TRATE GLASILO OŠ CVETKO GOLARJA ŠKOFJA LOKA ŠOLSKO LETO 2020/2021 UVODNIK Dragi bralke in bralci, letošnje šolsko leto je takšno, kot ga še ni bilo in verjamem, da si zdajle vsi skupaj mislimo in želimo, da se nikoli vec ne bi ponovilo. A po drugi strani je zelo praznicno, naša država Slovenija praznuje 30 let. Zato smo razmišljali o tem, za kaj smo lahko hvaležni in na kaj ponosni. Zagotovo je to jezik, naredili smo kratek prelet od prvih zapisov slovenske besede do umetniških del, ki nastajajo danes. Veliko biserov ima­mo in tudi na te smo opozorili. Letos je za nami najbolj zoom leto, veliko otroških vtisov smo zbrali in se navduševa­li nad vsem, kar so ustvarili doma in po vrnitvi v šolo. Za nikogar ta cas ni in ni bil enostaven, a tokrat v ospredje postavljamo sedmošolca, ki je to leto bil bitko vseh bitk – Luka Omerzu je Junak 3. nadstropja in je zagotovo Junak med junaki na naši šoli. Sam je opisal, kako je doživel diagnozo rak in predstavil svojo pot zdravljenja. Ves cas so mu ob strani stali sošolke in sošolci z razrednicarko. 1. septembra 2012 so prvic prestopili prag naše šole, po devetih letih šolanja pa se poslavljajo od nas –najbolj zoom generaciji smo zaželeli vse dobro na novih poteh. Ceprav smo prevec dni preživeli na daljavo, smo uspeli na drugacen nacin speljati tudi veliko projektov. Tudi o teh porocamo v fotografijah in besedah, Želimo vam prijetno branje in predvsem takšne pocitnice, v katerih si boste nabrali novih moci za nove zacetke. Ravnateljica Karla Krajnik SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplacano s tisocerimi obrestmi! Naša domovina je boj za prihodnost; ta domovina je vredna na­jžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom. Tedaj bodo le še grenak in grd spomin te gosposke domovine, na suženjstvu zidane, s krvjo in solzami gnojene, sramota cloveštvu, zasmeh pravici... Ivan Cankar (Lepa naša domovina, 1909) Maša Rakovic 5. r ZAHVALJENI Tone Kuntner Zahvaljeni presrcno za ljubezen, goreco brez vracila in placila, (saj bi drugace ne bila ljubezen), ki ste jo živeli in živite, ki ste z njo gradili in gradite dom in domovino! Zahvaljeni presrcno za ljubezen, ki je vgrajena v vse, kar je zgra­jeno, in je blagoslovljeno vse, kar je iz nje rojeno in storjeno! Zahvaljeni, zahvaljeni, ki ste jo zapisali s krvjo, v rodno zemljo in v srcne knjige, ki ste z njo odšli v minljivost, ne vedoc, da ni minljiva! Zahvaljeni, ki z njo delite naš usodni cas! - In zahvaljen cas, ki ga živim in ga sprejemam kakor dar in milost! Anketa SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST Eris_Haxhimustafa SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST Manca Juvan, 5. r SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST Ajda Luštrek Jelovšek, 5. r Praznovanje 30. obletnice samostojnosti zaceli na daljavo, a skupaj Zadnji šolski dan v tem cisto drugacnem letu 2020 smo pripravili prireditev preko videokonference in na ta nacin zaceli s praznovanjem 30-letnice samostojnosti naše države. Ucenci in ucitelji so prireditev ustvarja­li in spremljali od doma. Pred nami so bili trije lepi in pomembni prazniki, božic in novo leto sta nas okrepila za prihodnost, dan samostojnosti in enotnosti pa nas je spomnil, kako smo bili pred tocno tridesetimi leti kot narod neomajni, trdni, enotni in odloceni, da postanemo samostojni. Da je prireditev postala zgodovinska za našo šolo, je poskrbel predsednik države Borut Pahor, ki se je odzval na pismo naše uciteljice in ucenke in ucence spodbudil: »Naj vas spremljata pogum in optimizem.« Danes živimo sanje mnogih rodov, zato smo z ucenci v filmu pripravili zgodovinski pregled dogodkov. S prijaznim nagovorom nam je vošcila ravnateljica Karla Krajnik, s pesmijo pa clani šolskega benda. Cisto posebno leto smo sklenili s cisto posebnimi željami – naj se šolska vrata nikoli vec na ta nacin ne zaprejo in naj se pocitnice nikoli vec zaradi bolezni ne po­daljšajo. Zaželeli smo si zdravja in da se cim prej srecamo. Z nami je bil predsednik Borut Pahor Poseben pecat naši šolski prireditvi ob 30. obletnici plebiscita je dal predsed­nik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, ki je dejavno sodeloval pri osamosvo­jitvi naše države. V video sporocilu je socutno nagovoril naše ucenke in ucence, ki so od šolanja na daljavo že precej utrujeni: »Drage ucenke in ucenci, izteka se nadvse posebno leto, ki ga je skorajda v celoti zaznamovala nova bolezen. Prikrajšala vas je za druženje na šolskih igrišcih, mogoce za prvo ljubezen na šolskih hodnikih in seveda za majhne porednosti. Za vami je veliko preizkušenj, naucile so vas potrpežljivosti, srcnosti in razumevanja. Pokazale so nam in vam, da je šola veliko vec kot samo ucenje. Šola so tudi prijatelji, ki jih pogrešate, in znanje, ki ga potrebujete, da boste lahko uresnicili svoje sanje. To vam lahko uspe le, ce boste tudi povezani. Dragi mladi prijatelji, v prihajajocem letu vam želim, da ostanete zdravi, veseli in seveda radovedni. Naj vas vedno spremljata pogum in optimizem, veliko vztra­jnosti in tudi nekaj domišljije. Želim vam, da se cim prej vrnete v šolske klopi. Srecno!« Predsednik Borut Pahor se je odzval na pismo naše uciteljice, ki ga je povabila, da postane del posebne prireditve in da na svoj nacin vstopi v naše domove, ki so v zadnjem letu postali velike ucilnice na daljavo - v nekaterih slišati smeh, v drugih jok, cutiti je nemoc mnogih otrok, staršev in tudi nas, uciteljev. Med drugim je v pismu zapisala: »Letos mineva 30 let od plebiscita in to je res eden najvecjih mejnikov v zgodovini slovenskega naroda in predvsem naše državnosti. Vi ste ga doživeli, Vi ste ga soustvarjali, Vi naš narod, in žal tudi njegovo razklanost, doživljate danes. Sama v teh otrocih vidim veliko luc in upanje za današnji trenutek in prihodnost. A vem, da ce jim ne bomo ljubezni do domovine privzgojili, zanosa preteklih rodov ne bodo obcutili.« Hvaležni smo, da nas je predsednik Borut Pahor spodbudil in s svojo prisotnostjo na naši prireditvi ob 30. obletnici plebi­scita naredil nepozabno. Naš ucenec Amar Kaltak iz 7. a je bil nad predsednikovim nagovorom tako navdušen, da mu je napisal zahvalno pismo. Predsednik Borut Pahor pa je bil navdušen nad Am­arjevim pismom, ki ga je objavil na svojem Facebook profilu. Slovenija je kulska, Slovenke so lepe Ob 30-letnici naše države smo se mladi novinarji naše osnovne šole odlocili narediti anketo. Odpravili smo se pred Mercator v Škofji Loki. Anketirali smo okoli 40 ljudi. Vprašali smo jih, kako se spomnijo casa med plebiscitom in osamosvojitveno vojno ter na kaj smo Slovenci v tem trenutku lahko najbolj ponosni. Za mlajše anketirance pa smo imeli drugacna vprašanja: iskali smo najlepšo slovensko besedo, najbolj okusno slovensko hrano, najlepše mesto ter reko. Odgovori so bili zelo raznoliki, zelo pestri, neka­teri pa tudi malo pesimisticni. Ker jih nismo pov­sem razumeli, jih ne bomo posebej izpostavljali. Posebej nas je presenetil par, ki nam je poleg zelo bogatega odgovora povedal tudi, da je zelo narobe, da v narodni noši ženske obujejo salonarje, naše prednice pa so nosile škornje ter gospod, ki so ga z orožjem poslali stražit na Godovic. Navdušile pa so nas še nekatere izjave: Slovenija je kulska, Slovenke so lepe, Slovenci vse namakajo v šnops ... Anketiranci so trenutno najbolj ponosni na takratno prvo skupšcino, poznejši parlamen­ta, izpostavili so Janeza Janšo, Boruta Pahorja, Janeza Drnovška, Jelka Kacina, Milana Kuca­na. Predvsem so ponosni na Demos in na vse Slovence, ki so s cisto vestjo odšli branit našo državo. Pravijo, da so takrat poslušali medije in da so bili na tekocem z informacijami. Poleg tega pa so ponosni še na to, da smo samostojna in svobodna država, ter da smo sami svoji gosp­odarji. Naši državljani se zavedajo, kako cudovi­ta je naša država, poleg tega pravijo, da je zelo neokrnjena in preprosta. V cast jim je, da smo s osamosvojitvijo dobili svoj grb, zastavo, him­no, ter da smo s tem ohranili naš jezik za nekaj rodov. Ugotovili smo, da so najlepše besede: Slovenija, domoljubje, solidarnost, socutje, hvala, mir ... Najboljši športniki: Tina Maze, Peter Prevc, rokometaši, Luka Doncic, Jan Oblak, Primož Roglic ... Najlepše reke: Soca, Krka, Sora. .. Najlepši kraji: Škofja Loka, Šiška, Medvode, Ljubljana, Škofja Loka, Mozirje ... Najboljša hrana pa je tradicionalna slovenska. Anketo so izvedli, obdelal in napisali poroci­lo: Hana Hadžic, Jera Košenina, Tina Druži­nec in Nejc Oberstar iz 7. c, Pika Alic in Maja Maletic iz 7. b SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST 7 zanimivosti o slovenskem jeziku, ki bi jih morali poznati #1: Slovenski jezik govori približno 2.500.000 govorcev po svetu A od tega jih vecina živi v Sloveniji, kar okoli 1,85 milijona. Preostali pa se potepajo po svetu in pridno širijo naš lep jezik tudi po tujih krajih… Najpogosteje lahko slovenšcino slišimo v Italiji, v Avstriji, na Hrvaškem, na Madžarskem, v Nemciji, pa tudi v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji in Južnoafriški republiki. #2: Slovenšcina je eden od redkih jezikov, ki pozna dvojino – nikakor pa ne edini Številni verjamejo, da je dvojina le slovenska posebnost, a to nikakor ne drži. Dvojino, v takšni ali drugacni obliki, denimo pozna tudi lužiška srbšcina, ki se govori v jugovzhodnem delu Nemcije, kašubšcina, ki se govori na severu Poljske, keltska bretonšcina, ki je v uporabi na severozahodu Francije, pa tudi sodobna arabšcina in hebrejšcina. #3: Slovenšcina pozna kar 48 narecij in govorov Kar je resnicno ogromno za jezik, ki se govori na tako majhnem geografskem obmocju. Narecja se med seboj mocno razlikujejo, združena pa so v 8 narecnih skupin: dolenjsko, gorenjsko, ko­roško, primorsko, štajersko, panonsko, rovtarsko in kocevsko. SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST #4: Slovenšcina v številkah Slovenski jezik ima 25 crk, s katerimi zapisujemo 29 glasov. Pozna 3 slovnicna števila, 6 sklonov, 8 sklan­jatev, 3 slovnicne spole in 4 slovnicne case. Kdo zna #5: Slovenšcina ima cisto svojo pisavo Slovenci sicer uporabljamo gajico, pisavo, ki jo je razvil hrvaški jezikoslovec Ljudevit Gaj, vendar pa smo pisavo prilagodili svojim potrebam. Naša oblika gajice se imenuje slovenica. #6: Slovenskega jezika se lahko naucite tudi v tujini Slovenšcino namrec poucujejo kar na 54 univerzah v 25 državah po vsem svetu. #7: Kako pa slovenšcini recejo drugi? Tujci slovenski jezik poimenujejo zelo razlicno, Hrvati ga denimo imenujejo slovenski, Srbi slove­nacki, Rusi slovenskij, Nemci Slowenisch, v anglešcini pa je slovenšcina lahko Slovene ali Sloveni­an. Latinski izraz za naš jezik je lingua Slavonica ali lingua Slovenica. Slovenija, moja dežela Slovenija je dom enega najlepših jezer v Evropi Blejsko jezero se že nekaj let uvršca na sezname najlepših jezer v Evropi. Poleg nebeško modre barve vode in pravljicnega gradu, ki kraljuje na skali ob jezeru, je jezero prav posebno zaradi malega otoka s cerkvijo, ki buri domišljijo obisk­ovalcev. Pri nas so iznašli kolo … … oziroma našli najstarejše kolo na svetu, ki je staro okoli 5.150 let. Navdušenci nad zgodovi­no pa pri nas lahko raziskujejo tudi vec kot 500 gradov, srednjeveška mesta in ostanke rimskih naselbin. Pri nas so našli najstarejše glasbilo Slovenci obožujemo glasbo, kot kaže, smo strast do glasbe podedovali po naših prednikih. Leta 1995 so namrec arheologi izkopali Pišcal iz Divjih bab, ki naj bi jo neandrtalec izdelal pred 55.000 leti. V imenu države imamo skrito ljubezen Slovenci smo polni ljubezni. Slovenija je edina država, ki v svojem imenu skriva besedo “love” (eng. ljubezen), poleg tega je v znamenju ljubez­ni tudi njena prestolnica Ljubljana, ki je nastala kot razlicica besede ljubljena. Bogati smo z gozdovi Vec kot polovico ozemlja Slovenije prekrivajo gozdovi. V nasprotju s preostalimi državami pa se obmocje gozda v Sloveniji širi. Majhni država, a geografsko razgibana Na majhnem ozemlju Slovenije se stikajo štiri pomembne geografske enote – Alpe, sredozemska pokrajina, Kras in Panonska nižina. Poleg tega se lahko iz enega konca države na drugega pripel­jete v piclih dveh urah. Slovenija ima veliko bogastva pod zemljo Slovenija ima glede na svojo velikost najvecje število jam na svetu. Slovenske jame so poleg tega tudi dom številnih mocerilov – cloveških ribic. V preteklosti jih je ob deževju pogosto naplavilo na bližnja polja, kjer so se jih domacini bali, saj so mislili, da gre za mladice zmajev. Imamo najvecjo smucarsko skakalnico V Sloveniji je tudi najvecja smucarska skakalnica na svetu – Planica, kjer so bili postavljeni že številni rekordi v smucarskih poletih. Vec kot polovica države je okoljevarstveno zašcitena Da se Slovenija zavzema za zašcito okolja, se kaže tudi v dejstvu, da je kar 53,6 odstotka sloven­skega ozemlja okoljevarstveno zašciteno. Najbolj znano zašciteno obmocje je vsekakor Triglavski narodni park. V kratkem casu z vrha gor na morje Slovenija je priljubljena destinacija tudi zaradi raznolike narave, tako se lahko popotniki zjutraj od­pravijo na vecurno gorsko turo, zvecer pa lahko uživajo soncni zahod nad Jadranskim morjem. Le pešcica držav lahko to ponudi svojim obiskovalcem. Naša ljubezen do cebel V Sloveniji je okoli 90.000 cebelarjev. To pomeni, da se vsak dvajseti Slovenec ukvarja s cebelarst­vom. Izdelki iz medu so pri turistih izjemno priljubljeni, radi si pa ogledajo tudi naše cebele pri delu. Na pobudo Slovencev obeležujemo svetovni dan cebel. Slovenija in Unesco Slovenija se je na Unescov seznam svetovne dedišcine doslej uvrstila s štirimi spomeniki. To so Škocjanske jame, rudnik živega srebra v Idriji, kolišcarske naselbine na Ljubljanskem barju ter star­odavni bukovi gozdovi v pragozdu Krokar in rezervatu Snežnik Ždrocle. Na Unescovem Reprez­entativnem seznamu nesnovne kulturne dedišcine cloveštva ima Slovenija vpisane štiri enote: Škofjeloški pasijon (2016), Obhodi kurentov (2017), Klekljanje cipk v Sloveniji (2018), Umetnost suhozidne gradnje, znanja in tehnike (2018). Vse najboljše, Slovenija Kako se spomni osamosvojitvenih casov, nam je zaupala uciteljica Jasmina Vidovic. Iz tistega casa nimam zgodbe, imam samo spomine, ki me vsake toliko ošinejo. Takrat sem bila ravno na sveže zaljubljena. Bila so še moja študentska leta. Leta 1990 sem zak­ljucevala drugi letnik študija na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. S fantom in prijatelji smo konec poletja 1990 preživeli v Stinici pri Jablancu na Hrvaškem. Bil je lep september, ko smo ob vecerih posedali na obali, smo iz daljave slišali eksplozije. Nis­mo se prevec vznemirjali, verjetno imajo vojaki vaje … Po dopustu pa smo pocasi ugotovili, da tisto niso bile navdane strelske vaje ampak je že vrelo. Decembra leta 1990 smo se ponosno udeležili plebiscita in odgovorili na vprašan­je: »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Cez pol leta (26. junija) je bila je bila na Trgu republike v Ljubljani slovesnost ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti in vsi iz »tistih casov« se spom­nimo besed tedanjega predsednika Milana Kucana: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Nato pa se spomnim, da smo poslušali vsa porocila na TV in radiu. Spomnim se posnet­kov prestreljenih tovornjakov, prerešetanih stavb na meji v Gornji Radgoni, porocil o smrtnih žrtvah… Poslušanje alarma za zracni napad in razmišljanje, kam bomo šli, ker hiša ni imela kleti, prazne avtoceste, ki povezuje Jesenice z Ljubljano. Spomnim se velikih betonskih blokov in ovir, ki so bile na­ložene ob cesti proti Tržicu, ki sem jih videla vsakokrat, ko sem šla domov. Te barikade naj bi zaustavile tanke. Vreme v tistih de­setih dneh je bilo lepo, toplo. Spomnim se, da smo bili zunaj, ko smo videli letala, ki so bom­bardirala oddajnik na Krvavcu in potem dim. uciteljica kemije Jasmina Vidovic Jernej_Avguštin, 