Rade Krstič
Zaposlenost uma
Ptica
Papir iz čistega zvoka čez tisoče bleščav nad vsemi svetovi. Senca, ki modro obteži tisočletno vztrajnost stisnjenih plasti zaprtega krila. Veja živega drevesa, ki brez tihih sokov ne more živeti. In kremplji, korenine zraka, brez katerih ne bi bilo nesmrtnosti v močnem dežju.
literatura
7
Glas
Odrekel si se tisočim,
da bi bil samo eno.
Izvrtan iz najtišjih globin
si se zagrizel
v srce samega krika.
Razbil si modre besede,
ki so jih govorili veliki učenjaki,
da bi iz njih izvlekel
plemenit ogenj.
Pojavil si se kakor blisk,
nenadoma, sunkovito,
udaril si v skalo
in jo razklal.
Glas. Nevidna bolečina,
ki se zaje v tkivo
izgorevajočega mesa.
O, ta nori, preljubi svet
O, ta nori, preljubi svet! Kakšno nedosegljivo hrepenenje preveva skozenj! Valček,
v katerem so zazidana stoletja trpljenja! Roka blizu srca, boben blizu duše, človek blizu človeka! Razdalje so izginile. Strasti so se pritajile. Hiša ob hiši -
kot plemenitost ob plemenitosti. Majhni ljudje ob čričkovem petju zastajajo in se ozirajo v nebo.
Trupla
Toliko sem jih videl in preštel. Groza se je strdila v njih. Ne tiste vrste groza, ki čaka oči, preden potonejo v spanje. Ne tista skrajna grimasa, ki jo na ustih zadrži obešenec. In tudi ne tisto čustvo, ki ga igralec igra pred občinstvom. Nekaj breztelesnega, morda snov, ki jo zaznavamo pod prsti, ko pišemo zadnjo vrstico. Morda globoka voda, jarek, vodnjak, v katerega leti kamen. Morda pljusk na površini ali mehko dno brez tolmunov. Živeče ni več živeče. In oblak na svoji poti dela iz kapelj trd dež.
Proteus
Zmoti te svetloba, vendar ti veš, kje je varno dno.
V	najtišjih globinah bediš in z vztrajno slepoto žariš človeku v oči.
Tam, kjer te ni, je voda najbolj mrzla. O tebi pišejo in te razčlenjujejo kot kakšno dvoživko.
Vsaka kaplja, ki pade in zida svoj stolp, so okamenele besede tvojega giba.
Nikoli te ne odkrijejo, saj si največje vprašanje v mnogotišju podzemnih vibracij.
Tvoje telo je sidro. Nima težišča. Nima središča.
V	večnih sanjah najvišjega bitja ni več ležišča.
l
t
e r a t u	r a
11
Obračun
S samim seboj. S svetlobo, ki se vžira vate. Z glasbo, ki s svojim vrtincem razdeljuje noč od dneva. Z dnevom in nočjo, ki odpirata in zapirata zamrežena okna. Z okni, ki so zdaj oči na eni in isti hiši. S hišo,
ki stoji nasproti
in deluje na principu
vedno izmikajočih se resničnih plasti.
Z resničnimi plastmi,
ki delujejo na živ organizem
in povzročajo drastične spremembe.
S spremembami
pojavnih oblik materije,
ko je treba držati jezik za zobmi,
če zaslutimo katastrofo.
S katastrofami
iz tega in onega dela sveta,
ki jih povzročajo rušenja
elementarnih energij
nikdar nadziranih
delcev.
12	LITERATURA