MLfWC*
h
mut <r\
TrtflfMOsr
J3 -O JD JDS3
unCiNOsr
Izhajajo vsak petek. — Uredništvo in upravništvo (začasno): Ljubljana, Knafljeva ulica 18. — Naročnina za mesec 6 Din, četrtletne '8 n.
c—i >nhi mn itMX[iwij[LrniiniinTrTm—~^~ri—inqjTi'OTir'TWI,l,*’;*a,,rT'W TiP~3i	■aiiira'»wiMM»wMHnM««M«gw»r^cMMBaww«MBMBBnMawMtt	ia?dKBsa<JMrMBKi.
Leto IH.
Štev. 15.
Glavni urednik: VLADISLAV FABJANČIČ.
Šestletnica obstoja sovjetske vlade v Rusiji.
Oktobra meseca 1917. leta je kongres delavskih, kmečkih in vojaških deputatov v Petrogradu proglasil Rusijo za sovjetsko republiko, v kateri je vsa zakonodajna in izvršilna oblast v rokah delavskih, kmečkih in vojaških sovjetov. Na čelo sovjetov je bil izbran svet narodnih komisarjev pod predsedni-šivom t. Lenina. Začela se je tako-zvana oktoberska revolucija.
Ves buržoazni svet in pod njegovim vplivom stoječe javno mnenje je smatralo, da je sovjetska republika, sovjetska vlada muha enodnevnica, ki ji je odločeno umreti v kratkem.
Toda izredni sposobnosti voditeljev oktoberske revolucije in izredni požrtvovalnosti ruskega delavskega razreda se je vkljub silnim žrtvam in težkočam vojnega in povojnega kaosa posrečilo na razvalinah napol fevdalne, napol kapitalistične Rusije utrditi nov družabni sovjetski sistem državnega kapitalizma, ki je po nazorih utemeljitelja prehodna etapa k socialističnemu, komunističnemu družabnemu redu ter je v rokah delavskega razreda. Da je to ogromno delo zgodovinskega pomena za razvoj človeške družbe, o tem danes po šestih letih ne dvomi nihče, kdor ima količkaj pojma o razvoju človeške družbe.
Prvi ogromen uspeh oktoberske ruske revolucije je, da se je pod njenim vplivom hitro završila svetovna imperijalistična vojna. Ideje ruske revolucije — mir brez aneksij in kontribucij, zemlja poljedelcu, tovarna delavcu — so prehajale kot magnetična sila od vojaka do vojaka zbrane na ruski fronti večmilijonske armade ter so se zanesle med široke plasti ljudstva.
Nemško-avstrijska imperijalistična armada se je prva začela razkrajati od teh idej. 2e ob prvi obletnici oktoberske revolucije se je srednjeevropski monarhistični imperijalizem zruši! — razpadla je Avstro-Ogr-ska in na njenih razvalinah so se osnovale nacijonalne države — a v Nemčiji je ustanovljena demokratična republika.
V	prvem letu oktoberske revolucije so sovjeti dosledno in brezobzirno izpeljali do konca buržoazno revolucijo, ker so strli z lica ruske zemlje poslednje ostanke fevdalnega sistema. To je brez dvoma drugi veliki uspeh ruske revolucije.
Koncem 1918. in 1919. leta je iz-gledalo, da bo delavno ljudstvo razvitih dežela centralne Evrope šlo dalje od odpravitve fevdalnih monarhističnih ostankov in vzpostavilo prve temelje državnega kapitalizma kot prehodni most k zgraditvi socialističnega družabnega reda.
Toda kapitalistični razred Evrope je bil mnogo odpornejši in delavski razred mnogo manj zaveden in požrtvovalen kot v Rusiji. Buržuazija je ubila dva odlična voditelja nemškega delavskega razreda, K. Lieb-knechta in R. Luksemburg. V odločilnih trenutkih je bila ta izguba izredno težka, ker je otvorila dolgo krizo med organiziranim proletari-jatom. Delavno ljudstvo Evrope, ki je med vojno popolnoma padlo pod vpliv meščanske ideologije, je po vojni zapadlo v izredno težko politično krizo, ki je razcepila in oslabila vrste organiziranega proletari-jata.
Oktoberska revolucija, njene pozitivne pridobitve ter njene težave in napake, ki so neizogibne ob rojstvu vsake nove periode človeške
družbe, pa so silno dvignile razredno zavednost delavskega razreda. To je brez dvoma tretji nesporen uspeh oktoberske revolucije.
Ali tudi buržuazija se je marsikaj naučila iz težkih porazov, ki jih je doživela v odkritem in skritem boju z rusko revolucijo. Danes po šestih letih vidimo, da nemška »demokracija« uvaja zakonskim potom odkrito militaristično diktaturo v Nemčiji. Po vsem svetu buržuazija organizira tajne in javne teroristične organizacije (fašizem), s pomočjo katerih se skuša obdržati na oblasti in zadušiti revolucionarne po-krete delovnega ljudstva. S pomočjo teh organizacij se je okrepila svetovna reakcija. Te organizacije, za hrbtom katerih se krije črna monarhistična reakcija, grozijo otvoreno z državljansko vojno ter se oboro-žujejo in pripravljajo nanjo javno. Oni bodo brez dvoma v ugodnem času po premaganih deželah izzvali državljansko vojno, izvršili državne udare, kakor se je to že zgodilo v Italiji, na Bolgarskem, v Spa-( mji. Zato je potrebno, da proletari-jat vsake dežele, oslonjen na težke izkušnje državljanskih vojn zadnjih šest let, zbere svoje sile v obrambo proti lastni buržuaziji, ne zanašajoč se, da bo osvoboditev delavskega reda prišla od zunaj ali padla z neba.
Šestletni obstoj sovjetske republike je, kakor rečeno, tudi rezultat izredne sposobnosti voditeljev in izredne požrtvovalnosti ruskega delavskega razreda. V kritičnih momentih se voditelji ruskega proletariata niso ustrašili nastopiti z vso odločnostjo proti revolucijonarni frazi v svojih vrstah in v vrstah revolucionarnega proletarijata.
Znano je, kako brezobzirno so nastopili proti malomeščanskim ten-
dencam svojih somišljenikov v času, ko je bilo potrebno delati kompromise, sestavljati skupno s^ kmečkimi strankami vlado, zaključevati mir, udušili anarhijo in anarhistične struje med proletarijatom; v času, ko je bilo potrebno dati koncesije kapitalizmu in dati podlago novi gospodarski politiki, ki so ji nasprotovali anarhosindikalisti in revolucijonarni frazerji.
Malomeščanska osebna politika, ki je tako značilni pojav med nerazvitim proletarijatom drugih dežel (posebno Slovenijd), ni nikdar tam prevladala. Prevladal je vedno razum, znanje in pogum. On vedno vodi proletarijat iz zmage v zmago, do-čim osebna politika, nesposobnost in neznanje vodi proletarijat iz poraza v poraz.	Ruski.
0 enotni fronti.
Sodrugu Ivanu Bukovniku in vsem poštenim sodrugom okoli »Glasa Svobode«.
Dragi sodrug! Vi ste še nedavno prišli k pokretu »Delavskih Novic« iz krščansko-socijalističnega tabora. Mnogi krščanski socijalisti Vam sledijo, ker je vedno bolj očito, da je krščanski socijalizem popolnoma pod kuratelo moralno, gospodarsko in politično izrazito kapitalistične, monarhistične SLS. Ali notranjepolitične razmere v Delavski stranki Vam ne morejo biti v tako kratkem času tako znane, da bi mogli biti ravno Vi sodnik v taktičnem in pro-gramatičnem sporu, ki obstoja med »Delavskimi Novicami« in »Glasom Svobode«.
Brez dvoma je zraven nebroj drugih vprašanj temeljna razlika med obema strujama v razliki, kako razumeti in izvajati taktiko enotne fron-
LISTEK.