5. r SLOVENIJA – VELIKA PO SRCU, BOGATA V IZROCILU, ZAZRTA V PRIHODNOST ODHAJA NAJBOLJ ZOOM GENERACIJA Moj obup in vse te ocene k'mal … Minilo bo! Vsak spomin, vse kar NE mine Zadn' zgodil se bo nocoj Vsa ta spraš'vanja cakajo v vrsti, da eno žrtev najdejo, Vsi ti hodniki brez nas bodo prazni uciteljem pa dolgcas bo Spet nadeni svojo masko, tisto z žepa hlacnega upam da ni b'lo predure, ker bo neopravicena Naj se ocene, moje slabe pred zakljuckom dvignejo Naj bo september al' pa november – skos' sam teste pišemo … Vseh devet let blo je zlo fino zdej mormo it naprej Od osnovke locili se bomo in U sredno bomo šli Vsa ta spraš'vanja cakajo v vrsti, da eno žrtev najdejo, Vsi ti hodniki brez nas bodo prazni uciteljem pa dolgcas bo Spet nadeni svojo masko, tisto z žepa hlacnega upam da ni b'lo predure, ker bo neopravicena Naj se ocene, moje slabe pred zakljuckom dvignejo Naj bo september al' pa november – skos' sam teste pišemo … Dragi devetošolke in devetošolci, dragi starši! Leta 2012 ste plaho prestopili šolski prag, kot bi mignil, je minilo devet let in zadnji dve števki v letnici sta se zamenjali. Tu je leto 2021 in pred nami ste mladi ljud­je, ki se ne držite vec za roke staršev, ampak roke podajate sošolkam in sošolcem in skupaj plešete proti prihodnosti, ki se odpira pred vami. Devet let ste bili skupaj, ste ena redkih gener­acij, ki se na prehodu iz petega v šesti razred ni pomešala, le nekaj sošolk in sošolcev se vam je pridružilo. Ste generacija, za katero je veljalo, da veliko obeta in danes vemo, da je temu res tako, saj ste usvojili veliko znanja in bili uspešni na mnogih tekmovanjih. A ne le to – vsak med vami je dragocen in v marsicem nadarjen, saj veste, vsega žal v šolah ne merimo, na prim­er veselja, spoštljivosti in srcnosti. Vse to bo­gastvo imate. To ste nenazadnje pokazali tudi s pripravami na današnjo valeto, ki je zahvala vašim staršem in vsem nam, zaposlenim na šoli. Res je, da nas je v dvorani manj, a z veseljem pozdravljamo tudi vse stare starše, brate, ses­tre, prijatelje in mnoge druge, ki nas neposred­no spremljajo od doma. Hvaležni, da smo po tem težkem šolskem letu vendarle lahko vsaj na koncu na ta nacin skupaj. Dragi starši, hvala za vaše zaupanje in pred­vsem hvala, ker ste bili že lani in tudi letos, ko so ucenke in ucenci veliko ur preživeli doma, njihova spodbuda, podpora, ne le to – tudi ucitelji in prijatelji. Vaši otroci, ki danes sedijo tu pred vami, so neponovljivi, unikatni, drago­ceni. Danes skupaj obcudujemo njihova krila, ki so pripravljena na let. Bodite hvaležni zanje in ponosni nanje, podpirajte jih in še vedno us­merjajte, saj so vetrovi tega casa zelo mocni in nepredvidljivi. Dragi devetošolke in devetošolci – saj poznate pregovor: na mladih svet stoji. Zdaj stoji na vas in to nas vse navdaja z upanjem. Srecno! Ravnateljica mag. Karla Krajnik Dragi devetošolke in devetošolci, v šestem razredu, ko smo zaceli naš skupni tek, ste bili majhni in malce plahi, v štirih letih ste zrasli, nekateri tudi cez glavo – tako v dobesednem kot vcasih, a res redko, v prenesenem pomenu. Zdaj vidim pred seboj mlade ljudi, ki boste nadaljevali svoj tek, tek z ovirami. Nekaj osnovnih tehnik za to življenjsko disciplino ste usvojili tudi v osnovni šoli, zdaj verjamem, da jih boste s pridom uporabljali in nadgrajevali skupaj z vašimi starši, ki so vaša najboljša opora. Bili ste moja prva generacija in saj veste, te nikoli ne pozabiš. Hvala, ker sem lahko skupaj z vami rastel v marsicem. Želim vam, da bi v sebi ohranili mladostno veselje in drznost, upajte si živeti na polno in vztraja­ti, kajti tako kot pravi Bill Deliinger, tekaški trener: “Dobre stvari pridejo pocasi – še posebej pri teku na daljše razdalje.” Naj bo vaš tek prijeten in zmagovalen – v vseh pogledih. Anže Jurgele, razrednik 9. a Dragi moji devetošolci, nimam velikih besed za vas, ceprav upam, da so dejanja, za katerimi sem stala v preteklih štirih letih, povedala to, kar sem cutila. Da sem vas imela res za svoje. Naj se na tem mestu zahvalim vašim staršem, vi pa jim to zahvalo prenesite. Ocitno je, da so v vas vložili vero in zaupanje v delo in vrednote, ki naredijo ljudi poštene in zanesljive. Zavedajte se, da imate starše, ki vam želijo dobro in verjamejo v vas, cetudi se vam bo v dolocenih trenutkih morda zdelo drugace. Zahvala z moje strani gre tudi predhodnima razrednicarkama, gospe Zvonki Stanonik in Olgi Miklavc, ki sta mi v veliki meri olajšali delo, prav tako pa tudi uciteljem predmetne stopnje, ki ste poucevali v razredu. V 6. razredu ste pokazali, da vam je spoštovanje uciteljev in upoštevanje šolskih pravil samoume­vno. Vedno pa se vas bom spominjala po delavnosti, vztrajnosti, vcasih tudi mucni tišini, predvsem pa po tem, da ste bili pošteni in odgovorni. Sama pa vam na tem mestu želim, da bo življenje z vami v prihodnosti kar se da prijazno, ljudje okrog vas pa srcni. Bodite takšni tudi vi do ostalih, bodite mocni, ce vam spodrsne, predvsem pa želim, da se boste našli v tistem in ob tistih, ki in kar vas bo delalo zadovoljne. Naj vam sreca cim manjkrat laže! Srecno! Majda Hafner, razrednicarka 9. b Drage ucenke in dragi ucenci v 9. c NOBENA POT NI RAVNA, NOBENA POT NI REVNA, A VSAKA JE ZAHTEVNA IN TVOJA ENA SAMA – GLAVNA. Tone Pavcek Ne morem verjeti, da boste 15. junija zakljucili 9. razred in s tem osnovnošolsko obveznost. Vi se verjetno spominjate prvega šol­skega dneva daljnega leta 2011, v mojem spominu pa imam zak­lenjene vaše nasmejane obraze šest let kasneje, ko so mi zaupali razredništvo. Veliko stvari smo doživeli skupaj, k sreci je bilo vec veselih in za­bavnih kot pa nesrecnih in bridkih. Nismo se spoznavali le pri urah slovenšcine, ampak tudi na dnevih dejavnostih in športno-naravoslovnih taborih. S ponosom sem opazovala in bila del vaše poti razvoja iz otroka v mladostnika oziroma najstnika. Osnovna šola je morda le vmesni korak, a je najpomembnejši v vašem življenju. Ucitelji in zaposleni smo se trudili, da bi vsem in vsakomur posebej dali kar najvec. Nekateri ste bili kakor gobe, ki ste srkali novo znanje. Z odlicnimi rezultati ste dokazali in potrdili, da je ves vložen trud vrnil zadovoljstvo in uspeh. Verjamem, da smo vas opremili ne le z vsem znanjem, potrebnim za nadaljevanje šolanja, ampak tudi z vešcinami, potrebnimi za življenje. Po svetu hodite z odprtimi ocmi, prisluhnite cloveku po­leg sebe, poglejte ga v oci, podarite mu nasmeh, odprite vrata novim izzivom, izkoristite ponujene priložnosti. Želim, da vsak v življenju odkrije najboljše. Dragi ucenci, drage ucenke, brez vaših staršev vam/nam ne bi uspelo. Vsa zahvala gre tudi njim. Dragi devetošolci, cestitke za uspešen zakljucek osnovne šole, za prihodnje pa naj velja: Spoštovan­je, delo, znanje in poštenje odpirajo vrata v srecno življenje. Svjetlana Urbancic, razrednicarka 9. c Drage devetošolke B oddelka, za vami je devet prelepih osnovnošolskih let, ki ste jih preživeli skupaj. V veliko veselje mi je, da sem vas lahko spoznala in poucevala šport, pa ceprav le zadnje vaše šolsko leto. Ste moje prve devetošolke, ki sem jih ucila. Name ste naredile velik vtis. S svojo energijo in željo po igri pri urah športa si vas bom zapomnila. Maša, Sara D., Hana J., Iva, Anja, Aja, Elizabeta, Ema, Liza, Tajda, Nika, Hana K. in Sara Ž., ne pozabite na besede nekega modreca, ki pravi: »Ni potrebno dvigovati veliko teže, ce želiš biti mocan. Dvigni sebe, ko padeš. To je dovolj.« Vsaka naj sledi svojemu cilju. Želim vam veliko uspehov na vaši življenjski poti. Naj vas vodi misel: »Ko sem utrujena, se ucimo pocivati, ne odnehati.« Vaša uciteljica športa Kristina Starman Dragi devetošolke in devetošolci, z velikim veseljem sem vas ucil matematiko zadnji dve leti. Žal mi je, ker smo vecino našega skupnega casa delali na daljavo, se srecevali prek zooma in ne v ucilnici. Matematika vas bo, ce hocete ali nocete, spremljala vse življenje. Clovek namrec ves cas nekaj racuna, a najbolj pomembno je, da ima ob sebi ljudi, na katere lahko vedno racuna - le na ta nacin lahko reši vse neznan­ke. Ne pozabite, kakšna enacba je nerešljiva, a to naj vam ne vzame poguma, da bi ved­no racunali na pravi in dober koncni rezultat. Srecno! vaš ucitelj matematike Andrej Novljan Liebe Deutschklasse, Ich möchte mich bei euch für viele wunderschöne Erinnerungen bedank­en. Ihr wart nämlich meine ganz erste Deutschklasse auf dieser Schule. Ihr seid wirklich eine Gruppe von ganz besonder­en und einmaligen Menschen. Ich wün­sche euch alles Gute auf eurem Weg und dass ihr noch viele komische, unver­gessliche und wunderbare Erinnerungen schafft. Und nicht vergessen – Deutsch macht Spaß UND Sport macht Spaß! Eure Deutschlehrerin SLOVENSKI PODNAPISI: Drage ucenke in ucenci nemš­kega jezika, rada bi se vam zahvalila za veliko cudovitih spominov. Bili ste moj prvi tecaj nemšcine na tej šoli. Res ste skupi­na zelo posebnih in unikatnih ljudi. Želim vam vse do­bro na vaši poti in še mnogo smešnih, nepozabnih in cudovitih spominov. In ne pozabite - Deutsch macht Spaß UND Sport macht Spaß ! Vaša uciteljica nemšcine Nina Granda PROJEKTI MEPI BRONASTA MEPI ODPRAVA – OD KOZINE DO ANKARANA 1.dan Dvodnevno odpravo smo zaceli v Kozini, na železniški postaji, do katere smo se po skupinah pripeljali z avti. Tam smo se dobili z mentoricami, si izmenjali še zadnjih nekaj besed pred zacetkom in do­bili kompas ter zemljevid. Po­tem smo bili prepušceni sami sebi in svojim orientacijskim zmožnostim, ki so nam kdaj tudi ponagajale. Do prve kontrolne tocke je vse potekalo gladko, na njej smo se odžejali z mrzlo vodo in malo razbremenili hrbte, ki so nas že kar boleli od težkih nahrbtnikov. Pot smo nadal­jevali proti gradu Socerb. Na poti smo srecali nekaj živali in malo ljudi. Sonce nam je sve­tilo nad glavo, drevesa nam niso nudila dovolj sence, zato nam je bilo že pošteno vroce. Na gradu smo se odpocili in si privošcili sendvice oz. kar naše kosilo. Nasmeh je krasil naše obraze, noge so pa že bile nekoliko utrujene. Brž ko smo pojedli, smo se odpravili na­prej. Malo smo narobe zavili, a so nam mimoidoci pomagali, da smo se usmerili proti tret­ji tocki. Vse do tocke smo se spušcali po gozdu, opazovali smo lepo okolico okoli sebe in spremljali zemljevid. Vroce nam je bilo zmeraj bolj, a smo vseeno z dobro voljo nadalje­vali in se zraven tudi zabavali. Po tretji kontrolni tocki nas je cakala še hoja do Tinjana. Pot je bila kar težka, saj po vecurni hoji nismo bili veseli vzpona. Z nahrbtniki smo se nekater­im ljudem zdeli zelo zanimivi, zato je z nami do vrha hodi­la kar velika množica. Otroci so nas poimenovali taborniki iz Štajerske, odrasli pa so bili navdušeni nad našim pod­vigom in našim pogumom. Na zadnji kontrolni tocki smo že razmišljali o spustu ter vecerji, a nas je cakalo še ne­kaj kilometrov hoje. Ko smo se malo osvežili, smo zaceli pot do našega prenocišca. Že v zacetku smo zavili v napacno smer in se spustili cisto dru­gam, kot smo nacrtovali. Imeli smo dve možnosti, ali gremo nazaj, kar bi kar za kakšno uro podaljšalo našo pot, ali pa gremo po gozdni poti, ki naj bi bila krajša. Na žalost smo se odlocili za gozdno pot, ki nam že na zacetku nekaterim ni dišala. Eno uro smo hodi­li po cistem grmicevju, vide­lo se je, da pot že kar nekaj casa ni bila prehojena. Nazaj seveda nismo mogli iti, zato smo hodili naprej, še sami nismo vedeli kam, zato smo vsi postajali bolj tecni, bali pa smo se seveda tudi teme, ki ni bila vec tako dalec. Po mnogih obtožbah in vrenjih med clani skupine smo prišli do potoka in na koncu smo se le odlocili, da poklicemo mentorice. Na sreco smo imeli signal, zato smo mentoricam lahko pove­dali, da smo se izgubili in da hodimo ob Škofijskem potoku, ki naj bi bil blizu prenocišca. Dobili smo napotke, naj hod­imo s tokom, uciteljici pa sta hodili proti toku. Ko nam je zmanjkalo signala, smo se koncno našli. Ko smo zagledali uciteljici, smo bili srecni kot še nikoli prej. Še dobro, da sta bili tako mirni, da so se tudi vrenja med nami pocasi umirila. Ko smo še pri dnevni svetlobi dosegli prenocišce, smo hitro postavili šotore. In s hitro mis­lim, da smo punce postavile šotore in pocasi kuhale vecerjo, medtem ko fantoma ni šlo tako gladko. Na sreco sta poskrbela, da smo se malo nasmejali in se koncno sprostili. Za vecerjo smo skuhali hrenovke, potem pa smo se le še preoblekli in ulegli v šotore, kjer pa smo se še kar nekaj casa pogovarjali in potem so nam pošle še zadnje moci in koncno smo zaspali. Naspali se nismo kaj dosti, saj nam je ponoci nagajal mraz, smo si pa nabrali moci za pot do morja, ki smo ga vsi sanjali že od zacetka naše poti. Manca Novljan, 9. c 2.dan V ponedeljek smo se brez obcutka, da se je zacel nov delovni teden, zbudili okoli sedme ure zjutraj in si pripravi­li zajtrk. Nato smo zaceli po­spravljati šotore in kupe vse ostale opreme, za katere še sami nismo vedeli, od kod so se vzeli. Zatem smo se v dveh skupinah, enakih kot prejšnji dan, podali proti našemu cilju – slovenski obali v Ankaranu. Dan je bil še bolj vroc kot pre­jšnji, vendar nas je naprej gna­la misel na blagodejno kopan­je v morju. Ko smo sredi dneva pod žgocim soncem hodili po cu­doviti primorski pokrajini, smo neizmerno uživali, ceprav so razbolele rame že s težavo nosile težo naših obloženih nahrbtnikov. Med hojo mimo številnih oljcnih nasadov in sadovnjakov smo si z veseljem privošcili nekaj sladkih cešenj. Ko smo v bližini zagledali morje, so nas noge zacele nositi skoraj same. Bili smo malo neprevidni in za hip odtavali s prave poti. A na koncu nam je le uspelo! Prispeli smo v kamp v Ankaranu, kjer je bil tudi naš cilj. Bili smo nepopisno srecni, da smo cilj dosegli brez vecjih zapletov. Skok v morje je zaradi mocnega vetra, razen za nekatere najpogumnejše, za to sezono moral še malo pocakati, a je bil zakljucek neverjetne Mepi odprave od Kozine do Ankarana kljub temu nepozaben, celotna odprava pa bo kot cudovit biser za vedno ostala v našem spominu. Elizabeta Koncan. 