ti V Ljubljani, v juniju 1919. POPOTNIK PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN LIST. Letnik XL. Štev. 5.—6. Vsebina: Razprave: 1. H. Schreiner: Kratek pregled o razvoju slovenske ljudske šole.....129 2. J. Baukart: Politična naloga šole.................147 3. Dr. Franc Derganc: William James. (Dalje.).............150 4. Pav. Flere: Nekaj o učiteljevi pripravi za^pouk ............158 Iz šolskega dela: 5. Ivan Tomašič: Risanje u narodnoj osuovnoj školi...........162 6. F. V.: Moderna latinska naloga..................170 7. -f/77—: Vojni izpiti ......................170 Razgled: A. Slovstvo: Matija Pire: Kratka zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov. — Fran Erjavec: Naša Istra. (F. Kranjc)................171 B. Časopisni vpogled: „Narodno šolstvo"; odgovor g. dr. A. U—u v „Času" (Pav. Flere) . .........................172 C. To in ono: Anketa za preosnovo srednjih šol. — Načrt okvirnega zakona o učiteljski izobrazbi na Češkem. (—i). — Preosnova šolstva na Poljskem. (Fran-čev). — Zakon o otroškem delu. — Tečaj za učitelje na obrtnih nadaljevalnih šolah. — Francozi o Jugoslovanih. (F. V.)..............174 Last in založba Zaveze jugoslovanskega učiteljstva. Tiska »Učiteljska tlakama* v Ljubljani. Uredništvo »Popotnika* je prejelo naslednje liste in publikacije: 1. Slovenski učitelj. Glasilo jugoslovanskega krščanskega učiteljstva. — Ljubljana. Leto XX. Štev. 5. 2. Demokracija. Socijalistična revija. — Ljubljana. II. leto. Štev. 1.-3. • (Naše zasedeno ozemlje.) 3. Čas. Znanstvena revija „Leonove družbe". — Ljubljana 1919. XIII. letnik. Štev. 3—4. 4. Zvonček. List s podobami za slov. mladino. — Ljubljana. Leto XX. Štev. 3.-4. 5. Nastavni Vjesnik. — U Zagrebu. Knjiga XXVII. Svez. 7.-8. 6. Priroda. Popularni časopis prirodoslovnog društva u Zagrebu. God. IX. Broj 4.-5. 7. Pedagogickč Rozhledy. — V Praze. 1919. Ročnik XXIX. Sešit 1—2. 8. Škola meštanska. Vestnik Zemske tJsIredni Jednoty učitelstva me-štanskych škol českych. — V Praze. 1919. Kočnik XXI. Čislo 2., 3. a 5. 9. Časopis učitelek. —Organ zemske Uslredni Jednoty učitelek v Čechach. — V Časlavi. 1919. Ročnik XXVI. Čislo 8. 10. Schaffende Arbeit u. Kunst in der Schule. — Zeitschrift fur die praktische Ausgestaltung d. Arbeitsschule und d. Kunsterziehung. — Prag. Jahrg. 7. Heft 5. 11. Die Lehrerfortbildung. — Prag. Jahrg. 4. Heft 5. 12. Blatter fur Jugendfursorge u. Armenwesen. — Graz. 1919. XXIII. Jahrg. Nr. 2—4. 13. Matija Pire: Kratka zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov.— Maribor 1919. 14. Fran Erjavec: Naša Istra. — V Ljubljani 1919. Redakcija 5.—6. zvezka se le zaključila dne 1. rožnika 1919. H. SCHREINER: KRATEK PREGLED O RAZVOJU SLOVENSKE LJUDSKE ŠOLE. Zgodovino našega šolstva lahko razdelimo v štiri dobe, in sicer: t. cerkveno dobo, 2. dobo Terezijanskega šolskega ustava, 3. dobo poli-tiškega šolskega ustava, in 4. dobo »nove šole«. 1. Cerkvena doba sega od začetka krščanske kulture do leta 1774. V tej dolgi dobi so bile vse šole skoraj izključno cerkvene ustanove in so se nahajale popolnoma pod cerkvenim vplivom. Mesta, kjer je našla zapadna krščanska kultura svoj prvi dom, so bili samostani. Menihi so gojili kulturo v tihi samoti, ločeni od vsega sveta, znanosti in umetnosti na čast božjo in na korist svojih naslednikov. Samo višji posvetni stanovi so se tuintam udeleževali te kulture; široki sloji ljudstva so stali popolnoma na strani. Njim se je podala le tuintam kaka betvica v župni cerkvi. Samostani so si sami vzgajali svoje naslednike v samostanskih šolah za samostanske in cerkvene poklice. Poleg teh notranjih šol so bile včasih tudi vnanje šole za odlične posvetnike. Za nižje ljudstvo so sčasoma nastale pri vsaki župniji župne ali farne šole. V njih je poučeval izprva župnik mladino v veronauku in cerkvenem petju, včasih pa tudi v čitanju in pisanju; od 14. stoletja naprej tudi v računanju. Od 12. stoletja naprej pa je zaradi obilnih poslov v dušnem pastirstvu navadno prevzel poučevanje začasno ali pa tudi za stalno cerkovnik ali mežnar. Za izobrazbo nižjega ljudstva so poleg župnih šol skrbele tudi v 13. stoletju ustanovljene šole dominikancev in frančiškanov in v 12. stoletju ustanovljeni redovi cistercijancev, premonstratencev in avguštin-cev. Pouku ženske mladine so se posvečali ženski redovi (benediktinke od 8. stoletja sem). — Ko so proti koncu 12. stoletja prišla mesta vsled kupčijstva, ki so ga križarske vojne močno povzdignile, k večjemu blagostanju in so se začeli meščani v svoji samostojnosti in imovitosti čutiti kot poseben stan, se je vzbudilo v njih poželjenje po višji izobrazbi. Pa tudi med obrtniki se je opazovala v 13. stoletju vsled razvijajočega se obrtništva potreba 9 in zanimanje za pridobitev višjega znanja. Tako so nastale v 12. in 13. stoletju prve mestne ali občinske šole, ki so jih ustanavljali mestni zastopi. Navadno se pač te šole niso veliko povzdignile nad začetne šole ali nad »nemške pisalne šole« (»deutsche Schriftschule«), t. j. začetne šole, ki so v njih tudi vadili spisje in ki so jih zategadel tudi nazivali »spi-sovne ali pismene šole« (»Briefschule«), V njih so se učili samo čitanja in pisanja ali pa tudi računanja in drugih za državljansko življenje potrebnih reči. Izjemoma so se povzpele nekatere mestne šole na nekoliko višje stališče. Razen mestnih šol so nastale čestokrat po mestih tudi »zasebne ali zakotne šole«, ki so se skrivale v zakotne ulice, kjer so njihovi razj obešeni napisi časih z velikimi obljubami vabili učence. Reformacijska doba je prinesla v šolstvo novo življenje, toda zanimali so se tačas najbolj za latinske šole. Ljudskim šolam poleg latinskih šol tudi po mestih ni bilo prostora. Župniki, osobito na kmetih, so si pomagali kolikor toliko z verskim poukom po nedeljah, tuintam tudi po delavnikih. Že obstoječe spisovne šole so se bavile največ z verskim poukom, poleg njih pa so se množile zakotne šole. Učitelji, ki so jih sedaj često nazivali »šolske sluge«, so bili deloma ponesrečeni učenci latinskih šol, rokodelci, bivši vojaki itd. Njihova plača so bili postranski dohodki pri krstih, porokah ali pa bira poljskih pridelkov. Mnogi učitelji so se pečali s kakim rokodelstvom. Nekateri so se popolnoma vrnili k rokodel stvu, ker jim šolmaštrija ni nič nesla. Tridesetletna vojna je deželam naše očetnjave v severno stran od Dunava močno škodovala. Šole so izginjale, število učiteljev in njihova plača sta se močno