o Imi Leto V - Štev. 21. (117) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tel. (0432) 71190 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD, 1.-15. novembra 1978 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 Izdaja H ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 lir 7.a inozemstvo: 3500 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ 40 ND - Žiro račun 50101-603-45361 »ADIT« DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22 207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 14% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda LESA VELIK USPEH SEJMA BENEŠKE PJESMI ZMAGALA JE PESEM «VSAKDANJI KRUH» L. CHIABUDINIJA JANEZ PAVEL II. PRVI NA PRESTOLU SV. V nedeljo, 22. oktobra, popoldne je bil v telovadnici na Lesah 5. že tradicionalni «Senjam beneške pjesmi», ki ga je, kot vsa leta doslej, priredilo kulturno društvo «Rečan», Letos je program napovedal deset novih pesmi domačih avtorjev iz različnih krajev Benečije. Najprej bomo navedli pesmi po vrstnem redu kot so bile za- SLOVAN PETRA Popolno presenečenja, prelomnica v zgodovini Katoliške Cerkve, revolucionarna izbira kardinalov, prvi papež iz slovanskega sveta: taki so bili prvi vtisi po izvolit ivi novega papeža Janeza Pavla II. Njegova pot do duhovništva je neobičanja in zelo zanimiva. Karol Wojtyla se je rodil v mestu Wado-wice, blizu Krakova na Poljskem 18.5.1920 v skromni delavski družini. V rojstem kraju je končal gimnazijo in se nato vpisal na slavno Ja-gelonsko univerzo v Krakovu. Že leto dni po vpisu je moral, zaradi Hitlerjevega napada na Poljsko, prekiniti študije; sprva je hotel postati gledališki strokovnjak, med nacistično okupacijo pa je delal najprej v kamnolomu, nato v neki kemični tovarni. V tistem obdobju je dozoreval njegov duhovniški poklic, zato je začel študirati skrivaj teologijo; konec vojne je pri 25 letih vstopil v semenišče in leto kasneje (1946) postal duhovnik; njegov škof ga je poslal na dopolnitev študija v Rim, kjer je ostal dve leti in doktoriral iz moralke ter se naučil italijanščine; doma je doktoriral še iz teologije v Lublinu in postal profesor tamkajšnje katoliške univerze. Leta 1958 ga je papež PIJ XII imenoval za pomožnega škofa v Krakovu, 1964. pa je postal redni krakovski nadškof, tri leta kasneje pri 47 letih pa že kardinal. Je bil navzoč in je sodeloval na sinodih škofov v Rimu; na II vatikanskem koncilu je bil zelo aktiven, z.ato so ga začeli ceniti širom po svetu in ga vabiti na razna teološka predavanja; predlanskim ga je papež Pavel VI povabil v Vatikan, kjer je pridigal duhovne vaje. Novi papež je človek globoke humanosti, široke kulture in zelo razgledan v problemih vzhoda in zahoda, pozna glavne evropske jezike in tudi slovenščina mu ne dela težav. Janez Pavel II je človek, ki pozna resnično življenje ne iz knjig, ampak iz lastne izkušnje; njegova duhovniška in človeška osebnost se ni oblikovala v nekem internatu, v zaprtih in aseptičnih prostorih semenišča, ampak na zdravem zraku humanih medsebojnih odnosov, v neprenehnem soočanju s stvarnostjo in na prepihu neizogibnih konfliktov, ki nastajajo v vsaki družbi. Karol Wojtyla ni bil zaprt v pisarni, ni cerkveni uradnik, on je predvsem pastir in njegovo papeževanje bo nedvomno imelo močan dušno-pastirski značaj, kar je že pokazal s prvimi govori .in nastopi; ne pretiramo, če zapišemo, da je papež pravi «presbyter», če lahko uporabljamo točno latinsko besedo, to je močna in zdrava osebnost, borec za neodtujlji ve človečanske pravice, «izbran izmed ljudi, da bi služil in bil koristen človeku» (Sv. Pavel). Izvolitev novega papeža poljaka, slovana in ne-italija-na je podčrtala s silno močjo, da je Cerkev «katoliška», to je vesoljna, odprta vsem ljudem, kjer ni obednega tujca, ampak vsi so bratje med seboj, kot je zapisal že Sv. Pavel v pismu Galačanom Pred 2000 lit: «Ni več med vami ne juda grka, ne sužnja ne svobodnega, ne moškega ne ženske, ker ste vsi eno v Kristusu» (Gal. 3,26-28). Zato je pav, da po 455 letih neprekinjene tradicije, ki je zahtevala papeža italijanskega rodu, je bil izbran za poglavarja Cerkve človek slovanskega rodu: s tem imenovanjem so dobili vsi slo-vani, velikokrat v zgodovini poteptani in zaničevani, listo spoštovanje, čast in priznanje, ki mora biti izpričana vsakemu narodu in vsakemu plemenu. Veseli smo, da je tako prizanje prišlo s strani katoliške cerkve in da so s tem za. vedno pokopane vse tiste mračnjaške teorije o «podčloveku in «nadčloveku». Medtem ko se veselimo novega papeža, ki je iz številne slovanske družine h kateri tudi mi, hočeš al nočeš, pripadamo, izražamo upanje, da bo novi pastir pozoren tudi do naših problemov in da se bo Katoliška Cerkev zavzemala za pravice vseh narodov ne glede na njihovo številčno moč ali na politično težo, ki jo lahko imajo na svetovnem prizorišču. Z. pete, avtorje besedila in glasbe ter izvajalce. «Sonce seje» je bila na vrsti prva. Besedilo in glasbo je prispeval Luciano Chiabudini, izvajala jo je skupina otrok iz Kosce. Za pesem «Preblisk» je besedilo in glasbo prispeval Chec-co Bernjak, pela pa sta jo Checco sam in Ana. Za «Mojo vas» je besedilo napisala Mariagrazia Gariup, glasbo Angela Petricig, izvajali pa sta jo topoluški dekleti Mariagrazia Gariup in Karla Loszach. Sledila je pesem «Misle», za katero je besedilo dal Aldo Clodig, glasbo pa Nino Specogna, zapela pa sta jo Lucia Costaperaria in Aredio Rossi. Pesem «Marinca je v Benetke šla» sta sestavila, uglasbila in zapela Franco Cernotta in Guido Qualizza. Za naslednjo pesem «Sreča moja si ti» je besedilo dal Izidor Predan, pesem je har-moniziral Nino Specogna, občinstvu pa so jo predstavila sevška dekleta. Za pesem «Korito» je besedilo napisal Aldo Glodig, glasbo pa je prispeval Antonio Qua-iizza. Zapela sta jo Checco in Ana. Pesem «Tonca in Marjanca» z besedilom Marine Cernetig in glasbo Angele in Valentine Petricig je zapela Narodna klapa. Besedilo pesmi «Sestrica» je napisala Silvana Dugaro, glasbo Valentina Petricig, zapel pa jo je Aldo Clodig. Program je zaključila pesem «Vsakdanji kruh», za katero je besedilo in glasbo prispeval Luciano Chiabudini, ki jo je na programu tudi izvajal. Vse pesmi je odlično spremljal orkester The New Diamonds iz Qualsa. Nedeljsko popoldne je bilo zares lepo popoldne, vendar pa že jesensko hladno. Toda dobra propaganda društva «Rečan» je prispevala k temu, da je prišlo na prireditev na stotine ljudi iz vseh beneških vasi, pa tudi nekaj rojakov, ki sicer živijo v Furlaniji. Že pred začetkom programa je pred telovadnico na Lesah ter v bližnjem Klodiču kar mrgolelo ljudi. «Senjam ibeneške piesmi» je odprl predsednik kulturnega društva «Rečan» Aldo Clodig. V svojem kratkem pozdravnem nagovoru se je zahvalil avtorjem besedil in glasbe vseh desetih pesmi, mladincem, ki so se potrudili pri organiziranju festivala, pa tudi vsem, ki so kakorkoli prispevali za uspeh te pomembne kulturne manifestacije. GIOVANNI PAOLO II E’ IL PRIMO SLAVO SULLA CATTEDRA Dl S. PIETRO Una grande sorpresa per tutti, un cambiamento profondo nella storia della Chiesa Cattolica, una scelta rivoluzionaria dei cardinali, il primo papa slavo della storia: questi sono stati i primi commenti e le prime impressioni aH’annuncio dell'elezione del nuovo papa Giovanni Paolo II. La sua biografia e la strada che lo portò al sacerdozio sono alquanto insolite ed interessanti. Karol Wojtyla nacque in Polonia nella cittadina di Wadowice, presso Krakov, il 18-5-1920 da una modesta famiglia di operai; a Wadowice frequentò il locale ginnasio-liceo e poi si iscrisse alla celebre università Jagellone di Krakov; era trascorso appena un anno e già il giovane Wojtyla dovette interrompere gli studi a causa dell’invasione della Polonia da parte di Hitler; Karol aveva diversi interessi culturali e tra le altre cose si era interessato di teatro ed aveva studiato la linguistica slava comparata; durante l’occupa- zione nazista dovette lavorare in una cava di pietra e in una fabbrica chimica; in questo periodo maturò anche la sua vocazione al sacerdozio e perciò decise di studiare in segreto la teologia. Alla fine della guerra, all’età di 25 anni, entrò in seminario e appena un anno dopo, nel 1946, fu consacrato sacerdote; il suo vescovo lo mandò in Italia a perfezionarsi negli studi e nei due anni di permanenza a Roma si diplomò in Teologia morale ed imparò la lingua italiana; tornato in patria si laureò in Teologia e divenne professore nella locale università cattolica di Lublino. Pio XII lo nominò nel 1958 vescovo ausiliare e nel 1964 divenne arcivescovo residenziale di Krakov. Ha partecipato e collaborato a diversi si-nodi dei vescovi a Roma mentre al Concilio Vaticano II fu molto attivo sia nei dibattiti come pure nella stesura dei documenti del Concilio. Da allora il suo prestigio crebbe notevolmente e fu invitato a tenere conferenze di carattere teologico in diversi paesi dell’Europa occidentale; due anni fa il papa Paolo VI lo invitò in Vaticano a tenere un corso di esercizi spirituali. Il nuovo papa è un uomo di profonda umanità e di grande cultura: conosce a fondo i problemi esistenziali sia dell’oriente come deH’occiden-te, conosce bene sia il sistema capitalista come quello Continuazione a pag. 3 Papež Janez Pavel II. Dvorana je bila nabito polna in marsikdo je moral o-stati tudi zunaj, ker v telovadnici ni bilo prostora za vse. Izvajanje vsake pesmi so poslušalci pozdravili z navdušenjem in dolgotrajnim ploskanjem. Na okusno urejenem odru so za hrbtom pevcev med izvajanjem posameznih ipesmi predvajali diapozitive z najrazličnejšimi motivi iz Beneške Slovenije. Prvo pesem «Sonce seje» so, kot smo že povedali, zapeli otroci iz Kosce pod vodstvom gospoda Rina Markiča. Zadnjo pesem «Vsakdanji kruh» pa je zapel sam avtor Luciano Chiabudini iz Sčigli v Nadiški dolini, ki nastopa z raznimi skeči pod psevdonimom Tonca Penedi-ščak. Njegova pesem se je povzpela na prvo