Emil Zola:
Germinal.
Prevel * » *.
I.
Na nizki ravnini, pod brezzvezdnim, smolnato-črnim ponočnim nebom je korakal samoten moški po cesii od Marchionne proti Montsou nizdol, ki se je vila deset kilometrov daleč ob strniščih. Pred sabo je videl samo črna tla in občutek neizmernega obzorja so mu donašali v zavest samo sunki marčevega veka, ki je prinašal z močvirnatih in golih tal ravnine, po kateri je bril, leden mraz. Nobena drevesna senca ni motila temnega nebesnega oboka. Cesta je rezala smolnatočrno temino čisto ravno kot raketa.
Mož se je bil podal na pol iz Marchionne okoli dveh. Delal je velike korake, kajti mrazilo ga je pod tenkim suknom jopiča in volnenih hlač. Majhen, v pisan žepni robec zavit zavojček mu je bil jako težaven; pritiskal ga je zdaj z enim, zdaj z drugim laktom ob stran, da bi lahko obenem vtaknil v žep tudi obe roki. Ena sama misel mu je šla po prazni lobanji — dela ni imel, prenočišča ni imel — in upal je, da mraz ob zori popusti. Celo uro je korakal tako, ko je zagledal na levi, dva koraka od Monsou, rdeče ognje, tri na prostem goreče ognje, ki so se zdeli obenem, da visijo v zraku. Ustrašil se je in se v začetku obotavljal; potem pa se ni mogel upirati bolestnemu nagonu, da si za trenutek ogreje roke.
Odprl se je kolovoz. Potem je vse izginilo. Na desni je imel plot, nekako steno iz sirovih hlodov, ki je zapirala tračnice; na levi se je dvigal grič, divje porasel z grmičjem. Naredil je kakih dvesto korakov. In naenkrat so se pri ovinku pokazali ognji tik njega, ne da bi bil mogel vendar boljše pojmiti, zakaj gorijo tako visoko gori na mrtvem nebu, podobni kadečim se oblakom. A druga slika pri tleh je obračala sedaj nase njegovo pozornost. Bila je to težka masa, kup hiš, iz katerega se je vzpenjal v višavo senčni obris fabriškega dimnika. Slaba svetloba je prihajala iz motnih oken. Pet ali šest bornih svetilk je bilo obešenih zunaj na drogovih, ki je dajal njih očrneli les nerazločno slutiti obris mogočnih odrov; in od te fantastične, z nočjo in dimom obdane prikazni je prihajal en edini glas, silni in dolgi dih parnega toka, ki ga ni bilo videti.
Sedaj je spoznal mož topilnico. Spet se ga je polastila skrb. Kaj naj mu to pomaga? Tukaj vendar ne bi dobil dela. Namestu, da bi šel proti poslopjem, se je končno odločil, da prepleza kopo, na kateri so goreli tisti trije ognji, da so delavcem svetili in jih greli. Delavci so bili na poznem posadu še vedno odmetavali gramoz, ki ni bil za rabo. Zdaj je slišal, kako so vzdignili topilci sani na oder, razločil je žive sence, ki so pri vsakem ognju prevračali vozove.
»Dober dan,« je rekel in stopil bliže.
S hrbtom proti kurišču je stal pred njim pokoncu voznik, starec v modrikastem volnenem trikoju, s kučmo iz kunčje kože, njegov konj pa, velik sivec, je sta! kot mramorna soha in čakal, da izpraznijo vozove, ki jih je pripeljal.
»Dober dan,« je odgovoril starec.
Nastal je molk. Mož, ki je čutil, da ga opazuje nezaupljiv pogled, je povedal takoj svoje ime.
»Jaz sem Štefan Lantier, — sem strojni ključavničar. Tukaj pač ni dela?«
Plamen ga je osvetljeval; moral je imeti enoin-dvajset let, bil je rujave barve in lep fant, zdel se je močan navzlic šibki rasli.
'■Dela za strojnega ključavničarja? Nič, nič ... Ravno včeraj sta bila dva tukaj. Pri nas ni nič.«
Sunek vetra mu je vzel besedo; potem je vpraša! Štefan, kažoč na mrki kup hiš ob vznožju:
»To je topilnica, ne?«
Starec tokrat ni mogel odgovoriti. Hud napaci Kašlja ga je zgrabil. Končno je izpljunil in njegov pljunek je naredil na rdečih tleh črn madež.
»Da, topilnica, la Voreux. Poglejte, tam čisto v bližini je vas.«
Z iztegnjeno roko je kazal v noč proti vasi, ki ji je uganil mladenič slrehe. Pa šesl vozov je bilo praznih in šel je za njimi, njegove noge so bile trde vsled trganja, — in ni pokal z bičem, medtem, ko se je vrnil veliki sivec sam in vlekel s težavo ob tračnicah vsled novega sunka vetra.
La Voreux se je sedaj zbudila iz sna. Štefan, ki je medtem, ko si je grel krvaveče roke, pozabil nase pred goriščem, si je ogledoval vsak del topilnice. S stavbami iz opeke, nagnetenimi spodaj, in z dimnikom, grozeče se vzpenjajočim v višavo, se mu je zdela topilnica zlobna podoba požrešne zveri, ki se je vrgla tja na prežo, da požre svet. Ko jo je še ogledoval, je mislil nase, na svoje vagabundsko življenje, ki traja že sedaj cel teden. Videl se je zopet v svoji železniški delavnici, kjer je oklofutal svojega
te v danem slučaju v Jugoslaviji. Z nasprotne strani se sicer tega ne pripozna, temveč je cela gonja na-pram meni in Fabjančiču pavšalna: reformist, oportunist, gospodje, ki iražijo pare itd. Ali ta njihova osebna mržnja in gonja je samo znak razredne nezavednosti ter se za njo čisto gotovo krijejo načelna globoka nasprotja.
Vi »levičarji« pravite:	hočete
enotno fronto vseh proletarskih mas v boju za osnovne življenske predpogoje, ne pa enotne fronte z reformističnimi voditelji; hočete enotno fronto le za konkretne akcije, ne pa organične spojitve s socijalno demokracijo v eni politični stranki. Tako taktiko zastopate vi levičarji.
Mi, marksisti, zastopamo popolnoma drugo mišljenje. Po našem mišljenju odreja politiko in taktiko proletarske stranke ne samo končni cilj, ki ga moramo imeti vedno pred očmi, temveč tudi in prevsem konkretne vsakodnevne razmere, ki se menjajo, kakor se menja socijalno ekonomska struktura današnje družbe. Če ste vi, levičarji danes v Jugoslaviji samo za enotno fronto vseh proletarskih mas, izključujoč reformistične voditelje, je to v danih razmerah puhla revolucijo-narna fraza. Proletarskih mas je v SHS 75%, kar predstavlja ca. 9 milijonov prebivalcev. Od teh 9 milijonov je pod vplivom nereformi-siičnih voditeljev komaj, komaj 100 tisoč, kar predstavlja samo */„%H Socijalni .kulturni .gospodarski položaj te 9 milijonske mase pa je tako strašen, da mora vsak revolucionar biti vesel, če samo malo pripomore, da se nivo te mase zviša. Ta 9miljan5ka masa ni samo pod reformističnim vplivom, temveč je vedno bolj pod reakcijonarriim, črnim vplivom, v toliko bolj, v kolikor proletarska stranka vodi tem masam nerazumljivo politiko. One
zgubljajo zaupanje ne samo v proletarsko, ne samo v reformistično, v republikansko temveč celo v malomeščanske demokratične stranke in vedno bolj padajo pod vpliv skrajno reakcijonarnih strank.
Pribiližaii se tem masam je neob-hodno potrebno. A vi se jim ne morete približati čez noč in ne čez njihove zaupnike, sedanje voditelje.
