the coal field started for more than 100 years ago. The Pliocene and Pleistocene coal measure sequence contains a thick seam of low-rank coal (lignite) of Pliocene age. The coal seam is basin-shaped in all directions. Its south-eastern limb is tectonically strongly affected. Towards the flanks of the basin the coal seam becomes thinner and marginally peters out, except at its northwestern border where it splits into a number of thin seams. The base of the depression is built up by the Triassic, Oligo-Miocene and Miocene beds. The overlying Pliocene sediments pass upwards gradually into clayey-coaly beds which go over into one single, up to 165,8 m thick, coal seam. The hanging wall beds are represented by a clastic limnic succession, topped by the terrestrial depositions of Villafranchian. Pojasnilo: Prispevek »Premogova plast rudnika lignita Velenje« je bil prebran na simpoziju o geologiji Šaleške kotline v Titovem Velenju leta 1983. Izvleček je pod istim naslovom izšel v Geološkem zborniku 3, 1983, Odsek za geologijo, Ljubljana, v celoti pa naj bi izšel v Geološkem zborniku 6. Ker ta zaradi denarnih težav ni izšel, objavljamo celoto šele sedaj. Prispevek podaja stanje raziskav v letu 1983. 320_ Aleksander Brezigar Uvod Premogišče rudnika lignita Velenje leži v Šaleški dolini kakih 80 km se- verovzhodno od Ljubljane (si. 1). Glavne geološke razmere so že dolgo znane. Novejše razisave so potekale v letih 1980 do 1982, ko smo posvetili posebno pozornost premogovi plasti. Tedaj smo razjasnili geološke razmere na severo- zahodni strani, kjer se v premog zajedajo fluvialni nanosi, in v osrednjem se- vernem delu, kjer se premogova plast razteza daleč na sever. Dobili smo tudi nove pomembne podatke o odnosih premog — podlaga in premog — debelo- zrnati klastiti. V tem delu opisujemo strukturna dognanja o premogovi plasti, njeno lego v Šaleški dolini ter v premogonosni pliopleistocenski skladovnici. Podajamo os- novne tehnične lastnosti premoga ter pregled zgodovinskih raziskav. Iskreno se zahvaljujemo Francu Pucu, dipl. inž. rud., ki je v poglavju Osnovne lastnosti premoga dopolnil besedilo o premogovih tehničnih lastnostih. Dosedanje raziskave Prvo obdobje raziskav je trajalo do leta 1945, drugo pa po letu 1945. O pre- mogu v Šaleški dolini je prvi pisal pater S tei z leta 1766 v poročilu Štajerski kmetijski družbi. Prav tako v obliki poročila je leta 1767 odkritje premoga po- trdil upravitelj Rudarskega sodniškega urada v Gradcu Ivan Fuchs, ki je opisal več izdankov skrilavega in tankega sloja v koritih Pake in Lepene ter po njivah (Mali et al., 1975). Na podlagi objavljenih virov (Rolle, 1860, 4) sklepamo, da je o geoloških podatkih in premogu prvi pisal B o u é. V raz- pravi Aperçu sur la constitution géologique des Provinces Illyriennes, Mé- moires de la Soc. géol. de France, II, 1, Paris, ki je izšla leta 1835 (Stur, 1871, XIII), je Bo uè omenil šoštanjske laporje z lignitom, polži in školjkami. Prvič so bile podeljene odkopne koncesije leta 1844 za premogokop Pesje, ki je bil predhodnik današnjega rudnika. Lastnik je postala Premogokopna druž- ba na reki Savi pri Zagorju (M o h o r i č , 1978, 91). Odkopavali so tanek sloj slabe kakovosti, za katerega trdimo, da je bil villafranckijske starosti, torej sloj iz zgornjega dela velenjske premogonosne skladovnice. Premog kot geološki pojav je opisal tudi Rolle (1857, 448). Piše o lignit- nem nahajališču v Šaleški dolini, ki naj bi nastalo v spodnjem terciarju v slad- ki vodi. V geološkem prerezu (str. 465) prikazuje apneno in dolomitno podlago, na kateri ležijo »šoštanjski sladkovodni laporji« s premogom. Izredno po- membno delo je Rolle objavil leta 1860. To je v celoti posvečeno geologiji Šaleške doline. Objavil je prvi geološki zemljevid tega področja in na njem označil kraje, kjer so odkopavali lignit (si. 1). Zelo natančno je opisal sestavo premogonosnih plasti in bližnje okolice. Opisal je premog pri Pesju, pri kmetu Lukežu (današnje Lazišče), severno od Konovega in pri gradu Turn, vendar jih ni ločil po starosti. Danes namreč mislimo, da so izdanki pri Pesju villa- franckijske starosti, ostali pa pliocenski, torej iz plasti premoga, ki jo izkori- ščajo v sedanjem rudniku. Rolle je paleontološko obdelal fosilne polže in školjke in plasti s premogom uvrstil v najmlajši pliocen. Skladovnico je ozna- čil kot »šoštanjske lignitne plasti«, premogišče pa »šoštanjsko lignitno ležišče«. Z vrtalnimi deli so začeli leta 1873. V tem in naslednjem letu so najprej iz- vrtali štiri vrtine globine 17 do 53 m (vrtine A, B, C in D'874), leta 1875 pa še Premogova plast Rudnika lignita Velenje 321 21 - Geologija 28/29 322 Aleksander Brezigar peto (E 875). Leta 1875 so izvrtali še dve 4 in 8 m globoki vrtini (I'^ in II''/875), ki pa nista pomembni. Vse naštete vrtine so bile zastavljene na južnovzhodnem področju doline okrog premogovnika Pesje. V vrtinah so našli od O do 8 m de- belo villafranckijsko premogovo plast z jalovinastimi vložki. Globoko vrtino s 176,3 m so izvrtali jugovzhodno od Skal leta 1875 (I 875). Z njo je tedanji lastnik premogovnika Pesje Franc Mages odkril ležišče plio- censkega premoga. Na globini 101 m je našel 37,6 m debelo premogovo plast, na globini 175,9 m pa so navrtali podlago, sestavljeno iz peščenjakov. S tem so našli bogato nahajališče in leto 1875 velja kot začetno leto delovanja Rud- nika lignita Velenje. Pojem »velenjski premog« se danes nanaša na to plast. Vse nadaljnje raziskave so bile namreč posvečene le pliocenski premogovi plasti. Od leta 1884 do 1889 je novi lastnik rudnika Daniel von Lapp izvrtal 15 globokih vrtin. Te so v arhivih označene z rimskimi številkami 11/884 do XVI 889. Z njimi so odkrili vzhodni del velenjskega ležišča, medtem ko na zahodnega niso posegli. Položaje vrtin je objavil Riedl (1887), dal litološke opise kamnin in geo- loško skico obrobja. Izdelal je vzdolžni prerez pliocenske premogove plasti, kjer je prikazal njeno enakomerno tonjenje. Predvideval je tudi njeno nada- ljevanje. V dodatku je podal rezultate kemijskih analiz in osnovne tehnične lastnosti premoga, ki ga je imenoval lignit in tudi močvirski premog (»Moor- kohle«). Do druge svetovne vojne je omenilo ali na kratko opisalo premog več pis- cev. To so Stur, Friese, Teller, Hoernes in Petrascheck. Stur (1871, 611) in Hoernes (1903, 1013) sta premogonosne plasti v Šaleški dolini imela za ekvivalent moosbrunskih plasti pri Dunaju, kar je danes ovr- ženo (Rakovec, 1968, 27), Friese (1891), Teller (1896 in 1898) in H o e r- n e s (1903) pa povzemajo R i e d 1 o v e podatke. Predvsem tehnični podatki in podatki o proizvodnji velenjskega rudnika so v zborniku Die Mineralkohlen Österreichs (1903, 132—135) in drugih rudarskih zbornikih, med drugim v Ru- darskem zborniku iz leta 1936/37. Za stratigrafijo velenjskega ležišča sta pomembni najdbi ostankov tapirja Tapirus hungaricus H. Meyer (Teller, 1889) in mastodonta Mastodon arver- nensis Croizet et Jobert (Teller, 1891). Na podlagi teh najdb so bile plasti uvrščene v pliocen. S stratigrafskega pogleda je bila do druge svetovne vojne lignitna plast še večkrat omenjena, podatke pa navaja Rakovec (1968). Petrascheck (1926 29) je dal dokaj pomemben opis premogišča. Iz- delal je vzdolžni prerez premogove plasti in pregledno geološko skico Šaleške doline. Poročal je o 115 m debeli plasti premoga. Analizni podatki o premogu v «/o so naslednji (Petrascheck, 1926 1929, 345): Prva vzorca sta bila zračno sušena. Premogova plast Rudnika lignita Velenje 323 Po letu 1889 so vrtalna dela zastala, le v letu 1917 so naredili nekaj plitvih vrtin pri kmetu Lukežu (Lazišče). Z globokim vrtanjem so nadaljevali v letih 1941 do 1945. Tedaj so izvrtali 21 vrtin na vzhodni polovici ležišča. V arhivih so označene z arabskimi številkami skupaj z letnico vrtanja (1 42 do 21'44). Vrtina 9 43 je dosedaj najgloblja vrtina v Šaleški dolini. Leži približno na sre- dini doline, vendar kljub 869 m ni prevrtala terciarnih plasti. Na globini 798,1 m so naleteli na peščenjake domnevno miocenske starosti. Dognali so, da pod ve- lenjsko lignitno plastjo ne leži še kakšna debelejša pliocenska premogova plast. Vrtalna dela so se zelo razmahnila po letu 1945. Po evidencah je bilo v Ša- leški dolini od začetkov vrtanja leta 1873 do konca leta 1982 izvrtanih okrog 450 vrtin skupne dolžine okrog 241.400 m, ki so pomembne za strukturno ana- lizo. Večinoma so premog prevrtali, včasih pa so se ustavili v krovnini. Leta 1920 so uvedli jamsko raziskovalno vrtanje, ki se je razmahnilo predvsem po letu 1960. Z vsemi temi raziskavami so dokončno določili razsežnost velenjske plasti, torej tudi njenega zahodnega dela. Ugotovili so osnovno in podrobno geološko sestavo krovnine in talnine ter dobili podatke o kamninski podlagi in tektonski zgradbi področja. Po letu 1945 so zelo razvili tehnične raziskave. Prvi črpalni poizkus v krov- ninskih peskih je bil narejen leta 1955 na vrtini 35 55. Z intenzivnimi geome- hanskimi raziskavami so pričeli po letu 1965. Na nevarnost vdorov vode iz dolomitne podlage in površinskih jezer je opozoril že Zagoričnik (1955). Geološke razmere so kmalu začeli preiskovati tudi z geofizikalnimi merit- vami. Leta 1959 so z metodo specifičnega električnega upora naredili šest preč- nih prerezov preko Šaleške doline. Od tedaj dalje opravljajo na večini globokih vrtin karotažne meritve. O uspešnosti geofizikalnih raziskav poroča Ravnik (1961), ki prilaga tudi litološke stolpce treh vrtin. Na podlagi vrednotenja karotažnih diagramov (lastni potencial, navidezna specifična upornost, geo- termične meritve) je krovninsko skladovnico razdelil v zgornji bolj peščeni in spodnji manj peščeni del. Leta 1976 so izvedli še meritve mikroseizmične re- fleksije, ki so zajele tektonsko bolj razgibani južni del jame Velenje, to je tako imenovano južno krilo. Po letu 1945 omenjajo ali na kratko opisujejo velenjsko nahajališče R a- kovec (1951), Pleničar (1956), Mei i k (1957) in Drobne (1967). Š e r- celj (1968, 379 in 393) in Rakovec (1968, 327) sta po pelodnih analizah in mastodontovih ostankih uvrstila plasti s premogom v zgornji pliocen, naj- višji del krovnine pa v spodnji villafranckij. Veliko praktično vrednost imajo neobjavljena poročila. Med njimi so po- sebno pomembna dela R i j a v č e v e (1951) in H a m r 1 e (1952, 1953 in 1955). Hamrla je opisal premogovno plast kot blago sinklinalo z vzdolžno osjo v smeri WNW—ESE. Izdelal je geološki zemljevid Šaleške doline in okoli- ce v merilu 1 : 10.000 ter mnogo prerezov. Podal je obris celotnega velenjskega nahajališča skupaj z zahodnim delom. Njegova meja premogovega sloja v le- žišču velja večinoma še danes. Premog je imenoval »nehomogeni barski ali ksilitni premog«, pa tudi »lignit — če s tem, vsaj v srednji Evropi, označuje- mo malo zrele mlade premoge, ki vsebujejo razločne vključke fosilnega lesa«. Zgodovino raziskav, lastninska razmerja, odkopne metode, napredovanje odkopavanja in razvoj Rudnika lignita Velenje obravnavajo Mali et al. (1975). V tej publikaciji so ponatisnjene stare karte Rolleja in Riedla 324 Aleksander Brezigar ter situacijski načrt REK Velenje, objavljena sta tudi dva prečna in en vzdolž- ni, vsi zelo poenostavljeni prerezi nahajališča. Hribar (1982) je opisal velenjsko širokočelno odkopno metodo in ori- sal tudi premogovo plast. Poroča, da je bilo v 107 letih izčrpano približno 100 milijonov ton premoga, po sedanjih kriterijih pa imajo še 200 milijonov ton eksploatacijskih rezerv, kar ni dokončno. Maja 1983 je v Velenju potekal sim- pozij Geologija Šaleške kotline. Tam so paleontološki prispevki ponovno po- trdili pliocensko starost premogonosnih plasti, vendar je bila opravljena delna revizija. V zgornji pliocen je bil uvrščen le večji del krovnine, v villafranckij najvišji del krovnine, spodnji del krovnine, premog in talnina pa so bili ozna- čeni samo kot pliocenski (Brezigar et al., 1983, 31). V novejšem času je premogišče na kratko opisano v številnih učbenikih o premogih (Pantić et Nikolić, 1973; Nikolić et Dimitrijevič, 1980 in 1981). V poimenovanju premogišča so dosedaj uporabili imena Šoštanj, Velenje in Šaleška dolina. Primeri: »Kohle des Beckens von Schönstein« (Hoernes, 1903, 1012), »ispitivanja u velenjskom ugljenom basenu« (Ravnik, 1961, 1) ali »Der Lignit des Schallthales« (Riedl, 1887, 141). Po letu 1918 ga večinoma imenujejo po mestu Velenje velenjski premog. Osnovne lastnosti premoga Premog je nastal v pliocenskem sladkovodnem močvirju, subtropskem pod- nebju, v iglasti floristični fazi, imenovani »Taxodium flora« (Sercelj, 1968, 383). Po zrelosti je mlad premog. Nikolić et Dimitrijević (1980, 29) ga imenujeta rjavi premog