UDK 316.3 PARSONS T.
Vesna V. Godina
OČRT TEMELJNIH KONCEPTOV PARSONSOVE
SOCIOLOSKE TEORIJE (NA RAVNI TEORIJE
AKCIJE IN SOCIALNEGA SISTEMA)
Tekst je namenjen predstavitvi nekaterih temeljnih, pogosto zelo različno razumljenih
konceptov Parsonsove sociološke teorije in to na dveh ravneh : na ravni teorije akcije; in
na ravni socialnega sistema . Na ravni teorije akcije sta najprej izpostavljena koncepta
akcije in akta, pri čemer je poudarjena predvsem simbolna posredovanost prve . Sledijo
koncepti sistema, funkcije in strukture, katerih oris omogoči vpeljavo Parsonsove sheme
štirih funkcije (AGIL) in kot zadnjega na ravni splošne teorije akcije aksioma ravnotežja .
V drugem delu so omenjeni koncepti prikazani še za raven socialnega sistema . Tako je
predstavljeno pojmovanje družbe kot sistema, predstavljena je sestava socialnega
sistema, diada "alter-ego" s svojimi ključnimi značilnostmi (sistem orientacij, dvojna
kontingenta, načelo inercije itd.), status in vloga, za raven socialnega sistema pa je tudi
konkretizirana shema AGIL . Na koncu so očrtane še osnovne značilnosti Parsonsovega
razumevanja socialne kontrole .
The text presents some of the fundamental, very often quite variously understood
concepts of Parsons social theory, doing so on two levels ; on the level of the theory of
action and on the level of the social system . On the level of the theory of action, the concepts
of action and act are being exposed, emyhasizing particulary the symbolic intermediation
ofthe former. This is followed by the presentation of the concepts of system, function and
structure, which provides far an introduction of Parsons four- functionsscheme (AGIL),
and, as the last one on the level of the general theory of action, the concept of the law of
equilibrium is presented. In the second part of the text, the mentioned concepts are
presented also on the level of the social system . Thereof, the presentation of society
comprehended as system, the composition of the social system, the dyade "alter-ego "along
with its kay characteristics (the system of orientations, double contingency, the law of
inertia), followed by the presentation of the status and role, which is concluded with the
implementation of the AGIL scheme for the level of the social system . At the end, the basic
characteristics of Parsons understandingoft e social contr l are prese t d.
Talcott Parsons, sociološka teorija, sistemska teorija
Parsonsova soeiološka teorjja je ena tistih, ki v konceptualnem smislu slovijo po
inovativnosti . In to povsem upravičeno ; Parsons je namreč že zelo zgodaj izoblikoval za
teorijo akcije značilno konceptualno shemo, ki je tudi takrat, kadar si je izposojala že
uveljavljene koncepte ali iz sociologije ali iz naravoslovja, le-te vpela v referenčne okvire
svoje lastne teorije na načine, ki so ne le pri Parsonsovih kritikih, temveč tudi pri njegovih
naslednikih, sprožali vrsto konceptualnih dilem (cf . Alexander 1984, 1985, 1985 (ed .)) .
Seveda na tem mestu nimamo ne možnosti ne namena dotakniti se vsaj
najpomembnejših izmed njih . Naš namen je bistveno skromnejši : podati oris nekaterih
17
temeljnih, pogosto zelo različno razumljenih pojmov Parsonsove teorije skozi zastavitve
in precizacije, ki jih je podal sam Parsons .
1. Najsplošnejša izhodišča
a) Akcija in akt
Ne glede na to, da se Parsonsova teoretska analiza osredotoča na probleme socialnega
sistema, socialni sistem ne predstavlja osrednjega teoretičnega koncepta njegove teorije .
To mesto je namenjeno drugemu konceptu - konceptu akcije; konec koncev tudi Parsons
svoje lastne teorije ne opredeli kot teorijo socialnega sistema, temveč kot (splošno) teorijo
akcije (general theory of action) .
Koncept akcije je vezan na individualno vedenje akterja, če in kolikor je le-to
simbolizirano, oziroma kot pravi Parsons dobesedno, "simbolično orientirano" (Parsons,
Platt 1974:8), kar pomeni, zavezano principom kodiranja . Povedano drugače gre torej za
sleherno vedenje akterja, ki je simbolno, kar pomeni torej po Parsonsu kulturno
posredovano . Za takšen tip vedenja je ključna t .i . motivacijska signifikantnost (cf. Parsons
1951 :4). Akcija je zmeraj atribut akterja, nikakor pa ne sistema (cf . Parsons 1977:180) .
Najosnovnejši element akcije je enkratni akt, elementi le- tega ter kategorije, ki
omogočajo njegovo analizo, pa so za teorijo akcije izhodiščni . V osnovi so te kategorije
tri : akter (actor), akcijska situacija (situation of action) in akterjeve orientacije do situacije
(orientation of the actor to the situation) (Parsons, Shils 1967:56; Parsons 1951 :3-24) .
Akterji so lahko posamezniki ali kolektivi . Situacija je definirana skozi kulturne,socialne
in fizične danosti, ki so za akterje v akciji relevantne . Akterjeve orientacije do situacije
pa zaobsegajo motivacijske in vrednotne orientacije (motivational orientations, value
orientations), ki akterjevo aktivnost v situaciji v resnici določajo. Predstavljajo
najpomembnejši element akcije ; Parsons mu je v svoji analizi temu primerno namenil
tudi osrednjo pozornost. Pri tej komponenti gre za akterjevo oreintacijo k cilju (ciljem)
in normativno ter vrednotno opredeljene kriterije izbire, ki jih akter interiorizira skoz
proces socializacije. t
V tem smislu povzema Parsons elemente akcije takole : "1 . Vedenje je orientirano na
doseganje smotrov in ciljev ali drugih anticipiranih dejanskih položajev . 2. Poteka v
situaciji . 3 . Je normativno urejeno . 4. Zaobsega porabo energije ali napora ali
"motivacijo" ." (Parsons, Shils 1967 :53) .
b) Sistem
Vendarpa akcije ne potekajo posamično ; tvorijo sisteme (cf. Parsons, Shils 1967:54 ;
Parsons 1951 :7). Parsons loči štiri osnovne tipe teh konstalacij . Prvi trije so socialni,
personalni in kulturni sistem : "Socialni sistem je le eden od treh aspektov povsem
konkretnega sistema socialnih akcij . Druga dva sta personalni sistem individualnih
akterjev in kuhurni sistem . . . Vsak je neločljiv od drugih dveh in sicer v smislu, da bi brez
osebnosti in kulture ne bilo tudi nikakršnega socialnega sistema in tako naprej po seznamu
logičnih možnosti." (Parsons 1951 :6; podčrtala V.G.V . ; cf. Parsons, Shils 1967 :54-55 ;
Parsons, Platt 1974:8-18). Pri tem sta socialni in personalni sistem mišljena sama kot
akterja (cf. Parsons, Shils 1967 :55; Parsons 1977:177- 180) ."
Četrti sistem je za Parsonsa organizem; vanj sodijo vse tiste sile, ki izvirajo iz
biološke konstitucije posameznika in ki se prevajajo v motivacijo in druge segmente
18
personalnega sistema. Posebnega pomena je pri tem neformirana gonska energija (cf .
Parsons 1980) .
