Ko spregovorijo argumenti m
zvoki besed
(O UČENJU RETORIKE)
Tatjana Zidar
Vedno bolj se oglaša želja (in hkrati potreba) po znanju in spretnostih učinkovitejšega govorjenja in nastopanja v javnosti, pa tudi želja po boljšem medosebnem komuniciranju. Vse bolj nas obremenjujejo vprašanja, kako se otresti notranjih napetosti, včasih celo ohromelosti pred poslušalci ali sogovornikom, kako premagati notranje zavore in ovire, ki nam preprečujejo sproščeno izraziti svoje mnenje.
Uvod
Antični pisci (Aristotel, Cicero, Kvintilijan) so retoriko razumeli kot umetnost prepričevanja, v 16. stoletju so jo definirali kot veščino lepe besede in ukrasne govorice - torej preučevanje stilnih figur, v 18. stoletju so jo že enačili z bombastičnim govorjenjem, s političnim manipuliranjem ljudskih množic, kar je že oznanjalo zaton in konec pomembnosti retorike.
Kaj pa danes? Lahko bi rekli, da zajema izvajanje načel, pravil, napotkov, smernic in nasvetov (Vatovec, 1984, str, 10). Z besedo »govorništvo« razumemo govorno nastopanje posameznikov pred večjo ali manjšo skupino poslušalcev, ki so zbrani na istem prostoru (Grabnar, 1991, str.120). Vsekakor pa še nima tistega mesta, ki ji pripada, saj je äe vedno omadeževana z mislimi, da predstavlja negativno oziroma nepošteno manipulativno igro. Kaj podobnega bi se res lahko zgodilo, če bi jo razumeli zgolj kot veščino prepričevanja (in uporabo negativnih trikov in sugestij manipulacije) in zanemarili vzporednice z nravstveno dimenzijo vsakega govornika, ko zagovarja svoje ideje in mnenja, svoje videnje resnice.
Nas pa v tem trenutku najbolj zanima, kako retoriko kot veščino vendarie lahko »urimo« ter tako izboljšamo svoj govorni nastop in se ubranimo pred morebitnimi manipulativnimi napadi. Lahko bi rekli, da je potrebno združiti kakovostni »kaj« in kakovostni »kako«~&e pravi vsebino in obliko povedanega.
Omejila bi se na pomen in moč argumentacije, zgradbo govora in glasovnega oblikovanja vsebine govora.
Argumentacija
Temeljni del retorike prav gotovo zavzema argimientacija (kakovostni kaj, Aristotelov logos). Zanimalo bi nas, kaj pravzaprav lahko dosežemo z argumentacijo oziroma kaj je cilj argumentacije?
Če primerjamo Thoulssove in Perelraanove trditve, naletimo na izključujoča si izhodišča. Thouless (1979) ugotavlja, daje cilj argumentacije dosledna izpeljava sklepa iz danih premis (vmesnih stopenj govornik; ne sme izpustiti). Perelman (1993) pa trdi, da je cilj argumentacije predvsem spodbuditi ali povečati strinjanje poslušalcev s tezami, ki jih govornik zagovarja oziroma razlaga. Argumentacija mu predstavlja duhovni stik med go-
vornikom in poslušalci; govornik skuša spremeniti njihovo prepričanje ali razpoloženje, s tem pa doseči njihovo soglasje. Razlaga, da takrat, ko javno razpravljamo in navajamo argumente za določeno tezo ali proti njej, kritiziramo in zavračamo kritiko; v vseh teh primerih torej ne dokazujemo tako kot v matematiki, ampak argumentiramo (str. 17) - ravno nasprotno trdi Thouless, ki izhaja iz doslednosti, kjer je izpust vmesnih stopenj že manipulativna igra oziroma nepoštena argumentacija.
Perelman svoje trditve še nadgradi. Če je tradicionahia retorika izhajala iz dejstva, da je govornik aktiven, naslovnik pa pasiven, Perelman to optiko obrne: govornik v svoji argumentaciji ni svoboden, pri argumentiranju mora ves čas upoštevati oziroma se prilagajati poslušalstvu, Če hoče, da bo njegov govor učinkovit. Premise argumentov mora okrepiti z vsemi vmesnimi razpoložljivimi sredstvi; z naslednjo premiso lahko nadaljuje, ko ima ustrezno soglasje publike. Če je nespremenljiva (ne neresnična), naj jo opusti. Govornik mora torej vedeti, kakšna publika ga posluša - kar lahko doseže pri eni, bo pri drugi morda izzvalo neodobravanje, celo nasprotovanje.