mesto. Po pravici povedano je imela žirija kaj težko nalogo pri dodeljevanju nagrad, saj so bile vse pesmi lepe. Večina popevk obravnava narodnostno tematiko, pa tudi selitev in boj za vsakdanji kruh. Gre za pesmi, ki izražajo željo po boljši prihodnosti za narod, ki živi v deželi pod Matajurjem. Hkrati pa gre, za pesmi, ki dajejo pomemben prispevek k ustvarjanju naše kulture ter k narodnemu osveščanju. Zasluga za vse to gre kulturnemu društvu «Rečan» ter vsem tistim, ki mu pri tem plemenitem delu pomagajo. Na drugo mesto se je uvrstila pesem «Korito», ki jo je zložil Aldo Clodig, uglasbil pa Antonio Qualizza. Tretje mesto je dosegla pesem «Sestrica». Za besedilo pesmi «Moja vas» je dobila prvo nagrado avtorica Mariagrazia Gariup iz Topolovega. Dobila je lepo plaketo, ki jo je dala na razpolago občina Sovodnje. Luciano Chiabudini - Tonca Ponedi-ščak je kot prvo nagrado dobil delo, ki ga je napravil predsednik društva beneških likovnih umetnikov Giovanni Vogrič. Na koncu so vsi avtorji ter izvajalci pesmi dobili spominsko plaketo. Ob zaključku te pomembne kulturne prireditve je pozdravil prisotne, med kate rimi je bil tudi jugoslovanski konzul v Trstu Lojze Kante, grmiški župan Fabio Bonini. Zahvalil se je vsem tistim, ki so sodelovali in prispevali k tako lepemu uspehu petega «Senjama beneške pjesmi». Hkrati je spodbudil mladino, naj nadaljuje po tej poti. Prisotni na Sejmu beneške piesmi na Lesah so navdušeno pozdravili naših deset novih pesmi AMERIKA - DREKA Kako nam pišejo naši ljudje Mislimo, da je prav, če objavimo kliše pisma, ki nam ga je poslal naš naročnik in rojak iz Amerike, Jožef Krajnik iz Zuodarna pri Dreki. Pismo odkriva, razsvetljuje željo, hrepenenje našega rojaka po domačem rojstnem kraju, po Novem Matajurju, ki mu prinaša novice iz domače zemlje. On trpi, kakor stotine naših emigrantov, če ga z zamudo dobi, ampak če ga dobi tudi z zamudo - «dobro vseeno». Taka in podobna pisma dobivamo pogostu od naših rojakov po svetu, pa tudi od tu živečih, ki nam pošiljajo svoje novice. So pisma, ki imajo svoje gramatikalne napake (errori), so pisma, v katerih je mešana italijanska in slovenska grafija, a jih pišejo ljudje, ki niso sedeli nikoli v slovenskih šolah in v tem obstoja njihova veličina! Podlaga (fonda-ment ) njihovega pisanja, njihove misli, je slovenska! (Altroché mešanica slovenskega, furlanskega, italijanskega, nemškega in francoskega jezika, kot so zapisali v nedavni dokument nekateri naši komuni). Ali ste gljuhi in slepi vi, naši oblastniki? Ne samo naši emigranti nam fonda-mentalno pišejo po slovensko, tudi stotine naših otrok za natečaj «Moja vas», na «Mladi briezi» pišejo fondamentalno po slovensko, čeprav ne poznajo slovenske grafije, ker nobeden jih ni učil! Vi, naši oblastniki, lahko vzamete v roke in preberete pisma, ki nam prihajajo od naših skromnih sodelavcev in emigrantov in boste rekli, da to ni prava slovenščina, ker vsebuje preveč slovničnih, gramatikalnih napak. Res je, da so napake (errori), a tudi učitelj in profesor slovenske šole bi dal študentu «cvek» za tako slovenščino, toda če bi mu naš kmet-emigrant povedal, da ni nikdar sedel v slovenski šoli, bi mu pred takim pismom, kot nam ga je pisal Jožef Krajnik, padle dol roke in bi mu ne dal «čveka». Rekel bi mu: «Bravo, še preveč znaš, za kar te je naučila tvoja mama kmetica, ki je bila brez slovenskih šol, kot ti!». Pismo Jožefa Krajnika, ki ga objavljamo, nam je prišlo kot nalašč, v trenutku, ko hočejo nekatere sile v naši deželi, v zgodovinskem momentu, zbrisati slovenski obraz iz naših vasi pod pretvezo, da so se vmešale v naš dialekt besede še drugih jezikov. Oblastniki naših komu-nov, dobite ljudi, da vam bodo pisali v drugih jezikih, kakor nam je pisal nam Jožef Krajnik iz Amerike! Dobite otroke, ki jih učite angleško, francosko, nemško in v drugih šolah, da vam napišejo «teme» v teh jezikih, kakor jih pišejo po slovensko — brez šol — za «Mojo vas?». Lahko se bodo naučili jezikov, ki jih jim silite - v upanju, da bodo pozabili na svojega lastnega in naravnega, ne bodo pa mogli nikoli «poročiti» jezika, duše in kulture drugih narodov. Samo za trenutek posluh-nite naši besedi, župani in občinski svetovalci, ki ste-šli na pot zatajitve: ni mogoče uničati tako lahko našega jezika in kulture, ne med tu živečimi, ne med tistimi, ki so morali zaradi dela in kruha po svetu. Glejte, tudi tisti, ki so po svetu, so kakor otroci od «Mlade brieze» in tisti, ki pišejo za «Mojo vas»: so s črevesom privezani na pop slovenske matere. S srcem se tikajo našega srca. Vi mislite, da so daleč od nas, pa so nam zelo blizu in mi jih imamo radi, kakor imajo oni radi slovensko mamo, ki jih je rodila in dojila. BRIDOBPORt. 18-10-1978 DRASI MATAJUR IN VRRDNIŠVO MATAJURA***** Prlloaem vam v to pismo assgno za 5. dolarlav navsm osbo dosti tsga os bo pomaokllvo ml pa povsste prosm. SEM prov zadovoljen vesel lcoml prihaja morem reo ta novi matajur ker drugi ml nobeden ne plse veo zato zdai vem kal se gaja tam v naslh domačih starih krajev ln val slovenlj oe ravno ma velik zamude hodi po dva mesoa ampa dobro vseeno. Tako predragi pa zakljvolm za danes znallepalml pozdravi en sreoen Božlo veselo novo leto *'■***' ot prJatelja In bratra sooiallsta josefa Oralnloh Bog vas zlvl Fotokopija pisma Jožefa Krajnika iz Amerike Od 22. novembra 1978 dalje se bo vršil na sedežu kulturnega društva «Ivan Trinko» v Čedadu tečaj slovenskega jezika in kulture. Poučevala bo Irma Kuščer. ČEDAD — Po mneju slovenskih kulturnih krožkov je krščanska demokracija negativno pogojevala občinske li-prave pri izpolnjevanju ministrske vprašalne pole. V ponedeljek, 9. oktobra, so predstavniki slovenskih kulturnih organizacij, odgovorni pri demokratičnih strankah in svetovalci v občinah Beneške Slovenije razpravljali v Čedadu o odgovorih županov in občinskih svetov na vprašalno polo posebne komisije pri predsedstvu vlade o slovenski manjšini v videmski pokrajini. Na seji so med drugim proučili tako metodo ministrske komisije (ki je hotela prikrit referendum o ustavnem problemu, o katerem, kot je poudaril arhitekt Simo-nitti, ne sme biti razprave) kakor vsebino vprašalnika, ki je hotel ugotavljati predvsem mnenja, manj pa dejansko stanje. Ni izostalo niti navajanje neprestanih posegov in smernic na pokrajinski ravni glede odgovorov občinskih upraviteljev 'krščanske demokracije. O tem obstaja natančna dokumentacija, kot je pismo sen. Beorchie in pokrajinskega tajnika KD Torosa, prefektovo spremno pismo, ki opominja na kočljivost problema in najrazličnejši dopisi, ki so pogojevali odgovore demo-kristjanskih županov strankarskim interesom. Vse to je pogojevalo najrazličnejše doku- mente, kar je opazno tudi v tistih, ki so jih sestavili v občinah, kjer so prisotne v slovenski problematiki aktivno angažirane sile, kot na primer v Špetru Slovenov. Udeleženci razprave na sedežu Ivan Trinko v Čedadu so pozdravili novosti, ki izvirajo iz teh dokumentov, obenem pa so ugotovili, da prihaja ponovno do prikazovanja izkrivljene slike slovenske skupnosti v videmski pokrajini. Posebno huda manipulacija dejanskega stanaja je bila v Srednjem, kjergovorijopomne nju občinske uprave le prebivalci nekaterih vasi slovenščino, ki je po mnenju stališč socialdemokratske stranke, ki vodi občino, le narečje slovanskega, nemškega furlanskega, francoskega in italijanskega izvora! Upoštevajoč dejstvo, da so bližnje občine nesporno navajale slovenske govore in poudarjale skupne značilnosti, je očitno, da so odgovori protislovni, ker so pri raznih prevladovali prvenstveni in akritični koncepti, Kaj lahko sedai storijo slovenski krožki in vse politične stranke, ki se ne strinjajo z omenjenimi dokumenti? Predvsem bo treba ponovno proučiti ves material, vključno s stališči manjšine in skupin, ki nimajo svojih predstavnikov v občinskih svetih. Sledila bo razprava v raznih kulturnih in političnih skupinah, ki bodo nato o vsem osveščali razne operaterje in prebivalstvo. Končno bodo krožki poslali komisiji v Rim pismo, v katerem bodo navedli pripombe o vprašalni poli, obenem pa zahtevali neposredno posvetovanje ob problemih, ki predstavljajo za njili prvenstveno korist. Obenem so sklenili, da bodo s problemom soočili gorsko skupnost, k bi morala o tem razpravljati z večio veljavo. Mašera - Maribor V Alojzu Cendou u spomin šele sedaj smo zvedeli, da je umrl v Sloveniji naš dragi rojak, Alojz čendou, ki je živel v Mariboru. Rodil se je v Mašerah, v Gorcovi družini 1928 leta. Že kot mlad fant je sodeloval v NOB, kakor vsa njegova družina. Kot drugi naprednjaki in rodoljubi se je moral — po osvoboditvi — zateči v Jugoslavijo. V Jugoslaviji je opravljal najrazličnejše službe, zadnjih triindvajset let pa je bil zaposlen v tovarni Svila v Mariboru. Tu je več Pokojni Alojz Čendou avgusta letos. Pokopali so ga v Mariboru na pobreškem pokopališču. Njegov pogreb je bil zares velik, saj ga je spremljala k zadnjemu počitku velika množica delovnih tovarišev, prijateljev in znancev. Zapušča mlado ženo, Antonijo, dva sina in hčerko. Družini in sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje, rajnkemu Alojziju pa želimo, da bi v miru počival v slovenski zemlji, ki jo je nad vse ljubil in za katere svobodo se je boril. NAŠ TONČEK ima 79 let Luciano Chiabudini - Tonca Ponediščak med petjem svoje pesmi «Vsakdanji kruh», ki je dobila Seniam beneške piesmi na Lesah Kdo ga ne pozna? Napra-vu je maloman 40 ljet po svetu in mimo tega še no malo ljet parve uejske, saj je «fant ’99» (Il ragazzo del ’99) in kot tak tudi Cavaliere di Vittorio Veneto». Rodiu se je u Gorenjem Tarbju, u Cjabajovi družini, glih u tisti kambri, kjer se je rodiu Jakob Štulin — Jacopo Stellini, narbuj znamenit mož Benečije — ma-nih in filozof, 28. oktobra 1899. ljeta. Naš Tonček je biu zmje-raj antifašist in kadar je odslužu sudaščino, je muo-ru s trebuham za kruhom, najprej u Francijo, potem pa u Belgijo. U Francijo je šu