379
Kronika
Merila naših dnevnikov
Slovenski tisk, kolikor je v službi obeh tradicionalnih skupin na Slovenskem, si je po svojem vplivu na javno mnenje priboril zaslugo, da pojmuje slovenski človek politiko kot nekaj umazanega, kot nekaj, kar mora že po svojem namenu biti v nasprotju z resnico in moralo. Za zastrupljeno ozračje našega življenja pade na ta del tiska večji del odgovornosti. Kajti le človek, ki črpa svoje poglede na svetovna dogajanja iz našega dnevnega časopisja, se more ob razburljivi borbi antitez sodobnega sveta, umakniti v okolje še vedno aktualne domače borbe med »liberalci" in »klerikalci", ki se izživlja v smešnem štetju udeležencev pri tem ali onem sprevodu. Tisk ni Slovencem okno v svet, to okno nam je zastrto. In zato še ni naš človek državljan sveta, njegova borba se vrši nekje na periferiji.
Dogodek, ki je bil v teh dneh središče evropske pozornosti, je bila ponosna borba češkoslovaške republike. Odmev te usodne borbe je bil v našem tisku kaj svojevrsten: „Kominterna — glavni krivec napetosti med Nemčijo in ČSR" (Slovenec, 8. jun. 1938) na eni, in „Čehi, Slovaki in Slovenci so v svoji povezanosti sposobni za obrambo samo preko svojega lastnega češkoslovaškega in jugoslovenskega edinstva" (Jutro, 24. apr. 1938 v uvodniku JPravi in nepravi zaključki") na drugi strani. Tako je del slovenskega tiska rešil češko-slovaško vprašanje na isti način, kakor rešuje vse domače probleme.
Aktualnost odnosov med Čehi in Slovaki je vzbudila veliko pozornost za dvajsetletnico podpisa Pittsburške pogodbe, ki jo je Slovaška ljudska stranka proslavljala kot »slovaško sveto pismo". Ker pogodba ne ustreza „Jutrovi" koncepciji
o narodni enotnosti, jo je takole (14. jun. 1938) odpravilo: „Pittsburški protokol? Vsakemu, kdor zna citati politične tekste, je jasno, da gre samo za program političnega sodelovanja, ne pa za državno pravno pogodbo. Take pogodbe ni mogel sklepati noben izmed podpisnikov te do absurdnosti poveličevane listine. Ameriški državljani niso bili po nobenem obstoječem pravu pooblaščeni, da obvezno in prav-noveljavno določijo za vse čase notranjo ureditev bodoče Češkoslovaške, kakor ni bil T. G. Masarvk pooblaščen, da Čehe in Moravane zaveže za ureditev njihovega političnega sožitja s Slovaki."
Pred letom dni pa je „Jutro" ( v uvodniku 18. jul. 1937) proglašalo krfsko deklaracijo za „carto constitutivo", dajalo ji je značaj državno pravnega akta. „Krfska deklaracija predstavlja temelj današnje kraljevine Jugoslavije". Ker pa tudi pri krfski deklaraciji jug. emigrantski odbor „ni bil po nobenem obstoječem pravu pooblaščen, da obvezno in pravnoveljavno določi za vse čase notranjo ureditev" Jugoslavije, je rešilo takrat ,Jutro" vprašanje tako, da je prav v tem važnost Krfske deklaracije „ker je suverena kraljevina Srbija priznala odbor jugoslovenskih emigrantov kot enakopravnega sopogodbenika in z njim sklenila sporazum, ki ima vrednost pravega državnopravnega akta."
Če bi pogledali še nekoliko dalje, bi srečali isto skupino, ki izdaja danes ,Jutro", v taboru Pribičeviča. Ta je zanikaval državnopravni značaj Krfske deklaracije z istimi argumenti, kot zanikava danes isti krog ljudi „Pittsburško pogodbo". Takrat je bilo namreč važno vprašanje, ali more biti sprejeta Vidovdanska ustava z navadno večino kljub temu, da zahteva krfska deklaracija kvalificirano večino.
V vsej polemiki okoli slovaškega vprašanja se pa ne ,Jutro" in ne »Slovenec" nista skušala približati problemu samemu. Pustila sta ga prav tam, kjer sta ga načela. In tako smo bili zopet priče spopada dveh „idej".                             L. Modic.
380