CDU 800(048.1) Generative Grammar in Europe. Izdala F[erenc] Kiefer in N[icolas] Ru- wet. Izšlo v zbirki Foundations of Language. Supplementary Series. 13. zve- zek. Založba: D. Reidel, Dordrecht, Nizozemska. 1973. VIII + 690 strani. V zborniku Generativna slovnica v Evropi je 27 člankov evropskih jeziko- slovcev: dva zadevata oblikoslovje, po eden fonologijo in zgodovino univer- zalne slovnice, ostali sintakso in semantiko. Preveva jih nazor transforma- cijske generativne slovnice, vendar izdajatelja opozarjata: >)Pred nekaj leti je bilo [tehnični izraz ,generativna slovnica'] lahko opredeliti, zdaj zgublja jasnost in natančnost. Raziskovanje v duhu generativne slovnice poteka po najrazličnejših metodoloških načelih; ne zahteva se metodologija, ki izvira iz pojmovanja Noama Chomskega o slovnici, temveč skoraj zadošča izpovedo- vanje pripadnosti šoli.« Zlasti je težko ugotavljati generativce med semantiki. Nekateri prispevki so v zborniku priobčeni prvič, drugi so ponatisnjeni in po potrebi prevedeni v angleščino. (Razen spodaj označenih s [Clanek v nemščini.] za naslovom so vsi v angleščini.) Sodelavci so v glavnem mlajši znanstveniki, tako jih Milka Ivič vsaj omenja v svojih Pravcih u lingvistici 1969-70 samo četrtino; to so Bierwisch, Brekle, Kiefer, Lang, Mel'čuk, Ruwet, Ružička. Večina člankov je nastala v 1965-70, med prvim razcvetom trans- formacijske generativne slovnice v Evropi. Sodeč po narodnosti piscev se je takrat šola razmahnila zlasti v ZRN, NDR, Franciji in Veliki Britaniji; od manjših jezikoslovnih skupnosti sta se uveljavljali estonska in holandska. Ni pa transformacijska generativna slovnica rojevala zrelih sadov v slovan- skem svetu, v romanskem zunaj Francije in v Skandinaviji. Jugoslovanskih jezikoslovcev v zborniku ni, le da Ružička, ki edini obravnava., obrobno, tudi slovenščino in srbohrvaščino, našteva med svojimi informanti Jožeta Topo- rišiča. Spričo obilja načetih vprašanj, jezikovnega gradiva in bibliografij je knjiga koristna, kot branje pa zahtevna. Marsikateri prispevek skoči takoj in medias res. Zlasti semantičnih študij ne more razumeti, še manj soditi, kdor ne obvlada t. i. ELEMENTARNE MATEMATičNE LOGIKE.1 1 Logika se je nepreklicno zasidrala v jezikoslovju, zlasti v semantiki. Prihodnji rodovi naših jezikoslovcev bi se morali seznaniti s to stroko, da bi mogli vsaj preso- jati jezikoslovna dela, v katerih se uporabljajo logično izrazje in znamenja. Učenje logike lajša »matematična« nadarjenost. Usodno je, da se pri nas marsikak maturant odloča za študij jezikov, ker mu >me gre« matematika; tak je bržkone zgubljen tudi za jezikoslovje. 95 Poročila, ocene in zapisi - Comptes rendus, recensions, notes Ker razsežnostim doneskov nisem kos, navajam namesto vrednostnih sodb nekaj podatkov o vsebini prispevkov. (V zborniku pogrešamo povzetke.) Iz praktičnih razlogov sem nekatere primere izvirnikov molče nadomestil s podobnimi slovenskimi primeri ali s prevodi. Werner Abraham: »Etični dajalnik v nemščini.« Primer: Du bist MIR ein Lehrer »ti si mi učitelj«. Etični dajalniki - članek govori samo o zaimenskih - so v stavku nepoudarjeni; ne morejo se okrepiti z auch, sogar ipd., saj je zaimek za temi redno poudarjen. Stavčni osebek in etični dajalnik stojita v različnih osebah ('"Ich bin mir/uns ein Lehrer; v starejši nemščini je bilo to mogoče) in etični dajalnik nikoli v tretji osebi (*Ich bin ihm ein Lehrer). Kjer ustreza v narečjih knjižnemu etični dajalnik nezaimenske narave (npr. v avstrijski nemščini členica da), omejitve glede različnosti glagolskih oseb ni, zato na takih področjih ne zavračajo knjižnih (v resnici: poknjiženih) stavkov kot Du bist dir ein Lehrer. Pisec delno razčlenjuje tudi pomen etič­ nega dajalnika. John M. Anderson: »Maximi Planudis in memoriam.