po snegu čez Moncenizio, brez pasaporta, ker fašisti mu ga njeso tjeli dat. Niega brat Tinac se je tuku u Spa- nji pruoti fašistom. Tuku se je u internacionalnih brigadah, potle pa je padu kot partizan u Rutah. Tudi Tonček je pomagu u Belgiji tistim, ki so bli preganjani od fašizma. Anton Chiabai - Tonček je donas edini rudar (minator) u Benečiji, ki uživa iz Belgije starostni, ne invalidski penzion. U rudniku (minieri) je djelu nad trideset let in se je biu povzpel do mesta «šefpuriona». Kadar je par-šu do zasluženega penziona, se je varnu damu. U Čedadu je zazidu hišo in sada zmjeraj živi blizu nas. Čeglih je imeu že težke ljeta, kadar se je varnu, ni teu daržat križan rok. Par- Use je naredu: muziko in p.jesam, ki nam jo je zapjeu Kot pišemo na drugem mjestu, je peti Senjam beneške piesmi na Ljesah dobila piesam «Vsakdanji kruh», ki jo je napisu, mu-zikiral in zapjeu Luciano Chiabudini iz Ščigli, iz Ne-diške doline. Use je sam naredu. Luciano Chiabudini, ki ga poznamo tudi kot Tonca Ponediščak, ni nov na naših kulturnih manifestacijah. Djela za našo kulturo in je angažiran za pravico ponižanih ljudi. Lepuo preberite njega pjesam in se ne bote čudli, zakaj je paršla na parvo mjesto. VSANKDANJI KRUH Mlad san biu an hišo san zapru, ku te druz po sviete san hodu: gor po ronke zrastla je garbida, tečej’ korca če se na previda. Prazna j’ vas, de me sarce boli, samuo an busk je včasih razsvetli. Dol par Muoste je Nediža, ki zberé, adnò po dni, naše uode, je Nediža, ki j' pejala nimar še vso našo puot, naše suze. Kuo lepuo naco pa san sanju, naš ljudje so se uarnil damu. Gor an dol po poti smo jo pieli, gor po briegu smo vriskal veseli. Naše hiše smo vse postrojil, stare ognjišča še ankrat zanetil. San zastopu, kaj j’ to prave veseje, vsakdanji kruh služit doma. San sanju, de pride an dan, de bomo vsi vsakdanji kruh služil doma. m V Čedadu so kulturna društva razpravljala o odgovorih, ki so jih dale naše občine v Rim o slovenskem vprašanju Naš Tonček - Anton Chiabai bližu se je našim organizacijam in še sada je blagajnik kulturnega društva Ivan Trinko. Pomagu je organizirat praznike emigrantov in mi-natorju za vsako Sv. Barbaro. Na kratko povjedano, je dost buj mlad, ku zarjes dost mladih. Sada pa ne bomo vič pisali o njem, če ne nam ne ostane nič, za kadar bo imeu 80 ljet, ki mu jih usi iz sarca želimo in še pu-no drugih, da nam bo lahko še pomagu. let opravljal službo šefa menze v fabriki. Povsod so ga radi imeli, ker je bil simpatičen, ljubezniv in dobrega srca. V zadnjem letu je bolehal, posebno na srcu in ta bolezen ga je spravila v prerani grob. Umrl je ob morju 23. Montefosca è uscita dalle immondizie Sono anni che la popolazione veniva tenuta buona con promesse mai realizzate; l’assessore comunale Spe-cogna Pio si è accorto che le promesse sono il pane dei poveri e che è necessario passare dalle promesse ai fatti concreti. Un tempo chi arrivava a Montefosca poteva osservare le concimaie davanti alle abitazioni private, ai luoghi pubblici (negozi e osterie). Questa situazione intollerabile procurava comprensibili disagi alla popolazione e certo non faceva onore alla amministrazione comunale di Pulfero. Ora la situazione igienica è notevolmente migliorata; è stato ricavato un parcheggio per la autocorriera della ditta Crucil, che fa servizio da Montefosca a Cividale; sono state completate le seguenti opere pubbliche: asfaltatura dalla strada Calla-Montefo-sca, bitumatura delle strade interne di Paceida e Montefosca, completamento delle fognature di queste due ultime località, apertura di una sede ambulatoriale di servizio medico, completamento della strada interpoderale Montefosca - località Budri-no, ripristinamento della scuola materna di Montefosca e altre opere pubbliche minori. La popolazione, dalle pagine del Novi Matajur, ringrazia pertanto l'assessore Specogna Pio ed il Signor Menig Pio per il fattivo interessamento dimostrato nella soluzione dei vari problemi concernenti l'abitato di Montefosca. : r * sV\ I mmmmmrn V Importante e significativo accordo di collaborazione scientifica tra le università di Trieste e di Lubiana Montefosca prima Montefosca dopo ” VINCEREMOS Non dobbiamo dimenticare che nel settembre di cinque anni addietro, le bande militari fasciste con in testa il generale Pinochet riuscirono a ribaltare il governo demo- CIVIDALE I circoli culturali sloveni: La D. C. ha condizionato negativamente le risposte dei comuni al questionario ministeriale In una lunga riunione svoltasi a Cividale lunedì 9 ottobre, i rappresentanti delle associazioni culturali slovene assieme ai responsabili dei partiti democratici e dei consiglieri comunali della Slavia Veneta e di Cividale hanno discusso le risposte dei sindaci e dei consigli comunali al questionario della commissione speciale presso la Presidenza del Consiglio dei ministri sulla minoranza slovena della Provincia di Udine. Nel corso della riunione si è passati anche ad un esame sul metodo seguito sia dalla commissione ministeriale (che tendeva a configurarsi come un larvato referendum in una materia costituzionale che, come ha detto lare. Simonitti, non può essere più messa in discussione), sia sul tipo di questionario formulato che tendeva ad accertare opinioni più che dati di fatto, sia ancora per il pesante intervento di direttive provinciali in merito alle risposte da dare da parte degli amministratori della DC. Esistono documenti precisi, quali una lettera del sen. Beorchia, e del segretario provinciale della DC, Toros, quali l'accompagnatoria del prefetto che indica come «delicata» la materia trattata, quali ancora le «veline» che fanno si che i sindaci democristiani rendessero risposte conformi alle ragioni di partito. Vari documenti, quindi, sono inficiati da questi condizionamenti. Ciò è riconoscibile a prima vista anche nei documenti che, per opera dei consigli comunali in cui sono presenti forze attive ed impegnate sul problema sloveno, hanno concordato, come a S. Pietro al Na-tisone, documenti di diversa impostazione. I convenuti al dibattito presso la sede del circolo «Ivan Trinko» di Cividale hanno certo apprezzato quello che di nuovo traspare in queste deliberazioni, ma considerano che nell'insieme si vuole ancora dare un’immagine distorta della comunità slovena della Provincia di Udine. Particolarmente pesante la manipolazione della realtà da parte del comune di Stregna, per il quale solo «alcune frazioni» parlano lo sloveno, che è considerato, a lume della politica del PSDI, che detiene la maggioranza, un dialetto di origine slava, tedesca, friulana, francese e italiana! Considerato che altri comuni vicini danno per scontata la realtà della parlata slovena, facendo cenno anche all'uniformità delle sue caratteristiche, si può vedere come il quadro delle risposte sia estremamente contradditorio, proprio perché è prevalsa in vari l'impostazione aprioristica ed acritica. Cosa possono ora fare i circoli sloveni e le forze politiche che non si riconoscono nei documenti? Prima di tutto il materiale andrà riesaminato con la presa d’atto delle posizioni di minoranza o di gruppi che non hanno rappresentanze nei consigli comunali, poi andrà messo in movimento un dibattito nei vari gruppi culturali e politici al fine di informare i vari operatori e la popolazione di quanto si va facendo, inviare infine una lettera dei circoli alla commissione di Roma, per esporre le osservazioni sul questionario emerse nella riunione e per chieder di essere direttamente consultati su una materia di proprio primario interesse. Nello stesso tempo è stato proposto di sensibilizzare la comunità montana che dovrebbe dibattere l'argomento con una certa validità e il consiglio provinciale, che ha cominciato proprio lo stesso giorno ad occuparsi in profondità dell'argomento. I rettori delle università di Trieste e di Lubiana, dopo una serie di contatti ed incontri svoltisi sia a Lubiana che a Trieste, hanno firmato solennemente, alcuni giorni fa, un importante documento che sancisce l’inizio di una vasta collaborazione a livello di ricerca tra le due università nei campi in cui le due istituzioni stanno svolgendo o svolgeranno àttività di ricerca di indirizzo similare o eguale. E’ previsto uno scambio di docenti e di informazioni nei campi di interesse comune mentre verrà incrementato ed incoraggiato a tutti i livelli lo scambio di studenti tra i due centri universitari. Nel documento congiunto sottoscritto dalle due università; infine, si sottolinea la importanza della presenza della minoranza nazionale slovena nella regione Friuli-Venezia Giulia e di quella italiana in Slovenia, quali fattori di comprensione e di collaborazione tra i due stati vicini. In tale contesto, cratico Cileno di Unitad Po-pular, assassinando così il presidente Salvador Allende. Ricostruendo i fatti dopo cinque anni, risulta che, ogni libertà è stata soppressa, il popolo costretto alla disoccupazione e alla miseria. Altri invece in esilio. Le esecuzioni e le torture sono state condotte nel modo più disumano. Nonostante tutto ciò, il popolo cileno non intende mollare, si rafforzano sempre più le unità democratiche; il loro esempio è stato dimostrato con la mobilitazione del primo maggio 1978, per le strade di Santiago. Tutti dobbiamo copiare l’esempio da quel popolo che ancora combatte tacitamente con tenace coraggio e con il motto (VINCEREMOS). Noi il fascismo lo abbiamo combattuto e ripudiato sempre. Spesso però capita a certa gente di dimenticare che l’Italia è nata dalla RESISTENZA quindi si vuole imporre di tappare la bocca con certe PRECISAZIONI pubblicate dalla stampa le quali non hanno alcun significato democratico. Dobbiamo invece sostenere la libertà di pensiero politica e partitica di ogni persona. Diffideremo e staremo lontani sempre più da quei partiti o da quelle tendenze politiche che chiudono la porta in faccia alla nostra mino ranza