9.b KA229: Partnerstva za izmenjavo med šolami Erasmus+: READING BOOKS THROUGH THE LENS OF STEAM (STEAM – ZA VEC ZNANJA IN BRANJA) Zala Benedicic Naša šola sodeluje v projektu Erasmus+ z uradnim naslovom Reading books through the lens of STEAM (STEAM – Za vec znanja in branja) od 1. septembra 2020 do 31. avgusta 2022. V projektu poleg naše šole sodeluje še pet partnerskih šol, in sicer: -Silutes r. Katyciu pogrindine mokykla iz Litve je koordina­torska šola, -2nd Junior High School of Rethymno iz Grcije, -stituto Comprensivo 6 Imola iz Italije, -Scoala Gimnaziala Nr 13 Timi.oara iz Romunije, -52 primary school Tsanko Tserkovski Sofia iz Bolgarije. Cilj projekta je izboljšati bralno pismenost ucencev, jih spodbuditi k branju knjig z uporabo ra­zlicnih bralnih strategij in razvijanje spretnosti STEAM; to je kratica za Science, Tehnology, Engi­neering, Art, Mathematics, kar v slovenšcini pomeni znanost, tehnologija, tehnika, umetnost in matematika. Cilj projekta je tudi krepiti naravoslovne, inovativne, umetniške, jezikovne in kulturne kompetence ucencev. Branje, razumevanje prebranega in kriticno mišljenje je kljucno za ucenje, pridobivanje znanj ter informacij. Ob branju bo ucenec razvijal spretnosti v znanosti, tehniki in teh­nologiji, umetnosti in matematiki (tako imenovane spretnosti STEAM), vkljucno z razumevanjem vzroka in posledice, napovedovanjem in opazovanjem, reševanjem težav in ustvarjanjem pred­stavitev. Koordinatorka na šoli je Svjetlana Urbancic. S projektom so bili seznanjeni vsi ucenci na razrednih urah na daljavo. Zakaj so se odlocili za sodelovanje? Ucenci so povedali, da radi bere­jo, so dobri v anglešcini, vedoželjni, spoznavajo nekaj novega, radi raziskujejo, delajo poskuse in sodelujejo v skupini. Od sodelovanja v projektu pricakujejo, da bodo bolje spoznali svojo državo in našo kulturo, spoznali druge države in njihovo kulturo, spoznavali razlicne države, kulture in šolske sisteme, izboljšali svojo anglešcino, bodo bolj spretni v uporabi IKT, bodo bolj samostojni, samozavestni in odgovorni, spoznali svoja mocna podrocja, bodo sodelovali v skupini z ucenci naše in partnerske šole. V spletni ucilnici, pripravljeni posebej za ta projekt, so ucenci dobivali vse potrebne informacije za sprotno delo. Že za casa pouka na daljavo na Zoomu in kasneje v živo v knjižnici so se sedmošolci in osmošolci pogovarjali o vsebini knjig s knjižnicarko Niko Lebar. Preberite si njihove vtise. NA ZACETKU O VSEBINI KNJIGE Sedijo od leve: Nina Bergant, 7. d, Katarina Jugovic, 7. d, Sara Rupar, 7. d, knjižnicarka Nika Lebar, Tina Družinec, 7. c, Katarina Kozmelj, 7. d, Neja Jamnik 7. d, Tristan Stojanov, 7. b; na tleh od leve: Neja Potocnik 7. b, Jan Novljan 7. b, Bojana Kuprešak, 7. d. (Foto: Nina Granda) Imam se zelo fajn. (Neja Jamnik, 7. d) #sezabavamo. (Jan Novljan, 7. b) Prijavil sem se zaradi potovanja in zdelo se mi je zanim­ivo. Všec mi je, ker je zabavno in poucno. (Tristan Stojanov, 7. b) Na Erasmus+ sem se prijavil, saj se mi zdi, da je pomembno bolje spoznati knjige ter vzljubiti branje, saj tako širimo besedni zaklad in postajamo izobraženi. Zelo zanimivo bo tudi spoznavanje tuje kulture, šolske­ga sistema v drugih državah, veselim pa se tudi novih prijateljev po Evropi. (Ammar Kaltak, 7. a) Prijavila sem se, ker rada potujem, berem in navezujem stike. Všec mi je, da se pogovarjamo o knjigah in bere­mo. (Nina Bergant, 7. d) Prijavila sem se, ker rada potujem in bi se rada še do­datno naucila angleško. Všec mi je, ker je prijetno, ve­liko beremo in se pogovarjamo o knjigah. (Katarina Kozmelj, 7. d) Prijavila sem se, ker rada potujem, berem ter govorim angleško. Všec mi je, da beremo in se pogovarjamo o knjigah. (Tina Družinec, 7. c) Slišala sem, da je dober projekt. Vse pohvale knjižnicarki. (Bojana Kuprešak, 7. d) Na projekt sem se prijavila, ker sem slišala, da je do­bro. S projektom sem zadovoljna, ker so ure zelo za­bavne. (Katarina Jugovic, 7. d) Na projekt sem se prijavila, ker sem slišala, da je do­bro, malo pa me je pregovorila tudi mami. Zadovoljna sem z zanimivimi knjigami in razlagami knjižnicarke. (Sara Rupar, 7. d) Na Erasmus+ sem se vpisala z razlogom, da bom spoznala kulture drugih držav in potovala po svetu. Tudi letošnja tema mi zelo ustreza, saj zelo rada ber­em. Vsak petek se dobimo v knjižnici s knjižnicarko, kjer se pogovarjamo o knjigah. Seveda ne manjka tudi smeha in zabave. Komaj cakam naslednje leto, ko bomo lahko odpotovali v tuje države. (Neja Potocnik, 7. b) Erasmus+: DEVELOPING PUPILS' SKILLS - STORYTELLING Ucitelji naše šole od 1. septembra 2018 do 31. avgusta 2021 z iz­menjavo dobre prakse sodelujejo v projektu Erasmus+: Razvijanje spretnosti in vešcin ucencev v okviru KA229: partnerstva za izmenja­vo med šolami ali uradno Developing pupils’ skills. Tema je pripov­edništvo: ucenci spoznavajo lastno kulturno dedišcino skozi pripov­edke, pravljice in mite, hkrati pa imajo možnost spoznati tuje. V okviru projektnih aktivnosti izmenjujemo ideje, izkušnje in dobro prakso, vkljucno skozi aktivnosti kolegialnega ucenja in delavnic, aktivnosti usposabljanja, poucevanja in ucenja, razvijamo in upora­bljamo inovativne pristope za ucence in osebje, ob vsem tem pa spodbujamo tudi aktivno državljanstvo in internacionalizacijo šole. Decembra 2018 smo obiskali partnersko šolo Glerarskoli iz mesta Akureyri na Islandiji, marca 2019 šolo Kasim Sacide Ener Ortaokulu iz turške Adane in maja 2019 šolo Silutes iz mesta Katyciai v Litvi. Predstavitev slovenskega povodnega moža (zajem zaslona) 5. MOBILNOST, LEBRIJA ŠPANIJA, OD 24. DO 28. MAJA 2021 Špansko šolo CEIP José Cortines Pacheco iz mesta Lebrija smo nacrtovali obiskati maja 2020, a smo obisk zaradi epidemije covid-19 prestavili na januar 2021. Ker tudi takrat ni bilo možno izvesti mobilnosti, smo se partnerji srecali virtualno od 24. do 28. maja 2021. Pre­gledali smo vse dejavnosti minulih dveh let in bili z njimi zadovoljni. Prvi dan nas je v pozdra­vnem govoru nagovorila ravnateljica španske šole Isabel Elías ter župan mesta Lebrija. Špan­ska šola je predstavila dejavnosti, ki so bile tudi sicer predvidene v projektu, in sicer: ucenci so predstavili svojo šolo in domace mesto Lebrija in loncarstvo. Poleg predstavitve mitov so ucen­ci zapeli in zaplesali andaluzijski ples flamenko in pripravili slastno hladno juho iz svežega su­rovega paradižnika. Preizkusili so se tudi v petju in plesu evrovizijskih uspešnic držav partneric; od slovenskih so izbrali Energy Nuše Derende in Cvet z juga Alenke Gotar. Predstavili so tudi naravne in kulturne znamenitosti, v ospredju sta bili mesti Sevilla in Cadiz ter pokrajina Andaluz­ija s poudarkom na znanih pevcih in plesalcih. Osrednja predstavitev pa je bila povorka; ucen­ci lebrijske šole so predstavili vsa mitološka bit­ja partnerskih šol tako, da so izdelali kostume posameznega mita in jih na paradi predstavili ostalim gledalcem. ERASMUS + Erasmus + je mednarodni projekt, ki zavzema razlicna podrocja, a vseeno je kljuc pro­jekta branje, saj nam je vsem znano, da se preko branja ucimo novega znanja. Kmalu po samem zacetku šole nas je presene­tila karantena. Naše prve aktivnosti so se pre­selile pred ekrane racunalnikov. V tem letu smo obravnavali dve knjigi. Prvo skoraj v celoti na dal­javo, drugi pa smo se posvetili v zadnjih tednih pouka – v živo. Obe knjigi sta precej zahtevni in imata mocan nauk. V povezavi z obema knjiga­ma bi se dalo pripraviti tudi raznolike in poucne delavnice, za katere upam, da jih bo mogoce izvesti. V prihodnjem letu se bomo zaceli pov­ezovati tudi z drugimi državami, ki sodelujejo v projektu kot so Grcija, Litva, Italija, Bolgarija in Romunija. Ce bo po sreci, bodo srecanja poteka­la v živo, kar pomeni, da bomo šli na izmenjavo v neko drugo državo, cesar se vsaj jaz že iskreno veselim. Ce pa nam bo slucajno kaj prekrižalo nacrte, še vedno obstaja internet, kjer bodo lah­ko v anglešcini potekali pogovori o knjigah in kjer bomo lahko izmenjevali znanje. Katja Potocnik, 8. c ZDRAVA ŠOLA V šolskem letu 2020/21 nam je epidemija prekrižala nacrte tudi na podrocju izvajanja dejavnosti zdrave šole. Jeseni smo vsako leto v našo telovadnico povabili babice in dedke, pomladi pa skupaj s krajevno skupnostjo organizirali dobrodelni tek in spem­ljevalni program. Vodja Zdrave šoleje Jasna Camlek. Pa vendarle, tako kot se je šola preselila na splet, smo se tudi mi. Preko razlicnih dejavnosti v okvi­ru pouka na daljavo so se vsekakor uresnicevalil cilji zdrave šole. Ucitelji smo se na trudili ucence pripraviti do razlicnih gibalnih dejavnosti. Oza­vešcali smo ucence glede varne uporabe inter­neta. Posebej smo obeleževali dneve povezane z zdravjem, pripravljali razlicne zabavne vešcine na videokonferencah in se s tem trudlili vzdrže­vati tudi duševno zdravje, ki je v trenutnih casih še kako pomembno. Vrnitev v našo šolsko stavbo pa je bila velik izziv za vse nas. Skupaj z ucenci smo vsakodnevno ponavljali osnovna pravila glede preprecevan­ja okužb v naših mehurckih. Ogledovali smo si posnetke, prakticno preizkušali, risali in se po­govarjali o pravilnem umivanju rok, varnostni razdalji, pravilni uporabi mask in higieni kihanja in kašljanja. Skupaj z ucenci vsakodnevno išcemo ideje, ki najbolj koristno vplivajo na naše zdravje in najbrž se lahko pohvalimo, da veliko casa preživimo na prostem. Naša okolica nam omogoca preživljan­je aktivnih rekreativnih odmorov, pa tudi pouk na prostem nam popestri naš šolski vsak dan. Ostanimo zdravi! ŽIVETI SKUPAJ - UNESCO Naša šola je clanica mreže Unesco ASPnet, ki ponuja veliko aktivnosti . Lani smo opravili veliko ak­tivnosti pod naslovom Adi­jo, hrup! in ucence seznanili s pomembnostjo sluha in ravno prav glasnega govora, ki ne povzroci hrupa. Pri tem smo zajeli ucence in ucenke ce­lotne šole. Vodimo dva pro­jekta: Otroštvo podaja roko mladosti – ta krepi medgener­acijsko sodelovanje in Unesco ima talent – ta pa razvijane in možnost predstavitve mnogih talentov. Obe podrocji sta pomembni: brez razumevanja in sodelovanja s starejšimi ro­dovi in brez podpore za razvi­janje razlicnih otroških talentov bi bili naša sedanjost in pri­hodnost okrnjeni. Mreža Unes­co ASPnet ponuja 57 razlicnih aktivnosti in posamezni ucitelji s posameznimi razredi v njih tudi redno sodelujejo. V casu pouka na daljavo smo s skupi­no devetošolcev sodelovali tudi v mednarodnem projek­tu Futures of education, kjer so razmišljali o prihodnostih izobraževanja, bolj natancno o: Izobraževanju za globalno državljanstvo in Izobraževanju za trajnostni razvoj, kjer so med idejami za izboljšanje današn­jega izobraževanja zapisali: »Manj teorije, vec izmenjav, zmanjšan ucni nacrt, vec pou­ka v naravi, vec dinamicnega poucevanja, vec casa, ki bi ga namenili spoznavanju konkret­nega dogajanja doma in v sve­tu, ucenje kriticnega razmišl­janja in sprejemanja razlicnih mnenj V decembru 2020 smo en dan posvetili izdelavi unikatnih vošcilnic. Obogatili smo jih z najboljšimi željami in upan­jem, da se kmalu vrnemo v življenje, kakršnega smo va­jeni. Ucenke in ucenci so po­tem svoje vošcilnice odda­li pred šolo, v škatli se jih je nabralo skoraj 1400, zdaj pa že rišejo nasmehe ljudem v CSS Škofja Loka, Junakom 3. nadstropja, zaposlenim in varovancem Doma upoko­jencev Podbrdo, zdravstven­emu osebju, prostovoljcem, civilni zašciti, gasilcem, gor­skim reševalcem, policistom, poštarjem, trgovcem … To je le delcek hvaležnosti za vse, kar so ti starejši, ki so danes v domovih, naredili, in zah­vala tistim, ki delajo tudi v tej krizi – brez hvaležnosti stare­jšim rodovom ne moremo uži­vati sadov tega trenutka, brez hvaležnosti za vse zdravstvene delavce in druge, ki v teh casih preizkušnje delajo, ne moremo postati boljša družba, brez mis­li na bolne ne moremo postati socutni. Koordinatorka UNESCO ASP net na šoli je Mateja Feltrin Novljan 7. Unescov ASP-tek mladih tudi v Škofji Loki Naša šola je sodelovala na 7. UNESCO ASP net teku, ki bi sicer potekal v sredo, 12. maja 2021, na Ptuju. Žal je epidemija prekrižala vse dobre nacrte. Tako smo udeleženci tekli vsak v svojem kraju, tek pa smo zara­di slabe vremenske napovedi izvedli že v ponedeljek, 10. maja 2021. Za slogan smo izbrali: Prehitimo kor­ono! Vsaka še tako slaba stvar ima tudi dobro plat. Ce bi šli na tek na Ptuj, bi se ga lahko udeležili le štirje ucenci naše šole, tako pa jih je teklo vec kot tristo. Cestitke vsem tekaci­cam in tekacem ter uciteljicama in uciteljem športa, ki so pod vodst­vom Anžeta Jurgeleta pretekli 1300 m. Pred tekmo smo izdelali trak z napi­som slogana: Prehitim korono. Pre­jeli smo tudi razglednice, ki jih bodo v teh dneh prejeli Gimnazija Ptuj in razlicne medijske hiše. Vsekakor smo težje razmere vzeli za izziv in v tek vkljucili res veliko ucencev. Tako smo bili vsaj na daljavo povezani z vsemi mladimi tekaci. UNESCOV ASPnet-tek mladih je povezovanje v mreži in izven nje in ima znacaj druženja in sodelovanja. Zasnovan je na vseh štirih stebrih izobraževanja: nauciti se zdravo živeti, razvijati svoje potenciale in sodelovati z drugimi. Projekt sledi ciljem in poslanstvu UNESCO ASPnet: dvigovati kvaliteto izobraževanja, prizadevati si za mir, pravicnost in enake možnosti vseh mladih sveta. CVETKO/UNESCO IMA TALENT V letošnjem šolskem letu je na naši šoli že osmo leto zapored potekal projekt Cvetko ima talent. To je zabavna prireditev, na kateri se predstavijo ucenci s talentom, v katerem koli žanru ali spretnosti. To so petje, ples, igranje na inštrument, imitacija ali kar koli drugega, vodita pa ga ucitelja Jasna Camlek in Andrej Novljan. Naš projekt je tudi nacionalni Unescov projekt. To pomeni, da smo ga predstavili vsem UNESCO in zainteresiranim omogocili skupno srecanje. Na tem zakljucnem dogodku so se predstavili vsi »zmagov­alci« šol, ki so ga šole izbrale tekom leta. Cilji projekta so sodelovanje, strpnost in spre­jemanje drugacnosti. Kandidati, ki so se prijavili na avdicijo, so morali svoje skrite adute pokazati trem žirantom. V cetrtek, 22. 4. 2021, smo nacrtovali veliki finale in zakljucno srecanje projekta Unesco ima talent v Športni dvorani Trata. Ker epidemiološke razmere srecanja v živo pred gledalci v dvorani niso dopušcale, smo zakljucno srecanje izpeljali malce drugace. V cetrtek, 27. 5. 2021, smo zakljucno srecanje predvajali v živo na šolskem youtube kanalu. Nastopajoce smo posneli v naprej. Tokrat so nas s svojimi talenti navdušili: solistki Tija Koncan, Maša Beravs; pravo skupino so za to priložnost ustanovili Lilu Helena Cervek, Erazem Kušari in Urh Omejc; zadnja sta se predstavila Manca in Jan Novljan. Clani žirije so bili predstavnik staršev Janez Porenta, uciteljici Vanja Jordanov ter Nina Granda in Dane Jemc, naš nekdanji ucenec in zmagovalec projekta Cvetko ima talent leta 2016. Po preštetih glasovih žirije sta prvo mesto osvojila Manca in Jan Novljan, ki sta se predstavila s hudomušno priredbo pesmi Shallow Lady Gaga in Bradleya Cooperja. V drugem delu prireditve so nastopili tudi zmagovalci šol, ki so sodelovale v projektu Unesco ima talent. To so: OŠ Toneta Cufarja Ljubljana, OŠ Leona Štuklja Maribor, OŠ Simona Gregorcica Kobarid in OŠ prof. dr. Josipa Plemlja Bled. V tretjem delu pa je nas­topil Dane Jemc. Prireditev je povezovala uciteljica Mateja Feltrin Novljan TEDEN UMETNOSTI V ŠOLI Moja dežela, danes in jutri Vseslovenski projekt Teden umetnosti v šoli in vrtcu 2021, ki ga organizira Zavod RS za šolstvo, je letos potekal med 24. in 30. majem 2021. V njem je sodelovala tudi naša šola. Skupaj z ucenci smo razmišljali o pomenu in vlogi umetnosti v šoli in našem vsakdanjem življenju. Letos smo želeli odgovoriti na vprašanje, kako vidimo prostor in cas, v katerem bivamo. Zato smo letošnji teden umetnosti v šoli in vrtcu podnaslovili: Moja dežela danes in jutri. Na naši šoli smo v okviru projekta pripravili vec tematskih razstav, ki sta jih postavili uciteljici Lik­ovne umetnosti Vanja Jordanov in Petra Primc Marko. V tem tednu smo pripravili tudi UNESCO projekt Cvetko/Unesco ima talent, ki ga vodita Jasna Camlek in Andrej Novljan. Projekt je organiziran v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, Ministrst­vom za kulturo in pod castnim pokroviteljstvom Slovenske nacionalne komisije za UNESCO. Skupinsko delo ucencev pri predmetu likovno snovanje Jakob Komota, 7. b Ucenci 9.razredov KAJ JE NAJBOLJ ZAZNAMOVALO TO ŠOLSKO LETO Luka Omerzu, naš JUNAK in Junak 3. nadstropja Sem Luka Omerzu. Star sem 13 let. Pri dvanajstih letih sem zbolel za Ewingovim sarko­mom. Za tiste, ki tega ne poznate, to je redka oblika kostnega raka. Vse skupaj se je zacelo lani tak cas z bulo (oteklino) na levi strani lica in pod levim ušesom. Najprej smo mislili, da je težava z zobom (modrostnim). A mi je zobozdravni­ca po temeljitem pregledu pove­dala, da zob ni, da je najverjetneje vnetje podušesne žleze. Tudi pedi­atrinja si moje dobre krvne slike ni mogla prav razložiti in me je po­slala na ORL kliniko v Ljubljano. V juniju in juliju sem opravil ogromno preiskav: MR v Novem Mestu, CT, punkcijo z iglo (zelo bolec posto­pek, mucenje pod lokalno anestezi­jo), PET-CT in še kaj. Samo diagnozo je potrdila opera­tivna punkcija, kjer so mi odvzeli en del tkiva in ugotovili, da je tumor. Vse se mi je postavilo na glavo. Že tako nisem imel nic od pocit­nic, zdaj pa so mi še povedali, da v avgustu zacnem s kemoterapijo. Mami mi je poskušala vse razložiti, da sem vedel, kaj me caka. A v bist­vu nisem vedel, kaj to je. Moje zdravljenje se je nadaljeva­lo na Pediatricni kliniki v Ljubljani. Postal sem Junak 3. nadstropja. V tem nadstropju se zdravijo otroci, ki so tako kot jaz zboleli za rakom. Ogromno nas je, sobe so skoraj vedno polne. Kemoterapije so me zelo ut­rudile Najprej sem dal skozi šest kemoter­apij. Vseh šest ciklov sem prejemal ista zdravila, ki