Za avtoriteto učiteljskega stanu Razvoj našega stanu je zelo tesno povezan z irazvojem naroda. Učitelj je med narodom oni najvažnejši faktor, ki prav za prav usmerja narodov razvoj, obenem pa u&merja tudi razvoj svojega lastnega stanu. Na čim višjo kulturno stopnjo narod dospe, tem večje so njegove zahteve do učiteljstva. Dasi ima ravno učkeljski stan največ zaslug za kulturni dvig naroda, vendar se mora ravno ta stan najbolj prilagoditi vsem zahtevam naroda in tem zahtevam primemo usmerjati svoje delo in tudi svojo izobrazbo. Ne kaže primerjati današnjp dobo s konkordatsko, toda ako hočemo le bežno pregledati razvoj lastnega stamu moramo poseči celo v to dobo. Taktrat je bil učitelj brez vsake avtcritete,'popolnoma odvisen. in župnik je bil učiteljev absolutni gospodar. Ako primerjamo to dobo z današnjega gledišta je bila ta •odvisnos>t 6krajno neprimerna in v mnogih primerih ponižujoča. Učitcljeva odvisnost je postala med nami Slovenci legendarna in našla je mesto v Cankarjevih »Hlapcih« in v »Pohujšanju v Dolini šentflorjanski«. Literarno naravnost idealne kreature je ustvaril Cankar iz učiteljev ne le iz konkordatske, marveč tudi iz poznejše dobe, in tudi v drugih primerih je našla proslula učiteljeva odvisnost svoj odmev v literaturi. In ravno literarni odmev te dobe je bil povod, da je neizbrisno zapisana med narodom, ostala je tudi nam v živem sppminu, in ni ga med nami učitelja, ki bi si želel povratka te dbbe, ki bi si želel časov popolne učiteljeve odvisnosti, brezpravnosti in neavtaritativinosti. Smp že v dragi polovici stoletja od početkov te dobe. V vsem tem času opažamo največje in vsestranskp prizadevanje učiteljstva po osamosvojitvi, po dvigu lastnega stanu, po organiziranju, predvsem pa se kaže težnja, z moralnim dvigom učiteljskega stanu, se popolnoma otresti lajiškega vpliva na šolstvo in učitelj6tvo. Počasi, toda vidnp je rastel učiteljev vpliv med narodom in s tem je rastla tudi njegova avtoriteta. Toda borba je bila težka in je vsak najmanjši uspeh, vsaka najmanjša stopnja naprej zahtevala mnogo truda, zahtevala je mnogo prizadevanj in tudi samozatajevanja od strani posameznih voditeljev našega stanu, ki so v pretekli dobi ustvarjali našo organizacijo, ki so postavljali temelje sedanjega učiteljskega udruženja. Vse uspehe dosežene s skupnimi močmi. tekom desetletij pa je grpzila uničiti strankarska irazcepl.jenpst, ki je razdelila slovensko učiteljstvo v dva tabora. Po psvpbojenju je ppstal učitelj državni nameščonec in po osnovanju enotne prganizacije jugoslovanskega učiteljstva je postajala kvarnost stanovske razcepljenpsti od dne do dne vidnejša. Vsa prizadevanja uvidevnih učitcljev so veljala tedaj osnovanju enotnega stanovskega združenja, ker le z združenimi močmi je mogoča uspešna borba za enotne kiterese celokupn^iga stanu, le na ta način je mogoče dvigniti avtoriteto stanu, ki je. med narodom eden najvajnejših. in ki mu ravno medsebpjna boAa izpodjeda avtoriteto, katera mu je med nairodom nujno potrebna. Leto 1926. predstavlja za naše Udruženje v dravski banovini najvažnejše razdobje. Likvidirali smo razcepljenost v lastnih vretah in osnovali tako potrebno enotno fronto vsega slpvenskega učiteljstva, ki je ravno s tem postalo zelo važen činitelj v JUU. Od tega dne dalje je irastel učiteljev vpliv med narodom, naraščala je tudi mjegova avtoriteta. Povsem logično bi se dalo sklepati, da bi morala ta avtoriteta tudi nadalje naraščati. Gotovo bi tudi tako bilo, če bi se vsi, prav vsi učitelji zavedali, da je treba vedno podrediti osebne