Tako lahko ugotovimo, kaj naj bi vsak govornik pravzaprav upošteval kot izhodišče za pripravo svojega govora oziroma argumentov:
Kdo so poslušalci (bo govoril množici, sodnikom, strokovnjakom določenega področja, mladini...)
KajžeU doseči (prepričati, zabavati, informirati...)
V kakšni vlogi bo nastopil (kot politik, kot odvetnik, duhovnik, učitelj, direktor,..)
Kako bo izvedel nastop (kako bo izvedel nebesedne elemente: mimiko, kretnje, poglede, prostorske premike, glas - kakšno intonacijo, barvo, jakost, tempo... bo uporabljal; ali bo bral, govoril na pamet, si pripravil le alinee, morda miselni vzorec...).
Če se vrnemo k Aristotelu (1987), naletimo na tri temeljne zvrsti oziroma oblike govorov: sodni, politični in hvalni govori, znotraj katerih so zajeta razmerja med govornikom (zagovorniki obtoženega, tožeči, politiki, poklicni retoriki na retoričnih tekmovanjih...) ter poslušalci (sodniki, ljudske množice.,.). Seveda pa se Aristotel opredeli še za temeljno časovno komponento govora - politični govori so usmerjeni v prihodnost (obljube, uresničitve političnih strank...), sodni govori v preteklost (pojasnjujejo storjena dejanja ter njihovo resničnost oziroma neresničnost).
^	-	Ii'v' 't V^''""
slavnostni pa v sedanjost (hvalnice vrednotam, osebam, praznikom...), kar niso zanemarljivi elementi tudi pri današnjih opredelitvah oziroma pripravah na govor.
Vrnimo se k argumentaciji (pri slavnostnih govorih je njena pomembnost precej manjSa, saj ne prepričujemo v smislu političnega ali sodnega govora, temveč poveličujemo, kar se kaže tudi pri izbiri besedišča). V praksi izhajamo iz dveh temeljnih oblik argumentiranja: dedukcije in indukcije kot dveh najučinkovitejših možnosti;
Dedaktivao sklepanje - od splošnega h konkretnemu
(Vsi ljudje so umrljivi, Sokrat je človek, torej je tudi Sokrat utnrljiv. Vsi politiki se bojujejo za oblast; XY je politik, torej se tudi XY bojuje za oblast.)
Induktivna oblika sklepanja - od konkretnega k sploSnemu (Umirajo ljudje, živali in rastline; torej umirajo vsa živa bitja.)
Grabnar (1991, str. 145-147) pa doda Se tri možnosti: vzorčno, analogno in znakovno sklepanje.
Vzročna oblika sklepanja - konkretno dejstvo povežemo s konkretno posledico ~ »ker«
(Zemeljska temperatura raste, ker se tanjša ozonski plašč. Ta se tanjša zato, icer imamo preveč industrije, ki onesnažuje atmosfero.)
Analogna oblika sklepanja - primerjava podobne stvari, zadeve, okoliščine
(Učinki svobodnega trga v Nemčiji so bili ugodni za gospodarski razvoj, torej bo svobodni trg prav tako učinkoval tudi pri nas.)
Znakovna oblika sklepanja - določen znak nam pokaže posledico
(Pred bencinsko črpalko je spet zelo dolga vrsta. Gotovo se bo bencin spet podražil.)