imajo mocne stran­ske ucinke. Ko so mi v žilo tekli ra­zlicni citostatiki (zdravila proti raku), mi je bilo slabo, bruhal sem, po navadi nisem jedel 2-3 dni, ker mi hrana ni pasala, najraje sem spal, bil sem utrujen. Vecinoma sem zapus­til oddelek peti dan od zacetka. Doma je imela hrana cuden okus, kot bi žvecil radirko. Vec sem spal, pocival. Po šestih dneh doma sem se zaradi visoke vrocine moral vrniti nazaj v bolnico. Tam sem ostal še 5-6 dni, zbili so mi vrocino in pre­jemal sem antibiotike. Veselil sem se odhoda domov, sicer za kratko, ker sem kmalu zacel z novim ciklom zdravljenja. Vsakic, ko sem moral na oddelek na kemoterapijo in ko so me spre­jeli z vrocino, sem moral delati bris na Covid 19. Grozno neprijeten obcutek, a se ga ne navadiš. Bris smo mi vzeli vec kot 40-krat, ne šte­jem vec. Zgodilo se mi je tudi, da so me v enem dnevu trikrat testirali (najprej hitri test, potem pa še 2x PCR test, ker se je eden med trans­portom poškodoval). Na oddelku so prav zaradi Cov­id-a veljala stroga pravila, ki so bila vcasih res nemogoca. Nismo smeli iz sob, v sobah smo morali nositi maske. Hrano, ki že tako ni ime­la dobrega okusa, smo nekaj casa prejemali v plasticnih posodah, da so zadostili vsem strogim ukrepom. Ampak vseeno sem v sobah spoznal razlicne otroke in spletli smo nove prijateljske vezi. Ti otroci so poseb­ni. Kljub temu, da smo zboleli, smo igrali karte, ustvarjali smo iz lesenih palck, sestavljali Lego kocke. Celo »rocni nogomet« sem uspel odigra­ti z enim prijateljckom. Operacija je trajala devet ur Konec decembra sem imel operaci­jo na maksilofacialni kliniki v Ljublja­ni, kjer so mi tumor odstranili. Ker je bil tumor na težko dostopnem mes­tu, so mi žal med operacijo morali zaradi lažjega dostopa do tumorja prerezati obrazni živec. Zdaj imamo levo stran obraza slabo odzivno, a se pocasi popravlja, ker se živci ob­navljajo. Operacija je trajala dolgih devet ur. Naredili so mi rekonstruk­cijo spodnje celjusti. To pomeni, da so mi del celjusti odstranili in jo na­domestili s kostjo iz noge (mecnico) ter utrdili z mišico iz noge. Po oper­aciji so me odpeljali na intenzivno nego Pediatricne klinike. Tam sem preživel samo tri dni, a meni se je zdelo kot tri tedne. Luci so bile priž­gane podnevi in ponoci, nisem ve­del ali je noc ali dan. Veliko otrok se je zamenjalo v tem casu. Obiski so bili dovoljeni zjutraj in popoldan in samo takrat sem lahko videl mami­co, ki me je tolažila, mi prinesla pis­ma od prijateljev. Praznike sem preživljal v bol­nici Ker sem bil na intenzivni za Božic sem dobil tudi darilo od Božicka. Naslednje popoldne so pripeljali puncko z zelo visoko temperaturo. Bila je zraven mene na postelji, loci­lo naju je samo platno, ki je viselo s stropa. Kar naenkrat so morali starši ven in prihitelo je veliko zdravnikov. Na koncu je prišlo celo do tega, da so deklico trikrat oživljali, jo priklo­pili na zunanji krvni obtok (ECMO), jo oživljali in še in še. A so jo k sreci rešili. Imel sem priložnost cez cas govoriti z onkologinjo, ki je ravno dežurala takrat in je rekla, da se je deklica rešila, da je z njo vse v redu. Tega sem bil zelo vesel, pa ceprav se nisva spoznala. Ko sem bil na intenzivni stabilen, so me premestili na kirurški oddel­ek PDK. Tam sem bil še dva dneva. Dobil sem celo terapevtko, ki mi je pomagala pocasi premikati nogo, se pocasi postaviti na noge, premikati glavo in odpirati usta. V ponedeljek pa so me z rešilnim avtomobilom premestili nazaj na maksilofacialno kliniko, da sem bil pod nadzorom kirurgov. To je bil moj zacasni dom za naslednjih 14 dni. Vadil sem hojo z berglami, delal sem raztezne vaje za stopalo in vaje za obrazni živec. Bil sem edini otrok na oddelku in vsi so me spodbujali. Z mami sva tam preživela silvestrovo in sicer je bilo prav posebno. Novo leto sva docakala v družbi sester in dežurnega zdravnika ter parih »sos­tanovalcev« na kliniki. Ob polnoci smo opazovali rešilne avtomobile s sirenami in luckami, ki so se peljali mimo klinike in naredili krog za sreco okoli UKC. To sem videl samo na tel­eviziji in res je bilo zanimivo. Naslednji dan so me pod okno prišli pogledat še ocka, bratec in sestrica. Vsi so bili navdušeni, ko sem jim pri­povedoval, kako sem se imel. Obiski v sobah žal niso bili dovoljeni in to me je žalostilo. A vseeno mi je dalo do­volj energije, da sem okreval in lahko odšel domov. Sicer samo za vikend, ker me je že po protokolu cakala nova kemoterapija. Ta je bila krajša, ne tako mocna in sem bil doma že v sredo. Sledilo je par dni okrevanja doma. Hitro sem osvojil hojo brez bergel, a rana na nogi se mi ni in ni hotela zaceliti. Res je bila velika. Zdravljenje sem nadaljeval s transplantacijo maticnih celic Za mesec februar sem imel predvi­deno transplantacijo maticnih celic. Zacel sem 2. februarja 2021 z mocno kemoterapijo, kjer so moje maticne celice zbili na nulo. V tem trenutku je nastopila izolacija. Vse je moralo biti razkuženo, cisto, da ni bilo možnos­ti, da se okužim, ker se moje telo ni moglo boriti proti virusom in bakteri­jam. 10. 2. so mi skozi venski kateter na nogi spustili moje maticne celice nazaj v telo. Zacelo se je obdobje cakanja »na vrocino«. Vrocina je bila znak, da se moje telo bori in da so se maticne celice »ugnezdile«. Tega so bili vsi veseli, mene pa je vrocina izcrpala in sem veliko spal. Ta mesec v bolnišnici je bil dolg. Pogrešal sem domace, svojo posteljo, igrace, pri­jatelje … Ob meni je bila vedno moja mami, ki me je tolažila, spodbujala in skupaj sva odšla domov konec febru­arja. Doma sem moral okrevati. Pocasi sem pridobival na teži, izboljšal se mi je okus hrane, veckrat sem bil zunaj, sprehajal sem se in si krepil mišice. To je bilo potrebno, ker me je cakala še zadnja terapija in sicer protonsko obsevanje v Italiji. Ker je bil moj tu­mor v bližini možganovine in hrbten­jace, moram opraviti tarcno obsevan­je, ki ima manj stranskih ucinkov kot klasicno, ki ga izvajajo v Sloveniji. Zdravljenje v Italiji Najprej sem sredi aprila opravil prvi pregled, kjer so mi opravili preiskave in naredili posebno plasticno masko. To dam na glavo, ko me obsevajo v posebni aparaturi. 21. 4. 2021 sem zacel s predvidenimi 30 terapijami. V zacetku nisem cutil nic posebne­ga, a po kakšnem tednu me je zacelo boleti grlo, koža na mestu obsevan­ja brazgotine je postajala rdeca in opecena. Zacela se je lušciti, peklo me je, bila je suha in zelo podobna hudi opeklini od sonca. V ustih se je zacel pojavljati cuden obcutek, imel sem vec sline. V casu, ko to pišem, imam pred seboj še 8 terapij. Po protokolu zdravljenja bom tako tudi zakljucil moj boj s to zahrbtno boleznijo. Cakajo me še redni pregledi krvi ter preiskavi CT in MR, ki jih bom imel redno še kar nekaj casa. Komaj cakam, da se bom lahko vrnil nazaj v šolo. Zelo pogrešam svoje sošolce in prijatelje. Pogrešam tudi košarko, ki sem jo prej redno treniral in igral. Te bolezni ne privošcim nikomur, saj je to zelo hudo. Ampak sam sem to pre­magal in sedaj grem novim zmagam naproti. Bodite veseli, da ste zdravi, saj se to lahko zelo zelo hitro spreme­ni. Cenite svoje bližnje, prijatelje in bodite veseli za vsak trenutek srece, ki vam je namenjena. Leto, ki je za nami je bilo posebno za vse. Za vas. Za mene. Za mojo druži­no. Srecni smo, da smo to premagali skupaj. Hvala vsem, ki ste mi pošiljali slike, darilca, pozdrave, lepe misli, molili zame in me kakorkoli drugace spod­bujali. Hvaležen sem iz srca vsakemu. Vaš Luka Luka, komaj cakamo, da se vrneš! Prvi šolski dan smo se koncno srecali s sošolci. Veseli smo bili, da smo spet sedli v šolske klopi. Prvo uro nam je razrednicarka Petra Ka­vcic povedala, da je naš sošolec Luka zbolel za Ewingovim sarkomom, ki je nekakšna oblika raka. Uciteljica je zelo custveno, s solzam v oceh in zelo šokirano povedala, za kaj gre. V razredu je zavladala tišina in vsi smo bili zelo preseneceni. Dan se je hitro spremenil v nocno moro. Takoj smo se z uciteljico dogovorili, da bomo Luku nudili vso našo podporo. Naša razrednicarka je na razredno uro povabila gospo Valerijo Carman, ki se z junaki 3. nadstropja veliko pogovar­ja in jim na mnoge nacine nudi po­moc. Podrobneje nam je predstavi­la obliko bolezni, skozi katero je šel Luka. Povedala nam je, kako naj se z rakovimi bolniki pogovarjamo in kako naj se do njih obnašamo. Na roditeljskem sestanku in potem v šoli smo si ogledali kratek film, kjer so Junaki 3. nadstropja in starši poveda­li, kako so premagali bolezen. Gledali smo ga z robcki v roki in s solznimi ocmi. Ko smo imeli šolo na daljavo, se je Luka iz bolnice pridružil našemu zoom srecanju. Vsi smo ga bili zelo veseli. Malo smo poklepetali, a hitro se je moral posloviti, saj je imel pre­gled. Razrednicarko smo velikokrat vprašali po Luku ali pa smo mu sami kaj napisali. Velikokrat smo mu poslali razredno sliko z nekakšnim sporoci­lom. Upamo, da so mu bile slike všec. Nosili smo zlate pentlje, ki je simbol otroškega raka. Luku smo podpisali žogo in mu jo nes­li na dom. Žogo smo morali veckrat razkužiti, saj nismo hoteli, da bi ‘stak­nil’ kakšno bakterijo ali COVID-19. Že med karanteno smo uciteljici pošiljali podpise, ki jih je gospa Valerija dala na majico, majico pa je izdelal njen mož Ivo Carman. Luka smo obiskali za njegov rojstni dan in mu pripravili rocno izdelano papirnato torto, v kateri so bili košcki sestavljanke, na njej pa je bila slika našega razreda. Peš smo se odpravili na parkirišce, kjer sta nas cakal Luka in njegova mami. Luka je bil videti bolje. Pokazal nam je levo stran obraza, ki je bila slabo odzivna. Mi smo bili veseli Luka in Luka je bil vesel nas. Zaradi korone pa smo morali držati razdaljo. Za vse sploh pa zanj je to obdobje zelo stresno in ob misli nanj in na to skozi kaj vse je šel, nam v oci pritecejo solze. Pogrešamo ga in komaj caka­mo, da se vrne med nas. In si povemo vse zgodbe in doživetja med tem, ko se nismo videli. Komaj cakamo, da se bomo pogovarjali, sestavljali ru­bikove kocke, igrali košarko in bo v našem razredu zapolnjen še zadnji stol. Anika Juvan, Neja Potocnik, Jan Novljan iz 7.b Luka, naš razredni Junak Luka sem spoznala v 6. razredu, ko sem pred zacetkom novega šolskega leta izvedela, da tega nasmejanega in dobrosrcnega fanta ne bo v šolsko klop, me je stisnilo pri srcu. To leto za nikogar ni bilo lahko, a Lukovega boja ne moremo primerjati z nicemer. Kljub vsem operacijam in terapijam je odlicno delal pri pouku, ucitelji smo navdušeni nad njegovo mocjo in pridnostjo, zadnje atome moci je uporabil in se nikoli vdal. V razredu smo ga pogrešali, a na svoj nacin je bil z nami – nekaj pozornosti smo mu namenili, se spomnili rojstnega dneva, mu pisali. Resnicno je naš razredni junak. Komaj cakamo, da se vrne. razrednicarka Petra Kavcic Luka je Junak z veliko zacetnico Luka je Junak z veliko zacetnico. V letih, ko najst­nikom kroji življenje misel na druženje in zabavo, se on in njegova družina spopadajo z boleznijo. Zelo je pogumen, terapije sprejema kot pot do zmage. Zara­di Luka sem spoznala tudi njegov razred in razred­nicarko Petro. Kot njihova gostja sem jim skušala na kratko opisati Lukovo bolezen, odrekanja in pricak­ovanja. Njegovi sošolci so me res izjemno prijetno presenetili. Razumevanje sošolcev je zelo pomemb­no za Luka, ko se bo vrnil k pouku. Kasneje smo bili se v kontaktu preko zooma, preden je Luka odšel na zdravljenje v Italijo. Pripravljali so mu darilo in se kot ekipa res izkazali. Tukaj si zahvalo zasluži tudi razrednicarka Petra Kavcic, ki razred drži skupaj kot ekipo, ki znajo prisluhniti drug drugemu. Luku želiva uspešno zdravljenje in povratek v svoj razred. Razredu in gospe Petri pa hvala, ker je Luka ves cas med vami in vem, da ga boste jeseni lepo sprejeli. Valerija Carman NAJBOLJ ZOOM LETO Všec mi je bilo, ko smo imeli preko Zooma igro Spin. Uciteljica je pritisnila na spin in krog se je zavrtel. Ko se je ustavil, smo prinesli predmet, ki je bil na sliki. Zoom leto mi ni bilo všec, ke r mi je bolj všec v šoli. (Maruša Justin, 2. b) Nimam rada šole na daljavo, ceprav je bila ta šola na dal­javo zelo zanimiva. Rada grem na Zoom, ker se tam lahko vidimo. Šola na daljavo je bila zame lažja kot v živo. Moja uciteljica je zelo prijazna. (Lana Catic, 2. b) Najboljši Zoom leta je bil 6. aprila 2021. To je bil namrec moj rojstni dan. Že zjutraj so mi starše in sestra Lara zapeli pesmico in dali darilo. Ob 8.20 smo imeli Zoom z gospo Nino in sošolci. Zelo dobro se mi je zdelo, ko so mi sošol­ci zaželeli vse najboljše. Še najbolj pa mi je bilo všec, ker mi je pesmico zapela gospa Nina. Po koncanem Zoomu so me domaci presenetili s torto. (Ula Celik, 2. b) V casu šolanja na daljavo smo ob torkih in petkih zjutraj imeli Zoom. Najbolj mi je bilo všec, ker sem videla sošolce. Po Zoomu sem zajtrkovala n naredila vse za šolo. Ostale dni sem zjutraj najprej pogledala risanko in nato zacela delati za šolo. Ko sem koncala, sem se zunaj igrala s prijateljicami. (Zarja Pozvek, 2. b) Ko smo se šolali na daljavo, mi je bila najbolj všec ucen­je pisanih crk, matematika in likovna. Zelo rad rišem in delam likovne izdelke. Manj mi je všec branje in druge naloge. Vseeno se potrudim, da jih naredim ter se vec naucim. Pesmice sem vadil z mamo. (Tarik Muharemovic, 2. b) Ko smo se šolali na daljavo, je bilo zelo težko delati. Po­gosto mi ni delal Zoom. Res sem pogrešal šolo. Starši so bili v službi. Oci je nama s sestro prinesel kosilo. Mama mi je zvecer pomagala delati naloge. (Matej Kandus, 2. b) Zoom sem vedno težko cakal, ker sem takrat videl svoje sošolce. Všec mi je bilo tudi zato, ker sem se naucil dobro uporabljati racunalnik. (Nik Žontar, 2. b) Meni je bilo to leto všec, ker sem se lahko vec igral z brat­cema in izdeloval stvari iz lesa. Atiju sem pomagal kaj po­praviti. Zoom sem spremljal kar v pižami in brez copat. Med odmorom sem enkrat izdelal snežaka. (Blaž Triler, 2. b) Ko je bilo delo na daljavo, sem imel veliko dela in pocasi mi je šlo. Zelo mi je bilo všec, ko smo imeli Zoom preko racunalnika. (Jakob Jenko, 2. b) Pogrešala sem prijateljice. Ni mi bilo všec, ker se nismo mogli videti v živo, ampak preko Zooma je bilo zelo za­bavno. Pisali smo narek, poslušali pravljice in se pogovar­jali. Všec mi je bilo, ker sem imela veliko pocitka. (Lena Simakovic, 2. b) Najbolj mi je bilo všec, ko smo se na Zoomu ucili matem­atiko. Najslabše pa je bilo, ker se nisem mogel videti s sošolci v živo. (Jan Sovinc, 2. b) Zelo rad sem imel likovni pouk in spoznavanje okolja. Zelo rad sem imel tudi srecanja na Zoomu, kjer smo se videli. Zdi se mi, da sem nalogo delal cel dan. To m ni bilo všec. (Rok Volcjak, 2. b) Zoom nam je vcasih nagajal. Zoomi so bili zelo dobri. Lahko bi jih imeli veckrat. Ni mi bilo dobro, ker nisem videl svojih prijateljev v živo. Posnetki, ki jih je naredila uciteljica, so bili zelo dobri. (Miha Mramor, 2. b) Letos je velik del šolskega leta potekal na daljavo. Ucitel­jica nam je vsak dan pošiljala naloge v spletno ucilnico. To sem pogledala na racunalniku. Vcasih smo se dobili preko Zooma. Tam smo naloge naredili skupaj. Uciteljica pa jih je kasneje pregledala in popravila. Doma je bilo dobro, a v šoli je še boljše, ker ima tam prijatelje. Kmalu mi je doma postalo tudi dolgcas. Vesela sem, da smo se koncno vrnili v šolske klopi. (Klara Triler, 2. b) NI VSE SLABO Svoje ožje družinske clane sem novembra 2020 vprašala, kako doživljajo zadnje mesece, kaj jim je všec in kaj pogrešajo. Na vprašanja so odgovarjali ati Tomaž, mami Eva in moja mlajša sestra Pika. Kako se je spremenil tvoj vsakdan zdaj ko je korona virus oz. kakšne so prednosti in slabosti? Ati: Všec mi je, ker lahko dlje casa spim, ker skupaj zajtrkujemo in ker meni in mami ni treba skrbeti, kdaj prideta s Piko iz šole. Slaba stran pa je, da smo zelo veliko skupaj in z mami nimava nic miru pred vama (smeh). Ali se bojiš virusa? Ati: O virusu ne razmišljam, ne gledam