Vi levičarji se branite fuzije s socijalno demokracijo. Mi marksisti pa smo globoko prepričani, da je v gotovem času in v gotovih razmerah fuzija s socijalno demokracijo in z vsako izrazito proletarsko grupo ne-obhodno potrebna. 2e v pokretu internac. delavstva smo zadnjih dveh let boste našli primere, da se je taka fuzija večkrat izvršila v dobrobit napredka v del. pokretu. Razume se, da mora biti podlaga, program take fuzije revolucionaren — a ne kontrarevolucijonaren.
Vi sodrug Bukovnik, boste pač morali priznati popolno moralno in disciplinarno pravo »Delavskim Novicam«, da povejo svoje mišljenje, ako količkaj poznate postopanje dveh voditeljev, »levičarjev« napram nam, ki smo 7 let udano, požrioval-no in disciplinirano sodelovali v delavskem pokretu, soustanavljali društva ter ustanovili, dasiravno kot opozicija tudi N. D. S. J., katere voditelji pa so nas brez razsodišča, brez najmanjšega povoda, imenovali kraikomalo gospode, agente buržuazije ter lagali po oficijalnih glasilih o nas, kakor je zmožen samo kak zakoten bulvarni listič.
To pravo je toliko večje, ker je taka taktika in taka metoda postopanja z opozicijo razširjena bolezen v internacijonali, in po našem globokem prepričanju inter. del. gibanju zelo opasna v sedanji borbi re-akcijonarne plime.
Lovro Klemenčič.
Kaj hočejo ..Delavske Novice" 1
(Pojasnilo
Iz Trbovelj smo prejeli sledečo dopisnico:
Dragi sodrugil Prosim, pošljite mi lisi »Delavske Novice«. Poročali moram, da so prve »Del. Novice« precej razburile živce nekaterim pripadnikom revolucionarnega frazerstva. V nedeljo 4. XI. se bo vršil shod pri Pravdiču in zvedel sem, da nekateri mislijo na vso moč udrihati po »Del. Novicah« in po sodr. Klemenčiču in Fabjančiču. Dobro bi bilo, da se tega shoda udeleže zastopniki »Delavskih Novic«, kajti med maso so »Delavske Novice« našle ugodna tla. Razjasniti je treba vsem in natančno pravilno stališče, ki ga zastopate. Pošljite mi torej list in prejmite moj sodružni pozdrav.
Trbovlje 30. X. 1923.
N. N.
rudarjem.)
Sodruge rudarje predvsem opozarjamo, da pazno prečitajo v zadnji številki programatični članek »Dve taktiki« (ABC politike), ki ga je spisal bivši pokrajinski tajnik Komunistične Stranke Jugoslavije
V	njem, kakor tudi v uvodnem članku iste številke je natančno povedano, zakaj so »Delavske Novice« po sedmih mesecih zopet izšle, v čem se razlikujemo od pisateljev »Glasu Svobode« in tudi naš pozitivni program. Danes zberimo še enkrat vse glavne misli v sledečih točkah.
1.	Mi smo nasprotniki večnega cepljenja delavskih vrst. Smatramo, da bo prišlo delavstvo do večje moči, do boljšega življenja in končno
do zmage le na podlagi čim večje enotnosti. Drugi ustanavljajo raznovrstne politične siranke, ki jih je sedaj že toliko, da jih komaj moreš vse našteti. Te stranke ustanavljajo vsaka svojo strokovno organizacijo, ki ena drugi strežejo po življenju. Pri tem skupna delavska stvar trpi velikansko škodo, vsako mezdno gibanje, vsaka stavka se ima boriti z vsemi mogočimi ovirami, ker nasprotni politični interesi mečejo polena pod noge skupni stvari, skupnemu interesu in onemogočajo uspeh mezdnega gibanja. V razbitosti leži nemoč delavstva. Zatorej bodo »Delavske Novice« delovale za enoten, zaveden, politično, strokovno in gospodarsko enotno organiziran delavski razred. Kar tej enotnosti delavskega razreda nasprotuje, bomo z vso močjo pobijali, kar pa ji koristi, bomo tudi z vso silo podpirali.
2. Mi smo ravnoiako sovražniki malenkostnega oportunizma kot odločni nasprotniki politike revolucionarnih fraz. Prvo taktiko smo vztrajno pobijali štiri leta, danes v dobi reakcije pa se moramo z isto odločnostjo dvigniti proti praznemu fraziranju, ki vodi delavstvo na boben, ga meče v reakcijo in ga dela celo za orodje reakcije. (Oglejmo si Italijo in druge deželel) Ne samo smešno, ampak naravnost pogubno je otročje vpitje in grožnja z nekako revolucijo v času, ko se je nesposobnim voditeljem posrečilo uničiti organizacijo delavskega razreda. Brez močne organizacije ne more biti uspeha. Te je treba v prvi vrsti postaviti.
3. Naša taktika se mora voditi razumno, mora izvirati iz globokega, ne površnega prepričanja, ne sme temeljiti na popolni nevednosti, ampak na skušnjah. Nasprotnikove in lastne moči moramo znati pravilno oceniti, začeti boj o pravem času, ko smo mi pripravljeni, ne pa, ko je kapitalist pripravljen in si direktno želi, da udarimo.
4. Delavcev ne smemo jemati za nekak mrtev stvor, potom katerega se bodo posamezni voditelji povzpeli na površje in ž njim delali eksperimente (poskusej). Pač pa moramo imeti pred očmi dejstvo, da so delavci ljudje, ki morajo jesti, piti in se oblačiti, ki morajo imeti pošteno streho nad seboj, ki rabijo dobra in zdrava stanovanja, ki pa imajo tudi potrebo in pravico za znanjem, za prosveto, pa tudi za razvedrilom.
Delavski razred je od zgodovine izvoljen, da ustvari novo človeško družbo, kjer ne bo človek izrabljal človeka, kjer ne bodo eni samo delali, drugi pa samo uživali. Socialne revolucije pa ne bo izpeljal neorganiziran, lačen, bos, strgan in neveden delavec, ker ta je najboljše
orodje reakcije, ampak zaveden, politično in gospodarsko močan, iz-obražen in organiziran delavski razred.
Skrajne obsodbe vredno je torej stališče nekaterih pisateljev »Glasa Svobode«, ki pravijo: »Če je propadla rudarska stavka, to naši stranki nič ne škoduje. Odpuščeni rudarji bodo šli v druge kraje in tam propagirali naše ideje ...« — Zmaga ali poraz stavke, to ni vseeno. Zmaga krepi organizacijo, poraz jo slabi.
Zatorej zidajmo organizacije, brigajmo se tudi za vsakdanje potrebe proletarijata, ker s tem najboljše delamo za socijalno revolucijo.
5. Naša taktika ne sme biti osebna, ne smemo se boriti proti osebam, ampak proti škodljivim načelom in taktiki, ki jo ta ali oni zastopa.
Z lažjo, obrekovanjem in z osebno gonjo se ne da nič koristnega in nič trajnega doseči. Voditi nas mora ljubezen do človeštva, globoko prepričanje, znanje, skušnje, ne pa osebno sovraštvo; požrtvovalnost ne pa bolestna častihlepnost. Intrige izganjajo zavedne in sposobne tovariše iz organizacij; osebna Potika manjša in slabša organizacije. Z majhno in slabo organizacijo pa se ne dajo voditi uspešni boji.
6. Stojimo na stališču mednarodne solidarnosti in mednarodne organizacije proletarijata, mislimo pa, da je za njo treba realno delati, ne pa prodajati puhlih besed. Mi smo za enotno organizacijo vsega proletarijata v Jugoslaviji, zahtevamo pa, da generali brez armade v Bel-gradu in Zagrebu najprej postavijo organizacije pri sebi in do tistega časa ne hodijo komandirat v Slovenijo, ker s svojimi intrigami le razdirajo to, kar smo tu s skrajnim trudom postavili, pomagati pa nam ne morejo, ker je pri njih delavsko gibanje razbito.