ali lignit barjanskega tipa. Njegova petrografska sestava je naslednja (Nikolić et Dimitrijević, 1980, 109): detrit — teksto tekstit — gelo fuzit 58,36«/o 38,42 «/o 3,22 «/o Večinoma ga sestavljajo detrit-teksto, torej negelificirani in stisnjeni rastlinski ostanki brez strukture, manj gelificirano lesno tkivo z dokaj ohranjeno celično strukturo. Ostanek je fuzit. Premog vsebuje spremenljivo primes anorganskih snovi. Večino teh tvorijo gline različnega mineralnega izvora, nekaj je kalcita in aragonita, sadre, pirita, markazita in siderita. Zanimive so epigenetske žilaste ali do pesti velike gomo- ljaste rumeno oranžne mineralne zmesi. Dosedaj so bile najdene predvsem na južnem delu premogišča, ki je tektonsko zelo pretrt. Rudarji so opazili, da se na južnem delu (južno krilo) pojavljajo v zvezi s samovžigi. Leta 1979 je mi- neraloška rentgenska analiza pokazala, da so sestavljene iz aragonita in sadre. Interpretacijo rentgenograma je opravil M. Mišič. Aragonit se iz vodnih raztopin obarja pri temperaturi nad 30 "C, najpogosteje pa v temperaturnem območju od 30 do 60 "C (L i p m a n n , 1973, 104). Prisotnost sulfatov v raztopinah pospe- šuje njegovo rast. Sadra se iz vodnih raztopin izloča pri temperaturah pod 60 "C, če v vodi niso raztopljene druge soli (Langbein et al., 1982, 204), sicer je njena temperaturna meja obarjanja nižja in se namesto nje začne izločati anhidrit. Iz tega sklepamo, da je navedena mineralna mešanica nastala iz vod- Premogova plast Rudnika lignita Velenje 325 nih raztopin pri temperaturi med 30 in 60 "C in da resnično kaže na zvišane temperaturne razmere oziroma oksidacijo premoga. Vsebnosti anorganskih snovi v premogu se kažejo v množini pepela. Ta se v premogovi plasti zmanjšuje od spodaj navzgor. Najboljši premog je pri vrhu. V premogu, ki ga odkopavajo danes, je pepela okrog 10 "/o, njegova vsebnost pa je od 5 do 40 <>/0. Po podatkih hidrološke službe Rudnika lignita Velenje znaša vlaga jamsko vlažnega premoga od 15 do 35 Vo, lahko pa tudi do 45 ®/o. Žvepla v pepelu, ra- čunano na suho substanco, je od 0,5 do 2,0 "/0. Srednja prostorninska teža jam- sko vlažnega premoga kurilne vrednosti več kot 8300 kJ kg je 1,28 g 'cm^, sicer pa tudi precej niha. Srednja kurilna vrednost odkopanega premoga je 9500 kJ kg, odkopavajo pa premog z vrednostmi od 7500 do 12600 kJ kg. Pri raziskovanjih registrirajo premog od 4200 kJ kg naprej, za eksploatabilne pa imajo le premog z več kot 7500 kJ kg. Tehnična analiza sušenih primerkov velenjskega ksilita in barjanskega pre- moga (Nikolič et Dimitrijevič, 1981, 403) v "/o je naslednja: Velenjsko premogišče je razdeljeno na vzhodni del, to je jama Velenje, in zahodni del — jama Šoštanj, ki še ni odprta. Pri računu bilančnih zalog upo- števajo plast, debelejšo od 10 m. Celotno nahajališče je v začetku imelo okrog 750 milijonov ton geoloških zalog, trenutne eksploatacijske zaloge pa cenijo na okrog 200 milijonov ton (Hribar, 1982). Ogromne zaloge so odvisne od odvodnjevanja prikamnin, nekateri deli ležišča pa niso dovolj preiskani. Doslej so odkopali okrog 100 milijonov ton premoga. Jamski kop sega do globine 450 do 500 m. Odkopavanje je skoraj v celoti mehanizirano in poteka z velenjsko širokočelno metodo v dveh enačicah. Prva je odkopna metoda s horizontalno koncentracijo, kjer je odkopna višina 3 m, druga pa je odkopna metoda z vertikalno koncentracijo in odkopno višino Ilm. Dolžina čel je okrog 60 do 120 m. V letu 1981 so nakopali nekaj več kot 5,000.000 ton premoga. 326_ Aleksander Brezigar Lega in oblika premogove plasti Oblika premogove plasti je prilagojena paleomorfološkim in geološkim zna- čilnostim ozemlja, večinoma sledi tudi sedanji zemljepisni podobi. Sloj se vleče po večjem delu Šaleške doline, ki je intrarnontana neotektonska udorina. Vzdolž- na os premogišča poteka v smeri udorine, to pomeni, da se od zahoda proti vzhodu vleče v smeri NW-SE in se riito blago odkloni v glavno smer WNW-ESE. Premogišče je dolgo okrog 8,3 km, široko pa okrog 1,5 km, največ 2,5 km. Na veliko večji površini kot premog opažamo premogove pojave (si. 1), to so jalo- vinske pole premoga, črne premogove gline, rjavi melj in rjave gline. Predpliocensko podlago premogonosne skladovnice delimo na dva dela, ki sta ločena z močnim velenjskim prelomom. Južno od tega preloma so triasne plasti odrezane in nastopijo oligomiocenski skladi. Severno od velenjskega pre- loma prevladujejo dolomiti spodnje-, srednje- in zgornjetriasne starosti, med spodnje- in zgornjetriasriimi dolomiti so vložki skrilavcev. Ob severnem robu Šaleške doline so še karbonski in permski konglomerati, peščenjaki, glinasti skrilavci in neskladoviti kristalasti apnenci. Na vzhodu pri Hrastovcu najdemo sladkovodne laporje in peščenjake z rja- vim premogom, ki jih v starejši literaturi uvrščajo v oligocen, v novejšem času pa domnevajo eocensko starost. Na zahodu pri Topolšici leži nad triasnimi plastmi nekaj 10 m debela skladovnica verjetno miocenskih laporjev, peščenja- kov in konglomeratov. Ozemlje severno od velenjskega preloma je tektonsko zelo pregneteno in grudasto prelomljeno, deloma so plasti tudi v inverzni legi. Oligomiocenske plasti nastopajo južno od velenjskega preloma. Razvite so kot sivica in smrekovške plasti. Sivico sestavlja morska laporasta glina, večkrat prepletena s kalcitnimi žilicami. Vsebuje značilno foraminiferno združbo. Smre- kovške plasti gradijo andezitni tufi, tufske breče, tufske gline in redko andezit. Južni rob velenjske udorine je omejen s šoštanjskim prelomom. Med velenjskim in šoštanjskim prelomom nastopajo tudi spodnjemiocenski laporji in zelenkasti peščenjaki večinoma s karbonatnim vezivom ter srednjemiocenski litotamnijski apnenci in kalkareniti. Oligomiocenska smrekovška serija in sivica prihajata na dan ob južnem robu udorine. Na južnem obrobju so še zgornjekarbonski apnenci, triasne plasti, po- dobne tistim na severnem obrobju, dacitni tuf in spremljajoči laporji miocenske starosti. Udorino zapolnjuje velenjska premogonosna skladovnica pliocenske in ple- istocenske starosti. Sestavljajo jo menjavajoče in prepletajoče se plasti glin, meljev, peskov, proda, glinovcev, meljevcev, laporjev in konglomeratov. Med njimi leži velenjska premogova plast, ki ima v vseh prerezih sinklinalno obliko. Na južnem robu ob šoštanjskem prelomu je ponekod tektonsko razlomljena. Premogonosna skladovnica pomeni zaokrožen sedimentacijski ciklus, ki pre- haja od kopne faze pri dnu preko močvirske faze v jezersko in spet od jezerske preko močvirske v kopno. Močvirski in jezerski razvoj kažejo gline, glinovci, melji, meljevci, laporji, laporaste gline in glinovci, premog, jalovinasti premog in premogova glina. Stopnja trdnosti je glede na lego v skladovnici različna. Iz močvirskih in jezerskih kamnin, ki predstavljajo mirno sedimentacijsko okolje, izstopajo peski in prodi ter do meter debeli vložki s kalcitnim vezivom zlepljenih konglomeratov ali peščenjakov. Te plasti so bile prinesene s severa Premogova plast Rudnika lignita Velenje 327 in so zasipi nekdanjih rek in hudournikov. Nanesene so v obliki velikega vršaja, ki se je razprostiral od vznožja gora na severu ter se na jugu pahljačasto za- ključil v opisanem jezeru ali močvirju. Koren vršaja je ležal na področju današ- njih Raven. V vršaju so se posamezne struge selile, kar se danes odraža kot menjavanje različnih plasti. To je posebej izrazito v sredini severnega dela udorine. Celotna plio-pleistocenska skladovnica je debela nad 1000 m. Glede na pre- mog jo delimo v talnino, premogov horizont in krovnino (sl. 2). Talnina. Nastanek velenjske udorine postavljamo med zgornji del srednjega pliocena in začetek giinškega glaciala (Premru, 1976, 228). Paleoerozijsko delovanje na predpliocensko podlago je moralo potemtakem potekati še v za- četku srednjega pliocena. Sledila je tektonska faza, zaradi katere so nastale spodaj najprej debeloklastične in zgoraj drobnejše bazalne plasti. Peščena in SI. 2. Geološki stolpec velenjske premogonosne skladovnice Fig. 2. Geologic column of the Velenje coal-bearing strata 328 Aleksander Brezigar prodnata zrna v teh so različno velika, pomešana brez reda in povezana z me- Ijasto in glinasto osnovo. V spodnjem delu bazalnih plasti nastopajo odlomki različnih okoliških kamnin, glinasto-meljasti prod in pesek ter peščeni in prod- nati melj. V višjih delih so predvsem peščeni in prodnati melj ter glina z vložki glinasto-meljastih, precej sprijetih peskov. Debelino bazalnih plasti cenimo na okrog 350 do 400 m. Premogov horizont. Bazalne plasti so različne paleoreliefne oblike zapolnile in izravnale. Ugrezanje doline se je nadaljevalo in nastajalo je močvirje. Moč- virski sedimenti so začeli nastajati najprej občasno, nato pa neprekinjeno skozi dolgo obdobje. Tako delimo premogov horizont, ki se začne s pojavljanjem pre- mogovih glin in konča s čistim premogom, na spodnji jalovinasti in zgornji kvalitetni odsek. V jalovinastem odseku se menjavajo premog, jalovinasti premog, premogove gline in jalovina. Jalovina je siva glina, svetlo zelena peščena glina in svetlo zeleni peščeni melj. Zelo redki so vložki zelenih zaglinjenih in meljastih peskov. Ponekod najdemo v jalovinastem delu nepravilno oblikovane konkrecije ali go- molje rumeno oranžne barve, sestavljene večinoma iz siderita. Zelo redki so nekaj decimetrov debeli zeleni in sivo zeleni vložki trdnega homogenega la- porja, drugod pa rjavega ali rumeno rjavega trdnega pelitolita. Predvsem ob obrobju premogišča so pogosti nekaj decimetrov in največ do 1 m debeli čoki ksilita. Jalovinasti premogov odsek je debel do 50 m. Kvalitetni odsek sestavlja premog brez jalovinastih vložkov. Premog lahko vsebuje rjave ksilitne trakove ali nekaj decimetrov debele ksilitne čoke. Na vzhodnem in ponekod na zahodnem delu udorine so v njem osamljeni vložki sladkovodnega limničnega faciesa v obliki črnih ali rumenkastih trdnih lapor- jev s školjkami in polži. Med njimi je Valvata sp. in Planorhis sp. Premog in predpliocenska podlaga sta v sredini udorine ločena z debelo skladovnico talninskih plasti, medtem ko sta na severu, kjer so v podlagi triasni vodonosni dolomiti, v neposrednem ali skoraj neposrednem stiku. Neposredni stik obstaja na področjih, kjer so v paleomorfološkem reliefu vzvišeni grebeni. Južno od velenjskega preloma je podobno stanje le ob miocenskem litotamnij- skem apnencu, ki je bil ugotovljen z vrtino 53/61 in drugimi vrtinami (sl. 1). Za rudarjenje je zelo neugoden primer, ko leži debeli sloj vodonosnega peska med premogom in triasnim dolomitom, pri čemer ponekod ni skoraj nič gli- nastih neprepustnih plasti (npr. vrtina P-6u/78). Neugodno je tudi, če na- stopa plast peska med premogom. Medslojni peski so znani na severozahodu, kjer je v udorino prodiral vršaj. Velenjska premogova plast spada med najdebelejše posamezne premogove sloje na svetu. Najdebelejša je na področju vrtine S-12f/74 s 165,8 m čistega premoga. Debelina celotnega premogovega horizonta z jalovinastimi vložki vred pa je tu 221,9 m. Kolikor vemo, je od velenjske plasti debelejši le sloj rjavega premoga v ležišču Latrobe Valley jugovzhodno od Melbourna v Avstraliji. Tam se posamezne premogove plasti ponekod združujejo v eno okrog 230 m debelo plast. Z jalovinastimi vložki pa je avstralska plast debela več kot 300 m (D o r - ling, 1979, 23). Krovnina. Velenjska udorina se je po odložitvi premoga pogrezala še na- Premogova plast Rudnika lignita Velenje_331 prej, istočasno pa so jo zasipavali krovninski sedimenti. Meja premog-krovnina je ostra. Neposredno nad premogom leži tanka plast laporja ali laporastega glinovca z ostanki polžev in školjk. Sledi debela skladovnica drobnozrnatih limničnih in debelozrnatih fluvialnih plasti. V najvišjem delu se spet pojavijo močvirski melji, ponekod tudi tanka plast premoga, še višje pa kopni peščeni melji in grušči villafranckijske starosti. V pliocen uvrščamo celoten jezerski razvoj, v villafranckij ali spodnji pleistocen pa močvirski in kopni razvoj pri vrhu skladovnice. Litološki prehod iz pliocena v villafranckij je postopen. Na sredini udorine je med premogom in krovninskimi peščenimi nanosi ne- kaj deset metrov debela za vodo relativno neprepustna plast glinovcev in me- ljevcev. Proti severu se tanjša, tako da sta premog in krovninski pesek ponekod v stiku. Na sredini je krovninska skladovnica debela okrog 450 m, od tega od- pade na villafranckijske plasti okrog 100 m. Opisani litološki razvoj stalno spremljajo s karotatnimi meritvami, na po- dročju premoga pa vrtine tudi jedrujejo. Na sliki 2 je prikazan geološki stolpec premogonosne skladovnice z idealiziranimi karotažnimi diagrami. Odboji na dia- gramih