Navedeni štirje sistemi so razumljeni kot deli sistema akcije : so primarni subsistemi
širšega in bolj generaliziranega sistema akcije . Vsak sistem predstavija za preostale
sisteme okolje, njihovi odnosi pa so regulirani po načelu inputa in outputa (Parsons, Platt
1974:22-25; Parsons 1977:180-204). Hkrati pa so ti odnosi strogo hierarhični : organizmu
je nadrejen personalni sistem, le-temu socialni, socialnemu pa kulturni sistem (cf. Parsons,
Platt 1974:15,436) .
c) Funkcija in struktura
Statični vidik sistema Parsons zaobseže s konceptom strukture, dinamični vidik pa s
konceptom funkcije . "Struktura je niz razmeroma stabilno vzorčenih odnosov med
enotami." (Parsons 1945 :60-61 ; podčrtala V.G.V .) . Vendar pa centralni pomen v
Parsonsovi teoriji ne pripada konceptu strukture, temveč konceptu funkcije, in sicer zaradi
sledečega : "Njegova odločilna vloga je zagotoviti kriterije za določanje pomena
dinamičnih faktorjev in procesov znotraj sistema . Le-ti so pomembni toliko, kolikor imajo
funkcionalni pomen za sistem ; njihovo specifično pomembnost pa gre razumeti glede na
analizo posebnih funkcionalnih odnosov med deli sistema ter med sistemom in okoljem"
(ibid . : 48) . Ali še bolj eksplicitno : odločilna vloga centralnega pojma funkcije je to, da
vzpostavi kriterije za pomembnost različnih dinamičnih faktorjev in procesov znotra
sistema. Parsons izpostavlja, da imata kategoriji struktura in funkcija analitični pomen .
d) Shema AGIL
In ne glede na to, daje mogoče med različnimi sistemi najti ravno na področju funkcij
vrsto razlik in celo razhajanj, je v zvezi s funkcijamj sistema treba posebej izpostaviti
prav tisto, kar je sjstemom s tega vidika skupnega : namreč shemo AGIL. Parsons namreč
meni, da je mogoče prav na ravni funkcij opredeliti štiri temeljne, za vse sisteme
univerzalne funkcije : funkcijo "A" oziroma adaptacijo (adaptation) ; funkcijo "g" oziroma
doseganje ciljev (goal attainment) ; funkcijo integracije oziroma "I" (integration) in
funkcijo "L" oziroma funkcijo latentnega vzdrževanja vzorcev (Iatent pattern
maintenance)4 Te za sleherni sistem univerzalne funkcije izvirajo iz univerzalnosti
osnovnega cilja slehernega sistema ; torej iz samovzdrževanja, samoohranitve,
samoreprodukcije . Vsaka od navedenih štirih funkcjj ima v teni procesu prav posebno
vlogo .
Tako funkcija adaptacije "A" razrešuje problem prilagajanja sistema spremembam
zunanjega okolja . Funkcija adaptacije je dvojna : "Uspešna adaptacija vključuje (a)
akomodacijo sistema nefleksibilnim "zahtevam realnosti" (reality demands) in (b) aktivno
transformacijo sistemu eksterne situacije ." (Parsons, Bales, Shils 1953:183; cf. Parsons,
Platt 1974:13-14)5
Funkcija doseganja ciljev "G" naj bi razrešila problem odvisnosti sistema od
objektov iz okolja pri zadovoljevanju njegovih lastnih potreb, in sicer tako, da vzpostavi
z objekti iz okolja takšne odnose, ki omogočijo zadovoljitev potreb sistema (gratification) .
Pri tein prilagoditev eksternim pogojem nadgradi obvladovanje eksterne situacije v shemi
sistema (cf. Parsons, Bales, Shils 1953:184). V tem smislu je funkcija "G" na neki način
vezana na prej omenjeni drugi vidik adaptacije . Osnovna naloga funkcije doseganja ciljev
19
je, da se giblje "k reduciranju neujemanja med potrebami sistema . . . in pogoji v
obkrožujočih sistemih, ki se nanašajo na "izpolnitev" takšnih potreb" (Parsons 1969 :43 ;
cf. Parsons, Platt 1974 :14) .
Funkcija integracije "I" naj bi skrbela za realizacijo tiste minimalne kohezije
oziroma "solidarnosti" med deli sistema, ki je nujna za obstoj sistema . "Funkcionalni
problem integracije se nanaša na vzajemna prilagajanja teh "enot" ali subsistemov glede
na njihove "prispevke" k efektivnemu funkcioniranju sistema kot celote ." (ibid : 44; cf.
Parsons, Platt 1974 :14-15) .
Funkcija latentnega vzdrževanja vzorcev "Z" pa služi drugemu vidiku razreševanja
notranjih problemov sistema . V vsakem sistemu se namreč pojavljajo tendence po
spreminjanju institucionaliziranih vzorcev ; funkcijo stabiliziranja in s tem ohranjanja teh
vzorcev nasproti tovrstnim pritiskom pa opravlja funkcija latentnega vzdrževanja
vzorcev. To funkcijo Parsons opredeli tudi kot funkcijo vzdrževanja kodov: "Eden od
teoremov teorije akcije pravi, da morajo biti subsistemi sistema akcije . .. povezani s stično
točko, ki mora biti do določene stopnje od preostalih delnih sistemov neodvisna . To stično
točko smo vedno imenovali subsistem vzdrževanja kodov (pattern maintenance) ."
(Parsons 1980 :82; cf. Parsons, Platt 1974 :13)6
Odnosi med navedenimi štirimi temeljnimi funkcijami sistema so hierarhizirani .
Shema AGIL jih natančno povzema : od bazične funkcije adaptacije do vsem drugim
nadrejene funkcije latentnega vzdrževanja vzorcev .
V kombinaciji s štirimi sistemi predstavlja shema AGIL shemo tako njihovih
medsebojnih odnosov kot tudi funkcij, ki jih vsak od njih opravlja v sistemu akcije : mesto
A pripada organizmu, mesto G personalnemu sistemu, mesto I socialnemu in mesto L
kulturnemu sistemu (cf. Parsons, Platt 1974 :15). Mesto, ki ga vsak sistem zaseda v shemi
AGIL, pa predstavlja seveda tudi mesto v medsebojnih hierarhičnih odnosih sistemov
samih (cf. Parsons, Platt 1974 :15,436) .
Shema AGIL pa ponazarja tudi obrazec dinamičnih procesov znotraj sistema ;
predstavija vrstni red soledja funkcij, ki vodijo k vzdrževanju oziroma ohranjanju sistema .
e) Aksiom ravnotežja
Ob vsem tem pa je treba še posebej poudariti, da najvišje načelo dinamičnih procesov,
ki je hkrati tudi kriterij presojanja funkcionalnosti posameznih funkcij, pri Parsonsu ni
vsebovano v sami shemi AGIL, temveč v aksiomu ravnotežja ; le-to v Parsonsovi teoriji
zavzema eno od centralnih mest.
Prav koncept ravnotežja (equilibrium) namreč analitično predstavlja stanje ohranjanja
sistema. Najbolj splošno ga je mogoče razumeti kot tisto stanje sistema, v katerem so vsi
deli sistema funkcionalno integrirani v sistem in tako prispevajo k njegovemu obstoju
(t .i . statično ravnotežje) . Za statično ravnotežje se domneva, da "vedno implicira
integracijo akcij s sistemom normativnih vzorcev, ki so bolj ali manj institucionalizirani"
(Parsons 1951:250). Je pa to le ena plat problema ; drugo predstavlja namreč t .i . dinamično
ravnotežje : "Pojem ravnotežja je fundamentalna točka, ki jo je treba upoštevati pri
analiziranju procesov, skozi katere se sistem ali uskladi s potrebami, ki jih vsiljuje
spreminjajoče se okolje, brez bistvene spremembe v njegovi lastni strukturi, ali pa se z
njuni ne uspe uskladiti, in tako prehaja skozi dolge procese, kot so strukturalna
sprememba, razformiranje sistema kot sistema, ki ohranja svoje lastne meje (analogno
biološki sneti organizma) ali konsolidiranje poslabšanja, ki vodi v vzpostavljanje
20
sekundarnih struktur "patološke" narave ." (Parsons 1969 :41; podčrtala V.G.V.) 7 V tem
smislu Parsonsova zastavitev problema ravnotežja ne izključuje spremeb. Prav nasprotno :
Parsons sam dobesedno govori o "orderly process of developmental change" (Parsons
1951:27). Na drugem mestu pa dodaja, da neravnotežje lahko privede do strukturalne
spremembe, ki je z zornega kota normativov višjega reda zaželena (ibid .) . In še : "Kadar
govorimo o tem, da shema sistema teži k temu, da ostane konstantna, mislimo to v
analitičnem smislu . Ni nujno, da prispevek obkrožujočim sistemom ostaja konstanten v
enakem smislu, njegove variacije pa lahko zmedejo odnos do obkrožujočih sistemov ."
(ibid : 43, op. 10).
2. Socialni sistem
a) Družba kot socialni sistem
Tako kot socialni sistem ni edina oblika sistema akcije, tako tudi družba ni edina
oblika socialnega sistema. V tem smislu je enačenje družbe in socialnega sistema
konceptualno neprecizno . Družba je res socialni sistem, vednar socialni sistem prav
posebne vrste . Parsons namreč, ko govori o družbi, doda posebni poudarek - poudarek
trajanja, dolgotrajnega obstoja .
