Kulturni uvodnik 1988
Listam knjigo, neki drugi časi...
Iščem uporabno idejo za uvodnik. Prav na dnu kupa papirja zagledam mapo, na kateh piše KULTURA. Nekaj beiežk s se-stankov, nekaj kulturniškega giadiva... Berem, toliko besed se ponavlja! Ne zveni praznično! Kulturnemu prazniku ne pristoji govorjenje o prireditvah brez gkdalcev in poslušakev, o krajev-nih skupnostih in delovnih kolektivih brez kulturnih animator-jev, o nizkj kulturni zavesti delovnih ljudi, o vprašanjih kulture dela, o zelo tesnih materialnih okvirih, o prostorih, kadrih, peščicah zanesenjakov, o pevcu, ki mu vedno sreča laže...
Gledam in gledam papirje, bolj ko jih gledam, več je pred menoj LJUDI: srednješolski mentorici Saša in Helena, rdečelaso dekle, ki pomaga v kulturnem domu, sicer pa igra pri vevški godbi, pa Ada in Milan, Piškurjev Srečko, Prle, Marjana, Cilka, Sopotnikov Janez, Metod, Zvezdana, Marinka, Moharjeva Mi-haela... Veliko krasnih Ijudi je v tej moščanski kulturi! Lep bi bil kulturni uvodnik, sestavljen samo iz imen predanih moščan-skih kukurnikov... Urednik phčakuje nekaj drugega; prijazno povabilo - prijazen komentar.
Treba je ohranjatipriborjeniprostor za KULTURNIUVOD-NIK na prvih straneh. Ta čas se ne spomnim, da bi še katera družbena dejavnost imela tak privilegij: biti na prvih straneh z uvodnikom!
Predstavljam si nekako, kako bi sestavil novoletni, pa mladin-ski, avnojski, prvomajski, borčevski uvodnik. Kaj pa moščanski kulturni uvodnik? Smo že v njem - v eni sapi naj bo povedano razmišljanje. Matjaž je pred dnevi ob »odpnem kulturnem dnevu« ljubljanske kulturne skupnosti podpisoval svoja »Sloven-ska postna premišljevanja«. Pred menoj je ta njegova knjiga s prijaznim posvetilom. Bom na liniji njegove ideološke teze iz neke njegove stiske, da je »resničen odnos pohtike do kulture - sprenevedav, podcenjujoč, kvečjemu okrasen«? Veliko tega pri nas je žal dragocenejšega in pomembnejšega od kulture. Kaj pa uvodnik s Prešernovim portretom, njegovo kitico Zdravljke, pa kiatek resolucijski stavek o kuituri, pa še morcfa nejca/ o Cankar-jevi Beli krizantemi?
TODA: urejena je spet Jelovškova kapela, kulturni spomenik Fužinski grad bahavo in izbirčno pričakuje kulturno tlenje, prebujajo se kuhurni prostori v Štepanji vasi, prcccj novega so nabaviii in vložiif v naša ku/turaa družtva, modernizirajo Mazov-čevo knjižnico, končali smo obdobje ustanoviteljstva delovne organizacije Kulturni dom Španski borci...
Čestitamo, čestitamo!
Spet potrkajo problemi: »Morda bi brez nas m bila kultura tako zanesenjaška, trdoživa, dragocena?«
Pustimo probkme.
»Kaj naj, mladci mi, povemo?« se iz težjih časov oglašajo Moškrič in njegovi prijatelji.
»Moči želimo silne, da bi postali zidarji, zidarji novega ča-sa...«
Razmišljam. Kultura ni le praznično besedičenje, veliko večje kultura, za vse večne čase ostaja, tudi za težke čase, o katerih s preprostim stihom razmišlja Moškrič:
»Kaj naj sinko, hčerka reče svoji zlati mamici, ki v očeh zakriva solze, zato ker kruha v hiši ni?«
Listam knjigo, neki drugi časi. Dober mesec je tega, ko je občinska kulturna skupnost izdala knjigo: Jože Moškrič - PE-SMI. Pomagalo je združeno delo naše občine in tako smo zapisali v knjigo. Vemo, da je družbenoekonomski položaj knjige izjem-no težak, da je izdati knjigo dolgotrajen in zapleten postopek...
Z Ladom sva se odločila, da ob novem letu s praznično čestitko podariva nekaterim aktivistom v DPO in v skupčinskih organih omenjeao knjigo. Rečeno - storjeno: potrkala sva na vrata: »Srečno - srečno! pa tale NAŠA knjiga ob voščilu!«
Razjasnjeni, veseli, hvaležni obrazi, NAŠI skupni obrazi!
Toliko radosti z eno knjigo!
Milijon takšnih knjig za slovenski kulturni praznik, vsaj sto za čudovite Ijudi iz bodočega kulturnega uvodnika!
SREČKO ČOŽ