Mi se hočemo ujediniti z organiziranim srbskim in hrvaškim proletariatom, od samih srbskih in hrvaških generalov pa nimamo nobene koristi.
Uredništvo.
Bližnje naloge najzavednej-šega delavstva v Sloveniji.
Razvoj delavskega gibanja v Sloveniji je važen za določevanje bližnjih nalog delavstva v Sloveniji. Delavski razred Slovenije ni bil nikdar še kompaktno organiziran, niti kompaktno pod vplivom delavskih strank. Pred vojno je socialna demokracija imela pod svojim vplivom komaj eno tretjino delavskega razreda, ena tretjina je bila brezbrižna in ena tretjina je bila pod vplivom meščanskih strank. V prevratni dobi 18. in 19. leta je socialha
gospodarja, videl se je, kako so ga pognali v Lille, pognali od povsod. Soboto zvečer je dospel v Marchionne, kjer so mu rekli, da je dela v topilnicah. Pa niti v topilnicah, niti v Sonneville ni našel dela. Nedeljo je moral prebiti pod kupom lesa pri neki kolarski delavnici, odkoder ga je napodil ob dveh ponoči nadzornik. Ničesar ni imel več, niti krajcarja, niti trde skorje kruha. Kaj naj bi bil zdaj počel na cesti? Ko ni imel nobenega cilja in ni niti vedel, kako se naj obrani pred viharjem. Da, to je bila v resnici topilnica. Redke svetiljke so osvetljevale če-tverokot; nenadoma odprta vrata so mu omogočila, da je vrgel pogled na čredo veljakov.
Voznikov podajač, ki je stal tu s krivo grbo, ni še niti enkrat vzdignil oči k Štefanu, ki je hotel ravno pobrati svoj zavojček, ko je oznanil napad kašlja voznikov prihod. Počasi je prihajal iz sence in njegov sivec mu je sledil in vlekel šest novih, polnih kišt.
»V Montsou so pač fabrike?« je vprašal mladenič. Starec je izpljunil in odgovoril potem v veter;
»Oh. fabrik si ne manjka! Če bi bili videli pred tremi, štirimi leti! Vse je soplo, ljudi ni bilo dobiti in še nikdar ni bilo takega zaslužka. Zdaj pa — se je treba že bolj na tesno prepasati; naravnost sodni dan je nastal, ljudi odpuščajo vprek, delavnica za delavnico se zapira. Nazadnje ni cesar prav nič kriv na tem; ampak zakaj se pretepava po Ameriki, ne da bi pomislil, da tudi žival pogine na koleri kakor človek.« Potem sla nadaljevala oba v kratkih besedah, med dihanjem, ki ga je odnašal veter, svoje pritoževanje. Štefan je pripovedoval o svojih brezplodnih potovanjih celih osem dni. »človek mora poginiti od gladu!«
»Ja,« je rekel starec, »to se bo še slabo končalo, kajti božja volja ni, da se pomeče toliko božjih ljudi na cesto.«
»In človek nima vsak dan mesa!«
»Če bi imel le kruha!«
»Res je: če bi imel le kruha!«
Njuna glasova sta se gubila; sunki vetra so odnašali besede v melanholičnem pisku.
»Poglejte,« je začel voznik zopet čisto na glas, kazoč proti jugu, »tam leži Montsou.«
In zopet je iztegnil roko in naznačeval v temini nevidne točke, kakor jih je imenoval. Tam spodaj v Montsou je cukrarna Fauvelle še vedno v obratu, ampak cukrarna Hotou je zmanjšala število delavcev. Potem je opisal polkrog in pokazal proti severu: tam so sonnevillske tesame, ki niso dobile topot niti dveh tretjin svojih naročil. Izmed treh plavžev pri marchi-onnskih topilnicah kurijo samo v dveh. Hončno grozi v hagueboiskih glažutah štrajk, kajti govori se o znižanju plač.
»Vem, vem,« je rekel mladenič pri vsaki navedbi. »Saj prihajam od tam.«
Starec je izpljunil in šel za svojim zaspanim kljusetom, ko ga je vpregel pred prazne kište.
Sedaj je lahko videl Štefan celo deželo. Dimniki so ostali nizko; a starčeva roka jih je takorekoč napolnila z veliko revščino, s katero se je čutil sedaj mladenič nezavestno obdanega. Kaj ni bil to klic lakote, ki ga je prinašal veter čez to golo pokrajino? Sunki vetra so bili silni, zdelo se je, da prinašajo smrt delu, stisko, pomanjkanje, vsled katerega bo poginilo ranogo ljudi. In z blodečimi očmi se je silil pro-dreH^senco, od poželjenja in strahu, da bi vidci.
»Gotovo ste iz Belgije,« se je začul zopet zadaj za Štefanom voznik, ki se je vrnil.
Topot je pripeljal samo dva voza.
»Ne, z juga sem,« je odgovoril mladenič.
Podajači so izpraznili vozove in posedlrpo tleh; .rečni so bili vsled spremembe, ki je nastala s pri-I vidom mladeniča. Obdržal pa je svojo topo nedostopnost in imel oči zapičene v voznika, kakor da bi mu bilo neprijetno, da se toliko govori. In res ni bilo v voznikovi navadi, da bi bil toliko govoril. Obraz tujca mu je moral biti pogodu.
»Iz Montsou sem,« je rekel; »pišem se Trdoživ.«
»To bo psovka, ne?« je vprašal Štefan.
»Da, da,« je odgovoril starec. »Trikrat so me prinesli od tam spodaj vsega razmesarjenega; enkrat mi je ožgalo lase; drugič sem bil do grla poln zemlje, tretjič se mi je napel trebuh kakor žabi. In ko so videli barabe, da nočem crkniti, so me imenovali . Trdoživa, da so se lahko smejali.«
Njegova veselost se je podvojila; njegov smeh 1 se je zadušil v strašnem napadu kašlja. Blesk ognja I je obseval sedaj celo njegovo veliko glavo z redkimi,
I belimi lasmi, s potisnjenim, mrtvaško bledim, z modrimi pikami posejanim obrazom. Bil je majhen, imet je močan tilnik in dolge roke, da so grapaste dlani segale do kolen. Sicer pa je bil ravno tak kakor njegov konj, ki je stal nepremično in se ni zmenil za veter, naravnost iz železa, kajti vsaj na videz se ni brigal niti za mraz, niti za sunke vetra, M so mu žvižgali mimo ušes. Ko se je odkašljal, pri čemer je bilo vedno slišati votro hropenje v njegovem grlu, je pljunil kraj ognja in zemlja je počrnela.
(Dalje prihodnjič.)
•'■demokracija vsled splošnega protivojnega razpoloženja v množicah imela odločujoč vpliv ne vsled svojega dela, temveč zaradi tega, ker .je socialnodemokratična stranka 18. leta odločno nastopila proti vojni in rešila povoljno tudi nacionalno vprašanje.
Ministerijalna politika za vsako ceno, ki je množice niso mogle vsled strašne protiljudske režimske poli-like odobriti, pa je pahnila socialne demokrate — v težko krizo, od katere ona še danes ni ozdravela. Zveza voditeljev slovenske socialne demokracije s Korošcem in Bukše-kom je bila usodepolna za slovenski pokret, ki je zgubil iz svojih vrst primorski proletariat, ki je bil njegov najizvrstnejši del.
Ker so bile pretrgane med vojno in po prevratu skoraj vse internacionalne zveze, ni bil slovenski proletariat o internacionali nič informiran, kar je še bolj poglobilo krizo v -delavskih organizacijah.
Če so internacionalne zveze tedaj v imenu delavstva bile v rokah par -iumpenproletarcev, ki ne samo niso imeli pojma o abecedi politike, a so bili umstveno in etično defektni, je to dovolj žalostno za jugoslovansko socialno demokracijo, ki je zavzemala v avstrijski socialni demokraciji v odločilnih trenutkih vedno pravilno marksistično stališče.