se med podlago in premogonosno skladovnico jasno razlikujejo, kar velja tudi za premogov horizont. V krovnini sta dva tipa odbojev, ki kažeta na različno litološko sestavo, in lahko govorimo o dveh elektrofaciesih. V zgor- njem delu krovnine se namreč lastni potencial pomakne na peščeno stran, na- videzna specifična upornost pa se poveča. Meja med omenjenima fasciesoma postaja proti severu in severozahodu, to je proti izvornemu področju debelo- klastičnih usedlin, vedno manj jasna. Relativno jasen in oster prehod pri od- bojih se sprevrže v nekaj deset metrov debeli odsek. Ta meja je tudi facialna meja v razvoju nekdanjega jezera: facies globokega jezera preide navzgor v plitvo jezerski facies z algami Chara sp., pokrovčki polžev Bithynia sp. in ostanki drugih polžev. Na slikah 3 do 5 je nekaj prečnih in en vzdolžni prerez. V prerezih 4-4', 3-3', 2-2' in 1-1' je krovnina razdeljena v zgornji bolj peščeni in spodnji manj peščeni del. Litološka meja je zarisana z vijugosto črto in je določena na podlagi vizualne interpretacije karotažnih diagramov. Položaji prerezov so prikazani na si. 1. Značilni so trije prečni in en vzdolžni prerez. V njih se vidi sinklinalna oblika premogove plasti, ki je na sredini južnega dela neotektonsko razlomljena. Na prerezu 1-Г (si. 3) je premogova plast v južnem delu (južno krilo) tektonsko prizadeta, na sredini je več ali manj tektonsko neprizadeta, na severni in seve- rovzhodni strani pa se nad triasno podlago izklini. Neotektonski skoki na juž- nem delu dosežejo do 70 m relativne višine. Najmočnejši prelomi v južnem krilu segajo visoko v krovnino, velika večina pa se jih kmalu izgubi v relativno plastičnih kamninah. Drugod prelomi ne segajo več kot 30 m v krovnino. Nad velenjskim prelomom je premogova plast redko prelomljena in skoki dosežejo nekaj metrov relativne višine, večinoma pa je neprizadeta. V prerezu 3-3' (si. 5) je premogova plast v južnem delu tektonsko razkosana proti severu in severozahodu pa prehaja v izvorno področje fluvialnih nanosov. Prej enotna plast se tu razcepi v več jezikov. Počasi postaja jalova in končno izgine. Pri izklinjanju so na skrajnem robu nastale posamezne, od glavnega horizonta ločene premogove pole (npr. v vrtini P-5u 64). Kot je vidno v prerezu 3-3', nastopa v južnem krilu horst. Premogova plast Rudnika lignita Velenje 331 V prerezu 5-5' (si. 4) vidimo, da se tektonske razmere na južnem delu udo- rine pri Šoštanju umirijo. Od tu proti zahodu je premogova plast več ali manj neprizadeta. Na sliki 5 je prerez A-A', ki ga je zasnoval že Hamrla (1955 — rokopis; Mali et al., 1975). V prerezu je vidna monotona sinklinalna oblika, ki postane na vzhodnem in zahodnem robu jalova in se izklini. Na mestu, kjer so nekoč pro- dirali fluvialni nanosi, je kakovost premoga slabša (vrtina 2/42). Krila sinkli- nale so nagnjena pod kotom od nekaj stopinj do okrog 10", povprečno pa od 7—8». 332 Aleksander Brezigar Prerez 2-2' (sl. 5) je zanimiv zaradi tektonskega jarka v premogu južnega krila. Prerez 4-4' (sl. 4) kaže izredno hitro odebelitev premogove plasti na juž- nem krilu. Domnevamo, da je tu prišlo do lokalnega luskanja (vrtina S-19u/71). Premogova plast prihaja na površino na vzhodnem delu Šaleške doline pri Konovem, to je na nadmorski višini okrog 380 m, in pri kmetu Lukežu (La- zišče) na nadmorski višini okrog 410 m. Od vzhoda proti sredini plast tone in se debeli. Najgloblja točka ali center sinklinale je pri vasi Družmirje v okolici vrtine P-llo/65. Tu leži zgornja meja premoga okrog 460 m globoko na nad- morski višini okrog —85 m. Premog nastopa 450 m globoko tudi pri vrtini S-13n/78, med vrtinama PN-6/65 ter L-5/60 pa kar 475 m globoko (kota —78 m). Proti zahodu se premogova plast spet stanjša in izklini pri Slamovniku in Sv. Florjanu na nadmorski višini okrog 330 m. Na severu (Gabrke) se izklini na koti okrog 300 m. Izjema je področje z globokim paleoerozijskim jarkom v pod- lagi, kjer se razteza še daleč proti severu in vzhodu do Lazišča. Na južnem robu udorine blizu šoštanjskega preloma se plast izklini na globini okrog 250 m ali na nadmorski višini okrog + 100 m. Na področju Goric se plast razcepi in vanjo se zajedajo fluvialni vložki. Tam se premogovi pasovi izklinjajo na globini okrog 400 m ali na koti — 50 m, toda sam premogov horizont, torej kamnine s premogovimi vložki, se debeli in je v vrtini K-8/60 debel kar 260 m. Vendar so to robne razmere in gre za tanke premogove pole, ločene z debelimi plastmi jalovine. V vrtini K-8/60 se zgornja premogova plast izklini na nadmorski višini 121 m, spodnja pa pri — 139 m. Na področju razslojenega premoga segajo njegovi sledovi še daleč na sever do vrtine K-13/60. Razlika v nadmorskih višinah med najvišjo točko zgornje meje premoga (obronki pri Konovem, kota okrog 380 m) in najglobljo točko zgornjega roba premoga (pri vrtini P-llo/65, kota —85 m) doseže vsaj 465 m. Iz povedanega lahko zaključimo, da je bilo ugrezanje najmočnejše na sredini in na južnih delih udorine. Coal seam of the Velenje coal mine Introduction The mining investigations in the Velenje coal field have spanned over more than 100 years. The most recent period of investigations took place from 1980 to 1982 when special attention was paid to the position and the shape of the lignite stratum. This paper deals with the coal seam worked by the Velenje colliery in the Salek valley, Slovenia, Yugosavia. Basic characteristics of the coal The Velenje coal originated in Pliocene fresh — water marshes, in sub- tropical climate, and is botanically marked by the conifer phase, designated as "Taxodium flora" (Sercelj, 1968, 383). According to its low rank and pétrographie composition, the coal is a typical lignite. The pétrographie com- position, based on East German classification, is after Nikolič et Dimi- trijevič (1980, 29): Coal seam of the Velenje coal mine_ detrite-tecsto tecstite-gelo fusite 58.36 e/o 38.42 »/o 3.22 Vo The average calorific value of run-of-mine coal amounts to about 9,500kJ kg, ranging between 7,500 and 12,600 kJ/kg. The average ash content in the run-of-mine lignite is about 10 per cent, ranging from 5 do 40 per cent, and the natural bed moisture content (total moisture) amounts from 15 to 45 per cent. The percentage of sulphur in dry coal is 0.5 to 2.0 "/o. The average density of the run-of-mine coal is about 1.3 g/cm». The technical analysis of two typical variétés of the Velenje lignite (air-dry basis) is as follows (Nikolić et Dimitrijević, 1981, 403): The coal mine operates presently in the eastern section of the coal field, whereas the western section hasn't been opened yet. Initially, the total tonnage of the deposit has been estimated to about 750 million tons of coal. At present, however, the industrial reserve is estimated at about 200 million tons, the coal seam thicker than 10 m taken into consideration only. A great part of the resource is blocked, pending the solution of dewatering problems. Some parts of the deposit have not been sufficiently explored yet. In all, about 100 million tons of lignite have been mined till now. The deposit is being worked underground, the workings reaching presently the depth of 450 to 500 m. The extraction is almost entirely mechanized. Two versions of long-wall working method are being applied: the face height of the first version being 3 m and of the second one 11 m, the wall lenghts vari- able from 60 to 120 m. The annual production rate in the last few years has been more than 5 million tons of lignite. The position and the shape of the coal stratum The lignite stratum is part of the Plio-Pleistocene succession occurring in the tectonic depression of Velenje (Fig. 1). The coal seam's geometry is syncli- nal, its south-eastern limb deformed by tectonics. The coal stratum is getting ^ ^ thinner towards the periphery of the basin, and finally peters out. On its horth-'western side it separates into a number of thin seams. ' ^ ■ t» 334 ___Aleksander Brezigar The basis of the Plio-Pleistocene succession is built up on its northern side by the beds of Triassic dolomite. In the center and on the southern side occur Oligo-Miocene clastic and igneous rocks. In the narrow area of the depression there are also Miocene clastics and lithothamnian limestones. The basal beds in the depression pass upwards into an about 50 m thick horizon of argillaceous lignite. The coal gradually gets cleaner, forming a stratum up to 166 m thick. Accordingly, the coal seam in Velenje is one of the thickest in the world. The autochtonous coal stratum within the Plio-Pleistocene succession is characterized by a transitional swamp facies. It terminates with a sharp boun- dary. A 350 m thick succession of limnic clastic Pliocene sediments follows. In the uppermost part of the limnic beds there is again a transition to swampy terrestrial sedimentation, this being ranged to Villafranchian. The beds of Villafranchian within the depression are about 100 m thick (Fig. 2). Lithologically, the strate overlying the coal are composed of alternating beds of clays, silts, sands, gravel, claystones, siltstones, marls and conglomerates. Fins grained sediments resulted from limnic sedimentation, whereas the coarse clastics are of fluviatile origin. The coarse grained material had been washed into the depression from the northern side by ancient rivers, brooks and tor- rents. Log diagrams of the upper hanging wall beds show two different reflections, indicating different lithologies of these beds. The lithological boundary is sche- maticaly presented in Figure 2. Three transversal and one longitudinal section are shown as illustration. Section 1-Г (Fig. 3) shows the coal stratum, the southern limb of which is faulted, its middle part more or less unaffected, and its northern and north eastern limb gradually thinning out along the Triassic basis. The throw of steep normal faults at the southern limb is almost 70 m. The strongest faults extend quite high into the hanging wall beds, whereas most of the faults come soon to an end within more or less plastic rocks. Roughly estimated, the faults do not reach more than 30 m into the hanging wall strata, the southern limb and some other tectonic zones excepted. The lignite stratum overlying the Velenje fault is only exceptionally faulted, the throws attaining not more than several meters. Section 3-3' (Fig, 5). The coal stratum is faulted on the southern limb. To- wards north and north-west it is gradually impaired by fluviatile sediments and gets split into several thin seams. Slowly it becomes dirty and finally disappears. Detached thin lenslike coal seams formed along the marginally de- teriorating stratum (e. g. in borehole P-5u/64). As can be seen in section 3-3', there is a local horst set in the southern limb. Section 5-5' (Fig. 4). Modest tectonics affected the southern part of the depression close to Šoštanj. Westwards from here, the position of the lignite stratum is more or less undisturbed. Section A-A' (Fig. 5) shows a monotonous syncline, the coal stratum be- coming argillaceous tow^ards the margins and petering out. The coal deterio- rated in places where fluviatile depositions flooded it (e. g. borehole 2/42). The limbs of the syncline dip at an angle of a few degrees to 10 degrees, averaging about 7—8 degrees. Figures 4 and 5, present two highly illustrative sections. Premogova plast Rudnika lignita Velenje 335 Section 2-2' (Fig. 5) shows a clear tectonic graben in the southern limb, and section 4-4' (Fig. 4) makes evident a rapid increase in thickness of lignite at its southern flank; local overthrusting has to be presumed here. Literatura Brezigar, A., Sercelj, A., Velkovrh, F., Vrhovšek, D., & Kosi, G. 1983, Paleontološke raziskave pliokvartarne skladovnice velenjske udorine. Geol. zbornik, 3, 31—33, Ljubljana. Die Mineralkohlen Österreichs 1903. Zentralver. bergwerksbes. österr., Wien. D o r 1 i n g, I. 1979, Australia's Loy Yang Brown Coal Project. World Coal, 5/6, 23—25, San Francisco. Drobne, K. 1967, Izkopavanje mastodonta v Skalah pri Velenju. Geologija, 10, 305—312, Ljubljana. Friese, F. M. R. 1891, Ueber das Braunkohlen-Vorkommen bei Wöllan im Schallthale (Südsteiermark). Oesterr. Zeitschr. Berg. Hüttenw., 5/6, 56—58, Wien. Hamrla, M. 1952, Poročilo o petrografski preiskavi velenjskega lignita, Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana. Manuskript. Hamrla, M. 1953, Poročilo o geologiji širše okolice velenjskega premogovnika s posebnim ozirom na hidrogeološke razmere področja. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana. Manuskript. Hamrla, M. 1955, Poročilo o geologiji zahodnega dela in obrobja Šaleške do- line. