in vzgojni načrtRazredništvo 34 Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 Vzdržnost je večpomenski izraz. Pomeni tudi odpornost, imunost, rezilientnost na zunanje in notranje pritiske. Vsak se rodi že z naravnimi življenjskimi potenciali za odpornost na zunanje pritiske okolja. Vzgoja osebnosti za vzdržni razvoj Moto »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomla- di do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življe- nju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, posku- si: vnovič in zopet in znova.« (Tone Pavček) Vprašanje posameznikove vzdržnosti Vzdržnost je večpomenski izraz. Pomeni tudi odpornost, imunost, rezilientnost na zunanje in notranje pritiske. Vsak se rodi že z naravnimi življenjskimi potenciali za odpornost na zunanje pritiske okolja. Po Längleju (navedeno po Waibel, 2013) gre za štiri stebre individualne osebnosti: 1. moči (können), 2. marati (mögen), 3. smeti (dür- fen), 4. morati (müssen). Za vzdržnost potrebujemo vse pogoje po celi antropološki vertikali. Biološka osnova dolgotrajne vzdržljivosti so aerobni ener- gijski procesi, saj so ti edini zmožni dolgo- trajne obnove energije. Pri aerobnih ener- gijskih procesih so ključni elementi kisik in goriva: glikogen, kisik, glicerol in maščobne kisline. Količina goriv in intenzivnost ak- tivnosti sta ključna elementa, ki določata, koliko časa bo intenzivnost trajala. Vzdržnost sodi že v zmožnost individual- nega bivanja – eksistence (1. steber), ki je pogoj za druge tri stebre. Vzdržljivost je sposobnost vzdrževanja dobrih in zdravih življenjskih pogojev in jo ohranjamo z vajo, dejavnostjo, delom. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1999: 572–573) naj- demo številne pomenske razlage glagola, ki kažejo na Franklovo (Frankl, 2016) temati- zacijo kljubovanja duha. Vsekakor je naša moralna dolžnost (Länglejev 4. steber je »morati«), da zunanje in notranje pritiske premagujemo. Neoliberalni kapitalizem je krut. Vzdržlji- vost le predpostavlja, sistemsko pa je ne podpira. Čedalje več je žrtev prezahtevnih razmer, ker ne delujejo v skladu z naravni- mi pogoji lastne eksistence. Rezilientnost, ki je od posameznika do posameznika različna, je sicer dinamičen, prožen in pri- lagodljiv proces, za katerega sta značilni splošna življenjska prilagodljivost in pro- žnost otroka, mladostnika in odraslega, ki kljub težavam do določene meje ohranja svoj zastavljeni razvoj. Ključno je, da se pri tem opira na zunanje in notranje dejavnike, ker se ne sme pustiti zapeljevati skušnjavam (Länglejev 3. steber) grehov, napak, slabim in zlim dejanjem. Na tem mestu opisujemo le nekatere po- zitivne in negativne zunanje in notranje dejavnike rezilientnosti. Drljić (2011) jo opredeli kot pozitiven odgovor na psihoso- cialni problem, konflikt, spor znotraj niza kognitivnih in emocionalnih odzivov. Obli- kujemo ga na osnovi samozaupanja, občut- ka (samo)obvladovanja življenjskih situacij, odločnosti, samonadzora, iznajdljivosti in vztrajnosti. Zlasti etnično odtujen posame- znik je ranljiv. Tudi problem zadnjih prise- ljencev zadeva inkluzivno in integrativno pedagoško ravnanje. Rezilientnost se zmanjšuje z distresi, izgo- revanjem (burning out), skrbmi, strahovi, pretiranimi športnimi treningi, poškod- bami, stigmatizacijo s strani okolja, slabo samopodobo, zatrto etnično identiteto pri priseljencih, represivno kontrolo delavcev s strani delodajalcev in drugimi negativnimi dejavniki. Strokovna literatura kot ključne dejavnike spodbujanja rezilientnosti oz. odpornosti na krizne dogodke izpostavlja: vključujo- če, varno in skrbno učno okolje, ki posta- vlja realno visoka pričakovanja, zagotavlja ustrezno pomoč in podporo, razvija vse- življenjske kompetence ter omogoča sa- mostojno in aktivno udeležbo (Kiswarday, 2015). Gre tudi za spodbujanje ustvarjalne klime npr. v šoli, osebne rasti, pozitivne- ga mišljenja, opolnomočenja, empatije. Te dejavnike poudarjajo tudi sodobna didak- tično-metodična načela pouka. Šele dobra družina, vrtec in šola so varovalni dejavnik za otroka, če v njih vladata dobra klima in kultura, ki vključujeta strategije soočanja s problemi in konflikti. Vzgojo za vzdržnost gojimo v smislu zdra- vega duha v zdravem telesu. Redna, zmerna športna vadba lahko pozitivno vpliva na vzdržljiv imunski sistem posameznika ter s tem na telo in njegovo delovanje. Treba Bogomir Novak je bil v letih 1985–2012 redno zaposleni raziskovalec vzgoje in izobraževanja na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Je avtor 705 bibliografskih enot, od tega ene znanstvene in več strokovnih monografij. Po upokojitvi sodeluje s Pedagoškim inštitutom kot član raziskovalne skupine, na mednarodnih konferencah