Pri vsaki argumentaciji pa so možne zmote (pa tudi zvijače), ki retorika glede na kvaliteto argumentov ravno ne pripomorejo k poštenim zagovorom svojih tez. Na tem mestu l^o pritrdimo Thoulssovi raziskavi {1919), ko nas opozori na nepravilnosti oziroma nepoštenosti nekaterih načinov argumentiranja. Predvsem omenja:
1.	Odvmitev:
-v argumentu nasprotnika se zapičimo v nepomembno točko, ga tu pobijemo in ustvarimo vtis, da je bil premagan v glavni točki (zanimivo je to nepravilnost primerjati s Kirschnerjem (1994, str. 155), ki tak način sklepanja vidi kot vrlino in ne slabost),
~ odvmitev z brezpomembnim ugovorom, ko se zapičimo v postransko podrobnost (npr.: nasprotnik bo govoril o pomembnem dogodku leta 1567, nasprotnik pa ga bo popravil, da je bilo to leta 1566).
2.	Metoda nedoslednih argumentov:
-	v obrambi ene sodbe navajamo drugo, ki prve dejansko ne podpira:
a)	sklicujemo se na avtoriteto (teorije), ki niso povezane z našo izpeljavo argumenta,
b)	sodbo postavimo tako nejasno, da bo nasprotnik oziroma poslušalstvo raje molčalo, kot pa priznalo svojo nemoč in nepoznavanje teme.
3.	Teorija utvar:
-	splošno priznanem« zlu nasprotujemo, češ daje drugo zlo še hujše, vendar ne predlagamo nobenih ukrepov ne za enega ne za drugega.
(Npr. proti prizadevanju za odpravo vojn: V Angliji so v zadnjih letih prometne nesreče terjale več žrtev kot burska vojna. Thouless, 1979, str. 42).
4.	Sredina med dvema skrajnostma:
-	najraje se nagibamo h kompromisom; če nam kdo predlaga kako stališče kot sredinsko, se bomo odločili zanj.
(Tega se zelo dobro zavedajo politične stranke, saj vse zagovarjajo in utemeljujejo svoj »sredinski« položaj v odnosu do drugih strank.)
5.	Nevarna špekulacija:
-	splošno dejstvo »tisto, kar je« interpretiramo kar s svojim
»kar bi moralo biti« ali pa kar »kar mora biti«
(Razmerje med videzom - našim subjektivnim mnenjem m resnico - dejanskim stanjem zabrišemo in svoje mnenje zagovarjamo kot že obstoječo resnico.)
Lahko bi našli še znatno mero takih nepravilnosti. Prav gotovo pa se jim lahko izognemo, če upoštevamo naslednji Aristotelov element prepričevanja - če izhajamo iz etosa, iz govor-nikove lastne osebnosti.
Govorčeva nravstvenost izžareva prepričevalno moč; pravičnemu bodo poslušalci raje in hitreje zaupali ter verjeli. Etos se
zrcali tako v vsebini kot v izvedbi govora. Prepričevalna sila odseva iz lastne govomikove prepri£anosti in naklonjenosti vsebini, hkrati s tem tudi publiki. Verjeti torej v resnico svojih tez, ki so prav tako resnične in dobre za poslušalce.
Seveda pa se moramo zavedati, da bomo želen učinek še povečali, če bomo upoštevali pomembnost razporeditve govorne snovi - zaporedje argumentov in zgradbo govora. Že Aristotel je opazil, da sta za govor neizogibno potrebna dva glavna dela: postavitev teze, ki jo bo govornik zagovarja, in sredstvo (argumenti in način podajanja), s katerim jo bo dokazal. Vendar se je že Cicero spraševal, kdaj je najugodnejši trenutek, da govornik razvije svojo argumentacijo; preden postavi tezo, ki jo namerava podpreti, ali potem, ko se občinstvo že pripravi nanjo. Cicero priporoča različna postopka - če hoče govornik z argumentacijo prepričati poslušalstvo, lahko že na začetku razglasi tezo; če pa hoče poslušalstvo ganiti, naj s predhodno argumentacijo najprej pripravi občinstvo in tezo pove na koncu.
Zanima nas še, kdcšno naj bo najustreznejše zaporedje argumentov. Imamo tri možnosti:
-	zaporedje naraščajoče moči (začenjamo z najšibkejšimi in končamo z najmočnejšimi argumenti),
-	zaporedje padajoče moči (začnemo z najmočnejšimi in končamo z najšibkejšimi argumenti),
~ nestorsko zaporedje (začnemo in končamo z najmočnejšimi argumenti, v sredini pa povemo najšibkejše).