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana. Manuskript. Hoernes, R. 1903, Bau und Bild der Ebenen Österreichs, IV. Tempsky Freytag, Wien, Leipzig. Hribar, H. 1982, O novem tehnološkem procesu odkopavanja debelih slojev premoga. Rudarsko-metal. zbornik, 29, 211—220, Ljubljana. Langbein, R., Peter, H. & Schwahn, J. 1982, Karbonat- und Sulfat -gesteine. Deutscher Verlag Grundstoffind., Leipzig. L i p m a n n , F. 1973, Sedimentary Carbonate Minerals. Springer Verlag, Berlin, Heidelberg, New York. • Mali, L., Pipuš, D. & Seher, A. 1975, 100 let Rudnika lignita Velenje. REK, ob stoletnici TOZD RLV, Velenje. M e 1 i k, A. 1957, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Slov matica, Ljub- ljana. M o h o r i č , I. 1978, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem. Zgodovina rudarstva in topilništva v stoletju tehnične revolucije, 1, Založba Obzorja, Maribor. Nikolič, P. & Dimitrijevič, D. 1980, Ugalj. Kvalitativno-kvantitativna svojstva ugljeva i njihova uloga u procesu prerade i upotrebe ugljeva. Savremena administracija, Beograd. Nikolič, P. & Dimitrijevič, D. 1981, Ugalj Jugoslavije. Zavod udžben. nastav. sredstva, Beograd. Pantič, N. & Nikolič, P. 1973, Ugalj. Naučna Knjiga, Beograd. Petrascheck, W. 1926/1929, Kohlengeologie der österreichischen Teillstaaten, I, II. Kattowitzer Buchdruck., Katowice. Pleničar, M. 1956, Razvoj pliocena v Sloveniji, Prvi geol. kongr., 53—58, Ljubljana. Premru, U. 1976, Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija, 19, 211—249, Ljubljana. Rakovec, I. 1951, Naši kraji v pliocenski dobi. Proteus, 14, 10—18, Ljubljana. Rakovec, I. 1968, O mastodontih iz Šaleške doline. Razprave IV. razr. SAZU, 11/8, 299—350, Ljubljana. Ravnik, D. 1961, Geoelektrična ispitivanja u velenjskom ugljenom basenu. Savet. primen, geof., Beograd. Riedl, E. 1887, Der Lignit des Schallthales. österr. Zaitschr. Berg., Hüttenw., 35/12, 141—146, Wien. 336 Aleksander Brezigar Rijavec, L. 1951, Pliocen v Šaleški dolini. Diplomsko delo. Arhiv FNT, Ljub- ljana. Rolle, F. 1857, Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen Weiten- stein, Windsch-Gratz, Cilli und Oberburg in Unter-Steiermark, Jb. geol. R. A. 8, 403—465, Wien. Rolle, F. 1860, Die Lignit Ablagerung des Beckens von Schönstein in Unter- - Steiermark und ihre Fossilien. Nebst einem Anhange die Pflanzenreste der Lignit- -Ablagerung von Schönstein von F. Unger. Sitzb. Akad. Wiss. Math. — naturw. kl., 41, 7—55, Wien. Rudarski zbornik 1936 37, Velenje. I, 1, 22—21, Ljubljana. Stur, D. 1871, Geologie der Steiermark, Geogn. — mont. Vereines Steiermark, Graz. Sercelj, A. 1968, Pelodna stratigrafija velenjske krovnine plasti z ostanki mastodontov. Razprave Slov. akad. znan. umet., 4. razred, 11 8, 377—397, Ljubljana. Teller, F. 1889, Ein pliocäner Tapir aus Südsteiermark. Jb. geol. R. A., 38, 729—772, Wien. Teller, F. 1891, Mastodon Arvernensis Croiz. et Job. aus den Hangendtegeln der Lignite des Schallthales in Südsteiermark. Verh. geol. R. A. 15, 295—279, Wien. Teller, F. 1896, Erläuterungen zur Geologischen Karte der östlichen Ausläufer der Karnischen und Julischen Alpen (Ostkarawanken und Steiner Alpen). Geol. R. A., Wien. Teller, F. 1898, Erläuterungen zur Geologischen Karte Prassberg a. d. Sann. Geol. R. A., Wien. Zagoričnik, S. 1955, Nevarnost vdora talne vode in možnost vdora povr- šinskih vod v jamske prostore v velenjskem premogovnem bazenu. Rudarstvo in me- talurgija, 6, 701—703, Tehnika, Beograd. GEOLOGIJA 28/29, 337—291 (1985/86). Ljubljana UDK 930:55:549(436.5) Zoisit = 30 Die Entdeckung des Zoisits Odkritje zoisita Ernest Faninger Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 61000 Ljubljana Auszug Das Mineral Zoisit wurde auf der Saualpe (Kärnten) durch einen Mineralienhändler, wahrscheinlich durch Simon Preschern, zuerst ge- funden und Saualpit genannt. Sigmund Zois hat es als ein neues, bis dahin noch unbekanntes Mineral erkannt. Darüber setzte er zwei pro- minente Wissenschaftler in Kenntnis: A. G. Werner in Freiberg und M. H. Klaproth in Berlin. Beide bestätigten ihm, dass er ein neues Mi- neral entdeckt habe. Werner nannte es 1805 zu Ehren von Sigmund Zois Zoisit. Kratka vsebina Mineral zoisit je našel na Svinški planini (Saualpe) na Koroškem nek trgovec z minerali, verjetno Simon Prešern (Preschern), in ga imenoval saualpit. Žiga Zois je ugotovil, da gre za nov, do takrat še nepoznan mineral. O tem je seznanil dva odlična znanstvenika: A. G. Wernerja v Freibergu in M. H. Klaprotha v Berlinu. Oba sta mu potrdila, da je od- kril nov mineral. Werner ga je 1805 Žigi Zoisu na čast imenoval zoisit. Bekanntlich wurde 1805 das auf der Saualpe (Kärnten) zuerst entdeckte Mineral Zoisit benannt nach dem Naturforscher und Unternehmer Sigmund Freiherr Zois von Edelstein. (1747—1819), dessen Lebenslauf schon vielfach behandelt worden ist (Richter, 1820; Wurzbach, 1891; F an ing er, 1983 und 1984; Wolle, 1984). Als Namensgeber wird Werner genannt. Vorher lief das Mineral unter dem Namen Saualpit (H i n t z e , 1897). Als Original- fundort des Zoisits wird die Prickler Halt (Abb. 1 und 2) nördlich Kuppler- brunn auf der Saualpe angeführt (M e i x n e r , 1952). Die herumliegenden Bruchstücke im aufgegebenen Steinbuch lassen schliessen, daß hier einst ein im Eklogit befindlicher Pegmatitgang abgebaut worden ist. Die grauen Zoisit- stengel kommen im Pegmatit vor. Die Prickler Halt ist die Typusfundstätte des Zoisits. Während jetzt nach Veröffentlichung der Arbeit von Hoppe (1984) alle Unklarheiten, die lediglich mit der Benennung des Zoisits 1805 zusammen- hingen, als völlig geklärt betrachtet werden können, reichen die heute bekann- 22 - Geologija 28/29 338 Ernest Faninger Abb. 1. Aufgegebener Steinbruch auf der Prickler Halt (Saualpe, Kärnten) Foto: Gerhard Finding, Bergbau-Museum, Klagenfurt Sl. 1. Opuščeni kamnolom na Prickler Halt (Svinška planina. Koro- ška) Foto: Gerhard Finding, Rudarski muzej, Celovec ten Berichte nicht aus, um einwandfrei festzustellen, wann genau und von wem das Mineral auf der Saualpe gefunden worden ist, bzw. wann schon Zois das unbekannte Mineral als solches ernannt hat. Gehen wir den Dingen nach. Hoff mann (1811, 669) berichtet: »Der Zoisit wurde durch einen Minerallienhändler, welchen Hr. Von Zois auf seine Kosten in Krain, Steiermark, und Kärnten reisen ließ, um neue Entdeckungen zu machen, auf der Saualpe zuerst gefunden, und man belegte ihn anfangs mit dem sehr unschicklichen und fehlerhaft gebildeten Namen Saualpit.« Der Mineralienhändler, der nach diesem Bericht das unbekannte Mineral auf der Saualpe zuerst gefunden und es laut K o b e 1 1 (1864, 439) auch Saualpit genannt hat, war wahrscheinlich Simon Preschern (Kidrič, 1939, 70). Wer war nun Simon Preschern? Der Name Preschern wird in der von Kidrič (1939 und 1941) veröffent- lichen Korrespondenz zwischen Sigmund Zois und dem Slawisten Jernej Ko- pitar in den Jahren 1808—1810 öffters erwähnt. Es handelt sich meistens um den Mineralienhändler Simon Preschern, teilweise auch um seinen demselben Beruf nachgehenden älteren Bruder, dessen Vorname unbekannt blieb. Die Brüder Preschern lebten in Wien. Sie stammen aus Oberkrain, doch die nähere Provenienz ist nicht bekannt. Der slowenische Name Preschern, in der heutigen Orthographie geschrieben Presern, besser Prešeren, kam in den vorigen Jahr- Die Entdeckung des Zoisits 339 Abb. 2. Aufgegebener Steinbruch auf der Prickler Halt (Saualpe. Kärnten) aus der entgegengesetzten Richtung als auf der Abb. 1 betrachtet Foto: Gerhard Finding, Bergbau-Museum, Klagenfurt Sl. 2. Opuščeni kamnolom na Prickler Halt (Svinška planina. Koro- ška), gledan z nasprotne smeri kot na sl. 1 Foto: Gerhard Finding, Rudarski muzej, Celovec hunderten häufig in der Gegend der Stadt Radovljica vor. Er bezieht sich auf einen schalkhaften, übermütigen Menschen. Jedenfalls hat Simon Preschern auf Anregung von Sigmund Zois den Beruf eines Mineralienhändlers ergriffen. Es wird berichtet, dass der Bruder von Simon Preschern einige Mal mit einer Quantität innerösterreichischer Mineralien, besonders aus Steiermark, Kärnten und Krain, nach Paris reiste. Der ältere Preschern starb 1808, ihm folgte im Dezember 1808 oder Jänner 1809 Simon nach (Kidrič, 1939, 87—88, 160, 187—188; Kidrič, 1941, 88;Gspan, 1933—1952,498). Es wäre interessant, in den alten Sammlungen nachzusehen, ob irgendwelche als Saualpit bezeichneteten Mineralien erworben worden sind. In der Narodna in univerzitetna knjižnica (= National- und Universitätsbibliothek) in Ljubljana wird ein Verzeichnis der in der Sammlung von Sigmund Zois enthaltenen Mi- neralien aufbewahrt. Darin kommt die Bezeichnung Saualpit nicht vor, wohl ist aber im »Talk = Bittersalz = Geschlecht« ein »Unbekanntes Fossil« unterge- bracht. Handelt es sich hier um das unbekannte auf der Saualpe gefundene 340 Ernest Faninger Mineral? Leider fehlen in diesem Fall wie auch bei den übrigen Mineralien die Fundortangaben, um diese Vermutung zu bekräftigen oder verwerfen zu kön- nen. Das Dokument trägt kein Datum, da aber die Mineralien schon nach Wer- ners System geordnet sind, konnte es um 1800 herum entstanden sein. Nach einem neueren zwischen 1816 und 1819 entstandenen und jetzt im Prirodoslovni muzej Slovenije (= Naturkundliches Museum Sloweniens) in Ljubljana auf- bewahrten Verzeichnis der Zoisschen Sammlung kommt, was verständlich ist, die Bezeichnung Zoisit schon vor. Dieser wurde hier dem »KieselGeschlecht« zugeordnet. Die Anfrage, ob in der Dokumentation der im Landesmuseum in Graz und im Naturhistorischen Museum Wien aufbewahrten alten Mineralien- sammlungen die Bezeichnung Saualpit vorkommt, wurde negativ beantwortet. Auch dort sind die entsprechenden Mineralienproben nur als Zoisit eingetragen. Die Bezeichnung Saualpit muß also eine nur kurze Zeit im Gebrach und auch nicht weit verbreitet gewesen sein. Wenn schon nach Hoffmanns Bericht das bis dahin unbekannte Mineral auf der Saualpe von einem Mineralienhändler gefunden worden ist, so hat sich doch der Naturwissenschaftler Sigmund Zois mit der Bekanntmachung desselben verdient gemacht. Zappe (1817, 270) schreibt darüber: »Zoisit, die Benennung dieses Fossils, welches man sonst von seinem Findorte, der Saualpe in Kärnten, Saualpit und bey Mineralienhändlern 111 u d e r i t genannt hat. Der H. Baron Zois hat sich mit der Bekannt- machung desselben besonders verdient gemacht und Werner hat es ihm zu Ehren Zoisit genannt.« Wie setzte nun Sigmund Zois die Fachwelt von dem Neufund auf der Saual- pe in Kenntnis? Wie groß sind die diesbezüglichen Verdienste des hochgebil- deteten und weit geschätzten Freiherrn, der wegen einer fortschreitenden Beinlähmung sein Haus in Ljubljana (Laibach) seit 1797 nicht mehr verlassen konnte? Es genügt hervorzuheben, daß Werner und Klaproth, wie wir gleich erfahren werden, die Entdeckung des bisher unbekannten Minerals aus der Saualpe Sigmund Zois zugeschrieben haben. Über das Eingreifen des Freiherrn Zois in die Sache des später nach ihm be- nannten Minerals stehen uns zwei Berichte zur Verfügung. So lesen wir in Molls Annalen der Berg- und Hüttenkunde: »Nach einem Schreiben aus Ciagenfurt vom 14. März 1. J. erklärte Wer- ner, der vom Baron Zois (welcher den vergangenen Sommer einen eigenen Mann auf die Saualpe schikte) eine Suite des Gesteins dieser Alpe erhielt, das Muttergestein davon für Pistacit-Fels, und schrieb dem Baron Zois, dass er in jener Suite eine neue Steinart entdeckt habe, die er zu seiner Zeit bekannt machen werde.« (Moll, 1805, 445—446). Dann steht in der Biographie von Sigmund Zois (Richter, 1820, 10) wie folgt: »Unter anderen schrieb ihm Professor Klaproth unter dem 16. Sep- tember 1805 von Berlin, wie daß er mit Karsten und Werner entsch- Die Entdeckung des Zoisits_341 lossen sey, ein ganz neues, säulenförmig kristallisirtes Fossil, das auf der Sau-Alpe in Kärnten bricht und das unser Baron Zois entdeckt hatte, Z o i - s i t zu nenneni.