porocil in ne berem novic. Se mi zdi, da se na ta nacin samo širita panika in slaba volja. Ne, ne bojim se. Kako se ti je spremenila služba v casu novega virusa? Mami: Že prej sem delala od doma, zato se to ni bistveno spremenilo. Imamo pa v tem casu v službi še vec dela kot prej in je vcasih kar precej kaoticno, ce hocem svojih 24 ur iz­koristit tako za delo, družino in svoj prosti cas. Kaj te najbolj jezi oz. moti? Mami: Jezi me, ker imamo omejeno gibanje, jezi me, ker so otroci prikra­jšani za druženje z vrstniki, ker Lia ne more na treninge, ker ne morem s prijateljico na kavo, pogrešam po­tovanja, družinske izlete … Pika ali pogrešaš pouk v glasbeni šoli? Pika: Glasbena šola na daljavo mi je bolj všec, ker samo prižgem racunal­nik in se povežem preko skypa. Ni se treba še 10 minut voziti do glasbene šole in vseeno je, kako sem oblecena. Ali pogrešaš šolo? Pika: Šolo pogrešam zaradi prijateljic, ker se ne morem z njimi igrati. Po­grešam odmore in zajtrke in kosila. Ampak vseeno je na daljavo dobro, ker lahko dlje spim, ceprav me mami sili da vstanem ob 8ih, kar je trapasto! Meni osebno je šola na daljavo všec, ker lahko zjutraj spim, ker sem vcasih lahko cel dan v pižami, ker se s Piko veliko igrava, pleševa, pojeva …Seveda pogrešam prijatelje in neka­tere ucitelje. Žalostna sem, ker letos ne bo decembrskih sejmov in stojnic. Najbolj zadovoljen v naši družini pa je sigurno naš kuža Blacky, ker ni nikoli sam, vedno je nekdo doma, veliko je zunaj, vsak dan gremo na dolg spre­hod ali na kakšen bližnji hrib. Kljub vsemu pa si doma vsi želimo, da se tole obdobje cimprej konca in da se življenje vrne na stare tire. Piko že skrbi, ce bo Božicek letos sploh lahko prinesel darila?! Lia Pipp, 7. b Kako moj brat Lovro doživlja karanteno Lovro kot šestošolec trenutno veliko casa preži­vi na racunalniku, kar zanj ne predstavlja velikih težav, saj je vešc igranja igric. Raje se šola v šoli in pravi, da zelo pogreša treninge, ceprav se to v resnici ne opazi. Ne zdi se mu težje kot lani, pouk v dejanski šoli precej pogreša samo zato, ker doma ni njegovih prijateljev. Edina stvar, ki mu je doma všec, je to, da je sam svoj kreator urnika. Pra­vi da, zelo pogreša treninge, ki jih nadomešca s kondicijskimi vadbami. Zaupal mi je, da ima preglavice z anglešcino, saj se jo je že v šoli težko nauciti. Uciteljem sporoca, naj se pri zoomih manj pogovarjajo in vec delajo vaje ter vsem zdravnikom ter ostalemu v zdravstvenem kadru in ljudem, ki se zavzemajo za razvoj cepi­va, naj vztrajajo ter vsem bolnim, naj cim hitreje okrevajo. Jera Košenina, 7. c Nika Jelenc 7. B Intervju z atijem V tem korona casu se je vse spremenilo. Nacin šolanja, dela, skratka življenje se ne zdi vec normalno. Naredila sem intervju s svojim ocetom in ga vprašala, kako sedaj dela drugace. Oci, kako se pocutiš zadnje mesece v službi? Tvoj nacin dela je zagoto­vo drugacen. Oce: Moj nacin dela je res drugacen. Bolje bi bilo, ce tega virusa sploh ne bi bilo in bi lahko normalno opravljal svoj poklic. Seveda verjetno nisem edini, ki misli tako, a tako kot vsi sem se moral prilagoditi trenutnim raz­meram – ne glede na to, koliko casa bo to vse skupaj še trajalo. Ali ti nošenje maske ovira delo? Niti ne. Samo malo vroce mi je in po nekaj urah je maska vlažna. Ce hocemo, da se spet vrnemo v nor­malno življenje, je masko pac potre­bno nositi. To bom tudi upošteval, saj bomo le tako zaustavili širjenje okužb. Kaj pa ostali zaposleni, tvoji sodelavci? Imajo isto mnenje, ali upoštevajo ukrepe? Oce: Tudi moji sodelavci se zavedajo trenutnega stanja in imajo isto mnen­je. Enako je z ostalimi zaposlenimi. Vsi vzdržujejo primerno razdaljo, raz­kužujejo roke itd. Je tvoj delovni cas skrajšan ali delo poteka toliko casa kot ponavadi? Oce: Delo poteka toliko casa kot pon­avadi, ni skrajšanega delovnega casa. Vse delamo tako kot pred koronavi­rusom, le da sedaj zaradi dolocenih ukrepov malo drugace. Kako pa opravljaš svoj poklic, so se tvoje navade spremenile? Oce: Vse še vedno ostaja isto, ce­prav že kot omenjeno, nosimo maske in si razkužujemo roke. Tudi z moji­mi navadami ni nic drugace. Zjutraj vstajam ob isti uri in se odpeljem v službo. Edino kar izstopa je, da imam malo drugacen obcutek. Kaj pa tvoj prosti cas? Kako ga preživljaš? Oce: Svoj prosti cas preživljam na svežem zraku. Izbiram dolocene kra­je, kjer ni veliko ljudi. Sprehajam se sam in tudi z družino gremo skupaj ven. Pa tvoji prijatelji? V tem casu se ne družiš z njimi, jih pogrešaš? Oce: Da, zelo mi primanjkuje družen­ja. Zagotovo pogrešam svoje prijatel­je in upam, da jih cimprej spet vidim. Ker se ne moremo družiti, se veckrat slišimo po telefonu. Službo imaš dalec. Ali avto dobro deluje, se ti kdaj pokvari? Oce: Da, to je res. Avto potrebuje samo manjša popravila, vecjih okvar nima. Všec mi je to, da je vlada nar­edila izjemo z mehaniki. Zaradi tega sem zadovoljen, kajti v prvem valu so bile mehanicne delavnice zaprte. Ce bi se zgodilo, da ne bi obratovale, bi moral ostati doma. Kaj meniš na to celotno situacijo? Oce: Upam, da se bo stanje v državi v najkrajšem možnem casu umirilo. Rad bi se spet vrnil v življenje, ko ta virus ni obstajal. Spet hocem normalno zaživeti in upajmo, da bo to v bližnji prihodnosti! Hvala za tvoj cas. Hana Hadžic, 7. c Bolje se razumemo Zdaj, ko je karantena, je res že malo dolgcas in jaz že komaj cakam, da pridemo v šolo. Vprašala sem mojo mami, kaj si oni mislijo zdaj, ko imamo covid, karanten, maske... Kako se pocutiš zdaj, ko smo doma? Jaz sem še kar zadovoljna, ker grem lahko v službo, ko pa pomislim na vse te otroke, ki so ves cas za racunalnikom, pa samo komaj cakam, da grejo nazaj v šolo. Ali je kakšna dobra stran tega, da smo doma? Pri nas je, saj smo se zaceli bolje sporazumeti, skupaj hod­imo na sprehode in se mi zdi, da se bolje razumemo. Ali je v službi zaradi Covida-19 kaj drugace? Ja, ves cas moramo imeti maske, zraciti vsaj 1 uro na dan, manj jih prihaja k meni v službo, zato se zelo pozna. Si si kdaj predstavljala, da bo tako kakor je zdaj? Ne, res si nisem. Koliko casa misliš, da bo še to? Upam, da bo vse to cim hitreje minilo. Kaj si misliš v tem kaj vse delajo v Ljubljani? Mislim, da so norci, seveda je bila to mlajša generacija, ki je ves cas doma, zato jih razumem, ampak da tak kaos naredijo, si pa nisem mislila. Nika Krmelj, 7. c ŠOLA STOKA Ni ucencev, šola stoka, ni vec hrupa in pouka. Ni ucencev, ni zabave, ni vec tukaj družbe prave. Pajki so se naselili in še miške povabili. Zvonec nehal je zvoniti, ura nehala je biti. Uciteljice doma so same, ucence pa ucijo mame. Kaj ucitelj zdaj pocenja, ko nihce se vec ne drenja. Od korone vsem je slabo, naj gre cimprej v pozabo. Nadja Bobnar, 6. b KORONA IN ŠOLA Oktobra spet je bil pouk na daljavo, doma imeli smo zmešnjavo. Samo en racunalnik smo imeli, takrat na težave smo naleteli. Karantena? Ni problema, covid hujši je. Moj dedek je zbolel, pa sestricni, pa še marsikdo. Bomo že. Mi to zmoremo! Vsak dan Zoome smo imeli, velikokrat na tehnicne težave smo naleteli. Vcasih kamera ne dela, drugic mikrofon, zato sem šla na telefon. V spletni ucilnici naloge smo imeli, vcasih smo jih na Zoomu skupaj delali. Ob devetih sem vstala ter do poldneva za šolo delala. Lana Grgic, 6. b Leto 2020 Leto 2020 je bilo leto polno presenecenj. Ko smo 31. decembra 2019 odštevali minute do novega leta, si nihce ni mislil, v kakšne preizkušnje nas bo postavilo. Zacelo se je kot vsako drugo. V šoli smo pridobivali še zadnje ocene za prvo konferenco. Nekaj se je že govorilo o novem virusu, a takrat še ni predstavl­jal nevarnosti. Zadnje dni februarja sem bila z župnijo na birmanskih pripravah, in takrat so bili v Sloveniji že prvi okuženi. V šoli je bilo ozracje bolj napeto. Nekateri so govorili, da je vprašanje casa, kdaj bomo ostali doma, spet drugi so govorili, da je to samo nepomembna bolezen, ucence pa je bolj zanimalo, ali to pomeni, da bomo imeli pocitnice že marca. 13. marca2020smo bili zadnjic v šoli. Doma je bilo zelo stresno, saj smo se morali pripraviti na ponedeljek, ko smo se preselili v arnesove ucilnice. Prvi val se je koncal konec maja, ko smo lahko za slab mesec odšli nazaj v šolo, kjer smo zakljucevali ocene. Poleti smo že skoraj pozabili na nove ukrepe, saj se je življenje skoraj vrnilo v stare tire. Ker se je situacija tako umirila, smo lahko izpeljali dolgo nacrtovano birmo. Kasneje sem lahko s prijatelji šla na oratorij, na koncu poletja pa smo naredili piknik v spomin na poletje, ko smo se lahko prijatelji še zadnjic v tem letu družili brez razdalje in mask. V letu, ki je bilo tako polno preobratov, je bilo poletje res najlepše. Res je, da je bilo dni na morju res manj, ampak smo si ga lahko tudi pricarali na reki Sori, ki je bila prejšnje leto kar zelo dober nadomestek plaže. Prva dva meseca jeseni sta bila v šoli podobna kot maj in junij. Nositi smo morali maske, biti v svojem razredu in držati varnostno razdaljo, ampak smo bili vseeno veseli, da se vidimo. Razred se je še bolj pov­ezal, saj smo med odmori peli, plesali, se greli z dekami, ker nismo imeli gretja...Ker smo se imeli tako lepo, mi je bilo, ko so nas oktobra spet poslali domov, kar težko. Ker druženje v živo ni bilo mogoce, smo se s prijatelji povezali in se zaceli družiti preko Zooma, kjer smo si cas krajšali z igrami, gledanju posnetkov in si pomagali pri delu za šolo... Korona nas je hotela lociti, ampak nas je v bistvu še bolj povezala in nam pokazala, kje je prijateljstvo mocnejše od razdalje. Prazniki so bili brez druženj in silvestrovanj, božic je minil kot da ga ni bilo, vse je bilo cisto drugace, ase je vsaj koncalo to leto. V 2021 gledamo z upanjem, da prihajajo bolj zdravi casi. Vseeno 2020 ni bilo tako slabo leto. Res da je bolezen nekaj hudega, ampak nam je vse olajšala tehnologi­ja. Ne predstavljam si, kako bi to bilo brez tega, ali bi imeli pocitnice ali dobivali tedensko nalogo na dom? Tega ne bomo vedeli. Mislim pa, da nas je ta situacija še bolj povezala in nam dala tudi nove tehnološke sposobnosti. Manca Novljan, 9. c ŠOLA NA ZOOMU Korona! Ojej, Reši se cim prej! Zapri se v hiško, macka lovi miško. Jaz se dolgocasim, racunalnik je pocasen, crkuje kamera, Ojej, kaj pa zdaj? Uciteljici poskušam dopo­vedat', da kamera noce delat', ce baterije ni. Iz Zooma me vrže na vsakih par dni. Potem pa izvem, da mami korono je dobila, mene pa karantena v hišo je zabila. Vsaj ena prednost je, zdaj se malo vec ucim. Sicer res ne vem, kaj bi pocel, ta mala dva kricita, knjige sem se navelical. Koncno konec je zapora! Svoboda, prihajam! Matej Erjavec, 6. b Delo na daljavo Meni je bilo delo na daljavo všec. Všec mi je bilo, ker sem se pred tem naspala, se uredila in pripravila na šolo. Moj stol je udoben in topel. Dela je bilo vec kot v šoli, a mene to ni motilo. V šoli, ko so nam ucitelji narekovali, smo morali pisati zelo hitro, da nismo zaostajali, doma pa sem si vzela cas, vse lepo prepisala, kaj podcrtala, narisala in oddala. Zoomi so mi bili odvec, a sem potrpela. Na Zoomih sem pridno poslušala in sodelovala. Oddajanje nalog v e-ucilnico me je zelo utrudilo. Vmes sem si lahko vzela prosti cas, kolikor sem ga zaželela. Tudi oblecena sem bila po domace. Vsak vecer mi ni bilo treba pripravljati šolske torbe. Lahko sem zamenjala urnik, kar mi je bilo zelo všec. Med delom sem veckrat predvajala glasbo, ki me je pomirila. Delo na daljavo mi je bilo zelo všec. Ucitelji niso veliko ocenjevali. Najbolj sem pogrešala družbo in prijatelje, ceprav smo se dopisovali po pametnih napravah. Tina Jereb, 6. b Vsako jutro sem se zbudila ob deveti uri, zajtrkovala , si umila zobe in se pripravila na pouk. Na Zoomu je bilo vedno dolgocasno. Skoraj vedno sem igrala igrice s sestrama. Pri an­glešcini me je ucitelj veckrat poklical. Ker se nisem hitro oglasila, sem vedno morala imeti prižga­no kamero. Karantena mi je bila vedno všec, ker je bilo manj testov in spraševanj. Najboljši del karantene je bil, ko smo bili najprej en teden s sestricnama v Švici in kasneje en teden na morju v tujini. Tudi tam sem delala na daljav, le s to razliko, da mi ni bilo treba iti na Zoome zaradi casovne razlike: ko je bila ura v Sloveniji 9 zjutraj, je bila pri nas tri popoldne. Ko smo se vrnili v šolske klopi, sem zbolela za virusom covido-19. Doma sem bila dva tedna. Nisem imela hudih znakov bolezni, le tri dni nisem imela vonja. Bilo je smešno in cudno, ko so mi domaci govorili, da nekaj smrdi, jaz pa nisem nicesar vohala. Sošolke so mi pošiljale šolsko delo. Na sreco ga ni bilo veliko. Sara Klemencic, 6. b Ko sem zvedela, da bomo spet imeli pouk na daljavo, se nisem dobro pocutila, saj sem se rada družila s prijateljicami. Prve dneve mi je nagajal internet. Doma smo imeli le en prenosni racunalnik, ostali so bili navadni. Vsak dan sem vstajala ob sedmih, zajtrkovala in zacela delati za šolo. Vcasih se mi je zgodilo, da sem zamudila na Zoom ali pa da me ucitelj ni sprejel, ker sem bila vpisana z atijevim imenom. Med poukom na daljavo smo bili tudi ocenjeni pri nekaterih predmetih. Med karanteno sem dobila macka. Bila sem zelo vesela. Dolgo casa smo mu izbirali ime. Brata sta mu hotela dati ime Boris, ati in mami pa Tom. Meni ni bilo nobeno ime všec. Na spletu smo pregledali priljubljena imena za macka. Glasovali smo med imenoma Arci in Carli. Vsi smo na koncu glasovali za Carija. Ela Jurican, 6. b Šola na daljavo ZGODILO SE JE Ko pride cas, je treba oditi Intervju z gospo Kristo Jamnik je nastal septembra 2020, ko je bila še vodja šolske prehrane in uciteljica na naši šoli. A z mislimi je bila že pri zacetku lepega življenjske­ga obdobja – pri upokojitvi. Pred nekaj dnevi smo jo ujeli v njeni »novi« službi, skupaj z vnucki je uživala na prijetnem pohodu in povedala, da se ima res lepo. Preberite, kaj nam je povedala, preden je odšla. Katero delo vam je bolj všec, uciti ali voditi šolsko prehrano? Po srcu raje ucim, ker pa je opis mojega dela tudi vodenje šolske prehrane, opravljam tudi to. Poucevanje mi je bolj pri srcu. Ali ste bili kdaj razrednicarka, katerega razreda? Kolikokrat? V Ljubljani sem bila razrednicarka trikrat, na tej šoli pa samo enkrat. Ali je v ucilnici za gospodinjstvo kdaj zagorelo? K sreci še nikoli ni nic zagorelo. Ali ucencem priporocate obvezni predmet gospodinjst­vo? Da, gospodinjstvo je predmet, ki ga kasneje v srednji šoli nimajo vec tako veliko in se mi zdi, da bi bilo dobro, da bi ucenci izbirali oba izbirna predmeta: sodobno pripravo hrane in nacine prehranjevanja. Zakaj ste se odlocili za ta poklic? Vcasih recem, da sem že od rojstva vedela, da bom uciteljica, ker se mi zdi, da v tem delu lahko res uživaš. Kakšne so naloge vodje prehrane? Teh nalog je veliko, ena izmed njih pa je tudi sestavljanje jedilnika, narocanje hrane, na tri leta narediti razpis za javna narocila, treba sodelovati s kuharji in ucitelji … Ali je težko sestaviti jedilnik? Najlažje od vsega je sestaviti jedilnik, vse ostale stvari so veliko težje. Kakšne so slabosti in prednosti šolske prehrane? Za otroke je šolska prehrana vsem dostopna in vsi otroci jedo približno enake stvari, razen tistih otrok, ki imajo diete. Šolska prehrana pa tudi razbremeni starše tekom delavnega tedna. Kako vidite odnos današnjih otrok do hrane, ali se kaj razlikuje od odnosa otrok prejšnjih generacij. Ja, odnos do hrane je vsako leto slabši, ce je hrane prevec jo ljudje premalo cenimo in kar se tega tice, tudi otroci hrano premalo cenijo. Ali ste kdaj podvomili v svoj izbor jedi? Ne, ker sem vedno gledala na korist otroka, sem vedno tudi izbrala slovenske, kakovostne izdelke, ker se mi zdi pomembno, da je tudi sama hrana slovenskega izvora in s tem Slovenci pomagamo sami sebi. Katera je vaša najljubša jed? Nimam svoje najbolj priljubljene jedi. Kakšni so vaši hobiji? Rada hodim v hribe, kolesarim … Ce bi se imeli možnost vrniti se nazaj v preteklost, bi kaj spremenili? Mislim, da ne bi spremenila nicesar, ker mi je bilo uciti že od zacetka veliko veselje. Ali vam je žal, da se vam letos koncuje vaša uciteljska kariera? Ne, ko pride cas, je treba oditi. Kaj boste poceli, ko ne boste vec ucili? Imam še veliko idej za uživanje intenziven cas penzije. Jera Košenina, 7. c in Nejc Oberstar, 7.c Impro dan v Ljubljani V torek, 25. 