"Socialni sistem tistega tipa, ki ima vse esencialne funkcionalne prerekvizite
dolgotrajnega obstoja znotraj svojih lastnih virov, bomo poimenovali družba . . . Vsak
drugi socialni sistem bomo poimenovali "parcialni" socialni sistem." (Parsons 1951:19)8
Tako se pojem družbe veže na časovno in prostorsko razmeroma dolgotrajno
reproducirajoči se socialni sistem .
b) "Sestava" socialnega sistema
Drugi bistveni poudarek v zvezi z družbo kot socialnim sistemom zadeva tisto, kar
bi pogojno lahko poimenovali "sestava" socialnega sistema . Socialni sistem je namreč
"sestavljen" iz interakcij vred posameznimi akterji ; tako predstavlja najmanjšo enoto
socialnega sistema posamičen akt (cf. Parsons 1951 :24). Če v analizo pritegnemo samo
strukturo akta, to seveda pomeni naslednje : "Reducirano na najbolj enostavne možne
termine torej socialni sistem sestoji iz množice individualnih akterjev, ki so v interakciji
drug z drugim v situaciji, ki ima vsaj fizičen oziroma aspekt okolja, iz akterjev, ki so
motivirani v smislu tendence "optimalne zadovoljitve" in katerih relacije do njihovih
lastnih situacij, vključujoč drug drugega, so definirane in posredovane skozi sistem
kulturno strukturiranih in skupnih simbolov ." (Parsons 1951 :5) . V teni smislu je socialni
sistem najtesneje vezan s posameznikom kot akterjem. Čelo več: bilo bi mogoče tudi reči
da je osnovna enota vseh socialnih sistemov individualni akter, ki je načeloma
razpoznaven po tem, da si prizadeva za doseganje "ciljev", da na predmete in dogodke
"reagira" emocionalno in afektivno in da svoje situacije, svoje cilje in samega sebe do
neke mere kognitivno pozna ali razume (cf. Parsons 1945 :59; Parsons, Platt 1974 :9) . Prav
v tem smislu Parsons razume tudi kategorijo socialne interakcije kot fundamentalnejšo
in logično primernejšo od kategorije socialnega sistema (cf . Parsons 1977:145) .
21
c) Diada ALTER-EGO
In kot je najosnovnejša enota socialnega sistema interakcija med akterji, tako je
najenostavnejša oblika te interakcije diadna interakcija, ki jo Parsons analizira kot
interakcijsko diado ALTER-EGO9 Ta analiza je ključna zato, ker v konkretni obliki
pokaže na pogoje in zahteve, ki morajo biti izpolnjeni, če želi socialni sistem obstajati .
V tem smislu šele njihovo poznavanje omogoča tudi konkretizacijo sheme AGIL za
socialni sistem oziroma družbo .
Diada kot taka lahko zadobi številne forme . Vendar pa za razumevanje družbe kot
socialnega sistema niso toliko bistvene razlike, kot so bistvene skupne, univerzalne
značilnosti vseh interakcij . Najpomembnejše izmed njih bi bile v kratkem naslenje :
Vsak akter v interakciji je "voden" s sistemom orientacij. Najbolj elementarno vlogo
Parsons pripiše kognitivnim orientacijam, saj le-te predstavljajo "definicije" relevantnih
aspektov situacije v njihovi relevanci do akterjevih "interesov" (cf . Parsons 1951 :4,7) .
Vsak akter je za določeno situacijo "opremljen" s sistemom pričakovanj .
"Fundamentalna lastnost akcije je definirana tako, da ne sestoji zgolj iz ad hoc odgovorov
na partikularne situacijske "stimulanse", temveč da akter razvije sistem pričakovanj,
povezan z različnimi objekti situacije." (Parsons 1951 :5) . Ker pa ta opredelitev velja tudi
za zveze s predmeti, jo je treba za medpersonalno interakcijo precizirati . "Toda v primeru
interakcije s socialnimi objekti je dodana še nadaljnja dimenzija . Del pričakovanj ega, v
mnogih primerih najbolj pomemben del, sestavljajo verjetne reakcije alterja na egovo
možno akcijo, reakcije, ki postanejo anticipirane vnaprej in tako vplivajo na egove lastne
izbire ." (ibid . ; pod . V.G.V .) . 10
Parsons to posebnost poimenuje z dvojno kontingenco (double contingency) (ibid . : 10),
katere jedro predstavlja hkrati razliko med interakcijo dveh posameznikov in interakcijo
posameznika z objektom . Pri interakciji dveh posameznikov imamo torej opraviti s
sistemom recipročnih pričakovanj (jaz vnaprej pričakujem, kaj bo storil drugi in drugi
vnaprej pričakuje, kaj bom storil jaz), ki bistveno opredeljuje aktivnost obeh (oziroma
vseh) akterjev v situaciji. V tem smislu prav ta element tudi bistveno pripomore k
doseganju uravnotežene interakcije . "Urejeno stanje socialnega sistema je proces
komplementarnih interakcij dveh ali več individuov, v katerih se vsak prilagaja
pričakovanjem drugega (drugih) na tak način, da so reakcije drugega na akcije ega
pozitivne sankcije, ki služijo krepitvi njegovih danih dispozicij za potrebe in tako
zadovoljitvi njegovih danih pričakovanj . Ta stabiliziran ali uravnotežen proces interakcije
je osnovna točka premisleka za vse dinamične analize motivacij socialnih procesov ."
(Parsons 1951 :204- 205). Na ta način pa se realizira temeljno načelo vzajemnosti, vezano
na "double contingency", namreč ujemanje pričakovanj v zvezi z vlogo na eni strani s
sankcijami na drugi strani . "Kar so sankcije za ego, so pričakovanja v zvezi z vlogo za
aterja in vice versa ." (ibid . : 38) .
Vendar pa je realizacija načela "double contingency" v resnici vezana tudi na element
kolektivitete . S tem v zvezi Parsons govori o "triadi Jaz-Mi-Ti" in sicer v naslednjem
smislu: "Moja akcija in tista, ki se - v normativnem in prognostičnem smislu - od mene
pričakuje, "nima nobenega smisla" brez upoštevanja vzajemnih pričakovanj, ki
predpostavljajo neki Ti . Vez med Jaz in Ti pa implicira tudi še neki tretji pojem, tistega
nama skupnega, Mi . Nekatere normativne komponente so različne - od Tebe in Mene se
ne pričakuje, da bi se vedla povsem identično . Druge komponente pa, nasprotno, deliva ;
22
oba akterja namreč pripadata isti skupini, in obstajajo problemi skupine (collectivity), ki
se naju obeh skupaj tičejo." (Parsons 1980 :75) .
S tem pa smo že pri naslednji ključni univerzalni značilnosti interakcije : namreč pri
dejstvu, da uravnotežena interakcija (tista, ki torej realizira načelo ravnotežja) sama v
sebi vsebuje tendenco vzdrževanja interakcijskega procesa v nespremenjeni obliki :
"Gotovo je v nasprotju z večino zdravega razuma v družboslovju, toda ne glede na to
bomo doumevali, da vzdrževanje komplementarnosti pričakovanj v zvezi z vlogami, ko
je le-to enkrat že vzpostavljeno, ni problematično. Z drugimi besedami, da je "tendenca"
vzdrževanja interakcijskega proesa prvi zakon socialnega procesa ." (Parsons 1951 :205) .
Akter bo torej vztrajal v določenem, že vzpostavljenem odnosu, dokler ga ne bo
sprememba situacije prisilila, da opusti stari odnos in začne iskati drugega - novo
ravnotežje. To seveda pomeni tudi predpostavko o relativni rigidnosti in konservativnosti
akterjeve aktivnosti v interakciji. "Z drugimi besedami - menimo, da je treba trajanje
stabilnega motivacijskega procesa v stabilnih odnosih do relevantnih objektov
obravnavati kot neproblematično. Mogoče jo je primerjati (to domnevo - op . V.G.V.) s
prvim Newtonovim zakonom gibanja, z zakonom inercije . . ." (ibid . : 204) . Načelo inercije
bistveno opredeljuje akterjevo ravnanje v interakciji predvsem zato, ker zmanjšuje
tveganje in povečuje možnosti zadovoljitve akterjevih potreb .
Naslednja univerzalna značilnost interakcije je njena kulturna določenost oziroma
posredovanost . "Tu se ukvarjamo zgolj s tistimi sistemi interakcije, ki so postali
diferncirani na kulturni ravni . &prav je mogoče pojem socialnega sistema uporabiti tudi
v bolj elementarnem smislu, lahko za naše tukajšnje namene to možnost ignoriramo in
se osredotočamo na tiste sisteme interakcije, ki jih karakterizira pluralnost individualnih
akterjev, orientiranih na situacijo, in pri katerih sistem vključuje splošno razumljen sistem
kulturnih simbolov ." (Parsons 1951:5).11 Analiza kulturnega sistema je v tej luči kijučna
za teorijo akcije zato, ker je prav kulturni sistem s svojimi elementi tisti, ki vodi akterje
v njihovi akciji (vpliva na orientacijo, na cilje, na normativno regulacijo sredstev ipd) .