« Es kann aus den in Molls Annalen der Berg- und Hüttenkunde veröffent- lichten Bericht nicht entnommen werden, seit wann schon Sigmund Zois über das auf der Saualpe gefundene unbekannte Mineral Bescheid wußte. Wurde ihm das Mineral schon vor dem Sommer 1804 bekannt, oder erkannte es Zois erst im Material, das ihm in diesem Sommer von dem auf die Saualpe gesandten Mann, wahrscheinlich von Simon Preschern, gebracht worden ist? Anders aus- gedrückt, man fragt sich, ob der Mann im Sommer 1804 eigends wegen des unbekannten Minerals auf die Saualpe geschickt worden ist (Kidrič, 1939, 70), oder erkannte Zois erst in dem ihm damals zugestellten Material das unbe- kannte Mineral (Faninger, 1983, 26)? Jedenfalls muß Zois das unbekannte Mineral gründlich untersucht haben, bevor er sich entschloß, über den Neufund auf der Saulape die beiden promi- nenten Wissenschaftler, denen er auch entsprechendes Material beschafft hat, zu verständigen: Professor Werner in Freiberg und Professor Klaproth in Ber- lin. Auf dem noch erhaltenen Verzeichnis der ebenfalls an Karsten in Berlin gesandten Proben ist zu sehen, daß Zois damals das auf der Saualpe entdeckte Mineral als »Unbekanntes Fossil« bezeichnet hat (Hoppe, 1984, 34). Schon 1805 wurde Zois von Werner und Klaproth benachrichtigt, dass er auf der Sau- alpe ein neues Mineral entdeckt habe. Leider ist aber die wertvolle Korrespon- denz zwischen Zois und den beiden Gelehrten in Deutschland nach den früheren (Kidrič, 1939, 70) wie auch neuesten Nachforschungen unauffindbar gebli- eben. Das Mineral wurde 1805 zu Ehren von Sigmund Zois Zoisit benannt. Wie das geschah, wurde nun von Hoppe (1984, 34—35) geklärt. Bekanntlich wird in der Literatur Werner als der Namensgeber des Zoisits angegeben, der dies jedoch nicht selbst publiziert hat. Vielmehr gelangte die Nachricht über den Namen Zoisit und dessen systematische Stellung in eine Anzeige der nuesten Veränderungen in Werners Mineralsystem (Moll, 1805, 453). Solche Anzeigen wurden mit oder ohne Genehmigung von Werner in Zeit- schriften und Lehrbüchern veröffentlicht. Man kann sich einfach nicht vor- stellen, daß die Bekanntgabe eines neu entdeckten Minerals, das auch von Werner selbst untersucht worden ist, ohne seine Zustimmung erfolgen konnte. Deshalb wird Werner als Namensgeber des Zoisits angegeben, obwohl das Mineral ebenfalls von Klaproth untersucht worden ist und auch D. L. G. Kar- sten dazu ein Wort zu sagen gehabt hat. Danksagung Dr. Bernd Moser, Landesmuseum Joanneum in Graz, und Dr. Gerhard Ni- edermayr. Naturhistorisches Museum Wien, beantworteten mir freundlichst die Anfrage bezüglich des Saualpits. Bei der Übersetzungsarbeit half mir Käthe Grah, Filozofska fakulteta in Ljubljana. Die Photographien stammen von Ger- hard Finding, Bergbau-Museum in Klagenfurt. Es sei mir gestattet, den Ge- nannten für die erwiesenen Gefälligkeiten meinen Dank auszusprechen. 342 Ernest Faninger Literatur Faninger, E. 1983, Baron 2iga Zois in njegova zbirka mieralov. Baron Sig- mund Zois and His Mineralogical Collection. Scopolia, 6, Ljubljana. Faninger, E. Sigmund Freiherr Zois von Edelstein. Geologija, 27, 5—25, Ljub- ljana. G s p a n , A. 1933—1952, Prešeren. Slovenski biografski leksikon, II, Ljubljana. H i n t z e , C. 1897, Handbuch der Mineralogie, Zweiter Band, Leipzig. Hoppe, G. 1984, Die Beziehungen von Baron Sigmund Zois (1747—1819) zu Berliner Naturforschern. Geologija, 27, 27—38, Ljubljana. Hoffmann, C. A. S. 1811, Handbuch der Mineralogie, Band 1, Freyberg. Kidrič, F. 1939, Zoisova korespondenca 1808—1809. Korespondence pomembnih Slovencev 1. Izdala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, Ljubljana. Kidrič, F. 1941, Zoisova korespondenca 1809—1810. Korespondence pomembnih Slovencev 2. Izdala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, Ljubljana. K o b e 11 F. 1864, Geschichte der Mineralogie. Von 1650—1860. Geschichte der Wissenschaften in Deutschland, Neuere Zeit, Zweiter Band, München. M e i X n e r , H. 1952, Entdeckung, Wiederauffindung und neue Beobachtungen am Zoisit-Zirkon-Vorkommen von der »Prickler-Halt«, Saualpe, Kärnten. Berg- und Hüttenmännische Monatshefte, 97 (11), 205—210, Springer Verlag, Wien. Moll, von C. E. 1805, Annalen der Berg- und Hüttenkunde, 4. Band, München. Richter, F. X. J. 1820, Sigmund Zois Freiherr v. Edelstein. 1—22, Ljubljana. Wolle, H. 1984, Sigmund Freiherr Zois von Edelstein. Die Eisenblüte, Jahr- gang 5 NF, Nummer 12, Graz. Wurzbach, von C. 1891, Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oester- reich. Sechzigster Theil, 236—246, Wien. Zappe, J. R. 1817, Mineralogisches Hand-Lexikon. Dritter Band, Wien. GEOLOGIJA 28/29, 343—291 (1985/86). Ljubljana UDK 551.24:551.73.782(497.12) = 863 O tektoniki mejnega območja med Vzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji About the structure of the boundary region between Eastern and Southern Alps in Slovenia Dušan Kuščer Gotska 9, 610100 Ljubljana Kratka vsebina Pregled Miočevega dela (1984) kaže, d-a njegove tektonske inter- pretacije raziskanega ozemlja, posebno interpretacije narivov, niso ute- meljene in so delno celo v nasprotju z opazovanji. Abstract A rewiew of M i o č ' s work (1984) shows that most of his tectonic interpretations of the investigated area, especially the interpretations of the supposed overthrusts, are not well founded and are partly even in- consistent with the observed data. Uvod Periadriatski šiv, ki poteka v vsej dolžini na meji med Vzhodnimi Alpami in Dinaridi, je brez dvoma ena najpomembnejših tektonskih linij v Alpah. Njen vzhodni konec sega r,a naše ozemlje do vznožja Pohorja. V bližini tega šiva naj bi bile korenine velikih vzhodnoalpskih narivov, ki so na sosednjem avstrijskem območju že sorazmerno dobro raziskani. Ozemlje ob vzhodnem koncu Karavank in severno od njih je torej med najbolj zanimivimi pri nas. Zal zaostajamo z geološkimi raziskavami tega območja. V zadnjem času je to območje raziskoval Mioč pri kartiranju za osnovno geološko karto SFRJ (Mioč et Znidarčič, 1977; Mioč et al., 1983). Nekoliko natančneje ga obravnava v svojem zadnjem delu (Mioč, 1984).^ ^ Vsi citati, pri katerih ni naveden avtor, se nanašajo na M i o č e v o delo (1984). - Isto delo, vendar pod naslovom »Geološka zgradba slovenskega dela Vzhodnih Alp« je Mioč predložil 1. 1983 kot doktorsko disertacijo Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani. Kot edini v štiričlanski komisiji sem disertacijo ocenil kot pomanjkljivo. Zato je kandidat disertacijo umaknil in jo pod spremenjenim naslovom predložil univerzi v Zagrebu. Ta je ocenila disertacijo pozitivno. 344_Dušan Kuščer Delo je v osnovi sestavljeno kot tolmač h karti. Glavna poglavja podajajo stratigrafski in petrološki opis metamorfnih kamnin, stratigrafijo sedimentnih kamnin ter tektoniko kartiranega območja. K tem poglavjem je avtor dodal nekaj krajših poglavij o strukturi in geološkem razvoju ozemlja. Koncept je torej zastavljen zelo široko. Zato je avtor vsa področja lahko obravnaval le na kratko in na elementaren način ter brez globlje analize ključnih geoloških problemov raziskanega ozemlja. Zato lahko tudi geolog, ki območja podrobneje ne pozna, delo oceni. V delu je mnogo podatkov, ki jih je zbral avtor s sodelavci na terenu in pri laboratorijskih raziskavah. Kljub temu, da je bilo to zbiranje podatkov ko- lektivno delo, je iz teksta razvidno, kaj je avtorjev prispevek. Poleg obsežnega terenskega dela so to predvsem stratigrafija metamorfnih kamnin, tektonska interpretacija kartiranega območja in opis strukturnih diagramov. Z marsika- tero tektonsko interpretacijo in njeno utemeljitvijo pa ne moremo soglašati, kar bomo v naslednjem skušali razložiti. Tektonska rajonizacija V uvodnem poglavju podaja Mioč (1984) tektonsko rajonizacijo raziska- nega območja in ga deli na Vzhodne Alpe, Karavanke in Savinjske Alpe. Kot slovenski del Vzhodnih Alp navaja izrecno le Strojno, Kobansko in Pohorje. Karavanke označuje kot prehodno območje med Dinaridi in Vzhodnimi Alpa- mi, torej kot samostojno geotektonsko enoto na meji med obema glavnima ve- jama alpskega orogena. Zato interpretira Periadriatski šiv kot mlado tektonsko strukturo, ki naj bi ločila Severne od Južnih Karavank šele v terciarju (str. 147). Na drugih mestih pa trdi, da so Severne Karavanke tvorile nekoč enoten kompleks s Severnimi Apneniškimi Alpami, ki je bil kasneje prekinjen (str. 142), torej povezuje Severne Karavanke z Vzhodnimi Alpami. Na str. 111 pravi, da naj bi Severne Karavanke predstavljale »ostanek Severnih Apneniških Alp na jugu«. Tudi na str. 121 ugotavlja, da loči Periadriatski šiv Alpe od Dinaridov. Se točneje pa podaja mejo na str. 137, kjer pravi, da loči Smrekovški prelom Južne Alpe od Vzhodnih Alp. To je vsekakor v nasprotju s prej navedenim združevanjem Severnih in Južnih Karavank v eno enoto. Verjamemo, da je težko dodati kaj novega k razmejitvi Alp in Dinaridov, o čemer so geologi že toliko razpravljali. Nič ne bi imeli proti razpravljanju o konceptu, ki bi bil v nasprotju z danes prevladujočim mnenjem, po katerem so Severne Karavanke del Vzhodnih Alp in so s Periadriatskim šivom ločene od Dinaridov, če bi tak koncept avtor v svojem delu dosledno zagovarjal in ga skušal utemeljiti z opazovanji na terenu. Tako se pa vleče skozi vse delo nedosledno vključevanje Severnih Karavank erkrat v »Ostalpin« (str. 94, 139), drugič pa v samostojno geotektonsko enoto zunaj Vzhodnih Alp. Stratigrafija metamorfnih kamnin Spodnji del metamorfnih kamnin deli avtor v dve seriji: pohorsko in ko- bansko. Iste kamnine je razdelil v svojem magistrskem delu tudi v dve seriji: gnajsovo in ektinitno (Mioč, 1977). Zal spremembe v poimenovanju prav o tektoniki mejnega območja med Vzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji_345 nič ne komentira. V resnici г,г gre samo za razlike v imenih, temveč tudi za razliko v razčlenitvi. Prej je blestnike priključil k zgornji, sedaj pa k spodnji enoti. Očividno avtor ni imel jasnih dokazov ne za eno ne za drugo razčlenitev. Kljub tej nejasni razdelitvi (ali vsaj nezadostno utemeljeni spremembi v raz- mejitvi) pa izvaja iz tega daljnosežne sklepe o obstoju velikega Strojniškega nariva. Za pohorsko in kobansko serijo poudarja, da sta to samo litostratigrafski enoti, vendar ju kasneje dosledno obravnava kot kronostratigrafski enoti. Po- horski seriji pripisuje predkambrijsko starost, kobanski seriji pa rifej-kam- brijsko starost. V poglavju o metamorfnih kamninah sicer navaja nekaj re- zultatov določevanja absolutne starosti metamorfnih kamnin v Alpah in na nekaterih drugih krajih v Evropi in na Grönlandu. Navaja tudi določitve ne- katerih fosilov v marmorjih iz Srbije in Makedonije. Prav nič ni jasno, kako je iz teh podatkov sklepal na starost kamnin raziskanega območja. Očividno sploh ne pozna raziskav, ki z veliko verjetnostjo predpostavljajo paleozojsko starost podobnih kamnin na sosednji Svinški planini in Golici (npr. Tollmann, 1977, 251, 259). Podobnost kamnin na našem in na sosednjem avstrijskem ob- močju po vsej verjetnosti ni slučajna, ampak posledica podobnega geološkega razvoja. Ce ima Mioč drugačno mnenje o starosti metamorfnih kamnin na naši strani od tistih na avstrijski strani, bi moral navesti tehtnejša opazovanja, ki bi govorila v prid njegovi predpostavki. Pri razpravljanju o starosti pohor- skih kamnin niti ne omenja Faningerjeve razprave (1982), ki po kritični oceni vseh dosegljivih podatkov o starosti metamorfoze v Vzhodnih Alpah skle- pa, da kamnin predkambrijske starosti zaenkrat ni mogoče dokazati. Nejasna je uvrstitev obsežnega območja filitoidnih kamnin na južnem Po- horju na obeh straneh zgornjega dela Mislinjske grape. Očividno gre za po- vršnost. Na karti (Mioč, 1984, priloga 1) so te kamnine označene s simbolom Sco in s sivkasto zeleno barvo. V legendi ni takšnega simbola niti takšne barve. Po položaju teh kamnin lahko le z večjo ali manjšo verjetnostjo sklepamo, da se na to območje nanaša pripomba na str. 32, kjer govori o filonitih na tem delu Pohorja. Nikakor pa ti filoniti nimajo oblike pasov ob tektonskih črtah, kot razlaga Mioč, temveč leže v sinklinalah nad blestniki. Pri metamorfnih kamninah razlikujemo starost kamnine in starost meta- morfoze. Vsi raziskovalci sosednjega avstrijskega ozemlja so si edini, da je glavna faza metamorfoze variscična in da je le težko dokazati starejšo, kale- donsko fazo (Oberhauser, 1980, 381 ; T o 11 m a n n , 1977, 268). Mioč pa v svojem delu govori o bajkalski, takonski, bretonski, sudetski in asturski fazi. Te faze povzema iz svojega magistrskega dela (Mioč, 1977, 210) brez vsake dodatne utemeljitve in ostaja s tem pri absurdnem vzporejanju meta- morfnih kamnin svojega območja s kamninami polotoka Kole, Grönlanda, Kanade idr., ne primerja jih pa z ugotovitvami na že dobro raziskanem so- sednjem avstrijskem ozemlju. Tektonika metamorfnih kamnin Zgornji del kamnin na Strojni, Kobanskem in Pohorju naj bi po avtorje- vem mnenju tvorili trije pokrovi: Remšniški, Dravograjski in Strojniški, ki naj bi bili narinjeni na globlje dele metamorfnega zaporedja. 