krčila. Ravno tako in še huje so trpele dežele na južni strani Dunava, med njimi osobito tudi naša ožja domovina pod turškimi vojnami. Šolske hiše so bile razdejane, učitelji pregnani ali umorjeni, mnogo selišč upostošenih. Gmotno stanje učiteljstva je ostalo v 17. stoletju skoraj isto kot na konec srednjega veka. Učitelji so opravljali kot postranski pose/ opravilo gostilničarja, badarja (ranocelnika), krojača, pekarja, tkalca, lončarja itd. Pravzaprav so bili večinoma rokodelci, ki so opravljali poleg svojega rokodelstva »učiteljsko službo«. Šolska poslopja so bila v 17. stoletju skoraj vsa povprek slaba, večinoma iz lesa sestavljene kolibe. Često je bila šola nastanjena v župnišču ali v cerkvenem prizidku. Največkrat je služila učilnica obenem učitelju za stanovalnico. V večjih krajih je imelo šolsko poslopje več prostorov, a poučevalo se je tudi samo v enem prostoru, ki so se v njem nahajali vsi razredi in so se torej v istem času ukvarjali vsi učitelji. Poleg šol od gosposke nastavljenih šolmaštrov so bile tudi »ubožne šole«, ki so v njih imeli otroci brezplačni pouk in zakotne šole, ki so močno tekmovale s šolami pooblaščenih »šolmaštrov«. V 17. stoletju se je priselil na Avstrijsko tudi red Piaristov, ki so se bavili ne samo s poukom v latinskih šolah, temveč tudi v nižjih šolah in so dosegli lepe uspehe. Do druge polovice 18. stoletja se na polju našega šolstva pač nič ni zboljšalo. Leta 1751 je cesarica Marija Terezija od okrožnih glavarjev zahtevala poročilo »in \vas vor einem Zustande das Schuhvesen in denen Stadten, Markten und Dorfern deines Kreises sich befinde, auch ob etwar viele Winkelschulen vorhanden sind?« — Okrožni glavar celjski Anton baron Fiirnberg omenja v svojem poročilu,1) da »v največ krajih sploh ni pouka, ker cerkovniki ne znajo citati in pisati; v okraju, t. j. zunaj mest in trgov neki ni treba šol ustanavljati, ker ni nobenih dohodkov (zakladov: »ist kein Fundus vorhanden«), da bi vzdržavali šolmaštra, in tudi ne branja veščega cerkovnika; ljudje tudi rabijo otroke, da živino pasejo: pouk je neki ljudem v okraju škodljiv. Mariborski okrožni glavar Maksa Žiga pl. Bendel pa tako-le pravi: »Po vaseh in mestih poučujejo šolmaštri mladino v čitanju, pisanju, računanju in v krščanskem nauku, toda kmetovalci zadržujejo svoje otroke rajši k delu, tako da imajo šolmaštri na kmetih malo ali pa nimajo nobenih otrok poučevati«. Njemu se ne zdi potrebno, da bi se šolmaštru dodelili večji dohodki, ko je bilo do sedaj običajno, temveč naj bi župnikovi namestniki in gosposki upravniki pazili, da bi »nastavljali na šolmašterska mesta sposobne osebe (Subjekte)«. V poročilih župnikov, šolmaštrov in cerkovnikov je splošna tožba o veliki revščini in da ni najti poboljšanju nobenega vira. Učitelji se navadno hvalijo in ustanavljanje novih šol se jim ne zdi potrebno.2) Razen revščine, manjkanja dohodkov za učitelje in primernih šolskih prostorov in osobito tudi pomanjkanja učiteljev je bil torej glavni vzrok *) Gl. »Erstes Eingreifen des Staates zur Hebung des niederen Schuhvesens in Steiermark unter Maria Theresia, von Direktor Joh. Schmidt,« (Beitrage zur OesterT Erziehungs und Scbulgeschiche, herausgegeben von der oesterr. Gruppe der Gesell-schaft fiir dcutsche Erziehungs- und Schulgeschichte, XI. Heft.) ") Iz zelo zanimivih poročil omenjenega Schmuttovega sestavka navajam samo nekoliko tipičnih podatkov. Sv. Križ pri Veržeju: »V šolo hodi Ie rpalo in često noben otrok vkljub pridnemu prigovarjanju župnika »vveilen sie stoekwindisch konneu, di Kinder nichts deutsch unterrichtet werden.« — Svičina: »Šolmašter je že 34 let tukaj, a dobil je šele 7 ali 8 otrok v pouk. ...dann sind auch die recht gueth Windische hart zur deutschen lnstruktion zu bringen.« — Ljutomer: »Samo malo tržanskih :r kmečkih otrok, ki sc njih starši premožni, obiskuje šolo. Dohodki (učiteljevi): O J cerkve 36 gold. 45 kr., od bratovščine 17 gold. 30 kr., od podružne cerkve v Dolnjem gradu 2 gold 21 kr. Zbirka: V Novšincih od vsakega kmeta 1 meseno klobaso (3 kr.), povesmo prediva (3 kr.), hlebček sira (3 kr.) — Gosposka Bizeljsko in Kunšperk: »Pod tukajšnjo gosposko ni nobenega šolmaštra, »weil alles stockvvindisch, in windischer Sprache aber von selbst keine Schulen bestehen.« slabega stanja šolstva v naših krajih ta, da so bile šole skoraj popolnoma nemške, dočim so bili otroci »stockwindisch«. Slične so bile razmere na Kranjskem, Koroškem in Primorskem.1) 2. Doba Terezijanskega š o 1 s k e g a u s t a v a. Do 18. stoletja je bila šola, kakor sledi iz gori navedenega, skoraj izključno cerkvena uredba. Leta 1770. je izrekla cesarica Marija Terezija gostokrat navedene besede: »Šola je in ostane državna zadeva (politicum).« Od tega časa se je mahoma podržavilo vesoljno šolstvo. Dne 6. decembra 1774. je potrdila cesarica: »Občni šolski red za nemške normalne, glavne in trivialne šole v vseh c. kr. dednih deželah,« — to je bil naslov prvega šolskega zakona, veljavnega za vse avstrijske dežele. Po tem novem zakonu je bilo ustanavljati trojne ljudske šole: a) nor-malke, b) glavne šole in c) trivialke. Normalka naj bi bila v vsaki krono-vini ena, v glavnem mestu; ona naj bi bila vzor vsem drugim šolam v kronovini. Glavne šole naj bi se ustanavljale v večjih mestih in pri samostanih tako, da bi prišla, če bi bilo mogoče, vsaj po ena na vsako okrožje. Trivialka pa bi morala priti v vsak župni kraj, pa tudi k podružnicam, če so daleč od župnega kraja. V štirirazrednih nortnalkah se je imelo učiti: učni jezik (seveda nemški), računanje, pisanje, in veronauk in zraven tega tudi nekaj iz prirodoznanstva, zemljepisja, zgodovine, potem tudi latinščina in, to se je posebno poudarjalo, prostoročno in geometrijsko risanje. Na normalkah so se izobraževali tudi učitelji; one so bile torej obenem prva učiteljišča v naši bivši očetnjavi. Učiteljiščnike so poučevali v metodiki ; imeli so učne nastope in so se učili spisavati uradne spise. Tečaj za učiteljiščnike je trajal pol leta. Glavne šole, navadno trirazredne, naj bi v veronauku, v jezikovnem pouku, v računanju in pisanju dosegale iste smotre kakor normalke, v ostalih predmetih pa naj bi se potrudile, da bi kolikor mogoče imele slične uspehe. Tudi tečaji za učiteljiščnike so se v poznejših letih vršili po potrebi tudi na glavnih šolah, ker normalke niso mogle zmagati toliko učiteljev, kolikor jih je bilo treba za celo deželo. V trivialkah pa so se učili samo zgodeb Sv. pisma in krščanskega nauka, poznavanja črk in črkovanja, čitanja pisanih in tiskanih stvari, navadne pisave, 4 glavnih računov in enostavne tristavke (regeldetrije). Poleg tega so podajali tudi potrebna navodila k poštenosti in za gospodarstvo. *) Prim. Jož. Apih: Ustanovitev narodne šole na Slovenskem, po arhivnih virih sestavil —: Iz prazgodovine narodne šole na Slovenskem.