interese interesom celokupnega stanu. Največja pvira popolnega dviga našega stanu so ppsamezni lokalni faktorji, ki bi najraje videli. da bi bil učitelj povsem odvisen od njih, prav tako, kot je bil v konkordatski dobi odvisen pd župnišča. Tpda temu nasprotuje mnogo dejstev. Učitelj je državni uradnik in v mnogih krajih edini predstavnik državne oblasti in zaradi tcga je nujno potrebno, da uživa zaupanje ljudstva in da predstavlja avtoritativno osebnost v svojem službenem kraju. Mnogo greši prpti avtoriteti d'ržavnih oblasti oni, ki krati avtoriiteto učifelja državnega uslužbenca. Učiteljevo delo v šoli in med narodom more pceniti le oni, ki ga pozna. A ne samo dtelo, tudi ipomen tega dela more ocenjevati le oni, ki se povsem poglobi v to delo in ga obiektivno presodili. To delo bi zaslužilo največjega priznanja in upoštevanja. ker ie narodu v korist, ker služi njegovemu kulturnemu in gospodarskemu dvigu. Toda največkrat je ravno to delo osnova vsega preganjanja. vseh nep>rijetnosti, ki jih doživlja učiteljstvo dan za dnem. Zakaj? Tu si nasprotujeta dva faktorja. Na eni strani so jasne in točne odredbe zakona s katerim je učiteljevo delo odrejeno, a na drugi strani so psebni interesi posameznih krajevnih mogptcev, ki se pač ne morejo d^igniti nad obzorje svojega ozkega gledanja. Ti ocenjujejo vse delo in vse učiteljevo prizadevanje najveokrat iz povsem egoističnega stališča 6vojega lastnega koristoljubja. Težko }e potem sodelovanje, ppsebno če imajo v kraju vso moč v rokah, če imajo tudi vpliv na merodajne faktorje. Še težje pa je spraviti v sklad zahteve zakona z interesi takih nosameznikov. To 6o dejstva, ki silno ovirajo dviganje učitcljeve avtoritete, ovirajo pa tudi razmah popolne stanovske zavesti med učiteljstvom. Vsak učitelj, ki se iz bilo katerih ozirov povsem uklanja zahtevam lokalnih fakltoTJev in služi egpističnim namenom posameznikov, greši proti skupnim interesom stanu. Zavedati se mora, da so taki nameni največkrat v nasprotju z zahtevami zakona in so v na6protju s službeno korektnostjo. Tak učitelj si sam izpodkopava avtoriteto, ki si jo je naš stan s tolikimi žrtvami pridobil in ki mu je med narodom tako nujno potrebna. Ni samo ta škoda, marveč on greši naravnost proti avtoriteti državnc oblasti. Le prava službena ko rektnost, spoštovanje in upoštevanje vseh zakonitih odredb in objektivno postopanje v vsakem primeru, more ustvariti uči'telju ono epoštovanje, ki mu je kot prosvetinemu in na- cipnalnemu delavcu med narodom nujno pptrebno. Preglejmo vse dosedanje prizadevanje, pcenimo ves trud posameznih članov. kakoT tudi organizacijo, za ustvaritev učiteljeve današnje pozicije, tedaj bomo uvideli, da si moramo prav vsi prizadevati, da ohranimo to ppzicijo, stalno dvigamo ugled učiteljskega stanu in njegovo avtpriteto. L.e če se bomo prav vsi držali teh načel, bo naia borba za popolnoma korektno postopanje napram nam. kakor tudi borba za stalnost, mnogo lažja, nego je danes in bo dovedla dp sigurnih uspehov. Naše delo v šoli in izven nje je namenjeno celokupnemu našemu narodu, namenjenp je njegovemu kulturnemu in gospodarskemu dvigu, zato mora služiti narodu in ne poeddncem, služiti splošnim koristim in ne egoističnim stremljenjem posameznikov, ki stojijo pod vplivom ozkega svojega nepravilnega glodanja na učite'lj.evo delp in čestp pod vplivom bolnih ambicij. Ako si hočemp ustvariti p-ppolno avtoriteto, delajmo z narodom za narod in ako upoštevamo in ppvsem objektivno presojamo vse zakonske odredbe, se bomo z lahkoto otresli vsakega pritiska. —ž.