(cf . : Parsons, Shils 1967 :56; Parsons 1977 :167- 170, 173-174).12
Vse navedene značilnosti interakcije skupaj pa privedejo do neke bistvene posledice
za vedenje akterja v interakciji : akterjevo vedenje namreč ni ad hoc, temveč je glede vseh
elementov interakcije stereotip(izira)no. Posameznik interakcijsko situacijo stereotipno
definira, na isti način definira svoja lastna pričakovanja, pričakovanja aterja itd . v tipični
interakcijski situaciji torej akter reagira (v najširšem smislu) na tipične načine, ki so
določeni in predpisani .
d) Vloga in status
Prav na to dejstvo Parsons naveže enega ključnih konceptov svoje teorije - namreč
koncept vloge . Vloga se nanaša na prav takšno aktivnost akterja v določeni interakciji .
Akterv konceptu vloge ni mišljen kot konkretni empirični posameznik, temveč je v vlogi
mišljen "zgolj z določenim difereneiranim "izsekom" njegove celotne akcije . Eden izmed
takšnih izsekov, ki predstavlja temelj sistema socialnjh povezav, je danes pretežno
opisovan kot "vloga" . . ." (Parsons 1968 :55) .
Pri tem pa vloga - in to je bistveni poudarek - ne zaobsega celotne interakcije med
posamezniki v situaciji ; zaobsega le poseben vidik teh odnosov„ namreč tistega, ki je
normativno reguliran . "Vlogo je mogoče tako definirati kot strukturno, to je normativno
23
regulirano sodelovanje osebnosti v konkretnem procesu vzajemnega družbenega
medsebojnega delovanja z danim konkretnim partnerjem v vlogi ." (Parsons 1969:46)13
Tako vloga v zastavitvi analize sistema ustreza vidiku funkcije, vidiku strukturneplati
pa ustreza koncept statusa. Z njim je - v nasprotju z vlogo - opisano mesto posameznika
v sistemu interakcij . "Na eni strani gre za pozicijski aspekt - za to, kje je obravnavani
akter "lociran" v socialnem sistemu glede na preostale akterje . To je tisto, kar bomo
imenovali status ; status je njegovo mesto v sistemu odnosov, obravnavanem kot struktura,
t.j . v vzorčenem sistemu delov. Po drugi strani pa imamo tudi procesualni vidik, tistega,
ki zadeva to, kar akter dela v svojih odnosih z drugimi, v kontekstu njegove funkcionalne
signifikance za socialni sistem . To pa je vidik, ki ga bomo imenovali vloga." (Parsons
1951:25) .
Vendar pa koncept vloge ni ključen le v odnosu do akterja . Nič nanj centralne vloge
nima v odnosu do socialnega sistema . Parsons celo povsem jasno izpostavlja, da status
in vloga nista toliko ali celo predvsem atributa posameznega akterja, kot sta predvsem
enoti socialnega sistema (cf. Parsons 1951 :25) .
V tem smislu vloga predstavlja najprej osnovno enoto socialnega sistema . Čeloto
socialnega sistema tvori celota vseh vlog. "Socialni sistem je, kot smo videli, v bistvu
mreža interakcijskih odnosov . . . je sistem vzorcev povezanosti med akterji kot nosilci
socialnih vlog." (Parsons 1951 :51,55) . 14
Vendar pa z vlogami Parsons ne definira samo najmanjših enot socialnega sistema,
temveč tudi socialne institucije . Institucija bi bila tako kompleks institucionaliziranih
integracij vlog, ki je strateškega strukturnega pomena za obravnavani socialni sistem .
Institucije je treba obravnavati kot "enote socialne strukture, ki so višjega reda kot vloge ;
in v resnici so sestavljene iz množice soodvisnih obrazcev vlog ali njihovih komponent ."
(Parsons 1951 :39) .
e) Konkretizacija sheme AGIL za socialni sistem
Prek analize interakeije pa Parsons ne izpelje le konkretizacije elementov družbe kot
soeialnega sistema ; prav tako je upoštevanje interakcijskih značilnosti osnova za
konkretizacijo sheme AGIL za socialni sistem .
Funkcija adaptacije "A" se v okviru socialnega sistema konkretizira predvsem kot
prilagajanje le-tega spremembam v fizičnem okolju, personalnem sistemu in kulturnem
sistemu (akomodacija) ter kot prilagajanje spremenjenih stanj le-teh samemu socialnemu
sistemu (transformacija) . O funkciji adaptacije v okviru socialnega sistema Parsons pravi,
da je "fokus ekonomske organizacije . . . Zaradi tega je sistem trga primarno središče
organiziranja družbe za adaptacijo ." (Parsons 1969 :43-44; podrčtala V.G.V. ; cf. Parsons,
Platt 1974:19) .
Funkcija doseganja ciljev "G" se orientira neposredno na področje interakcije . "Za
družbeni sistem kot takšen je iskati središče njegove orientacije k cilja v njegovem odnosu
do osebnosti posameznikov, ki v njem sodelujejo . Središče se torej ne nanaša na stališča
do vrednot družbe, temveč na motivacijo za to, da posameznik prispeva tisto, kar je za
funkcioniranje sistema potrebno . . . Bolj splošno, na makronivoju družbenega sistema, je
funkcija doseganja cilja fokus politične organizacije družbe . . ." (Parsons 1969 : 43 ;
podčrtala V.G.V. ; cf. Parsons, Platt 1974:19) .
Funkcija integracije "I" je osrednja funkcija socialnega sistema . V osnovi gre za
procese integracije vrste subsistemov v družbo kot socialni sistem, seveda po kriteriju
24
njihove funkcionalnosti za le-tega . Problem integracije se pojavlja predvsem v zvezi z
dinamiko procesov znotraj socialnega sistema (orderly prosess of developmental change),
po drugi strani pa tudi v zvezi z ohranjanjem lastnih meja nasproti drugim sistemom . Je
pa funkcija "I" na prav poseben način povezana tudi s funkcijo doseganja ciljev. Parsons
integrativno funkcijo tudi precizno locira : "V visoko diferencirani družbi je primarno
središče integrativne funkcije v njenem sistemu pravnih norm in agencij, združenih z
njenim vodenjem, posebej s sodišči in pravniškim poklicem . Pravne norme na tej ravni . . .
regulirajo razporejanje pravic in dolžnosti, ugodnosti in nagrad med različnimi enotami
kompleksnega sistema ; takšne norme olajšujejo notranja prilagajanja v skladu s
stabilnostjo sistema vrednot ali njegovo urejeno spremembo, kot tudi v skladu z adaptacijo
na spremenljive zahteve zunanje situacije. Institucionaliziranje denarja in moči sta v prvi
vrsti integrativna fenomena . . ." (Parsons 1969 :44; podčrtala V.G.V. ; cf. Parsons, Platt
1974:19).
Funkcijo latentnega vzdrževanja vzorcev "L " pa Parsons za okvire socialnega sistema
opredeli takole: "Funkcija ohranjanja vzorca se nanaša na imperativ ohranjanja stabilnosti
obrazcev institucionalizirane kulture, ki definirajo strukturo sistema . Obstajata dva jasno
izražena aspekta tega funkcionalnega imperativa . Prvi se nanaša na karakter samega
normativnega obrazca, drugi pa na njegovo stanje "institucionaliziranosti ." (ibid . : 42) .
Ali, povedano natančneje : po eni strani gre za vzdrževanje vzorcev (pattern maintenance),
po drugi strani pa za upravljanje s pritiski (tension management). Prva funkcija je, kot
smo že omenili, usmerjena v stabilizacijo socialnega sistema skozi kanale kulture nasproti
pritiskom drugih sistemov k dezorganizaciji . Drugi vidik zadeva akterje: akterji morajo
namreč posedovati posebne mehanizme upravljanja s pritiski, ki skušajo posameznike
odvrniti od aktivnosti, ki jih vloga akterja zahteva . Ali natančneje : "Motivacijske tenzije,
ki izvirajo ali iz napetosti kateregakoli dela socialne situacije ali iz organskih ali pa drugih
intrapersonalnih izvorov, lahko ogrožajo individualno motivacijo za konformnost z
institucionaliziranimi pričakovanji v zvezi z vlogami . Stabilizacijo nasproti temu
potencialnemu viru sprememb - je mogoče poimenovati "upravijanje tenzij" . . ." (Parsons,
Smelsner 1957:17).15 V strukturi socialnega sistema predstavija funkcija "L" polje
sistema verovanj (fiduciary system) (cf. Parsons, Platt 1974:19) .