Razcep socialne demokracije tudi ni bil izvršen normalno. Izvršilo ga Je predčasno nekaj užaljenih voditeljev, ki so se s skrajne desnice zaletavali v skrajno levico in pa obratno, ne načelno, marveč vsled užaljenega samoljubja ali neizpolnjenih želj na gotovih položajih.
Vsled vseh teh razlogov je slovenski pokret, dasiravno centraliziran s hrvatskim in srbskim pokretom
in z internacionalo, šel prirodno svoja pota, kar je centralno vodstvo, ker je na stvari gledalo marksistično, tudi odobravalo. Taktika je morala biti drugačna, ker je razvoj delavstva in tudi razvoj družbe bil na drugi stopnji v Sloveniji kot v Srbiji. Prevratna situacija v delavskem razredu je bila ravno nasprotna kot danes. V Srbiji brezposelnost, brezzakonje, revščina, obup in draginja —v Sloveniji v primeri z ostalimi deželami urejene razmere, dobra konjunktura in primeroma ceneje kot med vojno. V Srbiji silno revolucionarno razpoloženje — ne razredno-zavedno — temveč znak silne nezadovoljnosti nad socialnim sianjem
—	v Sloveniji pa socialni oportunizem v najlepšem klasju.
Danes je položaj drugačen. Draginja je večja v Sloveniji kot v Srbiji, industrija v Sloveniji je v vedno večji krizi, položaj delavstva obupen. —
V	taki situaciji, posebno pa z ozirom na mednarodni položaj je pomen slovenskega delavstva postal mnogo važnejši, kakor se mu je dotlej prisojalo.
Danes je že več ali manj jasno, da se bo tudi južna Evropa in Balkan preobrazila iz centralne industrijsko razvite Evrope. Delavski razred Slovenije, ki meji na nemški, italijanski, avstrijski, madžarski in balkanski proletariat, ima v takem času izredno važne naloge internacionalne in nacionalne.
Delavski razred Slovenije kot najmanj zadahnjen od nacionalnega šovinizma, kot najbolj zavedno internacionalen, ima važno nalogo pionirja internacionaiizma, internacionalne solidarnosti, ne na papirju in zaradi lepega imena, temveč po j svojih dejanjih in kulturi.
!	(Dalje	prih.)
Če pa politika naj da kako korist, se mora držati načela: boljši vrabec
v	roki, kot golob na strehi. Zatorej nikar ne pusti vrabca, predno nisi vjel goloba. Res, da je golob boljši — ampak vrabec je gotovi Tako so govorili včasi ti ljudje in tako so tudi delali. Mislimo pa tukaj tiste, ki so delali za druge in ne zase. Kajti ti zadnji so dejal: golob meni, vrabec tebi.
Kako se danes smejamo tem ljudem, prvim namreč, ne drugim, torej ne tistim, ki so prihranili goloba zase.
Danes ne pravimo več: boljši vrabec v roki, kot golob na strehi. Danes zapovedujemo: spusti goloba, ali ga prepusti meni, sam pa klati nebeške zvezde!
Ali ni to vse kaj drugega, kot je bilo nekdaj? Kajti tukaj so dve ali celo tri možnosti, ki so vse enako lepe.
Prvič se narod ne ukvarja z odurno praktično sedanjostjo, ampak z večno nedosegljivimi zvezdami. Sicer je gotovo, da jih ne bo dosegel
-	ampak kaj to koga briga?
Drugič ima voditelj goloba, ki so mu ga prepustili tisti, ki so šli lovit zvezde. In golob je tudi že nekaj.
Tretjič, če voditelju ne ostane golob, potem je mučenik (voditelj namreč, ne golob. Golob je mučenik samo v drugem slučaju). In mučeni-štvo je nekaj drugega kot golob.
In zadnjič, so ponavadi vsi skupaj mučeniki: to sicer ne koristi mnogo, a je lepo in vzvišeno. In to je prava politika.
J. Komar.
Komarjevi zapiski.
Razločki.
»Slovenec« pravi iakozvanim »naprenjakom« centralisti. »Domoljub« pa jih imenuje liberalci. (Preje lih je tudi »Slovenec« tako imenoval.)
Kakšen je najpreje pri nas razloček med centralisti in avtonomisti? IPovdarjamo pri nas, kajti v drugih državah bo bržčas res kak razloček).
Prvič v preteklosti: oboji so peli z enakim navdušenjem tisto lepo, ginljivo: »Vse za vero, dom, cesarja«. Drugič v sedanjosti: eni hodijo v Belgrad po dijete, in čim večje so •tdijete namreč), tem raje. Drugi bi radi isto delali.
Kakšen pa je pri nas razloček med klerikalci in liberalci? — Prvič in drugič, v preteklosti in sedanjosti: Liberalci zabavljajo čez cerkve, pa hodijo vanje, klerikalci pa se zavzemajo zanje in jih hvalijo (cerkve namreč — ne liberalce), pa ne hodijo vanje.
»Slovenski Narod« je zadnjič poročal z debelimi črkami, da so na Španskem pri volitvah zmagali demokrati (no, pa tega je že precej časa, danes bi na vsak način poročal »Narod« to z malimi črkami
—	če ne bi sploh izpustil tega).
»Borba« poroča, da se na Japonskem širi komunizem s tako naglico kot ogenj ob zadnjem potresu.
»Slovenec« pa poroča, da se je začelo med Gurki in zlasti med Senegalci močno avtonomistično gibanje, ki gre predvsem za tem, da se tudi pri tistih rodovih, ki so se že odvadeli tega, zopet vpelje lju-dožrstvo.
Pa naj še kdo reče, da ne uživa slovenski narod simpatij po celem svetu in da se svet ne izenačuje: kajti jasno je, da sta slovenski in japonski komunist ter slovenski in senegalski avtonomist en in isto!
Zaupniki SLS bodo imeli dne 5. novembra zbor zaupnikov, ki bodo sklepali o nadaljni taktiki svojih poslancev.
Kakor smo izveedli iz najzaneslji-*ejšega vira, se bo sklenilo to-le:
Dopisi-
Prvič: poslanci SLS ne bodo več na tihem podpirali radikalov kakor do sedaj, ampak bodo šli v strogo opozicijo, ker so zvedeli, da radikali ne mislijo dati avtonomije.
Drugič: poslanci SLS ne bodo šli več v Beograd, ker so mnenja, da pri sedanjih povišanih dajatvah 300 dinarjev na dan to državo preveč stane.
Tretjič: vse to bodo sklepali zlasti zavoljo tega, ker je dr. Brejc izjavil že poleti v Zagrebu, da bodo šli poslanci SLS v jeseni v Belgrad.
* * *
Zadnji »Domoljub« poroča žalostno vest, da notira naše zadnje državno posojilo na borzi 69—70 Din.
To se pravi: Kdor je plačal 100 dinarjev, dobi danes, ko je denar še nekoliko manj vreden, za plačanih 100 Din samo 69 Din.
To ni dobro, niti razveseljivo, zato popolnoma razumevamo »Domoljubovo« žalost.
Da pa bo mera polna, dostavljamo iz svojega ponižno vprašanje:
»Koliko pa so vredna danes nekdanja avstrijska vojna posojila, za katera se je »Domoljub« včasi tako navduševal in jih vsiljeval?«
* *• #■
»Domoljub« na prvi strani prav krepko udriha po belgrajskem centralizmu in dokazuje, da je pripeljal (centralizem seveda, ne morda »Domoljub«) Slovenijo na rob propada.
To podpišemo.
V	nadaljnem članku je govor »in poziv, naj se nalaga denar samo v zavodih SLS in predvsem v »Vzajemni posojilnici«.
Tukaj bi človek v naglici lahko zamenjal avtonomijo z »Vzajemno posojilnico«, kar gotovo ne bi bilo prav.