346 Dušan Kuščer Vsi navedeni narivi naj bi bili sestavljeni iz ene same stratigrafske enote: Strojniški iz kobanskih kamnin, Dravograjski iz kremenovo-sericitnih filitov, Remšniški pa iz štalenskogorske serije. Skrajno malo verjetno je, da bi narivne ploskve na vsem območju razrezale celotno stratigrafsko skladovnico točno po stratigrafskih mejah. Opis narivov bi bil bolj prepričljiv, če bi podrobno opisal kraje, kjer so pod njimi ležeče kamnine zanesljivo določili kot filonite, in podal tudi kakšeri profil v večjem merilu, ki bi jasno pokazal, kakšna sta sestava in položaj kamnin ob narivni ploskvi. Na geološki karti Slovenj Gradec (Mioč et Znidarčič, 1977) nista niti območje kobanske serije niti območje kreme- novosericitnih filitov označeni kot Strojniški oz. Dravograjski nariv, temveč kot diskordantno odloženi zaporedji. To kaže, da navedenih narivov na terenu ni mogoče tako zlahka ugotoviti. V geologiji je žal tako, da marsičesa ni mo- goče zanesljivo dokazati in ostar,з zato le domneva. Vendar je tudi vsako domnevo treba utemeljiti in jasno pokazati, kaj so njene predpostavke. Zato ne moremo sprejeti M i o č e v e enostavne izjave o obstoju teh narivov. Pri ugotavljanju narivov po stratigrafskih enotah je šel Mioč tako daleč, da je filite na južni strani Severnih Karavank (Velunjski nariv) imel za del Remšniškega nariva, čeprav je to območje ločeno od glavnega dela Remšniškega nariva s sklenjeno verigo Severrah Karavank. Ce bi bil Velunjski nariv res del Remšniškega nariva, potem bi morali logično skleniti, da so bile Severne Karavanke narinjene v današnji položaj z območja, ki leži še dalje proti jugu od Velunjskega nariva. Svojo interpretacijo krovnih narivov bi moral Mioč soočiti z že objavlje- nimi interpretacijami našega in sosednjega avstrijskega območja. Sicer omenja Mioč na str. 141, da lahko primerjamo Dravograjski in Remšniški nariv s Krškim pokrovom (Gurktaler Decke). Ne opravičuje pa svojih novih imen za nariv, ki je bil na sosednjem in na našem območju že prej opisan in poime- novan kot Krški pokrov — Gurktaler Decke (T oll mann, 1977, 454—456). Vsi raziskovalci narivov na sosednjem avstrijskem območju so si edini, da so narivi v metamorfnih kamninah, razen Krškega nariva, nastali v vari- scičnem ciklu. Mioč pa pravi, da so se glavni premiki teh narivov odigrali v alpidskem geotektonskem ciklu v zgornji kredi (str. 111, 155 in 170), čeprav za takšno domnevo ne navaja nobenih dokazov. Ko postavlja čas premikov v zgornjo kredo, le težko razumemo, da ni podrobneje raziskal položaja krp zgornjekrednih sedimentov, ki nastopajo na več krajih na raziskanem območju. Njihova starost je bila določena kot campan — maastricht, kar navaja tudi Mioč (str. 74). Ti zgornjekredni sedimenti nastopajo transgresivno na terenih, ki jih uvršča Mioč v različr.3 narive: pri Ostrem vrhu v Dravograjski nariv, na zahodnem Pohorju v Remšniški nariv, pri Zrečah in Stranicah v Dravograj- ski in Severnokaravanški nariv. Takšen položaj pa je mogoč le, če so bili narivi oblikovani že pred zgornjo kredo, kar pa je v nasprotju s tem, kar pred- postavlja Mioč. Struktura metamorfnih kamnin Pod tem naslovom podaja Mioč statistiko številnih meritev foliacije in line- acije na posameznih delnih območjih. Zal niso vrisane meje teh delnih območij, niti ni navedeno število meritev pri posameznih diagramih nàti ni opisan sistem o tektoniki mejnega območja med Vzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji_347 vzorčevanja meritev, kar so osnovni podatki pri takšni statistiki. Klasifikacijo in definicijo različnih vrst foliacije podaja šele kasneje po opisu strukturnih diagramov. Večkrat omenja tudi orientacijo mineralnih zrn, vendar je z niče- mer ne dokumentira. Razlage foliacije osne ravnine, kot jo podaja na str. 101 a, ni mogoče razumeti. V sl. 13, ki naj bi ponazarjala takšno foliacijo, ni nakazana nobena foliacija, temveč kaže le potek plasti v ležeči gubi. Sl. 13 E naj bi shematsko nakazovala današnjo zgradbo Pohorja kot veliko ležečo, proti jugozahodu prevrnjeno gubo s tonečim čelom, ki jo predira tonalit. Geološka karta vzhodnega dela Pohorja in profil C-D na prilogi 1 sta s tem v nasprotju. Metamorfne kamnine ob vzhodnem koncu Pohorja tvorijo široko, skoro sime- trično antiklinalo. Ta je na karti dobro vidna v poteku vložkov marmorja v porečju Polskave in nakazana tudi v profilu C-D na prilogi 1 in na prilogi 2. Te priloge kažejo, da je osna ravnina te antiklinale več ali manj vertikalna. To je v nasprotju s prej navedeno interpretacijo Pohorja z ležečo gubo. Dia- grami kažejo na tem območju položen vpad. Torej to ne more biti foliacija osne ravnine, ki je po M i o č u najbolj pogostna. Foliacijo tonalita navaja na str. 102 kot poseben tip foliacije, kot »magmat- sko foliacijo«. Usmerjenost foliacije naj bi bila posledica razporejanja mine- ralnih zrn pri ohlajanju magme »pravokotno na pritisk«. 2e bežen pregled zbruska tonalita pa kaže, da je zlog kataklastičen z zdrobljenimi, v smeri skri- lavosti razpotegnjenimi zrni kremena. Takšen zlog je lahko nastal le kasneje po kristalizaciji, ne pa istočasno. Raziskava zloga magmatskih in metamorfnih kamnin brez mikroskopa, kakršno podaja Mioč, ne more dati uporabnih re- zultatov. Posledica metamorfoze kamnin je pogosto tudi več ali manj izrazita line- acija. Zanimiva bi bila vsekakor analiza medsebojnega položaja foliacije in lineacije. Zal se avtor omejuje le na ločen.o opisovanje foliacije in lineacije brez vsake medsebojne povezave. Medtem ko opisuje foliacijo po stratigrafskih enotah (pohorski, kobanski itd.), pa grupira lineacije po smereh, torej po po- vsem drugem načelu, čeprav je lineacija lahko nastala samo istočasno kot folia- cija v eni izmed navedenih faz metamorfoze. Za lineacijo navaja tudi domnevni čas nastanka (str. 109), toda brez vsake utemeljitve. Za pohorski tonalit ugotavlja, da je lineacija nastala v času ohlajanja mag- me (str. 108) Ker je ta lineacija vzporedna z lineacijo v obdajajočih metamorf- nih kamninah, jo imenuje »nasledno«. Izraz »nasleden« bi bil upravičen le v primeru, da bi lahko dokazal neko zakonito povezavo med lineacijo v mlajšem plutonu in lineacijo v mnogo starejši podlagi. Zaenkrat ne vidimo razloga za takšno povezavo, lineacija v tonalitu je lahko le slučajno več ali manj vzpo- redna z lineacijo v podlagi. Zato izraz »nasleden« ni umesten. Severnokaravanški nariv Severne Karavanke so narinjene proti severu na miocenske plasti. To so ugotovili že prej drugi geologi (Struci, 1970, sl. 3.; B emme len, 1970, 149), vendar Mioč tega nikjer ne omenja. M i o č pa je obseg Severnokaravan- škega nariva močno razširil in prištel k njemu še krpe triasa pri Prevaljah in na Ostrem vrhu na Kobanskem, ki leže na metamorfni podlagi. Zal ne daje 348 Dušan Kuščer nobenega podrobnejšega opisa terena, kjer bi lahko opazovali alohton položaj teh krp. Zadovlji se z golo izjavo, da so ta nahajališča triasa ostanki prvotno mnogo bolj razširjenega Severnokaravanškega nariva. Na sosednjem avstrijskem ozemlju so znane krpe triasa, perma in zgornjega karbona (npr. pri Sent Pavlu v Labotski dolini in na Grobniškem polju — Krappfeld, primerjaj npr. Ober- hauser, 1980, 384; To 11 mann, 1977, 435), ki pa jih imajo tam za ostanke transgresijskega sedimentnega pokrova. Mioč o takšni, mnogo enostavnejši interpretaciji svojih triadnih krp sploh ns razpravlja. Kot stratigrafsko posebnost Severnih Karavank so geologi že pred dalj časa navedli in paleontološko dokumentirali tudi kössenske sklade (Teller, 1888). Mioč pa navaja, da sta šele Ramovš in Rebek ugotovila sklade retske starosti (str. 68). Mežiško-Vitanjski tektonski jarek Severne Karavanke obdaja na severu in vzhodu terciar, ki ga Mioč pri- števa v celoti v helvet. Pri tem ne omenja, da so ta terciar raziskovali že drugi geologi in ga razčlenili v več oddelkov. Teller (1898, 94—95, 108—115) ga je razčlenil celo v pet oddelkov in jih uvrstil v oligocen, spodnji in zgornji miocen. Čeprav Teller pri svojem delu ni imel vedno prav, pa je njegovo delo ven- darle toliko vredno, da bi ga moral M i o č ne le citirati, temveč tudi analizirati in s tehtnimi dokazi utemeljiti svoje drugačno mnenje. Ves miocen ob severnem in vzhodnem robu Karavank tvori po M i o č u Mežiško-Vitanjski tektonski jarek. Na severni strani Karavank tvori ta miocen ozek klin, ki sega proti jugu precej globoko pod Karavanke, kot kaže profil na M i o č e v i sl. 20. Po obliki je ta miocen daleč od tektonskega jarka. V dru- gačnem položaju je miocen na vzhodnem koncu Karavank. Tu leži transgre- sivno na triasu, kar se najlepše vidi na triasu pri Zgornjem Doliču, ki ga je M i o č v svoji strukturni karti (priloga 2) pozabil vrisati. Miocen je torej na enem koncu pod Karavankami, na drugem pa na njih. Tega nikakor ni mogoče uskladiti z definicijo tektonskega jarka. Vzhodni rob terciarja tvori Labotska prelomnica, za katero pravi Mioč na str. 112 in 136, da je Pohorje ob njej premaknjeno za okrog 15 oz. 20 km proti jugovzhodu. Mioč pa ni prvi, ki je to ugotovil. Prvi je takšen premik predvideval Winkler (1913, 319). K i es ling er (1928) je imel o Labotski prelomnici drugačno predstavo in posvetil temu posebno razpravo, ki jo je Mioč očividno sploh ne pozna. M i o č e v a interpretacija Labotske prelomnice kot škarjaste prelomnice je premalo utemeljena. Takšna interpretacija bi bila upravičena, če bi lahko dokazal, da sta se Pohorje in Strojna dvigali, Slovenj- graška kotlina in Ribniško-Selniški tektonski jarek pa pogrezali takrat, ko je bila aktivna Labotska prelomnica. Radeljske plasti kažejo, da sta se Pohorje in Strojna dvignili že v spodnjem miocenu, t. j. že pred glavnimi premiki ob Labotski prelomnici. Sedanji relativno dvignjeni položaj Pohorja in Strojne proti območjema na nasprotni strani preloma je torej verjetno le posledica več ali manj čistega vodoravnega premika ob diagonalni Labotski prelomnici, ki seka že prej nagubano ozemlje. o tektoniki mejnega območja med Vzhodnimi in Južnimi Alpami v Sloveniji_349 Olševski nariv Popolnoma nejasno je, zakaj imenuje Mioč trias Olševe »Olševski nariv«. Na sl. 22 vidimo, da meji ta trias na severni strani na dvignjeni tonalit, na južni strani pa na dvignjeni paleozoik Južnokaravanškega nariva. Trias ima na tem profilu torej obliko pogreznjenega klina. Tudi v tekstu ni nobenega poskusa, da bi utemeljil trias Olševe kot nariv, niti ne navaja, v katero smer naj bi bil narinjen. Na geološki karti Ravne na Koroškem (Mioč et al., 1983) je vrisana južna meja triasa Olševe kot nariv proti jugu, v disertaciji pa je smer nariva narisana obratno proti severu (priloga 2). Predpostavljeni nariv je verjetno na površini prekrit z gruščem in njegovega vpada ni mogoče opazovati. Ne zdi se nam pa resno, če isti raziskovalec prikaže v eni karti eno domnevo, v drugi pa nasprotno, ne da bi k spremenjeni interpretaciji podal kakršnokoli pojasnilo. Zato upravičeno dvomimo o Olševskem narivu. Neotektonika Na več mestih omenja Mioč močna neotektonska premikanja na raziska- nem ozemlju. Konkretnejši so pa le podatki na str. 89, kjer pravi, da je pojav- ljanje moren v treh različno visokih nivojih posledica intenzivnega neotekton- skega dviganja oz. pogrezanja. Ali naj si torej predstavljamo, da je ledenik, ki je segal od najvišjih vrhov globoko v doline, zapustil morene samo v nekem, po višini ozko omejenem območju? Ali si sedaj napačno predstavljamo, da je zaporedje čelnih moren v različnih višinah le posledica štadijev pri umikanju ledenika? Mousterienska kultura v Potočki zijalki naj bi prav tako dokazovala intenzivno vertikalno premikanje v obdobju kvartarja, saj je jama »morala nastati v dolini« (str. 89). Kot da bi paleolitska kultura nakazovala ne samo čas, ko je pračlovek prebival v jami, ampak tudi čas nastanka jame. Ta je lahko milijone let starejša in dvigi za tisoč metrov od pliocena do danes niso nič novega. Upajmo, da geologi v bodoče ne bodo razvijali svojih neotektonskih raziskav na takšnih »dokazih«, ampak bodo našli boljše utemeljitve. Sklep Rezultat Miočevega dela (1984) je geološka karta raziskanega ozemlja (v originalu verjetno v merilu 1 : 100 000), ki na mnogih mestih kaže mnogo več podrobnosti kot dosedanje karte. Karta, ki je priložena disertaciji (priloga 1, v približnem merilu 1 : 200 000), pa je žal tako neostra reprodukcija te karte, da so podrobnosti nečitljive. Vsako geološko kartiranje naj bi bila poglobljena študija kartiranega ob- močja, ki naj bi na podlagi lastnih opazovanj in kritične analize prejšnjih raziskav podala pregledno in moderni geološki znanosti ustrezno sliko o geo- loški zgradbi ozemlja. Pri geološko tako heterogenem območju, kot ga obrav- nava Mioč, ne moremo pričakovati, da bo vso raznoliko geološko problema- tiko en sam raziskovalec mogel enako kvalitetno in poglobljeno obravnavati. Zal pa tudi tista področja, v katerih podaja Mioč največ novega, niso