- VSEBINA: i. U Mi or CWfc. Slavit. Fera*.......... . 2 fee* ■ - . . i...... J ■.. bn). m bc kv W ... t VV. «trt S«raklt. Lad- Ogoret. tvcUcpa i podobo « hnrMtolii » Site, terene te« ..... •f. JrteiMii ( -■liM, MX*H>* Poji® 5?fe . . 7. AtDDdrr w'"« N»r«tal smeimci S. Na bo» 5Wul t bw.<1t+*....... 9 Slai.j ni e !',angt Pts** » podni-» > tenot'ta tU. Donrair clout-» itniBmiam. Pnočm . 11. Zvcnlt P. Oanfi fms 1?. Itfa C Janji Ptsra » p^l'i» * lor. usi* I ' IgrtKc. iMt k $Hos i, ni porabno 'odi ne •• irto, u-j it tako sira- ) lalostnL Mlad äorek moia hin ändjt rid, ne fa jljtai ir 6nerikj Le pr.. «urne »feti kij mrltga n pctfkotorgtì — Slavoljub: Vani bt tiiipttj ptipa»fJ >. »e BrkolikÀ boli -un ne s stonasi» »los ni», jw«' i i« tom «i« .-•«.> Idjevanj*. - Drago; V «di iw !.i Urt. i a pot/ijo, a » le ri dove da tu bili - - J. V. pri Sv. P.: Hvj - : : 'V .• . i'.-v • - X. O. L. T . - »o rA.ui.Uvi. Jato p u.iiifii. Sploh st ajnerrvarrii prihodnje- leto bolj pešati » tlkttci „Zvonček** uhaja l dne vsakega nsra ter sune jtkt ir» 5 K. pol leb 2 K 50 h, Celt: I K 23 h. rds ■ Luka Jeletic, ui: ljani. R Cct-s i' f- R . iU t r.i- -'t: Engelbert Gangl v idriji. LM Si tua* J£ättm nwiua'' pfakmmut; -.tifati !r-i Na bojana boj! H ^fcč' _ : Q j Spisal Ivo TroSI. asletov Sandek je bil general in kapelnik obenem. Z desnico je tiščal bridko sabljico, a z levico — hišno omelo, ki je z njim — kapelnik — nabijal po taktu, ko je Mlakarjev Ludo vztrajno trobil : Na boj, na boj, na vojsko krvavo! Fi-fi-fi-fidli-fi-fi! Ta-ta, tra-ra! Fi-i-!idli .. . Bum, bum, bum, brbami Fi-brbam, fidli-ii, bum, bum ... In šlo je zares. Zmenili so se, da je sovražnik blizu, razpostavili vojake, konje, topove, častnike, potrebne straže; sedaj je bilo pa treba sklicati s trombo pogumne čete, ki morajo vsekakor ugonobiti neštetega sovraga. Poveljnikov pobočnik, ki je izkušal ovedeti sovražne postojanke in jih službeno javiti generalu Sandku, je bil Mlakarjev Jožek. Izvrstno je vršil svojo službo. Zakaj le njemu se imata zahvaliti Masletov Sandek in Mlakarjev Ludo, da ni bil ves poveljniški štab neljubo presenečen na isti način, kakor so bili presenečeni avstrijski vojaki, ki so z generalom Radeckim ostavljali mesto Milan na Laškem, ker niso imeli dovolj mož, da bi se mogli uspešno braniti vedno številnejšega sovražnika. Toda tu se začenja druga povest.. . * * V naši vasi smo imeli tisto poletje skoro zdržema vojake. Eni so se komaj privadili, da so vedeli, kje je prodajalnica in gostilnica, kje seno za konje in kje jih čaka zvečer ležišče, že so odšli in prišli drugi, ki se je z njimi začela ista pesem in nadaljevala tako dolgo, da so pevce nadomestili drugi. Izprva so ljudje ogledovali mlade fante, svetle častniške uniforme, 10* J se čudili vojaškemu redu in tudi bali pušk in bodal, ki so jih znali vojaki sukati, kakor bi znal Masletov Sandek sukati komaj žlico. No, pozneje so se celo otroci privadili novim gostom in vedni premembi. Mlakarjev stric, ki je sam služil na Laškem v vojni, bil ranjen in zajet, je začel primerjati 1 sedanjo vojaško strogost z nekdanjo in sklepal vpričo strmečih domačinov, ■ da je današnje vojaštvo sploh igrača napram nekdanjim naporom, ki so jjdH morali prebiti. „Le pomislite," je dejal, „z Dunaja pa v Milan smo hoditi I peš. Lep kos poti, kaj? Še nekaj dlje kakor od naše hiše v šolo. Iz Milana H na Dunaj — peš I Prav tista igrača. Z Dunaja v Kolomejo v vzhodni Gali- J ciji peš — samo žabji skok, kaj ! Kdo je poznal železnico ? Kdo je doiet | po dveh, treh letih domov za peč? Služili smo zdržema štirnajst do petnajsvH let. „Z Bogom, kranjska dežela!" je moral reči vsakdo, ki so ga tedaj stlačili v vojaško suknjo. In koliko je bilo treba nositi s seboj oprave, puške na kresilo, telečak, jermenje, smodnik, drobnjavo in še po štiri do pet hlebov komisa. No, pa puška! To vam je bilo orožje, ki je z njim človek zares povabil sovražnika: „Prijatelj, počakaj, da te ustrelim, če se užge smodnfl^H sicer pa še — čakaj." A danes? — Kakšne so bile pa vojaške kazni! Pet- I indvajset udarcev s palico za večerjo, to vam je prenesel fant za malico. <■ Za večje pregreške je moral stopati golih pleč med šibami, ki so ga bili z I njimi tovariši na vsaki stopinji. Ni bilo to barbarsko, divjaško početje ? Se»H veda. Toda pomisliti treba, da so vladale v tedanjih časih tudi barbarske razmere vojne podivjanosti. Vojak in človek brez srca je bilo enakega pomena. — Kdo bi verjel v današnjih časih, ko je splošna izobraženost vendar po-plemenitila človeška srca povsod, kamor je dospela šola in prava človeška ] vzgoja, da so za večje pregreške prisodili vojaku smrtno kazen — 70 palic." J To je pripovedoval Mlakarjev stric vedno s tresočim glasom in vseie) pristavil, da je general Radecki le nerad in samo