« Letopis Slov. Matice za leto 1894. str. 253 si. si. — Gl. tudi: »Šolstvo pred Marijo Terezijo,« v Zgodovini slovenskega naroda, spisal dr. Josip Gruden, izdaja družba Sv. Mohorja. 6. zv. str 968—978.1 Šolska doba je trajala 6 let (od 6. do 12. leta). V vseh šolah so morali poučevati po Felbigerjevi ali takozvani Saganski metodi.1) Nadzorstvo nad trivialkami je imel v pedagoškem oziru župnik; zato je moral vsak bogoslovec, preden so ga posvetili v duhovnika, obiskovati metodiški tečaj na kaki normalki in si pridobiti izpričevalo. Za nadzorovanje upravnih zadev mu je bil prideljen od občine izvoljen nadzornik. Krajno šolsko nadzorstvo je bilo podrejeno okrožnemu nadzorniku, na vadno dekanu dotičnih župnij, ki so mu bile dodeljene tudi glavne šole njegovega okrožja in ki je poročal na dotično kresijo (okrožni urad), kateri je torej zastopal mesto našega okrajnega šolskega sveta. Okrožni uradi kot šolski uradi so bili podrejeni šolski komisiji dotične kronovine (naš deželni šolski svet), ki ji je bil podložen tudi ravnatelj nor-malke. Najvišji ravnatelj (generalni direktor) vsega ljudskošolskega pouka pa je bil Felbiger, povzročitelj in pisatelj »Občnega šolskega reda« in kot tak podvržen naučni dvorni komisiji (ministrstvo za bogočastjc in uk). Felbigerjeva velika zasluga je ta, da je ustvaril in uredil enoten šolski zakon, ki je pospeševal ustanavljanje šol in povzdignil šolski obisk ter utemeljil izobraževanje učiteljev za svcj čas na skoraj neverjeten način. Obenem je tudi zboljšal metodo in spisal prepotrebne učne in pomožne knjige. Veliko skrbi je povzročalo nabavljanje potrebnega denarja za šolske potrebščine. V ta namen so ustanovili za vsako kronovino poseben šolski zaklad, iz katerega naj bi se pokrivali potrebni stroški. Prispevki v ta zaklad naj bi prihajali iz ustanov, iz prostovoljnih doneskov, iz prispevkov samostanov in stolnih kapiteljnov, iz davkov od zabavnih prireditev itd. O velikih težavah, ki so se z njimi imeli boriti pri ustanavljanju narodne šole na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem nam obširno in zanimivo poročata Jož. Apih 2) in dr. Josip Gruden 3) v gori navedenih spisih.4) »Ako pregledamo vse šolsko gibanje pod Marijo Terezijo, moramo reči, da se je avstrijska vlada lotila svoje naloge z veliko vnemo in odloč- *) 1. Skupno poučevanje, 2. skupno čitanje, 3. katehezovanje, 4. črkovanje in 5. tabelovanje so bile glavne točke te metode. a) Prim. tudf: Apich »Ustanovitev narodne šole i. t. d., Letopis Slov. Matice za 1. 1895 (str. 146—233). =) N. n m. str. 978—1014. 4) Prim. tudi: »Zur Schulgeschichte aus dem steirischen Unterlande, nach Akten der k. k. Staithalterei- Landes- und Cillier Magistratsarchivs von A. Gubo, v XII zvezku publikacij: Beitrage zur Oesterr. Erziehungs- und Schulgeschichte, herausgt-geben von der oesterr. Gruppe der Gesellschaft fur deutsche Erziehungs- und Schulgeschichte. nostjo. Izvrševala je vztrajno svoje šolske načrte, ne glede na številne zapreke in ovire, ki so se ji stavile nasproti. Ne gre ji odrekati uspeha, da je spravila v tok velevažno vprašanje ljudske izobrazbe. Način, kako se je imelo rešiti to vprašanje, pa je bil prikrojen po enem vzorcu, ki smo ga preko Dunaja prejeli iz Nemčije, in ta vzorec je bil: nemška šola s sagansko metodo. S tem šolskim programom so hoteli izobraziti vse avstrijske narcde. Da se mora prava ljudska šola opirati na materni jezik učencev kot temelj vse daljnje izobrazbe, do tega razumevanja pa se ni mogel dvigniti .prosvetljeni 18. vek'.« (Dr. Gruden.) S krepko voljo in njemu lastno nestrpnostjo je Jožef II. skušal nadaljevati in dokončati šolsko preustrojitev.1) Najprej se je trudil z veliko' vnemo, da bi se, kakor zahteva zakon, pomnožilo število trivialk in glavnih šol, da bi dobile šole primerne stane in da bi se učiteljem zasigurala dostojna plača. Šolsko nadzorovanje je poveril »okrožnim šolskim komisarjem« 2), za katere je izšlo posebno »navodilo za okrožne šolske komisarje« s). Šolski obisk je bil pod kaznijo obvezen.4) Vsi učitelji so morali predložiti fasije (napovedi svojih dohodkov).5) Za učitelje na trivialkah se je predpisala kratka metodika vseh tii-vialnih predmetov,6) po kateri se je moral vsak učitelj ravnati. Ako je komisar zapazil pri učitelju pomanjkanje znanja, ga je moral takoj izpra-Ševati iz »Forderungen« in ga pokarati. Potem pa mu je moral razjasniti potrebne metodiške pojme, mu jih praktično pokazati in mu ukazati, da iih posnema. Pri večjih nedostatkih, ki se niso dali kar tako odpraviti, je moral poslati dotičnega učitelja za en teden do tri tedne h kakemu sosednjemu dobremu šolmaštru v pouk. Učitelji za glavne šole so se morali izobraževati v rednih (šestmesečnih) tečajih, učiteljiščniki za trivialke pa so se praktično učili samo dva Višji šoiski ravnatelj je bil po Felbigerjevem odstopu Anton Oall in poten. (1788—1816) naš rojak Jožef Špendov. -) Najboljšim šolskim komisarjem te dobe je prištevati znanega zgodovinarja An tona Linharta in Blaža Kumerdija (1787—1792 v Celju in potem v Ljubljani). V Mariborskem okrožju je opravljal to službo Matija Košir, poprej ravnatelj glavne šole v Ljubljani. 3) V tem navodilu je bilo med drugim predpisano: »Vsak šolmašter ali pomočnik mera imeti svojo posebno šolsko sobo; šolska soba mora biti prazna, v njej se r.e sme nahajati nemara kaka postelja, kopanja, motovilo, kolovrat, obešalo za perilo ali druge take reči.« а) Kdor ni pošiljal otrok v šolo, je bil kaznovan s tem. da je moral opravljati) javne opravke. Trdovratnemu delavcu v Loki pri Zidanem mostu so zažugali, da bo moral ob Savi ladje vlačiti. 5) Slučajnih darov ni bilo treba izkazati. »Malenkosti, kakor jajca, klobas i. t. d. tudi? ni bilo treba vpoštevati.« б) »Forderungen an Schulmeister und Lehrer.« meseca na normalki; če pa je bil kateri posebno spreten, so ga lahko odpustili v šestih tednih. »Kako je napredovalo ljudsko šolstvo za cesarja Jožefa? Na Kranjskem in Primorskem je šlo zelo počasi. Ljudje se niso mogli z novimi šolami sprijazniti. Ljubljančani so tožili, da se otroci nauče več slabega kakor dobrega in pozabijo še to, kar so se doma naučili.