Ker pa lahko s prvim načinom že na začetku ozlovoljimo poslušalce, drugi lahko pri poslušalcih zapusti slab zgled, morda celo nezaupanje, je večina antičnih teoretikov priporočala nestorsko zaporedje argumentov (Perelman, 1993, str, 141-143), čemiu' lahko pritrdimo še danes.
Vendar je sämo zaporedje argumentov za učinkovit govor premalo - potrebujemo smiselno zaporedje celotne snovi, organizirane v trdno zgradbo - od uvodnih do sklepnih besed.
V zgodovini retorike so se pojavljali najrazličnejši »modeli« za učinkovito zgradbo govora, ki so danes še vedno bolj ali manj uporabni. Če si pogledamo samo antično zgradbo, lahko opazimo neverjetno smiselno in učinkovito stopnjevanje in nizanje vsebine;
-	splošna uvodna beseda, ki pove poslušdcem, za kaj gre,
-	razlaga govorne teme,
-	logično dokazovanje resničnosti trditve: direktni deduktivni dokazi,
-	spodbijanje naspromih nazorov: indirekmi deduktivni dokazi,
-	dokazovanje po analogiji,
-	primeri iz zgodovine ali vsakdanjega življenja; induktivni dokazi,
-	izreki slovečih osebnosti - avtoritativno dokazovanje; tudi pregovori in
-	sklep govora: poudsek osrednjih misli (Vatovec, 1984, str, 168).
Seveda pa terja današnji čas prožnejši postopek, ki ni več togo omejen v govorni shemi. Vsak posameznik naj bi zgradil individualno, sebi lastno shemo, ki bi seveda vsebovala vsa pravila dramaturške zgradbe: moč stopnjevanja, paditev napetosti, lo-gičnost razvoja, živost pripovedi. Carnegie (19S5) nam predstavi neverjetno živo in učinkovito graditev, ki jo imenuje kar Čarobna formula. Predlaga, naj vedno začnemo (pa naj bo to informativni, prepričevalni ali pa kak drug govor) s pojasnjevanjem podrobnosti kakega konkretnega primera, se pravi dogodka, ki slikovito ilustrira idejo, ki jo zagovarjamo. Potem pa nadaljujmo z opisom
stanja oziroma poslušalcem predstavimo osnovno zamisel, kaj jim želimo sporočiti, jih prepričati, morda pojasniti, kakšne koristi ali prednosti bodo pridobili, če bodo storili, kar jim priporočamo.
Če se za trenutek vrnemo k Perelmanu in Thoulssu, vidimo, da oba razmišljata, kako bi v govoru dosegli večjo objektivnost, torej resničnost našega argumentiranja. Oba se sprašujeta, kaj dosežemo, če v svojem govoru izpostavimo oziroma primerjamo naše in nasprotnikove argumente, kadar ljudi o nečem prepričujemo. Ta metoda ima to prednost, da oba nasprotnika pripelje tako daleč, da bi vsaj zaslutila resnico (Thouless, 1979, str. 97). Pluralizem izostri kritičnost. Nenehno posredovanje drugih nam pravzaprav omogoča bolje ločevati subjektivno od objektivnega (Perelman, 1993, str. 43). Kaj pa če nasprotnika nimamo? Grabnar na svojih seminarjih vedno poudari, da si moramo v takih primerih nasprotnika izmisliti, saj bomo le tako lahko preverili resničnost oziroma trdnost naših argumentov.
Celota je sestavljena iz dveh delov: za in proti. Če bomo učinkovito predstavili svoje teze oziroma trditve, zakaj smo za ali proti, bodo poslušalci spoznali kakovost in s tem resnico naših argumentov. S tem pa seveda govornik dopušča možnost, da se sami odločijo, katero »resnico« bodo sprejeli - našo ali tisto, ki govori v prid nasprotnega mnenja, kar Carnegie (1985, str.169) navaja kot nujnost pravilnega zaključka. Govornik naj v zaključnih besedah izrazi svoje želje, morda zahteve, poziv, opozorilo.,,, vendar naj dopusti možnost izbire.