tedaj, kadar je bil zaradi pregreška v nevarnosti strogi vojaški red, pritrdil tako neusmiljeni kazni. Rajši je pripovedoval o previdnem, plemenitem generalu ono dogodbo, kakot sem jo omenil začetkom te povesti. Naj jo zapišem tukaj, ker je tudi bistven del bližajočega se boja, ki ga naznanja Mlakarjev Ludo s trobento in mu Sandek pribija takt z — omelom: Fi-fi-i-, brbam, bum, bum ... * * * Ni bilo drugače. Radecki je ostal v Milann z malo posadko. Sovražnik je že malone oblegel mesto; pomoči se pa naši niso nadejali v doglednem času, dasi jim je bilo znano, da pride gotovo. „Čemu bi žrtvoval toliko ljudi?" je ogovoril general vojni svet „Škoda je nas in onih. Vsi smo ljudje." Vojni svet je pritrdil osivelemu vojskovodji, in Radecki si je izprosil pri bližajočem se sovražniku tri dni premirja. Toda njegova plemenitost — I škoda je nas in onih — ga je jako ukanila. Milančani, ki so sicer radi poudarjali svojo izobraženost in človečanstvo, so v dozdevnosti, da zmaguje njih zaveznik, kralj piemonteški, zmage pijani pozabili vse boljše vzore ter vlivali na odhajajoče avstrijske vojake vrelo olje in krop skozi okna. Mnogo naših je ostalo na ulicah milanskih, kjer jih je brezsrčno meščanstvo mučilo neusmiljeno ter se celo posmehovalo njihovim mukam; mnogo jih je odšlo s smrtnimi ranami v avstrijski tabor, kjer jih je sprejela nekoliko mi-jejša smrt v svoje naročje; domače zemlje pa niso videli več. Podivjanost v vojski! Ali niso imeli tudi Milančani, ki niso marali za avstrijskega cesarja, v piemonteških vrstah svojih begunov? Ti so se vojskovali proti cesarju, ki so mu nekdaj prisegli zvestobo. In tem bi avstrijski vojaki lahko danes ali jutri vrnili nemilo za nedrago. Ne, tega niso pomislili zmage pijani Milančani. Pri mestnih vratih se je obrnil Radecki k spremljajočemu ga mestnemu poveljniku in rekel: .Do vidova!" Poveljnik je menil, da to ni mogoče ter se je prezirno smejal odhajajočemu generalu in njegovi vojski. Toda v treh dneh je zapihal drugačen veter. Grmenje topov v mestni okolici je naznanjalo strmečim Milančanom, da je Radecki dobil izdatno pomoč. Kraljeve čete se umikajo iz mesta. Vojska ni kos zmagujočim avstrijskim junakom. Kaj bo zdaj? Maščevanje: zob za zob, glavo za glavo. Radecki je objel mesto s svojimi četami z vseh strani. Smrtna žrela velikih topov so zrla na cvetoče mesto. Samo migljaj generala Radeckega, in ogenj, smrt, razdejanje bodo začeli bruhati ti velikani na uporne Milančane... Maščevanje za avstrijske mučenike! Skesano se je približal generalu mestni svet: .Milost, milost, gospod!" .Ali nisem rekel pred tremi dnevi: Do vidova! — pa mi niste verjeli?" .Milost, milost, gospod!" „Milost, kakršno ste pokazali njoji mirno odhajajoči vojski!" zarohni Radecki kakor ni bila njegova navada in se ozre na zavzete utrdbe okrog mesta, že dvigne generalsko palčico: „Govorite, žrela; maščujte našo kri!" „Ne ! Toda pomnite, vi gospodje, ki se upravičeno potezate za krasoto mesta: škoda je nas in onih, sem trdil pred tremi dnevi; danes pravim: škoda je vas in nas. Vsi smo namreč ljudje, ki radi živimo. Vi ste seveda za ljudi šteli samo sebe in svojce, a nas med divjake — barbare. Torej: da boste vedeli, kako znamo mi — divjaki in barbari — tudi ceniti svoje sovražnike, prizanašam mestu Milanu." Poklonili so se mestni svetniki in odšli molče. Sram jih je bilo tako, da so celo pozabili zahvaliti generala za milost. * * To dogodbico sta čuli tudi Masletova Poldi in Mlakarjeva Minka, zapomnil si jo je celo najmlajši bratec Nado, ki v znak moškega dostojanstva ni še nosil niti hlač, temveč samo pokvečen slamnik z dolgim petelinjim peresom. Tisto popoldne, ko so bili torej že razpostavljeni vojaki, generali in topovi, ki jih je prinesel s seboj Mlakarjev študent iz Ljubljane v zabavo mlajšim bratcem in sestricam, je odmeval bojni klic izpred stopnic v Mlakarjevo vežo po širnem svetu: „Na boj, na boj, na vojsko krvavo! Naprej za našo slavno zastavo! Fi-fi-fi, bum, brbam ..." Mlakarjev Jožek je bil generalov krilni pobočnik, ki je zasledoval sovražnikovo namero in jo tudi zasledil. Mlakarjeve mamice prav tedaj ni bilo v kuhinji. Perilo se je sušilo tisto popoldne na vrtu. Nekaj nogavic, krilc in otroških jopičev je bilo že suhih. Mamica jih je brž pobrala, nesla domov, zapodila otroke iz kuhinje in položila perilo kar pred pragom na prizidek. Toda Poldi Masletova ter domača Nado in Minka se niso dali odgnati iz kuhinje. Najbrž se jim je zdelo, da že predolgo in zaman doni bojni klic koncem stopnic. Kaj, ko bi odgnali nadležne vojake kakor v Milanu ... V kuhinji so nekje iztaknili majhen pomivnik, vlili vanj vode pa ga prinesli tihoma na prizidek ... Za pomoč, ko bi to ne zadoščalo, je Poldi nalila vode še v vrč, kakor ga nosijo s seboj ženjice na polje. V