«2 Z generativnimi se- mantiki verjame pisec v slovnični opis, v katerem se površinske sintaktične strukture izpeljujejo iz semantičnih: vezja, ki na pomenski ravni naznanjajo odvisnosti med enotami pomenske zgradbe, se s preklopi ipd. postopno spre- minjajo v sintaktična drevesa, ki izražajo odvisnosti med enotami površinske sintaktične strukture. Avtor se pridružuje tezi, da izvirajo nekatere enote v površinski sintaktični strukturi iz raznih semantičnih mestnikov (prim. [po- slati pismo] v Ljubljano ,_ Micki - oboje iz iste semantične enote, alativa). Glagolski časi naj bi bili po pomenu časovni mestniki. Perfekt naj bi bil z vidika pomena sestavljen iz treh logičnih izjav: iz ene, v kateri je mestnik s pomenom »v sedanjosti« (»V sedanjosti je tako:«); v to izjavo je vložena druga, z mestnikom v pomenu »v preteklosti« (»V preteklosti je bilo tako:«); ta oklepa tretjo, namreč stavčni pomen »v perfektu«, brez .navedbe glagol- skega časa. Tako bi bil formaliziran pomen perfekta: »stanje v sedanjosti, ki izvira iz preteklega dejanja«. Irena Bellert: »Množice implikacij kot interpretativna komponenta slov- nice.« Interpretativna komponenta slovničnega opisa ugotavlja pomen sin- taktičnih struktur. Iz pomena stavka izhajajo neki sklepi; nekaj je nejezi- kovnih (izvirajo iz sobesedila in poslušalčevega poznavanja nejezikovnega sveta) in se interpretativna komponenta zanje ne meni. Sklepi jezikovne na- rave so implikacije z antecedensom »Govoreči pravilno uporablja stavek S(< in konsekvensom .»Govoreči verjame, trdi, zanika, dvomi, želi, domneva ... , da S«. Pomen stavka S opišem, če navedem konsekvense implikacij, prireje- nih pomenu S. Primer: stavek Odpri vrata! interpretiramo semantično tako, da naštejemo konsekvense »Govoreči verjame, da je en sam predmet, na ka- terega se on sklicuje z vrata, in da poslušalec more dognati, za kateri pred- met gre«, »Govoreči verjame, da vrata niso odprta«, »Govoreči želi (zahteva), z Maximus Planudes, bizantinski bogoslovec, 13. st., je prvi znani zagovornik mestniškega izvora osnovnih sintaktičnih enot. 96 Poročila, ocene in zapisi - Comptes rendus, recensions, notes da poslušalec ravna tako, da bodo vrata odprta« itd. Govor je tudi o izkustveni preveri tako pojmovane stavčne semantike.3 Manfred Bierwisch: »Generativna slovnica in evropsko jezikoslovje.« Pisec primerja nekatere osnovne postavke teoretično najbolj dodelane evropske jezikoslovne šole, Hjelmslevove glosematike, z osnovami transformacijske generativne slovnice. (Proti koncu dodaja nekaj opazk o praški fonološki šoli in o slovnici vsebine [»inhaltsbezogene Grammatik«].) Glosematika ne ustreza kot teorija naravnih jezikov predvsem iz naslednjih razlogov: l. V glosematični slovnici ni prijemov z močjo transformacij. 2. Glosematika ne pozna pojma »slovnično pravilo«. 3. »Načelo preprostosti«, ki pomaga v glo- sematiki izbirati med alternativnimi slovničnimi opisi, je arbitrarno. 4. Raz- logi za štiri ravni slovničnega opisa (»vsebina« - »izraz«, »substanca« - »oblika«) so arbitrarni. 5. Glosematika prenizko ceni empirično podlago jezi- kovnih univerzalij. Herbert E. Brekle: »0 pojmu in utemeljitvi univerzalne slovnice. Nekaj pripomb k III. delu ,Poskusa obče slovnice' Johanna Severina Vatra (1801).