etnica Slovena. Nello stesso tempo ci rivolgiamo ai Santi per chiedere pietà anche per colui che all'estero «in via eccezionale» ha portato ai nostri emigrati un saluto anche in sloveno. Siamo dunque per la libertà e la democrazia, ci uniamo pertanto al popolo cileno con il motto (VINCEREMOS). Cragnaz Pio ampio spazio verrà dato allo studio della problematica delle due minoranze nazionali e all’intensificazione degli sacmbi culturali tra l’Italia e la Jugoslavia. Al riguardo verrà organizzata una settimana della cultura slovena a Trieste ed una analoga settimana della cultura italiana a Lubiana. E’ chiaro che tutto questo è stato raggiunto grazie al nuovo clima instaurato dal Trattato di Osimo e dalla Conferenza di Helsinki, che hanno fissato definitivamente e chiuso una volta per tutte le controversie ancora latenti tra gli stati europei ed in particolare tra l’Italia e la Jugoslavia. E’ forse interessante notare che vari elementi giocano a favore di una collaborazione più stretta tra le due università; entrambe si trovano in un’area di contatto tra le più significative civiltà europee: la slava, la latina e la germanica. L’università di Trieste, inoltre, come pure l’università di Lubiana, contano, da sempre, un gran nu- Benečijo so videli drugače V soboto 30. septembra je prispel v Benečijo izlet kme-tjiske zadruge iz Škofje Loke. V programu so imeli obisk zadružne mlekarne v Ažli, obisk Landarske jame, obisk Stare gore in kletarske zadruge v Čedadu. Nemilo vreme bi lahko vse pokvarilo, če ne bi bilo harmonikaša, ki bi dal svoj ton družbi, ki v lepem vzdušju ni uspea izpeljati do konca vsega svojega programa. V avtobusu je profesor izletnikom povedal kratko zgodovino Benečije in s tem prav gotovo tudi današnjo politično in ekonomsko situacijo te pokrajine, tako da so izletniki prišli v Ažel-sko mlekarno še s predpogojem, da tega ne smejo, da onega ne smejo itd. Obraz Benečije se je kar hitro pokazal drugačen: kmalu so se izletniki sprostili, kajti s harmoniko je zadonela slovenska partizanska pesem in vzdušje se je ob petju prebudilo. Še večji učinek je napravil govor direktorja zadružne mlekarne, Tropina, ko je med besedami povedal ,da edine realne pomoči potresencem so prišle le iz Jugoslavije, da je še danes srečen ko misli, da je jugo-slovanom, ki so delali v Benečiji, dal streho ob prebivanju v naših krajih. Tu ni bilo treba tolmačev, vsi so razumeli lepo slovensko besedo v beneškem narečju in vsi so razumeli lepo slovensko besedo v knjižnem jeziku. Mnogim poslušalcem je prišla solza v oči od veselja, ko so se trdno zavedali, da v Benečiji se je nekaj spremenilo, in še so zadonele partizanske pesmi, kajti vsi so občutili svojo zemljo pod nogami. V Landarski jami so spremljevalci Borghese Franco, Licio Battaino in Babič Boris obrazložili malo zgodovino Landarske jame ter momentalno ekonomsko in politično situacijo Benečije. Izletniki so spoznali, da v Benečiji ne ekzistirajo samo ti povsem znani kraji, ampak je še mnogo drugih, ki so za Benečijo danes bolj pomembni. Razvili so se v tem govori o ekonomiji in delu in so se nedaljevali za ves čas kosila, tako je šlo, da niso utegnili iti na Staro goro. Ob zadnjem obisku v Čedadu se je pogovor razvil o možnosti, ki obstojajo v italijanski zakonodaji za zadružno sodelovanje, povezano na ekonomske pogoje. Kletarskim zadružnikom pa je povsem zanimal značaj in delovanje kmetijske zadruge iz škofje Loke, v toliko, da so sklenili, da prihodnjo pomlad se napotijo v Škofjo Loko na obisk. Distretto scolastico Una commissione propone la valorizzazione della cultura locale La quinta commissione del distretto scolastico ha concluso la prima fase dei suoi lavori con un documento per il Consiglio in cui si fanno alcune interessanti proposte per la valorizzazione della cultura locale e per lo sport. La commissione — infatti — propone una riunione degli operatori culturali, circoli ed enti, che svologno attività nel territorio al fine di studiare interventi nella scuola. In particolare potranno essere esaminate esperienze di lingua friulana e slovena, facendo ricorso a fondi di enti locali e regione e con la collaborazione sia della Società Filologica Friulana (per il friulano) che dei circoli culturali delle Valli del Natisene (per lo sloveno). Analoga proposta viene formulata anche per l’utilizzo degli impianti sportivi, cercando la collaborazione dei vari operatori nel territorio. Si tratta, a nostro giudizio, di proposte 'concrete che potranno trovare valida collocazione nel programma distrettuale ed essere inserite nell’iniziativa didattica degli istituti. mero di studenti appartenenti alla minoranza nazionale slovena residente in Italia: anche questi giovani sloveni, sia a Trieste che a Lubiana, rappresentano un punto d’incontro tra due civiltà che in quest’area si incontrano e si compenetrano: la slovena e l’italiana. M. Vertovec Giovanni Paolo II Continuazione dalla 1a pag. socialista e parla corretta-mente tutte le principali lingue europee. E' interessante sapere che conosce anche la lingua slovena dato che da 7 anni legge senza difficoltà il settimanale cattolico di Ljubljana «Družina». Giovanni Paolo II è un uomo che conosce la vita reale non dai libri ma dalla e-sperienza vissuta; la sua personalità di uomo e di sacerdote non si è formata in un collegio o nei locali chiusi ed asettici di un seminario ma nell'atmosfera sana ed aperta dei rapporti umani, in un continuo confronto con la realtà e nel clima di inevitabili conflitti che nascono in seno alla società. Karol Wojtyla si presenta alla guida della Chiesa come conoscitore di uomini e di situazioni come combattente per i diritti inalienabili dello uomo e pertanto il suo pontificato avrà certamente un forte carattere pastorale, ciò che è facile arguire dai suoi discorsi e dai suoi primi gesti molto significativi; pensiamo che il nuovo papa sia un vero «presbyter», la persona adatta a guidare la Chiesa in questo nostro tempo dilacerato e pieno di contraddizioni «scelto tra gli uomini per essere a servizio dell’uomo» (S. Paolo). L’elezione di un papa polacco, slavo e non italiano ha messo in evidenza una caratteristica fondamentale della Chiesa che è la «cattolicità» o universalità. Nella Chiesa c’è posto per tutti gli uomini, senza differenza alcuna, perciò nessuno è straniero in essa ma tutti dovrebbero sentirsi membri di una stessa famiglia come ha notato l'apostolo S. Paolo nella lettera ai Galati già due mila anni fa: «Tra dì voi non c’è nè giudeo nè greco, nè schiavo nè libero nè uomo nè donna, ma tutti siete una cosa sola in Cristo» (Gal. 3, 26-28); è dunque un fatto positvo che dopo 455 anni si sia interrotta la tradizione che voleva sulla cattedra di Pietro un papa italiano. Con la nomina di un papa Polacco tutti i popoli slavi hanno avuto un riconoscimento ed un apprezzamento implicito e sono state cancellate per sempre le oscurantisti-che teorie dei «popoli superiori» e «dei popoli inferiori»; mentre plaudiamo alla nomina di un papa che fa parte della grande famiglia dei popoli slavi, alla quale anche noi, volenti o nolenti, apparteniamo, esprimiamo la speranza che il nuovo pastore della Chiesa sia attento anche ai nostri problemi e che la Chiesa si preoccupi dei diritti di tutti i popoli senza riguardo alla loro forza numerica o al peso politico che possono avere in seno alla comunità mondiale. Z. Quando muore un cittadino americano................ EPPUR SI MUOVE In altra parte del giornale riportiamo la notizia della morte di Andrea Medves, di Stermizza, di anni 91, cittadino americano. Al Consolato americano di Trieste non si sono limitati di registrare il suo nome, ma hanno voluto sapere tutto di lui: dove viveva dopo il suo ritorno dalTAmerica, come viveva, chi si prendeva cura di lui, come si trovava nella Casa di riposo, il motivo della sua morte, come si sono svolti i funerali e dove è stato seppellito. Abituati a vedere da noi che un uomo semplice — mettiamo un operaio — è calcolato poco più di un numero (l'Ufficio registra il suo nome e amen), si rimane meravigliati per tanto interessamento da parte di una grande nazione per il proprio cittadino che superava i 90 anni. * * * Così, in uno Stato civile, dovrebbe essere tenuta dac-conto ogni persona. Teoricamente anche il nostro Stato, l’Italia, ha la stessa politica in programma. L’articolo 2 della Costituzione dice: «La Repubblica riconosce e garantisce i diritti inviolabili dell’uomo, sia come singolo sia nelle forma- Riapre, con corsi normali di pianoforte, fisarmonica, chitarra e sassofono, la scuola di musica di S. Pietro al Na-tisone, organizzata dal Centro Studi Nediža e collocata nei locali al primo piano della scuola elementare di Ponteac-co messi a disposizione dell’amministrazione comunale. Per una migliore distribuzione oraria conseguente alle esigenze della massima individualizzazione delle lezioni, cui si dedicheranno tre insegnanti specializzate sotto la direzione del musicista prof. Nino Specogna, sono previste presso il «centro per ragazzi» lezioni di lingua slovena, attività motorie ed e-spressive e l’assistenza per i compiti per casa. zioni sociali ove si svolge la sua personalità...». Questo ci porta ad allargare il discorso. Lo statista Giorgio La Pira nel secondo numero di «Cronache sociali» del 1948, rileva che tutta la Costituzione italiana è imperniata sulla valorizzazione della persona umana. La società e lo Stato è al servizio dell’uomo non solo in quanto tale (persona), ma anche riguardo a tutto ciò che è attinente all’attività umana, ossia alle «formazioni sociali ove si svolge la sua personalità, come per es. la famiglia, la comunità storica locale, la comunità linguistica, la confessione religiosa ecc.». Per tutto ciò l’uomo è soggetto di diritti inviolabili che sono anteriori allo Stato. Quanto sopra, è pacificamente accettato da tutti, ma quando si tratta di essere