njem je bilo že nekaj mokrote. Z njim je prihitela tudi na prizidek in ga postavila poleg suhega perila. Bojna tromba doni še vedno, toda sovražnik se bliža odzgoraj... To bo naliv, zmaga! Fi-fi-ti, bum, bum, brbam, fi-li, bum, bum, fi-fi !... Na boj, na boj ! Na vojsko krvavo!... Sandek je baš hotel reči Ludku, naj njemu posodi trobento, ko sliši od strani tajni glas svojega zvestega pobočnika: „Bežita, nevarnost !" General in trobentač se dvigneta. Tedaj nekaj zašumi nad njima. Komaj se ozreta ... Smeh in grohot... Smejali sta se pa obe vojski, zakaj Sandka in Ludka ni dosegla voda, ker sta se umaknila pravočasno, a politi so bili samo leseni vojaki, straža in veliki kanon, ki ga je naliv odnesel nekaj metrov naprej; konj se je skotalil po stopnicah in v onemoglosti, prelomil — prav črez trebuh. Toda Sandek se je v svojem generalskem dostojanstvu domislil, da ima v rokah tudi omelo. Z njim se je zagnal proti sovražniku — s praznim pomivnikom. Pomagal mu je tudi Jožek, in neenak boj se je moral končati tako, da se je sovražnik umaknil za prizidek, toda pomivnik jim je zaropotal preko glav na tla. Tedaj pa se spomni Poldi lončenega vrča. Zmagovito steče ponj in ga pograbi. Vodo bljuvajoče žrelo obrne proti sovražniku in — plusk! — voda ji ploskne v lice, po prizidku, po suhem perilu ... Iz vrča, ki ima zgoraj roč in je sploh spredaj ožji, se ne more izlivati kakor iz škafa, seveda. Sovražnik koncem stopnic se je zaraditega grohotaje pripravljal na nov napad. Zmagujoče je pela trobenta, ponosno se je oglašal boben, ki je kar s sabljico bil po njem Sandek, in omelo je pribijalo takt, da se je stresalo podstrešje ... Tedaj pa se oglasi Mlakarjeva mamica, vračujoč se s perilom z vrta. Ali je treba, da opišem še konec? Ne! To naj store vojskovalci sami, če hočejo. t Vekoslav Strmšek. Spisal Lad. Ogorek. ne 6. kimavca 1.1. je umrl pri Sv. Petru na Medvedovem selu na Štajerskem vrli slovenski učitelj in iskreni prijatelj slovenske mladine — nadučitelj Vekoslav Strmšek. Dolgotrajna in huda bolezen je položila v prezgodnji grob moža, ki je vse svoje življenje s prelepimi uspehi deloval za blaginjo slovenske mladine in slovenskega naroda, ki ju je ljubil iz globočlne svojega blagega srca. Vekoslav Strmšek je bil slovenski učitelj v pravem in najlepšem pomenu le besede. Okolo njega se je zbirala šolska mladina, kakor se zbirajo otroci okolo ljubljenega in ljubečega očeta. Strmšek ni samo učil svojih šolskih otrok, ampak on jih je tudi vzgajal. Ves mlajši rod pri Sv. Petru na Medvedovem selu je izšel iz njegove šole, in na vsakem se pozna Strmškova vzgoja, njegova možatost, značajnost in rodoljubnost. Lahko rečemo: Kar je imel najboljšega in najplemenitejšega v svoji duši, to je daroval mladini in odraslim ljudem, ki so ljubili svojega blagega učitelja in si njegovo ime neizbrisno zapisali v svoja srca. — Bil je blag, plemenit mož. Delil je dobrote vsakomur, ki se je zglasil pri njem. Ni deloval samo v šoli, med štirimi stenami, ampak svoje moči in svoje znanje je posvečeval tudi zuna' šole ljudstvu v korist. Bil je tudi izvrsten, vešč kmetovalec, ki je bil [«j} tak svojim sosedom daleč naokrog najlepši zgled umnega gospodarja. Zata se bo poznalo do konca dni v kraju njegovega delovanja, da je tamkaj učil in vzgajal nepozabni Vekoslav Strmšek. Našemu listu je bil najboljši prijatelj in najzvestejši podpornik. ŠirJ in priporočal je naš list ter mu pridobival novih naročnikov, kjer je le mogel. Tudi sam je časih prijel za pero ter napisal kaj lepega za ..Zvonček" Kjer vidite v prejšnjih letnikih zapisani črki V. S., znajte, da je to napisala Strmškova spretna roka. Obljubljal nam je vedno izdatnejšo podporo, a dohitela ga je smrt, ko je stal v najlepši moški dobi — star 44 let — jn ko bi spričo svojih izrednih zmožnosti in svoje neumorne delavnosti lahko še mnogo koristil domovini in človeštvu. Tebi, ljuba mladina, bodi Strmšek zgled deloljubnosti, značajnosti in rodoljubja. Takemu možu bodi tudi v .Zvončku" ohranjen neminljiv spomin! Solze. Plava, plava ladjica črez morjé zeleno; plava v kraje, kjer zlato sveti se rumeno . . . Rezek žvižg ... in oče gre .. . Deca, mati plaka; kar nazaj bi k svojcem šel — pa naprej koraka . . . Tam na bregu pa možje žalostno stojijo; deca mila in ženi se kraj njih solzijo. A takrat pa mu v očeh nekaj zablesti se, vredno čistega zlata, ki vse zanj poti se. Toda sveta ni nič mar grenkih solz berača . . . Za pregrenke te solzé z delom sam se plača! Borisov. Jesenski podlesek.' Spisal Avguštin Šabec. ilo je lepega popoldne v mesecu oktobru. Takrat so napravili učenci krčevinske šole v družbi r gospodom učiteljem svoj prvi in zadnji izlet v bližnjo vas _ Šalovce imenovano. Namen tega izleta je bil, da sj na tem sicer kratkem poti ogledajo jesensko