Hierarhija med funkcijami tudi v socialnem sistemu ostane nespremenjena : vsem
preostalim je nadrejena funkcija "L" - ta tudi v socialnem sistemu ostaja sinonim za
ravnotežje sistema .16
Prav zato pa seveda vse povedano neposredno zadeva tudi Parsonsovo razumevanje
problema ravnotežja socialnega sistema . "Ker je struktura družbenih sistemov vsebovana
v institucionalizirani normativni kulturi, je "ohranjanje" teh normativnih shem osnova,
po kateri se ravnamo pri analiziranju ravnotežja sistema . Vprašanje, ali se te sheme v
resnici ohranjajo ali ne, in če se, do kolikšne mere se ohranjajo, pa je čisto empirično
vprašanje ." (Parsons 1969 :41). Tu Parsons seveda meri na to, da je ohranjanje ravnotežja
socialnega sistema neposredno odvisno od realizacije navedenih štirih temeljnih funkcij
socialnega sistema, realizacija le-teh pa je zopet odvisna (kar smo tudi že videli) od
motivacij, orientacij, vrednot, ki usmerjajo aktivnost posameznikov . S tem pa seveda
problem neposredno zadeva tudi osnovni element socialnega sistema - diadno interakcijo
in doseganje ravnotežja v le-tej, to pa je identično z realizacijo principa "double
contingency" .
25
t) Socialna kontrola
Prav na tej točki pa Parsons predpostavi otožnost, da nastopijo pri doseganju
interakcijskega ravnotežja težave . Iz takšnih ali drugačnih razlogov se ravnotežje v
interakciji ne realizira in uveljavljajo se tendence k deviantnosti . Za obvladovanje le-teh
pa je v socialnem sistemu pooblaščena instanca socialne kontrole. "te se torej
osredotočimo na tendence k deviantnosti ter na reakcije socialnega sistema, ki deluje v
smeri motiviranja akterjev za opustitev deviantnosti in za ponovno konformnost, lahko
govorimo . . . o mehanizmih socialne kontrole ." (Parsons 1951 :206 ; cf. Parsons
1969:41-42) .
Parsons ločuje dve možni skupini vzrokov za nedoseganje interakcijskega ravnotežja .
Prva je vezana na individualne akterje, druga pa na interakcijski sistem. Vsaki skupini
vzrokov ustreza tudi poseben tip oziroma mehanizem socialne kontrole . Ali, kot pravi
sam: "Devianco in mehanizme socialne kontrole je mogoče definirati na dva načina - z
zornega kota individualnega akterja ali pa interakcijskega sistema . V prvem kontekstu je
devianca motivirana tendenca akterja, da se vede v nasprotju z enim ali več
institucionaliziranimi normativnimi vzorci, mehanizmi socialne kontrole pa so
motivacijski procesi v vedenju tega istega akterja, pa tudi drugih akterjev - s katerimi je
v interakciji - ki naj bi te tendence k deviantnosti preprečevali . V drugem kontekstu, v
kontekstu interakcijskega sistema, pa je deviantnost tendenca enega ali več sodelujočih
akterjev, da se vedejo na način, ki ruši ravnotežje interakcijskega procesa .. ." (Parsons
1951:250) . 17
Mehanizmi socialne kontrole so načelno usmerjeni v dva cilja : prvič, ohranjati
deviantnost - ta je stalno navzoča - v mejah, ki so za sistem sprejemljive ; in drugič,
ponovno vzpostaviti ravnotežje (re-equilibrium) . 18
Parsons ločuje več mehanizmov socialne kontrole . Pri skrajnih oblikah deviantnosti
se lahko sprožajo posebne socialne institucije (pravo, sodišča, zapori ipd .) ; vendar pa to
niso ključni mehanizmi socialne kontrole . Ker so tendence k deviantnosti permanentno
navzoče v vsaki akciji posameznika, Parsons kot ključne mehanizme socialne kontrole
postavi mehanizme, ki zadevajo prav interakcijski odnos akter- alter .
Tako bi torej tudi na ravni mehanizmov socialne kontrole lahko govorili o mikro- in
makroravni (nivoju) le-te, pri čemer pa je ključnejša njena mikroraven . Vendar pa tudi
ta raven socialne kontrole ni enotna : nasprotno, spet bi lahko govorili o dveh tipih
mikrosocialne kontrole : najprej o tistih, ki izvirajo iz motivacijske strukture samih
akterjev (intraindividualna socialna kontrola), in drugič o tistih, ki jih v obliki pritiskov
realizirajo drugi akterji (alterji) v socialni interakciji (interindividualna socialna kontrola) .
Pri tem intraindividualna socialna kontrola zadeva mehanizme, ki v posamezniku
le-tega odvračajo od deviantnega vedenja ; gre za notranje motivacije za konformno
vedenje z vlogo . Te pa so v osnovi spet dvojne : prvič gre za to, da v posamezniku obstajajo
mehanizmi, ki imajo naravo normativnih ipd . standardov - le-ti v posameznikovem
odločanju med alternativami "avtomatično preferirajo" tiste odločitve in s tem aktivnosti,
ki so skladne s posameznikovo vlogo (npr. Nad-Jaz) . Drugič pa : če se akter začne obračati
k deviantnemu vedenju, nastopijo notranji mehanizmi regulacije (npr . potiskanje,
projekcija itd .), ki posameznika spet preusmerijo v vedenju, ki je za vlogo konformno .
Intrapersonalna socialna kontrola je torej v bistvu dvojni mehanizem samoregulacije
akterja v prid zahtevam njegove vloge . To pomeni seveda naslednje : orientacije, ki
zadevajo socialne vloge, se morajo interiorizirati tako, da akterji ohranjajo ravnotežje
26
sistema interakcije kvazi-avtomatično ; v idealnem primeru tako eksterna
(interindividualna in institucionalizirana) socialna kontrola ni potrebna .
Drugi tip socialne kontrole je interindividualen, torej posameznemu akterju
"zunanji". Njeno bistvo je v tem, da kontrolo izvaja interakcijski partner po sistemu
nagrada - kazen. Natančneje : alter na aktcrjeva deviantna vedenja reagira s kaznijo, na
vedenja pa, ki so skladna z vlogo, z nagrado . Mehanizem socialne kontrole torej deluje
prek zunanjega pritiska, zaradi katerega akter opusti deviantno vedenje in se povrne k
vedenju, skladnemu z vlogo, alter pa ga nagradi s pozitivno sankcijo . Interindividualna
socialna kontrola tako praviloma nastopi takrat, ko popustijo mehanizmi intraindividualne
socialne kontrole - takrat torej stopi na njeno mesto in jo nadomesti . Seveda velja to le
za deviantno vedenje. V primerih, ko se akter vede skladno s pričakovanji, torej skladno
s svojo vlogo, pa nagrajevanje (nagrajuje alter) krepi težnjo h konformnosti, ali pa nagrada
pomeni celo neposredno realizacijo cilja oziroma potrebe akterjevega personalnega
sistema . Seveda pa je tudi za ta drugi tip socialne kontrole pogoj ustrezna motivacijska
struktura tako akterja (da bo popustil pod zunanjimi pritiski) kot alterja (da bo negativno
sankcioniral deviantno vedenje) .
Zaradi vsega povedanega torej ne sme presenečati, da Parsons v svoji opredelitvi
socialne kontrole izpostavi kot centralno prav raven motivacije akterjev, saj pravi
dobesedno : "Mehanizem socialne kontrole je tako motivacijski proces enega ali več
individualnih akterjev, ki se skuša zoperstaviti tendenci ali akterja samega ali enega ali
več alterjev po odklonih v realizaciji za vlogo pričakovanega vedenja . "(Parsons
1951:206) .