concreti, la teoria viene dimenticata. Perchè? Una volta c’erano le monarchie assolute. C’era il re che coi suoi collaboratori faceva il brutto ed il buon tempo, piacesse o no ai sudditi. Tutto era in funzione dello Stato, il singolo cittadino, con tutti i suoi problemi personali, non esisteva, non contava, non aveva alcuna voce. Mercoledì 21 ottobre, i ragazzi, accompagnati da nump-rosi genitori, hanno preso contatto con la scuola per definire gli orari ed i trasferimenti delle frazioni circostanti. Si ha anche notizia che i genitori delle elementari di S. Pietro al Natisone hanno riproposto un corso di musica in orario scolastico analogo a quello dello scorso anno finanziato dalla Provincia e dalla giunta regionale. Come insegnante è stato riproposto lo stesso prof. Specogna, che ha presentato uno stimolante programma di iniziazione alla musica e che ha una lunga esperienza di collaborazione con il Centro Studi Nediža. Poi vennero proclamati i diritti dell’uomo, i poteri assoluti sono decaduti, si sono instaurate le democrazie. Ma non è facile cambiare da oggi a domani una mentalità con secoli di condizionamento alle spalle: il cambiamento della mentalità è direttamente proporzionale alla maturità del singolo individuo: più uno è immaturo, più rimane ignorante. Così, mentre da una parte 10 strapotere dello Stato risuscitò nello strapotere del capitalismo incontrollato, dall’altra parte, l’idea dello Stato sovrano insofferente di, qualsiasi iniziativa che avesse avuto la parvenza di voler offuscare la sua grandezza, si trasformò nel nazionalismo inteso nel senso peggiore che, col fascismo, ebbe un forte rilancio. Quando finalmente anche 11 fascismo fu sconfitto, ritornarono a galla i diritti dell’uomo che vennero solennemente proclamati sulla carta della Costituzione. Altrimenti che figura ci avrebbe fatto l’Italia se avesse ignorato l’abc di ogni democrazia! All’atto pratico (ed ecco l’immaturità o, se volete, l’ignoranza), si è troppo spesso trovato qualche ripiego per eludere l’applicazione di quanto fu garantito. Le minoranze nazionali, incluse nello Stato, hanno dovuto lottare, a volte usando perfino l’esplosivo al plastico, per ottenere il rispetto dei loro diritti naturali. Noi sloveni della Benecia, italianissimi, siamo ancora qui che attendiamo. Il Governo, dopo oltre 30 anni, non ha ancora capito o non ha sentito le nostre legittime richieste, come se ci trovassimo a parlare in un cantiere navale. Chiede ancora una volta ai singoli Consigli comunali se veramente esistiamo.. La colpa è anche dell’immaturità e ignoranza delle nostre vecchie camice nere, nostalgici del passato, che si sono sforzati di contagiare con questa muffa nazionalista anche alcuni delle nuove leve. Sono come una vecchia botte ammuffita: lava, lava, ma la muffa rimane. «Eppur si muove» disse Galileo agli accaniti contestatori del sistema eliocentrico copernicano. Questo motto m'è venuto spontaneo alla mente leggendo il documento votato dal C.C. di Taipana e riportato nell'ultimo numero di (NAŠE VASI», bollettino della Comunità slovena di Taipana. Va tuttavia notato che se è vero, come è vero, che la consapevolezza della diversità etnica delle nostre popolazioni ha fatto dei progressi, ciò non va certamente attribuito alla volontà della classe politica dirigente. Lo stesso documento di cui stiamo parlando, pur rappresentando un notevole passo avanti, è singolarmente riduttivo. Probabilmente l'ispiratore del documento non ha alcuna conoscenza della nostra realtà ed è privo di qualsiasi sensibilità etnica e democratica. Se fossi certo di risvegliare la sensibilità sul suddetto ispiratore, lo inviterei a meditare le seguenti parole di Barbiello Amidei citato (pag. 22) da Sergio Salvi nel suo bellissimo libro «Le lingue tagliate». Scrive dunque Amidei: «Ogni giorno tra noi muore una cultura. Muoiono immagini, meta- Predstavniki univerze v Ljubljani in tržaške univerze so pred kratkim, v Trstu, podpisali sporazum o sodelovanju na znanstvenem področju. Posebno je bilo po-dčr tano, da bo sodelovanje zajelo tiste znanstvene raziskave, ki so skupne obema ustanovama. Načrtujejo, da bo prišlo do izmenjave predavateljev, informacji, metod dela ter, da bodo pospešili razvoj stikov med študenti obeh univerz. V dokumentu je še rečeno, da predstavljata slovenska narodna skupnost v Italiji in italijanska v Jugoslaviji mostova med sosednima narodoma in državama. V skladu s tem, veliko po- fore, canzoni, filastrocche, bailate, preghiere, armonie, rivolte, contemplazioni. Appena morte, passano nei cimiteri deserti e impietosi dei musei, nel libro funebre delle antologie, nelle impagliature turistiche Con la memoria, con le canzoni, con i proverbi muoiono le parole, esauste dopo aver svolazzato sui tetti da un'antenna televisiva a un'altra. Cresce una comunità cui la lingua non appartiene, anche se ufficialmente tutti parlano queste parole di inapparteneneza. Sul palcoscenico di questa lingua, al di là dei riti essenziali ed obbligati dello sfruttamento e del consumo, si ingigantisce la folla delle non persone, nè spettatori nè attori, la fol-ia di coloro che sono presenti, ma tagliati fuori dalla recita della società. E la recita prosegue come se essi non esistessero, come non parlassero nè ascoltassero». Ma torniamo al nostre documento. Al punto 2 è detto che la nostra parlata.... appartiene come alcuni studiosi sostengono al ceppo slavo o sloveno. Questa è ambiguità cosciente e voluta. Tralascio la pur legittima curio sità dì conoscere i nomi degli studiosi che sostengono una tesi di- zornost bodo posvetili problematiki narodnih manjšin in posredovanju kulture obeh narodov. Cela vrsta objektivnih faktorjev pogojuje tesno sodelovanje med Trstom in Ljubljano, a vsaj dva izstopata v tem pogledu, prvič: obe univerzi sta na izredno važnem stičišču med slovansko, germansko in romansko kulturo in drugič, študira bodisi v Trstu, bodisi v Ljubljani, veliko število slovenskih študentov iz Furlanije Julijske Krajine, kar še pošpešuje stike, znanstvene in osebne, med obema ustanovama. M. Vertovec versa e mi soffermo sui due soli di leggere ed interpretare la frase in oggetto. Primo modo di lettura ed interpretazione: «La nostra parlata appartiene.... al ceppo slavo o sloveno che dir si voglia». In questo primo modo di interpretazione tutto il problema si ridurrebbe ad una questione di sinonimia: slavo = sloveno. Secondo modo di lettura e di interpretazione: «La nostra parlata appartiene al ceppo slavo secondo alcuni studiosi, e al ceppo sloveno secondo altri, perchè slavo e sloveno sono due lingue diverse. Ma disgraziatamente le cose stanno in altro modo. Lo slavo è un tutto, e sloveno è una parte di quel tutto. In altre parole lo slavo si parla da Vladivostok a Tarcento, mentre lo sloveno si parla lungo la fascia Nord-Orientale ed Orientale del Friuli e nella Slovenia jugosla va: una parte del tutto, appunto. Dico questo con estrema serietà e chiarezza, ma desidero anche che mi si intenda con la dovuta sincerità ed onestà. Nessuna nostalgia di impossibili panslavismi e nessun desiderio che il nostro problema debordi oltre i suoi limiti naturali, che sono poi i limiti fissati dai diritti sanciti dalla Costituzione repubblicana. Ma dove il documento del C.C. tocca l'incredibile è al punto 4 dove si cerca di affermare una pretesa incomprensibilità tra frazione e frazione. E ciò è falso. E' falso e dimostra che il C.C. ncn ha elaborato nè tanto meno discusso il documento, ma si è limitato ad approvare acriticamente quello predisposto dall'alto. Certo, c'è qualche diversità di parole tra frazione e frazione, ma questo accade anche nel paese «dove il dolce si suona»: sono sicuro infatti che ci sono delle diversità di espressione fra i partecipanti al Palio di Siena che provengono da rioni diversi della stessa città. Tornando per un attimo al punto 2 osserverò che è vero che la no stra parlata comprende (non «ricomprende» perchè il prefisso «ri» in italiano denota ripetizione) termini friulani, italiani ecc. Ma questo è un processo naturale di osmosi ben noto a colro che si sono seriamente occupati della famosa questione dei «languages in contact». C'è piuttosto da rilevare che laddove non si verifica questa reciproca osmosi naturale si ha l'inquinamento, la sopraffazione di un linguaggio sull’altro. E l'inquinamento e la sopraffazione portano fatalmente alla degradazione ed alla morte del linguag gio più debole. Su altri argomenti pertinenti al problema tornerò in altra occasione. Per ora mi preme rilevare anche il lato positivo del documento in esame. Questo lato positivo è rilevabile nel punto 5 (prudenza consentendo) laddove si chiedono ampi poteri agli organi locali e si esprimono preoccupazioni e perplessità sulla sorte della nostra comunità. Ma allora perchè non esaminare a fondo le possibilità anche di carattere economico offerte dai trattati di Osimo? Non insisto sugli errori sintattici, grammaticali e logici del documento perchè ben comprendo l’impe gno, la fatica, lo studio necessari per riuscire ad esprimersi correttamente in una lingua di inappartenenza. Eppure... eppure... Eppur si muove! MICHELIZZA GIORDANO S. PIETRO AL NATISONE Riapre la scuola di musica a Ponteacco Sporazum o sodelovanju med univerzo v Ljubljani in tržaško univerzo IZIDOR PREDAN: Mali Tončič je branil svoj jezik IX. «Seveda! Na svojih prsih bomo gojili gada! Kdo jim je vzel narodnostno zavest, praviš? Zgodovina, dejstva ali pa nihče, ker je niso nikoli imeli. Prišli so v stik in pod okrilje močnejšega kulturnega naroda, še preden so se začeli nekateri narodi Evrope opredeljevati v nacije in v enotne državne tvorbe. Takrat še močnejši narodi od vašega niso imeli svoje narodne zavesti. Vi ste se napojili ob naši latinsko-italijanski kulturi, ki je bila nad vse privlačna. Očarala vas je. Nujno je moralo biti tako. Vi niste nič. Narod brez kulturnih