življenje v .prirodi. Kaka izprememba! Ker je bila otava že spravljena, so bili travniki že vsi prazni, le tupatam je žalostno upogibala kaka cvyka svojo glavico, dobro vedoč, da ni več daleč čas, ko tudi njo in vse njene sestrice zamori strupena slana in ji tako odvzame rast in življenje. Sicer so se travniki še vedno ponašali s svojo lepo, zeleno barvo, a to zelenje ni bilo niti najmanj podobno pomladanskemu zelenju. Medtem, ko je pomladno zelenje vse polno mlade življenske moči in sile, je jesensko, četudi lepo zelenje le še zadnji ostanek umirajočega prirodnega rastlinskega življenja. A ne samo to. Pomladno zelenje izpopolnjuje na tisoče in tisoče raznovrstnih in raznobarvnih cvetic, medtem ko stoji jesensko skoro izključno prazn(> jn se sme ponašati edino le še s svojim umirajočim zelenjem. Umevne, je tedaj, da so bili učenci, katerih mlada otroška srca hrepene le po večni pomladi, ob pogledu na umirajočo prirodo žalostni in potrti. In kako tudi ne! Saj so le predobro vedeli, da se z brzimi koraki bliža neprijetna starka zima, ki s svojo snežno in ledeno odejo zamori še te zadnje sledove prirodnega življenja. Da se pa vsaj nekoliko nadomesti pomladno in poletno cvetje in da ni pogled v prirodo tako skrajno žalosten, zato cvete v tej enoličnosti zala ') V latinščini: Colchicum autnmnale. bledordeča cvetica, ki vsaj nekoliko oživlja umirajočo prirodo, da ni videti tako skrajno žalostna. Zato pa se je človek tudi zveseli, ker ga vsaj nekoliko spominja na lepoto preteklih pomladanskih in poletnih dni. Po drugj strani pa obdaja človeško srce ob pogledu na to cvetico neka otožnos'. ker si je vsvesti, da se s to cvetko nekako zaključuje cvetna rastlinska doba Na poti proti vasi Šalovcam je cvetelo po travnikih na levi in desni vse polno teli cvetic Učenci se izprva niso dosti zmenili za lo otožno cvetko, a ko jih je gospod učitelj opozoril nanjo, so jo mahoma jeli nabirati. V nabiranju se je posebno odlikoval Završnikov Jakec, ki je tudi nabral največji šopek in ga ponudil gospodu učitelju. Priäedäim v vas Šalovce se je gospodu učitelju zdelo primemo, da opiše učencem to najlepšo jesensko cvetko. Zato so jo tia njegov ukaz kar krenili pod kozelc, kjer jim jo je opisal tako-le: To cvetico, ki nekako v večji množini rastoča zaključuje prirodno cvetje in rast, imenujemo jesenski podlesek. Imenujejo jo tudi ušivkc>, go-lobnjak, dremavčico, divji luli ali smrtnjak itd. Zadnje ime ima najbrž i>dtod, ker je jako nevarna strujjenica tako človeku kot živini. Podlesek ima globoko v zemlji jajčast gomolj, ki je pa bolj Čebuli podoben kot gomolju in to zato, ker ga pokrivajo rjave, usnjaste lupirie. Ta nosi na svojem spodnjem koncu obilo belih vlaknatih koreninic. Iz gomoljevega dna poganja na pomlad podzemen brstič, ki se na jesen razvije v cvet z zrastlolistnim, vencu podobnim perigonom, ki je rožnordeče ali lilaste barve. Vsakoleten razvoj te res zanimive cvetice je tako čuden, da vam ga moram opisati. Že prvi pogled na to najlepšo jesensko cvetko nam ustvari riehote misli, zakaj neki si je izbrala ta lepa cvetica ravno otožno jesen za svoje vsakoletno življenje, ko ji vendar preti danzadnem slana s poginom, medtem ko so njene sestrice že zdavna brezskrbno ocvetele in nehale živeti. Ker se ima z njo nekako zaključiti vsakoletno cvetje, zato ji je odločena tako pozna rast. Zato pa ima tudi obrambna sredstva, ki jo varujejo pred preteio nevarnostjo in ji tako zagotavljajo obstanek. Da cvete podlesek šele tedaj, ko je po travnikih že vse pokošeno in spravljeno, je temu vzrok njegova neznatna velikost. Ko bi cvetel poleti ali zgodaj jeseni, bi ga trava in druge rastline prerasle in udušile. A tudi ostra koščeva kosa bi mu v tem času posekala glavico in ga tako spravila ob življenje. Tako pa se izogne prvemu in drugemu in se vesel, četudi osaraljen> raduje svojega življenja. Tek njegovega življenja pa je tak: Gomolj iroa na eni strani podolgoma plitev žleb, v katerega ?e P'1" tiska nov gomoljček, ki je določen, da požene iz njega to jesen cvet, ki pa ima dozoreti šele prihodnje pomladi. Za razvoj nove rastline in novega gomolja ima, kar se hrane tiče, skrbeti star gomolj, ki tudi prav pf tovsko skrbi za novo rastlino. Jeseni, ko so stara rastlina in njeni iiadze-meljski deli že zdavna odmrli, požene nov gomolj 1 do 3 cvetove na do ]5 centimetrov visoki, trirobi, beli cevi, ki je na koncu razdeljena fa 6 suliiastili, celorobih lističev. V dnu cveta ali, kakor bi tudi lahko rekli, na perigonovein grlu je vsajenih šest prašnikov, na cevnem dnu pa se nahaja pestič in jajčasta, troroba nadrasla plodnica. Plodnica dozori šele nastopno pomlad v trodelno, mnogosemensko glavico, ki jo obdajajo mesnati, šitoko-suličasti vzporednožilnati listi. Iz tega razvidite, da podlesek ravno