Če se spet vrnemo k izročilu starih Grkov, bomo naleteli še na zelo pomembno opazko: govor začnimo s patosom in ga končaj-mo z logosom - začnimo s kakovostnim kako (s čustvi; razlaga konkretnega primera/dogodka nam tu pomaga, da pritegnemo publiko; uporaba nebesednih elementov) ter končajmo s kakovostnim kaj (jasna, logična in seveda resnična ter poštena argumentacija).
Kakovostni kako pa naj ne izzveni le na začetku govora, upošteva oziroma uporablja se naj skozi ves govor. Patos, kot tretji Aristotelov element prepričevanja, predstavlja obliko in način, kako lahko govornik razgiba čustveno razpoloženje poslušalcev (seveda je stopnja razgibanosti odvisna od teme in strukture poslušalcev ter vloge govornika). Vendar se kvalitetni kako zrcali v vseh interpretacijah govora, uporabi jezika, razvoju dramatičnosti, skratka v odnosu govornik-posiušalec (govornik vzpostavi psihično vez s poslušalci).
Predvsem pa kakovostni kako določa pomen nebesedne komunikacije: kretnje, mimika, očesni stik, sproščen nastop in pa glas oziroma »ozvočenje« besedila.
»Zvoini« elementi sovora
Omejila bi se na glasovne, torej zvočne elemente govora: kako lahko z upoštevanjem pomena intonacije, registra, bar\'e, jakosti, hitrosti in premorov povečamo ter izboljšamo naš govorni nastop. Pomemben je predvsem govorčev odnos do vsebine govora, njegovo razumevanje, čutenje... Govomik naj bi težil k izvimosti, a hkrati k jasnosti in logičnosti povedanega -vendar naj logično podajanje napolni s čustvenim odnosom.
Ti elementi se dostikrat pokažejo kot govorne pomanjkljivosti. Katja Podbevšek (1995) jih poskuša analitično razstaviti (pri pripravi interpretativnega branja književnih del učiteljev slovenskega jezika), Vendar pa lahko najdemo ista izhodišča tudi pri pripravi govornega nastopa za drugačne namene in priložnosti.
Podbevškova nas opozarja na neustrezno govorno hitrost. Hitrost govora je primerna, kadar je poslušalci ne opazijo. Govomik
naj ne govori prepočasi in ne prehitro. Hitrost naj prilagodi pomembnosti informacij, ki jih posreduje. Ko spregovori o nečem novem, pomembnem, naj govor upočasni, informacijo celo ponovi. Moteče izzveni tudi prepočasno govorjenje, zlasti če je monotono.
Pri govorjenju moramo paziti predvsem na stavčno oblikovanje, zavedati se moramo pomembnosti premorov in njihovega trajanja. Ob njih pa tudi jakostnih sprememb, ki sovpadajo s hitrostjo govora (ko poudarjamo pomembne teze ali informacije, jakost povečamo),
Z intonacijo (spusčanje in dvigovanje glasu) sporočamo po-slugalcem združevanje besed, stavkov v miselne enote, pa tudi čustven odnos do vsebine in hkrati poslušalcev (spraSujemo -intonacijo dvignemo, idcazujemo - intonacija oblebdi, glas odsekamo,..). Kadar glas spuščamo (kadenca), opozorimo, da je misel končana. Z njo izražamo večjo gotovost, odločnost, s čimer dosežemo zaupanje poslušalcev. Kadar pa glas dvigujemo (antikadenca), sprašujemo. Pri nenehnem dvigovanju glasu pa izražamo oklevanje, negotovost, dvom, celo neodločnost. Še slabSe bi bilo, če bi govorili odsekano, saj bi posluSalci lahko dobili občutek, da jim ukazujemo in vsiljujemo svoje ideje oziroma mnenja. Izogibajmo se tudi pridigarskemu tonu (če »razvlečemo«, na vsakem zlogu »zapojemo«) in monotonosti, kadar ne upoštevamo pomena intonacije in ne spreminjamo višine gtasu.
Ob intonaciji si moramo ozavestiti tudi t. i. stavčno intonacijo (poudarki besed), ko se pri napačnih poudarkih spremeni pomen sporočila. Poskusimo poudariti posamezne besede v naslednjem stavku: Danes imamo skupni sestanek v direk0rj$vi pisarni. Lahko ugotovimo, da se bistvo sporočila spremeni, če poudarimo različne besede (slovenski stavek ima samo en poudarek).