tradicij. Pravzaprav niti narod niste ker vam manjkajo vse tiste specifičnosti, kar daje političen in kulturni značaj narodu. Nimate zgodovine, na katero bi se lahko sklicevali, pa tudi, če jo imate, ni nič tako posebnega, tako herojskega in privlačnega, da bi bili lahko nanjo ponosni. Kako moreš potem pričakovati narodnostno zavest? Iz teh razlogov razumem, da se čutijo vaši lju- dje bolj Italijane kot Slovence. Resnica je, da ste že asimilirani. Le tu pa tam se najde kakšen redek izdajalec naše svete domovine, ki ima skomine po slovanstvu, ki pridiga o nekih neobstoječih manjšinskih pravicah, ki obuja stare misli panslavizma Na srečo, da jih ljudje, ki so jim te pridige namenjene, ne poslušajo. Imajo jih za odpadnike, za pustolovce, za norce. Saj drugače sploh ne more biti. Zgodovina je že opravila svoje z vami, česar pa še ni, bo dovršil bodoči razvoj». «Saj to je žalostno. V tem je vsa tragika. Resnični odpadniki imajo za odpadnike domoljube, ljudi, ki so odkrili, ki so spregledali resnico in na tej resnici delujejo!» «Kaj? Domoljubi, si rekel Ali se prištevaš tudi ti med te domoljube? Kar se ti more najmanj očitati, je nehvaležnost! Naš kruh ješ. Študiraš na naše stroške in nam obračaš hrbet. Naša domovina je preveč dobra do teh ljudi. Jaz bi jih dal vse postreliti, kakor zajce! ». «V tej domovini je bila sprejeta republiška ustava, ki priznava in jamči pravice narodnim manjšinam. Če pa je bila sprejeta takšna ustava, pomeni, da je bila zanjo večina političnih sil. Tisti, ki ste proti njej, ste v manjšini!» mu je še ugovarjal Tončič. «Hudiča!» Se je razjezil Bruno. «Vojno smo zgubili, pa smo bli prisiljeni sprejeti takšno ustavo, zaradi zunanjega pritiska, od zunanjih dejavnikov. Toda nič ne zibajte vaših panslavističnih misli na tej ustavi. Ko bo prišel pravi in ugoden trenutek, jo bomo spremenili! » «Da, vedno močnejše so sile v državi, ki bi rade spremenile ustavo, a to na bolje, oziroma hočejo uveljaviti že ob- stoječa dobra ustavna določila.» «O dobrem in slabem imajo ljudje različna mnenja», je povzel Bruno, «to kar je dobro za enega, je slabo za drugega. Kar je prav za enega, ni prav za drugega. Nič ne pričakuj, da vam bo šlo vse glad-sko. Šol vam ne bomo dali, pa četudi bi bili za to vsi vaši ljudje. Veš kaj, da sem odkrit. Nam bi ne bilo težko vam dati šol in drugih pravic, če bi, recimo, živeli kot posebna etnična skupnost nekje v L ombardiji ali v Pugliah, ker bi ne predstavljali nobene nevarnosti za celovitost države, a tu ne. Tu na meji so stvari drugačne. Tu predstavljate neko kontinuiteto slovanstva, panslavizma. Zato mora biti naša skrb, da vas pretvorimo v dobre Italijane, da bomo imeli na meji s slovanskim svetom zveste Italijane, ne pa brate naših sosedov, starih zgodovinskih sovražnikov. V tem smo že uspeli, razen redkih izjem. Odstranili bomo tudi te izjeme. Naj bom spet odkrit s tabo», je nadaljeval svoj monolog vzgojitelj, «ker sem prepričan, da boš spoznal nesmisel svoje privrženosti zgrešenim idejam, da se ne boš nekoč posluževal mojih besed proti nam. Prepričan sem, da boš postal dober Italijan». «Jaz nimam nič proti Italiji», ga je prekinil Tončič. «Nasprotno. Spoštujem in občudujem veličino italijanskega naroda in njegove kulture, a njegova veličina in zasluge bi bile še toliko večje, če bi spoštoval osebnost, posebnosti, kulturo in narodnost državljanov drugih jezikov, ki živijo v Italiji. Jaz mislim, da ni nič hudega, da ni žalitev za nikogar, če ostanem kar sem po rojstvu.» ( Nadaljevanje prihodnjič) Lesorez. Delo, ki ga je napravil za prvo nagrado Sejma beneške piesmi Giovanni Vogrig iz Oblice. Dobil ga je Luciano Chiabudini OSEACCO : con l’inaugurazione del Monumento ai Caduti per la Libertà GRANDE MANIFESTAZIONE DELLA RESISTENZA IN VAL RESIA Odkritje spomenika padlim za svobodo na pokopališču v Osojanih (Rezija) Letos bojo praznovali naši minatorji Sv. Barbaro na Krasu pri Dreki v Upisovanje na Patronatu I.N.A.C. v Čedadu PIŠE P ET AR MATAJURAC Chi si allontana da Udine in direzione nord, lungo la statale numero 13, dopo una quarantina di chilometri arriva a Resiutta qui, per raggiungere Oseacco, deve lasciare la statale e percorrere una rotabile, altrettanto comoda ed egualmente asfaltata anche se meno larga, che segue il fondo della vallata denominata Val Resia. Questa, verde per i suoi boschi di conifere e di altre piante ad alto fusto, dominata dalla imponente mole del Monte Canin, offre al turista non solo una successione di variati, suggestivi panorami, ma anche la apocalittica visione dei danni incredibilmente rilevanti arrecati dal terremoto del 6 maggio 1976 alle popolazioni di Povici, San Giorgio, Gniva, Prato, Oseacco, Stolvizza, Coritis, che — per la loro secolare situazione di indigenza — avevano già da molto tempo imparato le dolorose strade della emigrazione. La parlata della gente del luogo è uno slavo antico ed è proprio questo carattere protoslavo del linguaggio dei resiani che ha alimentato la leggenda di antenati venuti dalla Russia e stabilitisi sotto il Canin. La Val Resia è una delle zone della regione autonoma Friuli-Venezia Giulia nelle quali la guerra partigiana ha raggiunto i più alti livelli di drammaticità, i toni di più cruda asprezza. Ad Oseacco il terremoto nel 1976 ha distrutto quasi tutte le case — che ora sono sostituite da modesti prefabbricati — la chiesa parrocchiale, la cappelletta del cimitero, ha lesionato gravemente il muro perimetrale del medesimo. Eppure proprio in questo paese, proprio in questo camposanto è affluita sabato 16 settembre una folla alla quale i resiani non sono di certo abituati e che probabilmente non avevano mai vista transitare per le strade della loro valle; numerosi pullman dalla vicina Slovenia, numerosissimi automezzi dalla Carnia, dalla Val Canale, dal Friuli, da tutta la regione, dall'Emilia Romagna, dal Veneto erano giunti su invito deli'A.N.P.I. friulana e del Sindaco di Resia, Pericle Beltrame. Anche «Patria» è salita lassù per essere vicina ai resiani e dir loro che di loro, dei loro sacrifici in tempo di guerra e di pace bisogna non dimenticarci, bisogna parlarne perchè possa continuare a giungere lassù in Val Resia, l'espressione concreta della solidarietà regionale e nazionale nella risoluzione dei problemi della sopravvivenza di un gruppo etnico e di una cultura eccezionalmente interessanti. L’A.N.P.I. friulana aveva indetto per il 16 settembre un incontro internazionale della Resistenza in occasione della inaugurazione di un monumento cimiteriale, costruito — sulla base di un raffinato e gratuito progetto del geometra G. P. Pao-lini — con il lavoro volontario e ugualmente disinteressato di un gruppo di iscritti all'A.N.P.i. dì Udine; esso è il sesto che l’A.N.P.I. ha saputo realizzare in questi ultimi anni dopo quelli di San Leonardo, di Matajur, di San Volfango, di San Paolo di Drenchia, di To-polò di Grimacco; è dedicato a tren-tasei Caduti del Comune di Resia o nella Val Resia durante la guerra di Liberazione; si tratta di partigiani e di civili, di garibaldini e di oso-vani, di uomini e di donne, di diversa cittadinanza e di differente parlata; erano resiani e friulani, italiani e sloveni, russi e perfino un tedesco; alcuni morirono in combattimento, altri furono fatti prigionieri e successivamente fucilati; c'è chi cadde a Cefalonia già nel settembre del 1943 e chi, prelevato come ostaggio, fu avviato ai campi nazisti di sterminio ove concluse tragicamente la sua vita perchè vinto dalla fame, dalle fatiche, dal freddo, dai disagi, dalle malattie non curate. Questi combattenti, inquadrati nei reparti del C.V.L. italiano o in quelli dell’E.P.L. jugoslavo, erano diversi per provenienza e per mentalità, ma tenacemente concordi nella lotta contro il nazifascismo, cioè contro Il comune nemico di tutta l'umanità! Tra i ricordati sulla lapide ci sono i componenti una pattuglia del 1.o Btg. Garibaldi dieci uomini, pariti da Cornappo, attraverso il passo di Tanamea, i Musi, la sella Carnizza, erano scesi in :Val Resia per creare una base con il compito di disturbare o addirittura impedire le comunicazioni sulla Pon-tebbana, tra il Friuli e il 3.o Reich; il comandante era Pietro Mercandel «Mark», che sapeva appunto di dover sabotare la linea ferroviaria Udine - Tarvisio e in particolare il ponte di Dogna. Dopo un primo scontro con un contingente nemico, la pattuglia fu sorpresa il 21 aprile 1944; si salvarono soltanto in tre: «Mark», Arturo Siega, Arrigo Forniti «Mosca»; i primi due riuscirono a fare perdere al nemico le loro tracce, il terzo — pur fucilato e ferito in molte parti del corpo — fu fortunatamente oggetto di uno sbagliato colpo di grazia. Forniti e Siega, con gli occhi lucidi e l'espressione di chi riesce a stento a contenere la commozione, sono intervenuti alla cerimonia e alla manifestazione di Oseacco insieme con i familiari e gli amici dei Caduti ai quali è dedicato il monumento. Verso le dieci ad Oseacco c’è stato l'incontro di tutti coloro che in corteo si sono poi recati al piccolo cimitero; un picchetto in armi in rappresentanza dell'Esercito Italiano precedeva la Nuova Banda di Orzano che — diretta dal maestro G. Pontoni — eseguiva musiche appropriate; notate le corone della ZZS di Tolmino, di Nova Gorica, di Plezzo, di Lubiana, del Consolato Generale di Jugoslavia, del-l'A.N.P.I. provinciale di Udine. Il medagliere deli'A.N.P.I., i gonfaloni decorati di medaglia d'oro di Udine e di Osoppo, quelli di Resia, di Gonars, di Aquileia, di Cervignano del Friuli, di Reana del Rojale, di Ta-vagnacco, di Remanzacco, di Cas-sacco e di San Daniele del Friuli, di Tolmezzo e di Paluzza, di Pon-tebba e di Arta Terme, di San Lazzaro di Savena, le bandiere della ZZB di Mojstrana, di Jesenice, di Tolmino, di Bovec, quelle delle A.N.P.I. di Ragogna, di Tolmezzo, di Tarcento, di Manzano, di Feletto Umberto, di Pademo, di Quarto d’Altino, quelle dei Comitati