5. 2021, smo se v zgodnjih urah z impro skupino Dramc, ki jo sestav­lja 12 clanov pod vodstvom Nike Lebar, z vlakom napotili proti Ljubljani. Naš cilj je bil Pionirski dom, kjer je potekal Impro dan. Napotili smo se proti svoji ucilnici, kjer nas je kmalu po naši namestitvi pozdravil vodja delavnice. Skupaj smo se ogreli in se spoznali z vešci­no, pri kateri govorimo izmišljeni jezik ali drugace Džibriš. Postopoma smo usvajali vešcino in verbalno ko­munikacijo zamenjali z neverbalno, in tako smo svoje pocutje izražali samo s telesom. Sledil je odmor za pico in malo sprostitve ob glasbi, a seveda smo kmalu nadaljevali z de­lom. Sedaj smo nekoga postavili v neko situacijo, on je svoje pocutje izražal z izmišljenim jezikom, preva­jalec pa je vse prevajal v slovenšci­no. Ker se osebi predcasno nista dogovorili, kaj bosta prikazali, so vcasih nastajale zelo zabave zgodbe. Tako smo uprizorili mehanicno delavnico, proteste, izgubljeno prtljago na letališcu in zabavo kipov po zaprtju galerije. Našo vešcino smo združili še z vešcino pretekli do­godek, kjer imamo predavanje o zgodovini. Ko smo dolocili zgodovinarja, ki je govoril v cudnem jeziku in prevajalca, smo se odpravili na oder, kjer smo svoje novo znanje tudi pred­stavili ostalim skupinam. Z diplomo v roki in lepimi vtisi smo se popoldan z vlakom vrnili v Škofjo Loko. Koncno smo nastopali V torek, 18. 5. 2021, smo se z gledališko skupino Orion, pod vodstvom gospe Nike Lebar, po skoraj vec kot enem letu vrnili na oder. V torek 18. 5. smo se z gledališko skupino Orion, pod vodstvom gospe Nike Lebar, po skoraj vec kot enem letu vrnili na oder. Po kar nekaj vajah smo se z avtobusom odpravili v Škofjo Loko, v knjižnico Iva­na Tavcarja, kjer smo zadostnemu številu gledalcem predstavili delcek naše novo nastajajoce predstave Hudobe na delu, kmalu pa bo možen ogled tudi celotne prestave. Ker se zadnja leta radi ukvarjamo z impro gledališcem, smo v nadaljevanju prestavili vešcino pripovedovanje zgodbe, pri kateri se bere pravljica, igralci pa morajo samo z gibom prikazati dogajanje v knjigi. Na koncu smo se poslovili s še eno impro vešcino, in to je televizija, pri kateri imamo novinarja ter strokovnjaka za doloceno podrocje, za boljši prikaz svojega dela pa si strokovnjak pomaga s televizijo, ki jo oblikujejo igralci. Zaradi velikega navdušenja smo nekaj televizij ponovili, na koncu pa smo se odpravili še na sladoled. Orion smo v tokratni zasedbi sestavljali Nadja Bobnar, Taja Šparovec, Jan in Manca Novljan ter Neva in Erazem Kušar. Pr'Podmlacan Vceraj smo se vrnili s kmetije Podmlacan. Na kmetiji smo pekli kruh. Jahali smo konja. Molzli smo kravo. Delali smo maslo. Iz blaga smo naredili lutke. Zvecer smo prepevali ob kresu. Naslednji dan smo se sprehodili do cebelnjaka. Iz vej smo izdelali košaro. Jedli smo domaco hra­no: kruh, maslo, med, suho salamo, govejo juho, dunajske zrezke, palacinke, puding, kompot … Preživeli smo dva soncna, igriva in poucna dneva. Ucenci 2. r POŠ Retece Prvi teden v 6. B Prvi šolski dan sem moral iti peš v šolo. Prišel sem do vhodnih vrat. V rokah sem živcno držal masko, saj sem vedel, da jo rabim. Cakal sem pred vrati, okoli mene pa so se nabirali ucenci. Bil sem zacuden, saj so bila vrata zaklenjena. Potem sem zagledal dežurnega ucitelja, ki je odklenil vrata in glasno zakrical: Šesti razred! Tisti pred mano so se zaceli usuvati skozi vrata in jaz sem šel za njimi. Na garderobi sem iskal napis 6. b, pogledal, kje je moje ime in katera garderobna omarica je moja. Odprl sem jo in se preobul. S prijatelji smo poiskali naš razred, to je ucilnica 120. V razredu so bili neznani, redko videni obrazi. Kmalu sem spoznal vse sošolke in sošolce. Vsako šolsko uro smo spoznavali nove ucitelje in uciteljice. Krištof Kalan, 6. b V šolo se vozim z avtobusom iz Retec. Prvi teden so me starejši ucenci frcali, kar v resnici me ni bolelo, ni pa mi bilo prijetno. Ko sem prvic stopil v 6. b, sem videl nekaj znanih obrazov, kot so Erazem, Kristjan in Vid. Ko smo imeli uro športa, nisem vedel, kam naj grem, da pridem do telovadnice in garderobe, saj sem prej obiskoval podružnicno šolo v Retecah. Moji sošol­ci so dolgo na tej šoli, tako da sem jim le sledil. Poznal sem ucitelja za šport, drugih uciteljev nisem poznal. V prvem tednu mi je bilo všec, da smo se spoznavali z ucitelji in s sošolci. Eni so zabavni, drugi ne. Neka­teri ucitelji so me nasmejali, drugi že presedli zaradi klepetanja. Drejc Kozmelj, 6. b Literarnica, v slovenšcini in anglešcini V sosednjem razredu je še en Jure, Ce želiš izvedeti, kaj dela, pokrij srednji del besedila. Vid Karlin, Erazem Kušar, 6. b Nadja Bobnar, Ela Jurican, 6. b Erazem Kušar, 6. b Zimsko popoldne Bil je lep soncen zimski dan. Martin in njegov ocka sta se odpravila na hrib, kjer so se otroci drsali, sankali in smucali. Ana in Klemen sta se primerno obula in oblekla. Ana je obula zelene in tople škornje, oblekla rumen kombinezon, na glavo pa si je dala celado. Klemen pa je obul modre ško­rnje, oblekel rdec kombinezon in celado. Ko sta odprla vrata, ju je pred vrati presenetila Tina. Ana in Klemen sta je bila zelo vesela. Skupaj so se odpravili na hrib. Klemen je smucal, Ana in Tina pa sta delali snežaka. Snežaku sta dodali korencek, klobuk, tri kamencke za gumbe, ostale pa sta upo­rabili za usta. Klemen se je spustil po hribu in se zaletel v velik kup snega. Zaklical je na pomoc, na pomoc! Prihitela sta Martinov ocka in Majina mama. Pomagala sta mu vstati. Peljali so ga domov. Starša sta ga hitro odpeljala v bolnišnico. Tam so mu povezali nogo. Doma je pocival, ocka mu je bral zgodbe, mama mu je prinašala caj, Ana pa je sedela pri njem. Cez tri tedne so jim zdravniki sporocili, naj pride v bolnico, da mu odstranijo mavec. Ko so mu ga odstranili, so mu narocili, da mora še nekaj dni pocivati. Potem pa naj poskusi stopiti. In cez nekaj dni je Klemenu res uspelo hoditi. Vsi so bili zelo veseli. Babica in dedek sta prišla na obisk. Ostala sta tudi na kosilu. Od takrat Klemen zelo pazi, kako smuca. Ema Hafner, 3. b Moja Indija- Koromandija V moji Indiji Koromandiji se vse dogaja. Drevesa so majhna kot rože, rože pa velike kot drevesa. In namesto dežja letijo bombo­ni iz neba. Hiše so narejene iz zelene, modre in roza sladkorne pene. V pesmaricah pišejo zgodbe in v knjigah pišejo pesmi. Ko je dež in sonce nastane velika mavrica dolga 1000 kilometrov, visoka pa 2000 kilometrov. Pod njo je velika skrinja slašcic. Tam v indiji Ko­romandiji je vse kar vidiš narejeno iz sladka­rij: avtomobili, avtobusi, hiše, drevesa, rože, ceste in še vec. V Indiji Koromandiji so vse povsod razlicne živali: roza kužki, beli samorogi, zelene muce, oranžni hrcki in rdece kace. Tam je velikokrat lepo vreme, le dvakrat na leto dežuje in takrat je pravi raj. V Indiji Koromandiji je tudi polno plišastih igrac razlicnih oblik in barv. Tam ni toboganov, ampak je velika žirafa Hana in po njej se spušcamo. Za zajtrk so najveckrat sladkarije. V Indiji Koromandiji je velika mreža namesto bazena, da skociš notri. Celo jesen je nebo rdec , rjave, rumene, vijolicne in zelene barve. V Indiji Koromandiji hitro rasteš, kot raketa, v dveh letih si lahko že odrasla oseba in ko si enkrat star 100 let ne umreš, ampak postaneš že spet otrok in to se ponavlja in ponavlja. Vsi vašcani imajo svojega samoroga, vsak je drugacne barve velikosti in oblike. Tam se zelo rada igram z žogo in s prijatelji. Vsi se zelo zabavamo. Upam, da se take sanje nikoli ne razblinijo. Sedaj pa me zanima kakšna je vaša Indija Koromandija? Ajda Mihovec, 3. b Moja najimenitnejša škratovšcina Nekega vrocega poletnega dne sem se odpravila do koce pri mlincku. Ob studencku sem opazovala lesen mlincek. Kar naenkrat me je nekaj poškropilo z vodo. Ozrla sem se okrog sebe in zagledala gozdnega škrata Poldka. Škrat Poldek me je povabil v svoje domovanje. Ko sva prispela do mogocne bukve in vstopila skozi vrata, sem se zacela spreminjati v škrata. Na roki so mi priceli rasti kremplji. Po celem telesu sem postala zelena in kar razganjalo me je od nagajivosti in norcavosti. Poldek mi je predstavil svoje prijateljcke škratke Žirkota, Želodka in Štorka. Škratje so zaceli razmišljati, kakšno škratovšci­no bi ušpicili danes. Z veseljem sem se jim pridružila. Skupaj smo sklenili, da se bomo gozdnim živalim zlagali, da je iz živalskega vrta pobegnil lev in se naselil v gozdu. Po vsem gozdu smo razobesili plakate. Živali kar cel teden niso upale priti iz svojih domov. Škrat Štorko je bil malo štorast, saj se je na ves glas krohotal, da je bila to najimenitnejša škratovšcina doslej. Miška Šaška je to slišala na lastna ušesa. Sklicala je sestanek z gozdnimi živalmi. Obvestila jih je o škratovski potegavšcini. Ko smo se vrnili iz škratovskega potepa, so pred mogocno bukvijo stale živali. Ujele so nas in nam povedale, da so razkrile našo potegavšcino. Za kazen smo morali celo jesen pridno pripravljati ozimnico za živali. Tu pa se naša škratovšcina še ni koncala. Za nalašc smo jim zamešali ozimnice. Tako smo medvedu dali krompircek, veverici crve, polhu zelje, jazbecu pa smo nasuli lešnike. Me prav zanima, kaj bodo živali spomladi imele povedati o svoji slastni ozimnici. Vida Ažman, 3.b Zlepili smo si vesolje in zmagali Ucenci OPB 1. A in 1. B so sodelovali na likovnem natecaju UHU in si prislužili prvo nagrado - obisk Planetarija, ki so nam ga pripeljali kar na šolo. Z ucenci smo se zatopili v knjige o vesolju. Na in­ternetu nadaljevali z ogledom planetov, vesoljskih raket, satelitov, vesoljskih postaj in robotsko uprav­ljanih raziskovalnih vozil. Na fotokopijah smo podrobno pogledali detajle, ki so jih ucenci kasneje dorisali na sestavljene rakete in postaje. Ogledali smo si površino planetov in jo poskusili narediti še sami. Ucenci so strigli zvezde razlicnih barv in velikosti, balone (planete) smo veckrat kaširali nato pa prebarvali s tempera barvami. Uporabili smo odpadne materiale: casopisni papir, tulci in druge odpadne embalaže, odpadni košcki lesa, ki so ostali pri predmetu tehnika, razni stari vijaki, navoji in podobno. Otroci so spoznali in uporabili razlicna lepila: lepila v stiku, tekoca lepila, lepilo za kaširanje nato pa še belo lepilo za les in lepljenje z vroco pištolo. Mentorici Petra Primc Marko in Ana Hladnik Srecala sem malega trola in Kuštrona Nekega lepega dopoldneva sem se odpravila na sprehod. Globoko v gozdu sem zagledala brezno. Splazila sem se vanj in odkrila veliko kraško jamo. S svetilko sem opazovala svetlece kapnike. Naen­krat sem opazila svetlobo. Na koncu jame me je pot pripeljala v carobni gozd. Na jasi sem se slad­kala s slastnimi jagodami. Ko sem se ozrla okrog sebe, sem zagledala malega trola in Kuštrona. Mali trol je bil tako majhen, da mi je segal komaj do pasu. Imel je velika štrleca ušesa in velik nos, po katerem je ves cas brskal s prstom. Kuštorn je bil veliko vecji. Bil je zelo razmršen. Bolhe so kar skakale iz njega. Mali trol je predlagal, da se gremo igrat. V leskovem grmu sem našla pikcasto žogo. Podajali smo si jo, a se je malemu trolu to zdelo prevec dolgocasno. Z glavo se je zacel zale­tavati v debla dreves. Pri tem je stokal, zakaj mora to tako boleti. Midva s Kuštronom sva ga samo opazovala. Nato je postal lacen. K mamici trolki smo se odpravili na gobje kosilo. Med kosilom je cmokal kot pujs, na koncu pa glasno rignil. Sama sem iz žepa raje vzela žvecilko. Žvecenje se je malemu trolu zdelo zelo zabavno. Pograbil je cel paket žvecilk in si jih stlacil v usta. Napihnil je tako velik balon, da se je Kuštron domislil, da bi z njim lahko poleteli. Kuštron je balon hitro zavezal s srobotom in iz vrbovih vej spletel košaro. Vkrcali smo se vanjo in že smo bili visoko v zraku. Mali trol je pihnil in v daljavi smo zagledali Loški grad, Ratitovec in vrh Triglava. Med poletom je ves cas pihal oblake. Oblaki so se zaletavali in okrog nas so švigale strele. Nato je pihnil v drugo smer proti morju. Pihnil je tako mocno, da je ladje kar premetavalo. Kuštron ga je opozoril, da naj preneha pihati, saj mornarji lahko dobijo morsko bolezen. V Piranu smo se ustavili na sladoledu. Mali trol je pojedel dvajset kepic. Kuštron si jih je privošcil petdeset. Pocasi se je zacelo veceriti. Postajali smo vedno bolj utrujeni. Preko hribov in dolin smo poleteli domov. Še preden smo se poslovili, sta mali trol in Kuštron že smrcala pod hrastom. Tla so se tresla kot bi bil mocan potres. Vida Ažman, 3. b Moja Indija-Koromandija Vsak vecer se moja soba spremeni v nekaj carobnega. Omara se zalesketa in za njenimi vrati se skriva nenavaden svet. Tlesknem s prsti in v hipu sem lahko kjerkoli. Prejšnji teden sem bila v deželi vecnega ledu in snega ter v pušcavi. Eskimi so mi za spomin podarili led, ki se nikoli ne stopi. V pušcavi sem jahala zlato kamelo. V južni Ameriki sem obiskala indijansko pleme. Indijanka Lili mi je poklonila pišcal, s katero lahko priklicem katerokoli žival. V Parizu sem obiskala Eifflov stolp in se sladkala z najboljšimi fran­coskimi makroni. V Tihem oceanu sem se s podmornico potopila prav do dna. Med potopom sem opazovala sinje kite, ki so lovili orjaške lignje. Presenetili so me s svojo velikostjo. Zelo všec mi je bil Mount Everest. V hipu sem bila na vrhu. Vceraj sem obiskala afriško savano. Zdolgocaseno sem se sprehajala po neskoncnih travnikih. Cas sem si krajšala s piskanjem na Lilino pišcal. Okoli mene so lomastili sloni in radovedne žirafe. Naen­krat je k meni pritekel lev Simba. Povabil me je v svoje krdelo. Skupaj z malimi levcki smo se igrali skrivalnice in plezali. Nato me je Simba povabil v jamo, ki jo ni videl še noben clovek. Globoko v jami je bilo toliko svetlecih draguljev ,da se jih ni dalo prešteti. Simba mi je dovolil, da sem jih ne­kaj nabrala. Takoj sem si napolnila žepe. Skupaj sva se vrnila v levje krdelo. Krdelu sva se pridružila pri opazovanju zahajajocega afriškega sonca. Navdušena sem bila nad ogromno žareco kroglo, ki je izginjala za obzorjem. Cas je bil, da sem se vrnila domov. Tlesknila sem s prsti in že sem lezla iz omare. Zunaj se je že danilo. Komaj cakam, da se ponovno odpravim na potep po moji Indiji Koromandiji. Veselim se že novih dogodivšcin. Morda tam celo preživim poletne pocitnice. Vida Ažman, 3. b V slovo staremu, v pozdrav novemu Leto, ki se poslavlja, je bilo za marsikoga izmed nas polno neznank, raznovrstnih vprašanj, vcasih tudi težjih trenutkov. Nikomur izmed nas ni bilo lahko, nismo se mogli srecati, objeti in si stisniti rok. Prevladovalo je veliko negotovosti, strahu in skrbi za najbližje. Bilo je obdobje, ko smo iskali razlicne poti, da bi z drobnimi presenecenji osrecili drug drugega. Tega leta si zagotovo nihce od nas ne bo zapomnil v prav dobri luci. V tem letu sem imela veliko ciljev, ki mi jih ni uspelo uresniciti, imela sem veliko vec vzponov in padcev. Naredila sem nekaj napak, zaradi katerih sem izgubila ljudi, ki so zaznamovali moje življenje. Oddaljili smo se drug od drugega se predvsem psihicno spremenili, lahko pa smo postali boljši ljudje, bolj prijazni in strpni. Živeli smo življenje, ki si ga nikoli nihce ni predstavljal. Ob vseh teh slabih dogodkih pa sem imela ob sebi zmeraj svojo družino, ki mi je še posebej polepšala te težke case. Zaupali smo si vse težke trenutke in nanje poskusili pozabiti ter jih nado­mestiti z veselimi. Bili so casi, v katerih je bila družina predvsem pomembna. Prihaja decembrski cas, ki je vsako leto nekaj posebnega. Letošnji pa je še posebej drugacen. Povsod okrog nas so prižgane carobne luci in napovedujejo prihod praznikov. Prihaja cas, ko se bomo vsi lahko za tre­nutek umaknili tempu, ki nam to leto ni dovolil uživati brezskrbnih radosti. Vsi taki trenutki, ki pri­hajajo, so dragoceni, vsak ima svoj zapis in prav od vsakega je odvisna naša skupna prihodnost. Ob koncu leta vam želim, da bi imeli veliko dragocenih trenutkov. Želim vam, veliko veselja, ljubezni, upanja in miru ter da bi zdravo in igrivo vstopili v leto 2021! Aja Kavcic, 9. b Lesketajoci kamen Nekega dne sem se odpravil v gozd. S seboj sem vzel tudi svojega mucka. Ko sva prišla cez most, je macek zacel glasno mijavkati. Odšel sem za njim in zagledal sem ribo, ki je bila zataknjena med dvema skalama. Z roko sem segel v vodo in umaknil skalo. Riba je splavala naprej in midva z muckom sva jo opazovala. Splavala je na dno reke. Na tleh sem zagledal tri lesketajoce se kamne. Izbrala je najvecjega, ga zgrabila z usti , splavala na površje in ga vrgla proti meni. Stegnil sem roke in ga ujel. Nekaj casa sem si kamen ogledoval in nisem vedel, kaj bi z njim. Oglasila se je riba, ki je rekla: »Kamen ima carobno moc.