še manj prav pa je, da manjka tretji glas: »Kupujte čevlje samo pri Polaku, on ima edini prave avtonomne čevlje.«
Predavanje o modemi politiki.
Včasi so ljudje tako mislili in govorili: politika je praktična reč. To se pravi: politika mora koristiti tistemu, v prid katerega jo vodiš.
Zagorje. Z velikim veseljem smo sprejeli zopet zares naše glasilo »Delavske Novice«. Skozi dve leti težkega boja za resnično proletarsko stvar so nam bile zvesta zvezda vodnica. Jasno nam je, da so imele »D. N.« za svoj cilj vsivariti v državi SHS močan in enoten delavski pokret. Še nam je v spominu mesec april, v katerem se je delavskemu pokretu Slovenije vrglo bruno na pot, po kateri je hodil zaveden pro-letarijat Jugoslavije. Čisto nič se nismo strašili tega. Ohranili smo si mirno kri in čuli. Zapustili nismo organizacije, ker smo razumeli pomen besed: »v organizaciji je moč! Kolikor moči — toliko pravice!« Pripravili smo se za boj — za rudarsko stavko. Za tisto stavko, ki je prinesla delavstvu ne samo materijelni, temveč tudi velik moralni poraz. Naš borbeni duh živi in bo živel vse do tiej, do osvoboditve delavstva izpod jarma kapitalizma. — Ni naš namen odpirati rane, katere smo zadobili s porazom stavke, ampak eno smo se naučili v tej stavki
—	»ne poslušaj besed različnih fra-zerjev, ampak njihova dejanja. Po vsej pravici danes lahko trdimo, da je dr. Lemeževi, Hlebčevi in Comp. politiki odklenkalo v Zagorju. Tudi oni maloštevilni pristaši te politike bodo prej ali slej stopili na stran »Del. Novic«, ki zastopajo v resnici taktiko širokih plasti delovnega ljudstva, industrijskega delavstva in kmetov. Čisto nič nas ne straši kričanje v franži, katero zastopa par neodgovornih ljudi, ki so pokazali svojo strahopetnost v stavki, zavedamo se, da so le nevedoma stali na strani Hlebec & Comp. Mi smo ostali zvesti načelu, katerega zastopajo »Del. Novice« — le v resnem delu je naša zmaga in naša rešitev. — Z veseljem stopamo zopet pod prapor »Del. Novic«, ki nam je porok delavskih pridobitev. Nikdo naj ne kloni duha, ampak še z večjo silo naj gre v boj za delavske interese. »Glas Svobode« in »Strokovna Borba« nista naše glasilo, ker samo kričita o »nepomirljivi klasni borbi«, v resnici pa razrednega boja ne vodita, dmpak ju bolj veseli boj proti posameznim osebam. Zato sodrugi, pustimo Hlebcu in njegovim prijateljem zabavo z njihovim pisanjem, mi pa se oklenimo bolj trdno kot
kdaj prej »Delavskih Novic«! — Sodrugi! Rudarji! Ne mislimo vsi z eno glavo, temveč vsak s svojo! Dovolj veliko šolo smo prestali v tej stavki in tudi velike vsote tvegali za njo! Vemo vsi, da so besede zgolj besede, da tudi kričanje nič ne pomaga, ampak le resno in pošteno delol Tudi drugih zanimivosti je v Zagorju dovolj, ki vam jih v kratkem sporočimo. — Naj živi naš tisk! — Naj živi enotna fronta delavcev in kmetov! — Dol s kričači!
»Del. Novicam« zvesti rudarji.
Trbovlje. Pri nas je sedaj 65 odpuščenih rudarjev, ki iščejo delo in bodo morali iti ali so pa že šli po svetu s trebuhom za kruhom. V Raj-henburgu je takih 12, pri Dukiču istotam pa kar 60. V Zagorju jih je po naših informacijah 52, ki iščejo delo. Zanimivo in obenem značilno za teror, ki vlada, je dejstvo, da so v prvi vrsti odpuščeni oženjeni, zato da družbi ni treba plačevati doklad za žene in otroke. TaKo je n. pr. v Rajhenburgu odpustil Dukič (Dukič prej Sekelyi, še prej Štern) vsakega, ki ima ženo in otroke. Delavstvo je še brezmočno, moti pa se Trboveljska družba, če misli, da se bo njeno izmozgavanje za enkrat res poraženega delavstva nadaljevalo vedno naprej po mili volji. — Kot smo že zadnjič poročali, bodo mnogi pošteni in delovni slovenski rudarji prisiljeni odpotovati na tuje, zlasti v Francijo in Belgijo. Baje dobe v Belgiji rudarji 25 do 35 frankov dnevno. Hrana stane v Belgiji 8 do 10 frankov na dan. Samci dobe stanovanje takoj, za družino pa bi morali par mesecev počakati. V Franciji zasluži rudar okoli 22 frankov, je pa hrana nekaj cenejša kot v Belgiji. Francoski rudniki bi vzeli okoli 200 naših delavcev, belgijski pa večje število. Z druge strani smo informirani o velikih težavah glede vselitve tujih delavcev v Belgijo. Baje mora vsakdo, ki se hoče tja vseliti, imeti za to dovoljenje belgijskega ministra za zunanje zadeve. Obvezati se mora, da ne misli pozneje privesti tudi svoje družine in mora imeti podjetnikovo izjavo, da ga bo poslal na lastne strosne nazaj v domačo državo. Druga lež-koča je v tem, da so ubogi rudarji, ki se morajo odpravljati v tuje kraje, brez sredstev. Zdaj bi bil čas, da priskočijo razni delavski prijatelji, krščansko-socijalni, levo-revoluci-jonarji, meščanski, izdatno in o pravem času na pomoč. Zdaj pokažite, gospodje, ki znate tako lepo govoriti, svoje požrtvovalno srce za ubogi rudarski proletarijat. Ne zgubljajte časa: zbirajte in posodite potrebni denar nam, ki moramo, ne po lastni krivdi v široki svet za kruhom. S svojo imenitno sektansko taktiko ste razglodali delavske organizacije in oslabili našo moč, da smo podlegli v težkem boju. Kje pa ste zdaj,
vi	bojeviti voditelji? Če smo pod vašim vodstvom prišli na psa, potisnite nam vsaj popotno palico v roke, da bomo lahko šli po svetu, kajti tu nas čaka lačna smrt.
Katera taktika je kapitalistom nevarna.
Sodrug 1. M. nam piše:
Sedel sem v kavarni. Za sosedno mizo je sedelo par gospodov, od katerih je eden bil neki »napredni« profesor, drugi pa upravni svetnik Trboveljske premogokopne družbe. Slišal sem približno sledeči pogovor:
»Napredni«, profesor: »Naši komunisti so se torej razcepili. Desničarji so začeli zopet izdajati stare »Delavske Novice«. Če dosežejo uspeh proti dr. Lemežu in ultrarevo-lucijonarnemu »Glasu Svobode«, bo to koristno za konsolidacijo notranjih prilik v državi.«
Kapitalist: »Vi se v te reči ne spoznate, gospod profesor. Mi se takih »revolucijonarnih« fantov, kot so naši pravoverni komunisti, prav nič ne bojimo. Na vsak način so nam ljubši, kot pa prefrigani mački, ki izdajajo »Delavske Novice«. Dokler so sedanji maherji »Delavskih Novic« vodili slovenske komuniste,
nam je trda predla. Našeškali so nas kar povrsti v obeh rudarskih stavkah, januarja 1921. in lansko poletje. Mi smo se kar oddahnili, ko smo zvedeli, da so v komunistični stranki letos spomladi zmagali »nepomirljivi levičarji« a la Lemež, Žorga, Hlebec. Odkar so ti nastopili s svojim »Glasom Svobode«, gre za kapital vse po sreči. Ti levičarji so v svoji revolucijonarnosti začeli letošnjo rudarsko stavko ravno tedaj, ko smo si jo mi najbolj želeli. Več mesecev v naprej smo se pripravljali, oblast je bila z nami, ker nam je bilo lahko dokazati, da stavko vodijo »komunisti« in da je političnega značaja. Za časa stavke smo napravili milijone čistega dobička z ničvrednim prahom, ki smo ga prodajali drago kot poper. Naš uspeh je popoln. Zatrli smo rudarsko organizacijo, odpustili smo vse nevarne elemente. Zdaj smo mi na vrhu. Dokler so bile pa »Delavske Novice«, tedaj so rudarji nam komandirali! Tudi se sicer Lemeževi komunisti čisto pametno obnašajo.