« — »Leta 1789. toži tržaški gubernij, da je na Primorskem šele deset trivialk vštevši nunske šole v Trstu, Gorici in Korminu. Na Kranjskem je ugotovil Špendov leta 1788., da šolstvo vzlic mnogovrstnim oviram vendar napreduje, kajti našteli so 58 šol s 3154 učenci, med tem ko je imela za tretjino manjša Koroška 157 šol z 8567 učenci, Štajerska pa celo 376 šol in 26.576 učencev.« (Dr. Gruden.1) 3. Doba političnega šolskega ustava (1792 —1869). Ker so Jožefove šolske preosnove občinam in često tudi posameznikom nakladale velike denarne žrtve in uspehi, osobito na kmetih niso vselej zadostovali tem žrtvam, so se kmalu oglašali predlogi, da bi se šolski zakoni izpremenili; razen tega so tudi začetki francoske revolucije in revolucija sama vplivale na člane učne dvorne komisije in tudi na cesarja samega. Tako je prišlo, da je cesar Franc II. leta 1795. sklical naučno-piegledovalno komisijo pod vodstvom grofa Franca Rottenhana. Posvetovanja so se dolgo zavlekla. Posledica teh posvetovanj je bil drugi avstrijski ljudskošolski zakon, ki je dobil dne 11. avgusta 1805. najvišjo cesarsko sankcijo pod naslovom: Politični ustav nemških šol v c. in c. kr. nemških dednih državah (na kratko »politični šolski ustav«).2) Glavni namen tega zakona je bil, v polni meri vpeljati duhovno šolsko nadzorstvo in pa učne smotre, ki jih je bil Felbiger določil, nekoliko ^ni; žati. Krajni šolski nadzornik je bil slejkoprej župnik, okrožno nadzorstvo je prevzel dekan (posvetni okrožni šolski komisarji so bili odpravljeni), za škofijo je opravljal nadzorstvo na škofovo ime njegov namestnik (konsistorialni svetnik, scholasticus); višji nadzornik deželnega šolstva je bil kak višji cerkveni dostojanstvenik. Ta je bil podrejen deželni vladi, nad njo pa je bila dvorna komisija na Dunaju. Ljudske šole so bile razvrščene v »trivialke (eno- ali dvorazredne), 3-razredne glavne šole in 4-razredne normalke«, kakor v prejšnji, Tere-zijanski dobi. Na novo so se uvedle realke, ki bi naj nadarjene učence iz- *) Prim »Jožef II. in jožefinizem« v gori omenjenem 6. zvezku, str. 992. 2) Politische Verfassung der deutschen Schulen in den k. und k. k. deutschen Erbstaaten. Ta zakon je sestavila dvorna komisija, ki so bili v nji takrat najznamenitejši šolniki zbrani, med njimi učni ravnatelj in kanonik Anton Špendov in pa višji učni nadzornik Jožef Špendov. Jožef Š., rojen 1. 1739 (1757?) v Mošnjah na Gorenjskem, je bil za avstrijske šolstvo velezaslužen mož. — Zelo natanko poroča, kako ie ta zakon nastal in o njem samem: Weiss Dr. Anton, Geschichte der oesterr. Volks-Jchule 1792 -! 848, 2. zv. obraževale za višje umetnosti, za trgovstvo in menične posle, za knjigovodstvo itd. Na normalkah se učni predmeti niso nič izpremenili, glavne šole pa so se otresle marsičesa, osobito v realnem pouku. V trivialkah pa so učili: zgodbe Sv. pisma in krščanski nauk, poznavanje črk in črkovanje, čitanje pisanih in tiskanih stvari v navadni pisavi, 4 glavne račune in enostavno tristavko. Poleg tega so podajali potrebna navodila k poštenosti in za gospodarstvo. »Ne da bi se ravno odpovedale trivialke nalogi posebno nadarjenim učencem pokazati pot do višje izobrazbe, so morali učitelji podajati večini svojih učencev samo takšne nauke, ki jih ne bodo ovirali pri njihovem delu ali jih delali nezadovoljne s svojim stanom.« Metoda naj bi pred vsem bistrila spomin. Razvijanja, ki se ne nahajajo v »metodiki« 3), so bila prepovedana; samo na realkah so se morali »pojmi na tanko razvijati«. »Ker pri večini šolskih učiteljev na trivialkah ni pričakovati odličnih sposobnosti, ki jih je treba k razumno izvedenemu, razvijajočemu pogovarjanju, se bodo morali ti-le strogo ogibati vsakega daljšega razvijanja, razen tistih, ki so predpisani v šolski knjigi in metodiki in paziti vselej le na to, da si učenci dobro zapomnijo, česar se imajo na pamet naučiti in kar rabijo v posameznih slučajih.« Doba učiteljske izobrazbe naj bi obsegala za glavne učitelje 6 mesecev, za učitelje trivialk pa samo 3 mesece.'2') Da ob pomanjkljivi prediz-obrazbi učiteljiščnikov ni bilo misliti na znanstveno izobrazbo, je jasno; pa tudi pedagoško in praktično izobraževanje se je moralo omejati na inehaniško vežbanje v nekaterih ročnostih. Zato je pač razumno, da ni imel učitelj nobene samostalnosti in da se je moral glede snovi tesno prilagajati predpisanim učbenikom in navodilom. Učirelj sicer ni smel, kakor v prejšnjih časih, biti »bader«, ki je zo-bove drl, krojač, tkalec, sel (Botenlaufer) ali pa godec, ki je pri gostijah godel, vendar pa je nujno rabil dohodke mežnarja, zvonarja, občinskega pisarja in voditelja cerkvenega zbora. Učitelji so bili razvrščeni popolnoma tako, kakor rokodelci: mojster (šolmašter), pomagač in vajenec. Od učitelja se ie zahtevalo: »da ima zdravo telo, zdrava čutila in da dobro in jasno Izgovarja besede; on imej jasno razumnost in sposobnost, da se v vsaki stvari lahko razpozna; on bodi bogaboječ človek in dajej svojim učencem v govoru, dejanju in vedenju lep vzgled; on mora znati spretno čitati vsakojake tiske, ki se nahajajo v predpisanih učnih knjigah ter urno in ročno pisati različne pisave; mora temeljito obvladati štiri glavne račune s celimi števili in z ulomki, s tristavkom (regeldetri) vred 1 Metodiko (»Methodenbuch«) za učitelje je spisal najprej Felbiger; leta 1816. je izšla nova metodika, ki jo je spisal konsistorialni svetnik Anton Hye, kot navodil k pouku po novem šolskem zakonu. Pozneje so izhajale še drugč »razširjene« izda'e. ki so bile do leta 1869. uradno predpisane. 