Natančno s to točko pa je proces socialne kontrole konstitutivno povezan s procesi
socialnega učenja.19
Prav zaradi takšne zastavitve jedra procesov socialne kontrole so po Parsonsu
mehanizmi socialne kontrole navzoči v vsaki akciji . So - povedano drugače - del vsake
normalne interakcije . "Če se vrnemo k premišljanju o normalni socialni interakciji v
takšnih institucionaliziranih okvirih, kot je proces vzajemno vplivane in slučajne akcije,
vidimo, da proces socialne kontrole poteka kontinuirano . Akterji kontinuirano delajo ali
govorijo stvari, ki so bolj ali manj "zunaj linije", kot je primer pri vsiljivem napadanju
motivov drugega ali pri preveliki domišljavosti . Natančno opazovanje bi pokazalo, da
drugi v situaciji pogosto, ne da bi se tega zavedali, reagirajo na te minorne deviantnosti
na način, ki naj bi devianta spet spravil "na linijo" - z obzirnim nestrinjanjem z njim, z
molkom, ki jasno kaže na to, da je bilo tisto, kar je rekel, neprimerno, ali zelo pogosto s
humorjem kot rešitvijo tenzije . . ." (ibid . : 303). Socialna kontrola je tako del vsake
komunikacije-Celo Več: Parsons pravi, da so procesi kontrole tisto, kar običajno
imenujemo komunikacijski procesi oziroma kultura (cf. Parsons 1964:114; 1977:169) .
Materine akcije v diadi mati - otrok so oblika socialne kontrole - mati kontrolira
novorojenčkovo vedenje (cf. Parsons 1964:82-92). Interakcija med pacientom in
analitikom je prav tako oblika socialne kontrole - celo več : psihoterapija predstavlja
prototip socialne kontrole (cf . ibid . : 115, Parsons 1951 :301). V personalnem sistemu ni
instanca kontrole le Nad-Jaz, temveč prav tako tudi Ego in načelo ugodja (cf. Parsons
1964:109, 117, 123-125 idr.) . Tudi odnose med štirimi osnovnimi tipi sistemov Parsons
na več mestih opredeljuje kot odnos kontrole (cf . ibid . : 114, 265 ; Parsons 1969) .
Ta vsenavzočnost mehanizmov socialne kontrole pa jasno kaže na to, da za Parsonsa
doseganje oziroma ponovno vzpostavljanje ravnotežja v socialnem sistemu ni nikakršen
linearni proces. Vodi namreč, kot smo videli - in to je ključna komplikacija - prek
27
motivacijske strukture akterjev, kar pomeni, povedano drugače, prek personalnega
sistema. To pa, kot je jasno razvidno iz vsega doslej povedanega o socialnem sistemu,
ne velja le za problem ravnotežja in socialne kontrole .
Prav nasprotno - zdi se, da zares lahko pritrdimo Baldwinovemu mnenju ; ko pravi :
"Kljub primarnemu ukvarjanju z organizacijo socialnega sistema je izhodiščna točka za
Parsonsovo analitično shemo individualni akter . Z drugimi besedami to pomeni, da je
vsaka socialna organizacija in dezorganizacija v zadnji točki posredovana prek vedenja
individua ." (Baldwin 1974: 264) . 0
Ta ugotovitev pa ne pojasnjuje le razlogov za Parsonsovo izredno zanimanje za
problematiko posameznikov (le-to je v okviru njegove teorije akcije koncipirano kot
zanimanje za personalni sistem - cf. Parsons 1951, 1964, 1974, 1977 idr .). Pojasnjuje
namreč tudi razlage, zaradi katerih je Parsonsov koncept sistema, kljub vsem analogijam
z biološkimi sistemi (ki pa so, kot izpostavlja Parsons sam na več mestih, zgolj
ilustrativnega pomena - cf. Parsons 1951, 1977 idr.), nekaj povsem drugega od njih .
OPOMBE
1 Pri motivacijskih orientacijah (motivational orientations) gre za tri osnovne tipe : (1) kognitivne (cognitive), (2)
katektične (cathectic), (3) evaluativne (evaluative) (cf . Parsons 1951 :57). Vsaka od treh skupin se nanaša, če lahko
tako rečemo, na poseben tip vedenja posameznika v situaciji : kognitivne orientacije usmerjajo akterja v kognitivno
presojo zadovoljitev, kijih objekti v situaciji posedujejo za njegove potrebe (skupaj z možnostjo zmote) ; katektične
orientacije zadevajo vrednotenje sestavin situacije glede na akterjeve "gonske" potrebe ; evaluativne orientacije
pa zadevajo akterjevo pretehtavanje, katere od potreb, ki bi jih v situaciji lahko zadovoljil, bo tudi dejansko
zadovoljil, in ali jih je mogoče zadovoljiti v ustrežnem roku . Tipi vrednotnih orientacij (value-orientation) pa so :
(1) kognitivni (cognitive), (2) apreciativni (appreciative), (3) moratni (moral) (ibid .). Prvi tip zadeva področje
kognitivnih vrednot, drugi področje čustvenih in estetskih standardov, tretji pa integrativne vrednote ; slednje
Parsons deli še v dva podtipa : ego-in kolektivno integrativne. Važno je tudi, daje Parsonss kombinacijo moralnih
in vrednotnih orientacij razdela tudi tipe aktivnosti oziroma vedenja . Tako je npr. tip ekspresivnega vedenja
kombinacija kalektične motivacijske in apreciativne vrednotne orientacije, tip instrumentalne aktivnosti pa je
kombinacija kognitivne motivacijske in kognitivne vrednotne orientacije . Prvi tip aktivnosti opredeljuje socialno
vlogo matere, drugi tip pa socialno vlogo očeta v družinski socializaciji .
Zgolj še opomba glede prevajanja : nazivov posameznih motivacijskih in vrednotnih kategorij nismo slovenili,
ker je težko najti povsem ustrezne termine ; tako npr. pojem katetičnega Parsons veže tako na pomen, ki ga
imajo objekti za posameznika, kot tudi na proces zadovoljitve teh potreb (cf . Parsons 1964 :21, 92) . Pojem
katektičnega je v nekem smistu protipol kognitivnega . Kognitivna plat namreč zadeva vprašanje, kaj objekt
je, katektična ptat vprašanje : kaj objekt akterju pomeni (cf. Parsons 1964 :20).
2 Sami bomo termin "personality system" dostedno prevajali kot "personatni sistem" ne pa, kot je to običaj v
nemških virih, osebnost. Pojem osebnosti bomo uporabtjati le takrat, ko bo tudi v viru naveden kot
"personality". S tem se žetimo izogniti zdravorazumskemu izenačevanju konceptov ; pojem personalnega
sistema je namreč vezan s pojmom personatne strukture ; znano pa je, da se posebej v novejši literaturi
uporablja pojem psihične strukture posameznika kot alternativni koncept osebnosti . Po našem mnenju je
Parsonsova zastavitev personatne strukture v več točkah btiže konceptu psihične strukture kot konceptu
osebnosti (posebej v točki radikatne depsihologizacije) in ga je zato neprimerno kar preprosto enačiti z
osebnostjo . Tako naj bi torej terminološka triada osebnost - personatni sistem - psihična struktura ohranila
tudi niansiranje teh konceptov v vsebinskem smislu .
3 "Pojme kot so "struktura" in "funkcija"je mogoče razumeti kot konkretne ali kot anatitične . Naše tukajšnje
zanimanje je usmerjeno na njihov analitični pomen . . ." (Parsons 1969 :40) .
4 To varianto sheme funkcij sistema je najti v istem viru, str . 34, 42-44 . Ima pa razdelava tega problema več variant :
prvo srečamo v delu The Social System (1951 :26-36), nato pa sledijo še novejše verzije (Parsons, Bales, Shils
1953 :172 in dalje ; Parsons, Smelsner 1956 :16-18). Raztičica, ki jo povzemamo, je najpoznejša (original žbomika
je iž I . 1961), je pa tudi tista, ki se je v sekundarni titeraturi najbotj uveljavita . S tem v zvezi primerjaj npr.
Schwannenberga (1970 :135-166), Brandenburga (1971), Baldwina (1974 :279-297), Mühlbauerja (1980:74-75).
28
Razlike v razcelava problema funkcij sistema v različnih Parsonsovih delih niso edine, na katere je mogoče
naleteti v analizi Parsonsove sociološke teorije . S tem v zvezi gre opozoriti na Alexandrove ugotovitve, da je
Parsonsovo deto mogoče razdeliti v tri osnovne faze: zgodnjo, srednjo in pozno fazo (cf. Aleksander 1984) .
5 Bistveno je izpostaviti prav aktivno plat adaptacije-Parsons adaptcije ne razume kot zgolj pasivne prilagoditve
ali, kot pravi dobesedno : "Treba je pripomniti, da se zgornja formulacija funkcije adaptacije previdno izogiba
vsaki implikaciji, daje "pasivno" prilagajanje osnovni ključ za adaptacijo . Adaptacija se nanaša na vrednote
in cilje sistema . "Dobra adaptacija" lahko sestoji iz pasivnega sprejemanja pogojev z zmanjševanjem rizika,
ali pa iz aktivnega obvladovanja pogojev ." (Parsons 1969:43) . Pri razumevanju adaptacije kot aktivne
prilagoditve se Parsons sklicuje na tovrstno razumevanje tega procesa tudi v biologiji (cf . ibid .) .