nasprotno raste in cvete kot druge cvetice. Ob času, ko druge cvetice cveto, se on Sele osemeni, a ob času, ko je zamrlo že drugim cveticam življenja, se pripravlja on šele na pot v nov, njemu še nepoznan svet. Kot sem že omenil, je podlesek, ki ga je jeseni vsepovsod zlasti po vlažnih, močvirnatih travnikih v veliki množini dobiti, jako strupena rastlina. Veliko ljudi, zlasti otrok, je moralo že zaradi njega umreti. Pa tudi živini, ako bi ga slučajno dobila, je nevaren, zato se ga pa ta skrbno izogiblje in ne mara zanj. Ker se podlesek naglo razraste, ga je treba zlasti spomladi, ko semeni, skrbno iztrebljati, kar se zgodi s tem, da se njegove mesnate liste, v katerih sredi tiči mnogosemenska glavica, izruje in uniči. Na ta posel vas pri tej priliki posebno opozarjam. Četudi je podlesek tak nebodigatreba, ga imamo vendar zlasti jeseni, ko zamre skoraj vse cvetje, prav radi. Zaraditega mislim, da ne bo pretirano, če mu damo časten naziv „kralja vinotokovih cvetic". — Po daljšem bivanju v prijazni vasi Šalovcah, kjer so si učenci ('gledali še to in ono, so se vrnili veseli zopet vsak proti svojemu doinu s trdno namero, napovedati prihodnje pomladi podlesku brezobziren boj in to s tem, da ga hoče vsakdo kar največ mogoče porvati in uničiti. Premodre glave. Po narodni snjcšnici spisal Silvester K vin. icer sem se že mnogo bavil z zgodovino slavnih Zabr-žanov, a ni se mi še posrečilo dognati, so li naši znanci vaščani ali tržani. Pa tudi še večji učenjaki kakor sem jaz niso dozdaj mogli uganiti, ali je Zabrd vas ali trg. In kaj je krivo, da se godi Zabržanom taka krivica? Odgovor je kratek: Krive so neolikane svinje. ReS je namreč ta: Ko so si bili Zabržani postavili občinsko hišo, o kateri znam še mnogo zanimivega povedati, so poslali do cesarja dolgo prošnjo, naj jim milostno dovoli, Zabrd imenovati trg in njegove prebivalce tržane. Kateri cesar je takrat vladal, mi ni znano. Lahko je umljivo, da je bil cesar, ko je dobil pismo in je slišal od svojega ministra, kako so prošnjiki znani po vsem svetu, takoj voljan ustreči njihovi želji. Zabržani so dobili torej Iržaristvo a le s pogojem, da si narede tlak po ulicah, ki so jih imeli ravno er'o in pol. Kaj je tlak, so še k sreči vedeli, a iz česa se naredi najboljši, tc> jim je bilo nekoliko manj znano. In najboljši tlak so hoteli imeti na vsak iiačin. Najprej so ga hoteli narediti iz mlinskih kamenov, toda po kratkem razmotrivanju so se jim mlinski kameni zdeli preveč luknjasti; tlak navadnega robatega kamenja jim pa tudi ni ugajal, ker ni lep in se po njem preveč raztrgajo podplati. Ker si ne vedo pomagati, nabijejo na občinsko tablo ta-le razglas: „Slavni občinski urad da svojim podložnikom velevažni nalog, premišljevati, kako in iz česa bi se dal narediti najlepši in ne pretrd tlak. Ime tistega, ki najbolje reši to nalogo, se v večen in hvaležen spomin zapiše z zlatimi črkami v občinsko spominsko knjigo!" Gotovo je že vsakdo radoveden, kdo je bil tako srečen, da jo je najbolje pogodil po zabrškem okusu. Ta srečnež je bil vaški svinjar. Oglasil se je nekoč k zborovanju občinskega sveta in je svoje nazore občinskim odbornikom razložil tako-le: „Slavna gospoda! Ko sem nedavno za svinje rezal mlade buče, in so narezane buče ležale pred mano, sem si izmislil takoj, kako lep bi inorai biti tlak iz takega gradiva. Le poglejte si sami to pločico, ki sem jo vzel s seboj, kako je nezraslo seme lepo zarisano v nji, in mislim, da nam laka pločica preveč ne raztrga podplatov. To je moje mnenje!" Z globoko vdanim poklonom odstopi svinjar in čaka, kaj sklene občinski svet. Ta ne ugiba dolgo, in že črez pet minut se oglasi žup?n in naznani možu, da je zbor zadovoljen z njegovim nasvetom in je še eelo ofrre&h njemu prepusWii rezanje po'ire'Drün 'out. 5>aj je pa \nfn res, 'ko 'Jt vendar svinjar najbolj vajen takemu delu. Tlak je bil narejen, toda le za gledanje, zakaj župan je odločil, tlaj se hodi sredi ceste in ne po tlaku, ker bi se ta sicer prerano onesnažil in pokvaril. Prvi dan pa, ko je bil gotov, si že lahko slišal, kako so se Zabržani nazivali tržane. Gotovo bo že povpraševal kateri izmed dragih čitateljev, kje so a'i kje ostanejo tiste neolikane svinje, ki sem jih omenil v začetku. Le polagoma, nestrpni bralec — ravno prihajajo! Komaj so se namreč dva dni ballali novopečeni Iržani s svojim tržan-stvom in naredili starega svinjarja zaradi zasluge za častnega tržana tcr s' preskrbeli novega, ko tretjega dne prav rano prihrujejo svinje z bližnje Pa^e v trg, kamor jih je bil izvabil sveži duh novega tlaka — in ga požro- Res je novi svinjar prihitel za njimi, a ker je bil nekoliko hrom, je prišel Pre~ pozno. Še tisti dan je prišel ob službo, Zabržani pa vendar niso imeli tlaka. Uvideli so, da si uličnih tal ne smejo pokrivati z