SANDRO BOTTICELLI: DANTE IN BEATRICE NA ČETRTEM NEBESU (SOLNCU).
»Zahvali Solncu angelov se živo,« de Beatriea, »ki te je vodilo v to vidno solnce sem tak rnilostivo!« Raj, X, 52-54.
Tisti krogi lučic, ki obdajajo Beatrico in Danteja, so venci blaženih duhov, in sicer samih učenikov, ki so s svojim naukom in zgledom svetili Cerkvi; tako so v prvem vencu: sv. Tomaž Akv., sv. Frančišek As., sv. Dominik itd.
DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III.   del:   RAJ.
Spev  XXXIII.
Končno, ko je sv. Bernard, ta mož svetega premišljevanja, razkazal vso Rajsko rožo, t. j. sedeže svetnikov, pozove Danteja, naj dvigne pogled kvišku k prestolu Boga samega. Ker pa je pesniku, potujočemu še v umrljivem telesu, potrebna posebna milost za to gledanje božje, se svetnik obrne z iskreno molitvijo k Materi božji. S to molitvijo   se spev prične.
V prvih sedmih tercinah (1—21) je prekrasno izražena skoro vsa dogma o Mariji, se v čudovitih antitezah naštevajo vse njene prednosti, ki jih ima pred vsemi angeli in svetniki, sploh, pred vsem stvarstvom, zlasti pa prednost, da je srednica vseh milosti.
Katoliškemu (kakor tudi pravoslavnemu) kristjanu je vse, kar se tu Materi božji pripisuje, znano in skoro ne potrebuje nobene razlage. Ker je Sin božji Bog-človek, je Marija njegova mati, obenem pa hči. »Od vekov cilj...«, t. j. Bog je od vekov sklenil in določil Marijo kot cilj, h kateremu je vodil, kateremu je podredil vso zgodovino človeštva. Prva tercina (1—3) je kakor natrpana najveličastnejših antitez, ki si jih sploh človek misliti more; antiteza je tudi v tretji vrstici: večnost — pa človeštva zgodovina. Torej v treh vrsticah štiri antiteze. V izvirniku se glasi ta tercina:
»Vergine  Madre,  figlia  del  tuo  Figlio, umile  ed  alta  piu  che   creatura, termine  fisso  d'eterno  consiglio!«
i V »Času«, 1. 1914, str. 474., jo je dr. Aleš Ušeničnik tako-le prevedel:
»Devica Mati, Sinu hči, prelepa, ponižna in visoka nad stvari ti, zamisel večna božjega ti sklepa!«
Glede besed »figlia del tuo Figlio« dr. A. U. po pravici trdi, da jih v neromanskih jezikih ni mogoče v vsej lepoti izraziti! V drugi tercini (vv. 4—6) imamo že peto antitezo, istotako veličastno: Stvarnika je rodila — stvar! — V. 7 »V telesu Tvojem..., t. j. z učlovečenjem se je ljubezen božja do ljudi, takorekoč ugasla po Adamovem grehu, znova vžgala; in iz tega ognja (»sijanja«) so se vnemale vse brezštevilne milosti, ki so budile v človeških srcih gorečnost za čast božjo in s tem dvignile nebroj otrok človeških v Rajsko rožo.
Ko je tako v prvi polovici molitve naštel vse prednosti Marijine, skoro kakor ad captandam benevolentiam, jo v drugi polovici prosi za svojega varovanca, in sicer najprej, da bi se mogel, ko je prebrodil muke Pekla, trpljenje Vic in vse radosti Raja ter videl usodo duš tako podrobno (»ad una ad una«), povzpeli zdaj še do Vira vse blaženosti (»rUltima Salute«), da bi gledal vsaj za hip Boga iz obličja v obličje (visio beatifica), in drugič, naj bi nebes Kraljica ohranila pesnika, ko se vrne s te mistične poti, , , stanovitnega do konca; saj prosi zanj tudi Beatriea. Vv. 22—39.
To je torej sloveča molitev k Materi božji, poleg speva V. Pekla (Frančiška Riminska) in speva XXXIII. Pekla (grof Ugolino) po mnenju danto-logov najlepše mesto v Divini Commedii. Moli jo sicer sv. Bernard, v resnici pa se je vsa utrgala iz prsi pesniku, ki je, kakor sam (Par. XXIII, 88 do 89)   pravi, pozdravljal  Marijo   zjutraj   in  zvečer.
Uspeh molitve? Marija je med molitvijo imela svoje mile oči, Očetu tak ljube, od Sina tak spoštovane, v sv. Bernarda uprte, dokaz, da ji je prav, če jo prosimo; nato jih je uprla v Boga. Vv. 40—45.
Pesnik je na cilju vseh svojih želja, zatopljen v gledanje Praluči, Žarka, Resnice, toda t o videnje je za človeški jezik nedopovedljivo. Vv. 46 do 57.
Vizija (zamaknjenje) je sicer — pravi pesnik — minila, ostala pa je v srcu sladkost ob spominu nanjo. Dve prispodobi naj bi nam to dejstvo osvetljevali: prijetni občutek po lepih sanjah ter lepota travnikov, ko je skopnel sneg; tretja prispodoba (o kumejski Sibili) pa naj nam predočuje, kako naglo se je vse razpršilo. (O kum. Sibili pripoveduje Vergilij v Eneidi, III. 445 nsl., da je v svoji votlini vprav urejevala lističe s svojimi prerokbami, ko je zapihal veter ter nekaj listov odnesel, druge pa zmešal, in da se Sibila potem ni več brigala za ureditev prerokb, poslej ne-umljivih.)  Vv. 58—66.
Pesnik pa vendarle želi vsaj nekaj tega povedati, kar je videl; odtod njegov vzklik v vv. 67—75! Preden nam prične pripovedovati, kaj je videl v svojem najvišjem zamaknjenju, se pesnik še enkrat  hvaležno  spomni  preobilne  milosti  božje
272