2) > RAZGLED. A SLOVSTVO. Kratka zgodovina Sloveficev, Hrvatov in Srbov. Spisal Matija Pire, profesor v Mariboru. Kakor pravi pisatelj v dodatku, ima njegova kratka zgodovina namen, da seznani Slovence, zlasti preprosto ljudstvo in šolsko mladino, le z najvažnejšimi dogodki naše politične povestnice. Kako potreben je bil tak pregled, kaže že to, da se je prva izdaja kmalu razprodala in se pripravlja druga. Pisatelj obravnava zgodovino ločeno po Slovencih, Hrvatih in Srbih. Najobširnejše govori o nas Slovencih, manj obširno o Hrvatih in najmanj o Srbih, dasi smo Slovenci bili politično najmanj samostojni in zavedni, Hrvati že bolj, najbolj pa Srbi. Naravno pa zanima človeka najbolj lastna preteklost. Pripovedujejo se dogodki večinoma časovno po raznih vladarjih, kakor je bilo to do sedaj v navadi, ko se je večkrat zdelo, da je to le bolj zgodovina »posameznih vladarskih rodovin. Najbolj se to občuti pri hrvaški zgodovini, na pr. str. 56—61, kjer se tudi omenja, da so umorili celo kraljico vdovo Ludovika Velikega, Sigismundovo ženo pa ujeli in da se je imel Sigismund le Benečanom zahvaliti, da so ga izvolili in kronali za ogrskega kralja in da je dobila njegova ujeta žena zopet svobodo. Ne omenja pa se v novi dobi, kako je sovražna dunaj-sko-madžarska vlada zlasti po Khuen-He-dervaryju moralno zastrupila vse hrvaško javno življenje. Večkrat navaja pisatelj či-njenice, ne da bi jih spravil v zvezo z ostalimi ali jih nekoliko utemeljil in povdaril po-sebe njih pomen. Tako na pr. bi radi izvedeli, odkod ono sovraštvo do Nemcev, radi katerega so bili Slavonci za Ivana Zapolj-skega, Hrvati pa za Ferdinanda Habsburškega. Bolj zadovoljni smo lahko s pregledom slovenske zgodovine. Pisatelj pove pomen posameznih dogodkov, na. pr. na str. 13, 21, 28 primerno naslika važne dobe. na pr. tur- ške vojske, prosvetne razmere, boj za staro pravdo, zlasti pa Ilirijo oživljeno. Ali tudi tu časih pozabi, da piše slovenski pisatelj ' za slovensko ljudstvo. Pri Koclju omenja, da sta tedaj prišla med Moravče solunska brata Konštantin in Metod, ki ju je Rastislav sprejel s častjo. To je brezbarvno povedano, kakor bi storil za nas to kak nemški zgodovinar. Saj je Ra-stislav hotel imeti iz Carigrada učiteljev, ki bi v domačem jeziku proti tujcem Nemcem poučevali ljudstvo. Njun poziv je bilo politično delo prve vrste; čeprav na Moravskem le epizoda, nam kakor le kaj razsvetljuje oni veliki boj in upiranje proti germanstvu, ki ga pisatelj tudi na več mestih omenja. Za širše slovensko občinstvo ne zadošča le omenjati posamezne dogodke, sodbo o njihovem pomenu pa prepuščati čitatelju, nego treba je dejanje vedno tudi kratko oceniti. Ta kratki pregled nas pa spominja še nečesa drugega. Naši nasprotniki nam vedno očitajo, da nismo sedaj ujedinjeni Slovenci, Hrvati in Srbi nikaka organska celota. Pisatelj Pire ugovarja na nekih mestih temu, z razdelitvijo svoje zgodovine pa to našo razcepljenost pravzaprav potrjuje. Ali kakor M. Murko naše starejše jugoslovansko slovstvo skupno obravnava, ne pa deljeno po posameznih južnih Slovanih, tako bo'do morali storiti, mislim, tudi naši zgodovinarji. Že v tem kratkem pregledu imamo dokazov za to. Proti Frankom so se dvignili pod Lju-devitom Posavskim južni Slovani od izvira Save do izliva Timoka v Donavo. Sosedni narodi, ki so cela stoletja do danes posegali v naš razvoj, so bili vsem isti: Nemci, Madžari in Turki. Boj proti njim za lastni narodni obstanek in razvoj je bil skupen Slovencem, Hrvatom in Srbom, čeprav na zunaj nismo bili vedno zedinjeni. Cemu ta skupni boj nenaravno cepiti na posamezna plemena, mesto da ga pod višjim vidikom obravnavamo enotno? J. K. Fran Erjavec: Naša Istra. — V Ljubljani 1919. Tiskala in založila Zvezna tiskarna. Cena? „MaIo poznamo Istro, ta kraški, a v svoji tihi revščini vendarle tako prekrasni del svoje zemlje. Danes, ko sega po njem grabežljiva roka italijanskega imperijalizma, se pač zavedamo, da tvorijo Istra s Trstom in Goriško vred vogelni kamen naše nove države. Bližje nam je bil Dunaj od Pazina, Cičarija bolj tuja kakor Švica in bolje smo poznali socialni položaj angleškega delavca kakor istrskega kolona. Sedaj, ko ječi naše Primorje pod težkim jarmom brutalne italijanske okupacije, spoznavamo, da je tudi Istra ud našega telesa in da so tudi Istri-jani kri naše krvi — oni del našega naroda,-ki je ohranil vkljub-trdemu boju z nerodovitno zemljo in nasilnim tujim izkoriščevalcem skozi dolga stoletja našo besedo ob našem morju. (str. 3.)" Te besede bi morali imeti v duši zapisane tedaj, ko se nismo zmenili za to, da bi spoznali svojo domovino in jo pokazali svetu. Tedaj bi morali imeti kratke, pregledne spise o naši Istri, o naši Goriški, Koroški. Tedaj bi jih morali čitati doma in spoznavati vsaj iz knjig, česar že nismo spoznali nazorno, tedaj bi morali v raznih jezikih razširjati take spise po svetu. Tedaj... In vendar nam drobna Erjavčeva knjižica pride tudi danes prav, ker nam vsaj enkrat jasno in točno pokaže, kaj izgubimo z domovino „Velega Joža" in za kaj se bomo morali boriti. Erjavec-Brkin je spoznal to kršno zemljo, vzljubil je njo in njene ljudi; z ljubeznijo pa s temeljitim poznanjem razmer, opremljenim z zadostnim statističnim materialom je napisal to knjižico. Z njo nam je podal pogled na kos lepe zemlje. Ne, ne — „te zemlje, tega ljudstva ne damo, morje, ki buči ob obalah Istre, mora biti naše, ker je naša pravica do vsega tega prirodna ... Osvobojeni Jugoslovan ne bo nikdar pozabil na svojega krvnega brata v Istri" (19—20). F. Kranjc. B ČASOPISNI VPOGLED.*) a) Članki teoretiške vsebine: Otrok in d r u ž i n a (F. Fabinc v S. U. 5.) je daljše zasnovano delo, ki obravnava v tej številki slabe socialne razmere naših proletarskih družin. — Bodočnost naše srednje šole (C.); pod tem naslovom komentira dr. J. Debevec ukrepe ljubljanske uradne ankete za preustrojitev srednjega šolstva, koje sklep navajamo danes v zaglavju „To in ono". Pripominjamo, ' da se ne strinjamo z naziranjem g. dr.-ja v važnosti klasičnih jezikov, in menda vse ljudskošolsko učiteljstvo stoji na onem stališču, ki ga označuje S. N. v svoji 5. štv., kjer polaganje prevelike važnosti na klasične jezike imenuje anahronizem. — P s i h i č k i temelji umjetničke tvorbe (J. Lackovič v N. Vj. 8., začetek). — Poli-ticka v y c h o v a mladeži (Šk. m. 5.) se zavzema za politično mladinsko vzgojo, le da mora ta biti nepristranska in poštena ter mora imeti v mislih celokupnost, narod. — Menšinova škola se stanovi-ska pedagogickeho (Dr. F. A. Sou-kup v P. R.) je članek, čigar vsebino bomo morali začenjati proučevati v bodoče tudi pri nas, ker bomo morali tudi sami vzdrža-vati manjšinske šole svoje in tuje. b) Članki Iz šolskega dela: O bistvu in smotru volje (F. Lužar v S. U. 5.) je naslov spisu, ki v tej štev. uvodoma z fiziološkega stališča obravnava bistvo duševne vaje. — Pouk slabo nadarjenih otrok (A. Lebar v S. U.); v 5. štv. se zanimivi in temeljiti spis zaključuje z razpravljanjem o rokotvornem delu. — Prilogi metodici pouča-vanja u francuskem jeziku na našim srednjim školama (N. Vj. 7—8.); v spisu govori strokovnjak priv. doc. dr. Petar Skok o omenjeni snovi in daje o nji metodična navodila zlasti glede izgovora in pravopisa v