«4 [članek v nemščini.] članek opozarja, da je načel Vater še zdaj žgoče vpra- šanje glede razmerja med jezikovnimi izrazi in njihovimi simbolnologičnimi zapisi. J. J. Christie: »Nekaj globinskih struktur jezika svahili.« V šestdesetih letih so v transformacijski generativni slovnici poskusno izrekli jezikovni univerzaliji: l. imenske skupine se izpeljujejo iz vloženih stavkov, in 2. po- možni glagoli imajo enak sintaktični status kot nepomožni. Pisec navaja iz vzhodnoafriškega jezika svahili alternativne rešitve izbranih morfosintak- tičnih pojavov in dokazuje, da so najverjetnejše tiste, ki so v skladu z nave- denima univerzalijama. Frangois Dell: »Dva primera izjemnega vrstnega reda pravil.« V fonološki komponenti francoske generativne slovnice sta m. dr. pravili NAZALIZACIJA (nazalizira samoglasnik v bon, ne pa v bon ami in bonne) in VEZANJE (pre- naša končni soglasnik besede na začetek naslednje, če se le-ta začenja s samo- glasnikom in če sta besedi sintaktično ozko povezani: mon ami izg. z n pred ami). Primeri kot bon ami, kjer samoglasnik v bon NI nosni, zahtevajo vrstni red pravil: VEZANJE, NAZALIZACIJA; VEZANJE pretvori /bon#ami/ v /bo#nami/, nato NAZALIZACIJA ne deluje, saj nima na kaj. Primeri kot mon ami, z nosnim samoglasnikom v mon, pa zahtevajo obrnjeni vrstni red: NA- ZALIZACIJA, VEZANJE: /mon#ami/ ..... /m6n#ami/ ..... /m6#nami/. Piscu taki primeri (navaja še enega s kitajskimi toni) dokazujejo, da pravila ne delujejo nujno v vseh izpeljavah iste fonološke komponente v istem vrstnem redu.'i 3 Zanimiva podrobnost članka: t. i. UNIVERZALNOSTNI OPERATOR logike ni uporaben v jezikoslovni semantiki, ker zanj ni protislovja v stavku V tej sobi ni no- benih deklet in vsa dekleta v tej sobi so plavolasa. Treba je vzpostaviti jezikoslovni univerzalnostni operator z delno drugačnimi lastnostmi. - O operatorjih in i~lika­ ciji beri: Niko Prijatelj, Uvod v matematično logiko, ponatis 1969. 4 Johann Severin Vater (1771-1826): pomemben nemški filolog, eden utemelji- teljev slavistike na Nemškem. 7 - Linguistica 97 Poročila, ocene in zapisi - Comptes rendus, recensions, notes Monika Doherty: »'Noch' in 'schon' in njune presupoz1c1Je.« Prispevek ugotavlja stične točke v pomenih nemških besed še, ne več, že, še ne. Plodno razlikuje med PRESUPOZICIJAMI in TRDITVAMI kot deli pomenov. PRE- SUPOZICIJE so tisti del pomena stavka S, ki ostane nespremenjen, četudi trdilni S zanikamo ali zanikanega postavimo v trdilno obliko. Primer: Peter že spi. Tu je treba ločiti dve zaporedni obdobji Petrovega spanja, ob- dobje1 in obdobje2• Tedaj je presupozicija: »Peter ni spal v obdobju1«, in trditev: »Peter spi v obdobju2«. Avtorica opisuje predvsem že in še ob trajnih glagolih; ob netrajnih je njun pomen delno drugačen. Oswald Ducrot: »Francosko 'peu' in 'un peu'. Semantična študija.« Pisec razlaga pomenske razločke med francoskim peu in un peu. Primer: Il a bu (un} peu de vin hier. Pomaga si s presupozicijami in trditvami, z LANGUE in PAROLE. Pomen peu in un peu v langue: peu zatrjuje, da je količina, ka- tere obstoj se presuponira, majhna; un peu zatrjuje obstoj količine (običajno majhne, a ne vedno). Nekatere rabe peu in un peu se pojasnijo s KONVER- ZACIJSKIMI ZAKONI, kot so ZAKON O UBLAŽITVI SPOROčILA (glasi se: da bi ublažili sporočilo stavka A, izrečemo stavek B, ki zatrjuje manj kot A. Npr. A: Ce livre n'est pas interessant, B: Ce livre est peu interessant) in ZAKON O KAR SE DA PičLEM SPOROČANJU (pravi: v pogovoru navajamo samo podatke, ki jih poslušalec potrebuje. Zaradi tega zakona daje stavek Peter je predaval v angleščini često misliti, da zna Peter vsaj še en jezik mimo angleščine). Maurice Gross: »0 referenčnosti v slovnici.