prika- zana tako, da bi bralca prepričala. Pri svojem delu Mioč ni upošteval osnovne zahteve vsakega znanstvenega dela, da je treba sklepe izvajati iz precizno prikazanih objektivnih opazovanj. Pri opisu narivov se kar prepogosto zadovolji le z golo izjavo, da so npr. tri- 350 Dušan Kuščer asne kamnine Ostrega vrha in Olševe narivi, ne poda pa nobenih podrobnejših utemeljitev in profilov, ki bi takšen nariv skušali dokazati. Le zelo nekritičen in lahkoveren bralec se bo s takšnim podajanjem zadovoljil. Svoja izvajanja bi moral podpreti tudi z rezultati prejšnjih pomembnejših raziskav tega in sosednjega območja. Za to pa bi moral kritično analizirati do- sedanja dela, pokazati, kaj je v njih sprejemljivega in kaj je v njih nespre- jemljivega ali dvomljivega. Zal o takšni resni analizi dosedanjih raziskav v M i o č e v e m delu ni sledu. Mnogih pomembnih rezultatov dosedanjih razi- skav niti ne omenja. Zaradi preslabega poznavanja dosedanje geološke litera- ture o raziskanem ozemlju opisuje nekatere ugotovitve kot svoje lastne, čeprav so jih drugi raziskovalci že prej objavili (npr. Severnokaravanški nariv, pre- miki ob Labotski prelomnici, narivi filitoidnih kamnin na Pohorju in na Ko- banskem). Niti z besedo ne utemeljuje spremembe svojih prejšnjih, drugačnih mnenj o razčlenitvi metamorfnih kamnin, o Olševskem narivu idr. Marsikateri sklepi so v nasprotju z opazovanji. Olševa je v tekstu nariv, v profilu pa ni sledu o narivu. Transgresivni položaj krednih plasti na različ- nih predpostavljenih narivih odločno govori proti kredni oz. postkredni starosti narivov, kot jo predpostavlja Mioč. Terciar med Mežico in Vitanjem opisuje Mioč kot tektonski jarek. Po nastopanju miocena enkrat pod Karavankami, drugič pa na Karavankah pa to ne more biti tektonski jarek. M i o č e v a disertacija, ki obravnava geologijo mejnega območja med Vzhod- nimi Alpami in Dinaridi v Sloveniji, zaradi navedenega nikakor ne pomeni napredka pri poznavanju geologije tega območja. Namesto tega neuspelega poskusa sinteze bi bile potrebne podrobne, tematsko ožje raziskave, ki bi z ob- sežno in precizno podano materialno dokumentacijo ter kritično sintezo dose- danjih pomembnejših raziskav dale osnovo za zanesljivo in pregledno geološko sliko ozemlja. Literatura Bemmelen, R. W. van., 1970, Tektonische Probleme der östlichen Südalpen. Geologija 13, Ljubljana. Faninger, E., 1982, Ali je predkambrij na Pohorju? Geologija 25/1, Ljubljana. Kieslinger, A., 1928, Die Lavanttaler Störungszone. Jb. Geol. B. A. 78, Wien. Mioč, P., 1977, Geološka zgradba Dravske doline med Dravogradom in Selnico. Geologija 20, Ljubljana. Mioč, P., 1984, Geologija prehodnega območja med južnimi in vzhodnimi Al- pami v Sloveniji, doktorska disertacija, univerza v Zagrebu, Zagreb. Mioč, P., & Znidarčič, M., 1977, Osnovna geološka karta SFRJ, 1 : 100 000, list Slovenj Gradec, Zvezni geološki zavod, Beograd. Mioč, P., Znidarčič, M. & Jerše, Z., 1983, Osnovna geološka karta SFRJ, list Ravne na Koroškem, Zvezni geološki zavod, Beograd. Oberhaus er, R., 1980, Der geologische Aufbau Österreichs, Wien — New York. Struci, I., 1970, Stratigrafske in tektonske razmere v vzhodnem delu Severnih Karavank. Geologija 13, Ljubljana. Teller, F., 1988, Kössener Schichten, Lias und Jura in den Ostkarawanken. Verh. Geol. R. A., Wien. Teller, F., 1898, Erläuterungen zur geologischen Specialkarte der österr.- unger. Monarchie 1 :75 000, Prassberg a. d. Sann. Geol. R. A., Wien. T o 11 m a n n , A., 1977, Geologie von Österreich, Wien. W i n k 1 e r , A., 1913, Versuch einer tektonischen Analyse des mittelsteirischen Tertiärgebietes und dessen Beziehungen zu den benachbarten Neogenbecken. Verh. Geol. R. A. 13, Wien. NOVE KNJIGE BOOK REVIEWS UDK 048.1 Brian Mason und Carleton B. Moore: Grundzüge der Geoche- mie. Übersetzt und bearbeitet von Gerd Hintermaier-Erhafd. Ferdinand Enke Publishers Stuttgart 1985. Obseg: XII + 340 strani, 97 slik, 66 tabel. Format 15,5 X 23 cm. Kartonirano, cena 49,80 DM. Pričujoča knjiga predstavlja nemški prevod v angleščini napisane 4. pre- delane in razširjene izdaje Principles of Geochemistry, ki sta jo napisala Bri- an Mason in Carleton B. Moore. Prevajalec Gerd Hintermaier- Erhard se je v glavnem držal originalnega teksta, toda upošteval je le enote SI, podatke o literaturi je izpopolnil z ustreznimi nemškimi deli, pa tudi vnesel določene spremembe pri razporeditvi teksta. Knjiga Grundzüge der Geochemie, slovensko Osnove geokemije, predstavlja izvrsten uvod v to stroko, ki je zanimiva tako za kemike kot tudi za stro- kovnjake različnih geoloških znanosti. Knjiga je zelo razumljiva. Zaradi bolj- šega razumevanja nekaterih poglavij je dodan uvod v termodinamike. Po- membne so tabele o razširjenosti posameznih elementov v različnih okoljih. Upoštevana je tudi teorija o tektoniki plošč. Knjiga ima 12 poglavij. V uvodu se seznanimo o predmetu in nalogah geo- kemije, o njeni zgodovini in geokemični literaturi. Sledi poglavje o vsemirju in sončnem sistemu. Seznanimo se, kako pogosti so posamezni elementi v vsemirju, o njihovem izvoru, pa tudi o nastanku sonč- nega sistema in njegovi starosti. Seveda je za geokemijo še bolj pomembno poglavje o sestavi Zemlje. Se- znanimo se o njeni lupinasti zgradbi, pri čemer so podatki o pogostnosti po- sameznih elementov v zemeljski skorji podani v posebni tabeli. Za popolno razumevanje nadaljnjega teksta mora biti bralec seznanjen z osnovami termodinamike in kristalne kemije. Temu je posvečeno posebno poglavje. Sledi temeljita obravnava magmatizma, mineralov in kamnin, ki pri tem nastajajo, pa tudi z magmatizmom genetsko povezanih rudišč. V posebnem poglavju so nanizani procesi, v zvezi s katerimi pride do na- stanka usedlin. Ustrezna tabela prikazuje pogostnost posameznih elementov v usedlinah. Preidimo h geokemiji izotopov. Natančneje so obravnavane izotopne sestave elementov kisika, žvepla, ogljika in vodika. Do pomembnih rezultatov lahko pridemo pri določevanju izotopne sestave. Pomislimo samo na ugotavljanje tem- perature, pri kateri so posamezni minerali nastajali, ali pa na ugotavljanje 352 Nove knjige izvora nekaterih sulfidnih rudišč. Geokronologija temelji na določevanju izotop- ne sestave radioaktivnih elementov. V pričujoči knjigi je obravnavanih več metod določevanja absolutne starosti. Predmet geokemije je tudi atmosfera, hidrosfera in biosfera, ki so jim posve- čena posebna poglavja. Katere elemente vsebuje morska voda in v kakšni obliki so v njej raztopljeni, vidimo v posebni tabeli. Obširno je obravnavana metamorfoza. Knjigo zaključi poglavje o geoke- mičnem krogotoku, pri čemer je upoštevan tudi vpliv človeka na okolje. Zal pa zasledimo v knjigi tudi napake. Ker gre za temeljito predelano in razširjeno izdajo, ni čudno. Naj bralce seznanimo s sledečimi nepravilnostmi: 1) Na strani 30 zasledimo stavek »Die Kruste bildet den oberen Teil dieser seismischen Einheit, die nach unten hin von der MOHOROViCiC-Diskontinuität begrenzt wird.« S »seismische Einheit« je mišljena litosfera. Ker stoji »seis- mische Einheit« direktno pred besedo »die«, bi lahko dejali, da Mohorovičićeva diskontinuiteta omejuje navzdol litosfero. Toda kot izvemo na strani 28, temu ni tako. Citirani stavek bi se moral pravilno glasiti: »Die Kruste bildet den oberen Teil dieser seismischen Einheit und wird nach unten hin von der MO- HOROVICIC-Diskontinuität begrenzt.« 2) Prav vseeno je, katere znake uporabljamo v termodinamiki za posamezne veličine. Toda če se enkrat odločimo za določene znake, jih moramo v eni knjigi povsod uporabljati za iste veličine. Ni pravilno, da v pričujoči knjigi za notranjo energijo enkrat zasledimo znak U (str. 63), drugod pa E (str. 87). Nadalje bi namesto Ui — U2 = Л U pravilno moralo stati U? — Ui = Л U (str. 64). 3) Na strani 72 sta strukturi grafita in diamanta pojasnjeni kot posledica hibridizacije. Toda razlaga se ne ujema s tem, kako pojav pojasnjujejo sodobni učbeniki anorgamske kemije. Koliko orbital se namreč med seboj pomeša, to- liko hibridnih orbital tudi nastáne. Tako se pri grafitu pomešajo ena 2s-orbitala in dve 2p-orbitali, pri čemer nastanejo tri 2sp--orbitale, ne pa ena 2sp--orbitala, kot piše v pričujoči knjigi. Pri diamantu dobimo iz ene 2s-orbitale in treh 2p- orbital štiri 2sp»-orbitale in ne ene same hibridne orbitale 2sp». Tudi izraz »2p»- Orbital« je nepravilen. Napisano bi moralo biti »2px-Orbital«. 4) Na strani 112 piše: »Fügt man als vierte Komponente Fassait, FeSiOs, (Fs) hinzu,. . .«. Kemični formuli FeSiO;; ne ustreza fassait temveč hipotetični mineral ferosilit. 5) Namesto Na + K:A1 na strani 117 bi moralo pravilno stati (Na + K):A1. Ernest Faninger Hans Pichler & Cornelia Schmitt-Riegraf: Gesteins- bildende Minerale im Dünnschliff. Ferdinand Enke Verlag Stuttgart, 1987, 322 slik, 16 barvnih posnetkov, 22 tabel in tabela interferenčnih barv mineralov, 230 strani, 17 X 24 cm, broširano, cena 49 DM. Minerale in njihove strukture, ki jih moramo poznati, če hočemo določiti kamenino, raziskujemo v presevnih zbruskih pod polarizacijskim mikroskopom. Tudi danes je določitev kamenin z optičnim polarizacijskim mikroskopom osnova vsake petrografske raziskave. Book reviews . 353 Knjiga o kameninotvornih mineralih v zbrusku je pisana na osnovi navodil k vajam, po katerih že leta učijo študente petrografije, geologije in rudišč na tiibingenškem Mineraloškem inštitutu. Knjiga je zapolnila vrzel na nemškem govornem območju. Vsebina knjige ima tri dele: A. Splošne optične lastnosti kristalov, ko jih opazujemo v polarizacijskem mi- kroskopu. Služijo nam pri določanju mineralov (str. O—29). B. Optične lastnosti posameznih mineralov in mineralnih skupin (str. 32—165). C. Dodatek s tabelarno prikazanimi lastnostmi mineralov, klasifikacijo mag- matskih kamenin in mikroposnetki kamenin (str. 168—222). Na koncu je navedena literatura in stvarno kazalo. V prvem delu opisujeta avtorja na kratko osnove načina dela s polarizacij- skim mikroskopom za začetnike. Bistveni del mikroskopa za določanje mineralov sta prav polarizatorja. Poudarek je na praktičnem določevanju lastnosti mine- ralov pri vzporedni oziroma pri navzkrižnih polarizatorjih. Prava in poševna potemnitev kristalov je prikazana v odvisnosti od medsebojne lege kristalo- grafskih osi in osi optične indikatrise. Shematsko so podani značilni preseki enoosnih in dvoosnih kristalov v konoskopski svetlobi. Pri tem načinu opazo- vanja svetloba ne pada pravokotno na preparat, temveč v vseh smereh stož- často, kar daje v polarizirani svetlobi značilne interferenčne slike. Te omogo- čajo ugotoviti optični značaj posameznih mineralov, kar je bistveno pri njihovi določitvi. Glavni del knjige je opis kameninotvornih mineralov. V tekst so vključeni razen bistvenih mineralov tudi nekateri redki, vendar zelo značilni. Prvi so v tekstu podani z normalnim tiskom, drugi z drobnim. V tabelah pa so bistveni minerali podani s krepkim tiskom, bolj redki minerali z navadnim. Pri opisu mineralov je pomembno, da je pri vsakem navedeno, v kakšni vrsti kamenine lahko nastopa in njegova parageneza, kar nam olajša določitev minerala in poimenovanje kamenine. V zadnjem delu knjige so tabelarno zbrani podatki opisanih mineralov. Prav te tabele naj bi pri določanju mineralov z mikroskopom prvenstveno uporab- ljali. Najbolj pomembno na samem začetku določanja nekega minerala je raz- merje med lomnim količnikom in dvolomom. Pri nadaljnjem določanju gre za lastnosti, zbrane v obsežni tabeli 7, ki so v osnovi vezane na neprosojne, izotrop- ne, enoosne in dvoosne minerale. Grafična oprema knjige je zelo dobra. Minerali so prikazani z lepimi mi- kroposnetki v črno beli tehniki, kar je tudi pomoč pri njihovem določanju. Zaradi visoke cene je le v dodatku nekaj barvnih mikroposnetkov. Pri opisu mineralov jih je večina narisana v tipični kristalni obliki in z ustrezno optiko. Med tekstom so diagrami, ki kažejo odvisnost optičnih lastnosti od kemijskega sestava mineralne skupine, npr. kloritov, olivinov itd. Natisnjeni so tudi dia- grami, po katerih klasificiramo magmatske kamenine na podlagi njihove mi- neralne sestave. Prikazanih je nekaj tipičnih struktur sedimentnih, magmat- skih in metamorfnih kamenin. Knjiga je dob'er učbenik in priročnik pri določanju kameninotvornih minera- lov v zbrusku s polarizacijskim mikroskopom. Ana Hinterlechner-Ravnik 23 - Geologija 28/29 354 Nove knjige Werner Zeil: Südamerika. Geologie der Erde, Band 1, Ferdinand Enke Verlag Stuttgart 1986, 160 strani, 54 slik, 4 barvne fotografije in 3 tabele, bro- širano, format 19 X 12, cena 24.80 DM. V nemškem jeziku napisana knjižica nam na kratko predstavlja geologijo Južne Amerike. V