francoščini in sicer z ozirom na praktični smoter, ki naj se stremi k njemu v srednji šoli, in z ozirom na praktično snov, ki naj jo predela. — Računanje s nepotpunim brojevima u s r e d - ') Kratice: S. D. = Slov. Učitelj, Č. = Čas. N. Vj. = Nastavni Viesnik, Sk. m. = Škola meštžnska, Č. IT. = Časopis učitelek. P. R. = Pedagogickč Rozhledj-, Sch. A. = Schaffende Arbeit. n j o j š k e 1 i' (A. Kondrat v N. Vj. 8.) je članek, ki mu je Mile Cindrič napisal osvrt v isti številki. — P. Sula: Jak sme žilis d e t m i v i d e n s k y m i (P. R.) — V. Pta-ček:Rzsah matematickeho vyu-čovani na našich učitelskych iistavechdletroiichosnov(P. R.). — Ein paarSkizzen aus meinem Anschauungsunterricht (W. Albert v Sch. A. 3.) podaja slike opisovalnega in pripovedovalnega učnega načina. c) Članki iz šolske zgodovine: Za E r a n t i š k e m C a d o u (P. R.) je naslov spisu, kjer J. Turna razpravlja o delu pokojnega Čade. — Pedagogicke m u -s e um Komenskecho (J. Patočka v P. R.) podaja zgodovinski pregled in notranjo ureditev tega češkega pedagoškega zavoda. č) Iz šolske organizacije: Š k o 1 s t v i v našem statč (A. Cer-makova v Č. U.). — Reorganizace učitelskecho vzdčlani (Šk. m.) — primeri „načrt okvirnega zakona o učiteljski izobrazbi na Češkem" pod „To in ono". — Češka škola mesfanska v r. 1918. (Šk. m.). — Navstevameštanskych škol chlapeckych divkami ve š k o 1. r o c i 1917/18 (Šk. m. 2.) je Statističen pregled v naslovu navedene snovi. — V y u č o v a ni „t r i d n i" nebo „o d b o r -ne" na mčšfanskych školach. Pod tem naslovom se je razvila v Šk. m. živahna diskusija o vprašanju, ali naj se poučuje v meščanskih šolah razredno, ali po strokah kakor doslej. — Die Einheitsschule (E. Engl v Sch. A. 3.) obravnava enotno šolo z vidika, kako bi se na temeljih današnje nemške šole razvila enotna šola, in prihaja do naslednje potrebe preustrojitve: 1. prvih šest let naj se poučuje povsod po istem načinu; 2. francoščina postani povsod neobvezna; 3. gimnazije in realne gimnazije naj se preustroje po tipu reformnih zavodov frankfurtskih. —e. Pod naslovom „N a r o d n o šolstvo" se peča v 3.—4. štv. „Časa" g. A. M. z Načrtom preustrojitve šolstva in narodne vzgoje, kakor ga je sestavil odsek Zaveze jugoslovanskega učiteljstva za preustrojitev šolstva. Načrta ne obravnava podrobneje, marveč se dotika le glavnih in načelnih vprašanj iz njega. V odgovoru, ki si ga dovoljujem na izvajanja g .A. U.-a, se ne spuščam v podrobnosti, kakor je na pr. vprašanje, ali je „država ali kraljevina SHS v vsakem oziru troimenski jugoslovanski narod" ali „le politična organizacija tega naroda". Za šolstvo se mi namreč zdi narodna ideja dovolj jasno označena s tem, če rečemo, da naj „šolstvo služi narodu" in pa če povemo, da je namen šolstva »narodna izobrazba vse narodove mladine". Da to ni „edini in najvišji smoter" vzgoje in pouka, pa nam pove naš § 1. sam, v katerem smo pred narodno vzgojo postavili etično. Ravno vsled tega tako označenega smotra pa se nam zdi tudi nekako čudno, da g. A. U. še posebe po-vdarja tole: „Smo za narodno vzgojo, smo za enotno organizirano narodno šolo, smo za državni šolski zakon, a vsa ta enotnost ne sme zamoriti življenjskega počela vse vzgoje, verstva". Naš načrt nikjer ne trdi, da bi mi hoteli to zamoriti v vzgoji, in verouku puščamo tudi vso isto pravico, ki mu gre. Zaradi svobode mišljenja in njene vzgoje pa ne moremo priznavati enostranskega vzgojnega duha, kakor ga daje šolstvu polni vpliv verskih družeb, ne moremo določati za občo vzgojo le enih vzgojnih načel, le enih vzgojnih sredstev. Pri občem razmahu narodnih duševnih sil se nam zdi, da mora vladati obča duševna svoboda, a tudi duševna svoboda v vzgoji. Nočemo pa nasilja na nobeno plat in zato tudi centralizacije šolstva ne zahtevamo zaradi tega, da bi se hotele „zabraniti vse zasebne verske šole" ali da bi hoteli v šoli vzgajati po nekaki „enotni državni etiki", pač pa zato, ker terjamo za šolo neodvisnost. V mislih pa tukaj nimamo toliko duševne, kakor upravno neodvisnost. Neodvisnost torej od one deželne ali pokrajinske »politike", ki nam je v nedavnih dneh naše šolstvo naravnost ubijala. Res da vidimo danes dobro voljo, da bi to ne bilo več, a vera v njeno udejstvitev je v nas še pre-mala; in da je tako, ni naša krivda! Dobro se zavedamo, da normalno za šolstvo ni centralizacija višek, a skrbeti moramo, da nas le čvrsta in zdrava centralizacija, ki to more, obrani danes takih nedavnih razmer. Mogoče se motimo, a naš čut nam narekuje, da vztrajajmo pri tej svoji zahtevi vsaj do- tlej, dokler se smatrajo učitelji, da so „le pooblaščenci" rodbine, države in cerkve, ti pa naj imajo pri vzgoji otrok „prvo in zadnjo besedo." Vzlic temu, da učiteljstvo ni voljno še naprej hlapčevati, tudi noče imeti ne „prve"' in ne „zadnje besede", hoče pa imeti tudi svojo besedo. Na priznavano »upravičeno samostojnost v strokovnem oziru" gledamo s tega vidika, da je pri učiteljevi strokovnosti pred učno vzgojna. V tem oziru je svoboda za učiteljstvo prepotrebna in to tembolj, ker se le svobodno učiteljstvo lahko „vedno globoko zaveda svojega lepega, a silno resnega poklica". Pri taki svobodi bo stalo vse učiteljstvo — torej brez vsakršnih to ali ono-stranskih „večin" — etično tako visoko, da bo za narod najbolje, če mu izroči otroke v vzgojo brezpogojno. Danes te idealne višine še,nismo dosegli, zato mora biti tudi naš načrt pripravljen na kompromise v marsikateri idealni zahtevi. A na kompromis mora biti pripravljena tudi javnost in vsi faktorji objektivne narodove celote, ker bomo vsi skupaj morali stremiti po tem, da si to novo kulturo, ki naj vodi ves narod do idealne etične višine, šele sezidamo. Sezidali pa jo bomo le na temeljih absolutne poštenosti, a brez nasilnih omejevanj na desno ali na levo. Pav. Flere. C. TO IN ONO. V anketo za preosnovo srednjega šolstva, ki jo je sklical višji šolski svet v Ljubljani, je pozval poleg srednješolskih šolnikov tudi juriste, zdravnike in zastopnike cerkve. Ker je skraja razmotrivalo vprašanje, ali je goden čas za temeljito reformo ali ne, dokler se ne razbistri naš politični položaj in se ne ustale notranje razmere, bi se anketa skoraj da razšla, preden bi prišla sploh do razpravljanja. Končno pa je vendar obveljalo mnenje, da z reformo ni mogoče odlašati, marveč se moramo čimpreje prilagoditi toku časa. Anketa je začela tedaj najprej obravnavati vprašp.;ije skup-n e nižje srednje šole. Ta naj bi