« Kot jezikovna kategorija se kaže referenčnost v tem, da se imenska skupina lahko nanaša na (je kore- ferenčna z) drugo v istem stavku, v drugem stavku iste pogovorne celote ali na predmet v nejezikovnem svetu. Pisec obravnava štiri vrste referenčnosti: l. John bought a book. I read it. Tu it zamenjuje book iste pogovorne c~lote. 2. John bought a book. I stole one. One pomeni »a book«, ase ne nanaša na imensko skupino a book v prejšnjem stavku. 3. John bought a book. I stole this one. Ko rečem this one, pokažem na neko knjigo v nejezikovnem svetu; this one ni koreferenčno z a book v prejšnjem stavku. 4. John bought various books. I read one. One se nanaša na eno od knjig iz množice, opisane z va- rious books. Ferenc Kiefer: »0 presupozicijah.« Pisec razlikuje tele glavne zvrsti pre· supozicij: a. EKSISTENCIALNE in NEEKSISTENCIALNE. S stavkom Lena, se je branila priti je povezana eksistencialna presupozicija o Leninem obstoju in neeksistencialna »Lena je bila naprošena, da pride«. b. LEKSIKALNE in NELEKSIKALNE. Leksilrnlne so prirejene slovarskim enotam. Npr. pomen stavka Janez (ne) ve, da je zemlja okrogla vsebuje m. dr. presupozicijo »Zemlja je okrogla«; ta presupozicija je vezana na glagol vedeti. (če zame- njam vedeti s trditi, presupozicija zgine: Janez (ne) trdi, da je zemlja okrogla.} Primer neleksikalne presupozicije je že omenjena o Leninem obstoju. c. s Francoski primer daje piscu prav samo ob predpostavki, da v fonoloških za- pisih sploh ni nosnih samoglasnikov, tako da je treba npr. v mon izhajati iz fonolo- škega /mon/, ne /mon/. · 98 Poročila, ocene in zapisi - Comptes rendus, recensions, notes SPLOŠNE ali UNIVERZALNE in POSEBNE. Primer zelo splošne, mogoče univerzalne presupozicije: glagoli kot upati, pričakovati, bati se presuponi- rajo, da je njihov osebek človek. Posebna presupozicija: nemški pridevnik blond »plavolas« se more izreči samo o človeških laseh. W. G. Klooster: »Redukcija v holandskih stavkih, vsebujočih izraze za mero.« Gre za sintaktično obravnavo holandskih stavkov kot Janez tehta 80 kg, kjer je 80 kg izraz za mero. Pisec navaja sintaktične lastnosti, ki so skupne temu stavku in Janez je težak 80 kg, Janez ima težo 80 kg, Janez je 80 kg. Zadnji stavek je dobesedni prevod izvirnega, v slovenščini ni sprejem- ljiv; pisec ga izpelje z REDUKCIJO iz pomensko prozornejših struktur/ Ewald Lang: »0 nekaterih težavah pri vzpostavljanju 'slovnice besedila'.« [članek v nemščini.] SLOVNICO BESEDILA, jedro JEZIKOSLOVJA BESE- DILA (TEKSTNE LINGVISTIKE ali LINGVISTičNE TEKSTOLOGIJE), pojmujejo nekateri kot obogateno slovnico stavkov. Pisec to tezo zavrača in sodi, da bo slovnica besedila nova teorija, ki jo bo treba izdelati na podlagi najmanj treh teorij o raznih vidikih besedil. I. A. Mel'čuk: »0 svojilnih oblikah madžarskega samostalnika.