« nato je izginila. Želel sem si, da bi bil cim hitreje pri mami, da bi jo vprašal kaj vec o kamnu. Malo bolj sem stisnil kamen, da mi ne bi padel iz rok. Naredilo je »puf« in že sem bil doma na kavcu zraven mami. Mami se je zacudila in me vprašala: »Kako pa je to mogoce?« Povedal sem ji celo zgodbo. Potem sem se spomnil, da sem pozabil macka v gozdu, zato sem si zaželel, da bi bil pri njem. Stisnil sem kamen. Ko sem bil pri njem, sem ga dvignil, si zaželel, da bi bil doma in stisnil kamen. S kamnom sem se z družino odpravil tudi na morje. Hocem, da to ostane moja skrivnost. Žan Avguštin, 6. c V slovo staremu, v pozdrav novemu To leto se bom zapomnila po corona virusu, ki je mocno spremenil naše življenje. Pa ne samo pri nas, ampak po celem svetu. To leto sem vecinoma preživela doma, saj nisem mogla nikamor drugam. Imam veliko bratov in ses­ter in mi ni bilo dolgcas, a sem vseeno pogrešala svoje prijateljice. V casu poletnih pocitnic smo šli v Portorož, kar je bilo zabavno .. To je na žalost bil moj edini pomembnejši dogodek, saj si kakšnih vecjih izletov nismo udeležili. Smo se pa veliko kopali v Sori. Nisem uresnicila vseh nacrtov, sem pa tistega, da bi bila s prijateljicami v istem razredu. Za naslednje leto si želim, da bo corona virusa cim prej konec. Da bom lahko šla na kakšen izlet in da bomo docakali šolo v naravi. Rebeka Kozmelj, 6. c Vesna Kondic, 6. c Ce bi imel Povedala vam bom, kako sem na sprehodu našla carobno žogo. Ne le žoga, tudi zgodba je carob­na. Nekega jutra sem se zbudila, se preoblekla in odšla s svojim psom na sprehod. Ko sva prispela do gozda, sem mu vrgla palico. Nazaj pa mi je prinesel žogo. V trenutku, ko sem se je dotaknila, je mocno zasvetila. Iz nje so pokukali trije palcki. Zacudila sem se in se tudi malo ustrašila. Palcki so me ogovorili: »Živijo, dekle! Kaj delaš tukaj?« Tiho in prestrašeno sem odgovorila: » Samo svojega psa sem šla sprehodit.« Izgledali so zelo prijazno. »Tocno ti si izbrana, da rešiš našo vas!« Radovedno sem jih vprašala: »Kaj pa se je zgodilo?« Hiteli so mi razlagati, da je zlobni trol napadel njihovo vas. V zameno, ce jim pomagam, lahko ob­držim žogo, ki izpolni vse želje. »Ce nas boš potrebovala, zaklici ena in pokazal se bo palcek. Ce boš zaklicala dva, se ti bosta pokazala dva palcka.« Ko so to izgovorili, so vsi trije izginili. Hodila sem naprej in srecala trola. Bil je velik in mocan. Ko sem ga videla, sem se hitro skrila. Žal prepozno. Trol me je zgrabil, z drugo roko mojega psa in naju odnesel v svoj mracni dom. Zelo me je bilo strah, prav tako mojega psa. Stisnila sem ga k sebi in zaklicala na vso moc: »Tri!« Prikazali so se kar vsi trije palcki. Skupaj smo pobegnili. Segla sem v žep po žogo, da bi si zaželela, naj trol izgine. Žoge ni bilo. Obrnila sem se in tudi palckov ni bilo vec. Hitro sem vzela psa v narocje in zacela iskati žogo. Ko sem po dolgi hoji prišla do morja, sem našla stari coln. Usedla sem se vanj in veslala do brega na drugi strani. Na kopnem sem zagledala visok stolp. Notri je živela stara carovnica. Pritih­otapila sem se v njeno sobo in se skrila v njeno omaro. Ponoci, ko je spala, sem šla v njeno kuhinjo in iz knjige urokov skuhala recept: Kar si zaželiš, to do­biš. Med kuhanjem se je carovnica zbudila in me zalotila. Hitro sem popila napoj in se teleportirala k magicni žogi. Zaklicala sem tri in si zaželela, da bi zlobni trol in zlobna carovnica izginila. Palcki so ploskali od srece, kako mi je vse uspelo. Danes je njihova vas varna, jaz pa sem za vedno dobila žogo. Kadar mi je dolgcas, zaklicem tri in dobim družbo palckov. Skupaj se zelo zabavamo. Kaj pa carovnica in trol? Porocila sta se in sta noro zaljubljena! Trenutno sta na Havajih. Izgleda, da je tudi nam pocil lonec, saj je pravljice konec! Ula Jager, 6. c Ce bi imel Nekoc, ko sem iskal nov racunalnik preko spleta, sem naletel na neki izjemno dober ter mocan racunalnik. Ko sem ga pa dobil, nisem mogel verjeti svojim ocem. Racunalnik sem šel iskat na pošto. Pri prevzemu je bila škatla videti cisto normalno; ko pa sem jo doma odprl, je bil notri grd star racunalnik. »Pa saj to ni res« sem vzkliknil. »Napacen racunalnik sem dobil!« sem še dodal. Jezen in žalosten sem ga prižgal in obsedel kot pribit. Tako lepega zaslona nisem videl še nikoli v življenju. Na internet sem želel nekaj napisati, pa mi sploh ni bilo treba, ker je racunalnik stran našel, kot bi mi bral misli. »Pa saj to ni res,« sem zacudeno rekel. Naslednjih nekaj dni je bilo tako lepih, da lepše ne bi moglo biti. Na zoom predavanja me je racunalnik kar sam od sebe zbudil pet minut do ure. V videoigricah sem bil najboljši od vseh. Še vedno nisem nikomur povedal za racunalnik, saj nisem želel, da bi mi ga kdo ukradel. Zjutraj, ko sem se zbudil, se je racunalnik tako kot vedno prižgal sam od sebe. Sam me je prijavil na zoome in tako naprej. Ko pa sem se po kosilu vrnil v sobo, racunalnika ni bilo tam. »Kje pa je?« sem se vprašal. Žalostno sem pogledal skozi okno in videl prijatelja, kako igra igrice. Malo bolje sem pogledal in opazil, da je tam moj racunalnik. »Nazaj ga bom dobil!« sem se odlocil. Pozno zvecer sem se odplazil ven in šel noter skozi stranska vrata ter se skril v omaro. »Okusno je,« je rekel moški glas v sosednji sobi. Splazil sem se po stop­nicah v sobo, kjer je bil racunalnik. Vzel sem ga in pobegnil ven. Z racunalnikom mi je bilo življenje lažje. Kadar sem ga potreboval, sem ga vedno imel. Maks Gaser, 6. c Iskanje prstana Živel sem v majhni preprosti hiši sredi neznane vasi. Nekega dne me je obiskal mladenic in me prosil, naj mu pomagam pri iskanju prstana. Kot fant dobrega srca sem mladenicu takoj priskocil na pomoc in skupaj sva se odpravila v svet iskat prstan. Dolga pot naju je vodila skozi mesta in vasi, skozi gozdove in pušcave do morja. Na drugem bregu sredi jase sva našla prelep grad. V grad sem naskrivaj vstopil samo jaz, mladenic pa je opa­zoval okolico in mi sporocal, ce se kdo približuje gradu, da naju ne bo kdo zasacil. Jaz sem preiskal ves grad, prstana pa nisem našel. Ko sem zapušcal grad, sem ob odhodu zaslišal nežen glas. Bila je miš. Ta mi je obljubila, da mi bo priskrbela prstan, ce jo rešim iz pasti, v katero se je ujela. Miška, ki sem jo rešil, mi je v zahvalo res priskrbela prstan. »Hvala ti, majcena miška, za prstan!« sem rekel in jo mocno objel. S prstanom v roki sem se odpravil do decka, kjer naj bi me cakal. Ko sem prišel pred grad, decka ni bilo nikjer vec. V daljavi na drugi strani brega sem zaslišal glas: »Reši me, reši! Jaz sem, mladenic! Padel sem, ko sem se spotaknil ob skalo!« Na drugi strani brega sem res zagledal mladenica, ki je ležal in prosil za pomoc. Hitro sem se podal na pot, da bi rešil mladenica. Pot res ni bila lahka, moral sem se podati cez reko, ki je tekla med bregovoma. Med plavanjem cez reko sem izgubil prstan, ki mi ga je priskrbela miška. Ves obupan nisem vedel, kaj naj naredim. Plaval sem naprej, da bi rešil mladenica. Med plavanjem me je nekaj ugriznilo v prst na nogi. Bila je zlata ribica. Rekla je: »Zakaj si pa ti tako žalosten, ubogi fant?« Nato se mi je predstavila: »Sem zlata ribica in izpolnjujem želje. Imaš tudi ti kakšno?« Rekel sem: »Ja, zlata ribica, želim si ponovno v svojih rokah držati prstan za mladenica.« Zlata ribica mi je res izpolnila željo in prstan je bil spet pri meni. Ko sem ga dobil, sem se odpravil nazaj proti mladenicu. Ob vrnitvi me je bil mladenic zelo vesel, še bolj pa, ker je videl, kaj držim v roki. V zahvalo za prstan mi je mladenic podaril tri kovance, s katerimi sem si preuredil svojo majhno, preprosto hišo v prelepo urejeno bajto. Na koncu se je vse dobro koncalo, ceprav sem na trenutke mislil, da mi ne bo uspelo. Vesel sem, da sem lahko pomagal mladenicu in ta dogodek me je naucil, da ne smem takoj obupati. Aljaž Klobovs, 6. c Dobila sem ocala Med letošnjimi jesenskimi pocitnicami sem dobila ocala. To niso navadna ocala z dioptrijo, ampak posebna ocala z barvnimi lecami. Nanje sem cakala pol leta. Zacelo se je v 5. razredu, ker sem slabše brala. Zato mi je moja uciteljica gospa Marjanca Trilar rekla: »Urša, kaj ko bi šla na testiranje?« Starši so se s tem strinjali. Najprej sem opravila test v šoli, potem pa me je v Šencurju testirala še gospa Petra. Ona se ukvarja s skotopicnim sindromom. Skotopicni sindrom je preobcutljivost na svetlobo in drugacno zaznavanje crk na beli podlagi. Testiranje pri njej je bilo zame kar naporno. Gospa Petra je na testiranju ugotovila, da imam res ta sindrom. Moja mami jo je vprašala: »Ali bo Urša potrebovala ocala ali bodo dovolj barvne folije za branje?« Gospa Petra je odgovorila: »Urša, ti potrebuješ ocala, nositi pa jih boš morala ves cas!« Nato pa je še rekla: »Ker bo trajalo, da dobiš ocala, ti bom dala dve modri foliji za branje.« Predlagala mi je tudi: »Dobro bi bilo, da kupiš tudi zvezke z modrimi listi.« Povedala je še: »Preden dobiš ocala, bo potrebno še eno testiranje za izbor prave barve za lece.« Na testiranje, ki je potekalo v Ljubljani, sem potem cakala skoraj šest mesecev. V zacetku oktobra sem koncno prišla na vrsto. Mami je vzela dopust in šli sva v Ljubljano. Tam sva šli najprej na rogl­jicek, ker sva bili še zgodnji. Potem sva se pocasi odpravili proti stavbi, kjer sem imela testiranje. Bilo je zelo naporno. Testirala me je gospa Polona, ki mi je povedala: »Urša, tvoja barva lec je svetlo modra.« Po testiranju je trajalo še tri tedne, da sem lece dobila po pošti iz Amerike. Takoj naslednji dan sem se z mami in atijem odpravila k optiku. Tam smo izbrali okvir in dali vgraditi lece. Optik je bil zelo prijazen. Rekel je: »Zate mora biti okvir ocal temne barve!« Zato nisem imela veliko izbire. Bila sem žalostna, saj imam rada svetle barve. Še isti dan popoldan so bila moja ocala pripravljena. Ko smo jih šli iskat, nisem bila prav navdušena. Staršem sem rekla: »Bojim se, kaj bodo rekli v šoli!« Prva dva dneva sem se sama sebi z ocali zdela cudna, a domaci so me spodbujali: »Urša, ocala ti zelo »pašejo«! Pomembno je, da ti pomagajo!« Kmalu sem se ocal navadila in z njimi sem zelo zadovoljna. Trudim se, da jih nosim ves cas. Odložim jih samo, ko grem spat. Upam, da se bo sedaj tudi moje branje pocasi izboljšalo. Urša Stare, 6. c Ce bi imela carobni nalivnik Jaz sem najsrecnejši clovek na svetu! Zakaj? Ker imam carobni nalivnik. Vas zanima, kje sem ga kupila? No, na zacetku šolskega leta sva šli z mami v DZS po potrebšcine. Potrebovala sem nov nalivnik. Ogledovala sem si jih. Roka se mi je kar sama zacela premikati. Stegnila se je do nalivnika, na kater­em je bil turkizen napis Good Luck. Celo pisalo pa je bilo pastelno roza barve. Bil mi je všec, zato sem ga izbrala. Ko sva vse potrebno kupili, sva odšli. Minili so dnevi in cas je bil, da se otroci ponovno vrnemo v šolske klopi. Srecala sem svojo najboljšo prijateljico in jo objela. Sedeli sva skupaj v prvi vrsti pred uciteljicino mizo. Minili so prvi trije tedni. In zacele so se pojavljati domace na(d)loge. Nekega dne sem odprla zvezek, da bi naredila domaco nalogo. Ker nisem našla svojega nalivnika, sem rekla: »Pridi sem!« In pisalo je prišlo. Kar lebdelo je. Pomela sem si oci in zacela pisati. Prvic … Bilo je zelo zapleteno vprašanje, na katerega nisem znala odgovoriti. Nalivnik je zacel pisati. Pustila sem ga, se zasmejala in vzkliknila: »Pa saj to ni res! Imam caroben nalivnik!« Od tega so minili tedni in cas je bil, da se zacne nevihta s testi. Ampak mene to sploh ni skrbelo, ker imam svoj nalivnik. Imela sem najboljše ocene v razredu. Na koncu leta sem imela vse, cisto vse zakljuceno odlicno, celo matematiko! No, za to pisalo prosim, da ne poveste uciteljici za matematiko, ker mi bo »pribila« eno debelo mas­tno trojko. Prosim vas tudi, da za to ne poveste tudi moji mami, ker bom potem morala pospravljati do konca pocitnic. No, vseeno pojdite v knjigarno in morda bo tudi vas tam cakalo kaj carobnega. Maja Frakelj, 6. c Ce bi imel... Nekega dne sem na spletu našel spletno stran, kjer so imeli razlicne nogometne žoge. Nato sem eno izmed njih tudi narocil. Ko sem jo narocil, sem jo dobil v enem tednu. Prvic, ko sem jo preizk­usil, je žoga poletela naravnost v levi zgornji kot gola. Naslednji dan sem želel zadeti še lepše, a se je zgodilo nekaj, cesar si sploh nisem predstavljal. Žogo sem brcnil, ta pa je poletela naravnost v gozd. Jaz sem bil še posebej zaskrbljen zato, ker je bila to moja najljubša žoga. Nato pa sem poklical prijatelje, ce mi pomagajo poiskati žogo. Naredili smo raziskovalno akcijo. Povsod smo jo iskali in iskali, a je nismo našli. Mislili smo namrec, da se je žoga ugreznila v zemljo. Ko je nismo našli, smo odšli domov. Razmišljali smo, kam je ta carob­na žoga poletela. Ampak vedeli smo, da je poletela v gozd. Vzeli smo drugo žogo in naprej igrali nogomet, ampak smo razmišljali, kje bi ta žoga zares bila. Naslednje jutro, ko se zbudim, v postelji, še ves zaspan, zagledam svojo prelepo in carobno žogo. Nisem vedel, da imam tako dobre prijatelje, da so jo zjutraj, ko sem jaz še spal, odšli iskat žogo in mi jo prinesli domov. In jaz pravim, da nikoli ni vse izgubljeno! Jure Križaj, 6. c Ce bi imela carobni ... svincnik Nekega jutra, ko sem hodila v šolo, sem na tleh zagledala svincnik. Pobrala sem ga in takoj vedela, da je nekaj posebnega. Bil je rdece barve z belimi biseri. Ko sem prišla v šolo, sem najprej šla do tajništva in tajnici dala svincnik, ki sem ga našla na tleh pred šolo. Povedala mi je, da ga je najbrž nekdo izgubil in da ga lahko obdržim, saj se lastnik še ni javil. Zahvalila sem se ji in ga takoj spravila v peresnico, da ga še jaz ne bi izgubila. Ko sem prišla domov, sem želela narediti domaco nalogo. Svincnik sem vzela v roke, a ta je zacel kar sam pisati. Sploh nisem verjela, zato sem poklicala svojo sestro. Ko je sestra to videla je rekla: »Ali mi ga pos­odiš, saj jutri pišemo test?