V	Mariboru so v železniški delavnici tako imenitno opravili stavko v prid podjetju, da tudi s plačanimi agenti ne bi mogli podjetniki biti bolj zadovoljni. Tudi na Jesenicah je položaj za nas zadovoljiv, ker se je razbila enotna organizacija.
Tako je torej, gospod profesor: tisti pes, ki laja, ne grize. Zatorej: Živeli naši pravi, nepomirljivi, levičarski komunisti! Dog jim daj dolgo življenje!
Za smeh in kratek čas.
»Lemežijada« ali kako je doktor postal general jugoslovanskega pro-leiarijata.
Bilo je ob tistem lepem času, ko so se na Bleiweisovi cesti strašno bali boljševikov. To je bila zlata doba demokratsko - socijalistične enotne fronte okolo vladinih korit. Takrat so bili gospod doktor vnet pristaš enotne fronte in pokorni — ne narodni — temveč samo vladni komisar.
O enotni fronti z jugoslovanskim proletarijatom takrat še gospod doktor niso hoteli niti govoriti.
Ko pa je mesto njih dobil mesto poverjenika — takrat je bilo to ministrovanje — njegov sodrug Prepeluh, se je gospod doktor — preje vnet pristaš ministerijalizma — čutil užaljenega ter okrenil plašč proti sodrugom ministrom ter hrabro zajadral na levico.
Po burji in viharju železničarske akcije so gospod zvili jadra na levo, da jih na Vukovarskem kongresu razpnejo na desno. V imenu industrijskega proletarijata Slovenije so gospod doktor protestirali proti enotni fronti z jugoslovanskim proletarijatom in zelo hrabro, da demonstrativno glasovali proti programu in statutom Komunistične stranke Jugoslavije.
Ko pa so zapihali volilni vetrovi za narodne poslance, so g. doktor zopet razpeli jadra rudeča in leva in srečno prijadrali v pristanišče lepe konstituante.
V lepi konstituanti so se dvakrat razvneli. Enkrat jim ni bilo povšeč, da Srbi ne razumejo slovenskega govora nekega narodnega socijali-sta. Drugič jim ni bilo po godu, da je strankin odbor naložil poslancem težke davke. Izjavljali so uporno, da rajši zapuste Kapejoto, kakor pa da bi plačevali strankin davek.
Ko je zapihala malo ostrejša bur-ja, so šli doktor na planine in v po-set k dunajskim socijalistom, kjer so uživali gostoljubnost teh prokletih reformistov, dokler ni polegel vihar terorja. Kakšna jadra so razpenjali po socijalističnem Dunaju, o tem zgodovina molči. Dovolj, če je to zano njegovim bližnjim tovarišem.
V veliko žalost Emiliusa, so po prihodu z Dunaja pridno dopisovali v »Jugoslavijo«, predhodnico »Jutranjih Novosti«. »Delavske Novice« so bile pač preplitke, da bi objele široka razglabljanja doktorjeva.
Ne vem, ali zaradi »Jugoslavije«, ali zaradi »Delavskih Novic« ali za-
radi intervencij — ali zaradi bodočega mandata, sta se sprla doktor in Emil. Ali to še ni bilo nič hudega. Volitve so bile še daleč.
Čim bolj so se bližale volitve v narodno skupščino, tembolj so bili doktor nemirnejši in delavnejši. Svojo živahnost so posebno radi pokazali, kadar so bili njegovi tovariši v agitaciji. Začeli so razpenjati zopet leva jadra in se napotili po že enkrat prejadram poti. Postali so vnet zagovornik enotne fronte pa makar s kolego Korunom. Sicer jim takrat ni bilo povšeči stari s. Tokan, ki so ga na javnem shodu v Unionu obdolžili, da je učinil velik »reformistični« zločin, ko je pozval celokupno organizirano delavstvo na ulico v pomoč štrajkujočim železničarjem; vendar so si mislili, ta je že star, ne bo držal vage nam mladim in čilim generalom.
Še na kongresu enotne fronte so se strinjali z vsemi sklepi, resolucijami, programi in taktiko »Delavskih Novic«. Vse je bilo v redu in revolucijonarno. Samo ni bilo prav, da gospod doktor niso bili v glavnem odboru. Ker tisti hip je cela politika, program in taktika postala reformistična in oportunistična. Še bolj je šla stranka na desno, pri volitvah, ko je postavljala kandatske liste, ker ni na vsa tri mčsta postavilo doktorja za nosilca liste. To je bilo že odveč. Čaša strpljenja je bila prenapolnjena.
Pomislite, kako more biti stranka revolucionarna, če nima na čelu g. doktorja?! Pomislite, kako more biti ministerijalizem koristen za delovno ljudstvo, če gospod doktor ne bo poverjenik?! Kako naj bi bila komunistična stranka revolucijonarna, če ne vpošteva glasu g. doktorja, izrazitega zastopnika industrijskega proletarijata!
Tisti hip pa, ko je postal g. doktor s pomočjo Jakinega terorizma zopet general, sam, brez nevarnih konkurentov, je postala stranka čisto marksistična, revolucijonarna.
Proletarijat Slovenije je lahko miren. Krmarji, kot je doktor, so samo od boga dani. Taki se ne rodijo vsakega veka. Njegovim jadrom se lahko zaupa, saj peljejo v tiho in mirno pristanišče — v sveto nirvano.
Muha.
Iz mednarodnega pokreta. Poročajo iz Moskve: Sodrug doktor Lemež je predlagal Kominternu, da izključi iz Komunistične Internacijo-nole sodruga Lenina in ves centralni odbor boljševikov. Svoj predlog utemeljuje na ta način, da je brskajoč po arhivih našel, da so ti so-drugi sedeli skupaj z nekim provo-katerjem leta 1913 v centralnem komiteju boljševiške stranke. Tudi so glasovali proti njegovemu predlogu, da postanejo gospod doktor glavni tajnik Kominterna. — Komintern je predlog sodruga Lemeža odbil, nakar je s. doktor proglasil Komintern za skrajno oportunističen in reformističen.	Muha.
Tedenske novice.
Delavska socijalistično-komunistič-na vlada na Saškem vržena.
Zadnjič smo poročali, da je bila na Saškem v Nemčiji sestavljena delavska vlada enotne fronte od so-cijalistov in komunistov. Predsednik je bil socijalist dr. Zeigner, komunisti so imeli v kabinetu dva ministra. Naloga te vlade je bila obramba republike in socijalnih pridobitev delavstva. Nemška buržua-zija je videla v tej delavski vladi največjo nevarnost in jo je sklenila nasilno odstraniti. Presednik dr. Zeigner je dobil od državne nemške vlade nalog, da mora izločiti komuniste iz ministrstva. Dr. Zeigner je odklonil. Tedaj je berlinska vlada razpustila saško ministrstvo in je postavila za državnega komisarja za Saško dr. Heinze-ja, člana nemške ljudske stranke. Dne 29. oktobra popoldne so se odigrali v Dresdenu sledeči dogodki:
Reichsvvehr (državno vojaštvo) je zasedla vsa vladna poslopja v
Dresdenu. Pred ministrsko predsedstvo je j3rikorakak) vojašivo z godbo. Neki oficir se je podal na čelu moštva v poslopje. Štirje vojaki z nasajenimi bajoneti in nabasanimi puškami so stopili v predsobo ministrskega predsednika. Odtod se je podal oficir v uradno sobo dr. Zeignerja, kjer je ta ravno bil zatopljen v delo.