splošnem uvodu avtor obravnava velikost in relief. Slednjega razdeli na tri velike enote — Ande, nižavje in gričevje. Na kratko je opisana klima, tla in prebivalstvo. V drugem poglavju obravnava Južno Ameriko kot del Gondvane z gondvan- sko serijo kamenin prekambrijske do mezozojske starosti. Vulkaniti (bazalti, srednji vulkaniti in rioliti) so nastali med zg. juro in koncem sp. krede. V kredi je bila Gondvana razkosana. Alkalni vulkaniti so nastali šele po odpiranju At- lantika. V tretjem poglavju pri opisu geološke zgradbe Južne Amerike najprej pred- stavi predkambrijsko osnovno gorstvo in kratone, nato sedimentni pokrov, ki tvori več bazenov. Na kratko so podana tudi mineralna ležišča tega področja. Podpoglavje o Andih je precej obsežnejše. V uvodnem delu podaja stanje razi- skav, nato pa se vrstijo sestavki o strukturi, geodinamičnem razvoju, magmatiz- mu, potresih in vulkanih. Ande obravnava tudi kot model tektonike plošč. Na koncu pa so kratko opisana tudi rudna ležišča in nahajališča nemetalov. Citirani literaturi je dodan še spisek geoloških preglednih kart. Knjižica prikazuje v nekoliko poljudnejši obliki glavne geološke značilnosti Južne Amerike in predstavlja prvo uvodno čtivo za morebitno poznejše po- drobnejše proučevanje nam dokaj oddaljenega kontinenta. S tega vidika ima vsekakor svojo vrednost. Uroš Premru Eckard Wallbrecher: Tektonische und gefügeanalytische Arbeits- weisen. Graphische, rechnerische und statistische Verfahren; Ferdinand Enke Verlag Stuttgart 1986, 244 strani, 220 slik, broširano, format 24 X 17 cm. Knjiga obširno obravnava obdelavo in vrednotenja tektonskih podatkov z ma- tematičnimi in geometrijskimi metodami ter njihovo grafično predstavitev. Geo- metričnim rešitvam so dodane računske rešitve in končno ustrezen računalniški program v BASIC-u. Knjiga je pisana v nemškem jeziku. Obravnavana snov je razdeljena na devet poglavij. Prvo poglavje je name- njeno uvodu. V njem obravnava avtor pojem sklopa (Gefüge). V drugem poglavju obravnava strukturo tektonskih podatkov. Loči vek- torske in skalarne podatke. V tretjem poglavju obravnava posamične tekton- ske elemente, enodimenzionalne (lineacije) in dvodimenzionalne (ravnine), nji- hovo merjenje na terenu in prikaz na karti. V četrtem poglavju obširneje podaja geometrične in računske postopke pri posamičnih podatkih o smereh ploskev, presečnih ploskvah, ploskvah z dvema linearama in pri rotaciji tektonskih podatkov. Peto poglavje obravnava položaj tektonskih podatkov na projekcijski krogli, šesto poglavje pa prikazuje projekcijske metode s shematičnimi diagrami enostavnih algoritmov za plotiranje posameznih operacij. Poglavje prikazuje poleg osnovnega znanja o stereografski mreži tudi nanašanje tektonskih po- datkov (linearov, ploskev, malih krogov) na Wulffovo, Schmidtovo in Lamber- Book reviews_. _355 tovo mrežo, odčitavanje različnih podatkov in različne rotacije. Sedmo poglavje podaja posamezne oblike sklopov. Med nelomljene deformirane sklope uvršča gube in zrnati sklop. Pri gubah so podpoglavja namenjena obravnavi razliko- valnim kriterijem, opisnim elementom, geometričnemu opisu, prostorskim ne- pravilnostim, možnostim interpretiranja na krogelnem diagramu in klasifikaciji. V sklop ločilnih ploskev uvršča razpoke in skrilave ploskve. Medtem ko se dosedanja poglavja bavijo pretežno s posamičnimi podatki, pa obravnava osmo poglavje, ki je dokaj obsežno, ravnanje z večjo množico podatkov. Uvodno podpoglavje avtor posveča pravilnemu pridobivanju podat- kov, nato pa pristopi k porazdelitvi množice podatkov — dvodimenzionalni in tridimenzionalni porazdelitvi osi in vektorjev. Porazdelitev prikaže grafično in jo vrednoti statistično, oblike sklopa pa opiše tudi matematično od posamičnih vektorjev v modelni porazdelitvi do polimodalne porazdelitve. V zadnjem, devetem poglavju, podaja avtor zaključne pripombe, z vodilno mislijo, da lahko vsak uporablja poleg klasičnih grafičnih metod tudi računal- niško obdelavo tektonskih podatkov na velikem ali malem hišnem računalniku s pomočjo programov v dodatku knjige. S pomočjo teh programov lahko dobimo matematično podobo orientiranih tenzorjev ali vektorjev in njihove vrednosti. To pa nam odpira povsem novo pot k vrednotenju razširjenosti in kvantifikaciji tektonskih podatkov, odpira pa se tudi nadaljno obsežno področje eksperimen- talne tektonike. Knjiga bo dobrodošla vsem tektonskim geologom, ki se ukvarjajo s tektono- fiziko. Tako zbrano gradivo v eni knjigi smo že kar pogrešali. Nudi nam zbrane osnovne metode kvantitativnega vrednotenja podatkov. Uroš Premru Daniel Jean Stanley, Forese-Carlo Wezel (ods.): Geolo- gical Evolution of the Mediterranean Basin; Springer-Verlag New York, Inc., 589 strani, 287 slik, trdo vezano v plastificirano platno, format 27,5 X 19,5 cm, cena 248.— DM. New York, 1985. Zajetna knjiga, pisana v angleškem jeziku, vsebuje množico povezanih geo- morfoloških, geofizičnih, vulkanoloških, stratigrafskih in sedimentoloških po- datkov iz sredozemskega bazena in okolnih področij še posebno za obdobje neogena in holocena. Knjiga je ilustrirana s številnimi kartami, crteži, foto- grafijami in tabelami. Pri oblikovanju njene vsebine je sodelovalo 47 sodelav- cev. Knjiga je posvečena spominu pokojnega italijanskega geologa Raimonda Sellija. Na prvih straneh je prispevek o njegovem delu in njegova obsežna bibliografija. Knjiga je razdeljena na štiri dele. V prvem delu so podani splošni fiziograf- ski in geotektonski okviri. Kratki opisi posameznih enot dopolnjujejo geološki podatki dobljeni iz satelitskih posnetkov, podatki o seizmičnosti, mediteranski skorji in o mejnih pogojih v evoluciji sredozemskega bazena. V drugem delu je podana evolucija posameznih enot na podlagi sinteze vseh podatkov. Med ostalimi enotami je obravnavana tudi recentna geološka evolucija Jadrana. Tretji del je povsem posvečen messinsko-recentnemu vulkanizmu, tektoniki in vulkanizmu. 356 Nove knjige Četrti del obravnava paleoklimatologijo in paleocenagrafijo na podlagi sta- bilnih izotopov, sprememb foraminifer, nanoplanktona in peloda. Poleg tega najdemo tudi zanimiva prispevka o nadaljevanju messinskih biotopov v medi- teranskem bazenu. Proti koncu knjige je še dodatek, ki podaja opis kratke ekskurzije po sicilski geologiji. Pri vsakem poglavju najdemo obsežen spisek uporabljene literature, na koncu knjige pa imensko kazalo. Knjiga predstavlja doslej najboljši zgoščeni prikaz geomorfoloških, tekton- skih, stratigrafskih, seizmičnih, seizmoloških, vulkanoloških, paleoklimatskih in paleocenografskih podatkov v obliki sinteze in evolucije. Poglavja so podana zelo pregledne in v smotrni razvrstitvi. Knjiga zasluži vso pozornost. Z ena- kim zanimanjem jo bo prebiral vsak geolog že zaradi razširitve svojega znanja, pa tudi specialisti bodo prav gotovo zadovoljni z njeno vsebino. Uroš Premru Anton Ramovš: Slapovi v Sloveniji. Slovenska matica, Ljubljana 1983. Obseg 295 strani, 12 barvnih in 62 črno-belih slik ter 60 zemljevidnih skic in ena pregledna tabela geoloških obdobij. Format 24,5 X 16,5 cm. Vezano v platno. Čeprav je Slovenija po doslej znanem številu slapov na prvem mestu v naši državi, se doslej še nihče ni lotil njihovega načrtnega proučevanja. Deset let trdega dela je moral avtor knjige vložiti v zaokrožen opis slapov, s kakršnim se morejo pohvaliti le redki narodi na svetu. Po doslej znanih podatkih je na svetu več kot 6000 slapov, med katerimi je 400 višjih od 100 m. Sam avtor pravi, da je opisal okoli 185 slovenskih slapov in nekaj slapišč, vendar jim moramo dodati še precej onih, ki so samo omenjeni na koncu posameznih izčrpnejših opisov. V poglavju o nastanku slapov A. Ramovš loči slapove po geološki delitvi v znižujoče (destruktivne) in rastoče (konstruktivne). V prvi skupini loči še kameninsko pogojene (trša kamenina med mehkejšimi), tektonske, obvisele in pregradne slapove. Poleg rastočih loči še drugotno rastoče, umetne in umetno rastoče slapove. Opisal je tudi nekaj najbolj svetovno znanih slapov iz Afrike in Amerike in podal njihov način nastanka ter jih primerjal s slapovi pri nas. Navedel pa je še druge možnosti delitve slapov po obliki, velikosti in smeri vodnega pramena. V poglavju. Slapovi v imenih, je avtor knjige ponatisnil besedilo R. B a d - j u r e iz Ljudske geografije. Za jedrnato in s številnimi primeri podprto B a d - j u r o v o besedilo smo lahko avtorju Ramovšu hvaležni, da je vsaj za kraj- ši čas zopet otel pozabi lepe slovenske izraze za slapove. Le malo je naših slapov, ki so turistično znani in pogosto obiskovani. Zato avtor v poglavju. Slapovi so tudi turistično pomembni, vzpodbuja turistične de- lavce, domačine in planince, kaj naj bi v bodoče storili, da bi k slapovom pri- vabili več obiskovalcev. Težave z ugotavljanjem višine slapov so precejšnje. Do nedavna so bile njihove višine le ocenjene.. V zadnjem času pa sta izmerila Book reviews_. _357 višino mnogih naših slapov P. Skoberne in R. Smerdu. Njihove jedr- nate opise je avtor knjige povzel v izvirni besedi v poglavju, Merjenje višine slapov. Poglavju Opisi slovenskih slapov je namenjena večina prostora v knjigi. Opisi so podani po pokrajinskih enotah (Julijske Alpe 27, Karavanke 20, Kam- niške in Savinjske Alpe 7, Pohorje 4, Cerkljansko in Idrijsko ozemlje 4, Škofje- loško ozemlje 7, Ljubljanska kotlina in obrobje 2, Zasavje in Kozjansko 4, No- tranjska, Dolenjska in Kočevska 6 in Slovenska Istra z enim slapom). Ob tem poglavju je avtor podal pregledno karto slapov Slovenije. Pohvale vredna je tudi tabela geoloških obdobij, dolžina njihovega trajanja in navedba slapov, ki so nastali na kameninah posameznih obdobij. Geografska lega vseh slapov pa je posebej podana med tekstom na preglednih zemljevidnih skicah, ki jih je lično izrisal M. Grm. Nadalje slede opisi posameznih slapov, med katerimi je avtor knjige na prvo mesto uvrstil krasotico Savico. V njenem opisu je glavno besedo prepustil umet- nikom slovenske pesniške besede Prešernu, Vodniku in Potočniku. Pa še sam je dodal izbrane besede. Tako je prav, Savica to zasluži! Glavni opis Peričnika je avtor prepustil starosti slovenskih planincev J. A 1 j a ž u in svo- jemu učitelju I. Rakovcu, izpuščena pa ni tudi pesnitev F. S. F i n ž g a r j a. Tudi pri nekaterih nadaljnjih opisih slapov, je A. Ramovš povzel izvirne opise maloštevilnih opisovalcev naših slapov, kar je še posebno lepo uspelo J. Carju, R. Podobniku in R. Terpinu. V nadaljevanju je opisanih pod samostojnimi naslovi 82 slapov. Vendar sta opisana pod enim naslovom mnogokrat dva ali celo več slapov in tako je v knjigi opisanih ali vsaj omenjenih okoli 185 slapov. Pri večini slapov je avtor opisal pot do njih, podal razlago vzrokov njihovega nastanka in se običajno največ pomudil ob opisu geološke sestave okolice slapov. Mnogo novega najde- mo v teh opisih in ni nam dolgočasno njihovo prebiranje. Skoraj vsak opis predstavlja poljudni krajši ali daljši geološki vodnik, s katerim spoznamo pre- cejšen del Slovenije. Pisec pa ni posvetil izbranih besed samo kameninam in njihovemu rojevanju, ampak je marsikje opozoril tudi na zanimivi rastlinski svet, ki ga najdemo ob poti ali samih slapovih. Verjetno bo marsikdo z zanimanjem prebral izvirni opis P. K r i v i c a o slapu Boka. Le koliko volje in vztrajnosti je bilo potrebno vložiti pri drznih raziskavah z vodo napolnjenih rovov, po katerih doteka voda iz notranjosti Kanina, dokler se ne prikaže kot mogočen 106 m visok slap! Tudi opise slapov v okolici Vrsna in Krna je avtor knjige poživil z izvirnimi opisi R.Podob- nika. Knjiga Slapovi v Sloveniji je napisana v poljudni besedi in je razumljiva širokemu krogu bralcev, ki se zanimajo za naravne zaklade Slovenije. Po njej radi posegajo različno naravnani naravoslovci. Se posebno pa je dragocen pri- ročnik učiteljem in profesorjem naravoslovja pri vodenju ekskurzij v naravo. Ne nazadnje pa bo tudi marsikateri domačin iz knjige spoznal njemu doslej še neznane naravne zanimivosti svojega kraja in upajmo, da bo v bodoče po- magal pri približevanju le-teh tudi drugim popotnikom. Knjiga predstavlja vodnik vsakemu, ki ga zanimajo slapovi in narava ob njih. In ne samo to, obiskovalec slapov bo spoznal tudi kamenine, iz katerih je slovenska zemlja in s tem je avtor dosegel širšo popularizacijo geološke vede. 358 Nove knjige Slovenci smo postali s tem zopet bogatejši, saj nas na področju raziskave slapov ne presegajo drugi bogatejši in večji narodi. Ne smemo pa pozabiti izra- ziti pohvalo založniku knjige Slovenski matici, ki je knjigo prve te vrste v svetu uvrstila v svoj redni program in s tem omogočila spoznavanje naravnih lepot Slovenije širšemu svetu. Stanko Buser