« Jaz ji ga nisem hotela dati, saj je bil to moj cudežni svincnik. Zvecer sem ga pospravila v peresnico ter dala v torbo. Ko sem se zjutraj zbudila, sem videla, da ni svincnika. Takoj sem ga zacela iskati, a svincnika ni bilo nikjer. Žalostna sem odšla v šolo. Med potjo sem ves cas gledala po tleh in premišljevala, kje bi lahko bil. Mislila sem, da je šel nazaj k svojemu lastniku. Popoldne, ko je sestra prišla iz šole, mi je povedala, da je test pisala pet. Takoj se vedela, da ima nekaj za bregom. Odšla sem v njeno sobo in pogledam v peresnico ... Ter tam najdem … cudežni svincnik. Takoj sem ji ga vzela nazaj in ga pospravila na bolj varno mesto. Odlocila sem se, da ne bom nikomur povedala za moj cudežni svincnik, saj ga nocem izgubiti. Sama pa ga bom uporabljala takrat, ko cesa ne bom znala ali pa se mi ne bo ljubilo delati domace naloge. Vcasih bi bilo res super imeti tak cudežni svincnik. Ema More, 6. c Mia Milinkovic, 6. c Leto 2020 Leto 2020 se pocasi izteka in bilo je drugacno leto kot vsa leta do sedaj. Življenje se je zaradi corona virusa spremenilo, a ne le v Sloveniji, ampak po celem svetu. Zaradi virusa smo imeli oziroma še vedno imamo kar veliko omejitev. Ne smemo se družiti s pri­jatelji, šolanje poteka na daljavo, ne smemo obiskati drugih držav, tudi gibanje je omejeno znotraj Slovenije. Kljub temu da smo skoraj celo leto imeli omejitve zaradi virusa, sem doživela veliko za­nimivega. Seveda so mi najbolj ostale v spominu pocitnice pri moji babici Eriki na Koroškem. Vsak dan sva se veliko smejali, še posebej sva se zabavali, ko je na obisk k babici prišla njena prijateljica Nada. Skupaj smo igrale karte in druge družabne igre. Nikoli pa tudi ne bom pozabila kampiranja v Bohinju z sestricnama Aniko in Manco, kjer smo se prav tako imeli super. To leto sem preživljala zelo lepo, cetudi nam je življenja otežila korona. Pri nas doma smo imeli sreco, da ni nihce zbolel in prav tako vsi moji sorodniki. Upam, da tako tudi ostane. Najvec cas sem preživela s staršema. Skupaj smo hodili v hribe, da smo se razgibali in zabavali. Najveckrat sem bila na Osolniku, poleti pa sem bila tudi na Debeli peci, Viševniku, Korošici. Kljub temu da to leto nismo šli na morje ali kakšno potovanje, sem se imela super. Všec mi je bilo, da je bil ati vec casa doma kot po navadi, saj je tudi on imel delo od doma. Za prihodnje leto si želim, da bi šla na kakšno potovanje npr. v Grcijo ali pa mogoce v Turcijo, no, pa tudi v Moskvo si želim. Želim si tudi, da bi lahko veckrat obiskala babico in se vec družila s sestricno in bratrancem s Koroške. Škofja Loka Eva Luzar 6. c Presenecenje med pocitnicami Letošnje krompirjeve pocitnice so bile drugacne od preteklih let. Saj je letos tako ali tako veliko stvari drugacnih. Manj se družimo s sošolci in prijatelji, imamo pa vec casa za družino in hišne lju­bljencke. Že med poletnimi pocitnicami sem zacela s treniranjem jahanja na bližnjem rancu. Konji, te lepe in plemenite živali, so se mi usedle v srce. Tudi moj trener Leo je tako prijazen, da se vsakic veselim srecanja tudi z njim. Ravno zato sem komaj cakala krompirjeve pocitnice, da bi lahko cim vec casa preživela na rancu. Mami sem vsak dan spraševala: »Si že klicala Lea, kdaj grem lahko jahat?« Mama mi je vsakic odgovorila: »Leo caka navodila, ce bo možno jahanje. Verjetno ne bo.« Vsi nacrti za pocitnice so mi padli v vodo. Nisem se mogla na nikogar jeziti, saj pravila veljajo za vse. Ker je bilo vreme lepo, sem se odlocila, da bom malo kolesarila, rolala … Ko sem ravno do konca prebrala knjigo Pobeg, je mami prišla do mene in mi rekla: »Dobila sem sporocilo od Lea!« Razveselila sem se, ceprav nisem vedela, kakšno sporocilo je prejela mami. Takoj sem jo vprašala: »Ali bom lahko šla na jahanje?« Mama mi je z veseljem odgovorila: »Lahko boš šla, le da bosta oba morala imeti masko in upoštevati varnostno razdaljo.« To je bil najmanjši prob­lem. Bila sem tako vesela, da sem kar zavriskala. Takega presenecenja že dolgo nisem doživela. Že naslednji dan sem bila na konju. Uživala sem v jahanju in zdi se mi, da mi še nikoli ni šlo bolje. Tudi moj trener Leo me je zelo pohvalil. Vse se je razpletlo drugace, kot sem na zacetku mislila. Ker so se pocitnice podaljšale, sem jahala veliko vec, kot sem pricakovala. To so bile ene izmed najlepših krompirjevih pocitnic. Mila Samec, 6. c Moje jesenske pocitnice Danes bom pisala, kakor vidite po naslovu, o svojih jesenskih pocitnicah. To, o cemer bom pisala, se je zgodilo v petek, 23. 10. 2020. Ta dan me ni bilo v šoli, in sicer zato, ker so bili moji starši in starejša sestra okuženi s covid 19. Jaz in moj mlajši bratec pa sva bila zdrava in zato sva bila tudi vesela. Moje pocitnice tako niso bile prevec zabavne, saj smo bili cele pocitnice samo doma zaradi karantene. Ko smo po televiziji gledali porocila, smo izvedeli, da bomo imeli še en teden pocitnic. Z bratcem sva bila zelo vesela. 6. 11. smo zakljucili s karanteno in lahko smo odšli ven. Lahko smo šli na spre­hode, se zunaj igrali in podobno. Ceprav smo morali nositi maske, je bilo dobro. Mislim, da sile jesenske pocitnice zelo nenavadne, a vseeno zanimive. Dearta Sylejmani, 6. c Gabriel Jugovic, 6. c Pred vami je pismo Eme Zakotnik iz 7. a. Z njim je sodelovala na mednarod­nem natecaju, ki ga organizira Svetovna poštna zveza. Pošta Slovenije - Komisija za izbor najlepšega slovenskega pisma je Emino pismo uvrstila v ožji izbor, kot najbolj primerno pa izbrala pismo ucenca iz ene od mariborskih osnovnih šol. Draga teta Maja! Kako si? Odkar smo se nazadnje videli, je minilo že kar nekaj casa in priznati moram, da se tvoja odsotnost cuti veliko bolj, kot sem si mislila. Pogrešam tebe in tvoj nenavadni smisel za humor, pogrešam bratranceve spodletele poteg­avšcine ter celo neumestne pripombe moje ljube sestricne. Najbrž se sprašuješ, zakaj ti v 21. stoletju ob vseh možnih pripomockih za komunikacijo, ki jih to ponuja, pišem pismo z roko. Seveda vem, veliko enostavneje gre z elektronsko pošto, a ker si deliva tudi ljubezen do branja, in to v domacem naslanjacu s knjigo v eni roki in skodelico kakava v drugi, sem prepricana, da me boš razumela. Odgovor je dokaj tip­icen zame in za moje »staromodne« navade. Ker ima to svoj car. Se strinjaš, da je poseben obcutek, ko iz nabiralnika vzameš z roko napisano pismo in pomisliš, da se je nekdo zanj še kako potrudil? Reci mi, da sem sentimentalna, a ne moreš zanikati dejstva, da ti neko »zastarelo« pismo lahko zbudi prijetne spomine in priklice nasmešek na obraz. In to je namen tudi mojega pisma. V teh casih so pomembne še tako drobne pozornosti, da na izgubimo pameti. Korona nam je mocno spremenila življenje, vendar verjamem, da se da z nekaj truda tudi iz te težke situacije, v kateri se zdaj nahajamo, potegniti kaj dobrega. Ja, vem, vem: »Ema, a se ti ne zdi, da gledaš na to prevec pozitivno?« Tako mi po navadi tudi vsi drugi govorijo, ne potrebujem še tetine pridige o pretiravanju. Resnica pa je, da je pozitivno gledanje še edina stvar, ki nam na koncu ostane. Premišljujem o lanskem letu. O obcutkih, ko se je vse to šele zacenjalo. Bila je pozna zima. Kot tudi tista leto pred njo ni prinesla obilice snega in tako tudi ne nam otrokom neizmernega ve­selja (vam pa kup »sneženih« nevšecnosti). So se pa vse naokrog širile vesti o novem tako imenovanem koronavirusu, ki da se je pojavil na Kitajskem. Mislila sem si, to je še ena cudna bolezen, ki tam dalec razsaja zaradi velikega števila prebivalcev in pomanjkanja ustrezne higiene. Spominjam se, kako smo se s prijatelji smejali, ko smo gledali fotografije ljudi z obrazi, prekritimi z zašcitnimi maskami, taki so bili kot kirurgi iz resnicnostnih oddaj. Tudi zdravniki so se nam zdeli tako smešni v zašcitni opremi, kot da bi imeli opravka s cim radioaktivnim in ne s pacienti. Kakšen mesec kasneje pa vse to ni bilo vec tako smešno. Kar naenkrat smo morali zaceti upoštevati nešteto novih pravil, ki naj bi preprecila širjenje virusa, saj je zdaj ta razsajal že po vsem svetu. Postajalo je že kar zastrašujoce. Vsi mediji so porocali samo še o številu obolelih za bolezni­jo Covid 19 in o številu smrtnih žrtev, ki jih je ta zahtevala. V šoli smo se pogovarjali o tej smrtonosni bolezni in o tem, kako naj bi potekalo šolanje na daljavo, ce bomo morali ostati doma, doma smo trepetali za zdravje naših bližnjih, znancev in prijateljev. Potem je res prišlo šolanje na daljavo. Sprva je bilo prav zanimivo. Kot kakšni mali racunovodje smo po ves dan buljili v ekran. V resnici mi je bilo cisto všec. Šolske obveznosti sem lahko izpolnjevala kadar koli, zato sem si tudi prosti cas sama razporejala. Kot veš, sta tudi mami in ati zacela delati od doma. Sprva nam je kar dobro šlo. Ti poznaš mojo mami, po navadi nervozo pusti v službi, doma je le kdaj pa kdaj malo živcna. Zdaj pa to ni bilo mogoce, zato je doma postajalo vse bolj napeto, pravzaprav smo bili prav vsi štirje (mami, ati, brat in jaz) napeti kot strune. Razjezila nas je vsaka malenkost. 24 ur na dan smo bili skupaj, sedem dni v tednu. Nehali smo obiskovati sorodnike, tudi vas. Jaz pa sem tako pogrešala vašo družbo. Vsaka še tako obicajna stvar je bila prepovedana, epidemiji ni bilo videti konca. To se je nadaljevalo vse do skorajšnjega poletja, ko smo se za dva tedna vrnili v šolo. Povem ti, zadnji cas. Skoraj bi se mi zmešalo. Vrnitev v šolske klopi je prinesla olajšanje. Spet sem dobila upanje, da bo epidemije enkrat konec. Nato se je zacelo poletje. Saj veš, da jaz obožujem ta letni cas. Epidemiološka slika se je toliko izboljšala, da nam je država dovolila odpotovati v pocitniške kraje. To je bila rešilna bilka zame. Najprej smo šli mami, ati, bratec in jaz kole­sarit ob slovenski obali. Bilo je prav zabavno. Naslednji je bil na vrsti skavtski tabor. Ta je bil edinstven, kot vsak do zdaj (saj sem ti poslala fotografije, kajne?). No, nazadnje sem se pa s prijateljico udeležila še zdravstvene kolonije. Deset dni smo se samo zabavali, smejali in preprosto uživali življenje. Ob koncu poletja sem bila tako srecna. Skoraj sem pozabila na korono. Žal pa ta ni pozabila na nas. Že po dobrem mesecu pouka smo spet morali domov. Vse poletne radosti so izpuhtele, spet se je zacelo šolanje na daljavo … In potem smo se spet vrnili v šolske klopi in po enem mesecu spet domov. In zdaj smo ponovno v šolskih klopeh. Povem ti, navelicana sem. Vse to se že predolgo vlece. Prevec hudega je bilo. Prevec življenj nam je vzel Covid 19. Vsako življenje je predragoceno. Zelo si želim, da bi bilo epidemije cim prej konec. Saj se zavedam, da se to ne more zgoditi s pritiskom na gumb in da tudi po koncu epidemije še dolgo ne bo tako, kot je nekoc bilo. A o tem zdaj nocem razmišljati. Raje se spominjam tvojih besed: »Vsaka stvar je za nekaj dobra.« Ja, res. Naj se še tako cudno sliši, a cas epidemije mi je prinesel tudi koristi. Predvsem cas za stvari, za katere mi ga je prej zmanjkovalo. Veliko berem, se ucim igrati na kitaro, ucim se španšcino in nemšcino. Tako, draga teta Maja. Pocasi zakljucujem s tem pismom. Še naprej spoštujva ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusa in verjemiva, da se vsaka stvar enkrat konca. Do takrat pa mi še ti napiši kakšno pismo. Lahko ti povem, da jih je prav zabavno pisati. Prebirati pa tudi. Objem Ema Pa še to: Shranjuj pisma. Brali jih bova spet, ko bo epidemija le še grenak spomin, in podoživljali cas, za vedno doku­mentiran tudi v najinih pismih. Prenesi vsem moje najlepše pozdrave. Škofja Loka, 9. april 2021 Iskanje Rozi ker se med podaljšanimi jesenskimi pocitnicami ni kaj veliko zgodilo, bom opisal, kako smo iskali Rozi. Rozi je poredna oslica od moje sestricne Neže. V soboto zjutraj sem prejel klic od Neže. Neža je rekla: »Ali mi lahko, prosim, prideš pomagat na­jti Rozi, ker je ne najdem?« Odgovoril sem ji: »Pridem takoj.« Hitro sem se oblekel in s kolesom oddrvel do Neže. Bila je zelo vznemirjena. Vzela sva vsak svoj povodec in jo šla iskat. Rekla je: »Jaz grem po levi strani gozda, ti pa pojdi po desni.« Privolil sem: »V redu.« Hodil sem in hodil, pa nic. Ko sem prišel na njivo, sem najprej zagledal Nežo, nato pa sva se ozrla na polje, polno lepe trave. Tam se je pasla Rozi. Meža je vzkliknila: »Koncno!« Šla jo je pripet na povodec. Ampak Rozi je zelo trmasta in se ni hotela premakniti. Še dobro, da sva imela s seboj priboljške. Odpeljala sva jo nazaj v skedenj. »Bilo je kar naporno, upam, da se ne bo ponovilo,« sem rekel. »Ja,« je izcrpano dodala Neža. Matevž Koman, 6. c In 2050 In 2050 I will be 42 years old. I will have two kids and one dog. One biological and the other one will be adopted. I will have a small, cute, comfortable house in a small, nice village. Outside I will have white and baby blue flowers. Near my house there will be a stable with one white horse. In the stable there will also be a grey foal. The small village I will live in will be in Germany. I won't have a job. Because I will win the lottery. I will be happily married. I will be very happy and I will enjoy life very much. My meals will be healthy and unique. People in 2050 will speak different languages. There will be flying cars but I will travel on foot. There will be only one kind of money. People will look the same as now. Just style will be differ­ent. Children will play just like now. But there will be some new games. School will be outside and students will learn about important things like saving our planet, mental health, positivity... There will be a lot of new food. But I will only eat organic food and I will grow my own food. There will be peace in the world: no wars, racism... There will be new sports. Like sky races, robot fights. But I won't do those. Ana Lipold, 7.B In 2050 In 2050, I will be 42 years old and I will be married with wonderful husband. I will have two biolog­ical children. We will live on the south of Greece in big house with green windows and pool. I will be a vet and because of this, I will have two beautiful dogs. I will not be exactly rich, but I will be happy. We will speak French and Latin. People will travel with big flying eggs, but we will still have cars. We will pay with golden credit cards or with bitcoins. With this money, we will buy toys for our children. They will play with animals, Lego blocks and with other children. Children will go to school by roller-skates and they will teach about animals, languages, math, sport, history and astronomy. In school, there will be the same teachers as now. In 2050, we will eat the same food as now, but more biological. In the world, there will be peace, because the entire world is one big family. But sport is the most important and funny thing in the world. The entire world will have a yoga lesson at 7 o'clock in the morning. The athletes will find out some new sports, but the old one will stay in our life. Neja Potocnik 7.b In 2050 MY LIFE: In 2050 I will be 42 years old. I will have two clever, strong and happy children. I will live in a big American bus. By bus and with family I will travel the world. It`ll very funny! I will definitely live in NorwayIn Trondheim. There lives the best cross-country skier in the world - Johannes HřsflotKlćbo! I will be the best cross-country skier in the world, too. If I fail to do so, I will be the best craftsman in the world. I will be married to Norwegian woman (kvinne) and with her I will live in Trondheim or with my family I will travel round the world by bus. I will be a very happy person with my wife and not rich because I will give money to the poor families (people). THE WORLD`S LIFE: All the people will speak Norwegian language. But everyone will speak other languages as well. People will travel by different objects. But very popular will be skis (for cross country skiing or for other snow sports). Money will be gold coins. It will be very cool, of course. People will look ex­actly the same as today. Children will play outside, with snow because it will be very funny. All the children will go to school in Norway because people are very clever there. But there is not enough space there so the schools will be in Greenland, too. There is a lot of snow, too. People will eat fish and other Scandinavian food which is very delicious. All people will grow vegetables and fruit. In the world will be peace. People will play all the sports on the planet Earth! Jakob Komatar, 7. B Leon Habjan, 6. c Trate so glasilo OŠ Cetka Golarja Škofja Loka. Šolsko leto 2020/21 Naslovnica: Maja Maletic, 7. b Glasilo smo pripravili ucenci in zaposleni na OŠ Cvetka Golarja. Hvala za sodelovanje Urednica: Mateja Feltrin Novljan Oblikovanje in racunalniški prelom: Petra Primc Marko Za vse vragolije tiskarskega škrata se vam iskreno opravicujemo. Škofja Loka, junij 2021