Na vprašanje dr. Zeignerja, kaj oficir hoče, mu je ta odgovoril, da želi, da gre ž njim. Dr. Zeignerja so odpeljali v spremstvu bajonetov iz poslopja. Z drugimi ministri se je zgodilo enako. Pri odhodu je dejal dr. Zeigner uradnikom, naj vrše svojo dolžnost dalje.
Istočasno je oddelek vojaštva zasedel tudi deželno zbornico. Na hodniku deželne zbornice so postavili strojne pusne s cevmi navzgor. Pred klubovo dvorano komunistične stranke so postavili stražo. Poslanci in njihovi gosti, ki so se nahajali v klubovih prostorih, so bili internirani. Če se je pri tem šlo za aretacijo ali le za začasno odredbo, sam poveljujoči oficir ni vedel, ker je čakal nadaljnih navodil. Nihče se ni smel odstraniti iz deželne zbornice.
Socijalisti in komunisti zborujejo na neznanih krajih. Razen nemških nacijonalcev in nemške ljudske stranke obsojajo vse stranke nasilje nad saško vlado in jDarlamentom. Povelje za to nasilje je izdala IV. komanda državne brambe.
Sedanja vlada ne priznava storjenega čina in izjavlja, da se je umaknila le nasilju. Smatrajo se prejkoslej za edino zakonito vlado. Komunisiični ministri so zapretili s splošno stavko.
V	Dresdenu vlada velikansko razburjenje. Vojaštvo je zasedlo vse važnejše točke mesta. Oborožene patrulje na kolesih in tovorni avtomobili z vojaštvom krožijo v besnem diru po mestu, da onemogo-čujejo zbiranje množice. Dresden dela vtis mesta, ki se nahaja v poostrenem obsednem stanju.
Nova vlada na Saškem. Ne zme-neč se za protest stare vlade, je začel državni komisar dr. Heinze sestavo nove vlade. Komunisti bodo izločeni iz ministrstva, ravnoia-ko prejšnji ministrski predsednik dr. Zeigner. Sestavo nove vlade je prevzel socijalni demokrat Fellisch. Vse portfelje zasedejo socijalni de-mokratje, ki jih bodo podpirali de-mokraije in ljudska stranka.
Priprave reakcijonarcev na Bavarskem. Konflikt med bavarskim generalnim komisarjem Kahrom in vodjo bavarskih narodno socialističnih (fašističnih) čet Hitlerjem se je poravnal. Moža sta se pobotala in Hitlerjeve čete smejo zopet vršiti vojaške vaje. — Bavarski re-akcijonarei zbirajo svoje čete na meji proti Turingiji (Thiiringen), kjer je tudi socijalistično - komunistična vlada. Imajo namen zavzeti presto-lico Weimar in druga industrijska mesta. Svoje čete plačujejo v frankih in avstrijskih kronah. Na čelu reakcijonarnih čet stojita kapitan Erhard in Hitler. Državna bramba pripravlja tudi proti Bavarski nasilne ukrepe. Položaj med Miinche-nom in Berlinom je tako napet, da spopad lahko vsak čas izbruhne.
Delna stavka na Saškem. Generalna stavka kot protest proti nasilju vlade je imela le delni uspeh. V Freiburgu in Chemnitzu se stavka, v Bautzenu so ustavili delo tudi delavci pri električnih in vodnih napravah. V Dresdenu državni obrati niso sledili stavkovni paroli. Tudi časopisi izhajajo. — Prejšnji ministrski predsednik je spuščen na prosto in tudi deželno zbornico je vojaštvo že spraznilo. Kot se je pričakovalo, so novo vlado sestavili socijalisti, ki jih bodo podpirale meščanske stranke takozvane velike koalicije. Komunisti so v opoziciji.
Porenska republika. V Porenju se akcija separatistov nadaljuje,
ker jih podpira francosko in belgijsko vojaštvo. V Wormsu je bila tudi proglašena porenska republika. Na čelo separatistične vlade je stopil neki vrvar Kitz, ki je takoj prepovedal vsa zborovanja. Delavci so začeli vsled tega protestno stavko.
Atentati v Bolgariji. Dne 31. oktobra je bil sredi ulice v Sofiji ubit bivši bolgarski zunanji minister Ge-nadijev. 2 njim je bil bivši poslanik Gešov, ki je zadobil težko rano. Atentator je ušel.
Turčija — republika. Angorska narodna skupščina je z večino glasov proklamirala republiko in je izvolila Kemala pašo za prezidenia republike.
Dolar 130 milijard mark. Marka neprestano pada. Za dolar se dobi že 130 milijard mark. Kruh stane v Berlinu 10 milijard in mleko 3.8 milijard mark.
Smrt Stojana Protiča. V Belgra-du je umrl Stojan Protič, eden voditeljev radikalne stranke in večkratni minister in tudi ministrski predsednik. V mladih letih je bil Protič navdahnjen s socijalističnimi idejami, bil je odličen poznavalec. Marksa. Bil je več let v zaporu, ker se je boril proti reakciji Obrenovi-čev. Ko so radikali v Srbiji zmagali,, je tudi Protič postal konservativec. Proti delavsivu je večkrat s silo nastopil. Ko je sestavil jugoslovansko ministrstvo Pašič, je Protič nepričakovano stopil v opozicijo proti vladi, kot poslanec konstituante ni hotel priseči, bil je nasprotnik Zakona o zaščiti države. Pri lanski rudarski stavki se je njegov list odločno zavzel za slovenske rudarje, kar je vplivalo tudi na iakozvano srbsko javno mnenje. To so tiste famozne zveze, ki jih je imel Stefanovič s Protičem, pooblaščen od stavkovnega odbora in z vednostjo; izvrševalnega odbora siranke.
Kdaj bo končana liško - dalmatinska proga? Železniško ministrstvo' javlja, da bo proga Ogulin na Hrvaškem — Knm v Dalmaciji zgotov-hena do avgusia prihodnjega leta. Ce je to res, bo čez -eto dni SibVe-nija imela direktno zvezo po najbližji poti čez Hrvaško v Dalmacijo.
»♦♦»»♦♦♦♦♦♦♦«»♦♦♦»»»♦»♦♦♦»>♦♦♦»♦♦♦♦»♦♦»»♦«■ Ali ste že poravnali
naročnino ?
5z ppra^siišf^a.
Zadnji številki smo povsod priložili položnico. Mesečna naročnina stane 6 dinarjev, četrtletna 18 dinarjev in polletna 35 dinarjev. Naročnino je poslati potom položnice. Kdor se ne misli naročiti na list, tega prosimo, naj ga nam vrne s položnico vred. Kdor nam po treh številkah ne odpove lista, tega bomo smatrali za naročnika. Uredništvo-in uprava se začasno nahaja v Knafljevi ulici št. 18. (za opernim gledališčem) v pritličju, levo. Začasne uraone ure so od pol 5. do pol 7. ure zvečer. Vsi dopisi naj se pošiljajo na ta naslov.
Za razne večje industrijske in druge kraje rabimo poštene in zanesljive kolporterje. Kdor želi postati kolporter »Delavskih Novic«, naj. nam natančno javi svoj naslov in navede, koliko številk mu naj pošljemo.
Uprava »D. N.«
Iz uredništva.
»D. N.« bodo priobčevale zanesljiva poročila iz posameznih krajev. Vsak sodrug in sodružica lahko sodeluje v našem listu, ki je splošno delavski. Dopisniki pa nam morajo naznaniti svoje ime in naj se izogibajo vsakih neopravičenih osebnih napadov.
Uredništvo.
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij. Odgovorni urednik: Lojze Dolenc. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.