bila štiri-razredna in bi se morala ustanoviti v vseh večjih krajih. Poučevali naj bi se na njej sledeči predmeti: verouk, slovenščina, francoščina, latinščina, zemljepis, zgodovina, aritmetika, geometrija, prirodopis, prirodoslovje, risanje, lepopisje, petje, telovadba. Ti predmeti so obvezni; neobvezni pa: nemščina, laščina, tesnopis, stro- jepisje, glasba. Višja srednja šola bi se cepila v poljubno število oddelkov, n. pr. v humanistični, realni, tehnični, pedagoški, trgovski, poljedelski, vinarski, gozdarski, obrtni, glasbeni itd. oddelek. Mnenja o tej enotni šoli pa so bila zelo različna. Ni se mogla zediniti na izmero, kako naj se razporedi pouk tolikega števila predmetov, ne da bi bila mladina preveč obremenjena, zato je izvolila anketa izmed sebe odsek in mu poverila nalogo, da prouči možnost omenjene nižje srednje šole. Ta ožji odsek je prišel do zaključka, da je enotna spodnja srednja šola nemogoča z ozirom na preveliko število jezikovnih ur, ne glede na to, da ne nudi zaokrožene izobrazbe in zahteva n. pr. znanje latinščine tudi od ljudi, ki jim bo v nadaljnjem učenju ali življenju nepotrebna. V seji ankete, pri kateri so bili navzoči tudi zastopniki liudskošolskega učiteljstva, ki pred vsem zahteva enotno nižjo srednjo šolo, ki naj bi nadomestovala tudi meščanske šole, je obveljalo mnenje omenjenega ožjega odseka, ki je dobil novo nalogo: prouči naj in izdela načrt srednje šole z največjim številom 30 obveznih tedenskih ur, v katerem številu so vštete tudi ure za telovadbo. To pot je sklenil odsek, da se mu zdi čas za temeljito reformo srednjega šolstva, t. j. za ustvarjanje novih tipov, še prezgoden, pač pa naj se reformira način pouka, v kolikor je izpremembe potreben. Obdrže naj se za enkrat trije tipi: humanistična gimnazija (Ljubljana, Maribor"), realna gimnazija (glavni tip) in realka. Števila 30 obveznih tedenskih ur se ni bilo mogoče držati v vseh razredih, vendar ne rrekorači načrt odseka nikjer števila 32 (telovadne ure vštete). Po načrtu odseka se uče na humanistični gimnaziji sledeči jeziki: latinščina, grščina, slovenščina, srbohrvaščina, nemščina; ' na realni gimnaziji: latinščina, slovenščina, srbohrvaščina, nemščina, francoščina. Realka se ore-ustroji v osemrazredno s toliko latinskih ur v spodnjih razredih, da se nauče dijaki toliko latinščine, kolikor se je zahtevalo pri izpitih na vseučilišču, ako so hoteli realci študirati kako stroko, do katere ni bila pot odprta absolventom realke. Po novem načrtu odpadejo ti izpiti in se mora naredbe-nim potom uveljaviti, da imajo realci prosto pot do vseh vseučiliščnih strok. Vpelje se tudi propedevtični pouk v VIL in VIII. razredu realke v isti meri kot na gimnazijah. Vsem trem tipom sta I. in II. razred skup-n a, tako da prestopi učenec iz II. razreda brez izpita v III. razred poljubnega tipa. Navedeni jezikovni pouk je obvezen, lahko se pa uče neobvezno še drugi jeziki. Izmed tujih živih jezikov je za realko glavni francoščina. („Izv. dr. slov. prof.") Načrt okvirnega zakona o učiteljski izobrazbi na Češkem je izdelalo učiteljsko društvo „Komensky" v Pragi, iz katerega posnemamo: Učitelji osnovnih in osnovno-strokovnih šol se pripravijo za svojo službo na šolskih fakultetah, ustanovljenih pri vseučiliščih v Pragi, Brnu in Bratislavi. Vanje vstopi lahko vsakdo, ki izkaže sposobnost za obisk ostalih fakultet. Na šolskih fakultetah se ustanove sledeče stolice, docenture in zavodi: s t o 1 i c a za enciklopedijo filozofije, za teoretično in praktično pedagogiko, za psihologijo in za pedopsihologijo, za biologije in fiziologijo z ozirom na človeka, za didaktiko v osnovni šoli skupno z docenturami za specialno metodiko posameznih učnih predmetov in za elementarni razred, za zgodovino in organizacijo šolstva, za šolsko zakonodajo, za zgodovino umetnosti z ozirom na umetniško vzgojo, za splošno godbeno znanstvo z ozirom na umetniško vzgojo; docentura za enciklopedijo narodnogospodarskih in socialnih znanosti, za osnove družabno-pravnih znanosti; zavodi: pedagoški seminar, zavod za poizkusno pedagogiko in psihologijo, zavod za telesno vzgojo, za zgodovino šolstva, za umetniško vzgojo, pedagoško-glasbeni zavod in vad-nice. Vadnice so kot koedukcijske šole z neizbranim materijalom, obenem znanstveni poizkusni zavodi za proučevanje novih vzgojeslovnih metod in teorij. Poleg vadnic se ustanovi tudi vzorna materinska šola in specialne šole za intelektualno in moralno abnormalne. Kdor si hoče pridobiti učno usposobljenost za poučevanje na osnovnih šolah, mora študirati vsaj 4 semestre kot reden slušatelj na šolski fakulteti in nato položiti pred posebno komisijo učnousposobljenostni izpit za osnovne šole. Učno usposobljenost za osnovno-strokovne šole dobi, kdor je bil vpisan in se je vzgajal po predpisanem načinu 8 mesecev kot redni slušatelj na šolski ali na drugi fakulteti in napravi učnousposobljenostni izpit za osnovno-strokovne šole. Ta izpit upravičuje tudi do poučevanja na nižji srednji ali na strokovni šoli. „Škola mest!" Preosnova šolstva na Poljskem. Kakor poroča dr. J. Debevec v „C a s u" („Bo-dočnost naše srednje šole"), nameravajo na Poljskem sledečo preosnovo: splošna šola (powszechna) naj traja 7 let; v VII. razredu se splošna ljudskošolska izobrazba zaokroži. V gimnazijo naj prestopijo učenci šele po dovršenem VI. razredu ljudske šole. Gimnazijski študij traja 5 let in se deli v štiri oddelke: a) klasični z latinščino in grščino, b) humanistični z latinščino (brez grščine), c) nefilološki, Č) realni. V strokovne šole: učiteljišča, trgovske, obrtne, kmetijske itd. prestopajo učenci po dovršenem sedmem razredu splošne šole; obsegajo pa te šole 2 do 6 letnikov. Na vseučilišče, politehniko, kmetijsko, gozdarsko, živinozdrav-sko, trgovsko, rudarsko itd. veliko šolo je prost vstop absolventom gimnazij, pa tudi strokovnih srednjih šol (v gotovih slučajih na podlagi posebnega izpita). Za enkrat pa se ustanove za ljudsko šolstvo triraz-rednice, a kot pripravljalnice za gimnazije se po manjših mestih organizirajo takozvani višji ljudskošolski razredi („wydzialowe"), kamor se bodo pošiljali nadarjenejši dečki iz trirazrednic. Sčasoma se trirazrednice razširijo v pet- in končno v sedemrazred-nlce. Tako poročilo. Ne da bi se hoteli dotikati česa drugega, bi radi izrekli svoje mnenje o ureditvi učiteljišč. Ta hoče napraviti načrt za nižje strokovne šole. Ni nam znano, kakšno stališče zavzema napram načrtu poljsko