-----   385   -----
Zedinjenje Slovencev
pred prestolom ljubljanskega „konstit. društva."
Gosp. D i m i c je v poslednjem zboru tega društva se prijel govora, s kterim je gosp. dr. Jan. Bleiweis zagovarjal zedinjenje Slovencev v eno administrativno skupino, in pretresovaje razloge njegove prišel je do tega, da pravi, da ta zahteva ni druzega nego „pogret federalizem*', in da ni na korist ne kranjski deželi ne Avstriji, pa da tudi ne vstreza namenu, ki ga slovenska stranka s to idejo doseči misli.
Vsaka stvar ima dve strani, pravi pregovor; da bojo udje nemškega društva drugo stran na prvo vlekli, to je vsak že naprej vedel, ko je slišal, da „konstit. društvo" bode pretehtovalo ^Slovenijo." Vendar od g. D i mi c a, ki je ravnatelj zgodovinskega društva, smo pričakovali, da zgodovinskih dob, v kterih so dežele, kjer Slovenci bivajo, bile v tesni zavezi, ne bode tako nečimerno preziral, kajti zgodovinsko stališče je ravno to, ki daje podlago naši ideji, da je kaj več kakor le „megla". In kako, da se zgodovinskemu pravu ne bi smelo pridružiti narodno, kjer gr6 za dežele, o kterih je Vodnik pel: „Od nekdaj stanuje tukaj moj rod — če ve kdo za druzega, naj reče: odkod?" Ce ste nas nedavno imeli v „nemškem bundu", ki je segaj celo čez meje avstrijske, kako da bi dežele, ki so že večkrat saj večidel bile skupaj, ne mogle in bi ne smele spet priti skupaj v še ožjo zvezo?
Da že jutri to ne bode, to vsak ve, kdor zaželeno zedinjenje le na postavni poti hoče in ne drugače. Gosp. Dim i c, namesti da bi bil študiral starodavne naše čase, si je stvar zlajšal in je gledal drugam po svetu — in celo v Svajco. Al tu je pokazal, kako človeka lahko strast zbega! Gosp. Dimic pravi: „glejte v Svajco; ondi ni narodnih strank, ondi so le politične stranke, in vse težijo v isti cilj in konec — in to je svoboda." To ravno, gosp. Dimic! pa je to, cesar Slovenci želijo in po čemur Slovenci težijo. Prvo je to, da vsak narod je v Avstriji tako ^zavarovan v svoji narodnosti, kakor je zavarovan v Svajci, kjer Nemec, Francoz in Italijan vživa popolnoma svoje pravice tako, da Svajca razpada v nemško, francozko in laško. Ondi je Nemec v svojih mejah, in ne sili svoje kulture niti Lahu niti Francozu. Pravo! Taka naj bode Avstrija, in mirna bode. Kjer je n dr o dno pravo izgotovlj eno ali kakor Nemec pravi „ein uberwundener Standpunkt", ondi se narodi edino le poganjajo za pridobitev svobode. Kjer pa narodi tega nimajo, kar je prvi pogoj temu, da živijo, ondi gre njihovo delovanje na to, da si pridobijo  prvo svobodo — svobodo to, da so!   Zato
-----    386    -----
ste, gospod Dimic!  s priliko Švajce jo napak zadeli, marveč — ne hot6 — vodo na mlin nas napeljavali.
Da bi nam rojaki „Kranjei" saj tako pošteni Jrili kakor je pL Blagotinšek-Kaisersfeld svojim Sta-jarskim! Čemu nam zmiraj na uho trobite, da ste skrbni za višo kulturo našo, za naš visi duševni in ma-terijalni blagor? Saj to ni res, in zato Vam Vaše ljubeznivosti" nihče ne verjame.