bučami. Sebe pa še v'edno nazivljejo tržane, rekoč: .Saj smo imeli tlak — če so nam ga požrle svinje, nismo mi krivi!" Pravde o vsi zadevi še niso dognane. Veliko jih trdi, da so ZaPržam le vaščani, mnogo jih je pa tudi, ki so jim naši znanci tržani. Jaz se nikakor ne oziram na mnenje tistih, ki prepričevalno trdijo, da Zabrc' celo vas ni — ampak imenujem Zabržane v lice tržane, za hrbtom p? pravzaprav le vaščani. IX. Zabržan in njegov sin gresta v goro podirat drevesa. Začneta nad nekiiTl lcem. Ker nista prav sekala, se jima je podrlo vsako drevo navzdol. Kef to nikakor ni sodilo Zabržanu, je izkušal, kako bi podrl drevo navkreber ves trud mu je bil zaman. Sede torej na štor in začne premišljati. Ko sedi nekaj časa, skoči vesel kvišku in reče sinu: „Veš kaj, Jaka? Domov pojdeš po konja in dolgo vrv. Ker znaš dobr<> plezati, boš splezal na vsako drevo, ki ga hočeva podreti, in boš vrv privezal za vrh. Na drug konec vrvi vpreževa konja, da bo vlekel na prave' stran. Drevo se nama na ta način mora podreti po volji." Sinu se zdi misel umna, ker je bil tudi Zabržan in brž hiti domov'-Kmalu se vrne in stori po očetovem načrtu. Že je pritrjena vrv za drevesni vrh in že vleče na drugem koncu konj, ki ga pridno priganja sin, medten1 ko oče marljivo podsekava drevo. Čeprav pa bi človek priznal, da je bila stvar res dobro namišljena, vendar niso moči bile razdeljene enakomerno. Zakaj ko se začne drevo nagibati, je konj preslab, in drevo ga vrže daleč po zraku v klanec, kakor vrže pastir kamen, ki ga je bil privezal na bič. Oče pokima z glavo in zopet odkima in pošlje sina gledat, če se n' konj morebiti — splašil in ušel. Sin se vrne kmalu in poroča očetu: „Oče, konj ni ušel, je še v klancu. Toda ne vem, kaj bi rekel. Mislim, ta. i,eio tra ša, za. i,ežci, tada. vatlu txe. ho usahel. več., k.« m nis» kan) dati oprave. Spotoma je namreč izgubil glavo in del vratu." Ali je oče pritrdil tem besedam, ne vem; pa če pomislimo, da je bi' Zabržan, smo lahko uverjeni, da je prikimal sinu. Saj sem zvedel pozneje, kako je pravil sosedu: „Veš, sosed, konj bi še bil za ježo, ker tam ne potrebuje glave iti vratu kakor pri vožnji. Pa reva je bila v začetku tako utrujena, da se ni hotela ganiti, ko sem jo priganjal. Pustil sem jo torej ležati, da si odpočije-Drugega dne pa je bil že mrzel. Ali je v mrzli noči zmrznil, ali pa je poginil zaradi lakote, ker je z glavo izgubil tudi zobe." In sosed je pritrdil veleumnim besedam, ker je bil tmli zabrški korenjak. Slovo od paše. Ljubo moje janje belo, nič ni več tako lepo, pihati je že začeto, zebe v nosek in brado. Hladni dnevi so dospeli, brž pomuti, kar se da, ej, to bodejo veseli, ko se zgtasiva doma! ¥M & it.W V topli hlevček ti se skriješ, k mamici se stisnem jaz. Če z vso silo, veter, briješ, pa ne moreš vel do nas! Varno čuva nas zavetje zunaj mraz, pri nas toplo. Ko zbudi se zopet cvetje, spet na travi bo lepo. Z Bogom, hlevček in pečica! Pojdi, janje, na poljé! V zraku peva drobna ptica, nama srečno je srce! E. a,„gi. Domače gledališče. Spisal Fedor Hrastn'.čan. dolgočasnih zimskih dneh večkrat ne vemo, kaj bi počeli, da bi nam čas hitreje minil. Leno se plazimo iz kota v kot, posedamo tu, ležemo tam — a vkljub vsem naporom se še vedno dolgočasimo. Ali ni res tako, dragi moji? Niste li tudi vi že doživeli takih trenutkov? Prav gotcvo! In razmišljali ste, kai bi počeli, da se malo pozabavate, a našli niste nič primernega. 1 f Glejte, pomagati vam hočem ! Povem vam danes nekaj, s čimer boste imeli mnogo zabave in veselja, pri čemer se pa boste tudi naučili mnogo lepega in koristnega! Gotovo ste že kaj slišali o gledališču, morda ste bili celo že kdaj pri kaki predstavi! Gledališče je poslopje, kjer nam predstavljajo dogodke iz življenja tako, kakor so se v resnici godili, ali kakor bi se vsaj lahko godili. Osebe, ki nastopajo v gledališču, govore in se gibljejo kakor v resničnem življenju. Igre, ki jih igrajo v gledališčih, so lahko žalostnega, resnega ali veselega značaja, in jih imenujemo: prve žalo i gre, druge igrokaze ali drame in tretje veseloigre. Iz vseh teh iger se lahko mnogo lepega naučimo, ker spoznamo v njih dobre in hudobne značaje nastopajočih oseb. Umevno je torej, da imenujemo gledališče šolo življenja, in da je vsak narod posebno ponosen na svoja gledališča, ki jih neguje z vsemi svojimi močmi. Stari Grki in Rimljani so takoj spoznali veliko moč in vrednost dobrega gledališča za duševno izobrazbo ljudstva, zato so imeli vsi državljani brez razlike stanu prost vstop v gledališče. Dandanes to seveda ni več mogoče, vendar tudi sedaj še olajšujejo obisk gledališča ubožnejšim ljudem s tem, da igrajo vsako nedeljo za polovično vstopnino. Slovenci imamo dvoje javnih gledališč, v Ljubljani in v Trstu. Toda nikakor ni potreba, da