« Svojilni skloni madžarskih samostalnikov se končujejo na 59 obrazil, razvrščenih v dvanajst alomorfov. Primer: hdz »hiša« (množ. hdz-ak), hdz-am »moja hiša«, hdz-aim »moje hiše«. Pomen končnic: »pripadnost« + »slovnično število pri· padajoče stvari« + >lglagolska oseba tistega, ki mu stvar pripada« + »slov- nično število tistega, ki mu stvar pripada«. Izražena je včasih samo »pripad- nost« (v 3. os. edn.) ali »pripadnost« in »slovnično število pripadajoče stvari« (v 3. os. množ.). »Glagolska oseba tistega, ki mu stvar pripada« in »slovnično število tistega, ki mu stvar pripada« sta, kadar sta, izražena z enim morfom.7 6 Mimogrede se pisec sklicuje na ameriškega sintaktika in semantika Jeffreya S. Gruberja. Prim. njegovi deli: Studies in Lexical Relations, neobjavljena disertacija, MIT, 1965, in Functions oj the Lexicon in Formal Descriptive Grammars, tehnično poročilo št. 3770/000/00 ameriške družbe System Development Corporation, 1967. Gruber predlaga naslednjo jezikovno univerzalijo o vrstnem redu morfemov v sin- taktičnih enotah: če se večbesedna sintaktična enota pretvori v eno besedo, se vrstni red morfemov Q(brne takole: 1, 2, .. „ n - 1, n-+ n, n - 1, .. „ 2, l. Angleški primer o/ John ~ John's. To se da - posplošeno - uporabiti v slovenščini. Prim. besedni red v stavku uradnik piše naglo in v imenski skupini naglo pišoči uradnik: tu nimamo opraviti z večbesedno in enobesedno skupino morfemov, temveč z enoto višje ravni (s stavkom) in s sintaktično enoto nižje ravni (z imensko skupino). - Vendar nastajajo enote nižjih ravni iz enot višjih ravni tudi drugače; prim. nebodigatreba, ki ni treba- -ga-bodi-ne, čeprav je iz stavka ne bodi ga treba (zadnji primer prispevala Birgitta Orešnik viva voce). Ne poznamo vzrokov za nastanek zapostavljenega člena v balkanskih, skandinav- skih idr. jezikih: dansko den gode mand »dobri človek« (den je določni člen) proti manden »človek« (pripona -en je določni člen). če je Gruberjeva univerzalija res- nična, ni razlaga toliko v odgovoru na vprašanje, zakaj se člen (včasih) pripenja ZA samostalnik, kolikor v tem, zakaj je včasih ob besedno naravo. 7 Pomenska razčlemba teh končnic prepričuje, cepitev na morfe ne. Zakaj ne bi šteli npr. hdz-aim za dva morfa? Resda omogoča piščeva delitev na štiri enote (haz-a-i-m) nekatere posplošitve, saj se tako pridobljene pripone delno ponavljajo v drugih svojilnih oblikah, prim. haz-a-i-d »tvoje hiše«. A pisec ni dokazal, da so te posplošitve signifikantne. Sklicevanje na pomen obrazil ne zadošča: v slovenščini izraža npr. sklonilo v hiš-e sklon, število in spol, delitev -e-ja na morfe pa ni mogoča. 99 Poročila, ocene in zapisi - Comptes rendus, recensions, notes J. Miller: »Generativna obdelava predikativa v ruščini.« Na način genera- tivnih semantikov in z lokalistično hipotezo (npr. dajalniki so v pomensrl.:i strukturi mestniki) dokazuje pisec, da zaradi ruskih stavkov, ki ustrezajo slovenskima V mestu je bilo toplo, Meni je bilo toplo (kjer se toplo v ruski znanstveni slovnici uvršča v besedno vrsto PREDIKATIV [rusko KATEGO- RIJA SOSTOJANIJA], različno od glagolov, pridevnikov in prislovov), ni treba privzemati besedne vrste predikativ, temveč gre le za posebno rabo pridevnikov. Haldur oim: »0 semantični obravnavi izrazov, ki vsebujejo logične pre- dikate.« Iz računalniške lingvistike in teorije obveščanja prenaša pisec v je- zikoslovno semantiko nekatere prijeme za formalizacijo pomena. Semantični zapisi naj ne bi prikazovali vsebine stavkov samo s stališča govorečega, temveč tudi in predvsem s poslušalčevega, in navajali naj bi, kateri podatki so v sporočilu sveži (REMA) ter kak6 novo v sporočilu spreminja poslušal- čevo vednost.s H. Ratsep: »Vrste vezav pri glagolih dicendi in akcijske situacije.