PL Blagotinšek je 10. dec. 1866. L v adresini debati štajarskega deželnega zbora odkritosrčno povedal, kaj hočejo Nemci in taki, ki se za Nemce delate. Kar naravnost je rekel: „V tej Avstriji grč nam Nemcem prvo mesto. (Tedaj: „mi smo mi!") Meni ni nobena država znana, da ne bi imela narodnih voditeljev, in to voditeljstvo, saj ta kraj Litave, gr6 najn Nemcem. (Tedaj spet isti refren: „mi smo mi"!) Ce ni Avstrija taka, naj razpade; hladne krvi bomo gledali razpad; pa kaj pravim: še veseli ga bomo!" — To so vendar odkritosrčne besede; tu saj usta to govorč, po čemur srce hrepeni! Ljubljanski „Tagblattovci" pa se hlinijo kakor da bi jim ne bilo za: „mi smo mi", ampak kakor grlice nam krulijo: „slovenski narod! bodi pameten, bodi naš! zataji svoje narodne pravice in sleci svojo kmečko suknjo, obleci frak in postavi cilinder na glavo, potem boš, kakor smo mi; boš hodil v nemško gledišče in z nami ploskal, ko bode šaljivec Miiller „Muhlfeldu" glorijo pel, „kutarje" pa zasmehoval ! „Kikeriki" bo tvoje berilo, ne pa tercijalka ,,Danica" in namesti neotesanih „Novic" boš bral naš „Tagblatt", ki je najbolj fina roba vse ljubljanske in-teligencije!"
To je tedaj veliki razloček med štajarskimi voditelji nemške stranke in pa med kranjskimi. Uni odkritosrčno svoj „mi smo mi"! razglašajo svetu, — kranjski jo drugače godejo. Zato pa tudi ni čuda, da so si večkrat navskriž ti možje, in tako tudi o zadevah zedinjenja Slovencev. V ljublj. „konstit. društvu" sta Dimic in Dežman povdarjala, da Kranjcem ne bi bilo na korist, ako se združijo z drugimi Slovenci; štajarski deželni odbor, kije razposlal pod-učno brošuro po svoji deželi, pa nasproti trdi, da bi štajarski m Slovencem ne kazalo zediniti se s Kranjci. Tu se vidi, da vsak drugače gode na svoje gosle: Dimičev in Dežmanov bas drugače in štajarski odbor spet drugače. Taki godci pa so le škripači — pravo harmonijo da le soglasni glas in to je glas slovenskega naroda, ki poje Vodnikovo: „Od nekdaj stanuje"....
Al nikar ne mislite „Tagblattovci", da že jutri ali pojutranjem hočejo eno deželno poglavarstvo, en deželen zbor imeti Slovenci, — Slovenci vejo, da se zgodovina ne dela na vrat na nos. Saj pred malo leti še od Slovencev niste hoteli vedeti nič, kakor od Ru-s in o v ne, o kterih so rekli, da jih je Stadion še le „ustvaril", tudi od vojvodi ne srbske, ki jo je Bach „naredil" itd., in vendar dandanes v državnem zboru cel6 „Pressa" vsaki dan pozna „die Polen, Slo ven en und Tiroler", in narodna večina v ljubljanskem deželnem zboru letos ni potrebovala več nemškega jezika, pa vam vendar nobene besede ni na dolgu ostala. Vemo, da ste debelo gledali, kako so se nenadoma spol-nile Koseskove besede od 1845. leta
»Krasno bo sad slovenske reU ob uri dozorelu in tako debelo gledate tudi zdaj, ko čujete besedo „Slo-venijo" — „megleno" idejo kakor pravite: vendar tolažite se: iz megle pride dež, iz dežja, ako pade na rodovitno mirno zemljo, pa seme obrodi sad. Zasmehujte, črnite, v blato teptajte, saj vemo, da je smeh le vaša notranja togota, blato le črn žolč, — al mi zaupamo, da pravična Avstrija ne bo dala, da bi vam obveljala Blagotinšekova:  „mi  smo mi",  ampak  da tudi
nam Slovencem obveljajo vse narodne pravice, in kadar pridemo do teh, takrat smo dosegli, kar je naše, če tudi ostanemo kakor smo dozdaj, kajti potem ne bode treba Slovencem se boriti za narodno svojo pravo.    Takrat bode Avstrija^Dimičeva S vaj ca!
Zdaj pa je — kakor je Suzelka v „Reformi" prav tehtno rekel — zdaj je ideja „zedinjenja Slovencev" tukaj, in ne bode več zginila iz dnevnega reda ustavne Avstrije.