učiteljstvo, toliko pa je gotovo, da je taka ureditev iz ozirov na splošno šolstvo nemogoča. Splošno izobrazbo učiteljskega naraščaja naj zaključi sedemletna obča osnovna trirazrednica in neposredno tej naj sledi strokovna šola, ki naj učitelja pripravi na njegovo delo. In ta strokovna šola je iste stopnje, kakor ona, ki izobražuje kmetijstvo, obrtništvo, trgovstvo itd. Še več! Za izobrazbo učiteljstva je odločena e d i n o ta nižja strokovna šola, ostalim stanovom se ustanove tudi velike šole. — O taki ureditvi pa se sploh ne da razpravljati, ker smo mnenja, da potrebuje višje izobrazbe tudi narodov učitelj in še bolj kakor nekateri drugi stanovi. Frančev. Zakon o otroškem delu. Ko smo v „Po-potniku" lani poročali o oblastvenem mladinskem skrbstvu, kakor se je v načrtih pripravljalo v pokojni Avstriji, smo omenili tudi načrt za ta zakon. Kakor poroča „Wiener Zeitung", se je v Nemški Avstriji ta načrt zdaj uzakonil. Njegove glavne določbe so: Dečki in deklice se smejo pred svojim 14. letom uporabljati in zaposlovati le v toliko, kolikor to ne škoduje njihovemu zdravju, jih ne ovira v njihovem telesnem ali duševnem razvoju, in na kvar njihovi nravnosti ali jih ne zadržuje od izpolnjevanja njihove šolske obveznosti. Za-posljevanje otrok pod 12. letom je sploh prepovedano. Le pri poljedelstvu in v domačem gospodarstvu se smejo otroci rabiti za lahka dela že z 10. letom. V gostilnah In iztočih otroci ne smejo natakati ali streči gostom. Pri javnih igrah in prireditvah otroci ne smejo sodelovati in se ne zaposlovati. Kdor otroka zaposli, mora za vsakega otroka zahtevati posebni delavski listek. Otroci se lahko zaposlijo le črez dan, nikakor pa v času od 20. zvečer do 7. zjutraj. Tudi domače ali poljsko delo ne sme otrokom krajšati nočnega počitka, ki mora trajati poleti nepretrgoma devet, pozimi nepretrgoma deset ur. —ž. Tečaj za učitelje na obrtnih nadaljevalnih šolah. Na državni obrtni šoli v Ljubljani se bo vršil od 18. avgusta do 6. septembra t. 1. strokovni tečaj za izobrazbo učiteljev obrnto-trgovskih predmetov na obrtnih nadaljevalnih šolah. Prošnje za sprejem je poslati do 6. julija t. 1. na ravnateljstvo. Glede bližnjih podatkov seopozarja na razglas v uradnem listu deželne vlade za Slovenijo, štev. 104 z dne 11. t. m. Francozi 6 Jugoslovanih. V francoski reviji „Lectures pour tous" razpravlja Charles Rabot o Jugoslovanih v članku „Le reveil d' une race chez les Sla-ves du sud" (— plemenska probuja pri Jugoslovanih). Omenja površne meje jugoslovanskega naroda ter poudarja, da bo Jugoslavija imela obseg pol Francije in združila 12 milijonov ljudi. Potem pravi: „Ti Slovani se delijo v tri panoge: na severu v Alpah in v Istri Slovenci, dalje v ravnini med Dravo in Savo ter v Dalmaciji Hrvati in končno Srbi v Bosni, Hercegovini, Srbiji in Črni Gori. Slovenci govorijo posebno narečje, dočim Hrvati in Srbi rabijo skoro isti jezik; toda prvi dvoji pišejo z latinico, zadnji pa s cirilico, t. j. z ruskimi črkami. K temu še pride, da so Slovenci in Hrvali rimskokatoliške, Srbi pa grške (pravoslavne) vere in v Bosni-Hercegovini je pol milijona muslimanov. Spornih točk torei ne manjka med temi bratskimi plemeni. Ali oo ustanovitev enotne države znabiti vendar naletela na resne težkoče in bo Jugoslavija postala federacija?" Pisatelj govori o simpatiji Jugoslovanov do Francozov, ki so leta 1809. ustanovili Ilirijo in do leta 1814. veliko storili za povzdigo dežele. Francoski slavist M. Louis Leger pripoveduje značilno anekdoto: Po zopetni pridobitvi teh pokrajin je prišel avstrijski cesar Franc I., da si jih ogleda. Ko se pelje čez veličasten most, vpraša, kdo ga je sezidal, in dobi odgovor: „Francozi". Kmalu potem občuduje krasno cesto, ki se je vzpenjala v gore, ter vpraša po njenem graditelju; odgovor se glasi: „Francozi so jo napravili". V nekem mestu vidi ponosno občinsko hišo, zanima se za stavbenika-umetnika, a dobi zopet isti odgovor: „Fran-cozi so postavili to poslopje." Nato vzklikne cesar: „Res škoda, da niso delj časa ostali tu!" Nadalje opisuje v vznesenih besedah lepoto naše zemlje ter jo imenuje Švico na obali Adrije. O prebivalcih pravi: „Čeravno je del Jugoslavije nerodoviten (Kras), vendar imajo njeni prebivalci v poljedelstvu in živinoreji glavni vir dohodkov. Slovenci, Hrvati in Srbi se ne izogibajo delu; najmanjši košček rodovitne zemlje obdelujejo z vztrajnostjo in z neumornim delom zmagujejo nad neprijazno zemljo. Tem energičnim delavcem v nekterih krajih povrh še sadjereja doniša zratne dohodke. N. pr. v Hercegovini j;, s« jenje sliv doseglo velik obseg in pred vojno je njihov sad začel konkurirati s pridelki naše pokrajine Agenais (na južnem Francoskem). Pomembne industrije ni v Jugoslaviji. Nasprotno pa nova država zavzema važno mesto glede mednarodne trgovine. Skoz Ljubljano, Zagreb in savsko dolino gre 'olg železnični tir, ki se na eni strani priključi na italijansko železnično mrežo, na drugi pa vodi v Beograd in od tam v Carigrad. Ta proga ima postati glavna zveza med za-padno Evropo in obrežjem Bospora: namesto skoz južno Nemčijo, Avstrijo in Ogrsko bo novi orient-ekspres vozil skoz Sim-nlon, Milan, Benetke in porabil to progo v Beograd in Carigrad." (Med tem se je ta vlak že vpeljal.) V našem sporu z Italijo pa pisatelj nagiba na italijansko stran. Opetovano poudarja, da so na vzhodni obali Adrije že tisočletne „številne in mogočne beneške kolonije", da tamošnja mesta po svoji arhitekturi imajo čisto laški značaj, tako da človek misli, da je v Italiji; da je ostalo prebivalstvo v zaledju in na otokih sicer jugoslovansko, da pa laško prebivalstvo mest po svojem socialnem položaju, po gospodarski delavnosti igra prvo ulogo in odločuje v trgovinskem razvoju dežele. Nadalje poudarja, da Lahi zahtevajo le del vzhodne jadranske obali in da Jugoslovanom ostaja še mnogo izvrstnih pristanišč. Končno omenja, da so meje, kakor jih zahteva Italija, potrebne za njeno varnost, sklicuje se na londonsko pogodbo in konča: „Za zaveznike, ki pogodb ne smatrajo za brezpomembne papirne cunje, odločitev mirovne konference ne more biti dvomljiva." Takšno je bilo v začetku aprila stališče Francozov v tem vprašanju: kapitalistično, ker vpošteva le izvoljene premožne socialne sloje, ne pa večine kmetskega in delavskega prebivalstva, čigar žulji so pridelali to premoženje, na drugi strani pa imperijall-stično, ker zagovarja laške zahteve z oz!-" rom na strategično "varnost Italije. F. V.