6 Kot prototip te funkcije Parsons navaja genetični kod organižma . "Kot najboljši primer za to funkcijo služi
genetična oprema organizma pri živih bitjih." (Parsons 1980 :82; tudi Parsons, Platt 1974 :13). Tudi tu torej
Parsons vnaša v svojo teorijo analogije iž biologije; to sicer v njegovi teoriji srečamo večkrat . Sam je pomen
teh analogij tudi eksplicitno obdelat (cf. Parsons, Bales 1956 :395-409 ; Parsons 1977 :1-145).
7 Ta dvojni vidik ravnotežja - dinamični in statični equilibrij - Parsons upošteva tudi drugje (cf. 1951 :250) . Je pa
treba na tem mestu vsaj omeniti še problem odklonov od ravnotežja, ki jih Parsons označuje kot "patološke". V
Parsonsovi teoriji je kot odklon ožnačen vsak proces, ki otežuje ali celo onemogoča realižacijo štirih osnovnih
funkcij sistema, še posebej pa reatizacijo vrhovne funkcije latentnega vzdrževanja vzorcev, torej ravnotežja
sistema. V tem smislu problem odklonskosti zavzema eno osrednjih (vsaj implicitno) mest v Parsonsovi teoriji .
Kriterij za presojanje normalnosti oziroma neodklonskosti in "patološkosti" oziroma odklonskosti je torej kriterij
funkcionalnosti za vzdrževanje ravnotežja v sistemu . To pa pomeni vsaj dvoje : prvič : da odklonskost Parsonsu
ne pomeni (čeprav se tako največkrat prikazuje) nujno negativnih procesov, temveč zgolj v strogem smislu za
sistem disfunkcionatne procese (v tem smislu tudi pojem "patološko" ni rabljen v pejorativnem pomenu) ; in
drugič, da je koncept odklona (podobno kot smo že videti pri konceptu funkcije in strukture) analitičen koncept .
Vsak sistem v boju z odklonskosljo aktivira mehanizme kontrole, katerih cilj je ponovna vzpostavitev ravnotežja .
Da pa v sistemski teoriji odkloni niso bili "sistematično analizirani" (Parsons 1951 :249), se da razumeti
predvsem vzvezi z usmerjenostjo Parsonsove teorije na problem obstoja in reprodukcije sistema (spreminjane
sistema kot tako ni osrednji problem Parsonsove analize) (cf . ibid . : 206, 250-251 idr.).
8 Pri tem naj le omenimo, da koncept funkcionalnih prerekvizitov, s katerimi Parsons formulira problematiko obstoja
in reprodukcije socialnega sistema v navedenem viru, po izvoru ni njegov, temveč Levyjev . M.J. Levy ga je
razdelal v več variantah . Zgodnejša, na to se sklicuje tudi Parsons,je izšla v članku "The Funcitional Prerequisites
of a Society" (1950); (cf. Parsons 1951 :26, op. 1). Drugo, obsežnejšo različico, pa Levy razdela v svojem delu
The Structure of Society (1952), kjer razlikuje deset temeljnih funkcionalnih prerekvizilov (s1r .151-198), in sicer :
biološko reprodukcijo ; obstoječi sistem socialnih vlog, sistem komunikacije; znanje in razumevanje situacije ali
pojava ; bazične vrednote ali ciljne orientacije ; načine doseganja ciljev; načine afektivnega in emocionalnega
reagiranja ; uspešno socializacijo";kontrolo družbene škodljivega obnašanja ; družbene institucije .
9 Pojem diade ni Parsonsov ; uvedel gaje Sears (1953) ; Parsons zato seveda v svojih zgodnejših delih ne govori
dobesedno o diadi . Vendar pa njegova zastavitev interakcije EGO-ALTER povsem ustreza temu, kar se je
kasneje uveljavilo pod pojmom diada oziroma diadna interakcija ; v tem smislu ga kasneje uporablja tudi sam .
Tako npr. govori o "diadnem odnosu, najenostavnejši obliki socialnega sistema" (1964 :95).
10 Ati, kot pravi Parsons na drugem mestu : "Akcija vsakogar je orientirana na pričakovanja drugega." (ibid : 180) .
11 Parsons na drugem mestu (1964 :22) celo povsem eksplicitno opredeli odvisnost socialnega od kulturnega sistema
skozi konstatacijo, daje "socialni sistem.. funkcija skupne kulture" . Spet na drugem mestu pa strukturo socialnega
sistema opredeli kot strukturo, ki jo konstituira institucionaliziran sistem kulturnih kodov (1980 :85) .
12 V literaturi se večkrat omenja, da je Parsons ravno v analizi interakcije največ dolžan G .H. Meadu . Busch
(1985 :110-111) s tem v zvezi meni, daje navezava Parsonsa na Meada pri tem problemu nedvoumna . Hkrati
pa meni, da gre pri Parsonsu tako za razdelavo kot tudi za redukcijo Meadove teorije . Parsons naj bi Meadovo
razumevanje interakcije poglobil s tem, da je Meadovim kognitivnim dimenzijam dodal motivacijske
dimenzije. Manjka pa Parsonsu Meadov pojem "I", ki v odnosu do "Me" odpira prostor za individualne
variante (tega pa podrobnejša analiza ne bi pokazala kot utemeljeno, saj Parsons sam v nekaterih analizah
dobesedno uporablja dislinkcijo med "I" in "Me" - cf. Parsons 1980) . Bistvena je tudi razlika, ki zadeva
Parsonsovo pojmovanje interakcije kot uravnotežene, simbolični interakcionizem pa naj bi izpostavil
nekomptementarnost pričakovanj v interakciji.Pomen vpliv  interakcionizma naj bi bil pr  Parsonsu tolikšen,
da uvrščajo nekateri avtorji njegovo teorijo med interakcionistične (cf . Liegle 1982) .
13 Ali, kot pravi Parsons drugje: " ... vloga je organiziran sistem participacije individua v socialnem sistemu, s
posebnim oziroma na organizacijo socialnega sistema kot kolektivitete" (1964 :261 ; cf. Parsons, Platt 1974 :9).
Drugi vidiki interakcije iz koncepta vloge "izpadejo". Ta poudarek je ključen : ni akter "cet"posameznik, temveč
ustreza konceptu "role-person" (Parsons 1977 :170), in ni vloga celotna aktivnost posameznika v inerakciji .
14 Prav v odnosu do socialnega sistema pa Parsons vlogo opredeli tudi kot "najnižji" termin serije strukturalnih
kategorij, pri "čemer so ostate, po vrstnem redu, kotektivnost, norma in vrednost" (1969 :44).
29
15 Ati, kot pravi drugje : "Z vidika individualnega akterja v družbenem sistemu je to mogoče poimenovati kot
njegovo motivacijsko statišče, da je skladen z določenimi normativnimi shemami . . . Torej, srž ohranjanja
vzorcev teži v strukturalni kategoriji vrednot . . ." (Parsons 1969 :42). Na problem upravljanja s tenzijami
Parsons neposredno naveže problem socializacije (cf . ibid. : 43) .
16 V starejši različici iz deta The Social System (1951) je razdelava temeljnih funkcij sociatnega sistema
zastavljena drugače. Parsons tu specificira pogoje za obstoj socialnega sistema na tale način : sistem mora biti
sposoben zagotavljati svojim pripadnikom minimum zadovoljitve potreb ; posedovati mora minimum skupnih
znakov in simbolov (posebej jezik) in ustreznih instrumentalnih resursov; sposoben mora biti zagotavljati
svojim pripadnikom tudi minimum žadovoljevanja potreb (str. 27) .
17 Parsons analizi deviantnega vedenja akterjev posveti posebno pozornost ; tako izdela tudi precizno
klasifikacijo tega vedenja (cf . ibid . : 257-259).
18 V delu The Social System (1951) primerjaj podrobneje str .206, kjergovori o sociatni kontroti kot "reequilibrating
mechanism", in str. 298, kjer pravi, da mehanizmi socialne kontrole ne težijo k odstranitvi deviantnosti, temveč
k"omejevanju njenih posedic" .