si hodimo bistrit svoj um in preganjat dolge zimske ure v javna gledališča! Saj si lahko doma napravimo svoje lastno, domače gledališče! Treba je pri tem le malo priprav, ki jih pa ima vsakdo doma. Prvo je, da imamo pripravno sobo, kjer hočemo igrati. Ob steni, skozi katero drže vrata v drugo sobo, postavimo oder. To je popolnoma enostavno in lahko. Nekoliko korakov od stene, ki smo si jo izbrali, napnemo v primerni višini precej trdno, močno žico. Na to žico pride potem zavesa, ki je tako pritrjena, da se da odpirati na levo in desno. To je vse, kar potrebujemo za oder domačega gledališča ! — Ker se večkrat pripeti, da se kak prizor igre vrši pod milim nebom, v gozdu i. t. d., je dobro, da se preskrbimo tudi v tem oziru. Vsak čitatelj „Zvončka« je tudi nekoliko slikarja, o tem sem prepričan, no, in če se nisem vara], potem pojde stvar prav lahko! Treba je namreč samo malo trdega papirja, na tega naslikaj drevo, hišo, grm i. t. d. in potem postavi to sliko na primeren prostor. _ Igralci se oblačijo v sosedni sobi ter prihajajo skozi označena vrata na oder. To je vse, kar je treba omeniti o postavljanju domačega gledališča! Ni pa dovolj, da imamo samo gledališče, ampak imeti moramo tudi igre, ki jih hočemo igrati. Tudi v tem oziru vam ni treba preveč skrbeti. Vzemite si Stritarjeve „Zimske večere", .Jagode" in „Lešnike", ki jih je izdala „Družba sv. Mohorja", poglejte si razne letnike „Zvončka" — pa dobite dovolj primernih iger za svoje gledališče! Naš list bo že še priobčil kako primerno igro. Če pa nimate nobene izmed teh knjig, potem vam svetujem nekaj drugega! Gotovo imate kakšno knjigo, ki se v nji nahajajo razne pravljice in pripovedke! Vzemimo na primer „Pravljico o vetru." Iz te povesti si napravite sami igro. Treba je le, da si zapišete to, kar govori veter, v poseben zvezek, to, kar govori mlinar, zopet v poseben zvezek i. t. d. — potem pa se nauči vsak svojo ulogo, pa imate lepo gledališko igro. No, in ko ste se vsak svojo ulogo lepo naučili, povabite svoje znance in sosede ter jim pokažite, kaj znate. Ko ste doigrali, pobirate lahko od gledalcev prostovoljne prispevke, ki jih uporabite za različne potrebe pri odru. In tako vam bodo tekli dnevi v veselju in zadovoljnosti, v vaših srcih pa bo vzplapolal ogenj navdušenja do večnolepe umetnosti, dobili boste smisel za vse zvišeno in lepo, zakar vam bo najbolj hvaležna vaša domovina. Zvezde. "Tiloja hčerka rada gleda, ko prižiga z vezde noč, iti pošilja jim pozdrave, od veselja vriskajoč. /\ada bi do njih zletela, da peruti dä ji kdo, kar tako do njih ne more — zvezde daleč so tako! 7\c jo sen sladak objame, zvezde pridejo do nje. o? njimi govori, igra se — kajt kako — to sama ve. E. Gang/. llllllpt Niko. Niko, Nikica naš, Niko se nić ne boji, kaj se tako držiš? nič ni njemu hudó, Ali ti je hudó, v srcu mu je pogum, ali se česa bojiš? moško mu gleda oko. Šel bi od mamice stran, šel bi na konec sveta, tja bi že našel pot — ali nazaj ga ne zna. In pa: čemu bi šel z doma na tujo pot? O, saj pojde takrat, ko bo velik gospod. Danes pa je dovolj, da mu je moško oko, vsakdo reče takoj: To vam junak je, to! Ali kaj njemu je mar, kar govore ljudje — kje je najlepše mu, Niko najbolje ve! /:. Gang/. Igrišče. Priobčil Ludovik Šijanec. V klobuke. 1. Število igralcev do 10. 2. Klobuki se postavijo na tla na sredi igrišča drug za drugim v ravni črti s krajci navzgor. Lastnik prvega klobuka v vrsti je „kralj". Ta stoji pri svojem klobuku pred vrsto klobukov in meče žogo v klobuke; drugi igralci pa se postavijo ob obeh straneh klobukov. Da imajo igralci pri tekanju več prostora in se ne sujejo, naj stoji prvi za kraljem i kraljev namestnik), recimo na desni, drugi igralec na levi, tretji zopet na desni strani i. t. d., vsak pri svojem klobuku. Kralj Oooooooooo Kralj vrže žogo v katerisibodi klobuk; na to zbeže vsi, tudi kralj, od klobukov proč. Lastnik klobuka, ki je v njem žoga, jo pograbi in vrže za katerimkoli igralcem (tudi za kraljem). Pravila : 1. Kralj mora stati, kadar vrže žogo v klobuk, vedno pred svojim klobukom pred vrsto. 2. Preden vrže kralj žogo v klobuk, morajo vsakokrat stati vsi igralci vsak pri svojem klobuku. 3. Kralj lahko vrže žogo tudi v svoj klobuk. 4. Žogo meče tisti, v katerega klobuk je bila žoga vržena. Pri tem ne sme bežati za igralci, ampak mora ostati pri svojem klobuku. 6. Lastnik klobuka, v katerem je žoga, jo vrže za enim izmed bežečih igralcev; ako ga zadene, mora ta svoj klobuk vzeti iz vrste in ga postaviti na konec vrste. Da ne nastanejo zaraditega presledki v vrsti, se pomaknejo klobuki proti kraljevemu. 7. Ako pa igralec ni zadel nobenega, mora sam svoj klobuk postaviti na konec vrste. 8. Ako je zadet kralj, se mora tudi on postaviti s svojim klobukom na konec vrste. Njegovo mesto prevzame prvi za njim (njegov naslednik). Ta je sedaj kralj in meče žogo v klobuke. 