Ob intonaciji je potrebno opozoriti tudi na pomen barve stavka. Barva je sicer lahko nehotena (starost, utrujenost, način življenja - npr. cigarete), ko pri trenurnem govornem nastopu nanjo ne moremo vplivati, hotena, kar pa predstavlja različna Čustvena razpoloženja (veselje, žalost, navdušenost, ironija), ki obogatijo, razgibajo in poj^strijo naš nastop. Tudi tu moramo biti pozorni na spremembo pomena. Poskušajte povedati stavek Ta naS predsednik najprej navdušeno, nato pa še ironično. Gotovo boste opazili, da gre pri prvem za resnično odobravanje, pri drugem pa za odklonilno razpoloženje. Kaj hitro se znajdemo v konfliktni situaciji, kadar poslušalci našo trditev napačno razumejo. Napačno razumevanje našega »obarvanja« vsebine povzroči njihovo odkloniko razpoloženje do nas in naSih argumentov.
Seveda se moramo zavedati tudi pomena čiste in natančne izgovorjave (samoglasniki naj bodo čisti in jasni, soglasniki pa trdni; ne poudarjamo nenaglašanih besed - zaimkov, predlogov, veznikov, oblik pomožnega glagola...). Malomamo izgovorjavo lahko poslušalci razumejo kot malomaren govorčev odnos do poslušalcev, kar prav tako lahko povzroči njihovo odklonilno razpoloženje.
Vendar pa argumentacija in zgradba govora ter »ozvočenje« besedila predstavljajo le nekaj fragmentov celote, ki bi ji lahko rekli učinkovit govorni nastop (ko sta združena kakovostni KAJ in kakovostni KAKO). Potrebno bi bilo »uriti« vsaj še boljši spomin in moč koncentracije (kar nam bi pomagalo pri izvedbi govora), obvladati tehnike sproščanja; zavedati se pomena nebesedne komunikacije; predvsem pa razviti občutek za graditev govora (v dialogiki tudi dialoga; npr. elementi majevtike, aktivno poslušanje...): kako stopnjujemo napetost, kako logično členimo miselne enote, ki jih seveda podkrepimo z glasovnimi elementi.
Nekaj tega lahko poskusimo tudi sami: veliko glasno berimo (poslušajmo in urimo svoj glas, logično členimo besedilo - tako pomensko kot tudi glasovno), razvijajmo svoj besedni zaklad (oblikujmo svoje kartoteke, izpisujmo si misli, ideje in dodajaj-mo svoje, veliko poslušajmo) pa tudi .seminaiji oziroma tečaji retorike nam lahko razširijo znanje in govorne spretnosti.
Tatjana Zidar
diplomirana dramatsirginja, samostojna kulturna delavka
Lileralur«
ARISTOTELES. (1987); Retorika 1,2,3. Beograd, Slobodan Mašii.
CARNEGIE, D. (1985): Kako se naaciä javno nastopali iäi govoriti. Ljubljana, Zagreb, Delo, ProsveSa.
CASSON, N. H. (1995): Umetnost govora. LJubijana, Pravljično gledališče.
GRABNAR, B. (1991): Retorika za vsakogar. Ljubäjana, DZS.
KIRSCHNER, J. (1994): Umetnost manipuliranja. LJubijana, DZS.
PERELMAN, C, (1993): Kraljestvo retorike. Ljubljana, ZnanstvcEO in publicistično središče.
PODBEVŠEK, K. (J990); Zapisid predavanj Gramatika govora. AGRFT -smercSramatureija.
PODBEVŠEK, K. (1955); Interpretalivno branje kot del učiteljevega govornega nastopa. Jezik in slovstvo, let. 40, ät. 3-4, str. 103-110.
ŠKARIČ, 1. (1988): U potrazi 2a izgubljenim govorom. Zagreb, Školska knjiga-
THOÜLESS, R. H. (1979): Prava in kriva pota miStjenja. Ljubljana, Dopisna delavska univerza.
TRČEK, J. (1994): Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica, Didakta.
VATOVEC, F. (1984); Javno govorništvo. Trst, Založništvo trMkega tiska.