19 Ta vez je jasno izpostavljena med drugim tudi s tem, da Parsons opredeti kot elemente sociatne kontrole tiste
elemente, ki so tudi elementi procesa socialnega učenja, torej elemente podpore (supoort) ; permisivnosti
(permissivnes); zavrnitve recipročnosti (denial of reciprocity) in manipulacije (manipulation) (Parsons
1951 :299 in calje; cf. še Parsons, Bales 1956 :39) .
Glede nakazanih zvez je ilustrativno Parsonsovo pojmovanje odnosa med religijo in socialno kontrolo (cf .
Parsons 1964:265).
30
BIBLIOGRAFIJA
Alexander J. C.,1984: Theoretical Logic in Sociology. Vol.4: The Modern Reconstruction of Classical Thought :
Talcott Parsons . London, Melbourne, Henley : Routledge & Kegan Paul .
Atexander J . C ., 1985 : Introduction . V : Atexander J .C . (ed .), 1985, str . 7-21 .
Alexander J. C. (ed.), 1985: Neofunctionalism . Bevely Hills, London, New Dethi : Sage.
Bailey K., 1984: Beyond Functionalism : Towards a Nonequilibrium Analysis of Complex Social System . V:
British Journal of Sociology, Vol . XXXV, No. 1, str . 1-19 .
Baldwin A.L., 1961, The Parsonian Theory of Personality . V : Black M . (ed.), 1961, str. 153-191 .
Baldwin A. L, 1974 (1967) : Theorien primarerSozialisationsprozesse . Band I, II. Weinheim,
Black M . (ed .), 1961 : The Sociat Theories of Talcott Parsons . London, Amsterdam : Feffer - Simons .
Brandenburg A. G ., 1971 : Systemzwang und Autonomie . Dusseldorf: Gtersloh .
Bronfenbrenner U., 1961 : Parsons' Theory of Identification . V : Black M . (ed .), 1961, str . 191-214 .
Busch H-J., 1985: Interaktion und innere Natur : soziatisationstheoretische Reflexionen . Frankfurt/Main, New
York: Campus.
Dobert R ., Habermas J ., Nunner-Winkler G . (Hrgg), 1986 : Entwicklung des Ichs . Königstein/Ts . . Athenum,
Hain, Scriptor, Hansten .
Geissler R. 1979 : Die Sozialisationstheorie von Talcott Parsons . V : Kölner Zeitschrift für Soziologie unc
Sozialpsychologie. Jg. 1979, No . 31, str. 267-282.
Gilgenmann K., 1986 : Autopoiesis und Selbstsozialisation . Zur systemtheoretischen Rekonstruktion von
Sozialisationstheorie. V : Zeitschrift für Sozialisationsforschung und Erziehungssoziologie . Jahrgang 6, Heft 1,
str. 71-91 .
Jensen S., 1976: Einteilung . V : Jensen S . (Hrg .), 1976, str. 9- 69 .
Jensen S. (Hrg.), 1976 : Talcott Parsons . Zur Theorie sozialer Systeme . Opladen : Westdeutscher Verlag.
Levy M. J., 1952 : The Structure of Society . New Yersey, Princeton : Princeton University Press .
Levy M., Aberle D . F., Cohen A. K. idr ., 1950 : The Functional Prerequisites of a Society. V : Ethics, Vol. IX,
Januar, str. 100-111 .
Lidz M. V, 1976: IntroductionLoubser JJBaum RCEffrat aLidz M(e s),1976, t3 0-328
Liegle L.,1982 (1980) : Kulturvergleichende Ansätze in der Sozialisationsforschung . V: Hurrelmann K., Ulich
D ., 1982, str. 197-226 .
Loubser J. J., Baum R. C., Effrat A., Lidz V. M. (eds.), 1976: Explorations in General Theory in Social Science .
New York, London : Free Press & Macmillan .
Parsons T .,1945 : The Present Position and Prospect of Systematic Theory in Sociology. V : Gurvitch G ., Moore
W. E . (eds .), 1945, str. 31-64,
Parsons T., 1951 : The Social System . Glencoe, Illinois : Free Press .
Parsons T., 1954 : Psychology and Sociology . V : Gilli n J . P . (ed .), 1954, str. 67-102 .
Parsons T., 1959 : An Approach to Psychological Theory in Terms of The Theory of Action . V : Koch S . (ed.),
1959, str. 612-711 .
Parsons T., 1961 : The Point of View of the Author . V : Black M. (ed .), 1961, str . 311-364 .
Parsons T., 1961a : Afterword . V : Black M. (ed .), 1961, str. 364-370 .
Parsons T., 1961b: Social Structure and the Development of Personality : V : Kaplan B . (ed .), 1961, str . 165- 201.
Parsons T ., 1964 : Social Structure and Personality. London : Free Press .
Parsons T., 1964a : Systematische Theorie in der Soziologie. Gegenwärtiger Stand und Ausblick. V :
Rüschemeyer D . (Hrg .), 1964, str . 31-65 .
Parsons T.., 1969 (1961): Pregled društvenog sistema . V: Parsons T., Shils E., Naegele K. D., Pitts J. R. (ur.),
1969, str, 34-84 .
Parsons T., 1969a (1961) : Opšte tumačenje akcije . V ; Parsons T., Shils E., Naegele K . D ., Pitts J. R. (ur.), 1969,
str. 89-101 .
Parsons T., 1969b (1961): Uvod . V : Parsons T., Shils E., Naegele K. D., Pins J. R. (ur.), 1969, str. 233-257 .
Parsons T., 1976 (1958): Zur Allgemeinen Theorie in der Soziologie . V : Jensen S . (Hrg .), 1976, str . 85-121 .
Parsons T., 1976a (1966) : Der Begriff der Gesellschaft: Seine Elemente und ihre Verknüpfungen . V : Jensen S .
(IIrg .), 1976, str. 121-161 .
Parsons T., 1976b (1968) : Sozialsysteme . V : Jensen S . (Hrg.), 1976, str. 275-307.
Parsons T., 1977: Social System and the Evolution of Action Theory . New York, London : Free Press &
Macmillan .
Parsons T., 1980 : Der Stellenwert des Identitätsbegriffs in derallgemeinen Handlungtheorie . V : Döbert R.,
Habermas J ., Nunner-Winkler G. (Hrg.), 1980, str . 68-90 .
Parsons T.,1982 (1959 := : The School Class as a Social System . V : Socialization and Schools, 1982, str. 297-318 .
31
Parsons T., Ackerman C ., 1976 : Der Begriff "Sozialsystem" als theoretisches Instrument . V : Jensen S . (Hrg.),
1976, str. 69-85.
Parsons T., Kroeber A. L, 1958 : The Concepts of Culture and of Social System . V: American Sociological
Review, 1958, October, str . 582-584 .
Parsons T., Platt G., M ., 1974 : The American University . Cambridge, Mass. : Harvard University Press .
Parsons T., Platt G . M., 1978 : Alter, Sozialstruktur und Sozialisation in der Studienphaze . V : HUrrelman K.
(Hrg .), 1978, str. 186-203 .
Parsons T., Shils E. A. (eds .), 1959 (1951) : Toward a Generat Theory of Action. Cambridge, Mass. : Harward
University Press .
Parsons T., Smelsner N. J., 1957 : Economy and Society. London : Routledge & Kegan Paul .
Parsons T., Whyte W., 1961 : The Link Between Character and Society . V : Lipset s. M., Lowenthal L (eds .),
1961, str . 89-136 .
Parsons T., Bales R . F., Shits E . A., 1953 : Working Papers in the Theory of Action . New York : Free Press.
Parsons T., Bales R. F. (ed .). 1956 (1955) : Family, Socialization and Interaction Process . London : Routledge
& Kegan Paul .
Parsons T., Shils E ., Naegele K . D., Pitts J. R. (eds .), 1969 (1961): Teorije o društvu . I . in Il . del . Beograd : V.
Karadžič .
Pitts J . r., 1969: Uvod . V : Parsons T., Naegele K . D., Pitts J . R. (eds .), 1969 : str . 651-682.
Schwanenberg E., 1970: Soziales Handeln - Die Theorie und ihr Problem . Stuttgart, Wien: H . Hubner Bern .
Schwanenberg E., 1976 : On the Meaning of the Theory of Action . V : Loubser J . J ., Baum R. C ., Effrat A., Lidz
V. M . (eds .), 1976, str. 35-46.
Sciulli D .,1985 : The Practical Groundwork of Critical Theory : Bringing Parsons to Habermas (and vice versa) .
V : Alexander J . C. (ed.), 1985, str. 21-51 .
Socialization and Schools, 1982 (1968) . Harvard Educational Reviev.
32