9. Ako je zadet zadnji v vrsti, ostane tudi še dalje na svojem prostoru; ravno tako je, če bi zadnji v vrsti metal žogo in nikogar zadel. 10. V klobuk vržena žoga mora ostati v njem; ako je skočila iz njega na tla, se ne sme metati. 11. Igralci smejo bežati poljubno daleč na katerokoli stran, ne smejo pa se skrivati za druge učence, drevesa, vogle i. t. d. 12. Igré se vedno naprej. TeJovadska pesem. Triglasni zbor. Uglasbil Fr. Ks. Schneider, ritard. - Ju - tra - nja zar - ja, ta nas ba - di, hi - tro vsta-ni - te, žar nje ve - li. K h I - J J> I—^ > —r * Ven-kaj na po-!jo, na rav-no po-lje ! Ven-kaj rta skal-na-te, str-me go-rè! f y / tf is u if 's ^ dvospev Bi-stri stu-den-ci črez ska-le te - ko, ro-žam deh-te-čim tam li-ca pe-ró. L Besedni nalogi. Priobčil K. Koriš. a a I a a i I i k k ) t j. ij P-p s s t Besede značijo: 1. velekoristno iznajdbo; 2. šivalno orodje; 3. vodo; 4. pokrivalo. a I a e e h j h I I I j j J o~j o p j P s s U. Besede značijo: 1. glodalca; 2. domačo žival ; 3. vrata v plotu; 4. plin. Besede odzgoraj dol in z leve na desno so enake. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. —m 238 «— Rešitev besedne naloge v deveti številki, fšl a '1 P < O s j o k v a j č P « č 1 e N a » o 1 s s t C n 1 a k O « k 1 a j a s « r I e b □i r a v 11J a s 1 o m j a k M u i i a 1 v a k * * a 1 1 e c P r * n i k K ° * « > k r ° m p 1 ' r R e P e 1 n 1 i c R k u r 1 j a ] č i E| 1 i X a b 1 e t h J 1 o s i P J u 1 r i .ft M : O h a m • d 1 a n e J e k 1 a r t u « ' 1 i a » 1i M j a d T i - P 1 a r i 1 z s v e t i K u 1 p e r 1 A f 1' t k » A m c r !|k a ti r|. j V i 1 š a i e D ,1, v a S a v a s o) Č a Slovenec, tvoja zemlja je zdrava! To pot nismo dobili nobene rešitve Pomotoma so izostala v zadnji številki imena rešilcev demanta v 8. številki .Zvončka* : Vera Flis, učenka V. razreda na Vrhniki; Mirko in Vladko Vovk, učenca na Bledu; Anton Zatler, posest, sin v Brezju; Ivan Robar, posest, sin na Petelinjeku; Tonček Sivka, učenec pri Sv. Juriju ob juž. želez.; Josip Vidic, naduč. v p., Št. Pavel pri Preboldu; Dobida Karel. Ljubljana; Olgica in Marica Rakove v Kranju; Poldka, Sandka in Vidka Samsa v Ilirski Bistrici; Tonček, Vladimir in Angelica Porekar, učenci trirazrednice na Humu pri Ormožu. Kotiček Ljahi gospod Doropoljski! Zdaj sem že tri tedne na počitnicah. Ves dan skačem okolo, časih se tudi peljem z vozom v Radovljico. Tudi ena moja součetjka je tukaj na počitnicah, tako da sva lahko zmeraj skupaj. Zadnjič je bU moj god. Doma so mi spekli veliko pogačo. Na večer pred godom so mi napravili godbo z lonci, s skledami , s kuhinjskim možnarjem, s kravjim rvoncem in z orglicami. To je bilo veselje. Pozdravlja Vas Vaša Anica. Odgovor : Ljuba Anica! Kosmata kapa, to je bila lepa muzika! Še stari očak Triglav je nemara malo popisa! ob poskočni godbi, ki so jo napravili v pozdrav Tvojega godu. — E, lepe so počitnice, samo eno napako imajo: prehitro minejo, kaj ne? No, pa tudi v šoli je lepo, seveda samo za tiste, ki hodijo radi vanjo. Up ^ so se v starodavnih časih ljudje ogrinjali v kože, ker si še niso znali pripravljati pie-diva in volne, niso znali ne presti ne tkati, tudi hiš še takrat niso imeli, ampak v du-linah m podzemskih jamah so prebivali akor uboge živali. To so bili pač Žalosni časi, in ne moremo bili dovolj veseli, da živimo v sedanjem Času, ko si znamo pomagati na vse načine v križih in težavah. — Pa vse to velikansko izpremembu na bolje je provzročil malopomalem pouk Starši so učili otroke, starejši ljudje mlajše. Vendar je šlo jako počasi. Sedaj pa, ko imamo iole, gre vse lažje in hitreje Samo to je treba pomniti, da pametna in učena glava še ni vse, ampak še več je vredno dobro in pošteno srce. Čestiti gospod Doropoljski! Lepo Vas pozdravljam in Vam naznanjam, da je zapadel velik sneg, da nismo mogli ne v šolo ne v cerkev. Hodirn v 111. razred na Hajdini, kjer se učimo pisanja, risanja, računanja in petja. Najrajša imam očeta in mater. Kadar bom velika, boni se šla učit za šiviljo. Z Bogom, gospod Doropoljski! Odgovor : Draga Olili jal Glej! Visok sneg je zapadel, ko si mi pisala svoje pismice, a sedaj, ko bereš moj odgovor, kje je, kam je izginil? Ni ga več, ampak je vse lepo v zelenju m cvetu, in namesto mrzlega severa je zavladalo prijazno solnčece, ki Te greje tako toplo in mi jet no. — Glej, tako mine vse na svetu. Ce boš kdaj žalostna, spomni se tega mojega pisma. Kakor je izginil debeli sneg in je. prišla prijazna pomlad in za njo toplo poletje, tako preide tudi Tvoja žalost, in tudi Tebi zašije prijazno pomladno solnce. Mnogo odgovorov smo morali zaradi tesnega prostora izpustiti tudi danes Prosimo potrpljenja. Vse pride polagoma na vrsto.