« AKCIJ- SKA SITUACIJA so nejezikovne razmere, v katerih se stavek izreče; izrečeno opisuje dele take situacije in razmerje govorečega do nje. Med akcijske gredo tudi GOVORNE SITUACIJE. Pisec jih več delno formalizira in ob estonskem gradivu raziskuje vezavo glagolov dicendi v stavkih o govornih situacijah. Primer: v govorni situaciji SPOROčANJE so relevantne prvine: sporočevalec, sprejemnik, besedilo, predmet obveščanja, kod, sredstvo obveščanja, kraj, izhodišče, cilj. V stavkih o tej govorni situaciji se vežejo estonski glagoli dicendi takole: sporočevalec je izražen z imensko skupino v imenovalniku; sprejemnik je imenska skupina v alativu; besedilo je imenska skupina v ime- novalniku, rodilniku ali partitivu, ali odvisni ali premi govor; -itd. C. Rohrer: »Nekaj problemov v zvezi s prevajanjem oziralnih odvisnikov v predikatni račun.« Ločimo OMEJEVALNE in NEOMEJEV ALNE oziralne odvisnike. Omejevalni oziralnik: Oseba, ki mi je prodala ta dežnik, stanuje tam preko. Neomejevalni: Ljubljana, ki je bila nekoč čisto mesto, je zdaj umazana. Pisec prikazuje pomen takih odvisnikov s sredstvi predikatnega računa ter navaja dobre in slabe strani svoje formalizacije. Nicolas Ruwet: »Kako obravnavati sintaktične nepravilnosti - kot pogoje, navedene v transformacijskih pravilih, ali kot posledice tehnik razpoznava- nja?« Ob francoskem gradivu raziskuje pisec, kaj vpliva na določanje stavč­ nega člena (gre predvsem za osebek in predmet), kadar površinska struktura stavka zunaj sobesedila ne vsebuje potrebnih semantičnih ali morfoloških namigov. Slovenski primer: Mici Fini tepe, izgovorjen brez izrazitih poudar- kov. Zakaj štejemo Mici navadno za osebek, Fini za predmet, ne mogoče na- robe? Pisec sodi, da so v mentalni slovnici govorečih razne TEHNIKE RAZ- POZNAVANJA. Zaradi ene ima prednost sintaktična razčlemba, pri kateri s Med drugim opozarja pisec na zanemarjen razloček v pomenu anaforičnih zaim- kov: v stavku Janez je zaprl vrata, ker je skoznje pihalo pomeni -nje »odprta vrata«; v Janez je zaprl vrata in veter ni več pihal skoznje pa pomeni -nje »zaprta vrata:<. Ne v prvem ne v drugem primeru ne pomeni -nje samo »vrata«. 100 Poročila, ocene in zapisi - Comptes rendus, recensions, notes obdrži vsaj eden od dveh dvoumnih stavčnih členov v površinski strukturi mesto, ki ga ima že v globinskem besednem redu. Tolmačenje Fini - osebek, Mici - predmet nima prednosti, ker v globinski sintaktični strukturi pred- met ne stoji pred glavnim glagolom, temveč za njim. Rudolf Ružička: »Pronominalizacija s povratnimi in nepovratnimi zaimki v sodobni ruščini in drugih slovanskih jezikih.« V ruskih površinskih sintak- tičnih strukturah se ena (najpogosteje druga) izmed dveh koreferenčnih imenskih skupin običajno izrazi z anaforičnim zaimkom, in sicer včasih s povratnim, včasih z nepovratnim, včasih sta sprejemljiva oba. Primer: Oni poprosili isključit' sebja/jih iz spiska. Pisec izreka sintaktična transforma- cijska pravila ruske slovnice, ki izdelujejo anaforične zaimke. Na koncu pri- tegne druge slovanske jezike. Traugott Schiebe: »K problemu slovnično relevantne identitete.« [članek v nemščini.] Da bi se mogla sintaktična enota nadomestiti z anaforičnim zaimkom ali izbrisati, je treba vedeti, kako podobna mora biti drugi istega ranga v sobesedilu. Ob nemških primerih, v katerih zadevna podobnost ni popolna, ugotavlja avtor, kolika podobnost zadošča, da se sproži pronomi- nalizacija, vštevši včasih izbris. Analogen slovenski stavek: Ne verjame samo Karel, da je bolan, temveč tudi Peter z mogočim pomenom » ... temveč tudi Peter verjame o sebi, da je bolan«. V tem primeru je za Peter izpuščeno verjame, da je (on) bolan, kjer on :::: Peter. Izpuščeno je nepopolno podobno delu prvega prirednega stavka. Pieter A. M. Seuren: »Primernik.