Instituta Sørena Kierkegaarda in s centri dnevnih dejavnosti za starejše v Ljubljani. Rezilientnost je dinamičen, prožen in prilagodljiv proces, za katerega sta značilni splošna življenjska prilagodljivost in prožnost osebe, ki kljub težavam do določene meje ohranja svoj zastavljeni razvoj. in vzgojni načrtRazredništvo Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 35 je živeti čim bolj celostno uravnoteženo, z usklajevanjem aktivnega in kontempla- tivnega stila življenja. Slednjega vsebujejo rekreativne dejavnosti, meditacija, molitev, joga … Najbolj znani dejavniki nezdravega življenjskega sloga so: nezdrav način pre- hranjevanja, telesna nedejavnost, kajenje, droge, pitje alkoholnih pijač in stresen na- čin življenja, izpostavljanje škodljivim vpli- vom in onesnaženosti okolja. Rezilientnost v izobraževanju najbolj spod- bujajo kakovosten pouk, inkluzivni pristop, izkustveno učenje v varnem okolju, sode- lovalno učenje in podpora pri doseganju ciljev. Izven šole pa obstajajo različne sve- tovalne službe. Eden izmed načinov spod- bujanja rezilientnosti je opolnomočenje, ki s pomočjo različnih tehnik posameznikom nudi podporo, da v sebi najdejo osebno moč, odgovornost in ljubezen. Svetovalec svojim strankam pomaga, da ugotovijo, kdo so, kaj zares želijo v življenju in kako se (še) lahko soočijo z nastalo težavo ali kon- fliktom, ki jih dela nemočne. Posameznik krepi dobro komunikacijo s samim seboj in z drugimi. Ko v sebi najde mir, da lahko živi v miru z drugimi. Metode celostne podpo- re posameznikom, da ponovno prebudijo potenciale osebne moči in ljubezni, so: ne- pristransko in empatično poslušanje, po- stavljanje vprašanj, spodbujanje izražanja čustev, prepoznavanje preteklih ovirajočih vzorcev in iskanje novih perspektiv. Svetopisemska osnova vzdržnega razvoja Že stari Grki so vedeli, da osebni značaj pridobimo s stalno vajo. Današnja globalna projekcija trajnostnega razvoja je v bistvu vzdržna, kar pove angleška sintagma susta- inable development. Tako individualna kot družbena raven zanj pa izhajata že iz sve- topisemske zasnove ljubeče bližine Boga in bližnjega. Za težke, krizne čase nam je Gospod poslal Duha Tolažnika, ki nam daje moč vztraja- nja. Gospod pravi: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,49). »Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svo- jo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29–31). Sveto pismo nas uči, da je treba gledati na- prej in ne nazaj, na to, kar je zgoraj, in ne na to, kar je spodaj. Bog uslišuje v nenehni molitvi, svetuje, naj trkamo in se nam bo odprlo, iščemo in nam bo dano. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 11,9–13). Bog nam ne nalaga večjih bremen, kot jih lahko nosimo. Tistim, ki so danes še pose- bej prepričani, da je vzgoja najtežji poklic, in obupavajo zaradi občutka nemoči, je Jezus rekel: »Pridite k meni vsi, ki ste utru- jeni in obteženi, in jaz vam bom dal poči- tek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in  našli boste počitek svojim dušam;  kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lah- ko« (Mt 11,25–30). Jezus jasno pove: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu. Kajti brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5). Osnova za Pavčkovo pesem, ki smo jo kot moto navedli na začetku, je v Jezuso- vi zagotovitvi: »Jaz sem z vami do konca sveta« (Mt 28,20). V pismu Hebrejcem (Heb 3,12–14) pa piše: »Obstoj, ki smo ga prejeli, ohranimo neomajnega do konca.« Iz teh svetopisemskih odlomkov (lahko bi jih navedli še več) izvemo, kakšna sta prava pot in ustrezen način vzgajanja za prihodnost. Gospod je naš vodnik in naš vzgojitelj. Literatura • Drljić, Karmen (2011): Vpliv etnične identitete na razvoj rezili- entnosti vzorcev vedenja iz priseljenih družin. Magistrsko delo. Koper: Pedagoška fakulteta. • Frankl, Viktor E. (2016): Kljub vsemu reči življenju 'da': psiho- log v koncentracijskem taborišču. 2. prenovljena izdaja. Celje: Društvo Mohorjeva družba. • Kiswarday, Vanja Riccarda; Valenčič Zuljan, Milena (2015): Paradigmatski premik sodobne šole od usmerjenosti v pri- manjkljaje k rezilientnosti. V: Obzorja učenja: vzgojno-izobra- ževalne perspektive, str. 179–194, 483–484. • Längle, Alfried (1991): Osmišljeno živjeti: primijenjena egzi- stencijska analiza: putokaz za život (orig. Sinnvoll leben). Za- greb: Kršćanska sadašnjost. • Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) (1999). Peta knjiga. Ljubljana: SAZU. • Waibel, Eva Maria (2013): Erziehung zum Sinn – Sinn der Er- ziehung: Grundlagen einer Existenzielen Pädagogik. 2. izdaja. Augsburg: BRIGG Pädagogik Verlag.Foto: Matej Hozjan Vzgojo za vzdržnost gojimo v smislu zdravega duha v zdravem telesu.