provinciali di Pordenone, Udine, Gorizia, Trieste, le insegne deli’A.N.A. di Feletto Umberto erano la genuina e-spressione della generalità dei consensi suscitati dall'incontro di O-seacco. Nel corteo si potevano notare il dott. Ivan Renko, Console Generale della F.R.S.J., accompagnato dal Console Plečaš, i rappresentanti del Prefetto e del Questore di Udine, il Comandante del Presidio Militare di Pontebba, Sindaci o loro rappresentanti dei comuni di Udine, Tolmezzo, Pontebba, Aquileia, Cassac-co, Remanzacco; erano pure presenti parlamentari, consiglieri e assessori regionali, provinciali, comunali; nè mancavano deportati politici, internati militari, rappresentanti dei Gruppi di Combattimento del-l'E.I. durante la Guerra di Liberazione; c'erano rappresentanti della Guardia di Finanza e dell'Arma dei Carabinieri, esponenti del clero e delle A.C.L.I., della Confederazione Sindacale Unitaria, dell'Istituto Friulano per la Storia del Movimento di Liberazione, dei circoli culturali della minoranza slovena; intervennero alla cerimonia soprattutto compagni di base delle formazioni garibaldine, di quelle osovane, di quelle slovene, nonché i presidenti dei Comitati A.N.P.I. di Udine, Pordenone, Gorizia, Trieste. Nel cimitero di Oseacco, dopo io scoprimento della lapide e la benedizione del monumento ad opera di mons. De Colle assistito da don A. Barazzutti, il presidente deli’A.N.P.I. di Resia, Riccardo Clemente, prese la parola illustrando il significato dell'epigrafe che tra l'altro dice: «Possa questo sacrificio spronare i popoil all'unità, alla libertà, alla fratellanza». Milan Sterling, presidente della ZZB di Tolmino, insistette successivamente sul fatto che la rinata amicizia tra le repubbliche italiana e jugoslava è il logico, naturale sviluppo di quella fraternità di armi che partigiani slavi e italiani seppero realizzare nella lotta sostenuta — anche in Val Resia come altrove — contro i nazisti e i loro collaborazionisti. Dopo che il coro femminile di Piedicolle, diretto dalla maestra Slavica Kovač, ebbe magistralmente eseguito un commosso canto sloveno in onore dei Caduti, tutti i presenti si recarono — sempre in corteo — in una vicina località, detta Prót; qui, dopo il saluto del Sindaco di Resia, furono pronunciati i veri e propri discorsi celebrativi da parte dei comandanti Janez Učakar della ZZB di Slovenia e di Mario Lizzerò deli'A.N.P.I. friulana, nonché del Presidente della Giunta Regionale del Friuli-Venezia Giulia, avv. Antonio Comelli. Mentre nel suo intervento l'eroe popolare Janez Učakar ha soprattutto presentato una relazione di ciò che la guerra partigiana è stata in Val Resia, i temi della doverosa lotta contro il terrorismo, quello della difesa della pace hanno prevalso nel saluto del sindaco di Resia e nel discorso di Mario Lizzerò. Quest'ultimo ha detto che la lotta partigiana è stata una guerra di popolo contro la guerra voluta dal fascismo, è stata una guerra alla guerra; si trattava — in altre parole — di conquistare la pace, una pace stabile per tutti i popoli. Dopo aver avuto chiare parole di condanna contro i terroristi di ogni colore, Lizzerò ha concluso osservando che il sacrificio dei Caduti partigiani resterebbe senza senso se noi oggi non sapessimo unire le nostre forze nell'opera di ricostruzione di quanto è stato distrutto dal terremoto del 1976. La serie dei discorsi celebrativi si è conclusa con quello molto atteso dell’avv. A. Comelli, il presidente della giunta regionale ha insistito sul significato assunto dalla cerimonia sul piano dei rapporti tra il popolo friulano e quello sloveno. «Il monumento — ha detto Comelli — testimonia una concordanza di vedute, cementata con il sacrificio, tra uomini di lingua, tradizioni e credi politici diversi». Parlando del carattere europeo della resistenza, il presidente della giunta ha ricordato la vocazione internazionale della nostra regione e ha lamentato che tale vocazione sia stata anche in anni non lontani compressa e ostacolata; fortunatamente il trattato di Osimo — maturato proprio dalle intese che spontaneamente si sono stabilite tra le popolazioni di confine— ha ridato slancio ed energia alla volontà di pace e di concordia del popolo friulano. Successivamente il Presidente deli'A.N.P.I. di Corno di Rosazzo, salito sul palco, donò ai responsabili di Resia la bandiera della sezione; Federico Vincenti, presidente deli'A.N.P.I. provinciale, consegnò infine ad una sessantina di cittadini ialiani e sloveni la «Stella Garibaldina» come riconoscimento della loro attività di partigiani combattenti o di democratici impegnati a sostenere gii ideali della pace e della fraternità tra i popoli. Dopo che i presenti — calcolati approssimativamente in tremila — ebbero partecipato al pranzo preparato dagli iscritti all'A.N.P.i. di Corno di Rosazzo, si svolse un interessante programma culturale con la partecipazione non solo della Nuova Banda di Orzano e del Coro femminile di Piedicolle, ma anche della banda di Jesenice, diretta dal maestro Ivan Knific, del gruppo folcloristico Val Resia affidato alla perizia del maestro Luigi Paletti e di quello di Mojstrana diretto da Andrej Jaban. Danze ora ritmate ora con la prevalenza di motivi melodici, canti ispirati a tradizioni antichissime e che alternavano temi malinconici e struggenti a temi allegri ed esaltanti, brani musicali interessanti per l'originalità dell'ispirazione o dell’esecuzione, costituirono l'ap-prezzatissimo programma folcloristi-co-culturale; esso evidenziò — direi quasi sperimentalmente — quella fraternità dei popoli friulano e sloveno alla quale poche ore prima gli oratori avevano fatto esplicito riferimento. V. Z Ponovno slovenska maša v Vidmu V soboto 14. oktobra, so se Slovenci, ki živijo v Vidmu, spet srečali v kapelici videmskega semenišča, da bi se skupaj zbrali pri sveti maši. ki jo je daroval naš beneški duhovnik gospod Marino Oualiz-za, profesor na semenišču v Vidmu. Maša je predvsem verska stvar, a ima tudi zelo važne sociološke in tudi druge momente. Zato, bi bilo dobro, da bi se videmski Slovenci kar v največem številu udeležili naše slovenske maše v furlanski prestolnici. Maša je vsako drugo soboto v mesecu in verski obred se začne zvečer okoli sedme ure in petnajst minut v semeniški kapeli. M.V. Papež Slovan in partizan Tako kot niso mogli nekateri skriti svoje jeze, žalosti in nezadovoljstva, ker je konklave izbran za papeža Slovana in partizana, takuo ne morem jaz skriti svojega veselja in zadovoljstva. Parvikrat, od kar obstoja katoliška vjera, sedi na stolu Sv. Petra papež, mož, ki pravi, kot mi, hleb hljebu, mljeko ml jeku, sarce sarcu an takuo naprej... Novi papež, Karol Wojtyla — Janez Pavel II. je Poljak, tuo se pravi Slovan, u katerega sv jet spadamo tudi mi beneški Slovenci. Ge bomo imjel srečo kada molit pred njim po beneško, če mu bomo po našim tožili krivice, ki smo jih u stoletjih tarpeli, On nas bo zasto-pu. Zastopili se bomo iz sar-ca u sarce, saj smo na njegovem obrazu spoznali slovansko milost in milino, tajšno kot jo je lahko spoznati na obrazu naših ljudi, ki so sanino tarpjeli in prenašali use grenkobe telega sveta. Tuole sem vam muoru po-vjedat, dragi bravci, in ko sem vam povjedu, muoram dodat še njeki, kar mi stoji na sarcu, kar me je peklo na duši u telih zadnjih tjednih. Kot kristjana me je pekla jeza an žalost tistih, ki so z obupam sparjel imenovanje neitalijanskega papeža. Ti ljudje mislijo, da bo zavoj o tega propadlo kristjanstvo. Ti ljudje spravljajo tudi kristjanstvo u košo, u žaki nacionalizma! Če bi bluo rjes, da je ust varu Kristus kristjanstvo samuo zanje, «ad proprium usum ed con-sumum», «ad usum Delfini», bi bluo zarjes ubuogo kristjanstvo! Hvala Bogu, pa ima naša vjera buj globoke korenine, ki poganjajo po usem svjetu. Boljelo me je, kadar so z obupom govorili po televiziji in pisali po časopisih (giornalih), da imamo ju-škjega papeža, da je konklave izbrau «un papa straniero». Papež, poglavar univerz.al-ne katoliške cerkve, ne more biti juški. (Non può essere un papa straniero). Cjela, vsa katoliška cjerktt ima svojega papeža in On je papež cjele katoliške cjerkve. Je papež in basta! Juški papež bi biu samuo tajšam, ki bi paršu sedet na stu Sv. Petra iz druge, nekatoliške vjere in bi usilu katolikam njega ne-katoliško vjero. Absolutno pa ne more bit juški papež samuo zavojo tega, ker ni Italijan. če bi se daržali teorije teh ljudi, ki tudi u vjeri ne morejo zakrit svojega nacionalizma, po tič bi lahko povje-dali še drugo resnico. Po teli pot je vič kot 500 milijonov katoličanov po svjetu imjelo juškjega papeža nad 450 Ijet! Papež ima velike odgovornosti (responsabilità), ne samuo za stuojke milijonov katoličanov, pač pa za ves svjet. Zatuo se muormo tro-štat, da nam usakikrat konklave zbere pametnega, sposobnega in dobrega papeža, pa naj bo ta Italijan, Ameri-kan, Slovan ali Turak. Tuole je važno (important). Iz biografije, iz življenske poti Janeza Pavla II. vemo, da je človek, ki je popravil, kaj je težkuo življenje, kaj je tarpljenje. Poskusu je, kaj so grozote uejske in tu-kti se je na strani pravice. Biu je aktiven partizan pruo-ti nacifašizmu. Prepričani smo, da bo tudi kot papež na strani tistih, ki tarpijo in če bo na strani tistih, ki tarpijo, bo tudi na strani beneških Slovencev. Vas pozdravja Vaš Petar Matajurac KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH SOVODNJE Dne 4 septemberja je uma-rel v Čedajskim Špitalu MEDVEŠ ANDREJ, rojen v Stermici leta 1887. Vse svoje nejlepše leta je prebil v Ameriki, kjer je postal tudi ameriški daržavljan. Ob prebitih 80 letih se je povarnil v rodni kraj. Tam, v Ameriki, je delal v fabriki, potem je bil posestnik majhne farme in, na zadnjo, enega «štore» («Biež v štore po an kilo cu-kerja», pravijo naši ameri-kani, kadar se povamejo k nam na ferje). Če kdo ga je uprašal, de kaj je prinesel iz Amerike, je odgovoril: «28 san jih nesu in 