« V duhu generativne semantike konstru- ira pisec semantično strukturo, iz katere se z zaporednimi pravili izpeljejo sintaktične strukture s primerniki. Gradivo je večidel angleško. Podoben slovenski stavek: Janez je večji od Micke; tega bi pisec na pomenski ravni razčlenil približno v Janez je velik do mere m in Micka ni velika do mere m:; Emanuel Vasiliu: »Nekaj semantičnih dvoumnosti, povezanih s kategorijo 'časa'.« članek ponazarja, kako se da s prijemi formalne logike (glede teh se pisec naslanja na Rudolfa Carnapa, čigar spominu posveča svoje vrstice) izraziti razne semantično-logične podatke o parih stavkov kot Odhajam in Ostanem. Avtor formalizira m. dr. podatek, da bi si bila stavka v protislovju, če bi ju kdo izgovoril hkrati, v siceršnjih okoliščinah pa si nista v protislovju. H. J. Verkuyl: »časovni predlogi kot operatorji.« Pisec raziskuje semanti· ko holandskih prislovnih določil časa, zlasti predložnih skupin, ki jih uvajata tijdens »med« (:::: »v trenutku ali delu obdobja«, npr. rodil se je med vojno) in gedurende »med« ( = »ves čas obdobja«, npr. med vojno je bil [ves čas] 9 Zanimivo je, kako utemeljuje pisec Jespersenovo misel, da vsebuje primerjalni odvisnik na pomenski ravni nikalnico (prim. zgoraj in Micka NI velika do mere m): a. v številnih angleških narečjih rabi namesto veznika than »kot« v površinski struk- turi nor »niti« (tj. »in ne«): He is richer NOR you'll ever be »bogatejši je, kot boš ti kdaj koli«. b. V francoščini je v primerjalnih odvisnikih za primernikom obvezna nikalnica ne: Jean est plus grand que je NE pensais »Janez je večji, kot sem mislil«. c. Soznačni stavek v privzdignjeni italijanščini vsebuje non: Giovanni e piu alto che NON pensassi. Itd. 101 Poročila, ocene in zapisi - Comptes rendus, recensions, notes vojak). Pomena časovnih predlogov tijdens in gedurende se po piscu najlepše prikažeta z eksistencialnim in univerzalnostnim operatorjem. Anna Wierzbicka: »Iskanje sintaktičnega modela časa in prostora.« Z ne- definiranimi prvinami »postati«, »biti del od«, »Svet« se da v naravnem jeziku plodno opisati razne časovne izraze. Avtorica parafrazira Platon je živel dolgo, X je igral za Y-om, X je začel igrati ob petih, dan, noč, ponedeljek, ura ipd. Primer: Sokrat je živel v 5. st. pr. n. š. = Svet, katerega del je bil živi Sokrat, je bil svet, imenovan »5. st. pr. n. š.«. Dan = Svet, del .katerega je sonce, ki omogoča ljudem, da vidijo. Podobno je razloženih nekaj izrazov za prostorske odnose, npr. X se premika, X gre od A do B, dolžina. Dieter Wunderlich: »Primerjalni stavki.« [članek v nemščini.] Pisec obde- luje pomen, delno tudi skladnjo, nemških primerjalnih stavkov. Le-te pojmu- je precej široko, kot kažejo primeri obravnavanih stavkov v slovenskem prevodu: Peter je skoraj tako len kot Pavel; Peter je večji, kot je postelja dolga; Peter ima bolj kot Pavel rad govedino; Peter mi je prelen; Peter je najbolj len; Peter ima predolge lase; Peter je vozil tako hitro, ker ga je lovila policija. W. U. Wurzel: »Glagolska spregatev in sistem prevoja.« [članek v nemšči­ ni.] članek podaja pravila nemške spregatve s prijemi generativne fonologije in morfologije. Obdelane so končnice in prevojne stopnje šibkih, krepkih, preteritoprezentnih in nekaterih iztirjenih glagolov. 102