53 san jih parnesu (let)». Ta bi bil en dogodek kakor mnogo drugih, če u sebi bi ne imel nek posebnega. Na ameriškem Konšolatu u Tarstu se niso zadovolili zapisati njegovo smart, ampak so hoteli vedeti vse od njega: kje je živel po povratku iz Amerike, kako je živel, kdo je skarbel za njega anj, kako se je znašel v Casa di Riposo, vzrok smarti, kako se je iz-varšil pogreb in kam je bil pokopan. Vajeni pri nas videti, da en preprost človek — loži-mo en delavec — je štiman majo več ko ena številka (u-radi zabeležijo njegovo ime v zapisnik in amen), se ostane začudeni za takšno zanimanje od strani ene velike dežele za enega njenega državljana, ki pa je bil čes 90 let star. * * * U tiednu med 15. in 22. oktobrom so nieki vandali «pro fessionisti» udarli skuoze sa-krestijo u starmiško cierku in med drugim vederbali tudi urata; gotovo so mislili, da ušafajo u cierkvi stare in uriedne stvari: ostali pa so z dougim nuosom, kier naše cierkve so po navadi buoge. Odnesli so samuo an par ramovih kotliču za žegnano uodo in se prepričali, da tako tatinsko dielo se ne splača. Ljudje se sprašujejo kaduo so bli ti tatiči. Težkuo je misliti, da so domačini; lahko pa so ljudje, ki so par-šli od zunaj, taki ljudje, ki želijo okrasit polieušat hiše s starimi rečmi, zatuo jih je trieba iskati med tistimi «turisti», ki nemoteno, brez špo-tà in učasih s silo kradejo naš kostanj, naše zelje in kar jim pride pod parkje. Že pred lieti so odnesli an par vepikanih kamanu, ki so stali zunaj tarčmunske cierkve in ki so par starin služili za daržat pokoncu bandiere, križe in podobno. Sada služijo morebit u kaki vili za daržat pokoncu «ombrellone», ki dielajo sienco gospodarjem in branijo pred soncem. Prosimo use naše ljudi naj ahtajo na njih premoženje in naj vizajo karabinie-rje, če vidijo de okuole hiš in okuole cerkvi se gibajo sumljive osebe (gente sospetta) al pa ki kradejo kostanj, jabouke in darva. Karabinjerji muorajo hitro poskar-biet, de se nardi red (ordi-ne( in de se štrafajo tisti, ki nečejo spoštovat lecu: tuo je njih sveta dužnuost in so plačani ne samuo za daržat mier al pa za dajat multe šoferjem, ma tudi za branit use kar je naše in kar smo pardielal z našim puotom. * * * Miesca oktobra je bluo u našem komunu rekordno število porok. Parva sta se objubila venčno zvestobo Jellina Giuliano (Luku) iz Jelin in Dus Maria (Tama-žova) iz Duš. Tuo se je zgodilo 7.X. u tarčmunski cierkvi. Dva tiedna potlè so se zvezali za nimar po raznih cierkvah Benečije teli pari noviču: Podorieszach Giorgio (Peranin) iz Starmice in Coren Elvira iz Ruonca; Faustino Zuanella, gospodar hotela u Matajurju, in Oviszach Pia (Obiski) iz Puoštaka pri Kosci; Podorieszach Dina od Kranjca pri Sauodnji in Mo-reale Renato iz Corno di Ro-sazzo; Bortolutti Pio (Maci-ku) iz Čeplešišč in Domeniš Chiara iz Ažle. Take novice bi nas muor-le razveselit, zak bodočnost in upanje naših dolin so mlade družine in otroci; kaj pa pomagajo številni noviči in velike ojceta, če od šestih parou, ki smo jih zaštieli, samuo adan ostane za Sigurno doma, tisti iz Matajurja! Ostali so zazidali hiše in dobili dielo deleč od duoma in gredo u Premariah, u Afriko, na Manzan itn... Če se je ustavla emigracija u Belgijo, u Germanijo, u Žvicero ostane pa zmjeran interna emigracija, ki bo počasi izkar-vaviela uso Benečijo, zatuo je prù de prepišemo na te-lem miestu be siede našega piesnika Luciana Chiabudi-nija, ki je zmagu na lieto-šnjem festivalu beneške pie-smi na Liesah s popeuko «Vsakdanji kruh»: Kuo lepuo naco pa san sanju / naš’ ljudje so se uar-nil’ damu Gor an dol po poti smo jo pieli ' gor po briegu smo vriskal’ veseli. Naše hiše smo vse postrojil’ ■' stare ognjišča še ankrat zanetil’ San zastopu, kaj je to prave veseje: > vsakdanji kruh služit doma. San Sanju, de pride an dan, de bomo vsi / vsakdanji kruh služil’ doma. In tudi mi upamo, da tele ne ostanejo samuo lepe sanje. SPETER U soboto 21. oktobra sta se poročila na Stari gori Zaccai Sergio iz Špetra in Cencig Margherita iz Pero-vice. Žlahta in parjatelji jim želijo puno sreče u njih skupnem življenju. Ažla Pred kratkem je umaru u Milanu, kjer je živeu od svojih mladih ljet, Achille Battaino, brat od Guida Battaina. Tudi Achille je bil zbrau pot progresista in se je use življenje tuku za pravico delavcev in ponižanih. Imeu je 62 ljet. Ohranili ga bomo u ljepem spominu, žlahti pa izražamo naše iskrene sožalje. Rajnik Achille Battaino iz Ažle SARŽENTA Smart mlade noviče U soboto 21.X.1978 je u maria u videmskem špitalu Milena Pittioni. Imjela je samuo 31 ljet. Poročila se je bla pred štirimi mjesei. Vjedela je za zaharbtno bo-ljezan — leukemijo — in tudi mož, Giuseppe Cosson, je vjedeu, da bo imjela Milena kratko življenje. Imjela sta se rada in sta se poročila, da bi uživala — manjku no malo — njih ljubezan. Usi so se troštali, posebno pa ona dva, da bo njih skupna življenska pot buj duga. Na žalost, ni bluo ta-kuo. Zaharbtna boljezan je spravla mlado Mileno u kratkem cajtu u prerani grob. Puno ljudi jo je spremljalo k zadnjemu počitku. Nje pogreb je biu u špetru u pandejak 23. oktobra, ob 10.30 zjutraj. Naj gre žalostnemu možu in žlahti naša tolažba. U torak 17. oktobra se je rodila u čedajskem špitalu Caterina Trusgnach. Nje tata je Valentin — Ceku iz Malega Grmeka, mama pa Paola Zufferli iz Petarniela a živita u špetru, že od kar sta se poročila. Katerinca je dobila na svetu že sestrico, ki ima 4 ljeta in se imenuje Arianna. Obema želimo puno sreče u življenju. SREDNJE Varh brez vode, te duje praseta pa sjerak jedo Ljetos so u Varhu puno pretarpjel zavojo pomanjkanja vode. Vič mjescu so bli brez tega, takuo potrebnega elementa za življenje ljudi in žvine. Pomagati so se muorli sami, kakor so mogli in znali. Čudno, da jih je kamun takuo zapustu, saj imajo u mali vasici kar dva konselirja. Morebit, da če so bli imjel še trečjega, bi jim ne bila manjkala voda. «Voda manjka, imamo pa puno "cinghialu”, pravijo u vasi. Duje praseta so jim napravile veliko škodo po nji vah, ki so posjane s sjer-kom in tuo ne samuo u Varhu, pač pa tudi par Klincu in u Malini. Pravi star pregovor, da če se navadi prase u arž, je trjeba arž požet, al pa prase ubit. Da parafraziramo ta star pregovor, rečemo mi: «Če se navadijo te duje praseta u sjerak, je trjeba sjerak polomit al pa te prasce pobit!» Odgovor ga lahko dajo samuo jagri iz Srednjega. Medtem se kumetje upraša-jo, kduo bo plačju škodo. Podrli bojo nevarne hiše Hiše, ki so ble hudno poškodovane od potresa in ki predstavljajo nevarnost za ljudi, muorajo biti po-darte. Tuo djelo je dau komun u ruoke domačim zidarjem in bo koštalo 11 milijonov lir. Podbonesec Naši noviči Na dan 30. septembra sta se poročila u Pradamanu Danilo Succaglia iz Španju-ta in Franca Riul. Danilo je šu k Franki za zeta. Glih tisti dan sta se poročila Leo Gorenszach iz Gorenje Vasi in Claudia Coren iz Premariacca. Našim novičam voščimo use dobro u življenju. PRAPOTNO Umarla je žena našega šindaka Po ejeli idrijski dolini, pa tudi po drugih krajih je globoko odjeknila novica o smarti Lidie Grudine, poročena Bernardo. Umarla je u čedajskem špitalu še u mladih ljetih. Bila je žena našega šindaka Bernarda. Nje pogreb je biu u četartak 19. oktobra u Prapotnem. Naj gre hudo prizadeti družini naša tolažba. Natale Crainich in Nadalja Bergnach: 25 let skupnega življenja DREKA Praznovala sta 25 let skupnega življenja U soboto 14. oktobra sta praznovala petindvajstletni-co poroke u cerkvi Device Marije, u Dreki, Natale Crainich in Natalia Bergnach. Za to lepo parložnost so se zbrali okuole «noviču» sinovi, navuodje in puno prijateljev. U cajtu maše jim je gospod kalunih - Valentin Birtič naredu pru lepo pridigo. Govoriu je o njih težkem življenju. Kadar sta se uzela, nista imela nič, sada imata no lepo hišo dol na Laškem. Za par dni potle, ko se je Na-dalio oženu, je uzeu u ruoke valižo in šu na djelo u Švico, kjer je biu že prej. Nadalia je bla zmjeraj pridna in zvesta žena in tudi sada se imata rada, glih takuo, kot pred petindvajsetimi leti. Želimo in še puno veselih in zdravih let skupnega življenja, da bi učakala še zlato in diamantno poroko. U soboto 21. oktobra so praznovali 40 let svojega življenja, tisti, ki so bli drugikrat «konškrit» u našem komunu. Zbrali so se na večerji pri Mauriziu na Krasu. Obujali so spomine njih življenja in bluo je zlo lepuo. Njeso bli usi, ker jih je puno po svjetu. Alfredo Cicigoi, predsednik sekcije naše Zveze emigrantov v Taminesu — tudi on je drugič konškrit — jim je telefoniral iz Belgije in jim je povjedu, da je z dušo in srcem par njih, ko ne more biti s telesom. Mauriziu je naročiu, naj jim na- toči na njega račun vina do garla. Po večerji so šli usak na svoj dom in sklenili, da se bojo zbrali usako ljeto. Želimo jim puno sreče in zdravja. KRAS Novi godac za Beputovo družino Kadar se je par nas ro-diu puob, smo pravli u starih cajtih, da se je rodiu nuov senosek. Sada, ki se malovič trave sječe, se tudi senoseki ne rodijo več. Se pa lahko rodijo godci, če je tata al pa nono godec u družini. Takuo se troštamo, da bo dober godec Luigi Bergnach, ki je zagledu luč sveta u čedajskem špitalu, u petak 13. oktobra. Za njega rojstvo so usi veseli: mama Dorina Namor — hči znanega godca Beputa Namorja iz Krasa — tata Rino, sestrica Federica, nona Nikla in — tudi nono — godac Be-put Namorju. Naj bo mali Lojz godec al pa kaj druzega, mu želimo puno sreče in zdravja v življenju, ki ga ima pred sabo. ZUGLJANO PRI ČEDADU U petak 6. oktobra je na hitro umaru Giovanni Ter-licher, naš rojak, ki je živeu u Zuglianu pri Čedadu. Biu je mlad puob. Pred ljeti je imeu ejestni incident in od tokrat ni imeu vič pravega zdravja. Njega družina je lepuo poznana med našimi ljudmi, saj je imjela puno ljet oštarijo pri Kobilci, u znožju Podgore. Izražamo ji naše globoko sožalje. Novica iz Špetra. Zaccai Sergio in Cencig Margherita Na sliki vidimo vesele štiridesetletnike iz Dreke